MOHORJEV KOLEDAR 1979 i> i k i k i k i t i k t k i k i k i k i k i k i k i k i k i k i k I k i k i v 11 p i p i p i p i p i p i p i p ^ p i p i p i p i p i p i p ^ p i p i p i p i p i p i p i p * p i P n p 1 p ^ p X p 1 p ^ rS W ^^P ^^P »^W ^^ J^P t^W ^^P ^^Ê «dRU #PP líilli í^^ 4MP P -P^P ^^P ^^p ^^ KNJIŽNA ZBIRKA MOHORJEVE DRUŽBE ZA LET01979 KOLEDAR 1980 Kakor že nekaj let, bomo tudi v bogato zunanje in notranje opremljenem Koledarju nudili čim več zanimivega in koristnega branja z vseh področij, ki danes zanimajo bralca mohorskih knjig. Prizadevali si bomo v zanimivih sestavkih osvetliti današnje dogodke, ohraniti pa tudi spomin na minule, posebno še na tiste, ki so kakorkoli povezani z delovanjem Mohorjeve družbe. Tudi v novem Koledarju bomo še posebej poskrbeli za prijetno in lepo branje. SLOVENSKE VEČERNICE Za 130. zvezek med mohorjani zelo priljubljenih Slovenskih večernic smo izbrali zanimivo povest pisatelja Lojzeta Kožarja VEZI IN ZANKE. Kožar si je poiskal snov v zdomstvu. Kot dober poznavalec zdomstva v Prekmurju nam pripoveduje na živahen in notranje napet način o mladem prekmurskem zdomcu, ki v na videz nepomembni trenutni stiski, posebno pa zaradi svoje neodločnosti pade v roke zločinski ustaški skupini, na drugi strani pa se, čeprav že skoraj za poroko domenjen z dekletom iz domače vasi, zaplete v ljubezensko razmerje s starejšo nemško vdovo. Neodločnost in beg pred rojaki, ki bi mu radi pomagali iz stiske, o kateri samo slutijo, pripeljeta junaka povesti do žalostnega konca -izgubi vse. Povest bomo ilustrirali. NAŠI KRAJI V zbirki Naši kraji, ki si je že s prvim zvezkom pridobila priznanje in naklonjenost, bomo objavili Prežihovega Voranca GOSPO SVETO, da bi tako mohorja-nom pobliže predstavili tisti del slovenske Koroške, ki je imel v slovenski narodni zgodovini posebno vlogo. Ko pomislimo na slovensko Koroško, je Gospa Sveta takorekoč njen simbol. Umetniško in občečloveško zelo pomembnemu Vorančevemu tekstu bomo dodali obširno študijo o tem delu Koroške izpod peresa dr. Pavla Zablatnika. Knjiga bo bogato ilustrirana. Marijan Zadnikar SPOMENIKI CERKVENE ARHITEKTURE IN UMETNOSTI, 3. knjiga Že prvi dve knjigi našega uglednega strokovnjaka, ki sta izšli pred leti v redni knjižni zbirki, sta zbudili veliko zanimanje in bili deležni splošnega priznanja. Zdaj dodajamo obema knjigama tretjo, v kateri nas Marijan Zadnikar seznanja s cerkveno arhitekturo in cerkvenimi spomeniki na Koroškem v Avstriji. Ta knjiga ne bo samo smiselna dopolnitev dosedanjih Zadnikarjevih knjig, temveč bo vsakomur, ki ga zanese pot na Koroško, dragocen vodnik in pobudnik za obisk dragocenih umetnin, ki jih posebno v svojih cerkvah hrani Koroška. Knjiga bo seveda bogato ilustrirana. (Nadaljevanje na 3. strani ovitka) REDNA KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1978 KOLEDAR ZA LETO 1979 Na prvi strani ovitka stolnica v Kopru Na zadnji strani ovitka pogled na Koper, sedež obnovljene koprske škofije MOHORJEV KOLEDAR 1979 k& k 4 k i k 4 k 4 V MOHORJEVA DRUŽBA CELJE 1825 m l NAVADNO LETO 1979 ima 365 dni, začne se s ponedeljkom in konča s ponedeljkom 28. februarja 15. aprila 24. maja 3. junija 14. junija 2. decembra Premakljivi prazniki: Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Sv. Rešnje Telo 1. adventna nedelja Postna postava Zapoved pritrganja v jedi (le enkrat na dan se do sitega najesti) velja za vse kristjane od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta življenja na pepelnico in na veliki petek. V vseh slovenskih škofijah imamo vzdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje + ), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pritr-govanje v jedi, znamenje + + ) na pepelnico in na veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vesoljne Cerkve in na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju po prenovljenem bogosluž-nem koledarju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje svetnikovo ime po slovensko. Godovinsko število Zlato število Sončni krog Epakta Nedeljska črka Rimsko število Letni vladar 4 28 2 G 2 Saturn Začetek letnih časov: Začetek pomladi: dne 21. marca ob 06. uri 22 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enako-nočje). Začetek poletja: dne 22. junija od 00. uri 56 minut; Sonce na Rakovem povratniku. Začetek jeseni: dne 23. septembra ob 16. uri 16 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko ena-konočje). Začetek zime: dne 22. decembra ob 12. uri 10 minut; Sonce na Kozorogovem povratniku. Znamenja v koledarju Znaki za Lunine spremembe: Mlaj Prvi krajec Ščip (polna luna) Zadnji krajec Državni prazniki 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, mednarodni praznik dela 4. julij, dan borcev 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dnevov republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. - Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. © D © Republiški prazniki 27. april 7. julij 13. julij 22. julij 27. julij 2. avgust 11. oktober 1. november Pomembnejši dnevi 8. marec 15. april 9. maj 21. maj 25. maj 13. julij 16. julij 9. september 10. september 7. oktober 20. oktober 24. oktober 31. oktober 7. november 22. december - Dan ustanovitve OF Slovenije - Dan vstaje srbskega naroda - Dan vstaje črnogorskega naroda - Dan vstaje slovenskega naroda - Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine - Ilinden, narodni praznik Makedonije - Dan vstaje makedonskega naroda - Dan spomina na mrtve -državni praznik v SR Sloveniji Dan žena Dan železničarjev Dan zmage Dan jugoslovanskega vojnega letalstva Rojstni dan maršala Tita Dan mladosti Dan šoferjev Dan tankistov JLA Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem primorju Dan jugoslovanske vojne mornarice Dan topništva JLA Osvoboditev Beograda Dan Organizacije združenih narodov (OZN) Mednarodni dan varčevanja Obletnica oktobrske revolucije Dan jugoslovanske ljudske armade HERSCHLOV KLJUČ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme - podobno kakor vpliva na morsko gladino -vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Zvezdoslovec F. J.Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na podlagi te tabele - vsaj približno - lahko ugotovimo vreme, če vemo, kdaj se izpremeni Luna, to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec®, ščip©, zadnji krajec (J in mlaj © . Herschlov ključ pravi: Če se Luna spremeni: ob uri bo poleti (16.4.-15. 10.) bo pozimi (16. 10.-15.4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zahodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zahodniku, dež ob jugu ali jugozahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako jc redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa (polne Lune) sleherni dan. SONČEVI IN LUNINI MRKI V letu 1979 sta dva Sončeva in dva Lunina mrka. 1. Dne 26. februarja je popolni Sončev mrk. Viden je v ozkem pasu, ki teče čez Severno Ameriko in se konča na Grenladniji. Kot delni mrk je viden iz zahodnega dela Pirinejskega polotoka, na Atlanskem oceanu, iz Severne Amerike in na severozahodnem delu Tihega oceana. Pri nas mrk ni viden. 2. Dne 13. marca je delni Lunin mrk, ki je viden na Tihem oceanu, iz Avstralije, na Indijskem oceanu, iz Azije, Evrope in Afrike, na Atlanskem oceanu in iz Južne Amerike. Pri nas je mrk viden. Mrk se začne ob 20h28,9m, največjo stopnjo doseže ob 22h08,0m, konča se pa ob 23h47,2m. Ob največji stopnji mrka je zatemnjenih 86 odstotkov Luninega premera. 3. Dne 22. avgusta je kolobarjasti Sončev mrk. Viden je v ozkem pasu Tihega oceana blizu Antarktike. Kot delni mrk je viden na jugozahodnem delu Atlan-skega oceana, iz južnega dela Južne Amerike in na jugovzhodnem delu Tihega oceana. Pri nas mrk ni viden. 4. Dne 6. septembra je popolni Lunin mrk, ki je viden iz Severne in Južne Amerike, na Tihem oceanu, iz Avstralije in na vzhodnem delu Indijskega oceana. Pri nas mrk ni viden. VIDNOST PREMIČNIC - PLANETOV 1979 MERKUR je na nebu zmeraj blizu Sonca in se od njega lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj. Pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in največja navidezna oddaljenost od Sonca je odvisna od trenutne Merkurjeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje. Merkurja lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim obzorjem po Sončevem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 8. III., 3. VII. in 29. X., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 21. IV., 19. VIII. in 7. XII. Merkur sreča Luno: 27. II., 24. IV., 26. VI., 21. VIII., 22. X. in 17. XII. Venero sreča 8. XI., Marsa 1. IV. in 5. V., Jupitra 30. VIII., Urana 22. X., 25. XI. in 5. XII. ter Neptuna 27. XII. VENERA je v začetku leta Danica. Dne 18. I. je v največji navidezni razdalji 47 stopinj zahodno od Sonca. Sredi januarja vzide okoli 4. ure, sredi marca ob tričetrt na pet. Ob koncu maja je v ozvezdju Ovna in vzhaja po 3. uri. Potem se navidezno približuje Soncu, zato je vidna vedno krajši čas: junija vzide le še uro pred Soncem. V avgustu in septembru ni vidna, ker je 25. VIII. v zgornji konjunkciji s Soncem. V oktobru jo že najdemo kot Večernico na zahodnem delu neba: sredi meseca zaide ob 17 uri 50 minut, sredi novembra ob 17 uri 35 minut. Ob koncu leta zaide Venera ob 19. uri. Venera sreča Luno: 24. I., 23. II., 25. III., 24. IV., 23. V., 23. VI., 22. X., 21. XI. in 21. XII. Merkurja sreča 8.XI., Marsa 20. V., Urana 27. X., Neptuna 26.1. in 20. XI. MARS je 20. januarja v konjunkciji s Soncem in je zato do maja neprimeren za opazovanje. Proti koncu maja vzide okoli 3. ure zjutraj. V naslednjih mesecih vzhaja vedno bolj zgodaj: sredi julija ob 1 uri 35 minut, sredi avgusta ob 1 uri. Tedaj se giblje v ozvezdju Dvojčkov. Sredi oktobra je viden že vso drugo polovico noči. Sredi novembra vzhaja po 23. uri. Ob koncu leta je v ozvezdju Leva in vzhaja v poznih večernih urah. Mars sreča Luno: 28. III., 25. IV., 23. V., 21. VI., 20. VII., 18. VIII., 16. IX., 14. X., 12. XI. in 10. XII. Merkurja sreča 1. IV. in 5. V., Venero 20. V. in Jupitra 13. XII. JUPITER je 24. januarja v opoziciji s Soncem, zato je v začetku leta viden vso noč. Giblje se v ozvezdju Raka. Do zastoja 26. III. je smer njegovega gibanja obratna. Sredi aprila zaide ob 2. uri 15 minut, potem pa vedno prej: sredi maja ob 0 uri 25 minut, v juniju že pred polnočjo, v juliju v poznih večernih urah. V avgustu ni viden, ker je 13. VIII. v konjunkciji s Soncem. Izsledimo ga lahko spet v septembru na jutranjem nebu v ozvezdju Leva, ko vzide konec meseca ob 2. uri 45 minut. Potem vzhaja vedno prej, tako je ob koncu novembra viden vso drugo polovico noči. Dne 27. XII. spremeni smer navideznega gibanja v obratno. Sredi decembra vzhaja po 22. uri. Jupiter sreča Luno: 14.1., 10. II., 9. III., 5. IV., 3. V., 30. V., 27. VI., 25. VII., 18. IX., 16. X., 13. XI. in 10. XII. Merkurja sreča 30. VIII. in Marsa 13. XII. SATURN se giblje v ozvezdju Leva. V začetku leta se približuje svoji opoziciji s Soncem, ki nastopi 1. III. Zato vzhaja v začetku leta v večernih urah, v marcu in aprilu pa je viden vso noč. Po zastoju 10. V. se giblje napredno. Sredi junija zaide ob polnoči, sredi julija ob 22. uri. Avgusta in septembra ni primeren za opazovanje, ker pride 10. IX. v konjunkcijo s Soncem. Sredi oktobra ga lahko zasledimo na jutranjem nebu nad vzhodnim delom obzorja. V oktobru preide v ozvezdje Device. Sredi novembra vzhaja okoli 2. ure. Ob koncu leta je viden vso drugo polovico noči. Saturn sreča Luno: 17. I., 13. II., 12. III., 9. IV., 6. V., 2. VI., 30. VI., 27. VII., 24. VIII., 18. X., 14. XI. in 12. XII. URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Tehtnice. Dne 24. II. je v zastoju in je viden vso drugo polovico noči. V opozicijo s Soncem pride 10. V., zato je v maju vso noč nad obzorjem. Dne 26. VII. je spet v zastoju in je tedaj viden vso prvo polovico noči. V konjunkciji s Soncem je 14. XI., zato je od oktobra do konca leta praktično neviden. Uran sreča Luno: 22. I., 19. II., 18. III., 14. IV., 11. V., 8. VI., 5. VII., 1. VIII., 29. VIII., 25. IX., 22. X. in 16. XII. Merkurja sreča 22. X., 25. XI. in 5. XII., Venero 27. X. NEPTUNA je mogoče opazovati le z zelo močnimi daljnogledi. V zastoju je 23. III. in je tedaj viden v drugi polovici noči. V opozicijo s Soncem pride 10. VI. in je vso noč nad horizontom. Dne 30. VIII. je spet v zastoju in je viden vso prvo polovico noči. V konjunkciji s Soncem je 10. XII. Giblje se vse leto nekako na meji med ozvezdjem Škorpijona in Strelca. Neptun sreča Luno: 25. I., 21. II., 20. III., 17. IV., 14. V„ 10. VI., 7. VIL, 4. VIII., 31. VIII., 27. IX., 25. X. in 21. XI. Merkurja sreča 27. XII., Venero pa 26. I. in 20. XI. PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem v začetku aprila. V konjunkciji je v prvi polovici oktobra. Giblje se v ozvezdju Device. PREGLED: Venera je do julija Danica, od oktobra naprej pa Večernica. Mars v začetku leta ni viden, v maju vzhaja v jutranjih urah, oktobra je viden vso drugo polovico noči, ob koncu leta vzhaja v poznih večernih urah. Jupiter je januarja in februarja viden praktično vso noč, ob koncu maja le v prvi polovici noči, avgusta ni viden, ob koncu novembra pa vso drugo polovico noči. Saturn je februarja, marca in aprila viden vso noč, junija le prvo polovico noči, septembra ni viden, ob koncu leta je viden vso drugo polovico noči. Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju Leto prestopno leto* Pepelnica Velika noč Vnebohod Binkošti Rešnje telo 1. adventna nedelja 1978 8. febr. 26. marca 4. maja 14. maja 25. maja 3. dec. 1979 28. febr 15. aprila 24. maja 3. junija 14. junija 2. dec. 1980* 20. febr. 6. aprila 15. maja 25. maja 5. junija 23. nov. 1981 4. marca 19. aprila 28. maja 7. junija 18. junija 29. nov. 1982 24. febr. 11. aprila 20. maja 30. maja 10. junija 28. nov. 1983 16. febr. 3. aprila 12. maja 22. maja 2. junija 27. nov. 1984* 7. marca 22. aprila 31. maja 10. junija 21. junija 2. dec. 1985 20. febr. 7. aprila 16. maja 26. maja 6. junija 1. dec. 1986 12. febr. 30. marca 8. maja 18. maja 29. maja 30. nov. 1987 4. marca 19. aprila 28. maja 7. junija 18. junija 29. nov. 1988* 17. febr. 3. aprila 12. maja 22. maja 2. junija 27. nov. 1989 8. febr. 26. marca 4. maja 14. maja 25. maja 3. dec. 1990 28. febr. 15. aprila 24. maja 3. junija 14. junija 2. dec. VREMENSKA PRAVILA Z izrazom vreme označujemo trenutno stanje določenih pojavov, kot so temperatura, zračni tlak, vetrovi, vlaga, oblačnost, padavine v ozračju nekega kraja; nastane kot posledica prepletanja prej navedenih pojavov. V tropskih krajih, še posebno okrog ekvatorja, je vreme dan za dnem in leto za letom skoraj enako, tj. toplo, vlažno, brez vetra. Pri nas v zmernem pasu je stalno vreme redkost, pač pa smo priča čestim spremembam vremena od dne do dne, in tudi spremembam vremena od leta do leta. - Glede na to, da je vremensko dogajanje v sodobnem življenju velikega pomena ne samo za kmetijstvo, ampak tudi v letalskem in pomorskem prometu in ne nazadnje v turizmu, je napoved vremena predmet splošne pozornosti. - Že stari narodi so slutili, da vplivajo na vreme vetrovi in sploh gibanja zračnega tlaka. Pri preučevanju različnih vremenskih elementov (npr. temperature, zračnega tlaka, vlage, vetra ipd.) so opazili, da so ti elementi v neki določeni medsebojni zvezi in da se vreme pod nekimi pogoji ponavlja. - Znanstveno se z vremenskimi napovedmi ukvarja vremenoslovje ali meteorologija. Preprosta vremenska pravila bi glede na različne znake mogli strniti v naslednje ugotovitve (pomniti velja, da vreme ni stvar naključja in da prihajajo spremembe vremena v Evropi v splošnem z zahodne strani): a) Oblaki: Oblaki različnih oblik in višine oznanjajo poslabšanje vremena. Izboljšanje vremena nastopi, če se po dežju ali viharju oblaki kopičijo na zahodu. Slabo vreme prinašajo mrenasti oblaki, ki se hitro premikajo z zahoda ali juga; če se pa isti oblaki počasi premikajo od vzhoda, nastopi stanovitno, dobro vreme. Ko nastopijo mrenasti oblaki v plasteh, ki ležijo druga nad drugo, je blizu dež. Jutranje ovčice oz. ovčice z jugozahoda prinašajo poslabšanje vremena, večerne ovčice pa so znanilec lepega vremena. Ovčice preko dneva in močno razširjeni večerni kopasti oblaki obetajo nočno nevihto. Kopasti oblaki različno delujejo: če so z ostri- mi robovi, bo lepo vreme; z zabrisanimi robovi, kažejo na dež; zelo visoki, kopasti oblaki naznanjajo nevihto; kopasti oblaki ob sončnem vzhodu prinašajo poslabšanje vremena. Dolgotrajen dež naznanjajo temnosivi oblaki pod svetlosivim nebom. b) Megla: Padanje megle naznanja jasno vreme, dviganje megle pa dež. Gosta jutranja megla jeseni obeta dolgotrajno dobro vreme. Jutranja megla poleti kaže na nevihto. Če nastopi megla z dežjem, potem bo dolgotrajno slabo vreme. c) Barva neba: Jutranja sivina neba prinaša lepo vreme. Mrenasti rožnati oblaki zvečer so porok stanovitnega lepega vremena. Tudi večerna rdečica naznanja lepo vreme, nasprotno jutranja rdečica z nizkimi oblaki prinaša slabo vreme. Pretežno svetlo rumena barva zvečer obeta vetrovno, a večerna umazano zelena in rdečkasto rumena prinaša dež in veter. Temno modro nebo, čeprav z vetrom, naznanja nestanovitno vreme: d) Drugi znaki: Dopoldanska mavrica obeta dež, popoldanska mavrica pa izboljšanje vremena. Jutranja slana kaže na lepo vreme, isto obeta rosa. Slana po dežju pa je znanilka nestanovitnega vremena. OZNAČEVANJE PRAZNIKOV IN GODOV PO NOVEM BOGOSLUŽNEM KOLEDARJU Po novem odslej v kalendariju označujemo praznike in godove tako, kakor so označeni v novem bogosluž-nem koledarju. Stopnjo praznika oziroma godu označujemo s številko v oklepaju za praznikom. Pri tem pomeni: 1 - slovesni praznik, 2 - praznik, 3 - obvezni god in 4 - neobvezni god. Krog • razmejuje praznovanja bogoslužnega koledarja od navadnih godov. Tako so na levi od tega kroga (oz. pred njim) navedena praznovanja, ki se jih tisti dan spominjamo v bogoslužju, desno od kroga (oz. za njim) pa so koledarski godovi, ki se jih redno v bogoslužju ne spominjamo. Če je krog že v začetku, pomeni, da tisti dan v bogoslužju ni posebnega godu in je zato maša in molitveno bogoslužje od delavnika (bogoslužni delavnik). Nezapove-dani prazniki so tiskani v poudarjenem tisku. PODPLAT PRI KOSTRIVNICI J) prvi krajec 5.obl2h15m © ščip 13. ob 08h08m (£ zadnji krajec 21.obl2h23m © mlaj 28. ob 07hl 9m Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. ob 16h. Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 07.44 16.27 08.43 6. 07.43 16.32 08.49 11. 07.42 16.38 08.56 16. 07.40 16.44 09.04 21. 07.36 16.51 09.15 26. 07.32 16.58 09.26 31. 07.26 17.05 09.39 Do konca meseca se dan podaljša za 56 minut. 1 Ponedeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 Nedelja 22 Ponedeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 Nedelja 29 Ponedeljek 30 Torek 31 Sreda NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) • Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) • • Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec • Angela Folinjska, redovnica; Gregor Langreski, škof • Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica GOSPODOVO RAZGLASENJE, SV. TRIJE KRALJI (1) • JEZUSOV KRST (2) • Rajmund Penjafortski, duh. Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7-11) • Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. • Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat • Viljem iz Bourgesa, šk.; Agaton, pap.; Peter Orseolo, red. Pavlin Oglejski, škof (3) • Teodozij, opat • Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, dev. 2. NAVADNA (2) • Feliks (Srečko) Nolanski, duh. Jezusovi prvi učenci (Jan 1, 35-42) • Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok • Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci Anton (Zvonko) Puščavnik (3) • Marijan, diakon, muč. • Marjeta Ogrska, redovnica; Priska, mučenka • Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) • 3. NAVADNA (2) • Neža (Agnes, Janja), devica, muč. Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14-20) Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica • Emerencijana, mučenka: lldefonz, škof Frančišek Šaleški, št., c. u. (3) • Felicijan, škof. muč. Spreobrnitev apostola Pavla (2) • Ananija, mučenec Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u. Angela Merici, devica (4) • Vitalijan, papež 4. NAVADNA (2) • Tomaž Akvinski, duh., cerkv. uč. Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21-28) • Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik • Martina, dev., muč.; Hijacinta (Jacinta) Marescotti Janez Bosko, redovni ustanov. (3) • Marcela, vdova LOM POD STORŽIČEM k i " I JAM AH j j ± PROSINEC ;; I | gč6EECCCKCCC«frSEEfrEEEK Nihče ne more povzročiti, da se čutite manjvredni, če v to sami ne privolite. Eleanor Roosevelt Zakaj naj si delam skrbi? Ni moja stvar, da bi mislila nase. Moja stvar je, da mislim na Boga, stvar Boga je, da misli name. Simone Weil Bog piše ravno tudi po krivih črtah- Paul Claudel Kakor nam čuti dajejo prva sporočila o zunanjem svetu, tako začenjamo Boga spoznavati z vestjo. j H Newman Glejte vse, prezrite veliko, popravljajte malo. Papež Janez XXIII. Ni tako pomembno, kaj počnete z leti svojega življenja, zelo pomembno pa je, kako uporabite vsako uro. Wa„ whitman Ko bi si človek mogel izpolniti polovico svojih želja, bi podvojil svoje skrbi. _ . _ Benjamin Franklin Navade ni mogoče vreči skozi okno, treba jo je zvabiti dol po stopnicah, s stopnice na stopnico. Mark Twain Moj ded je vedno govoril, da je živeti tako. kot da ližeš med s trna- Louis Adamič BOHINJSKA BISTRICA 5 prvi krajec 4.ob01h36m © ščip 12. ob 03h39m prvi krajec 5. ob 17h23m © ščip 13. ob 22h14m (J zadnji krajec 21.obl2h22m © mlaj 28. ob 03h59m Sonce stopi v znamenje Ovna 21. ob 06" (začetek pomladi). Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 06.42 17.48 11.06 6. 06.33 17.55 11.22 11. 06.24 18.02 11.38 16. 06.14 18.09 11.55 21. 06.05 18.15 12.10 26. 05.55 18.22 12.27 31. 05.45 18.29 12.44 TRATA PRI VELESOVEM Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 38 minut. 1 Četrtek • Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka 2 Petek + • Neža Praška, devica; Henrik Suzo, redovnik 3 Sobota • Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij, mučenca 4 Nedelja 1. POSTNA (1) • Kazimir, kraljevič Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12-15) 5 Ponedeljek • Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 Torek • Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), devica 7 Sreda Perpetua in Felicita, muč (4) • Gavdioz, škof 8 Četrtek Janez od Boga, red, ustan. (4) • Beata, mučenka 9 Petek + Frančiška Rimska, redovn. (4) • Gregor Niški, škof 10 Sobota Kvatre • Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 Nedelja 2. POSTNA (1) • Sofronij, škof Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2-10) 12 Ponedeljek • (Gregor Vel., papež;) Doroteja (Rotija), mučenka 13 Torek • Kristina, devica, muč.; Teodora (Božidara), m. 14 Sreda • Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 Četrtek • Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 Petek + • Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 Sobota Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja 18 Nedelja 3. POSTNA (1) • Flavijan, škof Jezus očisti tempelj (Jan 2, 13-25) 19 Ponedeljek JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1) • Sibilina, dev. 20 Torek • Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 Sreda • Nikolaj iz Fliie, puščavnik; Filemon, mučenec 22 Četrtek • Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica 23 Petek + Turibij iz Mongroveja, šk. (4) • Viktorijan in tov. 24 Sobota Gospodovo oznanjenje (1)' • Dionizij in tov., mič. 25 Nedelja 4. POSTNA (1) • Dizma, desni razbojnik Božji Sin Odrešenik (Jan 3, 14-21) 26 Ponedeljek • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec 27 Torek • Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka 28 Sreda • Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč 29 Četrtek • Bertold, redovni ustanov.; Evstracij, mučenec 30 Petek + • Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 Sobota Modest Gosposvetski, škof (3) • Gvido, opat ' Zaradi nedelje se slovesni praznik Gospodovega oznanjenja prenese na soboto, vendar samo za notranje bogoslužje BLED Najgloblje in najbolj vzvišeno čustvo, ki smo ga zmožni, je občutek mističnega. Samo iz njega klije resnična znanost. Komur je ta občutek tuj, kdor se ne more več čuditi in se pogrezniti v spoštovanje, je duševno že mrtev. Albert Einstein Čudenju pravimo začetek vse fi-lozofije Platon Ne skušajte se upirati trpljenju. Poskusite zapreti oči in se mu predati kot veliki ljubezenski sili. P. Teilhard de Chardin. V vsem svetu ni dovolj teme, da bi ugasila luč ene same sveče. Dostojevski Mislim, da bi morali življenje najprej vzljubiti, zakaj šele potem je mogoče dojeti njegov smi-se'' Dostojevski Otroci, dokler so otroci, na primer do sedmega leta, se silno razlikujejo od odraslih: kakor da so čisto drugačna bitja s povsem drugačno naravo. Dostojevski Včasih kdo govori o človekovi zverski grozovitosti, a to je zelo krivično in žaljivo za zveri: zver ne more biti nikoli tako grozovita kakor človek. Dostojevski Če vraga ni in ga je potemtakem ustvaril človek, ga je ustvaril po svojem obrazu in svoji podobi. Dostojevski CERKLJE NA GORENJSKEM Ji prvi krajec 4.oblOh57m © ščip 12. ob 14h15m <£ zadnji krajec 19. obl9h30m ©mlaj 26. ob 14h15m Sonce stopi v znamenje Bika 20. ob 17h. 1. 