GLASBENA USTVARJALNOST IN POUSTVARJALNOST VALVASORJEVIH POTOMCEV NA SLOVENSKEM V 19. IN PRVI POLOVICI 20. STOLETJA BORIS GOLEC Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana Izvleček: Prispevek obravnava do nedavna neznane potomce kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), tako ali drugače povezane z glasbeno ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo v slovenskem prostoru. Pripadali so zadnjim na Slovenskem živečim generacijam polihistorjevega rodu in izšli iz vseh treh vej Valvasorjevega potomstva, ki so se razdelile v sedemdesetih letih 18. stoletja. Sredi 19. stoletja so se skoraj vsi njihovi člani preselili s slovenske Štajerske v Gradec, toda prav vsi, ki so se dokumentirano ukvarjali z glasbo, so vsaj del življenja preživeli na Slovenskem. Razvejano potomstvo Janeza Vajkarda Valvasorja (do danes okoli 250 oseb) je od vseh umetnosti najbolj povezano prav z glasbeno. Ključne besede: Valvasor, baroniDienersperg, vitezi Gadolla, Rudolf von Weis-Ostborn, skladatelji Ipavci Abstract: The article deals with the until-re-cently unknown descendants of the Carniolan polymath Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) that were connected one way or another to music production and reproduction in the Slovenian territory. They belonged to the last generations of the polymath's family to live in the Slovenian territory, stemming from all three branches of Valvasor's descendants that split in the 1770. In the mid-nineteenth century nearly all their members moved from Slovenian Styria to Graz, but each and everyone who has been documented to have engaged in music had spent at least part of their lives in the Slovenian territory. Music was the art to which the branched-out descendants of Janez Vajkard Valvasor (about 250persons to date) have been most closely connected. Keywords: Valvasor, Dienersperg barons, knights of Gadolla, Rudolf von Weis-Ostborn, composers of the Ipavec family Četudi kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) v slovenski glasbeni zgodovini nima posebnega mesta - na njegovo Slavo vojvodine Kranjske (1689) se v zvezi z glasbo opirata predvsem folkloristika ter glasbeno narodopisje1 -, želim s pričujočim 1 Prim. Peter von Radics, Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor (Ljubljana: Krainische Sparkasse, 1910), 147-149; Igor Cvetko, »Valvasor in njegov zvok,« Valvasorjev zbornik: Ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske: Referati s simpozija v Ljubljani 1989, ur. Andrej Vovko, (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1990), 311-322. prispevkom opozoriti na tiste nedavno odkrite Valvasorjeve potomce, ki so bili tako ali drugače povezani z glasbeno ustvarjalnostjo in poustvarjalnostjo našega prostora. Pripadali so zadnjim na Slovenskem živečim generacijam polihistorjevega rodu. Z znamenitim prednikom jih res ne povezuje veliko več kot genealoška vez in vrhu tega za svoje sorodstvo z Valvasorjem po večini niti niso vedeli. Dejstvo, da je šlo za neposredne potomce ene naših najznamenitejših osebnosti zgodnjega novega veka ter kulturne in znanstvene zgodovine nasploh, se torej kaže predvsem kot zanimivost, vendar po drugi strani ne gre prezreti, da je razvejano potomstvo J. V. Valvasorja (skupaj okoli 250 oseb) od vseh umetnosti najbolj povezano prav z glasbeno.2 Vse tri rodbinske veje Valvasorjevih potomcev, ki so preživele do 20. stoletja - leta 1936 izumrla Dienerspergova ter še živeči Gadollova in Resingenova - so izšle iz otrok ene same osebe, polihistorjevega pravnuka Avguština barona Dienersperga (1742-1814), in v vseh treh so izpričani glasbeno usmerjeni ljudje, katerih življenjske poti so vrhu tega vsaj deloma povezane s slovenskim ozemljem. Skoraj vsi Valvasorjevi potomci so se sicer sredi 19. stoletja preselili s slovenske Štajerske v Gradec, a je še vse do leta 1941 vsaj kakšen prebival tudi na Slovenskem. Rodbina Gadolla, iz katere je izšel zadnji med njimi, živi v slovenski glasbeni in kulturni zgodovini zaradi povezanosti s šentjursko rodbino skladateljev Ipavcev, Resingenova rodbinska veja, prav tako povezana z Ipavci, pa je dala priznanega štajerskega skladatelja Rudolfa von Weis-Ostborna (1876-1962, Gradec), ki je v drugem desetletju 20. stoletja deloval v Ljubljani in je sploh kot zadnji iz Valvasorjevega rodu živel v rodnem mestu svojega prednika, kranjskega polihistorja. Rod Janeza Vajkarda Valvasorja je zdaj dobro raziskan, ni pa mogoče reči, da zadovoljivo poznamo nagnjenja in darove posameznikov, še zlasti ne za prve štiri ali pet generacij, do prve polovice 19. stoletja. Relevantne vire prve roke o življenjskem slogu polihistorjevih potomcev predstavljajo za celotno 18. stoletje pravzaprav le njihovi zapuščinski inventarji (popisi premične in nepremične zapuščine). Žal so ohranjeni samo inventarji edine Valvasorjeve hčerke, katere rod se je nadaljeval do danes (1755), obeh njenih hčerk (1769 in 1786) ter duševno obolelega vnuka grofa Paradeiserja (1789), čigar zapuščino so popisali že 34 let pred njegovo smrtjo (u. 1823), toda niti v enem inventarju ne najdemo najmanjšega namiga na kakršno koli zanimanje za glasbo.3 Glede na izpovedno omejenost inventarjev in njihovo slabo ohranjenost, saj jih za veliko večino Valvasorjevih potomcev nimamo, seveda ni mogoče dajati nikakršnih sodb o tem, kakšno 2 O celotnem Valvasorjevem potomstvu gl. Boris Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni,« Zgodovinski časopis 62 (2008): 351-383 (1. del); Zgodovinski časopis 65 (2011): 292-373 (2. del); Zgodovinski časopis 66 (2012): 46-114 (3. del). 3 Zapuščinski inventarji Valvasorjeve hčerke Regine Konstancije Dienersperg, roj. Valvasor (Arhiv Republike Slovenije (= ARS), AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 18, fasc. XI, D-25, 25. 2. in 7. 3. 1755), vnukinje Marije Ksaverije baronice Gall pl. Gallenstein, roj. Dienersperg (prav tam, šk. 39, fasc. XX, G-164, 17. 