659
Dekadentski biseri.
K.rog vrta je šetala
moja misel, za njo so metuljčki
frfotali — —
1.
Metuljčki, veste-li:
V moji duši turobno vstaja
moja misel? . . .
Ridentem dicere verum quid vetat? (Hor. Sat. I. 1, 24.)
Oh zdaj se pa skrila je
moja misel . . . Metuljčki, kaj bo ?----
Nič, metuljčki!
... Po gaji je bisernem vir šumel
srebrno-rumen
in zlato-zelen po gaji je bisernem vir šumel . . .
Z drevesa je padel jesenski list
Brezkončen nemir
navdal je vir, ko padel je vanj ta jesenski list
Kako te ljubim!
. . . Vse bisere pestre morja,
vse zvezde prosojne neba,
vse zlate kristale,
nebeške korale
našil bi jaz na-te — — —
Na tvoje bi laske krilate
položil vse bujne cvetove: vijolice, klinčke, makdve, begonije, tulpe, ves rožmarin, ves 16vor, ves tajno-zeleni bršlin
Vse — — oh, in tvoj vitki stas! Pripel bi ti mavrico jaz Črez pas,
a luno in solnce, ognjeno-vžgana, podaril bi tebi ju za — uhana —
Oh, Nini! srce mi pojema — To bila ti krasna bi — šema!
Tina tana tina ton, vetreci pihljajo, rožice igrajo;
mSni pa je srčna bol se nagnila v dol . .
4.
Tina tana tina ton, mlada mravlja pleše, da se ogenj krese;
moje pa je duše hram, čisto, čisto sam . . .
Tina tana tina ton, z vsemi tremi z brega doli se razlega.
A na ršbri tam pastir JL pečen krompir —  -
Saj sem ti včeraj pravil,
da sem jih videl
tiste upe —  —
Srčpo so zrli v me
kakor pošasti
iz mčtne kupe . . .
Sto jih je bilo — ne, tisoč!
Pa so zarajali
. . . sramoten ples —
Veter je hrumel
skozi les —-
Jaz sem padal — padal
Moja duša, raztepSna
je pila luč,
ah!
a jaz sem mislil, da ni moja duša, pa je vender bila moja duša — —
Ah, ah!
Cin, cin — zimzelen, ti si rumen!
Hm, hm — drobni list, vedno še ist!
Br, br — lepi vrt, kaj si zaprt ?
Čiv, čiv — vrabec moj, krasno zapoj!
M. O.
42-
M. O: Dekadentski biseri.
691
Golob utrne staro trsko, da se je bolje razgorela. Nato stopijo v malo sobico in ondi Anica začne citati:
Preljuba oče in mati!
Najprej Vas prav lepo pozdravljam in naznanjam, da sem hvala Bogu zdrav in da mi ne gre prehudo. Vaje so sicer težke, a meni gre uk dobro v glavo; pri nekaterih je to pač drugače. Se nekaj tednov in potem bodo vaje končane, in tedaj — upam — bo še bolje. Ne skrbite torej zame preveč in ne žalujte!
Pa da ne pozabim! Včeraj sem bil poklican k sodišču zaradi Luka. Ta je stal ves bled pred sodnikom, da sem ga komaj vSpoznal. Ko so prebrali zapisnik izpovedij prič, poslan semkaj od našega sodišča, so preiskali in zaslišali tudi mene. Naposled so razsodili tako-le: „Luka je obsojen na dve leti težke ječe in meni mora plačati za bolečine 300 goldinarjev. Ker sedaj še nima svojega
imetja, dobodem od sodišča odlok, da ga lahko za ta znesek primem, kadar bo imel kaj. — Ko ta odlok dobim, pošljem ga domov, da ga varno shranite in pokažete, če treba — Trpotcu, ako bi hotel on Goloba kaj tirjati. Roka roko umiva, naj torej tudi on rajši molči. Le povejte to Golobovim!
Prav srčno .pozdravljam Vas, oče, mati, pa soseda Goloba in mater in še najbolj Anico in vse svoje prijatelje
Vaš iz srca udani
Janes.
