Leto XLVII. - Štev. 25 (2346) - Četrtek, 22. junija 1995 - Posamezna številka 1400 lir
dlas
Settimanale - Spedizione in abbonamento postale - Pubblicita inferiore 50%
Redazione - Uredništvo: Riva Piazzutta, 18 - 34170 Gorizia - Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 0481/536978 Poduredništvo: 34133 Trieste - Trst - ul. Donizetti, 3 - Tel. 040/370846 - Fax 040/633307 - Poštni t/rn 10647493 Zadruga Goriška Mohorjeva
TAXE PERQUE	GORIZIA
TASSA RISCOSSA	ITALY
NAS UVODNIK A
»Bog je mrtev«
Marijan Tomšič
»Bog je mrtev.« To je refren, ki se ponavlja že desetletja. Povsod naletim nanj; v esejih, v poeziji, v prozi, v pogovorih z intelektualci. In ta »Bog je mrtev« ne zveni prav nič žalostno; izreka se kar z nekakšno samoumevnostjo in s hladom znanstvene ugotovitve.
Nisem filozof, zato v tem zapisu ne bom razmišljal na tem nivoju. Pogovarjal se bom le s samim sabo in morda še s tistimi, ki poznajo »zdravo pamet«; torej neizumetničenost, nezavozlanost, pač to preprosto, ravno pot.
Dobro, pa naj bo. Bog je mrtev, Bog v človeku je umrl. Če pa je Bog mrtev, potem tudi človek ni več živ. In če je Bog v nas umrl, je oživelo nekaj drugega. Ali ni po smrti Boga v nas »vstalo od mrtvih« to, kar je njegovo nasprotje? Če je v nas umrla svetloba, je vzniknila tema. Če je umrla dobrota, je vstala hudobija. Če je umrla modrost, je vzniknila norost. Če je umrlo sočutje, se je dvignila čustvena praznina. Če je odšla resnica, se je na prestol povzpela laž. Če je umrla ljubezen, seje porodilo sovraštvo. Če je obglavljena pravičnost, živi krivica.
Še in še bi lahko vzporejal podobne dvojice.
Zapisano je, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Gotovo ne po zunanji, temveč po notranji. In zapisano je, da mu je vdihnil življenje in z njim svobodno voljo, kajti drugače, kot Bog, sploh ni mogel ravnati. In vedel je, kaj dela. Biti svoboden pomeni sprejemati najvišjo odgovornost za svoja dejanja, za svoje misli. V tej svobodi smo se torej odločili, da ubijemo Boga; božjo, notranjo podobo. (Za tiste, ki niso verni, naj bo Bog sinonim za Višji jaz, za Nad-jaz). To smo storili, o tem ni dvoma, kajti, poglejte okoli sebe; povsod so žive, ne prve, temveč druge dvojice: laž, tema, sovraštvo, hudobija, cinizem, slepota, gluhota, praznina... One prve pa so le še lučke v ogromni temini sveta.
Torej smo to res storili. Resnično storili. In zdaj zganjamo hrup in kričimo v tem neskončno praznem prostoru, da bi prekričali brezmejno praznino in samoto, ki jo čutimo v sebi in okoli sebe. Slavimo laž in hinavščino, klanjamo se Molohu, Baalu, Asteram... Njim darujemo svoja življenja in življenja svojih otrok. Zvijamo se in krotovičimo v mrazu, ki nas obdaja, v sovraštvu, ki nas trga na koščke. Pa kljub temu s hladom znanstvene ugotovitve ponavljamo: BOG JE MRTEV. S tem se ponašamo in celo povzdigujemo.
Bog je mrtev, naš Višji jaz je ubit. Oživljen pa je Nižji jaz. Edino ta je, da potrdim resničnost tega razmišljanja, sposoben ubijati in bogateti z ubijanjem ter prav to ubijanje prikazovati kot nujnost, kot pravično stvar. Ta, in ne oni višji, je ustvaril na Zemlji pekel. Z Bogom, z lastnim Nadjazom, se ne moremo več pogovarjati. Višji jaz je umolknil, že davno.
Torej, kaj nam preostane? Kričanje v neskončnost praznine? Le to? Ali lahko ustoličeni Nižji jaz oživi Boga, svoj Višji jaz, svoje božje poreklo? Mislim, da ne. Torej? Deus ex machina? (Poseg višje, božje sile?) Da, če bi še verjeli v pravljice... Morda pa se bo to, v najbolj kritičnem trenutku, vendar zgodilo. In če se bo, ali se bo zgodilo z blagim šumenjem vetra ali pa morda z gromom in potresom svete božje jeze?
Križev pot za slovensko narodno spravo
Otmar Črnilogar
S spravo pripravimo prihodnost sloves
Lajše, 1.7.1995
1. Jezusa sodi pilat
A) Jezus, nekdo izmed naših je bil. Ugrabil sije pravico soditi bratom in sestram.
To je bil okupacijski oficir Pontius Pilatus, pa še ta na pritisk jeruzalemskih veljakov in njih politike. Nas pa je v imenu slovenskega naroda v smrt obsodil nekdo, neki neznani. Samo to vemo, da nas je obsodil. Ne vemo, kdo, ne vemo, zakaj, ne vemo, čemu. Saj tudi tega ne vemo, zakaj je že prej padlo onih sedeminštirideset.
Jezus, kdo je tisti, ki sme ugasniti življen je, življenje, ki so ga ustvarjali Bog in oče in mati?
Jezus, usmili se nas!
Služabnik ni večji kakor njegov gospodar!
B) Prijatelji, tudi mene, čeprav sem Sin Boga, so likvidirali, tudi mene so ubili. Vedeli so. Farizeji so vedeli, vedeli so tudi voditelji dveh drugih strank, vedeli so tudi nahujskani Jeruzalemci, da nisem nič kriv. Jeru-zalemcem je celo okupatorski rimski uradnik Pilatus povedal, da na meni ne najde nobene krivde. A kaj! Oni so bili podivjali in tulili: Križaj ga, križaj ga! Znebiti so se me hoteli.
V	resnici pa so samo pospešili izpolnitev načrta, ki ga je bil moj Oče zasnoval že v raju. Že tedaj je bil namreč sklenil odrešiti človeštvo. Na vaši poslednji stezi, med križevim potom se bomo še o tem in onem pomenili. Vi do brezna, jaz na križ. Vi na Lajšah, jaz na Kalvariji. Kraljica mučencev!
Prosi za nas!
2. Jezus je zadel križ
A)	Jezus, kako lepo je živeti, kako lepo je ljubiti! Križ zadeti na rame pa je hudo. Dokler križ nosi sosed, še nekako gre, a ko se na moja ramena nasloni, tedaj ni lepo. Zakaj vendar ravno na moja ramena, Gospod? Saj je še drugih ramen! Zakaj
ravno jaz? Od Abrahama si zahteval sina edinca, a je Izaka v zadnjem trenutku zamenjal kozliček. Jaz pa nimam zamene. Zakaj ravno jaz? Mama me je v plenice povijala, ta 'pa mi je roki z žico uklenil. Zakaj? Zakaj ravno jaz, saj je še toliko drugih.
Jezus, usmili se nas!
Služabnik ni večji kakor njegov gospodar!
B)	Prijatelj, ne tarnaj. Od blizu je marsikaj nesmiselno, tudi trpljenje, tudi smrt. Toda tisto, kar je v tvojih očeh nesmiselno, kruto, je smiselno v božjih očeh.
Tudi jaz sem zadel križ, nesmisel. A prav z nesmislom križa je moj Oče želel in hotel osmisliti Zeleni planet. Vas je moj Oče tu na Lajšah vgradil v mozaik odrešenja. Nesmiselni trenutek vašega trpljenja bo za vedno vgrajen v mozaik volje mojega Očeta, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali - vi in vaši sodniki, ki vas pošiljajo na oni svet. Kraljica mučencev!
Prosi za nas!
3.	Prvi Jezusov padec
A) Jezus, da tudi ti padeš!
Da mi, ljudje padamo, še nekako gre. Da pa tudi ti padeš, nam ne gre v račun, Jezus - tako ti je Marija dala ime - vsaj ti ne bi smel padati, če že hočeš, da bi mi stali. Pa nam padeš še ti!
Da nas na Lajšah mečejo ob tla, nam še gre v glavo, saj je prav človek zmožen tudi hudobije; da pa tudi ti, Jezus, padaš, nam v glavo ne gre. Jezus, ko ti ne bi bil padal, bi mi v tem trenutku lažje stali, lažje zdržali. Nas petnajst bi lažje zdržalo do brezna.
Jezus, usmili se nas!
Služabnik ni večji kakor njegov gospodar!
B) Prijatelji! Da, na tleh sem, v prahu Svete dežele. Pa nisem padel zaradi križa. Hudobija ljudi od prvega Adama do zadnjega Adama me je vrgla. S samim peklom sem se
boril in za trenutek opešal. A sem se dvignil in svet odrešil. Še dvakrat me boste videli pasti.
Tudi vam bodo klecala kolena, a ne marite za to. Blizu vam bom. Kar mene glejte, kako padam in kako tudi vstajam.
Izpolnim načrt mojega Očeta. Njegov načrt pa je, da bi se vsi l judje zveličali, vi in tisti, ki vas v imenu naroda peljejo v onstranstvo. Kraljica mučencev!
Prosi za nas!
4.	Jezus opazi mater Marijo
A) Rada me je mati imela. Moliti me je učila. Da naj bom priden, mi je drobila na ušesa. Upal sem, da bo ona umrla v mojih rokah. Pa se ni izšlo; tudi to ne, da bi jaz umrl v njenih. Izteklo seje tako, da ne bom mogel za njenim pogrebom, tudi ona ne za mojim. Le hlipati bo smela za mano. Jezus, ti si vsaj to srečo imel, da te je mama Marija spremljala na tisto Kalvarijo. Zakaj moramo mi iti brez mame? Zakaj ravno mi ne smemo umirati v materinih rokah, če že moramo umreti? Jezus, oprosti! Najbrž zahtevam preveč.
Jezus, usmili se nas!
Služabnik ni večji kakor njegov gospodar!
B) Prijatelji, vidim. Ni mater in ni očetov. Kar sami morate na svoj pogreb. Moja mati Marija je res stopala ob mojem križu. Tu in tam sem se nanjo ozrl in ona name. Zlomljena je bila, a je bila. Ob pogledu nanjo je moj križ res postal lažji, a bil je še zmeraj moj križ. Vidim solze vaših staršev, solze vaših mater, solze, ki so tekle, preden ste svojim smeli reči »zbogom«. Jaz sem ob materi Mariji lažje do-trpel. Ob menije bila, strta, a je bila. Vaših pa ni. Le doma so smeli oče in mati jokati in na vašem križevem potu z menoj za vas moliti. Kraljica mučencev!
Prosi za nas!
(dalje prihodnjič)
w
Zelja po sprejetosti
Ena izmed največjih in najmočnejših želja v človeku je želja po sprejetosti. Človek teži za tem, da bi ga opazili, priznali, potrdili, pohvalili, skratka da bi bil ljubljen. Kako se kdo počuti in obnaša in koliko je ustvarjalen, je odvisno od tega, koliko je uresničeno njegovo hrepenenje po sprejetosti.
Dejstvo, da je sprejet, človeku pomaga, da zaživi, zacveti, da se izraža in razvije v vsem naj lepšem, kar je in kar ima. Zato ni prav nič čudno, da se človek navadno druži s takimi ljudmi in teži za takim okoljem, ki mu je naklonjeno. Če se znajde med ljudmi in v okolju, ki ga ne sprejemata, je ponavadi zavrt in neustvarjalen. Ker se čuti ogrožen, uporablja svoje moči predvsem v obrambo. In zaradi nesprejetosti prihajajo na dan predvsem njegove pomanjkljivosti.
Aliježeljapo sprejetosti iskanje samega sebe? Ne verjamem; Stvarnik bi sicer ne položil te želje v človekovo srce. Tudi učinek sprejetosti dokazuje, da to ni nekaj slabega. Je pa res, da človek ne bi smel preveč pričakovati od drugih v smislu, da bi ga morali drugi vedno tako sprejemati, kot bi si on želel. Nemalokrat ima človek preveč jasno podobo, kako bi ga morali sprejemati. V primeru, da ni tako, se ne čuti sprejetega. Lahko pa to ne pomeni, da v resnici ni sprejet. Le, da ni sprejet tako, kot bi si on želel biti sprejet.
Kaj vsega je človek pripravljen storiti, da bi le bil sprejet! Pomislimo npr. samo na osebno urejenost. Koliko pozornosti da človek obleki, frizuri, naočnikom, parfumom, kremam itd.! Človek se seveda tudi dobro počuti, če je urejen; toda če bi šlo samo za to, bi po vsej verjetnosti dal veliko
manj na zunanji videz. Še veliko drugih stv ari je (tega ne navajam kot kritiko), kijih človek počenja, da bi bil sprejet in ljubljen. Odvisno je, ali gre za žensko ali za moškega, za starejšega ali mlajšega, za izobraženega ali manj izobraženega ipd. Močno je odvisno od okolja, v katerem oseba živi, in od vrednot v tistem okolju. Pri določanju teh vrednot pa imajo danes nedvomno veliko vlogo sredstva javnega obveščanja. Tu nastopi problem: če hoče biti človek sprejet, misli, da se mora ravnati po vrednotah, ki jih določa npr. javno mnenje, in ne po tem, kar nekdo čuti v lastnem srcu, kar doživlja. Tovrstno prilagajanje pušča človeka neizpolnjenega, nezadovoljnega. Ve, da ni sprejet za to, kar je, ampak za to, kar predstavlja. Pretvarjanje nikakor ne more uresničiti človekove bivanjske želje po sprejetosti. Zato se človek prej ali slej upre vrednotam, ki so mu v bistvu tuje.