7. 1786), pravnuka Lovrenca Regulata grofa Paradeiserja (prav tam, šk. 92, fasc. XXXVIII, P-215, 1. 8. 1789) in vnukinje Jožefe Katarine Dienersperg, roj. Dienersperg (Steiermarkisches Landesarchiv, Gradec (= StLA), A. Dienersperg, K 2, H 49, 21. 8. 1769). Obsežen je zlasti inventar zapuščine izobraženega grofa Paradeiserja, a med številnimi predmeti in knjigami tudi v njem ni najti ničesar povezanega z glasbo. vlogo je imela glasba v življenju posameznikov njegovega rodu v 18. stoletju. Inventarje štirih polihistorjevih potomcev sem omenil tudi zato, ker enak vir, inventar zapuščine Janeza Vajkarda Valvasorja (1694), vendarle navaja nekaj glasbenih instrumentov.4 Če Valvasor ne bi zapustil Slave vojvodine Kranjske, bi bil popis njegove zapuščine sploh edini dokaz, da ga je instrumentalna glasba vsaj zanimala, če ni kar sam igral katerega od popisanih instrumentov. Dienerspergova rodbinska veja - pozabljeni in zapravljeni glasbeni talenti? Dienerspergovo rodbinsko vejo Valvasorjevega potomstva v ožjem pomenu besede je zasnoval polihistorjev prapravnuk Franc Ksaver baron Dienersperg (1773, Dobrna - 1846, Gradec), v širšem smislu pa je njena začetnica Regina Konstancija Valvasor (ok. 1690, neznano kje, u. 1755, Novo mesto), najmlajša hči Janeza Vajkarda Valvasorja, poročena pl. Dienersperg. Od šestih preživelih otrok kranj skega polihistorja je ta pred nekaj leti ponovno odkrita pozabljena hči edina imela vnuke in nadaljnje potomce. Z njenima hčerkama se je Valvasorjevo potomstvo razdelilo na kranjsko vejo - grofe Paradeiser, ki je izumrla leta 1823 v Ljubljani, in štajersko vejo - pl. Dienersperge, saj se je tudi njena hči Jožefa (1712, Volavče pri Šentjerneju, u. 1769, Ponikva) omožila v Dienerspergovo rodbino, in sicer na graščino Ponikva pri Celju. Leta 1766, že po moževi smrti, je dočakala pobaronjenje svojih devetih sinov, toda le eden od teh, že omenjeni Avguštin baron Dienersperg (1742, Ponikva pri Celju - 1814, Zg. Lanovž pri Celju), je imel legitimne otroke in je prednik vseh danes živečih Valvasorjevih potomcev (v začetku leta 2011 jih je živelo 107). Sreči in razsodnosti gre zasluga, da ta rod ni ugasnil že leta 1772; Avguštin je namreč s svojo mlado družino dobesedno pobegnil iz starega in dotrajanega gradu Dobrna, ki se je nenadoma začel podirati. V dolini pod gradom je nato zrastla nova dobrnska graščina, od Avguštinovih petih odrastlih otrok pa so Valvasorjev rod nadaljevali trije: sin Franc Ksaver, hči Barbara, por. pl. Gadolla, in hči Terezija, por. pl. Resingen. Rodbina sina Franca Ksaverja (1773-1846), ki je podedoval dobrnsko gospostvo z zdraviliščem, je po moški strani izumrla z zadnjim baronom Dienerspergom leta 1905 v Budimpešti, po ženski pa leta 1936 v Gradcu.5 Da je bil Dienerspergov rod povezan z glasbo, je znano šele za čas od tridesetih let 19. stoletja dalje. Gre sicer zgolj za nekaj drobnih podatkov, ki pa, povezani v celoto, dajejo slutiti, da je imela glasba v Dienerspergovi rodbini vendarle posebno mesto. Najzgodnejše poročilo o tem, četudi zelo skromno, dolgujemo dobrnskemu graščaku Francu Ksaverju, precej lirični in v mladosti močno ranjeni duši. V svojih spominih, napisanih v letih 1835-1836, je med vzroki, zaradi katerih se je v tem času skupaj z družino preselil z Dobrne v Gradec, navedel tudi glasbeno izobrazbo dveh svojih hčerk: »Razlog, da sem se z družino preselil v Gradec, je predvsem ta, da bi najinega najstarejšega sina [Ferdinanda], 4 V popisu Valvasorjeve zapuščine v Krškem se je znašlo sedem lesenih piščali, od tega pet obitih z medenino, nov fagot, dve harfi, od teh ena obita z medenino, dva velika in trije majhni francoski šalmaji (Schalmeipfeiffen aus Frankreich) ter dve dudi (Radics, Johann Weikhard Freiherr von Valvasor, 149; Cvetko, »Valvasor in njegov zvok,« 311). 5 Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (3. del), 75-82. ki je napredoval v višje šole, lahko imela [s soprogo] pod starševskim vodstvom, dvema mlajšima hčerkama, Idi in Mari, pa omogočila primeren pouk francoščine, plesa in igranja klavirja, ter končno, da ne bi pogrešali zdravniške pomoči, ki nam je v Celju povsem manjkala.« 6 Mlajši hčerki Ida (1819-1894) in Marija - Mari (1824-1890), tedaj stari 16 in 11 let, naj bi torej plesali in igrali klavir, kar je sicer spadalo v standardno damsko vzgojo in izobrazbo, primerno njunemu stanu. Njuni nadaljnji življenjski poti poznamo le v osnovnih potezah. Zanimivo je, da sta obe umrli približno v istem času v Celju, Marija kot vdova po tržaškem gubernijskem uradniku, potem ko je z edino odrastlo hčerko zapustila Trst, njena starejša sestra Ida, ki je večino življenja preživela v Gradcu, pa po (neformalni) ločitvi od svojega neplemiškega moža.7 Bežna omemba v spominih barona Dienersperga, da sta dve njegovi odraščajoči hčerki igrali klavir, zaživi v drugačni luči ob naslednjem dragocenem podatku. Njegova vnukinja Antonija baronica Dienersperg (1855, Gradec - 1908, Kog pri Ormožu), hči zadnjega sina Antona Aleksa, je bila prva glasbeno izobražena oseba v Valvasorjevem rodu sploh. Kot je k spominom njenega deda in očeta po njeni smrti pripisal Antonijin mož Ludvik Kofler (1843-1914), je pred poroko končala konservatorij na Dunaju. To je obenem vse, kar o njeni izobrazbi vemo. Na Dunaju se je s Koflerjem, Ptujčanom iz znane meščanske rodbine, tudi poročila, nato pa sta se zakonca z edinim sinom Ludvikom Koflerjem ml. (1876-1914) po krajšem bivanju v Gradcu preselila na Koflerjevo posestvo na Kogu pri Ormožu, kjer so vsi trije pomrli v kratkem časovnem razponu med letoma 1908 in 1914. O njihovem bivanju v zakotju Slovenskih goric, ki je trajalo več kot tri desetletja, je sicer znanega komaj kaj. Kot priča zemljiška knjiga, je Ludvik ml. živel razsipno in neurejeno življenje, kar tudi pojasnjuje, zakaj je neporočen in v komaj 37. letu umrl za vodenico.8 V spominu družine Breznik, poznejših lastnikov Koflerjeve posesti, danes