“Acción Argentino” realizará el Sábado 3 de Moyo, o los Z1.30 horas, en la calle Mendoza Z369, un acto de homenaje o yugoeslava ¡Concurrid!
CORREO ARGENTINO TARITA REDUCIDA Concesión 1551	j	Periódico de la Colectividad Yugoeslava • Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878.	NAROČNINA: Za Ameriko In sa celo leto $ arg. 6.-—; za pol leta 3.60. Za druge dežele 2.50 USA-Dolarjer.
Dirección y Administración: GR AL. CESAR DiAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires.		AÑO (Leto) XII. BUENOS AIRES, 4 DE MAYO (MAJA) DE 1941 Núm. (Štev.) 15	POSAMEZEN IZVOD; 10 ctvs.
Veličastno zborovanje naših izseljencev v Bs. Airesu
NAŠI IZSELJENCI IZ VSEH KRAJEV JUGOSLAVIJE ODLOČNO PROTESTIRAJO PROTI TOTALITARNEMU NASILJU, OBSOJAJO HRVAŠKE IN ČRNOGORSKE IZDAJALCE V SLUŽBI SOVRAŽNIKOV NAŠEGA NARODA IN SE ENODUŠNO IZREKAJO ZA SKUPNO NARODNO DRŽAVO — GLAS PRIMORSKIH SLOVENCEV IN ISTRSKIH HRVATOV
V veliki dvorani “Príncipe Jorge”, v ulici Sarmiento 1230 v Buenos Airesu, je bil preteklo nedeljo, 27. aprila, velik izseljenski zbor, ki ga je sklical pripravljalni odbor TJdruženja jugoslovanskih izseljencev v zvezi z zadnjimi dogodki, ki so se izvršili v domovini.
Razvoju teh dogodkov je naše izšel j eništvo v Argentini sledilo z na.j-večjo napetostjo, z najveejo skrbjo, s slehernim utripom srca. Zaskrbljenosti, ki jo je povzročal diplomatič-ni pritisk nacistične Nemčije na našo državo v februarju in marcu, po-
Cankar v spremstvu poslaniškega svetnika g. dr. Filipa M. Dominiko-viča. Zborovalci so njegov prihod pozdravili z burnim odobravanjem in takoj nato je dr. Stjepan Bulje-vič, eden od najstarejših tukajšnjih izseljencev iz Dalmacije, otvoril zborovanje s sledečimi besedami:
'1
“Gospod minister! Drage jugoslovanske sestre in dragi jugoslovanski bratje!
“V težkih časih, ki jih preživlja naša domovina in naš narod, smo se zbrali na tem veličastnem zboru, da
“želim zboru uspešna in koristno delo in predlagam, naj mu predseduje g. Josip Marinkovič.”
Navzočni so z odobravanjem pospremili besede g. dr. Buljeviča in odobrili njegov predlog ter je tako prevzel predsedništvo zborovanja g. Marinkovič. Zahvalil se je za zaupati jp ter je takoj dal besedo zastopnikom Čehoslovakov, Poljakov in Argentincev, ki so prišli na zborovanje z namenom, da izrazijo svoje simpatije napram našemu narodu in svojo solidarnost z njim.
POZDRAVI ČEHOSLOVAKOV,
POLJAKOV IN ARGEN-
TINCEV
Dr. Stjepan Bul j e vic, prvi govornik na shodu jugoslovanskih izseljencev 27. aprila, t. 1. v Buenos Airesu. Dr. Buljevič čeprav je že mnogo let v tukajšnji deželi, dobro govori naš jezik in je zaveden Jugoslovan.
Prvi je govoril g. inž. Zelenka. Z globokim občutkom, ki se je izražalo v njegovi drhteči besedi, je govoril o starem prijateljstvu med Ju-j goslovani in Čehi ter Slovaki, o nji-■ hovih skupnih borbah proti nemškemu tlačitelju v Avstro-Ogrski, o njihovem skupnem veselju ob osvoboditvi in prijateljskem sodelovanju po svetovni vojni ter o sedanji skupni nesreči in novi borbi proti večnemu sovražniku Slovanov. Danes je spet potrebna sloga med Če-hoslovaki in Jugoslovani v zavezniškem taboru. Skupni napori bodo tudi takrat dovedli do zmage, v katero trdno verujemo.
Zborovalci so govor zastopnika bratskfiega čehoslovaškega naroda toplo pozdravili z burnim odobravanjem.
Dobil je nato besedo g. Pizyk, ki je prišel pozdravit zbor v imenu Poljakov. Dejal je, da veže Jugoslovane in Poljake isto slovanska kri in da jih vežejo tudi mnoge skupne borbe za narodno svobodo in državno neodvisnost. Nemec, stari sovražnik naše slovanske krvi, je spet napovedal boj tudi našima dvema narodoma. Govornik je izrazil simpatije Poljakov napram našemu narodu, ki se je znal možato postaviti proti nacistični Nemčiji vkljub njeni ogromni premoči, ter je končno povedal, da imajo tudi Poljaki trdno vero v končno zmago poštenega sveta nad zlemi silami totalitarcev.
Sijajni govor g. Pizyka je žel mnogo odobravanja.
Za njim je stopil na oder zastopnik udruženja “Acción Argentina”. Pozdravil je zborovanje in dal duš-ka simpatijam demokratskih slojev Republike Argentine napram Jugoslaviji in vsem drugim narodom, ki se bore za svobodo in pravico. Obrazložil je cilje udruženja ter je obenem povedal, da bo “Acción Argentina” priredila v soboto 3. maja ob 9.30 zvečer, v dvorani id. Mendoza 2369, skoro na vogalu ul. Cabildo 2200, manifestacijsko zborovanje za Jugoslavijo. Povabil je navzočne, naj se tega zbora v čiin-večjem številu udeleže.
trtosti, ki jo je izval dunajski protokol, je naglo sledilo navdušenje zaradi prevzema kraljevske oblasti po kralju Petru II. in sestavitve nove vhade. Zahrbtni napad Nemčije in Italije ter madžarskih in bolgarskih ‘večnih prijateljev” na Jugoslavijo je naše izseljeništvo v Argentini obsodilo tembolj, ker je vlada generala Simovica hotela ohraniti dobre odnošaje z vsemi sosedi. Z mrzlično nestrpnostjo so naši ljudje iskali v dnevnem tisku vesti z bojišč tekom dvanajstdnevnega junaškega in obupnega boja jugoslovanske vojske proti ogromni premoči motorizirane nemške armade, in z upravičenim ogorčenjem so izvedeli o ustanovitvi odpadniške “samostojne” vlade v Zagrebu pod vodstvom morilca Ante Paveliča in drugih pro-dancev v službi sovražnikov Jugoslavije.
NEDELJSKI ZBOR
i
Na nedeljski zbor so prihiteli hrvaški, srbskii n slovenski izsedjenci vseh slojev in starosti iz Buenos Airesa in bližnjih krajev. Zbor je bil sklican za 10. uro predpoldne in je bila tedaj dvorana že polna udeležencev, Vendar pa se je zborovanje otvorilo ob 11. uri, ker so do tedaj še zmerom prihajali ljudje.
Točno ob 11. je prišel na zborovanje tudi kralj, poslanik g. dr. Izidor
izpričamo ljubezen do naroda, iz katerega smo izšli, in ljubezen do naše drage domovine, ki jo je pohodila sovražnikova vojska, in kjer je naš narod preganjan od sovraga in od hudih skrbi.
“Nam, sinovom tega mučeniškega
Marinkovič, predsednik shoda
naroda, nalaga dolžnost, da združimo svoje vrste in da složno delamo za njegovo osvoboditev. V tem pogledu ne sme biti razlik med nami, marveč moramo vsi, brez izjeme, stari in mladi, začeti takoj z delom za našo pravično narodno stvar.
IZSELJENSKI HRVATI PROTI PAVELIČU
J
Govoril je nato g. Jurij Moderčin v imenu hrvaških izseljencev v Argentini. Obrazložil je najprej pomen zborovanja in potem dejal, med drugim:
‘ ‘ Sovražnikom, žejnim slovanske krvi, ni bilo dovolj, da so nam porušili mesta, požgali vasi, opustošili polja in livade, pobijali slabotne otroke, ženske, starčke in junaške borce, marveč so v svoji barbarski pokvarjenosti šli še bolj daleč v podlem namenu, da nas ponižajo, osramotijo, zasenčijo našo narodno čast, naše narodno ime in našo slavno, čisto in junaško preteklost. Za to zavratno, strupeno in peklensko dejanje so izbrali nekoliko naših narodnih odpadnikov in tujih plačen-cev, katere so pod varstvom nemških in italijansñih tankov v naš beli, jugoslovanski in nacionalni Zagreb, da v njem osnujejo nekako “svobodno in neodvisno Hrvaško”. Pripeljali so jih, da vržejo madež na svetlo preteklost aMtije Bubca, Gaja, Strosmajerja, Račkega in drugih narodnih velikanov, ki so se ves čas svojega plodnega in dela polnega življenja borili vprav proti onim, ki se danes vsiljujejo našemu narodu kot gospodarjii n tolmači njegovih želja. Mi Hrvati nismo za Paveliča in njego “svobodno Hrvaško”; mi nismo, kakor tudi niso bili naši predniki, za zaščito nemške ali ita-liajnske vojske. Kot eden od mnogih Hrvatov, ki žive izven območja nem-ško-italijanskega terorja, dvigam svoj glas proti poniževanju Hrvatov, proti sramotenju vsega, kar je jugoslovansko. Mi Hrvati se zelo dobro zavedamo, da Hrvaška ne more obstojati razen v veliki, svobodni in zedinjeni Jugoslaviji”.
Prosil je navzočne, naj sedaj ne razpravljajo, kdo je kaj zakrivil, kdo je kaj pogrešil; naj se ne vprašujejo, kdo je zakrivil naše drugo Kosovo. Lotimo se takoj dela za osvoboditev, ,in ko bo to delo končano, bo časa dovolj tudi za razpravljanje.
Spomnil se je padlih borcev in pozval vse izseljence, naj bodo složni pri delu za domovino.
Govor g. Moderčina so zborovalci večkrat prekinili z živahnim odobravanjem.
POTOMCI NAŠIH IZSELJENCEV
V imenu potomcev naših izseljencev je govoril potem g. Cvjetkovič. Dejal je, med drugim:
Es para mí motivo de profunda satisfacción, ver este espectáculo que brindan los que alejados de su patria lejana y desdichada y no obstante hallarse identificados social, política y económicamente con el pais que los ha recibido generosamente en su seno para compartir sus afanes, se reúnen en una magnífica y emotiva exteriorización de
gratitud nacionalista, para socorrer a la patria en peligro, pretendidamente sojuzgada por las hordas diabólicamente desatadas de los países totalitarios, eue en pos de sus siniestros objetivos no reparan en la neutralidad proclamada a gritos angustiosos, de los países que, como Yugo-eslavia nunca han pedido nada al vecino, porque dentro de sus queridas fronteras territoriales tenían paz, trabajo y bienestar, vale decir, todo lo necesario para vivir con humildad, pero con el decoro compatible con la naturaleza humana.
Cómo no habremos de apoyar en todo sentido a Yugoeslavia. .4 ese país que en holocausto de su dignidad y gloriosas tradiciones, prefirió luchar con todas las desventajas que supone un adversario numéricamente superior y mejor pertrechado, antes que permitir que se utilizara su
Cvjetkovič goovri
territorio como trampolín para que el adversario lanzara su voracidad sobre otros, o entregarse sin lucha redentora, mareo,do por las promesas ilusorias de concesiones territoriales capciosas, en detrimento de otros paiíses hermanos, como la Grecia inmortal que está escribiendo la epopeya histórica que ha de confirmar una vez más que a la patria de Sócrates y de Platón y Aristóteles no la despojarán jamás de las bien conquistadas charreteras de la inmortalidad.
Cómo no habrán de sentirse orgullosos los yugoeslavos si su pueblo y ejército no se amilanaron ante el avance dantesco y homicida de las monstruosas columnas de acero que iban segando esas vidas vigorosas que constituyen la esperanza risueña de la patria.
Es cierto que la resistencia es peligrosa porque siembra por doquier la destrucción, la devastación y la muerte. Más, como dijera Corneille, aquel insigne temperamento poético y uno de los más grandes dramaturgos que halla producido Francia: “Venciendo sin peligro, se triunfa sin gloria”.
Confiemos que la derrota del enemigo sea precursora de una era in-
definida de paz, fraternidad, prosperidad y bienestar de los pueblos, donflfi¡sp, restablezca la libertad de pensamiento de los países oprimidos y donde lq? pueblos se gobiernen políticamente de acuerdo con regímenes que no esterilicen los esfuerzos creadores del individuo y que no permitan que puedan medrar sistemas de gobierno absolutistas unipersonales o simplemente dictatoriales, que la historia nos demuestra con amargura, que conducen a sus gobernados en una gigantesca masacre de donde no salen vencedores ni vencidos.
Alimentemos en nuestros espíritus la esperanza firme de que Yugo-eslavia, a pesar de sus graves contrariedades, surja imperturbable de esta difícil prueba a que el destino desdichado la somete, más fuerte y unida que nunca y que después de esta noche tempestuosa de su historia, laa urora de la paz proyecte sus fulgores iluminándola generosamente, para que pueda cumplir su misión dignificante en el concierto de las naciones nuevamente libres y civilizadas bajo el reinado de su joven rey, figura nimbada de simpatía universal, símbolo de la libertad constructiva y personificación de la vigorosa valentía del heroico pueblo y ejército yugoslavos,, a los que rindo — recogiendo e interpretando el sentimiento det odos los argentinos hijos de yugoslavos — mi profundo homenaje de admiración y simpatía.
¡Viva Yugoslavia!
Govor g. Cvjetkovica je bil z navdušenjem odobravam
Dobil je brž zatem besedo g. Ze-ferin, ki je govoril v imenu slovenskih, hrvaških in srbskih delavcev. Obsodil je totalitarni napad na našo dróavo in razdiralno delo plačancev. Za njim pa je v lepem govoru predložil zboru naslednjo resolucijo g. Defrančeski, urednik “Naše Sloge’’, ki je govoril v imenu Hrvatov:
RESOLUCIJA HRVAŠKIH IZSELJENCEV
1.	Hrvati-izseljenci, ki tvorijo veliko večino jugoslovanskega izselje-ništva v Argentini, vedo, da za Hrvate ni svobodnega življenja razen v sožitju s Srbi in Slovenci, v skupni državi Jugoslaviji.
2.	Hrvati-izseljenci, ki žive svobodni izven območja totalitarnega terorja, najstrožje obsojajo one narodne izdajalce in tuje plačence, ki so
stanka razen v svobodni in zedinjeni domovini Jugoslaviji, ter so zato pripravljeni boriti se z vsemi svojimi silami do končnq pdpjstvitve idealov, za katerel$fe*rj|t|g(ujejo Nj. Vel. kralj Peter H, jugoslovanska vlada ter njeni veliki zavezniki in prijatelji. Da bi se ti ideali mogli udejstvitvi, da se sovražnik Jugoslavije in vsega civiliziranega človeštva porazi, apeliramo na vse demokratične in svobodne narode, naj nam v tej borbi pomagajo. Trdno smo prepričani, da bo pravica premagala krivico in da bo Jugoslavija iz te vojne vstala velika, zedinjena in močna.
Zborovalci so govornika večkrat prekinili z odobravanjem ter so potem enodušno sprejeli predloženo resolucijo.
ČRNOGORCI PROTI IZDAJALCEM
f
V	imenu črnogorskih priseljencev je prosil za besedo g. Marko Ivanovič. Tudi on je v svojem govoru na-glašal, da je Jugoslavija skupna domovina vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev in torej tudi Črnogrcev. Izseljenci iz Črne Gore odločno obsojajo tiste maloštevilne izdajalce, ki izrabljajo črngoorsko ime za totalitarno propagando in ki so Italiji ponudili, naj Črno Goro priključi svojemu imperiju. Svobodni Črnogorci odrekajo tem izdajalcem vsako pravico, da nastopajo in govore v imenu črngorskega ljudstva.
V	tem smislu je bila tudi sestavljena resolucija, ki jo je g. Ivanovič predložil zborovalcem, kateri so jo z velikim aplavzom odobrili.
f
PRIMORSKI SLOVENCI IN ISTRSKI HRVATJE SO SE PRIDRUŽILI ZBOROVANJU
f
Na oder je stopil nato g. M, Keber, ki je imel sledeči govor:
Gospod kraljevski poslanik!
Predragi rojaki!
Prinašam temu veličastnemu zboru jugoslovanskih izseljencev v Buenos Airesu presrčne pozdrave primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov.
Mi, člani jugoslovanske narodne manjšine v Italiji, ki nas je Rapalska pogodba odtrgala od naših bratov in nas izročila na milost in nemilost zakletemu sovražniku našega naroda, svečano izjavljamo, da se s srcem in z dušo pridružujemo temu
Mi^gfefrtiii^ke Vesti
Del udeleoencev na nedeljskem shodu
se vdinili našim vekovnim sovražnikom v sramoto našega naroda, ki jih je doslej že neštetokrat obsodil zaradi njihovega sramotnega in izdajalskega delovanja.