Vsakdo naj si upa biti to, kar je! Vsakdo naj si želi biti sprejet za to, kar je. In vsakega človeka bo prej ali slej nekdo sprejel za to, kar je; tedaj se bo njegovo življenje spremenilo v pesem.
Ivan Hočevar
Goriška sinoda: faza poslušanja
Trenutno je v župnijskih svetih, skupinah in gibanjih goriške nadškofije v polnem teku začetna faza nadškofijske sinode (ki se bo začela na binkošti leta 1996); to je t.i. faza poslušanja. Pripravljalni odbor je razdelil vprašalne pole s sedmimi vprašanji, na katera so vabljeni, da odgovorijo vsi tisti, ki želijo prispevati k pripravi sinode naše Cerkve.
Tako posamezniki kot skupnosti lahko na tak način nakažejo, katere argumente, izbire in tematike je po njihovem mnenju vredno obravnavati. Po drugi strani je že samo dejstvo, da pripadniki Cerkve že sedaj o tem sami in medsebojno razmišljajo, začetek udejanjenja sinodalne mentalitete, ko verniki hodijo skupaj. Vprašalne pole, ki naj spodbudijo pogovore in konfrontacije, postavljajo posameznike in pastoralne svete pred vprašanje, kaj je moč Duh prebudila v Cerkvi, kateri so »vozli«, ki nastajajo v srečanju med vero in kulturo, katere so težave krščanskega oznanjevanja in vzgoje.
Pripravljalni odbor bo nabral material in ga - sintetiziranega -spet predložil preveritvi župnijskih skupnosti.
Nova maša pri sv. Tomažu - Gročana
Na slovenski strani nad Gročano in Vrhpoljem je starodavna župnijska cerkev sv. Tomaža, ki je več stoletij združevala ves vzhodni Kras (Lokev, Lipica, Bazovica, Gropada, Padriče, Drago, Botač, Mihele, Nasirc, Krvavi potok, Gročana, Pesek, Vrhpolje). Leta 1948 so komunistične oblasti zapodile iz župnije duhovnika Zalokarja. Cerkev, župnišče in mežnarija so začele razpadati in so danes samo razvalina. Cerkev ima samo še zidove brez strehe. V njej je bilo ogromno kamenja, rastla so drevesa. Sedaj so prostovoljci očistili notranjost in prostor pred cerkvijo. Lani seje zbrala lepa množica na travniku pred stavbo, kjer je bila slovesna maša. Obljubljeno je bilo, da se bo cerkev počasi obnovila. Nekaj malega so že naredili prostovoljci. V nedeljo, 2. julija, bo tam ob 15. uri izredna slovesnost. Novo mašo bo tam opravil g. Tomaž Kodrič iz Vipavske doline. Pomagajte s prispevki za obnovo starodavne cerkve!	mž
12. navadna nedelja
Sreča je čudovita jed.
Slovenski bogoslovci smo si za počitnice leta 1959 omislili skromno, ciklostilno razmnoženo knjižnico z naslovom Misleči kristjan. Gradiva zanjo je pripravil ljubljanski stolni kanonik Josip Šimenc, ki je znal v svojih pridigah s presenetljivimi povezavami božje besede z vsakdanjim življenjem ne samo pritegniti pozornost poslušalcev, temveč jih tudi spodbuditi k razmišljanju. Proti koncu le knjižice je zapisana njegova misel: »Sreča je čudovita jed: Čim bolj jo daješ, tem večje imaš.«
Ta misel je »prevod« Jezusovih besed v današnjem evangeliju: »Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo zgubil; kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo rešil. »Radi bi rešili svoje življenje, radi bi se rešili trpljenja, radi bi jo odnesli čimbolj poceni
-	toda po tej poti ne bomo prišli daleč, ker je to pot sebičnosti, smrti. Če pa svoje življenje zastavimo za svoje brate in sestre, za
Silvester Čuk
Gospoda Jezuso Kristusa, ki živi v njih, po njegovem zgledu, bomo najbrž za marsikaj, prikrajšani, pridobili pa si bomo polnost življenja. Smisel človekovega življenja je: dajati, osrečevati, umirati lastni sebičnosti, »Nikar se ne poročaj zato, da boš srečen,« sem bral v neki knjigi za mladoporočence, »poroči se zato, da boš osrečeval.«
Poglejmo malo okoli sebe. Ali so naši krščanski zakonci res pripravljeni pozabljati nase in živeti za drugega? Kjer v možu, v ženi ni tega prepričanja, ne more biti globoke in trajne zakonske sreče. Kjer tega ni v starših, tudi otroci ne morejo imeti duha darovanja. Pred leti je bilo v Logu pri Vipavi romanje duhovnikov, redovnikov in redovnic ter njihovih staršev. Pri maši je bila poudarjena misel, da seje treba za duhovne poklice, ki jih je dala Primorska, zahvaliti staršem, ki so svojim otrokom z zgledom pokazali, da se je za srečo v življenju treba znati daro-
vati. Najprej tako, da otroka sprejmeš. To je že žrtev, ki pa obrodi veliko veselje, če gledamo nanjo z božjimi očmi. Potem je treba otroke vzgajati tako, da vidijo: ni vse vsakdanji kruh, standard človeka ne more zadovoljiti, saj je ustvarjen za nekaj višjena. Mnogi naši starši v svoji veliki ljubezni do otrok pozabljajo svoje ljubljence vzgajati za srečo v življenju: izpolnijo jim vse muhe, ne vzbudijo pa v njihovih srcih smisla za darovanje, za ljubezen do sočloveka, ki edina prinese srečo ter življenjo daje polnost in smisel. Ko bi človek bil žival, bi veljala modrost, ki je danes na ustih mnogih: »Uživaj, kolikor moreš, saj je življenje tako kratko! Z odrptimi rokami sprejmi, kar ti ponuja življenje!«
Toda človek ni žival, temveč je božji otrok, zato se mora, če hoče biti srečen, ravnati po božji modrosti - po nespameti, norosti križa. Da, prava sreča se množi z razdagajanjem.
24. junija: sv. Janez Krstnik
Ponekod ga imenujejo tudi sv. Ivan. Predstavljam si, da je ta svetnik oddaljen in nerazumljiv za površne kristjane. Površni kristjani namreč ne sprejemajo radi besed, kot so pokora, spreobrnitev, puščavniška obleka; kvečjemu prenesejo besede »trst, ki se maje«; še najraje pa slišijo govoriti o človeku, oblečenem v mehka oblačila, ki po možnosti živi v kraljevski ali vsaj gosposki hiši. Drugače pa je z vernim človekom, ki si prizadeva biti Bogu všeč in skuša živeti po božjih naročilih. Le-ta lahko dojame Janezovo veličino.
Janez se ni bal mogotcev (kralja je svaril: »Ni ti dovoljeno vzeti žene svojega brata«), »vplivnih« oseb (»gadja zalega, ... sekira je že nastavljena drevesom na korenino...« itd.); bil je ponižen (»nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermenček njegovih sandal«). In še: bilje prerok (»pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze...«). Naznanjal je novo dobo: »Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil v Svetem Duhu.« V svoji zgodovinski resničnosti je bil Janez Kristusov sodobnik. Leta nam je jasno povedal, od česa je odvisna človekova trajna sreča: od spreobrnjenja, od spremeni-tve miselnosti.
Kdor ima sebe zelo rad (in jaz bi se rad prišteval med te), bo sprejel prerokov klic, ki je tudi danes tako prepričljiv, kot je bil v tistem času.
Janez Krstnik, kako rad te sprejemam! Duh bo pomagal
moji slabosti.
d.j.
29. junij: sv. Peter in Pavel
Umetniki postavljajo prvemu v roke ključe, drugemu meč in knjigo. Oba sta bila v službi. V Rim nista prišla z oblastjo. Prvi v negotovosti s popotno palico, drugi v verigah. Bila sta poslana. Kdo pa ju je poslal? »Pojdita in utrdita svoje brate v veri!«
Prvi jih je utrjeval z besedo; govoril je kot kdor ima oblast, poverjeno oblast. Zato ga imenujemo namestnik. Prva Cerkev, prva verska skupnost v Rimu ga je takoj priznala. Ko je bil v ječi, je vsa Cerkev molila zanj.
Pavel pa je veliko pisal. Govoril je, oznanjal prilično in neprilično; v njem je plamtel ogenj. Oba, Peter in Pavel, sta gorela od ljubezni. Peter je bil s Kristusom, ga videl, poslušal, spremljal. Pavel Ga je srečal na poti v Damask. Čudna so božja pota in nepredvidljiva. Oba sta dala Zanj svoje življenje, prelila sta svojo kri. Tako močni sta bili njuni vera in ljubezen. O Kristusovem vstajenju sta pričala do konca. Najprej rimska skupnost, potem pa še ves krščanski svet, se ju spominjamo skupaj, istega dne. In ta dan nas povezuje s sedanjim Petrom, s sedanjim voditeljem ladje. Zato jima zaupamo, se obračamo na njiju, da bi nam pomagala ostati zvesti služabniki Kristusove Cerkve. Ko je danes zvestoba tako redka cvetlica, se hočemo mi okrasiti z njo. To lahko razumejo in sprejmejo močni ljudje. V času odpadništva in mlačnosti nam kličeta, da je še mogoča zvestoba Cerk\>i, evangeliju, nedelji, lepoti in veselju vsakdanjega življenja.
To je praznik svetih apostolov Petra in Pavla!
d.j.
Carla je umrla, a je rešila svojega otroka
Ljubezen do življenja je bila za devetintridesetletno Carlo Pomella iz Foggie največja vrednota. Rodila je svojega drugega otroka Francesca Pia in umrla po sedemmesečni agoniji. Lahko bi se rešila, premagala svoj boj proti raku, ko bi se odločila za splav; toda ni hotela uničiti življenja, ki ga je nosila v sebi. Ljubila je svojo družino, moža, triletno hčerko Floriano. Zaradi hudih bolečin, ki jih ji je povzročala nosečnost, ni hodila na delo. Toda kljub bolečinam je odklanjala vsak zdravniški pregled, ki bi lahko škodil otroku. Rešili so jo raka v možganih, za raka na pljučih pa je ostajala le ena rešitev. Zdravniki so ji jo prikazali: Rešite se otroka in boste živeli. Mati Carla pa je vedela, da je njen otrok velik božji dar. Zdravniki so se odločili za carski rez. Carla je z velikim veseljem sprejela otroka in za nekaj časa celo okrevala. Kmalu pa se je stanje poslabšalo, padla je v dolgo agonijo in umrla. Na njenem pogrebu je bilo ogromno ljudi. Spomnili so se njenega nasmeha, kije kljub groznim bolečinam blestel na njenem obrazu.
V	tem tednu so v prisotnosti predsednika republike in raznih osebnosti odprli v Rimu velik islamski kulturni center, ki obsega predvsem veliko mošejo, konferenčno dvorano in knjižnico. Verniki smo veseli tega podviga; upamo pa, da bo odslej tudi v arabskih državah več posluha za krščansko prisotnost in simboliko. Kaj več o tem prihodnjič.
Pogled v Slovenijo
Politično	dogajanj
Vrnitev premoženja Cerkvi
Dencionalizacija cerkvenih gozdov (predvsem tistih, ki jih je revolucionarna komunistična oblast septembra 1947 brez vsake odškodnine vzela Ljubljanski škofiji, še vedno vznemirja javnost. Ni več dvomov, da gre za načrtno vnašanje zdrah med slovenske državljane.
Cerkev je dobila večino teh gozdov pred 960 leti, torej 430 let pred ustanovitvijo Ljubljanske škofije, od tedanjih vladarjev iz razloga, da bo mogla v čim večji meri gospodarsko neodvisna opravljati svojo dejavnost. To določa tudi najnovejši Zakonik cerkvenega prava. Poleg teh gozdov je Ljubljanska škofija dobivala gozdove iz volil dobrotnikov ali od cerkvenih institucij, ki so prenehale delovati. Dober del gozdov je v zadnjem stoletju škofija tudi odkupila, da bi zaradi boljšega gospodarjenja zaokrožila komplekse gozdov in drugih zemljišč.