6. 11. 16. 21. 26. Vzhod Sonca 05.43 05.34 05.24 05.15 05.07 04.58 Zahod Sonca 18.30 18.36 18.43 18.49 18.56 19.03 Dolžina dneva 12.47 13.02 13.19 13.34 13.49 14.05 Do konca se dan podaljša za 1 uro 29 minut. 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 5. POSTNA (1) • Hugo Grenobelski, škof Jezus napove svoje trpljenje (Jan 12, 20-33) Frančišek Paolski, red. ust, (4) • Teodozija. muč. • Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka Izidor Seviljski, šk., c. u. (4) • Zosim, puščavnik Vincenc Ferrer, duh. (4) • Julijana, opatinja + • Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež Janez Krstnik de la Salle, red. ustanov. (3) • 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota CVETNA - NEDELJA TRPLJENJA (1) • Albert Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1-10) • Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, red. • Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., mučenci • Stanislav, škof, muč.; Domnij (Dujam), škof Vel. četrtek (1) • Lazar Tržaški, škof, mučenec + + Vel. petek (1) • Hermenegild, mučenec Vel. sobota (1) • Lidvina, devica 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1-9) Velikonočni ponedeljek (1) • Bernarda Lurška • Rudolf, mučenec; Inocenc, škof; Fortunat. muč. • Apolonij, mučenec; Elevterij Ilirski, mučenec • Leon IX, papež; Ema, redovn; Dioniz, mučenec • Hilda, devica; Teotim, škof; Sulpicij, mučenec • Anzelm, škof, cerkv. uč. Konrad Parzham, red. 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Leonid, mučenec Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19-31) Jurij, mučenec (4) • Vojteh (Adalbert), škof. muč. Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m. (4) • Honorij, škof Marko, evangelist (2) • Ermin, škof, mučenec • Pashazij, opat; Mati dobrega sveta USTANOVITEV OF; Hozana Kotorska, dev. (4) • Peter Chanel, duh., muč. (4) • Vital (Živko), mučenec 29 Nedelja 30 Ponedeljek 3. VELIKONOČNA (1) • Katarina Sienska. dev., c. u. Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35-48) Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, red. ustanov. ZGORNJI BRNIK i! APRIL MALI TRAVEN Ne verjamem, da bi našo prihodnost najbolj ogrožale bombe ali vodeni izstrelki. Ne verjamem, da bi naša civilizacija tako umrla. Mislim, da bo umrla, če v srcih ljudi zamrejo duhovne sile, ki nam zbujajo željo, da bi bili pošteni in plemeniti. Zgodovinar Arnold Toynbee je opozoril, da je 19 izmed slavnih civilizacij umrlo od notranjih vzrokov in ne zaradi osvojitve od zunaj. Ko so te civilizacije propadale, niso igrale godbe in niso vihrale zastave: to se je dogajalo počasi, mirno in v temi, ko se tega nihče ni i i i * i i zavedal. Lawrence Gould Znanost ne more rešiti zadnje uganke narave. Vzrok za to je v tem, da smo ljudje navsezadnje tudi sami del narave in zato del skrivnosti, ki si jo skušamo razja-snitl- John Galsworthy Sreča nadomešča z višino tisto, kar ji manjka v dolžini. John Galsworthy V življenju ni nič bolj tragično kot to, da nam je povsem nemogoče spremeniti tisto, kar smo storili. John Galsworthy Ljubezen je uglasbeno prijateljstvo. John Galsworthy Sreča je psevdonim, ki ga uporablja Bog, kadar se ne mara podpisati. Anatole France Ko kupiš znanje, kupiš tudi bol. John Galsworthy DRAVOGRAD Ji prvi krajec 4.ob05h25m © ščip 12. ob 03h01m C zadnji krajec 19.ob00h57m © mlaj 26. ob 01h00m Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 21. ob 16". Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 04.50 19.09 14.19 6. 04.43 19.16 14.33 11. 04.36 19.22 14.46 16. 04.30 19.28 14.58 21. 04.24 19.33 15.09 26. 04.19 19.39 15.20 31. 04.16 19.44 15.28 Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 9 minut. 1 Torek JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 Sreda Atanazij, škof in cerkv. uč. (3) • Boris, kralj 3 Četrtek Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. 4 Petek Florijan (Cvetko), mučenec (4) • Cirijak, škof 5 Sobota • Gotard, škof; Angel, mučenec; Juta, spokornica 6 Nedelja 4. VELIKONOČNA (1) • Dominik Savio, dijak Jezus dobri pastir (Jan 10, 11-18) 7 Ponedeljek • Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec 8 Torek • Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Željko), škof 9 Sreda • Pahomij, opat; Beat, puščavnik; Dan zmage 10 Četrtek • Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca 11 Petek • Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 Sobota Leopold Mandič, duh. (3) • Pankracij, muč. 13 Nedelja S. VELIKONOČNA (1) • Servacij, škof Vinska trta in mladike (Jan 15, 1-8) 14 Ponedeljek Matija, apostol (2) • Bonifacij, mučenec 15 Torek • Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet 16 Sreda Janez Nepomuk, duh., muč. (4) • Andrej Bobola, m. 17 Četrtek • Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat 18 Petek Janez I., papež, muč. (4) • Erik, kralj 19 Sobota • Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica 20 Nedelja 6. VELIKONOČNA (1) • Bernardin Sienski, duh. Jezusova zapoved ljubezni (Jan 15, 9-17) 21 Ponedeljek Prošnji dan • Krispin, red.; Valens, škof 22 Torek Prošnji dan • Renata, spokornica 23 Sreda Prošnji dan • Evfrozinija, redovnica 24 Četrtek GOSPODOV VNEBOHOD (1) • Marija Pomočnica 25 Petek Beda Čast., c. u.; Gregor VII. p.; Marija M. de' Pazzi (4) • 26 Sobota Filip Neri, duhovnik (3) • Lambert de Vence, škof 27 Nedelja 7. VELIKONOČNA (1) • Avguštin Canterburyski Naj bodo vsi eno (Jan 17, 11-19) 28 Ponedeljek • German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 Torek Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, devica 30 Sreda • Ivana Orleanska, devica; Ferdinand Aragonski, kralj 31 Četrtek Obiskanje Device Marije (2) • Kancijan in tov., muč. LJUBLJANA - URŠULINKE Več duševnih bolezni se pozdravi v pogovorih med dobrimi prijatelji kot v zdravniških ordinacijah. Pogovor z bližnjim prijateljem lahko reši probleme ali jih postavi človeku pred oči, preden postanejo prehudi. Ena naših današnjih težav je, da so dobri pri-jatelji redki. Safa Bernhardt Človek bogati s tem, da se raz-daJa- Sara Bernhardt Ljudje redkokdaj uporabljajo svobodo, ki jo imajo, recimo svobodo misli;, v zameno za to terjajo svobodo govora. Sören Kirkegaard Zmote navdušenosti so mi ljubše od ravnodušnosti modrosti. Anatole France Če bi se ljudje proti grehu bojevali enako vneto kot proti staranju, bi bila zemlja moralni raj. Albert Schweitzer Tragično v življenju je tisto, kar umre v človeku, ko ta še živi. Albert Schweitzer Kâko obrekovanje laže poslušam, če pri tem mislim: »Tega očitka ne zaslužim, zaslužim pa druge, ki niso bili izrečeni.« François Mauriac Človek dozoreva tedaj, ko začne čutiti, da njegova skrb za druge presega njegovo skrb za samega sebe. R w Emerson VODICE .5 prvi krajec 2.ob23h37m © ščip 10. ob 12h55m C zadnji krajec 17.ob06h01m ©mlaj 24. ob 12h58m Sonce stopi v znamenje Raka 22. ob 00h (začetek poletja). Vzhod Zahod Dolžina Dan Sonca Sonca dneva 1. 04.15 19.45 15.30 6. 04.13 19.49 15.36 11. 04.11 19.52 15.41 16. 04.10 19.55 15.45 21. 04.11 19.56 15.45 26. 04.13 19.57 15.44 Do 22. . junija se dan podaljša za 15 minut, nato pa skrajša za 3 minute do konca meseca. 1 Petek Justin, mučenec (3) • Pamfil, mučenec 2 Sobota Marcelin in Peter, mučenca (4) • Erazem, škof, muč. 3 Nedelja BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Klotilda. kraljica Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19-23) 4 Ponedeljek • Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. 5 Torek Bonifacij, škof, muč. (3) • Svetko (Svetopolk), mučenec 6 Sreda Norbert, šk., red. ust. (4) • Bertrand Oglejski, škof 7 Četrtek • Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, devica 8 Petek • Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 Sobota Kvatre; Efrem Sirski, diakon, c. u. (4) • Primož in Felicijan 10 Nedelja SV. TROJICA (1) • Bogumil, škof Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16-20) 11 Ponedeljek Barnaba, apostol (3) • Feliks, mučenec 12 Torek • Janez Fakundski, redovnik; Adelhajda. devica 13 Sreda Anton (Zvonko) Padovanski, red., c. u. (3) • Trifil, šk. 14 Četrtek RF.ŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1) • Elizej, prerok 15 Petek Vid (Vitomir), mučenec (4) • Germana (Mana) Cousin, d. 16 Sobota • Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kort., red. 17 Nedelja 11. NAVADNA (2) • Adolf, škof Priliki o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu (Mr 4, 26-34) 18 Ponedeljek • Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof 19 Torek Romuald, opat (4) • Nazarij, škof 20 Sreda • Silverij, papež, mučenec; Mihelina Malatesta, spok. 21 Četrtek Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof 22 Petek Jezusovo Srce (1) • Ahac, mučenec 23 Sobota Marijino Srce (4) • Agripina, devica, mučenka 24 Nedelja ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA, KRES (1) • Favst Elizabeta rodi sina Janeza (Lk 1, 57-66.80) 25 Ponedeljek • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja (Rotija), dev. 26 Torek • Vigilij (Stojan) škof; Pelagij, mučenec 27 Sreda Ema (Hema) Krška, kneginja; Ciril Aleksandr, šk., c. u. (4) • 28 Četrtek Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka 29 Petek PETER IN PAVEL, apostola (1) • Marcel, mučenec 30 Sobota Prvi mučenec rimske Cerkve (4) • Emilijana, muč. t < ¡ij jim.i ROŽNIK Prijateljstvo je najpogostejše med ljudmi istega spola. Moški in ženske se namreč ujemajo samo v sklepih, njihovi razlogi pa so največkrat različni. George Santayana Leta zgubajo kožo, pomanjkanje navdušenosti pa zguba dušo. Andrej Župančič- TRŽIČ NA GORENJSKEM Sovražnosti'do koga ali česa ne morete izraziti, če pri tem ne uporabite zaloge sovraštva, nabrane v vas. Andrej Župančič V našem stoletju se vsakdo umika v svoj brlog, vsakdo se oddaljuje od drugega, in konec je ta, da odbija sam sebe od ljudi in ljudi od sebe. Dostojevski Življenje duha se uresničuje v pogovoru. Franc Rode Zgodovina je spomin - to nas dela človeške, to in pa naša vednost o smrti. SauI Bellow Kadar se pripravljam na razpravljanje s kakim človekom, porabim tretjino časa za to, da mislim o sebi in o tem, kar bom rekel, dve tretjini pa za to, da mislim o njem in o tem, kar bo rekel on. Abraham Lincoln Čemu neki živimo, če ne za to, da bi naredili svet manj težaven drug drugemu. George Eliot URH PRI LJUBLJANI 5 prvi krajec 2. ob 16h23m © ščip 9. ob 20h59m 5 P Agata 6 T Ljubo 7 S Rihard, kr. 8 Č Hieronim E. 9 p Apolonija 10 s Sholastika 11 N 6. nav., Lurška MB 12 P Evlalija © 13 T Katarina 14 S Valentin 15 Č Jordan 16 P Julijana 17 S Silvin 18 N 7.nav., Flavijan 19 P Konrad 20 T Sadot (£ 21 S Irena 22 Č Marjeta K. 23 p Polikarp 24 S Sergej 25 N 8. nav., Taras 26 P Matilda © 27 T Pust 28 S Pepelnica 1 Č Albin 2 P Neža Praška 3 S Kunigunda 4 N 1. postna 5 P Evzebij J 6 T Fridolin 7 S Perpetua 8 Č Janez od B. 9 P Frančiška R. 10 S 40. muč. 11 N 2. postna 12 P Doroteja 13 T Kristina © 14 S Matilda, kr. 15 C Klemen Dvorak 16 P Herbert 17 S Jedrf 18 N 3. postna 19 P Jožef 20 T Klavdija 21 S Serapijon (£ 22 Č Lea 23 P Turibij 24 S Dioniz in tov. 25 N 4. postna 26 P Evgenija 27 T Rupert 28 S Bojan © 29 Č Bertold 30 P Amadej 31 S Modest MAJ 1 T Jožef Delavec 2 S Boris 3 Č Filip, Jakob 4 p Florijan J) 5 s Angel 6 N 4. velikon. 7 P Gizela 8 T Viktor Milan. 9 S Pahomij 10 Č Antonin 11 P Žiga 12 S Pankracij © 13 N 5. v., Servacij 14 P Bonifacij 15 T Zofija 16 S Janez Nep. 17 Č Jošt 18 P Erik 19 S Peter Celestin (£ 20 N 6. v., Bernardin 21 P Valens 22 T Renata 23 S Želj ko 24 Č Vnebohod 25 P Beda Čast. 26 s Filip Neri © 27 N 7. vel., Avgust. 28 P German 29 T Maksim Emon. 30 S Ferdinand 31 Č Mar. obisk JUNIJ 1 P Justin 2 S Erazem Ji 3 N Binkošti 4 P Kvirin 5 T Svetko 6 S Norbert 7 Č Robert 8 P Medard 9 S Primož 10 N Sv. Trojica © 11 P Barnaba 12 T Adelhajda 13 S Anton Pad. 14 Č Telovo 15 p Vido 16 s Gvido, šk. 17 N 11. nav., Adolf 18 P Marcel 19 T Romuald 20 S Silverij 21 Č Alojzij 22 p Jezusovo Srce 23 s Marijino Srce ^ 24 N Janez Krstnik 25 P Viljem 26 T Vigilij 27 s Ladislav 28 Č Irenej 29 P Peter, Pavel 30 S Prvi m učenci JULIJ 1 N 13. nav., Estera 2 P Oton J 3 T Tomaž 4 S Dan borca 5 Č Ciril in Metod 6 P Bogomila 7 S Izaija 8 N 14. nav., Kilijan © 9 P Veronika 10 T Amalija 11 S Olga 12 Č Mohor, Fortunat 13 P Henrik 14 S Kamil 15 N 15. nav., Vladimir 16 P Karmelska MB g 17 T Aleš 18 S Friderik 19 Č Arsen 20 P Marjeta Ant. 21 S Danijel 22 N 16. nav.j Dan vst. 23 P Brigita Švedska 24 T Kristina © 25 S Jakob st. 26 Č Ana, Joahim 27 P Gorazd in tov. 28 S Viktor, p. 29 N 17. nav., Marta 30 P Peter Krizolog 31 T Ignacij Loj. OKTOBER 1 p Terezija D J 2 T Angeli varuhi 3 S Evald 4 Č Frančišek As. 5 P Marcelin @ 6 S Bruno 7 N Rožnovenska 8 P Pelagija 9 T Dioniz 10 S Hugolin 11 Č Emilijan 12 P Maksimilijan CJ 13 S Edvard, kr. 14 N 28. nav., Kalist 15 P Terezija 16 T Hedvika 17 S Ignacij Ant. 18 Č Luka 19 P Etbin 20 S Vendelin 21 N Misijonska © 22 P Uršula 23 T Jan. Kapistr. 24 S Feliks, šk. 25 Č Krizant, Darija 26 P Lucij an 27 S Sabina 28 N Žegnanjska J 29 P Narcis 30 T Alfonz Rodr. 31 S Bolfenk AVGUST 1 S Alfonz Ligv J 2 Č Evzebij 3 P Lidija 4 S Janez Vianney 5 N 18. n., M. Snežna 6 P Jezus, spremen. 7 T Kajetan 8 S Dominik © 9 Č Jaroslav 10 P Lovrenc, m. 11 S Klara 12 N 19. nav., Inocenc 13 P Radegunda 14 T Maks. Kolbe (J 15 S Vel. Šmaren 16 Č Rok 17 P Hijacint 18 S Helena 19 N 20. nav., Boleslav 20 P Bernard 21 T Pij X. 22 S Marija Kraljica g 23 Č Roza iz Lime 24 P Jernej 25 S Ludvik 26 N 21. nav., Rufin 27 P Monika 28 T Avguštin 29 S Mučen. Jan. Kr. 30 Č Feliks, muč. 31 P Rajmund Nonat NOVEMBER 1 Č Vsi sveti 2 P Verne duše 3 S Just 4 N Zahvalna © 5 P Zaharija 6 T Lenart 7 S Engelbert 8 Č Bogomir 9 P Božidar 10 S Leon Vel. 11 N 32. nav., Martin (J 12 P Jozafat 13 T Stanislav K. 14 S Nikolaj Tav. 15 Č Leopold 16 P Otmar 17 S Elizabeta 18 N 33. nav., Roman 19 P Narsej © 20 T Edmund 21 S Darovanje DM 22 Č Cecilija 23 P Klemen 24 S Krizogon 25 N Kristus Vladar 26 P Peter Aleks. $ 27 T Virgil 28 S Eberhard 29 Č Dan republ. 30 P Andrej SEPTEMBER 1 S Egidij 2 N Angelska 3 P Gregor Vel. 4 T Rozalija 5 S Lovrenc Giust. 6 Č Petronij © 7 P Regina 8 S Mali Šmaren 9 N 23. n., Peter KI. 10 P Otokar 11 T Erna 12 S Gvido 13 Č Jan. Zlatoust (J 14 P Po v. sv. Križa 15 S Žalostna MB 16 N 24. n., Ljudmila 17 P Lambert 18 T Irena 19 S Januarij 20 Č Evstahij 21 P Matej © 22 S Mavricij 23 N 25. nav., Paternij 24 P Gerard 25 T Avrelija 26 S Kozma, Damijan 27 Č Vincenc Pav. 28 P Venčeslav 29 S Mihael 3 30 N 26. n., Hieronim DECEMBER 1 S Natalija 2 N 1. adventna 3 P Frančišek Ks. © 4 T Barbara 5 S Saba 6 Č Miklavž 7 P Ambrož 8 S Brezmadežna 9 N 2. adventna 10 P Melkijad 11 T Damaz 12 S Ivan Šant. 13 Č Lucija 14 P Dušan 15 S Kristina 16 N 3. adventna 17 P Lazar 18 T Gacijan 19 S Favsta © 20 Č Evgen 21 p Peter Kan. 22 S Demetrij 23 N 4. adventna 24 P Adam, Eva 25 T Božič 26 S Štefan J 27 Č Janez Evang. 28 p Nedolžni otr. 29 s David 30 N Sv. Družina 31 P Silvester 3 Koledar 117') 33 Imena mesecev slovensko hrvatsko srbsko makedonsko I. prosinec siječanj januar januari II. svečan veljača februar februari III. sušeč ožujak mart mart IV. mali traven travanj april april V. veliki traven s vi banj maj maj VI. rožnik lipanj jun juni VII. mali srpan srpanj jul juli VIII. veliki srpan kolovoz avgust avgust IX. kimavec rujan septembar septemvri X. vinotok listopad oktobar oktomvri XI. listopad studeni novembar noemvri XII. gruden prosinac decembar dekemvri nemško angleško francosko italijansko I. Januar January janvier gennaio II. Februar February février febbraio III. Marz March mars maržo IV. April April avril aprile V. Mai May mai maggio VI. Juni June juin giugno VII. Juli July juillet luglio VIII. August August août agosto IX. September September septembre settembre X. Oktober October octobre ottobre XI. November November novembre novembre XII. Dezember December décembre dicembre Imena dni slovensko hrvatsko srbsko makedonsko ponedeljek ponedeljak ponedeljak ponedelnik torek utorak utorak vtornik sreda srijeda sreda sreda četrtek četvrtak četvrtak četvrtok petek petak petak petok sobota subota subota sabota nedelja nedelja nedelja nedela nemško angleško francosko italijansko Montag Monday lundi lunedi Dienstag Tuesday mardi martedi Mittwoch Wednesday mercredi mercoledi Donnerstag Thursday jeudi giovedi Freitag Friday vendredi venerdi Samstag Suturday samedi sabbato Sonntag Sunday dimanche domenica v », ;; »Vimenu Gospodovem« Na večer praznika Kristusovega spremenjenja na gori (6. avgusta 1978) je za ves svet nepričakovano v papeški letni rezidenci Castel Gandolfo ugasnilo življenje 262 naslednika apostola Petra, papeža Pavla VI. Skrivnost praznika je tokrat doživel drugače, kot takrat apostoli na gori (Tabor), saj bo smel Pavel vso večnost doživljati slavo in poveličanje Kristusa, ki mu je zvesto služil vse življenje in je smel, kot vrhovni poglavar petnajst let voditi njegovo Cerkev. Le dober mesec pred svojo smrtjo (29. junija 1978) je namreč v baziliki sv. Petra obhajal petnajsto obletnico svojega vladanja. Nepregledna množica Rimljanov in romarjev vsega sveta se je 14. avgusta v poznih popoldanskih urah na trgu sv. Petra poslovila od dragega pokojnika, nato pa so ga v ožjem krogu sodelavcev in sorodnikov položili k zasluženemu počitku v kripti cerkve sv. Petra v Rimu. Ko so 21. junija 1963 kardinali izbrali za papeža 65-letnega milanskega nadškofa Montinija, si je ta za moto svojega vladanja izbral geslo: »V imenu Gospodovem«, kot bi hotel v to geslo povzeti vse svoje dosedanje življenje in mu tako dati soliden temelj za odgovornosti polno prihod-njost. Ko so mu na praznik prvakov apostolov položili na glavo še trojno krono, imenovano tiaro, je tudi na zunaj prevzel vso oblast v Cerkvi v svoje roke. Giovanni Battista (Janez Krstnik) Montini se je rodil 26. septembra 1897 v Concesio pri Bres-cii. Za duhovnika je bil posvečen 29. maja 1920 v Brescii. Še isto leto je doktoriral iz kanonskega prava v Milanu, nato pa danaljeval študije v Rimu na Gregoriani, Sapienzi in papeški akademiji za vatikansko diplomacijo. Leta 1923 ga srečamo na nunciaturi v Varšavi, od leta 1924 dalje pa je v državnem tajništvu v Vatikanu, kjer kmalu postane eden najožjih sodelavcev kardinala Eugenia Pacellija, poznejšega papeža Pija XII. Za njegovo vestno delo na odgovornih položajih v osrednjih papeških uradih, mu je Pij XII. dal lepo priznanje, ko ga je 1. novembra imenoval za milanskega nadškofa. Kot pastir te največje italijanske škofije je postal govornik italijanskih škofov. Za njegovo škofovsko službo je bilo značilno iskanje neposrednega stika z vsemi sloji vernikov. Ta neposreden stik z verniki, tudi tistimi, ki stoje ob robu cerkvenega življenja, je štel za eno temeljnih dolžnosti vsakega dušnega pastirja in je nanjo opozoril tudi rimsko duhovščino kmalu po izvolitvi za papeža. Papež Janez XXIII. ga je 15. decembra 1958 imenoval za kardinala. Na drugem Vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) je milanski nadškof sicer aktivno deloval v komisiji za izredne zadeve koncila, manj pa je posegal v koncilske debate, čeprav jih je budno spremljal. Po izvolitvi za papeža je imel za eno najvažnejših dolžnosti svoje papeške službe nadaljevanje II. Vatikanskega koncila, obnovo zakonika cerkvenega prava, ki naj bi bolj odseval potrebe modernega človeka, prizadevanje za socialno pravičnost in mir v svetu, ter za edinost med kristjani. Nekatoličani naj zvedo, da bodo v Rimu našli očetovo hišo, ki bo bogastvo njihovega verskega življenja le še povečala. Program svojega dela in prizadevanja je morda najjasneje izrazil v uvodnem nagovoru ob otvoritvi drugega zasedanja koncila in ga strnil v štiri točke: poglobitev samoumevnosti Cerkve, notranja cerkvena obnova, pospeševanje edinosti med kristjani in dialog s svetom. Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor je označil Cerkev za skupnost vere, upanja in ljubezni. Pred očmi je imel najprej vidno družbo, oskrbljeno s hiearhičnim vodstvom, in Kristusovo skrivnostno telo. Vidno družbo, Kristusovo Cerkev, vodijo Petrovi nasledniki, to so rimski škofje ali, kot jim pravimo, papeži ter z njimi povezani škofje po vsem svetu. Na svetu je danes nekaj več kot štiri milijarde ljudi. Od teh je približno ena četrtina kristjanov. Katoličanov je po statistiki iz leta 1976 nekako 725 milijonov. Upravno je katoliška Cerkev čudovito organizirana. Njen vrhovni predstojnik je rimski papež. Pavel VI. je bil 262. naslednik apostola Petra. Pri vodstvu vesoljne Cerkve mu pomagajo najprej centralni papeški uradi, imenovani kongregacije (neke vrste ministrstva za posamezna področja bi jih lahko imenovali). Od tu prihajajo navodila posameznim škofom, ki vodijo Cerkev na terenu. Vesoljna Cerkev je namreč upravno razdeljena na posamezne (nad)škofije. Več škofij, ki sestavljajo neko zaključeno (narodnostno ali geografsko) celoto, se združuje v metropolijo ali cerkveno provinco. Škofje neke dežele ali nekega naroda se redno sestajajo na t. im. škofovskih konferencah, na katerih usklajajo enotno dušno pastir-stvo na določenem teritoriju. Vsaka škofija je razdeljena na še manjše upravne enote, župnije. Trenutno je na svetu 2581 škofij, oziroma nad-škofij, ki so razdeljene na 327.878 župnij. Kjer tako urejene upravne razdelitve iz določenih razlogov še ni bilo mogoče izvesti, je t. im. misijonsko področje. Misijonarji, ki delujejo na tem področju, so direktno podrejeni odgovarjajoči kongregaciji v Rimu. Takšnih misijonskih postaj je trenutno v Cerkvi 83.007. Iz teh nekaj drobnih skopih podatkov o vesoljni Cerkvi nam postane morda bolj razumljiva odgovornost in teža službe, ki jo je petnajst let na svojih krhkih ramah nosil papež Pavel VI. Papež je večkrat poudaril važnost Cerkve-lju-bezni kot predpogoj za obnovo sveta. Cerkev bo verodostojna samo, če bo res vsak član te Cerkve resno vzel svojo nalogo, namreč, da s svojim življenjem in delom priča za resničnost evangelija, ki mu veruje. Da bi se seme obnove Cerkve, ki je vzklilo na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, moglo skladno razvijati in rasti do zaželene žetve, je papež 14. septembra 1965 ustanovil t. im. škofovsko sinodo kot poseben papežev posvetovalni organ, ki se sedaj sestane vsaka tri leta. Člani te sinode so predvsem škofje s terena, ki skupaj s papežem razpravljajo o ključnih problemih, s katerimi se srečuje Cerkev v sedanji družbi. Da bi Cerkev v Rimu mogla kar najbolj odsevati probleme vsega sveta, je Pavel VI. nadaljeval s prakso svojega prednika Janeza XXIII. in v osrednje cerkvene urade v Rimu poklical škofe in duhovnike z vseh krajev sveta. Veliko skrb je posvečal tudi čim hitrejši ureditvi cerkvenega življenja v t. im. misijonskih deželah, kjer je lani ustanovil kar 34 novih škofij. Papež ni opustil nobene prilike, da bi vzpostavil stik s svetom, pa naj gre za verne ali neverne, in pri tem z vso obzirnostjo, vendar dovolj jasno in nedvoumno povedal celoten in neponarejen nauk Cerkve, čeprav mu je to prineslo marsikatero grenko uro tudi v lastnih vrstah. Spomnimo se nekaterih njegovih važnejših dokumentov: Z encikliko »Ecclesiam Suam« (Svojo Cerkev) je 6. avgusta 1964 nagovoril vse ljudi dobre volje in jim predstavil skrivnost Cerkve. Kristusova Cerkev mora biti v neprestanem dialogu sama s seboj, z ostalimi kristjani, nekristjani in tudi z ateisti. V apostolskem pismu »Mysterium fidei« (Skrivnost vere) je 3. septembra 1965 potrdil dosedanji nauk Cerkve o spremenenju pri maši. Veliko pozornost je brez dvoma vzbudila njegova enciklika »Populorom progressio« (o napredku narodov) 27. marca 1967. V njej je posebej poudaril potrebnost socialne izravnave med družbenimi razredi ter med industrijskimi deželami in deželami v razvoju. Pavel VI. je bil prepričan, da miru v svetu ni mogoče doseči, dokler se bo večal prepad med revnimi in bogatimi. Zato je pozival, da bi ustanovili poseben fond za razvoj v svetu. Leta 1971 je bil dejansko ustanovljen svet za pomoč v nesrečah in v razvoju. Zelo pa so se razšli duhovi, tudi znotraj Cerkve, ob njegovi okrožnici »Humanae vitae» (Človeškega življenja), s katero je 25. julija 1968 kratko, vendar zelo jasno ponovil tradicionalni nauk Cerkve o zakonu in urejevanju rojstev. Ob osemdesetletnici prve socialne okrožnice papeža Leona XIII. (Rerum novarum) je v posebnem apostolskem pismu »Octogésima advenians« leta 1971 želel dati jasno usmeritev v nekaterih današnjih socialnih vprašanjih in pozival k prizadevanju za večjo socialno pravičnost v svetu. K dokumentom njegove učiteljske službe moramo prišteti tudi veroizpoved, ki jo je molil ob zaključku leta vere 30. junija 1968. V njej je povzel veroizpoved nicejskega koncila in jo dopolnil z izjavami o Marijinem devištvu, o izvirnem grehu, potrebnosti krsta otrok, daritvenem značaju maše, obstoju angelov in skrivnosti evha-ristije. S to veroizpovedjo je papež Pavel VI. izrekel jasno besedo širšim slojem vernikov, na katero so že toliko časa čakali, kakšno važnost pa ji je prideval tudi sam, priča dejstvo, da je v svojem govoru ob obletnici kronanja nanjo posebej opozoril. Kot vrhovni pastir Kristusove Cerkve je posebno boleče občutil needinost med kristjani. K duhovnemu zbližanju s pravoslavnimi je veliko pripomoglo njegovo srečanje