Kako niočna in imenitna je privada pri odgojevanjii mladosti. (Koiiec.) Mislimo si po leni takpm človeka, ki ima le dobre navade kako stanovitno sc derži dobrega, in kako bi sp dal preveriti, da bi kaj slabega storil, to je, da bi od svoje navade odstopil. Kako pa niora tudi nasprotno težavno biti, se iz grešne razvade in hudobije izkopati. Grehi iz navade, kako so ti strašni! XTavada je tedaj silna, kpr s silo tirja; ker je potreba moči in sile, da se moremo po znotranjem in zvunanjem z njo bojevati. Sila veliko je navad v človeškem življenju, in skoraj bi si upal, če prav v resnici življenje pri Ijudeh pregledujem, terditi, da vse življenje med Ijudmi je iz zgolj navad. Odgojitelj iina pač dovolj vzroka, da se praša, koliko so navade vredne? Ker ima sleherna navada oblast, je zavoljo tega tudi nekaj vredna. Koliko pa je v resnici vredna, se še le potem da presoditi, kadar prenaislimo, kar se iz navade zgodi. XTavada se v kri in meso sprenieni, postane še ena navada, skoraj v telesno potrebo sp, povzdigne, da se ji zadosti; in kdor hoče navado opustiti, mora terdno voljo tmcti in se ji s silo ali s telesno ali dušno v bran postaviti. To sam iz poprejšnega previdili, in ravno zavoljo tega je navada tako pomenljiva. Ko bi djanska čednost primerno ravno tako rastla, kakor se pospešujejo djanski ia nravni nauki, izrpki opominjevanja in svarjenja, tako bi jo gotovo dandanašnji povsod nahajali, ker po na.šili bukvah se jih obilno najile. ln vendar jo dostikrat pogrešamo in sicer zato, ker se ni privadila. Poprej bomo resnice, ktere smo spoznali in zapopadli, stokrat pozabili, preden da se v nemar pusti navada, ktera se na nje vpira. Dopoveduj leneinu beraču, kakor hočeš, da mora delati, kar že tako sam ve, ali bo potem pridnejši ? Le po navadah se telo naj poprej in naj bolj uterjuje in okrepčuje, le privade ga store gibčnega, urnega in ravno tako podele dušnemu nagnjenju in misljenju moč in terpež za celo življenje. Cednosti, ktere so ravno tako potrebne kakor težavne, p. zderževanje, zatajevanje in premagovanje samega sebe, le tisti more spolnovati, kteri se jih je brez prenehanja vadil, tedaj privadil. Kdor je delavnosti, pokorščine, rednosti in snažnosti i. t. d. od mladili nog vajpn, ta jo bo tudi poznpje v starosli obrajtal in cenil. Xavada je oblast in sicer oblast visoke vrednosti. Kako se pa imamo privade pri odgojevanju mladosti posluževati ? Ce pa govorimo, koliko so navade vredne, velja to le od takšnih, pri kterih prevaguje spoznanje in prosta volja. Kadar so pa navade takšne, so pa ali čednosti ali pregrehe, na ktere se je pri odgojevanjti ozirati. Kar pa odgojevanje tukaj zadene, na to navedem neklere besede znanpga spisa — ker se lukaj ne dotaknem premišljpvanja naj imenitniše strani naše naloge, te namreč od zgolj privade. — Ako se ima navada vpeljati, nova natora roditi, je potreba, da slara umerje. Vendar nikar toliko ne skerbimo, da se stara navada umori, kakor da se nova izbudi. Le kaj dobrega vsadi, slabo se bo že uniaknilo. Je pač večkrat težavno in je trud brez vsega vspelia, se s prpgrehi otrok bojevati, še težeje pa vse nagibe njili djanja in nehanja zvediti in spoznati. Morda si mislimo , da bonio iztrebili veliki veliki naravni zleg, ker se le zoppr nevpdne nedolžne in otročje zapopadke, večkrat pa zoper kal bolezni, ktero globoko tiči s škitom in mečem v vojsko podamo, kakor wUon Qui.