Razna sedanja ugibanja in podtikanja so samo natolčevanje in zavajanje javnega mnenja. Pregledati in upoštevati je treba vso dokumentacijo pošteno, in ne samo tiste dokumente, ki komu ustrezajo za dosego pristranskih ciljev. Ljubljanski škofiji so odvzeli 35.990 ha zemljišč, od tega je gozdov 23.091 ha, vse drugo so kamnite površine, planine, nerodovitne površine, pašniki, njive in stavbišča s stavbami vred. Ljubljanska škofija je za vsa ta zemljišča vložila zahtevo za vrnitev. Kjer je mogoče v naravi, drugo na druge načine, kot j ih pred-videva zakon o denacionalizaciji. Škofija
je tudi pripravljena se odpovedati večini tega nepremičnega premoženja, če bi v skupnem iskanju in dogovarjanju našli ustrezno in tudi za Cerkev pravično rešitev. V sedanjih parlamentarnih razpravah oz. v predlogu Zmaga Jelinčiča in Polone Dobrajc ni ne duha ne sluha o pravični poravnavi krivic, ki so bile storjene Cerkvi na Slovenskem. Cerkev vztraja pri vrnitvi odvzetega premoženja v naravi prav iz teh razlogov. Saj ni nikakršnega jamstva, da bo država trajno zagotovila vsaj najnujnejša sredstva za dejavnost Cerkve in preživetje ljudi v službi Cerkve. Nesmisel brez primere je predlog, da naj se Cerkvi vrnejo samo sakralni objekti. Kje naj Cerkev potem dobi potrebne milijarde tolarjev za obnovo cerkva? Kje so porušene in uničene umetnine, pohištvo, druga oprema itd.? Ta predlog ne presega samo meje dobrega okusa, še veliko bolj meje zdrave pameti in razsodnosti. Podobno nerazsoden bi bil predlagatelj, ki bi zatrjeval, da poslancem državnega zbora zadošča za njihovo dejavnost stavba parlamenta brez opreme, elektrike, brez akustičnih naprav, avtomobilov, bifeja, brez poslanskih plač itd. Morda bo komu zdaj bolj razumljivo, zakaj Cerkev nuj no potrebuj e prav za svoj o dej av-nost še kaj drugega kot sakralne objekte. Vedno znova ima Cerkev isti cilj: pridobiti materialno osnovo, da bi ljudem mogla posredovati pestro duhovno bogastvo, ki je vir prave notrenje sreče. Materialne dobrine so zgolj sredstvo, četudi nujno.
(povzeto po Družini)
Referendumi so že pozabljeni in vsi spet razmišljajo o predčasnih volitvah. Pričakovati je, da bo v prihodnjih tednih prišlo do še bolj žolčnih polemik v notranjosti obeh taborov, saj si tekmovalni »center« (Buttiglione, Casini in še kdo na desni; Bianco, Bossi, demokrati na levi) močno prizadeva okrepiti svoje vrste in jim dati neko trdnejšo organizacijsko strukturo. Zato bi center rad odložil novo merjenje sil na voliščih. Berlusconi, ki je z ugodnim referendumskim rezultatom spet pridobil nekaj samozavesti in se je ponovno postavil za prvaka desnosredinskega tabora, pa vztraja pri jesenskih volitvah; za isto stvar pa se zdaj ogreva tudi D'Alema, ki meni, da ima leva sredina s Prodijem na čelu velike šanse.
Podobno kot Ljudska stranka se je razbila tudi Komunistična prenova, izgubila je 19 svojih parlamentarcev, ki že nekaj časa niso
Se bo Giuliettaporočila?
Devetindvajsetletni Giulietti G. iz neke vasi blizu Verone seje pripetilo, da so jo odslovili dan pred poroko. Podjetje jo je sprejelo v službo pod pogojem, da je podpisala odpustno pismo brez datuma. V primeru poroke ali rojstva otroka bi morala zapustiti službo. Dekle je podpisalo, ker je bilo tedaj brezposelno in ni mislilo na poroko. To je bila namreč edina delovna priložnost, ki seji je ponujala. Zakon št. 7 z dne 9.1.1963 ne dopušča odslovitve zaradi poroke, razen če oseba ne potrdi, da to izbere sama, v teku enega meseca.
Primer Giuliette je le eden številnih primerov emarginiranih žena na delu; to se še najpogosteje dogaja v malih podjetjih, v katerih je uslužbenec prisiljen sprejeti pogodbo, kakršnakoli že je, da je le lahko zaposlen. Sindikati marsikaj spregledujejo. Cernu pa obstajajo?
soglašali z vodstvom stranke (v kritičnem trenutku so podprli Di-nijevo vlado). Bertinotti je s svojim levim radikalizmom še ošibljen, ostaja pa slej ko prej edina dosledna levičarska stranka, ki bo imela pomembno nalogo v prihodnjem levosredinskem taboru.
Medtem pa si kot po tekočem traku sledijo nove sodne afere in škandali, iščejo in odkrivajo se dosjeji in naklepi, uničujejo se bleščeče kariere. Kaže, da je večina tega dogajanja povezana z davčnimi utajami, podkupninami in nepravilnim upravljanjem, ki jih očitajo raznim podjetjem skupine Fininvesta. Preiskovalni sodniki so odkrili pot, po kateri so prodrli v notranjost Berlusconijevega sistema in zdaj hočejo svoje preiskave voditi do konca, sistem pa se seveda brani na vse načine, tudi s protiinforniacijo in odkrivanjem šibkih točk med sodniki. To je raj za kvantače. -S
Boj proti mafiji
Mafijcev, ki sodelujejo z oblastmi, je danes v Italiji 1.024 in varnostna služba skrbi povrhu še za varstvo njihovih družinskih članov. Policija mora torej skrbeti za ohranitev pri življenju 5.338 oseb; to je seveda ogromen strošek za državo. Od skesancev jih je bilo 349 vezanih na mafijo, 168 na camorro, 130 na 'ndrangheto, 72 na »združeno sveto krono« in 235 na razne kriminalne skupine. 225 skesancev je v zaporu, 49 v hišnem priporu, 98 v izvenzapornem varstvu, 558 prostih, 10 jih je v tujini.
Gre za pravo vojsko, ki pomaga državi, da prihaja na sled mafijskemu raku, ki žre državo. Brez teh bi ne bilo uspešnega boja proti mafiji in kriminalu. Težko pa je ugotoviti, kateri so iskreni skesanci in kateri so le poslani vohuni...
Evropa se vedno
Evropa 15
Z domov preganjajo družine in katoliška znamenja
Pozornost svetovne javnosti je usmerjena na Sarajevo, toda položaj je težak tudi drugod v Bosni. V Zagrebu je od 6. do 8. junija zasedala škofovska konferenca. Ob koncu so škofje izdali poseben poziv na svetovno javnost in na diplomatske zastopnike petih držav. V njem tožijo o težkem položaju Hrvatov v banjaluški škofiji. Gre za načrtno delo izkoreninjanja katoliških Hrvatov iz teh krajev. Posamezne tolpe, pa tudi redne vojaške edinice vdirajo v domove in s silo izganjajo ljudi iz njihovih hiš. Od 80 tisoč Hrvatov je danes v škofiji morda le še kakih 20 tisoč. Na njihove domove naseljujejo srbske družine. Škof Komarica, ki kljub grožnjam ostaja na svojem mestu, pa vztraja; z n jim vztrajajo tudi redovniki in redovnice, dokler jih s silo ne izženejo, kot se je že zgodilo.
bolj širi. Od dvanajstih na petnajst držav, od devetih na enajst jezikov, od 348 na 370 milijonov prebivalcev, od 2.362 milijonov na 3.325 milijonov kvadratnih kilometrov površine; od Peloponeza do Severnega rtiča, od sredozemskega do polnočnega sonca.
To, da so se Združeni Evropi priključile Avstrija, Švedska in Finska ter baltske države, pomeni samo zaključno fazo razširjanja. Norveška je sicer rekla svoj »ne«; Švica se ne mara vključiti, vendar še več držav prosi za vključenje. Med temi je tudi Slovenija.
Da bi bila kos novim časom, razmeram in zahtevam, bo prihodnje leto verjetno prišlo do preobnove združenja. Sprememb naj bi bilo veliko glede na prvotno podobo, kot je bila zamišljena leta 1957 za samo šest članic. Bližnji cilj je sedaj poenotenje denarne valute. Začetniki evropske zamisli so bili trije demo-
kristjani: De Gasperi, Adenauer in Schuman. Prvemu »zgodovinskemu jedru« so se pridružili leta 1973 Anglija, Irska, Danska, leta 1981 Grčija, leta 1986 Španija in Portugalska. Leta 1989 je za včlanjenje zaprosila Avstrija, leta 1991 Švedska, leta 1992 pa še Norveška in Finska. Njihova prošnja je bila odo-drena v kratkem času, če pomislimo, da je morala čakati Anglija zaradi De Gaulleovega nasprotovanja celih šest let.
Kot rečeno, so sedaj v teku pogajanja za vstop Slovenije v Evropo. Lahko upamo na ugodno rešitev.
g.s.
Dogodki, ki nam dajejo misliti
V	neki italijanski šoli se je zgodilo, da je bil judovski otrok kaznovan, ker se ni prekrižal. ŠkofNosi-glia, kije odgovoren za verski pouk v rimskih šolah, je takole komentiral neprimerno kazen: »Dogodek je obsodbe vreden z moralnega, verskega in pedagoškega vidika. V šoli se morajo spoštovati osnovne pravice otroka in njegove družine.«
Zanimivo je, da se pripetljaj sploh ni dogodil med uro verouka in učiteljica ni imela niti škofijskega usposobljenja za poučevanje verouka v šoli. Nekateri krogi pa so (pripravljeni izrabiti vsako možnost, ki se jim ponudi) namenoma potvorili primer in ga uporabili v politične namene. Tudi to se danes dogaja v Italiji. In to početje je še bolj nizkotno od prvega.
Drugi hud dogodek, ki kaže na dejanske »male« probleme naše družbe, na ketere vse preveč pozabljamo in jih z lahkoto spregledujemo, je primer dveh upokojenih zakoncev, ki so ju zasačili, medtem ko sta v trgovini kradla nekaj hrane. Takoj so poklicali redarje. Zena je stara 67 let, mož pa 64. Pred policajema sta potrta v solzah pripovedovala:	»Skupno prejemava
mesečno le 900. 000 lir penzije, poleg tega nama podeljujejo prav majhno podporo, ki ne zadošča najinim skromnim potrebam. Odprihodkov nama gre 400.000 lir za najemnino. Nisva tatova, nikdar še nisva kradla, vedno sva bila poštena... Kaj naj narediva, da preživiva? Lakota naju je prisilila k temu dejanju in izgubila sva svoje dostojanstvo. Bolje bi bilo, ko bi umrla...« Policaja sta se ju usmilila, jima dala nekaj denarja ter ju pospremila domov.
Alisevnašem vsakdanjem tekanju in pehanju sploh zavedamo, da so morda zraven nas ljudje, lahko tudi naši sosedje ali celo sorodniki, potrebni tudi osnovne pomoči?
Leta 2020 bo pol sveta živelo v revščini
Čez 25 let bo svet štel kakih 8 milijard prebivalce, od teh 3 milijarde samo Azijcev. Tri cele milijarde več kot leta 1995. Če ne bodo politiki in ekonomisti pravočasno poskrbeli za ustrezno rešitev, bo del človeštva živel v lakoti, revščini, nasilju, izločenju. Taka prihodnost je nesprejemljiva za vsakogar.
T udi o tem je bil govorna srečanju sedmih najbolj razvitih držav v Ha-lifaxu v Kanadi. Hrane je menda zadosti za ves svet, vendar je slabo in krivično razdeljena. Ustanova Emanuel zato predlaga tri načrte: postaviti svetovno ekonomijo na bolj jasno osnovo, uvesti javno kontrolo pretoka mednarodnega kapitala, udejanjenje načrta za stanovanje na globalni višini za tisti 2 milijardi oseb, ki bodo leta 2000 brez doma. Potrebna je prava globalna pogodba, ki naj pokaže na vzroke uboštva, na socialno izključitev, nasilje v mestih in na rasizem.
Na napovedano tragično bodočnost moramo misliti in iskati njeno rešitev že danes.
Etnično čiščenje v Banja Luki
Pisma bralcev
Spoštovani gospod urednik!
Nemalo me je presenetil članek Zamenjava v Žabnicah in na Sv. Višarjah, ki je izšel 8. junija 1995, zaradi mnogih netočnosti, ki bi se jim lahko izognili, če bi se vsaj po telefonu obrnili na žabniškega župnika. Tako je npr. že v prvem odstavku trditev, da je škof Battisti s frančiškani iz Slovenije »sklenil pogodbo za devet let. Za župnika v Žabnicah je bil imenovan p. Bruno Korošak, za njegovega pomočnika pa p. Filip Rupnik, ki je skrbel predvsem za svetišče na Sv. Višarjah.« V resnici se je pred devetimi leti sklenila samo neka okvirna in začasna pogodba. Dokončna formalna pogodba je bila sklenjena šele 18. novembra 1991 za nedoločen čas, ki se je pa lahko razveljavila, če sije ena od obeh strani eno leto prej to zaželela iz upravičenih razlogov. P. Bruno je bil imenovan za župnika v Žabnicah, za pomočnika pa sta mu bila dodeljena p. Božidar Rumpler in p. Filip Rupnik. Pogodba torej ni letos potekla po devetih letih in nadškof ni »upal, da bodo slovenski frančiškani zamenjali sedanjo ekipo,« ravno nasprotno, slovenski frančiškani so po škofovi povsem samovoljni in predčasni odpovedi pogodbe upali, da jim dovoli obnovili ekipo v Žabnicah in na Sv. Višarjah, toda škof se je temu iz popolnoma neutemeljenih razlogov odločno uprl, češ da na splošno vsi duhovniki v Sloveniji, in torej tudi slovenski frančiškani, nimajo pravega pojma, kako se je treba boriti proti sekularizaciji in indiferentizmu furlanskih vernikov!
