210
J. Kržišnik: Žaloba.
Turkom toliko ljudij, da bi jili bilo dosti za tri velike župnije. 0 čem Črnogorci žive, nam pridigar ni povedal. Ker ni verjetno, da bi jedli kamenje, mislim,   da mora biti v njih gori veliko zlata.   To pa sodim
v
po tem, ker se imenuje glavno njihovo mesto Cekinje. Smihelski fant nam je pravil še veliko, veliko drugih prigodeb, ki so se vržile v stare in nove čase na Turškem in Savljanskem ali sem jih do malega pozabila, najbolj zato, ker stara glava moja ne ohrani več lahko, kar pride vanjo. Tudi je v ti pripovedki vse mrgolelo neznanih imen, ki se izmaknejo rada iz spomina še mlademu človeku, nikar meni sedemdesetletni pokveki. Ko je bila pridiga končana, nazdravili so si veseljaki še jedenkrat, potem pa so plačali in šli ne vem ali domov ali pa morebiti v kako drugo krčmo. Po njih odhodu pokliče sodnik natakarico in jo vpraša: Kaj ne, da je ta vrli mladič, ki nam je povedal toliko mičnih rečij, kakov dijak, ki se pripravlja v Gradci ali pa na Du-naji za profesorja? Naša Marijčka, ki je samopašno in malo preglasno dekle, zagrohota se gospodu na vse grlo in mu veli: Ta dečko se pripravlja za tistega profesorja, ki vam bo pomeril in urezal hlače in suknjo, ako ga boste hoteli počastiti s svojimi naročili: on je krojaški pomočnik. Gospodje so se začudili in z rokami počili, sodnik pa je dejal: Taka novica se ne sliši vsak dan. Blagor si ga župniji, katera ima tako zvedene rokodelce. Kadar bom fanta srečal, podal mu bom roko in čestital na učenosti. Uveril sem se zdaj in še v marsikateri drugi priliki, kako bistre in uka željne glave so prosti Dolenjci in da ne potrebujejo ničesa drugega nego pametnih učiteljev in zdušnih vodnikov. Do zdaj jih imajo še premalo ali sčasoma jih bodo dobili dovolj za vsako koristno delo in potem se bodo kosali lahko brez straha, da bi zaostali, tudi z najmodrejšimi in spretnejšimi narodi našega cesarstva.  —                                                                   (Dal3e prihodnjič.)
^friroda mlada se raduje, Po logu hodim tih in sam, Srce mi rahlo bol boluje, A za zlato je vse ne dam.
Ve duši milozlate sanje Ljubo se mi narajajo, Obrazi sreče nekedanje Lehno mi v duhu vstajajo.
v
Z a 1 6 b a.
Prijazno se v srce prisineje Nebesnolep in svež obraz, Miloto mi ve prsi veje, Žalobo tajno čutim jaz.
Priroda mlada se raduje, Po logu hodim tih in sam, Srce mi rahlo bol boluje, A za zlato je vse ne dam.
J. Kržišnik.