s tudi že pokojnim carigrajskim patriarhom Atenagoro najprej v Jeruzalemu januarja 1964 in nato v Carigradu julija 1967 ter patriarhov obisk v Rimu dve leti pozneje. Pavel VI. je v prispodobi imenoval cari-grajsko Cerkev sestro rimske Cerkve. Na njegovo pobudo sta obe strani 7. decembra 1965 slovesno preklicali medsebojno izobčenje iz leta 1054 in tako tudi formalno odstranili neljubo oviro, ki je toliko stoletij kot temna senca ležala na medsebojnih odnosih med Rimom in Carigradom. Ta poziv k edinosti ni ostal osamljen. Ne samo posamezne pravoslavne cerkve, ampak tudi mnoge druge krščanske skupnosti, zlasti anglikanci, so navezali stike z rimsko Cerkvijo, da bi skupaj iskali pot k uresničitvi Kristusove goreče prošnje, da bi bila ena čreda in en pastir, da bi bili vsi eno. Novo pot v zgodovini papežev je ubral Pavel VI. tudi s svojim poizkusom seznaniti se s problemi Cerkve na terenu samem. V času svojega petnajstletnega vladanja je obiskal praktično vse celine. Leta 1964 je romal v sveto deželo. Še isto leto se je udeležil evharističnega kongresa v Bombayu; leta 1965 je govoril v New Yorku pred Združenimi narodi, 1967 je romal v Fatimo. Istega leta je obiskal tudi carigrajskega patriarha Atenagoro v Carigradu. Leta 1968 je potoval v Bogoto, 1969 najprej v Ženevo v Švici, nato še v Ugando, leto dni pozneje pa je obiskal kar tri celine: Teheran, Ceylon, Manila, Samoa, Sidney, Honkong. Med najbolj razgibana prizadevanja papeža Pavla VI. sodijo brez dvoma njegovi pozivi za mir v svetu. Čeprav se je Pavel VI. dobro zavedal, da bi njegovo prizadevanje moglo v politični situaciji, v kateri se je znašel svet ob nastopu njegove službe, imeti le omejene uspehe, je vendar hotel s svojimi nagovori in pozivi k miru v svetu prispevati k preusmeritvi mišljenja in tako ustvariti v svetu zavest miru, ki bi izrinila vojno iz politične stvarnosti. Dal je pobudo za svetovni dan miru, ki ga od leta 1968 praznujemo vsako leto na novega leta dan. V luči teh prizadevanj moramo gledati tudi na t. im. vatikansko vzhodno politiko. Tudi na tem področju je nadaljeval pot svojega predhodnika Janeza XXIII., ki je navezal prve stike s Sovjetsko zvezo. Pavel VI. je dvakrat sprejel sovjetskega zunanjega ministra Gromika (marca 1962 in novembra 1970), ter predsednika Podgornega 30. januarja 1967. Ob tej priliki je bila ena glavnih tem razgovora položaj Cerkve v Sovjetski zvezi in v ostalih vzhodnih državah. Papeževa prizadevanja niso ostala brez vidnih uspehov. Na Poljskem so se začele normalizirati cerkvene zadeve. Dolgotrajni pogovori v izredno težkih okoliščinah s češko vlado so bili kronani z imenovanjem 78-letnega Františka Tomašeka za praške- Jugoslovanski škofje na obisku »ad limina« pri papežu Pavlu VI. 21. novembra 1977. ga nadškofa in z ustanovitvijo samostojne slovaške cerkvene pokrajine s sedežem v Trnavi (1978). Madžarska vlada je dovolila septembra 1971 kardinalu Mindszentyju, da je smel zapustiti domovino. Njegovo administrativno umaknitev z nadškofijskega sedeža je Vatikan utemeljil s pastoralno potrebo pri urejanju cerkvene hierarhije. Leta 1978 sta navezala diplomatske stike sv. sedež in Madžarska. Po obisku državnega in partijskega voditelja Ceausesca pri papežu maja 1971 se je začelo novo obdobje tudi za Cerkev v Romuniji, zlasti za katoličane bizantinskega obreda, ki so bili leta 1948 nasilno priključeni pravoslavni Cerkvi. V teku pa so pogajanja za dokončno ureditev cerkvenih meja v Nemški demokratični republiki, ki je cerkveno pravno v veliki meri še vedno odvisna od škofijskih središč v Zvezni republiki Nemčiji. Najlepše priznanje pa je papeževim pobudam in njegovemu prizadevanju za mir v svetu brez dvoma dala Jugoslavija, ko je že leta 1970 navezala stike s sv. sedežem na ravni diplomatskih predstavništev. Ti stiki so bili sad medsebojnega zaupanja in so se rodili iz notranje potrebe po medsebojnem prijateljskem sodelovanju pri urejanju odnosov med katoliško Cerkvijo in samoupravno družbo v Jugoslaviji, kar je predsednik Tito ob svojem obisku v Vatikanu 29. marca 1971 še posebej poudaril. Novo usmeritev dejavnosti Cerkve je praktično čutiti na vseh straneh sveta: v Južni Afriki in Rodeziji se je Cerkev postavila na stran tistih, ki se borijo za enakopravnost črncev, proti mučenju in za socialno pravičnost. V San Salvadorju je prišlo do preganjanja Cerkve prav zaradi njene dejavnosti na strani revnih. V Braziliji si večina škofov prizadeva za socialno pravičnost, kar je pripeljalo do določene napetosti v vrstah tistih, ki še vedno z nezaupanjem gledajo na odprtost Cerkve do problemov sodobne družbe. V Čilu cerkveni predstavniki ne odobravajo nepravične vladne politike. V Španiji, na Portugalskem in indirektno tudi v Franciji je Cerkev polna pripravljenosti podpreti politično in socialno ravnotežje v državi. V Zvezni republiki Nemčiji prihaja vedno bolj do izraza želja Cerkve, da bi se ne vezala z nobeno politično stranko. V Italiji, ki doživlja hudo politično, gospodarsko in socialno krizo, pa previdno, čeprav morda ne vedno dovolj odločno, svari pred površnimi in plitvimi rešitvami problemov. Poleg obiskov državnikov z vsega sveta ne smemo prezreti diplomatske dejavnosti sv. sede- ža v teh petnajstih letih vladanja papeža Pavla VI. Število diplomatskih predstavništev se je podvojilo. Rastoči ugled sv. sedeža se je pokazal tudi s sodelovanjem vatikanskih predstavnikov na konferenci o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1973 in v Beogradu 1978. Prvič po dunajskem kongresu (1815) se je Vatikan udeležil kot polnopraven član neke konference evropskih držav. Prva in glavna naloga papeža Pavla VI. je bila brez dvoma njegova duhovna služba Kristusovi Cerkvi, kateri je bil postavljen za pastirja, učitelja in vodnika. Ko je razglasil leto 1975 za sveto leto, je želel, da se verniki nanj prej pripravijo po škofijah in župnijah. Postavil ga je pod geslo »Bratstvo in prenova«. Ta prenova naj bi kot novo vino izčistila Kristusovo Cerkev vseh usedlin in ji ponovno dala pristen Kristusov obraz. Pokoncilsko vrenje je namreč porodilo tudi znotraj Cerkve vrsto duhovnih gibanj in napetosti. Pod pritiskom verske nezadovoljnosti in nezadostnosti rastejo tudi v Cerkvi vedno bolj razna gibanja, ki niso bila predvidena, pa naj gre za temeljna občestva, molitvene skupine, ki so bolj ali manj karizmatič-nega značaja, ali življenjske skupnosti zunaj reda. Žito, pa tudi plevel rasteta skupaj do dneva žetve. Evangelij priporoča potrpežljivost in cerkvena avtoriteta jo je v večini primerov tudi ohranila, kar zelo nazorno dokazuje primer škofa Lefebvreja, ki je pod krinko zvestobe izročilu spregledal temeljno Kristusovo zapoved ljubezni in medsebojne edinosti. Ne moremo zanikati, daje Cerkev zaradi pritiska od zunaj, napetosti in cepljenja od znotraj oslabljena, da ima često težave prilagoditi se hitro spreminjajočemu se svetu, da je na nekaterih mestih celo vidno pomankanje sigurnega vodstva. Nihče se tega ni bolj zavedal in ne jasneje občutil kot papež, nihče ni trpel bolj kot on. Prekmalu je še, da bi mogel zgodovinar dati pravično sodbo o vladanju papeža Pavla VI. in njegovih raznovrstnih prizadevanjih. Morda se vsakdo - tudi med kristjani - ni strinjal z vsemi pobudami in prizadevanji papeža Pavla VI. Toda enega mu gotovo nihče ne more odrekati, namreč, da so vse njegove pobude in vsa njegova prizadevanja izvirala iz njegove žive zavesti, da je Bog Gospodar zgodovine in iz njegovega neomajnega zaupanja v Kristusovo besedo: Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev, ki je peklenska vrata ne bodo premagala. F. M. Dolinar Janez Pavel I. Vse napovedi so bile obrnjene na glavo, kandidatske liste svetovnega časopisja so se izkazale za nične, resničen pa edino stari rimski rek, po katerem tisti, ki vstopa v konklave kot papež, pride ven kardinal. In narobe. - Stoenajstčlanski kardinalski zbor je namreč 26. avgusta 1978 ob sin podedoval velik smisel za socialna vprašanja), mati pa verna katoličanka. Duhovnik je postal leta 1935; bil je kaplan, katehet, profesor (doktoriral je na rimski Gregoriani), generalni vikar v domači škofiji, nato pa leta 1958 škof v Vittorio Veneto. Enajst let pozneje ga je papež Pavel VI. postavil za beneškega patriarha, kardinalski klobuk pa mu je zaupal v konzistoriju 5. marca leta 1973. V programskem govoru kardinalom je novi papež poudaril, da bo nadaljeval v smeri, ki sta jo 17.24 z belim dimom iz Sikstinske kapele sporočil, da bo naslednja leta vodil katoliško Cerkev dosedanji beneški patriarh, 66-letni Albino Lu-ciani. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra leta 1912 v italijanskem mestecu Forno di Canale (provinca Belluno) v proletarski družini sezonskega delavca in snažilke. Življenjepisci poudarjajo, da je bil oče zavzet socialist (po njem naj bi začrtala njegova prednika Janez XXIII. in Pavel VI., kar hoče izraziti že izbira imena Janez Pavel. Stroji v tiskarni so začeli že s tiskom Koledarja, ko nas je pretresla žalostna novica, da je 29. septembra zjutraj papež Janez Pavel I, umrl. Zadela ga je srčna kap. Donu Albinu, kakor so papeža klicali v Benetkah, je bilo dano voditi vesoljno Cerkev le dober mesec. Škof Maksimiljan Držečnik 13. maja 1978 je umrl v ljubljanskih kliničnih bolnišnicah starosta slovenskih škofov dr. Maksimiljan Držečnik. Pokopan je bil 17. maja ob veliki udeležbi škofov, vernikov in predstavnikov ljudske oblasti v kripti mariborske stolnice. Rojen je bil 5. oktobra 1903 v Ribnici na Pohorju, njegova študijska pot ga je peljala v Maribor in nato v Rim, kjer je končal teologijo in si pridobil doktorat iz filozofije in teologije. Bil je kaplan v Celju, prefekt in podravnatelj v mariborskem bogoslovju do 1. 1941, bil pregnan na Hrvatsko, se 1. 1945 vrnil in postal ravnatelj mariborskega bogoslovja v Ljubljani in docent za biblične vede na Teološki fakulteti. L. 1946 je bil imenovan in posvečen za škofa ter dodeljen v pomoč bolnemu mariborskemu škofu Ivanu Jožefu Tomažiču, po njegovi smrti pa je prevzel vodstvo škofije najprej kot apostolski administrator in nato od 1. 1960 rezidencialni škof do smrti. Tako je skoraj vso povojno dobo vodil pastoralno delo v škofiji, hkrati pa se je živo zanimal za probleme v širšem jugoslovanskem prostoru in bil do smrti dejaven član jugoslovanske škofovske konference kot predsednik ekumenskega sveta pri ŠKJ. Prav tako je spremljal življenje vesoljne Cerkve in bil kot edini slovenski škof navzoč na vseh zasedanjih 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Vendar mu je bila skrb za lastno škofijo najbolj pri srcu. S svojimi sodelavci je še pred koncilom sklical sestanek, ki naj bi preučil potrebnost načrtovanja v pastoralnem delu, predvsem pa poskrbel za smotrno zbiranje verskih statističnih podatkov. Njegova intervencija na 2. vatikanskem cerkvenem zboru je bila več kot razumljiva. Po njegovem predlogu so koncilski očetje 17. septembra 1964 sprejeli izjavo, da »sociološka in verstvena raziskovanja, ki jih opravljajo ustanove pastoralne sociologije, zelo pripomorejo k uspešnosti in učinkovitosti tega dela in jih zato nujno priporočamo«. Ta sodobna usmerjenost škofijske pastorale je pripomogla, da je mariborska škofija kmalu dobila svet za pastoralno sociologijo, škofijski pastoralni svet po koncilu, ki se je hitro uveljavil, kar dokazuje tudi redna priloga škofijskih sporočil »Pastoralni pogovori«. Prvi v Sloveniji je škof Maksimiljan začel ustanavljati župnijske svete. Tako je pred in po koncilu uveljavil pobude koncila. Gotovo je bilo pokoncilsko obdobje v delovanju škofa Maksimiljana najplodnejše. Odprtost za sodobno pastoracijo in razumevanje za spodbude, ki so prihajale včasih prezgodaj, pa so se pozneje izkazale kot primerne in so se upravičile v konkretni situaciji, sta pripomogla, da so se novosti koncila in pokoncilske teologije razmeroma hitro udomačile. Škof Maksimiljan je razumel duh časa, razumel tudi, da ne gre odlašati z reformami, saj bi prav odlašanje in neutemeljeno čakanje povzročilo nepopravljivo škodo. Značilno zanj je, da je sprejel pobude duhovnikov o reformi birmovanja, ki je škofu omogočila, da je vsako leto obiskal vso škofijo, se srečeval z duhovniki in verniki, se seznanil s položajem in tako mogel predloge in želje hitreje uresničevati. V tem okviru moramo videti tudi njegovo prizadevanje za prenovo dekanije in dekanske službe. Zavedal se je, da bodo prizadevanja za pasto-ralo neuspešna, če ne bo škofija imela dovolj duhovniških in redovnih poklicev. Zato je ustanovil Slomškovo semenišče 1960 in delno obnovil delo bogoslovja 1968, ki ga je začasno prekinil okupator 1941, pa se je pozneje preselil v Ljubljano. Teološka fakulteta v Ljubljani ima svoj oddelek v Mariboru. S široko akcijo za nove poklice in z obema zavodoma je dal škofiji trden temelj, na katerem bodo prihodnje generacije mogle graditi svoja upanja in načrte. V času njegovega škofovanja se je škofija prenovila zunanje (obnova porušenih cerkva, gradnja novih cerkva, obnova cerkva, ki so bila potrebne popravila, preureditev bogoslužnih prostorov za prenovljeno liturgijo, novi zvonovi, prenovljena župnišča, nove učilnice) in notranje (misijoni, med njimi veliki misijon v Mariboru 1960, duhovne obnove, duhovne vaje, skrb za verski tisk). Versko življenje v 32 letih njegovega škofovanja ni nazadovalo, temveč se je prenovilo v duhu koncila in pokoncilske duhovnosti. Z njim se je začela resnična »prenova src«. Krščanstvo ni zgolj svetovni nazor, temveč dejavno življenje v službi bližnjega, služenje Bogu »brez hinav-ščine«. Razumljivo je, da je škof Maksimiljan našel kmalu stik s socialistično družbo, ki je cenila njegovo iskreno prizadevanje za ureditev medsebojnih odnosov. Zato tudi ni bila le gesta visoko odlikovanje reda republike s srebrnim vencem. Vedno se je trudil, da bi pokazal pot k sožitju v smislu koncilske konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu tudi tistim, ki so še vedno stali ob strani. Prav to njegovo dediščino naj bi mariborska škofija prevzela in pomagala na poti v prihodnost slovenske Cerkve, saj ni mogoče zidati božje Cerkve na pesek, temveč na skalo zrelega presojanja trenutka časa ter tako uveljaviti evan-geljske smernice. Bil je pokrovitelj Mohorjeve družbe. Zavedal se je svoje odgovornosti, saj je Mohorjeva družba najstarejša knjižna družba na Slovenskem in je zrasla z ljudstvom v trdno enoto. Zato je pogumno branil njene pravice, ji utiral pot k ljudstvu, zavračal očitke, ki so večkrat skušali zamajati družbo v njenih temeljih. Pogosto so bili ti očitki iz vrst duhovnikov in prav njihovo nerazumevanje ga je bolelo, kot ga je bolela vsaka ozkosrčnost in zaverovanost v tradicijo, v preteklo, predvsem pa neevangeljsko soočanje s stvarnostjo s pozicij moči in želje po oblasti. Doba Maksimiljanovega škofovanja je bila doba prehoda iz predkoncilske v pokoncilsko miselnost, doba prehoda iz kapitalističnega predvojnega pojmovanja tudi pastoralnega dela v vse bolj socialistično usmerjeno pastoralo. S svojimi osebnimi karizmami, med njimi naj naštejemo krotkost, potrpežljivost in zavest nemoči, je zmogel nositi svojo odgovorno službo. Zgodovina, ki je vedno neusmiljena sodnica, ne bo mogla mimo njegovega obdobja kot obdobja, ki je po Slomšku prineslo mariborski škofiji zagotovilo, da bo v prihodnje mogla še zvesteje služiti kot božja ustanova svojemu vernemu ljudstvu in uresničiti Slomškov ideal o bratstvu in slogi med ljudmi dobre volje. Jože Rajhman »Glej, vse delam novo« (Raz. 21,5) Razmišljanje o prenovi Cerkve na Slovenskem Razodetje, zadnja knjiga nove zaveze, govori v preroškem gledanju v prihodnost o novem nebu in novi zemlji. S to podobo nakaže, kaj bo nastalo, ko preide sedanji svet. Vse bo novo. To novo ne bo delo človeških rok, tudi ne bo nastalo samo od sebe, ampak ga bo naredil Bog. Bog govori: »Glej, vse delam novo.« Novo bo prišlo ob koncu in bo božje delo - to je krščanska resnica na temelju knjige Razodetja. Kakšen smisel pa naj potem ima prenova in prizadevanje za novo v Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem? Ali mislimo, da bomo novo naredili sami in ga dosegli že sedaj, pred dopolnitvijo božjih načrtov? Ali ne bi bilo bolj pametno, da verujemo in zaupamo v božje delovanje, kakor pa da se s svojo prenovo vtikamo v božje delo in mešamo božje načrte? Res je krščanska resnica, da Bog ustvarja novo in da ga bo popolnoma uresničil šele, ko ta svet preide. Krščanska resnica pa tudi pravi, da Bog noče imeti človeka le kot sodelavca. Božje stvari-teljsko delovanje na vseh področjih se kaže v vedno-novih bitjih, življenjskih oblikah, dogajanjih in razsežnostih, ki so tako bogate, da jih nihče ne more pregledati in obseči. Človekovo sodelovanje pri ustvarjanju novega ima prav tako nešteto oblik. Mnogi imajo celo vtis, da človek sam ustvarja in dela novo in da pri tem sodeluje le z naravo in njenimi silami in zakoni, ne pa z Bogom. Odkar se je človeku posrečilo na podlagi znanosti in tehnike vedno bolj obvladati naravo, stalno spreminja in prenavlja obličje zemlje. Prenova ne zajema le površja sveta, ampak tudi človeka samega, njegovo osebno in družbeno življenje, družbene ustanove in strukture in sploh vse, kar zadeva človekovo življenje. Zdi se celo, da je človek s svojimi močmi in s svojim delovanjem ovrgel krščansko resnico, da je novo božje delo. Nekateri pravijo: kaj bi prosili: »Pošlji svojega duha in prenovil boš obličje zemlje.« Raje pogumno vzemimo usodo v svoje roke in ustvar-jajmo novo, Boga in to, kar pride ob koncu sveta, lahko pustimo ob strani. Kristjan odklanja tako pojmovanje človeškega prizadevanja za prenovo in tako razlaganje ustvarjanja novega, pa naj si bo v umetnosti, tehniki ali družbenem življenju. Nikdar ne more človek odstaviti ali nadomestiti Boga. Vse človekovo delovanje je le sodelovanje z Bogom. Vse človeško ustvarjanje novega je le uresničevanje skritih božjih zamisli, naj se človek tega zaveda ali ne. Težko je sicer razumljivo, zakaj je Bog pri svojem delovanju in ustvarjanju novega tako zelo skrit. Še težje je razumljivo, kako da Bog ostane skrit in molči tudi tedaj, ko ga ljudje tajijo in izrivajo iz osebne in družbene zavesti, iz zasebnega in javnega mnenja in življenja in se obnašajo, kakor da je vse novo na svetu le njihovo delo. ,. Kaj ima vse to razmišljanje opravka s prenovo Cerkve na Slovenskem? In kaj to sploh zanima navadnega slovenskega kristjana? Čemu bi ga vznemirjali in mučili z vprašanji kot npr.: kdaj pride novo in kdo ga bo naredil, kje in kako naj sodeluje. Sicer pa tudi tiste, ki so v zadnjih letih že nekaj slišali ali brali o prenovi Cerkve na Slovenskem, to preveč ne razburja. Večina pa o tem komaj kaj ve in - po pravici rečeno - tudi ne zanima jih dosti. Dovolj dela imajo z drugimi prenovami, s prenovami stanovanj in hiš, avtomobilov in cest, zdravstva in šolstva, industrije in trgovine in še nešteto življenskih oblik. Prenova Cerkve na Slovenskem - če je že kaj na tem -naj ostane stvar škofov in duhovnikov in morda še nekaterih posebno zavzetih in gorečih laikov, ki so člani župnijskih svetov. Čisto tako vendar ni. Izkušnja kaže, da tudi tisti, ki se sicer ne zanimajo posebno za Cerkev in njeno življenje, kaj hitro reagirajo, če se kje kaj spremeni. Že zunanje stvari kot npr.: maša ob drugi uri kot doslej, nov način obhajila, drugačen obred pri pogrebu ali poroki, novi pogoji za krst otrok ali za prvo obhajilo, drugačna priprava na birmo jih močno prizadenejo. Nikakor jim ni vseeno, ali vse ostane pri starem ali pa se kaj spremeni in prenovi. Leta po drugem vatikanskem cerkvenem zboru so povsod po svetu in tudi pri nas pokazala, da prenova v Cerkvi nikakor ni stvar, ki bi jo večina hotela prepustiti samo drugim ali pa bi hotela v njej gledati le božje delo. Kjer se kdo čuti sam neposredno prizadetega, hoče tudi sam soodločati. Najmanj, kar pričakuje, je, da pri prenovi ne bodo šli kar mimo njega, ampak da bodo tudi njega vprašali za mnenje ali pa ga vsaj pravočasno obvestili, kaj se pripravlja, in mu dovolj jasno razložili, kaj in zakaj se bo spremenilo in prenovilo. Iz takih izkušenj bi se dalo sklepati, da je zanimanje za prenovo v Cerkvi vendarle večje, kakor pa navadno mislimo, in da je tudi pripravljenost za sodelovanje večja, kakor pa se večinoma pokaže. Če kljub temu še vedno prevladuje vtis, da prenova na Slovenskem ne zaživi prav, da še vedno vse preveč ostaja uraden program in naročilo od zgoraj, da je še vse premalo zajela ljudi in postala ljudsko gibanje in življenski proces - kje so vzroki za to? Zakaj ima prizadevanje za prenovo med duhovniki in verniki sorazmerno malo odmeva? Zakaj najdejo prvi zvezki prenove »Srečanje s Kristusom v zakramentih«, ki so doslej izšli, tako malo zanimanja. V gospodarskem in družbenem življenju ter v poklicnem delu je pri spremembah in prenovah vendar precej drugače. Zanimanje in sodelovanje je mnogo večje. Primerjanje med prenovo v Cerkvi in v družbi nas opozori, kje je razlika, hkrati pa nam pokaže, kje je podobnost. Tudi v svetu in družbi se ljudje navadno toliko zanimajo za prenovo, kolikor si od nje obetajo kake koristi ali ugodnosti, se pravi, kolikor so sami neposredno prizadeti. Kjer imajo vtis, da spremembe ali prenove zanje nič ne pomenijo, so brezbrižni. Kjer so vnaprej prepričani, da sami tako ne morejo kaj prida prispevati, da za njihovo mnenje nihče ne vpraša, ali, če že zanj vpraša, da ga ne upošteva, tam jih prenova prav tako ne zanima. Ta splošna izkušnja nam pove za prenovo v Cerkvi dvoje. Prvič bo kristjane prenova v Cerkvi toliko zanimala, kolikor bodo ugotovili, da jih neposredno prizadene. Drugič pa bodo za sodelovanje toliko pripravljeni, kolikor bodo imeli vtis, da njihovo mnenje tudi nekaj pomeni in da imajo sami kak vpliv na odločitve in spremembe in da morejo pri njih soodločati. Vzemimo za zgled družino z odraslimi otroki. Gre za prenovo hiše ali stanovanja ali morda gospodarskega poslopja. Pri članih družine bo toliko zanimanja, kolikor se bodo čutili neposredno prizadete. In pripravljeni bodo sodelovati toliko, kolikor je videti, da bo njihov prispevek tudi prišel na tak ali drugačen način do veljave. Če ni povezanosti v zanimanju in ne solidarnosti v sodelovanju, prenova ne bo postala skupno delo vseh. Če odločajo le starši ali le oče, bodo otroci stali ob strani. Če pa bodo otroci proti zamisli in volji staršev izsilili prenovo ali jo hoteli izvesti le po svoji glavi, se bosta oče in mati čutila odrinjena na stran. Kar bi naj bilo skupno delo, predmet skupnega iskanja, razmišljanja, načrtovanja in prizadevanja, postane razlog za spor in razhod. Kje je ob tej primeri prenova Cerkve na Slovenskem? Ali ni zanimanja, ker se večina ne čuti prizadeto? Ali ni pripravljenosti za sodelovanje, ker ne verjamejo v moč in veljavo svojega prispevka? Ali manjka skupnih zamisli in predstav zgoraj in spodaj, pri starejših in mlajših, pri duhovnikih in laikih in v škofijah? Ali hočejo določati samo nekateri proti volji drugih? Ali je sploh dovolj zanimanja za prenovo, tako da bi bilo mogoče reči, da jo večina občuti kot potrebno? Ali je mogoče priti do povezanosti, solidarnosti in sodelovanja? Ali se sploh splača govoriti o prenovi in se truditi zanjo? Ali ne bi bilo bolje priznati, da delo za prenovo sploh ni življenjska potreba? Kje in kako bi bilo treba zastaviti, da bi res prišlo do prenove Cerkve na Slovenskem? Odgovori na vsa ta vprašanja so različni. Naj pa bodo taki ali drugačni, temeljna vprašanja, ki jih je treba razjasniti in se ob njih odločiti, so predvsem tale: 1. Brez stalne prenove ni Cerkve in ne krščanskega življenja. Če že povsod v živi naravi velja: ali stalno prenavljanje ali pa odmiranje, velja to tem bolj za Cerkev. Protestantska reformacija in katoliška prenova v 16. in 17. stoletju nista samo zgodovinsko dejstvo. Prenova je stalna življenjska naloga Cerkve. Njena dolžnost izhaja iz Kristusovega naročila in iz izkušnje in potrebe ljudi. Kdor tega ne spozna in ne prizna, ne jemlje resno Cerkve kot živo krščansko občestvo. Še manj mu je mar opomina svetega Pavla, naj se prenavljamo po duhu svojega mišljenja in si oblečemo novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti (prim. Ef 4, 23-24). 2. Prenova ne pomeni kratko in malo zanikanja in rušenja dosedanjega, ampak predvsem iskanje, odkrivanje in uresničevanje novega. Brez dvoma pomeni novo marsikdaj tudi odklonitev starega ali vsaj zahtevo po njegovi spremembi. Kjer pa se kaj prenavlja, se to lahko dogaja tudi tako, da se odstrani navlaka, tako da pride do veljave spet pristno in prvotno. To velja še posebej za prenovo v Cerkvi. Ne gre za zanikanje cerkvenega izročila ali za rušenje dosedanjih oblik, ampak za iskanje pristne evangeljske resnice in prvotne Kristusove volje. Gre za odstranitev človeške in posvetne navlake, ki se je v Cerkvi nabrala v teku zgodovine. Gre za spremembo življenjskih oblik in struktur, ki so v teku časa preveč okostenele. Kjer je prevladal formalizem in pozunanjenost, naj prenova pomaga spet odkriti pravega duha in notranjo globino. Prenova naj Cerkvi spet vrne njen pravi in pristni obraz in jo pripelje do nove zvestobe Kristusu. 