Romanja na Sv. Višarje so se pričela 13. maja, ko so frančiškani prenesli povsem obnovljeni kip višarske Matere božje iz Žabnic na goro in je torej ne bodo še enkrat prenašali 24. junija. Žičnica deluje ob sobotah in nedeljah od 9. ure dalje, pozneje bo delovala vsak dan vse do 10. septembra.	Žabnice,	15. junija 1995
P. Bruno
Dan izgnancev v Komnu
Krajevna organizacija Društva izgnancev v Komnu je v soboto, 17. junija, priredila spominsko slavje ob 50-letnici vrnitve domov. Naslov proslave seje glasil Korenini-mo iz preteklosti, živimo danes in hitimo v jutri.
Ob 10.30 je bila v cerkvi v Komnu spominska maša, ki jo je daroval komenski župnik msgr. Krapež ob asistenci g. Srečka Šuligoja, kaplana v Komnu prvih šest let po vrnitvi Komencev iz internacije. Popoldne ob 17. uri pa se je na dvorišču pred župniščem razvil bogat kulturni spored. Udeležilo se ga je res veliko domačinov in Rihemberčanov ter ljudi iz drugih vasi. Spored je uvedel moški pevski zbor iz Branika; nato so našli posebno mesto trije gledališčniki (Bogdana Bratuž, Anton Petje in Sergej Ferrari), ki so se z recitalom izbranih slovenskih verzov spomnili onih, ki so »v zlate zarje verovali«. Sledili so še otroški zbor Cekinčki, recital osnovno-šol-skih otrok, cerkveni mešani zbor in
30. junija 1995 bodo slovenski frančiškani zapustili župnijo Žabnice in romarsko svetišče na Sv. Višarjah
Evropsko skupnost se bo njih število občutno zmanjšalo, ker se bodo izselile družine carinikov, policistov, fi-nancarjev, železničarjev in špedite-
Videmski nadškof je to svojo odločitev dokončno sporočil slovenskemu frančiškanskemu provincia-latu 20. marca 1995. Da bo ta odločitev prizadela posebno slovensko zamejsko skupnost, je marsikdo opozoril nadškofa, saj je nad 70% romarjev na Sv. Višarje Slovencev, 20% Italijanov in 10% nemško govorečih. V zvezi s tem so Frančiškovi bratje izdali posebno izjavo.
Slovenski frančiškani so oskrbovali Žabnice in Sv. Višarje že v letih 1900-24, ko so župnijo in svetišče izročili v oskrbo škofijskim duhovnikom. Leta 1986je videmski nadškof msgr. Alfredo Battisti znova poklical slovenske frančiškane v Žabnice in na Sv. Višarje. S prvim julijem so prevzeli zahtevno dušno pastirsko postojanko. Tja so prišli p. Božidar Rumpler za župnika v Žabnicah, p. Filip Rupnik za rektorja svetišča na Višarjah in pa upokojeni prof. dr. Bruno Korošak. P. Božidar je pogumno začel s popravljanjem župnišča in ga dostojno opremil. Z nekaterimi farani je sestavil župnijski pastoralni svet in ekonomski svet, ki juje nadškof tudi potrdil. Župnijska cerkev je bila v potresu 1976 poškodovana in je bila potrebna velikih prenovitvenih del. Ves čas prenove do avgusta 1989 so bili liturgični obredi v župnijski dvorani. Ko je p. Božidar decembra 1988 zapustil župnijo, je bil p. Filip imenovan za župnijskega vikarja in rektorja svetišča. Na njegov predlog je nadškof potrdil šestnajst faranov za pastoralne svetovalce. V novembru 1991 je bila končno sklenjena pogodba med slovensko frančiškansko provinco in videmsko nadškofijo glede upravljanja Žabnic in božje poti za nedoločen čas - z enoletnim odpovednim rokom. Pater Filip seje zelo trudil, daje dokončno uredil župnijsko cerkev in veliko del je opravil tudi pri svetišču na Sv. Višarjah. Uspešno mu je pomagal p. Bruno Korošak.
PRITOŽBE
Julija 1993 so se člani župnijskega ekonomskega odbora pritožili g. nadškofu v Vidmu zaradi neurejenega knjigovodstva na Sv. Višarjah. Nadškofov vikar za redovnike msgr. Belfio je 15.3.1994 predlagal, da se
p. Filip zamenja zaradi nevestnega poslovanja z denarjem in njegove odsotnosti. Vodstvo frančiškanske province ni moglo sprejeti teh nedokazanih pritožb in je odpisalo, da so vse govorice glede denarja izmišljene in netočne. Naj se najdejo dokazi. Vse to je g. nadškofa nagnilo, da je odredil kanonično vizitacijo dne
29.4.1994 in s 1.8.1994 odločil, da se frančiškanska patra nadomestita s škofijskimi duhovniki, češ da se v pastorali, zlasti z mladino in družinami, nista dobro izkazala in da sta si odtujila verne ter goreče župnijske svetovalce. Vodstvo province je od nadškofa zahtevalo večja pojasnila. Nadškof jih je poslal ter
27.12.1994 ponovil svojo odločitev, da morata patra zapustiti Žabnice in Sv. Višarje.
V	petek, 3. februarja 1995, sta se z nadškofom v Vidmu ob navzočnosti koprskega škofa msgr. Metoda Piriha pogovarjala vikar province p. Stane Zore in bivši provincial p. Mihael Vovk. Glede p. Filipa sta poudarila, da je poročilo kanoničnega vizita-torja o ekonomskih pomanjkljivosti netočno in v nasprotju z dejstvom, da vsa leta nadškofijski administrativni urad ni našel nobene napake v letnih finančnih obračunih. Za dušno pastirsko delo v župniji je dovol j poskrbljeno, saj za 28 otrok imajo pri verouku poleg p. Filipa sedem katehi-stinj. Videmski nadškof je dodal, da je za odhod frančiškanov krivo tudi dejstvo, da sta v Žabnicah le dva patra namesto treh, kot izhaja iz pogodbe. Ta zahteva se zdi neverjetna, saj je v župniji le okrog 800 prebivalcev štirih narodnosti; ob vstopu Avstrije v
rjev.
Vodstvo province je nadškofu ponudilo osebno zamenjavo bratov z mlajšo ekipo, če s sedanjima bratoma ni zadovoljen. O vseh teh problemih je razpravljal provincialni defmitorij na svoji seji 26. januarja letos. Videmskega nadškofa so prosili, naj še enkrat razmisli o razlogih, zaradi katerih hoče razrešiti frančiškane od skrbi za Žabnice in Sv. Višarje. Obenem mu zagotavljajo, da bodo poslali mlajšega patra, ki bi prevzel pastoralno delo v župniji. Tako bi bili torej v Žabnicah trije patri. Če pa nadškof msgr. Alfredo Battisti misli ostati pri svoji odločitvi, bodo frančiškani zapustili Žabnice in Sv. Višarje 30. junija 1995. »Ne bi radi poslušali krivičnih očitkov, da nosimo denar s Sv. Višarij v Slovenijo.« Če se bo zadeva odhoda slovenskih frančiškanov iz Žabnic in Sv. Višarij spolitizirala, se frančiškani ne čutijo krive.
ODHOD SPREJET
Dne 23. marca 1995 je msgr. Battisti potrdil svojo odločitev: »Sprejemamo dejstvo, da bodo 30. junija patri prostovoljno pustili župnijo Žabnice, in jih vabimo, da izpostavijo stik z uradi kurije glede primopredaje.«
0 zadevi je metropolit dr. Alojzij Šuštar poslal osebno pismo videmskemu nadškofu, v katerem ga opozarja, da bo odhod frančiškanov vzbudil močno reakcijo v javnih občilih in da so v nevarnosti tudi romanja treh dežel, ki so jih začeli prav na pobudo videmskega nadškofa. Prosil ga je, naj poskuša najti čim pravičnejšo rešitev.
V	petek, 30. junija, bosta p. dr. Bruno Korošak in p. Filip Rupnik še zadnjič opravila bogoslužje v Žabnicah in na Sv. Višarjah. Po devetih letih morajo slovenski frančiškani že drugič v tem stoletju zapustiti župnijo Žabnice in romarsko svetišče Sv. Višarje. Bog ve, ali se bodo še tretjič vrnili. Vsi višarski romarji sito iz srca želimo in prosimo Sv. Duha, naj razsvetli msgr. Battisti ja in njegove svetovalce.
folklorna skupina iz Niimberga. Na proslavo so poslali svoj pozdrav nadškof Alojzij Šuštar, škof Metod Pirih, predsednik republike Milan Kučan. Daljši in nekoliko retoričen nagovor je imel predsednik Društva izgnancev Slovenije g. Slavko Kunej. Spomnil seje obenem izgnancev, žrtev fašizma, pobitih v narodnoosvobodilnem boju in v kratki vojni za slovensko samostojnost leta 1991. Sobotna proslava je potekala na župniškem dvorišču, kjer je ravnatelj goriškega klasičnega liceja P. Trubar Milko Rener odkril spominsko obeležje v čast bratu, kaplanu Mirku Renerju. O liku le-tega je spregovoril bivši komenski kaplan dr. Kazimir Humar. 2. februarja leta 1944 so partizani na svečnico med Komnom in Rihemberkom napadli kolono nemških vojakov, kije vozila iz Trsta v Vipavsko dolino. Ubili so kakih 80 vojakov. Nemci so se maščevali s kazensko akcijo 15. februarja, ko so čete SS in X Mas zgodaj zjutraj obkolile obe vasi: požgale so 427 domačij, pobile 25 prebivalcev, 1273 pa sojih odpeljale v taborišče v Neumarkt na Bavarsko, kjer so okusili suženjstvo Reicha in Golgoto taborišča. To so bili meseci najhujšega trpljenja Primorcev, ko je z vso močjo divjala sistematična raznarodovalna vihra. Komenskim ljudem sta se tedaj prostovoljno pridružila dekan Viktor
Kos in komaj 25-letni kaplan in glasbenik Mirko Rener (1919-1993). Z veseljem sta sprejela nase usodo ljudstva. V internaciji sta ljudem veliko pomagala, obiskovala bolnike, jim nosila hrano in sveto popotnico, stala ob strani ob najtežjih trenutkih, jim maševala in jih pokopavala. In ljudje tega niso pozabili.Izgnanci (ne vsi) so se lahko vrnili domov komaj julija 1945. Tedaj je bil mladi kaplan aktiven pri vseh pobudah kulturnega vrenja na Goriškem v prvih povojnih letih. Poučeval je petje na učiteljišču in na nižji gimnaziji. Leta 1949 seje izselil v Kanado, pot svojega življenja pa je sklenil v Nemčiji.
Slavja se je udeležil tudi nemško govoreči župan iz Neumarkta, ki se živo spominja g. Kosa in kaplana Renerja,kerjimajekot 11-leten deček ministriral pri darovanju maš. Ko je to omenil v svojem govoru, je množica nagradila njegovo srčno pričevanje s toplim in spontanim aplavzom. V Komnu je bil tokrat že drugič; rad se vrača sem, ker je tu navezal iskrena prijateljstva in navdušeno občuduje pestre pokrajine slovenskega Krasa, kije bila pred 50 leti posuta s pepelom in ovita v gost dim, ko je kolona nemških tovornjakov odtrgala domačine od njihove zemlje. In to prijateljstvo je danes znamenje upanja.
