Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Po vrlo dovršnem modroslovju loči se Kosar s težkim srcem od bele Ljubljane in od preljubih prijateljev svoje mladosti. Dvoje dragih zakladov pa vzame odondod za spomin na pol svojega življenja. Prvič ogenj ljubezni do materinega jezika, ki ni več ugasnil v njegovem srcu, nego se je vedno lepše razcvetal in daleč, na okoli tudi druge ogreval. Če ga je hotela zadušiti kaka sovražna sapa, "se ji to ni posrečilo, in tudi najhujši viharji, ki so pihali po njem, tega ognja niso več mogli ugasniti, pač so ga še tem bolj vneli in tudi sčistili plamen, če je utegnilo biti v njem še kaj neprijetnega dima. Drugič pa je vedno v lepem spominu imel izgledno duhovstvo v Ljubljani in na Kranjskem sploh, čigar pobožno in zavestno vedenje ga je mikalo ter vabilo, jih pozneje posnemati. Kam pa jo Kosar naj zdaj ukrene, da ne zgreši svojega poklica? Tega vprašanje za njega ni bilo, ker od raladih dnij že hrepenelo je njegovo nedolžno srce po božji hiši in po oltarju. V ponižni molitvi približal se je Bogu, in sv. Duh ga je razsvetil, da mu je bil prost razgled na pot, na katero ga je klical Bog, ki ga je že v zibeli v duhovski stan odločil. »Bližajte se mu, in boste osvetljeni.« l) Kosar precenjuje tudi svoje telesne in dušne zmožnosti ter najde, da nikdar ni mislil na drug, kakor na duhovski stan, in da ni bilo lepše slike v njegovem duhu, kakor lepo in požrtvovalno življenje gorečega, mladega duhovnika. Zraven tega pa so se njegove misli prelepo strinjale s prisrčno željo ljubih njegovih roditeljev, in ga je slednjič v njegovem mišljenju ulrjal tudi njegov duhovni voditelj in spovednik. — Le tako, ljubi slovenski mladeniči, najdejo se vrata k pravemu poklicu, in s tem k pravi časni in večni sreči. Če si pa dijaki, omamljeni od posvetnega duha, po svojem spridenem srcu izbirajo stanove, če gledajo bolj na svojo časno srečo in jim je malo mar za to, če pri tem zaigrajo večno, če lahkomiselno prezirajo dobre svete svojih Ijubih, kateri so poklicani voditi jih in svariti, pač pa poslušajo svet nepoklicanih svetovalcev, kdo se čudi, če taki dijaki zajdejo in trkajo na ljudska vrata, in če se njim odpro in če vstopijo, spoznajo prepozno, dn ondi niso doma, in se v tem hramu nesrečne čutijo celo življenje, posebno še tudi za to, ker uvidijo, da so domačinom na potu. Angelj božji, čigar glas je Kosar spoštoval ter zvesto poslušal, pripelje g-a torej srečno na kraj, kjer ga je ljubi Bog hotel imeti, injesen 1. 1842. najdemo ga v Celovcu v bogoslovju. Mati mu da to jesen lepše platno za perilo, in oče mu omisli gosposko suknjo, in ko odpre svojo mošnjo in šteje sinku svoto za pot v Celovec, se mu vidi, da se mu letos manj mili dati denar. Nikoli še pa mati ni imela toliko opraviti, kakor tisto jutro, ko se je mladi bogoslovec poslavljal od svojih starišev in ko je vezala culico ljubljenemu sinku, da se poda na pot v duhovšnico. Mati tudi ni nikdar tako dolgo gledala za odhajajočim Franom, kakor tu jutro, in svetla solza, ki se je utrnila v njenem očesu, ni bila več solza britke skrbi, nego solza vesele hade, ker njena materina ljubezen bila je že na pol pota, ali recimo rajši, bila je tako rekoč že na cilju, ko je bila prepričana, da bodo njenega sina preoblekli v duhovno suknjo. Kosar še ni bil nikdar prav trdnega zdravja, a v semenišču bil je Se bolj bolehav, kakor sicer. Bled in suh hodil je po hramu, in upadeno njegovo lice bilo je uzrok, da niso le njegovi semeniški predstojniki, nego ') Ps. 33, 6. tudi vrstniki njegovi sigurno sodili, da ga bo bela žena vzela prej, kakor bo dovršil bogoslovske Studije. Tako sodijo ljudje. A »moje misli niso vaše misli, in vaša pota niso moja pota, praviGospod;ker kolikor je višje nebo od zemlje, toliko višj6 so moja pota od vaših potov, in moje misli od vaših mislij«1) in tako je ljubi Bog storil, da je bolehni Kosar preživel vse svoje zdrave sošolce. Bog pridene pa še jeden križ ter mu ga naloži na njegova mlada ramena, in tako tepe že mladeniča, naznanjajoč mu, da ga sprejme med svoje Ijube otroke. »Kogarnamreč Gospod ljubi, gapokori, in tepe vsacega, katerega sprejme za otroka.«2) Kosarjeve oči so namreč tako oslabele, da so mu zdravniki prepovedali vsako čitanje in pisanje, ker je bila sicer nevarnost, da ga oči popolnem zapustijo in da oslepi. Bogoslovec slep in vendar naj bi se toliko učil, naj bi čital po opominu sv. Jeronima noč in dan sv. pismo, da se njegova trudna glava, kadar ga premaga spanec, skloni v odprto knjigo, da si odpočije. To je po pravici velik križ za mlada ramena, zlasti pa še za tako ukaželjnega mladeniča, kakor je bil Kosar. Pri vsem tem pa je bil vedno vedrega in veselega lica- in je zapisal v svoj cvetnik besede: »Otožnosti in obupnosti ne pustim k svojemu hramu«,3) in se je tolažil, vedoč, da se zlato v ognju čisti, in da »je dobro možu, ako jarem nosi od mladih nog.«1) ') Iz. 55, 8. *) Hebr. 12. i:. :)i Sv. Fil. Ncri. 'i Tren. 3, 26.