PRAZNI PAPIRDJE STR. 4 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 12. januarja 2006 • Leto XVI, št. 2, cena: 50 Ft Porabski knjižni dar 2006 GARABONCIJAŠ – ČRNOŠOLEC, KI JE ŽIVEL (IN UMRL) V SOVRAŽNEM ČASU IN PROSTORU Če bi se lotil predstavljanja kot Slovenija daje za dejavno-Porabskega knjižnega daru sti prekmurskih Madžarov. na enak način kot leto poprej, Presodite, ali je tudi (samo) potlej bi moral začeti s Sloven zaradi tega pogled urednice na skim koledarjem 2006 in kon fotografiji v koledarju – tako čati s književnim delom. Ven zaskrbljujoč! V razdelku o nadar – sem prepričan – imam rodnostnih temah piše Marko dovolj razlogov, da obrnem Sotlar, slovenski generalni konvrstni red in povem nekaj več zul v Monoštru, in opozarja na o prvem porabskem romanu temeljne probleme Slovencev Garaboncijaš – Črnošolec, na Madžarskem, kjer je na pravtorja Franceka Mukiča. Dvo vem mestu neuresničevanje je narekuje táko ravnanje: ker sporazuma o enaki zaščiti Po-so Porabski Slovenci prvič in rabskih Slovencev in prekmurv svojem nadnarečnem jeziku skih Madžarov. Tudi Geza Bačič dobili svoj roman, in drugo, za se kot »stari prijatelj« Porabradi aktualne vsebine, ki zaradi skih Slovencev loteva perečih sedanjosti posega v preteklost problemov na osnovi razprav in se spleta v povesmo aktual-na sejah mešane manjšinske ne porabske stvarnosti, tudi v nografsko-zgodovinskih zna-Črnošolec je ene vrste Faust, ki čal predvsem s pomanjkanjem komisije in poudari: »Tudi si letu 2006. Romana ne poznam čilnosti zamejske pokrajine, je iz različnih vzrokov svojo ustreznih izrazov. cer moje izkušnje potrjujejo, samo po tem, kaj je napisal v kateri se odvija prepletajo-dušo prodal hudiču. Ne zato, Slovenski koledar 2006 vse-da Madžarska ni bila preurednik Milan Vincetič, niti po ča se zgodba, temveč v roma-ker bi tako želel, ampak so ga bino izpričuje že v podnaslovu: več radodarna do urejanja tem, kar mi je v pogovoru po-neskni strukturi spregovori v to prisilile okoliščine; ták je Letopis Slovencev na Madžar-manjšinskih vprašanj nikoli vedal Francek Mukič, ampak iz o svinčenih povojnih časih Marci – po duši dober človek, skem. Urednica Marijana Sukič v preteklosti.« Do poglavja Neprebiranja in priznam, da mi je v tem kar pozabljenem slo-ki mora umreti tudi zaradi je k sodelovanju pritegnila do-koč in danes so še prispevki ob – Goričancu – narečje povzro-venskem kotu, ki je bil, kljub vstrajanja pri slovenstvu.« Na sedanje in nove avtorje, ki so 15. obletnici Zveze Slovencev, čalo kar nekaj preglavic. svoji majhnosti, v navzkrižju vprašanje, ali je črna le roma-napisali vsebinsko aktualne in enaki obletnici Slovenskega V Garaboncijašu se zgodba tako madžarsko-sovjetskih neskna podoba avtor odgovar-tudi zanimive prispevke v knjiž-društva v Budimpešti, avtorice suče okoli nepojasnjenega, kot jugoslovanskih interesov. ja: »Ni podoba črna, črna je nem jeziku in narečju, ki jih Irena Pavlič; Sprehod po raz skrivnostnega uboja Marcija In prav ta, za večino Porab-realnost, ki jo moramo videti dopolnjuje bogata fotokronika, stavi je naslovila prispevek KaLončarja. Več ljudi je bilo, ki cev usoden prepih, je sidrišče s pravimi očmi.« koledarski del pa fotografije pe-tarina Munda Hirnök, ki piše o bi lahko v tistih do skrajnosti te pripovedi, ki s svojimi lov-Garaboncijaš – Porabska strega porabskega vsakdana. treh razstavah v novi etnološki konfliktnih časih, neposredno kami sega tudi do (še danes) legenda, je izšel pri založbi Urednica je uvodnik naslovila hiši v Ljubljani; in razprava ob stičišču treh različnih svetov nerešenih vprašanj narod-Franc-Franc, skupaj z Zvezo Leto naše slabe volje, ker se je Valerije Perger Vprašanje jezi – na Gornjem Seniku – ubili nostne politike na Madžar-Slovencev v zbirki Med Muro neobetavno začelo tako za me-ka – porabski kontekst – ma vihravega in tudi naivnega skem.« (Milan Vincetič) in Rabo, urednika sta Milan dije kot druge, ki so soodvisni terinščina staršev. Glede na mladeniča, čeprav bi oznako Francek Mukič pravi, da je zgod-Vincetič in Franci Just, založnik od denarja madžarske države. ostale aktualne, pomembne in naivnega postavil v drugi bo Črnošolca nosil v sebi dobra napoveduje za letošnje leto iz-To je ob obisku v Porabju pove-zanimive tekste, v knjižnem plan. Čeravno tudi to drži, je tri desetletja, in sicer kot temelj-dajo v knjižnem slovenskem dal tudi predsednik dr. László jeziku in narečju – podrobneje umrl zaradi ljubezni. no vprašanje, »kje so vzroki, jeziku, v katerem je pravzaprav Sólyom, ki je kot prvi madžar-o Slovenskem koledarju 2006 v »Tokrat imamo pred sabo da Porabski Slovenci izumi-napisan. Za prevod v porabski ski politik povedal, da name-prihodnji številki Porabja. prvi pravcati roman, ki se ne ramo. Črnošolec je simbol – to nadnarečni jezik je poskrbel nja Madžarska desetkrat manj dotika le (pričakovanih) et-smo mi, Porabski Slovenci. avtor sam, ki se je pri tem soo-denarja za Porabske Slovence Ernest Ružič 2 Dvojezično poučevanje v seniškoj šauli ENKRATNO KULTURNO Od lanskoga septembra mau se na seniškoj osnovnoj šauli mlajši v prvom klasi včijo dvojezično. Tau pomeni, ka se včijo določene