k POROČAMO: 8. GROSSMANNOV FESTIVAL LJUTDIVIER IOCEIMA: NAJSTRASNJESANOČ, VIIVIEIVIU KRALJA, ITD. PREBRALI: PESMI LEDU ll\l OGNJA, KRALJESTVO NOČI IZOBRAŽEVANJE: FILMSKE MEDZVEZDNICE 3 KRATKA ZF ZGODBA: Vid Pečjak GOSPOD NIKDO
Jašubeg en Jered
ISSN 1855 - 6434
Fanzin za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor ter svet Drugotnosti
Izdajatelj:
Bojan Ekselenski
Ljubljanska cesta 5A, 3000 Celje
Društvo Zvezdni prah Maribor Stritarjeva 24, 2000 Maribor
GSM: +386 40 642 356 (Bojan) E-posta: bojan.ekselenski@gmail.com Internet: www.drugotnost.si
Urednik in oblikovanje: Andrej Ivanusa Uredniški odbor: Amedeja M. Ličen
Ilustracije/fotografije na naslovnici: Udelezenci parade propada na 8. Grossman-novem festivalu v Ljutomeru 2012, vse foto Andrej Ivanusa (ANI).
Copyright © 2012 Bojan Ekselenski Vse pravice pridrzane.
Besedila, slike in oblikovne resitve je prepovedano kopirati na kakrsenkoli način brez dovoljenja izdajatelja.
NOVOPEČENI
■	Kje ste novi avtorji?
Verjamem, da je v Sloveniji precej ljubiteljev in ljubiteljic fantazije, znanstvene fantastike in hororja, ki imajo tudi ustvarjalno energijo. Zal nimamo nobenega periodicnega glasila, ki bi redno objavljalo in s svetovanjem pomagalo avtorjem pri njihovih prvih korakih v svet ustvarjalnosti. Prav Jasubeg en Jered torej orje ledino.
■	Kaj lahko avtorji pričakujete?
Vsako delo bo slo skozi nekaj rok. Prvo sito je pravopisno, torej skladnja in pomenoslovje. Nadalje gre skozi vsebinsko pretresanje. Ne bomo iskali napak, temvec kvaliteto. Objavili bomo dve ali tri najkvalitetnejse zgodbe. Objavili bomo zgosceno oceno vsakega prispelega dela, pri cemer bomo avtorjem svetovali, kako naprej.
■	Kam poslati svoje umetnine?
Svoje umetnine posljite na e-naslov: bojan.ekselenski@gmail.com
t. \
V tokratni stevilki je znova nekaj strani v rubriki POROČAMO. Udaril je že osmi festival Grossmann. Zal je tokrat vreme pokvarilo parado zombijev in drugih posastkov. Bili smo gostje na FFK - festivalu fantasticne knjizevnosti v Pazinu v Istri na hrvaskem. Nekaj igricarjev pa se je vrnilo iz Opatije, kjer so tekmovali na Liburniconu. Kaj hocemo, pri sosedih se dogaja mnogo, mnogo vec kakor pri nas.
^ Več na straneh od 6 do 13.
Gledali smo filme v kinu in na domacem DVD-predvajalniku. Ogledali smo si in ocenili filme Najstrasnejsa noc, V imenu kralja, Kronika in TV nadaljevanko Vojna prestolov, prva sezona. Pravkar je v nasa kina prispel film Total Recall (2012), mi pa smo nostalgicno pogledali kako je videti prvi Total Recall (1990).
Več na straneh od 14 do 19.
Nikoli nismo ravnodusni do knjig, se posebej ce so ta 'prave' in z nasega polja zanimanja. G. R. R. Martin je legenda in nikakor ne moremo mimo njega. Ocenili smo Pesmi ledu in ognja, prvo knjigo iz njegove serije Igra prestolov. Takoj zatem je prvenec Sarah Jerebic, zanimiva knjiga iz vampirske-ga sveta z naslovom V kraljestvu noci. Prebrali smo se knjigo nasega 'prvega' slovenskega dobitnika ESFS encouragement award na Eurocon 2012 Zagreb. Kruta, zanimiva vsebina, odlicen prvenec in se kaj vec!
Več na straneh od 20 do 24.
Intervjuja v tej stevilki ni, je pa tretje nadaljevanje 'izobrazevalnega programa' o filmskih medzvezdnicah. Tokrat so med drugimi opisani najgrsa in najbolj resnicna.
^ Več na straneh od 28 do 31.
Literarna bera obsega velik del te stevilke. Svoje zgodbe in pesmi so nam poslali Vid Pecjak, Edo Rodosek in Bojan Ekselenski. Tanja Mencin pa je prispevala drazilnik iz svoje se neobjavljene vampirscine Carodejka.
^ Več na straneh od 32 do 43.
OCENJEVALNI STANDARDI
Za ocenjevanje filmov v kinu in na DVD ter knjig uporabljamo naslednja merila: Film v kinu:
•	2,0 - zgodba (njena izvirnost, izvedba v scenaristicnem pomenu, ipd.),
•	1,5 - izvedba (glasba, reziserski prijemi, kamera, posebni ucinki),
•	1,0 - igra (verodostojnost igre, vzivetost v vlogo, prepricljivost, ipd.),
•	0,5 - tehnicna kvaliteta izvedbe (3D, kvaliteta slike, zvoka).
DVD film:
•	2,0 - zgodba (isto, kot pri filmu v kinu),
•	1,0 - igra (isto, kot prej),
•	0,5 - oprema skatle (bonusi, kvaliteta ovitka, dodatne vsebine),
•	0,5 - razmerje cena / kvaliteta (kaj dobis za zahtevan denar),
•	1,0 - tehnicna kvaliteta dobljenega (kvaliteta slike, zvoka).
Knjiga :
•	VSEBINA (max. 5,0)
•	3,0 - zgodba (njena izvirnost in njeno vodenje od zacetka do zadnje strani),
•	1,0 - izvedba ideje (zanrska umescenost, preseganje ali stapljanje zanrov)
•	1,0 - podajanje zgodbe (jezikovna vsecnost, izvirnost, jezikovna barvitost v skladu z zgodbo, ipd.),
•	OBLIKA (max. 5,0)
•	2,0 - oblikovanje (kako je knjiga oblikovana, prelom knjige, ipd.),
•	2,0 - spletna podpora in vsebinski dodatni bonboncki,
•	1,0 - dobljeno za denar ali razmerje cena / kvaliteta (kaj dobis za svoj denar v primerjavi s primerljivo konkurenco).
Najvisja mozna ocena v vseh primerih je 5! Tako, zdaj veste kaksna so merila. Pri vsakem opisu bo analiza, kje je izdelek dobil in kje izgubil ter seveda skupna ocena.

PIŠITE!
Bojan Ekselenski
Slovenija na področju žanrskih umetnosti nima veliko za pokazati. Pravzaprav lahko pokaže samo nekaj partizansko delujočih musketirk in mušketirjev. Največji problem nase avtorske scene je pomanjkanje kvalitetnih krajsih proznih del. Na razvitih literarnih trgih dobesedno vre od ponudbe kratkih proznih del. Že sosednja Hrvaska ima odlični magazin Sirius B, naslednika nekdanje legende v svetovnem merilu. Žakaj je pri nas primanjkljaj? So nasi avtorji kaj slabsi?
Odgovor na prvo vprasanje je preprost. V Sloveniji avtorji kratke fiktivne proze nimajo kje objavljati. Nimamo niti ene same tiskane literarne publikacije, namenjene fiktivni prozi. Sele v zadnjem času se je pojavilo nekaj spletnih strani, namenjenih tosortni literaturi. Edini medij, ki je namenjen tudi kratki fikčiji, je ta fanzin. Žal je odziv silno skromen. Del vzroka je tudi strah potenčial-nih avtorjev pred nekonstruktivno kritiko.
Drugo vprasanje je kompleksnejse. So nasi avtorji slabsi? Prav gotovo so enakovredni tujim avtorjem. Žal pa so moznosti objave v slovensčini silno omejene. Ta omejenost je najbrz temeljni vzrok za silno sibko produkčijo. Od zelo malo produkčije je tezko pričakovati veliko kvalitete. Žal je realnost taksna, da letno spravimo skupaj največ eno zbirko zgodb. Druga poslediča fizično pičle ustvarjalnosti je ustrezno ozji zanrski razpon.
Moznosti za več ustvarjanja v danih okolisčinah je nekaj, vendar bo potreben čas za primerni preboj. V Sloveniji imamo rečimo Prozni slem, Fabulo ipd. Žal pa ti
bralni dogodki niso preveč prijazni do spekulativne proze. Vendar s(m)o avtorji sami krivi, saj ne nastopamo v primernem stevilu.
Naslednja moznost je revija, namenjena spekulativni literaturi. Seveda pa je vprasljiv poslovni model taksne revije, saj je slovenska kultura zelo neprijazna do vsega, kar disi po zanrskemu ustvarjanju. Pot do javnih sredstev je skoraj zaprta, a prodaja je otezena zaradi nenavadnosti nasega trga.
Kaj naj rečem za zaključek? Avtorji, kolikor vas je, in se se »skrivate«, začnite posiljati svoje izdelke v ta fanzin in na spletne portale, ki objavljajo kratko prozo (Futurum.si, Drugotnost.si (ta bo kmalu zamenjan z Otherworld-sff.eu ali Žvezdni-prah.si). Pozanimajte se za delovanje literarnih drustev v vasi blizzini. Iz izkusenj vem, da je članstvo teh drustev prijazno in s primernim vključevanjem v delovanje drustva se fama glede zanrs-ke literature hitro razbije. Tukaj je tudi Drustvo Žvezdni prah ...
ZVEZDNI	I
magazin Drugotnosti
biildilihi ' färtt&ilja ' ^m^ljhlu ' hrl-ntinalka
RAZPIS ZA OBJAVO SPEKULATIVNIH ZGODB IN PESMI
Drustvo ustvarjalčev spekulativnih umetnosti ŽVEŽ-DNI PRAH Maribor, razpisuje netekmovalni natečaj za objavo spekulativnih zgodb in pesmi za prvo zbirko spekulativnih zgodb ŽVEŽDNI PRAH. Namen natečaja je pridobiti kvalitetna spekulativna dela za objavo.
Zaključek natečaja je 30. september 2012.
Predvidoma bomo zgodbe in pesmi objavili v dogovoru z avtorjem v revijalni, knjizni ali digitalni (e-publikačija) obliki objavili do konča leta 2012.
Na natečaj posljite vašo zgodbo ali pesmi, ki so s področij:
•	znanstvena fantastika,
•	fantazija,
•	horor (grozljivka),
•	kriminalka.
Žgodba naj bo dolzine največ 6 avtorskih pol (96 strani ali 172.800 znakov s presledki). Pesmi naj bodo največ tri, poljubne dolzine. Besedilo naj bo v elektronski obliki (DOC, DOCX, ODT, ipd.) in naj ne bo oblikovana, poudarjeni naj bodo le naslovi.
Komisija v sestavi:
•	Amedeja M. Ličen,
•	Ruza M. Barič,
•	Bojan Ekselenski in
•	Andrej Ivanusa,
ki so vsi člani drustva, bo očenila vse prispele zgodbe ali pesmi in se odločila o uvrstitvi besedila v izbor. Na njihovo odločitev pritozba ni mozna.
Avtorjem bomo poslali obvestilo o (ne)uvrstitvi s kratkim sporočilom in pojasnilom o odločitvi. Ž izbranimi avtorji bomo sklenili ustrezno avtorsko pogodbo. Žgodbo posljite v elektronski obliki na e-naslov:
info@zvezdni-prah.si
ali v drugi digitalni obliki (USB ključek, CD) na naslov
Društvo ZVEZDNI PRAH Stritarjeva 24 2000 Maribor.
B, FLSTIVAL FhHTUSUE HICÄ niMAlFi VINA
GROSSMANN
V Ljutomeru so letos osmič priredili Grossmann - festival fantastičnega filma in vina v času od 16. do 21. julija.
Med mnogimi zanimivostmi na festivalu je zagotovo atrakcija številka ena britanski mojster animacije Lee Hardcastle, ki navdusuje s krvoločnimi in duhovitimi kratkimi filmi, ki nikakor niso za otroke.
V različnih kategorijah so podelili hude mačke in sicer za najboljsi celovečerni film, kratki film, glasbeni dokumentarec, življenjsko delo, za najboljsi film Male delavnice groze in pripravili nominacijo za Melies d'Or - nagrado za najboljsi evropski fantastični kratki film, ki jo na koncu letnega festivalskega cikla podeli EFFFF.
Hudi maček za najboljsi celovečerni film sta prejela kar dva filma: Medtem, ko si spala (Mientras duermes), rezija Jaume Balague-ro (Španija) in Izrojeno (Inbred), Alex Chandon (Velika Britanija).
Hudega starega mačka za ziv-ljenjsko delo je častnemu gostu, reziserju Goranu Markoviču podelil Dinko Tucakovič, reziser otvoritvenega filma Doktor Ray in hudiči.
Ševeda niso pozabili na drugo zabavno plat zivljenja - vino. Tudi tukaj so podelili hudega mačka.
Dogajanje v sestih festivalskih dneh je bilo zelo obsirno, naporno in zabavno. O samem festivalu si preberite nase daljse poročilo v rubriki POROČAMO na naslednjih straneh.
(AI)
Lee Hardcastle
Jaume Balaguero
Alex Chandon
NOVO PRI Ph-RED
Danila Žorž: Čarni angel
Zala je dekle s podezelja, njena zrelejsa prijateljica Brita pa je iz čefurskega predela Ljubljane, obe isčeta poti iz svojega okolja. V drugem letniku gimnazije jima leta 2010 padeta v zivljenje kot meteorita dve vroči zemljici: čaranje s kristali ter novi sosolec Amedej iz diplomatskih krogov, sladek lepotec, v katerega se v trenutku zaljubijo vse Zaline sosolke.
Danila Zorz se je rodila 14. septembra 1979 v Ljubljani. Pisati je začela v osnovni soli. V srednjesol-skem obdobju, leta 1996, je napisala enodejanko Časovni popotnik in leto pozneje novelo Srečanje. Leta 2000 sta izsla roman Poskus in eno-dejanka Odiseja. Leta 2008 je izsla kratka detektivka za otroke, Primer letečega kovčka. Leto pozneje je sledilo nadaljevanje Primer neznanega letečega predmeta. Zadnja knjiga Čarni Angel je izsla aprila 2012, ki je prvi del sage PRAVI ŠVET.
Natalija Nanevska Duričič:
Otroci Avalona
Avalon je onstranstvo, prebivali-sče vil, mitoloskih bitij in pokojnih. Tam se znajde Beti, na videz čisto običajna, primerno razvajena ljubljanska osmosolka. Večkrat. Ji bo uspela vrnitev? Vrnitev kam? Tja ali nazaj? Od kod ideja o Avalonu? Avtorica pravi, da izhaja ideja iz misli v knjigi Marka Twaina Jenkiji na dvoru kralja Arturja, ki jo je brala, ko je bila stara toliko kot njena junakinja. Knjiga je prvenec in prva iz njene sage POZABLJENI.
(AI)

Več informacij: PRODUKCIJSKA HIŠA RED Ph RED, zavod za užitke branja Bled * www.ph-red.net
TIN TIN JE VREDEN 1,3 MILIJONA EVROV
V okviru Evropske prestolnice kulture (EPK) Maribor 2012 je bilo v juniju 2012 razstavljenih 159 del 142-tih vrhunskih evropskih avtorjev stripa. To je bil eden od vrhuncev dogajanja v Mariboru v okviru EPK. Razstavo je pripravil Aleksander Buh, lastnik Strip.art.nice Buch, edine specializirane trgovine s stripi v Sloveniji.
Večina razstavljenih je bila iz zasebne zbirke Mladena Novako-viča, clana hrvaskega drustva ljubiteljev stripa Strip forum. Tako so
v njegovi zbirki originalne stripov-ske table, ki jih obicajno avtorji in založniki zavržejo, ko je strip natisnjen. Dela slovenskih stripovskih avtorjev pa so v njihovi lasti. Ljubitelji prav zaradi redkosti tabel in njihove visoke vrednosti zelo neradi odstopijo dela za razstave. Da je to res, prica nedavno prodana originalna naslovnica belgijskega stri-povskega junaka Tin Tina za 1,3 milijona evrov.
Razstava je prikazala zgodovino evropske stripovske produkcije s poudarkom na francoskih, belgijskih, italijanskih in angleskih risar-
jev ter produkcijo striparjev iz nekdanje Jugoslavije, predvsem iz Hrvaske, Srbije in Slovenije. V svetu je strip najbolj cenjen na Japonskem, saj tam izdajo vec stripov kakor knjig.
Med drugimi si je bilo mogoce ogledati Zagorja (Ferri), Alana Forda (Secchi, Raviola), Zvitorepca (Muster), Pink panterja (McLusky), Barona Minhausna (Lobacev), Erazma Predjamskega (Herceg), itd. Avtor razstave je predstavil se dva nova strip albuma, drugi del integrala dekalog V-VIII in Druzinske zgodbe Zorana Smiljanica. (AI)
V prvi polovici 2012 je pri nas po podatkih iz COBISS izslo (ali je v
pripravi) osem knjig, ki so jih bibliotekarji Narodne in univerzitetne knjiznice oznaäli kot (znanstveno) fantasticna proza, ko so jim dodeljevali CIP in ISBN stevilko. Seznam obsega le tista dela, ki so oznacena kot monografija (knjiga). (AI)
Karlin, Alma M.; Isolanthis : roman o potopu celine / iz nemscine prevedla Mateja Ajdnik Korosec / zaloznistvo in izdelava: Sanje, 2012 / ISBN 978-961-274-130-3 (v pripravi)
Hren, Gaja; Pokora Luciferjevega odposlanca / zaloznistvo in izdelava: Ekslibris, 2012 / ISBN 978-961-6838-38-2 (v pripravi) Nanevska Duričič, Natalija; Otroci Avalona / zaloznistvo in izdelava: Ph RED, 2012 / ISBN 978-961-6849-04-3 (trda vezava) ISBN 978-9616849-06-7 (brosirana)
Osojnik, Iztok; Svinje letijo v nebo (utopični roman) / zaloznistvo in izdelava: Kulturno-umetnisko drustvo Police Dubove, 2012 / ISBN 978961-92946-9-7
Tomšič, Marjan; Uroki polne lune (e-knjiga) / zaloznistvo in izdelava : Studentska zalozba, 2012 / ISBN 978-961-242-445-9 (ePUB; www.zalozba.org;www.itunes.com)
Vrhovec, Iztok; Naslov Veliki mojster magnetov / zaloznistvo in izdelava: Ved, 2012 / ISBN 978-961-6814-60-7
Blažič, Mateja alias Marget Belami; Obzidano mesto (prvi del trilogije Varuhi skrivnosti] / zaloznistvo in izdelava: Mladinska knjiga / ISBN978-961-01-1825-1 (ponatis)
Blažič, Mateja alias Marget Belami; Otok vračev (drugi del trilogije Varuhi skrivnosti) / zaloznistvo in izdelava: Mladinska knjiga, 2012 / ISBN 978-961-01-1826-8 (ponatis)
KSEVT
V Vitanju so 6. septembra 2012 svecano odprli Kulturno sredisce evropskih tehnologij - KSEVT. Zgradba se zdi, kakor da lebdi v prostoru, deluje nekako kot leteä kroznik. Prva razstava je posvece-na Hermanu Potocniku Noordun-gu, ki je pionir poletov v vesolje, saj je v svoji knjigi Problemi voz-nje v vesolju postavil temelje danasnji tehnologiji. Seveda pa to ni edini dogodek. Do konca leta bodo sledili se dogodki s skupnim naslovom Orbitalne oscilacije. 22. decembra 2012 bodo obelezili 120-letnico rojstva H.Potocnika. Objekt so zasnovali biroji Bevk Perovic arhitekti, Dekleva Gregor-cic arhitekti, Ofis arhitekti in biro Sadar+Vuga.	(AI)








AVATAR 2, 3 IN 4?!
Po besedah igralke Sigourney Weaver bi se naj istocasno snemala kar tri nadaljevanja kultnega filma Jamesa Camerona AVATAR. Menda bi se naj snemanja pricela jeseni 2012. V intervjuju je povedala, da ji ni znano koliko casa bi naj trajalo, se pa snema skupaj, da se znizajo stroski produkcije. Menda James Cameron ne pocne nic drugega, kakor da pripravlja mnozico avatarjev. Producent Jon Landau je namignil, da bo Avatar 2 ugledal luc sveta v zacetku leta 2014. Pos-ledicno bi Avatar 3 prisel v kina leta 2015 in Avatar 4 leta 2016.
(po Sci-Fi Movie povzel AI)
O ŽIVLJENJU, VESOLJU IN SPLOH VSEM
»BOŽJI« DELEC
V zacetku julija so v zenevskem CERN objavili novico, ki se je kakor blisk razsirila po vsem svetu. O njej so debatirali vsi, tako laiki kakor strokovna javnost. Potrdili so nam-rec obstoj Higgsovega bozona, ki je »zadnji« delec v teoriji standardnega modela vesolja. Vendar pa je s tem potrjena teorija, ki razlaga zgradbo samo vidne materije, ta pa predstavlja mogoce 5% vsega Vesolja. Se vedno ni razjasnjeno kaj sta temna materija in temna energija.
»Mislim, da ga imamo. Dosegli smo mejnik v nasem razumevanju narave. Odkritje delca, ki se ujema s Higgsovim bozonom, odpira poti k bolj natancnim studijam, iskanjem statistik, ki bodo pokazale zna-cilnosti novega delca, lahko pa bomo osvetlili tudi druge skrivnosti nasega vesolja,« je povedal izvrs-ni direktor Cerna Rolf Heuer.
Peter Higgs je po koncu konference dejal, da gre za neverjetno stvar in da je pocascen, da se je zgodila se v casu njegovega zivljenja.
Idejo za posebne delce, bozone, v katero skupino sodi tudi higgsov
bozon, je dal indijski fizik Satyen-dra Nath Bose (1894-1974) okrog leta 1920. Na osnovi njegovega priimka so delci tudi poimenovani.
Haron (odkrita 1978), Hidra, Nix (obe 2005) in zacasno poimenovana S/2011 (2011).
TELESKOP E-ELT
Vseh 15 drzav clanic ESO (European Southern Observatory) je odlocilo, da se v Cilu na vrhu gorovja Cerro Armazones zgradi najvecji teleskop na svetu z 39-metrskim zrcalom z imenom E-ELT (European Extremly Large telescope). Gradnja se bo zacela konec letosnjega leta in trajala do 2022.
Slika je umetniska predstavitev projekta. Pred tem bodo dograjeni se drugi veliki teleskopi, kot sta TMT (Thirty Meter Telescope) na Havajih in SKA (Square Kilometre Array), radijski teleskop. Obetajo se nam novi pogledi v vesolje.
RADOVEDNOST NA MARSU
Marsovski znanstveni laboratorij Curiosity (Radovednost) je uspesno pristal v kraterju Gale na Marsu 6. avgusta 2012. Z Zemlje so ga izstrelili 26. novembra 2011. Naloga sest-kolesnega vozila, tez-kega 900 kilogramov, je raziskati moznosti za naselitev Marsa. Zbiral bo podatke o klimi in geologiji planeta. Prav tako bodo ti podatki slu-zili za pripravo cloveskega poleta na rdeci planet. Seveda ob tem iscejo se podatke o obstoju zivljen-ja na Marsu. Vozilo ima pogonski sistem na hidrazin. Znanstveni instrumenti pa se napajajo s pomo-cjo solarnih celic.
PLUTON IMA VEČ LUN
Teleskop Hubble je v juliju 2012 posnel se peto Plutonovo luno, ki je dobila zacasno ime P5. Ostale so
(vse AI)
PLANET HUMORJA
Torej, velecenjeni gospod, Vi trdite, da bo v bodočnosti mogoče posneti vse vaše življenje na en sam video. Hm, zanima me le-to, kdaj boste našli čas, da si ga ogledate?!
Fotografi so pravi nasilnezi. Najprej namerijo nate, zatem ustrelijo
in nato te se obesijo na steno.
***
Črna luknja nastane tam, kjer Bog deli z nic!
***
Zadnjic sem srecal Elvisa Presleya. Sedel je med Bigfootom in Chewbacco
v vesoljski ladji na potovanju na planet Sirius IV.
***
Dva vodikova atoma pijeta v baru. Prvi: »Izgubil sem elektron!« Drugi: »Si preprican?«
Prvi: »Ja! Sem pozitiven ...!«
***
Življenje na Zemlji je drago. Ima pa vsaj to prednost, da dobimo vsako leto brezplacen izlet okrog Sonca.