3. Prenova v Cerkvi je uspešna le, kolikor se kdo sam odloči zanjo. Cerkev, cerkveno občestvo in krščansko življenje se ne dajo prenoviti tako, kot se pobeli hiša. Kristus v evangeliju izrecno svari pred pobeljenimi grobovi. Novega v Cerkvi ni mogoče zgraditi, kakor se zgradi cesta ali stavba. Temeljnega pomena je svobodna osebna odločitev iz lastnega prepričanja. Pravo ime za prenovo je spreobrnjenje. Sveto pismo ga imenuje metanoia, to je, novo mišljenje, nova usmeritev, novo življenje. Zato v Cerkvi nihče ni le predmet prenove. Vsakdo je tudi nosilec prenove, ki jo uresničuje najprej v samem sebi in hkrati pomaga drugim. Kdor pa ima v Cerkvi pomembnejše mesto in večjo odgovornost, ima tudi večjo nalogo pri prenovi in mora bolj pomagati drugim. 4. Prvi korak pri prenovi je osebno zanimanje za krščansko življenje in za Cerkev. Brez zavesti, da gre za lastno stvar in ne za nekaj tujega in vsiljenega, prenova v Cerkvi ni mogoča. Le kdor se čuti prizadetega, je sprejemljiv za pobude in pripravljen za sodelovanje. Kdor je s samim seboj in z vsem, kar najde v Cerkvi, zadovoljen, za tega je prenova le nepotrebno sitnarjenje. Samozadovoljnost pa je v krščanskem življenju nekaj najbolj nevarnega, ker najbolj nasprotuje temeljnemu Kristusovemu klicu: »Spreobrnite se!« Drugi vatikanski cerkveni zbor je spet poudaril misel, da je Cerkev vedno le na poti in v svoji zemeljski zgodovini nikakor še ni na cilju. To velja tako za posameznika kakor za cerkveno občestvo, tako za Cerkev kot ustanovo kot za vse njeno življenje. 5. Prenove ni mogoče kratko in malo organizirati. Možno je le dajati pobude, odkrivati po- trebe, iskati poti in si neprestano prizadevati zanjo. Prenova je nenehno trdo in resno delo. Brez dvoma je prav in potrebno, da tisti, ki imajo v Cerkvi vodilno službo in posebno odgovornost, opozarjajo, kje in v čem je prenova v luči evangelija nujna in da to tudi z jasnimi besedami povedo. Toda bolj važno kot izjave in dokumenti je oprijemljivo delovanje. Sicer ostane vse samo papir. Prenova v Cerkvi se ne uresničuje s tem, da komisije izdelujejo tekste, čeprav so tudi ti potrebni in koristni, ampak s pristnejšim in globljim življenjem iz vere, upanja in ljubezni. Vse načrtovanje in organiziranje, vse ustanove in strukture morajo služiti poglabljanju krščanskega življenja v resnici in svobodi, v osebni hoji za Kristusom. 6. Za delo prenove je potrebno čim jasnejše poznavanje dejanskega položaja in trezno presojanje možnosti in določenih prvih korakov, a tudi nadaljevanja poti. Ni mogoče uresničiti vsega naenkrat in ne vsega popolnoma doseči. Brez vztrajnostrin potrpežljivosti ne gre. Statistični in oprijemljivi zunanji uspehi niso prvo in najvažnejše. Večjega pomena je nenehno prizadevanje, medsebojno vzpodbujanje in solidarna pomoč. Prenova živi od jasnih in velikih ciljev, na katere so kristjani naravnani v zaupanju in optimizmu, živijo tudi od majhnih in ponovnih korakov na poti v treznem realizmu. Zato prenova nikdar ni delo posameznika, ampak vedno skupna naloga občestva. Preroške in karizmatične osebnosti so v zgodovini Cerkve že neštetokrat sprožile velike in globoke prenove, a vedno le, če so navdušile in potegnile za seboj tudi druge. Le tako je prenova postala življenjski proces in ni ostala le trenutno navdušenje, ki ugasne kakor slamnati ogenj. 7. Prenova v Cerkvi nikdar ni le človeško delo. Kristjan veruje in zaupa v delovanje božjega Duha, ki prenavlja obličje zemlje in obličje Cerkve. Cerkev črpa svojo življenjsko moč in se prenavlja iz svojega zadnjega vira, ki je Sv. Duh, Duh resnice in ljubezni. Vera v delovanje Sv. Duha kristjana ne odveže od resnega človeškega prizadevanja. Ravno nasprotno: daje mu še večjo resnost in zadnjo trdnost in moč v zaupanju, da človeško delovanje nikoli ni zaman, ker je le sodelovanje z božjim Duhom. Zato je bistveni sestavni del prenove goreča in vztrajna molitev: »Pošlji svojega Duha in prenovljeni bomo in prenovil boš obličje Zemlje,« Danes radi govorimo o zgodovinski uri v Cerkvi, posebno po drugem vatikanskem cerkvenem zboru, in o znamenjih časa, iz katerih naj razbe- remo božjo voljo in svoje naloge. Brez dvoma tudi Cerkev na Slovenskem na poseben način znova doživlja svojo zgodovinsko uro in se mora znova učiti spoznavati znamenja časov. Tudi prenovo je treba gledati v tej notranji zvezi. Naj se ne bi zgodilo, da bi nam poznejši rodovi očitali, da nismo spoznali zgodovinske ure in ne znamenj časov, da nismo bili dovolj budni, zreli in močni, da bi izpolnili svojo zgodovinsko nalogo. Lojze Šuštar Biblija v naših hišah in v našem življenju V zadnjih desetletjih je sv. pismo v Sloveniji doživelo več izdaj, tako da bi lahko doseglo vsako slovensko družino. Sv. pismo bi tako lahko dobilo mesto v vsakem domu, kjer živijo Slovenci, ki jim ta knjiga nekaj pomeni. In res ga najdemo danes celo tam, kjer ga niti ne bi pričakovali. Odprto pa seveda ostane vprašanje, ali ga ljudje sploh kdaj resno vzamejo v roke ali ne. Danes se knjigam na splošno ne godi najbolje. Ljudje jih sicer kupujejo, toda navadno jih bolj redko prebirajo. Mnogi jih postavljajo v omare samo na ogled, zato jim je večkrat malo mar, kakšna je njihova vsebina, pomembneje se jim zdi, da je njihova zunanja podoba lepa. Drugi pa jih kmalu zavržejo, potem ko so jih nekoliko prelistali. Zato bi lahko rekli, da se knjigam danes godi »predobro« ali hudo, nikakor pa ne tako, kakor bi bilo zanje primerno. Človek ima nehote v spominu še prizore iz življenja naših prednikov, ki so se ob petrolejki ali sveči sklanjali nad knjige, da bi si prisvojili njihovo vsebino in se tako duhovno obogatili. Ker si takrat ni mogel kdorkoli kupiti knjige, je dobra knjiga romala od hiše do hiše, od človeka do človeka. Sicer tudi danes ne moremo trditi, da bi nihče ne imel pravega odnosa do knjige, vendar je ena izmed potez, ki so dokaj vidne na duhovnem liku današnjega človeka, tudi ta, da se ljtldje ne zanimajo več za knjige tako kakor včasih, da nimajo zanje tistega pomena, ki so ga imele nekoč. V marsikaterem oziru jih je izpodrinila televizija in sploh spremenjen način življenja. Tako kakor z drugimi knjigami je najbrž s Sv. pismom. Res je, da je to knjiga posebne vrste, ki bi jo najprej smeli imenovati »knjigo življenja« v najpopolnejšem pomenu besede. H. Lilje npr. pravi o njej: »Biblija ni knjiga, ki bi jo samo brali, temveč je knjiga, ki nas usmerja v življenje, ni knjiga, ki bi ob njej samo premišljevali, temveč knjiga, ki nas spodbuja k posnemanju. Pozabljamo, da je knjiga sv. pisma naš ukaz za mobilizacijo, pismo Boga za nas, ki ga ne smemo samo brati, temveč se mu moramo tudi pokoravati, klic za rešenje iz večnosti je. Gre za to, da iz našega branja postane življenje, iz našega znanja pa poslušnost.« V tej knjigi je zapisano nekaj, kar se nas tiče, in sicer tako zelo tiče, kakor je to mogoče samo takrat, kadar spregovori tisti, od katerega smo odvisni vsak trenutek življenja in ki »v njem živimo in se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Ta knjiga življenja je namreč nastajala pod posebnim božjim navdihom in je odsev božjega popotovanja s človekom, ki je doseglo svoj vrh z učlovečenjem Boga. Vendar iz tega nikakor ne sledi, da bi ljudje na to knjigo danes tudi tako gledali. Niti verni je ne cenijo, kakor bi jo morali. Zato ne bo odveč, če se ob njej nekoliko pomu-dimo. Ob branju sv. pisma bi moralo biti naše srce »goreče«, kakor sta mogla reči o sebi učenca, ko se jima je na poti v Emavs prikazal Kristus in jima razlagala sv. pismo. Samo človek, ki na tak način bere to knjigo, more iz nje razbrati tudi globljo vsebino, ki se skriva za na videz preprostimi pripovedmi. Hkrati, ko na tak način beremo sv. pismo, nam namreč neposredno govori božji Duh in nas razsvetljuje, da moremo odkriti to globljo vsebino. Vendar je mogoče zaznati njegov navdih samo, če smo mu pripravljeni prisluhniti, če znamo biti kakor odprta posoda, v katero sijejo žarki božje milosti. Vprašanje, ki nas preši-nja v tistih trenutkih, je samo eno: Kaj mi hoče Bog povedati? Da, kaj hoče povedati meni, to je vprašanje. Na to vprašanje v sv. pismu, ni tako enostavno najti odgovor, kajti ta knjiga je nastala v nekih zgodovinskih okoliščinah, ki so se močno razliko- Trg pred baziliko sv. Petra v Rimu, kjer se je preko sto tisoč ljudi zadnjič poslovilo od pokojnega papeža, kjer so prav tako tisoči in tisoči pričakali novico o izvolitvi novega papeža rfttt* vale od naših, in je zato tudi govorica v njej takšna, kakršno so zahtevale razmere in čas. Razen tega je odgovor, ki ga daje na življenjsko pomembna vprašanja, pač takšen, kakršna so bila vprašanja. Toda ta odgovor odseva duha, v katerega obnebju je mogoče najti odgovor tudi na podobna vprašanja današnjega človeka. V tem primeru se na poseben način izpolnjujejo Kristusov besede o prihodu Sv. Duha, ki nas bo uničil vsega in spomnil vsega, kar je Kristus povedal. Kajti prav zaradi tega, da lahko razberemo iz sv. pisma odgovor na vprašanja, ki se nam zastavljajo in nas vznemirjajo, je potrebna pomoč Sv. Duha. Bog pa nas po sv. pismu ogovarja zato, da nas povabi v svojo skupnost in nas naravna na tisto pot v življenju, ki se bo končala v njegovi posebni bližini. Naravnava nas na pot, ki pomeni hojo za Kristusom; biti človek v polnem pomenu in biti drugi Kristus. Tako pa je tam bolj potrebna pomoč Sv. Duha, kajti brez te pomoči je naša volja preslabotna, da bi se za to zahtevno pot mogli odločiti in na njej vztrajati. Pomislimo samo na Kristusove besede o odpovedi, o pripravljenosti na najtežje žrtve v službi brezpogojne ljubezni, o blagrih in številne druge zahteve, ki jih postavlja evangelij. Predvsem bi morali omeniti še besede o zaupanju v Boga, ki naj bi ostalo trdno celo takrat, ko se z grehom oddaljimo od njega ali se nam je zrušilo vse, na čemer smo zidali svojo življenjsko stavbo. V takih primerih nam je še posebej potrebna božja pomoč, da razumemo besede apostolu Pavlu, ki pa veljajo tudi nam: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (2 Kor 12,9). Priznati moramo, da je naše krščanstvo večkrat zelo malo evangeljsko, in sicer najbrž prav zato, ker sv. pisma ne poznamo dovolj, ker ga zelo redko beremo ali ga beremo zelo površno, brez potrebne zbranosti in odprtosti za navdihe božjega Duha. Rajši beremo osladno versko branje, če že kaj beremo, ker bolj prija naši radovednosti in ne postavlja takšnih zahtev za življenje kakor npr. evangelij. V tem pogledu bi gotovo morali močno spremeniti svojo miselnost, če se hočemo resnično spreobrniti v duhu evangelija, se pravi, v Kristusovem duhu. Ta ugotovitev je danes, ko govorimo o prenovi slovenske Cerkve, še posebno pomembna. Takšne prenove ni brez prenove posameznih vernikov, te pa zopet ni brez trdne osnove, ki jo predstavlja sv. pismo, evangelij. Čim bolj bodo vsi verniki poznali sv. pismo in se vanj poglabljali, tem bolj bodo tudi sposobni za sodelovanje v Cerkvi, za apostolat, ki ga je 2. vatikanski cerkveni zbor tako poudaril. Vsako prenovo moramo začeti s trdnimi temelji, med katerimi je sv. pismo na posebno odličnem mestu. Pri tem mislim na biblične krožke, ki naj bi zaživeli v verskih občestvih, na biblično razmišljanje ali molitev, na branje sv. pisma v družinah in tudi sicer. Sv. pismo ne bo nikdar dobilo dovolj poudarka v našem življenju. V današnji življenski mrzlici smo močno potrebni oddiha in poglobitve ob sv. pismu. Prinesimo to dragoceno in morda preveč pozabljeno knjigo na dovolj vidno in izzivalno mesto, tako da ne bomo mogli mimo nje, ne da bi jo vzeli v roke. Naj bo naša spremljevalka tudi na poti, ko večkrat ne vemo, kaj bi od dolgočasja počeli. Evangelij je veselo oznanilo, naj nas torej razveseljuje in osrečuje, naj naredi iz nas graditelje sveta, v katerem bosta vladala veselje in sreča tudi danes. Vekoslav Grmič Obnovitev povečane koprske škofije Ustanovitev škofije 8. 1. 1978 je razglasitev nove škofije v Slovenskem Primorju spremljala veličastna cerkvena slovestnost v Kopru. Kar 9 škofov (vseh 5 slovenskih škofov, reško-senjski nadškof Pavlišič, beograjski nadškof Bukatko, poreško-puljski škof Nežič in apostolski pronuncij v SFRJ nadškof Michele Cecchini), blizu 100 duhovnikov in številna množica vernikov so povzdignili izjemno slavje. Predstavniki družbeno-političnih oblasti so s svojo prisotnostjo še podčrtali važnost zgodovinskega dogodka. Sama vzpostavitev obnovljene koprske škofije je bila pravzaprav izvedena že 17. 10. 1977, ko je papež Pavel VI. z apostolskim pismom »V prvih letih« ločil koprsko škofijo od tržaške, jo osamosvojil in ji dodal, potem ko jih je odtrgal od škofij, katerim so doslej pripadali, tiste dele goriške, tržaške in reške škofije, ki se nahajajo znotraj meja SR Slovenije v Jugoslaviji. Koprsko škofijo je naposled ločil od goriške cerkvene pokrajine in jo pridružil slovenski metropoliji v Ljubljani. Obenem je imenoval dr. Janeza Jenka, dotedanjega apostolskega upravitelja Slovenskega Primorja, za prvega rednega škofa obnovljene škofije. Te spremembe na slovenskem cerkvenem prostoru niso nastale slučajno in tudi ne kar naenkrat. Ni dvoma, da so k taki rešitvi pripomogli številni razlogi. Res je - kakor je bilo ob tej priložnosti povedano - da je Cerkvi pri ustanavljanju novih škofij vedno pred očmi blagor duš, to se pravi koristi in potrebe vernikov. Res pa je tudi, da so odločilno ozadje in podlago ustvarili predvsem politični in nacionalni razlogi, ko so bile z osimskim sporazumom (1975-1977) vendarle dokončno urejene državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Tako je osvobojena Primorska v novi Jugoslaviji dobila pravico do svoje škofije. Cerkvena preteklost Slovenskega Primorja Krščanstvo je na ozemlju Slovenskega Primorja pognalo globoke korenine že v rimski dobi. Verske razmere so prejemale odločilno spodbudo iz Ogleja, čigar vpliv je bil v prvi krščanski dobi močno prisoten ne le v bližnjih furlanskih krajih, v beneških in istrskih deželah ter na Goriškem in na Krasu, temveč tudi onstran Alp do dežel srednjega Podonavja. O tem nam pričajo tudi številni mučenci iz prvih stoletij, npr. sv. Kancijan in Kancijanila iz Ogleja, sv. Just v Trstu, posebej sv. Mohor in Fortunat, katerih ostanke so v Oglej prinesli iz Sirmija. Že pred prihodom Slovencev v naše kraje sre- Malo semenišče v Vipavi Kostanjevica pri Novi Gorici čamo na primorskih tleh urejene škofije. Najstarejša in najpomembnejša je vsekakor oglejska škofija, katere začetke postavljajo v sredino 3. stol. in je v drugi polovici 4. stol. tudi izvrševala metropolitsko službo daleč tja čez Alpe do severne meje rimskega cesarstva. - Druga po nastanku je škofija v Trstu, kamor se je krščanstvo razširilo iz bližnjega Ogleja. Škofija se v Trstu pojavi ob koncu 5. stol. in je bila domala ves čas (razen od 7. do 8. stol.) tja do 18. stol. podrejena oglejski metropoliji. - Kot zadnja je nastala škofija v Kopru, kjer sicer začasno srečamo škofa že ob koncu 6. stol., vendar so ustanovitvi redne koprske škofije botrovali begunci z ozemlja, ki so ga zasedli Slovenci v 6. in 7. stol. Ko so se razmere ustalile sredi 8. stol., je papež Štefan II. na prošnjo duhovščine in ljudstva določil - po vsej priliki 1. 756 -, naj bo v Kopru škofija. Posamezne škofije so imele na slovenski prostor različen vpliv. Najbolj markantne sledove je v versko-cerkvenih razmerah na Slovenskem pustila oglejska škofija. Sredi 6. stol., v času spora »treh poglavij«, so si oglejski škofje prisvojili naslov patriarha, tako da poslej govorimo o oglejskem patriarhatu. Patriarška ustanova je v eni osebi združevala troje različnih funkcij: bila je škofija, metropolija in svetna kneževina. Kot škofija se je v dobi Karla Velikega 1. 811 z razmejitvijo po Dravi izoblikovala tako, da je obsegala Furlanijo, Goriško po Vipavski dolini do Podnanosa in čez Kras do Repentabra ter Koroško, južno Štajersko in Kranjsko. Bila je največja škofija v Evropi in je v svojih mejah združevala predstavnike treh narodov: Slovence, Furlane in Nemce. To je bila hkrati doba, v kateri se je ta del slovenske zemlje pokristjanil predvsem po zaslugi patriarha sv. Pavlina II. 4 Koledar 1W 49 (787-802) in menihov benediktinskega samostana Štivan pri Devinu. Zgodovinarji so si edini v tem, da so bile človeške in prepričevalne metode oglejskih misijonarjev pravo nasprotje delovanja nemških misijonarjev iz Salzburga. Zato nosi sv. Pavlin upravičeno naslov apostola Slovencev. Dalje ne kaže prezreti siceršnjega spodbudnega odnosa patriarhov do slovenstva z dopuščanjem naših narodnih posebnosti, ne nazadnje njihovega pozitivnega stališča do glagolice. Patriarhi imajo tudi zaslugo za organizacijo farnega življenja na slovenskih tleh, saj nastopi prva znana fara v oglejski Sloveniji že 1. 1015 v Volčah na Tolminskem. Nadzorstvo nad verskim in cerkvenim življenjem so po škofijskem ozemlju vršili arhi-diakonati, na primorskih tleh »spodnjefurlanski arhidiakonat«, ki mu je v 16. stol. sledil goriški arhidiakonat za goriške in vipavske kraje; za gornje Posočje je to vlogo opravljal tolminski arhidiakonat, Beneška Slovenija pa je bila vključena v zgornjefurlanski arhidiakonat. - Cerkvena ureditev oglejske škofije je svojim trem narodom hkrati nudila priložnost za razvoj medsebojnih stikov in za medsebojno spoznavanje, kakor tudi za izmenjavo verskega, gospodarskega, jezikovnega in umetnostnega zaklada. Oglejska metropolija, ki se je sicer pojavila že v 4. stol., je svojo končno podobo dobila v 9. stol. in je kot taka ostala do 1. 1751. Poleg številnih škofij v severovzhodni Italiji je na naših tleh vključevala škofije Poreč, Pulj, Pičan, Novigrad v Istri, Trst in Koper. - Nenavaden splet okoliščin ali igra usode sta hotela, da je razglasitev obnovljene koprske škofije 8. 1. 1978 opravil imenski naslednik oglejskih patriarhov, naslovni oglejski nadškof pronuncij Michele Cecchini. K C Svetna kneževina oglejskih patriarhov je nastajala polagoma od 8. stol. dalje z raznimi cesarskimi darovnicami, dokler niso patriarhi 1. 1077 prejeli oblasti nad Furlanijo, Kranjsko in Istro. Zanimivo je, da je v dobi oglejskih patriarhov prav Koper bil sedež patriarhovih svetnih namestnikov v Istri in se je takrat namesto naziva Capris oz. Justinopolis uveljavilo za mesto ime Caput Ystriae, to je glava Istre. - Svetni velikaši (Benečani, goriški grofje, Habsburžani) so vztrajno krčili patriarhovo svetno posest vse do 1. 1420, ko so Benečani naredili konec oglejski posvetni oblasti. Ostala je le še oglejska Cerkev. Častitljiva ustanova s tako slavno preteklostjo se je poslej sicer žilavo upirala zobu časa in politični igri beneške in habsburške države, ki sta si razdelili njeno ozemlje. Po dolgotrajnih, dvesto let trajajočih pogajanjih, je končno papež Benedikt XIV. 6. 7. 1751 ukinil oglejski patriarhat (kot škofijo in metropolijo) in ustanovil za oglejsko ozemlje na avstrijskih tleh goriško nadškofijo (1752), za beneško ozemlje v Furlaniji in Beneški Sloveniji pa videmsko nadškofijo (1753). Jožefinske reforme so dodelile izvengoriško škofijsko ozemlje drugim škofijam (sekovski, krški, lavantinski, največji del pa ljubljanski nad-škofiji), začasno je bila tudi ukinjena goriška škofija (1788) in ustanovljena nova škofija v Gradiški iz ozemlja goriške in gradiščanske grofije ter iz ozemlja zatrtih škofij v Trstu in Pičnu, vendar je le-ta kmalu prenehala obstojati (1791) in se je sedež škofije vrnil v Gorico. Obnovljena škofija v Gorici (toda brez dekanij Idrija in Vipava, ki sta bili pod Ljubljano do konca prve svetovne vojne, potem pa zopet pod Gorico) je postala 1.1830 središče metropolije, ki je obsegala ljubljanske, tržaško-koprske, poreško-puljske škofije in škofije na otoku Krku. Po prvi svetovni vojni je goriško škofijsko ozemlje s Furlani v nižinski Furlaniji in Slovenci v dolinskogričevna-tem in gorskem svetu prišlo pod Italijo. To stanje je trajalo do razmejitve 1. 1947. Kakor je bilo severnoprimorsko ozemlje pod odločilnim cerkvenim vplivom iz Ogleja in kasneje iz Gorice tja do današnjih dni, tako dolguje južna Primorska svojo cerkveno ureditev škofijama v Trstu in v Kopru. Tržaška škofija je poleg mesta Trst obsegala tudi del Krasa, del Notranjske (Postojna, Trno-vo-Ilirska Bistrica) in del Istre. Nekaj časa (od 10. stol. do konca 14. stol.) so tržaški škofje bili tudi svetni vladarji nad mestom in bližnjo okolico. V jožefinskem obdobju je bila škofija sicer začasno zatrta in vključena v gradiščansko škofijo (1788), toda po obnovitvi (1791) ji je bila najprej dodeljena pičanska škofija in kmalu še ukinjena škofija Novigrad v Istri (1828). Istočasno je bila tržaški škofiji na poseben način pridružena koprska škofija (1828), tako da govorimo poslej o tržaško-koprski škofiji (dekaniji Postojna in Trnovo prideta takrat pod Ljubljano, kjer ostaneta do konca prve svetovne vojne). Na škofijskem ozemlju se srečujejo tri narodnosti: slovenska, hrvaška in italijanska. Spremembe po prvi svetovni vojni so sicer Trstu vrnile dekanijo Postojna, medtem ko sta dekaniji Jelšane in Trnovo prišli v sklop novoustanovljene škofije na Reki (1. 1925). Najmanjša po obsegu je bila koprska škofija, ki je zavzemala v glavnem prostor med rekama Dragonjo in Rižano in je bila prav zaradi skromnosti kmalu po svoji ustanovitvi v 8. stol. vključena v tržaško škofijo, dokler ni 5. 7. 1186, ko so se uredile potrebne gmotne razmere, ponovno zaživela samostojno. Narodnostna podoba škofije je bila sicer taka, da so bila mesta ob morju romanska, toda s stalnim dotokom slovenskega življa, ki pa je povečini zapadel romanizaciji, zaledje je bilo slovensko, obalni pas med Miljami in Piranom pa narodnostno mešan. - Podeželje koprske škofije je tako do 19. stol. imelo praviloma le staroslovansko (glagoljaško) bogoslužje, k čemur so veliko pripomogli redovniki tretjere-dniki-glagoljaši, ki so se naselili v Kopru 1. 1467, in ilirsko (glagoljaško) semenišče, ki ga je 1. 1710 v Kopru ustanovil škof Naldini. - Na pobudo avstrijske vlade je bila 1. 1828 koprska škofija zedinjena s tržaško, kar je trajalo do najnovejših sprememb. Obseg nove škofije Razmejitev po drugi svetovni vojni je Primorski prinesla ne le politično-teritorialne spremembe, ampak tudi pomembne cerkveno-upravne preureditve. Po mirovni pogodbi iz 1. 1947 je pripadel Jugoslaviji večji del goriške nadškofije (šlo je za 13 dekanij s 139 župnijami oz. duhovnijami, vse na ozemlju SR Slovenije), pretežni del tržaške škofije (na ozemlju SR Slovenije 36 župnij oz. duhovnij), po londonskem sporazumu iz 1. 1945 pa domala v celoti tudi koprska škofija (na ozemlju SR Slovenije pretežna večina stare škofije, ki šteje po sedanji ureditvi 25 župnij, 3 župnije so na ozemlju SR Hrvatske in sedaj del poreške škofije, 2 župniji sta ostali v Italiji in sta v tržaški škofiji). Vsak škofijski del je bil prvotno organiziran v lastno cerkveno-upravno enoto, tako da so od 1. 1947 do 1. 1964 obstojale na ozemlju SR Slovenije tri apostolske administrature: goriška, tržaško-koprska in reška apostolska administratura. Čeprav so se v teh enotah vse do 1. 1964 menjavali različni apostolski upravitelji, je vendarle središče cerkvenega dogajanja bilo v goriškem delu, kjer je bila v 1. 1948-1963 v Novi Gorici osrednja osebnost mons. dr. Mihael Toroš. Z njegovim delovanjem sta povezani dve ustanovi: verski list Družina in Slovensko Malo semenišče v Vipavi, obe iz 1. 1952. Z imenovanjem dr. Janeza Jenka za ap. upravitelja vseh treh administratur 1. 1964, Nad Piranom kraljuje ponosni stolp farne cerkve je cerkveno središče Primorske postal Koper. Po škofovskem posvečenju se je namreč dr. J. Jenko 4. 12. 1964 preselil iz Nove Gorice v Koper in dosegel, da so od 1. 1.1965 vse tri administrature imele enotno cerkveno upravo z naslovom »Apostolska administracija za Slovensko Primorje«. Vzpostavitev obnovljene koprske škofije 17. 10. 1977 je torej formalno združila v enotno škofijo ozemlje, ki je bilo dejansko cerkveno-upravno povezano že od 1. 1965. V sedanjem obsegu znaša površina škofije približno 4400 km2 in ima okoli 240.000 prebivalcev, v pretežni večini katoličanov. Šteje med srednje velike škofije na svetu. Njena posebna značilnost je geografska razpotegnjenost, saj je razmeroma ozka, dolga pa nad 200 km. Sega od najvišjih vrhov Julijskih Alp , po slovenskem Posočju in Vipavski do Pivke, končno zaobjema Kras in slovensko Istro: pripada ji torej zahodno obrobje slovenskega ozemlja vzdolž jugoslovan-sko-italijanske meje. - Dasi je Koper starodavni škofijski sedež, največje mesto na Primorskem in hkrati vodilno morsko pristanišče Slovenije, je vendar geografsko središče predvsem južnopri-morske regije; severnoprimorska regija ima svoje 4« 51 geografsko središče v Novi Gorici. - Tako stanje terja večjo prožnost pri upravljanju škofije in primerno prilagajanje danim okoliščinam. Upravno se škofija deli na 16 dekanij in ima 209 župnij oz. duhovnij. Mnoge župnije oz. du-hovnije so za slovenske razmere majhne, saj jih ima kar 95 manj kot 500 ljudi in je zato 73 duhovnij soupravljanih. - Vse bogoslužje je redno v slovenskem jeziku; v obalnih župnijah, kjer prebiva kakih 2600 pripadnikov italijanske narodnosti, imajo bogoslužje v 6 cerkvah tudi v italijanščini. - Dušno pastirstvo vodijo praviloma škofijski duhovniki (184); v pomoč so jim redovniki (32), ki upravljajo tudi znana romarska svetišča sv. Goro pri Gorici, Mirenski grad, Stru-njan; opazno in cenjeno je končno sodelovanje redovnic (130). Pomen koprske škofije za slovensko Cerkev Ob razglasitvi koprske škofije so bili podčrtani versko-cerkveni in narodnostni vidiki te ustanove za slovenski prostor. Od časov sv. Metoda v 9. stol., ko je bila ustanovljena sremsko-panonska slovanska me-tropolija, v katero so spadale tudi vzhodne slovenske Kocljeve dežele, smo Slovenci šele v zadnjem obdobju prišli do lastne cerkvene pokrajine. Slovenska metropolija s sedežem v Ljubljani je bila sicer ustanovljena 22. 