še živita priimek Kofler in luksuzna oprema njihovega doma, med katero poleg velike knjižnice, krasnih slik, porcelana in srebrnega pribora ni manjkal koncertni klavir.9 Kdo na Kogu je poslušal zvoke te pozneje onemele priče na pozabljene čase, je mogoče le ugibati, kakor tudi to, ali je glasbeno izobražena gospa Antonija Kofler, rojena baronica Dienersperg, razveseljevala občinstvo na javnih nastopih. O tem je morda kdaj poročalo štajersko časopisje, a dosedanje iskanje morebitnih zapisov o Antonijinem koncertiranju ni dalo rezultatov. Glede na to, da ob njeni smrti v časopisju zaman iščemo vsaj kratek nekrolog, kakršne so sicer namenjali tudi v javnosti manj znanim pokojnikom, pa vse kaže, da je njena družina živela bolj odmaknjeno. Zanesljivo je bilo tako zadnja leta, ki jih je zaznamovalo nezgledno početje edinega sina. Antonijina polsestra Maria Sonnewend 6 Boris Golec, »Trpljenje 'celjskega Wertherja', tosvetne skrbi njegovega sina in uvod v zaton njunega rodu: Spomini dveh Valvasorjevih potomcev baronov Dienersperg s Celjskega,« Zgodovina za vse 18, št. 1 (2011): 33. 7 Prav tam, 55-56. 8 Prav tam, 59-60; Boris Golec, »'Der Hudič ist hier zu Hause' - med uboštvom, glasbo, portreti neznanih prednikov, shizofrenijo in evtanazijo. Usode zadnjih Valvasorjevih potomcev na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja in njihova kulturno-umetnostna zapuščina,« Zgodovina za vse 17 (2010): 67-70. 9 Pričevanje Božene Kramberger, roj. Breznik, iz Lendave, ki mi ga je v pismu 6. oktobra 2009 posredovala njena sestra Breda Farkaš Breznik, zdravnica iz Radencev. Boris Golec: Glasbena ustvarjalnost inpoustvarjalnost Valvasorjevih potomcev na Slovenskem ... Spomini rodbine Dienersperg, ki so (1847-1895) je bila sicer poročena z ormoškim odvetnikom dr. Ivanom Geršakom (1838-1911), celih štirideset let stebrom tamkajšnjega slovenstva. A ker Geršak v svojih objavljenih spominih skorajda ni pisal o družini in zasebnem življenju,10 ni ženinih sorodnikov z bližnjega Koga niti omenil. V slovensko kulturno zgodovino v širšem smislu so se Kof lerji in njihova hiša zapisali po zaslugi umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta in poznej šega lastnika Koflerjeve posesti Jožefa Breznika, ki je leta 1934 Narodnemu muzeju v Ljubljani na Steletovo pobudo prodal galerijo starih portretov iz Koflerjeve oziroma Dienerspergove zapuščine.11 Portreti - med njimi oljna slika Valvasorjeve dolgo pozabljene hčerke Regine Konstancije, iz katere je izšlo vse današnje potomstvo12 - so prišli na Kog z očetom Antonije Kofler, Antonom Aleksom baronom Dienerspergom (1820, Dobrna - 1889, Ormož), ki je tu kot vdovec preživel zadnja leta svojega življenja. Temu sanjaškemu obubožanemu baronu, 10 Ivan Geršak, Ormoški spomini: Ob petindvajsetletnici Ormoške posojilnice in ob tridesetlenici svojega beležništva v Ormožu (Ljubljana: Ormoška posojilnica, 1902), 9. 11 Golec, »'Der Hudič ist hier zu Hause',« 71-72. 12 Po spominih Breznikovega sina Bogomila (1911-1999) so imeli portretiranko za »Valvasorjevo sestro« (prav tam, 72). Ime Regine Konstancije, konec 19. stoletja že znane kot Valvasorjeve hčerke, je namreč medtem poniknilo v pozabo, predvsem zato, ker se je rodila po objavi Valvasorjevega rodovnika v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689. Boris Golec, »Neznano in prese-netljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja,« Zgodovinski časopis 61 (2007): 312-313. jih pisale tri roke, so edino pričevanje o glasbeni izobrazbi članov te izumrle veje Valvasorjevega potomstva (ZAP, ZAP 70, Rokopisna zbirka, R-45). ljubiteljskemu pesniku, risarju in slikarju, ni bilo dano - kot je sam zapisal v nadaljevanju očetovih spominov -, da bi poklicno udejanil ljubezen do tehnike, ampak je po volji drugih postal neuspešen, nesrečen častnik in je zgodaj na lastno pest slekel častniško uniformo. Zdi se, da so mu napake njegovega očeta in deda v vzgoji otrok zelo pomagale pri osebnem zorenju in vzgoji lastnega naraščaja. Gre mu namreč nesporna zasluga, da je hčerki Antoniji kljub skromnim materialnim možnostim omogočil študij na dunajskem konservatoriju. Z ženo sta se iz Gradca celo za nekaj let preselila v prestolnico, da sta lahko spremljala hčerkino šolanje.13 Gadollova rodbinska veja, »zaslužna« za skladatelje Ipavce Veliko bolj kot Dienerspergi so v slovenski kulturni zgodovini navzoči vitezi Gadolla, rodbina, ki sta jo zasnovala Valvasorjeva prapravnukinja Barbara baronica Dienersperg (1772, Dobrna - 1841, Blagovna pri Šentjurju) in njen vsestransko razgledani soprog, doktor prava Johann Gadolla (1757, Gradec - 1832, Blagovna), sin graškega trgovca, pred poroko povzdignjen v viteza (1784) in štajerskega deželana (1785).14 Blagovenska graščina, kjer sta si zakonca ustvarila družino in dom, je vstopila v zavest kulturne in glasbene javnosti zaradi njunega znanstva z družino skladateljev Ipavcev, tem bolj ker sta oče Johann in sin Franc vitez Gadolla (1797, Blagovna - 1866, Gradec) ovekovečena v televizijski nadaljevanki Ipavci (1976).15 Po pravici, kajti, najsi se sliši še tako nenavadno, vendarle drži, da skladateljev Ipavcev brez Gadollovih preprosto ne bi bilo. Pri Gadollovih na Blagovni sta se namreč seznanila šentjurski ranocelnik Franc Ipavec in Dunajčanka Katarina Schweighoffer, starša skladateljev Alojza, Benjamina in Gustava Ipavca. Katarinina mati je po obubožanju svoje družine, leta 1811, prišla na spodnještajersko podeželje za vzgojiteljico Gadollovih odraščajočih otrok, Katarina pa je bila na Blagovni družabnica, dokler se ni leta 1814 omožila z Ipavcem.16 O Katarini Ipavec je Janko Barle skoraj sto let pozneje zapisal: »Ipavčeva žena - postavna in lepa gospa - je bila glasbeno zelo nadarjena in naobražena. Igrala je izvrstno glasovir in harfo. To je igrala tako dovršeno, da jo je hotel učitelj, pri katerem se je učila, vzeti s seboj na glasbeno potovanje.