\ot" se zoper velikane bojujemo, iz ktere dozdevnosti se preplašimo, kadar nas vihrajoča repetavka zadene. XTikar tedaj ne izrujmo, ampak sadinio; ne podirajmo, ampak postavljajnio; ne odtegujmo, aoipak navadimo in premislimo, kar pregovor pravi: Ako hočeš stare ljudi poboljšati, tako iztrebi, kolikor moreš, stare pregrelie; če hočeš mlade ljudi odgojiti, pa nasadi novih čednost. Premislimo serce otrokovo v bolj zgodnji dobi življenja, kjerse še ne more govoriti od podučevanja in strahovanja, tedaj tudi od zpoznanja ne, kjer se volja pri otroku zbudi, preden jo more pamet voditi. Ali se sme tukaj volja, ktera se še le zbuja, sama sebi prepustiti, ali naj se pod vodstvom telesnost tako okrepča, da se pod nobeno postavo ne bo dala več vkreniti? Ali se bo otrok pri tem kdaj naučil premagovati se in si pritergovati ? Ali se ne bo inarveč prizadeval to doseči, v kar ga nagnjenje serca, kteremu pa telesnost gospodari, vleče? Tedaj se mora otroku kaj podati, kar ga reši oblasti, ktero imajo nagnjenje ia želje čez njega. Pa kaj se mu če podati, ker tukaj se od pripomočkov, kterih se poslužujemo pri izob- raženju in odgojevanju, narnreč od podučevanja in strahovanja ne more govoriti ? Xič drugega kakor privada. Po tej poti se mora otročje serce tako pripraviti, da sc more poteni moralni sniisel prosto razvijati. Kakor se moralni smisel zbudi, mora že v terdni volji in v privajenju škit ali branibo zoper telesnost najti zoper telesno nagnjenje in nagone. Z močjo navade naj se smisel in volja pri otroku tako vravnuje, da se počasi vravna in vterdi. To kar ima enkrat otroku kot dolžnost veljati, naj se mu po zvunanjpni potrebno predoči postavi, in voljna natora pri otroku se bo rada vdala v obliko in nasilje naravno, in se ji ne bo dozdevalo, da jeto nasilje. Otrok poslednjič ne ve drugega, kakor da mora tako biti, p. da ne sme umazan hoditi, ptujih reči v rokejemati, brez molitve vstajati i. t. d. Kaj takšnpga storili še otrokom v misel ne pride, če se zgodaj drugačnega vadijo. Kar ima otrok v prihodnje prenašati, naj se zgodaj uči prenašati, in kar mu ima biti pozneje v vodilo, naj se mu že zdaj za vodilo njegovega ravnanja postavi, in naj se lo tolikrat in tako dolgo ponavlja, dokler se več ne zmoti. Otrok naj tedaj nikoli ne začenja kaj takšnega delati, kar bo enkrat opustiti moral, in ni mu potem treba z vpliko težavo se tega odvaditi in to opušati, kar mu je že tako rekoč v naravo postalo. Kdor je v tako lepo vredjenem življenju izurjen bil, kdor je bil v to napeljevan, kako naj svoje telesne počutke zgodaj berzda in perve otročje čednosti skerbno glešta, bo imel veliko manj skušnjav; boji mu ne bodo tako hudi, in zinaga mu je gotovša. Da tedaj še enkrat ponovini: Kar ima otrok v poznejših letih storiti, tega naj se kolikor je mogočc, zgodaj navadi; in kar ne bo suiel storiti, ko enkrat k pameti pride, to naj se mu nikdar ne privoli. Je potem takim neko dušno stanje po privajenju zadobljeno, ktero pa že raora obstati, de bo mogla nravnost ali moral rasti. Ta privada pa ni drugega kakor urnost, ki se je po natori pridobila, da