—.¦<  66  >¦•—
Vsak svet ni dober
(Spomin iz naše vasi; zapisal Basnigoj.)
ri Korenu so imeli streharja. Ne vem, če veste vsi, kaj je to strehar. — rOj, tako nevedni pa res nismo, da bi tega ne vedeli," tako se vže nekateri jezite nad mano. Kar vidira vas, kako nabirate majhne ustnice in vže hočete preobrniti »Vrtčev" list, češ, sedaj nalašč ne bererao tvojega sponiina. Ali prosim, da malo potrpite — potrpljenje železna vrata prebije, saj veste — in spoznali bodete, da venderle nisem dvomil brez vzroka.
,,Strehar, i kaj, strehar je strehar, ki strehe dela pa je konec modrovanja." Takole bi se mi srdito odrezal kdo izmed vas, dragi znanci moji. Ali jaz bi mu pohlevno rekel: ,,Prijatelj, ali niso strehe različne? In če so strehe različne, različni so tudi streliarji." Kaj pa na to porečete? Toda recite, kar kočete, jaz pa pravirn, da so v naši vaši štiri vrste streh.
Najnovejša stavba je krita s pločicami ali škrli. Ali tiste ne krije pri nas strehar, marveč mu pravimo krovec. Zupanova hiša je krita z opeko. Tudi tiste ni pokladal strehar, ampak zidarji so jo delali. Naš hlev je krit z deskami. Te je pribijal tesar — Kraljičev Šimen; tri leta sem imel, pa še pomnim, kot bi bilo včeraj. Večina hiš v naši vasi ima slaranate strehe. Glejte te dela strehar, radi katerega smo se skoro sporekli spočetka. Po pravici tudi zasluži posebno ime. Zakaj s slame delati streho, ni kar si bodi. Cemu praša uganka:
,,Luknjiea pri luknjici, a vender vodo drži, kaj je to?" — Kaj neki druzega, kot slamnata streha. Ali ni potem takem res uineteljnost, če zna kdo iz luknjic sestavljati strelio, katera traja leta in leta in nikdar ne kane skoz njo ?
Sedaj bi vam moral povedati, kako je narejena taka streha. Povadal bi vam drage volje, pa ni tako lahko. Treba je videti, kako raste streharju pod roko lepa bledo rumena strešna plast, in takoj bi uraeli. Zato pustimo to vprašanje; če bodete imeli o počitnieah priliko, poglejte tediij kakega streharja. Ako ga ne dobite drugodi, pridite v našo vas, tam vam ga jaz pokažem.
Pri Korenu so torej imeli streharja, kakor sera rekel. Kadar sino zvedeli, da ima priti strehar, tedaj snio bili kar vsi po konei. Težko smo pričakovali tistega dne, ko je priromal Legatič — naš strehar — z opučo*) in kolom na raini, In kaj bi tudi ne? Koder so imeli streharja, tisti je smel ostati doma in pustiti šolo, dokler ni bila streha dodelana. — Sedaj bi se to komaj dovolilo. Ali včasih je bilo včasih! — Ostal je zato doma, da je streharjn stregel. Bila je naloga strežnikova, da je vestno čakal na vsak Legatičev migljej ter urno stopil in prinesel, kar je zahteval strehar. Treba je bilo redno donašati škopnikov, trt in namočene slarae. če se je strežnik dobro sukal in se prikupil Legatiču, smel je sedeti pri njem vrhu strehe ter poslušati povesti, kateril) toliko ve naš strehar. Ia sedeti na strehi v kobalj, kakor bi jezdil konja, to vam je veselje. Po vsej vasi se vidi in še dalje — prav tja do župnišSa ia šole. Tako je tudi sedel Koreno? Blaže, ko smo drugi prišli z šole. Hitro smo bili pri lestvi ter hoteli vsi na streho k Legatiču. Ali ta nas izpodrepi: ,,Strani in z lestve takoj, če ue, vas
*) ,,Opuča" je gladka deska i rooajem, da z njo gladi streho.
—»¦<  07  >¦—
privežem s trtami vrh strehe in vas ne odrežem štirinajst dnij, da bodete siti strehe!"
Mi srao se hitro spravili z lestve ter le z daleč gledali na streho. Takuj za nami je prišel tudi Blaže. Legatič mu je naročil naj hodi namakat slamo na korito. Zakaj kadar plete kito ob robu strehe, mora biti vsa slaraa namoeena, sicer se zlomi, posebno še ob taki vročini, kakor je bila tedaj.