«17 »Čudodelni padar« Ipavec je kmalu po prihodu v Šentjur (1805) postal osebni zdravnik Johanna viteza Gadolle in njun odnos naj bi bil po tradiciji celo prijateljski.18 13 Golec, »Trpljenje 'celjskega Wertherja',« 56-59. 14 Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 237-238; Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (3. del), 47-58. 15 Fran Žižek, Ipavci (1. del, »Franc«), televizijska nadaljevanka (RTV Ljubljana, 1976). - Franca viteza Gadollo je igralsko upodobil Janez Albreht, njegovega očeta Johanna pa Maks Furijan. 16 Janko Barle, Ipavci: Prilog k zgodovini slovenske pesmi (Ljubljana, 1909 (»Ponatisk iz Doma in sveta«)), 12-13 ; prim. Igor Grdina, Ipavci: Zgodovina slovenske meščanske dinastije (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001), 42-43. 17 Barle, Ipavci, 13. 18 Barle, Ipavci, 8. - Po Barletu naj bi graščak Gadolla, »star, bolehen gospod«, vzel Ipavca s seboj na Dunaj, ko naj bi bil tja poklican k večtedenskemu zborovanju gosposke zbornice. Zbornica tedaj, v drugem desetletju 19. stoletja, v resnici sploh še ni obstajala (prim. datiranje potovanja na Dunaj pred letom 1819 v: Grdina, Ipavci, 44) in potovanje, ki naj bi Ipavcu z Gadollovo Ni pa potrjeno tesnejše razmerje med njunima družinama, saj bi se »pokroviteljsko prijateljstvo« blagovenske gospode do Ipavcev - tako je prikazano v televizijski nadaljevanki Ipavci19- prav gotovo odrazilo v botrovanju Ipavčevim krščencem.20 Znano je le, da je Katarina Ipavec pogosto hodila na obisk na Blagovno in jemala s seboj svojo najstarejšo hčerko Jeanette (1817-1911).21 Blagovenska graščakinja, Valvasorjeva potomka Barbara pl. Gadolla, in njena dva otroka bi sicer težko postali osebni prijatelji Ipavčeve družine, ne le zato, ker niso pripadali istemu stanu, ampak zlasti ob dejstvu, da sta bila Gadollova hči Viljemina in sin Franc skoraj celo generacijo starejša celo od najstarejših Ipavčevih otrok. Najmlajša Benjamin (1829-1908) in Gustav Ipavec (1831-1908) sta bila sploh še najstnika, ko sta leta 1844 tedaj že skoraj petdesetletna Franc vitez Gadolla in njegova sestra Viljemina Blagovno prodala.22 Scena iz televizijske nadaljevanke Ipavci, posneta na Šeneku pri Polzeli, ki prikazuje obisk Ipavčeve družine na Blagovni poznega leta 1858 -tedaj naj bi jim Gadolla oznanil, da je graščino prodal - je pač plod umetniške svobode.23 Več kot le nekaj vrstic - te običajno omenjajo Gadolle samo kot zemljiške gospode - je v slovenskem zgodovinopisju tej družini namenil Igor Grdina. Toda priložnost, da bi o njej izvedeli kaj več, je bila zamujena, ko je Grdina pred desetletjem objavil svoj doktorat o skladateljih Ipavcih in poljudni pregled preteklosti Šentjurja. V zvezi z Gadollovimi se je namreč v obeh zadovoljil skoraj izključno z zapisanim izročilom ter pri tem navedel več faktografskih in interpretativnih netočnosti, na trenutke pa je šel že čez mejo dobrega okusa.24 Tako smo družino Gadolla do nedavna poznali zelo površno pomočjo prineslo »poseben tečaj iz oftalmologije« pri znamenitem prof. G. J. Beeru, je moralo biti povezano z nekimi drugimi opravki Johanna Gadolle v prestolnici (o tem dogodku gl. Barle, Ipavci, 8-9; Eman Pertl, »Ipavci kot zdravniki,« v: Ob odkritju spomenikov skladateljem Ipavcem, ur. Janko Liška in Marjan Žagar (Šentjur pri Celju: Sklad za postavitev spomenikov skladateljem Ipavcem, 1972), 24-26; prim. Grdina, Ipavci, 44-46). Gadolla je bil npr. leta 1806 na Dunaju odposlanec Štajerske pri c. kr. dvorni deputaciji za unovčenje in poravnavo (k. k. Einlösungs- und Tilgungs-Hofdeputation) (StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 803, fol. 24), na Dunaj pa je potrjeno potoval tudi leta 1810 (Erzherzog Johanns Tagebuchaufzeichnungen von seinem Aufenthalte im Kurorte Rohitsch =Sauerbrunn und über seine Reisen in Untersteiermark aus den Jahren 1810, 1811 und 1812, ur. Anton Schlossar (Gradec: Leykam, 1912), 30). 19 Gl. op. 15. 20 Ipavčevih osem otrok, rojenih med letoma 1815 in 1831, je imelo za botre tržanske sosede (Nadškofijski arhiv Maribor (= NŠAM), Matične knjige, Šentjur pri Celju, R 1806-1836, fol. 87, 109, 160, 190, 208, 245, 308, 360). O botrovanjih prim. tudi Grdina, Ipavci, 52. 21 H. Kartin, Župnija Šentjur pri Celju (tipkopis v župnijskem uradu Šentjur pri Celju), 16. Za kopijo tipkopisa iz župnijskega arhiva se iskreno zahvaljujem kolegu Jožetu Rataju. 22 Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 38. 23 Gl. op. 15. 24 Grdina, Ipavci; Igor Grdina, Šentjur, Šentjur v času, čas v Šentjurju (Šentjur: Krajevna skupnost, 2002). - Netočna sta npr. oba datuma in letnici roj stva zakoncev Johanna in Barbare Gadolla, glede Gadollovega viteškega stanu, ki bi ga bilo mogoče zelo hitro preveriti, pa se je Grdina zatekel k ugibanju: »Poraja se občutek, da je mož viteški naslov pravzaprav uzurpiral« (Grdina, Ipavci, 34). Dejstvo, da se leta 1799, ko je bilo Johannu Gadolli 42 let, omenja na Blagovni zakupnik gospostva, »bi pričalo o tem,« - tako Grdina (prav tam, 42) - »da je bil mož v resnici bolan in nesposoben za polnokrvnega fevdalca, ki neusmiljeno izžema svoje podložnike«. Podatek, da je 18 let pred smrtjo, pri 56-ih (v resnici 57-ih), napisal svojo prvo znano oporoko, pa Grdina že kar in skoraj samo zaradi Ipavcev, ne da bi vedeli za razvejano znanstveno dejavnost očeta Johanna in sina Franca. Valvasorjev praprapravnuk Franc vitez Gadolla, »mali štajerski Valvasor«, je na svoj obsežni domoznanski opus, ki je ostal v rokopisu in pristal v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, opozoril šele na prelomu iz 20. v 21. stoletje, in sicer po zaslugi svojega pravnuka, polkovnika Egona Ehrlicha (1931, Gradec). Desetletje po odkritju pradedovega opusa se mi je Ehrlich v začetku leta 2007 preko svetovnega spleta nehote razkril kot prvi živeči potomec Janeza Vajkarda Valvasorja, pri čemer za slavnega prednika dotlej še nikoli ni slišal. Ugotovitev ne preseneča, kajti na Valvasorja je njegovo štajersko