416 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. PROF. Dr. R. NAHTIGAL. MATIJA MURKO. (O priliki šestdesetletnice njegovega rojstva.1) Slovenski, a zlasti tudi slovanski javnosti dobro znani učenjak slavist univ. prof. dr. Matija Murko praznuje letqs,%&tdesetletnico , svojega rojstva. Rodil se je 10. februarja 1861. leta na Drsteli pri Ptuju, na tistem vzhodu slovenskega jezikovnega ozemlja, iz katerega je izšla ne le cela vrsta odličnih poznavavcev slovenskega jezika, kakor so bili n. pr. Anton Murko (rojen 1809. pri Sv. Ro-. pertu v Slovenskih Goricah), Stanko Vraz (1810), Oroslav Caf * (1814.), Davorin Trstenjak (1817.), Božidar Raič (1827.), Josip ! Šuman (1836.), Maks Pleteršnik (1840.), Anton Raič (1845.), Jakob * Sket (1852.), Josip Lendovšek (1854.) i. dr., temveč tudi slavna v ^ slavista prvaka Franc Miklošič (1813.) ter iz bližnjega hrvaško- f kajkavskega sosedstva Vatroslav Jagič (1838.). Prof. M. Murko spada nedvomno med naše najboljše slaviste sploh, pa naj je to že starejša generacija po Miklošiču z Matijo Valjavcem (1831.), Gregorjem Krekom (1840.) in Stanislavom Škrabcem (1844.), njegova s Karolom Štrekljem (1859.) in Vatroslavom Oblakom (1865.), ali pa tudi katera poznejša. Njegov pomen sega seveda daleč preko ozkih mej slovenskih znanstvenih interesov, a njegova pot preko več znamenitih univerz se more primerjati le še z Jagičevo. Ko je naš slavljenec vseskozi odlično prešel srednje šole v svoji štajerski domovini, na Ptuju in v Mariboru, je prišel 1.1880. kot devetnajstleten mladenič na dunajsko vseučilišče, kjer si je izbral za svoj specijalni študij slavistiko in germanistiko ter pri- 1 Članek o prof. Murku je razširjen slavnostni govor, ki ga je pisec gornjih vrst govoril kot Murkov kolega v Gradcu dne 10. marca 1917.1. o priliki Murkovega poziva in odhoda na Lipsiško univerzo. Kratke životopise so dosedaj objavili češki «Ottuv Slovnik naučny», ruski «Enciklopedičeskij slovar' Brokgauza-Efrona», dr. K. Glaser, «Zgodovina slovenskega slovstva», IV, i94, «Godišnak» srpske kraFevske akademije, XVIII (1904) ter T. St. Grabow-ski, Dr. M. Murko i jego dotychczasowa dzialalnošč naukowa, Krak6w 1909. Na razpolago so bili piscu tudi neki osebni podatki prof. Murka. V slovniku je kot leto rojstva pomotoma navedeno «1860». PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 417 merjalno jezikoslovje in tako postal učenec svojega slavnega ožjega rojaka Franca Miklošiča, znamenitih germanistov Richar-H^ da Heinzela in Ericha Schmidta ter etnologa Friedricha Miillera. Posebno ozki slušateljski stiki so ga vezali, kakor je samo ob sebi umljivo, z Miklošičem, ki ga je tudi pritegnil na pomoč svojim tedanjim delom, n. pr. pri izdaji etimološkega slovarja slovanskih jezikov (1886.). Zato ni čuda, da je slavljenčev prvi spis v Ljubljanskem Zvonu 1.1886. bilo lepo in navdušeno napisano poročilo «o Miklošičevih novejših delih» (Ljublj. Zvon, VI., 248,300). Že preje pa se je o priliki Miklošičeve sedemdesetletnice 1.1883. kot učenec in voditelj dunajskega slovenskega dijaštva — bil je predsednik akademičnega društva «Slovenija» — z veliko erudi-cijo in spretnostjo potegnil v pravdi o hrvaškem jeziku za svojega učitelja ter napisal v vrsti podlistkov v «Slovenskem Narodu» «Poslanico hrvatskemu akademičkemu društvu ,Zvonimir' v Be-ču», ki je izšla tudi kot posebna brošura. Hrvaška mladina se namreč ni hotela udeležiti Miklošičeve slavnosti, ker je v svojem nepoučenem šovinizmu mislila, da je J^ikloš.ič v svojih delih zatajil «hrvaški» jezik. Za slavljenčevo mišljenje je v njej (str. 31) posebno za današnji čas zanimiv odstavek: «Ali hrvatska mladež greši tudi proti ,hrvatsko-slovenski zajednici'. Da se pa tendenca tega spisa sploh kakor naslednjih vrstic ne razume krivo niti od Slovencev niti od Hrvatov, razglaša njih pisalec, da spada k naj-prepričanejšim zastopnikom te ideje in da se mu zdi potrebno in se ve da tudi mogoče, da se počasi oni proces, kateri je Hrvatom in Srbom dal j eden književni jezik, razširi tudi na Slovenc e.»2 — S svojim učiteljem Miklošičem se je bavil Murko še pozneje nekolikokrat: posvetil mu je lepo študijo o njegovih mladih in vzgojnih letih (1898.) ter napisal dva nekrologa (1891.). Nekaj manjših zapiskov o njem * ima tudi še «Ljubljanski Zvon» (1891. in 1893.). L. 1886. je Murko dovršil svoje univerzitetne študije ter postal deležen redke časti, da je bil promoviran «sub auspiciis impera-toris*. Pri svečani promociji je predaval o pomembnosti tujk v jezikih z njih kulturno-historičnim ozadjem (Die Bedeutung der Fremdworter, Wiener Zeitung 1886., Nr. 43, 44), kar nam kaže veselje do etimološkega in pomenoslovnega dela, katerega zanimanja se je navzel pri Miklošiču in katero je še nedavno zopet 2 Razstavljeno tiskano že v originalu. * 27 418 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. pokazal s krasno oceno novega etimološkega slovarja slovanskih jezikov E. Bernekerja (Deutsche Literaturzeitung 1914.). Prim. tudi oceno Gebauerjevega staročeškega slovarja (ravnotam, 1904.) ter razpravico o «suženj» in «muka» (W6rter u. Sachen, L, 1909.). Po doseženem doktoratu je nastopil Murko 1.1887. rjpjjdhrugo-letno potovanje po Rusiji v ^znanstvene svrhe, da se še dalje vglobi v ruski jezik in književnost ter si nabere raznovrstnega znanstvenega gradiva. Prepotoval je Rusijo v