3.	Hrvati-izseljenci odrekajo tem narodnim izdajalcem in tujčevim pla čencem, kjerkoli se nahajajo, pravico govoriti v imenu Hrvatov in v njihovem imenu podzemati kakršna koli odločitve.
4.	Hrvati-izseljenci se zavedajo, da takozvana ‘ ‘ svobodna in neodvisna hršaška država” ni niti svobodna niti neodvisna, ker nima hrvaških zgodovinskih mej niti ozemlja, na katerem živi hrvaška večina, kakor se tudi zavedajo, da svobode ne more biti, dokler sede v Zagrebu nemški in italijanski plačenci in dokler se jugoslovansko državna ozemlje nahaja pod vojaško okupacijo sosedov, ki, so sovražniki naše narodne in državne edinosti.
5.	Hrvati-izseljenci, svobodni sinovi svojega naroda, vedo, da niti za Hrvate, niti za Srbe, niti za Slovence ni svobode in življenjskega ob-
j zboru; pridružujemo se mu v njego-| vem protestu proti divjanju totalitarnih sil, ki uničujejo Evropo ter so se zagnale tudi proti naši domovini; in pridružujemo se mu z iskreno obljubo, da bomo po svojih najboljših močeh pomagali, da Jugoslavija čim-prej spet vstane, večja, močnejša in srečnejša.
Mi, ki smo se pred fašističnim nasiljem morali zateči iz naših krajev pod Italijo v gostoljubno argentinsko republiko, smatramo, da imamo pravico in dolžnost zastopati tudi one naše brate v italijanskem suženjstvu, ki jim fašistični teror ne dovoluje, da bi izpričali svoje misli, svoje želje, svojo voljo.
V imenu teh 600.000 tlačenih in preganjanih Slovencev in Hrvatov v Italiji, mi, njihovi naj ožji bratje in sestre v Argentini, izjavljamo, da trdno verujemo v zmago civiliziranega sveta nad totalitarnim barbarstvom in zato že danes kličemo na tem zboru pred vami vsemi, pred našim kraljem Petrom, pred našim narodom in pred zavezniki Jugosla-
U
/V
Acción Argentina” za Jugoslavijo
V soboto 3. maja priredi tukajšnja demokratična organizacija “Ac-cidn Argentina” veliko manifesta-cijsko zbrovanje za Jugoslavijo. ' Zborovanje se bo vršilo v ulici Mendoza 2369 (vogel Cabildo 2200), okraj Belgrano.
Začetek zborovanja bo ob 9 uri zvečer ter bo na njem nastopilo več govornikov. lUi,
Jugoslovanski izseljenci, prisostvujte polnoštevilno temu zborovanju!
l .PRVI‘’MAJ
Delavski praznik, prvi maj, se je letos vršil v znamenju manifestacij za demokracijo in proti nacizmu in fašizmu. Govorniki vseh delavskih organizacij so ostro, obsojali nasilja totalitarnih, držav’ ter poživljali delavstvo v boj jproti imperijalizmu.
Posebno lepa manifestacijo je priredila socialistična stranka.
Promet je bil na ta praznik precej skrčen. Kolektivi niso vozili, omnibusi pa v skrčenem številu. Tramvaji so vozili v celoti, le opoldne so za par minut ustavili obrat.
DOMAČE VESTI
ROJAKINJA OPERIRANA;
V petek je bila operirana na slepiču, v bolnišnici Salabeiry, naša rojakinja Anica Sancin, doma.®Viz Koprive na Krasu.
Anica e operacijo srečno bi^eStaila’ in je upanje, da bo te dni ze mogla’ zapustiti bolniško postelj.
To ji tu'di iz krca želimo!
ZAHVALA
Podpisani se zahvaljuje odboru “Slov. Doma”, ki mi je nakazal podporo za časa mojega bivanja v bolnici.
Rijavec Zorko
SMRTNA NESREČA ROJAKA
V torek prejšnjega tedna se je smrtno ponesrečil nkš rojak Josip Lozej, doma iz Ivanjega grada, pri Komnu.
Omenjeni rojak je bil zaposlen ves čas odkar je bil prispel v Argentino v tovarni gumijastih izdelkov, ki se nahaaj v ulici Cordoba, višina 5443.
Tudi v torek je imel opravilo v prostoru, kjer stoji velik kotel. Delavec, ki je imel opravilo pri kotlu ga je silno razgrel, kar je povzro-
čilo da je para z velikansko silo odvrgla pokrov ter je. ta -težke po* škodoval Lozeja, dasi je bil kakih1 7 metrov proč.
Prepeljan je bil nemudoma v bol-«tenico Durand, toda po pretekli ene ure je revež tam že ranam pod-legel. ,	.
'v> Pogreb pokojnega rojžka se je vršil naslednji dan ob 3 uri popoldne. In čeravno je bilo ta dan silno slabo vreme, se je njegovega pogreba udeležilo izredno veliko število znancev in prijateljev. Saj je bil tudi zelo priljubljen, delaven mož in skrben oče.
Pokojni zapušča tu v Argentini ženo, hčerki Lilijano 16 let in Marico staro 12 let. V domovini pa očeta, mater, dva brata in eno sestro.
Naj bo blagemu pokojniku lahka argentinska zemlja, preostalim v Argentini in onim v Evropi pa naše iskreno sožalje.
ALI SI ŽE PRIDOBIL NOVEGA NAROČNIKA ?
vije: Dovolj smo tlačanih! Dovolj smo trpeli! Dovolj smo čakali! Ko bosta fašizem in nacizem strta in bo totalitarne teme konec, morajo žarki svobode prodreti tudi do nas! V Trst! V Gorico! V Reko!
Jugoslovani pod Italijo smo že pred 20 leti začeli v malem prenašati to, kar sedaj v strahovitem obsegu prenaša Evropa. Na lastne oči smo videli in na lastni koži preizkusili barbarsko divjanje totalitarcev.
Izmečki človeške družbe, organizirani v fašistične bande, so že pred 20 leti z “manganeli”, revolverji in bombami napadali in ubijali slovensko in hrvaško prebivalstvo na Goriškem, Tržaškem in v Istri. Požigali so nam domove in cele vasi. Niti ženam in otrokom niso prizanašali. Pokvarjeni do dna svojih črnih duš, niso se obotavljali pred nobenim zločinom, pred nobeno grozovitostjo. Niso iskali, kdo je kriv in kdo nedolžen. S peklensko naslado so gledali, kako je tekla naša kri in kako so plameni uničevali naše domove.
Ko so dobili v svoje roke državno upravo, so začeli s silo zakona uvajati fašistični “red”: razgnali in pozaprli so vso slovensko in hrvaško inteligenco, vse uradništvo; uničili naše kulturne in gospodarske ustanove, zaprli naše šole, zatrli naš tisk; z dekreti so poitaljančevali imena krajem in ljudem in celo napise na nagrobnih spomenikih naših prednikov; nezdrava konfinacijska taborišča v Južni Italiji in svoje smrdljive ječe so polnili z našimi ljudmi, in kot žrtve črnega rimskega tribunala so padli naši fantje: Vladimir Gortan v Istri, Ferdinand Bidovec, Franc Marušič, Zvonimir Miloš in Vekoslav Valenčič v Bazovici.
Ko se je fašistična četa pripravila, da sproži puške proti njim, so naši bazoviški mučeniki vzkliknili na ves glas: “živijo Jugoslavija!” — Danes, ko so razbojniške totalitarne države sprožile svojo vojno silo proti našemu narodu in hočejo našo državo izbrisati iž zemljevida Evrope, kličemo tudi mi, primorski Slovenci in istrski Hrvatje, skupno z Vami — srbski, hrvaški in slovenski bratje iz Jugoslavije:	“Živijo Jugoslavi-
ja!”
Izročam temu zboru in vsemu svetu sledečo
RESOLUCIJO
SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH
IZSELJENCEV IZ ITALIJE
AO	...
V imenu 30.000 slovenskih iq hrvaških izseljencev iz Italije, ki so se .morali zaradi fašističnega nasilja zateči v gostoljubno Argentinsko Republiko, in
v imenu 600.000 Jugoslovanov, ki
jih je krivična Rapalska pogodba izročila Italiji, katera jih je oropala vseh, tudi najbolj elementarnih, pravic,
primorski Slovenci in istrski Hrvati, zbrani dne 27. aprila 1941 na zboru jugoslovanskih izseljencev v Buenos Airesu,
IZJAVLJAMO:
1)	da odločno obsojamo barbarsko uničevanje, ki so ga proti civilizirani Evropi sprožile totalitarne države;
2)	da trdno verujemo v končno zmago svobode nad zatiranjem, pravice nad krivico in demokratičnega reda nad totalitarnim neredom;
3)	da smo pripravljeni po svojih najboljših močeh podpirati gigantsko borbo civiliziranega sveta proti nacizmu in fašizmu;
.4) da že sedaj zahtevamo, da se po zlomu totalitarnih držav vsi primorski in beneški Slovenci ter istrski Hrvatje vključijo v meje obnovljene kraljevine Jugoslavije, ki je edino jamstvo za miren in srečen kulturni, gospodarski in socialni razvoj vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev.
..;n
Govornikova izvajanja so navzoč-ni ponovno prekinjali z burnim odobravanjem in ko je omenil Vladimi-ra Gortana in bazoviške mučenike, so se iz dvorane slišali klici' “Slava!” Zborovalci, med katerimi je bilo mnogo rojakov iz Primorske in Istre, so predloženo resolucijo odobrili z navdušenjem.
BESEDE GOSPODA MINISTRA '
j
Na željo zborovalcev, izraženo na ves glas, je potem govoril kralj, poslanik g. dr. Izidor Cankar. Burno pozdravljen je šel na oder in dejal, med drugim, da je prišel na zborovanje kot opazovalec in povabljenec, da čuje besedo zavednih jugoslovanskih izseljencev v teh težkih časih, ki jih preživlja domovina. Ker je to zbor izseljencev, ni imel namena govoriti, vendar pa se zahtevi navzoč-nih rad odzivlja.
Zahvalil se je predvsem zastopnikom bratskih organizacij čehoslova-kov in Poljakov ter predstavniku udruženja “Accion Argentina’” >za izraženo solidarnost nato podčrtal odgovornost, ki jo današnji težki časi nalagajo izseljencem. Vsi zavedni izseljenci morajo domovini pomagati, in to brezpogojno. Ohraniti pa morajo tudi živo vero v končno zmago pravične stvari. Naj nas nič ne moti pri našem delu, to, da prihaja 7 v Maribor nacistični fiihrer, da obiskuje carsko Skoplje neki kralj, da v Beogradu zapoveduje tujec, da v Zagrebu sedi tujčev plačanec in da se po Dalmaciji sprehajajo Italijani.
Vsi oni bodo šli, Jugoslavija pa bo ostala!
G. Moderčin je lepo povedal, da sedaj ni čas za razpravljanje o tem, kdo je kriv, da je prišlo do sedanjega stanja. Za razpravljanje bo čas pozneje; sedaj je čas za to, da delamo, mnogo delamo, neumorno delamo za blagor domovine. Združiti se moramo okrog najvišjih zastopnikov našega naroda, okrog kralja in po njem imenovane vlade. Sedaj se bo pokazalo, kdo je zvest in kdo ni zvest svojemu narodu in skupni narodni državi vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Izrazil je prepričanje, da bodo vsi jugoslovanski izseljenci v Argentini v narodnem taboru in da bodo za domovino storili vse, kar je v njihovi moči.
Govor g. kralj, poslanika je bil večkrat prekinjen z burnim odobravanjem.
ŽAKLJUČITEV ZBOROVANJA
i
Predsednik zborovanja, g. Marinkovič, se je nato zahvalil udeležencem, da so se odzvali povabilu pripravljalnega odbora Udruženja jugoslovanskih izseljencev, ter je zaključil zborovanje.
Zborovanju so prisostvovali tudi zastopniki tukajšnjih listov, ki so argentinsko javnost obvestili o zaključkih zborovanja ter objavili tudi slike o njem.
iki zavod
“RAMOS MEHA”.
Venere as
ANALIZE urina brezplačno. Analize krvi. Popolno moderno zdravljenje.
SIFILIS v vseh oblikah. Popolno zdravljenje na podlagi krvne analize (914) KOŽA: Krončni izpahi, mozoljčki. Izpa* danje las. Ultravioletni žarki.
ZLATO ŽILO: zdravimo brez brez opera* cije in bolečin.
SPOLNA ŠIBKOST: Hitra regeneracija
po prof. Cicarelliju.
ŽIVČNE BOLEZNI: Nevrastenija, izguba
spomina in šibkost.
REVMATIZEM: kila, nadua, gota. šib* kost srca, zdravimo po modernem nemškem načinu.
PLJUČA: Kašelj, šibka pljuča.
ČREVA; colitis, razširjenje, kronična za* peka.
ORLO, NOS, UŠESA, vnetje, polipi: brei operacije in bolečin.
POPOLNO OZDRAVLJENJE $ 30.— PLAČEVANJE PO $ 5.— NA TEDEN Naš zavod s svojimi modernimi napravami in z izvrstnimi SPECIALISTI jo edini te vrste v Argentini, *JL Leden j zajamčeno. — Ugodno tedensko in me* plačevanje.
OD 9—12 OB NEDELJAH OD 8—12
Rivadavia 3070
PLAZA ONCE
\£esti iz or
« •
k J
i
BCI
30E
iobo:
H
SLOVENSKI DOM*
o car
É
VABI NA
VELIKO PRIREDITEV
ki se bo vršila v NEDELJO 11. MAJA ob 4 uri popoldne, v dvorani XX. Setiembre, ulica ALSINA 2832.
SPORED:
1.	J. Aljaž: “NA DAN’’, poje moški zbor
2.	J. Aljaž: “DOMOVINI”, poje mešan zbor
3.	Fr. Schwab: “ZALJUBILO SE JE SONCE“, poje mešan zbor.
4.	N. N.: “BRATJE V KOLO”, moški zbor z bariton-solo.
5.	Schubert:	“SERENADA”, poje Zofka Suličeva s
spremi j e van jem na glasovir Mare Mavčeve.
6.	Igra v treh dejanjih:
“TRIJE VAŠKI SVETNIKI”
O S E B E :
■šimen Porenta, gruntar in župan ;.Gustel Dečman
Uršika, njegova žena...........Pavla Bojc
Fani, njuna hčerka V.........Vida Kjuder
Blaž šimec, kolar .. .. . .... .. Ivan Berginc
Marijana, njegova hči-'.,. ,, .... ..Irena	Jekše
Peter Bavdek, pek .. v. . . .	 Eado	Ličen
Tine Štempihar, učitelj .. v.........Emil	Lozej
Barba Lahajnerjeva .. .. ......Kati	Jekše
Jakec, njen sin .. ..........Martin Keber
Janez Hrastar, župnik  .....Mirko Peljhan
Dr. Klepec, zdravnik .. .....Josip švagclj
šurlova Lenika, potovka.....Marija Zlobec
Miha, hlapec.................Kudolf	živec
'Režiser: KARL TIŠLEE
PO SPOREDU: SREČKANJE, PROSTA ZABAVA IN PLES.
SVIRAL BO “SLOVENSKI ORKESTER” čisti dobiček prireditve je namenjen: polovica Odboru za pomoč domovini; druga polovica pa za tiskovni sklad
.v	>• - X *1*15*>3*?.•*«> K«*'»»»-*'»-'»’ » ■' •»»-. ,
Prireditev “Sloven-
■
skega doma”
V nedeljo 11. maja ob 4 uri popoldne, se bo vršila v dvorani XX Setiembre, ulica ALSINA 2832, velika prireditev “Slovenskega doma”.
Poleg nastopov moškega in mešanega pevskega zbora bo na sporedu zabavna igra “TRIJE VAŠKI SVETNIKI”.
Upamo, da bodo ha to prireditev prihiteli vsi, ki jim je mar videti dobro podano in zatfaViio igro. Bodo pa tudi pri tej igri nastopili najboljši igralci.
Pa ne samo r&di igje, petja, ki je na sporedu, in katero' prinašamo posebej v oglasu današnje Številke lista, ampak tudi ,radi tega upamo, da bodo vsi posetili to prireditev, ker je del čistega dobička namenjen v pomoč našim trpinom y Romovim.
Zato rojaki in rojakinje, posetite to dobrovoljno prireditev!
ZANIMIVOSTI
-i(,ova u tfvÍBr
m
■mi
n
Tripoli: ati ij a je del italijanske Libije, ki so jo Italijani odvzeli Turkhm ž vojno leta 1911-1912, in ji vrnili staro grško ime Libija. Na zapadli rheji ob Tunis, kakor meji drugi del italijanske Libije, Cire-najka, na vzhodu ob Egipt.
Domačini so Arabci in Berberci. Berberci so prvotno prebivalstvo Severne Afrike, Arabci so pa prispeli kot osvojitelji. Skoraj povsod so prebivalstvu vsilili svoj jezik in svojo vero. Nekoliko tisoč je tudi zamorcev, potomcev nekdanjih sužnjev. Mnogo je tudi Židov.