potomstvo nasploh hitro pozabilo. In čeprav je Franc Gadolla (1797, Blagovna - 1866, Gradec) kot ljubiteljski zgodovinar med drugim raziskoval tudi svoj rod, nikakor ni mogel dognati, kateri od Valvasorjev je bil oče njegove praprababice Regine Konstancije, poročene Dienersperg. Janeza Vajkarda je sicer visoko cenil, ga imenoval celo »kranjski Livij« in bil zase prepričan, da je ljubezen do »domovinske zgodovine« podedoval prav po Valvasorjevem rodu. Več kot poldrugo stoletje po smrti Franca viteza Gadolle, ko se je pokazalo, da je bil kranjski polihistor njegov neposredni prednik v šesti generaciji, so blagovenski Gadollovi prav zaradi sorodstva z Valvasorjem postali za slovensko zgodovinsko in kulturno javnost še zanimivejši.25 Njihova graščina Blagovna pri Šentjurju je bila, kot jo je pozneje označil Franc Gadolla, »bivališče muz« in »domovanje znanosti«, sicer pa naj bi glede na velikost, lepe stavbe in vrtove sodila med najlepše na Štajerskem. V času gospodarjenja očeta Johanna (od 1783 do 1832) se je lahko pohvalila, da nudi streho dragoceni in veliki knjižici z deli naravoslovne vsebine, bogatim zbirkam in številnim napravam za raziskovalne poskuse. Sin Franc pa se za razliko od očeta ni toliko ukvarjal z naravoslovjem, temveč predvsem z domoznanstvom in zgodovino.26 Da je bila Blagovna resnično nekaj posebnega, potrjujejo besede nadvojvode Janeza (Johanna) Habsburškega (1782-1859), brata cesarja Franca I., ki je ob obiskih pri Godollovih v letih 1810 do 1812 neizmerno užival v družbi gostiteljev in povabljenih, obdan z »dobrimi Štajerci«. Poleg omemb lepe knjižnice, čednih zbirk in živalskega vrta je v dnevniških zapiskih tega samosvojega Habsburžana najti tudi najzgodnejši podatek o tem, da je imela v Gadollovi hiši svoje mesto glasba. Po prvem obisku na Blagovni poleti 1810 je nadvojvoda Janez poleg nadvse izčrpnega opisa okolice »tega sicer starega, a dobro zgrajenega in udobnega gradu«,27 zapisal naslednje besede: »Gospostvo pripada gospodu Gadolli, pametnemu, razgledanemu možu, do vseh cinično razlaga kot: »Gadolla je očitno kar naprej umiral, pokopati pa dolgo ni bilo ničesar« (prav tam). Ko bi dal komu prebrati samo prvi stavek oporoke, ki jo v opombi citira, si česa takega ne bi mogel privoščiti; Gadolla govori namreč zgolj o možnosti nenadne smrti, kar je pri njegovih letih nekaj povsem normalnega (ZAC, ZAC/0495, Krajevno sodišče gospoščine Blagovna, šk. 2, Gadolla, 1. 3. 1814). Brez racionalne podlage je tudi Grdinova trditev, da se je grad Turn pri Skalah zdel Francu Gadolli »v vsakem primeru imenitnejši in se je zato preselil tja« (Grdina, Ipavci, 85). Markantna Blagovna pri Šentjurju, mimo katerega je že dve leti po Gadollovi prodaji Blagovne (1846) prisopihal vlak, je ležala tik od deželni cesti proti Hrvaški in bi v resnici še naprej ostala Gadollova, ko bi to le bilo mogoče (Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 35-38). 25 Gl. zlasti Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor'.« 26 Prav tam, 33-35. 27 Schlossar, Erzherzog Johanns, 26-28. Zadnja upodobitev Blagovne leta 1858, preden je dal novi lastnik graščino porušiti: v ospredju nekdanja kmetija Suša, v ozadju na levi graščinska gospodarska poslopja in še obstoječa upravna stavba, desno enonadstropni graščinski kompleks (ARS, AS 455, Zbirka likovnih del, št. 62, avtor M. Doberšek). gostoljubnemu; ima lepo knjižnico in nekaj čednih zbirk, svojo okolico pozna izvrstno. Dan sem preživel izjemno dobre volje, okrožni glavar iz Celja baron Juritsch je prišel tja s svojo ženo in svakinjo, družbo pa so zaokroževali še lastnik, njegova žena in hči. Šli smo na sprehod, jedli na prostem, nobenega sledu o vsej tisti dunajski prisiljenosti. Zvečer je bil vrt razsvetljen in jedli smo v vrtni hiši ob spremljavi glasbe [»unter Begleitung einer Musik«], veliko lepšo pa je izvabila čudovita nevihta, ta je ponehala po močnem nalivu, ki je ugasnil svetilke. Zatem smo šli vsi spat.«28 Tehnično usmerjeni nadvojvoda ni izpričal, kakšne vrste glasba je spremljala večerjo. Nad njo očitno ni bil ravno vzhičen, a glede na to, da ni omenil plesa, bi glasbena spremljava vendarle utegnila biti več kot le godčevsko muziciranje - drugače kot npr. naslednje leto na obisku v župnišču v Novi Cerkvi, kjer se je nadvojvoda mudil skupaj z zakoncema Gadolla in se do jutra vrtel v ritmu štajriša (»obersteirisch«).29 Poleg tega gre opozoriti, da leta 1810 na Blagovni še ni živela mati skladateljev Ipavcev, ki jo poznamo kot izvrstno instrumentalistko.30 Kakor koli, glasba je bila na Blagovni očitno redna spremljevalka družabnega življenja, vendar moški del Gadollove družine, oče Johann in sin Franc, po vsem sodeč nista bila več kot njena pasivna podpornika in častilca, o morebitnem glasbenem talentu 28 Prav tam, 28. 29 Prav tam, 89. 30 Prim. Barle, Ipavci, 12-13; prim. Grdina, Ipavci, 42-43. matere Barbare in hčerke Viljemine pa viri molčijo. Ko se je Franc Gadolla v poznejših letih na široko razpisal o tem, kakšna knjižna dela je bilo najti v (očetovi) blagovenski knjižnici, se ustavil ob zbirkah kamnin in novcev ter posebej ob raznovrstnih tehničnih napravah, ni našel besed za »lepe umetnosti«31 - tako kot ni opisoval še marsičesa, s čimer se je ukvarjal, ampak najdemo o teh dejavnostih le bežne omembe in niti ne vse izpod njegovega peresa.32 Ena takih obrobnih omemb je za našo problematiko še posebej pomenljiva. V nekem svojem rokopisu iz leta 1836 je Gadolla o sebi izpričal, da je končal pravni študij na »terezijanski viteški akademiji« na Dunaju, omenil svojo že zaključeno uradniško kariero pri celjskem okrožnem uradu, se naslovil kot lastnik gospostev, deželan, član Kmetijske družbe za Štajersko in končno - kot častni član Glasbenega društva v Celju (»Ehrenmitglied des Musikvereins zu Cilli«).33 O tej njegovi vlogi ni znanega nič določenega, tako kot vemo zelo malo o društvu samem. Odkritje obsežnega domoznanskega opusa Franca viteza Gadolle, shranjenega v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, ni sicer prineslo nobenih novih podatkov o rodbini Ipavec niti o glasbenem poustvarjanju na Gadollovi rodni Blagovni, kar je tudi razumljivo. 