predmete (tantárgy) vogrski pa slovenski tö. O tom je ravnatelj Tamaš Časar gučo. • Ka vas je motiviralo, zaka ste uvedli dvojezični pouk v šauli? »Tau bi leko najprvle poglednili s strani asimilacije. Zatok, ka se manjšina celau asimilira, tau pomeni, prejkvzeme vogrski jezik, šteri je krepši. Krepši je pa zatok, ka tü živemo, tü odimo delat v vogrsko okolje, zatok se moramo dostikrat vogrski pogučavati. Tau se je pokazalo tüdi v držinaj. Ne pogučavlajo se več slovenski kak prvle. Zatok smo brodili, ka bi morali v šauli kaj naredti, ka bi deca bole znala slovenski. Za tau je šaula že več kaj naredla, ka do tega mau smo tö včili slovenščino, 5 vör na keden, meli smo pa mamo kulturne skupine, depa smo mislili, ka ešče več moramo naredti. Odlaučili smo se, ka mo včili dvojezično. Tau je spodbujala tüdi samouprava, manjšinska samouprava, mogli smo pogledniti, ka vse mamo cüj tomi, kaše školnike, lerance, štere znajo slovenski. Potistom smo vleti vküper pozvali stariše pa njim tapovedali, ka baude. Tau so bili tisti stariške, štera deca je zdaj začnila prvi klas.« • Ka tau pomeni, ka se deca vči dvojezično? »Polonje tisti predmetov, ka se včijo, se včijo tüdi slovenski. Tau pomeni, ka se včijo sloven-ščino kak učni predmet, zvün toga pa se eške včijo slovenski spoznavanje okolja, tehniko, telovadbo, petje pa risanje. Tau je zdaj v prvom klasi. Tadale mo pa eške vidli, kaše školnike mo meli. Ali pa do se mogli navčiti slovenščino tiste lerance, štere zdaj ne vejo. 8. decembra smo bili v Petrovom seli (Szentpéterfa), tam je dvojezična hrvaška šaula. Uni že tri razrede majo, v šteraj tak včijo. Mamo stike s slovenskimi šaulami, tüdi s prosenjakovsko šaulo, gde že duga lejta včijo dvojezično. Zdaj je pri nas tak, ka te predmete, ka sam prvle povedo, včijo lerance polonje vogrski, polonje pa slovenski. Letošnji prvi klas vči največ Eva Lazar, ka je una gé razredničarka, pa eške Ibolya Neubauer pa ge. Najbola važne besede se navčijo vogrski pa slovenski. Gda do deca že znali pisati, te pa eške napišejo tö. V šaulskom zakoni pa je napisano, ka deca leko tak nazaj povejo, odgovarjajo, kak je njim bola na léki. Ali vogrski ali slovenski. Ge vüpam, ka prvle ali sledik zat naprej pride, ka deca znajo dobro gučati slovenski tö. Slovenščino pa slovenske reči učenci itak ponavlajo. Gnake reči naprej pridejo pri različnij predmetaj. Povejmo na slovenskoj vöri gučijo o poletju, o šauli, o poletni časaj, pa tau te pa nazaj pride na vöri pri spoznavanji okolja pa tak tadale. Deca sir ponavljajo. Pa etak se navčijo besede.« • Kak je zdaj s financiranjem? »Iz Slovenije, iz matične države ne dobimo peneze, liki uni dajo bola knjige. Samo ka mi ne včimo gnako kak uni, tak ka te knjige mi moramo predelati, oziroma na podlagi tega napisati nauve. Drugo je tau, ka narodnostne šaule, štere včijo dvojezično, na Ministrstvi za šolstvo leko dajo prošnjo za financiranje. Naša šaula je prva lejta tö dala pa smo dobili, depa so pravli, ka bi nam nej ojdlo. Zatok so dali, ka sta na Vogrskom samo dvej slovenski šauli, naša pa števanovska. Nemški, hrvaški pa drugi dvojezični šaul več geste. Zdaj, ka smo mi tö dvojezični, nam že tö odi financiranje. Trbölo de na knjige, pa na tau, ka tiste lerance pa školnike, štere ne vejo slovensko, do se malo mogle navčiti, ka sledik do te leko včile kemijo, fiziko pa drugo tö dvojezično. Zaistino povedano, tau učenje bi se moglo že začniti doma, v držini. Mi smo tomi nej krivi, ka je takšna družba pa živlenje, ka je materna rejč prišla v ozadje. Zatok probamo v šauli vse več navčiti.« Eva Lazar, leranca v prvom razredi, je pravla, ka mlajši leko kaj povejo v domanjoj rejči tö. Tau njim tö dopisti, ka tau je tö naša rejč. Mlajši se zdaj eške veselo včijo dvojezično, pa se njim vidi. Vüpajmo, ka tak bau tadale tö, pa do dobro znali gučati slovenski. Agi Hanžek DOŽIVETJE V MARIBORU Dogajanja pred božičem in novim letom so bila tako boga ta in pestra, da o nekaterih v božično-novoletni številki niti nismo pisali. Vsekakor bi pa bilo narobe, če bi šli mimo do godka, kot je bil obisk Porabcev v Mariboru, 16. decembra 2005, ki ga je organizirala Valerija Preger, višja svetovalka za porabsko narodnostno šolstvo, stroške kulturnega popol dneva pa je kril Zavod R Slovenije za šolstvo. Ne dogaja se namreč često, da se cel avtobus Porabcev napoti v maribor sko gledališče. Vabilo na Cankarjevo dramo Hlapci je veljalo za vse porabske učitelje, vzgojiteljice, kulturne delavce, pri družili so se pa nam tudi nekateri dijaki monoštrske gimna zije in učenci gornjeseniške osnovne šole. Prvo presenečenje smo doživeli, ko nas je v Mariboru pričaka la akademikinja prof. dr. Zinka Zorko, ki je preživela celo po poldne z nami, še več! Bila je naša »vodička« po mestu. Težko bi našli turističnega delavca, ki bi znal več povedati o Maribo ru. Več podatkov mogoče že, toda več in bolj iz srca težko. Drugo presenečenje nas je doletelo v neposredni bližini ma riborske stolnice, kjer nam je gospa Zorko pokazala ploščo v spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. Pogovor je nekako nanesel na prekmurskega rojaka, pomožnega škofa Jožefa Smeja. In