Tripolis je štel ob zasedbi po Italijanih kakšnih 20.000 duš. Danes jih ima skoraj 100.000. Med temi je
35.00	Arabcev, 30.000 Italijanov,
18.000	Židov in 6.000 tujcev večinoma Maltežanov in Grkov. L. 1912. je bil Tripolis s svojimi številnimi mošejami in sinagogami majhno mesto z ozkimi in vijugastimi ulicami, ki so jih ograje z vrtnicami in.veje vinskih trt ščitile pred soncem. Pisana množica je stopala v senci tega rastlinja med malimi trgovini-
Naši malčki pri prvem sv. obhajilu v nedeljo 20. aprila t. 1.
ZA NAŠE': GOSPODINJE
“Slovenskega lista”
ODBOR
IOE
XOE
IOE
ČE NAS KDO OBIŠČE
Ako ti je znano, da te pride kdo obiskat, se moraš na obisk vsaj nekoliko pripraviti. Prezrači sobo, da ne bo zoperni duh obiskovalca že na pragu ustavil. Iz peči in klopi pospravi umazane cunje, čevlje itd., pometi in prah pobriši.
Ako mu misliš postreči z jedjo, pripravi in umij krožnike, kozarce itd., da ne bo tistikrat nepotrebnega letanja po hiši. Otroci naj bodo umi-
Uruguayski Hrvati ne priznajo “Slobodne Hrvatske”
Jugoslovansko kulturno in pripo-močno društvo iz Montevidea nam je poslalo v objavo naslednji članek: Jugoslovansko prosvetno in pripo-močno društvo v Montevideu je imelo prošlo nedeljo svoj trimesečni članski sestanek in ob tej priliki je bila sklenjena sledeča resolucija: Jugoslovansko prosvetno in pri-pomočno društvo v Montevideu kot predstavnik absolutne večine jugoslovanske kolonije v Uruguay u, 'katerega članstvo tvorijo povečini Hrvati, jednoglasni zjavljajo, da se v nikakem slučaju ne strinjajo s sedanjo Hitler-Paveličevo “slobodno” Hrvatscko.
Za upravni odbor:	f/ f
Marko Cetinič Nikola Stipaničič tajnik	predsednik
POSLUŽUJTE
•i ¡-i	¡nono
PODJETIJ, KI OGLAŠUJEJO V NAŠEM LISTU!
aotaoi
XOESJ
Jugoslovansko Društvo
“SAMOPOMOČ SLOVENCEV”
V BUENOS AIRESU
VA B I
Cenjene rojake in rojakinje na
PLESNO ZABAVO
katera se vrši v SOBOTO 10. MAJA v društvenih
D
o
D
o
B
o
prostorih v ulici TRES ARROYOS No. 376.
Začetek ob 9 uri zvečer.
f.te.
tH
B
o
um
S
POLEG PLESA IN SREČOLOVA SO V PROGRAME ŠE DRUGE ZANIMIVOSTI.
IGRAL BO TIPIČEN IN KARAKTERISTIČEN
ORKESTER
. oviš ibirt o,.
VSTOPNINA: Moški $ L—; ženske prosto.
• jMc*;, .	, , vtotrr m d hunvola QWM' utami
■K, obilni vdelezbi vljudno vabi
O D B OR
IOE3QX
¡0E30E
B
O
3
ti in snažno oblečeni. Tudi gospodinja naj ne bo umazana,, da se ne bo gostu gabilo jesti v tvoji hiši.
Kadar gost pride, mu stopi do vrat nasproti, prijazno ga pozdravi in mu podaj roko. Paziti moraš, da ne podaš umazane roke.
Gostu odpri vrata in pusti da stopi prvi v sobo. Ponudi mu stol. Ako tvojih domačih še ne pozna, mu jih predstavi, n. pr.: “moj mož, to je moja žena, sin, hčerka.” Gosta ne puščaj parnega. Ako pa le ni drugače mogoče, se pa oprosti, n. pr.: “oprostite, za trenutek pogledam v kuhinjo, k otroku itd.” Vrni se čim-prej in bodi z njim ljubezniv. Ako nimaš časa in se ti kam mudi, če le mogoče, ne kaži gostu, da nimaš časa, ampak potrpi in čakaj, da se sam spomni, da te zadržuje in se poslovi, ali pa naj bo pri njem kdo drugi tvojih domačih.
Ko se gost poslovi, ga spremi do vrat, mu prijazno sezi v roke in ne izrazi obžalovanja, da že odhaja, če ti v resnici ni žal, da gre. Nekateri pravijo, da vljudnost zahteva, da rečeš: “mi je prav žal, da že odhajate” ali pa ga vabi, naj še pride, četudi ni res, da mu je žal, da gre, še manj si paželi, da ga spet obišče. To je hinavščina, ne pa olika! Bodi ljubezniv, prijazen, postrežljiv in potrpežljiv — pa boš tudi olikan!
Včasih moraš gosta prenočiti in mu pripraviti sobo. Četudi dobiš imenitnejšega gosta, se nikar preveč
cami, polnih orožja in čipkastega blaga.
V starih četrtih* se do današnjega dne bič ni spremenile*. Še vedno* občuješ iste Arabce v burnusihj ki stopajo' počasi in ne pogledajo tujca. Osvoboditelji so se omejili ha to, da So razgalili edini spomenik iz riin-ške dobe, monumentalni mramorni lok Marka Avrelija. Popravili so tudi stari sedež turških guvernerjev, grad ob morskem bregu. Zgradili so velieastho katedralo in širno palačo sredi vrtov, kjer biva italijanski guverner, ob obali so zgradili velik bulevar. Ražen tega so zgradili omrežje širokih cest, ki vodijo na vse strani.
Na vzhodu Tripolisa se razprostira velikanska zelenica s kakšnimi 300.000 palmami, ena največjih v Severni Afriki. Na zapadu mesta se je širila še 1. 1912. puščava, peščena ravan z majhnimi, sivimi grmi. Tu ni bilo cest, samo steze, ki so jih v stoletjih začrtale karavane velblodov in oslov. Danes je ta ravan spremenjena v žitna polja. Vsepovsod stoje majhne, čedne kmetije, vod-njakič delavni priseljenci, avtomobilske ceste. 70 km od mesta se dviga v samoti in tišini čudoviti rimski amfiteater nekdanje Sabrate, veličastna zgradba z mramornimi loki in stebri nad morjem.
ne ustraši, saj vsakdo ve, da v preprostih hišah ni lepo opremljenih sob, lepega pohištva in posode, zato tudi tega nihče ne zahteva. Če je tvoja sobica še tako skromna, nihče ti tega ne bo zameril. Vsakdo se bo v njej počutil domačega, če je le vse, kar je v njej, snažno in čisto.
Praktični nasveti
Rumenjak jajca ostane tudi po več dni svež, ako kaneš nanj nekaj kapljic mleka.
*
če se nam prične jed smoditi, jo
takoj previdno prelijemo v drugo čisto posodo, tabo da ne ranimo dna, kamor se je jed že prijela. Na ta način preprečimo, da jed ne bo dišala po zasmojenem. Seveda, če že ni le preveč prežgana.
*
Šadoji (šato) z vinom, mlekom ali sadnim sokom, se kaj radi sesirijo ali zakrknejo. Temu se izogneš, če jih žvrkljaš nad soparo. Ogenj sam je prehud, in to je vzrok, da se včasih šado pokvari.
Dr, Nicolás Martin
ODVETNIK
ZA TRGOVSKE ZADEVE
Posvetovanje za naročnike Slovenskega lista brezplačno.
ARENALES 1361
U. T. 41-3520, Buenos Aires
RESTAVRACIJA
“PRI ŽIVCU”
kjer boste postreženi z dobrim vi, nom, pristnim pivom in vedno svežo domačo hrano. Prostori pripravni tu, di za svatbe.
Oprava in sobe za prenočišče popolnoma prenovljene Rojakom se priporoča lastnik
EMIL ŽIVEC
Osorio 5085 — La Paternal
>am. mm: rnmrnm mm. vrne mm. mm. 'mm. mmcmm: vmešam mmmmmm mm mamam ;
9
“SLOVENSKI DOM”
Gral. César Díaz 1657 — U. T. 59 (Paternal) 3667 — Buenos Aires
%?
B
I
I
I
I
1
I
V
i Ï 1 s
i
mm. vammmmmmmmcjmjmmmsammsoammm mmmmmcmmzmmm
PROSTORI: odprti za članstvo vsak dan od 7. ure zvečer naprej; ob nedeljah in praznikih pa ves dan.
PEVSKE VAJE: vsak petek in nedeljo.
DRUŠTVO PRIREJA: domače zabave in večje kulturne prireditve ter nastopajo zbori in solisti od časa do časa na jugoslovanski radio-uri.
DJKU&TVO RAZPOLAGA: s kakimi 900 knjigami ter*Sčr-pre* ^ ,OtP Čina letno okrog štiristo.
|| -fin DRUŠTVO RAZPOLAGA: s krogljiščem ter drugimi igrtrfni
|| -t za moškgpženske in otroke.
P POSTANI ČLAN tudi ti ter sodeluj in poslužuj se v društvu
onega, za kar čutiš največ veselja!
VESTI IZ JUGOSLAVIJE
Te vesti iz Jugoslavije so sicer že nekaj mesecv stare, vendar je dobro, da jih omenimo, zato, da bodo naši čitatelji poučeni o razmerah, ki so vladale pred izbruhom sovražnosti.
SMRT ZASLUŽNEGA MOŽA
Nedavno je v Dornbergu v starosti 78 let umrl Andrej Kavčič, gostilničar v Dragi. Rajni je bil znan daleč po Vipavskem kot dober družinski oče in kremenit krščanski značaj. Pred vojno je neumorno deloval v katoliških vrstah. Z besedo in peresom je bil župniku Juvančiču pri organizatornem delu v veliko pomoč. Bil je dober govornik in pogosto se je oglašal z dopisi v gori-ških listih. Vipavcem je še v spominu velika prosvetna manifestacija tik pred vojno na njegovem dvorišču, na kateri je imel glavni govor mladi Vrtovec, bivši predsednik Pokojninskega zavoda v Ljubljani. Vojna ga je z družino pregnala v Medvode in po vrnitvi je rad pripovedoval o svojih obiskih pri pisatelju Finžgarju, ki je tedaj tam župni-koval in je rad pomagal nesrečnim beguncem. Pred dvema letoma si je zopet ogledal Ljubljano imBeograd, kamor ga je že pred vojno pripeljala pot; ni se mogel dovolj načuditi napredku Slovenije in Beograda v primeri s predvojnimi razmerami. V zadnjih letih je živel v spominih na “one zlate čase vstajenja in preporoda goriških Slovencev” ' in kadar je pogovor nanesel na to dobo, je z mladeniškem ognjem zgrabil za besedo. Težko bolezen, kakor tudi vse preizkušnje, ki mu jih je prineslo življenje, je prenašal vdan v božjo voljo.
SKRČEN PROMET
Od praznika sv. Treh kraljev dalje se je občutno skrčil promet na •avtobusnih progah. Ustavljena je zveza med Gorico in Trstom po romantični obalni cesti iz Devina v Trst. Iz Gorice v Postojno vozi do Ajdovščine železnica, šele od tam naprej gre avtobus. Prav tako ne vozi več avtobus iz Gorice v Gradež, v Cervinjan, v Krmin, v Idrijo, v Bovec, temveč samo železnica, in šele kjer ta konča, na primer za Idrijo pri Sv. Luciji, ali v Ajdovščini, od tam vozi avtobus. Odpravljenih je tudi mnogo vlakov na vseh progah. Kot vzrok za te ukrepe, ki jih občinstvo precej neprijetno občuti, se navaja pomanjkanje potrebnega kuriva, predvsem nafte.
Slovenska restavracija
ima vedno na razpolago svežo in dobro hrano, najboljša vina ter vedno sveže pivo.
Gostje imajo na razpolago tudi lepo urejeno ZIMSKO in
LETNO KEGLJIŠČE.
MARIJA SANCIN
JORGE NEWBERRY 3372
SMRT SPOŠTOVANE MATERE
V častitljivi starosti 82 let je 7. januarja umrla v Zalem bregu pri Biljani v Brdih Josipina Kocjančič, ■ veleposestnica. Bila je dobra mati ! in skrbna gospodinja, ki je živela za svojo družino in svoj dom ter z vsem srcem ljubila sončno rodno zemljo.
Skromen šopek nageljnov na
Seznanil sem se z dr. Korošcem kot mlad akademik v “Danici” na Dunaju. Posledica tega znanja je deloma bila, da sem v začetku 1. 1910 postal urednik “Straže” v Mariboru, kjer sem ostal dobra štiri leta. Ne bom opisoval teh let, ko sem kot dr. Korošcev novinarski in politični učenec in skromen sodelavec urednikoval na naši severni narodni meji. Naj v čast in označbo
tistih časov samo povem, da se je bila tudi prav po veliki zaslugi pokojnega mojega učitelja vseslovenska misel že tako globoko zakoreninila v vseh slovenskih deželah, da me v vseh vročih takratnih borbah in prilikah nikoli ni zadel očitek, da nisem sin zelenega štajerja in sem sem prerinil s primorskega juga. Vsem, ki so me poznali, se je zdelo povsem naravno, da sem na severni straži, kajti severna in južna meja sta bili vsem enako toplo pri srcu. Bila so bojevita, vendar lepa, nepozabna leta.
Za te dobe je bil dr. Korošec, kolikor se spominjam, vsaj enkrat na Goriškem. L. 1913 je “Dijaška zveza” priredila v Gorici vrsto predavanj, katera so imeli najvidnejši naši prosvetni delavci iz vseh slovenskih pokrajin. Zapored so takrat predavali v Gorici France Terseglav, Fr. Grafenauer in dr. Korošec, ki je govoril o “Slovencih na Štajerskem”. Pri tej priliki je obiskal dr. Korošec tudi goriško centralno bogoslovje in set akratni bo-
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučah. obistih, ietrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmatizem. Ženske bolezni.
Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
SUIPACHA 28
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini 900)
goslovci še sedaj spominjajo njegovega obiska. Prav tako so ohranili tudi nekateri tedanji srednješolci njegovo živahno predavanje in nje-ševinah in mnogo beguncev še ni bilo minu.
•Čisto v pravcu vseslovanske misli je bilo, da je dr. Korošec potem v letu 1918 ob obletnici majniške deklaracije obiskal primorske dežele. V Gorici, ki je bila takrat še v ruševinah in mngo beguncev še ni bilo doma, je bilo zborovanje bolj skromno; vršilo se je v prostorih hotela “L’Angelo d’oro” (Pri zlatem angelu). Kljub bolj majhnemu obsegu je bilo to goriško zborovanje prav pomebno in še ni dolgo tega, ko mi ga je v pogovoru omenjal znan Goričan. Tržaško zborovanje je pa bilo pravo zmagoslavje, kakor smo čita-li v nedeljskem “Slovencu”, kjer so pod zaglavjem “Ob prvi obletnici majniške deklaracije’ priobčeni spomini na to veličastno manifestacijo, v katere središču je stal pokojni voditelj. Jaz sem prispel v Trst šele popoldne in sem bil pri zborovanju in dr. Wilfan nista smela govoriti, pri Sv- Ivanu, kjer pa dr. Korošec
Kdaj in kolikokrat je bil dr. Korošec v poznejših letih na Goriškem in v Italiji, ne vem. Nekega dne v marcu (1938) so mi v hotelu pri “Zlatem jelenu” v Gorici pravili, da se je nekaj dni prej v prvih popoldanskih urah ustavil pred hišo velik jugoslovanski avtomobil in je prišel v lokal velik, odličen gospod v družbi dveh, treh oseb, ki se je živahno zanimal, če še prihajajo tja Goričani in deželani in je povpraševal tudi po meni. Gostilničarska in njeno osebje pa tujega gospoda ni spoznalo. Ker sem nekaj slišal, da je dr. Korošec bil na Goriškem in v Gorici, sem takoj slutil, da je bil neznani gost dr. Korošec. Pokazal sem gostilničarki “Slovenca” z njegovo sliko in ga je takoj spoznala. Iz Gorice se je dr. Korošec takrat takoj vrnil domov. Vračal se je na Postojno skozi Vipavsko dolino. V Vipavi je pokušal “zelenca”, slovito vipavsko vinsko kapljico, in se oglasil tudi v Mančah na domu bana dr. Natlačena. Nekaj mesecev pozneje je zopet obiskal Italijo in bival nekaj dni na oddihu v Amalfi v bližini Neaplja.
