glas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Gruppo l°/70°/o - Autorizzazione DCSP/l/l/40509/91/5681/102/88/BU DEL 12.11.1991 Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 - Poštni t/rn 11234499 _____________________Poduredništvo:	34133	Trst	-	Trieste	-	ul.	Donizetti,	3	-	Tel.	040/370846	-	Fax	040/633307
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK
Za tržaško občino je brisanje slovenščine »upravna eleganca«...
Slovenščina - jezik avtohtone narodne manjšine — si skoro poldrugo stoletje s težavami utira pot v uradne listine in delovanje občine Trst. Začetki boja za enakopravnost Slovencev in njihovega materinega jezika segajo v sredino stoletja, ko je tu gospodovala bivša Avstrija. Podobno kot danes si je slovenščina do prve svetovne vojne več ali manj utrla pot na sodišča in v druge državne organe, na največje ovire in nasprotovanja pa je naletela na tržaški občini.
Znana so prizadevanja poslanca Nabergoja in drugih v dunajskem parlamentu za jezikovne pravice tržaških Slovencev. Znamenit in odmeven govor o tem je leta 1898 imel v tržaškem občinskem svetu slovenski svetovalec Franc Kosec. Po prvi svetovni vojni sledi znano temno obdobje »sužnosti« pod Italijo (1918 - 1943), ko je bila slovenščina povsem izrinjena iz javnega življenja.
Po drugi svetovni vojni se spet začenja stara pesem. Tržaške občinske in pokrajinske svetovalce so doslej vedno več ali manj hrupno izžvižgali, kadar so spregovorili v materinem jeziku. Ravnali so se po krilatici: »Nella patria de Rossetti no se parla che italian!« Večina tržaških županov je doslej hodila po tej poti. Večjo odprtost in strpnost sta pokazala le župana Franzil in Spaccini v času levega centra 60. let. V tem obdobju je bil ustanovljen prevajalski urad in so bili kot začetni znak dobre volje postavljeni trije dvojezični nazivi vasi Bazovica, Trebče in Sv. Križ.
Protiosimske polemike so zavrle začeti proces odpiranja do Slovencev. Protestniško gibanje Liste za Trst se je z leti zreduciralo na nacionalistične plasti tržaškega meščanstva, ki s stalnim vihtenjem »slovanske nevarnosti« onemogoča vsakršen dialog in odpiranje Trsta novi geopolitični stvarnosti okrog njega. Po krajšem obdobju zmedenosti zaradi razpada komunistične Jugoslavije se je omenjeni Trst spet oprijel nacionalističnega zapiranja tako pred Slovenijo in Hrvaško kot pred slovensko manjšino doma. Obudile so se spet iredentistične težnje zlasti do Istre pa tudi še naprej. Do tukajšnjih Slovencev vodi politiko načrtnega izpodjedanja pridobljenih pravic zlasti glede javne rabe slovenščine. Kot prva točka programa sedanjih večin na tržaški občini in pokrajini ni sožitje ali splošna skrb za javni blagor, temveč »obramba italijanstva Trsta«. Normalen človek se sprašuje, pred kom. Možnosti sta dve: ali gre za golo demagoško fronto ali za paranoično predstavo. Eno pa je gotovo, da Trst s takšno politiko oziroma politiki ne bo prišel nikamor, temveč bo vedno bolj propadal v gospodarskem, demografskem in civilizacijskem pogledu.
Do javne rabe slovenščine kot jezika sodržavljanov slovenske narodnosti se tržaški nacionalisti (na žalost ne samo iz vrst misovcev in listarjev, temveč tudi drugih strank, ki se imajo za demokratične in se predstavljajo celo s krščanskim nazivom) se vedejo kot bik pred rdečo ruto. Višek političnega brezumja predstavlja namera, da se iz pravilnika krajevnih sosvetov črta člen 27, ki dopušča rabo slovenščine v njihovem delovanju, in zahtevana odstranitev dvojezičnih tabel na Bazovici, v Padričah in Trebčah. Skrajno cinično in nekulturno je vedenje pristojnega odbornika Fusca (izvoljen - žalostno, resnično
-	na listi DC), ki je protislovenski ukrep utemeljil z razlogi »upravne elegance«. Zanj in še druge je temeljna pravica vsake narodne ali jezikovne manjšine do javne rabe materinega jezika »upravna spaka«, ki jo je treba z brisanjem (operacijo) odstraniti.
Pri vsem tem se upravičeno sprašujemo, ali smo še v normalnih okvirih politične dialektike. Spričo vsega zgoraj povedanega kaže, da ne, kajti utemeljevanje brisanja pravic kar tako »zaradi lepšega« meji že na politično norost.
Alojz Tul
Potrebovali bomo dobrega prevajalca
Kot vemo, parlament pripravlja novo volilno reformo.
Kmalu bomo morali na volitve, po novem načinu. Verjetno bomo kot državljani v težavah, ne samo Slo-Venci, temveč tudi Italijani. Namreč v besedilu nove volilne reforme dobimo, med drugim, tudi sledeče iz-
IVInožično za naše pravice
Nesprejemljiva izjava predstavnika »krščanske«demokracije...
Množična manifestacija, ki je bila v sredo pred tržaško občinsko palačo, je predstavljala odgovor na zadnje poskuse tržaške občinske uprave, ki si prizadeva, da bi pred svojini iztekom okrnila čimveč tistih (redkih) pravic, ki jih Slovenci na Tržaškem uživamo. Po nekaterih ocenah se je na tržaškem Velikem trgu zbralo od 500 do 700 ljudi, nekateri so trdili, da je manifestantov bilo celo okoli 1.000. No, vsekakor število udeležencev ni bilo ravno majhno, če upoštevamo, poletni čas. Veliko je bilo transparentov, slovenskih in tudi italijanskih zastav (prisotni so bili tudi nekateri italijanski demokrati) ter napisov v slovenščini in italijanščini, ki so jasno in nedvoumno izpričali željo Slovencev po upoštevanju njihovih pravic, še posebej pri uporabi materinega jezika v javnosti.
Ta želja in zahteva se je odražala tudi v besedah treh glavnih govornikov, in sicer Martina Breclja (SSk), Ravla Kodriča (DSL) in Jacopa Ve-nierja (SKP). Do burnega ploskanja je prišlo, ko seje na balkonu občinske palače pojavil svetovalec SSk prof. Samo Pahor, za njim pa še svetovalki DSL Anamarija Kalc ter SKP Bruna Zorzini Spetič. Aplavz je povzročila tudi novica, da so v Bazovici ponovno postavili dvojezično tablo. Novico je posredoval član Koordinacijskega združenja vzhod-nokraških vasi David Malalan. Prav odstranitev tabel, skupno s predlogom občinskega odbornika Fusca, naj se iz novega pravilnika o krajevnih sosvetih črta člen o pravici do rabe slovenščine, je pripomogla, da se ja na Velikem trgu zbralo toliko manifestantov. V naslednjih dneh so si sami prebivalci vzhodnokraških vasi ponovno postavili dvojezične table, ki so se pojavile tudi tam, kjer jih prej ni bilo (npr. na Opčinah in na Katinari). Udeleženci manifestacije so imeli tudi možnost podpisati izjavo, ki je obsojala poskus Občine, da se iz novega pravilnika krajev-
ni * Pf III'-II*,
Tir m i
nih sosvetov črta člen o slovenščini.
Manifestacija je potekala mirno in dostojanstveno. Z zanimanjem so ji sledili tudi nekateri opazovalci iz tujih držav (Rusije, ZDA, Finske, Nemčije). Proti koncu manifestacije pa je prišlo do izpadov s strani nekaterih desničarskih protislovenskih neofašističnih skrajnežev, med katerimi je bil tudi občinski svetovalec MSI Roberto Menia. Prišlo je do prepira med skrajneži in nekaterimi manifestanti, katere so neofašisti tudi fizično napadli. To je bilo dovolj, da je naslednji dan krajevno italijansko časopisje lahko pisalo o spopadih med skrajneži ali pa o tem, da so se manifestanti sprli z nekaterimi »mimoidočimi« (tako je namreč tržaški »II Piccolo« označil neo-fašiste).
Čeprav je imela manifestacija nestrankarski značaj, je pobudo zanjo dala stranka Slovenske skupnosti, ki si zadnje čase v očeh mnogih pridobiva veliko ugleda. Kljub temu daje »ne ravno reprezentativna slovenska skupina v Italiji« (kot seje o njej izrazil član Komisije za mednarodne odnose državnega zbora Republike Slovenije Janez Kocijančič), je SSk uspelo zbrati in spraviti skupaj najrazličnejše komponente naše skupnosti. To je verjetno eden izmed
'T
r f
gg V*			4-;
■ aOuV I	n r:f	sr Ji * f	
H	!! 1111. !! tl .11 II /	II HJ	pl
raze: »scorporo«, »poliponi«, »collegioni« in »mammozzi«...
Kaj pomenijo ti izrazi? Kako naj jih Slovenci prevedemo?
To ni poletna šala našega časopisa, to so pristni (!) izrazi, ki jih uporablja parlament.
Naj se smejemo ali jokamo?
’ 5KIW
les«
dokazov, da je SSk tista slovenska sredinska kohezijska sila, okoli katere se lahko zberejo druge komponente slovenske manjšine v Italiji, da skupno nastopijo.
Ivan Žerjal
Več jasnosti!
Načelo, po katerem nihče ni kriv do končne razsodbe sodstva, je pri nekaterih ljudeh izgubilo svojo prvotno vrednost, in zanje osumljeni politik je kriv, dokler se ne dokaže njegova poštenost.
Taka javna obsodba je dejansko za osebe kakor za celotno družbo še večje zlo, kakor je tisto, o katerem pravimo, da ga hočemo odpraviti.
Slednje mnenje je danes povsem razširjeno, parlamentarni poslanci pa so šli še dlje.
Predložili so popravek k obstoječemu zakonu, po katerem naj bi bili časnikarji obsojeni na eno do štirih let ječe, za prekršek proti preiskovalni tajnosti ali za neobjektivno poročanje o jamstvenem obvestilu.
Vemo, da pri nekaterih časnikarjih ni vse v redu, toda v tem »popravku« je veliko hinavščine, saj je časnikar le zadnji del verige. Nekateri pač pozabljajo, da novica ne prihaja tisku sama od sebe. Če časnikar išče novice, to je njegovo delo, so pa nekateri, kijih posredujejo ali podtikajo, ko pa bi bila njihova dolžnost poklicnega molčanja.
Če zasluži časnikar omenjeno obsodbo, kakšna naj bo pa za sodnika ali njegovega sodelavca in odvetnika, ki se niso držali poklicne molčečnosti?
8. svetovni mladinski dan v Denverju
ŽIVIMO S CERKVIJO!
Metoda
\Tcenu
sv. Cirilo
Na povabilo sv. očeta bodo prišli v Denver predstavniki mladih iz 72 držav, približno 500.000 se jih bo zbralo.
Kdor se je odločil za to pot (v vročem avgustu), ne bo šel na izletniško potepanje in ga ne bo vodila turistična radovednost; dokaz je dolga in te-meljita duhovna priprava na dogodek, za katero so poskrbele krajevne škofije. Letošnji moto dneva je: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« Po tem srečanju naj bi bil vsak udeleženec apostol-oznanjevalec v svojem kraju in svojemu bližnjemu.
