Glosa
V SENCI VELIKIH
Zdi se mi vredno in potrebno zapisati besedo ali dve o ne tako osamljenih primerih ignorantskega odnosa do lokalnega tiska. Pisanja se nisem lotil iz nekakšnega manjvrednostnega kompleksa, marveč preprosto zato, ker hočem pri mlajših novinarjih zbuditi nekoliko več zanimanja za sodelovanje v lokalnem, še posebej pa v tovarniškem tisku. Če se, denimo, nekomu predstaviš kot novinar, se navadno zgodi, da te vpraša, ali delaš pri Delu, Dnevniku ali na RTV. Ves ostali tisk sodi že v drugo kategorijo, lokalni pa kar na dno vrednotenja tiska. Za marsikaterega novinarfa - pripravnika pa bi bilo zaželeno, da bi začel svojo novinarsko kariero morda prav pri lokalnem in tovamiškem časopisju.
Zato ni nič čudnega, če se tudi v nekaterih TOZD in v drugih inštitucijah včasih z omalovaževanjem obnašajo do lokalnega tiska. Ni osamljen primer, ko npr. na tiskovne konference, proslave ali na pomembne seje ne vabijo zastop-nikov občinskih glasil; kot da jih ni. Na dlani pa fe, da imajo glasila petih Ijubljanskih občin skupno naklado blizu 100.000 izvodov - to pa je že medij, ki ga ne kaže podcenjevati ali zanemarjati in bo dobival v novem delegat-skem sistemu še vse pomembnejšo vlogo. To pomeni, da so občinska glasila pri Ljubljančanih zasidrana vsaj v tolikšni meri kot dnevni, periodični in revialni tisk.
Temu primemo se do bkalnega tiska obnašajo tudi odgovomi dejavniki v društvu novinarjev Slovenije, predvsem kar zadeva kriterije pri podeljevanju vsakoletnih Tomšičevih nagrad za najbolj izvime in uspele novinarske prispevke. Sodim, da bi se v petnajstih letih obstoja nekaterih občin-skih in rnnogih tovamiških glasil nemara našel tudi kak novinar ali urednik, ki bi zaslužil Tomšičevo nagrado - če ne že slednjo pa vsaj kako drugo primemo nagrado in priznanje.
Ko človek razmišlja o teh rečeh, se žal ne more znebiti občutka, da tudi na tem področju bržkone delujejo ,,kuhi-nje", na rovaš katerih je bilo zapisanih že ničkoliko hudih besed.
ff