različnih smereh ter z odprtim očesom in razumno glavo pazljivo motril vse ta-mošnje življenje, kar se vidi iz «potnih spominov in vtiskov», objavljenih 1.1889. v «Ljubljanskem Zvonu» pod naslovom «Y pro-vinciji na Ruskem». Ruskim problemom je stopil še bližje po svoji vrnitvi, ko je postal referent za slovanske časopise v dunajskem vnanjem ministrstvu, pa je umevno, da je bil mnogo pozneje, leta 1907./1908., ravno on poklicani recenzent knjige Poljaka Marvana Zdziechowskega o osnovnih problemih Rusije («Ljubljanski Zvon» 1907. in «Osterreichische Rundschau», XII.). Poleg omenjenega časopisnega referata je Murko po svoji vrnitvi prevzel še mesto učitelja ruskega jezika na javnem zavodu za vzhodne jezike, pozneje tudi na konzularni akademiji, ter mesto učitelja slovenskega jezika na zavodu «Theresianum». Obenem je postal središče in duša vsega slovenskega in slovanskega društvenega življenja tedanje dobe na Dunaju. Pri tem mu je zlasti dobro služilo njegovo čudovito praktično znanje vseh glavnih slovanskih jezikov, kar je posebno med slavisti zelo redka prikazen. Tudi pisal je v raznih slovanskih jezikih, kakor slovenskem, srbsko-hrvaškem in češkem. Z vrnitvijo na Dunaj pa se pričenja pri Murku seveda tudi raz-sežnejše in mnogostransko znanstveno delovanje, katerega prva doba sega do časov habilitacije za docenta slovanske filologije naš*® dunajski univerzi (1897.). To delo se je gibalo nekako v štirih smereh, tičoč se 1.) slovanske starejše literarne zgodovine, zlasti srednjeveške povestne književnosti in nje prehajanja od naroda do naroda; 2.) slovenskega jezika in njegove književnosti; 3.) kritičnega dela v Jagičevem «Archivu» za slovansko filologijo, ter 4.) informativnega dela o raznih Slovanov se dotikajočih vprašanjih na različnih straneh. Poleg tega se vidijo tudi že priprave za habilitacijski spis. Občudovati moramo veliki razmah, ki ga tekom nekolikih let dvigne med najodličnejše in najbolj mnogostranske slaviste. PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 419 Pri dunajski akademiji znanosti je izšel 1.1890. važen spis o «povesti sedmerih modrijanov pri Slovanih» (Die Geschichte von den sieben Weisen bei den Slaven, Sitzungsber. der phil.-hist. Classe, CXXII), s katerim si je pridobil priznanje tako izbornega poznavavca srednjeveške literature, kakor je bil Gaston Pariš. O isti stvari nadaljuje v «Radu» Jugoslavenske akademije v Zagrebu (Bugarski i srpski prijevod knjige o sedam mudraca, Rad C), ter v «Zeitschrift fiir vergl. Literaturgesch.» (Beitrage zur Textgeschichte der Historia septem sapientium, Neue Folge, IV.). S to snovjo je v zvezi «roman Apolonija, kralja tirskega» in dr., s katerim se bavi 1.1891. in 1892. v Jagičevem «Archivu» (Die russische Ubersetzung des Apollonius von Tyrus und der Gesta Romanorum, Archiv, XIV in prim. tudi XIII). Tu zasleduje tudi starejše literarne severnoslovanske, češko-poljske in poljsko-ruske stike. Pozneje je priobčil o podobni snovi razpravo «Zapadna epi-stola o nedelji v južnoslovanski književnosti* (v Zborniku, izdanem v čast Jagičeve sedemdesetletnice), posebno pa je mogel govoriti o tem še v knjigi o starejših južnoslovanskih književnostih (1908.). Vse omenjene razprave se odlikujejo po svoji lite-rarno-historični primerjalni in tekstno-kritični metodi. Poleg njih pa je postavil naš slavljenec v ospredje svojega znanstvenega zanimanja takoj spočetka tudi slovenski jezik in njega književnost. L. 1891. in 1892. je izšla v «Letopisu Matice Slovenske« obširna in izborna razprava o tako težkem predmetu, kakor so enklitike v slovenščini, a v razpravi v «Archivu», XIV., iz 1.1892. razlaga nekatere oblike slovenskega jezika. Ze 1.1890. poroča v « Ljubljanskem Zvonu» o «Prešernu pri Rusih», a sledeče • „,. j^ leto objavlja svoj slavnostni govor o Prešernu, ki ga je govoril na ., ^ dunajski slavnosti o priliki devetdesetletnice Prešernovega roj^^r stva. Tudi k stoletnici je prispeval pozneje spis «Misli k Prešer- 1^ novemu životopisu» (Ljublj. Zvon, 1901.). L. 1891. je imel žalostno^ nalogo, napisati nekrolog svojemu bivšemu učitelju Miklošiču (v Letopisu Matice slov. in v Neue freie Presse). L. 1895. podava v «Ljubljanskem Zvonu» sliko Ivana Navratila ob njegovi sedemdesetletnici. V ta čas spadajo tudi temeljiti članki o Slovencih, njih jeziku, književnosti in narodopisu v češkem Ottovem Slov-nikii Naučnem. Prim. še v «Ljubljanskem Zvonu» kratka zapiska o Kopitarju in Franu Jeriši (Ljublj. Zvon 1886. in 1887.) in v Zeit-schrift fiir osterr. Volkskunde, I. in III. pregled slov. etnografske literature za 1.1894. in 1895. Tu naj omenim končno še objavo 27* 420 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. treh hrvaških listin iz Kostanjeviškega samostana v «Izvestjih muz. društva za Kranjsko» za 1.1893. Izredno plodovito je tudi slavljenčevo ocenjevalno delo v Jagi-čevem Archivu za slovansko filologijo, katero pričenja z 1.1890. in katero teče posebno obilno v tej'prvi dobi znanstvenega delovanja. Tu nahajamo ocene knjig in razprav o starejši ruski, češki in poljski literarni zgodovini in njih medsebojnih stikih, pa tudi o novejših pisateljih in pesnikih, kakor o predhodniku poljskih ro-mantikov Brodzinskem ter o Mickiewiczu in Ševčenku, o belo-ruščini in o beloruskih ter maloruskih narodnih pesmih in drugem narodnem blagu, o ruskem in slovanskem