Vzgoja v samodelavnost. Za okrajno učiteljsko konferenco vPtujem priredil Ivan Kelc, nčitelj pri sv. Barbari v Halozah. Učitelj, živoč med narodom, je tako rekoč po svojem pozvanji prisiljen, spoznovati nravnost in značajnost ljudstva, njega dobro in slabo stran. Jako zaslepljen in brez vse občutljivosti bi moral biti učitelj — izobraževalec naroda, ako ne bi iskal in premišljeval vzrokov slabe, a tudi dobre verstne nravnosti, ter njihovih nasledkov pri pouku primerno in umno ne porabljal; marveč on se bode pital, ali je vzrok neugodnim razmeram društveno življenje, cerkveno ali šolsko naobraževanje ? Vzrok temu so morebiti vsi trije navedeni, pa, če vprašaš cerkev: zakaj ni bolje? odgovoriti ti more: šibi, ravnaj, odraščeno zastarelo drevo, če moreš, ne da se ti zravnati, poprej se ulonai, preden pripogne. Poprašaj posamezne roditelje, zakaj niso njih otroci boljši? Odgovorč ti: Kako bi mogli mi svoje otroke drugače vzgojati, ker se tudi mi inače učili nijsmo. Kaj je tedaj krivo, ka se tudi oni niso naučili nič boljšega? Iteči smem: organizacija naših prejšnih šol in način vzgoje. (Odkar so šole po Slovenskem, jim je bil poglavitni namen ,,ponemčevanje". ,,Politische Scbulverfassung" ne pozna drugačnih iol, kakor nemških, kakor da bi v Avstriji sami Nemci živeli. — Previdni deržavniki so zdavno razumeli, da tako se ljudstvo ne omika. — L. 1848 je marsikaj zastarelega streslo, tudi šolsko organizacijo je pretreslo. — Drugače mora biti! Pa kako? — Ranjki Slomšek je pervi pot pokazal s svojo knjigo: nBlaže in Nežica" v ncdeljski šoli. Prišel je naučni minister Thun, on je iskal izvedencev. Na Slovenskem je najdel škofa Slomšeka, in ta je bil pervi, ki je pisal ali pisati veleval slovenska berila. — Tako je prišlo, da je šolsko zakonostavstvo poznalo tudi Slovence. Odsihdob je šola veselo napredovala. Slovenci so se smeli po šolah slovenskega jezika učiti, in to je bil pervi sicer mali korak do jednakopravnosti. — Prišlo pa je leto 1866 in klic (umeten) po šolski reformi. Solska postava 1. 1868 je odpravila cerkveno nadzorništvo in 1. 1869 smo dobili novo šolsko postavo, in po posameznih kronovinah prej ali slej dež. šl. postave. V teh postavah je uže govorjeno o drugih deželnih jezikih, postava namreč ni odpravila tega, kar je uže bilo poprej pod duhovnim nadzorstvom vpeljano, namreč, nda seotroci začnejo poučevati v maternem jeziku". Svet pa tega ni vedel, ali ni hotel vedeti, in to so nekateri tako razglasili, kakor da bile nove šolske postave nam večo pravico zarad maternega jezika prinesle in so od njih veliko za sloveničino pričakovali. Z 1. 1870 se začenja nova šolska doba, imenujmo jo — nemško-liberalna ali vstavoverna doba. Eeformirali, zboljševali so šolstvo tako, da uže to reformirajo, kar so prej zboljšali. Ta doba nas menda zapuiča, ali nas še ni zapustila. Stvar je pa taka, da se je v tej dobi ponemčevanje na podlagi šolskih postav začelo previdno, polagoma tako, kakor še nikoli prej, ker sedaj ima vlada neposrednje šolstvo v rokah, šol in učiteljev je veliko več kakor prej, in učitelji so sedaj uradniki, ki svoje plače pri c. k. blagajnicah dobivajo. Ali to morda ni res? Kjer so Nemci v večini, kakor na Koroškem, se otroci po šolah še slovenski brati ne smejo učiti, po Koroškem so zginile nekdanje slovenske, in slovensko-nemške šole; seveda tam, kjer Slovenci skupno prebivajo, ne gre tako lahko in hitro in sedaj so tudi deržavniki bolje izurjeni in školniki bolj vešči kakor nekdaj, za cesarja Jožefa, ko so nemščino zapovedali, v kakih 5 letih pa vse ljudstvo uže ponemčeno pričakovali. S pervega je le treba narodnjake iz vseh boljših služeb spodrivati, premestovati, drugo uže pojde s časom. — Kdor hoče kaj več o tem zvediti, naj bere: Griindung der oster. Volkschule nHelfert" in pa življenje nSlomšekovo", sp. BKosar"; vendar toliko sem hotel omeniti, da se učitelji ložje, ako hočejo, v našem času orientirajo.) — Ako tedaj šola stavi podlago omiki, značajnosti in nravnosti, smemo tudi prašati: So li šole nekdaj ali so sedaj tako urejene, ko bi bile v istini temelj navedenim krepostim. Premišljevaje poprejšne narodne šole in istih nasledke moram na to vprašanje zanikavno odgovarjati. — Otrok pred šolskim obiskovanjem se naravno razvija, giblje se uže v zibeljki, če ne more drugega, pa roke in noge, hoče vstati in kako se čudi skerbna mati, ko naenkrat zagleda otroka sedečega, hote kaj imeti, po čem segati i. t. d. čim dalje raste, tem bolje ga žene narava v zmirom živahnejše gibanje. Tako se otrok naravno razvija, nagon za delavnost se ne sme zatirati, samo poželjnost do hudega mora se zavračevati in odvračati; isto tako dela tudi vertnar, ki prirezuje drevesu le izrastke in divje mladike. — Otrok nekaj odrastel, počne misliti na šolo, kamor vidi, da drugi ido, rad bi tudi on šel z drugimi vanjo in skakal poleg ovih; on hoče kaj več vedeti, kaj več poskusiti, kar mu doma ni mogoče. Ali kjer so odraščeni tako nespametni, da mu se šolo žugajo, pristudi se otroku šola, predenj vanjo stopi. Otrok poslednjič itak primoran v šolo vidi, da tam vlada polovičarstvo, potujčevanje, obupa sam nad sabo, samosvest se zgublja, to so nasledki jednostranske, nenaravno vzgajoče šole. Ako se pa uže otroku vzame veselje do vsega naravnega, do vsega lepega, kar bi ga vzbujalo v samodelavnost, kaj čuda, ako potem med odraščenimi nahajamo dosta izveržkov človeštva, ki zapadejo potem javni pravici. Tega bi ne bilo, ko bi narod bil toliko izobražen in bi dospel do one, vzorne vzvišene samostalnosti in lastne prepričanosti, ktero zahtevajo naravne, Človeške postave. (Omika sama na sebi ne varuje človeka hudega, hudodelcem po uječab ne manjka toliko razumnosti, marveč dobre poštene volje i. dr.) Tedaj šola in posebno narodna šola mora drugačna biti, ka bode mogla vspešno delati na polju najtežavnejšega posla, na polju omikanja in izobraževanja narodovega. Solnce jednakopravnosti mora sijati vsem narodom mnogojezične Avstrije. Blažilni žarki Djegove svitlobe naj razgrevajo vse krogove, vse narode. Protivniki spoznavši blagoclelno svitlobo ia neskrušljivo moč, bodo primorani vtihniti. (Konec)