56 rokopisov na okoli 3.300 straneh, napisanih po večini po letu 1845 na Gadollovem novem domu, graščini Turn pri Škalah, je namreč skoraj v celoti posvečeno zgodovini in topografiji. Franc Gadolla jih je kot član Historičnega društva za Štajersko ter društveni korespondent za Savinjsko dolino in okolico (oboje od 1854) pisal za društveni arhiv in načrtoval objavo vsaj dela svojega opusa, za kar mu je nazadnje zmanjkalo časa.34 Glede na naravo Gadollovih rokopisov ne izvemo tako iz prve roke skoraj nič o njegovem družinskem življenju.35 Potem ko se je pri 47-ih jeseni 1844 na Dunaju oženil z 29 let mlajšo Kajetano baronico Adelstein (1826, Videm/Udine - 1912, Gradec) - po očetovi strani z Dobrnice pri Dobrni, po materini pa z Goriškega -, se je zakoncema na Turnu pri Škalah rodilo šest otrok (1846-1861). Leta 1862, štiri leta pred svojo smrtjo, pa je Gadolla Turn prodal in se z družino preselil v Gradec.36 K sreči se je iz njegovega turnskega in graškega obdobja ohranil del korespondence, ki skupaj z zapuščinskim inventarjem (1866) razkriva tudi nekaj dragocenih drobcev o glasbenem poustvarjanju v družini. Tako kot pri Dienerspergih je skoraj vse vedenje omejeno na instrument -klavir in na ženski del družine. Potem ko se je Gadolla leta 1854 seznanil z generacijo mlajšim duhovnikom in zgodovinarjem Ignacem Orožnom (1819-1900), je Orožen, takrat župnik v Mozirju, v pismu Gadolli z dne 16. oktobra 1855 med drugim napisal tudi te 31 StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 678, fol. 23'-24. - Gadolla ni imel posebnega umetniškega čuta. V nasprotnem primeru se v svojih rokopisih ne bi tako izogibal umetnosti, o blagovenskih »umetniških kabinetih« (»Kunst Cabinette«) pa leta 1864 ne bi zapisal, da takih reči »noče kupiti noben hudič« (prav tam, Hss. 908, fol. 19'). 32 Tako npr. iz spominov Gadollovega sina Klemensa (1847-1919) izvemo, da se je oče ukvarjal s »fizikalnimi poskusi«, njegov »fizikalni kabinet«, ki ga je imel še leta 1865 v Gradcu, pa je omenjen samo v pismu nekega Huberja iz Celja (Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 39, 41). 33 StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 803, fol. 24. 34 Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 44-48. 35 O družinskem življenju Gadollovih je v svojih spominih še največ napisal Frančev najstarejši sin Klemens (1847-1919), vendar samo za obdobje, ki ga je doživel sam (prav tam, 39). 36 Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 39. besede: »Na pisanje Vašega blagorodja z dne 14. t. m. hitim odgovarjati, da tu v Mozirju ne zmoremo izpolniti Vaše želje glede uglaševalca klavirja, kajti nobeden od naših dveh učiteljev ni dober igralec klavirja, še manj pa se spoznata na uglaševanje. Kadar hočem dati uglasiti svoj klavir, moram vedno poslati po pomočnika izdelovalca orgel Horbigerja s Štravseneka, ki pa ga ni lahko dobiti.«37 Skoraj gotovo je isti klavir omenjen tudi enajst let pozneje (1866) v Gadollovem zapuščinskem inventarju, sestavljenem v Gradcu slab mesec po njegovi smrti. Izvedeti je mogoče, da je 150 goldinarjev vredni instrument pripadal Gadollovi najstarejši hčerki Josefine kot darilo njene stare matere,38 torej materine matere Klementine baronice Adelstein, rojene grofice Coronini (1792-1867).39 Josefine (1846-1889) najverjetneje ni šla po poti svoje devet let mlajše mrzle sestrične Antonije baronice Dienersperg, ki je končala dunajski konservatorij, ampak je igranje klavirja predstavljalo samo del njene damske vzgoje. Spomini njenega brata Klemensa, s katero jo je vezalo vseživljenjsko prijateljstvo, namreč ne govorijo o sestrinem glasbenem šolanju. Podobno kot Josefine sta se prejkone učili klavirja tudi njeni dve mlajši sestri Johanna in Elise, ki sta obe postali učiteljici in se poročili s stanovskima kolegoma neplemiškega rodu. Josefine je nasprotno ostala neomožena, postala »c. kr. dama« graške ženske plemiške ustanove (»k. k. Stiftsdame«) in umrla stara komaj 43 let med zdravljenjem v zdravilišču Dobrna, nekoč v lasti njenih prednikov baronov Dienerspergov.40 Tudi pri poznejših generacijah Gadollove rodbine ne najdemo nikogar posebno nadarjenega za glasbo. Obubožana plemiška družina, ki se je po prodaji Turna znašla v Gradcu brez rednega vira dohodkov in ki ji je kupnina za graščino precej hitro izpuhtela, je morala v prvi vrsti poskrbeti za eksistenco. Veliko moških članov Gadollovega rodu je tako vse do devetdesetih let 20. stoletja polnilo častniške vrste različnih vojsk in ta veja Valvasorjevega potomstva je na oltarje svojih domovin položila preštevilne človeške žrtve.41 Rezervni častnik in invalid iz prve svetovne vojne je bil tudi zadnji Valvasorjev na Slovenskem živeči potomec, železniški uradnik Karl Mayer (1890-1941). Ta nesrečni mariborski Nemec, vnuk Franca Gadolle, je kot psihični bolnik in dolgoletni varovanec umobolnice v Novem Celju postal žrtev nacistične evtanazije. Posebej kaže omeniti, da je poleg strasti do pisanja kazal izrazito zanimanje za gledališče in koncerte, o čemer priča njegova neoddana korespondenca, napisana v letih 1924 in 1925 v ljubljanski umobolnici na Studencu.42 Med pismi je tudi eno, naslovljeno v Maribor ginekologu dr. Karlu Ipavcu (1878-1962), Gustavovemu sinu, sicer prav tako velikemu ljubitelju gledališča.43 Komaj 37 StLA, Handschriften, Gruppe 2, Hss. 919, pismo I. Orožna, 16. 10. 1854. 38 StLA, Bezirksgericht Graz I, D 117/1867, No. 3, 18. 5. 1866. 39 O Adelsteinih gl. Johann Baptist Witting, Steiermärkischer Adel (Nürnberg, 1919-1921). Ponatis: Die Wappen des Adels in Salzburg, Steiermark und Tirol, zv. 1, Siebmacher's großes Wappenbuch 28 (Neustadt an der Aisch: Bauer & Raspe, 1979), 5. 