ČRNI VRH
(Kamnolomi, višine, Kratovo)
Jovan  Koteski
Povzpni se.
Pod tabo, večja od svoje sence,
leži groza. O, večnost blaga!
S tako krvoločnim strahom te goni,
da si objokoval svoja mehka stopala,
ko si gledal ljudi.
Povzpni se visoko,
dokler v trdi dlani
kamen ne odkrije svojega droba;
povzpni se navzgor,
dokler ti iz ust
duša ne poleti kot lastovica.
Tu se konča sleherni potop:
človek meri težo s kamnom.
1262
—  Premagal te bom, premagala me boš, jaz z roso, ki se blešči nad tabo,
ti s smehom, ki mi jemlje vid.
Glej, ničesar ni na meni:
ne lahke obleke ne lahke besede
niti deklet mi pogled ne lovi.
A vendar se vali, vali
to črno kamenje,
gore visoke.
Kot senca sem,
kot točka večnosti, ki se razteza,
zgoraj sem, a teža od spodaj rase.
Česa naj se oprimem?
Nebo mi kot sinji cvet
kaže konec.
Višina leži na duši
kot obliž na rani,
toda teh težkih pokrajin
ne vzdignem s svojim telesom.
Poslavljam se od večnosti
in se ponavljam ob zori.
Moje telo je bilo tu
in strah me je podpiral
s tenkimi žilicami.
Ljudje drobijo kamenje in njihove sence pridejo kasneje.
—  Ponesite na plečih kamenje s Črnega vrha, prijatelji, na večer.
Kaj veste vi o nas?
Imeli smo divjo ptico,
pela je in dopela. Kaj?
Ali groza, ali ritem?
Ali samo teža v nas in nad nami,
kot dvom v duši.
1263