Sicer pa ni važno kolikokrat je bil dr. Korošec v zadnjih dveh de-

W
g
p
i
■
V
$
v
m
'4
*
FOTOGRAFIJA
“LA MODERNA”
VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU
Ne pozabite
FOTO “LA MODERNA”
S.	SASLAVSKY Av. SAN MARTIN 2579 Telefon: 59-0522 - Bs. Aires
g
g
£

Avavania in pizerija j
Razna vina — Vsakovrstni li- ? kerji in vedno sveže pivo. j
Rojakom se priporoča i
PETER FILIPČIČ 1
i
WARNES 2101 esq. Gannendia | U. T. 59 - 2295
La Paternal	Bs. Aires i
I TALLER DE CARROCERIAS |
j “EL RAF IDO” j
I IVAN CERKVENIK
i Barvanje sistema “Duco” — | | Tapeciranj e — Prevlaka — Ka- I I bine — Karoserije — Poprav- j !	ljanje blatnikov	*
t ENTRE RIOS 310 QUILMES ? j U. T. 203 - 1298 Quilines
setletjib na Primorskem. Bolj važno in pomembno je, da mu je bila naša Julijska Krajina vedno toplo pri srcu. Za položaj in prilike primorskih Slovencev se je vedno živo zanimal. Vedel jo, da je njihovo stanje v veliki meri odvisno od odnošajev, ki vladajo med obema sosednima državama. Zato se je vneto trudil, da bi se ustvarilo plodno sodelovanje in spletle prijateljske vezi med obema sosedoma. Veselilo ga je, ko je v zadnjih letih to delo napredovalo.
Dr. Koroščeva smrt je globoko razžalostila Julijsko Krajino. Tudi italijanska politična javnost je bila zadeta in mnogi italijanski listi so se velikega državnika spomnili v častnih besedah. Kot goriški dopisnik “Slovenca” sem se hotel udeležiti pogreba. Ker zaradi veljavnih predpisov potnega dovoljenja nisem mogel dobiti pravočasno, sem prišel v Ljubljano ob tridesetem žalnem dnevu. Obiskal sem ga v Navju s pre mnogimi venci z že oveneli cvetjem obloženi grob in položil nanj v časten in hvaležen spomin skromen šopek nageljnov, ki sem jih prinesel z Goriškega.
Polde Kemperle.
Dobrovoljski starosta
Čas večni sovražnik vsega minljivega, posega neizprosno v vrste ljudi, ki so svoje življenje dobrovoljno posvetili borbi za srečo našega naroda. Med onimi pa, ki zob časa kar ne more do živega, je prof. Josip Jeras, predsednik sreske organizacije vojnih dobrovljcev v Ljubljani. Sredi tihega, neumornega in plodnega nacionalnega dela ga je dne 21. februarja t. 1. presenetil življenjski jubilej, polstoletnica. Njegovo bogato življenje zasluži, da si ga pobli-že ogledamo.
Sokolsko zavedno okolje številne ljubljanske Jerasove rodbine je vzgojilo lepo število marljivih nacionalnih delavcev, med njimi dva vojna dobrovoljca:	dobrodušnega
dobrovoljca Srečka in jubilanta Josipa. Tretji brat France se je v Italiji tudi prijavil v dobrovoljce, pa gao blasti niso pustile na svobodo. V času, ko je bila Avstrija tako stara in močna, da si je propaganda za osvobojenje in zedinjenje z brati Srbi in Hrvati le s težavo krčila pot, vidimo srednješolca Jerasa pri delu v Sokolstvu, v “Preporodu” in pri ustanovitvi “Ferijalnega save-za” (Dijaška počitniška zveza), ki je bil za dijake izvrstno sredstvo za tajno širjenje jugoslovenske misli med Slovenci in Hrvati. Tega delovanja navdušene mladine — najboljše, kar smo jih kdaj imeli, kakor je bil napisal dr. Ivan Lah — pa celo mogočna Avstrija ni mogla preprečiti.
Mladega Jerasa je gnalo hrepenenje že pred svetovno vojno v svobodni jugoslovenski Piemont — v Srbijo. Že v februarju 1914 je odšel v Valjevo kot nastavnik na tamkajšnjo gimnazijo, kjer je takoj pričel uvajati sokolsko vzgojo med
mladino. Ob pričetku vojne je vstopil dobrovoljno v najnevarnejšo vojaško službo na strani Srbije — v slavno komitsko četo Vojina Popo-vičaa li vojvode Vuka. Četniki so že drugi dan vojne odšli na Drino, da bi branili avstrijski vojski prehod čez obmejno reko, medtem pa je redna srbska vojska v redu mobilizirala in se razvrstila. V težkih borbah, v katerih so celo Jerasove v sokolski telovadbi ojeklenele mišice komaj prenašale velike napore, se je umikal njegov četniški odred na Cer-planino. Najbolj krvave spopade pa je doživel pri Vidojevici. Pri Zavlakli so začeli Srbi protiofenzivo. Po dveh dneh borbe sp odbili Avstrijce čez obmejno Drino. Jera-sova komitska četa se je skrčila od prvotinh 550 na 140 mož. Le tem so se pridružili ostanki razbite Tanko-siceve čete, v kateri sta bila tudi “Preporodovca” Avgust Jenko (padel na Ceru) in Vladislav Fabjančič. Jerasa je zasula topovska granata, pa so ga odpeljali v valjevsko bolnišnico. Po okrevanju je služboval kot statističar v istem zavodu.
Po Potiorekovi ofenzivi je odšel v Niš kot uradnik glavne vojne cenzure. V Nišu je deloval s polkovnikom Vukasovičem, bil pa je tudi član niškega Jugoslovanskega odbora, ki je prenehal delovati z umikom celotne srbske vojske v Albanijo. Strašni albanski umik in svoje lastne doživljaje v njem je popisal prof. Jeras izredno živo v svoji knjigi “Planina smrti”, ki je lani doživela celo drugo izdajo. Telesno izčrpan je prišel v Francijo in je deloval kot mobiliziran tolmač pri železniški družbi v Bordeauxu. Tu je študiral in položil izpite. V vrli Francozinji gospe Sidoniji je našel zvestega življenjskega tovariša in se je vrnil v avgustu 1919 čez Italijo v Ljubljano — v svobodno Jugoslavijo.
Po vojni je deloval dolga leta na raznih srednjih šolah, zatem na prosvetnem oddelku banske uprave, danes, (to je bilo v mesecu februarju) pa je bil profesor na beograjski gimnaziji. Poleg poklicnega dela je marljivo delal v mnogih nacionalnih organizacijah in pokretih, predvsem kot podnačelnik centralnega Sokolskega saveza, kot urednik “Sokoliča”, prevajalec Cankarjevih novel v francoščino (“Pages choisis”), kot sotrudnik sokolskega tiska itd. Najdragocenejše pa so nam njegove zasluge za ljubljansko do-brovoljsko organizacijo, ki si ga je z nedeljenim zaupanjem članstva letos že šestič postavila na čelo. Njegova osebnost je dvignila organizacijo na višin najdelavnejše dobro-voljske organizacije v državi, njegovo prizadevanje je priklicalo k delu mnogo tovarišev, ki po razočaranju in zagrenjenosti znova poprijeli za delo. Tako so dobrovoljci zmogli v zadnjih letih kljub težkim razmeram razvitje svojega prapora, izdaje monumentalnih knjižnih del, popisov svojih potov in udejstvovanja na vseh področjih nacionalnega dela.
R. P.
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
Zlatko Badel
Avenida Maipú 3146-50 Olivos F.C.C.A. U. T. Olivos (741) -1304
Na skupno delo!
Dne 25. januarja 1941 so se vidnejši politični delavci iz različnih naprednih političnih skupin v Sloveniji sporazumeli o skupnem proglasu na slovensko javnost. Ta proglas je bil najprej objavljen v januarski številki kulturne in socialne revije “Misel in delo” in se glasi :
Veliki dogodki v svetu postavljajo tudi naš narod in našo državo pred hude preizkušnje. Na prelomu med verna dobama se pripravlja v svetu nov, pravičnejši red.
Ta red novega življenja med narodi in posamezniki more biti osnovan le na večnih nravnih zakonih enake pravice in svobode za vse ter na vzajemnih dolžnostih in skupnih nalogah človeštva. Uveljaviti se more in sme samo po prostovoljnem pristanku vseh. Zato mora biti vsak narod poklican k oblikovanju bodočega mednarodnega in notranjega reda.
K temu zgodovinskemu poslanstvu je poklican tudi naš narod. Vlo-ga naše države in slovenskega naroda bo pri tem takšna, kakršno si bomo sami priborili. Zato moramo biti notranje trdno povezani in duhovno strnjeni ter pripravljeni na skrajne žrtve. Zbrati moramo vse narodne sile, da utrdimo splošno narodno tvornost in odpornost.
Po nebrzdanem strankarskem življenju zavrženo demokratično načelo, da izvira vsa oblast od naroda, moramo obnovciti. Demokracija pa bo resnična le, ako jo bomo postavili na trdno socialno in gospodarsko podlago.
Socialne odnose je treba preosno-vati tako, da bo delo osnovna družbena vrednota. Na tem temelju mora biti zgrajen socialni red, v katerem bodo delovni sloji vzajemno upravljali družbo, nje organizacijo in gospodarstvo. Samo tako bodo našli kmet, delavec in izobraženec kot vsak deloven človek pravično mesto v družbi in možnost dostojnega življenja.
Nujno potrebne socialne reforme morajo biti namenjene predvsem malemu človeku, tako ročnemu kakor umskemu delavcu. Po značaju našega naroda mora postati naša vas činitelj javnega življenja.
Vse gmotne dobrine morajo služiti le občim narodnim koristim in nikdar več oblasti človeka nad člove-vekom. Gospodarstvo, katerega gibalo je bilo doslej le dobiček posameznika, se mora umakniti načrtnemu gospodarjenju za skupnost. Zadružna misel se bo mogla pri tem s pridom uporabiti kot tvorna osnova.
Prepričani smo, da zorijo enako spoznanja tudi med Hrvati in Srbi. Skupna neugnana želja po pravem napredku nas bo še tesneje združila v usodni povezanosti, ki je naravni temelj naše Jugoslavije kot narodne države. Samo ona nam jamči naš
Slovenski stavbenik j
Za načrte, betonske preračune i in Firmo,
'obrnite se do tehničnega konstruktorja
FRANCA KLANJŠEK Marcos Sastre 4363
Villa Devoto U. T. 50 - 0277 |
Krojaenica ‘Gorica' Franc Leban
WARNES 2191	Bs. Aires
Nasproti postaje La Paternal
Ana Chrpova
Slov. babica
dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son”, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz niesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ENTRE RIOS 6 2 1 j
U. T. 38, Mayo 8182	|
obstoj. Notranje trdna in duhovno strnjena bo nerazrušljiva in nepremagljiva — varno zavetje enakopravnega obstoja in razvoja vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov. Prav zato želimo, da bi bil sporazum z dne 26. avgusta 1939 srečen začetek končne ureditve naših notranjih razmer.
Delo na vsem tem čaka zlasti mlajši rod. Naloga mladine je, da vnaša v splošni narodni razvoj nove poglede in novo delo za ureditev družbe. Na njej leži teža visokega poslanstva in zgodovinskih odločitev v očrtanih smereh, saj bo morala polagati račun o svojem delu tudi bodočim rodovom.
V prepričanju, da je le v slogi moč, smo spoznali, da se moramo nemudoma lotiti skupnega dela v vseh vprašanjih, ki zadevajo našo narodno in državno skupnost. Zato smo se odločili, da bomo v vsem, kar nas druži, v trajnem vzajemnem stiku, po skupnih razpravah in posvetovanjih iskali pravih rešitev, da jih enotno zastopamo in izvajamo ter tako gradimo našo delovno skupnost.
To sodelovanje je pot k trdnejši strnjenosti in povezanosti vseh resnično naprednih sil. Zato pozivamo prav vse, ki so enakih misli, da nam pri tem skupnem delu pomagajo,
*
Dne 11. februarja 1941 so ta proglas na širšem sestanku podpisali:
Miha Ferčej, kmetski sin, Zasip pri Bledu;
Milan Gorišek, odv. pripravnik, Sv. Lenart v Slov. goricah;
Stanko Iljaž, kmetski sin, Bizeljsko pri Brežicah;
Ivan Jenko, strugar, Ljubljana;
Dr. France Kovič, pravni referent OUZD, Ljubljana;
Dr. aJnko Kosti, uradnik Pokojninskega zavoda, Ljubljana;
Ivan Kronovšek, kmetski sin, Orla vas pri Braslovčah;
Ivan Mihelčič, elektrotehnik, Ljubljana ;
Alfonz Pipan, akademik, Ljubljana;
Jože Praznik, čevljarski mojster, Ljubljana;
Dr. Boris Puc, odvetnik, Ljubljana;
Inž. Jože Rus, zasebni uradnik, Ljubljana;
Jakob Šilc, kmetski sin, Grahovo pri Cerknici;
Dr. Vladimir Šuklje, odvetnik, Ljubljana;
Joško Tomažič, kmet, Sv. Bolfenk pri Središču;
Andrej Uršič, zasebni uradnik, Ljubljana;
Stane Vadnjal, uradnik OUZD, Ljubljana;
Vili Vlahovič, grafičar, Ljubljana;
Dr. Branko Vrčon, novinar, Ljubljana.
Trgovina čevljev
BELTRAM
Vsakovrstna izbera čevljev in copat.
Dto. Alvarez 2288 — Paternal
Buenos Aires
KADAR IŠČETE SLUŽBE obrnite se na rojakinjo
Berto Černič
DORREGO 1583 — Gs. Aires
U. T. 54 - 3588
I
Slov. Babica
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA j
Diplomirana na Univerzi v | Pragi in v Buenos Airesu Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer = LIMA 1217 — BUENOS AIRES | U. T. 23 - Buen Orden 3389 t
ZOBOZDRAVNIKA DRA. S AMOILO VIC de Falicov in
DR. FELIKS FALICOV
Sprejemata od 10 do 12 in od 15—20 ure.
DONATO ALVAREZ 2181
U. T. 59 - 1723
FRANCOSKI GLAS O SLOVANIH
Na jugu baltiške meje se Sovjetska Rusija stika z raznimi slovanskimi narodi, ki so podrejeni tuji vrhovni oblasti. Ti narodi so Poljaki, Ukrajinci v Galiciji in Slovaki v Podkarpatju. Rusija je pred vsem velika zemljepisna in narodopisna gmota, ki privlači nase narode, bivajoče v njenem sosedstvu od Baltika do Črnega morja. Pred približno enim stoletjem se je moskovski vpliv očitoval na evropskem vzhodu na dva načina: .prvi je bil fizičen in neposreden, drugi pa ideološki. Rusija pa je ta vpliv podvojila s psihološko in socialno propagando. Eno od teh sredstev je bilo v letih 1840 do 1914 slovanofilstvo, drugo pa je od 1. 1917. dalje komunizem. Slovanofilstvo je zapad imenoval z izrazom panslavizem.
Toda oni Slovani, ki so danes sosedje Sovjetske Rusije, niso nikoli spadali v sklop slovanske vzajemnosti, kakor jo je pojmovala carska Rusija. Razen nekih krogov zgodovinarjev, pesnikov in filolog je carska država smatrala za svoje brate samo pravoslavne Slovane, predvsem avstrijsko Ukrajino in Balkan. Čehe so smatrali v Petrogradu za nepopravljive demokrate, kar pa se tiče Poljakov, so veljali za skrite, toda nepomirljive sovražnike ruskega carstva. Ruska vrhovna oblast na Poljskem, čeprav jo je izvajal plemensko sorodni živelj, je ostavila v čuvstvovanju poljskega naroda mučnejše spomine nego dunajska politika, znana pod imenom avstro-polonizem. V Avstriji so v ostalem protislovansko politiko cesto izvajali ravno Slovani: Goluchowski, Bi-linski, Dumba, Tarnowski in mnogi drugi.
Slovanska vzajemnost se je prav lahko ocenila v teku zadnjih let. Poljska je pripomogla k raztrganju Češkoslovaške, Rusija pa je omogočila četrto delitev Poljske. Niti plemensko sorodstvo niti občutek skupne nevarnosti nista mogla krotiti pohlepa po osvojitvi sosednjega ozemlja. Danes se največja slovanska država Sovjetska Rusija stika z Nemčijo preko ogromnega prostora Poljske in Ukrajine. Rusija je končno vendarle zasedla zapadno Ukrajino, kakor je ona vedno imenovala vzhodni del Galicije. Na zapadu so mnogo časa verjeli, da si bo Nemčija prisvojila Ukrajino, treba pa je vedeti, da besede Ukrajine v Hitlerjevem delu “Mein Kampf” ni. Še več! Hitler je celo odklonil ponudbo Rusinov, ki so se hoteli zateči pod njegovo pokroviteljstvo. Vse to kaže, da je Nemčija prepričana, da ima večje koristi od popolnega sporazuma z Rusijo nego bi ga imela od osvojitve te Ukrajine, ki je Ukrajina samo po imenu.
V dolžini 60 km se sovjetska meja stika tudi s Slovaško, nato pa gre
Narodna mučenika Zrinski in Frankopan v ječi na Dunaju. Slika nam kaže oba junaka nekaj ur pred obglavljenjem.
po grebenih pogorja ter ostavlja. Podkarpatsko Rusijo v Madžarski oblasti. Slovaki so bili dolgo najbolj zapostavljen slovanski narod. Vendar je iz njihove srede najprej izšla zahteva po slovanski vzajemnosti in eden izmed slovaških sinov Jan Kolar, pesnik, postal tvorec romantičnega slovanstva. Po zedinjenju s Čehi se je verovalo, da bodo Slovaki našli izhod iz svojega težkega položaja. Toda prepiri med Prago in Bratislavo so zelo znatno oslabili mednarodni položaj Češkoslovaške ravno vnajkritičnejšem času.
