Poštnina plačana v gotovini
opeci, in aDD. post. n. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predai (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo:
polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto VIL — Štev. 16 (138)
UDINE, 16. - 31. OKTOBRA 1956
Izhaja vsakih 15 dni
Nekaj misli ob òevetòesetletnici ljuòskega glasovanja za Italijo
Zgodovinska dejstva so, kakršna so. I-majo to lastonst, da se ne dado tajiti. Beneški Slovenci so imeli Beneško republiko, in s tem posredno Iialijo, vselej v zelo dobrem spominu in jo imajo še danes. Kaj bi je ne! Ona jim je modro vladala od začetka 15. do konca 18. stoletja. Potrdila je samoupravo, ki so jo uživali prej pod oglejskimi patrijarhi, in j.m dala novih svoboščin. V landarski in mer-s nski banki so sami odločali o svojih zadevah. Imeli so svoje sodstvo in svoj šentkvirinski parlament. Njih bratje ▼ Avstriji niso nikoli uživali takih pravic.
Ko je Napoleon zatrl Beneško republiko, je prišla Beneška Slovenjia 1797 pod Avstrijo, 1807 pod Francijo in 1813 spet pod Avstrijo. Njih samovlada je utonila v avstrijskem absolutizmu. Zarja nekdanje svobode jim je bledo zablisnila v pomladi narodov 1848, nato so jih znova tiščali mrakovi.
Italija se je odločno otresala avstrijskega zatiranja. Po vojni 1868 je prišlo v Beneški Slovemji 22. oktobra do ljudskega glasovanja. Beneški Slovenci so dali duška svojemu protiavstrijskemu mišljenju. Bolj kot osovraženi Avstriji so zaupali ustavni, svobodoljubni Italiji, misleč, da bo imela za njih potrebo in pravice vsaj toliko umevanja kakor nekdaj Beneška republika. Vsi razen enega so dali svoj glas Italiji. Ni jih mikalo skupno avstrijsko suženjstvo, v katerem sa ostali primorski, kranjski, štajerski in koroški Slovenci.
Toda njihovi upi se niso uresničili. Izkazalo se je, da je Italija v svojih borbah za neodvisnost mislila prav samo nase, nič na druge, posebno ne na Slovence, ki so se z zaupanjem izrekli zanjo. Ni jim vrnila nekdanjih pravic. V njih slovenski deželi je širila samo italijanščino, za njih otroke je odpirala raznarodovalne šole. Pri tem je ostalo do danes, vseh dolgih devetdeset let, ko so v svetu zmagovala bolj človeška in pravičnejša načela.
Kaj bi bili počeli italijanski rodoljubi, če bi se bilo kaj takega, kakor se zdaj dogaja 60.000 beneškim Slovencem, dogodilo kdaj 60.000 Italijanom v kakšni drugi državi, v Švici, Avstriji ali pozneje v Jugoslaviji? V stari Avstriji je cvetelo i-talijansko šolstvo mnogo bolj od slovenskega, v Trstu in Gorici tako, da so z avstrijsko potuho silili in lovili v italijanske šole tudi slovenske otroke (Lega Nazionale). Italijanski rodoljubi so ostali do danes popolnoma gluhi za beneško-slo-venske klice po šolah v materinem jeziku. Zdi se, da je to v kulturnih državah edinstven primer na svetu, tem čudnejši zato, ker se to ne godi več pod fašizmom, marveč v pobožnem in vernem okrilju krščanske demokracije.
V zadnjih devetdesetih letih so se razne vladavine zmeraj rade hvalile s kulturnim in naprednim delom, ki so ga o-pravljale v Beneški Sloveniji. S tem pa so mislile vselej v prvi vrsti širjenje italijanskega jezika in šolstva, odvračanie Slovencev od jezikovne in kulturne povezave z drugimi Slovenci in vsestransko raznarodovanje slovenskega prebivalstva, posebno šolske mladine, torej prav to, kar današnja napredna kultura najodločneje obsoja. Od prejšnjih vladavin se ugodno razlikuje sedanja krščanska, ki je raz. glasila ustavo s šestim členom o zaščiti jezikovnih manjšin s posebnimi določbami (»La Repubblica tutela con apposite norme le minoranze linguistiche«). In tu je nastal nesporazum. Beneški Slovenci so prepričani, da se ta člen tiče tudi njih. Na odločilnih višjih mestih pa sodijo, da se ta člen ne more uporabiti zanje, češ beneški Slovenci niso pravi Slovenci, ker so imeli v devetdesetih letih dovolj Časa in prilike, da na to pozabijo in se Začnč čutiti pristne Italijane. Želeti je, da bi se ta nesporazum ugodno rešil in bi se tudi beneškim Slovencem priznalo svojstvo jezikovne manjšine.
Nedavno smo brali pretresljivo knjigo
Piera Caleffija »Lakota se hitro reče« (»Si fa presto a dir farne«) s predgovorom Ferruccia Parrija. V njej se popisuje nečloveško trpljenje ujetih italijanskih borcev za svoboda v nemških taborišščih smrti v zadnji vojni. Nehotè se nam je na mah vsilila misel na našo Beneško Slovenijo, ki je že devetdeset let zelo podobna takemu taborišču smrti — narodne smrti. Čeprav so v njej telesne muke neprimerno manjše, razen ko so fašisti in trikoloristi z ognjem in mečem divjali po njej, so pa zato duševne muke toliko hujše, zlasti zato, ker trajajo neprestano že skoraj sto let in jim še zmeraj ni videti konca. Slovenskim mate-
11.111,1,11111:1111 llllllllll.l I I I 111:111.I I I I l l l l l lil l l t J I l 1111
ram in slovenskim očetom že devetdeset let parajo srca uredbe, ki trgajo njih o-trokom materino besedo iz ust in iz duš. Raznarodovanje, ki se danes po vsem svetu priznava za nemoralno, protinaravno zlo, se v tem taborišču narodne smrti povzdiguje kot nekaj domoljubnega in velezaslužnega.
Ne bomo se spuščali v podrobnosti takega primerjanja. Poudarjamo samo, da morajo jasne in lepe določbe italijanske ustave o jezikovnih in človeških pravicah stopiti izmed papirnatih členov v resnično življneje. Le tedaj se beneški Slovenci ne bodo kesali, da so 22. oktobra 1866 glasovali za Italijo. - šk -■im i luninimi ■ iiiii ut i:i iii iiiiiiriiiiiiiiniiiii
Predsednik Gronchi obiskal Trst
Najvišji predstavnik države ožigosal stari nacionalizem, ki ga je zavest človeške solidarnosti pokopala
V nedeljo 7. oktobra je obiskal Trst predsednik italijanske republike Giovanni Gronchi, ki se je odzval vabilu vsedržavnega združenja novinarjev, da prisostvuje otvoritvi novinarskega kongresa. Najvišjega predstavnika države so Tržačani zelo prisrčno sprejeli, ker ga poznajo in spoštujejo kot moža, ki mu je pri srcu socialni napredek njegovih državljanov ter sodelovanje in pomiritev med narodi.
Po otvoritvi novinarskega kongresa v gledališču Verdi je v vladni palači generalni komisar predstavil visokemu gostu krajevne osebnosti, med katerimi so bili tudi slovenski župani, ki so po protokolu izročili po osebnem tajniku pozdravno pismo Giovanniju Gronchiju. Pismo se je takole glasilo
»Gospod
predsednik republike!
Trstu in vsemu prebivalstvu področja je v čast, da lahko pozdravita v svoji sre. dì Vas, najvišjega predstavnika države, edinstva in duha demokratične Republike. Čustvom veselja in izrazom prijateljstva, k( ste jih deležni, odkar ste dospeli v naše kraje, se pridružuje tudi slovenski del prebivalstva. Zato dovolite, da Vas kot izvoljeni predstavniki tukajšnje slovenske narodne manjšine še posebej toplo in prisrčno pozdravimo.
Gospod predsednik, v tem slovesnem trenutku Vas prosimo, da sprejmete po našem posredovanju poleg pozdrava tudi izraze vdanosti slovenske narodne manjšine, ki lojalno priznava stanje, ustvarjeno z londonskim sporazumom. Ob tej priliki moramo še posebej poudariti, da polagamo to izjavo z globokim zadoščenjem prav v vaše roke, ker vidimo v Vas ne samo najvišjega predstavnika države, temveč tudi doslednega čuvarja in poroka ustavnih načel. Nam Slovencem so pri srcu zlasti manjšinske pravice, ki jih ustava Republike jamči in ki jih nadrobno označuje in priznava Posebni statut londonskega sporazuma in o katerih si želimo, da bi postale čimprej zakon.
Gospod predsednik, prepričani smo, da bo tudi ta Vaš obisk, ki je vsemu prebivalstvu Trsta in okolice posebno drag, pripomogel k popolnejšemu spoznavanju in pospešeni zadovoljitvi vseh tukajšnjih potreb in med njimi tudi želja slovenske manjšine.
Zato Vam še enkrat izrekamo svojo dobrodošlico.
Trst, dne 7. oktobra 1956.
To pismo so podpisali župani štirih slovenskih občin tržaškega področja, dva slovneska pokrajinska svetovalca in pet slovenskih občinskih svetovalcev iz Trsta in podeželja.
V občinski palači, v katero se je pozneje predsednik republike odpravil peš so mu bili predstavljeni vsi občinski svetovalci mesta Trsta, odsotna sta bila le dva monarhista. Po kratkem nagovoru župana Bartolija je govoril sam predsednik, ki je imel kratek vendar pa zelo po-
memben govor. Dejal je:
»Nisem velik prijatelj besed in mislim, dal sem to dokazal med svojo ne kratko politično kariero in hočem to še zlasti dokazati danes. Vendar, gospod župan, sprejem vašega mesta, tako prisrčen in tako topel pozdrav občinskega sveta, katerega Vi predstavljate, me sili, da izrečem nekaj zahvalnih besed, ki so hkrati tudi besede priznanja za trdo in težko delo, ki je bilo opravljeno, ter željo, da se to delo tudi v prihodnosti nadaljuje v vedno večjo korist	za rešitev nje-
govih najvažnejših vprašanj.