THIS SEfll JS RESER
FOR HUMANS Of
NON-HUIMANS BflNN'EDf
iL:
POROČAMO
HUDI MAČKI
Andrej Ivanuša
Na osmi Grossmannov festival v Ljutomeru nas je vabil plakat z osmičo v obliki okrvavljene mesarske kljuke, ki ga je znova oblikoval vodilni slovenski umet-niski kolektiv Laibach Kunst. Ždaj lahko rečemo, da je iz »gostilniske« domisliče zrasel polnokrvni(!) festival evropskega formata, ki so ga Prleki vzeli za svojega. Pa tudi vsi obiskovalči, saj so z vseh strani Evrope prihajale same pohvale v superlativih.
Posrečen spoj bozanskih degustačij odličnega slovenskega vina in pretepaskih posasti, krvoločnih kibor-gov, okorelih zombijev, gorskih prikazni, kultnih retrospektiv, osupljivih razstav, atraktivnih delavnič in peklenskih končertov! Bili smo torej se na eni divji voz-nji s soferjem Hudim mačkom!
MALO ZGODOVINE
Festival so prvič pripravili 2005 ob stoletniči slovenske kinematografije v Ljutomeru. Tukaj so »po naključju« nastali prvi metri slovenskega filma v reziji dr. Karola Grossmanna. Na pobudo Filmske prakse PLAN 9, Prleske razvojne agenčije ter s pomočjo evropskih strukturnih skladov so priredili enega prvih mednarodnih filmskih festivalov pri nas, ki je posvečen zanrski kinematografiji. Ob izbranem in nekonvenčio-nalnem filmskem programu je bila od samih začetkov na festivalu prisotna tudi večina avtorjev prikazanih filmov, kar je za slovenske razmere skoraj nepredstavljivo. Danes je to eden od najzanimivejsih filmskih dogodkov v Evropi.
RECEPT ZA FESTIVAL
Glavna jed festivala je poseben filmski program, namenjen pravim filmskim ljubiteljem, entuziastom brez predsodkov ter tistim, ki so pripravljeni eksperimentirati z mejami dobrega okusa in morale. V jedru dogodkov so fantastični, grozljivi, divji in kultni filmi, ki predstavljajo presezke ustaljenih zanrskih obrazčev.
Organizatorji zzelijo opozoriti na dejstvo, da je žanrski film po svoji eksploatacijski naravi idealen za območje
flmmrmriiHEUKUM mm
fl-J J*| ^ UcW/SmUi' W
domače filmske produkcije, ki se zaradi geografske omejenosti ne bo nikoli mogla otresti niz-koproračunskega predznaka. Žanrskemu filmu namreč uspeva ravno to -znotraj ustaljenih obrazcev, ki so prijazni tako do gledalca kot proračuna filma, prikazovati vizualno in vsebinsko privlačne in dostopne zgodbe, subverzivnejšim žanrskim avtorjem pa celo ustvarjati večne filmske kulte. Ti tudi krojijo filmsko zgodovino, a to navadno niso komercialne uspešnice ali filmi, ki si jih sposodite za vogalom v prvi videoteki. To so drzni in nevarno kreativni filmi, nastali v krvavem potu navdihnjenih posameznikov, ki jih njihov čas običajno zavrača, saj poleg kršenja in preseganja estetskih tabujev prinašajo tudi vedno nelagodno, a nujno družbeno samorefleksijo. Ravno zato so tako pomembni, potrebni nege, spodbud in promocije, še posebej v okoljih z majhnimi filmskimi trgi, ki se zlahka ujamejo v past snobovskega artizma ali brezumne komercializacije. (Koneč čitata!)
Od leta 2010 je Grossmannov festival fantastičnega filma in vina član Evropske federačije festivalov fantastičnega filma (EFFFF).
NAGRADE HUDI MAČEK
Na zaključni slovesnosti, ki je bila v soboto 21. julija, so bile podeljene naslednje nagrade:
•	Hudi maček za najboljsi čelovečerni film sta prejela kar dva filma in sičer: Medtem, ko si spala (Mientras duermes), rezija: Jaume Balaguero (Spanija) in Izrojeno (Inbred), rezija: Alex Chandon (Velika Britanija). Žirija v sestavi Slobodan Šijan, Phillip Bergson in Christian Hallman se je izjemoma odločila, da bodo nagrado letos enakomerno razdelili.
•	Hudega starega mačka za zivljenjsko delo je častnemu gostu, reziserju Goranu Markoviču podelil Dinko Tucakovič, reziser otvoritvenega filma Doktor Ray in hudiči in ravnatelj Muzeja Jugoslovanske kinoteke.
•	Hrupnega mačka za najboljsi glasbeni dokumentareč Fanzini z Marsa (Fanzini sa Marsa), rezija: Siniša
Dugonjič (Šrbija), je podelila zirija v sestavi Igor Vidmar, Zdenko Franjič in Igor Bašin.
•	Šlakov hudi maček za najboljsi kratki film je podelila zirija v sestavi Magnus Paulsson, Aleš Blatnik in Leo Oblak filmu Ujeta ptica (The Captured Bird), rezija: Jovanka Vuckovic (Kanada).
•	Melies d'Argent - nominacija za Melies d'Or, nagrado za najboljsi evropski fantastični kratki film je prejela Legenda (Leyenda), rezija: Pau Teixidor (Španija). Nagrado Melies d'Or podeljuje Evropska federacija festivalov fantastičnega filma. Letos jo bodo izbirali na mednarodnem festivalu fantastičnega filma v Šit-gesu v Španiji, ki bo potekal od 4. do 14. oktobra.
•	Najboljse vino festivala je Renski rizling izbor 2009 (PRA-VinO Čurin-Prapotnik). Nagrado je podelila vinska kraljiča Šlovenije Martina Baškovič.
•	Na letosnjo Malo delavnico groze se je prijavila samo ena ekipa pod taktirko Marka Ficka. Rezultat je kratka grozljivka Krvava želja.
•	Na tekmovanju za Kraljico krika/Norega kralja, ki ga je vodila VIP voditeljica Sonya Scarlet, je zirija v sestavi Jaume Balaguero, Alex Chandon, Julian Richards, Lee Hardcastle, Tim Cooper in Billy T. Cooper izbrala kar dve kraljici, mlado Ilono iz Budimpeste in lansko zmagovalko Tamaro Langus. Nori kralj je postal mladi Magnus Pedersen iz Nor-veske.
VREME JE ...
Na festivalu je bilo prikazanih 55 kratkih filmov in 38 celovečercev. Ves teden je bilo vreme organizatorjem v pomoč, razen v soboto. Udelezenci so se ves dan maskirali in pripravljali na najbolj nori dogodek Parado propada/Doomsday Walk, a je bil zal dez močnej-si od konca sveta. Tako so se udelezenci z veseljem nastavljali fotografom in na teh straneh, kakor tudi na naslovnici, je nekaj fotografij najbolj uspelih mask.
Scenarist in dramski pisec Goran Markovič (stoji, levo) je prejel nagrado HUDI STARI MAČEK za življenjsko delo. Njegovi so kultni filmi Tito in jaz, Že videno,Variola vera, Zbirni center, Nacionalni razred, itd. Nagrado mu je podelil član komisije Dinko Tucakovič (za govornico), režiser otvoritvenega filma Doktor Ray in hudiči in ravnatelj Muzeja Jugoslovenske kinoteke. Vse fotografije - foto ANI
Z urednikom fanzina JeJ sva tako prisla na festival v najbolj dezevnem dnevu, ki pa nikakor ni razbil niko-garsnje dobre volje. Ko sva se razgledovala, kam se naj napotiva, so nama z veseljem priskočili na pomoč mimoidoči, ki so bili odlično seznanjeni z vsem. Gostoljubnost Ljutomerčanov je osvojila srca vseh. Gostujoči reziserji so o festivalu govorili samo najboljse in bili so navduseni nad vsem, kar so doziveli.
Več o festivalu se na internetni strani:
www.grossmann.si
'EFEFKASTICNI' PAZIN
Bojan Ekselenski
ISTRA, DEŽELA VINA IN KNJIŽEVNOSTI
Istra je resnično svojevrstna deželica. Najbrž nikjer na tako majhnem mestu ni toliko dogajanja, povezanega s spekulativno kulturo in literaturo. Poleg treh množično obiskanih konvencij (marec - Istrakon, Pazin, avgust - Liburnikon, Opatija in oktober - Rikon, Reka) imajo celo »efefkastičen« Festival fantastične književnosti (FFK), o katerem bo tekla beseda. Število avtoric in avtorjev tematskih žbirk je toliksno, da žlahka napolnijo avtobus. Pa ne govorim o deželi ž nekaj 10 milijoni prebivalcev, temvec o žaledju, ki je cež palec okoli 3x vecje od Slovenije. Govorniki ob otvoritvah so pomembnejši lokalni politiki (podžupani in župani). Zraven sodeluje množica podpornikov in sponžorjev, ki radi sodelujejo v teh dogodkih. Taksen festival ižkoristijo ža promocijo turižma in dežele.
KORENINE PRVE SLOVENSKE UDELEŽBE
Z BOJANOVEGA ZORNEGA KOTA
Vsa žgodba se je žacela na letosnjem Euroconu v Zagrebu. Pri slovenski stojnici sva se srecala ž organiža-torjem festivala Davorjem Šišovičem. Povabil me je na 11. Festival fantažijske književnosti. Zraven je »padel« se Andrej Ivanusa s svojim ražnolikim literarnim opusom. Davorju sem kmalu poslal svojo knjigo Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet in Andrejevo žadnje delo Svetodrev. Šlovenscino obvlada dovolj dobro, da se je lahko podrobneje sežnanil ž najinima žadnjima knjigama. Na žacetku avgusta smo se dogovorili okoli podrobnosti udeležbe in Andrej je pripravil dovolj promocijskega gradiva drustva ustvarjalcev Zveždni prah.
Kaj je Festival fantasticne književnosti (FKK)? To je mednarodna književna prireditev. Na letosnjem 11. festivalu smo sodelovali avtorji iž 5 držav regije (Hrvaska, BiH, Šrbija, Črna gora in Slovenija).
NEKAJ O KNJIŽEVNEM FESTIVALU
FFK je namenjen predstavitvi regionalnega literarnega ustvarjanja na podroccju žnanstvene fantastike, fantažije in sorodnih žanrov. Osrednji dogodek je vsekakor predstavitev tematske festivalske žbirke. V letosnjem letu je bila tema literarnega ižživa vino. Avtorji iž stirih držav so napisali XX ZF&F žgodb, povežanih ž vinom. Tako smo imeli vinsko vampirscino, pa postapokalipticcno vinsko žgodbo ali celo planet ž oceani (rdecega) vina Vinotopijo. Ižbor je ižvedla komisija, saj stevilo prispelih del vedno žnatno prekasa možnosti iždaje. Tako so se v žbirki Priče o vinu nasle samo najboljse žgodbe.
Festival se odvija v Pažinu in partnerskem mestu. Vec-krat je žgodovina ali kaksna druga žnaalnost ižbranega mesta povežana ž aktualno tematiko festivala.
Letos je bilo partnersko mesto žanimiv Švetvincenat (tudi Šavicenta, Šavicjenta, Šan Vicenti, po slovensko Šveti Vincenc). Mimogredno, najstarejsi žapisi o kraju so iž leta 965, kot mesto pa je omenjen v žapisih iž leta 1025! To mesto je prižorisce žanimivega srednjeveskega festivala, kjer skoraj vsa hrvaska drustva ljubiteljev srednjega veka pokažejo utrip srednjeveskega turnirja in tudi življenja.
Ker se je letosnja tematika vrtela okoli vina, je lokalno ždruženje pridelovalcev in kletarjev poskrbelo ža žanimi-vo vinsko ižobraževanje. Kako je to videti? Vinsko ižobra-ževanje ni pijancevanje, temvec spožnavanje ž žnanostjo in umetnostjo vinske magije. A vec o tem pri opisu drugega dne festivala. Ob predstavitvi festivalske žbirke se sež-nanimo tudi s festivalsko temo sledecega leta. Tako imamo skoraj leto dni casa ža pripravo primerne žgodbe. Temeljni pogoj ža konkurencen nastop je ižvirnost, igranje ž besedami in sveža interpretacija idej. Na tem mestu je smiselno poudariti, da s festivalom živi dobrsen del mesta, saj se mestna in tudi županijska (pokrajinska) oblast žavedata pomena literarnega ustvarjanja.
Sfi

Goran Skrobonja iz Beograda predstavlja nov projekt založniške hiše Paladin iz Beograda. Na desni je Davor Šišovič, voditelj pogovora, s svojo nepogrešljivo dišečo elektronsko cigareto. Vse fotografije ANI
vodil predstavitev zbirke ZFF zgodb z imenom Istro-mancer. To je bil silno nenavaden projekt. Avtorji so napisali zgodbe, v katerih je moral obvezno nastopati Davor Siskovic. S to zbirko je mnozica avtorjev poklonila Davorju priznanje za izjemne dosezke na podrocju organizacije ljubiteljskih in literarnih dogodkov s pod-rocja ZFF ustvarjanja. Davor do tik pred predstavitvijo sploh ni vedel za ta projekt, ki ga je urejal priznani hrvaski avtor Zoran Krusvar. Mnozica avtorjev, ki so prisli v izbor za Istromancerja je dokaz o izjemni bogati ustvarjalni sceni.
Za zakljucek vecera smo se vsi preselili na eno najbo-ljsih turisticnih kmetij Istre. Tam so nam predstavili svoje hisne dobrote.
PETKOVA SCENA
Petek, 10. avgusta, je bil prvi festivalski dan. Dogajalo se je v velicastnem Pazinskem kastelu. Mimogrede, v Istri uporabijo besedo kastel za gradove, oz. trdnjave. Mirko Grdinič, organizacijski fant za vse, je najprej poskrbel za naso namestitev. Zatem smo se vsi zbrali ob vecerji v prijetni konobi. Nekateri smo se sele spoznavali z drucino, nekateri so bili ze stari macki (oziroma macke). Sledila je selitev na prvo prizorisce -Pazinski kastel. Osrednji prireditveni prostor je znotraj grajskih zidov. Festival je pozdravila Lucija Paro, predstojnica mestne uprave mesta Pazin.
Prvi vecer je bil namenjen predstavitvi literarnega ustvarjanja na podrocju ZFF v sodelujocih drzavah. Na sedeze za publiko sva razdelile predstavitvene prospekte nasega drustva, kar se je izkazalo za odlicno potezo.
V obliki pogovora z Davorjem smo se zvrstili gostje iz vseh petih sodelujocih drzav. Majhna slovenska ekspedicija je bila prva. Andrej je predstavil nase avtorsko drustvo Zvezdni prah s poudarki na nekaterih zanimivih knjiznih izdelkih nasega clanstva. Zatem sem povedal nekaj besed o svojem glavnem delu Vitezi in Carovniki. Na koncu je Andrej predstavil se svoje delo in prebral odlomek iz Svetodreva v hrvascini. Za ta del je bil delezen aplavza.
Po predstavitvi nacionalnega ustvarjanja je prisla na vrsto posebnost letosnjega festivala. Zoran Krušvar je
Zgoraj: Svetvinčenat, kaštel - obrambna trdnjava (foto Turizam Svetvin-čenat) - Spodaj: Viteški turnir na poljani pod gradom
Na ogledu vinske kleti Vina Matoševič, Krunčiči - skrajno levo Zoran Krušvar in skrajno desno lastnik kleti.
SOBOTNO POPOTOVANJE
V soboto smo se zbrali pri pazinskem Spomen domu. Nekaj cez 11 uro smo se odpravili na kmetijo predsednika istrske zveze vinarjev. Imeli smo izjemno poucno predavanje o predelavi vina, skladiscenju in razvoju kletarske umetnosti pridelave vrhunskih vin. Razkazal nam je svoje »proizvodne« prostore in nam razlozil njihov pomen za kvaliteto vina. Sledilo je izobrazevanje o degustiranju vina in o tem, na kaj in zakaj je treba biti pozoren. Morebiti je zanimivo, da pri degustiranju vina sploh ni treba pogoltniti, saj se vse dogaja se pred pozir-kom. Na sreco smo preizkusili samo nekaj reprezentativnih vzorcev, zato smo si lahko privoscili tudi pozirke. Kot zanimivost naj povem, da se tamkajsnji vinogradniki ne gredo sortne sirine, temvec zelijo najvec od domoro-
Id
POROČAMO
dnih sort. Prevladuje malvazija, ki je lahko ob kvalitetni predelavi vrhunsko vino. Potem imajo se cabarnet, teran in chardonay. Ostalih sort je za vzorec.
Po degustaciji smo se odpeljali do konobe, kjer smo imeli tradicionalno kosilo. Postregli so nam z na tri nacin vrhunsko pripravljenimi testeninami, mesom in solato. Za vse, ki niso s testeninami na ti, pa je bil pom-fri. Seveda nam niso ponudili taksnega iz zamrzovalnika, temvec sveze narezano in peceno.
Naslednja postojanka je bil majhen pridelovalec, ki svojih proizvodov sploh ne plasira, ker vse proda na domacem pragu. Degustacija je pokazala, zakaj stranke pridejo same. Posebnost kleti je penece vino, proizvedeno na klasicen nacin, kar vkljucuje tudi rocno obracanje buteljk. Moram priznati, da se nisem pil tako dobre penine.
Po vinski turneji smo se odpeljali do prizorisca sred-njeveskega festivala v Svetvincenatu. Najprej smo dobili bone za vecerjo in se napotili na prizorisce. To je res izbrano s stilom, saj kuliso dogajanja predstavlja tam-kajsnja mogocna obrambna trdnjava. Drustva so prisla iz vse Hrvaske, postavila srednjeveske sotore in ljudje so se oblekli v srednjeveske kostime. Imeli so »reprezentancno« lozo s grofom, grofico in groficno. Na osrednjem prizoriscu so se dvobojevali vitezi. Padali so tudi tezki udarci.
Posebno zanimivost je predstavljala vrhunska lokostrelska ekipa iz Slovaske. Pokazali so nam dih jemajoce lokostrelske vescine. Na koncu smo bili se delezni streljanja iz najzgodnejsega strelnega orozja (beri iz srednje-veskih topov in samokresov nabijacev, imenovanih arke-buze).
V	srediscu mesta so bile razlicne stojnice s srednjeve-sko navdahnjeno robo. Tudi hrana je bila priblizek srednjeveske. Seveda nismo pricakovali peke divjega prasi-ca ...
V	gradu je bila predstavitev festivalske zbirke Price o vinu. Vsaka avtorica in vsak avtor so na kratko opisali svojo zgodbo. Po uradnem programu smo se kmalu odpravili nazaj v Pazin.
Naslednji dan sva se odpravila nazaj proti Sloveniji. Oba sva bila bogatejsa za dragoceno festivalsko izkus-njo. Lepo se je druziti z avtoricami in avtorji s podobnimi interesi. Morebiti bi za konec navedel zanimivost; hrvaski avtorji veänoma ustvarjajo povesti in kratke zgodbe. Vsako leto tako ob konvencijah in drugih priloz-nostih izide precej zbirk. V Sloveniji pa v glavnem pise-mo romane. Kratkih zgodb je komaj za manjso zbirko. Mogoce bo kdo kdaj raziskal to zanimivo razliko v naä-nu ustvarjanja.
PREGLEJTE TUDI INTERNETNE STRANI DRUSTVA WWW.ZVEZDNI-PRAH.SI
SONČNI LIBURNICON, OPATIJA
Jani Ivanuša
Tokrat smo se Spela, Timi, Miljan ter Jani, moja malenkost, odpravili v sončno Opatijo na poseben turnir. Spakirali smo vse potrebsčine za konvenčijsko avanturo ter se odpravili na pot. Varno ter brez zapletov smo prispeli do osnovne sole R. K. Jeretov kjer se je odvijal Liburnicon.
Moram priznati, da bi v taksni soli tudi sam z veseljem sodeloval, saj so stene krasile mnoziče slik s fantazijsko ter sči-fi tematiko. Prav tako je na hodniku stala gora kočk Minečraft zemlje s travičo in se Creeper in pajek, vse narejeno iz kartonskih skatel. Učilniče so se kmalu začele polniti, saj se je dogodka udelezila kar pre-čejsnja mnoziča ljudi. Tako kot se za konvenčijo spodobi, ni manjkalo nasemljenih ljudi v različne like in meče-valčev, ki so pred solo prikazali svoje vesčine.
Medtem smo sedli za računalnike in si začeli pripravljati karakterje za turnir. Odvijal se je v Pathfinder sistemu stirje igralči proti stirim igralčem. Okolje borbe je bilo izbrano pred vsakim bojem. Dodelili so nam se 15 minut za pripravo. Vsak je začel na level 10 z 49.000 zlatniki za opremo. Naso ekipo so sestavljali Fighter (Špela), Druid (Timi), Cleric (Miljan) in Sorccerer (Jani). Na turnir so se prijavile stiri skupine in lahko smo sestavili turnir na izpadanje. Nas prvi boj proti prvim stirim nasprotnikom se je končal zmagovito po dveh in pol urah bitke. Uspesno smo izpeljali naso strategijo, da jih z Wall of Forče razdelimo in jih stevilčno premagamo. Do zmage je pripomogla tudi njihova odločitev, da se razdelijo in nas napadejo iz dveh strani. Seveda ne bom zanemaril, da so spretno uporabili iluzije in se posluzili magičnih predmetov, ki so prikličali vodne elementale.
Tako smo se potegovali za prvo mesto z zmagovalči drugega boja. Tukaj pa smo naleteli na enakovredne nasprotnike. Poskusali smo s podobno strategijo kot v prvem boju, vendar so se nam uspeli izmuzniti s pomočjo teleportačije. Žvito so se posluzili magičnih predmetov visjega levela, ki so jih lahko uporabili so pomočjo Use Magič Deviče, ki jim je kljub metu kočke skoraj vsakič uspel. S smrtjo mojega karakterja smo izgubili polo-vičo nasega magičnega potenčiala in izgubili temelje nase strategije. Ostali so se hrabro borili dalje vendar so areno kamlu preplavili uroki visjega levela, ki so pričarali laval elementale. Po zagrizenem boju so nas porazili in smo zasedli drugo mesto.
Nato smo se z nasimi nasprotniki odpravili na pivo in pogovor o odlični bitki, ki smo jo odigrali. Ostanek kon-venčije smo preziveli tako, da smo preizkusevali različne fantazijske namizne igre in Munčhkine. Kratkočasili smo se s polezavanjem na čudoviti obali, kopanjem v toplem morju in s kampanijami, ki smo jih prinesli s seboj. Po stirih dneh odličnega počitka smo se zadovoljni vrnili nazaj v Maribor iz sončno uspesne avanture.
TRIVIA O FESTIVALU (WWW.LIBURNICON.ORG)
Festival znanstvene fantastike in fantastike Liburni-čon je bil 17. - 18. 08. 2012 osnovni soli R. K. Jeretov v Opatiji. Žabelezili so več kakor 1.200 obiskovalčev in tekmovalčev iz vse Hrvaske, Frančije, Italije, Slovenije, Srbije, Bosne in Herčegovine, itd. Program je obsegal predavanja (Vjestiče i vampiri, Energija iz ničega, o LARP-u, Klingonsko drustvo, Mistična biča, Forenzika, Razotkrivanje matriča, itd.), projekčije, performanse, delavniče, končerte, razstave, druzabne računalniske in namizne igre; skupaj ga je bilo za 55 ur! Pripravili so poseben program za otroke do 10 let starosti (otroska čarovniska sola, SFF kviz, itd).
Gostje so bili Krešimir Mišak, Korado Korlevič, (njuni predavanji je poslusalo po 400 obiskovalčev!) mr. sc. Davor Jadrijevič, Amir Muzur, Domagoj Nikolič, Ivo Turk, Mladen Ban, Ratko Martinovič, Miroslav Wrank in drugi. Castni gost je bil Steven Eri-kson, svetovno znan piseč serije The Malazan Book of the Fallen. Na glazbenem odru sta igrali skupini Svari-ca (slavič pagan folk) in Shamrock (hard turbo folk).
Cena vstopniče je bila 50 kun (~7€) za dva dni. Organizatorje Udruga za razvoj kulture mladih Kulturni front je podprla občina in mnogi sponzorji.	(AI)
FILMI, KINO, DVD
NAJSTRAŠNEJŠA NOC
THE DARKEST HOUR
Za vas gledal Bojan Ekselenski
2,6/5
Podatki o filmu
Regency Enterp., Summit Entertainment, Bazelevs Production 25. december 2011 Dolžina: 89 minut * PG-13
Režiser: Chris Gorak Scenarista:
Jon Spaith, Leslie Bohem Igralci:
Emile Hirsch, Olivia Thirlby, Max Minghella, idr.
Kratek opis
Enkrat za spremembo vesoljski posastki napadejo Moskvo. Pri tem se priročno najdejo herojski ameriski turisti, ki resijo svet.
Po New Yorku, Los Angelesu, Las Vegasu, Washingtonu in Parizu je koncno »najebala« Moskva. Cas je bil, da v kaksnem filmu glavnino mesarije doživi ruska prestolnica. Ne morejo se vedno samo Rusi izmuzniti teroristicni zalegi. Ker film zaradi lokacije ne more biti reklama za US Army, skoraj ne vidimo vojnega hardvera. Torej, obsedenci na orozno pornografijo, tukaj ni robe za vase militaristicno orga-zmiranja. Tistih nekaj policistov je zgolj statistov za zabavo lacnih ali-enov. O cem gre?
Zgodba spremlja popotovanje dveh samih sebe polnih, razvajenih ameriskih turistk in romanje dveh programerjev, ki sta enako polna samih sebe. Mimogredno nam pokazejo, kako so v poslu samo Americani postenjaki do dna duse, a ostali so lopovi, ki ideje in znanje kradejo vsemogocnim Čezluzni-kom. Ze ta del mi je zasmrdel bolj od tridnevnega kakca.
A filmu se hitro mudi naprej. Sredi zabave med domorodci »crkne« elektrika, mobiteli umolknejo, nebo zasije in vsepovsod zac no dezevati svetleä kakci. Ko ti smrklji dosezejo tla, postanejo posebej zabavni, saj so nevidni. Po
izrocilu Vojne svetov iz cloveskih vrec masti in vode delajo kupcke ekolosko spornega prahu. Nasi ameriski razvajenci prvo rundo prezivijo, a mnozica domorodcev stori elektrificirano smrt. Ta bitja namrec vse okoli sebe elektrizirajo.
To v filmu pomeni, da jeäjo avtomobilski alarmi, lua se priziga-jo in mobiteli vriskajo od veselja. Logika? Ko se znajdete v ameriski vesoljski invaziji, je cas, da pozabite na elementarno logiko. Druscina na svojem potovanju sreca zjeba-nega elektricarja. Ta je odkril nacin, kako dati alienom piti elek-tricno tinto, kako se skriti in pocasi jim EXP raste do finala, ko naredijo crkot nekaj nakazam. Vse skupaj se hitro in predvidljivo iztece. Na tem popotovanju od Otoka treh milj do Černobila (ali obratno, komu mar?) nujno odpadejo vsi, ki se niso dovolj nabildali.
Placniki elektricnih ovc niso razmetavali z igralskimi imeni. Anoni-mnezi svoje odpojejo, odplesejo in odprasijo v okvirih (pod)povpreqa. Niso totalni podn, a so istocasno dalec od preseznikov. Posebni ucinki so spodobni in seveda brez zapomljivih trenutkov. Zabolelo me je, ker so alienske nakaze, kljub zacetni intrigantski nevidnosti, zgolj povsem genericni posastki, ki jih je ustvarila domisljija zadetega paramecija med umiranjem od dolgega casa. Obcutek praznine se mi je zdel dobro narejen. Znova se vracam na minsko polje mesarjenja logike Indukcija je sicer poznan pojav. Žarnica lahko hvalezno zasveti, ceprav ni priklopljena na omrezje. A stvar ne deluje na tak nacin, kot je pokazano v filmu. Fil-marji bi morali dojeti, da Ž v kratici ŽF pomeni znanstveno, torej prica-kujem vsaj osnovnosolsko fiziko. Tako pa ... raje ne bi o tem. Tudi nemoc alienov, ko naletijo na elementarno Faradayevo kletko je malce bosa. Žadnja, pravzaprav
najvecja zamera pa je premocrt-nost zgodbe. Ves cas nisem cutil nobene napetosti, do nobenega protagonista nisem zacutil kaj vec, kot do lanskega snega. Cisto vseeno mi je bilo, koga in kako so ga upra-sili. NI zgodbovnih stranpoti, nobenih presenecenj, vse se zakljuc v slabih 80 minutah, kar niti ni film polne dolzine.
DVD je seveda na prodaj za polno ceno, a v skatli ne prinasa nobenih bonbonckov, ki bi nadpovprec no dvignili uporabnisko vrednost izdelka. Moram dodati se eno pozitivnost. Tehnicna kvaliteta vsega skupaj zadovolji. Žvok in slika sta v okvirih pricakovanega.
Konkluzija in ocena	
Vsebina	0,9/1
Igra	0,5/1
Izvedba	0,6/1
Tehnična kvaliteta	0,4/0,5
Cena / kvaliteta	0,2/0,5
SKUPAJ 2,6/5
Film je gledljiv, a ga boste hitro pozabili. Nakup odsvetujem, dokler mu cena ne pade pod recimo vsaj 8€. Ceno mu zbija kratkost, premočrtnost in brez-vzdušna igra.
2,5/5
FILMI, KINO, DVD