narodopisju, o narodno-pravnem značaju Slovanov in dr. * V informativnem pogledu se spominjam zlasti zanimivih doneskov v odličnem dunajskem tedniku «Zeit», n. pr. iz novejše ruske literature o Cehova povesti «Mužiki» i. dr., ali to gradivo mi sedaj ni dostopno. Več takih doneskov ima tudi «Ljubljanski Zvon», kakor n. pr. o Kopernickega poljskem prevodu srbskih narodnih pesmi o bojih na Kosovem polju «Na Vidov dan» (1889.), «Poljska ustava z dne 3. maja» (1891.), «Misli s češke razstave», o Budilovičevem «Slavjanskoje obozrenije», «Češka opera na Ruskem^ o Šreplovem spisu «0 Vrazovoj kritici» (1892.), o Masa-rykovi knjigi «Česka otazka», «Akademijin predsednik, ki piše za kmete», «Oribojedova Aleksandra Sergejeviča stoletnica» (1895.), «Dela po narodopisni razstavi češko-slovanski» (1896.) in morda še kaj. O zadnjem predmetu, praški «narodopisni razstavi češko-slovanski» iz 1.1895. je podal tudi podrobnejši poročili (v Letopisu Mat. slov., 1896., in v Mittheilungen der anthropolog. Gesellschaft in Wien, XXV.), o slovenski narodopisni literaturi za 1.1894. in 1895. pa je izšel pregled v Zeitschrift fiir osterr. Volkskunde, I. in III. Praška narodopisna razprava je v Murku sploh zbudila veliko zanimanje za narodopisje, a iz tega zanimanja se je pozneje razvila cela vrsta naravnost klasičnih razprav o slovanskih narodopisnih problemih, vežočih narodopisna in jezikoslovna prašanja. V Murkovo informativno delo te dobe spadajo tudi že omenjeni članki o Slovencih v Ottovem Slovniku Naučnem. Tudi to panogo, v kratkem obrisu predstaviti kar cel narod ali deželo, je Murko pozneje razvil do pravega mojstrstva, a deležni so postali tega predvsem Hrvati in Srbi (prim. «Kroaten und Serben» v «Osterr. Rundschau» IX., 1906., v srpsko-hrvatskem prevodu v Osijeku 1907.; «Die Balkanslaven.» Veroffentlichungen der Handelshoch- PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 421 schule Munchen III., 1914.); «Das serb. Geistesleben» v «Suddeut-sche Monatshefte» 1916.; «Die slav. Liturgie an der Adria» v < Osterr. Rundschau» II., 1905^; «Die ethnograph. Verhaltnisse Russlands» v «Internat. Monatsschrift fiir Wissenschaft, Kunst und Technik» XIV., 1920.). Lf.tjš Leta 1897. je pristopil naš slavljenec k habilitaciji za privatnega docenta slovanske filologije na dunajski univerzi ter izdal v to svrho svoje znamenito delo o «nemških vplivih na češko roman-tiko» z dostavkom o «Kollaru v Jeni in pri Wartburški svečanosti* (Deutsche Einfliisse auf die Anfange der slavischen Romantik, I. Theii. Die bohmische Romantik. Graz 1896.). Početek zanimanja za to dobo pa sega že nekaj let nazaj, v leto stoletnice Kollarje-vega rojstva (1893.). Tedaj je v jubilejnem «Sborniku» objavil nekaj Kollarjevih pisem ter češko razpravo o Kollarjevi slovanski ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ vzajemnosti (Kollarova vzajemnost slovanska), a naslednje leto je orisal «Jana Kollara» tudi za Letopis Matice Slovenske. O razpravi v «Sborniku» pravi Jagič: «Das Anziehendste enthalt die hiibsch geschriebene Skizze Dr. Murkos» (Archiv, XVI. 293.). S pripravami k velikemu delu o «nemških vplivih» je v zvezi tudi slav-ljenčev pregled literature k Šafafikovi stoletnici (Archiv XVIII., 1896.). Prim. še objavo pisma St. Vraza Hanki (Vienac 1896.) ter «Danjkovo in Čopovo pismo do Šafan'ka» (Ljublj. Zvon 1898.). Knjiga o nemških vplivih na češko romantiko je zbudila splošno in veliko pozornost, kakor se to redko dogaja resnično znanstvenim delom.3 Tako kompetentni češki strokovnjak kakor literarni 3 Ocene so objavili (podatkov mi sedaj ni mogoče vseh izpopolniti): Osterr. Literaturblatt, VI, 270 (Helfert), Literar. Anzeiger, XIII, Nr.4 (Dr. J. Ranftl), Polnische Post, III, Nr. 1 (Dr. M. Zdziechowski), Zeitschrift fiir ver-gl. Litteraturgesch. N. F. (isti), Gottinger Gelehrter Anzeiger, 1899, Nr. 8 (A. Hauffen), Deutsche Litteraturzeitung, 1897, Nr. 21 (W. Nehring), Dom in * Svet, 1897, št. 12, 14, Zeitschrift fiir deutsches Altertum, XLIV (W. Vondrak), Deutsche Revue, Listy filologicke (J. Jakubec), Historische Zeitschrift (K. B.), Deutsche Zeitschrift f. Geschichtswiss. N. F., II, 177 (Soerensen), Vienac, 1897, br. 6, Literar. Centralblatt, 1897, Nr. 18, Literar. Rundschau, 1897, Nr. 10 (A. E. Schonbach), Euphorion, IV (J. Krejči), Literaturblatt fiir germanische und romanische Philologie, XXII, 1901, Nr. 3—4 (H. Lambel), Mittheilungen des Inst. fiir osterr. Geschichtsforschung, XX, 138 (S. M. Prem), Bericht des freien deutschen Hochstiftes zu Frankfurt am Main (Dr. M. Koch), Die Zeit, XI, Nr. 138 (Th. G. Masaryk), Das Magazjn fiir Litteratur, LXVI, Nr. 18 (A. L. Jelli-nek), Revue historique, 1899 (J. Goli)* Die Nation, 1897, Nr. 51 (A. St.), Časopis česky histor., III, 98 (J. Machal), Časopis musea kral. česk., 1897, 171 (Fr.Bily), L.Rozhledy, VI, 389, Moravska revue,.!, 5 (Th. G. Masarvk), Ate- 422 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. historik J. Vlček na sledeč način razlaga in ceni imenovano delo (Archiv XX., 419.): (Prof. Murko) «je hotel ugotoviti romantični značaj, romantično okrasko češke nacijonalno-patrijotične ideje za časa borb za svobodo... in to se mu je... popolnoma posrečilo. Ideje kot take niso Nemci spravili na dan ter jo na Češko šele presadili, temveč latentna, domača, vkoreninjena ideja je dobila v češkem narodu po analognih