Vi imate veliko odgovornost, ki vam jo rekel bi, nalagata zgodovina s svojimi dogodki in zemljepis s svojo nespremenljivo ureditvijo. Obmejno mesto, ki ima skupno z obvezo ter duhovno in politično nujnostjo obrambe, tudi poslanstvo, da zbližuje in po možnosti zliva v ravnotežje pravičnosti težnje in tradicije različnih civilizacij. Kajti tudi v različni harmoniji struj napredka v raznih deželah, kakršna se kaže danes za vedno bolj potrebno, je nacionalizme prejšnjih časov pokopala ne samo bolj živa zavest človeške solidarnosti, temveč tudi sami interesi, ki zahtevajo razumevanje in sodelovanje, in torej solidarnost.
Prepričan sem, vsa Italija je prepričana, da se vi zavedate te svoje odgovornosti in zaradi tega niso te moje besede, kot sem dejal, samo priznanje za opravljeno delo, temveč za tisto, kar bo znal Trst storiti v lastni službi in v službi Italije, kakršna mora biti : činitelj ravnotežja, sloge in miru v Evropi in v svetu.«
Predsednikove besede so vsi navzoči sprejeli z dolgotrajnim ploskanjem, katerega so se vzdržali samo misini. Predsednikov govor je bil ugodno sprejet ne samo na Tržaškem, pa tudi na Goriškem in povsod kjer skupaj prebivata dva naroda. Najvišji predstavnik države je ožigosat preživeli nacionalizem in njegove pobornike, ki jih je na žalost ne samo v Trstu in Gorici ampak tudi v Vidnu še vedno preveč. Toda kot je dejal visoki gost tako upamo tudi mi, da bo vedno večje medsebojno sodelovanje in razumevanje dveh tu stikajočih se držav in narodov doprineslo k miru in vedno večjim uspehom, ki so po londonski konferenci dali že dovolj otipajoče sadove.
Trgovinski sporazum z ]uoos!avijo
Poslanska zbornica v Rimu je odobrila naslednje sporazume, ki so bili sklenjeni med Italijo in Jugoslavijo v Rimu dne 31. marca 1956:
1) trgovinski sporazum s prilogami o izmenjavi not;
2) plačilni sporazum s priloženimi izmenjanimi notami;
3) sporazum o lokalni izmenjavi v obmejnih področjih Gorica, Videm, Sežana, Nova Gorica in Tolmin;
4) sporazum o krajevni izmenjavi med obmejnimi področji Trsta, Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice.
BENEŠKA SLOVENKA Z OPRTNIKOM
Il giudizio degli italiani d* una volta sugli Sloveni del Friuli
Duole veramente il cuore a leggere talvolta, in certi giornali o addirittura ne.le riviste più quotate e serie, menzogne e verità deformate riguardo la popolazione della Slavia Friulana. Molti, giornalisti e scrittori, senza neppure accertarsi se le notizie siano vere o false, dipingono quella gente come montanari ignoranti, disonesti e senza scrupolo. Il lettore coscienzioso, che è informato della questione, oppure che ne è direttamente colpito, dovrebbe infiammarsi di giusto sdegno, quando qualche intollerante politico accumula menzogne su menzogne ed in mala fede presenta gli Sloveni del Friuli selvatici, vili, indegni di vivere a contatto della grande civiltà occidentale, ma solo meritevoli di essere privati della loro lingua, delle scuole e di essere cacciati all’ultimo gradino delTeconoim-i r.a. zionale. Quanta malvagità in questi avversari.
Si osservi ora con quale differenza scrivevano di questa gente i nobili ed onesti Italiani d’un tempo. Si apra il libro «La Slavia» di Eugenio Bianchini, edito cin-quantacinque anni fa a Udine. L’autore, che fu uno studioso scrupoloso ed obiettivo, a pagina otto così si espresse contro gli incivili e fantastici insulti nei riguardi degli Sloveni del Friuli : «... Vi sono cer-tuni che di quando in quando mandano l’allarme contro il panslavismo fantastico del Distretto di San Pietro; s’adoperano a soprimere quella lingua dai confini d’Italia ... Se gridano per fine politico a me sembra che parlino senza conoscerne il paese e le inclinazioni dei suoi abitanti che, tutti occupati a procacciarsi un tozzo di pane, hanno solo da lamentarsi delle gravi imposte e delle molte cause della miseria crescente e comune.»
E’ questa una profonda verità; e quando taluni si mettono a sbraitare partendo da preconcetti politici, questi non conoscono nè la regione nè le aspirazioni ed i problemi della popolazione che a fatica si guadagna da vivere su per le erte impervie dei monti.
Fu in Italia nel periodo dell’anteguerra, che questa pacifica popolazione fu rico-
perta di calunnie e malvagità. Sotto il fascismo, tutto l’apparato governativo si adoperò ad estirpare dal cuore la lingua materna e gli antichi costumi degli Sloveni del Friuli. Meta ultima fu la snazionalizzazione. E per fare ciò, si cercò di trovare fra gli stessi abitanti del luogo qualche rinnegato. Purtroppo alcuni ipocriti si prestarono al gioco.
Sempre nel suddetto libro, l’autore riporta il giudizio degli Sloveni del Friuli riguardo quelle anime perdute. «Gli Sloveni sono dei galantuomini e disprezzano «l’uomo doppio». Le persone con due facce, che fanno gli ipocriti con il vicino e nei contempo lo tradiscono, non sono apprezzate dagli Sloveni.» Quindi l’autore ammira il fatto che nei paesi della Slavia si lascino aperte le porte delle case e delle stallo quando gli abitanti escono di casa e, con la statistica alla mano, nota che da loro le trasgressioni alla legge ed i delitti avvengono in numero assai minore che nel Friuli. I costumi dei loro padri furono severi e patriarcali; il capofamiglia era rispettato da tutti. Egli dava gli ordini ed impartiva le direttive solo dopo essersi consultato con i fratelli più anziani o con i figli.
Di conseguenza, quanto era da lui deciso, veniva eseguito alla perfezione. Naturalmente, continua lo scrittore, anche fra gli Sloveni del Friuli giunse lo spirito del tempo, secondo cui i figli cominciarono a divergere dai padri e ad agire di loro testa. Fu un male, perchè i possessi si sminuzzarono generando miseria. Dalle annotazioni del Bianchini è chiaro che gli Sloveni della Slavia Friulana sono assai ospitali: se hanno poco, offrono poco, ma se hanno abbondanza, danno di cuore; se il vicino cade in disgrazia, sono pronti ad aiutarlo.
Ma, oltre alle pagine che descrivono le buone qualità di quella popolazione, è doveroso presentare anche quelle che parlano dei suoi difetti. E’ sperabile che così, già riconoscendo le proprie manchevolezze, incomincino a correggersi.
(Continua in seconda pagina)
v	.	i
Žalostna slika iz Nadiške doline
Zaprte tovarne - Brezposelnost in izseljevanje - Bolezen na kostanjih - Divji prašiči
n
- Dolina ob Nadiži ima starodavno preteklost. Gledala je stare Karne; topota.a pred koraki rimskih kohort ; trepemla je pred kopiti preseljajočih se barbarskih narodov. Doživela je boje med Langobardi in mladimi četami Slovenov, ki so tu prišli najdalje na zapad.
Zgodovinski Čedad kaže marsikatero častitljivo starino, ki jo radi obiskujejo znanstveniki in turisti. Toda vsi ti obiskovalci marsikaj prezrejo. In to so gospodarske razmere, žal, da je na svetu že tako ustvarjeno, da samo z zgodovino in uživanjem pokrajinskih lepot ne moreš rešiti bistvenega življenjskega vprašanja, kako potolažiti želodec. Zato poglejmo malo, katere gospodarske skrbi tarejo te kraje.
Ko prihaj’š iz Vidma proti Čedadu, že neprijetno sune človeka, ko opazi, da so tovarne SETSA (Stab. Estratti Tannici Soc. An.) že več časa zaprte. V tem podjetju so mleti kostanj in z raznimi kemičnimi preosnovami pripravljali iz njega izvlečke v prahu ali v tekočini. Obrat stoji že eno leto. Leta 19h2 so odou?ti!i 34 uslužbencev. Zdaj pa še ostale, ker gre tako v račune monopolistične družbe »Ledo?a«, v čigar last je omenjeno podjetje prešlo. Zaman se je zadnja skupina 65 delavcev upirala, da ne zgubi kruha. Tudi ti so bili odpuščeni. Zdaj se kostanja loteva nekak rak. Napadeno drevje je treba posekati. Kako naj pa potem naši eorjani živijo? Kot les za kurivo se kostanj težko vnovči, predvsem zaradi tehničnih in prometnih ovir.
Drugo važno vprašanje je cementarna. Veliko podjetje pri čemurju onkraj Nadiže, sedem kilometrov od tu, predno prideš v glavni kraj Sv. Lenart, so brez premislekov razrušili in bližnje jave opustili. Sosednje zelo drage stavbe podirajo. Veliko poslopje za urade in stanovanja uradnikov je še pokoncu, a brez stanovalcev. Ko gre č'ovek mimo tega središča, kjer je nekoč plalo življenje in delo, ga zgrabi skoraj strah : kot da je prišel v kraj, ki. ga je orkan razrušil.
K čemurju je težilo vse življenje in delo doline. Danes so ti kraji v bedi. Tovarna je dnevno izcejala 400 s to. o v žgane skale (klinker), katero so potem mleli in zmešali s sadro in drugimi dodatki v dveh velikih cemenatrnah v Čedadu in v Vidmu. Tudi tu se rožna jo posledice ustavljenega podjetja. Saj morajo mali naročniki, na ljubo grosistom, čakati po par dni na blago In si ga morajo z lastnimi sredstvi odpeljati.
