časopis za slovensko krajevno zgod o v ino kronika IN MEMORIAM ZVONETA MIKLAVICA V času prve svetovne vojne in v letih po njej se je mnogo Slovencev in slovenskih družin izsejilo iz Primorske in iz Trsta v notranjost slovenskega ozemlja. Medtem ko pripisujemo izseljevanje v vojnem času tako imenovanim »vojnim razmeram«, to je, pri- tisku bližajoče se fronte, je pa drugo izselje- vanje imelo značaj politične emigracije. Prvi skupini preseljencev je pripadala tu- di družina pokojnega Zvoneta Miklaviča. Si- cer je bil pokojnik rojen 9. aprila 1914 v Trstu (starši so prišli v Trst iz Volč), toda komaj je dobro shodil, je moral zapustiti me- sto, ker so družino preselili na slovenski del Štajerske. Ko se je oče vrnil leta 1920 iz ruskega ujetništva, se je zaposlil v Trbov- ljah kot trgovski pomočnik. Zato je sin prav tu tudi obiskoval ljudsko šolo — in spozna- val proletarsko življenje soseske. Tu se je v njem podzavestno gradil temelj za oprede- litev k socializmu oziroma komunizmu. Ta ideja mu je prešla v zavest v gimnazij- skih letih, saj je bil višješolec prav v času velike svetovne gospodarske in domače go- spodarske ter politične krize (na ljubljansko realko se je vpisal leta 1927) in se mu je toliko bolj okrepila najprej na pravni fa- kulteti, od leta 1939 dalje še na filozofski fakulteti. Zato je popolnoma logično, da je bil v času diplomiranja leta 1943 že aktivist Osvobodilne fronte in tesno povezan tudi s partizani. Ko so bili takoj po okupaciji starši izgnani na Hrvatsko, je sin Zvone odšel v Belo kra- jino, kjer se je zaposlil kot cestni delavec. Ker je bil že tu povezan z aktivisti in par- tizani, so ga oktobra 1941 aretirali; bolezen ga je rešila pred dolgotrajnim zaporom ali še čem hujšim. Umaknil se je v Ljubljano, to- da tudi tu ga je zaradi dela za Osvobodilno fronto čakala podobna logika: okupator ga je leta 1944 aretiral in zaprl. Po osvoboditvi je bil najprej profesorski pripravnik na nižji gimnaziji v Zgornji Ši- ški (diplomiral je namreč iz pedagoške sku- pine), potem pa je od leta 1946 dalje oprav- ljal službo, za katero je bil že po svoji nara- vi močno disponiran: kot poverjenik za kul- turo in umetnost Mestnega ljudskega odbora Ljubljana (od leta 1955 dalje kot načelnik podobnega oddelka Okrajnega ljudskega od- bora Ljubljana) je skrbel za vse kulturne in umetniške ustanove v mestu, ki so spadale v njegovo območje, na primer za Mestno gle- dališče. Mestni muzej. Slovansko knjižnico. Lutkovno gledališče. Mestni arhiv itd., itd. Delo ni bilo lahko, saj je posredno nosil bre- me za repertoar gledališča, za načelni razvoj muzeja, za dotacije knjižnicam, za primerno razvedrilo otrokom, za napredek arhivistike, za kvalificiran kader množice novih glasbe- nih šol, za primerne ateljeje upodabljajočih umetnikov in podobno. Zato je povsem razumljivo, da se je leta 1952 zelo navdušil za idejo, ki je živela v Mestnem arhivu že od osvoboditve dalje, naj se utemelji revija, ki bi bila nadaljevanje kulturne tradicije, utemeljene z izhajanjem predokupacijske Kronike slovenskih mest. Idejo je podpiral moralno in gmotno (oskrbel ji je osnovno glavnico in še dodatne kapi- tale!). Vneto in zavzeto je sodeloval pri vseh ustanovitvenih sejah in pripravah, nagovar- jal je znance, da so prispevali članke, oskr- bel je celo oglase raznih podjetij, se zanimal za zunanjo opremo revije in podobno. Čeprav je ob zaživitvi postala nova »Kro- nika, časopis za slovensko krajevno zgodo- vino« glasilo sekcije za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo, je ured- niški odbor izvolil prav Zvoneta Miklaviča za odgovornega urednika. S tem je namreč hotel poudariti njegove nemajhne zasluge za realizacijo omenjene pozitivne ideje. Razen nekaj izjem je sodeloval na vseh sejah, ki jih je imel uredniški odbor od začetka do letoš- 59 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino njega marca in ki jih v teku teh 15 let ni j bilo malo. Ko je leta 1963 postal direktor Pionirskega doma in zaradi tega zapustil uradne prostore načelnika kulturnega oddelka Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, ni to prav nič vplivalo na njegov odnos do uredniških po- slov pri Kroniki. Ostal jim je zvest prav do tragične in vsekakor prezgodnje smrti dno 27. marca letos. Kot enega izmed realizatorjev »Kronike« in njenega dolgoletnega odgovornega ured- nika ga bo ves kolektiv njegovih sodelavcev iz ožjega in širšega kroga revije ohranil v lepem in častnem spominu. Jože Som 60