11. 1968, toda šele z vključitvijo koprske škofije v to metropolijo je bilo doseženo, da smo Slovenci v Jugoslaviji prvič v zgodovini združeni v eno, sorazmerno majhno, vendar samostojno cerkveno-upravno enoto. Zgodovinski pomen tega dogodka naj bi se odražal v bodočnosti Cerkve pri nas, zlasti še, ker si slovenska Cerkev v zadnjem času močno prizadeva za svojo prenovo. Z novo ureditvijo so dane možnosti za bolj smotrno in učinkovito slovensko pastoralo, prilagojeno času in razmeram, v katerih živijo slovenski verniki. Ta ugotovitev je prav tako trdna, četudi istočasno poudarjamo, kako je vsaka škofija nosilka še posebnega poslanstva na določenih tleh in med določenim ljudstvom: na dodeljenem življenjskem prostoru je predstavnica Kristusove Cerkve in tako prispeva k rasti vesoljnega občestva. Obnovljena koprska škofija je že pred svojo formalno vzpostavitvijo odločilno posegala v slovenski cerkveni prostor z nekaterimi svojimi ustanovami. V prvi vrsti velja omeniti Slovensko Malo semenišče v Vipavi, ki je v svojem 25-letnem obstoju imelo 227 maturantov iz vseh treh slovenskih škofij in je 121 njegovih nekdanjih gojencev že duhovnikov, 36 pa jih je v bogoslovju. - Dalje ne kaže prezreti niti tega, da je verski list Družina zrasel na primorskih tleh, niti pozitivne vloge mladinskega verskega glasila Ognjišče, ki že 14. leto izhaja v Kopru. Končno je še vsakoletni enotedenski ali dvotedenski tečaj za izpopolnjevanje katehetov in katehistinj, ki ga že osmo leto zapored uspešno pripravljajo na Mirenskem gradu pri Gorici za vseslovenske potrebe. - Nova razmejitev seveda vključuje obveznost duhovne oskrbe, čeprav še tako skromne, skupine vernikov italijanske narodnosti v njihovem jeziku. Zavest, da ima vsaka narodnost v Cerkvi domovinsko pravico, bo hkrati moralna opora in spodbuda slovenskim zamejcem in poziv odgovornim v Cerkvi v sosednji Italiji. Ekumenski dialog Kristjani smo se po velikem vzhodnem razkolu (1054) in poskusih sprave na 2. Iyonskem (1274) in florentinskem (1439) koncilu ter po velikem zahodnem razkolu ali reformaciji (16. stol.) sko-ro odvadili med seboj pogovarjati v duhu evangeljskega bratstva. V ospredju so bili medsebojni očitki, polemika in boj za pravovernost, včasih tudi do krvi. Šele sredi 20. stoletja, posebno po 2. vatikanskem koncilu (1962-1965), je na splošno prevladalo prepričanje, da si moramo kristjani raznih tradicij stopiti naproti kot bratje v Kristusu in da se moramo začeti med seboj pogovarjati. Ta medkrščanski dialog se je danes, hvala Bogu, razrastel in je zaobjel že skoro vse krščanske Cerkve in skupnosti. Odvija se na svetovni in krajevni ravni, uradno, poluradno in tudi iz osebnih ali skupinskih pobud ter prinaša lepe sadove. Katoliška Cerkve se vanj vključuje in ga pospešuje z vso iskrenostjo. Razne mešane komisije Med najbolj uspešne sodobne ekumenske pogovore se uvršča prizadevanje anglikansko-kato- liške mednarodne teološke komisije, ki je v letih 1970-1976 dosegla kar presenetljivo soglasje glede evharistije, duhovniške službe in avtoritet v Cerkvi. Posebno dolgo pogovorno tradicijo ima Skupina Dombes, ki jo je ustanovil že leta 1937 veliki lyonski pospeševalec molitvene osmine za edinost kristjanov, katoliški duhovnik Paul Couturier (t 1953). Ta neuradna prijateljska skupina, ki se zbira v trapistovskem samostanu Dombes pri Lyonu in vključuje poleg katoliških predvsem reformirane in luteranske teologe, je v svojih pogovorih obdelala že celo vrsto teoloških vprašanj in že večkrat izdala poročilo o doseženih soglasjih, med katerimi je posebno pomembno soglasje o evharistiji (1971) in duhovniški službi (1972). Mešana komisija Luteranske svetovne zveze, Reformirane svetovne zveze in katoliškega Tajništva za edinost kristjanov je v letih 1971-1977 obravnavala teologijo zakona in problem mešanih zakonov, ki je danes zelo pereč v vseh krščanskih Cerkvah. Na zasedanju v Benetkah (1976) je pripravila sklepno poročilo in ga poslala svojim Cerkvam v proučitev. Iz poročila je razvidno, da so člani komisije v svojem teološkem pogovoru dosegli medsebojno razumevanje in v mnogih pogledih tudi soglasje. Mešana katoliško-luteranska študijska komisija teoloških strokovnjakov je že leta 1967 začela obravnavati obširno vpašanje »Evangelij in Cerkev«, razdeljeno v tri dele: 1. Struktura Cerkve, 2. Evangelij in pravo, 3. Svet in Cerkev v luči evangelija. Podobno se je katoliško-reformirana študijska komisija leta 1970 lotila vprašanja »Kristusova navzočnost v Cerkvi in svetu«. Katoliška Cerkev vodi dialog tudi z metodisti in binkoštniki. Do velikega sodelovanja je prišlo med Ekumenskim svetom Cerkva in katoliško Cerkvijo, ki ni formalna članica tega najpomembnejšega sodobnega ekumenskega združenja. Že leta 1965 je bila ustanovljena »Mešana delovna skupina«, ki odtlej načrtuje in usklajuje medsebojne odnose, pogovore in vsakovrstno sodelovanje. Leta 1973 sta papež Pavel VI. in starovzhodni koptski patriarh Šenuda III. ustanovila mešano katoliško-koptsko komisijo, ki se posveča predvsem kristološkim in ekleziološkim vprašanjem. Končno bo kmalu stekel poglobljeni teološki dialog med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami. Obe pripravljalni komisiji, ustanovljeni leta 1976, sta že pripravili svoje predloge. Ta pogovor bo posebno pomemben, saj sta si katoliška in pravoslavna teologija zelo blizu. Sedanje prijateljsko ozračje med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami bo moglo voditi k vsestranskemu sodelovanju in polni edinosti šele po iskrenem teološkem dialogu. Ekumenski pogovori v Prekmurju Tudi v Jugoslaviji bi si želeli teološki dialog, kot je do tega prišlo med raznimi krajevnimi Cerkvami po svetu. Neke vrste dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo je stekel v obliki ekumenskih simpozijev, ki jih prirejajo ljubljanska, zagrebška in beograjska teološka fakulteta. Prvi je bil leta 1974 v Mariboru, drugi leta 1976 v Lovranu pri Reki, tretji letos (1978) v Beogradu. Upanje je, da bodo ta srečanja na fakultetni ravni pripomogla k zbližanju med katoliško in pravoslavno Cerkvijo v Jugoslaviji. Vendar bi bilo potrebno, da bi se poleg tega ožja skupina katoliških in pravoslavnih teologov v naši državi sistematično lotila medsebojnih teoloških problemov in bi prek globljega spoznanja skušala najti soglasje v nauku, kar bi pomenilo spodbudo za pastoralno in liturgično sodelovanje. V Sloveniji živi poleg katoličanov največ evangeličanskih (luteranskih) kristjanov, ki so strnjeno naseljeni v Prekmurju, kjer imajo vrsto svojih župnij. Njihovi stiki s katoličani so bili po dobah napetosti že tudi v preteklosti včasih dokaj dobri. Po 2. vatikanskem koncilu duh medsebojnega razumevanja in zbliževanja polagoma raste. Po svoje želijo k temu pripomoči tudi tako imenovani »Ekumenski pogovori«. Začela jih je skupina mlajših ekumenskih delavcev pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah (1972), od leta 1975 naprej pa so v Prekmurju. Pri Sv. Benediktu v Kančevcih (1975) so bili Ekumenski pogovori posvečeni misli: »Jezus Kristus osvobaja in zedinjuje«, v Pečarovcih (1976) so nosili naslov: »Jezus Kristus - naše upanje«, v Bodoncih (1977) so obravnavali temo: »V Kristusu - nova skupnost«, v Murski Soboti (1978) pa »Naloge ekumenizma v naši stvarnosti«. Pogovori so namenjeni predvsem mladim kristjanom, udeležujejo pa se jih tudi starejši, katoličani, evangeličani, binkoštniki, pravoslavni in drugi. Poleg predavanj in debate zaobsegajo skupno ekumensko bogoslužje, petje, obisk ka- kega bližnjega kulturnega spomenika ali bogo-služnega prostora, predvsem pa skupno življenje, pa čeprav samo za dva dni (v mesecu juliju). Tako Ekumenski pogovori v Prekmurju postajajo tradicija in potreba. Tiho, počasi, nevsiljivo ustvarjajo ozračje medkrščanskega spoštovanja in bratske ljubezni. Vzporedno ob teh pogovorih bi mogla zrasti skupina katoliških in evangelističnih (morda tudi binkoštnih) pastoralnih delavcev, ki bi se soočala z raznimi perečimi vprašanji skupaj živečih krajevnih Cerkva (krst, drugi zakramenti, mešani zakoni, pogrebi, liturgični prostori, skupni nastopi, prireditve itd.). Končno je naša naloga, da drug drugemu pomagamo in skupno krepimo našo krščansko rast v Kristusu. Most do tega pa je iskren ekumenski dialog. Ekumenski dialog ni le stvar uradnih, od cerkvenih vodstev potrjenih komisij na svetovni ali krajevni ravni, temveč je v neki obliki naloga nas vseh, ki verujemo v Kristusa in želimo uresničevati njegovo vabilo k vsekrščanskemu bratstvu in edinosti. Vsi se moramo znati med seboj pogovarjati v duhu človečanske spoštljivosti in evangeljske ljubezni. Stanko Janežič Slovenske škofije Leta 1978 - ko nastaja ta članek - obhaja mariborska škofija 750-letnico svoje ustanovitve, že na začetku leta pa smo v januarju doživeli obnovitev in osamosvojitev starodavne koprske škofije v mejah republike Slovenije. Tako je cerkvena pokrajina v Sloveniji dobila svojo zaokroženo podobo, saj se razen večjega dela župnije Razkrižje iz zagrebške nadškofije njene meje krijejo z mejami republike Slovenije. Naj bo stališče posameznika do vere in zato tudi do Cerkve takšno ali drugačno, določeno poznanje Cerkve pri nas vendarle sodi k tisti splošni razgledanosti, ki se ji nihče ne bi smel popolnoma odreči ali izogibati. Lahko si zastavimo vprašanje: Kaj na splošno ljudje vemo o Cerkvi pri nas? Kaj bi bilo prav, da bi vedeli, upoštevali in vsaj delno poznali, zato pa tudi bolje razumeli? Takih reči je najbrž kar precej. Omejili se bomo samo na nekatere in jih nakazali s temile izrazi: župnije, oskrbovanje in velikost župnij, škofijski duhovniki, redovniki, redovni bratje in redovnice. Župnije Slovenija je imela 1. januarja 1978 skupno 791 župnij. Uporabimo skrajšane nazive za škofi- je: Koper 211, Ljubljana 299, Maribor 281 župnij.^ Župnije so navadno nastajale skozi posamezne faze razvoja in dobivale vedno večjo samostojnost. Te faze označujejo različni elementi. Najprej se pojavi v nekem kraju stalno bivanje duhovnika s skromnimi sredstvi vzdrževanja. Ta duhovnik oskrbuje redno maševanje in oznanjevanje, medtem ko bistvene zakramente uvajanja (krst, birma, poroka) prejemajo verniki samo v oddaljeni župnijski cerkvi. Počasi sledi večje osamosvajanje v naštetih rečeh in končno še dodelitev naziva župnija, ki resnično daje popolno pravno in dejansko samostojnost. Faze pred ustanovitvijo župnije nosijo naziv kaplanija, lokalija, kuracija, ekspozitura, vikariat. Za vsak posamezen primer bi bilo treba posebej ugotavljati, kolikšno samostojnost je imela ustanova z določenim nazivom v nekem kraju. Največkrat so vika-riati že kar prave župnije, le glede sredstev vzdrževanja in ugleda jih nikakor ne dosegajo. Nas lahko samo zanima, v katerem stoletju so današnje župnije v Sloveniji dobile naziv župnija, ne da bi se spuščali v druge podrobnosti. Nekaj primerov je, ko danes še ni mogoče jasno opredeliti letnice ustanovitve župnije, pa je vendar tudi take primere zaradi drugih podatkov mogoče uvrstiti v neko najbolj verjetno stoletje. Ti posamezni primeri ne kazijo bistveno prave podobe o nastajanju župnij. Nekaj je tudi primerov, ko še danes te samostojne pastoralne enote ne nosijo naziva župnije (Koper 17, Maribor 1 primer), a jih bomo vendar uvrstili med »župnije«. Potem je pa še 8 primerov v koprski škofiji, ki v letopisu 1978 nimajo navedene prav nobene letnice. O nastajanju župnij dobimo takole tabelo: Koper Ljubljana Maribor skupno 11. stoletje 6 7 5 18 12. stoletje 5 12 15 32 13. stoletje 9 29 23 61 14. stoletje 5 10 20 35 15. stoletje 12 14 10 36 16. stoletje 5 11 9 25 17. stoletje 4 14 18 38 18. stoletje 40 46 96 182 19. stoletje 39 116 57 212 20. stoletje 76 40 28 144 neznano 8 - — 8 skupno 211 299 281 791 Relativno največ sedanjih župnij je dobila korpska škofija v 20., ljubljanska v 19., mariborska pa v 18. stoletju. To ozadje že nakaže, da med ureditvijo škofij in pastoracijo v njih obstajajo ob teh zgodovinskih zanesljivo tudi druge razlike. Oskrbovanje in velikost župnij Normalno bi bilo, da ima vsaka ustanovljena župnija redno svojega duhovnika, če je večja, pa celo dva ali več duhovnikov. Če so duhovniki resnično na voljo, je to skoraj v celoti izvedljivo. Kadar pa duhovnikov primanjkuje, morajo nekatere župnije ostati brez rednega duhovnika in more zanje skrbeti samo kdo iz kake sosednje župnije. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da približno 12 odstotkov škofijskih duhovnikov zaradi starosti in zdravstvenih razlogov ne more več polno opravljati samostojne službe, čeprav skoraj vsak od njih še vedno v marsičem pomaga pri oskrbovanju vernikov. Dodatno potrebuje škofija vsaj 5 odstotkov duhovnikov za drugo delo (veliko in malo semenišče, teološka fakulteta, ordinariat, zdomstvo, posebne službe). Za nadaljevalni študij, delo med zdomci in v misijonih bo spet škofija določila 2 do 5 odstotkov svojih duhovnikov. Večje župnije potrebujejo vsaj dva duhovnika - takih župnij je v Sloveniji, če upoštevamo samo tiste, ki imajo nad 3000 prebivalcev, vsaj četrtina. Pri sorazmerno pametnem številu župnij (ne smejo biti ne premajhne ne prevelike) bi torej vsaka škofija potrebovala nekako 50 odstotkov duhovnikov več, kakor ima župnij. Slovenija potrebuje okroglo 1200 škofijskih duhovnikov, 1. januarja 1978 pa jih je imela le 900. Ker »primanjkuje« kar 300 škofijskih duhovnikov, morajo nujno nekatere župnije - zlasti manjše -ostati brez rednega dušnega pastirja. Če upoštevamo samo sedanje število župnij, moremo prikazati, koliko duhovnikov posamezna škofija ima in koliko bi jih potrebovala. ima bi potrebovala primanjkljaj Koper 185 270 85 Ljubljana 363 450 87 Maribor 352 440 88 Precej drugačno podobo pa bi dobili, če bi upoštevali tudi število manjših župnij v posamezni škofiji. Slovenija ima namreč kar 350 ali 44 odstotkov župnij, ki imajo manj kakor 1000 prebivalcev. V vseh teh župnijah je samo 181.212 prebivalcev, kar ne predstavlja niti polnih 10 odstotkov prebivalstva v Sloveniji. V posameznih škofijah je takih župnij: Koper 150 ali 71% vseh župnij, Ljubljana 127 ali 42% vseh župnij, Maribor 73 ali 26% vseh župnij. Zato se pač ne bomo čudili, da je pri sedanjem stanju bilo 1. januarja 1978 brez rednega dušnega pastirja v koprski škofiji 75 župnij (35%) v ljubljanski nadškofiji 58 župnij (19%) v mariborski škofiji 41 župnij (14%) To se vsaj nekoliko sklada tudi s povprečnim številom prebivalcev, ki v posamezni škofiji pridejo na eno ustanovljeno župnijo. Spet drugačno podobo o številu duhovnikov pa dobimo, če upoštevamo samo število prebivalcev po škofijah. V tem primeru posamezna škofija ima bi potrebovala razlika Koper 185 155 +30 Ljubljana 365 512 -147 Maribor 351 533 -182 901 1200 -299 Tako razglabljanje o pomanjkanju duhovnikov v resnici ni lahko, saj mora upoštevati dejansko stanje v mnogih komponentah. Če bi za koprsko škofijo mogli reči, da ima kar zadostno število duhovnikov, čeprav ne more polno oskrbovati vseh župnij, ker so zelo majhne, pa dosega ljubljanska nadškofija samo 70, mariborska škofija pa samo 65 odstotkov minimalno potrebnega števila duhovnikov. Trenutno število bogoslovcev in gojencev malih semenišč komaj zadostuje za vzdrževanje sedanjega števila duhovnikov. Tako pač »zadrega« v oskrbovanju župnij ostaja živa in bo nenehno prisotna. Iz te »zadrege« v oskrbovanju župnij nekoliko pomagajo redovni duhovniki, ki redno vodijo 70 (8.85%), sooskrbujejo pa 13 (1.6%) župnij. Škofijski duhovniki pa redno vodijo 547 (69.15%) in sooskrbujejo 161 (20.35%) župnij. Škofijski duhovniki Za koprsko škofijo ni mogoče sestaviti primerjave s predvojnim časom, ki jo bomo za ljubljansko in mariborsko škofijo vzeli iz leta 1937. Pri obeh škofijah bomo izločili duhovnike, ki po letu 1945 stalno delujejo v inozemstvu, čeprav škofijama še vedno pripadajo (Ljubljana 98, Maribor 16). 1937 1978 razlika Ljubljana 588 365 -223 (37.93%) Maribor 458 351 -107 (23.36%) skupno 1046 716 -330 (31.55%) Položaj se še bolj zaostri, če upoštevamo, da je prebivalstvo v obeh škofijah po letu 1948 (zadnjih 30 let) naraslo v Ljubljani za 43, v Mariboru pa za 20 odstotkov. Zelo poučna je tudi razdelitev teh duhovnikov po starosti, pri čemer moremo Koper upoštevati za leto 1978. 1937 LJ MB LJ 1978 MB KP 65 let in več 89 72 72 93 28 50-64 let 191 144 71 74 58 35-49 let 185 146 100 77 47 34 let in manj 123 96 122 108 52 skupno 588 458 365 352 185 Še bolj poučno je, če to prikažemo v odstotkih. 1937 1978 LJ MB LJ MB KP 65 let in več 15.1 15.7 19.7 26.4 15.1 50-64 let 32.5 31.4 19.5 21.0 31.4 35-49 let 31.5 31.9 27.4 21.9 25.4 34 let in manj 20.9 21.0 33.4 30.7 28.1 skupno 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 Ugotovimo, da je starostna razvrstitev škofijskih duhovnikov najmanj »ugodna« v maribor- ski, najmlajša v ljubljanski, dosti izravnana in ugodna pa v koprski škofiji. Redovni duhovniki Redovniki imajo svoje posebno poslanstvo, ki se nikoli ne more in ne sme izčrpati zgolj v rednem oskrbovanju istih župnij. V glavnem pastoralno delo bistveno in v posebnih rečeh (misi-joni, duhovne obnove, duhovne vaje, specializacija ...) redovniki dopolnjujejo, vendar pa tudi oskrbujejo precejšnje število župnij. Po škofijah je to oskrbovanje razdeljeno takole: Koper Ljubljana Maribor skupno oskrbujejo 7 31 32 70 sooskrbujejo 1 4 8 13 skupno 8 35 40 83 V Kopru gre za 4, v Ljubljani za 12, v Mariboru za 14 odstotkov župnij, ki jih redno oskrbujejo redovniki - v Sloveniji je to 10.5% vseh župnij. Vedeti pa moramo, da so po škofijah redovniki tudi različno razdeljeni glede na število: Koper 23 (8.39%) Ljubljana 159 (58.03%) Maribor 92 (33.58%) skupno 274 (100.00%) V jedru lahko število redovnikov iz leta 1937 in 1978 primerjamo samo v škofijah Ljubljana in Maribor. Teh redovnikov je bilo _1937 1978 v Ljubljani 168 159 v Mariboru 106 92 Današnja starostna struktura vseh redovnikov v Sloveniji pa je takale: 65 let in več 70 25.5% 50-64 let 61 22.3% 35-49 let 87 31.8% 34 let in manj 56 20.4% skupno 274 100.0% Opazimo, da sta obe mlajši starostni skupini »pravilno« zastopani, medtem ko bi pri starejših dveh skupinah ustrezalo normalno razmerje 16:32 (ne pa 25:22). Redovni bratje »Krizo« tega poklica nam zadostno osvetli starostna struktura iz leta 1978, ki pa jo bomo razdelili nekoliko drugače kakor pri duhovnikih iz dveh razlogov. Najprej prihaja do tega poklica že okrog 20. leta ali celo prej. Izrazita »zareza« se pojavi po letu 55. 65 let in več 57 55.9% 55-64 let 21 20.6% 35-54 let 16 15.7% 34 let in manj 8 7.8% skupno 102 100.0% Redovnice Zadostuje nam enak prikaz kakor za redovne brate in iz istih razlogov. 65 let in več 604 54.6% 55-64 let 225 20.3% 35-54 let 174 15.7% 34 let in manj 103 9.3% skupno 1106 99.9% Na prvi pogled opazimo veliko sličnost med starostno strukturo redovnih bratov in redovnic. Redovnic je (praktično) desetkrat več kakor redovnih bratov - to velja za celoto in za starostne skupine. Ta podoba pa bi se precej spremenila v prid redovnicam, če bi upoštevali še tiste slovenske redovnice in redovne brate, ki delujejo po Jugoslaviji (zunaj Slovenije) ali drugje po svetu. Osvetlili smo nekaj vidikov cerkvenega življenja. Temu bi bilo treba dodati še razmišljanje o porastu in selitvi prebivalcev, o »verujočih« in drugih, ki na videz ne želijo imeti s tem nobenega enoumnega stika, o raznih spremembah in razvoju... da bi se zavedli, pred kolikšnimi nalogami in vprašanji v resnici pri nas stoji Cerkev, pa se tega na splošno vsi kaj malo zavedamo. Končno pa le gre za vprašanja, ki se tičejo nas vseh in jih moramo samo vsi solidarno reševati kot občestvo verujočih in kot Cerkev. Rafko Lešnik Pogled na Novo Gorico - drugo središče novoustanovljene koprske škofije Popotnik spet doma Odkar je profesorju Skočirju umrla žena, je čutil, v svojem življenju praznoto, ki jo je bilo težko s čim izpolniti. Hčeri sta bili že toliko časa poročeni, da sta se povsem zrasli v svoje novo življenjsko okolje in sta se očetu močno odtujili. Prihajali sta na obisk k njemu, a ne posebno pogosto, čeprav sta živeli v istem mestu kot on, in tudi kadar sta prišli, se pogovor ni hotel prav razživeti. Govorili sta mu o svojih družinskih zadevah, med katerimi so kajpada imeli poglavitno vlogo otroci s svojimi boleznimi, z majhnimi nezgodami ali s presenetljivimi uspehi, s šolskimi ocenami in s športnimi dosežki, pripovedovali sta nekaj malega o svojih možeh in nekaj več o sebi in svojem poklicnem življenju, a dostikrat ni bilo povedati česa posebno novega. Zanimali sta se za očetovo zdravje, vpraševali, kako mu gre v šoli, ali je zadovoljen s hrano v menzi in kaj počenja ob večerih, in ga pred odhodom vsakokrat povabili, naj ju kaj obišče. Skočir pa je šel le redkokdaj k eni ali k drugi, ker je bilo pri njima vedno precej hrupno, otrok v malih stanovanjih ni bilo mogoče spraviti kam proč in njihovo ščebetanje, kot je pravil temu, je Skočirju močno vznemirjalo živce, ker se je bil majhnih otrok že docela odvadil. Poučeval je na višji strokovni šoli, kjer so bili dijaki že toliko starejši, da so bili dovolj znosni, Skočir pa je bil strog profesor in si je znal v razredu ustvariti pazljivost in mir. Prva leta po ženini smrti je bil Skočir nekako omoten: kakor kak stroj je zvesto in natančno opravljal svoje šolske dolžnosti, in če se jim je zdaj pridružilo še precej hišnih, ga to ni posebno obremenjevalo, ker jih je dosti leglo na njegova ramena že med večletno ženino boleznijo. Hrano je že tisti čas povečini prinašal iz menze, tako da se ji je privadil, ko se je bilo treba povsem preseliti tja, in želodec je imel vedno dober, tako da prehod ni bil težaven. Minevali so dnevi in meseci, minilo je nekaj let v tej čudni otopelosti, ki je bila tako huda, da se je Skočir pozneje vpraševal, kaj je pravzaprav ves tisti dolgi čas počenjal, pa mu ni prišlo nič pravega v spomin. Vsak večer je legal z občutkom, da je spet en dan mimo, in drugo jutro se je vdano spoprijel z zmeraj enakimi dolžnostmi prihajajočega dne. Prišel pa je vendarle tudi dan, ko se je Skočirju zazdelo, kakor da mu je padla neka mrena z oči in zagledal pred seboj vse svoje klavrno životar- jenje zadnjih nekaj let. Stroj, ki je dotlej tako gladko tekel, se je mahoma ustavil in pokazalo se je, da je tekel v prazno. Kakšno življenje je neki to? se je vpraševal Skočir, ko so se mu pred očmi vrstile podobe neštetih prihodov v razred in odhodov iz njega, prihodov v menzo in hoje domov, nekaj sestankov in konferenc, vsako leto štirinajst dni na morju in štirinajst dni na Gorenjskem, in komaj še kaj drugega. Tako vendar ne morem nadaljevati, se je zgrozil ob tem pregledu svojega početja, to je vendar takšno življenje, kot sem ga zmeraj grajal, če sem ga opazil pri kom v svoji okolici, zdaj pa sem sam prav takšen ali še slabši. Pomembne odločitve se včasih porajajo ob neznatnih povodih in dostikrat jih izzove golo naključje. Profesor Skočir je to vedel in je bil neizrekljivo hvaležen usodi, da se mu je oko v enem istih trenutkov, ko se je ves potrt sklanjal nad svoje izpraznjeno življenje, ustavilo na prospektu, ki je s pošto prišel nepovabljen v hišo in s katerim je potovalna družba vabila na izlete in potovanja, ki jih prireja. Zares! je tisti hip prešinilo Skočirja, potovati! Kako je vendar v mladih dneh sanjaril o tem, da bo v moških letih odhajal po svetu in prepotoval vsaj vso Evropo, če že ne sosednjih kopnin, potem pa je moral vse te viso-koleteče načrte pokopati, ker ob rastoči družini ni bilo za potovanja ne časa ne denarja. Zdaj bi se brez težave našlo eno in drugo, njemu pa še na misel ni prišlo, da bi se mu zdaj lahko uresničile mladostne sanje! In kaj mar nima tukaj najlepše priložnosti, da spremeni tok svojega življenja, ki se je prezgodaj umiril in ga zanesel v stoječe vode, da se zdaj spet nadiha svežega zraka, potem ko je vrsto let prečemel v zatohlem kotu! Tisti trenutek se je porodila Skočirjeva odločitev, da bo poslej živel drugače, da bo zapustil kot, v katerega se je bil zalezel, in bo zakoračil v širni svet. Še skoraj deset let je imel do upokojitve, tedaj bo morda že bolehen in utrujen, da se mu ne bo nikamor ljubilo; če hoče še videti kaj sveta, se mora lotiti popotovanj zdaj, ko je še dovolj pri močeh in ga ne morijo kake večje tegobe. Natančno je pregledal zvežčič z vabljivo opisanimi popotovanji in se skoraj že za eno odločil, in zvečer tega dne je prvič po vseh teh pustih letih legal z občutkom, da se je nekaj spremenilo in da ta dan ni bil enak vsem drugim. Tisto leto se Skočirjeve počitnice niso začele z zmeraj enako Kraljevico, kjer se je spreminjalo samo vreme, temveč je deset dni prebil na avto- busnem izletu po Belgiji in Holandiji. Prve dni se mu je zdela vožnja s številnimi ustavljanji zelo naporna in prenočevanje v vedno novih hotelih ga je begalo, a že nekako na sredi popotovanja se je vsemu privadil in z veselim pričakovanjem zapuščal avtobus, kadar so se spet ustavili za kak ogled. Na koncu popotovanja, ko se je proti polnoči spet znašel v svoji domači postelji, je pred spanjem še bežno poskusil pregledati ta svoj izlet v neznani svet in si z zadovoljstvom rekel, da je v teh nekaj dneh videl toliko lepega kot prej v desetih, če ne dvajsetih letih. Naključje, ki mu je obrnilo življenjski tok v to smer, je bilo resnično srečno, našel je dejavnost, ki mu bo rodovitno dopolnjevala enolično poklicno življenje. Preveč bi bilo reči, da je popotovanje zdaj postalo vsebina njegovega življenja, a bilo mu je res pomembno, sladilo mu je tegobe vsakdanjosti in mu izpolnjevalo dni s prijetnimi pričakovanji, ob katerih se je vse laže prenašalo. Resda vsako potovanje ni izpolnilo vseh svojih obetov, a v celoti gledano so ti pobegi iz vsakdanjosti prinesli v njegovo življenje polnost, kakršne prej ni imelo. Ker ga je vezala služba, se seveda marsikaterega izleta ali potovanja, ki bi ga bilo mikalo, ni mogel udeležiti, a še zmeraj mu je ostajalo toliko priložnosti, da je vsako leto šel na eno daljše popotovanje in na kake tri ali štiri krajše, dvo- ali tridnevne izlete. Dosti več tudi denarno ne bi bil zmogel, saj so bili nekateri izleti zaradi valutne menjave dovolj dragi, nekaj pa si je moral tudi dajati na stran, da se ne bi kdaj v kaki stiski znašel brez prihranka. Sicer pa je imel kar precej nabranega iz prejšnjih let, ko v svoji zmračenosti ni hodil nikamor. V tem novem predelu svojega življenja je prišel v stik tudi z novimi ljudmi, takimi, kakor jih dotlej še ni poznal. Zmeraj je bilo sicer vmes tudi nekaj takih, ki jih je v to družbo zaneslo le naključje, trenutna želja po spremembi ali kaka druga kratkodobna pobuda; a Skočir je kmalu spoznal, da jedro popotne druščine sestavljajo ljudje posebne vrste, ki jim je popotovanje - bolj kot njemu, ki se še ni tako do kraja razvnel in ogrel - resnično poglavitni življenjski namen. Bilo je nekaj obrazov, ki jih je zapovrstjo srečeval na daljših popotovanjih, in ko se je zbližal z njimi, kot je bilo na teh poteh samoumevno, je odkril, da je vsak izmed njih obvozil in obhodil vsaj že pol Evrope in še kako sosednjo pokrajino. Včasih ga je bilo kar sram in počutil se je med njimi kot nebogljen in neveden novinček, ko so se poznavalsko pomenkovali med seboj o lepotah Španije ali Sicilije, o bogastvu italijanskih muzejev ali o divjosti škotske pokrajine, skratka o celi vrsti doživetih in spoznanih znamenitosti, o katerih je vedel on kvečjemu kaj iz knjig. Ob takih priložnostih se je vedno tudi zavedal, da so v tem pogledu neznansko daleč pred njim in da bi jih zaman skušal dohiteti, saj svojim dosedanjim izkušnjam še in še dodajajo nove, povečini tudi te obilneje od njega. A to navsezadnje le ni dosti motilo, saj so bili z redkimi izjemami povsem brez domišljavosti ali ošabnosti in so svoje bogate izkušnje šteli ne za večjo izobraženost, temveč bolj za neko posebnost, s katero imajo pač vese-lje. Sredi teh novih ljudi in zmeraj novih doživetij je profesor Skočir pet let preživljal najlepše in najbogatejše dneve vsakega leta. Kar nekoliko začudeno in skoraj s strahom je začel sčasoma opažati, da se tudi sam spreminja v takega strastnega popotnika, kakršni so njegovi novi znanci, in da tako rekoč živi za popotovanja, vmesne čase med popotovanji pa preživlja malo bolje ali malo slabše, kakor se mu pač posreči, in še celo neprijetnosti prenaša brez godrnjanja, ker se mu obetajo lepši dnevi na prihodnjem umiku iz vsakdanjosti. Šesto leto je bil Skočir spomladi na desetdnevnem popotovanju po Severni in Srednji Italiji. Bili so dnevi okoli prvega maja, ko je že tako veliko prostega, in Skočir je moral samo zamenjati nekaj ur in nekajkrat nadomestiti dva kolega na šoli, pa je lahko brez zapletov odšel na pot. V Italiji je kajpada že bil in tudi v nekaterih mestih, kamor ga je zdaj vodila pot, se je bil že ustavljal, a vedno precej na kratko, tokrat pa je bilo obilo časa in ogledati so si mislili le nekaj mest, pa bi se lahko v vsakem pomudili po več dni in si ogledali tudi galerije in muzeje, ki ob vsem drugem navadno niso prišli na vrsto. Prvi štirje dnevi so bili namenjeni Florenci in že drugi dan je Skočir pri sebi opazil neko čudno raztresenost. Kar nekajkrat se je tisti dan zalotil, da sploh ne posluša vodnikove razlage, a ko se je skušal domisliti, kam so bile medtem zablodile misli, se ni mogel ničesar spomniti. Jezil se je sam nase in skušal biti vnaprej pazljivejši, a njegovo prizadevanje ni imelo pravega uspeha, in ko je zvečer tistega dne legel v hotelsko posteljo in zatisnil oči, si je zaman skušal priklicati vsaj nekaj tistega, kar so obhodili in gledali čez dan: zdelo se je, kakor da je bilo zraven samo njegovo telo, duh pa je blodil kdove kod, tisto, kar je s trudom le odkril v njem, skoraj ni bilo vredno omembe in gotovo ne truda. Kaj neki je moglo to biti? Rekel si je, da je šel preutrujen na pot, zadnji dnevi v šoli so bili zaradi zamenjav in še drugih vzrokov res hudo naporni in potem je šel na pot nenaspan, ker si je šele zadnji večer spravljal reči v kovček, drugo jutro pa so se odpeljali navsezgodaj. Preobremenitev je bila prehuda - saj človek ni iz železa, da bi vzdržal ves ta pritisk, nič čudnega, da so se oglasile motnje, zdaj se bo pošteno naspal in jutri bo vse dobro. Razlaga je bila tako prepričljiva, da se je pri priči umiril in hitro zaspal. Ampak drugi dan ni bilo vse dobro, bilo je skorajda še slabše. Nista še minili prvi dve uri obhoda po mestu, ki je bil za tisti dan na sporedu, ko je Skočir že spet začutil, da ne posluša tistega, kar se govori, temveč mu misli blodijo v prazno. Poskusil se je zbrati in res se mu je posrečilo, da se je za kratek čas imel v oblasti, vendar mu je neposlušni duh prav kmalu spet ušel z vajeti in se odpravil po svojih potih, kamor mu profesorjeva zavest ni mogla slediti. Nov napor budnosti in nova zdrsnitev v odsotnost - tako se je to profesorju menjavalo ves ljubi dan, dokler ni prišel večer in si je moral mož vnovič priznati, da je kakor tisti sloveči rimski cesar dan izgubil. Ta večer se ni vdajal prazni tolažbi, zakaj čutil je, da je stvar resnejša, kot se mu je spočetka zdelo, in se zavedal, da mora kaj ukreniti. Ampak kaj? Nekaj temeljitega vsekakor - najboljše bo, da ostane jutrišnji dan v hotelu in si zares pošteno odpočije. Če tudi to ne bo pomagalo - no, potem bo treba storiti še kaj drugega, a o tem zdaj rajši ni premišljal. In tako je drugo jutro pri zajtrku sporočil vodji popotovanja, da se ne počuti dobro in bo ta dan ostal v hotelu. Pogumno je prenesel dvomeče poglede tistih sopotnikov, ki so sedeli v bližini in v njegovem opravičilu po vsem videzu videli le pretvezo, za katero se skriva lenoba, če ne še kaj hujšega. Vedel je, da bodo njegovo ravnanje grajali, in je pričakoval tak odziv, tako da ga niso zbegali. Dan si je krajšal z branjem in z gledanjem hotelske televizije, pa mu je bil še zmeraj dolg. A ko bi mu bil vsaj kaj pomagal - naslednji dan so zapustili Florenco in se ustavljali po raznih mestih, na kratko, tako da ogledov ni bilo dosti. Ko so zvečer ustavili v Perugii, Skočir ni prav vedel, kakšen je bil njegov dan, med tako vožnjo že sicer nikoli ni dobil prav jasnih vtisov. Ampak naslednje tri dni, ko so se iz Perugie vozili vsak dan v kako drugo mesto in se zvečer vračali, je bilo s Skočirjem slabo, da bi težko moglo biti še slabše. Kakor izgubljen je stal med sopotniki in puščal, da je šlo vse mimo njega. Cerkve, samostani, muzeji, spomeniki, grobnice, občinske hiše, znamenite palače - njegov duh je od vsega tega dojemal prav malo in še tisto malo nerešljivo pomešal, da ni bilo kaj pokazati ne zavesti ne spominu. Profesor se je samo še z grozo spraševal, kdaj bo šla ta čudna otopelost in zmedenost še naprej in povzročila, da ne bo več razpoznaval svoje okolice, ali da bo na lepem začel vpiti in divjati, da ga bodo morali zgrabiti in zvezati. Ampak s tem mu je bilo vendarle prizaneseno, neznana sila, ki ga je imela v oblasti, se je zadovoljevala s tem, da mu je zameglila dojemanje in mu vzela zmožnost razločevanja sveta okoli njega. Skočir pozneje sam ni več vedel, kako je prebil zadnje dni popotovanja. O čudni zmračenosti svojega duha ni spregovoril z nikomer, že sama misel na to se mu je upirala, a odgovori, ki jih je dajal na bolj ali manj naključna vprašanja ali ogovore svojih sopotnikov, so morali biti zelo čudni, saj so jih sprejemali osupli pogledi in potem pomenljiv sobesednikov molk, ki mu je dajal vedeti, da je odgovoril nekaj čisto mimo vprašanja. Da je z njim nekaj narobe, se je moralo potem le razširiti med popotne tovariše, zakaj zadnja dva dni ga je komaj še kateri ogovoril. In tako si je profesor globoko oddahnil, ko so zadnji dan popotovanja poslednjič sedli v avtobus, da se po teh dolgih, za vse druge gotovo prelepih, za Skočirja pa neizrekljivo mučnih dneh vrnejo v domače mesto. Razhod je bil kakor po navadi že blizu polnoči in Skočir se je komaj proti eni znašel pred vrati svojega stanovanja. Čutil je eno samo željo: pošteno se prespati v svoji postelji in potem preudariti, kaj lahko ukrene. Srečno naključje je hotelo, da naslednja dva dni ni imel pouka, tako da mu ni bilo treba takoj prositi za bolniški dopust, če bi se pokazalo, da mu tudi za poučevanje manjka potrebne zbranosti in prisebnosti. Drugo jutro se je zbudil pozno, sredi dopoldneva in z nekam težko glavo. Tudi črna kava, ki jo je proti svoji navadi popil na tešče, mu je ni dosti zbistrila. A čez kako uro ali dve mu je vendarle toliko odleglo, da je lahko v miru premislil, kaj mu je storiti. Ta njegova slabost, toliko mu je bilo zdaj že jasno, mora biti živčne narave. Kako priti hitro do pregleda? Imel je sošolca, priznanega nevro- loga, s katerim pa že dolga leta ni imel bližnjih stikov, komaj da sta spregovorila nekaj besed, če so se njuna pota kje križala. Ali ga bo hotel sprejeti mimo ustaljenega reda in dolgega čakanja? Poskusiti je bilo vsekakor vredno. Skozi nekaj telefonskih klicev, na katere so mu bolj ali manj prijazno odgovarjale razne bolniške sestre, se je Skočir v svoje lastno začudenje dovolj hitro prebil do slovečega sošolca, ki mu je bil zdaj tako zelo zaželen in potreben; bil je prijazno sprejet in klicani mu je obljubil, da ga sprejme popoldne naslednjega dne. Skočir je odložil slušalko z občutkom globokega olajšanja. Tako se utegne vse skupaj še kar ugodno izteči - še preden bi moral v šolo, bo vedel, kaj je z njim, sošolec mu bo predpisal zdravljenje in mu verjetno dal tudi kak teden dopusta, potem se morajo stvari obrniti na boljše. V šoli bo seveda zadrega, ker ga tako hitro ne bodo mogli nadomestiti, a mogoče le ne bo dolgo trajalo, morda se njegova bolezen v običajnem okolju sploh hitro umiri in jo je povzročalo le srečevanje z neznanimi kraji in predmeti. Tej razlagi sicer sam ni čisto verjel, a ga je vendarle toliko umirila, da je lahko svoje misli obrnil k bolj vsakdanjemu in bližnjemu vprašanju, kako naj prebije teh trideset ur, ki ga ločijo od obiska v zdravnikovi posvetovalnici. Bilo je že skoraj poldne in ker se mu ni ljubilo hoditi iz hiše, si je pripravil preprosto kosilo in si vnovič skuhal močno turško kavo, čeprav mu je ob tem prišlo na misel, da bi mu tudi ta utegnila škoditi. A prav vsemu se zaradi te prismojene bolezni tudi ne bo odpovedal, si je dejal kljubovalno in srknil še zadnji požirek iz skodelice. Kadar človek ne ve prav,pesa naj se loti, se mu bodo misli prej ali slej usmerile k tistemu, kar ima rad. In tako je tudi profesor Skočir, potem ko je kake pol ure pretehtaval razne možnosti, kako naj pretolče dolgi popoldan, preudaril, da bo še najpametnejše, če ostane kar doma in se posveti tistemu, kar ima v svojem stanovanju najrajši, svoji knjižnici. Skočir je bil strasten zbiralec knjig in njegova knjižnica je med kolegi in znanci slovela po tem, da je združevala najboljša dela z vseh mogočih področij. Kolikokrat se je zgodilo, da je kateri izmed njegovih prijateljev poskusil vse, da bi dobil kako težko dosegljivo knjigo s svojega področja, potem pa, ko je že vse odpovedalo, samo za vsak primer in brez pravega upa povprašal Skočirja, ali bi morda imel to knjigo, Skočir pa jo je brez besed, a s toliko bolj zgovorno zmagoslav- nim pogledom potegnil s kake svoje visoke police. Na srečo svojih prijateljev tudi ni bil knjigo-ljub tiste vrste, ki mu je poglavitna skrb, da mu knjige ostajajo brezmadežno lepe in nedotaknjene, tako da že načeloma nobene nikomur ne posodi. Skočir je knjige rad dajal iz rok, le skrbno si je vsakokrat zapisal, komu je kaj posodil, in je knjigo čez čas neusmiljeno izterjal od izposodni-ka. Tega so ga naučile bridke izkušnje njegovih prvih profesorskih let, v katerih se mu je pol knjig pogubilo s posojanjem. Pri poznejšem previdnem načinu je izginila le tu pa tam katera. Skočirjeva knjižnica je bila zato po pravici znamenita in je štela med redke reči, na katere je bil odkrito ponosen. Knjige je imel skoraj v celoti postavljene na odprte police, ki so ga v njegovi delovni sobi obkrožale z vseh strani, komaj da je bilo prostora za vrata in dvoje visokih oken. Res so se knjige pri taki postavitvi bolj prašile, kot če bi bile zaprte v omarice, a videz sobe je bil zato neprimerljivo lepši in Skočir je knjige dovolj pogosto brisal, da se prah ni utegnil zažreti vanje. In tudi zdaj ta dan si je prinesel iz shrambe zložljivo lestvico in dve cunji za prah, si naredil na pisalni mizi prostor za odlaganje knjig s polic in se lotil knjig na tisti strani, o kateri mu je bilo v spominu, da se je že nekaj časa ni bil dotaknil. Zložil je, kakor je imel navado, vse knjige z ene police na mizo, pa jih je začel posamič brisati in zlagati na kup, da jih potem spravi nazaj na polico. Ampak če je bilo takšno brisanje prahu s knjig zanj običajno opravilo, se mu je ta dan, potem ko je zložil na kup kakih dvajset prebrisanih knjig, porodila misel, ki se je sicer sama ponujala, a se vendarle ni spominjal, da bi ga bila že kdaj zmotila pri brisanju knjig: pomislil je, koliko izmed teh knjig je tudi prebral, in ko je šel na tej dvajseterici knjig, s pogledom od naslova do naslova, si je moral nezadovoljen priznati, da je prebrana komaj četrtina. A seveda je utegnilo biti to le naključje, da so bile skupaj zložene knjige, ki so pač ostale neprebrane, medtem ko drugod v njegovi knjižnici to nesorazmerje ne more biti tako hudo. To bo zlahka ugotovil, ko preloži še preostale knjige z mize in se loti naslednjih polic. Skočir je snemal knjige s polic, brisal prah z njih, ko so bile zložene na pisalni mizi, in jih razvrščal nazaj na police, pri tem pa tudi v duhu nastavljal račun prebranih in neprebranih del, in kolikor daljši je bil ta račun, toliko večja groza je obhajala lastnika tega knjižnega bogastva, zakaj račun je neizpodbitno kazal, da so bile neprebrane knjige - če seveda ni upošteval tistih temeljnih del, ki jih vsak izobraženec tako in tako mora prebrati že v šolskih letih - po številu enake prebranim, če jih niso celo presegale. Skočirja je še prav posebno prizadelo to, da se je ob marsikaterem naslovu, ko je držal knjigo v roki, razločno spominjal, koliko se je moral truditi, da si je knjigo omislil, ali s kakšnim veseljem jo je odkril v knjigarni, jo kupil in zmagoslavno prinesel domov, ali kako si je denar, potreben za naročilo drage tuje knjige, dobesedno pritrgal od ust, potem pa - da, to se je zdaj pokazalo njegovim nejeverno strmečim očem, potem je knjigo spravil na svojo polico in je ni nikoli odprl. Težko je bilo verjeti, a dejstva so neizprosno govorila svojo trdo govorico in polagala predenj pričevanja, ki so v svojem seštevku govorila, da je prebral kvečjemu polovico svojih toliko ljubljenih knjig, druga polovica, in med njimi kar po vrsti dela, ki so nekoč najbolj razvnemala njegovo duhovno zvedavost, pa je neodprta in neprebrana čakala na njegovih policah - česa neki? Da jih začne brati, ko bo upokojen? Ko se mu bo življenje prevesilo v tista leta, ki so samo še izzveneva-nje? Večino ali vsaj velik del teh knjig je zbral zato, da bi spoznal njihovo vsebino, njihovo jedro, tisto, kar lahko dajo njegovemu življenju, vsaka izmed njih naj bi ga kako obogatila, izpopolnila njegovo znanje in bolj ali manj preusmerila njegove nazore in poglede - in zdaj je vse to obležalo med njihovimi platnicami, na katere neusmiljeno lega prah, naj jih on še tako pogosto briše. Po nekakšnem miselnem preskoku se mu je mahoma zazdelo, da je tudi sam duhovno ostarel in zaprašen, tog in okostenel, zanemarjen in zapuščen, namesto da bi si bil s temi duhovnimi zakladi, zbranimi na njegovih policah, spet in spet poživljal duha in si širil obzorje. Profesor Skočir ni prišel čisto do kraja svoje knjižnice, že predtem se mu je njegovo početje uprlo, odnesel je lestvico in prašni krpi nazaj v shrambo, se vrnil v delovno sobo in se ugreznil v usnjeni naslanjač, ki ga je imel tam za obiskovalce. Kar pozabil je nevšečnosti, ki so ga pestile zadnjih deset dni, tako ga je pretreslo novo spoznanje, ki je bilo toliko bolj osupljivo, ker je ležalo tako rekoč na dlani in vsak dan pripravljeno zanj, pa ga ni znal videti, spoznanje, da je brez prida zase nakopičil vse to duhovno bogastvo, ki se košati po policah okoli njega, ne da bi bilo kaj dalo njegovemu življenju, kako se mu je neki moglo to zgoditi? Spoznati to seveda ni moglo biti tako težavno, saj je šlo navsezadnje za njegovo lastno življenje. Da bi bil malo bral, nikakor ni bilo mogoče reči, nasprotno, večino svojega prostega časa je porabil v naslanjaču in z branjem pred očmi, tako da si je močno poslabšal vid. Ampak prebral je, to mu je tudi v hipu z osupljivo jasnostjo stopilo pred oči, neznanske množine dnevnega tiska in časopisov, bral je lahko pisana, bolj enodnevni-ška dela, ki so se dala preleteti v enem večeru, v dveh, treh dneh, bral je tudi reči, ki si jih je kje izposodil in jih je bilo treba kmalu vrniti, vse, kar se je zdelo nujno in neodložljivo - odlagal pa je tisto, kar je terjalo večji miselni napor ali vsaj dolge dni branja, torej prav tisto, kar se mu je zdelo resnično pomembno! Z malo izjemami si je vsa takšna dela nakopičil po policah svoje knjižnice v varljivem upanju, da mora kmalu priti dan, ko bo odrinil od sebe vse tisto lahkotno, minljivo blago, ki ga zasiplje, in se naposled pogreznil v globine pravega, resnično rodovitnega branja. Zdaj so vsi ti zakladi zbrani okoli njega, on pa doslej od njih ni imel drugega kot to, da jih je lahko imenoval svoje in se postavljal z njimi pred tistimi, ki so kdaj sedeli pod njimi. Saj v resnici so imeli celo drugi včasih več od njih, ko je marsikaj posodil in verjetno ni prišlo neprebrano nazaj. Ali je sploh mogoče, je premišljal Skočir, ko je skrušeno sedel v naslanjaču, ali je mogoče, da človek živi in dela tako narobe, zraven pa je kot udarjen s slepoto in se mu neodpustljiva zgreše-nost njegovega vseskozi enako napačnega ravnanja razodene šele nekje daleč, da ne reče proti koncu, in še tedaj le po čudnem spletu okoliščin? O svoji domišljiji je bil že dolga leta prepričan, da mu je povsem opešala, siloviti pretres, ki ga je doživel, pa mu jo je poživil, da mu je po vrsti ponujala prispodobe, primerne, da ponazorijo njegov položaj. Najprej mu je prišla v spomin Andersenova pravljica o cesarjevi novi obleki -tudi sam je vsa ta leta mislil, da je imenitno oblečen, pa je bil v resnici gol. In komaj da se je otresel te vsiljive prispodobe, jo je že nadomestil spomin na zgodbo, ki jo je bil nekoč bral, o človeku, ki je imel v kotu svoje sobe postavljeno dragoceno, skoraj za moža visoko kitajsko vazo in jo štel za svoj največji zaklad, pa je lepega dne prišel v sobo in našel vazo sesuto v tisoč črepinj, ne da bi bilo mogoče vedeti, kako se je razbila. Nehote je pogledal proti kotu svoje sobe - črepinj ni bilo tam, bile so varno spravljene po policah. Dolgo se ni mogel vzdigniti iz moreče pobito- In vendar samo list sem na drevesu nekega poletja. IN VENDAR Tolažimo se, da ni nič, in vendar v človeku vsakem Bog je in hudič. Lina Majer sti, v katero ga je spravilo njegovo nepričakovano spoznanje. Naposled je vendarle zbral toliko moči, da si je lahko dejal, da je takšno brezdelno čemenje tisto, kar mu bo od vsega najmanj pomagalo. A preden se je zares vzdignil iz naslanjača in se postavil na noge, se je moral še spoprijeti z mislijo, kako varljiv je včasih videz - in človekovo življenje velika laž. Ko bi se zgodilo, da bi jutri umrl, ali ne bi ob popisu njegove knjižnice mislili, kaj vse je preštudiral, s čim vsem si je hranil duha? No, ker ni slaven človek, se seveda nihče ne bi povpraševal po tem, knjige bi samo popisali in razprodali, ampak bili so drugi, ki so umrli slavni, in njihove knjižnice so natanko popisovali in delali iz tega daljnosežne sklepe o njihovi razgledanosti, o vplivih nanje in drugih takih rečeh. Prazne marnje, si je rekel zdaj profesor Skočir, nobenega takega popisa poslej ne bom imel za vrednega kaj več, kot bi bil danes popis mojih knjig. Ampak vzemimo, si je rekel potem, da ta moja popotna zmedenost ni nič hudega, da se bo dala s kakimi modernimi tabletami hitro pozdraviti, ali ji ne bi moral biti skoraj, kaj pravim skoraj, prav zares bi ji moral biti hvaležen, da me je s svojim sunkom in pretresom zdramila in mi dala videti kos resnice o mojem življenju, ki je bil mojim očem doslej prikrit, čeprav je ležal vsak dan prav očitno pred njimi? Ni še vse zamujeno, saj kakor sem potem, ko so mi že minila najboljša leta, odkril lepote popotovanja - in mislil, da je bilo samo to tisto, kar mi je še manjkalo, je pomislil z grenkobo - tako bi moralo biti mogoče, da poleg sveta naokoli zares spoznam še tisto, kar je ležalo nespoznano tu okoli mene. Odrinil bom od sebe vse tisto dnevno branje, ki me zavaja in me raztresa, naredil si bom seznam tistih med svojimi knjigami, ki jih moram najprej prebrati, in potem - potem bom naredil in prebral še drug seznam. Popotoval bom, če bom zmožen za to - ampak ali bom zmožen branja? Ta misel mu je zbudila nove bojazni, a imel je vendarle občutek, da se je že skopal z najglobljega dna potlačenosti, poleg bojazni se mu je oglašalo tudi rahlo upanje, da bo zmedo v njegovem duhu mogoče urediti in da mu je bila morda ob vsej svoji grozovitosti tudi zna-nilka novih, boljših časov v njegovem življenju. Toliko bolj željno bo zdaj čakal izida pregleda pri zdravniku. Sošolec nevrolog ga je preiskoval dolgo in natanko, na razne načine, in enako natanko je poslušal Skočirjevo pripoved o tem, kar se mu je dogajalo v Italiji. Bil je trenutek, ko se je Skočir-ju zazdelo, da je z zdravnikovega obraza izginila napetost, kakor da ga je nehalo skrbeti, se mu je dozdevalo, in res ga je sošolec potem poslušal z vedrejšim obrazom, o tem ni bilo dvomiti. Ko so mu prinesli še neke izvide, narejene medtem v laboratoriju, je spregovoril in rekel Skočirju, da je res tako, kot je domneval že kar spočetka, ko je poslušal njegovo opisovanje simptomov, da se je Skočirja polotila precej redka živčna bolezen, povedal je tudi njeno latinsko ime, ki pa Skočirju ni izdalo ničesar, bolezen, ki ima dosti hude simptome, a v resnici ni tako nevarna, kot se zdi, in se da v veliki večini primerov prav lepo pozdraviti. Seveda, kar tako čez noč ne bo šlo, potrebno bo nekaj zdravljenja, šolo bo treba za nekaj časa pustiti, težko bi bilo vnaprej povedati, za koliko časa, ampak ostal bo lahko doma in prihajal samo na ambulantno zdravljenje, seveda če se bo zvesto držal vseh navodil in jemal vse tisto, kar mu bo zapisano in predpisano. Ali bo smel brati, je želel zvedeti Skočir, in sošolec je menil, da neka zmerna mera branja ne bi mogla škoditi, čez nekaj časa jo bo verjetno mogoče še zvečati, ampak potovati nekaj časa ne bo smel -temu se bo žal treba za lep čas odpovedati, da se ne bi stvar ponovila v času, ko še ne bi bila prav pozdravljena. In ob ponovnem nastopu bolezni bi bilo zdravljenje kajpada težavnejše. Skočir pa je, kolikor dalj ga je poslušal, vse bolj verjel, da mu je bila ta redka bolezen s čudnim imenom poslana tudi v svarilo in dramilo, in komaj da mu je je bilo še kaj žal. In ko je v lekarni oddal sošolčeve recepte in se s celo vrečico zdravil napotil proti domu, da je bilo samo še strah, da ga ne bi podrl kak avto, preden pride med svoje neprebrane knjige. Franc Jež Veseli harmonikar Pogosto nismo imeli ne strehe ne kruha, marsi-kakšno noč smo prebili na pohodih, dež nas je močil in sneg zametaval - imeli pa smo harmonikarja, zmeraj veselega kurirja od nekod iz revirjev. Nič ne vem, kako je prišel k hrvaškim partizanom, niti kaj drugega o njem, razen da se je pisal Rome. Pa še to sem zvedel komaj po njegovi smrti iz papirjev, ki sem mu jih vzel iz žepa, da jih spravim in izročim njegovim domačim, ko bo vojne konec. Nikdar nisem govoril z njim, samo videl sem ga kdaj: bil je širokega obraza in črnih las; že tako dovolj razpotegnjena usta pod velikim nosom so mu venomer lezla v smeh. Še pogosteje sem slišal iz gozda ali iz koče, kjer se je nastanila njegova četa, hrupni, veseli glas harmonike, ki jo je kljub teži nosil povsod s seboj. Svojo spremljevalko je izročil drugim v varstvo le, kadar je moral sam na kurirsko pot. Tudi tisto poznojesensko popoldne je zaupal harmoniko bolničarki v bataljonski ambulanti, potem pa se s torbo čez ramo spustil proti dolini. Toda ni minilo deset minut, že je nekajkrat počilo s tiste strani. Bataljonski poveljnik je poslal tja četo. Pokanju pušk se je pridružilo drdranje strojnice in vmes nekaj topih odmevov ročnih granat. Ni trajalo dolgo. Četa je ustaše pognala in se vrnila. Le bolničarka ni dočakala harmonikarja, da bi prišel po svojo harmoniko, in harmonika se ni oglasila kakor vedno, kadar se je vrnil njen lastnik s kurirske poti. Z muko sta ga prinesla v vas dva borca, eden za noge, drugi za podpazduho in drugi je bil ves krvav po obleki, harmonikar pa je imel tam, kjer naj bi bila glava, vrat prekrit z robcem, prepojenim s krvjo, in desnica, odtrgana v zapestju, mu je opletala do zemlje. Položili so ga v travo in povedali, kako je bilo. Zadel je na ustaše, ki so se bili prikradli ponoči pod Kalnik in začeli lesti v hrib. Zagledali so ga, prej kot on nje. Prestrelili so mu koleno in ga hoteli ujeti. Zavlekel se je za bukev, snel s pasu ročni granati, udaril s prvo ob kamen in jo zalučal med ustaše, udaril z drugo ob kamen, si jo podr-žal h glavi in se s čelom naslonil na torbo, da je razneslo glavo in torbo. Proti večeru so ga prenesli na vaško pokopališče. Preden so ga položili v jamo - brez rjuhe, brez krste - je komisar presekal tišino in rekel z mehkim, nič ukazujočim glasom: »Sezujte ga!