glej, naključje! Iz nasprotne stavbe je stopil gospod Smej. Po zaslugi Franceka Mukiča (hitro je stekel za njim) smo gospoda škofa za nekaj minut zadržali v naši družbi in skupaj zapeli dve, božiču primerni pesmi. Piko na i je pomenila gledališka predstava v Slovenskem na rodnem gledališču Hlapci.pdf Ivana Cankarja. Čeprav bi iz podaljšanega naslova (pdf) lahko sklepali, da gre za sodobno priredbo Cankarjeve drame, smo se ob začetni sceni malo pre senetili. Nikakor nam pa ni bilo žal, da smo si ogledali prav to predstavo, kajti bistvo drame – tudi v moderni priredbi, z upo rabo sodobne tehnike, z nekaterimi elementi sočasne sloven ske politike -ostane nespremenjeno, večno veljavno: Narod si bo pisal sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar! Hvala gospe Preger za organizacijo, Zavodu za šolstvo za finančno pomoč. Vsi udeleženci upamo, da nas podobna do ževetja čakajo tudi v letu 2006. M. Sukič VABILO Razstava amaterskega slikarja JOŽEFA KERNA v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru. Otvoritev: 13. januarja ob 18. uri. Razstavo bo otvoril: Ferenc Čuk MEGHÍVÓ KERN JÓZSEF, amatőr festő kiállítása a Szlovén Kulturális és Információs Központban. Megnyitó: 2006. január 13-án 18 órakor. Megnyitja: Csuk Ferenc Porabje, 12. januarja 2006 3 Cerkveni spomeniki v Prekmurju DOLENCI, ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NIKOLAJA Na prelejpom mesti stogi farna cerkev v Dolencaj; od nje se na vse kraje vidi gorički svejt. Vejmo, ka je tam že dugo nazaj stala cerkev, posvečena sv. Nikolaji. Tak oprvim guči zapis iz 1331 o svečeniki pri sv. Nikolaji nad Hodošom (sacerdos de Sancto Nicolao de Hudusfeu). Kraj se bole prav imenüv le 1370, de je guč, ka se me ovak pravi Dolenci (…Zentmiclos alio nomine Dolynch). Trbej pa povedati, ka od toga, kakša je bila tista prva cerkev, gnesden ne vidimo dosta. Lüdska pripovejst pravi, ka je cerkev v Dolencaj 1543 dau v zaoblübi gor postavti nekši grof, piso pa naj bi se Nikolaj Malakoczi. Njemi je pretila nevarnost od divjij svinj; vujšo pa jim je tak, ka je na drevo splezo: zatau, ka je preživo nevolo, je njemi dosta do toga bilau, ka spuni zaoblübo in v Dolencaj postavi gor cerkev. Mislimo si, ka je tistoga časa starejša cerkev mogla biti menša ali pa je bila tak ali ovak poškodovana. Ne vejmo, gvüšno je samo tau, ka so jo te na novo zozidali , pa kak mo vidli, se je tau kesnej še večkrat godilo. Če vküp potegnem: navčene oči leko prepoznajo v južnomi vhodi indašnji gotski stranski portal, ka ga takši, iz žutoga peščenjaka vö sklesani falati sestavlajo. Tak mislimo, ka je te mogo že pred Malakoczijovovim zaoblübnim zidanjom stati in bi po formi leko biu iz 14. stoletja. Na tau misel še kcuj tirajo na zvünskoj strani prezbiteriuma štirge, ednok zdignjeni kontrafori (oporniki). Po tomi, kak smo pravli gotskij falataj, si leko tak vözbrodimo, ka je mogla prva gotska cerkev trno lepo zgledati. Precik dugi je mogo biti kouroš, pravimo leko, ka je meu eno pa pau völbano ednoto stropa v prezbiteriji, v hajovi pa je znankar te biu leseni in je mogo biti poslikani. Dolenska cerkev je bila strašno zbantüvana v 17. stoletji, najbole 1683 tak, ka je od nje malo ostanolo. Nej dugo po törskoj nevoli, leta 1699, so farani cerkev popravli, vizitacijski zapis iz sredine 18. stoletja (1756) pa poroča, ka je v celoj cerkvi biu raven lesen strop (plafaun). Dolenska cerkev je leta 1776 po vouli in s pomočjo grofice, vdove po gračkomi (gornjelendavskomi) gospoudi Leopoldi Nádasdyji dobila novo podobo. Napravli so jo po baročnomi mujštri: notri je dobila trdne stene pa baročne völbe, nova okna, na vöni pa viski zidani zapadni zvonik. Poleg starij gotskih falatov, med šterimi vö stopa kamniti portal, vela ekstra spomniti na glavni cerkveni oltar iz ok. 1776, šteroga je tü darüvala Nádasdyjeva grofica. Tau je takši steberni oltar, šteroga v sredini krasi historistični kejp Marije z detetom v rokaj, više je olnati baročni kejp patrona sv. Mikloša, trno viska kvaliteta pa zaznamüvle kipe; na zvönkij strani sta s vsakše strani po eden vogrski svetnik, mislimo ka sv. Štefan in sv. Ladislav, te pa Ana, štera vči malo Marijo, na drugoj strani pa Jožef z Jezuškom. Gori na atiki sta postavlena ešče dva jako lepiva angela; na lejvi je z vagov v rokaj Mihal, na desni pa bi leko biu Gabriel. Poleg teh je ešče neka menših angelčkov, pa ranč tak lepo zrezlanih lesenih svečnikov. Vse to kaže, ka je mogo tü biti na deli dober mešter, šteri bi lejko prišo iz Štajerorsaga. Ob toj umetnini moremo spomniti še na olnati križov pot, znabiti delo dobroga malara tü. V časi zadnjoga župnika Vilijema Hribernika je cerkev bila dostikrat popravlana; zadnje, ka je včino, je, ka je lani po njegvom vsebinskom plani malar Branko Duh, doma z Malečnika pri Maribori, poslikal sčista vse stejne, pa ešče strop kcuj. Malarije po našomi mišlenji nemajo ekstra umetniške vrednote. Malarska manira je bole lüdska, ka pa ne pomeni, ka nede najšla poti do vernikov. Tak, kak si ga je zamislo župnik Viljem Hribernik, ma v oltarnom predeli na severnoj steni Križanje, na južnoj prilike iz pripovejsti iz legende patrona sv. Mikloša, na völbi pa