ar in čo LETO 1940 16. MAJA ŠTEV, 20 Pei najhujših zajedavcev na koreninah zelenjadi Z razvojem zelenjadnih rastlin se pojavijo v vsakem vrtu in vsako pomlad in čez poletje tudi nešteto zajedavcev, ki se hočejo rediti na račun našega truda. Nobena rastlina ni varna pred njimi. Nekateri se nahajajo v zemlji in ogrožajo korenine, drugi žive pa na površju in se hranijo z nadzemeljskimi deli rastline — največkrat z listi. Večina spada k žuželkam in oškoduje rastline z obje-danjem (n. pr. bramor, gosenice, polži i. dr.). Nekaj je pa tudi takih, ki rastlin ne morejo objedati, zato jih pa tem uspešneje izsesavajo (n. pr. listne ušice, stenice ali šošlarji i. dr.). Izmed premnogih in silno različnih, majhnih in velikih, znanih in neznanih, bolj ali manj nevarnih ob jedače v in sesačev smo za danes izbrali pet pri nas najbolj razširjenih in najbolj škodljivih, ki ogrožajo korenine zelenjadnih rastlin. Omeniti hočemo pri vsakem na kratko samo preizkušene in kolikor toliko učinkovite načine, kako ga zatiramo, oziroma kako se ga najlaže ubranimo. 1. Bramor je hud škodljivec vseh zelenjadnih rastlin. Objeda korenine in uničuje nasade zlasti, dokler so mladi. Nekateri sicer trdijo, da se hrani samo z glistami in drugo golaznijo v zemlji in da spodjeda samo tiste korenine, ki so mu na potu, ko dela rove. Toda vsakdanje skušnje vrtnarjev in zelenjadarjev so drugačne. Kjer je mnogo bramorjev, je uspešno zelenjadarstvo nemogoče. Zato ga zatiramo na vse mogoče načine. Pri obdelovanju zemlje ga pobijamo, čez poletje mu nastavljamo po stezicah med gredicami cvetlične lončke pogreznjene do roba v zemlje, iščemo in uničujemo njegova gnezda, vlivamo v rove strojno olje. V novejšem času ga tudi zastrupljajo s posebnimi, nalašč v to svrho prirejenimi pripravki, ki pa pri nas še niso vpeljani. Pri skrbnem, temeljitem obde- lovanju zemlje in pri uporabi naštetih načinov zatiranja se ga sčasoma popolnoma iznebimo. 2. O g r c i — ličinke rjavega hrošča — so zlasti v drugem in tretjem letu svojega razvoja še bolj škodljivi nego bra-morji. Pa tudi zatiranje je skoraj še težavneje. Ubranimo se jih vsaj deloma, ako vrtno zemljo globoko obdelujemo in jih vedno skrbno pobiramo, kolikor jih dobimo pred oči, ako jih iščemo pri use-hlih rastlinah, ako ob hroščevih letih za-branimo zaleganje s tem, da potresamo zemljišče z živim apnom. Pravijo, da ogrce preženemo iz zemljišča, ako na-sejemo med zelenjad masa. Tudi hrošči se ob času zaleganja baje ogibljejo z makom obsejanih prostorov. Ogrcem najljubša zelenjad je solata. Sejemo jo za vabo med rastline, ki jih hočemo obvarovati prei požrešneži, n. pr. med kapus-nice, med jagode, ki jih ogrci tudi posebno radi uničujejo. 3. Strune imenujemo pretegnjene in trdožive rjave ličinke po k a lice. Živijo v zemlji po več let, kakor ogrci. Po vrtovih delajo škodo zlasti na solati, pa tudi na drugi zelenjadi. ker se zavrtajo v korenino in rastlino na ta način zamorijo. Posebno rade imajo tudi krompir. Popolnoma zanesljivega in izdatnega sredstva za zatiranje nimamo. Precej dosežemo, ako zemljo skrbno obdelujemo in zajedavca izbiramo ter sproti uničujemo. Mnogo jih dobimo v roke, ako jih zalotimo pri naseblih rastlinah. Za vabo jim sejemo solato ali pa na krožke zre-zan krompir, ki ga plitvo podkopamo in večkrat pregledamo; kar dobimo v roke, sproti pokončamo. Z večkratnim temeljitim obdelovanjem zemlje, posebno ob huli vročini, strune uspešno pokonča-vamo. Obilno gnojenje z jedkimi gnojili, kakor so: živo apno, apneni dušik in kajnit je tudi dobro sredstvo za za- tiranje strun. Najboljši naravni zatiralec vseh treh do tu omenjenih podjedov je pa krt. 4. Kljunotaj dela hudo preglavico vsem gojiteljem kapusnic (zelja, ohrov-ta, karfijol itd.) Je to ličinka majhnega hroščka rilčkarja, ki stavi zalego v mlade sajenke. Majhen črviček se zarije v steblo in čez njega se naredi znana na-breklina. Navadno jih je na eni in isti rastlini po več, tako da je