31. avgusta 1953 smo pričeli graditi šolo v Velenju
Po dolgotrajnih diskusijah, ali je potrebno graditi pri nas šolo ali ni, pripravah, borbi okoli projektov, odkupa
zemljišč in še drugih zapletljajev smo le dočakali dan, ko so se besede pričele uresničevati.
V ponedeljek, dne 31. avgusta popoldne se je zbralo okrog 200 Velenj-čanov na travnikih pri Novem Velenju in prisostvovalo polaganju temeljnega kamna za novo šolo. Rudarska godba je odigrala himno, nakar je predsednik krajevnega odbora SZDL tov. Furlan pričel s svečanostjo. Pozdravil je predstavnike organizacij, občine, starše in mladino. V svojem govoru je pohvalil vse tiste, ki so vztrajali in uspeli, da se je gradnja prepotrebne šole pričela. Posebno tov. Zganka, ki je s svojo ljubeznijo do otrok in vztrajnostjo ter doslednostjo ogromno pomagal občini in organizacijam, da se je to vprašanje obravnavalo in smatralo kot eno najbolj perečih zadev v naši občini. Na koncu je pozval vse prebivalstvo Velenja, da sodelujejo z vsemi sredstvi, da bo šola čimprej stala.
Za tem je tov. Kmecl, direktor gimnazije govoril o pomanjkljivih in neustreznih šolskih prostorih, o pripravljenosti vseh zavednih Velenjčanov, da bodo zgradili otrokom moderno šolo.
Pionir Kumer Fonzi in pionirka Zun-terjeva sta prisotne s svojim izvajanjem ganila do solz.
Mali cicibančki so zapeli pesmico, s katero se je bodril Kekec — Dobra volja je najbolja —• in katera je značilna za nas, ker je »dobra volja« zmagala.
Nato je predsednik občine tov. Hu-dobreznik zasadil prvo lopato in položil temeljni kamen z datumom pri-četka gradnje. V temeljni kamen bo vzidana kaseta s poslanico, ki opisuje potrebo gradnje in da se je gradnja izvajala s prispevki podjetij, organizacij, oblasti in posameznikov.
Buldožer je simbolično zarezal prve brazde, kamioni z materialom so za-brneli, vozniki z obloženimi vozmi so podvizali konje in pridne roke so zagrabile za delo.
Navdušenje in delovni elan se stopnjuje od dne do dne. Delovni ljudje ob svojem prostem času prihajajo na gradbišče in delajo s podvojeno naglico, ker vedo, da je zadnji čas, če hočemo vsaj štiri razrede spraviti pod streho do zime.
Velenjčani so že mnogokrat dokazali kaj zmorejo in tudi to pot, ko gre za dobro njihovih otrok, bodo pokazali ' svojo zavest.
IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE
UELENJE, 15. SEPTEMBRA 1953
LETO I. — ŠTEV. 9 — CENA 10 DIN
UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK ZDENKO FURLAN _ UREDNIŠTVO: RUDNIK VELENJE, ČEKOVNI RAC. ŠTEV. 622-T-4 PRI N. B. ŠOŠTANJ. TISK. f M rsKE TISKARNE V C ELJU
Videli smo in slišati lita Visoka produkcija
Nepozaben bo ostal dan vsem, ki so se udeležili proslave priključitve Primorske k ostalim pokrajinam Slovenije. Dolinica Okroglica, nedaleč od krivične meje pri Gorici, od katere jo loči samo z gozdom poraščen hribček, še nikdar ni videla toliko ljudi kot 6. septembra. Vsak četrti prebivalec Slovenije je odšel na Primorsko. Okrog 400.000 ljudi je z radostjo in pričakovanjem pozdravilo našega Maršala. Ko je Tito sprejel raporte slavnih primorskih brigad je stopil na tribuno in radosten pozdravil ponosno Primorsko in s tem tudi vso ostalo slovensko ljudstvo.
Govor, v katerem se ie dotaknil italijanske sovražne politike, ste si gotovo prečitali v dnevnem časopisju. Tisti pa, ki ste ga slišali tam v Okroglici, se ga prav dobro spominjate. Tisto je jasno povedal onim tam preko, pa najsi so v Rimu, Milanu, Trstu ali kje drugje v Italiji, kakšno je naše stališče do njihovega izzivanja, do Trsta, do cone A in njihove agresivne politike. Kdor je videl vzradoščene Primorce, vse mamice in none v črnih rutah, hrapavih rok in od skrbi izbrazdanih obrazov je moral še bolj vzljubiti te ljudi kot jih je morda do sedaj ljubil. Solze radost-nice, vzkliki navdušenja, ploskanja in klicanje Titu, srce polno ljubezni in zaupanja v našega dragega Tita in vodstvo, to .je impresija tega dne. In to jasno pove, da je naše ljudstvo tako tudi drugič in ne samo na tak veliki dan. Vsakdo nosi na dnu svojega srca globoko ljubezen do domovine in vsega kar razume pod pojmom domovina. Vse žrtve, ki so padle zanjo, vse partizane, vso trpljenje poprej in v času težke in moreče okupacije, vse to nosi naš človek globoko vtisnjeno v spomin.
V Gorici smo videli mejo. Videli smo našega graničarja, ki sam čuva ta odsek, na drugi strani pa 6 ali še več Italijanov. Zlezli so na strehe hiš in
odtod so z daljnogledi spremljali vsak kamion in avtobus. Kako jim je moglo biti pri srcu, ko so zvečer čuli vesele zvoke godb in pevskih zborov?
Videli smo pa tudi Primorce in se razgovarjali z njimi. Ta dan je bil za njih največji v njihovem življenju. Spominja jih na dneve, ko jim je zasijalo pravo sonce. Tedaj, pred 10 leti je bila z deklaracijo, ki jo je potrdila kri Gor-tana, Marušiča, Premrla-Vojka, Bratuša
in tisoče znanih in neznanih junakov, Slovenska Primorska iztrgana iz rok lačne in grabežljive rimske volkulje.
Nepozabni dan je prinesel s seboj še en dokaz več, kako je naš narod enoten in kako ljubi pridobljeno svobodo in da stoji kot trden zid proti vsakemu napadu. To niso besede, to je trda resnica, močno orožje proti vsem napadalcem.
Tujega nočemo — svojega ne damo!
Letos še nismo imeli tako visoko produkcijo premoga kot je bila 4. septembra. Tokrat je jama dala 2000 ton lignita. To je letošnji rekord — rezultat požrtvovalnega dela naših rudarjev, tehnikov in inženirjev.
Potreba po premogu je velika in tega se zavedajo naši ljudje. Zato se zadnje čase produkcija dviga dan za dnem. Ne bomo presenečeni, če se bo ta številka še naprej dvigala.
Razprava na širšem sindikalnem sestanku
Sindikalno delo naj koraka vzporedno z razvojem našega političnega in gospodarskega razvoja. Konferenca vseh sindikalnih aktivistov občine Velenje pod okriljem OSS Šoštanj je pokazala, kako so takšni sestanki koristni, ker z njih pomočjo bodo člani kolektiva lažje dojemali spremembe in izvrševali naloge v smislu delavskega samoupravljanja.
Razvijanje socializma in socialističnih družbenih odnosov je v prvi vrsti delo delavskega razreda in sindikalne organizacije. Posebno pozornost naj posvetijo sindikati, kako napreduje in se razvijajo organi delavskega samoupravljanja. Sindikalne organizacije ne smejo dopustiti, da se gotove slabosti v gospodarstvu izrabljajo v škodo socialistične skupnosti. Sodelovati morajo pri izpolnjevanju naše gospodarske strukture in neizprosno nastopati proti vsem, kar bi v našem gospodarstvu zaradi sebičnih in lokalnih koristi lahko škodilo skupnosti.
Ker je delavsko samoupravljanje edino sposobno ustvariti socialistično-družbene odnose je sindikalna organih zacija poklicana, da razvija v delavskem razredu duh naprednosti v političnem in gospodarskem oziru ter da nastopa proti pojavom podcenjevanja in zapostavljanja teh organov ali da se ti organi delavskega samoupravljanja spremene v privesek pisarn. Sindikati morajo biti opora organu delavskega samoupravljanja in se boriti proti birokratskemu vmešavanju nekih organov v njih poslovanju. Važna je pravilna kadrovska politika in pravilen odnos do raznih lokalističnih in gospodarstvu škodljivih teženj. Vzporedno s tem razvojem se pa morajo razvijati
tudi ostali demokratični organi in ustanove. Tudi te lahko dokažejo visoko zavest delavcev.
Tudi v tujini se zanimajo napredne organizacije za naše delavske organizacije in si žele čim več stika z njimi. V tem se pač vidi odraz naše pravilne zunanje politike, ki stoji na prvem mestu za mir in blagostanje vseh narodov na podlagi gospodarske in politične enakopravnosti.
Po cUskusija gornjega referata, po pismu republiškega sveta Slovenije so bili prisotni seznanjeni še z načinom volitev v skupščine in zbore proizvajalcev.
Tako bodo letos zastopniki v zbore proizvajalcev voljeni po višini bruto produkta posameznih podjetij odnosno panog. Po številu si bodo enaki s številom poslancev v skupščini in bodo predstavljali toliko glasov, kolikor imajo za seboj volivcev. Tov. Somrak, predsednik OSS Šoštanj je ob koncu še posebej apeliral, da se poživi delo v podružnicah občine, t. j. v podjetjih MLO Velenje, trgovini in gostinstvu, ker je bil OSS vse premalo obveščen o njih delu in tudi sestankov nimajo, kot je treba.
Ročno nakladanje premoga v jami
Razgovor s poslovodjem trgovine Jabor"
Član našega uredništva je obiskal poslovodjo nove trgovine »Tabor« v Novem Velenju tovariša Rojnika in mu postavil nekaj vprašanj.
Pogovor je potekal nekako takole:
Vprašanje: Kako je Vaše podjetje prišlo do tega, da se je odločilo odpreti trgovino v Velenju?
Rudnik je zainteresiral več trgovskih podjetij, da bi eno izmed teh odprlo trgovino v Novem Velenju. S tem bi se omogočilo tem prebivalcem, da bi potrebno blago lahko kupovali blizu svojih domov in bili postreženi kulturno, v socialističnem duhu in po solidnih cenah. Ker se nobeno podjetje ni moglo odločiti, se je naše podjetje iz Grosuplja prijavilo. Preuredilo je nekaj spodnjih prostorov v Samskem domu v primeren trgovski lokal. Oprema je solidna in sodobna. Ze takoj v žačetku smo videli, da bo trgovina v tem naselju uspevala ker vemo, da ima velenjski premogovni bazen veliko bodočnost. Ze sedaj čutimo, da je ta lokal premajhen.