V IMENU KRALJA
IN THE NAME OF THE KING (A DUNGEON SIEGE TALE)
Za vas gledal Bojan Ekselenski
Podatki o filmu
Boll Kino Beteiligungs GmbH & Co. KG, Herold Prod. Brightlight Pict. 11. januar 2008 Dolzina: 127 minut * PG-13
Režiser: Uwe Boll Scenarista:
Doug Taylor, Jason Rappaport
Igralci:
Jason Statham, Ron Perlman, Ray Liotta , idr.
Kratek opis
Igro-film po racunalniski igri, akcijska akcijska frp-ejka. Dobri nazgejo po prstih slabe.
DVD sem nabavil v Konzumo-vem megamarketu na Hrvaskem za 2€. Torej dobim DVD za tretjino cene kino vstopnice. Seveda je vprasanje, ce bi ta film sel gledati v kino, oziroma je vreden kino (ali kakrsnega koli) ogleda.
Film je posnet po licenci (pri) znane racunalniske igre (fransize) Dungeon Siege za XBOX in PC. Igra je fantazijska akcijska frp-ejka. Ce ne veste, kaj to pomeni, najbrz niste ljubitelj tovrstnih filmov. Film nam je spackal »mojster« zavoze-nih licencnih filmov po igrah Uwe Bol. Vsi ga imamo radi (ali pa tudi ne) zaradi mnozice filmov, ki so nastali na osnovi racunalniskih iger. V vsakem od njegovih filmov je eden ali vec precej znanih igralcev.
Kaj je znacilnost filmov po igrah? Najveckrat gre za zalitev paramecijevega uma. Vsi dosedanji Uwejevi poskusi so bolj ali manj slaba sala. Te igro-filme krasita predvsem slaba rezija in raztrgan scenarij. Kako se torej obnese V imenu kralja?
Zgodba ni nobden preseznik. Pravzaprav je na ravni mnozice podobnih izdelkov. Imamo kraljestvo, ki ga ogroza castihlepni carov-nik, ki zeli se vec moci. Potem je tu
kmet, ki je po »nakljucju« pravi nindza. Ker je film ustrojen po ameriski meri (dasiravno je Uwe zeljejed), morajo biti v film druzin-skost, mascevanje in ostale radosti »najbolj demokraticne drzave na svetu«. Arabske »tenoriste« zamenjujejo posastki Krugi. Prileze se tudi nekaj lepega zenskovja in tukaj vskoci Kristanna Loken, ki je svojo divjo naravo pokazala ze v nekaj filmih (vedno deluje kot nordijska custvena hladilnica).
Forlani (Solana, Farmerjeva zena), Matthewa Lillarda (izdajalski vojvoda Hallow), Kristanna Loken (nekaksne zenske verzije vilinov iz Gospodarja prstanov) in se nekatere. Igralska zasedba je za prste obliznit, ceprav vecina pokaze zgolj svoje povprecne vescine. Vec jim zal nista omogocila storasta scenarij in rezija. Kaj vec od vsebine vam ne mislim izdati.
Film je gledljiv. Posebni ucinki sicer niso »za dol pasti«, a so korektni. Tudi glasbena spremljava je korektna. Vidi se, da vsega ni odklaviral nakljucni one man band, temvec je delo dovolj sposobne zasedbe. Igra vecjega dela je dovolj dobra, da te drzi pred ekranom.
V filmu je nekaj dobrih domislic, recimo nindza strazarji. Zal pa je zgodba mestoma luknjasta in vec-krat zaide v obupne kliseje. Vedno to amerisko mascevanje, izgubljeni otroci in smesnosti z zlobnimi izdajalci. Ne bom se obregnil v nelogic-nosti, ker jih je kar nekaj. Tudi rezi-serski del ni vecinoma niti na pov-precni ravni. Res ne vem, zakaj mora Uwe v igro-filmih venomer ponavljati ene in iste napake?
Na vrsti je konkluzija.
Nekega dne, nekako takoj po zajtrku, Krugi napadejo kraljestvo Ehab. V napadu nas glavni korenjak, Farmer (Jason Statham), ostane brez druzine.
Posatki na njegovem otroku naredijo tecaj iz anatomije, a zen-skuljo odpeljejo v suznost. Farmer skupaj s kolegom Norickom (Ron Pelerman) in mulcem Zephom (Colin Ford) krene v akcijo. Istocas-no tudi kralj Konried (Burt Reynolds) skupaj s svojim carovni-kom Merickom (John Rhys-Davies) zbere vojsko za napad na Kruge, ki jih vodi dezurni zlobec - carovnik (Denis Corbet). Od znanih igralskih imen moram omeniti se LeeLee Sobieski (odeta v trupelce Murielle, hcerke carovnika Mericka), Claire
Konkluzija in ocena	
Zgodba	0,8/2
Igra	0,6/1
Izvedba	0,4/1
Oprema	0,3/5
Cena/kvaliteta	0,4/0,5
SKUPAJ 2,5/5.
Najhujša cokla filma sta zgodba in izvedba, zlasti režija. Če lahko odmislite klišejskost zgodbe in bi radi dali možgane na pašo ob gledanju verodostojnega pokola, pa si film vsekakor nabavite. 2 € je res malo in če vam hrvaščina ne dela problemov, se boste 2 uri imeli fino. Nabor znanih igralcev je naloge opravil dovolj dobro za večerno zabavo.
[(Tli
FILMI, KINO, DVD
2,5/5
KRONIKA
WRONIWLE
Za vas gledal Bojan Ekselenski
Podatki o filmu
Twentieth Century Fox, Davis Entertainment, Dune Entert. 2. februar 2012 Dolžina: 89 minut * PG-13
Režiser: Josh Trank Scenarist:
Max Landis
Igralci:
Dane DeHaan, Alex Russell, Michael B. Jordan, idr.
Kratek opis
Ko najstniki padejo v luknjo, se jim pricnejo dogajati cudne stvari.
Kronika se na veliko napaja pri Herojih in nekaterih racunalniskih igrah. Zraven je tudi amerisko obarvano najstnistvo, predvsem s tem povežane travme. Tukaj so seveda vsi družinski kliseji, ker brež njih nam ni živeti v ameris-kem filmu.
Zgodba govori o skupini najstnikov, ki padejo v luknjo in najdejo cudežno sevanje. Kmalu opažijo, da jim je ta padec dvignil EXP. Z vajo, seveda v skladu s tradicijo RPG iger, pridobivajo ižkusenjske tocke
in jih vlagajo v se vec moä. Kmalu pa se stvari žapletejo. Vec vam o žgodbi ne bom iždal.
Najprej se bom posvetil igri. Udeleženci tega kravatarsko pogojenega podviga gotovo ne bodo niti bližu najbolj oddaljenega upanja na Oskarja. Vsak žase so prikažali v puscavi vpijajoco povprecnost. Ne bom jih imenoval, saj si tega preprosto ne žaslužijo. Če bi povprecnost imela vonj, bi ža preživetje potrebovali plinske maske.
Druga tema so posebni uanki. Taksen film jih pac ima. Dobrih je kar nekaj in ta del je spodoben. Na sreco niso videti kot vajeniski poskus imbecilnega paramecija. To je tudi vse.
Zvok in glasbo boste požabili v hipu, ko se ižtece odjavna spica (najbrž boste se pred njenim odvr-tenjem shranili disk v genericni plasticni ovitek). Kaj pa režija? Nic posebnega je vse, kar imam reci. Ni totalni podn, a je enako dalec od presežnika.
Kaj dobimo v skatli? Šamo disk ž obicajnostmi in nic vec ža malce nižjo ceno, kot prodajajo najveqe hite. Torej tudi dobljeno ža denar
ni neka blažna poslovna priložnost. Ne kradimo bogu, kar je božjega in naredimo konklužijo:
Konklužija in ocena	
Zgodba	1,0/1
Igra	0,5/1
Izvedba	0,5/1
Tehnična kvaliteta	0,2/0,5
Cena / kvaliteta	0,3/0,5
SKUPAJ 2,5/5 Film je v sferi čistega povprečja. Ce ste ljubitelj nad-naravnosti, ne boste razočarani. Nakup pa vam svetujem, ko cena malce pade.

4,3/5
FILMI, KINO, DVD, TV

VOJNA PRESTOLOV (GAME OF THRONES)
HBO TV NADALJEVANKA - SEZONA 1
Za vas gledal Bojan Ekselenski
Podatki o nadaljevanki
Home Box Office (HBO), Television
360, Grok! Studio
2011 * TV serija, 1. sezona
Pripravila po romanu G.R.R. Martina
David Benioff, D.B. Weiss Igralci:
Lena Headey, Peter Dinklage, Maisie Williams, idr.
Kratek opis
Sedem plemiskih druzin se bori za prevlado nad mitsko dezelo Žahod-nijo.
Obstajajo dobre in slabe nadaljevanke. Vojna prestolov je odlicna. Pri nadaljevanki je sodeloval tudi avtor GRRM. TV mreza HBO je kljub omejenim financam odlocno opravila nalogo. Vso prvo knjigo so spravili v 10 nadaljevank, ki cepijo skupaj z dodatki na 10 DVD-jih v licnem ovoju.
O vsebini ne bi govoril. Verno sledi knjigi z dolocenimi (potrebnimi) odkloni, ki so posledica drugac-nega medija. Igralska zasedba je solidna. Nekaj je znanih (napr. odli-cni Sean Bean), nekateri so svezi, a
vsi od resnicno polnomastno opravili svoje delo. Mnogi so dobesedno skocili iz knjige. Je lahko veqa pohvala za igralski dosezek po literarni podlogi?
Nadaljevanka definitivno ni za moralne cistune in premlado deco. Odrasla vsebina je predstavljena na odrasel nacin. Imamo krvoskruns-tvo, homoseksualnost, skoke cez plot, naravni seks v vec niansah in dobrsno dozo pokvarjenosti, zaan-jeno z nasiljem vseh vrst. Vse to je verno predstavljeno in dostavljeno pred gledalceve ucke. Ker je bilo premalo cekina, so odpadli prizori epskih bitk. Za drugo sezono so producenti naprosili vej kup US valute, zato nam bodo dostavili bistveno kvalitetnejso produkcijo.
Posebni uanki in glasba so korektni. Reziji bi morebiti zameril, ker preveckrat menjava kadre, sicer pa je vse skupaj dobro izvedeno.
Serija je pozela velikanski uspeh. Licen paket 10 DVD-jev stane zao-krozeno 40 €. To je razumna cena glede na vsebino. Nakup paketa je dobra investicija, ce ste ljubitelj sage. Pravzaprav sploh ni vprasan-
je nakupa, temvec lokacije nakupa. Zna se zgoditi, da pri vasem prodajalcu plosckov trenutno ni paketa in boste morali malce teziti. Vsekakor pa paket DVD-jev sodi v zbirko vsakega ljubitelja kvalitetne sred-njeveske tematike.
Seveda sledi konkluzija:
Konkluzija in ocena	
Zgodba	1,8/2
Igra	0,9/1
Izvedba	0,8/1
Oprema	0,4/5
Cena/kvaliteta	0,4/0,5
SKUPAJ 4,3/5 je polnomastna in elitna ocena. Uh, če pomislim, da je druga sezona še boljša ...
<>
RETROMANIJA
3,7/5
TOTAL RECALL (1990)
POPOLNI SPOMIN
Za vas pogledal v preteklost (prihodnost) Andrej Ivanuša
Podatki o filmu
Carolčo Pičtures, Carolčo International N.V., itd. 1. junij 1990 Dolzina: 113 minut PG
Režiser:
Paul Verhoeven
Scenarist:
Ronald Shusett in Dan O'Bannon po kratki ŽF zgodbi Philip K. Dička We Can Remember It For You Wholesale
Igralci:
Arnold Sčhwarzenegger, Sharon Stone, Mičhael Ironside, idr.
Kratek opis
Glavni junak si plača virtualne počitniče na Marsu, ko ga med predvajanjem nenadoma spreleti, da je tam ze bil. Žnova odide tja, da bi si povrnil spomine.
0
Ta zapis je nastal, da morebitnemu gledalstvu razjasnim določene dvome. Kajti, sredi avgusta 2012 je v nase kinematografe udaril Total rečall (2012), ki s prvim filmom nima 'skoraj' nič skupnega. No, ja! Ime glavnega junaka je isto, osnovni zaplet tudi; samo ne vem, kam se je izgubil Mars. Očena tega filma bo na drugem mestu. Mi se raje vrnimo dvajset let nazaj, ko je severno-stajerski misičnjak na začasnem delu igralča in guvernerja v Ž DA, haral po Marsu.
Film nas postavi v leto 2084. Douglas Quaid je gradbeni dela-več. Po tezko zasluzenem delu, si privosči virtualne počitniče. Na podlagi reklame se odloči za Rekall Inč., podjetje, ki prodaja lazne spomine na idealne počitniče. Izbere si 'počitniče' na Marsu. A nato gre vse narobe. Quad ne ve, da so njegovi 'resnični' spomini umetni, da je vse njegovo zivljenje zlagano. V njegovih mozganih se pričnejo odpirati
skriti kotički. Neke noči ga tlači grozljiva nočna mora v kateri se vrstijo strasljivi prizori z Marsa.
Nenadoma spozna, da je vse njegovo zivljenje ponaredek. Prav tako, kakor njegova očarljiva zena Lori, ki je v resniči tajni agent. Prične spoznavati, da je bil nekoč Hauser, marsovski obvesčevalni agent. Vplača vse svoje prihranke in odpotuje na Mars v upanju, da najde vse odgovore in poveze konče svojega zivljenja v pravo, resnično čeloto.
A dogodki ga potegnejo vase z neznansko nagličo. Nikoli ne ve, kaj je resničnost, kaj so sanje, kaj je vsajeno v njegove spomine in kaj je virtualno v njegovih mozganih. A na konču se dokoplje do presenetljive resniče. Morda pa o vsem skupaj le sanja priključen na naprave?
Film temelji na zgodbi Philipa K. Dicka We Wan Remember It for You Wholesale, ki jo je napisal leta 1974. Žgodbo so filmarji odkupili
Vjt
fw

Jh . I..
SCHWARZENEGGER
RETROMANIJA
TDTAL RECALL
A
kmalu potem, ko je izsla. A nikakor niso imeli srečno roko, da bi jo spravili na platno. Zapisanih je bilo več kakor deset osnutkov scenarijev, dokler ni Carolco prevzel projekta, najel Verhoevena, ki je pravkar končal film Robocop (1989), in trenutno brezposelnega Arnolda Schwarzeneggerja.
V Total Recall najdemo se ideje iz drugih ZF knjig ali filmov, na primer The Martian Chronicles (1980), Dune (1984), Blade Runner (1982), itd. Vsekakor pa je v mnogočem vplival na film Matrix (1999). V filmu si mora Quaid iz 'glave' potegniti 'hrosčato' masino, ki mu v možgane projicira lažne spomine, v Matrix-u pa je za to dovolj ze rdeca tabletka.
Sama zgodba je kar precej pre-mocrtna, vendar sta se scenarist Ronald Shusett in sopisec Dan O'Bannon potrudila dovolj, da film 'vlece'. Slednji je bil tudi 'kriv' za
scenarij filma Alien (1979). Zgodba postreze vsaj na vsakih deset minut z novim obratom in tako nikoli nismo popolnoma prepricani ali glavni junak sanja ne sanjskem stolu podjetja Rekall Inc. Ali pa je vse skupaj resnicno.
Posebne ucinke je zakrivil specialist Rob Bottin, ki so ga vabili za vse filme, kjer je bilo potrebno narediti res nekaj spektakularnega. V mnogocem je bil dalec pred svojim casom in so zato njegove domislice se vedno zelo 'sodobne'.
Pokrajina v Mehiki je 'igrala' marsovsko pokrajino. Le rdeckasti dih so ji morali dodati, kar pa je bilo tako najlazje narediti z ustreznimi filtri na okularju kamere.
Reziser Paul Verhoeven se je zelo potrudil, da je dal marsovskim naseljem dovolj futuristicni videz. Tudi zamisljena marsovska druzba s spacki, ki so nastali zaradi radiacijskih vplivov kozmicnih zarkov, je zelo ziva in polna. To ni 'vrli novi svet', temvec enako korumpirana, pokvarjena in velicastna kakor vsak sodobna, tehnoloska druzba. Reziser meni, da nam je to nekako v 'genih'. Da nas ne bi prevec zamoril, je vgradil v dialoge in v situacij-ske prizore nekaj komicnih vloz-kov, ki niso preobsirni ali moteci. Vendar je film vseeno nasilen. Prva kopija si je prisluzila oceno X, pa so v postprodukciji nekatere stvari ublazili, da je postal film za siroke ljudske mnozice vseh starosti. Pravzaprav ves cas lovi ravnotezje med ZF filmom in grozljivko.
Schwarzeneggerjeva vloga ni tako akcijska kot v nekaterih drugih filmih. A povem vam, da kljub trditvam nekaterih, da Svarci sploh ne zna igrati, je njegova interpretacija mnogo boljsa od te, ki jo je prikazal Colin Farell v zadnji razlicici.
Film je odlicen izdelek in nikoli ne postane dolgocasen. Ves cas nas drzi v napetosti. Najboljsa stvar v filmu pa je to, da nas obrat na koncu popolnoma preseneti.
<>
Konkluzija in ocena	
Zgodba	1,2/2
Igra	1,3/1,5
Izvedba	0,8/1
Tehnična kvaliteta	0,4/0,5
SKUPAJ 3,7/5 Napet film z odličnimi učinki, dobro zgodbo in presenetljivim preobratom na koncu. Vsekakor mnogo boljša od njenega klona iz 2012.
O življenju, vesolju in sploh vsem
www.andros.si/vesolje/
podroben opis Sonca in planetov Osoncja, nastanek in mehanika galaksij, rojstvo, zivljenje in smrt zvezd, bigbang, struktura vesolja in njegov konec, o moznostih zivljenja na razlicnih planetih, potovanja na Mars, izza meja Osoncja in se dlje, pojmovnik, pojasnilo manj znanih pojmov, formule.







I®
PREBRANO ZA VAS
4,5/5 - 3,7/5
PESMI LEDU IN OGNJA: IGRA PRESTOLOV
Napisal: GEORGE R.R. MARTIN Za vas prebral Bojan Ekselenski
Kako naj žacnem ž opisom trenutno najbolj vrocega junaskega epa? Ne glede, v katero knjigarno Kokoske vstopite, vedno bo v vas udarila stojnica ž njegovimi deli. Kako opisati taksno blagajnisko uspesnico?
Naj nekriticno hvalim, kot to pocno mnogi recenžen-ti? Naj bom krut, ker hocem s hojo proti toku ižpasti frajer? Ne, ostal bom taksen, kakrsen sem do vseh. Torej pogled na prvo opeko skladovnice vse debelejsih opek bo žnacilno moj.
Knjigi se vidi, da je pravžaprav želo dolg uvod v sago, ki se napaja iž srednjeveskega boja ža anglesko krono.
Najprej spožnamo vse žacetne protagoniste sage. Zakaj žacetne? Berite dlje. GRRM nam mojstrsko prica-ra tipicno srednjevesko deželo Zahodnijo ž ljudmi, ki so nam se kako bližu. Nihce v žgodbi ni idealižirano dober, niti slab. Vsi sledijo svojim sebicnim ciljem, varajo, lažejo, seksajo in režejo vratove. Osrednja nit je usoda gospodarja Ševera, Eda Štarka. Ravno se dobro navežemo nanj, ko ga proti koncu fentajo. Ševeda je žraven se cel kup skoraj enako pomembnih žgodb. GRRM je odlicen v tem, da nam najprej na pladnju servira ljubljencka, ki ga žatem žakolje na žrtvenem oltarju žgodbe.
Čeprav gre ža debelo opeko, žgodba tece soražmerno pocasi in žgodi se manj, kot v nekaterih mnogo tanjsih knjigah. Veliko casa in prostora poberejo opisovanja detajlov Zahodnije in predvsem aktualnih bivalcev sto-rije. Njegov slog podajanja nam, kljub epskemu stevilu strani, skoraj nikoli ne daje vtisa dolgovežnosti. Ko žap-remo knjigo, imamo se vedno pred ocmi verodostojno predstavljen boj ža moc in oblast.
Na koncu žgodbe je obsiren sežnam vseh vpletenih plemiskih družin. Gre ža klasicno srednjeveski svet s fevdalnimi gospodarji, njihovimi važali in vsem skupen boj ža smrtonosni prestol.
Šlog pisane besede in podajanje žgodbe je odrasel. Zorž ljubežni ne opisuje na ravni osnovnosolskih simpatij. Šooceni smo ž žmohtnostjo bogatih opisov intimnosti, od skoraj otroske ljubežni, preko ždravega seksa v vseh požah do kar nekaj multiseksualnosti, kar je pre-cejsnja redkost v tovrstni literaturi. Na sreco pa seksualne prigode niso žapretiravane. Knjiga ni ža osnovno-solsko mulcad, temvec ža bolj odraslo in predvsem žre-lejso publiko.
Prevajalec Bostjan Gorenc - Pižama je Zahodnijo želo fino prenesel v slovenscino. Resnicno si žasluži vso pohvalo, saj je delo opravil ž odliko.
Mene osebno je kljub nenapornosti le tega, žmotilo prevec opisovanja in žlasti prevec detajlov, ki so vec krat sami sebi namen. Vcasih preberes žnaten sop strani, a se na njih skoraj nic ne žgodi. Tudi, ce bi jih preprosto preskocil, ne bi trpelo ražumevanje niti pripovedi. Mnogi se ž mano ne strinjate, saj mislite, da bi povest ž liftingom ižgubila svoj žven.
Zgodba je spisana po vseh reglcih žanra junaska fan-tažija. Torej ne pricakujte kaksnih žanrskih naprednosti ali celo mesanja žanrov. Tega tu ni. Je odlicen primerek svoje vrste. Pika.
Nekaj moram reci tudi o oblikovanju in samem fižic-nem vtisu. Naslovnica je klasicna ža tovrstna dela. Ni posebej grda, a niti ni vžor lepega iždelka. Notranje oblikovanje je klasicno, torej obrtnisko brežhibno ižve-
George Raymond Richard Martin fotografiran na Irskem (vir: avtorjeva internetna stran)
deno. Sicer je se prostor za izboljsave, a to je ze nergan-je razvajenega prdca mojega kalibra. Kaj pa dobim za svoj denar? Cena je ugodna in je celo nizja od mnogih, obrtnisko neprimerljivo slabse izvedenih, domaah zanrskih del. Pravzaprav je knjiga lahko standard za merilo ugodnega razmerja med ceno in kvaliteto.
Zdaj pa pride konkluzija. Ta se ne podreja vsecnosti in modnosti, temvec absolutnim merilom, ki so za vse enaki.
Ocena 4,2/5 knjigo postavlja v elitni razred navdusu-jocega branja. Kje izgublja do popolnosti? Pri zgodbi, ki je odlicna, pogresam vsaj malce zanrske zaambe. Izvedba ideje je takisto odlicna, doäm pri podajanju zgodbe manjka malce zgoscenosti.
Obrtniski del je malce slabse ocenjen. 3,7/5 je poste-na mera. Kot vidite, je knjiga dobila polni izkupicek samo pri razmerju vrednost za denar. Pri vseh ostalih pa ji manjka do popolnosti.. Oblikovanje je solidno, ni pa umetnina, zlasti naslovnica.
Spletne podpore je veliko, a je nepovezana in, ce ostanem v Sloveniji, predvsem ni na vsebinski ravni recimo Vitezov in Čarovnikov. Vsekakor je razmerje dobljeno za denar neprekosljivo.
Vsekakor priporocam nakup vsem ljubiteljem dobre literature. Zepnice (ce lahko temu tako recemo), so izjemno poceni - izpod 20 € je odlicen nakup.
Konkluzija in ocena				Konkluzija in ocena	
Zgodba	2,5/3			Oprema, oblikovanje	1,2/2
Izvedba ideje	0,9/1			Spletna podpora	1,5/2
Umeščenost	0,8/1			Vrednost za denar	1,0/1
VSEBINA	4,5/5			OBLIKA	3,7/5
ODLIČNA KNJIGA				VŠEČNO OBLIKOVANO	
					
1
r -v :i .■ rv,- ■"■d f.	Sftk 7-1 'rv.tr.i~: r.r~ ■-.
J-*?/ v/a-jiJ-AJh/it(.
faMaßjje i/i (futp/i ■farč/i^/
www.drugotnost.si
Kar ni mogoce najti v tej stevilki, je zagotovo na nasi spletni strani. Tudi stare stevilke Jasubeg en Jered od prazgodovine (beri: od prve stevilke) do danes in to v PDF!
PREBRANO ZA VAS
KRALJESTVO NOČI
Napisala: SARAH JEREBIC Za vas prebral Bojan Ekselenski
2,9/5 - 2,0/5
Mlada slovenska avtorica Sarah Jerebic, sicer študentka, nam je dostavila zanimivo vampiršcino. Kraljestvo noči je namreč vampirsko kraljestvo. Hitro lahko ugotovimo, da se zgodba napaja iz Vampirske akademije in podobnih novodobnih uspesnic. Je to slabo ali dobro? Nekoč sem zapisal, da je lahko dober tudi star vic, ce je dobro povedan. Najprej povejmo nekaj o vsebini.
Zgodba spremlja Stelo, ki ji je usojeno, da bo nova kraljica Kraljestva noci. Sprva je vse skupaj podobno srednje-solskim zajebancijam, a se kasneje sprevrže v obracun s Temnimi. V vampirskem svetu Kraljestva noci imamo belo in crno magijo. Ljudje so v svetu »dobrih« vampirjev prostovoljni odojki, imenovani hranitelji. Prav hecna je scena, ko Stela svojemu hranitelju Eriku kupi darilo za 18. rojstni dan. Kot bi odojku, preden ga odpeljete na furez, kupili darilo. Magija temelji na klasicnih elementih in v mnogocem spominja na razmisljanja iz raznih »duhovitih« (kr'neki: duhovnih) knjig. Na sreco je kljub enostavni mehaniki dovolj logicna.
Poleg dobrih dijakov in dijakinj imamo seveda klasi-cno »mrho« in ostalo amerisko (in zal vse bolj slovensko) srednjesolsko folkloro. Če zgodbo primerjam z razvpitim Somrakom, so liki v Sarahini zgodbi izrazitej-si in priljudnejsi. Bralec se lazje poistoveti in lazje cus-tvuje z njimi, ker so custva predstavljena na naraven nacin.
Nerganje starega prdca moje kategorije je tudi neroden (cuden?) razrez na poglavja. Ta razrez veckrat pokvari tempo zgodbe. Dobra stran taksnega razreza pa je, da lahko berete po zalogajih.
Zgodba je kljub ze videnemu in poenostavljenim mehanikam solidno speljana. Prav osvobajajoca je odsotnost naravoslovno podrobnega opisovanja vsakega kamna na poti. Od prve do zadnje strani Sarah pripoveduje, kar je pomembna vrlina, ki je nujna za vse nadaljnje pisateljske poskuse.
Zal pa knjigi do odlicnosti manjka uredniska in zlasti lektorska roka. »Zvok« dialogov je veckrat silno okoren, da ne recem celo nenaraven na negativen nacin. Tudi slovnicnih napak vseh vrst je nekaj, kar je posledica »partizanske« produkcije. Stavcne in podobne nerodnosti veckrat resno zavrejo drugace tekoco popevko zgodbe. Če bi zgodbo pred odhodom v tiskarno nekdo vsaj pregledal, bi bila iztrebljena velika veana »hroscev«. Veckrat sem dobil obcutek, da Sarah veäno-ma bere v anglescini, saj znaten del besedila obcasno zazveni po anglesko.
Obregnil bi se tudi v oblikovanje. Knjiga je primer, kako se ne sme delati preloma. Tudi naslovnica je kr'neki barvna fleka. Sicer ni totalno grda, a je zal nepri-vlacna. Ko knjigo odprete, vas takisto klofutne neobsto-jece oblikovanje. Ni zamika za premi govor ali odstavek,
Bir ...