zeljno steblo vse b^lasto. Tako oškodovane rastline sicer usahnejo, pač pa hirajo in ni iz n , i koli nič prida Ko ličinka v nabreiyi.ni doraste, se prevrta na dan, se zarije v zemljo, kjer se preobrazi v hroščka kljunotaja. Edino sredstvo, da zatremo tega zajedavca kapusnic je to, da ne sadimo bulastih sadik (flanc), da nikdar nobenega korenja ne mečemo na kompost in ne zakopavamo v zemljo, ampak dosledno vse sežigamo Večkrat čez poletje preglejmo nasade kapusnic in izpulimo vse bulaste rastline ter jih sežgimo. Tudi tega škodljivca zadenemo v živo, ako uporabljamo že zgoraj našteta umetna gnojila. 5. Zeljna muha, to se pravi njena ličinka, je tudi velika škodljivka vseh kapusnic brez izjeme. Večkrat opazujemo, da v mladih nasadih kapusnic usihajo posamezne rastline že potem, ko so se prirastle in so se začele že lepo razvijati. Potegnimo tako rastlino iz zemlje! Na prvi pogled vidimo, da ima vse korenine gnile in da je v ostanku srčne korenine vse polno majhnih belin črvičkov — ličink. Zalegla jih je muhi podobna žival na stebla mladih kapusnic. Ako ličink ne opazimo in ne uničimo, se zarijejo, ko dorastejo, v zemljo in prihodnjo pomlad imamo nadlogo opet v zelniku. Najbolj zanesljivo pokončamo zajedavca, ak<. nasehle rastline narahlo spulimo in jih sproti mečemo v posodo, kjer imamo 20% raztopino arborina ali kako drugo jedko tekočino Taka tekočina je potrebna tudi pri zatiranju drugih zajedavcev, ki jih žive pobiramo in jih ne moremo na kak drug način sproti pobijati. Nikdar pa ne razmetajmo takih rastlin po tleh, ne puščajmo jih na kupih na vrtu in ne mečimo jih na kompost! Zeljna muha in razni drugi škodljivci se zanašajo na vrtove iudi z gnojem in s slabo predelanim kompostom. Obilna uporaba neoljenega apnenega dušika za napravo komposta in tudi nmosredno gnojenje vrtne zemlje, mnogo pripomore, da se v zemlji zatro opisani, pa še mnogi drugi škodljivci iz rodu .'uželk. (Dalje v prih številki.) Ureditev goveiih Mevov Dan za dnem prihajajo gospodarji iskat načrte in nasvete za zidanje oziroma preureditev hlevov, še več pa je gospodarjev, ki se lotijo zidave ali preureditve hleva, ne da bi koga vprašali za nasvet. Enim kakor drugim so namenjeni sledeči odstavki, ki vsebujejo opozorila in nasvete v onih stvareh, glede katerih naši kmečki gospodarji pri gradnji hlevov največkrat grešijo. Ni v teh vrsticah povedano vse, kar bi moral kmečki gospodar vedeti, preden se loti dela — teh stvari je za celo knjigo, ki pa je Slovenci še nimamo. Kdor namerava graditi nov hlev, naj ve: 1. Ni pametno, začeti z zidanjem, Če nimaš izdelanega točnega načrta in vsaj približnega preračuna stroškov. Brez načrta se boš težko sporazumel z zidarjem in tesarjem, ne boš mogel v naprej pripraviti zadosti in prav obdelanega gra- diva in še z oblastmi imaš lahko sitnosti. Brez predhodnega preračuna pa lahko z gradnjo zabredeš v dolgove, ki se jih boš težko rešil. 2. Ni vsak načrt ali vsak hlev, ki ga vidiš, priporočljiv, da ga vzameš za vzorec svojemu hlevu. Nasprotno: vsaka kmetija, vsaka okolica in gospodarske razmere vsakega gospodarja terjajo izdelavo posebnega načrta. Zato niso takozvani »vzorni načrti« celih hlevov vedno uporabni, ker ne upoštevajo vseh danih okoliščin. Tudi pomni, da nihče, ki ne pozna krajevnih razmer in tvojih plačilnih zmožnosti, ne more napraviti načrta za tvoj hlev! 3. Napuh, ali po domače baharija, se nikjer bolj bridko ne kaznuje kot pri gradnji gospodarskih poslopij. Kdor zazidava denar v drage »moderne« hleve, ko bi lahko napravil s polovico manjšimi stroški boljši hlev, plačuje težak davek svojemu napuhu. a ce - pirf rt m O £3 -M o 2 S s« o — • S tu «3 "f ... I ca . > 3 S J* — > i! C « d oj oj - ■ - Cfl a> !3 J3 g .. o « > > I "S S P d -S- ° S Al. £ i > % m «ž £> « 73 > S >£ g cB o ai o S t: o 3 O * 1 s .rs1. 11 o i "5 1-5 N fc. ° fl) O ■o ~ 0) >N S I o « a M o S S« ■2 S I 2. "o ca .j s ® s £ -1 p*« * . d O im ca a -S, I . — a> cb t» rt 2 S