Tudi kamnolom v Canalutto so opustili. Pač pa so začeli z deli v novi javi nr, "riču nad Šenčurjem, tri kilometre od tod. Pripeljali so moderne stroje in kopače. Ta nova j a va, naj bi po načrtih ravnateljstva »Italcementi« nadomestila oni dve stari (čemur in Canalutto) in še ono pri »Lipi« v občini Podbonesec, ki je že blizu končne likvidacije. Velikanske množine »klinkerja« morajo uvažati iz tujine — iz Belgije v Marghero in iz Calusco (Bergamo) — po dragih cenah že zaradi daljave. Iz čemurja v Čedad pa je stal prevoz za kvintal 23 lir, v Videm pa 32 lir. Na ta načn je »Italcemen-
*#i!l
ii
ČEDAD: Tovarna taninskih proizvodov SETSA, ki je bila zaprta lansko leto (pogled proti vhodu).
ti« rešila vprašanje dovoza, seveda v popoln račun monopolistov in v veliko škodo delavstva. Ti se trudijo, da bi dosegli 40 urni delavnik z mezdo 48 ur. Slika pa je drugačna : a modernimi napravami se
storilnost povečala, istotak® pa tudi izraba delovne sile, ker se delavci trudijo, da bi v krajšem času isto storili. Na tak način pridejo gospodarji do ogromnih dobičkov. Tistih osem ur manj dela pri isti plači pomeni, da se fizične moči delavca izčrpujejo do skrajnosti.
»Italcementi« je leta 1948 odpustila v Čedadu 32 uslužbencev, invalide in starejše, ki jih ni nadomestila z drugimi. Kmalu nato je odpustila še drugih 50 delavcev. Sedaj je zaposlenih v tovarni št. 1 210 delavcev, v tovarni št. 2 pa 120. Produkcija je približno v obeh enaka. Sorazmerno re je znižalo tudi osebje tovarne v Vidmu, ki ima 45 ljudi. V Čemurju in Canalutto je bilo zadnje čase odpuščenih 54 in 65 delavcev. Dosti jih je v kamnolomu v Podbonescu, ki čaka-kajo na odpust.
Kaj pa je z edino predilnico? Tudi tu so vrata zaprta. Druge stotine rok ostanejo brez dela. Lakota in beda objema vedno več družin in jih sili v obup. V spodnjih krajih se je prikazala še nova nesreča. Od časa do časa se z gora priklati krdela merjascev, ki delajo veliko škoso na polju in pridelkih.
Po Nadiški dolini srečaš dosti marlj -vih ljudi. Vsem se pa bere z obraza žalost in udanost v usodo. Brezposelnost in revščina v teh krajih neprestano naraščata kot posledica slabe gospodarske politike vladajočih strank.
V dolini je bilo tudi dosti nejevolje, ker so pravili, da se bodo ukinile štiri šole: v Brnasu pri Sv. Petru, v Strinici pri Sovodnjah, v Klastri pri Sv. Lenartu in v Zamirju pri Srednjem. Oblast ni spočetka nič pomislila na praktične posledice. Ugovori od vseh strani so prisilili šolsko skrbništvo v Vidmu, da je namera iz političnih in psiholoških razlogov umaknilo.
Nerešeno je seveda tudi vprašanje stalnega izseljevanja, ki je skeleča rana teh krajev. Nič manj kot 45 odstotkov prebivalstva zapušča te gore in doline. Samo v občini Grmeku je od 2200 prebivalcev zavzelo potno malho več kot tisoč. Od več strani se čuje: »Da bi nam vsaj dovolili pokrajinsko samoupravo, brez dvoma bi potem lahko rešili razna naša vprašanja in bi odločno krenili na pot obnove.«
Ta obmejna pokrajina se zdi, kot odrezana od splošnega gospodarskega okvirja in nima nikakega izhoda. Sam Čedad, ki je gospodarsko središče Nadiške doline, hira in propada. Zato je treba prav hitro dati novih pobud: razviti kmetijstvo, pospeševati živinorejo, okrepdi turizem, graditi hiše, otroške vrtce, šo'e, odtoke, spo-po’niti promet, oživiti zaprte tovarne in ustanavljati nove. V nasprotnem slučaju bo tu popolno gospodarsko razsulo, v trgovini in kmetijstvu.
Kad 32 milijonu lir za Jauna disia
I II I IM H II I I I I II I I I II I M I I t
11 ! 1111 h m ! t - > • «» n * uti n »
HSSSBM5S*
ČEMUR: Tovarniška poslopja, ki čakajo na podrtje.
ITI 1111111 ITU I IH un II ri 11 Mlin ■ lil 111111111 ■ ■ • i ■. i ■ i numi il imunim ni ni i ■ i i.n.i.n m
Ministrstvo za jauna djela je nakazalo precej soudu za nardit nekatjera važna djela u Beneški Slovenji. Sklenil so, de bojo nardil tele djela:
Za cjesto, ki peje iz Maline skuozi Su-bid u Prosnid, so nakazal 3,069.250 lir; za faruž u Štoblanku pri Dreki 1,482.930 lir; za popravilo ejerkve u čeneboli 4,034.030 lir; za gradnjo otroškega vrtca u podbr-du v Terski dolini 1,956.070 lir; za grad' njo ejeste Prjesaka - Zavrh an za popravilo ejeste Viskorša - Brdo 2,327.130 lir; za popravilo ejeste Kodroma c - oborče u Prapotnem 2,013.280 lir; za dograditeu ejeste Domeni? - Brokjana - Ronec (ka-mun Podbonesec) 1,167.560 lir; za gradnjo ejeste Mersin - Štupca 2,013.280 lir; za gradnjo ejeste Kladreča - Teje (kamun Prapotno) 2,698.190 lir; za nopravilo karminskih ejest u Sredjnem 2,327.130 Ur; za popravilo ejeste Prjehon - Brezje u tipai-skem kamunu 1,353 090 lir ; za popravilo ejeste Tipajski muost - Prjesaka 3,920.000 lir.
Poleg povjedanih djel bojo odnrli še kantjerje za pogozdovanje nekatjerih kra-jeu naše dažele. Za ta dje’a je bluò nakazanih za pogozdit neobraščene kraje u Kram, Trinku an Lazah r>ri Dreki 1 milijon 947.090 lir. Isto usoto ‘•o nakaza,1 za pogozdovanje v Viskorši, Krnahti an De. beležu
SV.PETER SLOVENOV
NOU VODNJAK U AŽLI
U Ažli‘ so nardili še en vodnjak za tiste hišč, ki so rruorale do sada hoditi po vodo kajšnih 500 metru deleč, kjer je vaški vodnjak na placu. Sada imajo uss družine u Ažli dobro pitno vodo par rokah.
NAJSTAREJŠI MOŽ KAMUNA. Preteklo nedejo 14. oktobra je Jožef Jus!č iz Klenjà praznovou suoj 101. rojstni dan. čeglih je fakuó star, ima starček še dosti življenskih moči u seb.i an pomaga domačim par djelu. Ima tud zlo dobar spomin an zatuò je pru luštno z njim se poguarit an poslušat zgodbe, ki jih Je on doživu u daunih časih, želimo mu tud mi, de bi praznovou še dosti rojstnih dni nimar u zdravju an zadovoljstvu.
PROMETNA NESREČA. Šofer Ventu-i-ni Giulio iz Ažle, ki vozi kamjon par nje-kšni diti u Gorici, se je par djelu rone-sreču an so ga muorali pejati u špitau, ker si. je zlomu ramo.
PREMJE ZA S JEMENSKI KROMPIR
11 |i|H||i||||MHIIBIIIIIIIimHllRI»lllll!llllllllllllllllLlllllllllllllllllllllllllllllillHM|lIl|l|l|lll!|l,|l‘llll,‘
Vprašanje gospodarskega položaja Beneške Slovenje pred parlamentom
Med prebivalstvom Nadiške doline je prišlo do zaskrbljenosti zaradi govoric, da je vlada sklenila odpovedati finančno pomoč, ki pritiče tem krajem, ker so jih spoznali za gospodarsko pasivne kraje. Nekateri parlamentarci so zato vprašali ministra za poljedelstvo in gozdarstvo za pojasnila glede ministrovega odgovora na interpelacijo nekega poslanca o slanju pasivnega področja Nadiške doline.
Ministrstvo za poljedelstvo in gozdarstvo je poslancu odgovorilo na sledeči način:
»Ko je ministrstvo odgovorilo na interpelacijo nekega parlamentarca, ki je hotel izvedeti, zaradi katerih razlogov so bila gorskemu predelu, ki ga predstavlja Nadiška dolina, odvzeti fond na podlagi zakona št. 647 od 10. avgusta 1950, ki govori o ureditvi gorskih bazenov, je med drugim povedalo tudi sledeče: »Gorski bazen Nadiške doline ni bil deležen fondov, ki so se vsako leto dajati videmski pokrajini na podlagi zakona št. 647 od 10. avgusta 1950, ker ga pooblaščeni ministrski odbor ni proglasil za pasivno področje.«
čeprav je ministrski odgovor omejen značaj, se je vendarle dalo temu postopku širši značaj in se je skušalo prikazati, da so bile Nadiški dolini odvzete vse u-godnosti, ki so ji bile priznane s tem, da so jo proglasili za gospodarsko pasivno področje. To pa nei drži, ker se odgovor ministra točno nanaša na zakon št. 647 od 10. avgusta 1950, ki ni edini zakon v korist pasivnih področij.
Obenem so tudi pojasnili, zakaj niso Nadiški dolini nakazali že o ’obrenih fondov na podlagi omenjenega zakona za u-
reditev gorskega vodovja in gozdov; fondov niso nakazali zato, ker so ugotovili, da so v hidioseološkem pogledu drugi kraji veliko bolj potrebni finančne pomoči in so se v tem primeru držali pravila, da se priskoči na pomoč najprej najbo j potrebnim.