Udeleženci so s prispevki omogočili udeležbo na srečanju tudi tistim, ki jim finančne razmere tega ne dovolijo.
ZAKAJ DENVER
Sv. oče si je tokrat želel »angleško« mesto; misel pa je takoj padla na Ameriko. Troje je bilo možnosti: Buffalo (v New Yorku), Saint Paul (Minnesota) in Denver. Odločitev je padla na Denver, to je mesto, ki najbolje predstavlja ameriško realnost, poleg tega nudi vse možnosti za tehnično izvedbo tega srečanja. Mesto je še kar »mlado«, saj znaša povprečna starost prebivalcev 30 let in je kraj strpnosti in sožitja med različnimi etničnimi in verskimi skupinami.
Dan mladosti bo torej v Ameriki,
Kraške zanimivosti
Lovci se poredko oglašamo v vaš list, pa naj bo tokrat izjema. Veliko večerov, juter, pa tudi noči prebijemo po kraških gmajnah in ob dober-dobskem jezeru. Ne zato, da bi vse postrelili, kot misli marsikdo, pač pa predvsem zato, da opazujemo divjad, jo spremljamo in se tudi ob njej veselimo. Kdor je vsaj enkrat opazoval, kako se pasejo srne, kako čofotajo race po jezeru, ali pa kako se podijo lisice, ne bo nikoli pozabil teh enkratnih trenutkov.
Posebnost za nas kraške lovce so tudi vaške ure, ki nam v poznem večeru, ponoči, ali pa zgodaj zjutraj bijejo in nam pripravljajo enkratne koncerte. Slišimo jih iz Doberdoba, Jamelj, Opatjega sela, Martinščine, Tržiča, Foljana, Ronk in kdo ve še iz katere furlanske cerkve. Tudi za ta nenavadni koncert se splača zgodaj vstati, saj ga ni zmožna nobena »banda«, četudi ima odličnega kapelnika.
Že nekaj časa pogrešamo bitje ure
v	Jamljah. Trdno sem bil prepričan, da se je pokvarila. Neko jutro, ko sem bil na preži nad Doberdobom, sem zaslišal šum, kot da nekdo hodi. Trdno sem bil prepričan, da je srna. Na primerni razdalji zapazim bitje z rdečim klobukom in košarico. Prav tedaj je zazvonilo. Mož se odkrije in moli. Bilo je zanimivo, pa me je le mikala radovednost, kdo ob tej jutranji uri hodi po naši kraški gmajni in kaj išče. Ko je ta jutranji koncert zvonjenja utihnil, gre počasi dalje in nekaj nabira. Šele po daljšem času spoznam doberdobskega gospoda, ki nabira rožice. Na tiho se nasmejem: »Vsak kmetič ima svoje veselje, ta pa rožice za čaje!«
Drugi dan se pozanimam, zakaj ponoči ne bije več ura v zvoniku v Jamljah. Žalostno izvem, da so jo ponoči izklopili, ker moti. Koga mo-
iz katere prihajajo najbolj razširjena »posnemanja« življenjskih modelov bodisi v kulturi, modi in glasbi. Tem lažnim trenutnim modelom sledi tudi naša mladina, kar pa ni znak osebne razsodnosti in zrelosti.
KRAJ SREČANJA
Mladina se ne bo srečala v svetišču, temveč na prostornem travniku, kar predstavlja prelom z ožjim župnijskim občestvom. Torej v mestu, kjer živi današnji človek s svojim bogastvom in revščino, s svojimi boji, uspehi in porazi, skratka z vsemi protislovji današnje dobe. Izbira mesta hoče tudi dokazati, da ima Bog svoje državljansko pravico tudi v današnji izmaličeni tehnološki družbi.
TO JE IZZIV ZA DANAŠNJEGA VERNIKA
Amerika v večini ni katoliška, sam Denver šteje le 20% katoličanov, zato se bodo udeležili srečanja tudi predstavniki različnih veroizpovedi.
PREJŠNJA SREČANJA
Leta 1987 je bilo srečanje mladih
v	Buenos Airesu (od 400.000 do milijona udeležencev), leta 1989 v San-tiagu de Compostela v Španiji (pol milijona udeležencev), leta 1991 v Čenstohovi na Poljskem (poldrugi milijon udeležencev).
- lovska razmišljanja
ti? Moti, so mi pojasnili! Čudno, cesta med Trstom in Gorico, ki gre skozi vas, ne moti nikogar. Moti pa nočno bitje ure! Mislim si: »Najprej so izključili nočno bitje ure v štever-janskem zvoniku, sedaj v Jamljah, kateri zvonik bo sedaj na vrsti?« Mene, kot lovca, pa le skrbi, ker če se bo to nadaljevalo, bom prikrajšan za tista lepa nočna bitja, ki jih ni deležen vsakdo! Za kaj vse bomo prikrajšani mi lovci! Končno pa: »Ali v nekem kraju res moti nočni mir samo nočno bitje ure?«
Kraški jager
Sveti oče bo obiskal Litvo, Latvijo in Estonijo
Svetega očeta čaka septembra utrudljiv obisk. Stopil bo na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze. Obiskal bo tri baltske države: Litvo, Latvijo in Estonijo. Papež je v preteklosti dvakrat želel obiskati Litvo, a mu sovjetke oblasti niso dovolile. Sveti oče bo na obisku od 4. do 10. septembra. Že več mesecev se uči litov-ščine, da bi se ljudem laže približal.
V	Litvi je 80% ljudi katoličanov, v Latviji ena tretjina in v Estoniji samo nekaj tisoč.
Značilno je, da Vatikan nikoli ni priznal priključitve baltskih držav Sovjetski zvezi leta 1940.
Veliko versko in narodno slavje v Rodiku
V	nedeljo, 25. julija 1993, je Rodik doživel velik praznik: blagoslovitev dveh novih zvonov, ki se bosta pridružila že obstoječemu, vsi trije pa bodo odslej »merili dneve in delili delo« faranom in jih vabili k službi božji.
25. julij je v Rodiku že itak praznik, tega dne je namreč tu opasilo. Letos pa je bilo še posebno slovesno.
Pred mašo se je farno občestvo zbralo pred cerkvijo, kjer je po lepih recitacijah gledališkega igralca Razborška in po dveh pesmih, ki jih je zapel cerkveni pevski zbor pod vodstvom Edija Raceta, domači župnik Lojze Kržišnik blagoslovil in mazilil zvonova. V imenu zamejcev je spregovorila nato tudi predsednica SSO Marija Ferletič.
Sledilo je slovesno somaševanje. V pridigi se je župnik navezal na evangeljske besede in se zavzel za povratek k pristnejšemu in bolj zavzetemu krščanstvu.
Po maši so domačini pred cerkvijo pripravili obilno zakusko, na kateri so pogostili številne goste, ki so se v prijetnem pogovoru zadržali krepko preko poldneva.
S postavitvijo dveh novih zvonov so rodiški župljani pokazali res veliko zavzetost za svojo domačo cerkev, pa tudi za celotno narodno skupnost, (ts)
ŠIRI KATOLIŠKI GLAS
Romanje treh narodov na Sv. Višarje Letošnje novosti
V soboto, 21. avgusta, bo tradicionalno romanje treh narodov. Letos bi moralo biti na Sv. Višarjah, a so iz praktičnih razlogov srečanje prenesli v Žabnice. Ob cerkvi bo na posebnem travniku ob 10.30 sv. maša, po maši pa odhod z žičnico do svetišča na Višarjah za tiste, ki bodo želeli. Za to priložnost bodo kip M.B. prenesli v Žabnice.
Geslo letošnjega srečanja je: »Mir, dar božji in sad človekovega prizadevanja.« Napoveduje se udeležba iz treh sosednjih škofij: Celovec, Ljubljana, Videm. Gotovo pa bodo prišli tudi iz drugih škofij. Prav zato, ker se predvideva velika udeležba in bi vsi ne mogli k M. B. na Višarje, bo ta prišla v dolino in se tu srečala s svojimi častilci.
Zlati jubilej v Žabnicah
V nedeljo, 11. julija, je občestvo žabniških vernikov prisostvovalo slovesni sv. maši in zapelo Te Deum za 50-letni jubilej svojega župnika p. Bruna Korošaka.
Slavljenec se je rodil leta 1920 v Mariboru dobrim in vernim staršem s petimi otroki. Že v zgodnji mladosti je izgubil mater, oče pa je rad privolil prošnji svojega Jožka, ki je hotel postati frančiškan, ko je imel 15 let. Pater Bruno je po maturi v Lj ub-
ljani odšel v Rim študirat teologijo in je bil tam posvečen za mašnika 10. julija 1943.
Potem ko je dosegel doktorat v dogmatski teologiji, je nekaj let deloval v raznih raziskovalnih inštitutih; leta 1967 pa je bil imenovan za profesorja teologije na papeških univerzah Antonianum in Urbanianum, kjer je bil tudi generalni tajnik v letih 1978-1981. V teh letih je priobčil mnogo knjig in člankov O Mariji, o Kristusu in o poslednjih stvarnostih.
Leta 1986 ga je videmski nadškof Alfred Battisti imenoval za župnika sv. Tilna v Žabnicah in za rektorja svetišča na Sv. Višarjah. Tukaj ga vsi spoštujejo zaradi visoke izobrazbe in prijaznega značaja. Cenijo ga tudi kot spovednika in duhovnega voditelja.
Leta 1989 ga je Kongregacija za proglasitve svetnikov imenovala za pospeševatelja Zadeve škofa Friderika Baraga, apostola Indijancev Severne Amerike.
Rita Corsi
Sveta brata Ciril in Metod sta na svoje misijonsko delo med Slovani pripeljala nekaj učencev že s seboj iz Carigrada (863), mnogo sta pa jih vzgojila na Moravskem in v Panoniji. Po Metodovi smrti (885) so bili učenci nasilno izgnani iz Moravske, deloma pa celo prodani za sužnje, in porazgubili so se po raznih krajih Vzhoda in Zahoda. Tako se je zgodilo tudi z Gorazdom, ki ga je moravski nadškof Metod izbral za svojega naslednika. Kje je po izgonu deloval, ni znano.
Največ podatkov je ohranjenih o Klimentu Ohridskem. Po izgonu je skupaj z Naumom in drugimi učenci uspešno deloval v Makedoniji. V Ohridu je sezidal samostan in cerkev ter ustanovil posebno versko in književno šolo in v njej izučil okrog 3500 učencev za razne cerkvene službe. Kot škof je bil velik »prosvetitelj« in dobrotnik ljudstva. Nekaj njegovih spisov je ohranjenih še danes. Umrl je 27. julija 916. Pokopan je v cerk-
vi	sv. Klimenta v Ohridu.