so štirje evangelišti s sv. Trojico v sredini, nad samim oltarom pa blajženi Anton Slomšek. V hajovi so na völbi štirje cerkveni vüčiteli, Oznanenje, poleg pa ešče drügi svetniški motivi. Moremo pa kcuj povedati, ka pod vsakšo malarijo ekstra piše, štera familija jo je špenderala. Vredno izleta, pa premisleka! Janez Balažic RADIO MONOŠTER Farna cerkev sv. Mikloša v Dolencaj iz jugovzhoda (foto: Janez Balažic) UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 12. januarja 2006 4 Za svete tri krale NAMESTO CUKROV – PRAZNI PAPIRDJE Za nas mlajše so bili »sveti trije krali« za časa bojne žmetno čakani svetek. Pa nej zavolo trej kralov, liki zaradi cukrov, štere smo na te svetek doj pobirali s krispana. Tistoga cajta smo mlajši cukre bole rejdko leko geli, vej so se nej gdakoli po bautaj daubili. Cukre za božič so naši stariške leko küpili samo v slaščičarni. Pravlo se njim je »szaloncukor«, štere je moja anju po večeraj, gda smo mlajši odišli spat, zasükala v svileni papir. Toga je najoprvin s škarcami mogla narezati, gda je pa cukre notri zasükala, je ešče gor zvezala bejli kunec, ka ga je te leko obejsila na drejvo. Tak je gor navezala tüdi okrougle kekse z lüknjov pa tüdi te pripravila za krispan. Leko pravin, ka smo za toga volo meli vsikšo leto rejsan bogato okrašeno drejvo z raznimi dobroutami. Božično drejvo smo meli vsigdar gori na klaviri v dnevnoj sobi. Vsikši den sam ga odla gledat, preštejvat cukre pa kekse pa pouleg so se mi cedila sline. Naša dekla Mimika se je vsigdar od srca nasmejala, gda je vidla, kak žalostno idem vö z dnevne sobe. Vej sam se cukrov nej vüpala ranč tekniti, gé pa, ka bi si šteroga doj vzela, ka prej »andjalka ali Jezuška vse vidi«, pa je tou velki grej. Moja anjuka je pravla, ka za tri krale dobimo vsi enako število cukrov. Najbole se je do trej kralov veselila naša dekla Mimika, vej njoj je moja starejša sestra pravla, ka njoj nej trbej dnevne sobe pucati, ka de prej vsikši den tou ona opravila. Tak je tüdi bilou. Naš papa je pa večkrat povalo sestro Böžiko, »kak je zadnje čase vrla, ka tak rada pospravla dnevno sobo«. Tak se je po obödi za trej kralov cejla držina odpravila gor na štuk, ka smo dolpobrali božično drejvo. Ges sam se že nej mogla včakati, pa sam se od nervouze pa pričakovanja obeda komaj teknila. Hát, pridemo gor, pa začnemo drejvo razderati. Najoprvin tiste zlate pa sreberne žnjaure, te razne drüge okraske, na konci pa kekse pa cukre. »Anju, poglente! S toga papira je pa cuker lekar vöspadno!« se je začüdivo moj mlajši brat Kalman. »Jej, pa te je tüdi prazen!« pravi znouva. »Pa te tüdi,« pravi moja sestra Böžika fejst začüdivana. Kcuj stoupi anjuka pa začne povrsti primati gor obejšene cukre, na žalost, na mojo velko žalost, sam skouz skuznate oči pitala: »Anjuka, ka smo nej bili vrli pa je Jezušček cukerčke vö poubro? Ges sam bila vrla, tak ka sam ranč ednouk nej vujšla k Hažajovim!« »Tou je zatou napravo, ka si zadnjič od serviza talejr potrla!« je pravla moja vrla sestra Böžika, štera je bila rejsan tak vrla, ka je vsakši den pospravila dnevno sobo. »Szégyen, gyalázat,« je pravla moja anjuka. »Šteri od vas je bio tak požrejšen pa nepošten, ka je gledo samo na svoj hasek? Kakši Jezušček? Jezušček je dober pa pošteni, on toga ne bi napravo! Tou je napravo tisti, šteri de mogo pri spouvedi povedati te svoj grej desete božje zapouvedi!« »Vala Bougi, ka tou nemo ges!« je pravla naša dekla Mimika. »Dobro, ka sam v tom časi nej ojdla gor pospravlat!« »Böžika! Ti si tak rada odla gor! Geli? Pa ti si tüdi cukre vöpogejla, papire pa nazaj zasükala, ka naj tak zgleda, ka so cukri eške notri. Kak si tou leko napravila našoj maloj?« (mislo je mene brat) Rdeča v obraz je več nika nej tagila, samo v pod je gledala. Drügi den je šla v cukrászdo pa je küpila cejlo kilo cukra za svoje pengője pa se nam je vsem opravičila. Ges sam njoj nej odpistila! »Meni tej cukrčkov nej trbej! Te je nej Jezuška prineso! Nej smo tem cukrčkom popejvali na božič »Sveto nouč« pa molili! Sama si je pogej!« sam v čemeraj pravla. Pa tüdi sama se jih nejsam teknila pa tüdi drügi nej. Po več kednaj sam je najšla v omari, v papirnatoj vrečki, že raztoplene pa vküper zgrablene. Tak so se raztoupili tüdi moji čemerje pa žalost na te dogodek. Zdaj po več deset lejtaj se toga ešče itak spoumnim pa živo vidim tiste prazne papire brezi tak zaželeni cukrčkov. Cukrčke sam mejla strašno rada. Samo te bi gejla! Zatou tüdi rada mlajšim delim vsigdar cukrčke, ka je tou ešče nindri v meni. Vej jih tüdi zdajšnji mlajši radi gejo pa vala Bougi, ka jih majo. Marija Rituper Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Alojz Eberl V Muzeji Murska Sobota ma svoje vcejlak posebno mesto Alojz Eberl, slikar, steri vela za prvoga sobočkoga slikara. Na, trbej prajti, ka je v Soboto prišo po dugoj pouti iz Austrije, boukše povedano, iz Bečkoga Novoga mesta. Tam se je naroudo leta 1822. Že kak trno mladi pojbič je pokazo, ka se v njem skrivle talent. Svoje prve kejpe je nasliko že 1831. leta. Zavolo toga je odišo študejrat na Akademijo. Dapa nej je zgotouvo. Püsto jo je in grato soldak. V toj njegovoj soldačiji je naredo dosta kejpov