Prva rejska razstava matih živali v okraju Šoštanj
S prostovoljnim delom pri graditvi šole boste pokazali svojo ljubezen do otrok
Društvo rejcev malih živali »Mali gospodar« za okraj Šoštanj priredi od 19. IX. do vključno 27. IX. rejsko razstavo čistopasemskih malih živali v Velenju na vrtu Rudarskega doma (v kegljišču). Razstava bo propagandnega značaja s ciljem in namenom, da pokaže obiskovalcem rejo živali in njihove koristi. Razstavljene bodo živali samo čistih pasem kuncev, kokoši, golobov, rac in tja do naših ljubkih pevčkov kanarčkov. Prikazane bodo različne koristi reje, kot na primer: pravilno krmljenje, selekcija živali, pravilno sušenje kožic, obdelane kunčje kožice v krzno in usnje ter krzneni izdelki.
Razstava bo odprta sedem dni od 9 zjutraj do 8 zvečer. Ker je to prva razstava te panoge v Šaleški dolini upamo, da ne bo človeka, ki bi si jo ne ogledal. Posebno priporočamo obisk razstave šolski mladini, da dobi pri ogledu živalic še več ljubezni do njih,
ker kdor ljubi živali, ne more biti hudoben človek.
Društvo rejcev malih živali je še mlado in bo ob prireditvi razstave obhajalo enoletni obstoj. Vendar boste pri obisku razstave zadovoljni in upamo, da se bo iz obiskovalcev izluščil še marsikateri dober rejec. Videli boste, da je društvo pri enoletnem obstoju doseglo že lepe uspehe, posebno kar se tiče kunčjereje. Razstavljenih bo 14 pasem čistopasemskih kuncev.
Društvo bo na razstavi najlepše živali, ki bodo odgovarjale standardu do-tične pasme, tudi nagradilo in s tem dalo rejcem še več elana za uspešno rejo. Na razstavi bodo živali, ki bodo naprodaj in si jih bo lahko obiskovalec odkupil.
Ne zamudite prilike ter obiščite razstavo, ki Vam bo nudila prijetno razvedrilo ter Vam dala še več veselja do reje teh ljubkih živalic.
Vprašanje: Na kakšen način mislite zadovoljiti potrošnike?
Potrošnikom nudimo že sedaj bogato izbiro blaga, trudimo se, da jih zadovoljimo s solidno in pošteno postrežbo. Posebna pa pazimo, da bodo naše cene nizke, to se pravi konkurenčne. Željam naših strank vedno skušamo ugoditi. Naše prodajno osebje si sproti beleži vsako željo kupcev in jo tudi v nekaj dneh izpolni.
Vprašanje: Ali boste vpeljali v trgovanju kakšne novosti?
Ze ta mesec bomo odprli poslovalnico za prodajo krompirja, zelenjave in sadja. Cene bodo zelo nizke.
Odzivajoč se želji naših strank bomo nabavljali tudi pohištvo. Nič več ne bo treba ljudem kupovati pohištva v oddaljenih krajih. Prištedili si bodo nepotrebne stroške. Pohištvo bomo prodajali tudi na obroke. Prodajamo že tudi tekstil, obutev in železnino na potrošniški kredit.
Posebno pazimo na dobro kvaliteto. Cene znižujemo sproti, ker pri nas je to stalna dolžnost ne pa samo kampanjska stvar.
Vprašanje: Ali ste prepričani, da so potrošniki zadovoljni z Vami?
Prepričan sem, da je več kot 80% naših kupcev zadovoljnih z našim delom. To povzemam iz njihovega medsebojnega razgovora v trgovini. Posebno pa še potrjuje to dejstvo, da odjemalci pripeljejo svoje znance in jim priporočajo našo trgovino. Tudi mnogo ljudi iz okolice, to se pravi kmetov, že zahaja v našo trgovino.
Najbolj pa je razveseljiv obilen obisk naše trgovine, kar dokazuje, da pravilno delamo.
Vprašanje: Kaj po Vašem mnenju rudar največ kupuje?
Vsekakor prehranbene artikle. Zelo mnogo se kupuje koruznih mlevskih izdelkov, ki se jih doslej v Velenju ni moglo redno dobiti. Naši potrošniki radi kupujejo pri nas dobra sortna vina in trdijo, da so cenejša kot v gostilnah. Tudi žganje se precej kupuje.
Za tekstil je veliko povpraševanje. Rudarji zahtevajo blago srednje kva-
litete, dočim zahtevajo tkanine za zimske ženske plašče prvovrstne kvalitete.
Naša trgovina stremi za tem, da bo nudila odjemalcem dobro in solidno blago, katero bo pa poleg tega tudi zelo trpežno. Potrošniku je vedno bolj simpatična tista trgovina, ki pošteno misli in ki mu pomaga štediti, ne pa ga s praznim govoričenjem prepričevati za nekaj, kar sploh ni res.
Vprašanje: Kakšne vtise pa je dobil Vaš kolektiv v tej kratki dobi v Velenju?
Zelo dobre. Ljudje v Velenju so kulturni in je velik užitek streči jim v trgovini, ker imajo pravilen odnos do našega osebja. Naš trgovski kader je še mlad. Ker še ne poznamo vseh ljudi, še nismo uspeli vnesti v trgovino več domačnosti. Toda tudi to bo prišlo sčasoma, samo od sebe.
Prepričan sem, da Velenjčani stremijo za zboljšanjem kulturne postrežbe in trgovanja. V Velenju bo nujno potrebno razmišljati o zidanju trgovskega doma, kjer bi bile koncentrirane vse vrste trgovskih lokalov in uslužnostni obrtniki. In to kmalu. Odlašati se ne bo smelo več.
Izdatki za prehrano
so se znižali
Z znižanjem cen osnovnim prehran-benim artiklom so se znižali izdatki za iste. Posebno se to pozna večjim družinam. Kot primerjavo smo vzeli stroške šestčlanske družine. Poprej, dokler so bile cene višje je tolikšna družina porabila mesečno za prehrano približno 16.600 dinarjev. Ce vzamemo isto količino porabljene hrane, toda sedanje cene ugotovimo, da je vrednost te hrane sedaj 12.700 dinarjev. Torej za 4100 dinarjev ceneje. Količina hrane, ki smo jo vzeli kot osnovo za izračun je obilna in je verjetno družina ne porabi toliko. Lahko računamo, da je prihranek tedaj še večji.
Poskušajte si doma sami izračunati enomesečno porabo za hrano pa boste videli, da si mnogo prištedite vsak mesec. odkar so cene nižje.
Vtisi iz potovanja po Avstriji
Društvo rudarsko-metalurških inženirjev in tehnikov LRS je pred nekaj meseci povabilo Zvezo avstrijskih inženirjev na ogled slovenskih rudnikov in izmenjavo izkušenj v rudarstvu med obema državama. Avstrijski inženirji so se povabilu odzvali in prišli v našo državo v začetku meseca julija.
Občudovali so naš hitri razvoj rudarstva in rudarske tehnike. Poleg tega pa so dali tudi nekaj nasvetov k izboljšanju rudarjenja.
Ker so bili z obiskom v Sloveniji zelo zadovoljni so želeli, da ta obisk vrnejo slovenski inženirji in tehniki z ogledom rudnikov v njihovi državi, kar se je tudi izvršilo.
Društvo rudarsko-metalurških inženirjev in tehnikov Slovenije je pozvalo iz vseh rudnikov svojega področja po par inženirjev ali tehnikov, da si ogledajo avstrijske rudnike in s tem skušajo izpopolniti svoje znanje. Tako je ta skupina z 21 člani krenila na pot 17. septembra in si ogledala rudnike na Koroškem in Gornjem Štajerskem. Na prvi avstrijski postaji nas je čakal
Pozdrav vojaku
Tovariš Kvartič Ivan iz Skal, ki se nahaja kot vojak JLA v Beogradu, je poslal uredništvu in vsem bralcem »Velenjskega rudarja« pozdrave. Uredništvo se mu je zahvalilo in ga pozdravilo s prisrčno željo, da bi sodeloval v našem listu. Poslal nam je nekaj člankov, ki jih bomo priobčili.
Sklenili smo uvesti v časopisu posebno rubriko, v kateri bi. bili uvrščeni pozdravi svojcev našim borcem — Ve-lenjčanom oziroma pozdravi borcev svojim doma. Zato nam oboji pošiljajte pozdrave, ki jih bomo priobčili vsak mesec. Obenem predlagamo, da bi svojci naročili naš časopis fantom, ki so pri vojakih. Mi bomo časopis pošiljali direktno njim v mesto službovanja.
Uredništvo
avtobus, s katerim smo se vozili po vseh rudnikih, tako smo imeli prevoz precej udoben. Program potovanja smo morali striktno izvajati, zato je bilo potovanje precej težavno zaradi pomanjkanja časa.
V rudnikih nismo videli kakih posebnosti, ker je pač rudnik in so večina enaki. Razlikujejo se le v tem, da imajo nekateri boljše, drugi slabše naravne pogoje dela. V glavnem so rudniki precej mehanizirani in to v zadnjem času, ko jim pomaga reševati veliko gospodarsko stisko Maršalov plan. Povsod smo opažali to pomoč, katera pa od Avstrijcev zahteva vsekakor gospodarsko odvisnost. Ob tej priliki smo se s hvaležnostjo spomnili naše svobodne in neodvisne domovine. Jasno in vedro lahko gledamo vsakomur v oči. V naši domovini gradimo veliko bodočnost z lastnimi silami in domačimi sredstvi.
Poleg vseh tehničnih naprav nas je zanimalo tudi'socialno vprašanje tamkajšnjega življenja. Nekateri nezado-voljneži pri nas zaradi slabih informacij žele tako življenje kot je v kapitalističnih državah. Ce pa bi se ti ljudje po bližje spoznali z njihovim življenjem, bi verjetno tudi svoje mnenje spremenili. Marsikateri misli, kako poceni je tam življenje. Ce pa primerjamo cene življenjskovažnim artiklom vidimo, da so višje od naših, medtem ko so luksuzni predmeti dejansko cenejši.
Ce se vprašamo zakaj to, lahko napravimo kratek zaključek, da je s tem možno luksuzneje živeti le višjim slo-
jem, ki imajo po dva do trikrat večje plače kot najtežji delavci, t. j. rudarji. Delavci pa se ne morejo nič kaj pohvaliti, saj imajo vseh odtegljajev od svoje plače okrog 30%, nekateri pa celo po 40%. Prehrana tričlanske družine rudarja — kopača znaša 30 do 40% kosmatega zaslužka. Iz prednjega je razvidno, da rudarju kopaču ostane od njegovega zaslužka le še okrog 20% za ostale potrebščine.
Socialno zavarovanje pa je graje vredno. Ko delavec zboli, ne dobi prve tri dni bolovanja nikakšne hranarine. Za daljše bolovanje pa dobi le do 80% svojega zaslužka.
