Cerkvene zadeve. f Sestra Sebastijana Meško. V nedeljo, dne 4. marcija, zjutraj ob osmih preminola je v Mariboru po dolgi in mučni bolezni predstojnica usmiljenih sester, častita sestra Seb. Meško. Nežika, kakor so jo klicali mati, porodila se je leta 1821 pri Veliki nedelji od vrlih in poštenih kmetskih starišev. Prava sreča otrok pa so bogaboječi stariši, a tudi starišev najlepša čast so pobožni, pridni otroci. Oče in mati sta bila vesela tacega otroka, polncga strahu božjega; zlasti pa je bila Nežika vsa matorina, ter je kakor ovčica vedno tekala kraj svoje Jjubljene matere. Deklica ni poznala druge poti, nego pot v domačo cerkev, kjer se vede tako lepo, da jo marsikatera mati svoji hčerki postavlja v izgled. Iz životopisov sv. devic, katere je ukaželjna deklica najrajši prebirala, izvedela je Nežika, da se je vsaka devica, ki si je izvolila Jezusa za svojega ženina, prej ko prej v kakem samostanu skrila zapeljivemu svetu. Zato sta z materjo po kratki razpravi sklenili: Nežika vstopi v Gradcu pri usmiljenih sestrah. Zdaj je še trebalo očetove privolitve. Ko očetu naznanita svoje misli, oče ni rekel ni črno, ne belo. Še le za nekaj dnij pokliče Nežiko in reče: »Nežika, če te Bog kliče, pojdi v imenu božjem; oče ti ne bode na poti«. Leta 1844 vstopi torej 23 let stara v Gradcu pri usmiljenih sestrah. Ker je Nežika tako naglo svoje srce odtrgala od Ijube matere in od očetovega doma, je to tako hudo ranilo njeno rahlo in nedolžno srce, da se v Gradcu ni mogla vtolažiti. Modre sestre jej torej svetujejo, naj se vrne domu k svoji materi in Nežika je rada privolila. Ko stopi večer ob solnčnem zahodu na domači prag, se je mati tako prestraši, da jej sprva beseda zareče. Potem jej pa očita rekoč: >Nežika, za božjo voljo, kaj delaš doma?!« In od tistega trenotka, dopovedovala je rada rajna scstra Sebastijana, bila je žalost po domu minola za vselej. Že drugo jutro zopet pospravi svojo i-ulico ter se napoti v samostan nazaj. Sestre v Gradcu so pa ilak vedele, kako se vrači laka bolezen otročjih src in Nežiko veselo zopet sprejmejo, ki je bila odslej tudi zvesla svojemu poklicu do smrti. Leta 1845 bila je novinka preoblečena ter dobila ime Sebastijana. L. 1848 prestavijo mlado sestro v Maribor v bolnišnico, kjer jo že 1. 1850 postavijo za predstojnico. To častno ime imela je do svoje smrti, torej celih 44 let. Težko je v nekaterih besedah popisati njeno bogoljubno dušo in vrlo delovanje v samostanu. Svojim redovnim sestram je bila prava mati in niso je drugače nazivale, kakor svojo Ijubo »mamico«. V b(»lnišnici vladala je tiho in mirno, kakor bi je ne bilo, a vendar tudi moško in modro, da so je bili polni vsi kotje, da ni nieesar prezrla v hramu. Ko se je bolniš- nica v kratkem razširila za dvoje prostornih poslopij, na njeuo veliko žalost deželni odbor ni maral poslaviti tudi prostornejše kapelice. Toda Sebastijani srce ne upade, nego začnenabirati prostovoljnih doneskovzakapelico, in ni preteklo leto dnij, mogla je sestra deželnemu odboru izročiti 1200 gld. za stavbo dostojne kapelice, in zdaj se dežela ni več mogla njeni želji upirati zaradi stroškov. Lepota hiše božje in slovesnost božje službe bila jej je zlasti na skrbi. Domači duhovnik so jo torej radi podražili rekoč: »Ni res, sestra Sebastijana, pri vas ne srne minoti noben večji praznik, da bi vi ne oskrbeli kaj novega za kapelico?« 2, Bogom je zaupno govorila, kakor nevesta s svojim ženinom. Prigodilo se je v jesenskih počitnicah, da sestre dve nedelji zaporedoma niso imele doma sv. maše, a v larno cerkev jim ni bilo moči iti zavoljo množine bolnikov. Sestre žalostne čakajo tretje nedelje. Bila je že sobota, a duhovnika zopet ni bilo dobiti. Sebastijana torej srčno vstopi v kapelico in poklekne pred Jezusa v presv. Rešnjem Telesu moleč: »Preljubi nebeški ženin, nimaš-li ti nobenega duhovnika za svoje neveste?