stremljenjih Nemcev svojo popolno okrepitev, svojo časovno, moderno obliko, svoj romantični značaj.» «Murkova nedvomna zasluga je, da je prvikrat obsežno in po virih ... dokazal vpliv nemške romantike ... na češko renais- , sanco XIX. stol. S tem je spravil spoti zopet dobršen kos razvpitega kitajskega zidu v prid primerjalnega literaturnega raziskovanja in obenem našel za novočeško produkcijo prve polovice XIX. stol. njeno organično zvezo z zapadnoevropskim literaturnim razvitkom. Njegovo delo je tem hvalevrednejše, ker mu je bila nepopularnost primerjalne literarno-historične metode na Češkem prav dobro znana» (str. 420.). «V celokupnosti je torej Murkova knjiga eden iz najbolj zanimivih in važnih doneskov k primerjalni zgodovini češke literature. Pojasnila je mnogo, razširila silno duševno obzorje, ter podala tudi tam plodotvorne izpodbude, kjer ni mogoče soglašati z njegovim nazorom» (str. 427.). V dostavku k Vlčkovi oceni poživlja urednik Jagič, naj se knjiga prevede na češki in ruski jezik. Še drug češki literarni historik, A. Novak, se vrača v arhivu (XXVI., 446.) k Murkovi knjigi, jo imenuje *važno publikacijo ... že izvedeno s primerjalno literaturno metodo* ter nadaljuje: «S pomočjo silne koncepcije je postavil Murko tudi češki preporod v okvir enotne velike evropske duševne struje: romantike; njegova fina konstrukcijska umetnost je podredila vse osebnosti eni enotni ideji, vsa dela enemu posebnemu tipu.» Končno naj omenim še tretjega odličnega češkega literarnega historika Jana Jakubca, ki v Murkovem životopisu v Otto-vem Slovniku Naučnem imenuje Murkovo delo «smerodatny spis», ki je «prinesel v češka literarno-historična raziskavanja nove vidike, spravljajoč češko literaturo v trdnejšo zvezo s svetovnim idejnim tokom.» Pripominja tudi nenavadno pozornost, s neum, 1897, 390 (P. ChmieIowski), Przeglad polski, 1, 125, 1897, V, 329 (Dr. M. Zdziechowski), Przeglad literacki, II, Nr. 7 (Dr. J.Leciejewski), Zitje i Slovo, IV, 81 (J. Franko), Izvestija Il-go otdelenija petrograjske akademije, II, 4/1109 (N. K. Grunskij), Archiv fiir slavische Philologie, XIX, 612, XX, 417, 446 (E. Kraus, Vlček, Novak). PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 423 katero je bilo to Murkovo delo sprejeto ne le pri Čehih, temveč tudi v vsem drugem slovanstvu in med Nemci. Tako se je prof. Murko s posebne vrste znamenitim habilitacijskim spisom še bolj uveljavil v slovanski filologiji,a knjiga njegova je postala jedna iz osnovnih in mnogo citiranih te stroke. Ž njo in s habilitacijskim predavanjem o «prvih korakih ruskega romana» (Ljubljanski Zvon 1897. in Wiener Zeitung 1897., Nr. 6, 7) pa je slavljenec tudi še pokazal, da se je njegovo znanstveno zanimanje tedaj izrazito okrenilo v smeri novodobne literarne zgodovine, pa je bilo pričakovati, da se iz tega njegovega delovanja sčasoma izcimi posebna univerzitetna stolica za slovanske literature, kakor so jo dotle poznale že vse druge filologije, izvzemši slovansko, pa je ta stvar šele sedaj, in*sicer slučajno najlepše na ljubljanski/, Jj univerzi uravnana, kjer zastopata dva odlična strokovnjaka, jeden starejšo, drugi novejšo slovansko literarno zgodovino, a oba še s posebnim ozirom na domačo. Z Murkom se je stvar zasukala drugače. On je sicer nadaljeval v započeti smeri. Kot docent je predaval n. pr. v letnem tečaju 1897. 1. o «Janu Kollaru», a v zimskem tečaju 1897./1898.1. o «romantiki pri Južnih Slovanih», kar sem z velikim veseljem mogel tudi jaz poslušati. Že naslov drugega predavanja kaže, da se je slavljenec od Čehov obrnil tudi k južnim Slovanom in to seveda predvsem k njih posebnemu literarno-kulturnemu in nacijonalnemu gibanju, znanemu pod imenom «iliri-zem». Študij romantike pa ga je privel mimogrede tudi že k južno-slovanskemu narodnemu epskemu pesništvu, iz katerega si je splel ravno nedavne čase nove lovorike. Iz tega pa se razvidi tudi, kako plodovit je vsak obširno in sistematično temeljito zasnovan znanstveni študij. V dunajski «Chronik desWiener Goethevereins» (XI., 1897., zv. 9—10) je mogel tako pisati o «Goethejevih odno^ šajih k Češki» ter o «Goetheju in srbskem narodnem pesništvijZ^^f (v «Chronik» je izšlo oboje v ekscerptu, obširnejše pa prvo v praški «Politiki» 1897., št. 20, 23, 26, drugo v dunajskem tedniku Zeit 1899., št. 256.). V Arhivu 1.1897. ocenjuje spise o prvi novo-češki pesniški šoli, o pesniku Puchmajerju in preporodniku Ma-reku. V zborniku na čast germanistu R. Heinzelu, svojemu znamenitemu in spoštovanemu učitelju in germanisticis, je objavil 1.1898. prezanimiv sočen opis «MMgšičcvih mladih in vzgojnih let», ali v literarno-historičnem pogledu- pravzaprav o Miklošiču kot Iliru, in prijatelju tri leta starejšega ožjega rojaka St. Vraza, glaV-nega in najboljšega pesnika ilirske dobe pri Hrvatih (Forschungen 424 JANKO GLASER: MISEL PRED SPANJEM. tM««rA zur neueren Literaturgeschichte, Festgabe fiir Richard Heinzel, Weimar 1898.). V zborniku na čast Strossmaverja «Spomen-Cvie-če» (1900.) pa je razpravljal po prvih virih o «početku Gajevih Novin in Danice.» Mnogo let pozneje je mogel o vsem tem na-kratko vkupno govoriti v pregledu južnoslovanskih literatur (v zbirki «Kultur der Qegenwart» 1908.), a o Drechslerja-Vodnika monografiji, tičoči se St. Vraza, je poročal posebej v «Ljubljanskem Zvonu» (1910.). Iz istega 1910.1. sta dva