a
ni enotnega pravila prehoda iz opisovanja v dialoge in nazaj. Vse to daje vtis grde notranjosti. To sicer nima vpliva na vsebino, a se moramo tudi pri nas navaditi, da je knjiga izdelek, sestavljen iz vsebine in videza.
Zdaj pa se dobra novica. To je cena. Knjiga mehke vezave ima cenovno nalepko 9,90 €, kar je zelo ugodno. Seveda pa je vprasanje, kje si lahko knjigo nabavite. Kolikor sem lahko razbral, lahko nakup opravite v trgovinah s pisarniskimi potrebscinami Office 1 Superstore . Če ste ljubitelj solidnih zgodb in modernih vampir-scin, vam jo priporocam. Ne glede na napake je vredna nakupa.
Se nekaj o spletni podpori. V casu »fejsica« in zastonj-skih spletnih strani skoraj ni izgovora, da knjiga ne bi imela svoje spletne podpore. Zlasti taksni, kot je Kraljestvo noci, taksna podpore sede kot odojek na razenj. Sicer ima stran na Facebooku, a je zal bolj ali manj mrtva.
Seveda se konkluzija!
Za vsebinski del dobimo torej 2,9/5. Levji del ocene je izgubljen na osnovi slabe lekture in slabega »zvoka« znatnega dela zgodbe, zlasti dialogov. Del ocene pa je odleti tudi zaradi ze videnega in enostavne mehanike vampirskega sveta. Dober star vic ne more biti enako cenjen, kot dober nov vic.
Pri obrtniskih zadevah se zadeva ne obnese najbolje. Slaba spletna podpora in ne ravno najboljse oblikovanje zbijeta oceno na 2,0/5. Odlicen je samo del, posvecen vrednosti za denar.
Morebiti porecete, da v tem opisu samo kritiziram. Zato bom za konec izpostavil dobro. Sarah dobro in predvsem cisto vodi Stelino zgodbo. Ni se zapletla v past, ki mnoga domaca dela zbije v prah neberljivosti -
Konkluzija in očena	
Zgodba	2,0/3
Izvedba ideje	0,6/1
Umeščenost	0,3/1
VSEBINA	2,9/5
	DOBRA KNJIGA ZA PRVENEC
Konkluzija in očena	
Oprema, oblikovanje	0,6/2
Spletna podpora	0,5/2
Vrednost za denar	0,9/1
OBLIKA	2,0/5
SLABŠE OBLIKOVANO	
namesto opisovanja nam postreze z dogajanjem. To je zelo dragočena vesčina in upam, da se ji ne bo odpovedala. Vodenje zgodbe je blizje zenskemu delu publike, kar sploh ni zamera. Tudi čena knjige je silno ugodna. Glede na vsebino boste denar dobro nalozili in mimogrede podprli se mlado, perspektivno avtoričo.
Sarah je dovolj inteligentna, da bo v svojem naslednjem pisateljskem poskusu poskrbela za odpravo obrt-niskih nedoslednosti. Napak nisem izpostavljal, ker bi rad kritiziral delo domače avtoriče. To sem storil, ker zelim pomagati njej in ostalim avtorjem, da ne ponavljajo napak.
Glede na čelokupen vtis mojega druzenja s prven-čem, je vredna podpore. Od nekritične hvale ni se nihče napredoval. Gotovo ne bi priporočal nakupa knjige, če bi bila brez vizije. Ža slabo knjigo je sičer odveč vsak čent, kaj sele 9,90 €.
DRUŠTVO ZVEZDNI PRAH
SE PREDSTAVI
Kot spekulativne umetnosti stejemo predvsem ustvarjanje fantazije, znanstvene fantastike in horor-ja (F & ŽF & H) na področju pisane besede, slikarstva, fotografije, filma in drugih umetniskih področij. Clan drustva je lahko vsaka oseba v skladu z veljavnim zakonom, ki podpise pristopno izjavo, s katero sprejema vse temeljne in druge akte drustva in se strinja z namenom in nalogami drustva. Ob pristopni izjavi mora odstopiti svoje delo s področja spekulativnih umetnosti, ki ostane v knjizniči drustva. Članstvo je prostovoljno. O sprejemu v članstvo odloča izbirna komisija, ki jo imenuje Upravi odbor drustva, na osnovi prilozenega umetniskega dela iz enega od področij spekulativne umetnosti.
Če vas zanima članstvo v drustvu, nam posljite sporočilo na e-naslov info@zvezdni-prah.si. Dodatne informačije o drustvu in njegovem delovanju lahko izveste na:
www.zvezdni-prah.si.
Drustvo ŽVEŽDNI PRAH
Drustvo ustvarjalčev spekulativnih umetnosti
Stritarjeva 24, 2000 Maribor
info@zvezdni-prah.si
GSM +386 (0)41 732-342
Matična stevilka: 4031091
Davčna stevilka: 57667071 (nismo davčni zavezanči) TRR/IBAN: SI56 0517 3000 1827 480 (NKBM d.d.) SWIFT/BIC: KBMASI2X Prvi predsednik in zastopnik: Andrej Ivanusa Ustanovni zbor: 06. 03. 2011 (restav. Brioni, Kranj) Ustanovljeno: 16. 03. 2011 (UE Maribor)
ZVEZDNIPRAH+if
Društvo ustvarjalcev spekulativnih umetnosti	1
ČLANI DRUŠTVA SO (koneč avgusta 2012)
•	Ruza M. Barič Bizjak alias Mara R. Sirako (Kranj),
•	Amedeja M. Ličen (Bled),
•	Bojan Ekselenski (Celje),
•	Andrej Ivanusa (Maribor),
•	Tanja Menčin (Sevniča),
•	Ales Oblak (Gorenja vas),
•	Martin Vavpotič (Komenda),
•	Urban Klančnik (Slovenj Gradeč) in
•	častni član Vid Pečjak (Bled).
Namen drustva je popularizačija dejavnosti s področja spekulativnih umetnosti, podpora članom pri izdajateljskih in drugih strokovnih dejavnostih, zavzemanje za priznanje spekulativnih umetnosti kot priznanih umetnosti, sodelovanje z zainteresirano strokovno in drugo javnostjo ter popularizačija dejavnosti med mladimi v okviru solskih krozkov.
Naloge drustva so izdajanje lastnih publikačij in zalozniska dejavnost s področja spekulativnih umetnosti, priprava literarnih delavnič, natečajev, konven-čij, konferenč in predavanj z namenom predstavitve spekulativnih umetnosti, pomoč članom pri kandidiranju za subvenčije na področju kulturne dejavnosti, aktivno sodelovanje pri varovanju avtorskih in sorodnih pravič svojih članov, sodelovanje z avtorskimi agenčijami in organizačijami, z drugimi pisateljskimi in ljubiteljskimi drustvi ter vodenje lastne knjizniče del s področij delovanja drustva.

PREBRANO ZA VAS
3,7/5 - 2,6/5
HISA DOBRIH GOSPODOV
Napisal: ÄLES OBLAK
Za vas prebral Andrej Ivanuša
Kaj naj rečem? V roke dobim pravi biser, a ko se ozrem malo naokrog po naši deželici, skoraj nihče nima nobenega pojma o knjigi. Avtor je dobil celo evropsko nagrado evropskega Drustva za znanstveno fantastiko in fantazijo, pa založnik to ne omenja prav nikjer. Saj ne more biti drugače! Zaloznik je druzinsko podjetje, ki po naročilu opremlja otroske sobe in izdaja knjige.
Da bi knjiznice mogoče knjigo izpostavile na polico pri vhodu, se ne bo pripetilo niti slučajno! Internetna podpora? Pozabite! Če 'morda' le pridete to knjige, pa jo toplo priporočam. Odlična vsebina!
Vsekakor se knjigi pozna, da ni sla skozi dobre ured-niske roke. Tako bi bile vsaj popravljene majhne tipkarske napake in nekatere nedoslednosti v samem pripovedovanju. A vse je tako, da niti ne moti. Ko sem knjigo prebral in zaprl, sem potreboval kar nekaj sekund, da sem prisel do sape. Tako dobro branje je bilo to!
Ales Oblak nas zapelje v krut svet Cesarstva razuma. To je imperij, ki svoje lovke razpreda daleč po vsem planetu ali vsaj po osrednji celini. Nekaksna alternativna Zemlja, kjer močna dezela izkoristi svojo tehnolosko prednost. A vse se dogaja v hisi Pastirja Hektorja Tsmi-kavta in v njeni okolici, kjer se na začetku zime zberejo različne osebe s svojo mračno preteklostjo in bolnimi, izgubljenimi dusami. Pastir je po zakonih pastirstva te ljudi dolzan sprejeti pod svojo streho. Se več, njegova hisa je zatočisče za vse, ki potrebujejo pomoč v kakrsni-koli obliki. Vendar neobičajne osebe, dva vojaka, tihotapec, čarovnica, moz, ki govori s svojim mačkom, in se Pastirica s svojo vajenko, s seboj prinesejo neobičajne zgodbe. Na plečih tovorijo zivljenjske izkusnje, ki so ranile njihove duse. V svojem zivljenju so videli toliko grozodejstev in krutosti osvajalne vojne, da ne zmorejo normalno ziveti. Zato potrebujejo 'čistilnico', a nekatere preteklost tudi pokoplje.
Gostitelju Hektorju so v knjigi namenjeni prolog, sredina in epilog. Vsi ostali dobijo vsak svoje poglavje in avtor pripoveduje zgodbo skozi oči gostov. Vendar ima tudi gostitelj svojo temno skrivnost in na koncu knjige mora zanjo plačati s kaznijo, ki je nenavadna in kruto resna.
Ales Oblak odlično obvlada pripovedovanje in njegovi prizori so skoraj filmski z mnogimi podrobnostmi.
Konkluzija in očena	
Zgodba	2,2/3
Izvedba ideje	0,8/1
Umeščenost	0,7/1
VSEBINA	3,7/5
ODLIČNA KNJIGA	
Tako podrobnega in odličnega opisa čarovniske sobe, na primer, se nisem prebral, pa imam nekaj 'kilometrov' prebranih knjig za seboj. Knjiga je prvenec in je v nekaterih mestih nedosledna, bolje rečeno, neob-rusena. Kakor so opisi okolja odlični, pa včasih le zaide v preveliko gostobesednost in tudi določene besedne zveze nekako zvenijo 'anglesko'. Zdi se mi, da temu botruje premalo branja slovenske literature. Sicer je to razumljivo, saj tovrstne nimamo veliko. Avtorji tako posegajo po angleskih knjigah.
Vendar je občutek, ko 'pades' v nov svet, neverjeten. Zlahka si predstavljam celoten ustroj Cesarstva razuma in polozaj oseb, ki se prebijajo skozi morijo. Njihova dejanja so kruta, vendar je to vedno posledica njihovega načina prezivetja.
Knjigo je ilustrirala s perorisbami Petra Kostrevc, prispevala je tudi naslovnico. A imam občutek, da je vsebino le povrsno preletela in so ilustracije komaj kaj povezane z njo. Če bi jih ne bilo, bi tudi ne bila nobena skoda.
Se ocena: vsebina je odlična, a ji manjka nekaj obru-senosti in dober urednik. Skupaj je to 3,7 od petih točk, kar pomeni, da imamo pred seboj odlično knjigo, vredno branja. Ampak to nikakor ni lahkotno branje za lahko noč.
Tehnični del pa je dejansko tisto, ker z Bojanom imenujeva 'partizanska' izdaja ali drugače: za malo denarja, malo muzike. Spletne podpore knjigi itak ni, tudi ne na straneh zaloznika. Sam izgled knjige je prijeten, tudi naslovnica je zanimiva, a bi bilo mogoče narediti več. Skupaj torej 2,6 od pet moznih točk.
Konkluzija in očena	
Oprema, oblikovanje	1,1/2
Spletna podpora	0,5/2
Vrednost za denar	1,0/1
OBLIKA	2,6/5
SREDNJE OBLIKOVANO, MANJKA SPLETNA PODPORA	
ZAKAJ POTREBUJEMO
DRUŠTVO USTVARJALCEV?
Kaj lahko pokažemo?
Drustvo Zvezdni prah deluje od marca 2011. Torej je za nami leto in pol delovanja. Aktivno smo sodelovali na sledecih konvencijah v tujini:
•	Liburnicon 2011 Opatija,
•	Rikon 2011 Reka,
•	Istrakon 2012 Pazin,
•	Eurocon 2012 Zagreb,
•	Festival fantasticne knjizevnosti 2012 Pazin .
Pripravili smo Vecer Drugotnosti v Celju. Nas clan
Ales Oblak je dobil ESFS Encouragement award na Euroconu 2012 v Zagrebu. Število clanstva smo od ustanovitve do danes vec kot podvojili.
Čemu sploh potrebujemo društvo ustvarjalcev?
Kaj niso dovolj obstoječa stanovska združenja?
Stanovska zdruzenja v Sloveniji so organizacije s precej natancno definirano politiko vclanjevanja. Vec ali manj sledijo svojim predvsem poklicnim interesom, ki so v tesni povezavi z drzavnimi sredstvi. Ta zdruzenja k sebi ne spuscajo avtorjev, katerih delo na osnovi vsebine del ze vnaprej uvrstijo v kategorijo sunda.
V Sloveniji imamo precej zanimivo situacijo, ki v mnogocem odstopa od svetovnih trendov. Imamo veliko avtoric in avtorjev romanov, nimamo pa siroke avtorske baze krajsih proznih del. Ta situacija je tesno povezana z neobicajnimi razmerami na nasem literarnem trgu. Vsi literarno razviti trgi so zanrsko zaokroze-ni. Tam je mozno dobiti za vsakega nekaj. Pri nas je situacija drugacna. Nimamo niti ene same revije, namenjene t.i. »zanrski« literaturi, da ne omenjam ZFF in sorodne zanre. Avtorji krajsih proznih del nimajo svojih del kje objavljati.
Kaj pa množica literarnih revij?
Te revije zelijo ziveti v obmocju samozadostnosti, ki temelji na javnih sredstvih in ne trznega pozicioniranja. Branost izven interesnega kroga ni prioriteta skoraj nobene od teh revij. Slovenska literarna stroka je ujetnik javnega financiranja in s trem povezanih interesnih povezav. Za zanrske avtorje so vrata do objave v teh revijah skoraj hermeticno zaprte. V slovenskih literarnih krogih je razsirjeno prepricanje, da znaten del zanrske literature, zlasti domace, ni umetnost in si torej ne zasluzi pozornosti, kaj sele objave.
Kaj torej ostane žanrskim umetnikom?
Najprej se je potrebno formalno organizirati, saj se samo s skupinskim glasom doseze dolocen odmev. Formalna organizacija je tudi prirocna oblika za organizacijo dejavnosti, ki so v reziji posameznika precej nesmotrne. Drustvo je servis za svoje clanstvo in ima zara-
Bojan Ekselenski
di svojega formalnopravnega polozaja olajsan dostop do mnogih virov. Avtorsko drustvo je torej nekaksno krdelo, kjer se zdruzijo samotarji za ucinkovitejse rese-vanje skupnih problemov.
Zakaj bi morali postati reprezentativni?
Namen Zvezdnega prahu je postati reprezentativno avtorsko drustvo za spekulativne umetnosti. Drustvo, ki vecinsko zastopa znaten del dolocene populacije, ima doloceno tezo. Zanrske umetnike caka najtezja naloga -boj za priznanje statusa umetnosti. Tukaj nas caka naj-vec dela, saj je slovenska kultura zbirka samovsecnih in samozadostnih klanov, ki zavraca vse, kar je izven njihovega precej ozkega ustvarjalnega nabora.
Kaj je umetnost in kdo je umetnik?
Umetnost niso samo socialne drame, izpovedi trpece duse ali nerazumljive meditacije o bizarnih dogodivsci-nah.
Pesnik ali pisatelj ni vzvisena osebnost na bozan-skem tronu, ki lacen iz svoje trpece duse v sobi brez ogrevanja, navdahnjen od bozanske muze, izpoveduje vrhunsko literaturo, nevredno za profano rajo. Pisateljevanje je najprej obrt. Dokler pisatelj ne obvlada obrt-niskih vescin, ni niti obrtnik, kaj sele umetnik. Obrtnik lahko postane umetnik samo v primeru talenta, ki njegovemu obrtnisko brezhibnemu pisanju doda dodano vrednost.
Umetnik je praviloma tisti, ki je izmojstroval obrtnis-tvo in je sposoben kreativno krsiti obrtniska pravila. To krsenje pa ne sme zapasti v nerazumljive blodnje, tem-vec v navdusujoco izkusnjo, saj mora prinesti nadgradnjo osnovnega zanrskega temelja, ne pa njegovega rusenja.
. l
\ ^