Zvest Klimentov spremljevalec in njegov najbližji sodelavec je bil Naum. Okrog leta 900 je sezidal sa-
Prevrat ali spreobrnjenje? (I)
Sta prevrat in spreobrnjenje sploh
v	kaki medsebojni zvezi, ki bi opravičevala gornji naslov? Na to vprašanje odgovorja dr. Marko Kremžar, mislec, gospodarstvenik in viden politični predstavnik slovenske povojne emigracije, v knjigi, ki je s tem naslovom konec leta 1992 izšla pri Mohorjevi družbi v Celju.
Gre pa za to: vsak normalen in vsaj nekoliko kritičen človek se zaveda, da zija med idealno družbeno zamislijo in realnimi razmerami globok prepad. Ta prepad sicer ni značilen le za družbeno, ampak sploh za človeško življenje kot tako. Kdo se ne spominja Prešernovega hrepenenja po življenju, v katerem bi vladale »modrost, pravičnost, učenost«, medtem ko je v resnici »videl čislati le to med nami, kar um slepi z golj-fijam, ležami«?
Iz tega spoznanja izhaja človekova želja po spremembah, ki bi stvari postavile na pravo mesto, da bi pravica in resnica končno zagospodova-
li.	Toda vrpašanje je, katera pot resnično vodi do zastavljenega cilja.
V	svoji knjigi dr. Kremžar dokazuje, da je zanesljiva edinole pot osebnega spreobrnjenja, medtem ko vodi nasilen prevrat (revolucija) v še večje krivice, v še večje zlo.
Kremžarjevo filozofsko izhodišče je realizem v smislu tomistične tradicije. Trdno namreč verjame v obstoj neke objektivne resničnosti, ki jo osmišlja Bog, Stvarnik vesolja. Iz tega sledi, da je naloga razmišljujo-čega in delujočega človeka odkrivanje te božje resničnosti v stvareh samih. Nasprotno pa, pravi Kremžar, so moderne ideologije nagnjene k temu, da resničnost zanikajo in skušajo umetno prilagajati realnost
27. julija
mostan ob Ohridskem jezeru, kjer je leta 910 tudi umrl.
Srbska, bolgarska in makedonska Cerkev časte kot »peteroslavljance« svete učence sv. Cirila in Metoda poleg Gorazda, Klimenta in Nauma še Angelarja in Sava, toda o njunem življenju je znanega zelo malo. Ciril-Metodov učenec je bil najbrž tudi Konstantin, škof v Preslavu, središču bolgarske države, kjer je bil vpliv slovanske cerkvene književnosti izredno močan. Ta je leta 893 uvedel novo pisavo, cirilico, ki je kmalu izpodrinila težko glagolico.
»Imena mnogih drugih izgnanih učencev sv. Cirila in Metoda žal niso znana, kot ni poznano tudi njihovo delovanje. Prav pa je, da ob svetih bratih Cirilu in Metodu ter njunem pokrovitelju, panoskem knezu Koclju, posebno katoliški Slovani skupaj s pravoslavnimi častimo tudi učence svetih bratov. Tudi oni so bili, še bolj pa naj bodo, vez edinosti med krščanskim Vzhodom in Zahodom.« (S. Janežič, Ekumenski leksikon)
Slovenska Cerkev obhaja njihov god 27. julija.	I.šk.
človekovim željam in muham. Od tod se rojevajo kolektivne tragedije, katerih najvidnejši izraz so v našem stoletju fašizem, nacizem in komunizem, a tudi zahodne demokracije nosijo v sebi klice omenjene ošabnosti. Zahodnoevropske liberalne države so bile namreč po Kremžarjevem mnenju uspešne, dokler so slonele na krščanski tradiciji. Čim se pa ta vez pretrže, temeljne vrednote liberalizma (enakost, svoboda, podjetnost) nimajo na čem sloneti in propadejo.
Iz zanikanja Boga, in posledično tudi vsakršne objektivne resničnosti se po avtorjevem mnenju nujno rojeva relativizem, to je prepričanje, da zlo in dobro nista nekaj stalnega in določenega, ampak nekaj, kar se spreminja z ozirom na čas, na okoliščine, na prepričanje. Toda tako mišljenje prej ali slej nujno vodi v novo izkoriščanje, v novo zatiranje. Kjer ni zanesljivega jamstva, človekove pravice niso varne, ker so prepuščene človekovi samovolji.
(se nadaljuje)	T.S.
Pomirljivi pomožni škof
V	avstrijski škofiji St. Polten je precej napetosti, ker mnogi nimajo radi škofa Krenna. Škof se odlikuje po svoji odločnosti in zvestobi katoliški tradiciji. Zdi se pa, da ima premalo čuta za dialog, za razgovor, ki je v sedanjih časih nujno potreben.
Škofija je dobila četrtega julija pomožnega škofa v osebi nekdanjega generalnega vikarja Faschinga. Po njem se bodo verjetno napetosti ublažile, ker je izrazito naklonjen dialogu, kar je nakazal že v govoru ob škofovski posvetitvi. Duhovnike je prosil za zaupanje: »Gojimo dialog, bližajmo se drug drugemu!« Predstojnike moških in ženskih redov pa je prosil za »zaupljivo sodelovanje«.
Retrospektivna razstava J. Pohlena v Mestni galeriji v Piranu
Od našega dopisnika iz Moskve
Moskovske tržnice
Za časa Sovjetske zveze je bilo v Moskvi relativno malo tržnic, kakih deset. Imenovali so jih kolhozne, ker so tam kolhozi in sovhozi (dve različici državne kolektivne kmečke organizacije) prodajali, po prostih cenah tisti del pridelkov, ki je presegal količine, predvidene po državnem planu. Tako je bilo vsaj na začetku. Sčasoma so postale prave tržnice, kjer so prodajali sadje, zelenjavo, meso in sir. Kvaliteta je bila boljša kakor v državnih trgovinah, ampak cene so bile dostopne le redkim petičnežem (v partijski nomenklaturi »špekulantom«, tujcem).
V	novi Rusiji so se stvari nekoliko spremenile. Pravkar opisane tržnice so se ohranile, vendar je nastalo na stotine novih, v veliki večini »improviziranih«.
Ko je ruska vlada januarja 1992. leta sprostila cene, je istočasno dala dovoljenje, da je vsak državljan lahko prodajal karkoli (z izjemo mamil in orožja) in kjer koli, ne da bi potreboval kaka dovoljenja in ne da bi plačal kak davek. V nekaj tednih je nastalo v Moskvi na stotine »improviziranih« tržnic. Te so nastale v krajih, kjer se iz takega ali drugačnega razloga, zbirajo ljudje. Ljudje so ob vsakem letnem času in ob vsakem vremenu prodajali staro in novo, kar so že imeli doma, ali kupili v državnih trgovinah (uradno ali neuradno, skozi odprtino zadnjih vrat, zmenjeni z direktorjem ali s kom drugim, preden je blago sploh prišlo na police), ali prejeli iz drugih mest. Ene in iste stvari so bile preprodane nekajkrat. Prodajali so obutev, obleko, sadje, pivo, vodko, posodo, keramiko, žarnice, nadomestne dele avtomobilov itd. Te tržnice so bile improvizirane zato, ker ni bilo absolutno nobene organiziranosti, nobenega reda. Ljudje so prodajali iz torb, košar, celo iz prtljažnika svojega avtomobila, ki je služil istočasno kot izložba, polica.
Nekateri so si postavili mizico in nanjo razložili svoje dragocenosti.
Določeni deli mesta so bili neprehodni, blokirani zaradi gneče, tudi v bližini Kremlja: na primer začetek ulice Tverskaja ali okoli Lubjanke. Še hujše je bilo zvečer, po končanem trgovanju: povsod smeti in odpadki.
Polagoma so začele oblasti »nadzirati situacijo«. Najprej so izrecno prepovedale določene točke centra, potem pa vse dele z izjemo nekaterih, dovoljenih.
Danes je situacija nekako taka: kolhozne tržnice še vedno delujejo in so tudi najbolje organizirane (so vse na pokritem mestu, opremljene za zimske čase). So pa še vedno precej drage. Druge, improvizirane, so postale malo manj improvizirane: dodelili so jim določena mesta, kjer ljudje plačajo določeno takso in svobodno trgujejo. Nekateri so si s to trgovino tako opomogli, da so si kupili »palatko«, to je kovinasto trgovinico (15-20 kvadratnih metrov); tam prodajajo obleko, pijače, cigarete, čevlje itd., v večini vse uvoženo, drago, le redkokdaj kakovostno. Takih palatk je na tisoče in tisoče po vsej Moskvi. O udobju ni govora: pozimi, kljub električnemu ogrevanju, prodajalci zmrzujejo, poleti pa umirajo od vročine.
Seveda obstajajo še vedno tudi »divje« tržnice, to so tržnice, ki nastajajo in izginjajo, pa čez nekaj dni spet nastanejo... Če greste na sprehod zvečer, tudi precej pozno, na Rdeči trg, boste lahko na samem začetku trga našli tako divjo tržnico: v košarah, torbah ali v žepih svojih jop in plaščev (to iz praktičnih razlogov, ker se lahko hitro skrije) prodajajo »buterbrode« (majhne sendviče), pijačo, čevlje, cigarete itd. Vsak po par predmetov. Naslednji dan jih morda ne bo več, ker jih bo milica razgnala. Čez nekaj dni se bodo spet pojavili. Sizifov trud!
S tržnicami se je razvil tudi kriminal: tu je vsem znano, da obstajajo »rac-keti« tržnic. To so organizacije mafijskega tipa, ki pobirajo »prispevke« v zameno za »zaščito«. Kdor se ne pokori, drago plača, včasih tudi z življenjem. Izvedenci bi teh organizacij našteli na desetine: azerbajdžanska, čečenska, gruzinska, osetinska, možajska itd. (ime dobijo po narodnostni ali kraju izvora pripadnikov). Vsaka ima pod nadzorom svoje področje. To velja na žalost za vse tržnice.
Še v nečem so si edine tržnice vseh tipov, krajev in časov: v pomanjkanju snage. Higiena je pojem, ki je tuj prodajalcem, odjemalcem in tudi oblastem.	S.Č
O »padalcih«, NATO in kakšni puški
Kar smo prejšnji teden zapisali za začetek letošnjega slovenskega političnega julija, velja tudi za njegov konec. Seznamu možnih »odhajajočih« z vidnih položajev v slovenski državi se je pridružilo še nekaj znanih imen, starim aferam pa še nekatere sveže »spečene«.
Po vsej verjetnosti je prejšnji teden pomenil politično smrt »desničarja za naivneže« Zmaga Jelinčiča. Objava njegovega udbaškega dosjeja, v katerem je imel šifro »Padalec«, je mnogim potrdila sume, daje z njegovim razkričanim desničarstvom nekaj hudo narobe. Zdaj je pač jasno vsaj to, da njegovo preostalo četico državnozborskih poslancev mirno lahko prištejemo Združeni listi. Zdaj je po vsej verjetnosti jasno, zakaj njegovi domnevni levičarski politični nasprotniki v predvolilni kampanji leta 1992 niso potegnili na dan kriminalistično hudo oporečne Jelinčičeve preteklosti s še vedno nerazčiščenimi sumi kraj v cerkvah in muzejih, ko pa z neverjetno lahkoto ustvarjajo in spravljajo v obtok laži in polresnice o resničnih slovenskih desničarskih politikih.