zapiska o Vrazu v mariborskem «Časopisu za zgodovino in narodopisje» (VII.): «Vrazove za tisk pripravljene slovenske pesmi» in «Vraz v Solčavi». Šre-pelov spis «0 Vrazovoj kritici» je naznanil v Ljubljanskem Zvonu že 1.1892. Eno njegovo pismo je objavil v Viencu 1896. Iz posla z romantiko je sledila končno že 1.1897. tudi še razprava o «prvih usporedivačih sanskrita sa slovenskim jezicima» (Rad jugoslav. akademije v Zagrebu CXXXIL), prežete pa so tega tudi igli k Prešernovemu životopisu» (Ljubljanski Zvon 1901.). Prim. gori omenjeni objavi pisem Hanku in Šafafiku. (Konec prihodnjič.) t < JANKO GLASER: MISEL PRED SPANJEM. Na tebe mislil sem z zaprtimi očmi — in moje misli bile so kot reka, ki v solncu letnem mimo se odteka. Kar ti nenadoma si prišla in prebredla jo z belo nogo, tiho, brez šumenja — jaz sem strme te čakal sred zelenja — in ko sem mislil, da boš k meni vsedla na breg se solnčni, več bilo te ni... Že v daljavi zadnji val usahnil: i noj trudni sen je v spanje omahnil, Jn1-- 1 ^ yzt ~Lr PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 477 PROF. Dr. R. NAHTIGAL: MATIJA MURKO. <*«.> Povsem svojevrsten in nov pojav je iz 1.1900. obširni životo-pis prerano umrlega genijalnega slovenskega slavista dr. Vatro-slava Oblaka, štiri leta mlajšega slavljenčevega prijatelja (Knezova knjižnica VI.). Lehko se reče, da nihče ni bil tako v stanu, napisati prijateljski intimno sliko in oceno življenja in delovanja V. Oblaka, od graške filozofske fakultete predloženega prvega univerzitetnega profesorja za slovenski jezik in književnost. S , kako ljubeznijo in navdušenostjo je nanizal v enoten red bisere /SH* v-~>o rezultatov Oblakovih preiskav ter jih osvetlil s spretno kritično roko. Tako je napravil iz Oblakovega življenjepisa minijaturno slavistično enciklopedijo, knjižico, ki jo je kot vademecum priporočati vsakemu slovenskemu slavistu. Prof. Murko je namen monografije sam označil na sledeč način (v nemškem ekscerptu iz slovenske bijografije, str. 3): «da pripravi širšim krogom razumevanje za dela filologa, slavistom pa po virih oriše življenje in delovanje odličnega tovariša.» Nemški posnetek je naučno ministrstvo s polnim pravom priporočilo srednješolskim knjižnicam kot čtivo za dijake. Ako se 4jna dijak navduševati in vzgajati ob vrlinah staroklasičnih znamenitih mož in junakov, zakaj se ne bi v svoji nepokvarjenosti ogreval tudi v občudovanju «animae candidae» junaka duha, ki je vse žrtvoval na ljubo ljubljeni vedi in ki je ob njej izgorel kakor sveča v temini. Dasi pa samostojna in obširna bijografija Oblaka gotovo pred-vsem predstavlja akt pijetete in prijateljske ljubezni, vendar moremo vkljub temu v zvezi s sestavki o Miklošiču, Navratilu (glej gori), Šrepelu (Ljubljanski Zvon 1905.), Štreklju (Veda in mariborski časopis 1912.), Josipu Konstantinu Jirečku (Oesterr. Zeit-schrift fur Gesch. L, Wien 1918-20.), pa tudi o Kopitarju in Vuku Karadžiču (Ljubljanski Zvon 1908.), Peri Gjorgjeviču (Ljubljanski Zvon 1903.), Šafafiku (Archiv XVIII.) ter o «slovanski filologiji v Nemčiji» (Internat. Monatsschrift fur Wissenschaft, Kunst und Technik XII. 1917.), konstatirati pri Murku tudi velik interes za zgodovino svoje filologije, kjer pa v ospredje stopa posebni zmisel za živejši bijografični materijah 478 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. Leta 1902. je pozvala Murka graška filozofska fakulteta, da prevzame stolico za slovansko fjlologijo po proi. dr. Gregorju Kreku, s tem pa se je pričela zanj ne le nova znanstvena (že tretja), temveč tudi nova življenjska doba. V znanstvenem oziru se je moral zgoditi nek okret. Ako je kot privatni docent hotel gojiti predvsem literaturno zgodovino, se je moral sedaj kot profesor že zaradi predavanj in drugega univerzitetnega pouka zanimati tudi za jezikovno stran filologije. Pri tem je na originalen način raztegnil njen okvir na realije. V splošnem se graška doba odlikuje po vršitvi znanstvenih idej zlasti trojnih smeri, ki embri-jonalno sicer segajo že v prejšnjo dobo, ki pa so se samostojno razvile in razrasle šele sedaj. Te smeri so izdaja knjig o starejših in novejših južnoslovanskih literaturah in cela vrsta klasičnih razprav o slovanskem narodopisju ter srbsko-hrvatskem narod-nem epskem pesništvu. Prve tečaje so ga zamudila še predavanja. Stvari, ki so v tem času izšle, so v prvi vrsti ocene, ki kažejo še nadaljevanje prejšnjih zanimanj. Poleg raznih doneskov in poročil v «Ljubljan-skem Zvonu» (1. 1903. o Štrekljevem spisu «Die Ursache des Schwundes des pradikativen Instrumentals im Slovenischen und Serbischen» ter o Peri Gjorgjeviču, 1.1905., o M. Šrepelu, 1.1907. o M. Zdziechowskega osnovnih problemih Rusije, 1.1908., o Kopitarju in Vuku Karadžiču ter Scotusa Viatora spisu o bodočnosti Avstro-Ogrske, 1.1910. o Drechslera-Vodnika knjigi o St. Vrazu, A. Čuvaja «Gragji za povijest školstva kraljevine Hrvatske i Slavonije» ter prvem in drugem letniku slavističnega časopisa «Rocznik slawisticzny», 1.1912. o tretjem in četrtem letniku istega časopisa), v mariborskem «Časopisu za zgodovino in narodopisje* (1.1904. o V. Habjaniča beležki o narodnem običaju na Murskem polju «Frjanovo», 1.1906. o Niederlejevih Slovanskih starožitno-stih, 1.1910. o, Vrazovih za tisk pripravljenih slovenskih pesmih in o Vrazu v Solčavi, 1.1911. o Jirečkovi srbski zgodovini, 1912. o Štreklju) ter v «Vedi» (1.1911. o «rodoljubni knjigi brez rodo-ljubja», t. j. o Zunkovičevem spisu «Die Slaven ein Urvolk Euro-pas», 1.1912. o Štreklju, 1.1913. o Karličevi knjigi «Kraljski Dal-matin», o izrazu «Bolgari ali Bulgari»), ocenjuje Murko 1.1904. v «Euphorionu» Brticknerjevo zgodovino poljske književnosti, nekaj let pozneje 1.1909. v «Studien zur vergl. Literaturgeschichte» tudi zgodovino češke književnosti Jakubca in Novaka. Istega 1904. 1. poroča v «Deutsche Literaturzeitung» o Gebauerjevem staro- PROF.Dr.R.NAHTIOAL: MATIJA MURKO. 479 češkem slovarju, čemur se pridružuje 1.1914. istotam Bernekerjev etimološki slovar. Prim. še razpravo o Janezu Husu kot reformatorju latinske pisave za Slovane (žzgcofidveig. Grazer Fest-gabe zur 50. Versammlung deutscher Philologen und Schul-manner). Izmed gori omenjenih treh graških smeri srečamo po imenu najprej že 1.1904. — sicer še kot nadaljevanje prejšnjega bavlje-nja z romantiko — srbskohrvatsko narodno pesem. V «Eupho-rionu» objavlja kot «donesek k zgodovini sprejema srbskih narodnih pesmi v Nemčiji» razpravo o «recenziji srbskih narodnih pesmi, pripisani po krivem I. Grimmu», v «Arhivu» pa 1.1906. spis o «srbskohrvatskem narodnem pesništvu v nemški književnosti* (spisu je pridejana Murkova slika). V tem spisu govori zlasti tudi o raznih problemih znanstvenega preiskovanja te važne panoge južnoslovanskega kulturnega življenja. L. 1908. razglablja v «Ljubljanskem Zvonu» na podlagi korespondence razmerje med Kopitarjem in Vukom Karadžičem, slavnim glavnim nabiravcem srbskohrvaških narodnih pesmi tej ustanoviteljem sedanjega srbskohrvaškega književnega jezika ter" prihaja do zaključka: «Kopitar je ustvaril celega Vuka Karadžiča (str. 281). Leta 1909. pa vidimo Murka že jasno na potu, po katerem je šel zadnja leta v smeri, tičoči se srbskohrvatske narodne epike. V berlinski «Zeit-schrift des Vereins fur Volkskunde», je izšel namreč spis «o narodni epiki bosanskih Mahomedancev», a kmalu na to, 1.1912., je nastopil Murko v poletnih mesecih znanstveno potovanje po jugo-zapadni Hrvatski, severnozahodni Bosni in severni Dalmaciji, 1.1913. pa po srednji Bosni in vsi Hercegovini z namenom, da podobno botaniku, ki preiskuje življenja cvetke, ali dijalektologu, ki zasleduje življenje glasov in besednih oblik, preuči tudi življenje slavnoznane srbskohrvaške narodne epske pesmi na licu mesta v vseh njenih pogojih obstanka, razvitka in propada. Njegova silno zanimiva opazovanja, ki jih pa ni še zaključil, so zabeležena do sedaj v vrsti t. zv. «poročil» dunajski akademiji znanosti (slede v redu, kakor so izšla):4 1.) o fonografskih snimkih srbskih, po večini mahomedanskih narodnih pesmi v severozahodni Bosni po 4 Oznanila so objavili: Laographia, 1915 (Kiriakides), Zeitschrift fur deutsches Altertum und deutsche Litteratur, LV, 51 (E. Schroder), Berliner philologische Wochenschrift, 1916, Nr. 33—34 (C. Bethe), Internat. Archiv fiir Ethnographie, XXII (N. v. Wijk), Českoslov. narodopisny vestnfk (Polivka). 480 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. leti 1912. (Anzeiger der Philos.-Histor. KI., 1913, Nr. VIII, v poseb. odtisku kot «Nr. XXX der Berichte der Phonogramm-Archivs-Kommission»); 2.) o potovanju po severozahodni Bosni in sosednih krajih Hrvaške in Dalmacije v svrho proučevanja narodne epike bosenskih Mahomedancev (Sitzungsber. Philos.-Histor. KI., Bd. 173, Abh. 3); 3.) o potovanju zaradi študija narodne epike v Bosni in Hercegovini v letu 1913. (Sitzungsber. Philos.-Histor. KI, Bd. 176, Abh. 2); 4.) o fonografskih snimkih epskih narodnih pesmi v srednji Bosni in Hercegovini poleti 1913. (Sitzungsber. Philos.-Histor. KI., Bd. 179, Abh. 1, in kot posebni odtisek tudi «XXXVII. Mitteilung der Phonogramm - Archivs-Kommission). Murkova opazovanja in poročila so obudila posebno pozornost tudi med klasičnimi filologi, ker nudijo lehko važne pojasnilne paralele k raznim vprašanjem o Homerjevih pesmih. Prof. Leskien>>^ prednik Murkov na lipsiški univerzi, mu je pisal 17. maja 1915. (o prvem poročilu): «Es ist das Belehrendste iiber die Verhaltnisse der Epik, was ich je gelesen habe. Ich hatte langst die Vermu-tung, dass ein grossSr Teil der Lieder literarischen Ursprungs sei, hatte das aber mit meinen hiesigen Mitteln nicht geniigend er-weisen konnen und freue mich iiber die Aufklarung durch sie.» Poglavje o guslarjih in pevcih narodnih pesmi je n. pr. v drugi izdaji Bogdanovičevega Pregleda književnosti hrvatske in srbske zadobilo popolnoma drug značaj nego je bilo v prvi, ker so že uporabljeni rezultati Murkovih raziskav (prim. Archiv fiir slav. Philologie, XXXVII, 219). Umevno je, da je potemtakem baš prof. Murko prevzel po pokojnem Štreklju tudi predsedstvo slo-/sv.f3 venskega oddelka podjetja za izdajo narodnih pesmi, ki jo je nameravalo svoj čas dunajsko naučno ministrstvo, ki pa bo šlo sedaj seveda svojo samostojno pot dalje. Smisel za realno ozadje narodnega pesništva je prof. Murko morda prenesel od svojih ravno tako znamenitih narodopisnih razprav, ki jih pa ni primerjati običajnim narodopisnim spisom, temveč tvorijo na podoben način pravzaprav le realno ozadje za filološka in linguistična in seveda tudi kulturno- in socijalno-zgodovinska prašanja. V Gradcu je taka struja, izhajajoč pri preiskavi zgodovine besede od zgodovine predmeta ter s tem v najtesnejšo zvezo spravljajoč predmet in izraz, vstvarila celo svoje znanstveno glasilo «W6rter und Sachen», katero izhaja od 1.1909. in katerega sourednik je poleg univerzitetnih profesorjev Merin-gerja, Meyer-Liibkeja, Mikkole in Mucha tudi naš prof. Murko. PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 481 Toda še pred ustanovitvijo časopisa je prof. Murko že 1.1906. objavil v «Mittheilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien» važen spis o_«zgodovini kmetske hiše pri južnih Slovanih» (zur_ Geschichte des volkstumlichen Hauses bei den Sudslaven). Nadaljeval je s tem neko študijo Meringerjevo, ali razni kom-petentni strokovnjaki so mnenja, da nudi ravno Murkov spis tisto, kar zadene pravo in s čimer je mogoče soglašati. Naravnost klasično pa je imenovati razpravo «Grab als Tisch» (W6rter und Sachen, 1910), ki jo je imenoval romanist Meyer-Liibke «kapitalno delo» ter jo stavljal romanistom za vzor. Obširnejšo priznalno oceno je napisal Rus E. Aničkov v Archiv fiir slav. Phi-lologie, XXXIV, 578 si. Dalje sledi še 1. 1913. razprava «Die Schropfkopfe bei den Slaven. Slav. bana, banka, lat. balnea» (Worter und Sachen, 1913). Poleg tega kulturno-historično raz-laga sprejem srbskohrvaških besed «suženj» in «muka» pri Slovencih (W6rter und Sachen, 1909), poroča o Fr. S. Kraussa slovanskih narodopisnih preiskavah (Hessische Blatter fiir Volks-kunde, 1910.) in izpopolnjuje poročilo o narodopisnih muzejih v južnovzhodni Evropi (Zeitschrift fiir osterr. Volkskunde, 1910). Prim. še «Stand der Volkskunde bei den Siidslaven» (Korrespon-denzblatt des Gesammtvereines des deutschen Geschichts- und Altertumsvereines, 1912). Literarnohistorična zanimanja so rodila pregled starejših in novejših južnoslovanskih literatur. Oboje je izšlo 1.1908., in sicer zadnje v Teubnerovi zbirki «Kultur der Gegenwart», I, 9 («Die siidslavischen Litteraturen»5), prvo pa kot večja samostojna knjiga v lipsiški Amelangovi zbirki vzhodnih literatur («Ge-schichte der alteren siidslav. Litteraturen»e). S to knjigo je imel 5 Ocene so objavili: 2urnal Minist. narodn. prosvešč. (N. Petrovskij), Olas 4 Matice hrv., IV, br. 1—2 (—1—), Časopis česky histor., XV, 465 (J. Machal), Nastavnik, XX, 53 (J. Živanovič), Monatschrift fiir hohere Schulen, IX, 207 (W. Christiani). 6 Ocene so objavili: Časopis vlasten. spolku mus. v Olomuci, 1911, č. 2 (G. Jurečka), Nastavni Vjesnik, XIX, sv. 4 (D. Bogdanovič), Hrvatsko Kolo, 1908, 460 (A. Radič), Letopis Matice Srpske, 1909, sv. 1 (J. Radovič), B lgar-ska sbirka, XV, 9 (T. G.), Revue critique, 1909, 1 (E. Denis), ČZN., V, 195 (Arnejc), Russkij filolog. vestnik, 1908, 460 (E.Karskij), Dom in Svet, 1908, 573 (L. Lenard), Carniola, 1911, 103 (Lokar), Zapiski nauk. tovariše, im. Ševčenka, 1909, I (J. Franko), Savremenik, V, Nr. 1 (B. Drechsler), Literar. Rundschau fiirs kathol. Deutschland, 1910, Nr. 2 (St. Dobrzycki), Šwiat slowian-ski, 1909, V, in v posebni brošuri, Krak6w 1909 (T. St. Grabowski), Wiener 31 482 PROF.Dr.R.NAHTIOAL: MATIJA MURKO. neprijeten dogodljaj z neko — ponesrečeno in precej nedostojno kritiko v Archivu, XXXII, tako da se je moral obrniti v posebni brošuri na bravce Archiva ter odgovoriti kritiku in uredniku (Ljubljana 1911). K njej je bil primoran objaviti še dodatek (All-gem. Literaturblatt, 1911). Toda že v istem Archivu, XXXII, sodi mlad hrvaški literarni historik Nagy vse drugače o imenovanem delu. Ko ocenjuje srbskega učenjaka P. Popoviča «Pregled srbske (stare) kniževnosti», meri to delo ravno ob Murkovi knjigi ter pravi: «Ako primerjamo ta poglavja (t. j. o starejši srbski prozaični književnosti: o romanih, povestih, apokrifih, hagijograf-skih, životopisnih, panegiričnih in zgodovinskih spisih) z obrisom iste snovi pri Murku..., tedaj se najbolje vidijo slabe strani Pre-gleda» (str. 584). Ko omenja Leskien v svoji izborni novi slovnici srbskohrvaškega jezika srbskohrvaško cerkvenoslovansko književnost, se umevno ne more spuščati v podrobnosti, pa opozarja zato le na knjigo prof. Murka (A. Leskien, Grammatik der serbo-kroatischen Sprache. Heidelberg 1914, str. XXXII). Murkova knjiga je res literarna zgodovina s kulturno-historičnim ozadjem in primerjalno literarno-historično metodo. Sledi predvsem za idejami in ne podava, kakor je bilo preje skoro splošno navadno, le opisa raznih rokopisov v svrho bijo- in biblijografske zbirke gradiva za filološke potrebe. S kakim smislom za istinito življenje je pisana, kažejo celo neke proroške besede v uvodu o narodnosti macedonskih Slovanov: «Ako pride do delitve, tedaj mej ne bodo odmerili filologi, katerim se to pripisuje, ali ki si to domišljajo, ampak diplomati in strategi, ter se bodo pri tem najbrže ravno tako malo brigali za dijalektične posebnosti kakor za gospodarske potrebe, katerim se njih črte dovolj pogosto naravnost rogajo» (str. 12). To je sicer žalostno, ali žal bridka resnica. Obema občnima literarno-historičnima pregledoma stoje ob strani Zeitung vom 31.Dez. 1908 (Dr. J. Karasek), Allgem. Litteraturblatt, 1910 314 (W. Wondrak), Učilišten pregled, dec. 1908 (B. A.), Osterr. Rundschau, XXV, 2 (A. Sauer), Nastavnik, XX, sv. 3—4 (J. 2ivanovič), Ljubljanski Zvon, 1909, 186 (I. Tominšek), Slovan, VII, 63 (Aškerc), Srpski knlževni glasnik, 1909, jan. (Dr. V. Corovič) s prip. uredn. P. P. na str. 76), Deutsche Literaturzeitung, 1912, Nr. 13 (P.Popovič), Gottinger gel. Anzeiger, 1911, Nr. 10 (A.Briickner v oceni Snopkovega spisa o Cirilu in Metodu v Opera Acad. Velehrad, II, Kromeriž, 1911), Bvzantinische Zeitschrift, XVIII, 600 (C. Jireček), Theolo-gische Literaturzeitung, 1909 Nr. 4 (Bonwetsch), Theologische Rundschau, XIII, 3, Przegl§d histor., VIII, 1 (L. Gumplowicz), Miinchner Neueste Nach-richten, 1909, Nr, 1 (—th—). PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. 483 neke manjše razprave kakor o slovanskem bogoslužju ob Jadranskem morju («Die slav. Liturgie an der Adria» v Oesterr. Rundschau, 1905), «Zapadna epistola o nedelji v južnoslovanski književnosti« (v Zborniku ussJaja^JV^r^laxa_Jagica, 1908), o Hrvatih in Srbih (Oesterr. Rundschau 1906, srbskohrv. prevod 1907, prim. tudi «Die Balkanslaven» 1914, gl. gori), o Kopitarja in^Vgkti Ka-radžiču (Ljublj. Zvon 1908), o_Stanku Vrazu (Ljublj. Zvon in Časopis za zgodov. in narodop. 1910), «Jedinstvo jezika i kniževnosti Hrvata i Srba» (Srpsko-hrvatski Almanah za g. 1911.), «Nauka o jeziku i kniževnosti Hrvata i Srba» (Srpski kniževni Glasnik 1911), ojirečkovi zgodovini Srbije (Časopis za zgod. in narodop. 1911), o «Kulturi starosrbske države» na podlagi Jirečkove knjige «Staat und Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien» (Časopis za zgod. in narodop. 1915) in o ^srbskem duševnem življenju pred vojsko, posebno na podlagi Skerličevih del («Das serb. Geistesleben» v Siiddeutsche Monatshefte 1916). Prim. še «Ko je napisao Razgovor vila Ilirkinja' god. 1835.?» (Ljetopis Jugoslav. akad. 1916). Leta 1913. je zasnoval prof. Murko pri Wintrovem založništvu v Heidelbergu pod svojim uredništvom izdajo slavističnih monografij, ki so vsled vojnih razmer začele izhajati šele leta 1919. in ki jih otvarja F. Kidriča spis «Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert» s kratkim uvodom urednika prof. Murka. Ko je 20. septembra 1916. 1. umrl v Lipskem znameniti slavist *<^in jezikoslovec A. Leskien, je lipsiška univerza pozvala za njegovega naslednika prof. Murka iz Gradca. 19. maja sledečega leta je imel prof. Murko v Lipskem že nastopno predavanje o slovanski filologiji v Nemčiji (prim. «Die slaw. Philologie in Deutschland» v Internat. Monatsschr. fur Wissensch., Kunst und Technik, XII). Ravnotam (XIV) je Murko, kakor sem že omenil, pisal tudi o etno- * grafskih razmerah v Rusiji, a v «Oesterr. Zeitschrift fur Ge-schichte», I, je objavil obširen, štiri tiskovne pole obsegajoč, lep in temeljit ter znanstveno pomemben življenjepis velikega učenjaka in najboljšega poznavavca južnoslovanskih in balkanskih narodnosti in njih zgodovine, profesorja dunajske univerze Čeha *M*m*.f dO 1 T .„..,......... d d Josipa Konstantina Jirečka. Toda v Lipskem Murku ni bilo sojeno dolgo ostati. Daleko-sežni narodnostni prevrat, ki je nastopil kot posledica vojske in poloma germanskega nasilja, je zbudil tudi prof. Murku željo, delovati* dalje znanstveno med svojimi, med Slovani. In tu so bili Čehi 31* 484 PROF.Dr.R.NAHTIGAL: MATIJA MURKO. hitrejši, nego mi južni Slovani, pa so pozvali Murka na svojo praško univerzo, kjer se sedaj nahaja in deluje. A kako hitro se je tu vživel in postal duševno središčne tam bivajočih Južnih Slovanov, dokazuje njegovo pismo v letošnji peti številki Ljubljanskega Zvona: «Mešt'anska beseda» in Jugoslovani v Pragi ter to, da je 22. maja govoril v imenu južnih Slovanov in slavnosti sedemdesetletnice vodje čeških pisateljev Alojza Jiraska. Znanstvena priznanja je žel prof. Murko do sedaj predvsem le od znanstvenih društev in akademij znanosti, ki so ga izvolile za dopisujočega ali vnanjega člana, kakor zagrebška (1897), bel-grajska (1905) in praška (1913) akademija znanosti, društvo Šev-čenka (1914), češko (1902) in avstrijsko (1914) narodopisno društvo. Praška češka univerza mu je podelila naslov doktorja «ho--»vfrW /LM*/&noris causa» (1908). To je v glavnem pregled življenja in obsega znanstvenega delovanja prof. Murka. Lahko se reče, da slavista s tako širokim duševnim obzorjem, s tako blizkim in globokim, na avtopsiji osno-. vanim znanjem vsega slovanskega sveta brez izjeme, s takim po-globljenjem v kulturno-historične in etnografične vire in probleme duševnega žitja in bitja slovanskih narodov ni izlepa najti. Pa tudi kot človek in učitelj je Murko velesimpatična prikazen. Ne le da se je brigal za svoje ožje slušatelje še po odhodu z univerze ter skrbel za znanstveni naraščaj, tudi drugi mnogoštevilni slovanski, a zlasti slovenski dijaki vedo mnogo povedati, s kako očetovsko dobrotljivostjo in prizanesljivostjo je bil vsak čas pripravljen pomagati revnim dijakom. Bil je vedno vodja ali član raznih podpornih in bolniških dijaških društev ter se je trudil za njih prospeh in urejenost. Posebno poglavje je Murkov smisel za društveno in družabno življenje. Koliko nebrojnih predavanj je imel o resnih znanstvenih vprašanjih v najrazličnejših znanstvenih in prosvetnih društvih ter drugih zborovanjih. Kako je znal postati in biti povsod središče slovanske družabnosti! Kako je s tem podpiral narodno čustvovanje in smisel za organizacijo! «Ljubljanski zvon» in pisatelj teh vrst se o priliki šestdesetlet-nice rojstva pridružujeta gotovo mnogoštevilnim čestivcem ter tudi od sebe iskreno čestitata jubilaru, da še mnogo čiliE let preživi v prospeh in procvit vzljubljene mu vede.