i VjB
( -K-
<>
LEGENDA O SANJELOVCU
Andrej Ivanuša
Indijansko pleme Očipve (Ojibwa, Chippewa) verjame, da je noč polna dobrih in zlobnih sanj. Tako se nad posteljo (predvsem nad otrosko posteljo) obesi sanjelovec (dreamcatcher), ki nihajoč v nočnem vetr-ču lovi tako dobre kot zlobne sanje ali more. Dobre sanje najdejo pot skozi oko sredi mreze. More, ki ne poznajo svoje poti, se ulovijo v mrezo in jutranja zarja jih raztopi. Druga razlaga pravi, da se tudi dobre sanje ulovijo v mrezo, vendar spolzijo čez peresa navzdol do spečega. Tako ta sanja prijetne sanje, more pa so ujete v mrezo in se raztopijo v jutranji zarji.
Tudi druga indijanska plemena so povzela zgodbe o sanjelovču in jih vnesla v lastne legende in mite. Seveda pa je vsako pleme dalo sanjelovču drugačno obliko. Sanjeloveč Očipvejev ima v sredisču vedno privezano puhasto pero, ki ponazarja dih, zrak. To je bistvo zivlje-nja. Dekliče so dobile pero sove, ki pomeni modrost. Dečki so dobili pero orla, ki pomeni hrabrost. Ce je bil sanjeloveč namenjen odraslemu, v sredino niso postavili nobenega peresa.
Zgodba o babici Nokomis in pajku
Pajek je tiho pletel svojo mrezo v svojem kotu. Pletel jo je tik ob prostoru za spanje babiče Nokomis. Vsak dan, ko je legla, je Nokomis opazovala, kako pajek tiho plete svojo mrezo.
Nekega dne, ko je spet legla in opazovala pajka, je v njen sotor prisel vnuk in prestraseno zakličal:
"Nokomis-iya!" Vznemirjen je pokazal na pajka, hitro sezul svoj mokasin in skusal pajka pokončati.
"No-keegwa," je sepetajoče rekla babiča, "Ne ubij ga."
"Nokomis, zakaj varujes tega pajka?" je vprasal deček. Babiča se mu je blago nasmehnila, a odgovorila mu ni.
Ko je vnuk odsel, se je pajek spustil do starke in se jih zahvalil, ker mu je resila zivljenje. Rekel ji je:
"Že mnogo dni opazujes moj trud in občudujes mojo mrezo. Vem, da zelo čenis moje delo. Ker si mi resila zivljenje, ti bom dal darilo!" Žasmejal se je s svojim posebnim pajkovim smehom in odpredel nazaj do svoje mreze.
Ko se je na nočnem nebu pokazalo blesčeče mesečevo liče, je nad babičinim lezisčem zasijala čarobna srebrna pajčevina. Skozi odprtino na vrhu sotora je lila mesečina na okroglo pajkovo mrezo, ki je nezno plapolala v nočnem vetrču.
"Poglej, kaksno mrezo sem spletel," je rekel pajek. "Glej in se uči. Ta mreza lovi sanje. Dobre sanje se bodo zmuznile skozi luknjo sredi mreze, slabe pa se bodo ujele v lepljivo pajčevino. To je moje darilo, saj tako bos pomnila samo dobre sanje. Slabe sanje pa bo neusmiljeno raztopila jutranja zarja."
Zgodba o vraču Lakoteju in duhu Iktomiju
Pred davnimi časi, ko je bil svet se mlad, se je stari vrač Lakote povzpel na visoko goro in dozivel videnje. Videl je duha Iktomija, ki je moder učitelj in zvit kot lisiča. V videnju se mu je ta prikazal v obliki pajka. Ikto-mi mu je spregovoril v svetem jeziku vračev. Ko je govoril, je s tal pobral staro vrbovo vejo. Drzala so se je peresa, konjska zima in krogliče koral. Žvil jo je v krog in pričel plesti pajčevino.
Pripovedoval je staremu vraču o krogu zivljenja. Kako pričnemo zivljenje kot dojenčki, kako napredujemo skozi otrostvo, odraslo dobo in končamo kot starči. Ce hočemo zaključiti krog zivljenja, moramo kot stari skrbeti za novorojenče.
"Toda!" je rekel Iktomi, ko je končeval pletenje. "V vsaki zivljenjski dobi na ljudi prezijo različni duhovi. Nekateri so dobri, drugi so slabi. Ce poslusas dobre duhove, te bodo usmerili na pravo pot. Ce poslusas slabe duhove, bos zasel s poti in lahko ti čelo skodujejo. Dobri duhovi ti pomagajo, zlobni duhovi pa te napeljejo na poti, ki niso v harmoniji z naravo."
Ko je končal s pripovedovanjem, je zaključil tudi s pletenjem mreze. Dal jo je vraču Lakoteju in rekel:
"Mreza je popoln krog z odprtino na sredini. Uporabi to mrežo in pomagaj ljudem, da dosezejo svoje čilje. Mreza ti bo pomagala, da bodo uporabljali samo dobre misli, sanje in dela. Ce verjames v velikega duha, bo mreza zate lovila samo dobre misli, slabe pa bodo spolzele skozi odprtine."
Stari vrač je prenesel svoje videnje med svoje ljudstvo. Od takrat obesamo sanje-lovča nad svoja lezisča, d ujamemo dobre sanje. Dobre stvari ostanejo, slabe se izgubijo. Sanjeloveč, pravijo nasi predniki, lovi naše življenjske usode.
Izdelava originalnega sanjelovca
V jeziku Očipve se sanjelovču pravi bawaajige nagwaagan, kar dobesedno pomeni 'past za slabe sanje'. Obroč sanjelovča je narejen iz vrbovine, vrbovih vej. Veja se zvije v krog. Potem se trdno, se posebej na spo-
ju, ovije z zivalskimi kitami. Taksen obroc je osnova za izdelavo mreze. Vrvice so iz razlicnih materialov (vecinoma iz konjske zime) in nanje so nanizane biserne ali koralne kroglice, a tudi osebni in sveti predmeti. Kot sveti predmeti so se najveckrat uporabljala pticja peresa. Sanjelovec se izdela ob rojstvu otroka. Obesi se ga nad njegovo lezisce.
Sanjelovec se pocasi posusi. Uporablja se ga vse dotlej, dokler otrok ne doseze odraslosti. Na posebni slovesnosti, ko se otrok sprejme med odrasle, se sanjelovec zazge. Potem prejme drugega za odrasle.
Pleme Očipve (Ojibwa, Chippewa)
Pleme Ojibwa (tudi Ojibway ali Ojibwe), imenovano se Chippewa (tudi Chippeway) je najveqa skupina severno-ameriskih Indijancev severno od Mehike. Slovensko pravimo plemenu Oapve.
Plemenski simbol Oapvejcev je orel. To je tretje naj-vecje pleme za Čirokiji (Cherokee) in Navajo (Navajo) Indijanci. Sedaj so razdeljeni med Kanado in ZDA in zivijo na podroqu Gornjega jezera (Lake Superior). Danes zivi v ZDA preko 56.500 pripadnikov ljudstva Ojibwa predvsem v pasu od severa Michigana do Montane. V Kanadi jih je se 164.000 in zivijo od zahodnega Quebeca do vzhoda Britanske Kolumbije.
Znani so po kanujih iz brezovega lubja. Iz njega so izdelovali tudi svete zvitke z bogatimi barvnimi risbami. Njihovo okrasje je narejeno iz polzjih hisic kavri. Gojili so divji riz. Uporabljali so bakreno posodje, orodje in orozje.
Pleme Oäpve je bilo prvo, ki je podpisalo poseben sporazum z belimi osvajalci in si tako zagotovilo osnove za obstanek ljudstva. Ob tem pa so dovolili naseljencem prost prehod na zahod. To jim je omogoälo, da so zadr-zali svojo kulturo. Na zapisih iz brezovega lubja je tako ohranjeno veliko zapisov od zgodovinskih dogodkov, preko raznih zapisov, pesmi, map, spominov, zgodb, do znanstvenih dosezkov (geometrija, matematika).
Ocipveji zivijo v stevilnih rodovih ali bands. Se danes se vecinoma prezivljajo s poljedelstvom, predvsem gojijo koruzo, divji riz (manoomin) in buce, lovijo ribe in divjacino. Pri obredih uporabljajo instrumente in ples, posebej je znan njihov "soncni ples" (jiingotamog). Njihova zgodovinska bivalisca so wiigiwaam (wigwam = indijanski sotor), waginogaan (kupolasta koca) ali nasaea'ogaan (koca s silasto streho). Koce so vecinoma narejene iz brezovega lubja, brinja in vrbovega mladja. Seveda danes zivijo v sodobnih, predvsem montaznih lesenih hisah.
Ocipvejski jezik je del algonkinske skupine jezikov. Je po stevilu govorcev cetrti jezik izza jezika Navajo in Čree Indijancev ter Inuitov (kanadski Eskimi). Pleme samo je postalo znano v knjizevnosti zaradi Pesmi o Hiawathi (Song of Hiawatha), ki jo leta 1855 napisal Wadsworth Longfellow.
Ta jezik ima svoj lasten slovar in slovnico, ki jo je v obdobju okrog leta 1860 zapisal slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga.
Slovenski misijonar Irenej Friderik Baraga
Rodil se je 28. junija 1797 v Knezji vasi pri Dobrnicu na Dolenjskem. Leta 1830 je odsel v ZDA misijonarit. Bil je posvecen v skofa v Čincinnatiju v Ohiu, njegovo prvo skofovsko mesto je bilo mesto Marquette. Napisal je vec naboznih knjig ter v nemscini knjigo Geschichte, Wha-rakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, znacaj, sege in obicaji severnoa-meriskih Indijancev), kjer so med drugim Evropejci prvic spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahon-tas. Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar ocipvejskega jezika, v tem jeziku je napisal nekaj naboznih knjig. Baraga je Oapvejce poual, kako se sadi in vzgaja sadna drevesa in jim tako izboljsal vsakodnevno zivljenje. Umrl je 19. januarja 1868 v mestu Marquette, Michigan, ZDA in je pokopan v mestni stolnici.
Slovenski mitološki sanjelovec
V slovenski mitologiji ponoa blodijo dobre in slabe duse. Lahko pripadajo tako umrlim kot zivim ljudem. Duso so si predstavljali kot meglico, ki se specemu ali umirajocemu izgubi iz ust. Zato pravimo, da je 'izdihnil'. Dusa je sla ven iz cloveka, vrnila se ni. Nekatere duse se nekako izognejo potovanju v onostranstvo (van) in se vrnejo na zemljo. Dobre se naselijo v hisne zidove v podobi belih kac Te so nocne gospodarice stanovanj, varovalke pragov in ognjisc ter skrivne dobrotnice ali zascitnice domaah druzin.
Na drugi strani so zlobne duse. Med njimi je najbolj znana mora. To je dusa zivega cloveka, najveckrat stare zenske, ki ponoa med spanjem zapusti telo. Skozi spra-njo ali priprto okno se priplazi v hlev ali v izbo ter sesa ljudem in zivini kri ali mleko. Pri tem ljudi dusi in tlaa. Blodeca dusa je lahko tudi zivalska dusa, takrat se imenuje duhovina. Pred moro se ubranimo z risanjem morinih znamenj v pepel domacega ugaslega ognjisca, saj mora prihaja opolnoa v hiso skozi dimnik. Taka znamenja se narise tudi na stranico zibelke ali na tramove domacije, hleva. Ti simboli so narisani z eno samo potezo - pentagrami, heksagrami in rozete. Znamenja na zibkah iz Koroske kazejo podobnost z mreznimi vzorci sanjelovcev.
Vsekakor je pomagalo, ce so ob posteljo polozili snop slame. Vanjo se je ob prihodu zapletla mora. Ko se je speci ponoci prebudil, je moral s palico udariti po snopu, da je moro izgnal iz slame. Zjutraj so snop slame zazgali in z njo so zazgali tudi nocno moro, ce se je v snop zapletla. Na vrata so zarisali magicni krog. Krog je bilo mogoce narediti tudi iz leskovih ali vrbovih vej in ga obesiti na vhodna vrata. Ti krogi po svojem simbolnem pomenu in po dejanski funkciji spominjajo na indijanske sanjelovce.
Scasoma se je iz teh preprostih vrbovih krogov razvil vratni adventni venec, ki ga danes obesamo v casu pred Bozicem. Njegova funkcija je se danes varovanje doma pred zlobnimi duhovi, nesreco in smrtjo. Z njim zelimo povedati, da naj v hiso vstopijo samo sreca, zdravje, veselje in zivljenje.
SARAH JEREBIC
Intervju vodil Bojan Ekselenski
Izdali ste svoj prvenec Kraljestvo noci. Kdaj ste sploh zaceli s pisanjem? Je ta roman vas prvi literarni izdelek?
Pisanje se je prikradlo v moje življenje popolnoma spontano in nepričakovano. Res je, da sem že v osnovni soli zelo rada pisala proste spise in se prepusčala domi-sljiji. Če bi mi takrat kdo rekel, da bom nekoč izdala svoj lastni roman, bi se verjetno le dobro nasmejala njegovi sali. Ampak svet pisanja me je vedno bolj privlačil in tako sta nastali dve krajsi deli, katere pa je prebrala le moja mama. Če ju zdaj vzamem v roke, se mi zdita precej otročji, vendar sta se vedno del mene in mojih otros-kih sanj.
Nastopila so najstniska leta, zacela sem odrascati in ravno v tem casu je prisla histerija okrog vampirjev. Prebrala sem Vampirsko akademijo, Somrak, nekaj delov iz sage Hiša noči in nesmrtna, privlacna, nadnaravna bitja so me omrezila. Takrat sem se nekega dne usedla za racunalnik in zacel je nastajati roman Kraljestvo noči. Sprva sem mislila, da bo to kratko epsko delo, vendar sem dobila ogromno idej, ki sem jih zelela vkljuciti v zgodbo. Nastajali so novi liki, ki sem jih vzljubila in sele, ko sem napisala zadnji stavek romana, sem se zavedla kako obsirno delo je nastalo.
Pri branju knjige je precej ocitno, kje ste dobili zgled. Ste v zgodbo srednjesolskih prigod vtisnili tudi scepec svojih osebnih dogodivscin oz. izkusenj?
Ko sem zacela pisati roman Kraljestvo noci, sem zagotovo vedela, da zelim napisati delo, ki bo popolnoma drugacno od mojega zivljenja, saj sem predvidevala, da se bom tako lahko bolj sprostila ob pisanju in bom glavni junakinji ter tudi drugim likom v zgodbi dopustila vec svobode.
Je pa res, da sem ob branju ze napisanih poglavij opazila, da so znacaji likov podobni nekaterim osebam iz mojega zivljenja in marsikateri lik mi je ravno zaradi tega prirasel k srcu. Predvsem lik Doriana Todorov-skega, ki je precej zascitniski, zmeraj pomaga glavni junakinji Steli in se trudi, da bi zmeraj naredil vse prav, me spominja na osebe, ki so mi v zivljenju pomagale, da sem tukaj kjer sem. Se vedno mi pomagajo, da bom dosegla to, kar zelim doseä v zivljenju..
Koliko casa ste pisali knjigo?
Knjiga je nastala precej hitro. Leto in pol.
Kaj berete? Prevladujejo angleske knjige? To sprasu-jem, ker se v vasi knjigi jasno odraza »angleski« stil pisanja.
Najraje vzamem v roke dobro fantazijsko knjigo, saj ni boljsega kot sprehajanje v drugacnem svetu, kjer je
vse mogoce. Prav tako me privlaäjo zgodovinski ljubezenski romani in ameriska pisateljica Julie Garwood je mojstrica le teh.
Res je, berem angleske knjige, vendar le takrat, ko se ne morem ucakati slovenskega prevoda knjige, ki jo zelim prebrati.
Katero domaco knjigo ste nazadnje prebrali?
Nazadnje sem prebrala delo slovenskega pisatelja Janka Kersnika, povest Jara gospoda.
Kako bi ocenili razmere na nasem knjiznem trgu?
Razmere na slovenskem knjiznem trgu bi ocenila kot tezke. Smo majhna drzava in zaradi tega je zelo tezko uspeti. Odvisen si predvsem od samega sebe, svoje vztrajnosti in ambicij. Sam moras poskrbeti, da te javnost opazi in samo-promocija je velik del tega.
Skoda da ljudje cenijo le dela tujih pisateljev in ne vidijo, da tudi nekateri domaa pisatelji napisejo odlicna dela. Zaradi tega so domaa pisatelji, pesniki, v glavnem umetniki, velikokrat zapostavljeni.
Imate v načrtu napisati kaj krajšega od romana ali novele?
Zaenkrat ne, saj delam že na nadaljevanju prvega dela Kraljestva noči.
Kaj je po vašem težje napisati - roman ali krajše prožno delo?
Zagotovo je težje napisati krajse prozno delo, saj roman je precej bolj obsiren. Zaradi tega si lahko pustis več svobode, vključis več idej, se ž njimi igras, jih pre-pletas in če si v tem dober nastane dober roman. Pri krajsih delih se moras osredotočiti na manj stvari in iž manj stvari narediti odlično delo.
Spremljate kaj domačo ljubiteljsko sčeno?
Moram prižnati, da je do sedaj nisem veliko spremljala, saj sem večino časa pisala le žase in moja dela so ostala ža stirimi stenami. Vendar, ko iždas knjigo in mogoče dobis dobro kritiko, te takoj žačnejo žanimati drugi pisatelji, njihova dela in naenkrat se žalotis, da te žanimajo nove stvari in se vključis vanje.
Kateri avtorji so na vas najbolj vplivali in žakaj?
Name in na moj roman je žagotovo najbolj vplivala pisateljiča Richelle Mead. Ko sem prebrala njeno Vam-pirsko akademijo lahko rečem, da sem se žaljubila v njene like. Predvsem žaradi Vampirske akademije sem se odločila ža vampirski roman. Njenih sest knjig, ki sestavljajo to sago, je neverjetnih. Niti eno poglavje te ne ražočara.
Dajva malče sanjati. Do vas pridejo produčenti s skoraj neomejenim proračunom ž namenom snemanja filma Kraljestvo noči. Zelijo, da ižberete igralče ža glavne vloge in režiserja. Kako bi se odločili?
(smeh) O nečem takem pa po mojem skrivoma sanja vsak pisatelj.
Ko je žačela nastajati glavna junakinja, Stela Saier sem videla le eno igralko, ki bi ji lahko dala življenje na velikem platnu. Vanessa Hudgens popolnoma ustreža njeni žunanjosti in oboževala sem njeno vlogo v Srednješolskem muzikalu. Nekako sem jo vedno hotela
videti v vampirski vlogi. Za njenega soigralča se mi ždi primeren Chace Crawford, ki bi uprižoril vampirja Krisa, ki jo je iž človeske punče preobražil v čudovito vampirko. Za režiserja bi si želela odločnega človeka, ki bi se žgodbi sto odstotno posvetil in verjel v to, da bo nekoč filmska uspesniča.
Kateri filmi so vam najbolj vseč?
Radam gledam vse vrste filmov. Najbolj uživam ob kriminalkah, romantičnih komedijah in seveda ob ražli-čnih fantažijskih filmih.
Požnate kaksne slovenske vampirske legende?
Po svetu kroži veliko legend in mitov o teh nadnaravnih bitjih, vendar ne bi vedela, če je kaj od tega pristno slovensko.
Kaj načrtujete spisati v naslednjih 10 letih?
Zelim, da je Kraljestvo noči trilogija. Tako, da se me čaka kar nekaj dela. Trenutno nastaja drugi del.
Upam, da me moja domisljija ne bo pustila na čedilu in bom uspela v prihodnosti napisati se kaksen fantažij-ski roman, ki bo nekaj popolnoma novega. Nova bitja, novi svet in nove dogodivsčine.
Mislite, da potrebujemo kaksno delavničo ali priročnik kreativnega pisanja?
Bilo bi lepo, saj bi bilo lažje mladim pisateljem in verjetno tudi starejsim, ki se hočejo ižpopolniti, če bi imeli nekaj, česar bi se lahko oprijeli.
Kako bi sporočilo Kraljestva noči ižpovedali v enem samem stavku?
V življenju se moras boriti ža tisto, kar ljubis, četudi to ni vedno najlažja stvar v življenju.
Zelim vam se naprej obilo ustvarjalnih uspehov in predvsem uživanja v pisanju.
<>
FILMSKE MEDZVEZDNICE (3) NAJGRŠA IN NAJBOLJ RESNIČNA
Andrej Ivanuša
Kakorkoli se zdi ta tujska vesoljska ladja ogromna, je le »majhno« planetarno vesoljsko plovilo, ki služi uničevanju mest civilizacije, ki jo »vesoljske kobilice« želijo pokoriti. Matično plovilo je mnogo, mnogo večje. Vendar sem zelo težko našel njeno sliko. V filmu se vidi le nekaj kratkih sekund. Manjša slika poleg matične ladje tujcev kaže še plovilo s katerim glavna junaka inicirata računalniški virus.
MATICA IZ FILMA INDEPENDENCE DAY
Ko se nad svetovnimi prestolnicami pojavijo »gigantsko velikanske super velike« krožnikom podobne osvajalske vesoljske ladje, si mislimo, da bi ne mogle biti se vecje. Ampak žal, so samo majhne bojne ladje. Njihova matična ladja visoko zgoraj v orbiti je se mnogo, mnogo večja, saj nosi s seboj vsaj 30 taksnih velikank. Tako je to mogoče največja vesoljska ladja, ki so se je domislili filmarji. Menda je velika kakor četrtina nasega naravnega satelita. Oborožena pa je ž vsem, kar si »človeska« domisljija izmisli. Prava in resnična »uničevalka svetov«. A na konču se izkaže, da je zelo, zelo ranljiva, ko jo napade »nedolžen« računalniski virus. Pač malo »prosto« po Welsu, tam izvenzemljske sesujejo resnični virusi, tukaj pa imamo opravka ž namisljenim.
DISCOVERY ONE IZ 2001: A SPACE ODYSSEY
To je velika vesoljska ladja za pot do Jupitra. Ampak, tako od daleč, je podobna svinčniku. Oborožitve praktično nima, saj je le raziskovalna ladja s tremi EVA vozilči in ž rotirajočim bivalnim obročem, da imajo popotniki vsaj nekaj gravitačiji podobnega, ki jim je, kakor vsem Zemljanom, zelo pri srču. Ima se super inteligentno računalo na krovu, ki je, e-hm, malče paranoično. Ljub-
kovalno ga kličejo HAL 9000 in ima zelo privlačno, skoraj hipnotično rdeče utripajoče »oko«.
Do tega filma so filmarji uporabljali »pravljiče«, ko so opisovali vesoljska plovila. Da o breztežnosti niti ne govorimo! V tem filmu je breztežnost res »breztežna«. Izginile so sportnim avtom podobne vesoljske superhit-rostniče. Arthur C. Clarke in Stanley Kubrick sta si izmislila »resnično vesolje« in »prave« vesoljske ladje. Vsekakor je na prvem mestu elegantna Disčovery s svojim bivalnim modulom, ki se vrti, da ustvari umetno težnost. Potem je dolg paličasti nosileč, ki loči bivalni del od pogonskega, saj je ta poln človeku nevarne radioaktivnosti. Model je izdelal Con Pederson ž mnogimi detajli in na filmu je vse to videti zelo »resnično«. V svojem intervjuju leta 1998 je dejal:
"Logistično je bilo zelo težko narediti posebne učinke v Hollywoodu, pa sem zato odsel v Veliko Britanijo. Tam mi je bila na voljo se subvenčija (načrt Eady), ki jo je ponujalo ministrstvo za kulturo, da bi delali več filmov v Britaniji. Program Eady je dovoljeval pri izvedbi filma le do 20% tuje delovne sile. V naslednjih dveh in pol letih, od sredine leta '65 do marča '68, je bila tako zaposlena le pesčiča Američanov pri izdelavi filma. Tukaj sta bila samo Doug, ki je bil fotografski nadzornik posebnih učinkov, in Harry Lange, ki je skrbel za
IZOBRAŽEVANJE
[(»i
izdelavo modela. Seveda smo se pozanimali, kaj proizvaja NASA in kako se izdelujejo rakete, predvsem Redstone, vojaska balisticna raketa. V Ameriki, v Alabami, je za vse skrbel se Anthony Masters, umetniski direktor, ki je opravil veäno dela pri oblikovanju videzu filma."
Vsekakor se moram strinjati, da je njena tehnoloska zasnova povsem mogoca in verjamem, da se bodo nekoc oblikovalci zgledovali po tem modelu.
EVA ONE IZ 2001:
A SPACE ODYSSEY
Eva je ime in EVA je kratica Extra-vehicular activity ali »aktivnost izven plovila«. Oblaalo EVA je vesoljski skafander, v filmu pa tudi majhno mehurckasto servisno vozilce. Njegova preprosta kovinska elegance je brezcasna. Oblikovalci so se tudi potrudili, da je skladna z maticno ladjo. Odlicen primer industrijskega oblikovanja!
ARIES 1B EARTH-MOON SHUTTLE
IZ 2001: A SPACE ODYSSEY
Oh, ce bi NASA kadarkoli naredila taksno plovilo za pristanek na Luni. Saj, osnova je videti kot lunarni modul iz programa Apollo, ampak ... Vsekakor bi bilo clovestvo ponosno, ce bi kadarkoli izdelalo taksno plovilo. A zal ga je mogoce videti le v filmu. Zal!
Levo: Velika planetarna »potovalka« Discovery One in zgoraj njeno delovno vozilce Eva One.
LEONOV IZ 2010: A SPACE ODYSSEY 2 - NAJGRŠA
Kar se dobro prodaja, je potrebno le malo preoblikovati in znova prodati. A na sreco je film reziral drug reziser Peter Hyams. S sodelavci se je res potrudil, da je zadel naslednjo stopnjo v razvoju vesoljske tehnologije. Ja, tega kar so odkrili Americani so se polakomnili tako Rusi kot Kitajci. Iz nedrji siroke mame Rusije je izsla vesoljska ladja Antonov. Oblikovalec Alber Brenner se je zelo potrudil, da bi ladji dal »resnicno« podobo. S konceptualnim umetnikom Sydom Meadom sta ji dala spet rotirajoco kabino, kjer se ustvarja umetna gravitacija tako potrebna za dolga potovanja cloveka po vesolju. Za revijo By Desing je Brenner izjavil:
»Menil sem, da imamo enkratno priloznost, da se lotimo oblikovanja krasne vesoljske ladje. V Vesolju je vse brez teze, lahko se gibljes v vse smeri brez tezav. To je odlicna stvar, sem menil. Vse se mi je zdelo enostavno. Ampak, ce moras iz enega dela postaje na drugi, je to kakor bi se premetaval iz ene skatle v drugo. To pa ni tako enostavno in nikakor nisem nasel resitve, da bi to lahko prikazal tukaj na Zemlji v pogojih gravitacije. Karkoli smo poskusili, se ni izslo. Saj nismo mogli uvesti namisljenih antigravitacijskih tal kot v star-trekovem Enterprise. Zato smo kompletno krmarnico postavili v okrogel prostor, ki smo ga polozili na lezaje. Podobno je bilo tekalnemu kolesu za hrcke.
Levo: Aries 1B Earth-Moon shuttle in desno: Leonov 2010 iz drugega filma A Space Odyssey - najgrša vseh časov.
I®
IZOBRAŽEVANJE
Syd Mead je dodal:
»Leonov je moral biti drugacen od ameriskih vesoljskih ladij. Pa kljub temu, da so kopirali naso tehnologijo, da so lahko odpluli na Jupiter in Io. No, zamislil sem si, da bi zadeva izgledala malo »skup sklamfano«, saj naj bi ga Rusi sestavili v orbiti iz vec razlicnih vesoljskih plovil. Tista rotirajoca rec je bila zavesten poizkus, da bi ustvarili vsaj nekaj »centrifugalne gravitacije«, ki bi dala filmu potrebno »avtenticnost«.
Ko smo koncali prvi osnutek, me je na »realna« tla postavil tehnik iz JPL, ki je bil nas tehnicno svetovalec. Razlozil nam je, da se v vesolju najbolj enostavno zavira, ce ladjo obrnes za 180 stopinj in uporabis kar pogonske motorje za zaviranje. Uh, spet smo morali preoblikovati kabino. Potem pa se, da ima luna Io atmosfero, ki povzroca segrevanje in plazmatski ogenj ob vstopu. Tako smo se tretjic preoblikovali vse skupaj.«
To je mogoca najgrsa vesoljska ladja, ampak za prave SF navdusence je tocno taka, kot mora biti vesoljska ladja civilizacije, ki se prvic podaja do najblizjih planetov lastnega osonqa. Prav to jo uvrsca med eno najbolj znanih plovil v zgodovini SF filma.
BOJNA LADJA GALAKTICA
To je vesoljska ladja iz dolgotrajne »zelezne« TV serije Battlestar Galactica, ki ima takoj za Star-trekovci naj-visje stevilo svojih fenov. Ti si se vedno izmisljujejo nove zgodbe, nove zaplete, snemajo fenovske filme in se kaj. A samo ena stvar pri tem ostaja nespremenjena, design bojne ladje Galaktica. Ta je nespremenjen ze od leta 1978, kar kaze, da je bil takrat pred svojim casom. Prav zanima me, kdaj bo nastala razliaca II. Se vec - v mnogih kasnejsih filmih so se oblikovalci zgledovali po njej in podobnih klonov je kolikor hocete. Je podobna sodobni prekooceanski letalonosilki, je zanesljiva in klasicno oblikovana z namenom, da do potankosti odigra svojo vlogo. Iz tocke A v tocko B prepeljati kolonialne plenilce (Čolonial Vipers) skupaj z vsemi generali in dodatno posadko, da opravijo nalogo, ki jim je bila zaupana.
Richard Hudolin je bil zadolzen za oblikovanje plenilcev, ko so se odlocili leta 2003 za dodelavo novih nadaljevanj v seriji. Marsikdo meni, da so kot osnovo vzeli X-Wings lovce iz Star Wars serije, ampak prvi modeli so bili oblikovani na podlagi vesoljskih lovcev iz
Bojna ladja Galactica in nad njo bojna križarka Pegasus.
IZOBRAŽEVANJE
[(»i