Medtem ko smo v teh dneh na jugu naše države spet lahko spremljali zlovešče bliske in grmenje s hrvaških bojišč, je šla skozi slovenske medije zelo neopazno razprava o slovenski obrambni usmeritvi. V njej smo lahko zasledili za naše levičarje donedavna hudo krivoversko pobudo o vključitvi Slovenije v NATO pakt. Nedvomno je zanimivo, da zdaj to pobudo, ki bi med drugim pomenila najbrž dokončno potrditev samostojne Slovenije, da o denarnih prihrankih za slovensko vojsko niti ne govorimo, podpirajo tudi Drnovško-
vi	liberalni demokrati. Znano je, da NATO sam ni posebno navdušen za sprejem novih članic, vendar pa bi Slovenija ob obveznem referendumsko izraženem strinjanju najbrž lahko uspešno vnovčila tako svojo strateško lego »pomola« v zahodno in severno Evropo, kot tudi vprašanje varnosti svoje jedrske centrale v Krškem.
Slovenija je imela ves čas boja za svojo neodvisnost težave zato, ker je imela premalo orožja, zdaj pa jih ima, ker ga ima nenadoma in nepričakovano preveč. V mislih imam seveda že proslulih enajst zabojnikov orožja, ki so se pod krinko človekoljubne pomoči dolge mesece »medili« na mariborskem letališču. Zaradi tega orožja, predvsem zloglasnih avtomatskih pušk tipa kalašnikov in nekaj minometov z ustrezno muni-cijo, bo očitno »odšlo« nekaj funkcionarjev slovenske varnostne službe in mariborskega letališča. Afera je med drugim potrdila veliko rusko vpletenost v krvavo najnovejšo balkansko vojno, k slovenski vojaški varnosti pa po zatrjevanju enega najvztrajnejših zagovornikov vključitve Slovenije v NATO, ministra Janeza Janše, ne bo prispevala, ker je po njegovih besedah najdeno orožje napačnega (vzhodnega) kalibra.
Slovenski državni zbor se te dni z zelo pospešenim delom pripravlja na avgustovske počitnice. Da Slovencem tudi do septembra ne bo dolgčas, priča povsem sveža afera o zaenkrat še domnevnem sodelovanju vrste slovenskih novinarjev z zloglasno KOS, »protiobveščevalno,« dejansko pa vohunsko službo pokojne »JLA«.
Andrej Vovko
Sirk, Pečarič, Birsa in sedaj Poh-len — to je vrstni red umetnikov, ki jih je Mestna galerija v Piranu predstavila javnosti z retrospektivno razstavo.
Akademski kipar Jože Pohlen je po velikem prizadevanju in trudu in obenem ob strokovni podkovanosti in zavzetosti za umetniško pobudo gospe Majde Božeglav-Japelj prišel na vrsto v petek, 23. julija.
Običajno že vemo, koliko ljudi prisostvuje otvoritvi likovnih razstav, to pa ne velja za to razstavo, ki je priklicala številne ljubitelje umetnosti.
Jože Pohlen, kot vemo, ni samo kipar, je pristen in iskren pesnik svoje zemlje — Šavrinije —, predvsem pa Šavrinke, in sledi duhu nepozabnega istrskega pesnika Alojzija Kocjančiča. V njegovem delu je tako utelešena stvarnost domače zemlje in obenem človeka, ki postaja že ep.
Govorniki otvoritvenega večera so bili umetnostni kritik Janez Mesesnel, Toni Biloslav, direktor obalnih galerij, ter Andrej Grahor, predsednik izvršnega sveta.
Večer so poživili še Rožana Grbec in Rožana Koštial ter moški zbor Pergola.
Odprtje Pohlenove razstave tokrat lahko označimo kot nepozabni večer.
Razstava bo odprta do septembra, in sicer od torka do sobote od 10. do
12.	ure in od 16. do 20. ter ob nedeljah od 10. do 12. ure.
Katoliški glas dobite v Sloveniji:
Ljubljana:	na	Mačkovi 6
Maribor:	ul.	V. Kraigerja 2
Nova Gorica: v cerkvi Kristusa Odrešenika
Sodna obvestila 151 italijanskim parlamentarcem
Sodno obvestilo je prejelo 74 demokristjanov (50 poslancev in 24 senatorjev), socialisti so prejeli 49 obvestil (41 poslancev in 8 senatorjev). Sledijo potem socialni demokrati, republikanci, Occhettovi komunisti, liberalci, obnovljeni komunisti in celo Severna liga.
Nova številka revije Regione Cronache
Izšla je nova, enajsta številka revije Regione Cronache. Najnovejša tematska številka je posvečena teritoriju in naravnemu okolju v naši deželi.
Poleg uvodnih in predstavitvenih člankov o kakovosti življenja, prostorskem urejanju ter zakonskih in drugih sredstvih za varovanje naravnega okolja v naši deželi prinaša revija številne prispevke priznanih strokovnjakov z raznih področij. Sestavki so povezani v sklope, ki obravnavajo najprej najrazličnejše posege za varovanje naravnega bogastva, nadalje razvoj raznih gospodarskih panog v skladu s potrebami in zahtevami uravnovešenega varovanja okolja pa še človekovo poseganje v deželno družbeno tkivo. V razdelku, ki prinaša mnenja in presoje, je med drugim objavljen tudi
sestavek arh. Igorja Jogana o etničnem teritoriju.
Revijo izdaja Tiskovni urad naše dežele. Tiskana je na izredno dobrem papirju ter je opremljena s številnimi barvnimi fotografijami in reprodukcijami umetniških del, ki jih je prispeval znani slikar Giuseppe Zigaina.	mab
Katoliški glas bomo izboljšali tudi s Tvojo pomočjo!
Mladika
Luč je zagledala 4. številka revije Mladika. Uvodnik je seveda posvečen izidu nedavnih pokrajinskih in deželnih volitev ter dejanskemu izginotju slovenskega zastopstva v izvoljenih telesih. Pisec obravnava razloge neuspeha Slovencev na teh volitvah in opozarja na ponovno volilno preizkušnjo, ki bo jeseni v tržaški občini, ki nas ne sme najti nepripravljene.
Uvodniku sledi novela Teda Kramolca Brooklyn Bridge, ki je bila nagrajena na letošnjem literarnem natečaju Mladike. Zora Tavčar seje tokrat pogovarjala z likovnikom in menežerjem Milanom Volovškom, ki živi v Argentini. Rubrika Iz arhivov in predalov je v tej številki Mladike posvečena govoru dr. Ferfolje na seji SIAU (Slovensko-italijanske antifašistične unije) 25.6.1947. V tem govoru je razvidno nestrinjanje dr. Ferfolje z revolucionarnimi metodami in drugimi stvarmi, ki so bile v SIAU prisotne. Sledi prispevek Bogdana C. Novaka v spomin pok. dr. Jožeta Felicijana. V rubriki Tisk od Triglava do Andov se je Zora Tavčar ustavila pri mariborski reviji Slovenski jezuiti, in sicer pri njeni 153. številki, ki je izšla aprila letos. Nadalje je Mladika objavila govor, ki ga je prof. Tomaž Pavšič imel na predstavitvi italijanskega prevoda romana Alojza Rebule V Sibilinem vetru.
Seveda tudi tokrat niso izostale druge redne rubrike, ki jih najdemo v Mladiki (Pod črto, Zaznamki, Mogoče vas bo zanimalo vedeti, da..., Čuk na Obelisku in Antena). Žal je tudi tokrat izpadla rubrika Naš včerajšnji svet, v kateri so bralci našli veliko zanimivih podatkov o kulturnem in prosvetnem življenju v naših krajih v prvih povojnih letih. V no-
vi	številki Mladike najdemo tudi veliko ocen o književnih delih in likovnih razstavah.
Bogata je tudi Mladikina mladinska priloga Rast, ki ima vrsto zanimivih prispevkov: naj omenimo samo intervju z Mojmirom Koko-rovcem, članom tržaške glasbene skupine Gwenc’Hlan, v katerem je obravnavan problem omalovaževanja slovenske literature (baje ni tako »obširna« kot italijanska...) s strani slovenskih dijakov.	(ni)
Nekaj o bohoričici in gajici
Počitniško smo razpoloženi, vendar bomo vseeno malo pogledali, kaj je bohoričica, izraz, ki smo ga srečali v članku o Bleivveisovih Novicah. Bohoričica je poimenovanje slovenske pisave, ki je bila v rabi od srede 16. do srede 19. stoletja. Svoje ime pa dobiva po Adamu Bohoriču, avtorju prve slovenske slovnice Arcti-cae horulae (Zimske urice) iz leta 1584. Bohorič je to pisavo prvič opisal v svoji slovnici, temelje pa ji je postavil pred njim že Trubar, ko je prilagajal nemško pisavo slovenskim glasovom. Pri rabi te pisave je pri raznih avtorjih 17. in 18. stol. prišlo do nedoslednosti. V 19. stol. se je dvignil glas jezikoslovca J. Kopitarja, ki je zagovarjal načelo, naj vsakemu slovenskemu glasu ustreza ena nesestavljena črka. Kopitarjevo načelo sta poskusila uresničiti Metelko in Dajnko, toda prišlo je med slovenskimi izobraženci do nasprotovanj, do abecedne vojne. Zmagala je bohoričica, ko sta jo podprla pesnik Prešeren in njegov prijatelj Čop.
Med tem pa se je oblikovala nova pisava, ki ji po Ljudevitu Gaju pravimo gajica. Bleivveis jo je postopno uvedel v svoje Kmetijske in rokodelske novice leta 1843, od leta 1848 pa je uradno priznana slovenska pisava.
I - I
Za pse - pa za ostarele?
Obstaja zakon za pse, katerih lastnik ne sme kar tako zapustiti, kar se najpogosteje dogaja v poletnem času, ko gredo ljudje na počitnice in ne vedo kam s psom. Zakon predvi-vedeva milijonske globe za take primere. Nismo pa še brali, da obstaja zakon, ki nalaga milijonske globe tistim, ki zapuščajo ostarele ljudi kar same. Ostarele pomeni starše in dede ali sploh sorodnike.
Koliko ur so prav ti starši in dedje posvetili svojim otrokom, ne samo kadar so bili nebogljeni, ampak tudi kadar so bili sami in v težavah!
Tako jim je povrnjeno?
Če pa ni državnega zakona, obstaja zakon, ki je zapisan v srcu vsakega človeka.
Ta zakon je zapisal Nekdo in se ga ne da kar tako zbrisati...
4-------------------------------- goriške	novi
Doživetja z letošnjih skavtskih taborov
»Popota« NORP Dolenjska 93
Letošnji goriški in tržaški (3. steg) skavtski noviciat sta sklenila, po prvem zbližanju maja meseca na skupnem Challengeju, da bosta skupaj izvedla poletni potovalni tabor »Popota«. Do tega skupnega tabora, prvega v zgodovini SZSO, je prišlo po želji članov noviciata, bistveno pa je k temu prispevalo prizadevanje voditeljev obeh skavtskih noviciatov.