KH
SKGZ in manjšinski tisk
Slovenska kulturno gospodarska zveza se je na zadnjem sestanku svojega izvršnega odbora krepko obregnila ob Slovensko skupnost in Svet slovenskih organizacij, češ da sta zakrivila politične in strankarske pritiske na Primorski dnevnik. Za kaj pravzaprav gre? Ko je prišlo v Sloveniji do prvih svobodnih volitev, zmage Demosa in nastopa Peterletove vlade, je Ljubljana začela pomoč manjšini (ne sicer prvo leto) deliti pravičneje obema taboroma. Tedaj je pri SKGZ-ju nastala potreba, da postanejo nekatere ustanove skupne, ker bi sicer vse breme za njih delovanje padlo na eno samo stran. Takrat so predstavniki demokratičnega tabora v manjšini dobili vstopnico v izvršne organe Glasbene matice, Studijske knjižnice, Slo-rija. Ozadje tega dejanja je torej bil interes, ne pa želja po demokratizaciji. Podobno tako se je zgodilo že mnogo prej ob publicizaciji Slovenskega stalnega gledališča. V ta paket pa nekatere ustanove niso bile vkjučene, npr. nobena izmed gospodarsko pridobitniškihpodjetij, banki, dijaška doma in morda še kaj in seveda v prvi vrsti Primorski dnevnik, ki hoče sicer biti dnevnik Slovencev v Italiji, a je dejansko glasnik SKGZ-ja. Primorski dnevnik je medtem pridobil pravico za javno financiranje, podobno kot mnogi drugi italijanski dnevniki, ki znaša dobrih 6 milijard lir letno; poleg tega pa uživa tudi podporo iz skladov za obmejna področja. Javno financiranje Primorskega dnevnika se torej približuje 90-im odstotkom in že zaradi tega ga lahko imamo za »skupno« ustanovo (pojem »skupne ustanove« je sicer zelo nejasen in sporen, saj tudi ostale ustanove še nimajo jasne podobe; o tem bi veljalo še razmišljati). Opozoriti velja še, da si je Primorski dnevnik v teh zadnjih letih privoščil gesto, ki je
praktično ni nihče razumel in malokdo odpustil: prodal je namreč polovico ali več svojega deleža v tiskarni na ulici Montecchi, v kateri se tiska Primorski dnevnik. Za partnerje pa ni poiskal morebitne »drugačne« Slovence, pač pa je padel v naročje desničarskih krogov, ki so potem tiskali na ulici Montecchi najprej Cronaco in potem Trieste Oggi, oba desničarsko usmerjena alternativna lista v Trstu. »Operacija tiskarna« se baje ni preveč dobro odnesla, če lahko verajmemo govoricam (morda le natolčevanju), da bo moral Primorski dnevnik v kratkem zapustiti »svojo« tiskarno in iskati gostoljubje drugod. Finančne težave torej so dejstvo, kakor je dejst\>o, da obstajajo tudi neke olajševalne okoliščine, namreč tradicionalne zamude pri izplačilu javnega financiranja. Odtod želja, da bi finančne pomoči iz Slovenije bil zdaj deležen tudi Primorski dnevnik, ki je bil do sedaj tako ljubosumen na svojo politično »avtonomijo«. Zadevna prošnja v Ljubljano pa ni šla v dogovoru s Svetom slovenskih oragni-zacij, kot je obveljalo za ostale »skupne« ustanove, pač pa samostojno, kot SKGZ. To je seveda vrglo na noge tudi Slovensko skupnost, ki si že dolgo zaman prizadeva, da bi dobila enakovredno mesto v informativni politiki Primorskega dnevnika. SSO in SSk sta zato skupaj nastopili in izrekli svoje pomisleke proti taki podpori Primorskemu dnevniku, ki bi, kljub podpori, ostal zunaj »skupnih« ustanov. Na tako stališče pa je SKGZ ostro reagirala in obsodila poskus pogojevanja kot nesprejemljiv politični in strankarski pritisk, kot nespoštovanje »pluralizma, ki je v zamejstvu dano dejstvo.« Ob tem bi si upali reči, da za to nimata veliko zaslug ne SKGZ ne Primorski dnevnik.	a.ž.
20-letnica Skedenjskega muzeja Mladi na Radiu Trst A
V	pisani in bogati navzočnosti številnih domačinov, gostov in prijateljev je Skedenjski etnografski muzej proslavil preteklo nedeljo 20-let-nico svojega obstoja s posebno prireditvijo. Vreme je bilo naklonjeno, zato je bila prireditev na prostem, na trgu med Domom Jakoba Ukmarja in muzejem. G. Dušan Jakomin je v priložnostnem govoru dejal tudi naslednje: »Smo zbirali, iskali, prejemali darove z več strani; naša dolžnost je bila, da smo vse to ohranili in valorizirali. Po dvajsetih letih lahko rečemo, da smo večino teh predmetov rešili pozabe in celo odpada. Lahko rečemo, da smo rešili dokaz naše kulture, dela našega človeka, še posebej krušarice, ki je dala Škednju tako močan pečat svojstvenosti in posebnosti, daje stopila v zgodovino.«
Na prireditvi sta bili prisotni še dve krušarici: Simplicija Stopar in Giorgia Sancin; Slava Flego je onemogla doma. To so zadnje tri škedenjske krušarice. Prireditev so poživile pisane koreografske podobe folklorne skupine iz Ločnika, ki je s svojim mladostnim nastopom navdušila prisotne. Ob priložnosti so si prisotni obiskovalci in domačini ogledali razstavo starih razglednic Škednja in Trsta ter okolice. Razstava bo na ogled do konca leta vsak torek in petek od 15. do 17. ure, za skupine pa posebej. Po dvajsetih letih se lahko opazi, da je Skedenjski muzej edinstven v mestu in da opravlja zelo pomembno vlogo, saj hrani edinstvene dokumente, ki so v pomoč časnikarjem in mladim, ki pripravljajo diplomske naloge. Zgovoren je predvsem za mlajšo generacijo. Na svoj muzej so Skedenjci (bodisi slovenski kot italijanski) ponosni; to so velikokrat dokazali in pokazali. Letos je muzej prejel veliko darilo: prišel bo poseben restavrator, ki bo dal kar se da najlepšo in najbolj pristno obliko predmetom, ki to potrebujejo.
Hvaležni smo medijem, ki so zabeležili dogodek 20-letnice muzeja; to so: televizijske postaje Kopra, Ljubljane in Trsta (javne in zasebne) ter radijske postaje Trst A in Ognjišče ter razni časopisi.
Načrti za prihodnost? Nadaljevanje s sistematičnim katalogiranjem številnih predmetov, iskanje novih, predvsem pa priprava na veliko razstavo, ki bo v Etnografskem muzeju v Ljubljani meseca septembra.
a.s.
Čeprav se poleti večina mladih odloči za preživetje počitnic na morju, v gorah ali v kaki tuji državi, jih pa nekaj vseeno ostane doma in to iz enega ali drugega razloga. Vsem tem mladim bo tako tudi v poletni sezoni na naši slovenski radijski postaji odmerjenega nekaj časa. Od ponedeljka do petka bo namreč od 15. do 17. ure na sporedu sklop oddaj z naslovom Poletni mozaik. V tem pasu se bo zvrstilo nekaj ponovitev govorjenih oddaj, ki so jim poslušalci lahko sledili v zimski sezoni; uredništvo pa pripravlja tudi nekaj novih rubrik.
S knjigo pod sončnikom bo rubrika, v kateri bo Suzi Bandi predstavila razne knjige in poslušalcem svetovala, po katerem čtivu naj sežejo med počitnicami, ko imajo kaj več časa, ki
-	ga lahko posvetijo branju. S knjigo pod sončnikom bo na sporedu vsak četrtek ob 15.15.
Prav tako bo ob četrtkih ob 16. uri na vrsti še druga nova rubrika, ki bo nosila naslov Glas mladih. Oddaja bo razdeljena na dva dela: v prvem bodo spregovorili mladi sami. Vsaka oddaja bo posvečena drugi temi; mladi se bodo pogovarjali o kulturi, šoli, zasvojenosti, nasilju, nestrpnosti, o svojem odnosu do vere in Boga, do zabave, ljubezni, spolnosti itd. V drugem delu oddaje pa bodo izjave mladih komentirali različni strokovnjaki in teme osvetlili še iz svojega zornega kota. Oddajo si je zamislila in pripravila Breda Susič.
Še dve oddaji bosta potekali v živo: ob petkih bo ob 15.15 Maila Ozbič vodila oddajo Kaj in kam konec ledna. Svetovala bo vsem tistim, ki bodo svoje week-ende preživljali doma, kako na prijeten način preživeti sobotne in nedeljske večere. Opozarjala bo na vse prireditve, šagre in druge priložnosti, ki se bodo vrstile v naših krajih.
Mladi pa so še posebno vabljeni k sodelovanju pri oddaji Splash parade, ki bo na sporedu vsako sredo ob 15.45 in ki jo bo vodila Breda Susič. Sami bodo lahko protagonisti te oddaje, če bodo sestavili svojo lestvico najbolj priljubljenih pesmi in jo čim-prej poslali na naslov RAI, Radio Trst A, ul. F. Severo 7, Trst, s pripisom Poletni mozaik. Vsak teden bo povabljen v studio eden izmed poslušalcev, ki bo svojo lestvico tudi predstavil in tako sooblikoval oddajo. Kdor torej želi sodelovati pri tej oddaji, naj pošlje svojo lestvico desetih najbolj priljubljenih pesmi, kak podatek o sebi in svojo telefonsko številko na omenjeni naslov.
Iz romana Šala Milana Kundere, češkega pesnika, pisatelja in dramatika
Krščanstvo danes
Pravimo, da je komunistično gibanje brezbožno. Toda tako obtožujejo komunizem samo tisti kristjani, ki ne vidijo bruna v svojem očesu. Rekel sem: kristjani. Toda kje pa so? Okrog sebe vidim samo navidezne kristjane, ki v vsem žive natanko tako kot neverni. Biti kristjan pa pomeni živeti drugače. To pomeni iti po Kristusovi poti, slediti Kristusu. To pa pomeni odreči se osebnim koristim, bogastvu in oblasti in se obrniti k siromašnim, ponižanim in trpečim. Pa so Cerkve to počele? Moj oče je bil delavec, kar naprej nezaposlen, in je ubogljivo veroval v Boga. Pobožno se je oziral vanj, nanj pa se Cerkev nikoli ni ozirala. Ostalje zapuščen med bližnjimi, zapuščen znotraj Cerkve, sam s svojim Bogom, vse dokler ni padel v posteljo in smrt.
Cerkve niso razumele, da je delavsko gibanje dejanje ponižanih in razžaljenih, ki hrepenijo po pravici. Obrnile so jim hrbet, prav nasprotno Jezusovemu nauku. Nijim bilo mar, da bi se z njimi in zanje bojevale za uresničenje kraljestva božjega na zemlji. Postale so zaveznice zatiralcev in tako oddvojile delavsko gibanje od Boga. Zdaj pa mu očitajo, da je brezbožniško. Kakšno farizejstvo! Da, socialistično gibanje je brezbožno gibanje, vendar jaz vidim v tem božji opomin in grajo, namenjeno nam kristjanom. Opomin in grajo zaradi naše neobčutljivosti za revne in trpeče.
In kaj naj zdaj počnem v takšni situaciji? Naj se zgražam nad tem, da se število vernikov nenehno zmanjšuje? Naj se zgražam nad dejstvom, da v šolah otroke vzgajajo v protiverskem duhu? Kakšen nesmisel! Resnični veri ni potrebna naklonjenost zemeljske oblasti. Nenaklonjenost oblasti vero samo krepi.
Je morda treba, da se proti socializmu bojujem zato, ker je po naši krivdi postal brezbožen? To bi bil
Svetogorski utrinek
ona pa je o tem zelo malo vedela. V začetku se ji je vse skupaj zdelo neumnost, počasi pa ji je snaha začela s svojim nevsiljivim življenjem kazati zelo drugačno pot. Metka je spoznala, da je bila pri hiši dvajset let na postelji babica, ki so jo vsi zelo spoštovali. Prav ta družinska preizkušnja jih je zelo oblikovala in naredila, da so se celo razlikovali od drugih.
Ko je privekal na svet tretji sin, so sklenili, da ga bodo krstili skupaj z zlato poroko, ki jo bosta obhajata nono in nona. Seveda bo to tudi »fešta«, ampak Metka je le malo razmišlajala, da bi bilo dobro, ko bi Pepo bil ta dan tudi pri obhajilu... Povabili so me, da bi prišel pogledat obnovljeno kočijo, ki je sicer izhajala iz prejšnjega stoletja, pa stajo v zimskih dnevih Pepo in Antonio lepo obnovila. Delo je trajalo kar tri zimske mesece in zanjo se je zanimala kustos Vile Manin, češ da bi jo radi imeli na hodniku pred muzejem, kjer je bila že prej ena, pa jo je lastnik odpeljal. Te kočije služijo novo-
poročencem za tipično furlansko fotografijo. Nevesta zleze na kočijo, ženina pa vprežejo za oje... Vse skupaj ne rabi komentarja, kljub vsemu pa je tu le zanimivafurlanska duhovitost... Mahnem jo tja dol in ob pikoli-tu, ko sem že vse izvedel in ko so mi tudi povedali, da sta dobila še eno »staro karočo«, ki jo bosta, če Bog da, obnovila, sem le vprašalpo Kraško Pepota: »Ma, ko bo fešta, bo v cerkvi?« »Seveda, kje pa drugje, saj tu ni lip, kot na Krasu!« »Veste, Pepo, okrtačit bo treba ne samo šulne, tudi dušo...« Ko tako govorim in ko on molči, si kljub vsemu mislim svoje... Čez nekaj časa pa Pepo začne: » Veste, res je, pri spovedi nisem bil že veliko let. Pa veste zakaj? Vi ste premlad, tega ne razumete. Kraški fantje smo šli pod Italijo na Sv. goro. Bilo nas je veliko, cel regiment. Seveda smo šli tudi k spovedi. Meni je tista spoved ostala v čudnem spominu. Ko sem se vračal nazaj, so me na Prevalu aretirali... Nič ne bom rekel, samo še danes sumim, daje bila tam neka vez in od tedaj nisem bil več pri spove-
še večji nesmisel. Lahko samo globoko obžalujem tragično napako, ki je pripeljala do ločitve socializma od Boga. Lahko samo pojasnjujem to napako in se trudim, da bi jo popravil.
Sicer, bratje kristjani, čemu ta nemir? Vse se godi po božji volji in pogosto se sprašujem, ali ne daje Bog s tem človeštvu na znanje, da človek ne more nekaznovano sesti na njegov prestol in da se tudi najpravičnejši način urejevanja odnosov v svetu brez njegovega sodelovanja mora razobličiti in pokvariti. Spominjam se let, ko so ljudje pri nas mislili, da so samo še korak od raja, in ko so bili srečni, češ da je to njihov raj, za katerega ni potreben nihče v nebesih. Potem pa se jim je ta raj nenadoma razpočil v rokah.