Ministrstva pravi dalje, da se tej izključitvi ne more pripisovati velik pomen, ker je ministrstvo za javna dela z zakonom št< 589 od 3. avgusta 1949 priznalo vse občine videmske pokrajine, in zaradi tega tudi ozemlje Nadiške doline, za gospodarsko pasivno področje, zaradi tega se mu dajejo olajšave pri javnih delih javnih ustanov. Zaradi tega je ministrstvo odobrilo strošek, ki je bil na podlagi zakona od 10. avgusta 1950 porabljen za gradnjo ceste v črni vrh.
Ministrstvo je obljubilo svoj* pomoč pri nadaljnjih ureditvah hudournikov in pogozdovanju v Nadiški dolini, pri čem»r bi se poslužili zakona št. 991 od 25. julija 1952, ki je bil odobren z lanskim dekretom predsednika republike in ki govori o izboljšanju gorskega predela Predalp. Za pospešitev gradenj na podlagi tega zakona ministrstvo ne namerava ustanavljati konzorcij med lastniki, ampak bi prepustilo izvajanje teh funkcij Ustanovi za gospodarstvo v Furlaniji s sedežem v Vidmu.
Tej ustanovi so zaupali izdelavo splošnega načrta za izboljševalna de'a. Za Na-diško dolino posebej so zahtevali od videmskega inšpektorata za gozdarstvo, naj hitro nudi prvi obrok sredstev za izvedbo nekaterih del, ki jih predvideva načrt, tako da bi lahko za ta javna dela iz-
koristili fonde letošnjega finančnega leta
Poleg tega je ministrstvo nakazalo videmski pokrajini 310 milijonov lir za izboljšavo zemljišča na podlagi zakona št. 991 od 25. julija 1952; od omenjene vsote naj bi bilo potrošenih za področje okoli Nadiže 132 milijonov lir, od katerih je bilo 63 milijonov lir uporabljenih za zasebne pobude. Kmetom naj bi bile izdane podpore v znesku 7 milijonov lir od predvidenih 10 milijonov za izboljševalna dela.
Ministrstvo je ob koncu izrazilo prepričanje, da bodo poleg dosedanjih pod-vzeti še drugi koraki, da se zajamči razvoj gospodarstva Nadiške doline.
Naknadno smo izvedeli, da je Ustanova za gorsko gospodarstvo za melioracijo Julijskih Predalp, v katero so vključili celo Humin, že pripravila splošen načrt, katerega izvedba bo stala dve milijardi 571 milijonov lir. Na terenu je večje število tehnikov, ki proučujejo možnosti za izvedbo načrta.
Med drugim predvideva gradnjo večjega sistema namakalnih kanalov, kakor na primer v občini Podbonesec, Sv. Peter (Ažla in Klenje) ter Sovodnje. Z gradnjo teh naprav bi bilo mogoče odpraviti nesreče, ki jih suša povzroča prebivalstvu.
Prebivalstvo z zadovoljstvom spremlja vse ukrepe, ki težijo k izboljšanju njihovega gospodarskega življenja, vendar pa želi, da se z izvedbo načrtov ne bi preveč odlašalo, kot se pri nas prepogosto dogaja.
Provincialni inšpektorat za agrikolturo u Vidmu je poskrbeu za razdeliteu pre-mjou kmetom iz Nadiške doline, ki so kupil zbrani sjemenski krompir. Za te premje je nakazanih 560.000 sir an jih dajejo na kamunu u špetru an Grmeku.
ČEDAD
SLABE PROMETNE ZVEZE ČEDAD -VIDEM
Kakor znano, se je s 1. oktobrom spretnemu urnik vlakov takuó, de vlaki odhajajo sada nekaj preje. Tuo je pa zlo neruodon za tiste, ki pridejo z autobusom .iz Čedada an drugih vasi Nadiške doline. Ta autobus pride u Videm šele ob 8,30 an kadar je slabo ureme še buj pozno. Ob tisti uri že venč vlakou, ki vozijo pruot Trstu u jutranjih urah, že odpejala. Tisti ki hodijo študjerat u Trst, muotajo zaiuò priti do Vidma z bicikleto ali drugimi vozili, de morejo priti pravočasno na vlak. Pa ni neruodno samo zavoj vlakou, tud za študente, ki hodijo u videmske šuole, je prihod u Videm ob 8,30 preveč pozen, ker se šuola začne ob tej u-i.
Čedadski župan se je zavoj tega intere-siru par inšpektoratu za promet an za-prosu, de bi gor postavili še adno auto-mobilsko linijo, ki naj bi bla tajšna, de bi autobus parpeju u Videm še pred 8. uro.
SV.LENART SLOVENOV
Z MOTOCIKLA JE PADU
U čedadski špitau so muorali pejat 13 ljetnega Bledič Maria iz Kozice, ker je padu z motorja, kar se je peju po ejesti. ki vodi u Klenjè. Udaru se je u glavo.
POROKA. Poročila se je Predan Miret-ta iz Sv. Lenarta s šoferjem Coccolo Vincenzo iz Castrignano del Capo (Calabria).
SMRTNA PROMETNA NESREČA
Na ejesti, ki peje iz Maline u Ahten, je paršlo do hude prometne nesreče, kjer je zgubu svoje življenje 56 ljetni Agostino Gujon jz Subida. Angel Sturma iz Subi-da je peju s svojim automobilom poleg Gujona še Tomažina Natala iz Ahtna pruot Subidu. Blizu Maline, na njekšnem ovinku, je šofer zgubu kuilibrijo an au-tomobil se je zvrnu u precej globok jarek. Medtjem, ko se Sturma an Tomazi-no njesta nič poškodovala, je Gujon, ka-tjerega so šobit pejali u špitau, že med potjo umrù, ker mu je počila lobanja. Na kraj nesreče so šobit paršli karabine-rji iz Ahtna, de so konštatal kaj je biu uržuh te smr'n" mometne nesveče.
PRAPROTNO
VOZNI RED AUTOBUSA STARA GORA - VIDEM
Do 31. oktobra veja tale vozni red za autobus, ki vozi iz Stare gore ob 7,15; 12,05; 17,00 uri. Odhod iz Vidma ob 6,05; 8,05 an 15. uri.
Il giudizio degli italiani d’una volta sugli Sloveni del Friuli
(Continuaz. dalla prima pagina)
In quei tempi incominciò anche da loro a svilupparsi la piccola industria e io artigianato. A Tercimonte si facevano rastrelli, a Pegliano bei cesti, a Vernasso e a Merso la calce, ad Azzida c’erano gli scalpellini. Così, circolando più il danaro nelle loro mani, prese piede anche il cattivo costuma del gioco. Purtroppo anche oggi questa brutta abitudine perdura in certi giovani. Ma altri vizi si infiltr: no a partire da cinquant’anni fa. Allora, come si legge, portate anche da certe guardie dì confine e dai giovani tornati dall’estero, s’infiltrarono nella vita locale diverse cattive abitudini. Perciò, se ancora oggi queste esistono, non sono germogliate dalle radici di quella stirpe, ma sono entrate dall’esterno.
Bastano queste citazioni per constatare come gli Sloveni del Friuli furono giud!-cati da persone serie ed oneste. Oggi invece, per un motivo o per l’altro, ambedue comunque falsati, vogliono farli apparire gente zotica e senza fede. Al pubblico onesto un siffatto giudizio dovrebbe ripugnare ed essere condannato.
OB I25. OBLETNICI ROJSTVA
RIHARD OREL:
V
Dne 28. septembra je minulo 125 let, kar se je rodil eden najznačilnejših mož slovenskega slovstva — Fran Levstik. V razmeroma kratkem življenju je toliko sjtoril za slovenski narod, da omenjamo njegovo ime ob imenu največjih slovenskih mož: Prešerna, Cankarja, Župančiča ...
Doma je bil Fran Levstik v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah na Dolenjskem. Iz tega dela Slovenije izhajata še nekoliko mlajša Josip Stritar in Josip Jurčič. Vsi trije so že zgodaj spoznali gni-line v tedanjem kulturnem in političnem življenju ter napovedali boj laži in hinavstvu, čeprav so se zavedali, kakšno plačilo jih čaka. Najodločnejše je napadal tedanje razmere Fran Levstik, ki so ga Zaradi tega tudi najbolj preeajnali. Doživel je, da je v najtežjih dneh njegovega življenja ed.en tedanjih .narodnih’ mož zaklical : »Pogine naj pes'«
življenjska pot ^Frana Levsf'ka je bila trda. Zaradi bolezni na očeh ni mogel maturirati. To mu je prekrižalo nadaljnje načrte. Brez mature ni mogel na univer-
\	I
vpliv.
Med slovenskimi preprostimi ljudmi pa je nedvomno najbolj znano Levstikovo delo »Martin Krpan«; S to povestjo je Levstik pokazal, kako je treba pisati. V jedrnatem ljudskem jeziku je opisal slovenskega korenjaka, Ki tihotari sol od morja v notranjost dežele. V »Krpanu« je orisan slovenski narod, ki so ga tujci vseskozi izkoriščali in ga izrabljali za svoje namene.
Nemogoče je v kratkih vrsticah opisati pomen, ki ga ima Levstik za slovenski narod. Bil je osrednja osebnost svoje dobe. Ni poznal omahljivosti ne na eno ne na drugo stran. .Da ni bilo njega, bi slovenska literatura v prejšnjem stoletju prav gotovo ne doživela tako skokovitega razvoja.