40 Golec, »Pozabljeni 'mali štajerski Valvasor',« 69-70; Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (3. del), 61. 41 Boris Golec, »Vojaška in častniška komponenta pri potomcih polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693) do danes: Zgodba neke razvejane slovensko-avstrijske plemiške rodbine,« v: Vojaki iz slovenskega prostora na tujih tleh v preteklosti, ur. Darja Mihelič in Matjaž Bizjak (Ljubljana: Založba ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011), 226-228, 231-241. 42 Golec, »'Der Hudič ist hier zu Hause',« 72-92. 43 Mayer je pisal dr. Ipavcu kot neke vrste zaupniku, ga prosil za nekaj priboljškov, ki naj bi jih bi verjeli, da je bilo njuno znanstvo nadaljevanje kakšne stare družinske povezanosti med Ipavci in Gadollami, saj je tedaj minilo že osemdeset let, odkar so Gadollovi zapustili Blagovno pri Šentjurju. Gadollova veja Valvasorjevega potomstva je bila torej veliko bolj ljubiteljica in spremljevalka glasbe kakor njena poustvarjalka, a ima v slovenski kulturni zavesti posebno mesto zaradi povezanosti z družino Ipavec. Tako je Franc Gadolla edini potomec kranjskega polihistorja, čigar lik je ovekovečen v igrani televizijski upodobitvi.44 Resingenova rodbinska veja - od čitalniških samospevov do skladatelja Rudolfa von Weis-Ostborna Iz tretje, Resingenove veje Valvasorjevega rodu, katere začetnica je bila Terezija baronica Dienersperg, por. pl. Resingen (1776, Dobrna - 1849, Gradec), je izšla edina glasbena osebnost med polihistorjevim potomstvom, štajerski skladatelj Rudolf von Weis-Ostborn (1876-1962, Gradec). Gre za Terezijinega prapravnuka, ki ga slovenska glasbena in kulturna zgodovina sicer pozna kot predzadnjega direktorja nemško usmerjene Filharmonične družbe v Ljubljani in o katerem bo tekla beseda pozneje. Ni dvoma, da je nagnjenje do glasbe podedoval predvsem po očetovi strani, saj sta bila glasbenika tako njegov oče kot ded, toda družinsko izročilo je ljubezen do glasbe izpričalo tudi v materini družini, pri potomstvu kranjskega polihistorja. Rudolfov nečak dr. Bruno Brandstetter (1894-1993, Gradec) je v tipkopisu o gradovih svojega sorodstva (1988), napisanem pri častitljivih 95-ih letih, po spominu zapisal naslednje pomenljive besede, ki jih je večkrat slišal od svoje babice, Rudolfove matere: »Moja stara mati Angela Weis von Ostborn, roj. Sterger (1844-1921), mi je pogosto pripovedovala, kako je bila kot mlado dekle prva, ki je na nekem javnem koncertu v Ljubljani pela slovenske pesmi (nekega dr. Ipawitza, zdravnika), ko je slovensko govorila samo služinčad. Njen sin Rudolf (1876-1962) je bil med prvo svetovno vojno (1914-1918) dirigent ljubljanske filharmonije in direktor glasbene akademije. Leta 1918 je nastala jugoslovanska država Slovenija in nemško govoreči prebivalci so morali deželo zapustiti.«45 Brez tega skromnega zapisa bi bili prikrajšani za dragoceno vedenje o glasbenem poustvarjanju v Resingenovi veji Valvasorjevega sorodstva, preden je iz nje izšel skladatelj von Weis-Ostborn. Brandstetterjeve besede, zapisane več kot 120 let po nastopu njegove stare matere Angele Sterger v Ljubljani, so se namreč potrdile kot resnične. V Bleiweisovih Novicah najdemo obširno poročilo o dobrodelni velikonočni besedi, ki so Ipavec kupil z njegovim denarjem, in za posredovanje pri mariborskem magistratu (Arhiv Psihiatrične klinike Ljubljana, G-4177, Mayer Karol, 13. 10. 1924). - O Karlu Ipavcu: Grdina, Ipavci, 311-312. 44 Gl. op. 15. 45 Bruno Brandstetter, Burgen und Schlösser meiner Vorfahren in mütterlicher Linie und deren Verwandten in Steiermark, Kärnten und Krain. Chronik einer Grossfamilie (Gradec, 1988, rokopis), 200. - Avtor je kot letnico Rudolfove smrti pomotoma navedel leto 1964, pri »državi Sloveniji« pa gre bržkone za prepisovalsko napako. Beseda »Slowenien« se je prikradla za »der jugoslawische Staat«, morala pa bi slediti besedi »Land«: »das Land Slowenien verlassen«. jo priredili 17. aprila 1865 v ljubljanskem deželnem gledališču. Takole je o dogodku v gledališču pisal novičar:46 »Razdeljena je bila zdaj beseda v tri oddelke. [...] Prvi razdelek je bil muzikalni. Poveličale ste ta del prekrasni gospodičini Angela in Gabriela, ki ste s svojim očetom, viso-kospoštovanim našim rojakom, gosp. dr. Stergerjem iz Gradca nalašč prišle v Ljubljano, da ste glede na milodarni namen se udeležile naše besede. Oj! kako ste pele - Angela s svojim preljubeznjivim mezzo-sopranom in Gabriela s svojim briljantnim sopranom! Ako je una srca topila s Ipavčevo "Lahko noč" in "Ostani pri meni", je ta radostna čutja izbujevala v Strakošovi "D' amore giubilo" - obe pa v Mozartovem dvospevu "Nozze di Figaro" zibale poslušavce v rajskem veselji. Da se je ob odpetih pesmah gledišče vselej ploska treslo, ni nam treba še posebej omenjati.« Nekaj odstavkov naprej piše isto časnikarsko pero še o družabnem nadaljevanju večera: »Po gledišču je bila vesela večerja v čitavnici, ktera ni ostala brez navdušenih napitnic. Dr. Orel je napil vrlemu gosp. dr. Stergerju, dr. Bleiweis vsem pomočnicam in pomočnikom današnje slovesne besede, dr. Lavrič iz Ajdovščine krasnemu spolu slovenskemu, dr. Nabergoj iz Proseka čitavnici in sokolu. Pred odhodom v Trst ste nas še v čitavnici razveseljevale ljubeznivi gospodičini Stergerjevi z nepozabnim svojim petjem. Živili!«47 Poleg tedaj 21-letne Angele Sterger, matere skladatelja Rudolfa von Weis-Ostborna, je kot pevka torej nastopila tudi njena leto dni starejša sestra Gabrielle (1843-1914, Gradec), pozneje poročena baronica Rokitansky. Obe sta pripotovali v Ljubljano iz rodnega Gradca skupaj z očetom, odvetnikom dr. Francem Stergerjem (1807-1888), kranjskim rojakom, rojenim v graščinici Brest na Ljubljanskem barju.48 Vnuk dr. Bruno Brandstetter si je vsekakor zelo dobro zapomnil pripoved svoje babice o njenem odmevnem nastopu v kranjski prestolnici in je vrhu tega pomnil tudi priimek in poklic skladatelja (»von dr. Ipawitz, einem Arzte«). V mislih bi lahko imel katerega koli od treh bratov Ipavec, saj so bili vsi zdravniki, a najbrž ni vedel več kot za njihov priimek. Samospev Lahko noč, omenjen v časopisnem poročilu, je Gustavov, toda Angela je po koncertu najbrž zapela še kaj Ipavčevega. Več kot verjetno je, da je družina odvetnika Stergerja osebno poznala graškega otroškega zdravnika in skladatelja dr. Benjamina Ipavca, če ne tudi Gustava, zdravnika v rodnem Šentjurju, saj sta se oba šolala v Gradcu.49 Časopisno poročilo o koncertu leta 1865 ne omenja Stergerjeve žene Terezije, rojene 46 »Iz Ljubljane,« Novice gospodarske, obrtniške in narodne 23, št. 16 (19. 