LETO 1941
Zaloški
železničarji
Na območju Polja in Zaloga ter v njuni širši okolici so bili prebivalci pred drugo svetovno vojno politično močni razgibani. Med njimi je bilo veliko železničarjev. Kot begunci so se po prvi svetovni vojni zaradi fašistične italijanske raznoradovalne politike - ki jih je ali odpuščala iz službe ali jih je. njeno nasilje prisililo, da so sami zapustili Julijsko krajino -, naselili na vzhodnem področju širše ljub-Ijanske okolice. Železničarji v Polju in Zalogu so bili dokaj levičarsko in protifašistično usmerjeni in tako so tudi ob prihodu italijanskega okupatorja med prvimi sabotirali okupatorjeve ukrepe in orga-nizirali Osvobodilno fronto. Komunisti in skojevci
so namreč imeli ne le med prebivalci, temveč tudi med železničarji svoje privržence in sodelavce še iz 'časa predvojnega revolucionarnega delavskega gi-banja.
Na železniški postaji Zalog je bila-tik pred vojno ustanovljena partijska celica, ki so jo sestavljali telegrafist Rudi Sigulin, kretnika Jože Omahen in Ivan Dorbež - komunist iz leta 1920. Nekaj želez-ničarjev je bilo v kandidatski celici: prometnik Ja-nez Pangeršič, premikač Danilo Kralj, nadpremikač Tone Zupančič, prenrikač Miha Kaluža in nadzorni premikač Roman Klešnik. Od leta 1938 je delovala
tudi organizacija SKOJ, v kateri je bilo največ mladincev železničarjev ali pa mladincev in mla-dink, katerih očetje so bili železničarji.
Začetek organiziranja OF na železniški postaji Zalog je bil torej tesno povezan s političnim delom v kraju. Zato so že konec maja ali v začetku junija 1941 ustanovili odbor OF. Ta je imel prek Rudija Sigulina in Petra Čermelja zvezo z okrožnim komi-tejem KPS v Zalogu in je delal do 15. maja 1942. Železniška postaja Zalog je bila kot sestavni del ljubljanskega železniškega vozlišča s premikalnim kolodvorom in hkrati kot obmejna postaja ob nem-ško-italijanski okupacijski meji zelo pomembna. Tu so sestavljali nove kompozicije tovornih vlakov, ki so vozili iz fašističnih držav proti jugu in severu. Železničarji na odseku proge Ljubljana-Zalog so bili tesno povezani z ljubljanskim železniškim vozli-ščem in so prek železniškega komiteja KPS in orga-nizacij OF v posameznih delovnih enotah sodelovali pri razHčnih sabotažah.
Sprva so sabotažne akcije na prpgi izvajale bor-bene skupine skojevcev iz Polja in Zaloga in tam-kajšnji železničarji. Ti so jim namreč posredno po-magali s strokovnimi nasveti ali pa so pri akcijah celo neposredno sodelovali. Posledica vsakodnev-nih sabotaž so bila pogostna zaslišanja, aretacije in racije železničarjev na zaloški postaji. Italijanski
okupatorji so med prvimi prijeli Rudija Sigulina, in to že 22. julija 1941, vfendar so ga konec avgusta izpustili; 9, marca 1942 so ga zopet prijeli in ga kasneje ustrelili. Prijeli so tudi druge železničarje in jih poslali v internacijo.
Zaradi rastočega okupatorjevega nasilja spomla-di 1942 so železničarji na odseku Ljubljana-Zalog odhajali v partizanske enote. Skupina mlajših želez-ničarjev je odšla aprila 1942, večja skupina 20 železničarjev pa s postaje Zalog neposredno po raciji 18. maja 1942. Spričo tega je bil železniški promet na postaji Zalog tri dni prekinjen, in to v dnevnih od 18. do 21. maja.
Zaradi aretacij, streljanja železničarjev in odgona v internacijo ali odhoda v partizanske enote je podtalno delovanje železničarjev za nekaj časa pre-nehalo, ni pa usahnilo. Že konec maja 1942 so nanovo organizirali odbor OF, ki je imel v mnogih akcijah, tako pri organiziranju sabotaž kot prevozu ilegalcev, organiziranju kurirskih zvez in javk, in-tendance in vagonskih pošiljk tesne zveze s sbšed-njimi postajami in širšim okoliškim območjem.
Aktivistično delo zaloških železničarjev se je pre-pletalo z osvobodilnim gibanjem okoliškega prebi-valstva in je bilo vsa leta vojne pomembno zaledje narodnoosvobodilni vojski.