TARCENT
Najgostejše naseljeni otok
Otok Malta je najgosteje naseljena pokrajina v Evropi. Meri 312 kv. km in ima 320.001) prebivalcev, torej tisoč na kv. km. Prebivalstvo naraste povprečno za 10.000 na leto. Ker nastajajo zaradi prenaseljenosti težave, je malteški guverner nedavno naprosil Kanado, Avstralijo in Novo Zelandijo, naj omogočijo izseljevanje Malte žanov.
Pred nami se odpira in širi' razsežna ravnina, toda na levi strani, to je vzhodno, nas spremlja obraščeno gričevje in kmalu opazimo osamljen rob nekdanjega grajskega stolpa 'z nekolikim obzidjem, kako kipi v nebo. Prvotno sta bila na tem gričevju med Tarčentom dva grada: zgornji in spodnji, vmes na parobju leži sedaj vas Hoja (Coia). V 12. stoletju so bili fevdniki teh gradov nemški plemenitaši Machland - Berg. Pozneje je prišel v last furlanskih grofov. Zaradi obrambnih potreb so pozneje obdali grad z obrambnimi stolpi in je potem prišel v last tem družinam sorodnim Frangipa-nom in ker so se ti-le malo brigali za novo investitura je prešel grad v last HohenzoTerjem Burg, grofom Norimber-škim, ki so namestili kot fevdalca nekega plemenitaša iz Koroške. Frangipani pa so se vendarle pozneje vrnili in zasedli tudi spodnji grad, ki je bil med tem zgrajen — to je bilo v 14. stoletju.
Za tem je Friderik grof Frangipanski prodal plemenitim Savorgnanom zgornji grad, toda ob polovici istega stoletja je prešel grad zopet v isto last in ker pa so ti-le grofje bili deležni zarote in uboja nad znamenitim patriarhom Bertrandom < junija leta 1350), je bil lastnik gradu obglavljen, posestva zasežena in grad do
iiliiiliiiiiiiiiljiiiiiiiliiiiililiiiiiiiiiiiiiii liiil ll!li:i i;i!l!l!liiii iiiiiiiiiii lilil!i:iililiiilji li iiiiiiiiiiiiij|jiiiiiiiiiiiiiiiii]iiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiiiiliiii,in,III:i
1*1 *
Pol milijona švedskih kron letno za nagrajence
20. Ce je hotel še dalje študirati, je moral v bogoslovje, šel je v Olomuc na Češko. Od tam so ga pregnali, ker ni hotel preklicati svojih »bogokletnih« pesmi. Potem se je začela trnjeva pot. Romal je iz kraja v kraj ; tu in tam je bil po nekaj časa v službi, toda zaradi svojega značaja in neomajenosti v nazorih se je večkrat sprl z nadrejenimi in moral zapustiti službo, živel je v večnem materialnem pomanjkanju, kar mu je krhalo zdravje. Leta 1887 je ves izčrpan umrl.
Levstikovo književno delo obsega pesmi, kritike, eseje, povesti ter znanstvene razprave iz jezikoslovja. Pesnikovati je začel že v gimnaziji. Naslonil se je na narodno pesem in njegova zbirka »Pesmi« iz leta 1854 je doživela pri mladini veliko priznanje. Po tej zbirki Levstk ni več mnogo pesnil. Le od dveh ljubezenskih srečanj se mu je spet prebudilo srce in je napisal nekaj lepih erotičnih pesmi. V glavnem pa se je posvetil prozi in razmišljanju o slovenskem pisanju, Sad tesa prizadevanja sta razpravi »Potovanje od Litije do Čateža« in »Napake slovenskega pisanja«. Oba spisa sta imela na najmlajše literarne ustvarjalce velik
»Iz ceiOtnega ostanka mojega premoženja naj se ustanovi sklad,« tako je za-pisal Alfred Nobel, sloviti kemik in iznajditelj dinamita, v svoji oporoki iz leta 1895, »obresti pa naj se vsako leto raz-dele med tiste ljudi, ki so največ pripomogli k blaginji človeštva. Denar naj se razdeli na pet delov, in sicer tako, da dobi enega tisti, ki je največ storil na področju fizike, drugega najboljši kemik, tretjega tisti, ki je našel najboljšo metodo v medicini, četrtega najuspešnejši in najboljši literat, petega pa človek, ki je prispeval k zbližanju med narodi in je torej z vsemi svojimi silami o’e'al za mir.«
Nagrade za fiziko, kemijo, medicino in literaturo deli švedska akademija znanosti, nagrado za mir pa petčlanska komisija norveškega parlamenta. Tako je določil Nobel v svoji ouorak’. »Pri podelitvi nagrad naj nacionalist ne igra nobene vloge.«
Kandidati za letošnje podelitve Nobelovih nagrad so že znani in ne more odločitev prinesti nobenih večjih presenečenj. Le kandidatura za »nagrado miru« je v zraku in se še nič ne ve, za koga se bo odločila petorica Norvežanov.
V Oslu imajo poseben inštitut, ki vse leto zbira podatke o svetovnih politikih in javnih delavcih, ki bi prišli v poštev za nagrado miru. Preprosto poslopje se prav nič ne razlikuje od sosednjih v u-lici, le da pred njim stoji Nobelov bronasti kip. Dva prostora sta posebno zanimiva v tem poslopju: soba z zeleno nrzo, za katero petorica članov par'amen-tarne komisije skupno s predsednikom
inštituta Augustom Shouom razpravlja o predlogih in določa nagrajence, ter velika dvorana, kjer pred številnim občinstvom slavnostno podeljujejo nagrade, V tej dvorani so pred leti norveški študentje protestirali proti takratnemu Nobelovemu nagrajencu generalu Marshallu. Dvorana je po mnenju predstojnika inštituta že zdavnaj premajhna, ker se za svečano sejo zanimajo številni ljudje po svetu in ji prisostvujejo mnogi Nobelovi nagrajenci iz prejšnjih let.
Prvo nagrado za mir je dobil eta 1901 ustanovitelj mednarodnega Rdečega križa Švicar Henri Dunant. Od takrat je dobilo nagrade za mir 39 ljudi. Največ med njimi je Američanov (12); Francozi in Angleži so dobili po osem nagrad. M< d nagrajenci za literaturo vodijo Francozi, ki so dobili osem nagrad. Angleži so jih dobili šest, Američani pa štiri. V medicini vodijo Američani: podelili so jim 17 nagrad; v kemiji pa Nemci z 20 nagradami, za njimi so Angleži s petnajstimi itd.
Letos mineva 55 let od prve podelitve nagrade. Doslej se je nabralo lepo število izvoljencev: 224 velikanov duha iz 23 dežel je dobilo to veliko mednarodno priznanje. Največ nagrad (56) je šlo v Ameriko; v Nemčijo 48, v Anglijo 46, v Francijo 32, švedsko 14, Švico 12 in v Avstrijo 10.
Denarja ne bo zmanjkalo. Glavnica (36 milijonov švedskih kron) je ostala nedotaknjena, Pol milijona, kolkor znašajo vse nagrade, so samo letne obresti (e vsote, ki je varno naložena.
tal porušen. Pozneje je bil grad na novo pozidan. Nemški césar -Sigmund si je prilastil ta grad in ga Vrnil Frangipanom. Ni bilo dovolj, da so zaradi vojsk gradovi mnogo trpeli, k temu je prišel tudi kmečki punt, ko so, na debeli četrtek, to je pred pustom leta 1511., razjarjeni kmetje oplenili in požgali več gradov v teh kraljih. Poznejši hud potres pa je razdejanje še povečal. Frangipani so imeli tudi svoj sedež v furlanskem parlamentu in dober položaj v goriški grofiji. Dandanes je gornji grad popolnoma izgini! in spodnji ima še ostanek v stolpnem obzidju, ki še vedno kljubuje zobu časa — nekaj so ga pozidali in opremili celo s strelovodom.
Prebivalci Tarčenta, okolice in gornjega porečja Tera, so bili podložni tem mogotcem, ki so jim tlačanih dolga stoletja. Okolica Tarčenta je bila takrat vsa slovenska, tudi na ravnini na. pr. Senjak, ki leži južno, je že dolgo odkar je pofur-lanjen.
NEME
so 5 km dalje ob cesti, ki sledi vedno ob vznožju hribovja, na katerem bivajo terski Slovenci. Nismo še na jasnem glede imena in postanka tega gradu. Z imenom Nemaso je že znano iz časa Rimljanov, da je bil ta na nizkem parobju nad rečico Karnahto nek castellanum, kakor so imenovali utrdbo v onih časih. Zgodovinar Pavel Dijakon trdi, da je bil grad Nemaso utrjen po langobardskem vojvodi Gizulfu (7. stol.). Bil je v obliki trapeza in že v 13. stoletju porušen. Pozneje pa o njem nihče več ne omenja,
CRNEJA
Malo globlje v dolini, ki se nam na levo po cesti kak kilometer dalje odpira, imamo ostanke Črnejskega gradu na zelenem griču nad prijazno cerkvico sv. M. Magdalene. Ta grad ie bil eden najstarejših v Furlaniji in sicer domnevajo, da je bil postavljen že v 10. stoletju s štirioglatim stolpom. Prvotno je bil last mejnih grofov Moosburg; od teh je prišel v last oglejskih patriarhov in pozneje so ga dobili gospodje Savorgnano, od ka-
Hfftv ajiv® llWNtt tenh izhajajo Crnejski ( grof^, ki,
nadeli to irne, da ,bi se ločili ogL drugih^'
njih sorodnih družinskih vej,., Ti, so imeljl
oblast nad slovenskimi vasmi črnejami
(Zgornjo in Spodnjo), z vsemi 'naselji
dolini, ki so bija takrat, kakor tudi nad
■ . -e- ilnT.'
vasmi v drugi dolinici zapadno od gra-du: Kanalič, Kmicà in celo preko Itar-nahte na Bernadiji ležečo vaš Vizont. Leta 1511. na debeli četrtek je bil ta grad od upornih kmetov požgan in razdejan in potem ni bil več pozidan, pač pa so si gospodarji sezidali malo niže drugo večje poslopje. Leta 1718. je izumrla vrsta čmejskih grofov in sledili so ji grofje Brazaeco, ki so imeli grad blizu Vidma. Kar je irrovine še ostalo je danes last neke grofice iz Vidma, ki prihaja enkrat na leto od kmetov pobirat to, kar ji pritiče.