K&* ' \ X
Cylon Rider iz nadaljevanke Battlestar Galactica je oblikovan tako, da bi bil videti kar najbolj »neusmiljen«.
filma Bučk Rogers In The 25th Century, ki ga pri nas nismo nikoli videli. VFX Viper jim je podoben, je le podaljsan in malo bolj vitek, da se ždi se bolj »lovski«.
CYLON RIDER IZ NADALJEVANKE
BATTLESTAR GALACTICA
A se tako dobra medžveždniča mora imeti svojega skoraj tako dobrega nasprotnika. V nadaljevanki so to Cyloni, ki imajo nekaj čisto drugega, a prav tako čudovit stroj. Ker so drugačni, je tudi njihovo plovilo drugačno. Risčhard Hudolin se je moral želo potruditi, da je ižde-lal »nakaj popolnoma drugega«, kakor je pač žahteval režiser.
plovila žaradi napake na električni napeljavi odjeknila ekspložija, žaradi katere je servisni modul žačel ižgub-ljati kisik in elektriko, kar je onemogočilo pristanek na Meseču, poleg tega pa je povžročila tudi težave ž navi-gačijo. Posadka se je žatekla v lunarni modul, kjer je ostala do vrnitve. Ta poteža je bila negotova, ker je bil lunarni modul načrtovan le ža bivanje dveh ljudi ža čas treh dni, vendar se je na presenečenje vseh poteža ižsla. Komandni modul je sičer ostal operativen, vendar so ga ižklopili, da bi privarčevali elektriko in kisik in ohranili sposobnost vstopa v ožračje. Posadka je vseeno uspes-no obkrožila Meseč in se je na konču srečno vrnila na Zemljo.
äMÜCTÜS
vjuub a«r
Primerjava različnih modelov Colonial Vipers.
APOLLO 13 - ZA KONEC TEGA NADALJEVANJA
Igrani dokumentarni film Apollo 13 - Huston we have a problem. Končno! Tudi »resnično« vesoljsko plovilo je naslo svoje mesto na filmu. Mislim, da bolje ne morem žaključiti tega nadaljevanja.
Kaj se je pravžaprav žgodilo ž Apollom 13? To je bil tretji polet na Luno, ki se je pričel 11. aprila 1970. Cilj odprave je bilo gorovje Fra Mauro. Vse je potekalo želo dobro, a dva dneva kasneje je na servisnem modulu
Naslednjič: Vesoljske ladje iz Star Wars. Končno!
era
DRAŽILNIK
VAMPIRJEVA IZPOVED
(Odlomek iz še neobjavljene knjige ČARODEJKA)
Tanja Mencin
Zbit sem kot pes.
Polagam korake v hladen plocnik V umazan plocnik. Vsepovsod smeti, oljni madezi, zastareli slinasti cikgu-miji, prah, papircki, cigaretni ogorki. Vse je nasmeteno in zasvinjano. Komunala spi svoje zimsko odsotnost, kakor da je zima kriva, ker je vse nasmeteno, kakor da je zima kriva, da svet spi svoje lahkotne sanje brezbriz-nosti.
Mesto se utaplja v mrak. Sonca ni vec. Zaslo je pred nekaj minutami. Nad strehami arhitekturno razvejanih streh poplesavajo veter, golobje in tu pa tam kaka sne-zinka. Visok zerjav v daljavi zalobno sameva, njegov dolg drog spominja na velikansko ledeno sveco.
Rad hodim po prsicu. Rad oblikujem stopnje za katerimi hodi horda neznancev. Rad se sprehajam po sonc nem zahodu. Zaradi tega, ker se v tem casu mesto povsem predrugaci.
Mrzka noc bo. Temna. Hladna. In negotova. Zato vca-sih sovrazim to mesto. Ta siva brezoblicna drevesa in zasmrajen zrak. Vcasih sovrazim posvedrane ljudi, ki z
praznimi ocmi hodijo mimo. Priznam, vcasih sovrazim vse, kar diha.
Tega vecera, katerega krasijo le krakaste vrane in oddaljeni volkovi, sem slabe volje. Saj pravim - sam sem z svojo samoto. Gol. Osamljen. Lacen. Ze vec dni nisem jedel. Ja. Sam sem z svojo veliäno. S svojo temno skrivnostjo.
Ator sem. Vampir. Doma z Gorjancev. In stejem stoletja. Vseeno mi je, kaj si mislis o meni. Zame bos vedno zgolj krhek sanjač Samopriklicana zrtev. Človeski um je pac kletka. V tej kletki sem zdel trideset let. Preden sem se pred stoletji odloal prestopiti usodni prag. Nesmrtnost disi, kajpak. Ampak ti nimas pojma kaj to v resnici pomeni. Vse kar sanjaris o meni so otroske fantazije.
Se vedno se spominjam tistega dne ...
Usel sem inkviziciji. Obsodba, smrt na grmadi. Bezal sem dva dneva. S skril v neprodirne gozdove. In srecal Radosa. Ponudil mi je drugacno zivljenje.
Zdaj sem ze stoletja vampir.
Zakon Krvi, ki smo ga zapisali je vecen. Kri je nas sveti zakrament. Metafizicen pojem. Sveti gral Temnega Sveta. Presezek eksistence. Sraka Teme. Bistvo. Skrito tvojim ocem. Skrito ocem sveta, ki brezglavo pogublja samega sebe. Prikrito celo nam samim.
Ampak jaz imam rad veter. Rad obcutim svoje lase, kako mi plapolajo v mladi noci. Rad obcutim hladnost svojih neutripajocih zil in negibnost svojega srca. Rad vdihujem vecnost trenutka. Rad imam mlada telesa. Taksna, ki se ljubko zvijajo v post mortem krcu. Rad imam kri in zivljenje. Razumes? Rad imam zivljenje. Zivljenje, ki se skozi temno sonce vlece iz veka v vek. Čakanje nekega konca ni za nas.
Plocnik pred menoj enakomerno tece. Mimo mene bezijo ljudje. Vsak z svojim kislim obrazom. V velikem loku se umaknem neki starki. Ko huskne mimo mene zavonja od nje vonj po starosti. Preslaba kri, si mislim. Pa tako sem lacen.
Potem me vzdrami semafor. Prizge se zelena luc za pesce. Stecem cez cesto in porinem roke v globoke zepe crnega suknjica. Ne zebe me, pa vendar hitim. Z velikimi koraki jo mahnem mimo Sanolaborja in proti parki-riscu ob Zavodu za zaposlovanje.
Mahnem jo cez parkirisce. Vame skoraj zapelje rdec golf znamke Rabbit. Kar lustna dvo vratna izvedba. To je dizel 1.6. TDI, 105 kM, z 77 kW motorjem. Avto leta 2009. A kaj, ko je soferka neka stara babica z ocali.
»Hej!« zavpijem vanjo. »Pazi kako vozis!«
Babica zahupa in zakrili z rokami naj se ji vendarle ze umaknem. Stopim vstran.
'Vraga, pa se ti!' si mislim. Če me ze mislis povoziti,pa me daj. Zagotovo ti bo zal. Po parkiriscu se ne divja. Po parkiriscu se vozi strpno. Parkirisce pustim za seboj.
Spet prečkam cesto in zavijem v Opus.
Kava, kavica, kofetki, bi kdo rekel. Ampak naj bo. Zajebancijo vedno prenesem. Se posebej od natakarice z konjsko celjustjo. Vsec so mi njeni dolgi gosti blond lasje, ceprav na blondinke ne padam. Nikoli nisem. Vsec so mi drzne temnolaske z zelenimi ocmi. Pa bo kdo rekel, da sem izbircen. Ampak nic zato. Sem taksen, kakrsen pac sem.
»Kako, Natasa?« brezbrižno vržem v blond punco, ki obstoji pred menoj.
»Nic ni,« pihne. »Kaj bos?«
»Kot po navadi.« odvrnem.
»Aha, deci merlota.«
»Ja.«
Zasuka se proc od mize in odbrzi.
Prek kolen si poknem tanko odejo. Spet bo svinjsko mrzel vecer, pomislim.
Z ocmi preletim goste. Ni nas veliko. Le komu se pa ljubi zmrzovati zunaj na mrazu sredi decembra.
Dve mizi naprej stikati glavo dve pobarvani punci. Glava ene je oranzna, druga vijolicna. Ta mavricna paleta me spominja na pust. Medtem ko lahko eni vidim profil z ravnim nosom in majhnim podbradkom, pa me ta druga vsake toliko osvrkne z radovednim pogledom.
Levo od mene se nad casopis sklanja nek upokojenec. Njegove oä bezijo med vrsticami spolitiziranih clankov.
'Bah!' si mislim. Pa se casopisi! Ne maram jih. Nikoli jih nisem maral prebirati. Raje imam kako dobro knjigo.
Ozrem se kvisku. Nad menoj se boä belo platno z reklamo. Lasko, pise vsake toliko. Namrscim se. Zeleni napisi mi niso vsec. Predvsem zato ker ne maram piva. Raje imam rdece vino. Spominja me na kri.
Potem k mizi pribrzi Natasa.
»Tvoj deci rdecega vina,« mi pravi.
Pogledam jo. Zdi se mi bolj bleda kot po navadi.
»Ja, hvala ... Ampak bi kar placal.«
»Prav,« mi pokima. »Evro in dvajset centov.«
Dam ji tisti drobiz. Natasa ga pobere z tankimi prsti in me pusti samega.
Gledam za njo. Jo preucujem?
Te je strah smrti punca? Pekla? Inkvizicija se je preo-blekla. Nosi krinko krotkih zverin. Kaj ces, clovestvo je le se klisejski romantizem. Filmarji in pisatelji imajo ekskluzivno pravico do laganja. Ze zaradi domisljije. So pac besede danes fleksibilno blago. Unicujoca turbulenca. Vampirji smo odrinjeni na rob Brezna. Prekleti in opresivni. Nizkofrekvencni morilci. Ali pa izsanjani v solzave pripovedke. Ujeti smo v porozne mozgane masovnih histerikov. Samo razdejanje nas je.
Razumes? Taksno zivljenje ni nas cilj. Pa vendar ...
Geneza vampirja je ontoloska zadeva.
In ti?
Aha, ze vidim, kako hlepis po mojem Oltarju. Zavidanje ni vrlina. Te preseneca, da vampirska logika ne pre-nasa omejenih zablod?
Preziram ljudi. Priznam. Vsaj tiste, ki nimajo Zivega Duha. Mnogi so ze mrtvi pri zivem telesu. Pa vendar mi
ljubezen do zivljenja zapoveduje Ucenje. Vampirji pac ne jokamo. Ucimo se. Ucimo in ucimo. Pozverinjena dusa je podla izmisljotina. Vampir ne ubija. Ne cisto zares.
Zlaganost navideznega je premostljiva.
Presegaj! Presegaj! Vedno presegaj! Če tega ne razumes, si enoumen. A to ni za nas.
Bi me rad spoznal? Potem ne prisegaj na veliano lastnih dejanj. Ne prisegaj nikomur! To pocnejo psi razuma. Njihov zakaj vedno rodi zato ker. Yog-Sothothova pajcevina.
Bi me rad srecal? Hm. Sonca noa ne mores uzreti. Ampak ce ob vecerih pogledas cez rame in ugledas lastno senco, kako se samohoteno premakne, potem sem tu ... nekje v blizzini. Čakam in opazujem. Samo cakam.
Pa ves, da se vsaka zrtev ponudi sama? V svoji kratkovidni pameti in zbledelem znacaju. Taksni so vedno lahek plen.
Bi rad doumel? Potem prinesi zivo zrtev na oltar Nesmrtnih. Kodeks Oltarja velja za vse. Posedujem Znanje Specih Davnih bogov. Ne bom ga kar tako delil s teboj.
Pa vendar imam rad poezijo. In vcasih hrepenim po Soncu Dneva. Pac nisem porfirik. In nikar ne reci, da je to laz. Nikoli ne lazem. Neusmiljena resnicoljubnost je moja vrlina. In ti? Vprasaj se, kako te vidim ... V hipofizi tvojega spomina so samo usahle oa bledih impresij. Nic ni zadaj na obzorju tega planeta - le brezimna ravan tvoje duse in oleseneli cuti tvojega telesa.
Nova nisa nekropole?
Jaz sem se vedno lacen ...
VILE
Andrej Ivanuša
V laboratoriju je vladala tisina. Mladi Gillas se je se enkrat ozrl po prostoru, ki je bil nabit ž aparaturami vseh vrst. Digitalne naprave so tiho brnele in ekrani so sevali ž enakomerno modrikasto svetlobo. Zadovoljno je pomislil, da bo lahko jutri pred vsem svetom pokazal najnovejsi tehnoloski preboj v razumevanju časa in prostora. On in se nekaj raziskovalčev iž različnih laboratorijev po vsem svetu. Odkrili so tunel v nov svet!
Previdno in tiho je zaprl vrata za seboj. Počasi se je v sobi temnilo, ko so se ekrani pričeli ugasati. Skozi drobno okno, ki je bilo prečej visoko, je prodiral neonski blisč iž zunanjosti in oprema laboratorija je trepetala v raznobarvni svetlobi. A kljub temu so se v mračni sobi komaj lahko zaznali predmeti. Tekočine v bučkah in v epruvetah so lahno klokotale.
Nenadoma je iž ene izmed njih skočila na tla drobna kapljiča. Ko se je dotaknila tal, se je začela kaditi in dim se je začel dvigovati proti stropu. Iž dimastega tkanja je nastalo nekaj, kar je bilo podobno človeskemu telesu ž dolgimi, prosojnimi rokami in nogami. Na konču se je oblikovala se glava. Vendar je bilo telo nestvarno in zdelo se je, kakor bi se ne dotikalo tal. Iž epruvete je skočila se ena kapljiča in se prav tako začela kaditi. Počasi je rastla in se spremenila v prozorno telo. Bila sta 'on' in 'ona'. Počasi sta postajala gostejsa in čez nekaj časa sta dobila stvarno obliko.
»Neprijetno mi je v tej preobleki,« je dejala Ona.
»Potrpi! Za nase bova storila vse! Bolje je, če se lotis dela,« je odvrnil On. Njun glas se je zdel oddaljen sepet poln votlih odmevov.
Njuni vesči prsti so začeli nenavadno igro. Tekala sta od epruvete do epruvete. Zdelo se je kakor ples vilin-skih bitij. Iž epruvet so pričele skakati mnoge kapljiče. Laboratorij so napolnila pajčevinasta bitja.
»Ta svet je tako čuden!« je dejalo eno izmed njih.
»Ne govori!« jo je opozorilo drugo. »Lahko te slisi straža! Prav dobro ves, kaj vse se ti lahko pripeti, če te dobi v roke Deveteriča!«
Ona in on, kakor od-matere-rojena, sta se gibčno sukala naokoli in plesala tuj ples. Taksnih gibov človes-ko telo ne bi zmoglo.
Tekočine v epruvetah so se zganile in začele vreti. Spreminjale so barvo in se pretočile po čevkah. Iž njih je začelo prseti na tisoče kapljič, ki so se spreminjale v prosojne vile in vilinče.
»Ne maram vojne!« je dejalo dimasto bitje, ki se je oblikovalo v žensko.
»Jaz tudi ne! Toda tiho bodi, dokler se ne konča preobrazba! Lahko te slisi Straža!« je odvrnilo drugo.
Kmalu je bila soba polna megličastih bitij. Drug drugemu so stopali po prstih in se tisčali. Nekateri so se prepletli in znova razpletli.
Najbolj aktivni so pričeli uhajati pod strop.
»Za menoj!« je ukazal moski, ki se je prvi udejanil v laboratoriju. stanjsal se je v dolgo nit in se zrinil skozi ključavničo. Ona pa se je stanjsala na debelost papirja in se zrinila skozi režo pod vrati. Ostali so jima molče sledili.
Skozi epruvete so prihajala vedno nova in nova vilin-ska bitja. Lahkotni kakor snežinke so se spustili po sto-pničah, v preddverju odvihrali nad glavo varnostnika, ki je spal. Neskončno tiho in previdno so hiteli mimo nadzornih kamer in alarmnih laserskih sprožilčev in se odpravili na prosto. Zdrseli so po nebu in gnani z nevidno silo zaplesali pod neonskimi lučmi mesta, ki je spalo.
Le redki pijančki so krevsali po uličah. Meseč se je hudomusno smejal ž neba. Prosojni 'oblački' so se vrteli v krogu in zaplesali okrog his. Plavali so po vsem mestu in iž laboratorija so se prihajala vedno nova in nova puhasta bitja. Pravzaprav iž vseh laboratorijev na svetu. Hitela so na vse strani in plavala nad mesti kakor prosojne megliče. Bilo jih je na tisoče, nato na sto tisoče in se nekaj trenutkov kasneje jih je bilo na milijone.
Nato so se prosojne vile nenadoma zrinile skozi odprta okna, pod vrati in ključavničami v stanovanja ljudi. Vsaka si je izbrala svojega človeka.
Ko je meseč zasel, je imel vsak človek na čelu svojo kapljičo. Sele takrat so psi pred hisami nekaj posumili. Začeli so presunljivo zavijati. Bilo je prepozno. Ko se je prikazal se zadnji žarek zahajajočega meseča, so kapljiče začele srkati človesko bit.
Zjutraj na Zemlji ni živel noben Zemljan več.
Nekje daleč v drugem, vzporednem vesolju je Modra kapljiča-vila poročala svetu Deveteriče:
»Modri planet je osvojen! Nasa trans-materialna aplikačija je uspela. Vsi so se brez izgub prebili skozi hipno-prostorske manipulatorje, ki so jih prebivalči Modrega planeta odprli za nas!«
Prosojne, oblačkaste vile iž sveta Deveteriče so se spogledale in zadovoljno pokimale. Odlično so resile problem prenaseljenosti. Kam pa naj bi sičer dali sto petdeset milijard vil?
NANAH JE BIL ZVIT
Andrej Ivanuša
NANAH JE BIL ZVIT ...
... in tega se je dobro zavedal. Od zadovoljstva je pokazal svoje bele in ostre zobe in stisnil skozi goltanec krik, ki se je odbil od ostrega roba gozda.
Pogled mu je zdrsel preko vitkih dreves ob gozdnem robu, mimo reke, travnika do votlin, ki jih je se komaj mogel zaznati z ocesom. To je bil Njihov svet. Prebivali so v votlinah. Pocasi se je spustil na vse stiri okonane. Če je pocival, je bil taksen polozaj telesa najugodnejsi. Hodil pa je vedno po dveh. Le, ce je bil v hudi nevarnosti, je tekel po vseh stirih.
Toda Nanah je bil zvit. Ze dolgo ni vec tekel po stirih. Vracal se je. Domov, k Njim. Bilo je ze dolgo, odkar je moral oditi iz plemena.
Njegova bela dlaka je bila nasrsena. Pogladil je crno liso, ki jo je imel na prsih. To je bilo vse, kar je bilo crne-ga na njem. Prav zaradi belega kozuha je moral oditi. Izgnan je bil.
Toda Nanah je bil zvit. Prezivel je, ker je bil tako
neznansko moder, bolj kakor starci iz plemena. Prezivel je, ker je bil tako mocan, bolj kakor vodja plemena. Zdaj je bil cas, da se vrne. Kajti ... bil je zvit, bil je moder, bil je mocan. Od zadovoljstva je spet pokazal svoje ostre in bele zobe in znova stisnil skozi goltanec mocan krik, ki je vznemiril vse v plemenu.
Opazil je, da so se mocni samci postavili v bran pred votlino. Dalec pred njimi je stal vodja, visok, crn kot noc in mocan. Toda Nanah je bil zvit. Pograbil je gorece poleno, ki je lezalo ob njegovih nogah in vihtec ga je stekel proti vodji.
Zvecer je zadovoljno grcal in grgral v najveqi luknji v kotu votline. Ob njem so spale tri najlepse samice. Na toplem, ob njem. Kakor zacaran je strmel v rdece plamene.
Kajti Nanah je zdaj bil vodja plemena in imel je voljne samice ob sebi. V sebi se je zadovoljno smejal, kajti bil je zvit .
... IN IMEL JE OGENJ.
KNJIGA PREDNIKOV
Andrej Ivanuša
Veliki Lovec je bil spreten in mocan. Sklonil se je k zgalnemu oltarju. Na njem je smodil zajca s stirimi usesi in z mlahavo peto taco, ki je rasla s hrbta zivali. Ob Lovcu je klecal Veliki Vrac in se klanjal z njim. Ko je Veliki Lovec svoje lice prislonil na zemljo, je Veliki vrac z vsemi sestprstimi rokami vzel sest glinastih ploscic in jih kakor domine razpostavil pred seboj na trdo steptana ilovnata tla.
»Zdaj poslusaj, o Veliki Lovec,« je dejal Veliki Vrac z mocnim glasom. Dvignil je prvo ploscico in si jo podrzal pred obraz z dvema rokama, s tretjo je pocasi kazal vrste na ploscici, ostale tri roke pa so mu mirno pociva-le na kolenih. »Poslusaj! Kajti besede prihajajo skozi moja edina usta v vseh osem tvojih uses s teh Svetih plosc knjige Prednikov. Bili so veliki, kajti vladali so Naravi.«
»Poslusam!« je prikimal Veliki Lovec. Veliki Vrac je nadaljeval:
»... in Bog Amrika je dejal svojim sluzabnikom: 'O moji sluzabniki! Unicite! Unicite mesta pohujsanja nepravega Boga Rusja!' Tako jim je govoril Bog Amrika! A sluzabniki so vprasali: '... in kaj, ce so tam lepa mesta, kjer ni pohujsanja?' Tako so vprasali sluzabniki.«
Veliki vrac je odlozil prvo ploscico. Dvignil je drugo:
»... in Bog Amrika se je strasno razsrdil na svoje slu-zabnike. Tako je jezen dejal: 'Narod Boga Rusja je pricel
z vojno in njihova vojna ni prava!' Tako je sluzabnikom dejal Bog Amrika: 'Zato morajo delati pokoro. Zato jim unicite mesta. Z ognjem in gromom in bliskom in zve-plom jih unicite!« Tako je dejal Bog Amrika.«
Veliki Vrac je s cetrto roko vzel naslednjo ploscico: »... in Bog Amrika je dezil nad mesta Boga Rusja zve-plo in atomski ogenj. Tako je naredil Bog Amrika. Pokoncal je ta mesta in ravnino in vse tiste, ki so bivali v mestih, in vse kar je raslo. Gledal je Bog Amrika, in glej - dim se je vzdigal od zemlje kakor dim nad ognjis-cem.«
Ko je Veliki Vrac prebral vse ploscice, se je Veliki Lovec vzdignil in v zahvalo podaril velikemu Vracu svez kos mesa triglavega goveda, ki ga je odrezal s plena preden je prisel v svetisce. Veliki Lovec je zaprl tretje oko, ki ga je imel na temenu. Prav zaradi tega ocesa je bil tako uspesen lovec. Bil je ponosen nase, da je tako spreten in mocan in tako podoben Velikim prednikom, ki so vladali Naravi.
Vendar mu kljub temu, da mu je Veliki Vrac ze skoraj prebral vse Svete plosce knjige Prednikov, nekaj le ni bilo cisto jasno. Razmisljal je:
»Če so Predniki vladali Naravi, kako to, da so izginili? Zakaj jih ni vec? Kaksen je ta 'atomski ogenj'?« Zmajal je z glavo in smuknil v komaj prehodno dzunglo. V njej je samo on poznal skrite steze.
GOSPOD NIKDO
Vid Pečjak
Oto Uzic se je usedel na prostor za obtozence. Prisedel je njegov branilec Ezdro Raper in mu pokazal spise. Oto jih ni niti prelistal, temvec je le odgovoril:
»Popolnoma ti zaupam, svoj posel poznas bolje kot jaz.«
Obtozenec je sedel vzravnano in na videz malomarno na stolu za obtozence. Prekrizal je nogi in pomahal novinarjem, ki so sedeli v drugi in tretji vrsti.
»Zdravo,« je pozdravil Beti Right, novinarko The World Newsa, s katero sta ze nekajkrat obedovala v najbolj elitnih restavracijah otoka.
Naprej od tretje vrste je sedelo radovedno obcinstvo, ki je prislo na sojenje desetletja. Obcinstvo je zaprepadeno strmelo v njegov obraz s pretrganim lasiscem, skozi katerega se je blescala zlata plosca, polnim brazgotin ter predolgim nosom in strleco brado. Nekateri so opazili, da ga niso privedli vklenjenega, ker si je eno roko lahko enostavno snel, kar je pokazal vsemu obcin-stvu.
Čisto zadaj se je gnetlo dvajset porotnikov. Polglasno so se pogovarjali, dokler ni sodnik zahteval tisino.
Oto ni poslusal tozilca Filipa Bombo, ki je z monotonim glasom bral obtozbo, da je gospod Uzic izpraznil najvecjo banko na svetu, First World Bank, in odnesel 10 milijonov Weltov. Imenoval ga je ropar stoletja, nevarnost za clovestvo, apokalipticni duh, bancna god-zila, a tudi ostroumni tat, zlati Boy, racunalniski genij in podobno.
Besedo je dobil branilec.
»Vse lepo in prav,« je zacel svoj nagovor, »vendar nimate v rokah pravega obtozenca, tistega, ki je oropal First World Bak,« je dejal. Stegnil je roko in pokazal na obtozenca.
»Pravim, da ta clovek ni in nikoli ni bil Oto Uzic. Če pa nekdo ni prisoten, mu ne morete soditi.«
V dvorani je zasumelo. Novinarji so zaceli fotografirati sodni zbor, nekaj pa se jih je zmuznilo ven in si pritiskalo telemobile k usesu.
Tozilec je zavpil: »
Kaj pravite? Da ta clovek ni in nikoli ni bil Oto Uzic? Kdo pa sedi na stolu zraven vas? Komu pa potemtakem sodimo danes? Svetemu luleku?«
»Ne vem,« je odgovoril branilec, »vem pa, da pred vami ne sedi gospod Uzic in da ne morete soditi nekomu, ki ni to, ker menite, da je. Gospodu Neuzicu.«
»Torej bomo sodili gospodu Nikogarju. Zaradi mene se lahko pise celo Julij Čezar. Ime ne spremeni dejanja.«
Sodnik se je obrnil k obtozencu in vprasal:
»Prejle ste potrdili, da ste Oto Uzic. Zdaj vas pa ponovno vprasam, ali ste v resnici oseba s tem imenom?«
Obtozeni je spaal obraz in zajecljal:
»Kakor se vzame. V bistvu pa jutri zvem in vam zato ne morem odgovoriti precej.«
Zagovornik Raper je pojasnil, da obtozenec se ne more dobro govoriti, posebno slovnica mu dela tezave. Sodnik Telebajs je skoäl pokonci in zavpil:
»Vidva se norcujeta iz nas!«
»Nikakor,« je odgovoril Raper. »Toda ta clovek v resnici ni Oto Uzic.«
Sodnik se je nagnil k tajnici in velel:
»Preberite se enkrat obtozenceve osebne podatke in pokazite njegove fotografije.«
Tajnica je brala:
»Oto Uzic je rojen leta 2080 v Skopju kot tretji sin albanskega oceta Muharema in makedonske matere Ilonke.«
Na sodnem ekranu se je prikazal rojstni list in podobe starsev. Nadaljevala je:
»V osnovno solo je hodil v rodnemu Skopju, na Beograjski univerzi pa je studiral forenziko in medicino, ki pa jo ni koncal.«
Prikazale so se Otove fotografije iz razlicnih obdobij.
»Bil je eden najboljsih ucencev forenzike in veäno izpitov je izdelal z odliko. Vstopil je v jugoslovansko diplomatsko sluzbo in nekaj casa delal kot agent Sipa v Beogradu in Londonu, kjer je imel poleg tega se uradno funkcijo tiskovnega ataseja.«
»Zgolj za blef,« jo je prekinil Raper. Tajnica se je naredila, kot da ga ni slisala.
»Oto se kot agent ni obnesel in so ga zaradi manjsega prekrska odpustili. Obtozen je bil prikrivanja informacij.«
»Katerih?« je vprasal tozilec Tus. »Pomembnih za drzavno varnost v nekdanji drzavi?«
»Neeee!« je odgovoril Raper.
»Katerih?« je ponovil Tus.
»Poleg drugega ni povedal, kje se nahaja vojni zloä-nec Ante Pavelič«
»Ta hudic! Sodelavec Hitlerja.«
Nekdo v dvorani je zakrical, zenska zraven njega pa je zamahala z deznikom.
»Pa je vedel zanj? In kaj je bilo v ozadju? Podkupnina?«
»Tega nihce ne ve. Morda je kaj odkril gospod Raper, ki ga je lovil?«
»Zal je pravocasno pobegnil v Spanijo.«
Tajnica je nadaljevala:
»Gospod Uzic je dozivel v svojem zivljenju veliko
nezgod. Ze v diplomatski sluzbi se je nevarno poskodo-val z avtom in v vojno medicinskem zavodu v Beogradu so mu komaj resili zivljenje.« Na ekranu s je prikazal zdravniski izvid, ki ga je podpisal dr. Peter Urh.
»Zaposlil se je v Sarajevski privatni firmi Pristop, a tudi tam ni ostal dolgo. Ker je bil hud invalid, so ga zdravili vec mesecev. Lezal je v sosednji sobi kot zadnji predsednik Jugoslavije Branko Nikolic Veliko sta govorila ... «
»O cem?«
»O vsem mogocem, celo o osvajanju Lune.«
»Najbrz ne samo o Luni.«
»Elektronski snemalci v stropu so bili pokvarjeni in zato nihce ne ve, o cem sta se govorila in kaj pripravljala. Bojda sta posiljala Srbom, ki so obkoljevali Sarajevo, neke svetlobne signale, kar pa ni dokazano. V njuno sobo je priletela mina in jo povsem razbila. Le gospod Oto Uzic si je komaj resil zivljenje, ker se je skril za omaro, ki je bila zaradi pomembnih dokumentov se dodatno okrepljena. A ga je mina razmesarila.«
»Je vedel, da bo priletela?« je vprasal tozilec.
»Kaj pa vi mislite? Mine se ne da napovedati vnaprej,« ga je zavrnil branilec.
»Ste sluzili vojsko v Natu?«
»Kakopak! Bil sem v Drugem konjeniskem bataljonu.«
»Kaksnem? Konjeniskem? Ste s konjev streljali tanke?«
Zamahnil je z roko in dejal:
»Pustimo zdaj to. Bom pa vesel, ce mi boste pri pitju kave to razlozili.« Pomignil je tajnici, naj nadaljuje. Brala je:
»Rane in zlomi so bili tako hudi, da so ranjenca prepeljali najprej v Ljubljano in nato v Pariz, kjer so ga dobili v roke najboljsi francoski kirurgi. Mesec dni je visel med zivljenjem in smrtjo. Tam ga je obiskal njegov brat Ibro, ki je kasneje izjavil, da Oto tokrat ne bo prezi-vel. Vendar je cudezno prezivel in odsel na dolgotrajno rehabilitacijo v Natovo vojasko zdravilisce v crnogor-skem primorju. Vendar Oto ni dolgo ostal v civilni sluzbi. Dobil je naziv Afriski general, ker se je bojeval v Kongu, Ugandi, Nigeriji in Libiji in tam igral afriskega zvezdnika. Povsod je bil ranjen in vedno so ga zdravili v Parizu. Nagrabil si je ogromno denarja, ki ga je razdelil afriskim javnih hisam po vseh drzavah crne celine.«
»Torej gre za velikega humanista,« je ironicno pripomnil tozilec Tur. »Prej bi rekel, da za raznasalca aidsa.«
Oglasil se je zagovornik Raper:
»V stevilnih bolnicah, kjer so ga pod vodstvom francoskih zdravnikov obnavljali, je imel vlogo nekaksnega poskusnega zajcka. Le malo ljudi je toliko pretrpelo, zato so hoteli videli, kako dalec lahko pridejo. Postopoma so mu zamenjali vse organe. Najprej s pomoqo darovalcev, kasneje pa z maticimi celicami in umetnimi organi. V gospodu Uzicu danes ni bioloske celice, ki bi jo podedoval iz svojih mladih let. Zatorej lahko po pravici recemo, da ne sodimo Otu Uzicu, temvec gospodu z imenom Nigdo.«
Njegovo izvajanje so spremljale ustrezne slike na sodnem ekranu.
»So zamenjali tudi mozgane?« je vprasal sodnik Tele-bajs.
»Seveda. To bil zadnji poseg,« je odgovoril dr. Pihler, ki je kot prica spremljal proces.
Sodnik je za dva dni prekinil proces in tedaj se je vnela pravcata ideoloska vojna. Najprej se je oglasil cerkveni teoretik, nadskof Urar. Na TV ekranu je grmel, da je v tem primeru izginilo samo telo, ne pa vecna dusa.
»Nic nimamo proti medicinski tehniki, ki pa vidi samo organizem, a ne tistega, ki je v njem.«
»Ne vidi duse?« je vprasala neka novinarka.
»Jo morda vi vidite?«
»Dusa ni vidna, vendar jo cutim. Vsakdo, ki se poglobi vase, jo cuti. Ponarejeni stavek: Čutim, torej sem, lahko obrnemo: Sem, ker cutim.«
»Potemtakem je Oto telo brez duse. Neke vrste humanoidni robot, android. Ali niso taki ljudje nevarni? Ker vedo, da ne pridejo v nebesa, nimajo morale niti obzirov.«
Toda gospod Urar ni hotel odgovarjati naprej.
Pravniki pa so resili vprasanje pragmaticno.
»Dokler imamo dokumente in price, imamo pravico soditi gospodu Nikdoju,« je odgovoril dr. Schwartz iz pravne fakultete v Hamburgu. »Strinjam se, da ime ni pomembno.«
Filozof dr. Dizek je odgovoril bolj zapleteno.
»Bistvo duse lezi v straniscni skoljki,« je zacel svojo govoranco. »Zato je pomembno, ali gospod Oto odvaja blato in urin ali ne. V tem primeru asimilira hrano in je torej clovek. Če pa ne odvaja odvecnih produktov svojega crevesja, je robot in ga nimamo pravice soditi.« Govoril je tudi o morali in druzbeni drzi posameznika. Ne bi zaprl ust, ce ga novinar ne bi zaustavil.
Tudi porotniki so se dolgo prerekali. Ker pa jim sodi-sce ni namenilo hrane, so navsezadnje odloäli, da se Nikdoju ne sodi. V casopisih in na TV pa so se dolga leta sprasevali, komu naj se sodi namesto njemu. Okradena banka je zahtevala, naj ji denar povrne drzavna blagajna. Seveda ga ni dobila.
»Gospod Oto Uzic alias Nikdo nas je povlekel za nos,« je napisala novinarka Beti Right v casopis The World News. »Ni se razkril, ko je se sedel na zatozni klopi, marvec je cakal do konca razprave, ceprav je vedel, da ni to, kar naj bi bil. Izbruhnila je svojevrstna senzacija, Uzic pa je postal svetovni zvezdnik! V medijih se je pojavil 2.500-krat, fotografirali pa so ga 1.800-krat. Filmska agencija Europa Film Association pripravlja film z naslovom Pot v Nebesa. In kdo mislite da gre v nebesa? Nas Oto seveda.«
Novinarka Olga Jacob je v nekem lokalnem casopisu napisala:
»In nikar ne mislite, da senzacija ne prinasa gospodu Uzicu denar? Vsak televizijski nastop in vsak intervju mu bogato placajo in vsaka njegova beseda je vredna vsaj sto weltov. Mi pa vemo, da gospod Uzic zelo rad govori.«
<>
CIRKUS
Edo Rodošek
Kaj strupa daješ mi iz svoje čaše? Zakaj nasledek tvoj je grenka rana?
Simon Jenko
"Tara," je rekel in jo pogledal preko roba očal, "tukaj pise, da je včeraj prisel čirkus Bodoni v mesto. Menda ostanejo kak meseč ali dva."
Zena je samo za hip odvrnila pogled od sopa zelenje-ve, ki jo je sekljala s kratkimi, urnimi gibi.
"Bodoni? Slisala sem že zanj. Pravijo, da imajo prav fantastično točko na trapezu. Ga bova sla kaj pogledat?"
"Briga tebe za trapez. Saj vem, da ti je samo do vede-ževalke."
"Pa kaj potem. Imam pač rada, če mi kdaj pa kdaj preberejo ž dlani, kaj lahko pričakujem. Ves, ko sem bila se najstniča, je prisel tak sejmarski voz v naso vas in tista čiganka tedaj mi je marsikaj uganila, da ves."
"Uganila je predvsem to, da bo od take lahkoverne avse, kot si ti, zlahka izmamila iž žepa denar v zameno za prazne marnje."
Nehala je sekljati zelenjavo in uprla oči vanj.
"Dobro, dobro, saj bova sla. Ampak sele čez par dni, ko se malo poleže prvi naval. Mogoče imajo tudi kak-snega dobrega hipnotižerja."
"Briga tebe za hipnotižerja, Marčel. Dobro vem, da se bos spet ves čas sukal samo okrog kletk ž živalmi. In po možnosti bos spet skusal podkupiti krotilča, da ti dovoli pomagati pri kopanju kakega slona."
Oglasil se je zvoneč z vhoda na njuno ograjeno dvori-sče. Marčel je vstal in pogledal skozi okno.
"Grem jaz, postar je. Najbrž mi je prinesel najnovejso stevilko Ogrožene narave."
Tara ga je videla, kako koraka po vrtni potki, kako se nekaj meni s postarjem in kako se oba smejeta. Potem je sel postar dalje, po pločniku pa je skrivljeno prikrev-sala stara Reza in proseče stegnila umazano roko. Marčel je pobrskal po žepih in ji dal bankoveč. Nazaj grede je pomahal Grosmanu, ki je onstran žive meje zalival svoje geranije, izmed gredič pa je prihajal priduseni vrisč njegovih otrok.
Ko je prisel ž revijo v roki spet v kuhinjo, mu je rekla:
"Rezi bi bil moral dati samo drobiž; ž njim bi si mogoče kupila kruha. S petakom pa bo gotovo sla v bife in ga zapravila za brinoveč. Saj jo poznas."
Skomignil je ž rameni.
"Ah, kaj, vsak ima pravičo, da si sam izbere, kaj bo maličal."
Sklonil se je in raztreseno pobožal Mrnjavko, ki se mu je prisla podrgnit ob hlačničo. Nagrbančila je svoj črnobeli hrbet in narahlo zapredla, nakar je skočila na stol, pa na mizo, tik krožnika s kolači.
"Zakaj krmis mačko ž mlečnimi piskoti? Le poglej, kako rejena je."
"Če je pa tako nora nanje. No, torej - kdaj bova sla pogledat tale čirkus?"
Njun stari, zvesti ford je prav po polžje lezel skozi razigrano gnečo v Zabavisčnem parku. Otroči so držali v rokah vrviče s pisanimi balončki, v rokah so vihteli palčke s sladkorno peno, liča so jim rdela od vesele raz-vnetosti, veselo so vresčali in moledovali starse, naj jim dovolijo se eno, samo se eno vožnjo ž vrtiljakom.
"To je brezupno," je rekel. "Nima smisla se naprej iskati prosto parkirno mesto; vsa so že zdavnaj zasedena. Le zakaj sem se ti pustil pregovoriti, da sva sla v tole norisničo, ko bi lahko namesto tega ..."
"Lej, Marčel, tule na levi!"
Potrobil je, ostro zavil in se le par sekund pred nekim tekmečem zrinil na edini se nezasedeni prostor. Izstopila sta in ko je zaklepal avto, mu je zdrsnilo, da se je komaj se ujel.
"Prekleta reč. Saj ni nobene trave več, samo se razho-jeno močvirje."
"Vem," je rekla in se zahihitala. "En čevelj sem komaj se resila iž blata. Daj mi roko, lepi prinč, da ne bos izgubil svoje Pepelke."
"Izvoli. Tako bova pač pogrnila oba skupaj. Čeprav se res ne spomnim, da bi tisti duhovnik na najini poroki rekel med drugim tudi ... na suhem in v blatu ..."
Vrsta pred blagajno je bila brezupno dolga, tako da je Marčel raje takoj kupil karte od preprodajalča.
"Tole si pa krepko preplačal, ves."
Zmignil je z rameni.
"Prava reč. Pravi stroski naju čakajo sele pozneje -pranje avta, kemična čistilniča, pest pomirjevalnih tablet, da bom lahko pozabil vse to ... "
"Kje sediva? Tukaj pise vhod B. In kje je vhod B?"
"Pojdiva kar naokrog sotora, slejkoprej bova naletela nanj."
Prisla sta do vhoda, vendar je ta zal nosil oznako A. Tara je biljeterja v klovnovski obleki prosece pocukala za siroki rokav.
"Nic se ne sekirajta, kar noter. Ni vazno, kaj pise na kartah, stevilke so tam samo zaradi lepsega. Kar sedita, kamor hoceta."
Zacela sta se prerivati skozi gosti vrvez, godba je oglusujoce grmela, bobni so vneto ropotali, nekdo jima je tik pred obrazom potrobil na majcken saksofon, potreseno zaganje se jima je lepilo na blatne cevlje. Spet je bila ona tista, ki je nasla nekaj malega prostora na eni od klopi, da sta lahko sedla, stisnjena med debeluha in mamico z otrockom v naroqu.
"Nikar ne delaj tak muceniski obraz. Saj mogoce ne bo tako zanic"
"Samo da si ti srecna, dragica."
Uvodno cvekanje oglasevalca, oblecenega v zlato in skrlat, je bilo kmalu mimo, velika dvojna zavesa v ozadju arene se je razprla in zdaj je Marcel kar nenadoma ozivel.
"Poglej, sloni! Stirje - sest! "
"Pa res! Tisti prvi je naravnost velicasten!"
Zaploskala je, oa so se ji radostno svetile. Za sloni so prisli jezdeci na konjih - trije crnolasci in otopelo gle-dajoci simpanz, zenska v blescicah je pokala z dolgim bicem in na siroko razkazovala zobovje. Potem je nastopil clovek kaca, pa krotilci psov, pa hodec po vrvi. Vse kot vedno, a nobena rec nic posebnega. Dolgo pricako-vana tocka na trapezu pa je bila veliko razocaranje celo za Taro. Videl je njen obraz in ko ji je z ustnicami tik njenega usesa nekaj zasepetal, je molce prikimala. Dvignila sta se in se odkradla ven skozi nekaj zamudnikov, ki so sele prihajali noter, trusc za njima je pocasi postajal znosnejsi.
"Uh," je rekla in se ga oprijela pod pazduho, "ali ti ze kaj slisis?"
"Komajda. Tiste zoprne vize, ki so jo toliko ponavljali, pa se najbrz ne bom mogel znebiti kar ves teden. Kam bi zdaj rada? V hiso strahov?"
Odkimala je in ga nezno potegnila za seboj, mimo vrste barak, osvetljenih z zarometi.
"Kako skrivnosten videz imajo, kajne?"
"Da. Zato pa so predstave vedno o mraku, da se ne vidi, kako je vse zguljeno."
"Ti si tak preklemanski realist. Prav nobenega smisla za carno vzdusje nimas. Jaz pa na takem kraju nekako postanem spet desetletna smrklja."
"S kitami in pegami, kot Pika Nogavicka?"
"Kit nisem nikoli nosila, vedno so me strigli na kratko. Nekaj malega peg pa imam se zdaj, a si jih ... Joj, Marcel!"
Ustavila se je tako nenadno, da ga je napol zasukalo. Sledil je s pogledom njenemu kazalcu.
»Kaj pa si nasla - ah da, seveda. Zato sva pravzaprav prisla semkaj. Vsevedna Fatima, preteklost, prihodnost, nasveti za vas. Kaksno zguljeno, nedomiselno ime. Gres resnicno noter?«
"Kaksno vprasanje! Daj mi desetaka, prosim."
Pomolil ji je bankovec in se namrsil. "Ves, jaz bi rad imel tako sluzbo - sestdeset dolarjev na uro, davka prosto. Saj to je skoraj toliko, kot ti zaracuna kaksen prvovrsten psihiater."
"... ki prav tako samo otrobe veze. Me bos pocakal tukaj? Saj ne bom notri dlje kot kakih deset minut - no, mogoce cetrt ure."
"Mi se na misel ne pride. Zdaj poiscem sotor s trebu-snimi plesalkami; tam bodo gotovo imeli tudi arak in kaksno opijevo pipo. Pred svitom me ne dobis ven. Saj lahko poklices taksi, da te spravi domov, kajne, dragica?"
Pogledala ga je izpod cela.
"No, prav. Malo grem pac pogledat naokrog po stojnicah, streljal bom z zracno pusko in ti prinesel medvedka, ce ga bom dobil. Čez dvajset minut te pocakam tukaj."
Ko je Tara prisla spet ven, vsa osupla, zbegana in globoko razocarana, Marcela se ni bilo. Seveda, saj je minilo komaj kakih pet minut - opravila pa tako ni nicesar. Zdaj jo je zacela grabiti tudi jeza. Zacela je korakati vzdolz vrste stojnic, da bi se malo pomirila. Saj mora tukaj nekje zagledati moza.
Kaj takega si ne bi mogla predstavljati niti v sanjah. Tista babura tam notri mora biti cisto zmesana. Najprej je bila seveda vsa medena, dala ji je na izbiro kristalno kroglo, prerokovanje iz kavne usedline ali branje usode z roke. Ko pa ji je Tara pomolila levo dlan, jo je ciganka podrzala pod mocno luc, nato pa kar na lepem obmolknila in njen temno zagoreli obraz je postal nekako otrpel. Izpustila je Tarino roko, vstala in ji spet potisnila v dlan tistega desetaka, ki ga je bila vnaprej sprejela kot placilo. Sploh ni poslusala Tarinih ugovorov - z gospeji-ne dlani zal ne more razbrati nicesar, ji je prav zal, to se pac vcasih dogodi, milostljiva gospa naj ji oprosti, pa brez zamere, zeli ji se lep vecer, nasvidenje - in jo vljudno izrinila iz sotora.
Nora je, ta vrazja ciganka, druge razlage ni. Sicer pa -kdo jo sploh rabi! Bilo je pravzaprav neumno od nje, da je zvlekla Marcela v tale trapasti cirkus. Mnogo prevec si je bila obetala od tega prerokovanja. In sicer samo zaradi nekega zbledelega mladostnega spomina. Najbolje bo, da kar pozabi na vse skupaj. Zdaj pa se mora ze vrniti nazaj na dogovorjeno mesto; lahko da jo Marcel tam ze caka.
Zagledala ga je ze po nekaj korakih. Stal je ob poti sam samcat, na neki zaplati trave, s hrbtom obrnjen proti zivahnemu toku vseh ostalih obiskovalcev. Zdaj se je zavedla, da je to izdvojeno, nepremicno postavo osi-nila z ocmi ze tja grede, a ga tedaj sploh ni spoznala.
"Marcel!"
Obrnil se je pocasi, odsotno, zacudil jo je njegov prazni pogled.
"Je vse v redu?"
Molce je prikimal in pocasi, nekako obotavljivo stopil tistih nekaj korakov do nje. Sploh je ni pogledal, pac pa si je pobrskal po zepih in izvlekel avtomobilske kljuce, s
cemer je pokazal, da se zeli vrniti domov.
Ko sta korakala proti parkingu, ga je pogledala od strani in zazdelo se ji je, da je zdaj ... no, nekako druga-cen. Ni si bil podoben. Stroge ustnice, naprej potisnjena brada, vztrajno naravnost uprt pogled - je bil Marcel ze vseskozi tak? Najbrz je bil - seveda je moral biti tak. Zaboga, saj sta porocena ze sedem let, menda ze pozna svojega moza. A ta molceca hoja jo je delala zivcno.
"Si nasel kaj zanimivega?"
Ravnodusno je zmignil z rameni, ne da bi jo pogledal.
"Vidim, da mi nisi prinesel nobenega plisatega medvedka," ni odnehala, "torej nocoj nisi streljal posebno dobro."
"Sploh nisem streljal," je rekel kratko.
"Nisi? Potem pa si sel gotovo gledat levje mladice tam zadaj, za areno? Ali hipnotizerja? Hiso strahov?"
Njegovo zaporedno odkimavanje jo je razdrazilo.
"Zaboga, ne bodi no tako vrazje skrivnosten! Kje si bil?"
Za trenutek se je obotavljal.
"Pri nekem krosnjarju sem bil. Njegov sotor je tam, cisto na juznem koncu, ze bolj na samem stoji."
"Pri krosnjarju? Kaksno robo pa sploh prodaja? Mar nisi nasel prav nic, kar bi se ti zdelo vredno kupiti?"
Spet je odkimal.
"Nic takega ni imel. Potem sva se pac samo malo pogovarjala."
"Pogovarjala sta se? Dva popolna neznanca? O cem neki?"
"Oh, kaj pa vem. Kar tako, o tem in onem. Nic posebnega."
"Tega ne verjamem. Je moralo pa biti ze kaj vec kot nic, ce si bil potem tako pretresen, da si kar pozabil name."
"Nisem pozabil." Njegov glas je postal osoren. "Ne vem, kaj sploh hoces od mene." Odklenil je avto in ostro speljal, se predno se je utegnila privezati v sedezu. Mol-cala sta vso pot do njune hise.
Doma je on zapeljal forda v garazo, ona pa je sla takoj gor, se slekla in zleknila na prijetno hladne rjuhe. Nic ni kazalo, da bo prisel Marcel za njo gor. Vzela je knjigo v roke, a ni razumela, kaj bere, zato jo je spet odlozila in ugasnila luč A spanec ni hotel priti; nekaj casa se je se premetavala in nobena lega ji ni bila prav-sna. Potem je odtavala v kopalnico, izbrskala tableto za spanje in jo poplaknila s pozirkom zoprno mlacne vode.
Tedaj je zaslisala zvok razbijanja crepinj. Le kaj neki ...? Sla je pokukat tja do roba stopnisca in pogledala nizdol. Od tam je videla le klubski del dnevne sobe, Marcel je bil zavaljen nizko v trosedu, v roki je drzal kozarec z viskijem. Sploh se ni bil preoblekel v haljo niti si ni bil nataknil copat kot navadno. Strmel je predse, nepremicen kot kip. Pred njim je bila na mizici do polovice polna steklenka Johny Walkerja, korak od njegovih stegnjenih nog pa so bile po keramicnem tlaku razsute crepinje drugega kozarca.
Zmajala je z glavo. Niti poskusil ni pobrati ... ah, kaj bi to, bo pac ona zjutraj poästila. Zacutila je, da tableta ze
nekoliko prijemlje in se vrnila v spalnico. Naspati se mora, to je vse. Zjutraj bo vse spet normalno, kot pravi tisti stari rek.
Tara ni vedela, koliko casa je spala, ko jo je zbudila roka, ki jo je grobo prevrnila na hrbet. Kaj ...kje ...? Trenutek pozneje ji je skozi omoteno zavest priplavalo spoznanje - to je Marcel.
"Kaj ti pa je," se je uprla. "Takole pa to ne gre, prijate-ljcek! Če si si ti kar na lepem zazelel seksa, ni receno ..."
Njegova dlan ji je pokrila usta in se preden ga je lahko odrinila, ji je s koleni razmaknil noge. Premetavala se je, a bil je mocan in tezek; vzel si jo je silovito in brezobzirno. Brez vsake predigre, brez neznih besed, brez poljubov, kot kaksno prostitutko. Niti to ga ni motilo, da z njene strani ni bilo nobenega odziva, ni mu bilo mar, da ona cuti samo gnus in sram.
K sreci se je kar kmalu zavalil z nje na svojo stran postelje. Zdaj so jo polile solze jeze in obupa - zacela ga je tolci po hrbtu, po rokah, po nogah, po blazini, s katero si je zavaroval glavo, ihtela je kot otrok in nato so ji posle moci. Odtavala je v kopalnico, se tam cela zdrgnila z namiljeno gobo in ostala pod mlacnim tusem neskon-cno dolgo, tako dolgo, da bi kmalu spet zadremala pod tusem. Vsa omoticna od uänka zauzite tablete je sla nazaj v spalnico, zgrabila blazino in odejo ter odsla spat v dnevno sobo na trosed.
Zbudila se je sele okrog enajstih, zateklega jezika in z ogabnim okusom v ustih. Sele ko se je usedla na trosedu, se je spomnila sinocnjih dogodkov in spreletela jo je mesanica raznih obcutkov - jeza, prepadenost, nejevera.
Bil je delavnik, zato Marcela seveda ni bilo doma. Iz sluzbe se bo vrnil sele okrog sestih zvecer, hvala bogu. Dotlej pa se bo morala odloäti, kaj mu bo rekla. Kaj, vraga, pa naj mu rece? Kako naj se vede do njega, kaj naj stori? Zapored je pretehtala na desetine raznih moznosti in jih drugo za drugo zavrgla - ne psovanje, ne ocitki, ne predlog za obisk psihiatra, ne groznja s tozbo za locitev - nic od tega se ji ni zdelo smotrno.
Zamisljeno je pometla crepinje razbitega kozarca in s kotickom zavesti zaznala, da je steklenka z viskijem prazna. Tuhtala je in tuhtala, prestavljala razne reci drugam in spet nazaj, se nato motala kar tjavdan po hisi, vmes je dvakrat ali trikrat prigriznila nekaj cisto malega iz hladilnika - seveda se nikakor ni hotela ukvarjati s pripravo vecerje - in na lepem zaslisala mozev avto.
Mar je mozno, da je ze sest? Srce ji je pospeseno utripalo, usta so ji bila suha, dlani pa vlazne. Usedla se je v naslanjac, z obrazom proti vratom, da mu bo pogledala v obraz, cim pride noter. Odprl je vrata in vstopil.
"Ti nisi Marcel, kajne da ne? Kdo, hudica, si ti?"
"Ne vem o cem sploh govoris." Le sekundo je rabil, da je premagal prvo zacudenje nad njenim vprasanjem. Njegov obraz se ji je zdel ravnodusen, tuj, zagoneten -odvraten.
"Ti nisi moj mož." Trdo se mu je žastrmela v ravno-dusni obraž. "Hočem svojega moža nažaj! Zelim si, da se mi moj pravi Marčel vrne! Da bo spet ž menoj - tak, kot je bil prej, vsa ta leta."
"Tara, ti si bodisi prismojena, ali pa pijana. Ali na lepem nisi več žmožna normalnega, čiviližiranega pomenka?" Obvladan glas, račionalno ižražanje. Ko bi bil v sobi nekdo tretji, bi gotovo dal prav njemu, ne njej.
"Kaj se je žgodilo pri tistem tvojem krosnjarju? Kaj ti je storil ta hudič? Ti je vsadil kaksnega ... kaksnega demona? Si mu prodal duso?" Začutila je, da ji bodo pridrle solže in tako močno stisnila pesti, da so se ji nohti žasadili v dlani. "Zakaj se tako prežirljivo smeh-ljas? Odgovori mi, ti ..."
"Ti - kaj? Saj pravis vendar, da sploh nisem tvoj mož, ampak nekdo drug, tuječ, obseden ž demoni. Torej me nimas kaj sprasevati o mojih čisto osebnih stvareh.« Hladnokrvno je odsel v kabinet in žaprl vrata ža seboj.
Najprej je hotela steči ža njim, mu žabrusiti v obraž, da nima praviče tako svinjsko ravnati ž njo, a nekako ni mogla. Ni mogla. Vsi njeni skrbno pripravljeni argumenti so ji ždaj žvodeneli, vsa domiselnost ji je ižpuhte-la.
Ko je spet stopil iž kabineta, preoblečen v pulover in delovne hlače, je se vedno sedela v naslanjaču. Ona je bila tista, ki je čutila neražložljivo žadrego, on očitno ni čutil prav nikakrsne. Samožavestno je stopil h knjižni poliči, vžel ž nje čel naročaj knjig in revij, jih položil na mižo in jih žačel žbrano pregledovati, čisto tako, kot da je sam v sobi. Dvignila se je iž naslanjača in odsla v kuhinjo; ni prenesla več, da bi bila skupaj v istem prostoru s tako spremenjenim Marčelom. Ko je žagledala hladilnik, se ji je žaždelo, da bi ždaj prenesla tudi kak topel obrok. Pripravila si bo večerjo. Samo žase. Ali pa -če prav premisli, naredila bo vsega ža dva, tudi žanj. A ne bo ga kličala, naj večerja ž njo. Ce bo prisel sam v kuhinjo, ko bo hrana gotova, prav.