»Hodite za menoj, spremljajte me,« je rekel Kristus svojim učencem in oni so brez premišljevanja pustili svoje mreže in čolne in domove in družine in šli za njim. Nihče, ki prime za plug, a se pri tem ozira nazaj, ni vreden božjega kraljestva. Če hočemo ubogati Kristusov klic, ga moramo spremljati, ne da bi postavljali kakršnekoli pogoje. Vse to vemo iz evangelija, kar pa v današnji moderni dobi zveni kot pravljica. Kakšen klic, kakšna hoja za njim, kakšno spremljanje v tem našem prozaičnem življenju? Kam in za kom bi morali iti in pustiti svoje mreže?
Pa vendar nam klic prihaja tudi v ta naš moderni svet; slišimo ga, če imamo izostren sluh. Seveda ne prihaja po pošti kot priporočeno pismo, ampak posredno, maskirano - in to malokdaj v rožnat in vabljiv kostum. »Ne za ciljem, ki ga sam izbiraš, ampak za tistim, ki se bo uresničil proti tvoji volji, tvojemu mišljenju in tvojim željam, po tej poti kreni, tja te kličem, tam bodi učitelj, to je tvoj čas, tu je šel tvoj Učitelj.«
(Prispeval dr. Mirko Mahnič)
di...« Pogovor je tekel naprej in pri zlati poroki sem videl pri obhajilu tudi kraškega Pepota. Pristopil je sključeno, kot bi nesel na ramah težak kraški vodnjak, vendar njegov pogled je bil tako iskren, da so se tudi meni orosile oči...
Zgodovina je zgodovina in resnica je vedno samo ena, kipa je velikokrat času in okolju tudi prikrita... O tem, kar mi je tisti kraški Pepo govoril v Furlaniji, sem slišal že nekajkrat prav pri nekaterih starejših... Nobena skrivnost ni, da so si pogosto sledile aretacije in napadi na slovenske fante na poti s Sv. gore proti Solkanu. Ali so italijanski patri res imeli med seboj koga, ki ni opravljal Frančiškovega poslanstva, pač pa politično? O tem zgodovina molči, govorijo pa nekatera dejstva, kijih zopet ne moremo kar tako obiti, čeprav ni trdnih dokazov... Ob vsem pa obstaja sum, da je le kdo onečaščal za Primorce sveti kraj tudi s takšnimi dejanji... Zapisal pa sem to prav zato, ker mi j e tisti kraški Pepo z veliko težavo in solznimi očmi to pripovedoval...
Oi TA wwm*J nonRK
i
V
26. pevski tabor v Šentvidu pri Stični
V Šentvidu pri Stični je bil v nedeljo, 18. junija, 26. tabor slovenskih pevskih zborov, katerega geslo je bilo letos Oj, ta soldaški boben. Glavna tema tabora je bila slovenska vojaška
pesem, s katero so hoteli tudi proslaviti 50-letnico osvoboditve in zmage nad nacifa-šizmom. Na nedeljski slovesnosti je nastopilo okrog 6000 pevk in pevcev, ki so prišli iz vseh koncev Slovenije in tudi iz zamejstva. Slavnostni govornik je bil varuh človekovih pravic Ivo Bizjak, spregovoril pa je tudi akademik dr. Anton Trstenjak. Združene zbore sta vodila dirigenta Igor Švara in Milivoj Šurbek ob spremljavi pihalnega orkestra slovenske policije. Dan prej, v soboto, 17. junija, pa je bil v šentviški šoli nastop slovenskih zborov iz zamejstva. Iz Furlanije-Ju-lijske krajine so bili tokrat prisotni štirje zbori, in sicer Dekliškizbor Devin, MoPZ Jezero iz Doberdoba, Ženska skupina Stu ledi in MePZ Ja-cobus Gallus iz Trsta, (slika po Slovencu)
VAbesiniji sta se slučajno srečala kraški Pepo in furlanski Antonio. Oba sta služila istemu kralju, samo vsak v svojem bataljonu. Srečno sta prišla domov. Antonio se je šel zahvalit na Barbano in je tam prižgal svečo tudi za Pepota. Pepo pa je v tistem času korakal po vasi z rdečo zastavo in vzklikal: »Živela svoboda...« Po več letih, ko je ta čudna meja postala malo bolj odprta, sta se zopet našla. Antonio je prekrižaril z vespo celo Soško in Vipavsko dolino. Čisto slučajno ga je odkril na Krasu v neki gostilni, ko so na nedeljski popoldan vaški možje igrali karte in je še vedno uporabljal svoj: »Ma, oštja!« Ko ga je zagleda I, je z a kri čal in za čel j okati.
V	gostilnije nastala zmeda, kaj pravzaprav hoče ta Lah. Ko pa seje končno Pepo zavedel, kdo stoji pred njim, je postal pravi vaški praznih. Od tedaj sta se obiskovala. Oba sta si v tistem času ustvarila družinico in Pepova hči Metka se je zagledala v Antonio-vega Filipa. Odšla je v Furlanijo in se tam udomačila. Na eno stvar pa se ni mogla navaditi. Furlani so bili verni,
*• 6 goriške novice
Katoliški glas
22. junija 1995
»Al' maraš k
V nedeljo, 18. junija, je rajonski svet za Pevmo-Oslavje-Štmaver priredil v izvedbi doberdobskega mešanega pevskega zbora Hrast in v sodelovanju z dramsko skupino Oder 90 neobičajni scenski koncert Al' maraš kaj za me? na b'rjaču domačije Paulin-Kusič na Oslavju.
V tepem poletnem večeru na slovenski domačiji so se pod oboki in cvetjem na balkonu ter v igri luči prepletali gledališki prizori, spojeni v enovito celoto s slovenskimi narodnimi in umetnimi pesmimi. Protagonisti ljubezenske zgodbice so se tudi z narečno govorico živo vključili v briški prostor in s spleti vzbudili dosti smeha. Mladi in kakovostni zbor pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča pa je ustvarjal primerno vzdušje in deloval obenem kot dinamičen scenski element. Prireditev v režiji Franka Žerjala je občinstvo sprejelo v velikem številu in s toplim končnim aplavzom.
Kdor takoj pomaga, dvakrat pomaga
Solidarnostna akcija za pomoč beguncem iz Bosne in Hercegovine
Prispevek v denarju lahko nakažete na t.r. štev. 65250 pod geslom SKLAD ZA BEGUNCE IZ BiH pri Kmečki banki v Gorici. Raznovrstno blago (obleke, obutev, igrače itd.) stalno zbiramo v Kulturnem domu v Gorici (ul. Brass 20, tel. 33288).
Solidarnostni odbor - Gorica
Praznik 'Zuf de Žur!
Konec gledališke sezone v Gorici
Zastor seje spustil tudi na letošnj o 50. jubilejno sezono Slovenskega stalnega gledališča. Izbira del je bila premišljena, raznolika, bogata in na visoki ravni. Sezona je kljub izpadu Shakespearovega Hamleta v izvedbi SNG iz Ljubljane potekala redno, čeprav se na finančnem področju ni prav nič premaknilo ali izboljšalo. Gledališče je namreč bleščeče samo na odru, » za kulisami pa bije boj za preživetje, težak in krut...« Ne smejo se uresničiti črnoglede, a žal realistične misli ravnatelja Miroslava Košute, ki ugotavlja v gledališkem listu: »Ta hip smo na prelomnici: mogoče je še utrditi temelje in dograditi, kjer je treba, v enaki meri pa se utegne začeti nezadržno rušenje in propad.« To se ne sme zgoditi. Vsi pristojni organi v zamejstvu in matični domovini se morajo zavzeti za našo gledališko hišo in za druge kulturne ustanove, ki ne smejo, ne morejo propasti, saj so nam krvavo potrebne in imajo neprecenljivo vrednost.
Kljub stiskam in negotovosti za bodočnost bo abonentom letošnja sezona ostala v trajnem, živem spominu, še posebno praznična uprizoritev Jurčičevega Desetega brata in zelo odmevna, neobičajna Handkejeva igra brez besed Cas, ko nismo vedeli ničesar drug o drugem, in seveda vse ostale stvaritve, ki so se zvrstile na goriškem odru.
V ponedeljek, 5. junija, in torek 6. je bila na sporedu zadnja predsta-
va, in sicer krstna uprizoritev kriminalke tržaškega avtorja Sergeja NerčaSamomor kitov. Tovrstne igre so prava redkost, »za slovenske odre pa popolna novost«, kot je zapisano v predstavitvi dela. Verčeva kriminalna zgodba je zamotana in skrivnostna. Plete se daleč naNorveškem; vanjo so zamrženi člani čudne družine. Navidezno so vsi dobri, pošteni, etično neoporečni, v resnici pa izprijeni in prav gotovo, vsaj nekateri, popolnoma nori. Prizorišče zagonetnih umorov je samotna hiša na obali. Do nje prihaja žalostno cviljenje kitov, ki plavajo na obale umirat. Megla obdaja vse in vanjo je do zadnjega prizora zavit šepav, bradat, predvsem pa molčeč oskrbnik vile gospod Johansen. Igre luči (Rafaela Gavarre), grmenje, bliskanje in seveda glasba (Petra Ugrina) učinkovito poudarjajo dramatične trenutke zavozlane kriminalke, pri kateri so sodelovali igralci: Brane Završan (prvič na zamejskem odru), Miranda Caha-rija, Lučka Počkaj, Livio Bogateč, Dare Valič, Minu Kjuder in Gojrnir Lešnjak.
Kostumografske zamisli Marije Vidau so bile tudi tokrat brezhibne, kot tudi lektorska naloga Jožeta Faganela. Iz smotrno zasnovane scene, obarvane v modro, je vel hladen severnjaški duh. Zamislil si jo je režiser Mario Uršič, ki je s svojo prefinjeno režijo jemal dih prav do vznemirljivega konca.
Iva Koršič
Zgodovina in kronika kapelice v Sovodnjah
Ob vstopu v vas stoji pri kamnu ob poti iz Gorice kapelica s kipom Brezmadežne, kije bila postavljena I. 1954 ob 100-letnici proglasitve verske dogme o brezmadežnem spočetju Device Marije. Iz takratne kronike beremo, da je množica ljudi tudi iz drugih krajev prenesla v procesiji kip Marije iz cerkve na kraj kapelice. Blagoslovil jo je tedanji štandreški dekan msgr. Alojzij Novak 12. decembra istega leta. Ljudstvo je postavilo kapelico kot trajen spomin na Marijino leto in sv. misijon (nov. 1945 v tednu sv. Martina).
Zgraditev kapeliceje bila zamisel takratnega župnika Bogomila Breclja; zemljišče je daroval Ludvik Cotič, načrt je pripravit Cvetko Nanut, kapelico je izdelala t\>rdka Ma-roni, postavil jo je domači mojster Petejan; finančna sredstva so preskrbeli farani. Do srede osemdesetih let so zadnjega maja ob koncu šmarnic potekale procesije k Mariji v kapelici. Leta 1983je pok. župnik Marjan Komjanc dal obnoviti kapelico in vzidal ploščo 1954-1983. Zob časa je močno načel Marijin kip, ki kljub popravilom ni bil več dostojen. Sovodenjska skupnost je leta 1990 postavila nov kip, ki ga je 31. maja istega leta blagoslovil g. Marjan Markežič. Leta 1993je bil napeljan električni tok.
Kapelica pa je žal doživela tudi dve vandalski dejanji. Sredi leta 1969 so neznanci razbili šipo in odnesli kip; kasneje ga je našla vaščanka na poti v Štandrež. Februarja letos pa so neznani junaki hoteli razbiti kip in odnesti podstavek cvetic; ker pa je kip iz trdogu-mijastega materiala in močno pritrjen, se njihov podvig v celoti ni obnesel.
Prepričan sem, da kapelice niso dokaz privrženosti prebivalstva le verskim duhovnim vrednotam, ampak da so za celotno narodno skupnost spominska znamenja in spomeniki, ki jih je dolžna čuvati, ker pričajo o istovetnosti njene kulture, s katero nastaja naša zgodovina. Vernim in nevernim so ti sakralni spomeniki izročeni, da jih take, kot so, posredujemo potomcem.
Remo Devetak
Vrsta nastopov SCGV Emil Komel
Skupinica na sobotnem nastopu (Foto SR)
Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel je ob koncu leta priredil na Goriškem bogat niz nastopov. Na prvem pomembnejšem je bila 5. maja prisotna kot poseben gost večera kanadska rojakinja pianistka Damjana Bratuž. 13. maja je sledil nastop mladih talentov na gradu Dobrovo, komaj štiri dni kasneje pa nastop mladih koncertantov v dvorcu Zemono v Vipavski dolini. Doberdobski notranji nastop je bil 26. maja, sovodenjski pa 1. junija. 27. maja se je godalni orkester šole Komel v sklopu Srečanj glasbenih šol Primorske udeležil revije orkestrov v Sežani. Še en notranji nastop je bil 7. junija v Gorici; 16. junija pa so na gradu Dobrovo nastopili učenci iz razreda prof. Sijavuša Gadžijeva, med katerimi je tudi nekaj gojencev s šole Komel. Na teh nastopili se je zvrstilo preko
sto otrok, kar je res izreden uspeh glasbene pedagoške dejavnosti v našem kulturnem prostoru in kar zahteva velik trud vzgojiteljev.