5. julija smo se srečali v Sežani v skupnem številu 23: 8 Goričanov in 10 Tržačanov, voditeljev je bilo pet (Mauro, Majda in Robin iz goriških vrst, Stojan in Darja iz tržaških). Od tu smo z avtobusom krenili proti Dolenji vasi pri Ribnici. Ob opoldanski toploti pod jasnim nebom in žgočim soncem se je začel naš tabor. Po polurni hoji (ki je bila verjetno tudi najtežja - kot pač vsaka prva ura potovalnih taborov), smo se ustavili in odpočili ob kapelici sv. Marijete. Tu smo ob sveči noviciata imeli začetno slovesnost; dobili smo bele majčke, na katerih sta z rdečo barvo narisani dve roki, ki si sežeta ena v drugo v znamenju sprave. Prav sprava, poleg tradicionalne klanske poti, skupnosti in službe, je bila glavna tema našega tabora. V znamenju tiste sprave, ki sta jo pred tremi leti (8.7.1990) opravila Cerkev in slovenska država ob grobišču (Jami pod Krenom) v Kočevskem Rogu, smo tudi Tržačani in Goričani razmišljali o spravi iz treh vidikov: sprava s človekom, s samim seboj in Bogom.
Prve tri dni smo stalno hodili in prehodili kakih 45 kilometrov skozi Kočevski Rog. Med hojo smo doživeli tudi nekajurni dež, kljub temu pa lahko rečem, da je bila prav pot tista, ki nas je najbolj zbližala. Ko namreč hodiš ure in ure in te zaradi teže nahrbtnika bolijo ramena, noge pa so srečale prijatelje »Giuglio-te« (žulje), si v trenutkih potrebe ne moreš kaj, da bi si pri sopotniku ne krajšal časa in tako pozabil na telesne neugodnosti, odkrival drugega za drugim nove prijatelje in v njih prej neslutene vrline, istočasno pa sklenil skoraj nevede in nehote trajajoča iskrena prijateljstva. Globoko občuten je bil obisk grobišč.
Tretji dan smo prišli do Meniške vasi in se naslednjega dne spustili nekaj ur z raftom po Krki in tudi s tem kar utrudljivim, čeprav zelo zabavnim prevoznim sredstvom opravili nekaj kilometrov poti. Popoldne istega dne smo peš ali s štopom šli skozi Novo mesto do Črmošnjic pri Stopicah. Tu so nam pri kapelici sv.
Obisk grobišča ob Jami pod Krenom
Pri skavtskem domu v Kočevskem Rogu
Magdalene voditelji pripravili presenečenje - hike s puščavo, 17-kilome-trsko hojo v dvojicah brez hrane in denarja; vse kar smo imeli s sabo užitnega, je bil majhen, trd (!) kos kruha. Kot pijačo smo imeli na razpolago čisto vodo brez nobenih primesi. Na srečo živijo na Dolenjskem zelo dobri in gostoljubni ljudje, ki so nam dali na razpolago senik ali kaj podobnega za prenočišče in nas povečini zelo dobro pogostili.
Končno smo petega dne, v petek, postavili stalni tabor v Seli pri Šentjerneju in tam prespali dve noči. Popoldne istega dne smo imeli duhovno obnovo s patrom Markljem, s katerim smo se pogovarjali o odnosu mladih do vere in o smislu življenja. Srečanje smo končali z osebnimi pogovori ter s sv. mašo. Naslednjega dne so nas voditelji po dvojicah poslali pomagat pri domačem delu (klanska služba) po družinah v okolici Šentjerneja. Pri teh družinah, pri katerih smo se vsi prijetno počutili, smo prespali eno noč in se nato v nedeljo vrnili v tabor. Zvečer smo domačinom pripravili zabavni skavtski taborni ogenj.
V ponedeljek, 12.7., je bil že zadnji dan skupnega tabora SGS-STS. Po tolikšnem veselju, prijateljstvu in zabavi je prišel čas slovesa. Po kratki refleksiji nad taborom smo šli vsi z avtobusom v Ljubljano, kjer smo na železniški postaji zapeli Pesem slovesa. Kot pravi pesem je bilo slovo v nekem smislu res žalostno, a obljubili smo si, da se bomo čimprej še kdaj in večkrat srečali (in res smo se od konca tabora do današnjega dne že enkrat skoraj vsi srečali v Gradežu).
Za goriški noviciat se pa tabor ni zaključil v Ljubljani. Z avtobusom smo se še isti večer peljali do Iške vasi. Naslednjega dne smo se srečali z našim klanom in skupaj v enem dnevu prehodil več kot 20-kilometrsko pot (5 po strugi Iškega Vintgarja) do Begunj, kamor smo prišli skoraj ob
Popravek
V prejšnji številki Katoliškega glasa v poročilu o pogrebu pokojnega števerjanskega župana je bilo napačno napisano, da je ob prihodu krste v cerkev zapel zbor Briški grič.
V resnici pa je pel MPZ Mirko Filej.
Za neljubo pomoto se opravičujemo.
desetih zvečer. V Begunjah smo obiskali naše stare prijatelje, izvidnike, ki letos tam taborijo, in se v sredo tudi srečali z najstarejšimi izvidniki, ki bodo naslednje leto prestopili v noviciat.
Istega dne se je zaključil naš tabor. V Cerknici smo vzeli avtobus za Logatec, z Logatca pa za Novo Gorico. Tu smo zapeli pesem slovesa in se tako poslovili. Obračun tabora je bil za nas vse zelo dober. Spoznali smo se bolje med seboj in tudi s Tržačani, se zabavali, doživljali skavtsko življenje v naravi, nenazadnje pa tudi veliko odnesli za našo duhovno rast. Vale.
Bi.Ti.
Goriški roverji in popotnice na potovalnem taboru
Goriški klan se je 4. julija odpravil na potovalni tabor. Poslovili smo se od staršev in prijateljev ter se z avtomobili odpeljali do vasi pri Strži-šču. Tam smo uradno začeli potovalni tabor. Kot prvo smo imeli mašo, ki jo je daroval pater Germa-no ob oltarju, ki smo ga postavili kar ob poti. Po maši smo si postavili šotore in si pripravili večerjo, po kateri smo se zbrali okrog tabornega ognja. Taborni ognji so bili ves ta čas nekaj posebnega. Vsak večer se je eden od nas predstavil in nekaj časa govoril o sebi, kar je seveda pripomoglo, da smo se na taboru bolje spoznali. Naslednjega dne je bila pot naporna, saj smo se povzpeli na Črno prst, 1850 m visoko. Celo pot nas je spremljala megla, a na vrhu se je nekoliko zjasnilo. Popoldan pa smo se spustili na planino na Kalu, kjer smo prenočili. Zjutraj smo pospravili šotore in odšli naprej. Na poti na Soriško planino nas je presenetila nevihta in veter se je z vso silo zaganjal v nas, toda tudi te težke trenutke je premagala dobra volja in veselje. Popoldne smo imeli prijateljski pogovor z alpinistom Stankom Silanom, ki nam je posredoval svojo ljubezen do narave in stvarstva. Sami smo to lepoto lahko izkusili, ko smo se s Soriške planine povzpeli na Lainer. Na taboru smo govorili tudi o fantovstvu, o deklištvu, o zaljubljenosti, o ljubezni. Sredi tedna smo prispeli v Topovlje, tu smo spoznali družino Kokalj. Pri njih smo nekaj časa pomagali na kmetiji. V nedeljo popoldan smo se poslovili od gostoljubne družine in se odpravili na «hike». Razdelili smo se v dvojice in na različne načine prepotovali pot iz Gorenjskega na Notranjsko. S kančkom ustvarjalnosti smo vsi prispeli srečno do Iške vasi. Drugo jutro smo se srečali z noviciatom. Pot, ki smo jo skupaj prehodili, je bila zelo zanimiva, a tudi naporna, saj smo v Begunje prispeli komaj zvečer. Tabor smo zaključili s sveto mašo, med katero se je vršil obred odhoda. Ena popotnica je zapustila našo skupnost, da bi z gotovim korakom nadaljevala pot v življenju in stopila v svet odgovornih ljudi. Mi pa smo se odpeljali do Nove Gorice, kjer je zadonela pesem slovesa in zahvala Bogu, da nas je varoval in spremljal.
Prizadevna fazanka
novoles
Sira 7 a
oe
KATOLIŠKI GLAS
Z raftom po Krki
Sveta Gora - Monte Santo
Knjigo o Sv. Gori, ki so jo že predstavili v svetišču samem, je v zadnji številki tednika Voce Isontina ocenil Celso Macor. Njegova ocena je zelo laskava. Predvsem omeni, da je knjiga izšla v treh različnih jezikovnih izdajah, za vsak jezik posebej, in sicer v slovenščini, italijanščini in fur-lanščini.
»Zahtevna stvar postane trud poročevalca, ki hoče na kratko zbrati množico misli in čustev, ki jih zbujata branje in slika, saj gre za svetišče, ki nam je dvakrat drago, zaradi spominov na tisto goro, ki jih vsi imamo, in ker gre za skupno točko upanja in miru,« piše ocenjevalec.
Sledi precej natančna predstavitev knjige in tudi svetišča na Sv. Gori.
Knjigo je izdalo in založilo JUTRO d.o.o., za založbo pa Stane Kodrič in Radivoj Humar, kot zaključuje Celso Macor svoj članek.
Sožalje
PD Štandrež izreka ženi Vidi, sinu Jordanu in hčerki Klavdiji globoko sožalje ob izgubi moža in očeta Jožefa Mučiča.
MAŠA NA SV. GORI
Ob nedeljah in praznikih: ob 8., 10. in 16. uri.
Ob delavniku: ob 8. in 16. uri.
Slovenci v Laškem
Težko je na listu papirja napisati nekaj povzetnih besed o življenju Marije Semolič, ki se je pred kratkim izteklo, saj je doseglo častitljivo starost 94 let. Težko je povzeti vsa doživetja in preizkušnje, ki so se odvijale v tem pestrem življenju.
Pokojnica se je rodila 21.11.1899 v Brestovici. Zaradi političnega prepričanja se je družina 13.9.1947 preselila v Doberdob. Ker sta si z možem Alojzom goreče želela otrok, sta posvojila nečakinjo Olgo in jo vedno vzgajala v verskem in narodnem duhu. Med dobo njihovega bivanja v Doberdobu se je vsa družina posvečala »mežnarjenju« in oskrbovanju cerkve.
Marijino delo v cerkvi je bilo vedno vestno in skoraj bi lahko rekli v vsem do pičice perfektno. Pokojnica je bila namreč globoko verna in med njenimi pobudami je bila tudi uvedba češčenja Matere božje po vaških hišah.
Leta 1961 se je družina preselila v Ronke in ta premik je bi za »teto« Marijo zelo boleč. Ni govorila namreč besede italijanščine in težko je bilo vživeti se v okolje, ki je bilo pretežno italijansko. Vedno je namreč istočasno obžalovala dejstvo, da so jo nenaklonjene razmere odvedle iz domačega rodnega kraja. Z vztrajnim duhom pa si ni s časom ustvarila le prijetnega doma, toda začela je sodelovati ter tudi druge člane družine uvajati v aktivno slovensko kulturno življenje. Še dandanes se Olga enkrat mesečno posveča orglanju pri slovenski maši v Ronkah, čeprav ji čas in težavne naloge pri oskrbovanju g. Marije večkrat tega ne bi dopuščale. Kmalu po smrti moža Alojza (1982) je namreč tudi Marijo zadel srčni infarkt, tako da je bila priklenjena na posteljo in pripušče-
na pomoči in skrbi, ki ji jo je nudila Olga z družino, celih 11 let. Skozi vsa leta jo je obiskoval g. Virgulin in ji nudil utehe in tolažbe, kar je bilo za bolnico velikega pomena.