Svetovna vojna je osvobodila slovanske narode, toda-. slovanski svet je bil tako poln nesporazumov, ki so bili nacioanlnega ali mednarodnega značaja, da so ti nesporazumi samo pospešili tok razvoja, ki smo mu bili priče. Narodno zavest so pri posameznih slovanskih narodih izoblikovala pokolenja domoljubov in mislecev, toda narodi niso takoj pogodili političnega smisla, da bi bili kos dolžnostim, ki jim jih je nalagal novi položaj, ko so bili povzdignjeni v čin samostojnih držav. To je slika današnje drame, ki nam pravi, da bi bil nauk brez koristi, ako bi hoteli tudi jutrišnjo Evropo obnoviti po včerajšnjem vzorcu.
Kar se tiče Podkarpatske Rusije, ki je takisto soseda Sovjetke zveze, je to dežela legend in predsodkov ter je naseljena z ubijalskimi Slovani. Pogodbe, ki so jo združile s Če-škošlovaško na temelju slovanskega sorodstva, so bile samo manifestacija panslavizma, ki si ga je dovolila zapadna diplomacija. Evropa je sploh vedno ustvarjala ovire, da bi
1 se Rusi ne dokopali na Karpate. Zdaj so tam in zemljepisno ima to dejstvo svoj pomen. Politično to ni velikega pomena, ker narodnosti, preko katerih naj bi se širil ruski vpliv proti zapadu, ne čutijo plemenske vzajemnosti. Za temi narodnostmi pa prebiva najnepopustljivejši narod Evrope: Madžari.
Nemško-sovjetski odnošaji so izven krize, ki razdvaja slovanske množice na; vzhodu Evrope. V teh množicah ni opaziti niti najmanjšega znaka, da bi hotele imeti skupno usodo. Ni niti misliti na spopad ali na sporazum Moskve in Berlina, ki bi imel za seboj endušno misel teh slovanskih množic. Za vsak slovanski narod se postavlja čisto poseben problem. Za Poljake vzpo-stava njihove državne samostojnosti, za Slovake njihova prvrženost h katoličanstvu, za Rusine pa komaj varnost njihovega obstoja ter povišanje njihove življenjske ravni. Z ozirom na različne težnje in reakcije slovanska aglomeracija v tem delu Evrope ne predstavlja niti neprehodne pregrade za Nemčijo, niti močnega udarnega elementa za Rusijo.
Kar se tiče balkanskih Slovanov, je problem čisto drugačen. Toda to se ne tiče srednje in vzhodne Evrope. Dolžnost tistih, ki poznajo slovanski svet, je, da točno precizirajo stvari ter da razbijejo znane razširjene predsodke, ki vladajo v Fmci-ji in v ostalem inozemstvu. Tu je treba samo omeniti, da se morajo v preteklosti največji uspehi Rusije pripisati utvaram Evrope o njenih ciljih in njenih sredstvih.
ZA KRATEK ČAS
Krojačnica LEOPOLD UŠAJ
SEDAJ JE ČAS DA KUPITE NAJ CENEJŠE!
V ZALOGI IMAM NAJMODERNEJŠE BLAGO. — CENE ZMERNE — POSTREŽBA TOČNA
Obiščite me
GARMENDIA
4947
BS. AIRES
Aleksander Štoka
STAVBENO TEHNIŠKO PODJETJE
Se priporoča našim rojakom.
ALVAREZ THOMAS 1035 U. T. 54 - 2756 Buenos Aires
Nesporazum
Približal se je materin god. Janezek je prisrčno vprašal mater:
“Mama, povej, kaj si želiš za god?”
Mati je malo pomislila in vzdihnila: “Želim si pridnega sinčka.” (Pri tem je seveda mislila Janezka, ki je bil včasih zelo poreden...).
Janezek pa je to napak razumel in navdušeno vzkliknil:
“Imenitno! Se bom vsaj lahko z njim igral!”
*
Tožljivec
Franček dvigne roko.
Učitelj ga prijazno vpraša: “No, kaj nam boš pa ti lepega povedal?”
Franček:	“Prosim, gospod uči-
telj, Janezek že ves čas diha v toplomer! Toplomer leze kvišku in vročina je takšna, da je ne morem več prenesti!”
*
Ne mara koščka potice
Teta: “Franček, ali hočeš še en
košček potice?’
Franček: “Hvala lepa, teta, nočem.”
Teta (začudeno): “Kaj? Ali slišim prav? Nočeš potice?”
Franček:	“Kdo je rekel, da ne?
Koščka potice nočem, pač pa kos!” *
Vprašanje
Janko: “Očka, ali je res, da moramo slabo vračati z dobrim?”
Oče: “Tako je sinko moj.”
Janko: “Potlej mi pa hitro daj dinar! Razbil sem namreč tvoje naočnike. ’ ’
*
V šoli
Učitelj: “Mohamedovi nasledniki so se torej imenovali kalifi! Tonček povej, kako se je pa imenovala dežela, ki so jo vladali?”
Tonček: “Kalifornija!”
*
Svarilo
Oče: “Otroci, zdaj morate biti nekaj Časa prav pridni in ubogljivi, saj veste da sem si zlomil roko in vas ne moram našeškati! ’ ’

I
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A. GODEL
AKUTNE, KRONIČNE BOLEZNI IN NJIH KOMPLIKACIJE, ZDRAVLJENJE PO FRANCOSKIH IN NEMŠKIH NAČINIH
KRVNE IN KOŽNE BOLEZNI
ZA SLOVENCE PRVI PREGLED BREZPLAČNO
že: ske bolezni, bolezn’ maternice, jajčnika, prostate in neredno perilo. — Specijalisti za pljučne, srčne, živčne in reumatične
bolezni
ŽARKI X — DIATERMIA — ANALIZE
Sprejema se od 9 do 12 in od 15 do 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676
oqrr
s ulao:
ZA POUK IN ZABAVO N A Š I M O Ž JE
j
not) it
i' n. j?citó te
Dr. Janez Ev. Krek
Pot, ki so jo nastopili naši narodni voditelji v prejšnjem stoletju, je bila prava in naravna: odgovarjala je duhu časa in vodila do uspehov v borbi z gospodarsko in kulturno mnog bolj močnimi ter večjimi sosednimi narodi, ki so se borili pod istimi ’ gesli svobode in napredka. Cilj naših vodnikov je bil; razširiti slovensko misel v jugoslovansko smer, okrepiti slovanstvo z gospodarskim delom, očistiti domačo zemljo tujcev, pridobiti slovenskemu jeziku popolno pravico v šolah in uradih ter osvoboditi ljudstvo zastarelih nazorov, ki so se zdeli ovira za svoboden razvoj na kulturnem in gospodarskem polju. Toda naravni kulturni razvoj je prinesel s seboj tudi ideje, ki so se zdele cerkvi nevarne. Nastalo je vprašanje, v kakšnem razmerju sta med seboj narod-nots in vera.
Dočim je napredna slovenska struja trdila, da je prva dolžnost vsakega naroda boriti se za svoje pravice in si osvojiti vse pridobitve kulturnega napredka ter tako tekmovati z drugimi narodi, je duhovščina skušala uveljaviti svoje versko stališče, češ, da je treba obvarovati ljudstvo pred zmotami modernega sveta. Iz te duhovščine je izšel dr. Mahnič, ki je proglasil, da se mora vse življenje naroda razvijati na strogo cerkveni podlagi in da moramo odklanjati vse, kar se ne strinja z verskimi nazori.
Toda programi so besede in najlepši načrti propadajo, ako jih ne uveljavimo z delom. Ljudstvo ni narod, a brez ljudstva ni naroda. Ljudstvo pa potrebuje velikega kulturnega in gospodarskega dela, da more pred vsem živeti na svoji zemlji, šele potem se navduševati za velike ideale napredka in svobode. Zato je med ljudstvom popustila borbenost, ko je deloma doseglo narodne pravice obenem pa opazilo, da se mu spodmika rodna gruda in da ne more več živeti doma, ker ni kruha. Tisoči in tisoči so zapustili svoje domove in družine ter šli preko morja, da rešijo sebe in dom. V tej veliki gospodarski krizi našega naroda, je bilo treba velikih združenih sil, da se reši zemlja in ljudstvo tuje nevarnosti. Tega dela niso mogli izvršiti naši podeželski izobraženci, ki so vzrasli v starih tradicijah in niso našli one zveze z ljudstvom, ki je za tako delo nujno potrebna; naše preprosto kmečko ljudstvo do takšne gospode ni imelo pravega zaupanja. Ni' bilo pravih gospodarskih delavcev, ki so se tu in tam pojavili le med učitelji - samouki. Našli pa so se ljudje, ki so obupni položaj kmeta izrabljali v svoje sebične namene. Zato je narodno gibanje^ s svojim prosvetnim programom izgubljalo tla na kmetih in se je omejevalo na mesta, kjer se je uveljavljalo v sokolskih, narodnih in gospodarskih društvih, po deželi pa se je začelo veliko ljudsko gibanje, ki je zadobi-valo čimdalje bolj političen značaj in se je končno zorganiziralo v Slovensko ljudsko stranko”. Med organizatorji tega gibanja je stal da-lekovidni, nad vse delavni ter požrtvovalni mož, ki je globoko pozna naše razmere in je temu primerno usmeril svoje orjaške organizatorske sile — Janez Ev. Krek.
Krek se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico na Dolenjskem. Oče, Valentin, je bil učitelj, po rodu iz Selc na Gorenjskem, mati pa domačinka iz Sodražice. 1869 je dobil oce učiteljsko službo v Komendi in tam umrl že 1875 leta, na kar se je vdova preselila v Selce, kjer je preživljala družino z malo trgovino Tu je poslušal mladi Krek kmečke možake, ki so v krepkem domačem jezi u pripovedovali razne planinske dogodke. V teh krajih in krogih je ra-stel mladi Krek tudi pozneje, ko je prihajal-mi ¿petnice ter zlagal pes-
m<< Ali je lepa naša zemlja dedna, ^ vredna boja in ljubezni vredna... je odmevalo v njem, ko se je oziral na lepe gore in gledal stan krepki
rod, ki se je krčevito oprijemal svoje trde zemlje.
Ljudsko šolo je obiskoval Krek v Komendi in Škofji Loki ter je vstopil 1876. leta v ljubljansko gimnazijo. Kod gimnazijec je živel prav sa-mosvojski, si je služil denar s poučevanjem, a mnogkrat je trpel po-mankanje. Zanimal se je za slovanske jezike in je mnogo čital. Začel je pisati pesmi in povesti ter se že takrat zanimal tudi za politiko. Bil je nemiren duh in nadarjen, ki je šele iskal polja za svoje udejstvovanje. Sicer je bil vesel mlad fant, ki je delal profesorjem več skrbi nego samemu sebi. Po maturi (1884) je nameraval študirati slovansko jezikoslovje, a se je nenadoma premislil in vstopil v ljubljansko bogo-slovnico. Želel je postati “božji berač”, to je duhovnik v pravem pomenu besede, da bi deloval in živel med ljudstvom ter mu pomagal. A škofu se je zdelo škoda velikega talenta. Po novi maši, ki jo je pel na Brezjah 1888, je bil poslan na Dunaj, kjer je obiskoval višje duhov-sko izobraževališče Avguštinej ((1888—1892).
Na Dunaju se je poglobil Krekov duh v socialne in moralne probleme sodobnega sveta- in je našel tudi vzrok slovenski narodni bolezni. Krstil jo je za “kinkanje”. Krek je bil odločen nasprotnik polovičarstva. Kakor je bil sam poln človek, tako je zahteval tudi od drugih, posebno od onih, ki nastopajo v javnosti. Bil je preveč širokogruden, da bi . priznaval ozkosrčne nazore dr. Mahniča, a tudi preveč bojevit in samosvoj, da bi bil zadovoljen z onemoglim brezdeljem narodne gospode, ki je reševala ljudski problem brez gospodarske podlage. Spoznal je, da ni dovolj, ako gledamo ljudstvo od daleč in ga vabimo za seboj z lepimi besedami, ampak, da je treba stopiti med narod, z njim živeti in trpeti, boriti se in delati, skrbeti zanj z vsemi sredstvi, da ostane zvesto sebi in svoji zemlji. Novotarije so potrebne, a le toliko, kolikor po spešujejo gospodarsko življenje: vse drugo le kvari pristno domačo ljudsko dušo in ne prinaša preprostemu človeku nikake sreče.
Dunajske socialne razmere, kjer je videl v predmestjih revščino delavcev, je naslikal Krek v povesti “Iz nove dobe” |Dom in svet 1893) kjer 'je obrazložil, da preti človeški družbi polom, če se ne reši iz stanja, v katero je zašla. Rešitev je možna le, če se pokori posameznik potrebam človeške družbe — le v delu za skupnost.
Po povratku z Dunaja je bil nekaj časa kaplan v Ribnici, nato stolni vikar v Ljubljani in profesor v ljubljanskem semenišču (od 1895 dalje). Nekaj časa je bil tudi na obisku med slovenskimi delavci na ^Vestfalskem in je začel pisati svoje “Socialne pomenke” iz katerili je nastala njegova knjiga “Socializem” (1901), med tem je študiral jedro kmečkega stanu, raziskoval je, kako naš kmet živi in kako bi mu bilo mogoče pomagati — to so “Črne bukve kmečkega stanu” (1895), katerim je dodal, “Socialni načrt slovenskih delavskih stanov ’ ’.. 1909 je obrazložil “Starostno zavarovanje kmečkega stanu” in med tem objavil veliko člankov o delavskem ter kmečkem vprašanju v raznih listih.
Gospodarske razmere na naši zemlji so zahtevale prav tako temeljito spremembo kot drugod. Našega delavca v mestih in rudokopih je tlačila ista mora kot delavec po drugih deželah, a na kmetih pa je pel boben in preganjal naše ljudi v vestfalske rudnike ali v Ameriko. Krek je spoznal,, da je naš narod reven in da je treba dvigniti njegovo gospodarsko moč. To.se da doseči le
organizacije obrtnikov in delavcev Že 1894 je ustanovil med delavci bivše ljubljanske predilnice “Prvo ljubljansko delavsko društvo”, a le-
ta 1895. je vodil Krek v Ljubljani prvi shod delavskih zaupnikov, na katerem je, bil «prejet “Socialni načrt slovenskih delavski brstahov [ Ufej) je zahteval med drugim tudi splošno in enako volivno pravico. V Ljubljani je ustanovil “Strokovno društvo ¡tobačnih delavcev”, “Jugoslovansko strokovno zvezo” in 1895 “Delavsko konsumno društvo”. Gmotnemu napredku delavcev in obrtnikov so služile številne zadruge, ki jim je bil namen, nabavljati sirovi-ne in prodajati izdelke. Tako je organiziral mizarje v Št. Vidu, kro-penske žebljarje, nastala je tvorni-ca slamnikov v Domžalah i. dr. h» Še z večjo vnemo je začel z orga-1 nizacijo, ki naj bi rešila slovenskega kmeta. Ko je nastopil Krek, je bilo zadružništvo še slabo razvito. Treba je bilo orati, zbujati med ljudstvom zanimanje za zadružništvo in vzgojiti ljudi, ki so se potrebnim znanjem in razumevanjem lotili zadružnega posla. Kmet je previden, ni prijatelj novotarijam. Treba mu je bilo šele dokazati, da mu nudijo zadruge večje dohodke, da mu stroj hitreje in ceneje dela. Le polagoma in z vztrajnim delom se mu je posrečilo, da se je zadružništvo razvilo in zaživelo.
Številnim rajfajznovkam, kjer je dobil kmet posojila za nizke obresti, so sledile vinarske, mlekarske, živinorejske, strojne in obrtniške, nakupovalne in prodajalne, denarne in blagovne zadruge. Leta 1895 se je osnovala “Zveza kranjskih posojilnic”, njej je sledila “Gospodarska zveza”, ki je imela namen širiti zadružništvo po vser slovenskih pokrajinah, in se je spremenila v zadrugo ter prevzela tudi posle “Zveze”, ko je ta prenehala (1900). V “Gospodarski zvezi” so bili včlanjeni kmetovalci, obrtniki, trgovci in zadruge. A kmalu je bilo treba organizacijo deliti v “Zadružno zvezo” (1903), ki je prevzela zastopstvo zadružnih interesov, in v novo “Gospodarsko zvezo”, ki je vodila nakup in prodajo.
O razvoju našega zadružništva pričajo najbolje številke. Pred Krekovim nastopom je imela Kranjska približno 30 zadrug, v letih 1894 do 1912 je bilo osnovano, 567 zadrug. Ob ustanovitvi je imela “Gospodarska zveza” 61 zadrug, 1914 pa 591, njen denarni promet je zrastel od 5 milijonov kron (1900) na 116 milijonov (1910).