AHTEN
(Attimis)
je dandanes čeden trg v prijazni vglob-ljeni ravnici, ki je vsa obdana z lepimi gozdovi, njivami in travniki in je kake 3 km oddaljen od črneje. Na kuclju na jugovzhodni strani trga kipe v nebo Ostanki gradu grofov Attems. V preteklosti sta bila dva grada tega imena: zgornji in spodnji. Prvi je bil last mejnega grofa Moosburg-a, drugi pa rodbine Attemsov, ki so leta 1630, postai grofje »del sacro romano impero«. Ta rodbina je imela pozneje več sorodnih vej tudi na Goriškem, kjer je še dandanes katera. V teku let so nastali med družinami spori in spletke in ko so začeli upeljevati v 14. stoletju strelno orožje, so prišli iz Vidma bojevniki in pomagali nasprotniku; tako je bil zgornji grad porušen in pozneje, ko so uporabljali prave topove (bombarde), je bil tudi spodnji razdejan. Zaradi tega so si sezidali nasledniki ob vznožju teh gričev veliko graščinsko poslopje s stolpi leta 1637. in ta je ostala do sedanjega časa. V osvobodilni borbi leta 1944, je bil trg in skora j vsa poslopja razen glavne cerkve in nekaij hiš, zaradi krutih bojev med nacifašisti in partizani, požgan in porušen. Tudi graščina je bila uničena.
(Nadaljevanje sledi)
RAZVALINE CERNEJSKEGA GRADU
ANTON
INGOIIČ
»Kako si prišel, Kurt? Povej, govori!«
»Si vedela, kje sem bil?«
»Do včeraj sem vedela samo to, da si v nekem domu ob morju, šele včeraj sem Prisilila očeta, da mi je dal tvoj naslov. Danes bi ti bila pisala...«
Janko je mater hvaležno pogledal.
»Groth je hotel, da zate ne bi izvedela ®e jaz ne tvoja prava mati.«
»Kje je moja prava mati?« je Janko ®agio vprašal.
»Včeraj je zapustila Hannover. Vrnila Se je v domovino.«
»Je bila ves čas tu?« se je zavzel Janko-
»Da...«
»Me je iskala?«
»Ne vprašuj, Kurt! Obe sva te iskali, a Groth je trši od kamna.«
Janku se je zameglil njegov dotlej ja-®hi, povšem določeni cilj.
»Kaj bo zdaj z menoj?«
Crothova ga je privila k sebi. Vedela
DEČEK
Z DVEMA
IMENOMA
je, kaj bo z njim. Pri njej ne more ostati, že jutri bi prišli ponj ; ne more pa tudi živeti skrit v samotnem domu, kakor hoče Groth. V teh strašnih dneh izza razprave je preudarila vse, vse premislila in se tudi dokončno odločila, če hoče dečku dobro, če hoče, da jo bo grela zavest, da je Janko srečen, če noče, da bi jo še nadalje obsojali razumni in pošteni ljudje, potem ji preostane le eno. Toda biti mora močna, da bo izvedla svoj sklep.
»Tu ne moreš ostati,« je odgovorila z žalostnim poudarkom. »Groth te ne sme najti tu.«
!anko jo je pogledal s strahom.
»Ali se bo vrnil prej kot navadno?« »Dopoldne ga ne bo. Dotlej morava nekaj ukreniti,« je pohitela. »A najprej ti moram pripraviti zajtrk.» Nasmehnila se je, kakor da se ne dogaja nič posebnega. »Pridi v kuhinjo in povej, kako je bilo v domu in kako si potoval!«
Janku je bilo prav, da sta šla v kuhinjo Vendar se mu tudi v kuhinji ni zdelo tako domače in prijetno kot nekoč. Vse mu je bilo tuje, celo igrače in knjige, ki so bile zložene v vzornem redu na polici v kotu.. Sprva je le kratko odgovarjal na materina vprašanja, čez čas pa se je razgovoril. Največ je seveda vedel povedati o gospodu Hellrieglu in svetem Peregri-nu.
V sobi je zazvonil telefon.
»Pojdi in poglej, kdo kliče!« je dejala Grothova, ki je prav tedaj nalivala kavo v skodelico, če je Groth,« je zaklicala, ko je bil že na vratih, »se ne oglasi, ampak pridi pome!«
Odhitel je v sobo in vzdienli slušalko.
»Tu direktor Hellriegel,« se je oglasilo iz slušalke skorajda preplašeno.
»Da,« je jeknil Janko glasno in krčevito stisnil slušalko.
»Nesreča, gospa Grothova! Nesreča!« je pohitel gospod Hellriegel onstran žice. »Kurt je pobegnil ! Preiskali smo okolico, ne duha ne sluha ni o njem. Ugrabitev je izključena. Skrbno smo ga čuvali, prefekt Joseph je bil posebej zadolžen, da pazi nanj, jaz sam ga nisem nikoli pustil iz oči. Včeraj je najprej preplezal vrtna vrata, a ga je Joseph pravočasno ujel. Kar mu ni uspelo čez dan, mu je uspelo ponoči. Odpel je jadrnico in po-
begnil z njo. Obvestil tem reševalno postajo v Bremenhavenu. Sicer pa se mu ni mogla kljub vetrovni noči pripetiti nesreča, z jadri in krmilom zna izvrstno ravnati. Takoj zdaj bom telefoniral v vse obrežne vasice in pristanišča do Bre-menhavena. Ne skrbite, gospa! Najbrž je že na poti domov. Pričakujte ga vsak čas! Ko bo prispel, me obvestite!«
Janko, ki ga je že nekaj časa zabavala zaskrbjlenost gospoda Hellriegla, se je končno le oglasil.
»Je že prispel !« je zaklical z zvišanim glasom.
»Res! Kje je?«
»Tu pri telefonu!« je odgovoril s svojim navadnim glasom.
»Ti si, Kurt?... Ti? Kaj delaš tam?« je izpremenil glas tudi gospod Hellriegel,
»Poslavljam se od vas in od svetega Pellegrina !« je odgovoril Janko skozi smeh in odložil slušalko.
»Kdo je bil?« je vprašala Grothova, ko se je nasmejan vrnil v kuhinjo.
»Gospod Hellriegel. Povedal sem mu, da sem že doma.«
»Zakaj me nisi poklical?«
»Izvedel je, kar je hotel vedeti «
Sedel je k zajtrku. Grothova ni mogla odtrgati pogleda od njega.
Storila bo, si je rekla, kakor je sklenila te zadnje, zanjo najtežje dni:	najprej
vrne Kurta njegovi materi, nato zapusti Heimdorf in Grotha. V Kasslu si bo priskrbela službo v eni tamkajšnjih sirotišnic. Kurt je našel svojo mater. Koliko nemških sirot pa je ne bo našlo nikoli! Njim je potrebnejša kot Grothu, med njimi ji bo tudi laže in lepše kot tu v Heimdorfu !
»Kurt, bi se vrnil k prvi, k pravi materi?« je vprašala iznenada.
Janko jo je začudeno pogledal, ne zato, ker je uganila, čemu je prišel, marveč ker v njenih očeh, na njenem licu ni bilo niti sledu žalosti. Torej bi ga pustila? Vendar...
»Pojdiva oba !« je zaklical čez čas, kakor da je končno le našel pravo rešitev.
»Oba ne moreva, ne smeva,» se je Grothova nasmehnila. »Zaenkrat boš šel sam. Vsak teden ti bom pisala, pozneje te tudi obiskala. Ne bom pozabila nate, kakor tudi ti ne boš pozabil name. Kajne, da ne boš?«
V Jankovih očeh so se zalesketale solze.
»Ne bom.«
Grothova si je pritisnila roko na prsi. Pogum, pogum! si je dejala.
»Seveda ne boš potoval sam,« je spet spregovorila. »Spremljala te bo teta Berta. Takoj ja pokličem in se pogvorim z njo! Ne smeva izgubljati časa. Če se
Obvarujte žito pred žitnimi rilčkarji
Rilčkar kakor tudi njegova ličinka (bel črviček) živita v zrnu in se hranita od moknate vsebine. Hrošč pa lahko živi tudi od moke same in od testenin. Samica zleže okrog 200 jajčec posamezno v žitna zrna, v katerih se razvijajo ličinke, ki zrno povsem zvotlijo. V shrambah, ki so stalno primemo hladne (4-5« C), je škoda po žitnem rilčkarju povsem izk’juče-na. šele pri toploti od 12« C zamorejo hroščeve samice leči jajca na zrna. Pri toploti 35 do 37» C je razvojna doba hrošča najkrajša.
Žitnega rilčkarja zatiramo na tri načine
Ukrepi v shrambah. Tla in stene shrambe je treba temeljito pospraviti, osnažiri in poškropiti s sredstvi, ki jih prodajajo v drogerijah proti tem škodljivcem. Ze'o je treba paziti na vreče, v katerih prenašate žito od drugod in razkužite te po potrebi v vročini ali žveploogljikovem plinu.
Ukrepi pri shranjevanju žita. Hlad in
2$
E
E
0
ŽIVINA ZA ZAKOL
suho zrnje znatno onemogočata razvoj škodljivca. Pazite, da boste shrambe redno zračili in sicer tako, da z odpiranjem oken ne boste pustili toplega zraka v shrambo, ki povzroča zgoščenje vlage na še hladnem zrnju, žito v shrambi ne na-sujte preveč visoko ter z rednim prelopa-tanjem skrbite, da se zrnje bolje suši. Z lopatanjem se škodljivca tudi odžene.