Pri odprtem grobu ji je zadnji pozdrav izrekla predsednica SSO Marija Ferletič in v svojem govoru poudarila, da je »teta« Marija v svojem življenju marsikaj grenkega preizkusila, čeprav je neizpodbitno dejstvo, da se nam v današnjih časih piše še hujša prihodnost. V teh besedah ni pesimizma, toda povzetek skope in žalostne realnosti, ker se v marsikaterih krajih rojevata sovraštvo in vsakovrstna nestrpnost.
Včasih bi nam moralo biti v zgled življenje oseb, ki so kot ga. Marija v prvi osebi preizkusili vojne grozote, in marsikatero trpljenje nedolžnih bi lahko preprečili.
V zahvalo za delo gospe Marije v cerkvi je bila zanjo v Doberdobu maša zadušnica.
Gorska kolonija v Forni Avoltri
Prijetne urice, ko je bilo na sporedu petje, risanje ali pa tekmovanja, so gotovo popestrile življenje otrok v koloniji v Forni Avoltri
Razstava o Slovencih pod Italijo 1918-1943
V tiskovni dvorani tržaške občinske palače so v soboto, 24. julija, odprli razstavo z naslovom Slovenci pod Italijo 1918-1943 - 25 let suženjstva. Razstava, ki je bila organizirana na pobudo svetovalske skupine Slovenske skupnosti in katere »duša« je prof. Samo Pahor, prikazuje preganjanje slovenskega prebivalstva tega območja s strani italijanskih državnih in fašističnih organov. Na ogled so kopije dokumentov, ki dokazujejo, da se je pregajanje začelo že leta 1918, ko je italijanska vojska prispela v Trst in na Primorsko, in se potem stopnjevalo do leta 1943, ko je padel fašizem. Na razstavi, ki je bila odprta do srede 28. julija, so si številni obiskovalci lahko ogledali tudi zemljevide, slike in druge dokumente o poteku bojev za osvoboditev Trsta aprila-maja 1945 ter uradne povojne odloke, s katerimi je dovoljena raba slovenskega jezika v odnosu z oblastmi, začenši s 6. členom italijanske ustave.
Na otvoritvi sta spregovorila tako prof. Pahor kot pokrajinski tajnik SSk Martin Brecelj. Prvi je poudaril pomen poznavanja preteklost, drugi pa obrazložil, da je do razstave prišlo zaradi krivičnega zadržanja tržaške občinske uprave do slovenske manjšine. Ne smemo se stalno »igračkati« na koži manjšine, tržaški župan Staffieri pa bi moral spoštovati že pridobljene pravice Slovencev.
Nova dopisnica RTV Slovenija
V četrtek, 22. julija, se je v Trstu mudila delegacija RTV Slovenija, ki sta jo sestavljala naj višja predstavnika slovenske radiotelevizijske hiše Boris Bergant in Peter Mori. Namen obiska je bil predstaviti novo tržaško dopisnico slovenske televizije Mirjam Muženič. Po osmih letih delovanja med Slovenci v Italiji se od naše skupnosti namreč poslavlja časnikar Igor Gruden, ki odhaja na novo službeno mesto v matični hiši.
Mirjam Muženič ni v zamejstvu neznano ime: mnogi se je namreč spominjajo kot dopisnice Primorskega dnevnika, sicer je časnikarka pri Radiu Koper. Delegacija RTV Slovenija je obiskala obe slovenski krovni organizaciji v zamejstvu (SSO in SKGZ), tržaški sedež italijanske radiotelevizije in generalni konzulat Republike Slovenije v Trstu. Obisk je bil seveda tudi priložnost za seznanjenje vodilnih predstavnikov slovenske radiotelevizije z zamejsko stvarnostjo.
Ponovno postavljene dvojezične table
Dvojezične table, ki jih je prejšnji teden tržaška občinska uprava snela s krajev, kjer so stale že od leta 1984, so bile v teh dneh ponovno postavljene. Pred vhodom v slovenske vasi na vzhodnem Krasu torej ponovno stojijo dvojezični napisi. Dvojezične table so bile postavljene tudi v nekatere kraje, kjer jih prej ni bilo (na Opčinah, v Lonjerju in na Katinari). Table so si postavili prebivalci sami, ki bodo tudi tožili tržaško občinsko upravo zaradi zlorabljanja svojih pristojnosti in zaradi kraje.
Nedvomno pa bi morala tržaška Občina sama postaviti dvojezične table na dvojezičnem ozemlju, saj to predvideva zakon, pa tudi mednarodni dogovori.
Seja izvršnega odbora SSO
V sredo, 21. julija 1993, je bila v Trstu redna seja izvršnega odbora SSO. Odborniki so iz poročila predsednice z zadovoljstvom vzeli na znanje, da se usklajevanje besedila skupnega predloga za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji uspešno bliža koncu. Soglasno so bili mnenja, naj se osnutek čim prej uradno predstavi na ustreznih zakonodajnih mestih.
Poglobljeno so nato v odboru obravnavali trenutni položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji. Bili so mnenja, da bi morala v času, ko nam italijanske oblasti na vseh ravneh kratijo že pridobljene pravice in ko nivo medetničnega sožitja nevarno pada, manjšina v bistvenih vprašanjih nastopati čimbolj strnjeno in enotno. S tem bi tudi slovenski delegaciji, ki se pripravlja na nadaljevanje pogovorov z Italijo, na najbolj ustrezen način pomagali. Zato SSO ocenjuje kot zelo pozitivno dejstvo, da smo Slovenci v sredo, 21. julija, enotno in v lepem številu nastopili pred tržaško občinsko palačo v bran svojih narodnostnih pravic.
Seveda težnja k čimvečji enotnosti ne pomeni, da med posameznimi komponentami naše narodne skupnosti ni razlik. Pomembne razlike obstajajo in se zadnje tedne izražajo tudi v precej živahni polemiki med SSO in SKGZ. Izvršni odbor SSO s tem v zvezi ne odstopa od svojih stališč v prid večje in vsestranske enakopravnosti med vsemi komponentami slovenske narodne skupnosti v zamejstvu, vendar želi obenem nadaljevati po poti sodelovanja in skupnega reševanja vseh odprtih vprašanj, tako na Goriškem in Tržaškem kot tudi v Benečiji, kar je ne le v interesu obeh krovnih organizacij, ampak celotne slovenske manjšine.
Tiskovno poročilo
V četrtek, 22. t.m., je na svoji redni tedenski seji pod vodstvom tajnika Martina Breclja zasedal pokrajinski izvršni odbor Slovenske skupnosti za Tržaško.
Odbor je najprej podal oceno o manifestaciji, ki je bila v sredo, 21. t.m., pred občinsko palačo na Velikem trgu v Trstu. Ocena ne more biti kaj drugega kot pozitivna, saj smo Slovenci skupno z italijanskimi demokrati jasno dokazali, da se s politiko kratenja naših že pridobljenih pravic (da o tistih, ki jih še nimamo, niti ne govorimo) ne strinjamo. V tem trenutku dajati na dnevni red stvari, kot je novi pravilnik krajevnih sosvetov, je zelo nevarno. Pravice narodnih manjšin, zlasti pravica do rabe materinega jezika v javnosti in v izvoljenih telesih, spadajo v sam temelj demokracije in omikanega sožitja, zato jih ni mogoče dajati na glasovanje v katerikoli skupščini. To, kar se zadnje čase dogaja, ni demokracija, ampak pregažanje. Kar zadeva dvojezične napise pa je jasno, da so za njihovo postavitev dolžne predvsem javne uprave na narodnostno mešanih področjih. To je elementarna pravica vsake manjšine. Tržaška občina bi morala zato enostavno storiti to, kar so že storile druge občine na tem teritoriju. SSk tudi ostro obsoja izpade neofašističnih skrajnežev, do katerih je prišlo ob koncu sredine manifestacije. Prepričani smo, da bodo sile javnega reda opravile svojo dolžnost.
Na seji je govor potekal tudi o pri-
hodnjem pokrajinskem kongresu SSk, ki se bo odvijal predvidoma jeseni. Stranka misli namreč sprožiti široko predkongresno razpravo med bazo in volivci, še zlasti v luči izidov zadnjih upravnih volitev ter bližajoče se volilne preizkušnje za obnovo tržaškega občinskega sveta, ki bo predvidoma 21. novembra, in občinskih svetov drugih okoliških občin.
Bazovica: srečanja
V	sredo, 14. t.m., in četrtek, 15. t.m., so v Bazovici imeli dva nenavadna in nad vse prijetna večera: člana SSG Miranda Caharija in Livio Bogateč z režiserjem Mariom Uršičem so predstavili igro Srečanje. Nič novega, saj smo se že navadili na poletne večere z našimi gledališčniki, posebnost pa je bila v tem, da so igro predstavili tudi po drugih kraških vaseh in popestrili poletne večere. Scena bo tako vsakič drugačna in gledalcem bližja in domača.
Igralca se sproščeno pogovarjata v narečju, obujata spomine na »teh-tato« življenjske izkušnje. Publika se je oba večera odzvala v lepem številu, pozorno sledila in izvajalca nagradila s toplim aplavzom.
Igro je napisal in jezikovno priredil Mario Uršič. Organizator je Ars nova ob denarni podpori TBC. V vasi je za organizacijo poskrbelo kulturno društvo Lipa.
Taki večeri so zelo zaželjeni, saj je vedno dobrodošel trenutek, ko se ljudje na vasi zberejo, uživajo ob novosti in se po pireditvi pomudijo v sproščenem klepetu.
M.M.
Padriče
5. julija se je lepo število vaščanov zbralo v cerkvi na Padričah in počastilo svoja zavetnika sv. brata Cirila in Metoda. Nad vhodom v cerkev je zapisano, da je bila cerkvica zgrajena leta 1898. V spominski knjigi je lepo zapisano o tej slovesnosti blagoslova cerkve. Vredno je, da zapišemo, kar so zapisali leta 1898: »Z dovoljenjem prečastitega škofa Andreja Marije Šterka je bila blagoslovljena kapela na Padričah. Blagoslovil jo je domači župnik Ivan Vovk od sodelovanju g. Antona Koželj iz Trebč in duhovnika pomočnika pri sv. Antonu v Trstu Jožeta Koširja, ki je slavnosti primeren govor iz življenja sv. Slovanskih apostolov Cirila in Metoda držal: »Vse za vero, Cesarja in narodnost«. Bila je nedelja 6. po Duhovi, to je 10. julija 1898. Navzočega ljudstva je bilo nad 2000, med njimi deželni poslanci Ivan Vitez Nabergoj, Alojz Gorjup in Delenec.«
Škoda, da je domače ljudstvo zelo okrnjeno, ker se je v vas naselilo veliko tujcev. Padriče štejejo nad 500 prebivalcev.