S tem še ni bilo izčrpano Krekovo delo. Zadružno organizacijo je bilo treba izpopolniti, okrepiti na znotraj, predvsem pa pregledovati delovanje, zadrug. To pregledovanje — revizijo — je vpeljala “Gospodarska zveza” še pred revizijskim zakonom. Za vzgojo ljudi, ki so bili zmožni zadruge ustanavljati in jih voditi, smo dobili na Krekovo pobudo “Zadružno šolo”, ki je bila prva v Avstriji in druga v Evropi. Podobnim ciljem so služile “Gospodarska šola”, “Trgovska šola” in “Gospodinjski tečaji”.
Krek ni mislil samo na gospodarsko stran, mislil je tudi na izobrazbo srca in na zabavo. Po delu — počitek in veselje! “Če hočemo ohraniti naš kmečki stan, moramo življenje na kmetih napraviti prijetno in izkušati, da imajo ljudje, ki tam prebivajo, tudi svojemu srcu in čuvstvovanju primerno razvedrilo”. Najprej je zbral mlade delavke in delavce v “Mladeniškem društvu”, iz katerega se je rodila “Slovenska krščansko-socialna zveza ’ ’ (1895) s 500 včlanjenimi društvi in z 42.000 člani, ki pa ni bila namenjena samo zabavi, temveč tudi pouku, zlasti pouku o socialnih tvorbah in o dnevnih socialnih vprašanjih. Daši vedno preobložen z drugim bolj važnim delom, se je vendar rad vračal k leposlovju, pisal pesmi, povesti ter se brigal tudi za dramatične predstave in sam napisal igre za naše podeželske odre, “Turški kriz”, “Tri sestre” in druge. Sicer se je pa njemu samemu zdelo, da mora izvršiti mnoge, važnejše naloge,— za kar je bil že po vsej svoji naravi poklican, da izvrši to veliko delo. Slovel je kot sijajen govornik, govoril je mnogo jezikov in se ni
ki gredo za njim, kar priznavajo
njegove besede:	“Ven iz kavarni-. Zavedal se je, da se s petjem, zdrav-
iXlrr» n	/11 wi n	4*n n tl A	ir a n	Vi	Invi a'Í a	1 1 1 O O ivi 1	r/1 ATI /A	17 li A l	111	/v /I aKv» i vil 1	mm
S, poukom in z organizacijo. Že v Ribnici je imel shod obrtnikov, ift. strašil boja. Dr. Krek f.ifhMrJpavi tudi v Ljubljani s;e je lotil najprej,^ljudski tribun,. človek, ki ne more
.živeti sredi svojih štirih sten, ki ue rešuje vprašanja na suhoparnem papirju, ampak je najsrečnejši sredi , množic, , kadar čuti ,utripe tisoče v,
¡škega dima, fantje, ven ha kmete, imed ljudstvo”, je bilo njegovo ge-
sjoipn,., i.tn(, '	1	... '
Zd,fb^šati' Vse Krekovo politično delovanje bi ne zadostovala ena sama knjiga. Leta 1897. je bil prvič’izvoljen v dunajski parlament, a leta 1902. pa v kranjski deželni zbor in bil v vsakih naslednjih volitvah ponovno izvoljen v obe imen Ovarii zbornici, kjer je zastopal in Nagovarjal pravice slovenskega naroda, a zastopal je tudi splošno slovansko in predvsem jugoslovansko stališče. O njegovih brezštevilnih shodih, naj omenimo njegove preroške besede iz leta 1909 in 1910; s katerimi je napovedal polom Avstrije, ako se ne spremeni v zvezno državo in ako ne da južnim Slovanom lastne države. Par let pozneje so izjavili naši poslanci v dunajskem parlamentu “da zahtevajo na temelju narodnega načela naj se vsa ozemlja, v katerih bivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega gospostva tujcev in ki bodi zgrajeno na demokratičnem temelju”. Ta izjava — majniška deklaracija, podana 30. maja 1917 — je šla kot plamen po naši zemlji ter je zajela vse sloje; stari slovenski narodni program iz leta 1848. — “združena Slovenija” je dobil širši okvir.
Toda za izvedbo tega programa je bilo treba še mnogo borbe in bojev; mnogo je bilo omahljivcev, ki ni$o verjeli v uspeh in mnogo bojazljivcev, ki so ovirali delo. Krek je v tem boju rastel kot lev ter navduševal na desno in levo. Svojo vero v bodočnost je podal v listu “Hmatska država”, že takrat so se našli na Hrvatskem separatisti, dne 7. septembra. Tam pravi: “Pomni Slovenec, Srb, Hrvat, da- si sin enega slovanskega naroda na jugu Evrope, da ti spomina na to enakost ne more vzeti nihče, ako si ga sam ne daš vzeti.
Pomni:	majhen si, s separatiz-
mom se delaš še manjšega in ta separatizem ti je zapreka kulturnega in gospodarskega razmaha v veliki beli svet.
Pomni:	narodno življenje brez
državno konkretne oblike je nemogoče. — Beseda o enakopravnosti je stara. Z njo so varali mnogo tvojih ljudi, a gola realnost je pokazala, da je enakopravnost brez svobodnega samostojnega državnega razvoja nemogoča...
Zato pa:	združenje in združene-
mu enotnemu narodu samostojno državo!
Ne boj se! Stremljenje po svobodi, pravičnosti, tvojemu dobrobitu in blagostanju človeštva ni veleizdajalsko. Suženjstvo je velezidaja, ker izdaja človeka, obitelj, narod in s tem tudi državo. Glede bodoče države je imel jasen načrt, kako razdeliti upravo in razne druge posle: kdor bo najbolj sposoben ta naj vlada. “Tri načela nas morajo voditi v bodočnosti; en narod, en vladar in ena država od Beljaka do Soluna ter mnogo, mnogo svobode... ” Vsi drugi zgodovinski in politični problemi so postali majhni in skoraj nepotrebni pri tem velikem skupnem idealu.
Sredi tega boja in dela za bodočo Jugoslavijo je nekoč omagal na potovanju in izstopil na Zidanem mostu. Odšel je k prijatelju župniku Bajcu v Št. Janž in tam v bolezni reševal probleme ujedinjenja, ki jih je tako nujno zahteval čas. Poln vedre misli in s smehljajem na ustih je gledal v bodočnost; videl je obljubljeno deželo, a kakor Mozesu mu ni bilo dano, da bi peljal vanjo svoje ljudstvo. Umrl je 8. oktobra 1917, poln vere v zmago svojih idej,
—- ki so leto potem nastopile svojo zmagovito pot. — Njegova oporoka je izražena v besedah, ki jih je sprejel narod kot vodilno geslo v boju za svobodo in bodo ohranile svojd veljavo:
“Vsi v.si, ki ste. seme izkrvavi j e-, ¡nega naroda, mislite le eno:	kako
boste združili vse, svoje, zmožnosti,1 vso svojo, 1 jpbezen in vse svoje sne posvečali i -vaši./- jugoslovanski državi, •za njen procvit, kulturo in blago-stajnje.”
Krek je bil mož. silne volje, bil je mož dela. Zadal je smrtni udarec staremu rodoljubarstvu, praznemu besedičenja o narodnih svetinjah in
politiki, ki je izgubila prave vidike.
ljTčanfi, živio-klici in podobnimi svečanostmi navduši človeka, ali če se nč skuša napraviti nič stvarnega, se to navdušenje kmalu' poleže. Od Kreka Veljh’ slovenskemu politiku le eno: stopi med ljudstvo in delaj! Tako je dal našemu političnemu in kulturnemu delu nov smer.
Kot še nihče pred njim, je spoznal duševne in inaterialne potrebe všeh plasti slovenskega naroda in jim hotel zadostiti. V ta namen je skušal pridobiti za delo vse, ki so bili dobre volje; je dstvaril organizacij» in prepregel z njo vso Slovenijo, Bil je nositelj idej, klicar svobode, pravice, človečanstva in narodnosti. Svoje ideje je znal dati ljudstvu tako, da je bil delavec in kmet uver-jen o njih in jih sprejel kot svoje, jih zaslutil v sebi. Tako je postal največji organizator slovenskega gospodarskega in kulturnega dela. Plodovi njegovega dela so bili d» danes, — ko se je zgodovina tako nesrečno zasukala, — vsakdanji kruh.
**
*
DVE, TRI O DR. KREKU
V svojem duhovniškem položaju je bil Krek vso dobo 1900—1907 bogoslovni profesor za filozofijo, osnovno bogoslovje in sociologijo, sicer pa brez vsakih posebnih časti in naslovov. Pač pa sta mu pretili dve nevarnosti, ki bi lahko njegov položaj spremenili, vendar je obema srečno ušel.
Leta 1904., sredi najhujšega boja v kranjskem deželnem zboru, čigar teža je vedno bolj prehajala na Krekove rame in čigar ost se je vedno bolj obračala proti tedanjemu deželnemu predsedniku baronu Heinu, je vlada začela iskati razloga, da bi mogla Kreku odvzeti profesuro. Sam je to povedal zaupnikom na shodu 30. okt,. 1904 v Kobaridu, ko je dejal: “Imenujejo me anarhista in re-volucionarca. Dobro vem, da bi mi radi vzeli službo. Mirno gledam v prihodnjost. če mi vzamejo ta košček kruha, bom svobodnejše izvrševal delo za ljudstvo. S. svojimi rokami si upam zaslužiti toliko, kolikor potrebujem.”
Kljub temu, da je bil odpustilni dekret že napisan, je ostal Krek še deset let profesor/ njegov nasprotnik baron Hein, pa je šel, preden je minilo leto.
Druga nevarnost je grozila spremeniti njegov položaj v nasprotni smeri. Škof Jeglič mu je prinesel iz Rima presenečenje v obliki cerkvenega odlikovanja — prelature. Toda Krek je odklanjal vse časti in odlikovanja. O svoji prelaturi je nekoč govoril takole: “Jaz takih stvari ne potrebujem. Moji volivci rdečega ovratnika na meni prav nič ne potrebujejo. Če bi bil jaz kak poslanec meščanstva, bi to imelo pomen;, kmet in delavec pa tega na meni nič ne iščeta.” Osebno so se dr. Kreku zdela vsa odlikovanja otročja, čeprav je razumel zakaj uporabljajo odlikovanja vse organizacije:	sve-
tovne in duhovne, “meščanske” in “proletarske”. Večkrat se je obregnil ob odlikovanja. Ko je na III. katoliškem shodu govoril o socialnem delu, je izrazil to le misel: “Če človek uči, koliko hrane in kakšno stanovanje potrebuje govedo, velja za zasluženega človeka in nazadje mu prileti še kakšno odlikovanje na prsi; če pa uči, koliko hrane in kakšno stanovanje potrebuje delovni človek, pa velja za prekueuha.” A nekje je zapisal; “Vsako odlikovanje in vsaka čast človeka nekoliko ohromi; oni, ki ima mnogo odlikovanj in naslovov se v boju ne more postaviti v vrsto vzporedno z drugimi”. Mislil je namreč, da človek z, odlikovanji ni popolnoma svoboden.
Krek je imel za druge ljudi toliko časa, ker je za samega sebe potreboval tako malo časa in tako malo skrbi; hotel je ostati preprost in si zato ni delal pasti z odlikovanji, ki so bile v tistih časih za marsikoga res privlačna sila, i,Od države sploh ni nobenega prejel,, cerkvenega na nikdar ni nosil, “Črnusem in . epn hočem v grob!” je dejal več-, krát. “Delavec med delavci!” je bilo njegovo načelo, katerega se je držal do smrti.
Villa Escaso

Ko smo začeli pripravljati otroke
■	■	,f>:	• i * w
r0 pa res ne.ygm kje je! Saj se slišal nisem teg^, imena ! Čudna be-, seda! bo kdo menil. “Erava španska vas.”	¡¡
Pa vendar kraj ni V,e tako daleč in ne tako čuden, kakor je njegovo ime nepoznano in ne lepo zveneče,
Kdo bi nemara prestavljal to iujp "“Vas kjer vsega nedostaja”. Pa id tako! Nemara, da ji je to ime,,šlo po pravici tedaj, ko je bilo konec sveta pri tovarni “Jabón federal”. Takrat je bilo tam samo blata v izobilju. Skromne hišice, ki so začele rasti na levi strani Av. Del Trabajo, so bile v času deževnih dni prav tako nedostopne, kakor nekdaj stavbe na koleh na ljubljanskem barju...	i
Pa to je zgodovina. Danes je Vi-, lia Escaso že skoraj del Buenos Airesa. Saj peljeta tja kar dva kolektiva iz mesta (44 in. 53).
Pet let bo že, ko sem spoznal prvega rojaka od tam. BI je to Vinko Rogelj, rojak, ki je doma od Kranja na Gorenjskem. Toda komaj dve leti je, ko me je pot prvič tja prinesla.
Vinko Rogelj ima tam dobro upe-ljano strojno mizarstvo. Ko sem prvič stopil po tistem naselju, sem začuden spoznal, da živi tam izredno veliko rojakov.
Spoznal sem pa tudi to, da je med njimi vsakovrstnih. .. kakor povsod. So nekateri taki, ki jih je slovenskega imena sram in hočejo biti moderni na vse načine; so polni zabavljanja čez druge rojake... Metida se tudi bojijo očitka, da so “polacos ”...
Pa, kaj bi človek razkrival te slabosti, ki so kaj splošne med gotovo vrsto naših ljudi, med tistimi, katerim kaj velja samo tisto, kar se vidi in užije; nič pa ne dajo na stvari, ki imajo večjo, globljo in trajno veljavo — tisti, ki bi radi, da bi bilo s smrtjo vsega konec.
Nekaj sem srečal tam takih! Toda našel sem pa tudi drugačnih, dobrih slovenskih ljudi, katerim je bil moj obisk v prijetno presenečenje.
Rad sem od tedaj še in še pohitel tja, kadar me je pot tako zanesla.
Posebno veliko opravka pa Sem imel tam te zadnje mesece.
Caričin ljubljenec
ZGODOVINSKI ROMAN
Nadaljevanje 225
Hotel je oditi iz svoje sobe v stolp in odkriti, kaj je vzrok temu Strašnemu vpitju.
Tedaj pa se je spomnil, da spi v prvi sobi sluga, ki mora paziti jja vsak njegov korak.
Ta sluga se je imenoval Peter Golov, ( v grad pa ga je pripeljal baroničin prijatelj Julijan Sanderski,
To je bil mlad, močanin surov človek, ki je bil v svojih kretnjah podoben nerodnemu medvedu.
Razen tega pa je imel Peter Golov še dve dobri lastnosti.
Rad je pil žganje, pil ga je toliko, da je bil popolnoma poražen, tedaj pa je po navadi legel.
Glavno mu je bilo v življenju spanje, razen tega pa je poznal in cenil samo še jed in pijačo.
Takšen je bil torej človek, katerega je Julijan pripeljal, da bi pazil na mladega barona Gregorja.
Ko je mladi baron Gregor hotel oditi iz svoje sobe in se prepričati, kaj se dogaja v stolpu, se je spomnil na Petra Golova, ki se je nahajal v predsobi.
Zdajci pa je zaslišal njegovo glasno smrčanje.
Gregor se je splazil iz svoje sobe in stopil v predsobo. Tukaj je stala na mizi svetiljka, ki je slabo razsvetljevala prostor.
Peter Golov je smrčal kakor * za stavo.
Gregor se splazi k vratom in pritisne na kljuko. V telit trenutku pa je razočaran obstal.
Vrata so bila zaklenjena.
— Zaprt sem torej, — zamrmra mladi Gregor, — zaklenjen sem, kakor nevaren element!
Zdajci zasliši znova strašno tuljenje.
Sedaj ni več dvomil, da prihaja iz stolpa.
Naslednjega jutra, ko se je dvo-
za birmo, sem sp domislil tpijjppnega kraja.	....
Zares, tako m j,, je šlo paj mislih, ktio ve,, kako je taipkaj z otroci. Župnija njihova je v Tabladi; ki je; precej j daleč zunaj v. provinciji. Me-stp ,pa tudi nima tam v bli^ipi, nobene žp^pne cerkve. Najbližnji kraj, kjer je redna nedeljska maša je v Vifli Madero. Toda to je že 10 kvader vstran... In do tja je 10 kvader — toliko, kot je bilo doma 2 uri... seveda, kadar gre.^a cerkev!
Pozanimal sem se. in videl, da je v tem treba marsikaj storiti. Na veselo presenečenje pa sem spoznal tudi to, da so mnogi rojaki imeli pravi čas na skrbi vero svojih otrok.
“Una medallita”... so mi vse vprek klicali otroci, ki so se igrali po praznih stavbiščih med hišami.
Samo eden se je drznil vreči tudi “toča fierro”.
Da ste ga videli, kako jo je ucvrl, ko sem jaz kar med tiste otroke zavil, da bi ga poiskal. Drugi otroci pa v smeh in... mislim, da ga drugič ne bp več zmagala taka skušnjava... Seveda, to vem jaz dobro in vsak, da ni krivda otrokova, če na tak način pozdravlja duhovnika... Tam, kjer v hiši o duhovnikih nikdar nič dobrega ne povedo, tudi otrok ne bo o duhovniku nič dobrega vedel, marveč ga bo imel za nevarnejšega kot samega vraga... Seveda! Saj tako mora biti! Saj prav zato je vrag tako seme zasejal, da bi se otroci ogibali tistih, kateri bi mogli otroke odpeljati od potov pogube, na katere jih zavajajo izprideni tovariši, neverni ali celo bogomržni odrastli ter skušnjavec sam.