« In še je molila, koje pride sestra v kapelico iskat z listom v roki, v katerem se neki duhovnik ponuja, ali mu je drugo jutro svobodno priti maševat v bolnišnico. Polna je bila strahu božjega in že sence greha se je bala. Z veselim licera je pripovedovala, da se vedno več nedolžnih slovenskih deklic oglaša za sprejem pri usmiljenih sestrah; in ako je kateri revščina branila vstopiti, jo je Sebastijana po dobrih ljudeh vseloj vedela oskrbeti z najpotrebnejšimi rečmi. Bolniki so sestro predstojnico Ijubili in častili, kakor hišno mater. Če je bolniku bilo jako hudo, trebalo je samo, da je sestra Sebastijana pristopila k postelji in njena krotka in mirna duša umirila je precej tudi bolnika. Velika žalost je pa bila po hramu, če je kak trdovraten grešnik ležal na smrtni postelji, ki ni hotel nič slišati o spovedi. Tedaj so morali duhovniki, sestre in tudi bolniki moliti za njegovo spreobrnjenje. V zadnji sili morala je vselej pomagati Marija, pribežališče grešnikov. Če je bolnik dopustil, da so mu sestre obesile okoli vrata blagoslovljeno Marijino svetinjico, takrat je bila sestra Sebastijana že dobre volje ter je dejala, da je zaupanje na Marijino pomoč ni nikdar varalo. Enkrat v svojem življenju je bila celo blizu mučeniškega venca. Zblaznel je bil črez noč neki bolnik. Ko mu drugo jutro sestra ponudi zajutrek, zgrabi jo bolnik za zatilnik in jo vrže po hudi borbi ob lla in že je segal po velikem nožu, ko pribežita dva hlapca predstojnici na pomoč. Sestra je o tem rekala: »Ko bi hlapca prišla za trenotek pozneje, bilo bi po meni«. Leta 1875 obhajali smo v domačem krogu potindvajsetletnico njenega predstojništva in .jjene redovne sestre so se že pripravljale, da bi k letu slovesno praz- novale zlato gostijico ali petdesetletnico redovnega življenja svoje ljubljene mamice; toda Sebastijana jih je.zavrnila rekoč: »Zlato gostijo si jaz hranim zanebesa«, in njena želja se je izpolnila. Sestra Sebastijana je bila niale, a trdne postave in zdravih kostij. Zato pa jo je tudi smrtno bolenje mučilo več kakor leto dnij in mrtvoud jo je trikrat zadel, preden jo je mogel umoriti. Zdaj je šla k Očetu po zasluženo plačilo. Bog jej daj večni mir! Vale, anima candida (srečno, čista duša) in prosi za nas! Sv. misijon na Ponikvi. Od 8. do 18. februvarija smo imeli sv. misijon, katerega so vodili častiti gg. lazaristi iz Gelja. Vsak dan so bile tri pridige. Lahko trdimo, da enakega misijona ne pomnimo, odkar je bil prvi misijon pri nas 1. 1851, kateremu so bili načelnik nepozabljivi pokojni A. M. Slomšek, naš rojak. Takrat se je moglo misijona vdeležiti in sv. zakramente prejeti ogromno število ljudij, ker tedanji g. župnik Keše nikomur niso zavidali dušnih dobrot; in prav tako so tudi ravnali naš sedanji č. g. župnik Alojzij Kreft. Mnogo ljudij je prišlo iz sosednih župnij, ki bi r,e radi vdeležili sv. misijona ter sv. zakramente prejeli. Med njimi je prišla tudi neka žena, ki je šla h gospodu župniku ter jim rekla: »0, kako bi rada, da bi se jaz in moji vdeležili te slovesnosti; prosim vas za spovedne listke.« Pripovedovala je potem drugim, da so jo vprašali, koliko da njih želi. Rekla je, da deset in kar so jih našteli rekoč: »Rad bi in želim, da bi bilo vsem ustreženo, kolikor mogoče, čeprav so iz drugih far; ne daj pa Bog, da bi iz domače fare kdo izostal!« Kako so naš trudoljubivi gospod župnik srčno želeli, da bi naj ta milostni eas vsi larani dobro porabili, slišali smo pri nauku, katerega so na predpustno nedeljo popoldne imeli. Rekli so med drugim, da vse radi žrtvujejo, da bi le ne bil zgubljen ta sv. čas za katerokoli njihovo ovčico. Upati smemo, da niso padle na nerodovitna tla te vabilne besede; zato pa jih očitno zahvaljujemo za ves trud in za vso požrtvovalnost. Da smo imeli sv. misijon, sme se tudi pripisovati našemu prejSnjemu, že pokojnemu župniku, g. Matevžu Vrečku. Ko so lani iraeli velikonočno izpraševanje, naznanili so nam, da nam bodo letos v tem času nekaj posebnega za naše duše oskrbeli. Misijona sicer niso doživeli, ali njih želje so se izpolnile, za kar vživajo plačilo v večnosti. Pa tudi onitn se moramo javno zahvaliti, ki so pri sv. misijonu največ trpeli; zato pa sruna hvala častitim gg. misijonarjem, ki so nam toliko na srce govorili in jih toliko z Bogom spravili. Hvala tudi vsem gg. spovednikom in slednjič hvala vsem, ki so kaj pri tej priložnosti pomagali! Naj jih Bog blagoslovi in jim povrne že tukaj na zemlji, enkrat pa v nebesih! B.