„Lej ga, lej", začne Golob vesel, „kako je vse prišlo! Jaz sem o tem dolgu že davno sklenil, ko prodam prve voliče, da ga poplačam. Ker je pa sedaj tako, naj tudi tako ostane! Ko pride Janez domov, mu pa dam namestu denarja rajši posestvo in — Anico povrh! Ali ti je tako prav, Anica?"
Anica ni nič odgovorila, ampak kar zbežala iz sobe.                                     (Dalje.)
Dekadentski biseri.
Ridentem dicere verum quid vetat? (Hor. Sat. I. 7, 24)
tij oblački, oblački, grdi vi spački! . . .
------Kaj se po nebu preganjate,
groma ropot oznanjate,
zdaj, ko baš ona spi!  — — —
Ona dražestno spi — — — Vetrec najivni jo boža, čuva duhteča jo roža, kos ji prepeva v goščavi, muren prilaga mu v travi . . .
ona prelestno spi — — —
Ah in kak lepa je, lepa v blaženem snu, ko ji očesci zaklepa škratec poredni miru! . Tiho, le tiho oblački, ne je dramiti, ne — Kadar se sami zljubi, 6čke naj zopet odpre . .
Glejte, kak6 to spi! Hahaha — tam za kozolcem — - mačica mlada spi.
M. O.
44-
M. O: Dekadentski biseri.
715
naj hitro odnese bankirju, ker se mora sam odpeljati domov. Naročil mu je, naj mu vsak dan brzojavno poroča, kako in kaj je z borzo.
Samuel je odšel domov, Lotar se je odpravljal na vlak. — Oče je bil, oče prvikrat v zakonu, oče prvorojencu — dečku. Naj je tudi Margito pozabljal, naj jo je tudi ostavil v toli kritičnem stanu — ne, nocoj se mu je vendar budilo čustvo, katero mu je bilo doslej še neznano, čustvo očetovstva, katero ga je prevzelo s tako silo, da se je vsa druga njegova propala narava in brezsrčnost morala umakniti temu božajočemu, vzvišenemu čustvu: oče sem. In šel bi bil domov vesel in radostno bi komaj čakal trenutka, da bi stisnil na srce lastno dete, ko bi mogel nesti domov zanj in zase srečo. Tako se pa vrača sedaj prazen samo z nado, da morda vendar ni še vse izgubljeno, da ni še baron Wegel s sinom vred — berač.
Prišel je Lotar, dvignil v naročje sinčka, in bilo mu je pri duši, da bi bil skoro jokal. Poljubljal je dete, pestoval je je, a ne na videz,  samo radi drugih,   ne,  na Lotarja je
vplivalo to ko čudovita katastrofa, ki v trenutku vse pretvori in prestvari. Vsi so bili tega vedenja veseli, in gospe so si šepetale, češ da bo mladi baronček šele utrdil vez med obema in da se bo šele poslej začelo pravo življenje. Jedino Margita je zrla z mrklim očesom na Lotarja. Niti lica ni iz-premenila, ko je vstopil; pogledala ga je ko tujca, za katerega se ne meni, in poljuba mu ni vrnila. Na sinčka pa je gledala plašno, ko ga je pestoval Lotar, in z vsakim trepetom pokazala, kako se boji zanj, če je v rokah moža, ki je tako mučil ubogo mater otrokovo. Ni mu verjela, da mu prihaja to od srca; zrla je v njem ostudnega hinavca in bila vesela, ko je zapustil sobo. Odkar je odšel v Budimpešto in ostavil njo samo, odkar ga niso ganile solze matere, ki je plakala boječ se zase, boječ se za onega, katerega oče jo je pehal od sebe in bežal od nje, ko bi ga najrajša imela doma — odtlej je Margita zrla v Lotarju samosil-nika, varalico, ki ima omadeževane roke in srce s krvjo in s krivičnim blagom. — (Konec.)
Dekadentski biseri.
Ridentem dicere verum, quid vetat? (Hor. Sat. I. 1, 24.)