soldačije in bojne. Gda njemi je soldačija zavolo držine više prišla, je grato cesarski financar. Tüdi ta nouva slüžba ga je pelala po cejloj Monarhiji in na tej potaj je vsigdar malo in sliko. Njeg- va pout financara se je za vsigdar stavila v Soboti. V njou je prišo 1873. Tü je ostano z držino do svoje smrti leta 1887. Kak cejli žitek je v Soboti kcuj slüjžbi tö sliko in tak je gratalo dosta slik, ka so gratale pri Ledavi in Muri. Njegovoj čeri Angeli (mrla 1956) se moramo zavaliti, ka je skrb mejla za očove kejpe pa je leko gnesden poglednemo v sobočkom muzeji. Prejk 360 narisani pa namalani kejpov nam majo na brigi. In vsikša nosi v sebi svojo pripovejst. Miki Roš Porabje, 12. januarja 2006 5 Porabske ženske (1) IZ MERKE V SAKALAUVCE PA NAZAJ V MERIKO Nas je sedem mlajšov bilau. Kak Vaugri pravijo, sedem kak hüdi. Dapa tau je samo tašen gunč. Vse sedem smo dekle bile. Najprva je bila rojena 1915. leta, druga 1918., tertja 1922., štrta 1925., peta 1930., šesta 1936., sedma pa 1938. leta. Ta slejdnja sam bila jas. Nejsmo tak na gausta prišli, liki po lejtaj se nas je dunok sedem vküpnabralo. Dvej sestri sta se v Meriki narodile, mi drudje pa v Sakalauvci. Nej je léko bilau starišom telko decé gorazraniti. Tistoga ipa je eti trno velko srmastvo bilau. Iz naše vesi je vejndrik vsevküper samo osem ali deset lidi delat ojdlo v dovanovo fabriko ali k gateri, gde so žagdile rejzali. Nistrni so pri bogataj židovski familijaj slüžili kak lapci ali dekle. Drugo lüstvo je pa grünt delalo, ka so vleti pripauvali, iz tistoga so vzimi živeli. Lüstvo je dosta delalo pa žmetno, de je pa dun dosta bola veselo bilau kak zdaj, gda vse mamo. Ženske so prele vzimi, moški so drvenke pa košare pleli. Sausedje so do eden drugoga šli. Vzimi smo perdje čejsali, goštjice lüpali pa lejpe pesmi popejvali. Moja najstarejša sestra je 1931. leta, gda je 16 lejt stara bila, tanazaj v Merko odišla. Te nas je že pet mlajšov bilau, pa smo nej dosta mesta meli v rami, ka je nej velki bijo. Zatok, ka je tam bila rojena, si je stejla svojo srečo tam ziskati. V Meriki je štiri lejta slüžila, po tistim je spoznala enoga mladenca. Njegvi oče je Vogrin bijo, mati pa Slovenka iz Sakalauvec. V dvajsetom leti se je oženila. Iz njinoga zakona so se narodili štirdje mlajši, tri dejkle pa en pojep. Par lejt so živeli v Chicagoni, po tistim so se zmufali v Michigan. Tam so si rame naredli iz lesa. Tisto je bilau najfalejše, ka je tam dosta goštjé bilau, stera so eštje nej mela verta, zatok si je vsikši telko lesa zoseko, kelko ma je potrejbno bilau. Gda so si ram vret djali, te sta delat šla. Sestra v lederno fabriko, gde je trno težko delo bilau. Takše mišice je mejla kak kakšen bokser. Navekše je vnoči delala, ka je deco trbelo vreda meti, zazrakoma v šaulo pelati pa popodneva domau pripelati. Mož je pa podnevi delo. On je velki djager bijo, dosta je po djagariji ojdo, največkrat na konci kedna. Pa nej zaman, ka je na pau Vogrin bijo, je trno rad vino pijo. Sestra je mlada devica (vdova) ostala, mauž je 48 lejt star bijo, gda je infarkt daubo. Ona je leto dni mlajša bila od njega. Njini mlajši so že vsi oženjeni bili pa svoje familije meli. Nej je v caglost spadnila, ka je fejst vörna bila. Eštje tisto leto, gda je moža pokopala, je domau k starišom prišla. 31 lejt je minaulo od tistoga, ka je odišla. Jas sam go te oprvim vidla živo. Obadvej sva jokale od veselja. Jas sam eštje nej na svejti bila, gda je ona odišla, njena najstarejša (h)či je dva mejseca starejša bila kak jas. Po takšom dugom časi je tak slovenski pa vogrski gučala, kak če bi nigdar nej kraj od daumi bila. Ona je trno dobre pa vesele nature bila. Par lejt je sama živela, po tistim pa je spoznala enga človeka, steri je Polak bijo. Bijo je sodački veteran, ka je dugo slüžo v Koreji. Z njim je dvakrat prišla domau, lejpe cajte smo vküp meli. Nej je lagvi človek bijo, samo tau je baja bila, ka je nej sto trno delati. Lejpo penzijo je emo, zatok se je vkrajvzejo od dela. Zazrankoma, gda je gorstano, je najprva njegva rejč bila: »Ženska, ka va gnes delala?« Sestra je velke lampe mejla pa trno čemerna bila, ka moški pa ne vej si delo najti, pa ma je engliški prajla: »drek«. Vzejo je dva-tri glaža pira pa je tadola išo do jezera (tó), gde so bile vrbe pa je tam v sejnci sejdo. Pa tau je tak šlau den do dneva. V trno lejpoj mesti so se držali. Gda sva z možaum 1986. leta na gledanji bila pri njij, smo se po tom jezeri s šiftom pelali kakšni 150 km. 1972. leta so vse sestre domau prišle, najstarejša tö, ka so te naš oče trno betežni bili. Te sam oprvin vidla sestré čer, stera je telko stara bila kak jas. Njej se je pri nas v Sakalauvci trno vidlo. Meni je pravla: »Ti si moja mala tetica«. Edno se mi je nej vidlo pri njej. Fejst je kadila. Moja tretja sestra ji je večkrat pravla: »Ka pa tau delaš? Vej je pa tau nevarno za tvojo zdravje, leko raka dobiš.« Ona je pa odgovorila: » Vej pa dun nede mene lovijo.« Nej dugo potistim je najstarejša sestra pisala iz Merike, ka je ta njena či betežna, raka ma. Dvej leta se je mantrala po špi talaj, te je že raka mejla po cejlom tejli. Tak je dolaposenila kak pra porni koren. Mati go je v rokaj nosila kak malo dejte, nej je več vagala kak dvajsti kil, gda go je düša tanjala. Slejdnja njena rejč je bila: »Moj dejdek so tü pa mo jas z njimi išla.