St. 10.
V Ljubljani,  20. oktobra  1890.
Leto III.
¦¦^^^C- -^|tt:.^^Lka—«sa^
Soror Klara — Velenjska.
eSr&
(Legenda,
dprle so mi žene ^Redovnice svoj stan, Prostore posvečene, Kjer molijo ves dan; Razkazale svetišče, Vrtove polne rož,
V  podzemno pa grobišče Povedi ti me, mož!«
Užge cerkovnik svečo, Z gbspico stopi v rov; A ta pred grobno ječo Ustavi hod njegov:
»Postoj! Glej to me mika! 0, stori mi ljubav: Čegava je ta slika, In ta obraz čegav? Nebešk pogledov svit je,
V  srce mi sega, žge. Ni-li nadzemsko bitje Naslikano dekle?«
»»Gospica plemenita! Obraz je Julijin, Podoba pa slovita — Redovnic teh spomin : To divno lice njeno Proslavljali so vsi. A zdaj ? — Pod hladno steno Tu notri mrtvo spi.
Prelepe nje kreposti S ponosom zrl je red ; Le žal, da v dneh mladosti Ostavila je svet.««
Zamolklo zaropoče V železnih durih ključ, In v kamenite ploče Tresoča vpre se luč. Po kotih tam počiva Lobanj tisoč na tleh In sanje smrtne sniva Na zrušenih kosteh. — In deva gleda rake Z imeni slavnih žen, In gleda kostenjake, Nesprosne smrti plen.
Od krste pa do krste Cerkovnik hodi ž njo; Imen ji kaže vrste Rodbin iz znanih sto. A tam poleg globeli Pokaže on molče Na ploči zatemneli Izsekano ime. Posveti s svečo v rako, Razbrska v njej kosti: »»Poglejte sliko tako: Tu Julija leži.««
290
Luka Vrbec.
Z Velenj gospici strese Kosti in mozeg mraz, Oči ji zasolze se, Obrne proč obraz. V ročice bele joče In kliče in ječi: »O mož, je-li mogoče? To Julija pač ni! Kako obraz na steni Uzor predstavlja tak?« A hladno mož omeni: »»To njen je kostenjak!«
Ostavita grobišče, Devici ni miru: Korak ji več ne išče Velenjskega gradii. K redovnicam se vrne Na prostor posvečen,
Kaj čuti, jim odgrne —
Razkrije svoj namen. — *        *
Pa čas je zob nabrušen Zastavil v samostan: Do tal je zid porušen, Molitve glas pregnan. Stoje pa spodaj groblje, In ni jim mar razpad, Tam stene le je globlje Izklesal smrti glad; Tam krije krsta stara Okostje Juliji,
Ob njih pa Soror Klara Velenjska mrtva spi. Razjedena odela — Pogled izdolben, vdrt — Reži lobanja bela —: Tako caruje smrt.
***L+
A. M.
Luka Vrbec.
(Zgodovinska povest iz 16, stoletja. — Spisal 1'odgovičan.)
IV. Odločni korak.
(Dalje.)
lo  v torek   zjutraj   ni bilo še   od   nikoder   gospoda 3 Blaža, ni dvomil več cerkovnik,   da je ali   ubit  ali pa zaprt. Tako dolgo bi mož |! prostovoljno nikakor ne izostal z doma. Tu začno Crčku še druge misli beliti glavo. »Ako ne bode katoliških duhovnikov  in  ako ne bode maš in drugih cerkvenih opravil, kaj pa bode z mojo službo ? Cerkovnika bodo odpravili, mene zapodili, in iskati bodem moral drugodi kruha.« Tako je sklepala  njegova pri-prosta,  vendar umna glava.   »Sedaj je čas, da delam,  ali pa nikoli več. Gospoda Blaža moram dobiti. Ako ugonobe
njega, potem je odzvonilo pri nas stari veri.«
Tudi to jutro se je sešlo mnogo radovednih ljudij. Zvedavo so se ozirali, idoč proti cerkvi, na župnikovo bivališče, ali ni morebiti tam kake izpre-membe. Ne opazivši ničesar — bilo je zunaj hiše vse po navadi —, šli so do cerkve in se pred zvonikom zbirali v gruče. Danes se cerkovnik ni obotavljal pri raznih opravilih, tudi ni miril ljudij, ampak ko jih vidi dovolj pri cerkvi in jih pregleda, češ, ali se more nanje zanašati, pozove jih, ali ne bi šli ž njim v župnišče. Vsi moški so pripravljeni. A ker je cerkovnik slutil, da utegne biti pri župniku vsaj nekoliko ljudij za varstvo