« Oči vse čete so se zazrle v gojzarje, ki so gledali izpod oguljene deke. Okrog podplatov se jim je zlepila ilovica, a ob gležnjih so se rjavo svetili. Še zjutraj jih je vneto očistil in naloščil s salom. Bili so še skoraj novi. Nekaj borcev v četi pa je bilo malodane bosih in zima pred vrati. Doslej je sezuvala četa le mrtve sovražnike, medtem ko je tovariše pokopavala na hitro: ni dovolila, da bi ji čustva mehčala voljo, vojna je vojna in žalovanje je bilo treba preložiti na poznejši čas. Ko se ni nihče zganil, je rekel komisar z istim mehkim glasom: »Se ga mar bojite, tovariši?« Komisarju, ki mu partizansko življenje še ni zbrisalo z bledega, podolgovatega obraza vseh sledov šolskih učilnic, je v kotičkih ust strepetal komaj zaznaven nasmešek, ko da hoče pregnati negotovost in moro, ki sta legli četi na dušo. Četa je okamenela v eno telo, ostrmela. Potem se je - kot jata ptic pred odletom - zganila, se sklonila za spoznanje naprej, ko da bi hotela vsa hkrati klecniti k mrtvenu harmonikarju. Prehitela sta jo harmonikarjeva najboljša prijatelja, se odtrgala od čete in pokleknila k njegovim nogam. Krotek sij poznojesenskega večera je legel na njivo razmajanih križev in rdečega ruja, blažil okamenelo podobo čete ter ozarjal sklonjena obraza in počasne gibe dveh parov prstov. Takrat je vstopila skozi vrata, razžrta od rje in viseča na enem tečaju, rjavooka, temnopolta par-tizanka v ohlapni vojaški bluzi in v zakrpanih hlačah s črno kito izpod trirogelne kape. Neslišno se je ustavila za četo, kamenela z njo, le lice, s katerih je poniknila kri, so splakovale solze, kot splakujejo goste, debele kaplje šipo v jesenskem dežju. Komisarju je v kotičkih ust spet strepetal tihi smehljaj, ki mu je pomagal čez človeške težave. Vse je bilo v njem - prošnja in olajšanje, in s posivelih ustnic so se mu odlepile besede, ko da prevzema nase breme dejanja in odvrača sivino nebesa, ki se je zgrinjal nad četo: »Glejte, še poslednje nam daje tovariš, veseli harmonikar.« Skozi četo je šlo kot dih, zganila se je in zravnala. Borca sta odložila čevlje ob rob plitke jame in položila vanjo harmonikarja, nekdo je privlekel desko, jo položil harmonikarju čez prsi in dvajset parov rok je hitro hitro zagreblo jamo, Koledar W) 65 ko da se jim mudi še pred nočjo zagrebsti sadiko v to mokro ilovnato prst. Molče se je vračala četa po globokem kolovozu med koče, nemo ždeče v mraku, in eden izmed fantov je nosil v rokah skoraj nove, okrog podplatov ilovnate in v gležnjih svetlo naloščene gojzarice, ki se bodo še nocoj kot vsak dan odpravile na kurirsko pot, ko da se v četi ni nič spremenilo. Cvetko Zagorski Rojstvo Sunkovito je odprla oči in se zastrmela v gluho temo, ki je v spalnici neusmiljeno dušila vsako življenje. Nehote je stegnila roko in otipala prazno vzglavje: groza, ki je plavala po sobi, je bila še večja. Svoj izsušeno bledi, prezgodaj ostareli obraz je zarila v odejo, ki je bila mokra od solz, in že stotisočič so ji misli splavale na tiste lepe dni pred poroko, ko ji je govori! o ljubezni, zakonski zvestobi in o svoji veliki želji po otrocih. Bolečina pa je ponovno parala srce, ko da bi bilo še vedno celo in bi ne bilo že stotisočkrat razparano, strto, razklano, zdrobljeno. Spet jo je zgrabilo v telesu pod srcem. Zastokala je, pa ni vedela, ali od bolečine ali od veselja. Popadki so postajali vse pogostejši in vse močnejši. Vroč znoj ji je planil v obraz, globoko je hlastnila po mrzli temi in bolečine so malo popustile. Pokrila se je čez glavo in v vlažno odejo sunkovito šepetala: »Oh, moja mala dušica, kako si neučakana! Moj mali angelček, kako si močan! Ti boš gore premikal* ko boš velik.« Spet je topo zaskelelo. Morala se je ugrizniti v ustnice, da ne bi zatulila od bolečin. »Kako si neučakan, moj mali srček! Rad bi ponoči zagledal svet. Nikar! Počakaj dneva, prosim, lepo prosim, moja mala dušica...« Ni vzdržala. Začela je premetavati odejo, se metati po trdih blazinah in zadevati v posteljnico, da je votlo bobnelo v noč. Zašlišalo se je hrope-nje in stokanje, vse glasneje in glasneje. Tam zadaj, v sosednji sobi, je zaškripala postelja in starčevski glas je zapiskal: »Kakšnega hudiča pa si pripeljal k hiši, da še ponoči'ne da miru?!« Ko je zaslišala glas, se je zdrznila, kot bi se prebudila iz mučnih sanj. Krčevito je zgrabila vzglavno blazino in jo mašila v suha usta, da bi udušila krike srca. »Potrpi, moj mali, potrpi do jutra, usmili se svoje mamice, oh, moj mali angelček, moje življenje... Ne, ne sedaj, ouuu!« je zatulila, se v krčih zvijala in se prevalila na drugo stran. Stokanje se je prelevilo v kričanje, kričanje v rjovenje. Nič drugega ni vedela, le svojo bolečino je čutila, le na svoje novo življenje je mislila. Pozabila je na vse drugo in ni slišala ropota v sosednji sobi, kjer je nekdo godrnjaje vstal in od jeze prevrnil stol. »Sem ti rekla, da je ne vlači k hiši! Samo za zgago je!« »Mati, zdi se mi, da bo treba po babico,« je malomarno zagodrnjal nizek moški glas. »Kaj? Sredi noči? Ta je pa lepa! Ali ne more počakati jutra?« In starka je stegnila svoje stare hudobne roke ter besno udarila po steni: »Ali bo mir, ali ga ne bo!« Topo je zabobnelo skozi temo in bolečina pod srcem je postala še ostrejša, še krčevitejša, prežela je kosti, planila v glavo, v roke, noge; tudi nohti so skefeli. Prosila je Boga, da bi umrla. A ker je noč ostala gluha in brez odgovora, je skozi suho izmučeno grlo hotela prekričati svoje trpljenje. »Mati, po babico bo treba!« se je spet tam zadaj v sosednji sobi malomarno oglasilo moško godrnjanje. Potem je zaškripala postelja, moški je vstal, prižgal luč, se pretegnil, zazehal in se začel počasi oblačiti. »Ne nori, sin! V tem mrazu in v tem snegu? Še prehladil se boš! Počakaj, da se naredi dan!« Andrej pa se ni zmenil za te besede in je nadaljeval s svojim lenim oblačenjem. »Bojim se sin, da boš iz svoje žene naredil polizano mestno razvajenko!« je polglasno siknila hudobija iz starkinih ust. »Moram! Saj veš, kakšni so ljudje. Spet bodo brusili jezike, da ne skrbim za svojo ženo!« je zamrmral in se zaspano odmajal skozi vrata. Ko je zagazil v sneg, ga je oblil oster zimski zrak. Tam na vzhodu, zadaj za obronki planin, se je začelo daniti. Temna modrina neba je postajala za spoznanje svetlejša, zvezde so ugašale. Andrej je pospešil korake, ker je mraz prodrl skozi obleko in rezal v kosti. Zadaj za kapelo je s kolovoza zavil na neshojeno stezo in se hitreje pognal po rebri navzgor. Rahel pršič je dušil vsako stopinjo, košate smrekove veje ob stezi so se nemo upogibale pod težo snega, nikjer se ni nič premaknilo, nikjer ničzašumelo. Andrej je za trenutek obstal, da si oddahne. Zadržal je sapo in se ozrl. Spet mu je spomin risal pred očmi tisto tiho noč, ko se je tihotapil čez sosedovo dvorišče pod Martino okno. Ko mu je takrat odprla okno, jo je prijel za tiste bele nežne roke, jo potegnil k sebi, kri mu je planila v glavo in začel je šepetati najlepše besede mladosti. Takrat mu je iz oči žarela strast, potapljala se je v njen nedolžni pogled in grabila po mehkem nežnem srcu. Ko ji je govoril o ljubezni in ji prisegel zvestobo, so ji roke omahnile. Počasi se je oklenila njegovega vratu in močne roke so jo prižele k vročemu telesu. Ko je takrat odhajal čez dvorišče, je slišal za sabo pritajen jok. Nekaj mesecev za tem sta se morala poročiti in Marta je prišla na Andrejevo domačijo, čeprav se je je njegova mati branila z vsemi štirimi. Nenadoma se je Andrej zdrznil, kot bi ves zasneženi gozd zaječal in ponovil Martine krike. V prsih ga je zabolelo in tesnoben nemir mu je planil iz duše ter se preselil v temne sence dreves. Kamorkoli se je ozrl, povsod je videl Martin očitajoči pogled in slišal njeno onemoglo stokanje in premetavanje po stari plesnobni postelji. Groza se je režala iz teme in med gluhimi postavami zasneženih smrek se je spet plazila skrivnost, ki ji je bil Andrej prepuščen na milost in nemilost. Vsakokrat, ko sta ga objela samota in tišina, se je v njem oglasil dekliški jok, kot bi hotel vprašati: »Kaj si storil iz vesele Martine mladosti? Zakaj si skalil njen bistri kristalni pogled? Čemu jo ženeš v še večje trpljenje?« Strah ga je postalo in begajoče je planil po stezi navzgor. Nič več ga ni zeblo; znoj mu je lepil dolge lase. Ko je prihitel v vas, je šel ob skednju za hlevom, kamor ni dosegla veriga renčečega psa. Vsa okna so bila mrtva, brez svetlobe, brez življenja. Sklonil se je, naredil kepo iz snega in jo zalučal v okno. Nič. Ponovno je vrgel, ponovno je votlo udarilo po steklu. Nič. Zaskrbelo ga je in spet se mu je zazdelo, da sliši Martino stokanje in premetavanje po postelji. Z nogo je razgrnil sneg, poiskal kamen in ga zalučal. Staro okno je zaškripalo in pokazala se je ženska glava. »Kaj hočete?« »Ženo daje!« »A ti si, Andrej! Kako je z Marto? Se mudi?« »Menda že!« Glava je izginila, okno se je zaprlo, prižgala se je luč. Bil je že skoraj dan, ko sta z babico stopila v Martino sobo. Ko je Andrej zagledal ženin trpeči pogled, ga je stisnilo v prsih in bilo mu je kot rablju, ki se mu žrtev z vso svojo dobroto in vdanostjo zazre v oči. »Hitro, Andrej, pokliči mamo! Moški niste za te stvari!« je hitela babica in Andrej je s svinčeno težkimi koraki oddrsal iz sobe. Potem se je tam zadaj v sosednji sobi zaslišalo piskajoče kričanje: »Kaj? Jaz cja bi ji pomagala? Jaz da bi prestopila prag njene sobe? Seveda, da bo potem lahko opravljala, kako ji stikam po omarah. Ne, nikoli! Zakaj si jo pa privlekel k hiši - beračico! Prav treba ti je bilo otroka. Naj ga ima, če ga hoče, mene to nič ne briga!« Ko je Marta zaslišala te besede, so ji vse bolečine vseh časov že stotič eksplodirale v raz-boleli duši. Zamižala je, pa iz pekočih oči ni bilo mogoče iztisniti nobene solze več. Potem je spet začutila življenje pod srcem. Krči so stisnili, trebuh je podivjal in bolečina je požirala vsako celico telesa. Popadki so stresali vse njeno slabotno tel». »Globoko dihaj! Zdaj vdihni, pomagaj, pritisni...!« je mirno vodila babica, Andrej je pa stal zunaj v veži in molčal. Slišal je te vzdihe in krike, pa ni vedel, kako pomagati, kako ji olajšati trpljenje, kajti - čudno - njene bolečine so bolele tudi njega. Mimo je prišla mati, ogrnjena v svoje črno, obnošeno ogrinjalo in s starim molitveni-kom v rokah. »Toplo vodo bi bilo treba pripraviti in vse tiste stvari, ki so potrebne,« je tiho godel Andrej. »Že zdavnaj je zvonilo in če se bom obirala, bom še mašo zamudila. Kaj postajaš tu na mrazu? Bodi pameten! Pusti jo, naj ima, kar je hotela! V kuhinji sem ti pripravila zajtrk, pa glej, da se ti ne ohladi!« je zapiskala in zaloputnila vrata. V sobi se je nato bila težka bitka. Andrej je stal ob postelji in čakal na ukaze. Ko je gledal svojo ženo, je molil - morda prvič v življenju. Naenkrat je nežno zajokalo. Drobno bitje je tenko zapelo himno življenja. Marta je zaživela, bledica je izginila, oči so se ji zaiskrile, stegnila je svoje trepetajoče roke proti otroku in na razbole-lih ustnicah je zaigral srečen nasmeh, prvič po dolgih mesecih. »Punčka je!« je rekla babica, jo uredila in končno mehko položila Marti v naročje. »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« je Marta počasi pokrižala svojo hčerko. »Naj te Kristus vodi skozi življenje, ti moj angelček, ti VSE MINE Vse mine na tem planetu. Mine cvetje in norost, mine žalost in modrost, kot preminejo spomini po drobnem enodnevnem izletu. France Lokar moja mala dušica, moje življenje,« je šepetaje ponavljala in vse stiske, vse krivice in vsa razočaranja, vse trpljenje in bolečine, vse je bilo v hipu pozabljeno. Tu, na njenih prsih je jokalo novo življenje, njeno življenje, bitje njenega bitja, srce njenega srca. Kar ni zmoglo trpljenje, je zmogla sreča: iz Martinih izsušenih oči so drsele solze. Ko je babica odhajala, je v vežo poklicala Andreja: »Vidiš, kaka ti je žena! Pazi nanjo! Sobo moraš takoj zakuriti, sicer ti bosta obe umrli. Po porodu je žena zelo občutljiva na prehlad. Preskrbeti ji moraš močno in sočno hrano in veliko sadja.« Ko je odšla, je Andrej obotavljaje stopil v sobo in se približal ženini postelji. Ni zdržal njenega plašnega in skromnega pogleda, ni mogel prenesti teh oči, iz katerih je žarela vdana ljubezen in sijalo neizmerno hrepenenje. Prisedel je na rob postelje, s svojo težko roko poiskal njene nežne prste in - molčal. »Kako ji bova dala ime?« je slabotno zašepe-tala in se nasmehnila. »Kako bi jo ti klicala?« je komaj iztisnil iz svojih pekočih prsi. »Ančka, Ančka naj bo! Najina Ančka!« Skozi oči, zamegljene od solz, je gledal njen jasni obraz. Pogladil bi jo, se sklonil nad njo in jo poljubil. Pa ni mogel. Bila je svetnica, on pa zločinec. Da, pravi zločinec! Nikoli ji ni privoščil nasmeha, nikoli ljubeznive besede. Ko je bila noseča, se je preselil v drugo sobo in jo pustil samo. Do zadnjega je morala delati in garati. Ne, on je ni vreden. Ni vreden tega angela! Hotel je poklekniti ob posteljo, zakopati glavo v njeno odejo in jo prositi odpuščanja... »Andrej!« se je v veži zaslišal materin klic. Ravnokar je bila prispela od maše, od tiste maše, kjer se vsakokrat obnavlja Kristusova darovana ljubezen. Andrej je pogledal Marto, oči so se srečale in v trenutku sta vse razumela. Tu med njima je že ves čas po poroki stala njegova mati in kot kuga razžirala edinost. »Andrej!« je spet zaklicalo v veži. »Pojdi, dragi! Da ne bo zamere,« mu je ljubeznivo zašepetala žena. »Mati, pridite pogledat! Punčka je. Vse je šlo po sreči!« je zaklical Andrej in ostal v sobi. »Saj sem vedela, da sina ne zmore vsaka griža!« je hreščeče zapiskalo v veži. »Mati! Ne dovolim da tako govorite o moji ženi!« je razburjeno kriknil Andrej in še tesneje stisnil ženino roko. Vrata v kuhinjo so silovito treščila in v hiši je zavladala napeta tišina. »Ne smeš tako, Andrej! Vidiš, da si jo užalil.« »Kaj me briga!« »Pojdi v kuhinjo in se pomeni, dokler je še čas, dokler še ni prepira,« je vztrajala Marta. Šel je, Marti na ljubo. Nekaj časa je hodil po kuhinji gor in dol, nato pa začel pripovedovati, kako je šlo vse po sreči, kako bo sedaj treba v sobi zakuriti, kako mora Marta imeti boljšo hrano... »Pri nas si ne bomo posebkali. Kar bova jedla midva, to bo tudi ona. Če ji ni všeč, lahko gre!« »Te roke zaslužijo kruh,« je stegnil proti mami svoje močne roke, »in jaz bom določil, kaj bo ona jedla!« je pribil. »Potem si pa dobi drugo kuharico! Jaz že ne bom kuhala sto različnih jedi hkrati!« Andrej je hodil po kuhinji in molče strmel v tla. »Kako ste otroci nehvaležni!« je spet začenjala mama. »Človek trpi in gara za svoje otroke, potem mu pa še očitajo. Glej, babica je dala banane, pomaranče in nekaj medu. Vidiš, tebi sem prinesla, povsod samo nate mislim, ti si pa že navsezgodaj tako zadirčen. Na, jej in poboljšaj se!« »To potrebuje Marta, njej nesem!« »Kaj? To pa že ne! To je za tiste, ki garajo in delajo in ne za tiste, ki cele dneve poležavajo!« je razburjeno siknila starka. Andrej pa je molče vzel skodelico mleka, kruh, med, banane in odnesel ženi. Ko je zakuril sobo, je spet sedel k njej. »Ali ne boš šel danes na delo?« ga je pogledala s svojimi globokimi očmi. »Danes je najin največji praznik!« se je nasmehnil, se sklonil nad njo, jo mehko pobožal in toplo poljubil - prvič, odkar sta se poročila. France Cukjati O knjigi Prva kniga, ki se je neizbrisno zarezala v moj spomin, so bile Zgodbe svetega pisma stare zaveze, velika, zajetna, vezana v čvrste platnice, ki je bilo v nji mnogo podob, od katerih sem z grozo pogledoval tisto o prvem uboju človeka pa z nepopisnim veseljem občudoval oni o milem egiptovskem Jožefu in o Samsonu z volovsko čeljustjo v roki. Takrat še nisem hodil v šolo, a se natančno spominjam, kako sem občutil, da je knjiga nekaj lepšega in pomembnejšega kakor kruh, jabolko ali obleka. Zelo sem želel, da bi znal jemati iz nje ne le podobe, ampak tudi črke in komaj sem čakal, kdaj me bodo izročili v uk stari učiteljici Urner-jevi. Naučila me je brati. V začetku mi ni šlo prav lahko, zato me je ata nekega dne povprašal, kako je kaj z mojim branjem. Šel sem po mamin molitvenik, ki je bil v posteljni omarici, se stisnil k očetu in počasi, zlog za zlogom bral: V imenu Očeta in Sina in svetega Duha. In pozneje in zdaj in zmeraj sem in bom vedel, kako velike in mogočne in za zmeraj odločujoče so se nama videle te besede in kakšen čudež se je zgodil, ko so se odlepile od papirja in postale zveneče meso. Takrat sem začutil, da je knjiga celo potreb-nejša kakor kruh, jabolko ali obleka - ne le za človeka, ampak tudi za živali, za lepoto in mir in red na svetu. Ni bilo mnogo denarja pri hiši, ampak za potrebno branje sta ga ata in mama zmeraj pričarala. Otroci smo smeli naročiti Naš rod in tri, štiri knjige, ki so sodile zraven. Naročeni smo bili tudi na Mohorjeve knjige. Ata je-hotel, da beremo veliko in redno. Spominjam se, kako je nekoč hotel, naj preberem za otroka pretežke »nedeljske misli«, ki so izhajale v Slovencu, in mu povem vsebino. Načrtno nas je navajal k branju, kakor nam je, ko smo bili še predšolski, načrtno pripovedoval pravljice, povesti, zgodbe. Mama se pri tem ni vsiljevala - ona je rajši molila z nami, vendar je bil njen delež nadvse pomemben: oče nas je usmerjal, mama pa je prisedala k nam, nas jemala v naročje, z nami vred brala in tako uresničevala atovo hotenje. Že dolgo vem: to ni bilo branje, to so bili prelepi družinski koncerti -njihovi napevi mi nočejo iz spomina. Ah, kako lep, čist je bil mamin glas - posvečeval je vsebino knjig, da smo jo sprejemali globoko vase s presvetlo radostjo in spoštovanjem. Takrat se je vse začelo: ata in mama sta vedela, kam nas peljeta: k spoznavanju sveta in Boga, k usmiljenju in ljubezni do ljudi in živali, k vnemi za strpnost, svobodo in človekovo dostojanstvo, k notranjemu zadovoljstvu. Ko smo nekoliko odrasli in smo seve hoteli več vedeti, je ata, ki je, čeprav je končal samo vaško šolo z dvema razredoma, bral Tolstoja, Dostojevskega in Cankarja, naročil leposlovno zbirko Jugoslovanske knjigarne - Ozka vrata, Klic divjih gosi, Gobavca je poljubila... itd. Bile so dobre knjige, se pravi - nikoli se jih nisem naveličal, zmeraj sem se vračal k njim z žejo in veseljem. Vse je zapisano koncu, dobra knjiga pa je večna kakor Pismo, nobena sila ne more načeti njene svežosti in veljave. Večkrat se spomnim na knjigo, ki je od bratovih zašla med moje. Bila je oguljena, do kraja izrabljena: francosko-slovenski slovar. Navadna priročna knjiga - vendar je bilo na njeni zadnji strani zapisano: Ta knjiga je bila dolgo let moja najzvestejša prijateljica. Res, prijateljica. Ne papir, tiskarsko črnilo, platno in usnje, pač pa nekaj živega, s krvjo in duhom prepojenega in presvet-ljenega. Minila so leta, naša zaveza s knjigo pa je ostala trdna in hvaležni smo staršem, ki so nam izbrali tako zanesljivega, modrega in osrečujočega spremljevalca. Oče se je postaral in ker je bil zmeraj in tako rad s knjigami, je tudi sam postal kakor knjiga. Nad petdeset let nam je že bilo, pa smo občudovali njegova spoznanja in potrebovali njegovih nasvetov. Rad je kdaj pa kdaj kaj povedal o naši skupni prijateljici. Na primer, da radio in televizija ne bosta mogla nadomestiti knjige in da je treba ravnati z njima zelo previdno. Površna in povrhnja da sta, hipna, preveč navezana na množico, ne utegneta se ukvarjati s posameznikom. Knjiga pa je tehtna, potegne v globino in prostranstva, v jedro duha in stvari. Knjiga je lahko samo s tabo, samo z enim. Rekel je, da se ti prilagodi. Tvojim možnostim in razpoloženju. Ker je potrpežljiva, te počaka, kadar zastaneš. Dopušča vračanje. Dopušča premišljevanje, pogovor, tudi ugovor. Hrani, ozdravlja, bogati, osrečuje. Odpira smisel. Pomaga, da se zaveš odgovornosti do sebe in drugih. Rekel je, da te modro in pomirjujoče približuje smrti. Da te zanesljivo pripelje k Bogu, saj je v nji stalno navzoč. »Ja,« je rekel, »Bog je v nji -kakor v tabernaklju.« Rekel je, da je edina na svetu, ki ti ponuja možnost sestanka in pogovora z največjimi misleci in umetniki človeštva. Rad je bral Jurčiča, Kersnika, Miklovo Zalo. »Naš rod je v naši knjigi, vsa vsebina slovenske zavesti, duha, duše in čustev.« »Knjiga je vest človeštva,« je rekel. »In sodnik. In varuh.« »Dokler ljudje niso poznali knjige, so bili barbari; če jo bodo zavrgli, bodo spet barbari,« je rekel. »Nikoli mi ni dolgčas,« je dejal, »z mano sta knjiga in narava.« In ko ni več mogel v naravo, mu je knjiga posredovala tudi naravo. Umrl je z bogatim spoznanjem, preprost in vdan. Mirko Mahnič Ranjena ljubezen »Tako! Spravi mi že končno ta obilni kotel izpred nosa, da bom bolj lahko pogledal po teh svojih ljudeh!« je zagodel leseni Lipš s svojega prestola. Vendar je na njem že več stoletij stal, ne pa sedel. Bil je zavetnik Zagorne, prostrane fare, a le maloštevilnih faranov, raztresenih daleč vsaksebi: v senčnih, ozkih globelih, po prisojnih in osojnih pobočjih skalnih gorskih vrhov. Toda do gora, kopajočih se v soncu, pogled le redkokdaj seže. Vigred s težavo stali led po cestah, da z občutno zamudo prodre na strme njive in morda še težje v srce. Svojo pripombo o kotlu je Lipš namenil Joha-nu, ki je bil že blizu dvajset let zadolžen, da skrbi za dušne potrebe njegovih varovancev Zagornja-nov in za njihovo skupno imetje, ki ga imajo z Lipšem v svoji božji hiši ali cerkvi. Johan se je najprej plašno ozrl okoli sebe, če nemara ni bila Lipševa odločna beseda namenjena komu drugemu, ne pa njemu. Vendar ni bilo tam nikogar živih razen njega. Zato je spoštljivo pobaral: »Kaj misliš s tem kotlom, naš nebeški zavetnik sveti Filip? Kotlov in kotličev za kuho tod že zdavnaj nimajo več. Kvečjemu jih potrebujejo še za žganjekuho, če se jim kje še sploh izplača. Saj ni veliko kaj žgati in kuhati. Kadar je potrebno in včasih je kar pogosto treba, se kar kupi. Za denar k sreči ni več tako hudo, kot je bilo v prejšnjih časih. Res ne razumem, kaj si ti želiš za svoje boljše počutje tukaj med temi gorami in nami?« »Najprej me poslušaj zaradi ogovarjanja! Le nič ne uganjaj preveč hinavščine s tem ,svetim Filipom'! Saj vem, kako mi vsakdanje pravite. Kar lepo po domače mi reci Šentlipš ali še bolj enostavno Lipš. Nič se ne pohujšuj, če sem večno luč poimenoval s kotlom. Še neko drugo besedo sem imel na jeziku, pa naj ti bo prizaneseno z njo. Ne, zdajle ne bova razpravljala o lepem pomenu, ki ga večna luč ima. O obliki, velikosti in mestu, kje in kako naj visi, si pa že lahko lastim pravico soodločati. In koliko časa luč v tem, če že hočeš -.lestencu' - sploh ni gorela?« »Če ni gorela zgoraj, je bila pa spodaj,« se je branil Johan. »Še celo živa luč je bila, petrolejka. Skoraj taka, kakor je predpisana.« »Seveda, vsa čast ji, petrolejki! Kak dan je že brlela, potem pa žejna ugasnila. Izgleda, da bi tako najrajši imeli tiste čase s petrolejsko svetlobo nazaj. In da mi zdaj ne boš predložil kakega starega računa o tej slavni večni luči in njenem veličastnem držalu, češ: glej, kako je ta reč dragocena, starinska in seveda nadvse umetniška!« Johan ni imel kaj ugovarjati. Kar je res, je res. Kaj pa se sploh dobro vidi na glavnem oltarju, ko ta veličastna večna luč, nekaj deset let stara obrtna roba, zastira dobršen del oltarja in seveda veže pogled predvsem nase. Toda temna slutnja je v njem dvignila preplah, da se mu je razvezal jezik. »Ampak ljubi Lipš, samo kaj bodo ljudje rekli? Kaj jaz vem, lahko da dobrotnik, ki je to večno luč poklonil, še živi. Gotovo budno bdi nad svojim darom. Strašno bi bil užaljen in bi se znesel celo nad samim ljubim Bogom, nad teboj in menoj kajpak še bolj, ko bi njegov dar, znak njegove vere in ljubezni, zapostavili. In če je sam darovalec že rajni, so prav gotovo tukaj njegovi potomci. Vidiš, ti bi res kar lahko šel za kak čas na dopust in bi tega še opazili ne, ker si tako lepo skrit za tistim medeninastim, svetlečim se kotli-čem večne luči. Če pa le-te ne bi bilo, bi budno oko takoj opazilo strašno nesrečo.« »Ne samo, da bi lahko šel na dopust. Celo svoje zavetniško mesto in službo v oltarju bi mogel zapustiti, pa bi se najbrž nihče ne razburjal. Čeprav je prostora v klopeh desetkrat preveč, raje ostajajo zadaj, samo da se ne srečamo iz oči v oči.