Pri obhodu najtežjega dela jame v Fohnsdorfu, kjer je povprečna temperatura 33 do 34° z močno zračno strujo, ki nosi s seboj ogromno količino premogovega prahu, pri nevarnosti metana in ogljikove kisline smo vprašali starega izčrpanega možička koliko je star in koliko službenih let ima. Odgovoril nam je, da je star 65 let in le tedaj bo opravičen na pokojnino. Pozanimali smo se natančneje v tem in smo dobili na več mestih iste informacije.
Glede plačanega dopusta je približno tako kakor pri nas, samo z razliko v tem, da je za nameščence velik odstotek navzgor napram delavcem. Iz tega lahko sklepamo, da obstojata dva sloja, to je delavski in nameščenski, med katerima je precejšnja razlika ravni. Tako nekako je bilo tudi pri nas pred vojno. Teh kapitalističnih metod smo se osvobodili s težko in junaško borbo in si ustvarili novo socialistično domovino, kjer smo sami gospodarji svojih podjetij. Zavedajmo se naše velike pridobitve samoupravljanja, zato krepimo svoje socialistično gospodarstvo za čimprejšno dosego lepšega življenja nas vseh in naših potomcev.
Mavsar
Telovadni nastop »Partizana"
Za nami je letni telovadni nastop, katerega so se udeležila društva Šoštanj, Mozirje in Rečica. Dopoldansko lahko-atletsko tekmovanje je dobro uspelo, vendar bi želeli, da bi se zmagoval-
Stari jašek rudnika Velenje je nekdaj izgledal tako kot prikazuje slika. Danes je na tem mestu že polno novih stavb, od katerih se ena ravno v tem času gradi. To bo nova moderna lamparna, ki bo vezala nove rudniške kopalnice in tehnično upravo, tako da bodo vsa poslopja vezana med seboj.
Bolniški listi in zdravljenje v ambulanti
cem kot so Kmecl, Korun, Cesar in Meh pridružili v bodoče še drugi. Na popoldanskem letnem nastopu ob jezeru pa so nastopili vsi oddelki od naraščaja do članstva. Posebno so želi priznanje pionirji v zletnih prostih vajah in pionirke v parterni telovadbi, kakor tudi ekipa gozdne šole iz Mozirja. Po nastopu je bilo okrajno prvenstvo v orientacijskem teku na okrog 4 km dolgi progi, kjer je naše društvo odneslo prvenstvo. Zmagovalcem so bile podarjene diplome. Tudi rokometna tekma med TVD Partizan Velenje in Šoštanjem se je končala z visoko zmago Velenja.
Ko počasi prihaja jesenska in zimska doba, čas ko bodo naše telovadnice oživele, vabimo vse, da pridejo k nam, da nam pomagajo povečati naše vrste, sami sebi pa krepiti zdravje ter se tako utrjevati za izvrševanje nalog v naši stvarnosti.
Ob tej priložnosti vabimo vse aktivne ljubitelje športa in še vse ostale, kakor tudi kolektive in druge ustanove, ia se predpisanega jesenskega množičnega tekmovanja polnoštevilno udeleže. Tekmovanje je predvideno tudi a nečlane, in sicer v naslednjih disci-'linah: hitrostni tek, vstrajnostni tek, tok v daljino, skok v višino in met rogle, palice, diska itd. Dalje plavanje n igra odbojke, košarke, plezanje po vrvi itd.
Predvsem ie želeti, da bi nastopili začetniki, da bodo tako spoznali vrednost telovadbe in istočasno dobili veselje do nie. Prepričani smo, da bo to tekmovanje pritegnilo v naše vrste novo število pripadnikov, da bomo tako pridobili nove talente, katere bomo čez čas lahko videli ne samo doma, ampak na naših vrhunskih prireditvah.
Od 1. januarja letos se rudarji, predvsem pa njihovi svojci sprašujejo, zakaj v ambulanti tako strogo zahtevamo od vsakega bolnika bolniški list in da mora biti bolniški List tudi v vseh rubrikah točno izpolnjen. Pri marsikomu je nedovoljno izpopolnjen bolniški list imel za posledico tudi večkratno pot od uprave do sindikata, ali celo občinskega urada. Seveda lahko taka pota izzovejo tudi negodovanja. Da bi se v bodoče izognili nepotrebnim potom, je umestno, da zavarovance in njih svojce tudi tem potom opozorimo in poučimo o važnosti in potrebi točno izpolnjenih bolniških listov.
Bolniški list nudi predvsem podatke za evidenco o odsotnosti z dela, služi za nakazovanje oskrbnine in za kontrolo. Bolniški list je zavarovančeva izkaznica in mu le ta služi kot dovoljenje za prihajanje v ordinacijo. Isti bolniški listi veljajo le za eno bolezen, zato mora zavarovanec ob naslednjem ali drugačnem obolenju dvigniti nov bolniški list.
Enake bolniške liste uporabljajo tudi svojci zavarovancev, ki imajo pravico do zdravniške oskrbe po Zakonu o socialnem zavarovanju. To so tisti svojci, ki jih zavarovanec vzdržuje. Načeloma žena, otroci, pastorki, vnuki ali drugi sorodniki, v skladu z 14. členom Zakona o soc. zavarovanju. Na bolniškem listu je poseben prostor za potrdilo sindikalne organizacije ali pristojnega ljudskega odbora, ki mora biti izpolnjen in ki glasi, da zavarovanec res vzdržuje na bolniškem listu navedeno osebo in da ista iz lastnih dohodkov ne prejema mesečno več kot 1000 dinarjev. Po podatnih navodilih pa mora zdravnik kontrolirati ali so
bolniški listi res namenjeni zdravljenju na bolniškem listu navedene osebe in ima pravico V primeru dvoma do-tično osebo legitimirati. Če se izkaže, da bolniški list ni pravilno izpolnjen, mora zdlravnik zdravljenji odkloniti tako dolgo, da bolnik predloži pravilen bolniški list ali pa dokler ne dokaže svoje istovetnosti. Izjema more biti le nujen slučaj.
Pomagajmo invalidom in partizanskim sirotam
Velenje z okolico je poznano daleč naokrog, najbolj pa se je spoznalo med NOB zaradi narodne zavesti in revolucionarnosti naših rudarjev in ostalih ljudskih množic, ki so morale pretrpeti vse težave v borbi z okupatorjem in domačimi izdajalci. Iz teh krvavih borb za našo svobodo imamo veliko invalidov, partizanskih vdov in sirot, ki so danes potrebni naše pomoči. Dočim so invalidi preskrbljeni s primerno službo in denarno pomočjo, moramo priznati, da bi za partizanske vdove in sirote lahko napravili kaj več. V ta namen je bilo na sestanku Občinskega odbora zveze vojaških vojnih invalidov v Velenju sklenjeno, da se v mesecu septembru t. 1. priredi veselica, od katere čisti dobiček bi porazdelili med partizanske vdeve in sirote. Ker invalidska organizacija nima lastnih denarnih sredstev, je odbor primoran potrkati, na usmiljena srca za pomoč bodisi v denarju ali primernimi darovi za srečolov. Zato tem potom apeliramo danes na vse zavedne državljane, da to
plemenito akcijo podpro po svojih močeh in ne puščajo praznih rok tistih, ki bodo potrkali na njihova vrata. Zavedajmo se, da so ti ljudje za nas žrtvovali največ, kar so imeli, saj so žtr-vovali svoje može in očete. Na ta način se jim bomo vsaj malo oddolžili za njihovo izgubo, oni pa bodo veseli v zavesti, da njihovih žrtev nismo povsem pozabili.
Invalidska organizacija prav tako apelira na vsa podjetja in obrtnike, da v prvi vrsti zaposlijo partizanske vdove in sirote in se na ta način izkažejo hvaležne padlim borcem, istočasno pa se invalidska organizacija že sedaj zahvaljuje vsem, ki bodo tudi z najmanjšim darom podprli to plemenito zamisel.
Jeseničnik Ludvik
Slatši!
Pomagajte z vsemi sredstvi pri gradnji nove šole
Petstanovanjske hiše v Novem Velenju se pravkar dovršujejo. Kmalu se bo število prebivalcev povečalo. Tu nastaja celo mesto, ki bo že drugo leto imelo lepo urejene nasade, katere bodo stanovalci pomagali urejevati
Po »asi lepi domovini
V	mračni deževni dan piha savinj-čan proti Celju. V svojem enakomernem zibanju in škripanju jo reže hitro, kar ni njegova navada. Med mnogimi vozi nas, 21 dijakov in tri učitelje. Srca nam veselo poskakujejo po taktu zibanja in škripanja. Kaj bi le ne bili veseli? Saj gremo na tako težko pričakovani izlet! Dolgo pot imamo pred seboj? Toda veseli smo jo, saj smo vsi z uspehom dovršili vse štiri razrede nižje gimnazije, a to pomeni za nas že nekaj. Grenka kaplja v veselju pa nam je le misel, da smo zadnjikrat zbrani sošolci, ki smo dolga leta skupaj hodili v šolo in skupaj prenašali smolo in srečo v našem dijaškem življenju. Med veseljem pa se spominjamo in se zahvaljujemo vsem ustanovam, ki so nam nudile toliko denarne podpore, brez katere bi na tej poučni ekskurziji, ki nam je tako razširila obzorje našega znanja, ne videli toliko zanimivega. Njim velja naša iskrena zahvala za nikdar pozabljeno pot v naš orient.
V	Celju smo prestopili na drug vlak. Vreme se je zjasnilo in sonce je blagodejno osvežilo dan. Kakor dan, tako smo se razživeli tudi mi. Razgovor je bil vse živahnejši. Vrtel se je okrog dogodkov v Velenju, ki so se v zadnjih časih kaj hitro vrstili. Največ smo govorili o novootvorjenem Velenjskem jezeru. Cas nam je hitro potekal in sami nismo vedeli, kdaj smo prišli v Zagreb. Po treh urah smo se zopet znašli v vlaku. Mrak in njegova pesem sta nas kmalu uspavala. Zjutraj sem se zbudil ravno tedaj, ko smo zavozili po naši mladinski progi Šamac—Sarajevo. Spoštljivo sem gledal nasipe in predore, ki so jih zgradile pridne roke naših bratov in sester. Brzeli smo čez nove mostove, v katere so vložili naši tovariši toliko truda.
Peljemo se po hriboviti Bosni. To je lepa dežela, lahko bi rekel, da je podobna Sloveniji. Sonce jo s svojimi zlatimi žarki svetlo obseva, kar jo dela še privlačnejšo.
Na sarajevski postaji obstanemo. Od daleč vidimo koničaste minarete, ki se mogočno ogledujejo po sarajevskih strehah. Od tod se odpeljemo s tramvajem med ulice, ki so za naše pojme posebnost. V Domu študentov si shranimo prtljago in gremo v mesto.