Blaže hitro pobaše dva škopnika za prevesma in ju nese na korito. Tam jih potopi v vodo in naloži na nju kamenja, da sta ostala pod vodo. Tretji škopnik, ki se je vže prej namakal, odnese streharju. Tako je letal od korita do streharja pa zopet nazaj. Vroče mu je bilo, da je kar lilo od njega. Prtene hlače so bile pa še od vode vse premočene. Zakaj namočen škopnik je težek, in Blaže je bil še prešibek, da bi ga mogel nesti toliko od sebe, da se ne bi zmočil.
Ko tako zopet pridehti na korito, stal je tam Ažmanov Pepe in napajal konja. ,,Ali ti je vroče, ha?" praša Pepe Blažeta.
,,Kar vse teče," potrjuje Blaže in si briše eelo z rokavom hodnične srajce.
nVeš. kako si pomagaj?"
rKak6?"
BKadar prideš po škopnik, vtakni glavo tja-le pod curek, da jo dobro ohladiš z mrzlo vodo. Za nekaj časa bo vže pomagalo. Ko se spotiš, pa jo vtakni drugič." Blažek ga je takoj slušal in pomolil kodrastvo glavo pod curek. Dobro mu je delo. Tako lahka in vedra je bila glava potem. To je ponovil še večkrat tisto popo-ludne. Ali glava je bila čimdalje težja. Zato jo je še bolje močil — a vse zaman. Kar nič ni poznagalo, kakor je prvič, naj jo je potikal pod curek, kakor je hoteh
Kita je bila dodelana. Zopet je Blaže sedel na strehi pri Legatiču. Majhen veter je pihal popoludne. Mrzla ni biJa tista sapica. Blažka je vender-le zeblo, da je drgetal ter se stiskal v zavetje. Povedati pa ni hotel niti streharju niti materi — da ga kaj zebe. Srara ga je bilo; e — vsaka — posebno prevzetna sramežljivost ni dobra in prava.
Tistega večera tudi jed ni šla Blažku v slast. Ko ga je oče vprašal. zakaj ne je, odgovoril je Legatič mesto njega, da je bil prepriden. Zato je tako truden, da se mu nič ne Ijubi. Blaže je bil vesel tega odgovora ter se takoj splazil v posteljo, dočim so domači še dolgo sedeli s streharjem.
Blaže je spal do polnoči. Tedaj se prebudi. Silna vročina ga je kuhala in iz glave mu je kar puhtelo. Oči so bile trudne, da jih je komaj odpiral. Zazdi se rau, kakor bi hotela pasti njegova postelja, in na ves glas zavpije. Mati je hitro prišla z lučjo pogledat. Blažek je stegal roke in klical: nPoraagajte, pomagajte, padel bom, padel hom!"
Mati je sprava mislila, da se rau sanja. Ali kako se prestraši, ko spozna, da se sinu raeša. Hitro pokliče še oeeta in oba sta sedela pri postelji bolnega otroka do ranega jutra. Mati mu je devala mokrih obkladkov na čelo, oče ga je pogovarjal in rniril. Ali Blaže je vedno bledel, da bode padel, ali da se podere drevo nanj — pa zopet o nekem hlapcu, ki ga lioče utopiti v koritu. Silno se je smilil materi jedini sin. Pogledovala je boluika, ogovarjala, stregla mu — ali ubožček je ni slišal, ni poznal. Kadar je zavpil, vselej jo je zabolelo srce, in ko ni vedela druge tolažbe, jokala je in molila.   Ees neizmerno Ijubijo matere svoje
otroke — ljubite jih še vi, prijateljčki moji, dokler jih iinate. Zakaj ne veste, kaj imate, dokler vam živi zlata raamica. Vedeli boste pa, kadar bode vže spala pod zemljo. —-
Zjutraj je Blažetu nekoliko odleglo.   Oče se je hitro napravil in šel v trg po zdravila.   Legatič je prišel zopet na streho in hudo je bilo možu, da mu je
obolel strežnik. Kraljev Janez; rau je stregel mesto njega. Mati se kar ganila ni od postelje svojega otroka. Težko je čakala, da se vrne oče iz trga in prinese zdravil ter pove, kaj je rekel zdravnik.