Prvi zaključni nastop je bil v soboto, 17. junija, v komorni dvorani Katoliškega doma. V prvem sklopu List iz mojega albumu so nastopili mlajši gojenci centra; drugi sklop Pesem iz puste je bil posvečen opusu Bele Bartoka ob 50-letnici smrti tega velikega madžarskega skladatelja. Za tem je z Masenetovo Meditacijo ob spremljavi klavirja nastopila violinistka Ingrid wShllaku. Zaključni sklop Poezija črnobelih tipk pa so izoblikovali mladi pianisti. Zadnji del nastopa je pokazal izvajanje že kvalificiranih poustvarjalcev. V sredo pa je bil še drugi zaključni nastop v Kulturnem domu, o čemer pa bomo poročali v naslednji številki.
DD
Mlada goriška revija 'Zuf de Žur izhaja vsako drugo soboto. Prvič se je predstavila javnosti oktobra lani z gesli»comunico - ergosum«, Gorica brez meja, Gorica proti mejam... In že od vsega začetka je izhajala obenem v italijanščini, slovenščini in furlanščini, da bi prispevala k širjenju zavesti, da naše mesto ni samo »enonarod-no«. Že od prve številke dalje je revija priložnost za medsebojno srečevanje in odkrivanje goriških značilnosti in sosedove kulture.
Pred kratkim je njeno uredništvo s prijatelji priredilo tridnevni praznik 'Zuf de Žura od 16. junija do nedelje 18. z raznimi koncerti, gledališkimi prireditvami, razsta-
vami in tržnicami v prostorih zavoda Lenassi, torej v mirni in zeleni oazi v centru mesta; organizirali so tudi krog s kolesom po Goriškem, zvesti stilu revije, ki rada deluje v smeri odkrivanja skritih in malo znanih zanimivosti tega mesta, ki nam je tako blizu, obenem pa pogosto tako tuje in nepoznano.
Ob tej priložnosti smo se pogovorili z uredniki. Na opravljeno delo gledajo z zadovoljstvom, čeprav je bilo to leto zanje velika preizkušnja. Bralci, prijatelji in nasploh meščani pa so se odzvali in to je bilo zanje najvrednejše priznanje. Ljudje so še zainteresirani za posebni značaj Gorice in jim je do tega, da se ponovno ovrednoti.
Naslednja številka bo izšla enkrat septembra; uredniki že sedaj pozivajo vse ljudi dobre volje, naj se j im pridružijo kot novi sodelavci, ki se zavzemajo, da se še razvije zna-čaj Gorice kot več-etničnega in več-jezikovnegabogatega kulturnega prostora. Zato želimo reviji še dosti zagona in pričakujemo september-sko številko. qd
Slika s trodnevnega mladinskega praznika v priredbi goriškega 'Zuf de Žura
Tri vprašanja dr. Danilu Sedmaku o Kriških spodrskljih
Pred kratkim je v Sv. križu (ali Križu) izšla publikacija z naslovom Kriški spodrsklji f»spodrsklji« je pristen kriški izraz za gozdne jagode), ki vsebuje vrsto običajev, pesmi, rekov in domačih imen, ki so prisotni v tej kraški vasi. Veliko zaslugo za izid tega dela imata bratranca Miro in Danilo Sedmak. Leta je znan slovenski tržaški psiholog, ki je rad odgovoril na naša vprašanja.
Kako je prišlo do te publikacije?
Do publikacije je prišlo, ker obstaja v Križu skupina ljudi, ki bi rada ovrednotila vaško kulturo. Glede na to, da proces modernizacije tako uničuje vse to, kar je bilo tradicionalno, se nam je zdelo prav, da bi prvič dali informacijo mladi generaciji; drugič, da bi to ne šlo popolnoma izgubljeno; tretjič, ker ne moremo mimo naših korenin, mimo ovrednotenj a naše preteklosti. Tako lažje razumemo veliko stvari, ki se dogajajo okrog nas. Odkrivanje in vrednotenje naših korenin spada po mojem mnenju v star grški princip spoznavanj samega sebe.
Kako je potekalo nabiranje teh podatkov?
Od svojega tasta sem dobil v dediščino seznam, ki mu je služil za
delo, vendar je bil nepopoln. Iskali smo in našli dva druga seznama: prvi je last neke gostilničarke, ki si je beležila, kdo ima dolgove in kdo ne, drugi pa last nekoga, ki je pred leti iz radovednosti hotel izvedeti, koliko avtomobilov je v Križu. Iz teh treh seznamov je nastal nov seznam, v katerem sicer manjka nekaj podatkov, a ne veliko.
Kar se tiče pesmi, smo - kolikor nismo vedeli sami - spraševali ljudi po vasi. To pa je najtežje delo, saj so se pesmi, ki so jih ljudje peli ob različnih priložnostih (ob novem letu, sv. treh kraljih itd.) zelo izgubile; ljudje poznajo morda npr. prvo kitico, ostalih pa ne. Obrednost teh pesmi se je izgubila. Ko sem bil otrok, smo hodili od hiše do hiše
prepevat te pesmi; danes tega ne počenja nihče več. Glede tega je bila povojna doba neke vrste revolucija, ki je odpravila tradicionalni način življenja.
Ali je še kaj gradiva v Križu ali drugje, ki v knjigi ni obravnavano?
Nekje sem slišal, da se pripravlja skupina ljudi, ki bi v vsaki vasi opravila podobno delo, kot smo ga opravili mi v Križu. Če bi npr. nabrali vsa domača imena v vseh naših vseh - v Križu smo jih nabrali približno 400 - bi bilo že ogromno gradivo. Isto velja za pesmi, ki se jih ljudje še spominjajo. V Križu so se že pojavili predlogi, naj se zbere še gradivo o raznih običajih, ki se nanašajo tako na kmečki kot na ribiški del vasi. Pomislimo samo na vse običaje, kulturo in izrazoslovje ribičev. Ribiško terminologijo smo v Slovenijo uvozili npr. s Poljske, medtem ko smo imeli na Tržaškem slovenske ribiče, ki so imeli posebno izrazoslovje; nekateri izrazi so sicer beneškega izvora, drugi pa so lepi domači izrazi. Marsikdaj ponavljamo iste stvari, ne uporabljamo pa izrazov, ki jih pozna slovensko narečje.
Pogovarjal se je Ivan Žerjal
Predstavitev nove Rebulove knjige
V ponedeljek, 19. junija, so v Peterlinovi dvorani na srečanju DSI predstavili najnovejšo knjigo tržaškega pisatelja Alojza Rebule z naslovom Atoprepihu časa. Knjigo, kije izšla pri Družini v Ljubljani, so v Sloveniji predstavili sicer že pred desetimi dnevi. Gre za zbrane komentarje in razmišljanja, ki jih je Rebula napisal v letih 1991-94 za ljubljanski katoliški tednik Družino, v katerem so izhajali v rubriki z r\as,\o\omNaprepihu. Poleg avtorja sta bila na predstavitvi prisotna tudi urednik Družine dr. Janez Gril in akademik dr. Stane Gabrovec.
Grilje dejal, da sije s privolitvijo, da piše v Družino, Rebula vzel nase veliko breme, saj si je s tem prevzel nalogo podati celovit pogled na kristjana v slovenski javnosti, na njegove težave in naloge. Gabrovec pa je povedal, daje ta knjiga nekaj novega, odziv na vsakdanjost, česar se slovenski kristjani še niso navadili.
Članki zaobjemajo široko problematiko, ki bi jo lahko razdelili v tri sklope: politiko, krščanstvo in spopad z modernim svetom, ki krščanstvu ni naklonjen.
Alojz Rebula je v svojem nastopu dejal, da te knjige ni navdihnila politika, ampak njegovo zanimanje za religiozno, nazorsko in moralno problematiko. Poudaril je dolžnost kristjana, da nastopa v javnosti na vseh področjih človekovega delovanja in vsakdan jega življenja. Občutek ima, da je danes slovenski kristjan še bolj odrinjen od kulture kot v času komunizma. V svojih prispevkih se ni izognil tudi ostremu polemiziranju z vidiki, ki so se mu zdeli žaljivi za krščanstvo, tako na slovenski kot na italijanski strani. Na njegovo pisanje se v glavnem ni odzval nihče, vsaj v pisni obliki ne.
Spominska sv. maša v Rižarni
Iz zgodovinskih virov, ki jih je pred štirimi leti podal dr. Kosmač o Rižarni, sledi, da je bila leta 1271 v njeni bližini cerkvica, posvečena menihu sv. Savi. Odtod pravilno ime sv. Saba in ne sv. Sobota, ki nima zgodovinske podlage. Na to zmoto je neštetokrat opozoril dr. Ukmar. G. Jože Špeh, ki je v nedeljo, 11. junija, skupno z g. Marijem Gerdolom tam maševal, je ta kraj označil za Ara/ vstajenja. Ta izrazje povsem opravičen; iz mračnega zidovja še odmeva okrutnost, ki seje izživljala v mučilnicah na množici ljudi, polni idealov in rožnatih sanj o svobodi; nas pa je duhovno hromila. Zato nam ta vidik lajša spoznanje, da žrtve niso bile zaman; končno so našle mir in ljubezen tam, kjer je polnost življenja, pri Bogu resnice in pravice. Sploh je bil govor optimistično zazrt naprej, k ustvarjalni ljubezni: »Ljubi in delaj, kar hočeš!« Vsako dejanja, narejeno iz ljubezni do Boga, posvečuje nas in okolje, v katerem živimo. Po Sv. Trojici smo dediči ustvarjalnega duhe za dialog in ljubezen v služenju bratom, za medsebojno sprejemanje drugačnosti in odpuščanje. Kar ne izhaja iz zastonjske ljubezni, ni krščanstvo, ampak le sebični daj-dam. Če je govornik tu pa tam vpletel kako tujko, kije nekateri niso razumeli, so pa lahko razumeli, da pomanjkanje duhovnih vrednot naredi iz človeka zver. Omenil je tudi E. F. Frankla, ki je štiri leta trpel nečloveške muke v nacističnem taborišču in črpal v misli na Boga moč, da je zdržal.
Škoda, da govor ni dosegel ušes mnogih, ki jim duhovne vrednote ne pomenijo veliko in ki se raje zgledujejo po modnih vzornikih brez globine.
F.V.
Proslava ob 20-letnici
v
Skedenjskega etnografskega muzeja
Janez Gril, Alojz Rebula in Stane Gabrovec (Foto Kroma)
Med živahno razpravo je večkrat spregovoril tudi dr. Gril, kije med drugim dejal, da je v Sloveniji pri ljudeh ogromno neznanja glede vere in Cerkve. Obstajata dve Sloveniji,
ki med seboj skorajda ne komunicirata; to pa vodi do predsodkov in nesporazumov. Po podatkih, s katerimi razpolaga, polovica Slovencev ne bere oz. sploh ne pozna Družine.
DNA V LEPO DRAGO. Za poletno kolonijo v Dragi ima slovensko karitativno društvo SLOKAD še 10 prostih mest za otroke od 5. do 15. leta. 20 dni lepih veselih zdravih počitnic od 4. do 23. julija v lepi obnovljeni stavbi,
ki služi slovenski mladini že 31 let. Okrog stavbe velik travnik, ki sega do slovenske meje, gozd, izlet trikrat na teden k morju v Sesljan. Družina nima velikih stroškov. Otroke naj starši prijavijo na občinskih zdravniških ambulantah: ob sredah v Dolini (v telovadnici), v četrtkih v Nabrežini in Zgoniku, v petkih na Opčinah od 8. do 10. ure. Starši naj pridejo z otroki in s podatki o cepljenju in boleznih.
Pohitite! Pojasnila lahko dobite po telefonu: 040-226117.
ČEZ DVA TE-
Draga vabi
Pevski zbor in v ospredju zadnji dve škedenjski krušarici
V nedeljo, 18. junija, so v prostorih etnografskega muzeja v Skednju odprli razstavo starih razglednic Trsta in Škednja. Prireditev je potekala v znamenju proslavljanja 20-letnice muzeja, o katerem smo v našem listu že pisali.
Pozdravni govor je imel ustanovitelj in vodja muzeja g. Dušan Jakomin (Na sliki/Foto Kroma), kije poudaril pomembnost te ustanove. V 20 letih delovanja je rešila veliko predmetov naše ljudske tradicije pred pozabo. G. Jakomin je spregovoril tudi o dolžnosti muzeja in njegovih sodelavcev, da ohranjajo in vrednotijo vse, kar so v dolgih letih zbiranja in iskanja našli, in s tem rešili dokaze naše kulture ter dela našega človeka.
Odprtje razstave je obogatil nastop domačega mešanega pevskega zbora pod vodstvom Aleksandra Sluge in folklorne skupineDanzerini di Lucinico.