Do večera smo se vrnili. Dolgo v noč smo se pogovarjali o vtisih, ki jih je naredilo na nas to čudovito mesto.
Drugi dan nas je pozdravilo lepo jutro. Niti najmanjšega oblačka ni bilo na nebu in dan je bil kakor umit. Po zajtrku smo si ogledali mesto natančneje. Poseben vtis je naredila na nas slavna sarajevska čaršija, ki je slika pravega orienta. Džamije so tukaj na gosto posejane med nizkimi hišami, v katerih prebivajo rokodelci vseh vrst. Tam čuješ nabijanje čevljarja, tam rožljanje pločevine, tu hrustanje škarij. Nato smo si ogledali Begovo džamijo, kar spada med najzanimivejše trenutke našega izleta. Ko smo se približali džamiji, se nam je nudila prilika opazovati Mohamedanca v njegovem verskem fanatizmu. Njegova molitev je bila združena z najrazličnejšimi pozami: sedel je, ležal, se klanjal do tal in klical Alaha.
Po ogledu džamije smo odšli v Narodno biblioteko. To je hiša, ki po svoji lepoti i,n umetniški izdelavi stoji na četrtem mestu na svetu. Zidana je v mavrskem slogu. Dan je potekel in odšli smo v prenočišče.
Naslednji dan smo si ogledali tkalnice znamenitih Sarajevskih čillimov. Presenetila nas je nenavadna izurjenost žena pri tem ročnem delu. Nato smo si ogledali najzanimivejši del našega potovanja —• sarajevski muzej. Ta mu-
zej je najboljši na Balkanu in spada med največje v Evropi. Nad velikansko zbirko smo bili očarani. V tem nadvse zanimivem muzeju smo videli dejansko mnogokaj, kar smo slišali v šolskih klopeh. Prepričan sem, da nihče izmed nas ne bo pozabil nikdar tega muzeja.
Poudariti moram, da so Sarajevčani neverjetno gostoljubni in nadvse ljubeznivi. Imel sem vtis, da imajo nas Slovence zelo radi. Vse nam bi radi pokazali: »Še to si oglejte, onega ne smete pozabiti.« Toda čas je hitro potekal in morali smo se posloviti.
Takoj, ko smo se odpeljali iz Sarajeva, nas je pozdravil gol Kras. Vlak se je pihaje dvigal okrog hribov. Peljali smo se v veliki višini. Vrste predorov so ostajale za nami. Svet je tukaj izredno slikovit. Komaj se prika-žeš iz predora, že visiš nad več deset metrov globoko grapo, v kateri ljubko žubori potoček, ki oznanja, da je še na tem grobem kamenju življenje. Pot nas pripelje v dolino Neretve. Priliko imamo videti ogromno pregrado, ki bo zajezila Neretvo. Ta bo gonilna sila turbinam hidroelektrarne Jablanice. Ko nam oko plove po strmih, neprehodnih strminah, ugibamo, kod so hodili naši partizani s tovarišem Titom in starim, bolnim pesnikom Nazor jem pri tistem znamenitem prehodu čez Neretvo v IV. ofenzivi, s katerim so popisali nesmrten "list v naši zgodovini.
Po deveturni vožnji smo obstali v starodavnem Dubrovniku. Prvi pozdrav nam je nudilo morje, katerega marsikdo izmed nas še ni videl. Po mestu smo hodili obdani od večernih luči, ki so se čarobno svetlikale v morju. Spočiti smo šli naslednje jutro na hribček, kjer nas je pozdravilo vzhajajoče sonce. Krasen je bil pogled na bela jadra, ki so bila napeta v jutranji sapici. Po zajtrku smo se peljali na otoček Lok-rum, biser našega Jadrana. Znašli smo se v prekrasnem gozdiču tropskih rastlin. To dehtenje visokih grmov, rožmarina mi bo ostalo vedno v spominu.
V mestu smo si ogledali razne zanimivosti. Ogled akvarija nas je po-vedel v kraljestvo rib in njih življenje v morju. Ko smo se sprehajali po izredno širokem obzidju staro^ davne rimske Raguze, smo v mislih obnavljali zgodovinsko snov nekdanje republike. Da, bila je res za tedanje čase s svojim obzidjem, mogočnimi stolpi in strelnimi linami nepremagljiva. Po ogledu mesta smo izkoristili ves čas za kopanje. Kmalu smo se privadili slani morski vodi. Kako lepo so nas pozi-bavali sinji valovi našega Jadrana. Poželeli smo si na barke. In res. Peljali smo se na otok Lopud. Po poldrugi uri vožnje smo se izkrcali na njem ter si ga ogledali. Občudovali smo cvetoč gaj oleandrov. Seveda kopanje ni izostalo.
Po vrnitvi v Dubrovnik so nam potekale ure kot blisk in že je prišel čas odhoda. Z ladjo Dalmacijo smo se vozili ob obali 25 ur do Reke. Z odprtimi očmi smo gledali mesto za mestom, otoček za otočkom. Zal ima dnevni krog tudi temno stran in tako nismo mogli videti ponoči dela naše obale. Vtisov prekrasne mesečine in svetilnikov, ki so nam mežikali v slovo, nikoli ne pozabim.
Opatija. Zadnji pogled nate, prelepi Jadran! Kdaj nam bo zopet dano, d;a te vidimo?
Vsem pa, ki so imeli razumevanje z:a potrebo razširitve našega znanja in sto nas gmotno podprli, tudi na tem mestu najprisrčnejša zahvala. Majerhold Tonko, dijak 4. razr. gimni., Velenje
llekfrificirano dvostezno kegljišče v Šoštanju RUDAR	Domače novice
Najmodernejše kegljišče v Sloveniji je zgradil in opremil »Gradiš IMM« v 'Šoštanju, in sicer za vse vrste tekmovanj, t. j. državna "in mednarodna. Zgradba sama je v modernem stilu in je bila stavljena v promet dne 1. junija t. 1. Stranske stene kegljišča so domala povsem osteklenjene, tako da je v kegljišču vedno dovolj čistega zraka in dnevne svetlobe. Steza kegljišča je elektrificirana, kar je novost v državi. "Razen tega so v kegljišču še drugi pomožni prostori, za šahiste, biljard, klubska soba ter bife.
Spričo tako zgrajenega in opremljenega kegljišča je bil s tem dan pogoj za osnovanje kegljaških klubov. Osnovala sta se kar dva kluba, in sicer K. K. -. Gradiš« Šoštanj in K. K. »Svoboda« Šoštanj. Ta razmah in razvoj je imel tudi svoj odmev pri članih sekcije Velenje, ki so pričeli pridno trenirati. Toda zaradi prevelike oddaljenosti kegljišča od Velenja je večji del kegljačev K. sekcije Velenje opustilo treniranje in s tem je tudi zamrlo vso delovanje sekcij. Posamezniki pa so se vključili v K. K. »Gradiš« Šoštanj ali K. K. »Svoboda« Šoštanj. Nasprotno pa sta se zavidno razvila oba K. K. v "Šoštanju. K. K. »Gradiš« je sestavljen iz moške in ženske ekipe, ki šteje skupno okoli 50 članov. Tak razvoj je dosegla tudi K. K. »Svoboda«. Treningi so redno ob določenih dnevih in urah ter polno obiskani.
Da so treningi bili uspešni, se vidi iz tega, ker je moštvo K. K. »Gradiš« doseglo 4. mesto na tabeli 8 klubov, ob priliki okrožnega tekmovanja v Celju 14. julija. Razen tega je bilo pobranih več zmag z raznimi drugimi klubi Slovenije in Hrvatske. Vso priznanje gre celotnemu članstvu kakor tudi upravičim funkcionarjem kluba, da je bilo možno v tako kratki dobi obstoja kluba doseči take uspehe.
Smatramo za potrebno omeniti še to, da bi bila bodoča naloga vodstva klubov boriti se za utrditev discipline na kegljišču samem. Ta bi se morala odražati v tem, da bi člani prihajali točno ob določenih urah, da se ne bi kvaril
Zbiraimo sredstva za Solo Vpiiuimo
notranfe posojilo
Letos moramo postaviti Štiri razrede nove Sole
vrstni red na škodo naslednje trenirajoče ekipe. Članstvo bi se moralo odvaditi med treniranjem ali treningom uživanja tudi najmanjše količine alkohola. Visoka urna najemnina za uporabo kegljišča (din 80.— na uro) vpliva negativno na širši razmah kegljaštva, predvsem pa na mladino sploh.
Dolžnost vse naše športne publike je, da se zanima za ta šport in daje pomoč kakor moralno tako materialno. S tem bomo dali priznanje delovnemu ljudstvu, ki je omogočilo izgradnjo tako modernega kegljišča v šaleški dolini.
Z
Ko sem prvič prejel
Ueleaiskepa tudat\a
Ne najdem v svojem skromnem besednem zakladu dovolj primernih izrazov, ki bi izrazili moje zadovoljstvo, ko sem danes po enem letu prejel list, ki me je docela pritegnil domov in me kar neposredno približal med vaše.
Ze prve vrstice so mi dale povod, da se tudi jaz oglasim liz Beograda, kjer služim vojake. Vaš list je dobrodošel vsem Slovencem, posebno pa Velenj-čanom in bližnjim sosedom, ki ga vsak mesec čakajo nestrpno. Zato mislim, da se lahko razume, kakšno veselje je vladalo med nami, ko smo prvič prejeli »Velenjskega rudarja«.
Vsakodnevna pošta, ki jo prejemamo, se nanaša pač bolj na družinske razmere, zato smo iskali pošte, s katero bi bili malo bolj seznanjeni z novicami iz domačega kraja. Poleg vseh zanimivosti list prinaša like in razne članke, o otvoritvi kopališča na jezeru in druge. pisec članka med drugim navaja vse možnosti, ki jih ima še to jezero za razvoj Velenja, da bo dobilo še bolj turističen značaj.
Posebna zahvala gre vsakomur, ki vlaga svoj trud v to delo, posebno pa direktorju Zganku, ki vem, da pri tako ogromnem delu ni štedil s svojo organizacijsko sposobnostjo, saj ga poznam še od prej kot odličnega organizatorja in vsestranskega delavca.
Vem, da ne bom pogrešil, če trdim, da je zamisel izdaje tega lista vsekakor cilj in namen seznanjati rudarje in ostale, ki ta list prebirajo, z dogodki in novicami, tako črnega rudarja kot velenjskega meščana in vsakogar, ki želi vedeti več kot je vedel do sedaj.