Mogoče ... mogoče se ji bo pri skupni večerji vendarle želel opravičiti, mogoče ji bo le skusal nekako pojasniti svoje spremenjeno vedenje, morda se bo hotel ražumno pomeniti ž njo, mogoče bo sprevidel, da ne dela prav. Ko je jemala skledo iž visečih omarič, je od nekod do njenih nosnič prisel rahel vonj po dimu. Stopila je k oknu in skoži prvi somrak žagledala Marčela. Sredi dvo-risča je kuril suhe veje in ražno papirno embalažo. Čudno, da se je prav ždaj spomnil tega. Potem je prisel spet noter, mimo odprtih kuhinjskih vrat v dnevno sobo, stopil do miže ter žagrabil tri velike knjige in žajeten kup revij. Vse skupaj je stisnil pod pažduho in odnesel ven, na svojo grmado. Mimogrede je videla, da so to bili trije kompletni letniki revije Ogrožena narava, ki jih je že nekaj let nažaj pred vsakim božičem dajal vežati v ličen žvežek. Le kaj mu je? Saj je vse doslej tako rad polistal po njih, včasih pa je kažal kaksne žanimive članke tudi njej.
Posvetila se je pripravi večerje. Prav ko je spet enkrat premesala enolončničo, je žaslisala bolesten, čvileč krik in s kotičkom očesa žagledala nekaj, kar je v
nižkem loku žletelo mimo okna. Kaj ... ? Naglo je stopila k oknu, ravno se pravi čas da je videla, kako črno-bela mačka panično beži preko dvorisča, Marčel pa s skodo-željnim ižražom na obražu gleda ža njo.
Brčnil je mučo! Brčnil je Mrnjavko, njuno ljubljenko, ki jo je bil poprej vedno božal in kar naprej ražvajal s sladkimi priboljski!
V Tari je žavrelo. To je preveč, tega ne bo počel! Ce je nekako potrpela, ko je bil grob ž njo - ampak uboge živali mu ne bo pustila mučiti. Vrgla je kuhalničo, da je žletela po tleh, se žasukala in vsa togotna odhitela skoži vežo ven. A prisla je prepožno, kajti Marčel je žunaj že sedal v forda, ki ga je imel parkiranega pred pločnikom. Zavpila je ža njim, a on je ni videl ali pa je ni hotel videti. Dodal je plin in naredil na česti oster polkrožni žavoj, pri čemer je hresčeče povožil otrosko kolo, ki je ležalo ob robniku na nasprotni strani česte.
"Kaj pa delas ... kaj ne vidis, baraba!" je osuplo žakri-čala Tara. Trenutek kasneje pa je sprevidela, da tega ni storil iž nemarnosti, kajti takoj je žavrl, se ožrl in in žapeljal nekaj metrov vžvratno. Nehote si je ž dlanjo pokrila usta, ko je videla, kako je avto dočela žmlinčil ubogo kolo. Nato je Marčel dodal plin, da so gume kar žaskripale in odbržel po tihi uliči.
Taro je stiskalo v prsih, ko se je vrnila v hiso, roke so ji trepetale in čutila je, da je na robu solž. Kaj naj naredi, na koga naj se obrne po pomoč? Stopila je do telefona in žavrtela mamino stevilko, a žvonilo je v pražno. Seveda - danes je petek, dan, ko njena ovdovela mati vedno igra bingo v baptističnem domu. Kaj pa katera od njenih prijateljič - Marta ali Erika? Marta je bila doma. A ko je Tara žaslisala njen glas, ki se je skusal prebiti skoži raž-posajeni trusč otroskega rajanja, se je v hipu premislila in ji ni povedala nič o svoji stiski.
Kdo na svetu bi ji se lahko svetoval karkoli pametnega? Zakonska posvetovalniča? Ampak ždajle žvečer je žaprta. Sičer pa bi ji itak vsakdo svetoval, naj se najprej poskusi odkrito pomeniti ž možem. Stresla je ž glavo. Vraga, pa pomeniti! Saj se ž Marčelom - s tem, spremenjenim, tujim Marčelom - sploh ni mogoče pomeniti. Ali pa se samo ona ne žna pomeniti ž njim. Ali pa ni bila dovolj vžtrajna.
Da, prav to bo. Ne sme obupati žaradi enega samega neuspeha. Vžtrajati mora, se enkrat se mora potruditi, da oba skupaj prideta žadevi do dna. Pripraviti ga mora do tega, da jo bo poslusal, da ji bo odgovoril na vprasan-ja. Tega se mora lotiti mirno, čiviližirano, ražumsko, brež pretiranega čustvovanja. Tako kot to menda počnejo moski med sabo. Ce bo ravnala tako, se ji Marčel ne bo mogel kar tako ižviti.
Gledala je ražne večerne TV oddaje, ne da bi vedela, kaj gleda in vseskoži prisluskovala, kdaj bo žaslisala žnani žvok fordovega motorja. A Marčela ni bilo domov. Nekaj čež polnoč ji je bilo tega dežuranja žadosti, vstala je in se povžpela v njuno spalničo. Tam je žgrabila Mar-čelovo pižamo, dve blažini in odejo - vse te reči je držala kar moč daleč od sebe - ter odnesla to v dnevno sobo. Nočoj se ne namerava žopet sama ižpreti, ampak
bo ona spala v spalnici. V zaklenjeni spalnici.
Spet jo spanec ni hotel odresiti brezplodnega tuhtanja in spet je morala cez cas po tableto v kopalnico. Dnevna soba je bila se vedno prazna in tiha.
Nizko jutranje sonce jo je zascemelo v oceh. Siloma je odprla tezke, zlepljene veke in sla pod tus. Iz dnevne sobe je slisala Marcelove korake, odpiranje in zapiranje vrat - seveda, danes je prosta sobota. Temeljito se je osvezila in se skrbno pocesala, vendar pa se ni nalicila, le s pudrom si je narahlo prekrila temna kolobarja pod ocmi.
Ko se je spuscala po stopnicah, je videla, da je dnevna soba trenutno prazna. Srce ji je utripalo nekoliko hitreje, vendar pa ni bila zivcna in tega je bila vesela. Marcelova posteljina je bila zlozena na istem mestu, kamor jo je bila sinoa polozila. Torej sploh ni sel spat ali pa se je vrnil domov sele zjutraj. Tudi tega ni bil storil v vseh sedmih letih zakona se nikoli.
Hip zatem je stopil v sobo in tokrat se ji ni izognil z ocmi, v pozdrav pa ji je pokimal.
"Imas zdaj nekaj minut casa, Marcel?"
"Seveda." Beseda ni zvenela sovrazno, le nevtralno.
"Morala bi se pogovoriti, odkrito. Vsaj jaz nameravam biti odkrita in prosim te, da bi bil tudi ti enako odkrit. Se ti zdi to prav?"
Skomignil je z rameni.
"Nimam kaj skrivati, niti nimam namena lagati, ce to mislis."
"Vse je cisto drugace, odkar si taksen - odkar sva prisla iz tistega ... stokrat prekletega cirkusa. Nimam pojma, kaj si delal pri tistem krosnjarju - ali kaj je on naredil tebi - a moralo je biti nekaj groznega. Nekaj zlega."
Nestrpno se je zazrla v njegove mirne, ravnodusne oci, a odgovora ni dobila.
"Poslusaj, ti ... Marcel ..." le s tezavo ga je ogovorila po imenu. "Poglej - odkar si bil v cirkusu pri tistem krosnjarju, si zame postal tujec. Popolni tujec. In oätno sem tudi jaz zate prav tako tujka. Nic bolj ti nisem vsec, kot si ti meni. Menda si ne zelis - saj si ne mores zeleti - da bi moral prebiti se leta ali celo desetletja z nekom, ki ti ne pomeni nic, kajne?"
Molce je zmignil z rameni. Vstala je in stopila tik pre-denj, vrocicnih lic, razmrsenih las, ustnice so ji trepetale.
"Pomagati mi moras. Najmanj toliko si menda zasluzim, po vseh teh letih zakona s ..." Ni zmogla dokoncati stavka; ni mogla reci 's teboj'.
"Tega ne prenesem več" Morala si je otreti koticke vlaznih oci in sovrazila je ta svoj custveni odziv.
"Tako ne moreva naprej ziveti. Ti ... ti mi moras vrniti mojega Marcela. Moram poskusiti ... ne, oba skupaj morava nekaj - nekaj - ukreniti."
"Kaj predlagas?" Njegov glas je bil obvladan, hladen.
"Pojdiva skupaj nazaj, tja, kjer se je vse to zacelo." Besede so vrele iz nje hlastno, skoraj brez presledkov.
»Pelji me se enkrat v cirkus. Stopiva do tistega tvoje-
ga krosnjarja in ga prisiliva ... ali pa, saj mu lahko ponudiva denar, imava ga dovolj, jaz imam na moji knjizici dvajset tisoc, lahko jih dvignem se danes, takoj. Placala mu bova, kolikor bo hotel, samo naj te ... naj te nekako odcara, zaboga, naj te naredi spet takega, kot si bil. Marcel?"
"Prav, ce si tega tako zelis." Govoril je, kot da bosta sla samo po casopis v trafiko. "A pusti svoje prihranke lepo v banki; ne rabiva jih. Saj ne bo terjal denarja. Če pa mu bo slucajno kaj treba placati, bom to storil jaz."
Za trenutek ga je pogledala nekoliko osuplo, nato pa s hvaleznostjo. Nobenega posmeha, nic ugovarjanja, nic vprasanj - joj, ali je to mogoce? Hitro, hitro, da si ne premisli! Zasukala se je na petah, zgrabila svojo torbico, roke so ji tako trepetale, da so ji hisni kljua padli na tla. On je sel odpret garazo, zapeljal je avto do nje, nakar je garazo spet zaklenil.
Tokrat ni bilo okrog cirkusa nobenega blata, obiskovalcev pa je bilo zdajle dopoldne precej manj kot tedaj. Nekaj stojnic je bilo sploh zaprtih z naoknicami, tudi tista baraka z njeno vedezevalko. Dolgi nizi neprizga-nih, golih zarnic so bili videti grdi, moteä. Okrog glavnega sotora z areno so se podili umazani psi in se bolj umazani otrocaji. Peljala sta se skozi obojestransko vrsto stojnic cisto do konca in prav ko je Taro obsla strasljiva misel, da je krosnjar mogoce ze pospravil svojo robo in odsel, je Marcel zavil na desno.
Krosnjarjev sotor je stal na samem in bil je cisto dru-gacen kot vsi ostali. Nekaksna polprosojna folija, zelo na tesno napeta preko tenkega, pajcevinastega ogrodja, mu je dajala videz cebulaste kupole, kot zvoniki pravoslavnih cerkva. Pred sotorom ravna, gladka plosca, skoraj prozorna, na njej pa samo nekaj pravokotnih zabojc-kov, kot zelo nizke skatle za cevlje, popolnoma crne barve. Tari se je zdelo, da visi plosca prosto v zraku, slab meter od tal, ker pod njo ni mogla videti prav nika-kega stojala.
Za stojnico je nepremicno stal krosnjar. Črna pelerina do tal, ohlapna crna kapuca, oboje svetlikajoce se kot najtanjsa svila, ogromna soncna ocala, brki in brada, polne, pohotne ustnice, kot na slikah, ki prikazujejo Pana, kako preganja preplaseno devico. Oätno mu je bilo kar veliko do tega, da prikrije svoj pravi videz. Zdaj, ko sta bila tu, je Taro na lepem zapustila vsa domiselnost, ves pogum. Zamencala je pred krosnjarjevo stojnico, ne da bi vedela, kaj naj sploh rece, kaj neki naj stori, in zaman je iskala primernih besed.
Polozaj je resil Marcel, ki je mirno stopil do plosce, se sklonil naprej in dejal krosnjarju:
"Bil sem ze enkrat pri vas, se spomnite? Predvcerajs-njim, proti veceru."
"Ah, da, seveda." Čutne ustnice so se krosnjarju razklenile v nekak demonski nasmeh. "Vi ste bili tisti, ki ga je zanimalo ... No, pustimo to. Kaj lahko se storim za vas?"
"Reklamacijo imam."
"Res? Kako nenavadno. To se meni praviloma ne dogaja. Ampak, seveda sem vam na uslugo, popolnoma.
Povedali mi boste, kaj je po vase narobe in potrudil se bom, da to popravim, karkoli pac je. Ampak, ce mi dovolite ..." - Tara je imela scemec obcutek, da so kros-njarjeva crna ocala nepremicno uprta naravnost vanjo - "... bolje bo, da stopita z menoj v sotor, da bomo imeli mir. Saj trenutno itak nimam kaj dosti posla, kot vidite."
Krosnjar se je zasukal, del sotora velikosti vrat je zdrsnil vstran in sledila sta njegovi vljudno iztegnjeni roki v notranjost.
Med voznjo domov sta sprva kar molcala. Oätno je medtem spet malo dezevalo, kajti po vseh cestnih kotanjah so bile vecje ali manjse luze, dopoldansko sonce pa je bojece kukalo izza roba raztrganih oblakov. Ta konec mesta je bil redko naseljen, zdaj pa je bil malodane prazen, le tu in tam je po plocniku hodil kak pesec. Če je bila kjerkoli ob robu hodnika kaksna mlaka, ni Marcel zamudil nobene prilike, da zavozi vanjo in pesca opljus-ne s slapom umazane dezevnice. Tara se je vsakic zas-mejala z rezkim, visokim smehom, se posebno, ce je slisala kletvice oskropljenih..
"Tega prej si pa zgresil," je pokomentirala.
"Nisem," je rekel. "Premajhna luza je bila."
Vozila sta dalje in Marcel ji je rekel:
"Bolje, da se zdaj pripnes."
Komaj je to storila, je Marcel pohodil plin ter ostro zavil na desno in sele zdaj je Tara zagledala klateskega
ZVEZDNI OTROK
Bojan Ekselenski
Miha je radoveden, radoziv in mogoce za svojih pet let preresen otrok. Kako ne bi bil? Odkar je spregovoril, in to je zelo hitro, je preprican:
»Mami, jaz sem prisel z zvezde.«
Mami Katjusa ga je vedno vprasala:
»S katere zvezde?«
On ji je odgovoril:
»Od tam,« in s kazalcem je preletel nebo od zahoda proti vzhodu.
Mami se je nasmehnila in ga potrepljala:
»Vsi otroci ste zvezde.«
Z atijem Sergejem je imel mali Miha cudovit odnos. Ker je bil uätelj biologije, sta veckrat sedla na rob pes-kovnika in opazovala njegove drobne podnajemnike. Miha si je zapomnil vse o posameznem drobnem bitju peskovnika. Ne morete verjeti, koliko drobnih bitij sto-piclja in skaklja med radozivimi otroki.
Lep poletni vecer je carobno ocarljiv. Ati in sin sta sedela pred hiso. Molce sta uzivala v simfoniji vecernih prebivalcev bliznjega gozda. Mati je srecna opazovala njuno govorico custev. Vsi trije so bili eno v tem lepem poletnem veceru.
psa, ki je v cikcakih panicno bezal pred avtom. Tara se je nagnila naprej, kolikor ji je to dovoljeval varnostni pas, si obliznila ustnice in razvneto spremljala dirko. Marcel je vijugal kot pravi rally dirkac, divje pospeseval in se bolj divje zaviral, tako da je pes nekajkrat komaj usel smrti, nazadnje pa se je z dolgim skokom resil skozi vrzel neke ograje.
"Smola," je pokomentirala Tara. "Ampak, bil si zares cudovit, dragi."
Dva ali tri bloka pred njuno hiso je bil prehod za pes-ce, po katerem je cisto pocasi krevsala stara Brandovka; v rokah je nosila kup papirnatih vreck iz specerije. Marcel je prestavil v prosti tek, pripeljal avto cisto tiho tik za njen hrbet, zavrl in pritisnil na hupo. Zenica je krik-nila, zavitki so ji zleteli po cestiscu - ena oranza se je pocasi prikotalila cisto do roba plocnika - in ko sta nato zlagoma odpeljala mimo nje, si je tiscala roko na prsi, njene oä so bile na siroko odprte, bele, zgrozene.
Ko je Marcel zaklenil forda v garazo, mu je Tara rekla:
"Danes zvecer bi lahko skodla na obisk k Grosmano-vim, kaj pravis?"
"Mhm. Malo bomo poklepetali ob kartah in pijaä."
"Ja. In ves kaj, dragi - lahko bi jima predlagala, da gremo enkrat vsi skupaj v cirkus. Tri mulce imata, tako da ju menda ne bo tezko pregovoriti."
"Dobra ideja," je rekel on.
<>
Ati Sergej je prekinil tisino: »Miha, s katere zvezde si doma?« Sin je nenavadno resno odvrnil: »Ta zvezda se zdaj ne vidi.« Oce je vrtal:
»Kdaj pa je vidna? Rad bi,« a ga je prekinil sinov pre-resen glas:
»Ati, moj dom je predalec za tvoje oä.« Presunila ga je ogorcena ostrina sinovega odgovora. Mati je prekinila trenutke mucnega molka: »Kako si se rodil?«
Otrok je nekaj casa molcal, zatem skoraj obtozujoce premeril oba starsa in trpko vzdihnil:
»Vesoljči so me ž repatičo poslali v tvoj trebusček.« Katjusa je nežno, s kančkom zaskrbljenosti, vprasala: »Kako poslali? Zakaj?«
Otrok je zaskrbljeno odkimal, utrnila se mu je solza. Sergej in Katjusa sta se spogledala. Zdaj je vse skupaj slo predaleč. Mogoče bo bolje, da zvečer berejo pravlji-če in ne knjige o vesolju in živalih.
Na igrisču se je Miha vedno hitro vklopil v družbo drugih otrok. Rad se je igral. Ves čas je govoril o svojem zvezdnem poreklu, a saj veste, taksni so otroči ž veliko domisljije.
Mati Katjusa je sedela v senči čudovitega gaja. Odkar so se preselili v Slovenijo, so dobili veliko prijateljev. Rada je v družbi in tu se je fino počutila.
Helena je bila zabavna, vedno nasmejana ženska. Zadnjih nekaj mesečev je ta magični smeh zamrl. Njena starejsa hči Petra je bila hudo bolna. Sem je hodila ž mlajsim sinom in vsaj za hip spustila s trpeče duse breme hčerine bolezni.
Miha je pritekel do mame in se spogledal s Heleno. Ta mu je veselo nastavila dlan: »Petka!«
Miha je zadovoljno udaril ž dlanjo ob dlan: »Petka!« in vanjo zavrtal: »Kje je Petra? Ze od pomladi je ni na igrisču?«
Helenin obraz je zakril zastor žalosti: »V bolniči je.« Miha je vztrajal:
»Kaj ji je? Zakaj mi niste nikoli rekli? Jo bova obiskala? Bova?« in s svetlimi očmi otroskega hrepenenja begal med paroma odraslih oči.
Katjusa se je spogledala s Heleno. Ta je skomignila ž rameni. Miha je obe se kar objemal ž radovednimi očmi in resno prikimal:
»Kdaj jo lahko obisčem? Mami, kdaj greva v bolni-čo?« in utrnil se je žarek otožnosti.
Katjusa ni imela odgovora. Neodločno je zasepetala: »Petra je zelo bolna. Ne vem, ali jo lahko obisčeva.« Miha ni popustil:
»Lahko! Saj sem otrok ž zvezde. Hočem, da ozdravi! Moja prijateljiča je! Edina mi verjame, da sem otrok ž zvezde,« je vrelo iž fanta v spremstvu solz trpkosti. Redko kdaj je jokal. Tokrat je. Katjusi je pogled zdrsnil v tla, spogledala se je s prebledelo Heleno, ki je nežno prikimala:
»Lahko jo obisčes. Se danes.« Na od skrbi izmučenem obrazu se je zarisal utrinek nasmeha.
Katjusa in Miha sta v spremstvu Helene stopila v sobo. Miha je žalostno dvignil oči. Negibno telo prijatel-jiče je ležalo na posebni postelji, obkroženi s čudesi tehnike. Te postelje ni nihče zapustil živ. Heleni se je utrnila solza. Srče se ji je trgalo, ker je morala gledati Mihovo trpljenje. Čutila je otrosko agonijo tresočih ust-nič in trepetanja vek. Premaguje jo demon žalosti. Miha je dvignil pogled, jo prijel za roko in tiho vprasal: »Teta Helena, zakaj jočete?«
Katjusa je ostala brez besed. Hotela je nekaj reči, besede so ostale v izdihu sape. Prijela je sina za roko:
»Daj, greva ven. Videl si ...« vendar je Miha nežno izvlekel roko iž njenega prijema in stopil do postelje. Skobačal se je na prečko in Katjusa ga je hotela odmakniti. Naredila je korak. Pred naslednjim korakom obstane. Objela je Heleno okoli ramen. Nihče ni videl, ko je Miha zaprl oči.
Naenkrat so luči zatrepetale. Monitorji so ugasnili. Brnenje naprav je svečano potihnilo. Zatuli sirena. Zen-ski začutita, kako se jima želodeč obrne naokoli. To je gotovo znak. Petra je verjetno izgubila bitko, kjer ne more zmagati.
Luči se ponovno prižgejo, naprave zapredejo svojo pesem in monitorji oživijo. Vendar nekaj manjka. Nečesa ni več.
Mihe ni nikjer. Izginil je. Zenski sta se spogledali. Tedaj zaslisita mrmranje. Petrino telo se je začelo premikati. Prvo gibanje po dveh mesečih bolečega ugasan-ja, umiranja na odru žalosti. Krhka dekliča se s trpljenjem v očeh postavi v sedeč položaj:
»Kje je Miha? Bil je tukaj. Na poti proti luči mi je prisel naproti. Slisala sem njegove besede. Rekel mi je, da gre on k luči. Rekel je, da se ni moj čas. Obljubil je, da se bova srečala. Kje je? Videla sem ...«
Solze sreče so nadomestile presenečenje.
Katjusa in Sergej otožno zreta v nebo.
Nebo je preletel zvezdni utrinek v obliki repatiče.
F POEZIJA
EDINO PRAVA RESNICA
Edo Rodošek
	Tu ohajoca, ahajoca lepotica
Postal sem uporabnik ubogljivi,	skrivnost mi razodene,
na sredi crede takih kot sem sam,	kako sem napak zivotaril vse doslej,
tu varen bom in srecen	zakaj ne znam se znebiti migrene,
takoj, ko kupim tisto cisto novo,	ker sem prezrl ta njihov proizvod,
enkratno in edinstveno,	popolnoma drugacen od vseh drugih!
nepogresljivo pravo stvar.	
	Samo se tole moram nakupiti,
Ne smem izstopati z vrste;	samo na to se moram naroati,
vsak zaostanek je lahko usoden,	samo se tole staro, grdo,
zato se prilagajam in hitim,	zamenjati moram z novim.
ucinek zvecam, pa ubogam tempo.	
V tem postal sem pravi ze vescak.	Saj vse to krasno, novo
	caka name,
Zdaj televizor zvesto me ze caka,	samo name
in naslanjac pred njim tako je mehak.	in edino name.
Ze vanj se zavalim	
in spet v ekran se zastrmim blescec,	Kupujte to, kar kupijo vsi drugi;
	mar rabite dokaz?
Tu stegnem lahko trudne noge	Poglejte moj nasmeh, kako je lep,
tu lahko zdaj spoal si bom	kupite tisto, kar ponujam jaz,
se svojo trudno duso.	saj nas je proizvod za vsaki zep.
Tu bo vse grdo, tezko in naporno	Poklicite takoj, dobite zdaj popust!
kar padlo dol raz mojih plec	
	Tako; zdaj vse je urejeno.
Tu je vse veselo, razburljivo,	Zdaj koncno sem spoznal
in tako vrazje prepricljivo.	resnico pravo o zivljenju.
Vsi dobri so in lepi in prisrcni.	
Tu so vse zenske krasne kot boginje,	Tu dobro mi je in prijetno.
tu stegna so napeta, dojke bujne,	Ostati moram tukaj notri, vedno;
oci imajo kot nebo vse sinje	zaklenil vrata bom za vsak primer.
in jaguarje vozijo vsi moski,	Svet zunaj grd je in vulgaren ...
gladiatorjem podobni.	
	Kar tukaj zdel bom, kjer sem varen,
Sedim in gledam, misliti ni treba.	in gledal te-ve venomer.
Tu zvem iz prve roke,	
kako pravilno naj zivim.	Le nekaj me se moti:
	odprto okno; ni se mira,
Povejo mi,	ker skozenj nezadrzno
kako obvarujem se zmote,	prostaski hrup od zunaj vdira.
v katero razprodajno gneco	To moram zdaj se urediti,
se moram brz podati,	se predno nova bo prisla reklama.
za svojo koncno sreco.	
Ponujajo mi vse lepote	Tezko je vstati z naslanjaca;
tega prelestnega sveta.	no, najprej sipe, za tisino.
	Tako; zdaj je res fino.
Na te-ve vse je krasno uglaseno;	Kaj pa razgled navzven?
Tu me seznanijo s pravo resnico:	Le kdo, hudica, ga sploh rabi?
katero edino je pravo ccistilo,	Ne bom nasedel tej ogabi,
kako se cudezno shujsa cez noc,	Se polkne ccvrsto bom zastrl,
kam moram iti na dopust,	ker tamle zunaj stvarnost grda
za bajno nizko ceno.	nesramno laze mi, in me zavaja.
Jas ubegen Jered
VITEZI IN ČAROVNIKI www.vitezicarovniki.com
JAŠUBEG EN JERED NOVICE IZ DRUGOTNOSTI www.drugotnost.si
DRUŠTVO ZVEZDNI PRAH www.zvezdni-prah.si
DRUŠTVO PRIZMA www.prizma.si
TOLKIENOVO DRUŠTVO GIL-GALAD www.drustvogil-galad.si
FUTURUM www.futurum.si
VODNIK PO ZF vodnik-zf.info
MARA R. SIRAKO www.marasirako.info
MARTIN VAVPOTIČ martinvavpotic.wordpress.com
BOJAN EKSELENSKI www.pisatelj.net
ANDREJ IVANUŠA www.andros.si
MIHA REMEC www.miha.remec.si
MIHA MAZZINI mihamazzini.com
MIKI MUSTER www.muster.si
IVAN SIVEC www.ivan.sivec.net
VID LEGRADIČ www.vtine.org/nr.html
SLOVENSKA WIKIPEDIJA sl.wikipedia.org/wiki/ Slovenska_znanstvena_fantastika
r: si A
CELJSKA VAMPIftSKA VEČEfiJA THF. i-M.if^Jivr niwiii-; i\ • t f
Slovenska konvencija za spekulativne umetnost The Slovenian corwe^ion *yf speculates art=
Vabimo vas, da se nam pridruzite na prvem SI.ČON, torej na slovenski konvenciji spekulativne umetnosti, ki bo 2. in 3. novembra 2012 v Mladinskem Centru Celje.
Spremljajte nase objave na internetu, kjer bomo objavili natancen program in urnik konvencije. Kliknite na: • www.zvezdni-prah.si • www.drugotnost.si • www.sicon-konvencija.eu
Vabimo vas, da ze zdaj nacrtujte svoj cas tako, da se boste lahko udelezili prve »tazaresne« slovenske konvencije. Obljubljamo bogat program in za prvic kar precej predavanj. Za vse, ki vam je vsec znanstvena fantastika, fantazija, horor in se kaj, za igricarje in vse, ki kolesarijo (eh, saj se samo heca-mo!). Zakaj podnaslov »Čeljska vampirska vecerja«? Ne izdamo! Pridite in preverite kako in kaj! Predavanja, delavnice, projekcije filmov in se nekaj presenecenj. Delamo vse, da bo zanimivo in zabavno. Pripravljamo tudi zbornik zgodb, ki bo izsel ob konvenciji. Za prmejdus, notri bodo tudi tuji avtorji. Opogumite se in posljite svojo zgodbo - morda bo tako dobra, da jo celo objavimo!
Kaj je SI.CON?
SI.ČON je ime konvencije, oz. srecanja ustvarjalcev in ljubiteljev spekulati-vnih umetnosti. To bo mednarodni dogodek, saj so na Eurocon udelezbo ze najavili predstavniki nekaterih drzav. Zato pripravljamo spletno stran, gradivo, predstavitve in drugo ob slovenscini tudi v anglescini. V svetu spekulativ-nih umetnosti je konvencija dogodek, kjer se srecajo pripadniki ljubiteljske scene (organizirani in neorganizirani), avtorji in ostali, ki so kakorkoli povezani s to dejavnostjo. Zbere se pisana druscina ljudi, vecinoma so to osebe z najmanj srednjo stopnjo izobrazbe, splosno izobrazeni in inovativni. Vsaka konvencija je sestavljena iz strokovnih predavanj, delavnic, okroglih miz, igranja namiznih iger in predstavitev. Razlicna drustva, zalozbe, posamezniki in avtorji postavijo stojnice za promocijo svoje dejavnosti. Na SI.ČON bomo prvic v Sloveniji podelili domace nagrade za dosezke na podroqu spekulativ-nih umetnosti.
ZVEZDNI PRAH**.
Društvo ustvarjalcem spekulativnih umetnosti	i