ANTON MEDVED:
VENA LU.
Izginilo je solnce na obzorji, po dragah biljevitih plava mir. Samoten poje kos v zelenem borji, v daljavi umota poskoen vir.
Na stezi postoji popotnik siv. Zasveti se mu lice pobledelo. Pogled upre globok in hrepenljiv na hrib, na cerkev vrhu hriba belo. Doma. Na ljubih rodnih tleh. Doma. Je li resnica ? Da ? Resnica ista. Ni mar mu dobro znana cerkev ta ? Grobovi, stolp, okolica vsa ista ...
Pred leti dolgimi bilo je v maji, zapustil je domao milo vas. Zaman mu klical materin je glas: Moj sin, ne ii sree v tujem kraji! Zaklel se je bogati ljubi svoji, da kmalu vrne se i on bogat. Zaklela se je ona tisokrat, da zvesta mu ostane v vsakem boji.
Peljala ga je morja daljna cesta med tuje narode, v bogata mesta. Mladostno svojo mo je vso napel in delal vroe dneve brez poitka. Nobena ura ni mu bila bridka, v cvetoih upih je trpel vesel.
Prejame droben list ez leto dan. Krivenasta pisava. Kdo mu pie ? Ljubea mati. Bere glasno tise imdalje tise Sin, trpi voljan ! Previdnost boja je tako sklenila, vetrava je mladost in enski spol, v nedeljo teden se je poroila, ima nad tiso gotovine zgolj nje enin, zemlje tri in zal je tudi...
Umolkne. List povesi in oi, z zobmi zakrta, v boleini hudi na lice solza se mu porodi.
In samega na svetu se zauti, kot ptica, zapuena od druic, kadar ji trudne klonejo peruti, da ve ne more pluti njimi vtric.
emu, za koga bi e delal zdaj ? Kaj ie naj doma? Pred njen obraz pokaj bi stopal ? Ne, nikdar nazaj!
Polmrtev ivel je, in el je as in venec spletel mu srebrnih las.
In zdaj doma je zopet star, hladan, brez jeze, upanja, visokih teenj. Zapustil je bogato tujo stran v desnici palico, v levici zveenj.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si