Slovenski fantje — Velenjčani — Titovi gardisti — pošiljamo vsem meščanom Velenja prisrčen pozdrav, »Rudarju« in njegovim sodelavcem pa želimo uspeha v nadaljnjem delu. Želimo, da nam »Rudar« prinaša še naprej novice iz Velenja, da ko se vrnemo nazaj v rojstni kraj, pozdravimo vsakogar, ki gradi srečnejšo bodočnost, s prelepim rudarskim pozdravom: Srečno!
Kvartič Ivan, vojak
Utrujen od težkega dela, rudar počasi odhaja domov. Na delo prišla je nova izmena, nje moč in elan je spet nov.
Njih delo pod črno je zemljo, kjer kopljejo črno zlato; tu znojno je čelo in žuljava dlan, brez malo prestanka, to vsaki je dan.
Odhajajo eni, prihajajo drugi; tako se njih vrste polnijo, v črnih hodnikih že stroji, težki brnijo ...
brnijo in kličejo rudarja na delo, ki pravkar prihaja veselo, da rušil bo črne plasti, nakladal vagone, koval milijone; za srečno bodočnost teh dni.
Rudarji — kovači srečnih dni pod črno zemljo se potijo; in njih življenje je tukaj doma, kjer težke plasti nad njimi visijo, nevarnost življenju pretijo, a tega rudar se pač ne boji, saj on se zaveda, da tu mu je dom.
In ko ugasne življenje in mine trpljenje, počiva pod črno zemljo, ki jo ljubil je močno, srčno!
Vojak Kvartič Ivan
Zopet nekaj o pekih
Izgleda, da bo moral naš list uvesti stalno rubriko o velenjski pekarni. To pot bi se obregnil ponovno ob kvaliteto kruha, ki ga prodaja ta pekarna. Kruh se namreč zelo razlikuje od kruha, ki se prodaja v Šoštanju ali Celju. Tam je kruh mnogo lepše pečen, okusen in vedno svež. Takšnega si želimo jesti tudi v Velenju. Zato predlagamo šo-štanjski pekarni, da odpre tudi v Velenju svojo prodajalno.
Potrošnikom kruha, ki ga kupujejo v prodajalni, ki se nahaja v poslopju gostinskega podjetja »Rudar« v Velenju, prodaja ta prodajalna zadnje čase star kruh. Mislimo, da to nikakor ni prav, da se semkaj odriva tisti kruh, ki ga v trgu ni mogoče prodati.
Vem že vnaprej, da bo polno izgovorov, češ da je kriva moka, peč in še kaj. Toda, zakaj druge pekarne lahko dobijo boljšo moko?
Pričakujemo, da se bo tudi velenjska pekarna pričela boriti za boljšo kvaliteto svojih izdelkov. Franček
KINO VELENJE_
SEPTEMBER: Od 16. do 17. »Mildred Pierce« Od 18. do 21. »Velika reka« Od 23. do 24. »Viva Zapata« Od 24. do 28. »Čarobna temnica« 30. »Zaplešiva«
OKTOBER:
i. »Zaplešiva« Od 2. do 5. »Nevidni človek« Od 7. do 8. »Srce« Od 9. do 12. »Nevihta« Od 14. do 15. »Čez noč rojena«
Delavsko prosvetno društvo »Svoboda« v Velenju je imelo 16. avgusta svoj občni zbor. Uspehi dela v prvem letu po ustanovitvi so zadovoljivi. Najbolj delavna je bila ljudska univerza, ki je dobila diplomo, nato glasbena šola, godba, pevski zbori in dramska sekcija. Delale so vse sekcije. Izvoljeni so bili skoraj vsi dosedanji odborniki. Odbor so razširili, tako da so vsi vodje
sekcij obenem tudi odborniki.
* * *
Režiserji Dpd »Svobode« Velenje so se sestali 1. VIII. t. 1. zaradi sestave repertoarja za nastopajočo gledališko sezono. Zvedeli smo, da bo dramska sekcija zelo plodna, ker predvideva, da bo postavila vsak mesec eno igro na oder. Za začetek bodo dali opereto »Planisko rožo«, ki jo bo režiral tov. Verdelj. Na programu so tri ljudske drame, od katerih se bo ena izvajala drugo leto v letnem gledališču. Tova-rišica Majerholdova bo režirala dve mladinski igri in bosta izvajani v zimskih mesecih. Letos bo predvajanih
tudi več komedij in operet.
* * *
Mestna pekarna v Velenju je nabavila moderno parno peč. Preskrba s kruhom se bo znatno izboljšala, ker
bosta pekli dve peči.
* * *
Velenjsko jezero obiskuje še vedno dosti tujcev. Vsak drug dan pripelje avtobus goste iz Dobrne, ki se jim zelo dopade sam kraj, okolica in tudi notranja ureditev restavracije.
* * *
Zaključena je rekonstrukcija ceste od Rudarskega doma do pradajalne MTP. Pločnik za pešce že služi svojemu namenu — rudarjem 'in delavcem elektrarne.
* * *
Delo na dovršitvi stanovanjskih blokov rudnika se nadaljuje s podvojeno naglico. Lepo vreme je precej naklonjeno fasadarjem. Obrtniki se vrstijo eden za drugim, tako da delo teče kot po traku. Že v kratkem času bo nekaj hiš vseljivih.
* * *
Občinski odbor Socialistične zveze v Velenju je imel sestanek 26. avgusta v kavarni »Central«, kjer se je obravnavalo delo vaških odborov. Za sedaj najboljše delata organizaciji v Velenju in Pesjem. Najslabše pa v Plešivcu in Št. Janžu. Bližajoče volitve za ljudske poslance zahtevajo od vseh odborov po-
jačane politične dejavnosti.
* * *
Rudniška protiletalska zaščita bo pričela v septembru z rednimi mesečnimi vajami, ki bodo trajale do junija prihodnjega leta.
* * *
Velenjski trg dobiiva novo obliko. Odlok občine o ureditvi fasad vseh poslopij zaenkrat izvršujejo samo nekateri zasebniki, podjetja in javne ustanove. Treba bo ostreje zahtevati od vseh hišnih lastnikov, da omečejo in zbelijo svoje hiše. Treba bo tudi kaznovati tiste, ki ne upoštevajo sklepov občinskega odbora.
Mladina iz področja občine se je sestala na občinski konferenci 30. avgusta in si izbrala svoje občinsko vodstvo — komite. Na konferenci je bila udeležba pičla. Toda vodstvo je pravilno analiziralo probleme in sklenilo pričeti živahno delo. Pričakuje se večja pomoč vseh organizacij in tudi starejših tovarišev.
* * *
SZDL Velenje je pričela s sestanki, na katerih se seznanjajo člani z osnutkom volilnega zakona in diskutirajo o kandidatih. Taki sestanki so bili za teren Novo Velenje 3. septembra, za Velenj e-trg 8. septembra in za teren Stara vas 10. septembra. Ti sestanki so se izkazali kot dobra priprava za
predvidevajoče zbore volivcev.
* * *
Rudniški komunisti so že šestič obravnavali pismo CK ZKJ, to pot 7. septembra. Razprava je bila živahna in se je dotaknila največ aktivnosti in pravilnega dela komunistov ter sovražnikove dejavnosti.
* * *
Meso se je v Velenju pocenilo za 15 dinarjev. Toda ta cena se je zdržala samo nekaj dni, potem se pa zopet zvišala. Verjetno je, da bodo cene ponovno padle v jeseni.
* * *
Tudi dobitniki pomoči za gradnjo hišic pridno delajo. Vsepovsod okoli Velenja se dvigajo iz tal nove lične stavbe in mnoge imajo že streho pokrito. Delavski svet kontrolira, če so vsi prejemniki pomoči že tako daleč, da se bodo mogli po novem letu vsaj delno
vseliti v svoje hišice.
* * *
V	petek. 4. septembra je Gospodarski svet občine skupno s predstavniški organizacij sklenil, da ne dovoli adap-tiranje sedanjega otroškega vrtca (bivša Zajčeva hiša) za ambulanto, kakor je to predlagal Svet za gospodarstvo OLO. Občina bo pričela drugo leto z gradnjo prvega paviljona Zdravstvenega doma v Velenju.
* * *
V	Pesju se ie ustanovila strelska družina z imenom »Boris Kidrič«, ki šteje že sedaj 52 članov. Kupili so si 2 puški. Iniciator za ustanovitev je bil odbor Zveze borcev.
* * *
SZDL Pesje na svojih sestankih tudi obravnava komunalne zadeve (popravilo ceste itd.) in dograditev Doma Zveze borcev:
Zberimo take kandidate za poslance, ki bodo znali pravilno zastopati naše težnje in težnje skupnosti
Posekani Scriss
Sedel je v nizki, zakotni, zakajeni in umazani krčmi, ki je bila napolnjena z zardelimi in potnimi obrazi pijanih moških. Gost, zadušljiv dim se je valil med vlažnimi stenami krčme. Tu pa tam so se nekateri sporekli in krčmar jih je brez usmiljenja postavil pred prag.
V	kotu blizu okna je sedel Ruda. Zamaknjen je strmel v steklenico in nekaj premišljeval...
Ze od nekdaj je bil miren in molčeč, kakor je pač navada gozdarjev. Trdovratno je molčal in se v svojem molku potapljal v svoje misli. A to pot ga je trla vest.
Podprl si je glavo in čemerno gledal v steklenico. Oči je imel motne, obraz izmučen. Spet so se porajale sence prejšnjega večera ter ga nenehoma mučile in tlačile.
»Zakaj sem moral videti?« je vzdih-nil. »In ravno jez, ravno jaz. Kaj naj storim?« Tresel se je. Videl je sebe ...
V	steklenici so vstajale sence, videl je, kako se je vračal...
Po mehki zeleni poljski poti se je vračal domov. Luna je sijala in v zvoniku je bilo odbilo enajst. Stopal je mimo pšenice, ki je bila videti mnogo lepša kakor podnevi, v svetlem soncu Z zlatorumeno barvo in lahno šumečim valovanjem. In trepetal je, srce mu je tolklo in prevzemalo čustvo, kakršno more doživeti le srce zaljubljenega človeka. Bil je srečen in razigran, z rokami je krilil po zraku, bil je hvaležen in z vsem svojim srcem ji je bil vdan, življenje bi žrtvoval zanjo, zakaj Jelka mu je priznala, da ga ljubi. Bil je omamljen od vonjev njene lepote, čul je njen šepet in na ustnicah je še čutil lahen, trepetajoč poljub. Potopljen v sanje, se je vračal domov in ni slišal sko-vikanja sov ter lajanja lisjakov.
Ze se je približal razpotju, kjer naj bi zavil na glavno cesto proti domu, ko nenadoma zasliši lahne in hitre
udarce ob križu na polju. Mrzko ga je spreletelo po kosteh, nato pa je odšel proti njemu. Ko je zagledal stari križ, ki so ga že pred davnimi leti postavili pobožni kristjani, da bi jim varoval polje pred točo in drugimi nesrečami, je skoraj odrevenel.