Kmalu popoludne se oče vrne. Nič ni bil veselega obraza. Boječe ga je prašala mati, ki je takoj slutila, da ni nič prida zvedel mož v mestu. Opravičen je bil njen strah. Zdravnik je rekel, da ima Blaže vročinsko bolezen. Dal je zdravila.
i ^     nn     ^« t
če bi ta ne poraagala toliko,  da se v osmih. dneh obrne na bolje, potera je vse upanje zaman.
Mati je takoj šla dajat zdravila Blažetu in zopet sedela pri postelji noč in" dan. Tudi mi njegovi sošolei smo bili vsi poparjeni Radi srao imeli Korenovega. Najbolj je bil pa raenda žalosten Legatič. Klobukovi okraji so mu viseli globoko na oči in nobene šaljive ni več ziuil. Moža je pekla misel, kaj ko bi se bil Blaže prehladil zaradi raene. Prav jaz bodem kriv njegove smrti. S strahom je čakal osmega dne, ko se bode odločilo za Blažetovo življenje ali smrt.
Se z večjim strahora je pa čakala mati. Neprenehoma je molila in prosila Boga, naj ji ne vzarae Ijubega sina; toda vedno je pristavljala — če je tvoja sveta volja.
Nastopila je osma noč. Blaže je bil nenavadno miren. Lice se mu je zjasnilo in prejšnje poteze, ki so naznanjale trpljenje, izginile so. Tudi govoril je vže kako pametno in svojo mater je stiskal tako prisrčno za roko, da je bila ona vsa srečna in so se ji udrle solze veselja po upadlem lici. Zakaj tudi materi se je dobro poznalo, da je muogo pretrpela zadnje dni.
Blizu polunoči je bilo, ko Blaže zaspi. Njegova roka je spustila inaterino in ostala nad odejo. Mati se je pa vroče zahvaljevala Bogu. — Ali dolgo ni mogla zmagovati spanca. Roke so ji omahnile v naročje in zaspala je. Kdo bi ji zameril?
Toda, kaj je to? Najedenkrat se razlije po temni sobici skrivnostna svetloba. Kakor mehek vetrič pihne — tako je zašumelo in dva angela sta priplavala izpod stropa. Vsa sta bila bela kakor sneg, in nebeška svetloba jiraa je sijala z obrazov. Lahkih perot se prizibljeta k postelji. Jeden pristopi k dečku, prime ga za nedolžno ročico, z drugo roko mu pa kaže proti nebesoju. Drugi angel se pa približa Iju-beznivo materi, dene ji svojo mehko roko na rame tcr ji reče tako-Ie:
,,Dobra mati! Nebeški oče naju pošlje, da vzaraeva tvoje dete. Slišala so nebesa tvojo vročo molitev in zato poslala mene, da te potolažim. Nikar ne žaluj! Boljše bi se ne godilo sinu na zemlji, kakor se mu bode pri nas ? raji. Krvavelo bode tvoje materino srce. Ali imela bodeš priprošnjika pri Bogu, ki ne odbije nikdar prošnje svojim ljubljencem. Trpi voljno — in nekoč pridera tudi po tebe ter te odvedem se seboj —¦ v večno veselje!"
Zopet je zavel lahek piš po sobi. Svetloba je izginila — z njo vred tudi angela.
Mati se preplašena probudi. Hitro privije sretilko in pogleda po Blažku. Ta se je še vedno smehljal — toda dihal ni več. Angela sta odnesla v nebesa eisto dušo.
Velika žalost je bila pri Korenu. Ležal je na mrtvaskem odru jedini sin Blaže. Vse je žalovalo po njem. — Najbolj udano je trpela mati — ker je dobila tolažbe od zgoraj.
K pogrebu je prišel tudi Ažmanov Pepe. Videl je, kako jokajo pogrebci, slišal Legatiča, ki je zdihoval: BOh, jaz sern ga spravil pod zemljo." Tedaj se je omečilo trdo srce Ažmanovega in skesano ,je potožil Legatiču, da je on nasvetoval naj si moči glavo — da je torej  on kriv smrti,  ne pa strehar.   Legatiču se je
srce nekoliko umirilo. Šla sta s Pepetom domov in tako sklenila, da bi bil Blaže lahko živel še dolgo vrsto let, ko bi bila ona dva bolj previdna. Zato sta rekla, da hočeta moliti za rajnika in prositi odpušfenja. Ali Blažetu se je predobro godilo med angeli, da bi držal jezo, katere še nikdar irael ni v svojem srci. Bog jima pa tudi ni štel v zlo, ker nista zakrivila Blažetove smrti iz hudobije, marveč iz nevednosti.