Anka Vidovič-Miklavčič
Peter Kozole, »Če ne bi bilo vstaje slovenskega naroda in Osvobodil-ne fronte, bi se naša zgodovina morda zasukala v čisto drvgačno smer. Tako pa imamo zdaj svobo-do, demokracijo, neuvrščenost, sa-moupravljanje. Revoludja nam je tudi prinesla, da lahko poučujemo v slovenskcm jeziku, za kar so se v pretek/osti prizadevaJi že drugi za-vedni Slovend. Vie_ to so vrednote, ki jih moramo prenašati na mlade.*
Miiena Bajzek: »Ljubljana dobiva podobo velemesta, vendar ne sme-mo pozabiti, da je tudi turistično mesto in da bi morali še bolj kot doslej skrbetiza njeno tradicional-no, turističnozanimivopodobo. Pri tem ne mislim samo na arhitekturo, tnarveč tudi na gostoljubnost, ki zadnje čase nekoliko izginja.t
Alojz Janežičr »Z velikimi koraki hitimo v prihodnost, toda tale »atomski čas* nas ubija. Mladilju-dje nočejo več v poklice, proizvo-dni delavci še vedno »bežijoc v administradjo. Veliko pričakujem od rezultatov usmerjenega izobra-ževanja, saj nam mora zagotoviti delovne močiza naše nove objekte, za naš nadaljnji razvoj.*
Betka Malič, »Spominjam se, kot da se je vse dogajalo včerij. Videla sem, kako je aprila 1941 general Rupnik šel naproti Italijanom na Vrhniko. Takrat sem imela Stiri-najst let in btatranec Slavko Ga-brenja, ki je kasneje padel, me je poučil, kaj se dogaja. Mi otrod smo pisali parole OF, risali srpe in kladiva na liste, lci smojih trosili ali kpili na poslopja.«
Franc Jaklič: »Prijeteri občutek prevzema človeka, ko hodipo me-stu in se spominja: v tej hiši smo delali, pri tisti zgradbi smo sodelo-vali,.. Ko smo gradili stavbe, pa smo gradili tudi medsebojne odno-se, vzdušje v dehvnem kolektivu. Velik napredek smo dosegli v času po osvoboditvi, dvignila se je naša življenjska raven. Pri delu se nikoli nismo iistrašili ovir, še boljzavzeto smo poprijeli pa ješlo - m tako je še danes.*
mag. Anuša Rode, »Aktivno delu-jem v našem delegatskem sistemu. Maisikdaj mi zato zmanjka proste-ga časa, pa vendarle... Veliko te-žav sem imela z otroškim varstvom, vendar sem to zdaj uspela rešiti. Precej časa tudi preživim na poti med domom in službo, saj ne iivim v Ljubljani. To so pač problemi zaposfene žene, matere, de/e-gatke.«
Milan Nevečny: »Prava škoda je, da v Ljubljani ni več prvomajske parade, ki bi lahko bila nadvse slo-vesna piav letošnje, jubilejno leto. Spominja me na staro, idilično Ljubljano, ko je bila še majhna in smo se vozili s tramvaji. Lepo je, da smo tako napredovali, manj pa je lepo, da nismo Ljubljančani nič veL tako čustveno veztni na mesto, kot smo bili nekdaj.«
Nada Slatncr: »Verjetno nihče na svetu ni pričakoval takohitrega ra-zvoja Jugoslavije po vojni. Dosegli smo ogromen napredek na vseh področjih, zlasti pa pri uveljavlja-nju ustvarjalne vloge delovnega človeka. Svoj delež ima pri tem tudj mladina, ki se zlasti v zadnjih letih vldjučuje v delegatski sistem in po svojih močeh prispeva k na-daljojemu razvoju naše družbe. Se-veda so še težave, tudina kongresu samoupravljalcev bomo spregovo-rili o njih, vendarjih bomo skupno tudi učinkovito razrešili.*
Branko Trkmič, »Vletih oborože-ne revolucije in narodnoosvobodil-nega boja smo si začrtali svojopot, tako da smo kasneje lahko kljubo-vali tudi velesilam, čeprav so neka-teri vsvetu menili, da to ni mogoče. Mislim, da bodo mlajše generacije še naprej s pridom znale uporablja-ti te pridobitve. Iz tenaŠe zgodovi-ne izhajajo še posebne naloge za našo službo, namreč varOvanje teh pridobitev.«                  '
Mojca Gliha: »Lahko smo ponos-tni, da smo v Ljubljani končno do-bili veličasten kultumi dom, kakrš-nega naše mesto tudizasluži. Lepo je, da se mesto hitro razvija, a ta nagtica ima tudi svoje sence. Moti me, da naša Ljubljana ni več bela.«
Miro Pirc: »Povsem razumljivo je, da pride ob tako hitrem razvoju tudi do občasnih teiav, morda stno celo preveč naložili eni generaciji. Toda, presegli bomo tudi to ob-dobjSf čeprav stabilizacijska bre-mena marsikje nalagajo le na de-lavčeva ramena. Z optimizmom zrem v prihodnost, z delom pa bo-mo dokazalisvojo zrelost«
Dunja Simsič: »Ideje, ki so pripe-Ijale do ustanovitve Osvobodilne tronte, so žive Se danes. Osvobodil-na fronta je zdmžila vse napredne sile, delavce, kmete, inteligenco in postala vseljudska politična organi-zacija v borbi proti sovražniku, v. prizadevanjih za lepšijutri v demo-' kratični Jugoslaviji. Osvobodilna fronta je pomenila idejo bratstva in. enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, to idejo pa moramo zlasti v današnjem času skrbno ne-govati. S ponosom tahko gledamo na našpovojni razvoj.* '
Avgvst Klančar, »Včasi/i sem že kot otrok ž očetom hodil v gozdove tesarit. Ukvarjali stno se tudi s su-ho robo, da smo imeli pri hiši kak dinar. Danes hodim v službo in s plačo sem že precej posodobil kmetijo. Dobili smo tudi elektriko in vodo, le šepot nam manjka. Včasih smo se komaj za silo preživ-Ijali v teh hribih, danes pa je ve/iko sprememb nabolje.«