Videl je temno postavo, ki ga je pod-sekovala. Podzavestno se je stisnil v grm in gledal.
»Kaj, Katra?« je zašepetal presenečeno.
Bila je farovška kuharica. Na glavi je imela veliko črno ruto in težko temno krilo ji je segalo skoraj do tal. Neusmiljeno je udarjala, dokler ni posekala starega stoletnega križa.
Zravnala se je in se ozrla naokoli. S trudno roko si je obrisala čelo in za-mrmljala: »Da, gospod, vam na ljubo sem to storila.« Bleda mesečina jo je obdajala, ko je zapustila križ in se kot potuhnjena zver odmaknila na glavno cesto.
Ruda je prišel domov ves utrujen in pobit.
Sklenil...
V krčmi je bilo vse tiho. Gostilničar je pretakal vino in godrnjal. Ruda se je predramil iz svojih sanj, popil vino in odšel brez pozdrava, brez nasmeha, pust in mrk in zamišljen domov.
Drugo jutro je bilo sveže, oprano z biserno roso in svečano, nedeljsko. Zlati žarki so preplavili dolino.
Ruda je topo slonel na oknu in opazoval prebujanje čebelic v čebelnjaku.
»Prekleti tepec, da sem moral tja!«
Nato se je odpravil v cerkev. Pored-koma je hodil tja. Navadno je ostal v gozdu, kjer je delal. V vas je prihajal le pit. Včasih pa je zavil tudi v cer-ker in to največ zaradi Jelke.
Ni hodil gledat starih ženic, ki brez-smiselno ponavljajo dan za dnem ene in iste molitvice. Tega se ni niti zavedal, saj je tudi sam molil in se križal, a zdelo se mu je odveč.
Bil je miren, molčeč in ravnal se je po drugih. Stal je pred glavnim oltar-
jem in ogledoval veliko svečo, ki je stala nekoliko postrani, da je vosek v debelih kapljah padal na velik rdeč cvet Georgine.
Dišeči vonj kadila mu je udarjal v nos. Visoko skozi okno je posijalo sonce in samo en zlatorumen pramen je obseval sveto podobo. Od zadaj je slišal zateglo melodijo in lahno bučanje orgel. Pred njim je klečala črna postava, sključena v pobožni m,olitivi. Na levi je sedela zlatolasa Jelka in pritiskala svoj mali molitvenik na prsa. Mežnar je prižgal še ostale sveče in odsevi so zatrepetali na cvetovih in zelenju okoli oltarja, bledi kakor mesečina in prepojeni z najčudovitejšimi vonji rož in kadila.
Brlenje sveč ga je peklo in bodlo v oči, črna postava ženice pred njim pa ga je spominjala na prejšnji večer, ko se je vračal od Jelke. »Ali naj ji povem? Jelki, tako pobožni! Ne, ne, molčal bom.« Skozi nizka lesena vrata je stopil duhovnik. Na hrbtu sredi obredne obleke je imel velik črn križ.
V Rudu je razganjalo in razbijalo. Spominjal se je nočnega dogodka in Katre, njenih kretenj lin gibanj ter zvoka njene sekire. S tem se mu je pa mešal zaupljiv šepet Jelke in čutil je še vedno njene ustne.
Po krajšem obredu pri oltarju je bila pridiga. Ruda se je predramil iz svojih sanj in prisluhnil...
»Dragi kristjani, drage duše verne!... Prav brez pretiravanja in olepševanja vam moram naznaniti žalostno vest, ki se še ni zgodila, odkar stoji ta presveti hram in odkar nam sije toplo sonce.
Dragi verniki, tak ziločin, tako podlost in tako hudobijo zmorejo samo oni, ki so zabredli in zavozili v stran. Boli me, da moram prenašati take muke, da moram gledati njihove hinavske obraze in težko mi je, da se je to zgodilo ravno v moji župniji. O, Bog nebeški! Ne dajajte svetega psom. — Da, gledate me! Ne veste!?
Križ na polju je posekan, preko poti leži. Kdo drug ga je kot oni, oni propadli. Bog jih bo sodil in vrag jih bo mučil.
Samo Vam je dano, da spoznate skrivnost božjega kraljestva!«
Farovška kuharica je pričela moliti rožni venec. Ruda se je stresel in gledal predse. Velika sveča na oltarju je ugasnila, svetel pramen sonca, ki je osvetljeval podobo svete je prekinil oblak in nekdo se je zasmejal.
V Rudu je razbijalo. Čelo se mu je nagrbančilo, roke je krčevito stisnil v pest in ves bled in predan odšel po sredi cerkve k vratom. Župnik je vstal na prižnici in ga gledal. Obrazi ljudi so se uprli vanj in namesto, da bi se slišalo bučanje orgel, so se slišali odločni, zamolkli in vedno hitrejši koraki 'Rudovi. Med vrati je stala množica ljudi.
»Pustite me!« je zašepetal. »Grem, pustite me,« toda množica se je še gosteje strnila.
»Dajte mi prostora, dajte!« Pričel se je prerivati. Se močneje so ga stisnili. »Stran!... Prostora! Laže, laže, stran ... laže!« in še tako pobožne mamice so se ozrle in gledale z župnikom vred, le farovška kuharica je še molila.
Duhovnik se je zdrznil. »Morda ve, ali jo je videl, ker ni dovolj pazila? Moj Bog!«
»Pustite ga, pustite, bog hoče tako!«
»Laž... laže... proč!«
Župnik je prebledel...
Ruda se je preril pred cerkev. Roke je imel na čelu in se oziral. Takoj za njim so stali ljudje.
»Stran, stran moram, stran!«
Zbežal je po cesti, ne da bi se oziral — proč, daleč proč.
Proti večeru se je pijan onemogel zibal v krčmi. V roki je držal liter in ljudje so mu plačevali. Mnogo jih je bilo. Še stari veseljaki in nekatere žene so bile vmes. Pil je in govoril, vse je povedal, ne enkrat, desetkrat in še več, samo da je pil.
Pred krčmo so šepetali...
»Morda je res?«
»Seveda je. Kar trezen misli, pijan govori.« In po vasi se je razširila vest. Nekateri so jo hlastno požirali, drugi
pa so jo trdovratno zavračali, češ, kristjani niso takšni, to delajo oni...
Čez nekoliko dni se je Ruda srečal z Jelko. Bila je na polju. Pozdravil jo je in ogovoril:
»Jelka, govoril bi rad s Teboj.« Jezno ga je pogledala. Iz prsi se ji je izvil težak vzdih. Ruda je nadaljeval: »Ne, Jelka, ni res, sama sebi lažeš, ljubiš me. Mar ti ni težko, ko tajiš najino ljubezen? Se še spominjaš prejšnje noči in kaj si mi obljubila? Da, vem s prezirom me gledaš, toda Jelka, razumi me! Kako naj lažem, kako naj varam sebe, kako naj molčim in verujem v slepoto? Pomisli? Pomisli, Jelka? Mar ni to muka, mar ni zadosti veliko trpljenje? Niti delati ne morem in še ti me mučiš.
Ah, Jelka, mar te ne ljubim dovolj? Reci, samo reci!«
»Dosti Ruda, dovolj!«
Na licu so se ji prikazale solze in ihtela je. Obraz je za hip obrnila stran in zajokala. Hotela je spregovoriti, toda ni mogla. Bala se je in zbežala.
Ruda je nemo gledal za njo...
Tekla je in jokala. Kakor v lahnem omotičnem snu je čula Rudove besede. Vmes so udarjali težki in zamolkli udarci očetovih prošenj.
»Pusti ga! On ni za nas. Nesrečo prinaša. Jelka, pusti ga, pusti, pusti...
»Oče, ne morem, ljubim ga, on ne laže, ne, ne laže ...«
Se močneje je zajokala. Tako je bilo!
In kar naenkrat, kakor bi udarilo, je iz mirne vasice, ki je živela kot ena družina, nastal požar — prepir — mrž-nja.
Na eni strani tisti, ki so zagrizeno verovali v laž in drgnili klečalnike, na drugi strani pa oni, ki so spoznali resnico.
To pot se je župnik opekel...
Razdrl je le dvoje življenj, porušil mir v vasi, toda napredni ljudje so slavili svojo zmago.
Ruda se je žrtvoval zanjo.
Mladen
Prijateljem našega nogometnega kluba
Sistematični treningi so v zadnjem letu usposobili naše fante za igrače težkih tekem. Na domačem igrišču kakor tudi v gostovanju na tujih igriščih so si nabrali znanja, rutine in ugleda in se končno uvrstili med tiste enajsto-rice, ki se bodo borile za časten naslov prvaka prve slovenske lige.
K temu uspehu so pripomogli ne samo nogometaši sami, ampak tudi tisti številni prijatelji nogometnega športa, ki budno spremljajo naše fante v borbah za točke. Kolikokrat se zgodi, da v vročih popoldnevih omaguje organizem od prevelikega napora, ki ga zahteva igra, v vrste igralcev prihaja dvom, ali je sploh še mogoče priti do gola. V takšnih odločilnih trenutkih pa lahko veliko pomaga dobra publika, ki bodri svoje fante, kliče po imenih, opominja na nevarnost in na ta način vlije novih moči, da zaigrajo z novo silo in poletom, ki velikokrat krona borbo z uspehom. Potrebna je klubu takšna prilika, ki jo lahko smatramo kot sestavni del kluba. Tudi NK Rudar se lahko ponaša s svojimi simpatizerji, med katerimi zavzemajo dober glas ga. Bajde-tova, tov. Luzar, tov. Kortnik in še toliko drugih. Ti prijatelji in njim enaki so klubu prav tako potrebni kot igrači sami- Cim težja je borba, več spodbude je treba igračem.
Da bi pri tem prijateljem nogometnega športa čim bolj pokazali težave kluba, je upravni odbor po zgledu večjih klubov v športnih centrih organiziral sestanek članstva s prijatelji kluba, da v skupnem pomcnku skušajo odstraniti težave in neprijetnosti zlasti sedaj, ko stojimo pred jesensko prvenstveno sezono. Čeprav so naše nogometne tekme močno obiskane, smo na teh sestankih pogrešili stalne obiskovalce tekmovanj, ki bi nam s svojimi predlogi in nasveti v mnogem pomagali preko marsikatere težave. Upamo, da nam v teh dneh, ko se bo naša enaj-storica borila z močnejšimi moštvi, ostala publika prav tako zvesta v po-rrfoči, kot nam je doslej, ko nam je pomagala, da se NK Rudar v lestvici prvenstvenega tekmovanja povzpne tako visoko, da so mu dodeljene še težje in častnejše naloge. Zato bi se danes radi malo pogovorili z vami.