« 1979. leta je mrla, samo je 41 lejt je stara bila. Tau je trna velka žalost bila mojoj sestri. »Tak sam misli la, gda sam go mrtvo v rokej držala, ka se mi srce razpauči. Pa te sam si mauč vzela pa sam si mislila, baug mi go je dau, baug mi go je vkraj vzejo. Pa sam se pomirila v srci,« mi je potistim pisala. Potistim sva se eštje gnauk srečali. 1986. leta, gda smo bili na gledanji v Meriki, smo se pelali v Michigan. Gda smo slobaud djemali, me je k sebi stisnila, kak če bi znala, ka je tau naja slejdnjo srečanje. Pisale smo si na leto parkrat. 1992. leta februara mi je pisala: »Vejš, nika me drega, ne vejm, ka. Bila sam pri doktori pa mi je tak pravo, ka je tau nej nevarno, ka tau operacijo z lezerom naredijo. Dva-tri dni mo tam, pa mo te leko domau išla.« Tau je njeno slejdnjo pismo bilau. Notra je legla v špitala, so go prejkpoglednili pa ji najšli te strašni beteg, raka. Tri mejsece je trpala pa jo je te Baug k sebi vzejo. 77 lejt je stara bila. Gda sam 1999. leta bila v Meriki pri drugi dvej sestraj, smo se pelali na cintor gde vsi počivajo. Ona, njena (h)či, prvi pa drugi mauž. E. Sukič Porabje, 12. januarja 2006 6 Nove knjige: Avgust Pavel »TAU STARO NAVADO MOJE OTRPLO STOLETJE NEJ MOGO TA NJAT’« Kulturno društvo štajerskih Slovencev v Avstriji je začelo leta 2003 izdajati Znanstveno zbirko Pavlove hiše, pred kratkim pa je izšla 1. knjiga Literarne zbirke. Za uvodno knjigo nove zbirke so izbrali pesmi Avgusta Pavla, in sicer v treh jezikih: slovenskem, madžarskem in nemškem. Knjiga nosi naslov po prvi pesmi Moje otrplo stoletje. Na zadnje je zbirka Pavlovih pesmi z naslovom Tako pojem psalme v naročju slepe doline izšla leta 1999 v prevodu pokojnega prekmurskega duhovnika, prevajalca in pisatelja Lojzeta Kozarja. V knjigi so tudi Spomini na očeta hčerke Judit Pavel, vnukinje Veronike Simon O pesmih mojega starega očeta in zapis dr. Andrása Bertalana Székelya Zvesti sin dveh narodov in zanimivo fotografsko gradivo iz življenja in okolja Avgusta Pavla, denimo s skupino pesnikov in pisateljev, med katerimi je tudi Gyula Illyés, Pavlov obisk pri Sándorju Weöresu in druge forografije, tudi iz družinskega albuma. Hči Judit Pavel: »Moj oče je v Sombotel prišel neposredno po prvi svetovni vojni kot profesor latinščine in madžarščine v dekliškem liceju. Rad je poučeval. Njegovi učenci so še desetletja pozneje kot vseživljenjsko doživetje omenjali njegove ure madžarske literature.« Poleg poučevanja je sodeloval tudi pri delu županijskega in mestnega kulturnega društva. Postal je znan malodane po vsej državi kot knjižničar, književnik, etnograf raziskovalec, direktor muzeja, odličen organizator in urednik revije. »V mestu je potekalo živahno literarno življenje, pesmi in romane so začeli pisati uradniki, profesorji, učitelji, duhovniki, novinarji, zdravniki in celo vaški talenti.« Avgust Pavel je začel pisati že v gimnazijskih letih, pesmi je pisal samo v slovenščini, v svojem maternem jeziku. V študentskih letih je oboževal Adyja, vse njegove pesmi je znal na pamet. Njegova prva samostojna pesniška zbirka je izšla leta 1933, ko je bil star 47 let. Izid zbirke je imel živahen odmev, o njegovem pesništvu so pisali na Madžarskem, v Ljubljani, Mariboru, Košicah ... Po mnenju kritika Nemzeti Újság: »Med množico piscev pesmi pravi pesnik.« O Pavlovih pesmih sta pisala celo Miklós Radnóti in Sándor Weöres. Bogata je tudi Pavlova prevajalska bera, med prvimi je prevod povesti Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica. Pavlovo prevajanje so ocenili »... kot če bi knjigo napisali v madžarščini – pri prevajanju je to največ, za kar se je vredno truditi.« O pesmih svojega starega očeta, vnukinja Veronika: »Bila sem še študentka, ko sem prvič prebrala pesmi svojega starega očeta Avgusta Pavla. Navduševale so me, čeprav njihov svet ni bil čisto moj. Zdaj že bolje vidim ovire njegovega pesništva, njegov svet pa mi je postal znan in domač... Svojevrstne so tiste pesmi, ki jih je napisal svoji ženi Ireni Benkő. Večina jih izvira iz leta 1931, ko sta bila v zakonu že 17 let. Pavel je dovolj odkrit, da ne izraža samo popolne sreče ljubezni, ampak opiše tudi utrujenost in krizna razpoloženja.« András Bertalan Székely je avtor teksta Zvesti sin dveh narodov (knjiga s tem naslovom in soavtorstvom Franceka Mukiča je izšla leta 1986). Avgust Pavel je tipičen in hkrati izreden predstavnik človeka z več identitetami. Njegovo življenjsko delo, ugotavlja avtor, je zaradi porekla naj bogatejše v slovenskih relacijah. Med jezikovno dediščino sodi predstavitev narečnega glasoslovja rojstne vasi Cankova ter upoštevanje gibanj in zbiranje tamkajšnjega literarnega jezika. »Prvi opiše slovensko jezikovno področje na Madžarskem in ga razdeli na regijske in etnografske enote.