4. 1865): 132. - Časopisno notico o nastopu sester Sterger je poiskala dr. Nataša Cigoj Krstulovic, za kar se ji iskreno zahvaljujem. 47 Omenjene osebe so bili sami vidni narodni delavci: dr. Jožef Orel (1797-1874), dr. Janez Bleiweis (1808-1881), dr. Karel Lavrič (1818-1876) in dr. Ivan Nabergoj (1835-1902). 48 O Stergerju: Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (2. del), 359-360; Boris Golec, »Poti in stranpoti Valvasorjevih potomcev z velenjskega gradu: Kdaj arhivski viri (ne) lažejo?,« Arhivi 34 (2011): 513-516. 49 Janko Barle, »Ipavec, Benjamin,« v: Slovenski biografski leksikon, zv. 1, ur. Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932), 363-364; Janko Barle, »Ipavec, Gustav,« v: Slovenski biografski leksikon, zv. 1, ur. Izidor Cankar in Franc Ksaver Lukman (Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932), 364-365. - Omeniti kaže, da je poznejši soprog Stergerjeve vnukinje Emanuele von Weis-Ostborn (1870-1930), znani štajerski akademski kipar in profesor Hans Brandstetter (1854-1925), leta 1887 obiskal družino Gustava Pauer (1826-1869), stare matere skladatelja von Weis-Ostborna, ki svojega moža in hčerk tedaj očitno ni spremljala v Ljubljano in Trst. Ta nesrečna dama, Valvasorjeva pravnu-kinja v četrtem kolenu, je bila prav tako kot njen mož rojena na Slovenskem, in sicer na gradu Velenje, ki ga je njen oče izgubil, ko je bilo Tereziji tri leta. Odraščala je v Celju in na domu svojih starih staršev, v Resingenovi graščini Tabor pri Vojniku, po materini vnovični možitvi (1841) pa se je z očimom, materjo in tremi brati preselila v Gradec, kjer se je komaj 16-letna že naslednjega leta 1842 omožila z 19 let starejšim odvetnikom dr. Stergerjem in imela z njim štiri hčerke. Po dobrega četrt stoletja ponesrečenega zakona je zaradi moževe nezvestobe na družinski posesti pri Sv. Ani (Veliki Vrh) v Halozah naredila samomor, stara 43 let. »Sramotno dejanje« je njena družinajavnosti bolj ali manj spretno prikrivala, tako da za pravi vzrok smrti ne bi vedeli, ko ga leta 1988 ne bi v že znani »družinski kroniki« omenil Terezijin pravnuk dr. Bruno Brandstetter.50 Dne 9. februarja 1869, le slaba dva meseca pred Terezijino smrtjo, se je njena hči Angela, poznejša mati skladatelja Rudolfa, v rodnem Gradcu omožila z doktorandom prava Johannom Weisom, Dunajčanom, ki je s starši živel v štajerski prestolnici in tedaj še ni imel plemiškega naslova. Glede na rojstvo njunega prvega otroka komaj dva meseca po poroki, 9. aprila na potovanju v Benetkah in prav na dan pogreba Angeline matere, sklenitev tega zakona ni potekala po družbenih normah. Zveza med 25-letno Angelo in njenim poldrugo leto mlajšim izvoljencem Johannom (1846, Dunaj - 1906, Weiz), poznejšim odvetnikom, najverjetneje zato ni dobila (takojšnjega) blagoslova njunih družin, ker Weis še ni končal študija. Nobenega dvoma pa ni, da ji je botrovala skupna ljubezen do glasbe.51 Johann (Hans) je bil namreč sin priznanega violinista Josefa Weisa, dopisoval si je z Richardom Wagnerjem in je še zelo mlad, prav v letu svoje poroke, zložil opereto Der Sonntagsjäger.52 Zakoncema Weis so se v zakonu rodili štirje otroci, od katerih je tretjerojeni Rudolf, rojen 8. novembra 1876, prišel na svet kot prvi s plemiškim naslovom »Ritter von Ostborn«. Tega je zase in za potomce dobil leta 1872 njegov ded Josef Weis (1806-1904), omenjeni violinist, sicer direktor okrajnega finančnega urada in nekdanji častnik.53 Takšno popotnico je torej prinesel na svet poznejši skladatelj, ki bi ga lahko imenovali tudi mož s tremi priimki oziroma različicami priimka. Rojen kot »Weis Ritter von Ostborn« je do svojih zrelih let uporabljal različico »von Weis-Ostborn«, običajno pri vseh družinskih članih. Ko pa je prva avstrijska republika 3. aprila 1919 plemiške naslove odpravila, mu je štajerska deželna vlada 31. oktobra 1920 dovolila spremembo priimka v »Weis-Ostborn«.54 Ipavca v Šentjurju (Grdina, Ipavci, 186). O Brandstetterju Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (2. del), 363. 50 Golec, »Poti in stranpoti,« 501-504, 513-516. 51 Golec, »Valvasorjevo neznano potomstvo« (2. del), 361-362. 52 Österreichisches Musiklexikon, zv. 5, ur. Rudolf Flotzinger (Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2006), 2615. 53 Peter Frank-Döfering, Adelslexikon des Österreichischen Kaisertums 1804-1918 (Dunaj: Herder & Co., 1989), 558, št. 10088. - O Josefu Weis(-Ostbornu): Österreichisches Musiklexikon, zv. 5, 2615. 54 O tem zaznamek pri vpisu njegovega rojstva v rojstni matični knjigi (Diözesanarchiv Graz-Seckau (= DAG), Altmatriken, Graz-St. Andrä, Taufbuch XI 1876-1880, str. 490). O Rudolfovem življenju bi lahko rekli, da je šlo za življenjsko pot precej »konvencio-nalnega umetnika«. Od Valvasorjevih potomcev se je edini vpisal v regionalno zgodovino, natančneje rečeno v zgodovino glasbenega ustvarjanja in poustvarjanja na avstrijskem Štajerskem in deloma tudi na nekdanjem Kranjskem. Zapustil je ustvarjalni opus in si v rodnem Gradcu prislužil dve spominski znamenji: relief v prvem nadstropju Deželne glasbene šole ter spominsko ploščo na hiši tik ob graški stolnici, v kateri je preživel zadnja štiri desetletja svojega življenja do smrti 18. novembra 1962.55 (N DJE&EM HAUSE LEÖTF UND WIRKTF- CAV PROF RUDOLF v WEIS - OSTBORN lS7