Krajša
junijska
fotokronika
Izmed dogodkov v juniju je treba zabeležiti vsaj dva: praznovanje sv. Antona v torek,13. t.m., v istoimenski tržaški cerkvi, kjer je pel zbor iz Branika (slika zgoraj) in nastope nove vokalne skupine Resonet, ki je pela na Opčinah in v Gabrjah. Spodnja slika (Foto Magajna) prikazuje koncert na Opčinah 2. junija.
SPOMINSKA SLOVESNOST
OB 50. OBLETNICI KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE
V L A J Š A H
V soboto, 1. julija, bo ob
10. uri v Lajšah nad Cerknim škofijska spominska slovesnost ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne v spomin na žrtve revolucije in okupacije na Primorskem pred drugo svetovno vojno in po njej.
Ob 10. uri križev pot, ob
11. uri blagoslovitev svetišča in maša (vodi škof Metod Pirih), nato kulturni program z recitacijami pesmi Ladislava Piščanca, nastopom MePZ Rupa-Peč, govorom cerkljanskega župana in razlago spominskega obeležja.
Čestitke
TRST. G. Rudi Bogateč, župnik na Proseku, praznuje 26. junija 70-let-nico svojega življenja. Ob tem jubileju mu izražajo iskrene čestitke in voščila sobratje duhovniki, vaščani in uredništvo Katoliškega glasa.
GORICA. Slovenska Skupnost krščanskega življenja srčno čestita in se veseli s Paolo in [Valterjem, ki jima je Gospod podaril petega sinčka Petra.
Obvestila
Sodelavce prosimo, naj zaradi spremenjenih urnikov tiskarne pošiljajo članke najkasneje do ponedeljka zvečer, obvestila pa do torka opoldne.
RESITElj
DOMOVINE
s SL,
rwuNO:
v5> jp..
3Ll
- Nikar mi ne reci, da so tudi to tvoji prijatelji.
IZLET NA PORTUGALSKO
Udeležence izleta na Portugalsko naprošamo, da do konca junija poravnajo na upravi Katoliškega glasa celoten znesek potovanja.
Potovanje bo od ponedeljka, 17. julija, do sobote, 22. julija.
- Presneto, ta prodajalec knjig. Ustavil sem ga, da bi plačal kazen.
SKRD Jadro iz Ronk
vabi v soboto, 24. junija, ob 20.30 na
DRUŽABNOST OB KRESOVANJU
Kres bo gorel pri turistični kmetijiAlture družine Samsa nad Polačem.
Do kraja se lahko pride mimo križišča pri Poljanah oz. mimo tromeje med občinami Zagraj, Doberdob in Foljan-Sredipolje.
Krožek za družbeno-politična vprašanja Virgil Šček in moški zbor Fantje izpod Grmade
vabita v sredo, 28. junija, ob 20.30 na sedež devinskih zborov na večer
NAŠ PRVI POVOJNI ČAS
razgovor ob izidu štirih zgodovinskih študij o Trstu 1945-56.
Sodelovali bodo avtorji: Nadja Maganja, Aleš Brecelj, Adrijan Pahor in Bruna Ciani.
Večer bo uvedel predsednik krožka V. Šček dr. Rafko Dolhar. Zbor pa bo zapel nekaj pesmi.
14. OBČINSKI PRAZNIK V RUPI
PETEK, 23. junija, ob 20. uri: tekmovanje v BRIŠKOL1 z bogatimi nagradami;
SOBOTA, 24. junija, ob 19. uri:
V	KULTURNEM DOMU V SOVODNJAH SLAVNOSTNA SEJA
SLAVNOSTNI GOVOR ŽUPANA - NASTOP ZBORA TABOR IZ OPČIN -RECITAL ČLANOV DRUŠTVA - PODELJEVANJE PRIZNANJ IN NAGRAJEVANJE NAJBOLJŠIH VIN.
V' RUPI ob 20. uri ples z ansamblom ZVEZDE; delovali bodo dobro založeni kioski.
KD RUPA-PEČ - OBČINA SOVODNJE OB SOČI
GRAD DOBROVO V BRDIH. Vljudno ste vabljeni na odprtje razstave kipov in risb FRANCETA GORSETA iz ameriškega odbobja v petek, 23. junija, ob 20. uri na gradu Dobrovo. Dela bo predstavil kritik dr. Ivan Sedej, v glasbenem prispevku pa bo nastopil Briški nonet pod umetniškim vodstvom Radovana Kokošarja.
❖ ❖ ❖
KULTURNI DOM - GORICA.
V	petek, 23. junija, bo na sporedu ob20.45vdomu kulturnega društva Briški grič v Steverjanu (Bukovje 6) kabaretni večer Pajk’s show, ki ga prirejajo Kulturni dom, ZSKD, zadruga Maja in KD Briški grič. Program »goriškega zamejskega cirkusa« s satiričnim značajem je ubran na temo Triumf: od Vardarja do Triglava.
❖ ❖ ❖
GORICA. Do sobote, 24. junija, bo v zgornjem fojerju Kulturnega doma odprta dokumentarno-foto-grafska razstava BENEČIJA V MIRU IN VOJNI. Urnik: od 9. do 13. ure in v večernih urah med prireditvami.
♦♦♦ ♦% A
V ♦ ♦
RUPA. Ponovitev zlate maše g. Vinka Žaklja bo 30. julija popoldne in ne 30. junija, kot je bilo zapisano v prejšnji številki Katoliškega glasa. Vabijo MoPZ M. Filej, MePZ Rupa-Peč, PD Rupa Peč, župnija sv. Marka v Rupi in na Peči.
❖ ♦> ♦>
SVETOIVANSKA SLOVENSKA ŽUPNIJSKA SKUPNOST vabi na praznovanje farnega zavetnika sv. Ivana. V petek, 23. junija, bo ob 20. uri slovenska sv. maša v stari cerkvici sv. Pelagija; v soboto, 24. junija, bo ob 20.30 v župnijski cerkvi koncert skupine Resonet; v nedeljo, 25. junija, bo ob 9. uri procesija, ob 10. uri pa slovesna sv. maša v slovenščini.
ŠTIVAN. Dekliški zbor Devin in Fantje izpod Grmade vabita v soboto, 24. t.m., ob 20.30 na zaključni koncert v novi štivanski cerkvi. Kot gost bo nastopil MPZ Medvode.
❖	❖ ❖
BOLJNEC. V soboto, 24. t.m., bo verska skupnost praznovala svojega župnijskega zavetnika sv. Ivana. Maša bo ob 20. uri. Maševal in pridigal bo g. Primož Krečič.
❖	•> ♦>
ŽAVLJE-ŠTRAMAR. V sobo-
to, 24. junija, bo pred cerkvijo sv. Ivana na prostem ob 20. uri sv. maša, ki jo bo daroval vneti dušni pastir tega kraja in sv. Barbare p. Bogomir Srebot. V tem času so popravna dela cerkvice zelo napredovala. Hvaležni smo dobrotnikom, ki so priskočili na pomoč s svojimi prispevki. Upamo še na nadaljnjo pomoč, da bomo lahko končali potrebna dela.
❖	❖ ❖
SKEDENJ. V nedeljo, 25.6., bo ob 16. uri birma slovenskih otrok. Zakrament bo podelil škof Bello-mi.
GORSKA KOLONIJA V CO-MEGLIANSU. Letošnje letovanje v hribih, ki ga organizira Slov. Vin-cencijeva konferenca iz Trsta in Gorice, se bo začelo 3. julija in bo trajalo do 22. julija. Vsi udeleženci si morajo pred odhodom priskrbeti v pristojnem uradu svoje občine zdravstveni list (cartella sanitaria) z vpisom o izvršenem cepljenju. Oraganizator sporoča, da so še na voljo nekatera mesta proti plačilu (za ves čas ali pa samo za en teden ali dva). Kdor bi želel iti proti plačilu, naj se obrne za informacije na tel. štev. 530924 (prof. Kranner) oz. naj se prijavi najkasneje do 30. junija.
❖	❖ ❖
DUHOVNE VAJE ZA DUHOVNIKE bodo v Trstu v hiši duhovnih vaj Le Beatitudini 28., 29. in 30. avgusta. Začnejo se v ponedeljek zjutraj. Vodil jih bo mariborski pomožni škof dr. Jože Smej. Za vpisovanje se lahko javite kar na naslov hiše Le Beatitudini, tel. 040/ 566244, Strada nuova per Opicina, 34016 Trst.
31. avgusta bo pastoralno srečanje za tržaške duhovnike.
Darovi
Peč. Za cvetje: Gizela Devetak Stan-zani 10.000 lir.
Za cerkev v Gabrjah: N.N. 5.000 lir.
Rupa. Za stroške ob dnevu bolnikov: N.N. 50.000 lir.
Za Katol. dom in za KG daruje K.K. po 300.000 lir (skupno 600.000).
Za Zavod sv. Družine: N.N. 100.000 lir.
Za Sveto goro: Reja 100.000 lir.
Za kapelico na Lajšah: v spomin
kaplanov Piščanca in Sluge sobrat
300.000 lir.
Za lačne otroke: Cilka Kovač 50.000; N.N. 150.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Pepka Škerla-vaj ob maminem rojstnem dnevu
20.000 lir.
Za slov. misijonarje: N.N., Rupa,
150.000 lir.
Za cerkev v Samatorci: Sonja Gruden z druž. v spomin na pok. Majdo Milič 100.000; Danilo Lupine z druž. 50.000; Rosanda z druž. 50.000; Mara in Ladi 50.000; Anica in Ranato Pieri 50.000; godbeno društvo Nabrežina in MePZ Igo Gruden namenjata 1.214.000 prostovoljnih prispevkov ob koncertu v spomin Majdi za elektrifikacijo zvonov samatorske cerkve.
Za cerkev v Bazovici: namesto cvetja na grob Marije Ražem vd. Križmančič Laura Abram 50.000 lir.
Za barvna okna v Bazovici: Vivia-na Truskotova 35.000; Leticija Križmančič 35.000; Spesdaševi ob pogrebu očeta Rudolfa 100.000; druž. Milani ob pogrebu žene in matere Marise 140.000; Nada Debenjak 50.000; Marija in Danica Laljk 25.000; Karlo Mezgec 25.000; Valerija in Sandra v spomin Marije Truskotove 50.000; Vida Mičeva v spomin brata Antona 82.000; Zdenka Totonova v spomin moža Rudolfa 35.000; Elvira Baitz 20.000 in namesto cvetja na grob Antona Renčelja 40.000; Truskotovi v spomin matere Marije 50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Stramarju -Žavlje: Štrajn Veronika 50.000; Zlobec A.M. 50.000; Bertocchi Marija 50.000; Debeliš Alojz 50.000; Jurada Danilo 10.000; g. Franc Zlobec 100.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Elizabeta Kuret v spomin na svoje starše 50.000; druž. Sosič ob 1. obhajilu Martine 100.000; druž. Montagna 20.000; M.B. iz Trsta 100.000; M.C.B. iz Trsta v spomin na pok. škofa A. Turka 20.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: bolniki 300.000; Caharija 35.000; Legiša O. 10.000; Renzi 45.000; Moden. 5.000; Logar 45.000; Verri 30.000; Caharija 200.000; Slavec 5.000; v spomin na mamo Valerijo Nada 100.000; Venier 35.000; Švara 45.000; Terčon 5.000; Caharija 65.000; Grobiša 15.000; N.N. 10.000; Caharija 35.000; Piloti 5.000; Šemec 10.000; Vidoni 50.000; izletniki v Ponikvo-Olimje 200.000; romarji v Loreto-Padovo 200.000; Pahor Galetta 100.000; v spomin na Olgo Gruden druž. Kakeš 50.000; v spomin na Oglo Gruden Schart Gabrijela 50.000; Sergato 5.000; Venier 50.000; Saksida 5.000; Gregori 35.000; D.S. 70.000; kakeš 20.000; Stepančič 5.000; ital. šola 50.000; Lupine 20.000; Gruden 35.000 lir.
V v		KATOLIŠKI GLAS
SKPD FRANČIŠEK BORGIJA SEDEJ		Tednik
iz Števerjana		List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla
vabi na		2. februarja 1949 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne
25. FESTIVAL		28.01.1949 Glavni in odgovorni urednik: Dušan Jakomin
v		Izdaja: Zadruga Goriška Mohorjeva
med borovci v Steverjanu		Riva Piazzutta 18 - Gorizia - P.1.00480890318 Tiska: Tiskarna Budin Riva Piazzutta 18 - Gorizia
sobota, 24. junija 1995, ob 20.30:		Letna naročnina v lirah:
- otvoritev festivala;		Italija 55.000
- odprtje razstave domačina Mirka Maraža;		Slovenija 55.000 inozemstvo 80.000
- odprtje razstave briških vin;		zračna pošta 100.000
- sledi ples z ansamblom Mak in pevcev Edvinom		Oglasi in osmrtnice: 1 modulo (5 cm viši-
Fliserjem;		ne v enem stolpcu) 45.000 lir + 19% IVA. Možne so sestave z več enako velikimi
nedelja, 25. junija 1995, ob 20.30:		moduli, ne pa vmesne mere.
- ples z ansamblom Alpski Kvintet.		Clan: /ffifrk ZDRUŽENJE ITALIJANSKEGA PERIODIČNEGA TISKA
		
Deloval bo dobro založen buffet.		r ■/ ZVEZA ITALIJANSKIH 1 1J—' KATOLIŠKIH TEDNIKOV