« Osrednji del knjige so Pavlove pesmi, med njimi tudi Izgubil sem svojo dušo. Hej, ljudje! Izgúbil sem dušo! Ob jami kotanjaste potí semijeizmúznilaizstrganegakoša. Od tedaj je brez lastnika; Kdo ve, kje zdaj tarna, se potika. eR Geste edna porabska balada, štero popejvajo tü, štera od toga guči, ka mladi pojep takšo navado ma, ka po vesi odi, pa dekline büdi. Pa te pride do svoje lübice, tam ga pa lapec -za volo lübosumnosti -buje. Lüdje tü mamo »stare navade«. Če pa vse tak delamo, kak je po navadi, tüj pa tam se samí »bujemo«. Dobro vejmo, ka je dosta vse nej dobro tak, kak delamo. Gda es pride nauvo leto, te vsefale oblübimo. Vej v nauvom leti nauvi žitek začnemo. Vse de ovak, ka smo kaj nej dobro delali. Vej v nauvom leti, vej v nauvom leti… Lüdam gnesden tüj pa tam slabo vcuj de, nega dela, etak je pa »zranjek« tü nej gvüšen. Kak se branimo? Dostavse vönajdemo za tau, da bi leko preživeli. Preživeli? Ranč tak živeli kak pred tisim, kak tisti, ki dobro slüžijo. Pa te si takše šege tü gor vzemajo, stere so drage pa gor na tau nam škodijo. Zadnja lejta smo sorazmerno dobro živeli. Edna-edna držina je na leto tri, štiri bujčke masarila pa tau vse pogejla. Tau bi eške nej navola bila, depa znamo, ka je človeki mastna (h)rana nej zdrava. Depa nej se je štelo, pa gnesden pri dostim se tü ne šte. Samo gda tüj boli pa tam boli, te letimo k doktori se taužit, te požiramo vrastvo. Malo bi mogli v taum blajženom nauvom leti nika ovak delati, kakoli ka gesti trbej. Pa te na sprtolejt pridejo mali tovornjaki, pripelajo na odajo pravce. Te si znauvič glavé vküp potisnemo pa etak mislimo. Gde dva zranimo, tam tretjoga tü skrmimo. Vej pa poleti tü trbej friško mesau. Tau tü dobro vejm, ka za tau dosta trbej delati, kaj pripauvati tü, ovak je nej vrejdno. Apropo, pripauvati. Kak gnesden pauvamo? Z umetnim gnojilom (műtrágyával), s šprickanjom, ka naj vse lepši pa baukši pauv baude. Gvüšno, ka se k tomi vcejlak razmejmo tü? Te pa pujči zej tau »hrano«, mi pa njegvo mesau. Pojmo malo v klejt. Poglednimo, ka mamo tisti, ki kaj pauvamo. Tam se najde lejpi burgundli, šteri je tak velki, ka ga samo pet ali šest lüdi leko vöskübne kak v pravljici, pa te so tam lejpa djaboka, lejpi velki krumplinge, tüj pa tam vino, no pa mrkavca, bejla repa, zimska šalata pa vse dobrote. Lejpi pauv. Samo ka je tau vse »s pomočjov« pripauvano, tüj pa tam brez mere. Pa te se tau gnauk samo vse nazaj poklauni. Gda pa demo k doktori, te on pravi, ka človeki ta kemizacija strašno škaudi. Zdaj že skur nega takšo, v šterom bi nej bilau kemikalij. Te pa pride oblüba. Vej v nauvom leti mo ovak delo. Domanji gnoj mo nüco, sploj malo kaj mo špricko… Dobro pa vejmo, ka je tau tü leko samo oblüba. Pa smo te eške nej gučali od toga, ka vse bi nam trbelo oblübiti za tau, ka naj v nauvom leti bole človeški, bole tolerantni, bole verni lüdje baudemo, dobri starišje pa dobra deca. Nej ka bi kogakoli branila, depa tau je istina, ka v pokvarjenom svejti živemo, gde je žmetno pošteni, dober, vörni človek ostati. Depa probajmo. Probajmo malo preobrnauti svoje šege, svoje lagve navade. Ovak nas tau buje. Irena Barber Porabje, 12. januarja 2006 7 Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. KAKŠI LEJPI DEN Po tistom, gda mi je padaškinja Bobica vöovadila, mi je vsikši den lejpi. Ja, dragi moj Dnevnik! Za mene več nega pondeljka, torka, srejde, četrtka, petka, sobote pa nedele. Za mene se vsikši den zove lejpi den. Tou je tak od včera tadale. Vej pa mi je vöovadila, kak je Benči spitavo za mene. Ta moja Bobica, najraj bi jo küšnila na lica. Dapa Benčija bi eške raj küšnila. Zato sam gnes samo nastrgavala, od kec de prišo. Tak sam si brodila, ka pride do mene, me pogledne globko v oči pa po tistom povej: -Tak se mi vidiš, ka več ne morem brezi tebe. Za mene si na svejti samo eške ti, ti, ti pa niške drugi kak samo ti. Kama koli poglednem, vidim samo tvoje zelene oči, se mi smegejo tvoje jagode, skouzi vöter plešejo tvoji divdji laske, me bouža tvoj glas. Rad te mam bole, kak si to u sploj stoj leko brodi. Ja, tou naredi moj Benči, gda se srečava. Dapa gda sam ga zaglednila, je s pajdaši samo šou mimo mene, ranč me je nej pogledno. Trno so bili dobre vole, puni smeja. Kak tou, ka me je Benči sploj nej vpamet vzeu? Eške üše! Ravno se je, kak če bi me sploj nej bilou na toum svejti! -Tou je zatoga volo, ka je tak zalübleni v tebe, -mi je tumačila Bobica. -Podje so takšne nature. Gda so najbole zalübleni, se tak delajo, kak če bi njim nika nej bilou. Vörvli ti meni. Sekerati bi se mogla, če bi te Benči pogledno, pa bi nika nej povedo. Če pa se je samo smedjau s padašami, pa se tak delo, ka te ranč ne vidi, tou je naj boukše. Gvüšno je do vüj zalübleni v tebe, -mi je vse lepou doj povedala pa eške kcuj majütala z rokami. Kakši lejpi den! Benči je zalübleni v mene! Gda sam ga po tistom znouva vidla, me je eške menje vpamet vzeu. Eške bole se je smedjau s padašami. Boug moj, kak mora biti zalübleni v mene! -Gvüšno, -je prajla Bobica na pouti domou. -Un te je vzeu vpamet. Samo tak vövidi, ka te je sploj nej vzeu vpamet. Bole, kak te ne vzeme vpamet, bole je zalübleni v tebe. Tou se lepou čüje. Dapa ge bi vseeno raj, ka me stavi pa mi povej vse tisto, kak sam napisala v tebe, dragi moj Dnevnik. Ali, tak je tö vredi, ka me neške vpamet vzeti. Vaaaaaaaaaaaaaaaj, kak je biu gnes lejpi den! KAKŠI LEJPI DEN, DAPA … Kuman sam čakala, ka v šoulo pridem. Ka ga vidim, un pa ka mene sploj vpamet ne vzeme. Tak mo vejdla, ka je zalübleni v mene. Dapa dragi moj Dnevnik! Pred šoulo je šou mimo mene. Biu je eške sam, brezi padašov. Pogledno me je, kak bi pogledno vsikšoga drugoga. Samo je pravo: -Zdravo, -pa nika drugo nej in šou tadale. Skur sam bila fertik od ža -Ti rejsan nika ne vejš od moškov, -me je na red gemala moja najboukša padaškinja Bobica. -Ka si pa čakala, ka pred teuv na kolena spadne? Takšo moški ne napravijo tak brž. Un se je samo tak delo, kak bi bila zanga kak vsikša druga. Pa se ti je tak poklono tö. Tou samo od toga guči, kak je zalübleni v tebe, -je znouva vse vejdla od lübezni povedati Bobica. -je gratala nevoulasta. - Un je zalübleni v tebe, ka te inauk ne vzeme vpamet pa te drugo pout vzeme vpamet. Vej je pa tou nej tak komplicirano za razmeti. Nej? Kak bi nej bilou koplicirano za razmeti! Ali Bobica gvüšno vej, ka guči. Vej je pa una že mejla pojba, s sterim sta odla v kino pa sta se držala za roke. Ge bi tö rada tak bila z Benčinom. Vej se tou gvüšno zgodi. Bobica mi je tak prajla. bleni v mene! Tak se ne more pokloniti človek, ka je v losti. Vej je pa nej zalü tebe zalü--sam jo nej najbole razmejla. met vzeu. bleni! -Ti rejsan nika ne razmejš, -Dapa tou leko znamenüje, Vaaaaaaaaaaj, kak je biu ka je zalübleni v vsikšo de gnes eške eden lejpi den! Vej klino, steroj se tak pokloni, pa me je Benči kuman vpa- Tikvino olje Sadje, vsak dan! Gnauk svejta, gda je ešče tikvino olje nej Zakaj ne pojemo več doma-prehrani, predvsem ko si zamelo tašo velko reklamo kak gnesden, čega sadja, se večkrat spra-želimo domačnosti? Vsi odraga je lüstvo po Vogrskom sploj nej pozna šujejo strokovnjaki za zdravo sli, še posebej v vrtcih, v šolah, lo. Nücali smo ga samo mi, Slovenci tü v prehrano. navajajmo otroke in mladino Porabji. Dapa kak je vsigdar več turistov V tem tempu življenja pogo-na to, da je predvsem surov prišlo k nam pa so vösprobali tikvino sto pozabljamo, da je zdravje sadež zdrav za njihove zobe, olje, tak se je začnilo širiti pa nücati po doma prav v našem doma-skratka za celoten razvoj telecejlom rosagi. Zdaj že taši tö redijo tik čem sadju. Na žalost je naše sa. Bibličnega sadeža jabolka vino olje, gde je prvin nej bila navada, npr. v Őrségi. Na gnesden so pa že tak prejkvzeli pa reklamo delajo s tikvinim oljom sami sebi, kak če bi tau oni vönajš li. Mi, Porabci pa z našoga »črnoga zlata« nišoga haska si ne vejmo naprajti. Vejpa že naši starci, gda so minauli sveti trej Vaugri tö goraprišli, ka je tau olje ranč nej tak lagvo, so že hasek tü meli s tauga. Zato ka so že več olja naprajli pa so ga sadje, ne vem, zakaj, manj ne smemo zanemarjati, moodavali. Gnesden tau spoštovano od mnogo bolj ramo ga spoštovati in uživati! več tö nede tak, kak praznih južnih sadežev ali V 100 g jabolk je 85,3 g vode, bi trbelo, zato ka iz krompirčkov in podobnega. 0,34 g beljakovin, 0,4 g maš-Slovenije tikvino olje Dokazano je, da imajo jabol-čob, 12,6 g ogljikovih hidraže dosta falejše leko ka in hruške nizko kalorično tov, 1,0 g surovih vlaken, 0,32 küpi kak pri nas. vrednost, zato pa vsebujejo g mineralov, 0,035 mg vita-Zaka? Zato ka tam že mnogo dragocenih vitami-mina B1, 0,032 mg vitamina vse bola z mašini de-nov, mineralov, zdravih kis-B2, 12,00 mg vitamina C. lajo, menja časa trbej lin, balastnih snovi, vse tisto, Vlado Smodiš, ing. agr. pa je etak te falejše tö. Dapa meni je zato itak tisti olau najbola žmani, šteroga tü pri nas, tak po indašnjom redijo. K. Holec krali, so vedli, ka je tü čas za tikvino olje redti. Geseni so goščice vöpobrali iz tikvi pa so je na sonci posišili, po tistim so je vöolüpali pa semen djali v peč, naj dobro vöpusene. Tak pa dočas je prišo cajt, so goščice tak süje bile, ka so vse praščale. Kak so začnili stiskavati pa prešati olje, cejla ves je dišala. Največkrat tak bilau, ka sta dvej držini vküpstanile pa so vküper šli olau delat, zato ka je etak lekejše bilau. Eden je goščice vküpsemlo, ženske so mejsile pa pražile, moški so se pa pri preši mantrali. Tašoga reda so šunko pa palinko s seuv nesli, zato ka dočas so zgotauvili, je sonce tö dolaodišlo. Tikvino olje so potistim cejlo leto na šalato, gra, kapüsto nücali. Sledkar, gda so že česar človek ne dobi v drugi hrani. V naprednih sadjarskih deželah, kjer daje država veliko za reklamo – sadje, zdravo v prehrani, imajo strokovnjaki drugačno mnenje npr. o jabolkih. Sadje je sestavina mnogih diet, nekateri razvijajo celo posebne metode zdravljenja s sadjem. Naše sadje, še posebej, če je pridelano v zdravem okolju (brez industrije) s strokovno zaščito, pospešuje ješčnost, prebavo, zmanjša holesterol v krvi itd… Verjetno se še spominjamo naših otroških let, ko smo dobili ob božiču lepo jabolko, ki je bilo skrito v senu. Ves ostali pridelek so predelali, da so lahko ljudje lažje preživeli. Takrat je bilo jabolko sezonski sadež, sodobno pridelovanje in sodobno skladiščenje v hladilnicah pa nam omogoči, da lahko njihovo polno svežino uživamo skozi vse leto. Zakaj potem ne postane jabolko vsakdanje jabolko v naši ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.