Na publiko in prijatelje, kakor jih ima naš klub, bi bilo lahko vsako moštvo ponosno. Ob vsakem vremenu mu stoji ob strani, ni jim žal niti časa niti denarnih žrtev, da spremlja svojega miljenca tudi na tuje tekme in s svojo prisotnostjo vliva zaupanje vase in se skupno z njim veseli doseženih uspehov. Prav je tako. Vendar v tem navdušenju naša publika (zaide včasih malo predaleč. Pravi športnik želi gledati lepo igro, ki naj bi bila brez vsakih grobosti borbena in požrtvovalna v mejah športa. Pri tem pa morajo biti gledalcem predvsem poznana pravila prav tako dobro, kakor igraču. Kako more sicer sploh zasledovati pravilen potek igre. Cesto pride ravno od strani publike do raznih neprimernih opazk na račun sodnika ali nasprotnega igrača zaradi preslabega poznavanja pravil, dočim bi si po mnenju nekaterih domače moštvo pomagalo z vsemi štirimi, samo da spravi žogo v mrežo. Potrebno je tako imenovano »navijanje« in lepo je videti solidarnost moštva s publiko, vendar vse naj bo v mejah dostojnosti, brez divjega rjovenja in žaljivih pripomb na račun nasprotnika. Dovoljene so opazke, tudi šaljivi, vendar ne žaljivi dovtipi, kar pa naj bi bilo namenjeno le igračem, v nobenem primeru pa ne sodniku. Zavedajmo se, da je sodnik človek, ki je položil izpit pred ljudmi, ki vsekakor bolj obvladajo pravila nogometne igre, kakor jih pozna povprečen gledalec, pri vsem tem je vendarle ostal človek, ki lahko tudi pogreši. S svojim vpitjem, obsodbo in psovkami, ki niso dostojne za športnika, vpliva na sodnika, na potek igre in končno morda na rezultat svojega kluba samo negativno, sebi pa daješ sliko nevzgojenega divjaka, ki hoče z grožnjami vsiliti želj eni rezultat. Cesto se opaža med publiko medsebojno izzivanje v zvezi z dobljenimi goli. Kot gostitelj se zavedajmo svoje vloge, da gostom v vsakem primeru napravimo bivanje v naši sredi čim ugodneje, da odnesejo iz našega kraja čim lepše spomine in si želijo spet med nas. V takšno vlogo pa ne spada izzivanje in žaljivo podcenjevanje nasprotnika, ampak mirno medsebojno pomenkovanje dobrih in slabih potez obeh moštev.
Samo tak način občevanja z nasprotnikom nas bo zbližal tudi na zelenih travnikih in samo pod temi pogoji bomo lahko računali na prijateljski sprejem ob priliki našega gostovanja. Prav je, da se navdušujemo ob lepih potezah domačih igralcev in njihove parade nagrajujemo z glasnim odobravanjem in ploskanjem. Mar lepe športne poteze nasprotnika ne zaslužijo našega priznanja? Zakaj tako divje obsojamo slučajno nerodnost nasprotnika, ki nehote zadene s čevljem nasprotnika, dočim tiho odobravamo namerne grobosti in fauliranje naših miljencev Zato nagradimo kar je lepega in obsodimo, kar je obsodbe vredno na obeh straneh. Tak odnos do nasprotnika bo dokazal našo športno zrelost in veličino našega športnega duha.
Že z dosedanjim tekmovanjem je imel klub velike izdatke, ki jih je mogel kriti samo s pomočjo raznih organizacij, zlasti sindikalne podružnice
rudnika. Edini dohodki kluba so pri prodaji vstopnic na igrišču, kar pa niti zdaleka ne more kriti niti potnih stroškov gostujočega moštva, poleg tega pa je potrebno misliti še na nabavo opreme, kar v današnjih dneh predstavlja precejšnjo postavko v izdatkih kluba. Z vstopom v prvo slovensko ligo bodo tekme z močnejšimi klubi sicer pridobile na svoji zanimivosti, vendar so s temi tekmovanji zvezani tudi večji izdatki. Pri sedanjih tekmovanjih smo opazili, da marsikateri prijatelj nogometa enostavno odbija, da plača vstopnino. O takih ljudeh ne mislimo zgubljati mnogo besedi. Prepričani smo namreč, da danes vsak ljubitelj tega športa od svoiih dohodkov lahko utrpi tistih nekaj dinarjev za poldrugo uro razvedrila, a 22 znojnih teles v žilavi in plemeniti medsebojni borbi zasluži, da jim pomagaš kriti majhen del celotnih stroškov, dočim je ves njihov trud v tvojo naslado in zadovoljstvo za njega šport, torej brez materialne nagrade. Zato upravičeno pričakujemo, da se bodo prijatelji nogometnega športa radi oddolžili svojim športnikom z minimalno vstopnino.
Človek ne more slep mimo ogromnih investicijskih del. ki se danes izvajajo v vsej Šaleški dolini. Za prijatelje športa raste ob novozgrajenem kopališču moderen stadion, ki bo v čast in ponos današnji generaciji. Mnogo dela bo še treba, preden bo vse na svojem mestu, da bo naša mladina lahko zaživela v športnih borbah na tem mestu. Denarna sredstva za ta dela so skromno odmerjena. Tu računamo na vas, prijatelji športa vseh vrst, pridite dovolj je dela za vsakogar, tu pokažite vaše simpatije do športa in športne mladine. Z vašim prostovoljnim delom boste pripomogli do uresničenja tistih ciljev, ki
smo si jih zadali s pričetkom urejevanja prostora okrog velenjskega jezera. Tu se bo v čistem zraku, v vodi in soncu utrjeval naš novi rod, zdrav in odporen, zgrajen v borbi, pripravljen, da svojo življenjsko silo, ki si jo je nabral med ljudstvom tudi žrtvuje.
Ce že govorimo o disciplini med prijatelji športa, kaj naj potem rečemo za športnike same. Kar velja za gledalce, velja še v večji meri za igralce, ki navadno ustvarjajo razpoloženje na terenu. Mar se niso žalostni incidenti, za katere čujemo in čitamo po časopisih, znašli na samih igriščih med igralci, dobili odziv izven meja športnega prostora in dobili svoj epilog na sodišču? Kakšno sliko daje en sam neodgovoren igrač svojemu klubu, ki če-sto nosi naziv celega kolektiva. Mar ne osramoti z enim samim nepremišljenim korakom vse njegove poštene in disciplinirane igralce, mar en sam tak človek ne odvrača hvaležne publike z zelenih travnikov, ki noče gledati divjakov. Prav zato se disciplina v prvi vrsti zahteva od igralca. In če pri takšnih igralcih vsi nasveti, opomini in blažje kazni ne založijo prav nič in se enake ponavljajo iz dneva v dan. potem pač ni: druge poti, kot da se takega igralen za krajšo ali daljšo dobo odstrani, četudi bi se njegova odsotnost še tako težko poznala pri rezultatih posameznega tekmovanja. Vsekakor je v vzgoi-nem cilju športa po lepi in častni borbi izgubiti igro, kot pa še tako visoka zmaga, ki se izrodi v surovosti in pretepu. Tudi v našem klubu so se zadnje čase opažale močne posledice nediscipline posameznih igralcev, ki jih je bilo potrebno radikalno in energično razčistiti, da bi vsaj pri ostalih igralcih ostal v zdravih telesih tudi zdrav duh naprednega, sodobnega športnika.
Križanka „ Velenje"
Kvartič Ivan
IZ AMERIŠKEGA LETALSTVA
Obiskal sem vojaško letališče in srečal letalskega častnika, ki je imel že prilično let na grbi, pa je bil vedno le kapetan. »Drži, gospod moj«, je dejal prostodušno, sem najstarejši kapetan vsega ameriškega zrakoplovstva. To pa je takole:
V drugi svetovni vojni, ko smo morali zaradi prekletih Japoncev skakati križem kražem z otoka na otok po Tihem oceanu, sem imel smolo, da sem ostal mnogo mesecev vedno na istem otoku. Komandant tega gnezda je vražje užival, da nas je redno opolnoči s svojimi alarmnimi vajami pometal iz postelj. Ko sem to zadovoljstvo doživel 32 noči zaporedoma, mi je stvar postala preneumna. pa sem si skoval svoj načrt in se zanj poslužil udomačenega orangutana, ki se je stalno potepal okrog kantine in prosjačil za hrano. Oblekel sem mu oficirsko uni^ formo in ga z angelsko potrpežljivostjo dresiral, dokler ni pri vsakem alarmu stekel k mojem letalu, splezal vanj, zaprl streho iz flexi stekla nad svojo glavo, si nataknil očala, štartal motor in držal taco na ročaju za plin, dokler se ni oglasil signal za konec alarma.
Vse tedne je stvar šla odlično — dokler neke noči tega signala ni bilo. Ko blisk sem skočil iz postelje, nataknil hlače in čevlje ter se do konca oblekel kar v divjem diru proti letališču. Ravno sem še videl, kako se je med drugimi — brez napake dvignilo tudi moje letalo z orangutanom kot pilotom. Ko je zadnji aparat izginil na nočnem nebu, sta stala le še dva človeka na celem letališču: komandant in jaz. Oši-nil me je z uničujočim pogledom, dejal pa niti besedice.
Vidite, dragi gospod, in zato sem najstarejši kapetan US-Air force. Ampak do hudiča, to bi mi vse skupaj bilo popolnoma vseeno — če ne bi ta pro-kleti orangutan medtem postal že polkovnik.«
Iz Reader's Digest
JEZERO S PET NADSTROPJI
Na malem otoku Kilingin, kateri je v Baienssovem morju, nedaleč polotoka Kola, se nahaja najbolj čudno jezero na svetu. Prebivalci teh daljnih krajev ga imenujejo Magilno jezero. Ze dolgo časa uporabljajo njegovo vodo za pitje, ker je sladka. Toda nekega dne je neki KjTligin globlje zajel z vedrom vodo in je izvlekel slano vodo. Ta primer je zainteresiral znanstvenike in so začeli raziskovati Magilno jezero. Izkazalo se je, da je globoko okoli dvajset metrov in da se v njem nahaja —• kakor pet nadstropij — pet raznih slojev vode in da ima vsak sloj svojo lastnost.
V najnižjem nadstropju, t. j. iznad samega dna jezera ni nobenega življenja, voda je tam toliko nasičena z žveplovodikom, da ubija vsa živa bitja.
V	drugem nadstropju živijo bakterije, katere uničujejo žveplovodik, Kateri se dviga iz dna in tako prečiščuje vodo.
V	tretjem nadstropju živijo prebivalci
morja: bakalar, meduze in morske zvezde. Oni so tu kot nekakšni ujetniki; navzdol se ne morejo spustiti, ker jim grozi smrt od zadušljivih plinov, a v četrtem nadstropju ne morejo živeti, ker je tam voda sladka. V četrtem nadstropju in v petem živijo rečne ribe, katere se ne morejo spustiti globlje v jezero zaradi slane vode.	Fer.
