Marko Novak 488 I. Batbi Katalimču-Riki Vi morda ne veste, moji rajski otoki: Krk, Cres in Lošinj. pred viharji varno skriti v srebrni pesek, luno in šumečo peno, kot trije prijatelji v Kvarnerju, trije sovrstniki v zavetju Snježnika očaka in matere Učke; vi gotovo ne veste v svojem baržunastem sijaju. naplavljenem s sončnimi valovi, najlepšimi časi. kamor ste me kot sebi enakega, tujega otroka. vzeli medse pod eiprese, morske zvezde, vile, školjke, barke, jame bisernice, rake; vi, ki ste mi že malemu s soljo s širnih morij narisali v kri edino Zemljo nedeljivih obzorij, bolje, da ne veste, še vsi srečni v vašem Ednu. da so nas polbratene ločili iz pohlepa - en sam spomin, en paradiž, v dva svetova, kjer jaz danes zopet tekam za galebi v zaliv, da bi čofotal. norel, se šprical z vami v vodi, pa sem zdaj odcepljen v dva domova, kot je lahko le tujec v lastnem raju. II. Reka, Opatija. Moščenička Draga - trikotnik čarovnije iz gladine, pečene na ražnju sonca in tkane iz finih, svilnatih škr/atnih strun. Pred teboj stojim kot kak Slovan, ki je prvič ugledal morje in si ga skoz špiljo časa vlil za čer najgloblje vase. Naveličan ravnih polj iz tavajoče duše izstopam vate. mediteranski Luxor. Marko Novak POD OBLAKI EDNA 489 POD OBLAKI EDNA v piramido med boki peska in soli, črno v svoji sredi iz nepojasnjenih globin. da se skozi okno iz vročine in zraka v svoji vasici. Dragi, podružnici nebes čez smrad postanih rakov, rib in školjk, flaš razlitega belega, poceni vina. nagibam ljubiti z angelskimi jadrnicami, valovi, ki mi jih ti, sirena s polizanimi lasmi, odpiraš jutra, še nedotaknjena od mrež, za polkni pol zaspanih, še pijanih vek. III. Tudi na tem koncu zemlje, spakiranega tisočletja v vodne kaplje, si ti, ženska, žlahtna morska njiva. še vedno edini pravi dom za naša, moška, od bučanja posoljena rebra, za rt. ki ga sezuva pena in odnaša v nevidno, nerazumljivo žrelo. za naš pesek, polzeč v črno plimo in za njo v praznino. Po kamnih, valovitih prstih, po hrbtu zore med obalnimi boki jezdim na šumečem konju k tvojemu privezu, se sprehajam z jezikom po drstišču rib in znoja, po raztegnjenem grebenu, tvojem vratu, in še globlje od potrebe po vrnitvi, držeč se za kobiljim repom grive. zakoračim v tvoj vroči nimfni pesek. Vem, da mi sama daješ več, kot si kdaj upam sam vzeti: ko iz školjkinega ušesa srkam tvoj opoj. ti kot Odisej, z zalitimi ušesi, sirena egejskega ladjevja, ležem iz vulkana pod tvoji topli lici, da razvozlam poslednji stik viharne duše in razburkanega telesa. da slišim topotanje morja bližje od štrbunkov svojega imena. Marko Novak 490 Kaj sva drugega kot dva kipeča kipa. zlita v en sam oceanski zmenek. kjer naju pljuski z vetrom raztelešajo v zračne pore, spuščajo v galebe, zibajo v čolnih, ližejo iz kock soli v soline, in iz robov hlapečih obrisov srkajo nazaj v središče alg - brez skal in brez oboda? Ločena se združiva, združena razideva in zopet snideva med modrimi rameni, ki molijo iz nebesno-vodnega telesa in molijo, kot raki z odprtimi kleščami, v nebesa, kjer nama morje pluje čez sidrišče glav, da jaz kot val z belo kapo, zajašem tebe, val pred sabo, porinem ocean v pljusk jutra, novega začetka. Ko me en sam tvoj nenaučeni, lahni gib dlani zaustavi v nestrpnem teku po spolzkih obzorjih in me najtrše lupine samega sebe povsem olupi, te zdaj prvič izpod nebesnih rjuh odkrivam takšno, kot si, nepobrita morska mačka, v svoji nenarejeni, od kapljic in globin. podarjeni lepoti. IV. Živi, spolzki kamenčki rojevajo stopala, ko se sprehajava, dotikajoči se, drhteči koži po razbeljeni, v nebesnem situ presajeni plaži. Dva molka, ki ne znata več molčati, dva oblaka, ki kopljeta z lopatkami po svodu in si srebrno mivko čez elastiko obzorja stresata pod spodnje hlače. Dve galebji lahki, odvrženi peresi, dve prepletajoči se, sikajoči, zviti kači, dve že davno ustrojeni, nagi, zlati dlačici z jasnine Afroditinega bedra. Dve nuni, dva meniha z negovanimi telesi, ki ju več ne briga robantenje bogov 491 POD OBLAKI EDNA z neke barke, od vetra gnane iz zaliva, ko se skrita pred turisti in roparji duš sama z odprtim morjem v lobanji, z bdenjem skritega v školjki, v kotanji, dve trupli, dva jezika, dva plazova vode zvezeva, zaveževa z vrvjo iz sonca in vrževa s krova ob skupnem recitiranju najinih povsem oddaljenih imen, kot dve ljubeči, objemajoči se, skali, dva težka, toneča v globine kamna, v notranji pljusk, vrtinec iz svetlobe, in se zbudiva, brodolomca, odrgnjena od alg, od rib, od kock sladkorja v novem jutru, pod streho v novem valu kot ena senca, ena sled in ena rasa na drugi plaži, drugi obali, v drugem času. V. Skloni se še nižje name, morski oblak, večer skrivnosten v s čipkami obdani Opatiji, da lahko prislonim svoj komolec nate in se stegnem čez nebesni, plutovinast sank, ki kot trenutek plava na trebuhu oceana, odgrniti svilo, poškiliti večnosti pod krilo, ko se čez svod v pasu pripogne v hladilnik in mi pivcu klecne v kolenih linearnost, ko mi točajka črnolasa, z dolgimi valovi, brez modrca na sebi, brez kazalca, z oblinami obljubljenih večernih plaž, s kretnjo kontinenta iz nebes servira pivo, raztopljeno s soljo in razsvetljeno z limono, da se z razbeljenimi ustnicami čez na vrhu neprozorno belo peno iz šumenja, iz kipenja zibajoče čase prebijem v vse bolj svetlečo, ženo, da iz nje na dušek, že od vonjev ves obdan, odmerim svoj požirek časa vase. VI. Kot stara si devica. Opatija bela, nuna v bikinkah iz galebovega krila, stara tovarišica, ki si mi nedolžnost Marko Novak 492 z zalivom zlila in preko zimzelene table s kredo avstro-ogrskih sprehajališč, hotelov. zlepila čez Reko in Jadran v oeean. da se tja moram vračati spet znova in znova. kot kak ostareli tujec z zahoda, ki je nekoč pomočil palec svoje noge čez gladino nezasidranega groba. Tam me del sebe pričakuje pred kafičem, da se kot popoldan prisedcm k mizi opoldneva in za zajtrk z jutrom ob espressu svojega večera malce z usedlinami sladkorja pokramljam. ko pod senčnikom izbranega trenutka. zakupljenega v zapirajočem se lokalu časa, vsaj za hip v popolni družbi dneva preživim en sam in cel svoj dan.