Ukrepi za direktno uničevanje hrošča. S suho vročino od 30 do 50» O je v suhem žitu mogoče uničiti vse hrošče in ličinke. Seveda je večje količine težko izpostavljati vročini. Prav lahko pa se na ta način razkužijo vreče, ki so okužene ali sumljive.
Kakšna zemljišča so pripravna za sadne nasade
innin iiiiiiiu i t i i iti m u rn u n 1111 m 11 m u mini 11 n im 11 urn i riirriiri ri 111 rt niiiiiiiiiiiiiiiiiiitini i um minimi
Prehod k suhemu krmljenju
Ob suhih jesenskih dnevih nam kaže puščati živino na travniško pašo že samo zaradi gibanja, sonca in svežega zraka. Ce pa so travniki zaradi svežega dežja mokri, ne kaže goniti živine na pašo. Tudi v primeru slane naj ostane živina toliko časa v hlevu, dokler slana ne izgine. Kdor tega ne upošteva, dobi njegova živina drisko, breje živali pa lahko povr-žejo. Nevama je za živino tudi mlada detelja in paša po travnikih s posebno bujno raščo. V teh primerih in tudi drugače se priporoča, da dobivajo živali vselej nekoliko sena, preden gredo na pašo. Tudi se ne priporoča napajanje po paši, zlasti ne, če smo pasli po detelji, da se ne pojavi nevarno napenjanje.
Ko vidite, da jesenska paša ponehava, začnite polagoma navajati živino na hlevsko, suho krmljenje. Cim bolj počasi se izvrši prehod, od zelenega k suhemu krmljenju, tem laže in bolje se živina privadi na suho zimsko krmljenje in tem manjše bodo pri živini izgube na teži in mleku.
Sicer pa prav izrazitega suhega krmljenja, ki je bilo nekoč čez zimo v navadi, ni več. Kjer imajo živinorejci možnost, dajejo živini dolgo časa poleg rezanice tudi sočno krmo, in sicer do božiča ali še dalje poleg rezanice ali sena repo in peso in potem do nove paše silažo ali o-kisano sočno krmo.
Na tako urejenih kmetijah prehod k zimskemu suhemu krmljenju ni težak. Seveda, kjer za zimsko krmljenje živine ni repe ali pese ali okisane krme, je treba prehod izvršiti tem bolj pazljivo. Upoštevati je treba, da potrebuje govedo za nasičenje s suho krmo le četrti del tiste množine krmil, ki je sicer potrebna pri pokladanju zelene krme ali paše. Ce je moralo govedo použiti na paši ali pri zelenem krmljenju 60 kg trave, da se je nasitilo, zadostuje sedaj pri suhem krmljenju za nasičenje že 15 kg sena oziroma suhe krme. Po prehodu na suho krmljenje se morajo torej prebavila ži-
vali temu primerno skrčiti; dočim se mora izločanje prebavnih sokov zaradi predelave in prebave težje razatopnih redilnih snovi v suhi krmi znatno povečati. Zaradi nepripravljenosti prebavil in prebavnih sokov na suho krmo izostane pravilno in redno prebavljenje. Živina zboli na prebavilih. Pojavi se tudi napenjanje, zaprtje, krči itd. Živina trpi in hujša. Krave zgube tudi mleko.
Da se izognete vsem tem neprijetnostim, uredite torej prehod od zelenega na suho krmljenje prav polagoma. Ko opazite, da dobiva živina že premalo paše in da gredo zelena krmila že proti koncu, začnite pokladati vsak dan zjutraj in zvečer suho krmo. Pri hlevskem zelenem krmljenju začnite pravočasno mešati med zeleno krmo suho krmo. Zelene krme naj dobiva živina od dne do dne manj, suhe pa vedno več. Cim bolj počasi se vrši ta prehod, tem lažje se privadijo prebavila in prebavni sokovi na suha krmila. Manj kot 14 dni naj ne bi trajala prehodna doba od zelenega k suhemu krmljenju.
Da močvirna, mokra zemljišča niso pripravna za sadne nasade, vemo vsi. Skoraj vsi smo prepričani, da bodo sadna drevesa lahko uspevala ob robu močvirja. In vendar ni tako. Lahko uspeva tam mlado drevo leta in leta prav dobi o. Ko pa korenine pridejo do močvirja, začne drevo hirati in nazadnje pogine. Samo če bi močvirje mogli izsušiti, bi bila drevesa rešena pred poginom.
Tudi pretežka zemlja ni pripravna za sadno drevje. V take zemljine zrak nima dostopa in korenine v take zemljine ne morejo prodirati.
Ce bi težke zemljme zrahljali v globino enega ali celo dveh metrov, bi drevesa v težki zemljini lahko dobro uspevala, če ta vsebuje zadosti redilnih snovi. Popolnoma neprikladen je za sadne nasade prod, torej vse tiste zemljine, kjer je pod tanko plastjo plodne zemjle prod, bodisi samo naplavljeno kamenje ali pa kamenje, pomešano z debelo zrnatim peskom. Tu bi sadno drevo našlo premalo redilnih snovi za razvoj. Tudi vlage bi primanjkovalo. Debelozrnati pesek prepušča vlago in tako je na taki zemlji kmalu po dežju zopet suho.
Iz tega je razvidno, da tudi peščena zemlja iz debelo zrnatega, ostrega peska ni pripravna za sadne nasade.
Peščene zemljine so pač lahko pripravne, če poleg debelo zrnatega peska vsebujejo tudi dosti finega peska in gline, ker potem zadržujejo še bolje vlago. Glinasti delci pa ne zadržujejo samo vlage, ampak vsebujejo tudi precej redilnih snovi. Vselej pa potrebujejo peščena tla mnogo gnojil, to pa zato, ker so že sama po sebi ubožna, poleg tega pa hu-mozne snovi, torej tudi gnoj, hitro raz-
žuje. Oddaja jih hitro na rastline in na vodo, ki uhaja v globine.
V bodoča bodite torej previdni, premislite kam boste sadili nova sadna drevesa. Ce hočete saditi na zemlji, kjer si niste na jasnem, kakšna je v globini do enega in pol metra, tedaj napravite tam luknje do te globine in si dobro oglejte prst pa tudi to kako leže posamezni sloji zemlje na dotičnem mestu.
IZ GNILEGA GROZDJA DOBRO VINO
Teden pred trgatvijo je treba nabrati brento popolnoma zdravega grozdja, ki ga stisnemo, nekoliko zažveplamo in pustimo, da vre v čistem, majhnem sodu. To je domač matični kvas, ki ga uporabljamo za vrenje drugega mošta, tako da dodamo liter kvasa na hektoliter mošta. Gnilo grozdje stisnemo posebej, mošt močno zažveplamo in drugi dan odlijemo čist mošt od gnilobe usedline Tako razsluzenemu moštu dodamo na vsakih 10 litrov kipečega mošta iz dzravega grozdja. Na ta način bomo iz gnilega grozdja dobili zdravo in dobro vino.
qos
krajajo in pesek redilnih snovi ne zadr-IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIMIIIHIIIIIIIIIIIIHIII,III,minili«*,IIIIIIUIHIIHIMIMINWMIIHIMIWIIIWIIHIMJ-
ŠE 0 SAJENJU SADNEGA DREVJA
V jeseni sajeno drevje obrežemo spomladi. Pečkato sadno drevje, ki smo ga sadili prepozno, lahko obrežemo šele prihodnje leto. Tako drevje, ki smo ga sadili prepozno in smo ga pustili eno leto neobrezano, bo naslednje leto po obrezovanju lepo in krepko pognalo, medtem ko bo v letu sajenja le ozelenelo. Košči-často sadno drevje moramo brezpogojno obrezati v letu sajenja. To je potrebno zato, ker očesca pri koščičarjih žive večinoma le eno leto, Ce bi torej očesca ne pognala že v prvem letu, bi v drugem letu ostale veje na spodnjem koncu gole.
Pri obrezovanju moramo paziti, da obrežemo vse veje v isti ravnini. Zato spodnje veje pustimo daljše od gornjih vej.
Najvišje veje obrežemo najkrajše. Vrhnjo vejo pustimo vedno daljšo, da se iz nje razvije lep, močan vrh. Splošno velja pra-
vilo, da režemo močno razvite veje krajše in šibke pustimo daljše. Koščičasto sadno drevje obrezujemo krajša, a peč-kasto drevje daljše. Ce koščičasto drevje obrezujemo predolgo, tedaj očesca ne poženejo in veje ostanejo gole ter vsled tega drevje manj rodi.
Cim dreveje obrežemo, ga moramo s koreninami potopiti V posodo z gosto mešanico vode, ilovice in kravjeka.
Ljudski pregovori
Ce nerado listje odleti, vsak se zime naj boji..
*
Ce hrast še liste obdrži, bo mraz vse dolge zimske dni.
Ko žerjav leti na tuje, brž se zima približuje.
Konzervo lahko odprete tudi z navadnim nožem, če jo položite na vroč štedilnik. Pomagate si lahko tudi z vročim likalnikom.
Kis postane moten zato mu dolijte žlico mleka, dobro pretresite in odcedite skozi platneno krpo. Hranite ga vedno v temni steklenici.
Surovo maslo, ki smrdi in ni več dobro, pregnetite z vodo, kateri dodaste nekoliko jedilne sode. Vodo potem odlijte.
Prismojeno mleko popravite, če položite vanj košček oglja, ki ste ga zavili v snažno krpico.
Zelene madeže od trave odpravite, če jih navlažite z alkoholom in posušite z vato. To velja posebno za nepralno blago.
Katranove madeže na blagu sperite najprej z milnico, nato pa z alkoholom ali z ogljikovim sulfamodom. Zdrgnete jih lahko tudi - z neslanim maslom ter sperete z milnico in še z bencinom. Zastarele madeže pustite namazane z maslom kak dan, da se katran omehča, nato pa sperite. Ce je katranov madež na volnenem blagu, ga namažite in zdrgnite z jajčnim rumenjakom ter sperite z mlačno vodo. Z roke si odpravite katran z bincimom, milom, rumenjakom in toplo vodo.