Našel sem družine, kjer imajo že otroke velike, pa niso bili še pri sv. obhajilu. Zastonj so bile besede! Več kot toliko pa človek storiti ne more!
Najprej so trdili, da nočejo otroci.... Kmalu sem dognal, da se ne bi niti najmanj protivili.
Potem so menili, da jih nimajo s čim obleči... Pa sem pojasnil, da se bo že dobila dobra oseba, ki bo prispevala za tak, strošek in čudno... za karnaval, za pustne šeme, pa je denarja...
j rec prebudil, je vladalo v njem mračno razpoloženje.
Gospod Julijan je predpoldne odjezdil, da bi pripeljal zdravnika, kajti bolni baron je minule noči strahovito besnel.
- Baronica pa je bila tega dne izredno prijazna z mladim baronom Gregorjem.
Ni bila tako stroga kakor sicer, — s prijaznimi besedami si ga je hotela pridobiti zase.
To so-bile žametaste šape tigra, v katerih skriva svoje kremplje, preden plane na svojo žrtev.
—• Mati, rad bi te nečesa prosil v svojem in v imenu svoje sestre, — reče Gregor toplo.
—; Češa želiš? — ga vpraša baronica.
Gregor nadaljuje:
—	Ne bo minilo niti nekaj ur, ko bova odpotovala v Moskvo. Jaz in Evelina bova živela morda več let daleč od svoje domače grude, radi tega pa bi rada pred svojim odhodom še enkrat videla dobrega in bolnega očeta.
Baronica prebledi.
Njen obraz se je zmračil.
—	Gregor, — odgovori baronica Fatima, — ti ne veš, kaj zahtevaš od mene!
Ne pozabi, da je tvoj oče hudo bolan, da se v ničemer ne razlikuje od divje živali!
Ohjnko bi ti vedel, kakšno noč smo preživeli nocoj!
Mar nisi ničesar slišal?
—	Da, opolnoči sem slišal strahovito vpitje in tuljenje — odgovori Gregov.
—	Tedaj vedi, — reče Fatima, — da je tisti strašni glas, ki se razlega ponoči po gradu, ko je vkč tih'6 in mirno, glas tvojega nesrečnega, umobolnega očeta!
Nočem, da bi ga videl.
Še manj pa sme Evelina priti v njegovo bližino. Ubogi otrok bi se brez dvoma silno prestrašil, morda pa bi tudi to utegnilo škodovati nje-
Nazadnje je pa le prišlo na dan... i‘ ‘ ker nočem ”... Saj šem pa že to
jhajkoj vodu kralja!« vedel, hiš« n /o I r F •>
Proti leinu sem! pa .jaz seveda brež moči... Kakpr bodo tudi oni1 brez moči tedaj, ko bodo imeli na ramah posledice svoje zanemarjene vzgoje. ;/;;	im
; Dobro je to, da je tistih rojakov bolj malo. Večina je bila pa prav hvaležna lepi misli, ki se nam je izkazala kot najbolj umestna:	Pri
Roglju "bomo napravili šolo za katekizem in sestra iz Paternala bo hodila dvakrat na teden učit nauk.
To je bila novica za celo naselje! Ko. so .se prvič zbrali otroci, so me seveda sprva nekoliko boječe gledali, toda kmalu smo postali najboljši prijatelji in prav vesel sem bil. Kar presenetilo me je, da so mogli stari-ši očuvati te otroke tako dobre, ko je vendar vsaka vas tako polna po-hujšljivcev.
Ko je nato prišla sestra Ilumina-ta, da ona prevzame podučevanje otrok za prvo sveto obhajilo in za birmo, je bil cel halo. Saj tam menda otroci niso še videli od blizu redovnice. Kmalu je vsak njen obisk postal zaželjen in so otroci komaj čakali, kdaj bo izstopila iz kolektiva in so jo potem spremljali v “učilnico”.
Na vsaki “esquini” pa je zadržala sestro kaka mamica, ki je imela kake posebne želje. Ko bi bila naša naloga, da bi vse otroke sprejeli in na prvo sveto obhajilo pripravili, kar jih je v Villi Escaso, bi jih bila dolga vrsta; toda mi moramo io smemo imeti skrb le za naše otroke. S tem je pa že bil storjen koristen korak tudi za ostale otroke, ki bodo že imeli pozneje tudi priliko, da se pripravijo. Tako se je pripravilo G otrok: 2 dečka in 4 deklice. Pa bi bilo lahko še enkrat toliko slovenskih otrok. Če se niso pripravili vsi in če niso vsi doživeli veselja, ki ga je bila deležna ta šestorica, ni bila krivda njih, ki jim straši niso privoščili tega... Bo še tudi za naprej kaka hiša, ki bo doživela, kakor se je zgodilo oni dan. v Villi Escaso, kjer je starejša hči jokala žalosti in nevoščljivosti obenem in kričala nad mamo, ki njej ni pravi čas poskrbela, da bi šla k prvemu svetemu obhajilu (deklica je namreč že dekle) : “meni nisi dala, sedaj pa tu-
nemu zdravju.
S tem je Fatima prekinila pogovor s svojim pastorkom.
Zvečer istega dne se je vrnil Julijan Sanderski v grad bolnega barona.
Z njim je prijazdil tudi neki gospod.
Kakor je mladi Gregor izvedel od Petra Golova je prišel zdravnik za umobolne, katerega je Julijan pripeljal s seboj, da bi preiskal nesrečnega bolnika.
Doktor Stevanov je takoj odšel v stolp.
Ko se je po dolgem času vrnil, je izjavil baronici, tako da je lahko slišal tudi mladi Gregor, da je baron Reninski nevarno bolan in da ga ne sme nihče vznemirjati.
Zdravnik je sklenil, da bo ostal čez noč v dvorcu, da bo bolnika lahko še enkrat preiskal.
Noč je bila zopet strašna in nemirna.
Gregor ni mogel spati.
Do polnoči ni mogel zatisniti očesa, ker je moral neprestano misliti na svojega nesrečnega očeta.
Ura na stolpu je odbila polnoči.
Tedaj pa je deček zopet zaslišal tisto strašno vpitje in ječanje kakor prejšnjo noč.
..Trepetal je po vsem telesu.
Planil je iz svoje'postelje in stekel v predsobo, kjer je v naglici podrl stol.
Peter Golov se je ob tem ropotu zbudil.
—	Kaj je to? — vzklikne sluga. — Mar nima človek niti ponoči miru? Kdo je tukaj?
In zgrabil je s svojimi medvedjimi šapami mladega'barona.
—	Pusti me, Petčt, — reče Gregor, ^ jaz Sedi'! * ■'! ':l j 1 (J 1 \
Sedaj je šdle iz trdnega spanja zmešani sluga spoznal svojega mladega gospodarja.
—	Oprostite, — zajeclja Peter Golov in si odrgne zaspane oči, — nisem vedel, da ste vi!
di sestra ne sme iti”’... In je seveda tudi mala sestrica morala osta-fti doma... Kako mjlo'razumejo ti ljudje težko dolžnost, da! Se "iztrgajo iz srca slaba nagnjenja! Nočejo ; uporabiti sredstev, ki jih nam je dal !Odrešenik, da bi mogli obvladati, slabosti človeške narave, ki človeka vedno vleče na slabo in na pogubna pota. Brez milosti zakramentov človek postane žival.
Ono soboto je bilo veselja, ko jé gospod Klajnšek pohitel s svojim autom tja v Villo Escaso in popeljal otroke na Paternal, da si očistijo srca za prvo sveto obhajilo.
Tako veselo se niso menda še nikdar vozili. Tja in nazaj domov jih je popeljal gospod Klajnšek in tako napravil otrokom veselje, ki ga ne bodo kmalu spet doživeli; stari-šem pa je odvzel sitno skrb in strošek, kako bi sami spremili otroke na Paternal. Eden od njih je imel pa posebno radost še v tem ker mu je g. Klanjšek daroval in pripeljal tudi oblekico in mu s tem pomogel, da je mogel biti z drugimi deležen veselja prvega svetega obhajila, ki so ga sprejeli 20. aprila v kapeli na Paternalu.
*
V Villi Escaso živi 16 slovenskih družin, ki vem zanje. Kakor povsod, so tudi tam iz vseh krajev slovenske zemlje. Največ jih je menda iz goriških Brd; pa so tudi Kraševci in Tolminci, Vipavci in Istrani, Gorenjci in Dolenjci.
Kdo pa hoče iti pogledati kje žive, naj gre po Avenidi del Trabajo na višino 8000, to je onstran tovarne Jabón federal, pa bo tam kjer stoji Villa Escaso.
Janez Hladnik
Krojačnica
Izdelujem obleke po najnovejši j modi. — Cene zmerne.	f
Rojakom se priporoča	I
Peter Capuder	j
AYACUCHO 975, U. T. 41-9718	j
Buenos Aires	i
Spustil je dečka in prižgal sve-tiljko.
—	Ali si šlišal, Peter? — ga vpraša Gregor.
—	Nisem, mladi gospod, spal sem, dokler me niste vi zbudili, — odgovori Peter Golov. — Kaj pa to, stol se je podrl, nočna svetiljka pa leži razbita na tleh??
—	To si napravil ti, Peter, v spanju ! — reče Gregor. — Pa jih boš zopet dobil jutri nekaj s knuto!
Še sedaj me hrbet boli od udarcev, ki sem jih bil zadnjikrat deležen, — vzklikne Peter, ta prokleti Kuvarov, baronov bolničar, me je strašno pretepel in sicer samo radi tega, ker sem šel malo na izprehod po gozdu.
Toda če bi ne bil gospodu Julijami obljubil, da bom pazil na vas, bi bilo še hujše!
—	Zato si torej tukaj, — reče mladi Gregor, — to mi je dovolj, več mi ni treba vedeti.
Kar pa se podrtega stola in razbite svetiljke tiče, Peter, se ti ni treba bati. Jaz sem to storil in bilo bi podlo od mene, če bi krivdo valil nate!
Surovi mladenič je prijel mladega Gregorja za roki in hvaležno zajecljal :
—	Tega vam ne bom nikdar pozabil, — hvaležen sem vam in vedno vam bom zvest z dušo in s telesom!
Mladenič ni prelomil svoje obljube.
Naslednjega dne je stala pred gradom velika kočija, ki je bila pripravljena za pot.
Služabniki so razburjeno tekali sem in tja, bilo je mnogo dela, kajti mladi baron Gregor je nameraval s svojo sestro Evelino odpotovati v Moskvo'!1 >'i.i ;
; Slovo od mačehe je bilo hladno.
1 : Gčeta nista smela Več niti videti, kajti zdravnik je prepovedal vsak obisk, tako je vsaj zatrjevala baronica in trdno vztrajala pri tem.
Julijan je sklenil, da bo potoval z njima.
CERKVENI VESTNIK
4. maja: Birma. Pričetek s sv. mašo ob 9,30 na Av. del Čampo 1653. otroci naj bodo na mestu že nekoliko preje, da se jim izroče birmanski listki.
, - ;•	;! k J
Ker so z birmansko slovesnostjo združeni tudi precejšni stroški, boste gotovo radi vsak nekoliko prispevali.
Birmanska pristojbina je 0.50 $.
Pri birmi drži boter desno roko na desni birmančevi rami.
Molitve se bodo vršile ob 16 h tudi na paternalu.
11. maja gremo v Berisso. Maša bo ob 11 uri. Od 9 ure naprej bo prilika za spoved.
Popoldne ob 16 uri se bodo vršile molitve z majniško pobožnostjo.
Mesec majnik, posvečen majniški kraljici bomo imeli šmarnice po sledečem redur
4* maja na Paternalu;
11. maja v Berissu;
18. maja na Avellanedi;
25. maja v Lurdesu, kjer se vrši shod kot vsako leto z začetkom ob 15 uri v lurški votlini.
V času od 11—17 maja bom odsoten, ker bom delal tiste dneve duhovne vaje.
Janez Hladnik
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tudi ob nedeljah.
Atelje MARKO RADAU
Facundo Qüiroga 1325
U. T. 22 - 8327 DOCK SUD
Z otrokoma je stopil v kočijo, ko-čijaž pa je pognal konje, ki so odhiteli po cesti.
Minilo je nekaj tednov.
Tedaj so nekega dne zvedeli v vsej okolici — bilo pa je ravno tedaj, ko se je Julijan Sanderski vrnil iz Moskve — da je baron Reninski smrtno-nevarno zbolel,
—■ Pravcata sreča bi bila za blazneža, da bi ga smrt rešila še nadaljnjega trpljenja, — so govorili ljudje, ko. je prišla novica do njih. —-Čemu naj bi se še mučil?
— Baron ni blazen, — so odgovarjali drugi. — Toda tiho, o tem ne smemo kar tako govoriti! Tam v gradu imajo dobra ušesa in še boljše vohune!
Tedaj je nekega jutra na visokem stolpu grada barona Renin-skega zazvonilo.
Zvon je javljal smrt barona Pavla. Reninskega.
Kmalu — še v jutranjih urah — so z vseh,stolpov in stolpičev plapolale črne zastave.
Na to žalostno vest so kmalu prispeli sosedje, plemiči in graščaki, ki so prišli iz bližnje in daljnje okolice, da bi izkazali mrtvemu baronu zadnjo čast.
Mrliča so položili na oder, ki je stal v grajski kapelici, sredi cvetja in mnogih sveč.
Ljudje od blizu in daleč, kmetje in tlačani so prihajali, da bi videli mrtvega barona.
Pokojnikov obraz je bil bled in upadel.
Ko so ga pokopali so se gosti zopet razšli na vse strani, odkoder s» prišli.
Fatima in njen ljubimec sta se sedaj začela pripravljati, da bi odpotovala.
Sklenila sta, da se bosta<s isvajian otrokom naselila v Petrogradu, medtem ko bi baronova otroka — mladi Gregor in Evelina — ostala za sedaj v moskovskem penzijonatu.
Sedaj sta dosegla, kar sta želela.
Baron je bil mrtev, imetje pokoj-
-•..•..••••«•.••»i

1
List izdajata: “SLOVENSKI DOM“ in KONSORCIJ
LIST
MATERINI ČEVLJI
Matere ni več! Njena postelja stoji v kotu prazna in prazen je njen stol pri mizi. Pavelček, E vica in mali Janezek so tihi in mirni in venomer nekaj iščejo, iz kuhinje v sobo, iz sobe v kuhinjo. Tudi najmanjši, še v zibelki, ne joka več, ne kriči in se ne smeje več. Vse je prazno in temno, brez luči, brez veselja. Oče prihaja domov mrk in mračen, nič več se ne šali s Pavelčkom, nič več ne poboža Evice, nič več si ne posadi Janezka na kolena in ne poljubi več najmanjšega v zibki. Njegove oči so rdeče in zabuhle in tako čudno diši, po nečem zoprnem in ostrem, da mora Pavelček vsak dan kašljati. In Evica ne more razumeti, kje sta ostala oba para materinih čevljev, ki jih je oče pred tednom odnesel od doma. “Pri čevljarju ne bodo tako dolgo, o ne! Kam pa naj bi jih bil oče sicer nesel1?“ Pa je zvečer vprašala očeta. Na starini? O, da, Evica ve, kje je starina. Zato ne nadleguje več očeta in sama premišljuje dalje.
Evica je stara osem let. Evica išče službe. Hodi od hiše do hiše in izprašuje. “Gospa, potrebujete služkinjo?” Gospa po premeri s kratkim, nezaupnim pogledom in zaloputne vrata. Evica žalostno gleda. Da so ljudje tako surovi in trdosrčni? Potrka na druga vrata, pa se ji ne godi nič bolje kot prvič. Evica je žalostna in ne razume teh hudobnih ljudi. Toda ona ima pred seboj cilj, ves lep in svetel, in išče še naprej. “Dober dan, gospa! Za služkinjo bi šla. .. morda jo vi potrebujete?” Gospa jo zasmehljivo premeri: “Ubožica! Ne bo nič, si še premajhna in prešibka! Kaj pa bom s teboj? Imam še svojih otrok dovolj in ni treba, da bi zraven še tebe redila!” Pri četrti gospe je bilo že nekoliko bolje. Dala ji je kos kruha. Evica pa, da ne prosi, da le službe išče. Toda gospa jo je pobožala po glavici, po njenih mehkih črnih laskih, tako kot mamica nekdaj. Ne,
Mladi
pa vendar ne tako kot mamica. Mamica je znala bolj toplo, bolj mehko, ah, čisto drugače! Vendar je Evica vzela kruh, za Janezka in Pa-velčka ga je vzela. Evica je trkala in trkala dalje, zaman! Zvečer se je vrnila domov do smrti utrujena in tako žalostna, kot še nikdar. Tako je bilo tudi drugi dan in tretji in četrti. Peti dan zjutraj je zopet šla in je trkala na vrata. — “Tako in tako, gospa! Mamice ni več in jaz zdaj iščem službo. Vzemite me no za služkinjo, znam pomivati posodo in pometati... sem že tudi mamici doma cesto pomagala!” Gospa se je ljubeznivo nasmehnila: “Koliko si pa stara, mala? Ali boš zmogla?” — “Oh, ti moj ljubi Bog!” je bila Evica vsa blažena, “če bom zmogla? Kako ne bi! Saj bo za mamico!” In je gospe hvaležno poljubila roko.