se more to izpeljati, kar nravna postava v moralnem obspgu tirja. Kdor hoče moralno se vzdigniti, je potreba, da se terdno poprimp kakšnih navad, in si poprej nektere ročnosti pridobi', preden jih moralni smisel samodelavno more napraviti; te navade so kakor pripomočki k namenu. Pri odgojevanju naj se posebno na to gleda, da se sledeče privade — hočem jih tukaj imenovati brez ozira, ktera teh poprej ali pozneje na versto pride — vpeljejo; te le so; Privada k delavnosti, pokorščini, pazljivosti, rednosti, natančnosti, snažnosti, sramožljivosti in k pobožnim vajam. Te privade naj le serce pripravljajo, v kterem se pozneje moralni smisel raore razviti. Ce pozneje k tim privadam pristopi oživljajoči nauk o okoli.ščinah, v kterih človek živ/, o dolžnosti, ktere ima v njih spolnovati, če ga pametin strah odvrača, če izgled odgojiteljev kakor Iuč na stavnici svoje dobrotljive žarke razprostira; tedaj ni drugače, kakor da rejenec, kterega milost božja podpira in kteremu luc spoznanja božjiga sveti, «edalje bolj raste kakor na starosti tako na modrosti. Privada je toraj zraven podučevanja, strahovanja in izgledov ceterti pripomoček za izobraženje, pa se ima naj perva zmed vseh rabiti. V pervi otročji starosti je človek prav za prav telesno bitje, ker ga nagoni vodijo in mu gospodarijo. Počutljivost od perve mladosti prevaguje, kar pa tako lahko izobraževanju drugih moči' škodljivo postane in se druge moči, ko se ravno zbujajo, precej v začetku svojega razvitja na napčno pot zabernejo. Ce se temu precej od začetka v okom ne pride, se otrok tega poprime in mu postane v navado. Dasiravno se nani to kaj nepomenljivega zdi, in ker se to lahko kot napaka, ktera nima nič v sebi, pregleda, je vendar to sila važno, ker ravno s tem se podlaga podstavi za vse dušno ravnanje in to v takem času, ko duh še nima moči čez nagone in nagibe in se na boljši pot po svobodni delavnosti ne more oberniti. Še celd naj manjše dete se zamore razvaditi. Xektero noče spati če ga ne zibljejo, drugo veka, če ga ne pestujejo; ker so pa razvade, tedaj slabe navade, tam se tudi dobre lahko vpeljejo. Tako naj se in se tudi mora otrok v naj šibkejši starosti navaditi, da bo svoje telesne potrebe v nekem redu opravljal, da bo se redovnosti deržal pri hrani in pri spanju, more se in je tudi potreba, da se snažnosti privadi. In kakor telo k nioči pride in se dušne moči zbude, naj se privadi še drugih reči, kakor vbogljivosti, pokorščine in sramožljivosti. Otrok naj ima terdno podlago v izobraženosti, ktera naj bo vsaj ta čas, ko se pamet zbudi, že  doveršena. Iz tega se vidi, da mora že mati v domači hiši podstavo položiti. Že sgodaj, skoraj bi rekel od rojstva sem, naj se dobre navade izobražujejo. Otrok mora tedaj že pokorščine, vbogljivosti, snažnosli, rednosti in sramožljivosti privajen biti, ko pervikrat v šolo stopi. To je prosta pot, kakor nam jo natora kaže. Šola naj tednj na podstavo, ktero je do- v ntača hiša položila, nadaljuje. Ce pa gremo od liišp do hiše in se tam oziramo, kje in v koliko lii.