Grozd ostane dolgo časa sočen, če ga odrežete s koščkom trte ter jo na odrezanem mestu zalijete z voskom ali parafinom. Grozd obesite v suh hladen prostor.
Krave		po kg. L. 230 do 260
Voli		» 260 » 275
Jenice		» 280 » 300
Teleta		» 460 » 480
Jagnjeta		» 420 » 450
Ovce		» 155 » 170
Prašiči 100 kg)		» 300 » 310 .
ŽIVINA ZA REJO		
Krave mlekarice	L.	po glavi 140.000 do 180.000
Jenice breje	»	135.000 » 170.000
Prašiči 12 - 20 kg)	»	7.000 » 9.000
PERUTNINA - ZAJCI - JAJCA po kg.
Piščeta	L.	650	do	715
Kokoši	»	575	»	S25
Purani Gosi Zajci
Jajca (za 100)	L
2 600 » 650 » 400 >: 453 » JHO » 300 2.80'j do 2.900
ŽITARICE
Pšenica	po q L. 6.500 do 6.600
Sjerak	» 4.500 » 4.700
Oves	» 4.900 » 5.000
Rž	» 5.900 » 6.000
Ječmen	» 5.700 » 5.800
SADJE IN ZELENJAVA	
Krompir	po kg. L. 25 do 30
Radič	» 60 » 100
Sedano	» 20 » 30
Jabolka	» 25 » 60
Grozdje	» 40 » 60
Kostanj	» 40 » 45
Hruške	» 30 » 60
SIR IN MASLO	
Sir do 2 meseca star	po kg. L. 430 do 450
Sir čez 2 meseca star	» 550 » 650
Mleka|miško maslo	» 950 » 970
Domače maslo	» 700 » 750
GRADBENI LES	V HLODIH
Bukev	kubični meter L. 15.000 do 18.000
Smreka	» 15.000 » 16.000
Oreh	» 25.000 » 30.000
Jesen	» 18.000 » 20.000
Češnja	» 16.000 » 18,000
Bor	14.000 » 15.000
Mecesen	» 23.100 » 26.000
Javor	» 17.-.I00 » 19.000
Topol	» 0.000 » 10.000
Dob	» 15.C00 » 17 f,00
Hrast	» 15.009 >! 20 000'
§
Bukova suha Bukova surova Oglje
Dolar USA Sterlina papir Francoski frank (100) Belgijski frank Avstrijski šiling Nemška marka
po q
L 1.000 do 1.10C, » h 50 »	950
» 4.800 » 5.0000 622 1.678 147 146 23,50 140
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
Groth nepričakovano vrne, te odvleče Še kam dalje.«
lanko se je preplašeno ozrl proti vra-* tom.
»Naročim Kassel!« je zaklicala Grotho-va in odhitela iz kuhinje.
Torej bo res zapustil mater, Igrače in knjige, tole kuhinjo, dvorišče tam spodaj, tovariše? Zakaj da mati ne zadržuje, marveč mu celo pomaga od tod? Zakaj ...
Preden si je utegnil odgovoriti na vprašanja, ki so se mu porajala v zbegani glavi, se je Grothova že vrnila.
»Na zvezo ne bom dolgo čakala,« je povedala naravnost vedro. »Medtem ti bom pripravila stvari. Cesar ne boš mogel vzeti s seboj, bom poslala za teboj. Ce s) boš želel še česa, sporoči! Se dalje bom skrbela za tebe, {e dalje bom tvoja mati, seveda tvoja krušna mati.Ne pozabi tega! Ne boš pozabil(«
V Jankovih očeh je bi’a prošnja, naj stori tako, da se ne bo uičJi od nje, a bo vendar zapustil Heimdorf in se vrnil v svoj rojstni kraj. Grothova se le dela’a, kakor da te prošnje \e vidi.
»V Porurju seveda nisem bila, tudi Groth ni bil. Bila pa sva v Hannovru. Tvoja mati naju je trikrat iskala tu v Heimdorf u, V Kasslu pri teti pa je bila
dvakrat, še včeraj pred odhodom ji je dejala, da te bo iskala tako dolgo, dokler te ne najde. Zelo rada te ima. Tudi tvoji sorojaki te imajo radi. Tudi oni te iščejo in našli bi te, čeprav bi te Groth odvlekel v sam Berlin. Kako bo mati vesela, ko se boš vrnil ! Vsi bodo veseli !«
V sobi je zazvonilo.
»Počakaj tu!« je zadržala Janka. »Izberi si medtem knjige in druge reči, ki jih boš vzel s seboj !«
Janko si ni ničesar izbral, ko se je vrnila.
»Dogovorili sva se,« je povedala glasno, skorajda hrupno. »Teta te bo čakala pri prihodnjem vlaku. Uredila bo vse potrebno za pot. Poiskala bo tudi novinarja, ki se je včeraj oglasil pri njej. To je tisti novinar, ki te je bil vzel na jadrnico.«
»Res?« se ja razveselil Janko.
»Da, tisti. Ta bo gotovo uredil, da bosta lahko brez težave in čimprej krenila na pot. Tale kovček ti bom napolnila z oblekami in perilom. Kaj si boš vzel s seboj? Fotografski aparat? Vzemi kar ti je najljubše! Vse| lahko vzameš s seboj, samo mene ne.«
Nasmejala se je; toda sredi smeha je odhitela v spalnico. Tam je zajokala naglas. Nekaj trenutkov se ni mogla ganiti. Potem se je opotekla k omari. Ko Je
vzela v roke Jankovo obleko, jo je spet premagalo.
Tudi Janka so oblile solze, ko je stopil k predalniku, šele ko je zaslišal materine korake, si je naglo obrisal oči in začel prelagati svoje stvari.
»Si že izbral? je vprašala Grothova. »Še nisi? Čakaj pomagala ti bom. Fotografski aparat si le vzemi, slikal boš in mi poslal slike. Žogo tudi. V Tentschachu gotovo igrajo odbojko. Kolikor sem izvedela je to lep in napreden kraj. Orodje za rezljanje si tudi vzemi in nekaj knjig, da ne pozabiš nemškega jezika, še veš, kdaj sem ti kupila tole knjigo? Za enajsti rojstni dan. Na, položi v kovček! Zdaj pa pridi, da se umiješ in preoblečeš!«
Janko je šel z njo in storil, kar mu je naročila. Ce bi bila rekla samo besedico ali samo s pogledom pokazala, kako ji je hudo, bi se bil oklenil njenega vratu in ne bi šel od nje.
»Oblekel boš tole obleko, ki sem ti jo kupila za šolo,« je govorila Grothova, kakor da odhaja na potovanje, s katerega se bo kmalu vrnil. »V Tentschachu imajo nižjo gimnazijo. Sprva ti bo jezik seveda delal težave. A kakor sem brala, te učiteljica, ki te bo učila materinega jezika, že čaka.«
Okrenila se je k oknu, si naskrivaj o-
brisala solze in se šiloma nasmejala.
»Tako, oblečen si in obut, kovček je tudi pripravljen! Vzemi še čepico in plašč! V torbo ti bom dala južino. Na vlaku se ne spuščaj z nikomer v pogovor! Na postaji te bosta poleg tete gotovo čakala tudi Hilda in Maks. Groth seveda ne sme izvedeti, da si v Kasslu. Prej mi je on zamolčal kraj tvojega bivanja, zdaj mu ga bom jaz. šele ko bom dobila sporočilo, da si srečno prispel v svoj rojstni kraj, mu bom povedala, kje si. Mi boš pisal takoj prvi dan?«
Janko jo ja pogledal z velikimi, s solzami oblitimi očmi in pokimal. Nato se je ozrl po kuhiftjl. Vsako stvar je pobožal z vlažnimi očmi, slednjič pa se je spet ozrl k mater}..
»Mati!« je zajecljal in skril glavo na njene prsi.
»Kurt! Kurt!« je jeknila Grothova in ga tesno privila k sebi.
Obšlo jo je, da bi odšla z njim nekam daleč, daleč in živela tam skrita pred Grothom in pred Kurtovo materjo. A že se je premagala.
»čas je, da greva,« je dejala. »Cez pol ure odhaja vlak. Bodi dober, kot si bil doslej, in ne pozjkbi svoje druge matere!«
»Ne bom, nikoli te ne bom pozabil...«
»Pojdiva !«
Krčevito, se je oprijel njene roke.
»Ali ne bi rajši...« je zaječi j al.
»Ne, ne!« je kriknila Grothova, pograbila kovček in potegnila Janka za seboj. »Pojdiva, da ne bo prepozno!«
13. Na poti domov
Prve septembrske dni se je pripeljal na Jesenice.
Zgodilo se je nenavadno hitro in brez zaprek; teta s Hildo in Maksom ga je čakala v Kasslu na postaji in mu bo izdatni podpori zgovorne Hilde in dobrodušnega Maksa kmalu pregnala tesnobo, ki se ga je bila lotila med vožnjo. Med potjo do doma je v hotelu, kjer je stanoval novinar Lojze Perko, pustila sporočilo, da je Janko že prispel.
Lojze Perko je pridrvel čez pičlo uro.
»Krasno, imenitno!« je ponavljal ves iz sebe, ko je izvedel, kako je Janko prišel v Heimdorf in kako v Kassel. »Fant, vidi se, da si slovenske krvi, vidi se, da je bil tvoj oče partizan! Takoj sporočim srečno novico materi in svojemu časopisu!« A na vratih se je ustavil. »Ne, sporočil jo bom, ko boš na poti domov. Bolje je, da prej uredim vse potrebno za odhod. Kolikor pozneje javim, toliko dragocenejša bo novica.«
(Se nadaljuje)