/Sima . . . zima . . . mraz, vihar in led, snežinke frče po zraku sem ... tja ena snežinka pa
pala je v moje srce noter na dno . . . Zatrepetal sem, zajokal glasn6 — —
V aleji pod temnim baldahinom sedel sem in skladal seguidille, in ž njimi sem vezal estribille, kot da bi otrobe vezal . . .
Pa vzdrami me — serenada . . Pod luninim oknom orjaki, na nebu so peli oblaki —        — Ozrl sem se proti nebesom . . .
Podoknica — luni —  —
—   — Taktiral je mlad, sprelep oblak, glas bil je njegov kot med sladak,
za njim vse moštvo oblačjega zbora, prepevalo bi do zora . . .
A clej, oh glej — kdo ve, zakaj . . .
—  menda so junaki preglasni bili -  : K oblakom pristopi -- policaj,
in vsi so se . . . razkropili . . .
716
Fr. Vrhovski: Roža in trn.
Vse se vrti,
v moji glavi se vse vrti,
kot da razbil se je v nji komet
doli hrumeč na ta grešni svet .
10.
Konec sveta!
V moji glavi je konec sveta . . .
Hii, dekadent! — —  - Zvezda je zdrknila,
pamet je tvoja —  — — mrknila . . .
Epilog.
Muza, oh muza, lepa ti, dražestna stvar, biserni venček ta, prosim, sprejmi od mene v dar! Ž njim pa poleti ob z6ri tjekaj k skalnati g6ri — — Tamkaj izvira studenček, vanj mi pomoči ta venček,
pa bo vodica njegova moč zadobila tešilno, moč zadobila zdravilno zoper božjast in protin, zoper vse, kar je na svetu zlih bolečin —  — —
M. O.
Roža in trn.
(Slika iz naroda. — Spisal Fr. Vrhovski.) (Dalje.)
XI.
Ta pijanščina, ta nemarščina, ta človeka zapelja; ta je mene zapeljala, da sem se čist' skvaril sam. Narodna.
Minulo je od tega par let. V Strugi se ni zgodilo nič važnega, kar bi nas zanimalo, razven da je neko noč nagloma umrl stari Trpotec. Mož je že dolgo hiral vsled starosti in pa iz jeze zaradi sina Luka. Ta se je bil pred nekaj tedni vrnil iz zapora, pa takoj nadaljeval svoje poprejšnje življenje in zapravljanje. Ko ga je stari svaril, grozil mu je Luka celo s tepežem.
Neki večsr, ko je Luka zopet pozno pri-kolovratil domov ves pijan, bilo je starcu nad vse preveč.
„Ce misliš tako živeti, tedaj nisi več moj sin in tudi nimaš prostora več v tej hiši!" Rekši zaklene vrata pred njim.
Luka je klel očeta in vse, kar mu je prišlo na um, pa se je napotil nazaj v kočo škilave Barbe,  katera je imela žganjarijo v
umazani koči tam za potokom. Ondi je navadno popival, ondi se je tudi sedaj nastanil. Ljudje so marsikaj govorili o njiju, pa menda vse ni bilo res.
Drugje Luka ni mogel lahko popivati, ker na upanje ni več dobil, denarja pa ni imel. Le Barba mu je še nosila žganje, on pa ji je obetal, da jo vzame za ženo, ko bo Trpotec.
„Ali mi je menda treba trdo delati? Moj oče ima debele vreče denarja: čigavo pa bo vse, kadar ga stisne smrt, ako ne moje? Na ta račun ga, Barba, le prinesi še jedno merico!"
Ko je čul o nagli smrti očetovi, je bil vesel.
„He, Barbika, danes ga pa le nosi, dokler ti duša da gibati se! Sedaj vsaj veš, na čigav račun gre: na Trpotcev!" Ob teh besedah se ponosno udari na prsi.
„Pa boš nama še kmalu morala delati gostijo, saj veš, da mladi Trpotec ne more dolgo biti brez — žene! Kako bodeva takrat skakala! Ti boš pela ono: