Franjo Frančič
Smetar
Monodrama
Za Samuela Becketta
ON, nedoločljivih let, smetar po duši, statično dogajanje, brez tempa, v krogotoku, prvi del stavka je zadnji
čas: 0 prostor: 0 scena: 0 gibanje: 0
ON (v prehodih, brez poudarkov): ... na obali je ležalo truplo, zdaj ga ni več, trupla... mrlič je imel oči galeba, brezbarvne oči starca... stare, obrabljene so bile, oči... jezik je bil izprožen, star, iztrošen, jezik... nič ni kazilo podobe mrtveca, niti zeleni mulj, mrtvec... nič ni vibriralo v zraku, nič... (pavza)
... tako se začne, s smetmi, ne, ne odločiš se za smeti... smeti so, ležijo povsod okoli nas, kot smrt, te smeti... morda je že prej, morda ne, odločitev, smeti so tam... ko je neko brezčasje, skloniš se in pobereš pravo smet, brez misli, samo pobereš jo... nato jo razvrstiš, v slovar, poskušaš se spomniti, na spomin, poskušaš... čemu je služila ta smet, kakšen namen je imela... to pride,
samodejno, ne da bi se trudil, da je smet imela življenje, a bilo je prej, življenje... veliko tega je bilo prej, zdaj pa obala, modro bela, skoraj brezbarvno bela, prej... (daljša pavza)
... vzameš v roke to smet, niti ne
veš kaj bi z njo, včasih, gledaš
roke, pege... čas prinaša starostne
pege na rokah, čas... obračaš
smet sem in tja, poskusiš jo nastaviti
svetlobi, a svetlobe ni, poskusiš...
nato čakaš, da gre, tisto valovanje,
preprosto gre, val za valom, nič ne
ostaja, samo val... pa se prikrade
misel, da se čas drobi v dlaneh,
misel... nato vstaneš in daš smet v
vrečo, vstaneš... sonce je golo,
človek, ki je ležal na obali, je kost, golo...
... sonce je koščeno, to večerno
sonce, ki se prebije izza megle,
sonce... spet sedeš in se oziraš,
naokrog, sed6, gledaš...
(pavza)
... ničesar ne čakaš, lahko bi vzel vse smeti iz vreče, pa jih ne, smeti... lahko bi legel, vznak, na gole skale, na mulj, ležal bi, pa ne... zvrsti se, novi val, ki oblizne obalo, za prvim valom... uide ti, roka, plastična roka otroške igrače leži na dnu vreče, roka... kje je trup, jezik in oči, kje je sonce, oči in jezik... pusto, sivo in mrtvo je, zunaj, malo vetra, večer, pust... ne znaš se odločiti, bi vstal ali ne, ne veš, prezgodaj je, ne veš... šele ko se gosti mrak spusti na mesto, šele takrat se odpraviš iskat smeti, šele... ulice in uličice so umazane, zaudarjajo, polne smeti, po ulicah, uličicah... veliko različnih smeti je, pobiraš jih, ne vseh, daješ jih v vrečo, veliko
različnih smeti... to je kot zbirka
smrti, podobne so si, smrti, podobne...
v barvah, očeh, jezikih, goloti,
tam čakajo, same, v barvah...
v temi te le redkokdo zmoti,
samo kakšna mačka, ki stika za
hrano, zasika, v temi...
zelene so oči, sijejo v noč,
žive so, utripajo, zeleno...
in je mrak, vstaneš in se zlagoma
napotiš proti mestu, in je mrak...
odmev, koraki, odsev, koraki,
odmev...
(pavza)
... in potem je noč, brez zvezd,
hodiš, gledaš luči v hišah, ko je
noč... skloniš se, v koš, v kanto,
na slepo vzameš odvrženo stvar v
roke, sklonjen... recimo, vidiš
plastično banjico, lepo se sveti,
rumeno, vidiš... samo potem dobro
pogledaš, natančno, pa se vidi,
da je dno počeno, ko dobro pogledaš...
zato so jo odvrgli, to rumeno
plastično banjico, zaradi dna...
če bi vanjo natočil vodo, bi
odtekla, če bi... najdeš, recimo,
jopico, prav lepo pleteno jopico,
ki so jo pletli veliko dni,
najdeš, če bi jo oblekel, bi
videl luknje, najdeš jo...
(pavza)
... in potem je tu še mnogo zavrženih predmetov, veliko hrane je tu... seveda, lupine, ostanki, drobovje, vse, kar ni več uporabno, seveda... potem je tu odpadni les, fedri, mehanizmi, ki ne delujejo več, je tu... zavrženo, ne živi več, samo ti lepo zložiš v vrečo, ne vsega, zavrženega... izbiraš na slepo, pa tudi po velikosti... recimo, televizija, ki je odslužila svoje, je
veliko prevelika, slepa televizija... tudi drugih odsluženih aparatov ne, ker so preveliki in ne veš, kam z njimi, odsluženi aparati... te male smeti vedno najdejo svoj novi prostor, novo pokopališče, za male smeti... kaj bi s truplom, niti premakniti ga ne bi mogel, trupla... (pavza)
... ker tako je, tudi reči, odvrženi predmeti, smeti, odpadki morajo nekje biti pokopani, tako je... in nato se ustaviš, sedeš na rob ulice, v temno stopnišče, ustaviš... iz papiija vzameš skorje kruha, paradižnik, čebulo, sol in ješ, iz papirja... vse drobtine zbereš na dlaneh, lupine, ostanke in jih lepo zaviješ nazaj v papir, ostanke... skoraj nikoli ne ostane veliko, nasprotno, trudiš se, da čim manj zavržeš, skoraj... (pavza)
... zgodi se, da mgdeš tudi kaj nenavadnega, še čisto živega, uporabnega, zgodi se... in potem si v zadregi, ne veš, kaj bi storil, recimo: z nožem, še čisto dobrim nožem, ne veš... niti zaijavel ni, znašel se je tam, med mrtvimi, predčasno, odvrgli so ga po pomoti, nož... čuden občutek, če je občutek, ker te vznemiri, kaj boš še s čisto dobrim nožem, občutek... vržeš ga nazaj med smeti, naj ga n^jde kdo drug, vržeš... in ko je vreča polna, se odpraviš do svoje barake ob obali, s polno vrečo... včasih posediš ob moiju in gledaš valove, sediš... vreča je težka, polna smeti, utrudi te, ta teža smrti, v vreči...
pomisliš, tudi ljudi dajo na koncu v vrečo, tudi njih nesejo, kot smet, pomisliš... in ta misel te ne vznemiri, čisto običajna je, misel... (pavza)
... nato spet vstaneš in se napotiš po peščeni poti do barake, vstaneš... razvežeš vrečo in smeti zložiš, lesene k lesenim, plastične k plastičnim, steklo k steklu, in tako, razvežeš... veliki kupi so že pred barako, negveč je plastike, ti kupi... sedeš nazaj in gledaš na moije, kot da so poti zarisane na gladini, sedeš... (daljša pavza)
... spomniš se, da si nekoč ujel pogovor, ko je mož rekel, da so največji, najlepši galebi na velikem mestnem smetišču, se spominjaš... ne bi veijel, da je res, zato si se odpravil tja, na veliko mestno smetišče, ne bi veijel... in tam je bila gora smeti, večinoma nametanih, tam... in na vrhu hriba, tam so sedeli prečudoviti beli galebi, na hribu... žrli so smeti, odpadno hrano, ki so jo zavrgli ljudje, • žrli so... lepo rejeni so bili, lepi so bili, rejeni... mož na buldožerju mi je rekel, si lahko predstavljate, nekoč sem našel celo človeško roko, je rekel mož, naj me vrag... le kdo bi lahko vrgel stran roko, čisto pravo roko, le kdo... kaj je pa to takega, sem mu odgovoril, kaj vse sem že našel jaz, kaj...
ste vi že našli kaj več, je skoraj zavpil, ste vi... (pavza, dolga)
... na obali je ležalo truplo, sem rekel, ni ga več, trupla...
imelo je oči galeba, brezbarvne oči, obrabljene, stare oči, je imel... (pavza)
zdaj ga ni več, trupla...