šali najdemo takšno odgojenje, in kje se je po privajenju takšna podstava položila , da šola more s pridom nadaljevati ? Kar to zadene, bi se dalo veliko žalostnili izgledov iz doraačega življenja napeljati, pa čemu vender to? Vain vseni, Ijubi bravci, ne morejo neznani bi(i. Tako pride naj več otrok v šolo, in kteri so si kaj inalo lepih navad pridobili, toliko bolj so se pa slabih navad prijeli, ktere sr po navadi ,,otročarije", male napčnosti, imenujejo. Xjih veliko pride v šolo, ki so sirovi, razberzdani, topi — ali pa pomehkuženi in razvajeni. Če takšni otroci v šolo pridejo, ne gre več tukaj zato, da bi se le kar svojih navad poprijemali, ampak skleniti je treba, da se navade poiščejo in spoznajo, da se pervič dobre nadaljujejo, drugič pa, če so slabe, da se odslranijo in z drugimi nadomestujejo; oziraje se na mnogotere okolišcine še celo potrebujojo otroci, da jili v vnovič vadiino, za kar je že naj boljši čas pretekel in šoli naj pripravnejših pripomočkov primanjkujc. Otrok prinese saboj podlago, po kteri sc bode izobraževal, poglavitni dušni položaj in poglaviten začetek značaja, kakor so se pri njim izrazili, ker so jili preobladali ali njegova telesnost, doniača liiša ali bližnja okoljnost. To vse naj šola odpravi in naj si prizadeva, da sebo splošno izobraženje vnovič dognalo. Skoraj vselej je (reba otroke odvaditi, kar se doseže, čejih počasi, pa resnobno nasprotnihlepihčednostprivadiino. XTevbogljivi otrok naj senavadipokorščine, lcni pridnosti, preglasen polilevno.sti, nemiren prizauesljivosti i. t. d. XTi težko sprcviditi, da bi vtegnilo to privajenje ali odvajenje naj tpžja rcč pri odgojcvanju biti. Kpr tukaj se mora, kakor je bilo povedano, stara natora zadušiti in nova v življenje zbuditi. Vsaka odvada, vsaka reč od začetka ni brez težav, ktere so pa tolikauj večjp, kolikor so sc navade bolj vkoreninile, in kolikor več slarih navad nove spodrivajo. To niso le doniisljijp, ainpak to je zares šoli naloženo. Kako pa bo to nalogo spolnovala, je pa drugo vprašanjp. 0. Mehlen je rekei enkral v misijonski pridigi od odgojenja otrok , da duliovni in učeniki ne morejo popraviti pregrphe doniače hiše, t. j. da zaniude in napčnosti, kterih so se starši pri izreji otrok krivi storili, nc morejo popraviti tudi z naj boljšo voljo in pridnostjo, perve izreje in vednega sodelanja, kar je dolžnost staršev, ne morejo nadomestiti, in da zmirom resnično ostane: Kakoršno je drevo, takšen je sad. Otroci so zmiroin naj resničniši poobraz svojih staršev. lu gorje tistim, je zaklical, kteri delavnosti učenikovi, ki ima verh tega naj terji kruh, naravnost nasproti ravnajo! Uasiravno pri obstoječih okoliščinah iz šol sploh ne bodo izhajali takšni izgledi čediiosti, kakoršne nam kardinal V i s eman v svoji povesti Fabiola kaže nad učencom Pangercom, nad nježno deklico Xežo, nad sužnjo in deklo Siro, nad vojakom Sebastijanoin, — tako vendar more šola veliko opraviti, more veliko neblagega podreti, veliko dobrega vsaditi, veliko robatega ogladiti, če se ji le preveč zaprek ne zoperstavi, in če en sam učenik vseniu zapoveduje (vso delavaost v sebi združij. V 8. — 9. letih se more vendar le veliko koristuega storiti in marsiktera dobro navada vpeljati. Učenik naj le serčnosti ne zgubi; če jo zgubi, pa nič ne opravi. Xaj dela vedno v veri, Ijubezni in upanju, in naj izroči sebe in svoje učence temu, v čigar moči je lek iu dopolnitev, in ki oboje podeli v svojem času! —*•