Evica je zdaj imela službo. Gospa je bila dobra in ji ni nalagala težkega dela. Včasih je šla v trgovino ali pa je pazila na malega, 4-letnega Janezka.
Čez dva meseca pa je Evica prinesla domov velik skrivnosten zavitek in ga zvečer srečno žarečih oči izročila očetu. Saj je bil sedaj izpolnjen njen veliki sen, ki ga je sanjala v dolgih, pustih nočeh, ko je bila vsa trudna in vsa izmučena. Oče pa jo je začudeno pogledal, odprl zavitek in obledel. Čevlji njegove žene, ki jih je prodal in denar zapil! Evica pa mu je hitela pojasnjevati: “Nesi jih mamici, da se bo spet lahko vrnila! ” In ni razumela zakaj so očetu stopile solze v oči, ko ji je zatrjeval: “Ti moja mala, uboga... vse bo dobro... saj vas imam rad... vse štiri vas imam rad!... ” In zgodilo se je, da jo je oče prvič, odkar so črni možje odnesli mamico iz hiše, mehko pobožal s svojimi raskavimi dlanmi in jo je poljubil.
(D. S.)
nskl ko
Postenj ski:
BUTARA JE MOČNEJŠA OD PALICE
(V skupnosti je moč.)
Štirje zvesti tovariši, sinovi revnih staršev so se odpravili iskat dela. Vsi: Matija, Jože, Tone in Andrej so šli pogumno v svet in še niso strašili neznanih ljudi in dežel. Saj so bili štirje in ne samo eden! Slovesno so si obljubili, da bodo pomagali drug drugemu. In tega so se tudi drali. Tuje velemesto jih je zelo neprijazno sprejelo. Prišli so, ko je bila že noč, in morali so si poiskati prenočišče. Dolgo so gai skali in ga nazadnje tudi dobili. “Koliko zahtevate?” so vprašali ženo, gospodinjo stare hiše. “Za eno noč bi vam rekla dvajset grošev,” je odgovorila. Fantje so hitro pretaknili žepe ter kmalu zložili potrebno vsoto. Čeprav lačni, so vendar zadovoljni legli spat. Najstarejši, Matija, pa je rekel: “Vidite, tovariši kako prav je, da smo štirje. Kaj bi mogel eden sam?! Tako pa smo zložili vsak nekaj in smo pod streho, medtem ko zuaj lije dež!” Zjutraj je bilo treba misliti na zajtrk. Ne Tone ne Matija ne Jože niso imeli niti beliča več. Le Andrej je še imel nekaj grošev. Ko so ostali še spali, je vstal ter šel nakupit kruha, masla in mleka. Seveda so bili tovariši prijetno presenečeni in so zadovoljno použili vsak svoje. Nato so se razkropili po mestu iskat dela. Toda ne vsak za sebe ! O, ne. Izbrali so Jožeta, ki je bil naj marljivejši in vsi iskali delo le zunaj lije dež!” Zjutraj je bilo treba veliko število tovaren, delavnic, skladišč in trgovin. Opoldne so se zopet zbrali. Jože je bil obupan, ker je bilo njegovo iskanje zaman. Ali mahoma se mu je spremenilo lice, ko so mu prijatelji naznanili, da so mu dobili službo. Drugi dan je Tone ostal doma, da je pospravil iz-
tiček
bo in priskrbel drv, Jože je šel na delo, Matija in Andrej pa sta še nadalje iskala službo. Vsak je dprav-ljal svoj posel in tako delal v korist skupnosti. Če je bil kdo bolan, so drugi storili njegovo delo, ko pa je ta ozdravel, je delal s podvojeno močjo, da bi tovarišeip olajšal skrb in trud. Na tak način so bili vsi zadovoljni in srečni tet so tako izpre-videli, da je res v skupnosti moč.
D. Dobravec:
TRIJE ČEVLJARJI
Sčasoma so fantje zahrepeneli po svoji domovini. Z denarjem, ki so si ga prislužili, bi v domači vasi lahko sezidali prostorno palačo. Tako so tudi mislili storiti, ko jim je naenkrat prišla na ušesa novica, da bo Janez obsojen v smrt na vešalih.
Janez se je takoj odpravil na dvor, da se prepriča, ali je ta vest resnična ali ne. Že po prvih kislih obrazih, ki jih je srečal nad voru, je spoznal, da bo najbrže res, kar šušljajo ljudje po mestu. Poparjeno je bežal skozi sobane in pribežal končno do kralja.
“Veličanstvo, ali je res?” ga je vprašal.
“Da, da, res je,” ga je prekinil kralj. “Obešen boš, ker si je moja hči, sonce moje dežele, ožuljila noge v čevljih, ki jih je naredila tvoja roka.”
‘Hm, zakaj pa toliko pleše ” je menil Janez.
“Mož postaja učen”, pikro je pristavil suhi tajnik in mrzlo poškilil na Janeza.
“Kajpak, dobrota je sirota”, je rekel Janez, nakar so ga uklenili in zaprli v ječo.
Čez tri dni je stal z zvezanimi rokami pod vešali na glavnem trgu, okrog pa se je drenjala ogromna množica radovednežev. Teh seveda nikjer ne manjka.
Zaropotali so bobni, pristopil je rabelj v rdeči obleki. Sodnik je še-enkrat prečital smrtno obsodbo in vprašal Janeza za poslednjo željo. Ta je zahteval, naj pokličejo Jožeta in Antona, ki gotovo ne vesta kaj se godi na glavnem trgu, ker sta preveč zaverovana v svoje delo.
Da bi ljudstvo in dvor laže čakala, ju je tačas zabaval norček Avgust. Skakal in prekuceval se je po tlaku kakor opica, ki jo časih prižene cigan v naše kraje. Pri vsakem skoku so zazvonili kraguljci na norčkovih rdečih opankih. Kaj takega.! Ljudje so postali pozorni. Kdo pa je naredil prav za prav tele opanke? I, kdo? — mojster Janez! Hentaj, pa ga obsodijo na smrt. Ne, to ni pravično! Začeli so mrmrati, ali pogled na rablja jim je zopet zaprl usta.
V tem sta na vso sapo pritekla Jože in Anton. Skočila sta na oder podrla vešala in vrgla rablja z odra.
“Umorite vse tri, ali pa nobenega! Janeza ne zapustiva !” sta zaklicala sodniku.
Tedaj je završalo med ljudstvom r
“Izpustite Janeza!”
Kralj, ki je imel Janeza rad, se je na vso moč razveselil ljudskega mnenja. Pomilostil je Janeza in grdo pogledal svojo soprogo kraljico,, ki je prav za prav vse to skuhala.
Janez se je kralju javno zahvalil in mu predlagal naj pošlje kraljičina čevlje v delavnico, da jih bo dal na kopita.
To se je kmalu zgodilo in tudi žulji so se cazelili. Fantje so pa odšli v svojo domovino, sezidali so veliko-hišo in živeli tam v sreči in zadovoljstvu do pozne starosti.
ZA KRATEK ČAS
Važna stvar
Metka: “Marna, povej, kam spadajo ušesa: k obrazu ali k vratu?”-
Mati: “Zakaj pa to hočeš vede-: ti?”
Metka:	‘ ‘ Zato, ker si naročila
služkinji, naj mi umije obraz. . . ona pa mi hoče umiti tudi ušesa! ’ ’
nega barona je pripadalo sicer njegovima otrokoma Gregorju in Evelini, vendar pa ga je oskrbovala in razpolagala z njim Fatima.
Nihče ni slutil, da je baron umrl od strupa, ki mu ga je Fatima skozi več mesecev mešala vsak dan med jed, ki jo je nesrečnež, nič hudega sluteč, zavžil.
Nihče ni vedel, da so ga zdravega zaprli v samotno sobo v stolpu, kjer je ubogi starec preživel nekaj strašnih mesecev, dokler ga ni naposled rešila smrt. — —- —
Osem dni po baronovi smrti se je Julijan Sanderski odpeljal v elegantni baronovi kočiji.
Potoval je v Petrograd.
V tistih časih je bilo potovanje silno težko.
Takšna pot je trajala zelo dolgo in je bila združena z mnogimi napori in nevarnostmi.
Ceste so bile nesigurne. Vsakovrstni potepuhi, ki so se klatili tod okoli, so ustayljali pošto in oropali potnike in vso prtljago, ki se je nahajala v vozu.
Oblasti so bile brez moči naprarn tej sodrgi.
Katarina si je sicer prizadevala, da bi uvedla v svojo državo mir in red, toda proti razbojnikom, ki jih je bila polna vsa dežela, ni mogla ničesar storiti.
Julijan Sanderski pa je imel sre.
čo.
Nemoteno in brez vsakršne zapreke je prispel v prestolico.
Bilo je lepo jutro, ko se je njegova kočija ustavila pred neko veliko in sijajno palačo.
Sanderski je stopil iz kočije in odšel proti glavnim vratom, kjer mu je vratar prihitel naproti.
—	Dobro jutro, milostljivi gospodar, — ga je pozdravil starec, ko je odprl vrata.
—	Dob<^dan, Ivan! — odgovori Julijan Sanderski. — Naposled sem venda prišel v ta lepi Petrograd, v prestolico naše Rusije! — Ali je vse v redu?
—	Vse sem storil kakor ste mi ukazali, milostljivi gospod! — odvrne stari Ivan. — Hišo sem najel kakor ste mi javili, namestil sem služabnike in ostalo pomožno osobje.
—■ Dobro, stari! — ga pohvali Julijan Sanderski. — Sedaj bom malo pozneje prišel k meni! Rad bi govo-legel, da si bom odpočil, ti pa boš ril s teboj!
Vratar se prikloni, Julijan Sanderski pa odide v prvo nadstropje, kjer ga je sprejel sluga, ki mu je pomagal, da se je slekel in legel v udobno posteljo.
Ta palača je bila nekoč last bogate kneževske obitelji Hvatovski, ki pa je šla radi svojega razkošnega življenja rakovo pot in je bilo vse njeno premoženje prodano.
Njihovo palačo v samem Petrogradu je prevzel glavni upnik, ki jo je za drag denar dajal v najem s pohištvom vred za daljšo ali pa krajšo dobo.
Ko je Julijan Sanderski videl, da bo stari baron kmalu umrl, je ukazal v sporazumu s Fatimo staremu Ivanu, naj v Petrogradu vzame v najem palačo v kteri izmed glavnih ulic.
Sedaj pa je še sam prispel v Petrograd, da bi pripravil vse za Fati-min prihod.
Ko se je zbudil in ga je spanje dodobra okrepčalo, je poslal slugo po starega vratarja.
Starec je stopil v sobo in našel svojega novega gospodarja pred zrcalom. Ravno se je oblačil.
—	Gospa baronica bo prispela v Petrograd čez osem dni, — je začel Julijan Sanderski. — Ali si obvestil vse trgovce in draguljarje?
—	Vse sem storil, kakor ste mi pisali, milostljivi gospod, — odgovori stari Ivan.
—	Kakšne pa so njene služkinje? Zanesljive?
—	Poskrbi, starec, da bo gospa baronica našla vse v redu, ko bo prišla v Petrograd.
—	Služkinje so v vsakem pogledu
zanesljive in imajo dobro lastnost, ' ki jo le redkokdaj najdemo pri poslih: molčati znajo! — odgovori stari vratar Ivan.
—	Ali so zidarski posli končani? —• vpraša Julijan Sanderski. — Ali si storil, kakor sem ti sporočil?
—	Tisto sobo sem dal po vaši nalogi zazidati, —- odvrne stari Ivan,
—	človek pride vanjo lahko samo skozi mala vratca, ki pa se ne vidijo, ker sem jih skril z visoko omaro.
—	Dobro, pozneje bom vse pregledal !
'Čez osem dni je prispela baronica Fatima, mlada vdova s svojim spremstvom v Petrograd.
Za njo so vozili močni konji vozove, polne kovčegov, vreč in najrazličnejših zabojev.
Sedaj je bila Fatima naposled svobodna in bogata, — sedaj se je lahko udajala s svojim ljubimcem samo veselju in uživanju.
Ni minilo dolgo, ko sta baronica Fatima in Julijan Sanderski občevala v najodličnejših obiteljih v Petrogradu — občevala sta z grofom Suvarovm, s knezom Dolgorokim in z obiteljo ministra Panina.
S temi zvezami sta upala, da se jima bodo odprla tudi vrata na dvor carice Katarine.
Na to jima ni bilo treba dolgo čakati.
Ko je bila v zimskem dvorcu velika svečanost, združena s plesom, sta tudi baronica Fatima Reninska in njen ljubimec Julijan Sanderski prejela vabilo.
—	Sedaj moraš biti previdna, — reče Julijan Sanderski svoji ljubici dan pred svečanostjo v zimskem dvorcu. — Pri carici Katarini se zbira vedno najodličnejša družba,
—	tam bo zate pravo polje, na katerem se boš lahko udejstvovala.
—	Ne boj se, mislim, da boš z menoj zadovoljen, — mu odvrne Fatima in se nasmehne.
Naslednjega jutra je čakalo v ba-ronični predsobi mnogo petrograj-
skih trgovcev, ki so imeli s seboj svoje služabnike, ki so nosili zavoje in kovčege.
Prinesli so mladi baronici Renin-ski obleke, klobuke, čevlje in zlatnino na ogled.
Fatima je ves predpoldan izbirala oblačila, dokler se ni naposled odločila za nekaj dragocenih toalet.
Bližal se je večer.
Na zemljo je legel mrak. V veliki palači, ki jo je najel Julijan Sanderski, so prižgali luči, Fatima pa je stala pred velikim zrcalom in se ■ogledovala, ko so jo sobarice oblačile.
—	Ali si pripravljena?! — vzklikne Julijan Sanderski, ko se je pojavil na pragu.
—	Sem! — odvrne baronica Fatima in še enkrat premeri svojo po-javo v zrcalu.
Fatima in Julijan Sanderski sta odšla po stopnicah na ulico, kjer ju je čakala kočija.
Čez nekaj trenutkov sta se znašla pred pravljično razsvetljenim zimskim dvorcem carice Katarine.
Tu je bila v prekrasni dvorani zbrana vsa družba, ki je po navadi prihajala na dvor.
Razen tujih diplomatov si videl lahko tudaj vse petrograjsko plemstvo, visoke častnike in najvišje državne uradnike.
Katarine še ni bilo.
V zadnjem času je bila zelo nervozna, vendar pa je bila srečna, ko je pomislila na Aleksandra Potemkina in na njegov skorajšnji prihod v Petrograd.
Le nerada se je odločila, da je priredila v zimskem dvorcu to svečanost — najrajši bi bila sama — toda kot carica je morala kakor vsako leto do sedaj povabiti plemstvo k sebi.
Zdajci je v dvorani vse utihnilo.
Dvorski ceremonijar se je pojavil na stopnicah v svojem fraku, ki je bil z zlatom obrobljen. Dvignil je svojo palico, udaril trikrat ob tla in vzkliknil glasno:
— Njeno Veličanstvo carica milostljivo sprejema svojo družbo v japonski dvorani.
Gostje so se takoj uvrstili v slavnostno povorko.
Kavalirji so galantno ponudili svojim damam roke, paži so se postavili povorki na čelo, dvorni ceremonijar pa. je odpeljal goste v japonsko dvorano.
Tu se je družbi nudila bajna slika.
Velika dvorana je imela štirinajst oken. Vse je bilo v najpristnejšem japonskem slogu.
Povsod sta se bleščala škrlat in zlato.
Tapete so imele velike in fantastične japonske slike, risane na svili — to je bilo naj dovršene j še delo, kar ga je azijska umetnost kedaj dala Evropi.
Po kotih so stale mogočne glave slonov, dolgi zobje pa so bili iz pristne slonove kosti, od stropa so visele svetiljke v obliki zvezd in razsvetljevale prostor.
Na tleh je sedela na dragocenih preprogah carica Katarina, naslonjena je bila na svilnate blazine.
Njeni prekrasni rdeči lasje so ji padali v pramenih po prsih in hrbtu, na čelu pa se ji je bleščal ogromen diamant.
Ponosni vrat in prekrasne bele prsi je krasila dolga ogrlica iz najdragocenejših biserov.
Povorka dvorjanikov je stopala mimonje in kadar je kateri izmed njih prišel ravno hjej nasproti, se ji je spoštljivo priklonil.
Carica Katarina je ljubeznjivo odzdravljala in je našla za vsakogar prijazno besedo.
Ko sta se ji približala Julijan Sanderski in Fatima, se je Katarina zdrznila.
Pogledala je mlado in lepo ženo.
Ta obraz jo je spominjal na nekoga, toda carica Katarina se ni mogla spomniti na koga.
(Dalje prihodnjič)