M. Ž.
G. Angel Kosmač ■ sedemdesetletnik
28. avgusta bo g. Angel Kosmač, župnik v Ricmanjih, slavil svojo sedemdesetletnico. G. Kosmač upravlja še Domjo, predvsem pa ima veliko zaslug v ekumenskem prizadevanju.
G. Kosmaču toplo čestitamo in mu želimo, da bi še dolgo nadaljeval s svojim dragocenim duhovniškim delovanjem.
Letos je tudi poteklo 50 let delovanja na škofiji msgr. dr. Lojzeta Škerla. 50 let delovanja na škofiji pomeni tudi veliko poznanje krajevnih razmer, obenem pa veliko truda.
Iskrena hvala za vse opravljeno delo.
V	nedeljo, 18. julija, sem med starši in prijatelji, ki so prišli obiskat otroke v kolonijo Slovenske Vincen-cijeve konference v Forni Avoltri, bila tudi jaz. Otroci so nas pozdravili s kratko, a prisrčno prireditvijo: ubrano so zapeli ob spremljavi kitare, zaplesali balet, uprizorili lutkovno igrico o žabji svatbi... Pripravili so razstavo risb in fotografij. Z razpredelnice na steni smo lahko razbrali, s katerimi udejstvovanji in tekmovanji se ukvarjajo: pentatlon, med dvema ognjema itd.
Letos so se namreč morali otroci bolj kot druga leta zaposliti v sami koloniji ali v njeni bližini, kajti še nobeno leto ni vreme tako nagajalo. K sreči so imeli na razpolago veliko, svetlo, zračno telovadnico in prostrano dvorišče, kjer so se lahko zabavali in tekmovali v raznih športnih panogah. Za druge dejavnosti, npr. risanje, so imeli lepe belo-rdeče mizice v sončnih sobah in na širokih hodnikih. Tudi v prostorni jedilnici razveseljujejo oči belo-rdeče mizice in pogled na moderno opremljeno kuhinjo, kjer požrtvovalna gospa Fani s pomočnicami pripravlja okusne jedi. Gospod ekonom pa pridno skrbi, da so shrambe vedno polne svežega sadja in zelenjave ter drugih dobrot.
Kljub pogostemu dežju, ki pa kmalu preneha, so otroci utegnili mnogo hoditi po bližnjih smrekovih gozdovih, v bližnje vasi in na vaško igrišče. Nekaj manj so se vozili na daljše celodnevne izlete. Vendar jim je le uspelo, da so se povzpeli do nekaterih gorskih koč, pa tudi do planin, kjer je na poletni paši živina in so sirarne. Za otroke je bilo to enkratno doživetje.
Sicer pa imajo že v sami vasi Forni Avoltri, ki leži 900 m nad morjem sredi smrekovih gozdov med visokimi gorami, dovolj čistega gorskega zraka, zelenja, žuborenja rečic in reke Degano.
Imajo sebi veselo družbo svojih sovrstnikov. Ravnatelj in vzgojitelji jim skušajo čim več nuditi, da se razvedrijo, razgibajo, pa tudi bogatijo duha, spoznavajo in vzljubijo naravo in soljudi. V kolonijo je prišel tudi škofov vikar gospod Franc Vončina, da so otroci lahko prisostvovali in peli pri sv. maši v slovenskem jeziku. Domači g. župnik jim je dal na razpolago lepo župnijsko cerkev.
Otrokom in staršem je ta gorska vas zelo všeč. Saj se tu človek res oddahne, spočije in razvedri, pa tudi pošteno razgiba. Upamo, da se bodo otroci prihodnje poletje spet tu srečali v veseli družbi sredi smrek in visokih gora.
N.M.
Večina Tržačanov proti spreminjanju meja
Po podatkih ankete, ki jo je za revijo Trieste Oltre izvedlo podjetje SWG, se 62% Tržačanov zavzema za nedotakljivost meja med Italijo, Slovenijo in Hrvaško in za sodelovanje Italije s sosednjima državama. 22% anketirancev upa v ugoden razplet glede imovine istrskih beguncev, le 5% jih še upa, da bo Italija za vsako ceno spet pridobila Istro. Večina tistih, ki se zavzemajo za sožitje, je seveda sestavljena iz mlajših ljudi (76%), tisti pa, ki se še vedno nostalgično obračajo k obdobju, ko je bila Istra pod Italijo, so praviloma starejši.
Anketa dokazuje, da je tistih, ki so sovražno nastrojeni do sosednjih republik Slovenije in Hrvaške, vedno manj in da ima sedanja večina na tržaški Občini vedno manj privržencev. Naj omenimo, da se je prav ob členu o rabi slovenščine v novem pravilniku krajevnih uprav večina razbila, čeprav je v preteklosti zgledalo, da je prav pri točki protislovenstva trdna in enotna. Demokratični Trst si mora zato prizadevati, da na prihodnjih občinskih volitvah zmaga in oblikuje novo, do Slovencev odprto večino. Kmalu bomo torej zvedeli, če podatki ankete odgovarjajo resničnemu stanju v našem mestu, saj bodo volitve za obnovo tržaškega občinskega sveta 21. novembra.
Spadaro in »izolacija« slovenske manjšine
V	intervjuju za Primorski dnevnik v sredo, 7. julija, je novi pokrajinski tajnik Demokratične stranke levice (DSL) Stelio Spadaro opozoril med drugim na domnevno »izolacijo«, katere težnje naj bi si spet nevarno utirale pot med Slovenci v Italiji. To bi bilo po Spadarovem mnenju »lepo darilo za tržaško desnico in huda politična napaka, ki bi privedla do zmanjšanja velike vloge in tudi teže, ki jo imajo Slovenci v tržaški stvarnosti«. Novi tajnik DSL meni, da bi se morali za dosego svojih pravic Slovenci bojevati z »ramo ob rami z italijanskimi demokrati«.
Ob vseh teh lepih besedah pa Spadaro pozablja, da je ob priliki zadnjih pokrajinskih volitev prav Demokratično zavezništvo, katerega bistveni element je tudi DSL, odklonilo povezavo s Slovensko skupnostjo in prisotnost te stranke v volilnem kartelu Zavezništva za Trst, ki je nekako predstavljal »demokratični« del našega mesta. Ob vsem tem pa je jasno, zakaj se Slovenci »izoliramo«.
Opčine - izlet na Dunaj
(ali kako lahko združiš zabavo z duhovno obogatitvijo)
Openska župnija in cerkveni pevski zbor Sv. Jernej sta letos za pevce, farane in prijatelje organizirala štiridnevni izlet na Dunaj. Marsikdo je na začetku skeptično ugovarjal, da so štirje dnevi premalo in da bo izlet ena sama mučna vožnja. Pa ni bilo tako.
Kljub zamudi, s katero so zaradi cestnih zastojev izletniki prispeli v to mittelevropsko velemesto, so prav kmalu ugotovili, da na Dunaju ne bo praktično niti ene slavne znamenitosti, ki si je ne bi utegnili ogledati. To pa zato, ker so organizatorji (predvsem ga. Marica Dolenc in g. župnik Zvone Štrubelj) tako dobro preračunali vse možnosti, ki jih nudijo hitra in spretna avtobusna vožnja po mestu, centralna lega hotela, »strateške« razporeditve kraja in časa za kosila in večerje, da se je dalo v sorazmerno kratkem času videti kar največ. Pa kaj bi vse to pomagalo, če izletniki ne bi razumeli, kaj gledajo, zakaj so znamenitosti, do katerih so prišli, tako pomembne? Tu pa pride v poštev vloga izrednega vodiča, ki je bil v tem primeru mladi direktor Korotana (slovenskega študentskega doma in hotela, v katerem so izletniki prenočevali), mag. Tone Levstek. O njem sploh ne bi mogli reči, da je bil vodič v običajnem pomenu besede. Izletnike je namreč prijateljsko spremljal do večera, usmerjal avtobusnega šoferja, pomagal z nasveti, obenem pa stalno razlagal, strokovno podkovano in obenem živahno in večkrat prav duhovito vse, kar je bilo razlage vredno. Pri tem je treba opozoriti, da ne bi v nobenem, še tako popolnem pismenem vodniku in od nobenega drugega vodiča mogli izvedeti vse to, kar je izletnikom povedal mag. Levstek. Razkazoval in komentiral ni
G. Ciril Turk 40 let duhovnik
(iz Stuttgarta)
G. Ciril Turk je v nedeljo, 18. julija 1993, ob 10. uri obhajal v Mozartovem mestu - Salzburgu v stolni cerkvi, skupaj z dvema še živečima duhovnikoma, svoj 40-letni jubilej duhovništva. 12. julija 1953 je bilo posvečenih v salzburški katedrali pet duhovnikov. Od teh živijo sedaj še trije, med njimi tudi g. Ignac Lovrenčič. Njihov kolega Avstrijec, ki je dekan salzburške stolnice, ju je povabil, da so se skupaj Bogu zahvalili za milost 40-letnega duhovniškega delovanja v Gospodovem vinogradu. V polni stolni cerkvi so mogočno odmevali akordi orgel in ubrani glasovi različnih zborov. Iz src teh slavljencev so se pa Bogu dvigale zahvale in prošnje za vse dobro in hudo skozi dobo štiridesetih let služenja Bogu in ljudem.
G. Ciril živi že od 1945. leta v zdomstvu. Po posvečenju je bil 4 leta kaplan v Brandenburgu na Tirolskem. Nato 2 leti kaplan v salzburški stolnici. Od 1959. leta pa deluje kot izseljenski duhovnik med Slovenci v Nemčiji od Porurja do Wiirtember-ške. Ljudje ga imajo radi. Vživel se je v njihove duhovne potrebe in probleme. Z njimi deli radost in žalost, veselje in trpljenje.
Za 40-letni jubilej duhovništva, ki ga je hotel obhajti v svoji skromnosti, mu vsi njegovi, med katerimi je deloval in deluje, iskreno čestitamo!
Doroteja Oblak
namreč samo spomenikov veličine habsburškega cesarstva, pač pa je stalno opozarjal tudi na »slovenski« Dunaj, na doprinos, ki so ga slovenski znanstveniki in umetniki dali temu mestu (in ki ga Dunajčani priznavajo in hranijo v spominu s številnimi spominskimi obeležji).
Je bilo torej vse perfektno, brez vsakega oblačka? To pa spet ne. Prav oblačkov oz. oblakov je bilo na samo nedeljo, ko je bilo na vrsti petje pri slovenski maši in popoldanski izlet v Prater, nekoliko preveč. In temperatura je nenadoma padla za celih deset stopinj. Vendar pa se lepega vremena ne da naročiti, to vsakdo ve, in kljub tem neugodnostim so cerkveni pevci pod vodstvom dirigentke Bojane Kralj in ob orgelski spremljavi mladega Martina Vremca prav dobro izvedli svoj program, pozneje pa tudi v Praterju ni manjkalo zabave.