Jabolka se dobro hranijo v suhem pesku. Deni v posodo ali zaboj pesek, nanj položi jabolka tako, da se med seboj ne dotikajo; potem zopet peska, pa jabolka itd. Ker ne pride zrak do njih, se ne suše, ne uvenejo in ostanejo sveža. Če jih pa imaš na zračnem prostoru, izhlape v njih voda, kožica se jim začne grbančiti in plod kmalu ovene. Pri tem seveda izgubi na hranilni vrednosti.
OKUSNO IN CENJENO PECIVO Vzemi 30 dkg moke, 1 jajce, 15 dkg sladkorja, 3 dkg masti in zavitek pecilnega praška. Sladkor in ščep soli razstopi v 4 žlicah mleka. Da se hitreje raztopi lahko mleko segreješ, toda potem moraš pustiti, da se popolnoma shladi, ker le v mrzlo maso lahko vgne-teš pecilni prašek. Napravi z mase testo, ga razvaljaj in namaži z marmelado ali potresi z orehi in rozinami, zvij in speci.
NENAVADEN RECEPT Ze sedaj je treba misliti na drugo leto in na vroče dni. Zato si mamice zapomnite ta recept: vzomi 1 prostrano trato,
1	do 2 ducata otrok,
2	do 3 psičke,
1 žličko potočka, 1 ščepec peska.
Nato otroke in psičke dobro premešaj in jih položi na trato, pesek zali j s potočkom, trato pa posuj s cvetkami. Vse skupaj pokrij z modrim nebom in peci na zmernem soncu. Ko je vse lepo rjavkasto zapečeno, splahni v hladni kopeli.
To stori večkrat na dan, če ti to dopušča in imela boš zdravo, bistro in veselo deco.	B.
MOZ PAZI SAM NA SVOJO OBLEKO Vsak večer obesi suknjič na obešalnik, poravna rokave in gube, hlače naravna po zgibu. Tako ostane obleka dolgo kakor nova. Zjutraj jo pregleda, če ima kak madež in ga izpere s kropom ali z močno črno kavo. Kakršen je pač madež in vrsta blaga. Pri hlačah pazi, da rob ni razcefran, gumbe si pritrdi preden odlete. Če so čevlji preveč namazani in slabo zdrgnjeni se umaže rob pri hlačah. Posebno blatni čevlji zahtevajo nego, ker je bolje, da jih zdrgnemo z mokro cunjo, kakor z ostro krtačo. Vlažne čevlje vedno nabaši z mehkim papirjem.
1	|			M Iffil					
2				H22!l Kil		|M"i|| iffil		1	
3	|		HJ2.H! iffiii				NJjJJI		
4		liiSiii						|m"m| IliJill	
5 6	&2!ui	nj^il iiZu		—			—	iffii	liSi
7			iiZTn				liZil		
8				flJSifl Crl	ITOiil lCil				
9					|i™ IiZTiI				
Vodoravno: 1. gozdna žival — ne stoji; 2. žensko ime — domača žival: 3. Kemični znak za radij — pes (srbski) — osebni zaimek; 4. mesto v Grčiji; 5. mesto v Sloveniji, kjer je zgrajen nov plavalni bazen; 6. moško ime;
7.	osebni zaimek — uničevalec železa;
8.	mizarska potrebščina — proga; 9. peti sklon ženskega imena —• glas.
Navpično: 1. igralne karte (dvojina) — divja žival; 2. število (italj.) — azijska reka; 3. predlog — sanje — os. zaimek' 4. poklic; 5. mesto na Šatjerskem —• 6. del časa pri boksu; 7. začetnici strokovne revije — oseb. zaimek — kaz. zaimek; 8. vsak najbolj ljubi — tišina; 9. nekdanji prebivalec Balkana — nori.
Mebus
EK EK EK EK EK Kako se imenuje ta tovariš?
Gibanje prebivalstva
od 1. VIII. do 31. VIII. 1053
Iz življenja NK Rudarja
Moštvo našega nogometnega kluba se nahaja zadnje čase — predvsem zaradi nediscipline posameznikov — v hudi krizi, ki ljubitelje nogometa navdaja z ozirom na prvenstveno tekmovanje, ki je pred vrati, z največjo zaskrbljenostjo.
Odbor je storil vse, da se stanje v klubu popravi in je na skupnem sestanku članov in simpatizerjev dne 31. avgusta analiziral stanje v klubu in pred javnostjo kritiziral nedisciplino, netovariški odnos in razdiralno delo nekaterih članov.
Na tem sestanku so bile izrečene na osnovi javnega glasovanja vseh navzočih odbornikov, članov in simpatizer-jpv tudi stroge kazni, ki naj prizadetim dokažejo, da smo trdno odločni dokončno pomesti z netovarištvom in nedisciplino v našem športnem kolektivu. Izločili bomo vse tiste domišljave »zvezde«, ki so si zaradi svojega nogometnega znanja hotele ustvariti na račun klubskih tovarišev in ugleda kluba priviligiran položaj in ki so rušile disciplino in tovarištvo med našimi športniki. Kaznovani so bili naslednji igralci:
Ivenčnik Leopold, član I. moštva, ki je kljub stalnim opominjanjem in ukorom odbora in trenerja kluba delal vedno nove disciplinske prestopke in s tem hote rušil tovarištvo v klubu ter zavajal k nedisciplini tudi druge, je bil kaznovan z dvoletno prepovedjo igranja.
Šuha Franc, član I. moštva, je bil zaradi neupravičenih izostankov od treningov ter nediscipline kaznovan s šestmesečno zabrano igranja.
Udeležujte se masovnih sestankov in
zborov volilcev
Obiščite razstavo malih živali
v Velenju od 20. do 27.seotembra 1953 pri Rudarskem domu
VELIKA TOMBOLA
v nedeljo, 20. septembra 1953 ob 10. uri v Velenju ob jezeru
ROJSTVA
Rodile so:
Blaj Anton, član I. moštva je bil zaradi nediscipline kaznovan s strogim ukorom.
Pistotnik Slavko, član I. moštva, sicer discipliniran igralec in dober tovariš, je zaveden od Ivenčnika storil težak disciplinski prekršek, za kar je bil kaznovan s strogim ukorom.
Najbolj obsojanja vredna so vsekakor dejanja Ivenčnika in Šuha, ki sta bila neštetokrat opominjana, pa sta kljub temu ironizirala vse tovariške opomine odbornikov in soigralcev, češ da sta pač »nepogrešljivi zvezdi« v velenjskem športnem življenju in da si zaradi tega pač lahko dovolita, kar se jima zljubi. Posebej je treba poudariti, da sta oba tudi člana našega delovnega kolektiva in sta videla, koliko žrtvuje uprava rudnika, sindikalna podružnica in posamezniki iz našega podjetja za dvig športa v Velenju. Kljub temu pa sta razdiralno delovala v NK »Rudarju«, ki zastopa naš kolektiv pred slovensko javnostjo, v nogometu.
F.
Krumpačnik Anica, gospodinja, Druž-mirje — Srečka; Škrlep Marija, polj. delavka, Šalek 39 — Antona; Verdev Marija, gospodinja, Velenje 93 — Mirana; Zavolovšek Jožefa, gospodinja, Stara vas —- Janka: Lemež Amalija, gospodinja, Cirkovce 11 — Marico; Pir-nik Jožefa, gospodinja, Šalek 12 — Darinko; Jerič Rozalija, gospodinja, Pesje 61 — Petra; Praprotnik Manica, gospodinja, Stara vas — Borisa: Šket Antonija, gospodinja, Velenje 65 — Milana; Brvar Ana, gospodinja. Šalek 53
—	Ludvika; Praprotnik Angela, gospodinja, Velenje 55 — Petra; Šolin Ana, gospodinja. Stara vas — Ivana: Grab-ner Terezija, gospodinja, Kavče 21 — Drageca; Škrlin Ivana, gospodinja, Bev-če — Roziko; Avberšek Cecilija, gospodinja, Kozjak 4 — Ivana; Gomilšek Marija, gospodinja, Kavče 33 Branka; Rednak Marija, gospodinja, Kozjak 6
—	Marjano; Melanšek Viktorija, polj. delavka, Podkraj — Srečka; Brunšek Elizabeta, gospodinja, Pesje — Olgo in Jan Greta, gosp. pomočnica, Pesje — Borisa.
POROČILI SO SE:
Uranjek Franc, polj. delavec, Črno-va 5 z Lesjak Jožefo, polj. delavko iz Črnove 6; Uranjek Karol, rudar. Št. Bric 56 z Zupančič Matildo, gospodinjo iz Novega Velenja ter profesor Gro-belnik Ivan iz Slovenj Gradca z Glavač Bibijano iz Slovenj Gradca.
UMRLI SO:
Rožič Vladimir, otrok, star 1 leto,. Lipje 13; Pečovnik Ivan, cestar, star 45 let, Velenje' 11; Petelinšek Matija, kmet, star 73 let, Podkraj 49; Košan Neža, prevžitkarica, stara 66 let, Št. Janž 31; Hojan Jera, gospodinja, stara 54 let, Laze 20; Trnek Marija, otrok, star 1 leto, Bevče 41; Tratnik Florjan,, prevžitkar, star 85 let, Arnače št. 18; Volk Jožef, upokojenec, star 74 let, Ple-šivec 4; Lempl Jožef, kmet, star 73 let,. Konovo 5 in Razpotnik Franc, upokojenec, star 78 let, Arnače 18.
PREKLIC
Škorjanc Jože, rudar, preklicujem ukradeno karto za deputatni premog za leto 1953.
Jablanšek Franc II, delavec na se-paraciji, preklicuje izgubljeno karto za deputat št. 325.
ŠALE
Ali ste zadovoljni z mišnico, katero smo vam včeraj prodali?«
»Sem, našel sem zraven nje dve mrtvi miši, kateri je zadela kap, ko sta videli, kaj vse se prodaja za lovljenje miši.«
»Mirno spi, sinko moj« — reče bog Adamu, ko mu je izvlačil rebro, da bi iz njega napravil ženo, to je zadnjikrat, da mirno spiš ...
Ona: »Ali je obstojal na svetu vsaj en človek, ki je ljubil samo eno ženo?«
On: »Da, dušica. Za enega vem sigurno!«
Ona: »Ah, ti na sebe misliš?
On: »Ne, mislil sem na Adama.
Moj sin je neverjetno napreden, se hvali neka mati. Komaj je dovršil eno leto, pa že sam hodi.
Moj pa neverjetno pameten, se hvali druga. Ze mu je štiri leta, toda <še vedno me terja, da ga nosim.