Točno tako. Da ne bi kdo mislil, da so se izletniki na Dunaju samo izobraževali in širili svojo kulturo. Tudi za družabnost in materialne potrebe, kot sta hrana in pijača, je bilo odlično poskrbljeno. Za prvo so skrbeli predvsem pevci s svojim petjem, harmonikar Igor ter shovvman Angelo, za drugo pa je treba poudariti, da je bila kar nekajkrat izbira lokalov nad vse posrečena, saj v njih niso samo odlično jedli in pili, pač pa so se tudi tako rekoč »potopili« v razne tipične dunajske atmosfere (posebno sugestivna je bila klet Pie-ristov, zanimiv Dunajski vrteči stolp, sprostilen pa Grinzig na robu Dunajskega gozda). Skratka: zabaven, zanimiv in poučen izlet, ki ga Openci in njihovi prijatelji z izleta zlepa ne bodo pozabili.
Umrl je Stanko Kavalar
Prejeli smo žalostno vest, da je v Gospodu zaspal izseljenski duhovnik Stanko Kavalar. Že dolgo časa je bolehal za neozdravljivo boleznijo. Letošnjo pomlad se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, zato so ga na njegovo željo pospremili v domači kraj Rateče.
Gospod Kavalar je deloval kot izseljenski duhovnik med Slovenci v različnih krajih Francije, več let pa v pokrajni Pas-de-Calais, v mestecu Mericourt. Kdor ga je poznal, je v njem videl svetniško dušo. Deloval je v zelo težkih okoliščinah. Ta del severne Francije pretežno rudarskega okoliša, je bil vedno izpostavljen posebnim problemom, vezanim na težko delo in hude življenjske razmere. Poleg Slovencev je oskrboval tudi skupnosti drugih slovenskih narodov, pa tudi francoske vernike. Za vse brez izjeme je bil kot oče, k njemu so se zatekali ljudje v duševnih in telesnih stiskah. Za vse je imel dobro besedo, tolažilno misel, pa tudi kos kruha in streho. Gospod Kavalar je bil izredno vedrega značaja, potrpežljivost, usmiljenost in dobrota pa so bile gotovo njegove glavne odlike. Z veliko vdanostjo v božjo voljo je zadnje čase prestajal težke bolezenske preizkušnje in hudo telesno trpljenje; kljub temu pa ni nikoli izginil nasmeh z njegovega obraza.
Naj mu Vsemogočni bogato poplača. Njegovemu spominu pa se bo naš list oddolžil v eni od prihodnjih številk.	vk
DAROVI
Za cerkev na Sv. Gori: N.N. Podgora
100.000 lir.
Za sovodenjsko cerkev: N.N. 200.000; Mara Uršič 200.000; N.N. 40.000 lir.
Za begunce: Peter Tomšič v spomin na Janeza Pavletiča 50.000 lir.
Za cerkev v Rupi: namesto cvetja na grob Janeza Pavletiča, brat Niko z družino 100.000 lir.
Za lačne po svetu: Dijak N.N. od svojega prvega zaslužka 200.000 lir.
Anica Slokar daruje ob 4. obletnici smrti moža Milana po 25.000 lir za Sveto Goro, Karitas, Vinc. konferenco in za Marijin dom v Rojanu.
Za misijone: Marija Trinko 100.000, V.G. 50.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: družina Urbančič ob 40. obletnici smrti mame Ane
60.000 lir.
1) Kmetijski in rokodelski strokovno-poljudni tednik, ki ga je urejeval Janez Bleiweis (1843-1902).
2) Nizozemski pomorščak, ki je odkril Tasmanijo in Novo Zelandijo (Abel 1603-1659).
3) Slovenski pedagog, ki je zastopal načelo, naj bi učitelji razumeli predvsem otrokovo osebnost.
4) Hrvaški in srbski begunci iz Bosne, ki so v 16. in 17. stoletju bežali pred Turki na ozemlje pod Avstrijo ali proti Benetkam.
5) Velika afriška država ob Sredozemskem morju.
6) Portugalska prestolnica.
Na označenih diagonalnih poljih dobiš tri milijonska japonska mesta.
PREMIKALNICA
SISAK
SOBAR
ČAVEN
MARAT
Gornje besede premikaj drugo pod drugo tako, da dobiš v treh zaporednih navpičnih vrstah tri reke: dve v Sloveniji ter tretjo v bivši Jugoslaviji.
Obvestila
V	četrtek, 5. avgusta, bo g. Jože Špeh imel v Barkovljah ob 18.30 sv. mašo z uro molitve za duhovne poklice. Iskreno ste vabljeni, da se je udeležite, kajti več ko nas bo molilo, večje upanja, da bo Gospod poslal delavcev v svoj vinograd, še posebno k nam. Vabijo Slovenska Vincencijeva konferenca, Klub prijateljstva in Barkovljani.
V petek, 30. julija, ob 11. uri bo v dvorani Granzotto na sedežu Ansa v ul. G. Reni tiskovna konferenca Kraške gorske skupnosti skupno s predstavniki strokovnih organizacij in krajevnih združenj.
Ob tej priliki se bo obrazložilo stališče v zvezi z deželnim zakonom 16, bolje znan kot zakon o Krasu.
Gornjim besedam zamenjaj začetno črko tako, da boš dobil nove besede določenega pomena.
Tako vstavljene črke ti dajo v prvem primeru (a) člana stolnega kapitlja ter v drugem (b) slovito slovensko božjo pot ob tromeji.
4) KO JUD VREČAR odide na daljše potovanje, si vzame s seboj to Be-ličičevo pripovedno delo (črtice) izdano leta 1962.
REŠITVE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE Križanka
Vodoravno: 1) strast 6) ozare 10) Kras 11) avtor 13) los 14) dleto 15) pe 16) et 17) arena 18) lok 19) Stena 20) takt 21) aspekt 23) Vrba 24) tona 25) triola 27) Tana 28) Kubed 29) Ava 30) denar 31) Ra 33) napis 34) por 35) zidak 36) miza 37) cesta 38) aparat
Navpično: 1) skleda 2) trot 3) ras 4) as
5) talent 6) Otta 7) zoo 8) ar 9) efekt 12) vena 14) Dreka 15) pokal 17) Atena 18) labod 19) spona 20) Trier 22) stava 23) Vrbas 25) Tunika 26) Ararat 27) tepec 28) kepa 30) dada 31) Roza 33) nit 34) Pir 35) s z 36) ma
Radio Trst A
Poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00,13.00, 14.00, 17.00, 19.00.
Spored od 1. do 7. avgusta 1993
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder. Andreja Gjud: »Lučka v ogledalu«. 10.25 Poletne melodije. 11.00 »Lahko noč, gospod...« 11.45 Vera in naš čas.
12.00	Na počitnice (ponovitev). 13.20 Glasba po željah. 14.10 »Ob srebrni reki«. 14.45 Znani ansambli. 15.30 Z naših prireditev. 17.00 Carlo Goldoni: »Mirandolina«.
Ponedeljek: 8.10 Četrtkova srečanja: dr. Kazimir Humar. 9.15 Otroški knjižni sejem. 9.35 Operetna glasba. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 Lev Nikolajevič Tolstoj: »Vojna in mir«. 11.45 Orkestralna glasba. 12.00 Po južnoameriških vrhovih. 12.40 Slovenski zbori. Slovenski madrigalisti; vodi Janez Bole. 13.20 Znaš ta zadnjo? 14.10 Filmi na ekranih. 14.25 Potpuri. 15.00 Poletni mozaik. 17.10 Klasični album: teden Felixa Mendelssohna-Bartholdyja. 18.00 Moji prijatelji za boljši svet.
Torek: 8.10 Tihotapstvo, ropi, krivolovi in druga hudodelstva ob meji. 9.15 Poti, zanimivosti in lepote naše dežele.
11.30 »Vojna in mir« - roman. 12.00 Fokus. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Na počitnice. 15.00 Poletni mozaik. 17.10 Klasični album. 18.00 Vladimir Jurc-Boris Kobal: »Lahko noč, gospod...«
Sreda: 8.10 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča. 9.15 Dermoflash.
10.10 Koncert v goriški stolnici. 11.30 »Vojna in mir« - roman. 12.00 Primorske mavrice. 12.20 Potpuri. 12.40 Slovenski okteti. Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida; umetniški vodja Metod Bajt.
13.30 Za smeh in dobro voljo. 13.45 Narodnozabavna glasba. 18.00 Moja srečanja z ljudmi v stiski.
Četrtek: 8.10 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča. 9.15 Muzeji v naši deželi. 10.10 Koncert v Križnem hodniku v Piranu. 11.30 »Vojna in mir«
-	roman. 12.00 Vojna je obrt, kruta in egoistična. 13.20 Glasba po željah. 17.10 Klasični album. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča. 9.15 Poti, zanimivosti in lepote naše dežele. 10.10 Stereofonski koncert. 11.30 »Vojna in mir« - roman. 12.00 Razglednice iz Srednje Amerike. 12.40 Mešani zbor Primorec-Tabor iz Trebeč in z Opčin vodi Matjaž Šček. 13.20 Števerjan ’93.
17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki (ponovitev). 9.15 Otroški kotiček. 9.35 Poletne melodije. 10.10 Stereofonski koncert.
11.30 »Vojna in mir« - roman. 12.00 Za črte, za bogove nad oblaki. 13.20 Glasba po željah. 14.10 Z naših prireditev (ponovitev). 15.30 Živeti zdravo. 16.00 Bile so stezice... 16.15 Glasba za vse okuse.
18.00	Mala scena: »Ob srebrni reki«.
KATOLIŠKI GLAS Tednik
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik:
Dušan Jakomin
Izdaja: Zadruga - Cooperativa: Goriška Mohorjeva Riva Piazzutta, 18 - Gorica - P.l. 00480890318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici
Letna naročnina: Italija	50.000
inozemstvo 70.000 zračna pošta 95.000
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 1000 lir, k temu dodati 19% IVA
Lučka P.
SSKIE (Svet slovenskih krščanskih izseljencev) vljudno vabi na
5. višarsko srečanje
Sobota, 7. avgusta, ob 16. uri v župnijski dvorani v Žabnicah:
Okrogla miza Izseljenci in slovenski mediji 1993 Sodelujejo: Andrej Rot (RTV)
Andrej Vovko (SAZU, Slovenec), Jože Prešeren (Rodna Gruda) Moderator: Martin Brecelj
Sobota, 7. avgusta, ob 20.30 v župni cerkvi v Žabnicah:
Koncert Oktet Vrtnica
Nedelja, 8. avgusta 1993:
ob 9. uri: romanje (peš) na Sv. Višarje (vodi Janez Rihar) ob 13. uri: slovesna maša v višarski cerkvi. Daroval jo bo g. škof Jože Smej.
BRANKO
Zemljepisna izpolnjevanka
1
2
3
4
5
6
f '\ AA					
A	r a V J	|			
	A	/ \ V Ji			
		A	/ \ w		
			A	V \ A, J	
				A	f \ V A'
DOPOLNJEVANKI
a) DOMEN STENA KAMEN SLIVA ZAROD TRSKA ROMAR
b) POKOL PRŠIČ ATIKA NIGER PRATO KRSTA ODEJA APORT ITRIJ PADAR POKER ANICA