« »No, no, takšni trdosrčneži vendarle niso. Še kako te imajo radi! Le gorjanska nrav je taka, da se ne dobrikajo tako sladkobno kot ravninci ali meščani. Nekoliko bolj počasi se vnema v njih. Ko se pa vname, tedaj gori, gori in ne ugasne!« »Lepo od tebe, moj-ljubi skrbnik Johan, da jih tako lepo braniš in zagovarjaš. Že veš, kaj govoriš, saj jih že dolgo poznaš. Bog daj, da bi ne bil zavoljo svoje ljubezni prehudo razočaran. Sicer pa mora ljubezen, če naj bo vredna svoje hvale, skozi trde preizkušnje nerazumevanj.« Johan bi bil rad iz Lipša na oltarju izvlekel bolj jasno izražanje, saj je čutil, da svetnik preroško namiguje na dogodke, ki so zanj še prikriti. Tedaj pa sta se oba zdrznila, ker so se jele s težavo odpirati žagradske duri. Skozi nje je še vedno ponižno, a v prelepi tančici poveličanja, pridrsala sključena ženica. »Naj ne zamerita, oba častivredna, ko ju motim pri njunem pogovoru. Tudi vsi svetniki in svetnice božje, ki ste tukaj v oltarjih in tudi Najsvetejše, bodite pozdravljeni. Mica sem, Jo-hanova prababica, in koj za glavnim oltarjem počivam že dlje kot sto let. Sem menila, ali naj ne bi morda kaj postorila za vaju, vama s čim postregla? Sem stopila sem pri teh bližnjih vratih. Ne bi si upala kdaj poprej, ko sem še živela, priti tako blizu do duhovnih gospodov in tako blizu h glavnemu oltarju. So bolj mogočni gospodarji in gospodinje tam posedali. Zdaj, ko so pa Johan, moj pravnuk, duhovni gospod v tej fari in posebej pri tej cerkvi, si pa le upam. Oh, zahvalim jih za duhovne dobrote, ki nam jih, rajnim in živim, prosijo iz nebes. Še zame, ubogo ovčjo pastirico, je zdaj taka čast in veselje, ko se v njih posvečenih rokah pretaka kri mojega rodu. Sem tedaj, kadar so se ovce pohlevno pasle po Jelšovi, z Lepega vrha otožna in sama gledala sem doli k Šentlipšu. Farani so se zbirali ob nedeljah in praznikih k maši. Svoje mogočnosti pa tudi niso skrivali, temveč so jo raje kazali, kakor je kdo bolje vedel in znal. Kdo bi se le bil spomnil name in na mojo samoto! Zdaj sem pa jaz vse drugače ponosna na kraj svojega večnega počitka, nad katerim bedi moj pravnuk, naj ne zamerijo oni častivredni gospod Johan, daljni blagoslovljeni sad moje ljubezni. Moja duša poveličuje Gospoda in ve hvalo in čast svetemu Lipšu. Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami, bogate pa odpušča prazne...« Oltar v podružnični cerkvi v Beli pri Špitaliču. Oltar je delo enega zadnjih slovenskih podobar-jev - Ivana Klemena. »Že dobro, Mica. Lepo si povedala. Midva pa ničesar ne potrebujeva. Le lepo se vrni in v miru počivaj. Tvoj Johan se te bo že še spominjal. Najbrž se sam še zaveda ne, da si si ga ti izprosila sem in ga še naprej vežeš v to odročnost.« »Zares,« se je vtaknil še Johan. »Sem si ob tistih najtežavnejših zimskih pogrebih, ko smo se prebijali skozi globok sneg in dolinski mraz gori k tebi, moj Lišp, želel tudi sam počivati s svojo prabico Mico ob tebi. Ko je bi! spodaj mraz, si se ti kopal v nebeški sončni luči in toploti. In tisti, ki so šli in bi šli v takem za mojim pogrebom, bi se resnično izkazali za požrtvovalne prijatelje, ki dokažejo ljubezen in požrtvovalnost še preko groba. Manj ko bi jih bilo, bolj bi zanje vedel, da so pravi. In če bi le utegnil še zagrešiti zadnjo nečimurnost, bi tistemu, ki naj me pokoplje, sam napisal poslovilni govor in se mi ne bi bilo treba obračati v grobu zaradi kakih hvalisa-vih neumnosti pri govornikih. Prabica Mica! Vam pa lepa hvala, da ste postavili dobro besedo zame. Tako vsaj vem, da nisem tukaj pri Lipšu čisto sam, čeprav bi kdaj tako izgledalo.« Blag, spokojen smehljaj se je prelil preko Mi-cinega poduhovljenega obličja, ko se je počaščena umikala iz družbe tako častitljive gosposke. Olajšana se je oddahnila, ko se je spomnila, da je še tistikrat, ko je mogla biti srečna in biti pri maši, odhajala od tod zaradi zagroženega ji pogubljenja bolj obupana kakor odrešena. V srcu je namreč tudi ona nosila ljubezen, a je večkrat slišala, da je ljubezen greh, kakor za resnico, da je prava ljubezen največja zapoved in da je Bog ljubezen. »Šla je. Prisrčna je, da se še svetniku ne upira poklepetati z njo. Kako naj bi se človeku! Mica ni napačna ženska. Kaj pa je imela od življenja?« »Od nje, reve, so pa le marsikaj imeli,« se je namuznil Lipš. »Vendar imava midva zdajle resnejše pogovore. Škoda, ker Mice nisem vprašal, kako neki je tale cerkev izgledala za njenih živih dni. Se pravi, jaz že vem, kako je bila , a lahko bi mi bila za pričo. Dandanašnji še človek človeku smrtniku ne zaupa, kaj šele svetniku! Sicer: če ni zdrave pameti, tako vse prepričevanje nič ne pomaga. Kar sama poglejva nekoliko okoli sebe, kaj bi bilo še primerno storiti.« »Saj so gospod škof pri zadnji birmi tudi dejali, da bi bilo treba po cerkvi malo pospraviti,« je hitel zatrjevati Johan, zavedajoč se, kako bo neko veljavo imelo le, če bo kdo drugi od kod drugod kaj rekel, čeprav bi bil večja reva od njega samega. Nadaljeval je hlastno: »Cehmošter (ključar) so bili zraven, ko so si gospod škof ogledovali cerkev. Najprej jim, ceh-moštru, ni bilo čisto jasno, kaj gospod škof pravzaprav hočejo, saj je bila cerkev skrbno pomete-na in pobrisana. Potem pa je škofova beseda: Cerkev ni muzej, noč in dan glodala v njih. So bili cehmošter in z njimi še precej faranov očitno nejevoljni, ker sem jaz, ubogi Johan, čeprav tudi duhovni gospod, odstranil tisto lepo sladko spominsko podobo novomašnika, nekdanjega zagorskega prijatelja Petra. Kako radi bi se pustili navdušiti, ko bi bilo treba zbrati denar še za kako novo sliko ali kip. Dragi Šentlipš, vidiš, saj bi radi karkoli storili v božjo čast in tebi v veselje. Od povsod se sliši, kako obnavljajo cerkve. Zakaj ne bi tudi tukaj nekaj storili?« »Dovolj sva govorila in pri tem skoraj pozabila, kaj sem te poprosil. Moj ljubi Johan, najprej odmakni tole večno luč nekam stran, če si je že ne upaš obesiti v kak svoj muzej. Poslej bi raje bolj dobro videl svoje varovance, kadar že morajo in utegnejo priti v to svojo hišo božjega ljudstva. Tudi tistih kolov po cerkvi je čisto preveč. Menda ne veljajo za zastopnike teh mojih varovancev faranov?« »Kakšnih kolov?« je prestrašeno vprašal Johan. »Čemu se sprenevedaš? Dva za ,lehterni', štirje za bandera, štirje za ,nebo'... Kar lep les (gozd) na tako malem prostoru, ni kaj reči. Seveda, naj se le vidi, kaj vse je pri hiši. Škoda, da še ,tumbe' nimate kje za ogled razpostavljene!« Johan v svetnikovem vprašanju ni upal ra- zumeti porogljivosti. Zato je uslužno razlagal in opravičeval, zakaj je ni. »Saj bi jo imeli, pa pri najboljši volji ni prostora zanjo čez leto, ker smo tisti novi oltar morali postaviti. Oprosti nam, da smo obhajilno mizo podrli. Saj vidiš, da je nismo zavrgli. Za otarno mizo smo jo uporabili in zdaj z nje skupaj uživamo.« »Hvala Bogu, počasi boste pa le pogruntali, da je v gibanju življenje. Tudi v Cerkvi. In še kako prav v njej! Ko bi se pred več sto leti v. svojih človeško božjih zadevah dobesedno držali molitvice: ,Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj', bi sploh ne imeli tele cerkve. Ampak dovolj je besedi. Loti se dela in ne ostani pri samem besedičenju.« Johan si je vzel Lipševe in škofove napotke k srcu. Pljunil je v roke in se lotil pospravljanja. Ponižna, zanj neznana svetnica, devica in mučen-ka, se je z natrgane podobe sama ponudila, naj jo shranijo kam drugam. Priporoča se ji tako nihče. Johanu je bilo nerodno, da bi jo vprašal, kako ji je ime. Njene krepostne skromnosti ni maral omadeževati. Snel jo je in odnesel v župnišče. Mogočen kip ,Srca Jezusovega' je v strahu umikal svojo glavo. »Saj me že tako dovolj bolijo grehi neusmiljenega ljudstva, pa naj mi še to razpadajoče kamenje tega votlinskega obzidka pade na glavo,« je milo potožilo. In če boš, Johan, že ravno pri delu: tegale betona nekdanjih stranskih oltarnih miz tudi ne boste več potrebovali. Saj jih od kraja, ko so bili to cerkev zgradili, sploh ni bilo. Nič se ne boj odstraniti teh, do pred nedavnim modnih prizidkov. Na pridobljeni prostor pa primakni klopi, seveda raje z ljudmi vred kot prazne. Tako milo je prosilo ,Srce Jezusovo', da se prošnji ni bilo mogoče ustavljati. Johan je zavihtel kramp, bet in lopato. Ko je odpeljal zadnjo samokolnico, se mu je od napora stemnilo pred očmi, da se je zgrudil v nezavestno omamo. S stranskega oltarnega nastavka ga je zdramilo Petrovo rožljanje s ključi. Johan je s pogledom ujel Petra, ko je ta ravno hudomušno pomežiknil k Apoloniji, stoječi v nasprotnem stranskem oltarju. Petra je hladno spreletelo, ko mu je Apolo-nija sicer dobrohotno požugala s svojimi zobar-skimi kleščami. »Johan, lepa ti hvala, da si se zavzel za naju z Apolonijo,« je resno in slovesno povzel Peter. »Že sva obupavala nad tem, da bi se naju še kdo utegnil spomniti in rešiti iz vlažne ječe na žagrad-skem podstrešju. Ta ječa sicer ni bila zaklenjena, ampak celo od zunaj lepo dostopna, samo da si se potrudil priti vanjo. Oh, ko bi bili za naju prej zvedeli dandanašnji tako veliki ljubitelji in prijatelji angelčkov in svetnikov! Za kako mogočne avtomobile bi na primer mogla biti prodana in v kakšnih salonih bahavega zapadnega sveta bi lahko stala! Saj se komaj moreva razumeti s tem današnjim svetom, ki bi bil z ljudmi vred kljub svoji starikavosti tako rad samo mlad. Midva sva pa tem bolj ponosna in dragocena zaradi svoje častitljive starosti. Pravzaprav še sama sebi skoraj ne moreva verjeti, kako stara sva, namreč okoli pet sto let.« »Res sta tako stara. - Toliko pa že znam brati, saj je celo tako lepo obnovljeno napisano na vajinih prvotnih oltarjih: na enem po latinsko, na drugem po slovensko, koliko sta stara. Sicer vaju pa tudi vajina moda in drža izdajata. Pa menda ne, da bi se sramovala svoje starosti?« ju je šegavo podrezal Johan. »O, to pa ne, čeprav sem ženska, ki bojda med vami zlepa ne mara veljati za staro,« se je Apolo-nija naglo odzvala Johanu. »Z nami svetnicami in svetniki, kamnitimi, lesenimi ali naslikanimi, je ravno narobe. Bolj smo stari, raje nas imajo. Zato nama s Petrom ni prav nič več potrebna, a še manj nama je v čast betonska miza pod nogami. Kadar imate pa mašo, jo pa tako lahko imate na svojih navadnih mizah, čeprav so lesene in čisto navadne. Na njih je še vse kaj pomembnejšega in dragocenejšega kot naše lesene podobe, čeprav bi bile še tako stare.« Vendar se Johan ni dal do kraja omamiti in zapeljati prikupnemu Apolonijinemu in Petrovemu govorjenju. Plašno se je ozrl v okenski niši, kamor sta se morali s stranskih oltarjev umakniti ljubljenki svojega časa: Mala Terezika in Majni-ška Kraljica. »Saj nista užaljeni, kajne, ker sta se morali umakniti s svojih prestolov, kjer sta kraljevali pičlih petdeset let?« »Kar brez skrbi bodi, dragi Johan,« je za obe spregovorila Majniška Kraljica. »Prav prijetno se midve, novinki, tako nisva mogli počutiti v teh dveh starih oltarjih, ker sva bili za njiju preveliki. Naravnost grbasto bi se bili morali držati! In da sploh ne razpravljava, kako na ta način res ni združljivo staro in novo. Gotovo se spomniš prispodobe mojega Sina, naj se ne šiva nova zaplata na staro obleko.« »Lepa hvala za vajino razumevanje!« S svetniki se je Johan očitno lepo pogodil in ga pred njimi niti najmanj ni bilo več strah. Toliko bolj se je vanj zaglodala skrb in bojazen pred ljudmi. Zato se je skušal zavarovati. »Nekatere župljane bo pa nemara strah, da bi se jim zlasti vidve, ponižani in odstavljeni, Terezika in Majniška, utegnili maščevati.« Tedaj se je še Mala Terezika, ki ji njeno svetništvo ni zbrisalo bolesti z lic, z nebeško milino nasmehnila in neskončno dobrohotno dahnila: »Medve, pa maščevali? Kaj meniš, da so v tem kraju res še taki pogani, ki spoštujejo ali se bojijo najinih lesenih soh bolj kot Resnice, Dobrote in Lepote? Mene raje skrij v najskrivnejši kot in čeprav bi me celo sežgali. Samo na poti ne maram biti ali pa kaliti reda, kakršen se spodobi!« Z vso odločnostjo in mogočnostjo Kraljice se je oglasila še ta. »Meni pa bolj pristoja biti dekla Gospodova, kakor nastopati pred svojimi otroci in podaniki v vlogi Kraljice. Oh, ta sladkobna obleka kraljice in ta izumetničena krona na moji glavi! Kako naju imaš, Johan, rad, si že več kot prepričljivo dokazal. Tereziko si že tri ali štirikrat obiskal v njenih domačih francoskih krajih in pri njenem veličastnem svetišču. Kolikokrat si pa mene srečal doma v Sveti deželi Palestini in po vseh mojih domačih slovenskih ali največjih evropskih središčih in svetiščih, se več ne spomnim. Le to ti povem: mene se nikar ne boj. Boj se neumnih in hinavsko vernih ljudi!« »Halo, halof Črni Džon je na pohodu. Pravkar se je pojavil v kanjonu. Prepričani smo, da bo tokrat nadaljeval svoje uničevalno početje. Pohitite, ne mudite se, zdaj ga bpste lahko ujeli pri samem zločinskem dejanju. Priložnost je več kot ugodna.« Šerif Stan je osebno sprejel to nujno telefonsko sporočilo iz najoddaljenejšega in najbolj ogroženega področja svojega šerifata. Počasi in preudarno je odlagal telefonsko slušalko. Medtem je namreč že ocenjeval nastali alarmni položaj in v hipu zasnoval obrambno maščevalno akcijo. Nemudoma je zaradi še večje uspešnosti nevarnega podviga pritegnil tudi svojega pomočnika. »Džimi, hitro zaprezi fajča! Kličejo naju na pomoč. Črni Džon se je zopet pojavil. Ropa, podira. Najbrž bi tudi ubijal, če bi mu kak mrčes prišel v pest. Pogum velja! Nikar se ne boj! Če bo sila, nama bodo na pomoč priskočili kavboji z bližnjih rančev. Nagrada za ujetega, živega ali mrtvega, nama ne bo ušla.« Srečno in brez presenečenj sta se šerif Stan in njegov pomočnik Džimi prebila skozi nevarni kanjon. Abner, kanjonski zaupnik in modrec, ki je klical na pomoč, si je oddahnil v sladki in zmagoslavni zavesti, da je rešil kanjon pred nevarnim vsiljivcem. Njegova dolžnost je opravljena, vse ostalo bo opravil šerif, s katerim se bo zlikovec moral soočiti in se pred njim zagovarjati. Stan in Džimi sta zalotila črnega Džona sredi razbijaškega dela. Uglajeni šerif Stan se je s presenečenim Džonom najprej zapletel v prijazen pogovor. Le-ta je bil zaradi nenadnega, ne-nadejanega naskoka tako presenečen, da ni utegnil seči po svojem koltu znamke »Kramp«, s katerim bi ju mogel v hipu podreti na tla. Zgodilo se je nasprotno: voljno kot ovčka je pospremil šerifa Stana in njegovega pomočnika Džimija v salon. Brez ugovarjanja jima je odprl skriti tre-zor, kjer je zablestel v oči zlati lonec, ki ga je črni Džon snel, da bi ga prodal za nesluteno drage denarje. Denar je seveda potreboval za trenutno sicer nedokazljive, vendar več kot verjetne temne posle svojega klana. Stan je bil kos nalogi, v kakršno ga je privedla odgovorna služba. Premagal se je in hlinil nevednost: »Jaz se na umetnosti in dragocenosti ne spoznam. Ščititi jih pa seveda moram in varovati kot punčico svojega očesa.« Zatem je pomežiknil svojemu pomočniku, češ: poznam pa tebe, ki že trideset let šariš tod okoli in nam kradeš lep razgled in ugled. Doslej ti nismo mogli dokazati ničesar, zdaj se nam je slednjič vendarle posrečilo. Sicer pa se še spomniš ne, da hodiš po tujih tleh. Vse to ti je bilo doslej oproščeno in dovoljeno. Zlatega lonca pa si ne pustimo vzeti. K sreči ga še nisi utegnil zabarantati... Stan je vedel, s kom ima opraviti. Niso ga zastonj svarili, naj bo buden zlasti na tem področju, kjer se pojavlja črni Džon. Kljub temu se je zmogel prisiliti k vljudnemu in prijaznemu vprašanju. »Ali niso bile tukaj neke dragocene podobe? Kako jih že imenujete? Friške ali nekaj podobnega?« »Freske mislite? No, saj je vseeno: po nemško ali po italijansko. Podob na svež omet sicer ni, a tudi čisto navadne so za nas nekaj vredne in poučne. Ko bi se le hoteli z njih česa naučiti! Razstavo kiča pa nameravamo urediti kje drugje.« Črni Džon je skušal zavesti pozornost očesa postave. Menil je, da se mu je to celo posrečilo, ker se je pomočnik Džimi zaveroval v sliko ne- znane svetnice lepotice, ki ni skrivala svojih ženskih čarov. Od osuplosti zaradi presenetljivega obiska si je bil hitro opomogel. Šerifa sta se znala prekanjeno skriti za igrano nevednostjo o dragocenostih, ki sta jih morala ščititi. Džoni je še vneto razlagal in se skušal izvleči zaradi svojega razdiralnega in uničujočega početja. Pred salonom »Čerč« pa se je medtem že nabrala razjarjena množica. Ko se je črni Džon pojavil med Stanom in Džimijem pred njimi, so zagnali strahoten vik in krik. Le šerifu in njegovemu pomočniku se je lahko zahvalil, da se ga niso polastili in nad njim krvavo maščevali. Pretepli bi ga, utopili v žlici vode. »Ljudje božji! Saj smo vendar kulturni ljudje, čeprav živimo na daljnem Zapadu,« je pokroviteljsko povzel pobudo Abner. »Lahko, da je tale črni Džon tudi umetnik, ki kleše neko podobo. Ampak tudi umetnik je lahko kriminalec. Moral bi najprej vprašati vas, ali in kakšno umetnino hočete. Skratka: biti bi moral nekoliko bolj spreten čvekač. Tako pa se ti sam loti dela, takega dela, ki bi se ga noben trezen človek ne lotil!« * Množica se je voljno pomirila in odobravajoče prikimavala. Potem so se nekateri opogumili in pripovedovali obtežilrie izkušnje. »Motorko ima in je hotel spodrezati korenine naši tradiciji.« »S krampom in kladivom ruši našo samozadovoljnost.« »Vera, upanje, ljubezen? Zastareli pojmi! Smo za umetnost, starosvetnosti, za zgodovino in znanost!« Dok Mimek se je v hipu pojavil med njimi z zajetnim svežnjem natanko popisanih in poslikanih trezorskih dragocenosti. V razočaranje napeto pričakujočih tožnikov je ugotovil: »Nič ne manjka. Abner in šerif sta se mi že opravičila, da se na te zadevščine okoli umetnosti ne razumeta mnogo. Drugi pa se še manj. Račun za mojo izjavo bo kajpak masten in ga boste po stari navadi z veseljem plačali.« Sam vase se je škodoželjno smejal zaradi lahko prisluženega dohodka. Tudi šerif Stan in Džimi sta uvidela, da je najpametneje slediti ljudski modrosti, ki ugotavlja, da pametni raje molči in odneha. Toda farmer z bližnjega ranča se ni dal ugnati v mržnji nad Džonom, ko je le-ta planila na plan in se razplamtela. Prebrisano se je skril za osebo Nushi Pahleva, ki je omamljen zagrozil: »Od žeje naj pogine! Ne privoščim mu kaplje vode!« »Sami si bomo krojili svojo lepoto. Sami si bomo izbirali, kdo nam bo nudil potrebne usluge in storitve. Saj že imamo drugega, tale pa naj pobere šila in kopita.« Ajvosajtz se je podpisal pod pripravljeno listino. Zanesel se je na ljudi, ki so odobravali njegov nastop. Toda Frenka, Ričarda, Beti, Ani, Meri in vseh ostalih oseb z imenom in lastno odločnostjo in svojim prepričanjem kljub temu ni bilo, da bi se podpisali. Navzoči so bili le brezimni ljudje. Oče James si ni več upal predložiti računov, ki naj bi bili pričali za Džonovo koristolovstvo. Ostrmel je, ko mu je Džon molče pokazal svoje račune in izdatke. Tedaj je izza skalnega grebena nad kanjonom privršal strašen tornado. Zavrtel je v uničujoč vrtinec Jamesa in Abnerja, Ajvosajtza, Meri, Ričarda, Beti in vse ostale zmeglenele in zmaličene obraze. Z neznansko naglico se je oddaljil. Zatem je vsaki tornadski navadi navkljub le rahlo porosilo z blagodejnim dežjem, ki je shladil razgreto ozračje. * Ko se je Johan osvestil, so mu po licih polzele potne srage, med katere se je pomešala še neka slana vlaga iz oči, ki ji včasih pravijo tudi solze. Le počasi si je opomogel od strahu mučnih sanj in se olajšan oddahnil. Ko se je še pretipal po telesu in ugotovil, da se mu ni nič hudega pripetilo, ko je imel pred seboj še vedno svojo navadno samo-kolnico s krampom in lopato, se je vsaj na zunaj pomiril. Tistega sanjskega krika in vika bi se bil sicer moral tako ustrašiti, da bi pri priči zbežal s trdnim sklepom v srcu, da se semkaj nikoli več ne bo vrnil. Toda daljne, globoke korenine ne poganjajo le enoletne zeli. Vztrajajo tudi ob suši, čeprav bi ta še tako zavistno skušala uničiti zvesto rast vsake nove pomladi. * Lipš se je dobrohotno smehljal s svojega oltarnega prestola, ko se je Johan upehan in znojen zleknil predenj. »Zdaj vsaj veš, s kom imaš opravka: s temi najinimi jagnjeti, ovcami in koštruni. Kaj ti pomaga, če se ti po Evropi sprehajaš tako sprošče- no, kakor se oni po tejle svoji dolini in planini. Kaj ti pomaga, če si v Parizu, na Dunaju in ne vem kje še, kakor oni v tejle sosedni Žolči. In čeprav pojdeš na Kitajsko! Vidiš, in kaj je tvojih dvajset let šole, ko si se sam učil in vse tvoje izkušnje in vsa tvoja učena žlahta in ugledni znanci in prijatelji, ki jih vlačiš sem! Tukaj ti bodo tvojo revno pamet že posolili...« »Moj Lipš, saj te razumem, da se samo delaš škodoželjnega in mi na videz privoščiš te hude sanje ob belem dnevu in kakor na licu mesta, čeprav se je zdelo, da sva se znašla v prejšnjem stoletju daleč tam preko velike Luže. Zlahka si pa mogel tudi uvideti, da so ljudje ali bolj sodobno rečeno »občani« kdaj hudo samozavestni, pametni, zahtevni in samozadostni. Jakiji, Joziji, Mice in Jere pa le voljno in vdano molčijo, ker se zavedajo, da jih ima nek Johan še najbolj iskreno rad.« »No, no! Saj se razumeva, moj ljubi Johan, in tvoja prabica Mica, pa vsi tisti, ki se zanje zavzemaš, čeprav človeško rečeno tega še vredni niso. Vsi jim hočete dobro, a nihče ne ve prav, kaj ima pravo vrednost. Pojdi zdaj ven, na sonce. V gore naokoli, ki jih imaš rad, nemara še bolj ko ljudi, se oglej in videl boš, da so visoke kakor prej. Saj ne smem zatajiti, kako me imajo radi tile moji sosedje, ki mi zvesto odpirajo usta, da se z zvonovi oglašam. Toda to bi in tudi bo mogla narediti danes moja zvesta božja dekla elektrika. Človek s službo - kot ti - je pa le nekaj drugega in bolj odličnega. Pojdi zdaj in se spočij!« Johan je šel, spočiti pa se ni mogel. Meščanski, kamniti nagrobni spomini so ga zaposlili s svojimi zlatimi napisi. Za vsakim prebranim imenom na pokopališču je razpoznal bedno človeško skrivnost. Na pokopališkem smetišču, kamor odlagajo znake ljubezni, papirnate, steljne, plastične ove-nele oblike trajnih in celo večnih spominov, je Johan našel zavržen križ z nekega groba. Križa-nega gotovo ni izrezbaril kak znamenit oblikova-lec-umetnik. Toda Križani je bil dovolj zgovoren in privlačen, da se ga je Johan z veseljem usmilil. Zdelo se mu je, kakor da bi se mu bil Križani sam nastavil za plačilo in nagrado zavoljo malega velikega petka, ki ga je moral pravkar prestati. Vsem kruto resničnim sanjam navkljub je Johan zapuščal zagrenjeni raj v prijateljstvu in ljubezni s Križanim, ki ga je našel na pokopališkem smetišču. Koliko sta si imela povedati! Izprana, vendar še vedno lepo oblikovana in zgovorna podoba Križanega ni utihnila. Neštetokrat je že bila povedana in vselej na novo doživeta. Dobrota, zavrženost, poveličanje ... Johanu je šinil čez lice porogljiv nasmeh, kadarkoli se je ozrl na svojega križanega prijatelja. »Vsaj tebe mi menda nihče ne bo branil vzeti v zaščito, ko so te že tako očitno zavrgli. Naj kar veljam za tepca in kriminalca, če tebe rešujem in če mi ugajaš bolj kot tista krama znotraj pod streho.« Pobožen in hvaležen pogled Nanj, ki ga je našel, je Johana očistil madeža maščevalnosti, namenjene nekaterim hinavskim Zagornjanom. S spranih ustnic velikega Trpina je še vedno glasno zvenela nikoli preglašena beseda ljubezni: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Smrtna groza Križanega s smetišča ob pokopališču v Zagorni je zažarela v vstajenski zori. Iznakaženo obličje, v katerem je Johan srečal svojo podobo, se je presvetlilo s spokojnostjo neznane svetlobe. Le-ta je odsevala z gora, ki se skozi desetletja in stoletja pogovarjajo z neznanim Neznancem. Johan se spranemu Križanemu iz lesa ni nehal zahvaljevati, ker se mu je zaupal v varstvo. Obljubil mu je, da bo vsem bridkim izkušnjam navkljub oznanjal Njegovo ljubezen. In ta ne sme biti umetna, betonska in sladka, votla in brez hrbtenice, kakršni sta sohi - seveda samo sohi v Zagorni - Terezike in Kraljice. Jože Lodrant Čika Str a j in Strah pred zimo in bližajočimi se vojno-politič-nimi dogodki je marsikoga v večjih in manjših mestih nagnil k odločitvi, da se je umaknil kam na deželo ali, kakor je bila takrat na splošno v rabi fraza, »sklonio se na selo«. Bilo pa je seveda še mnogo več takih, ki se niso imeli kam zateči in so čakali na svojo usodo - kjerkoli že. Tako je poznega jesenskega popoldne prirož-ljala v Gornjo Dobrinjo malone že razklopotana staromodna kočija, v katero je bilo vpreženo ne preveč reprezentativno kljuse, na kozlu pa je poskušal elegantno »požirati« že prileten kočijaž, napravljen tako, da ni bil ne seljak ne poklicni »fijakerist«. Na samem sedežu kočije je pol sključen pol leže prebil večurno vožnjo starec, oblečen skoraj skrbno meščansko, in to »kom- pletno«: s klobukom na glavi, poškrobljenim ovratnikom in rožnato, že nekoliko obledelo kravato in, razume se, s poškrobljenimi manšetami. Z desnico se je krčevito opiral na s srebrom okovano palico in kdor je imel bistre oči, je mogel na telovniku opaziti zlato verižico, ki se je izgubljala v telovnikov žep prej ko ne k dragoceni, če že ne starožitno častitljivi zlati uri. Kočijaž je zapeljal naravnost k sodnikovim v njihovo avlijo, kjer so skoraj po patriarhalnem knežjem ceremonialu pomagali staremu gospodu vsi, od sodnika Pače, njegove žene, profesorice zore do služinčadi, da so čiko Strajina varno spravili s kočije in ga položili v prostrani sobi na že posebej pripravljeno in odgrnjeno posteljo. Že nekaj dni smo sicer vedeli, da se je k sodnikovim zatekel neki ugleden stric, star samec, šolan in imeniten, vse drugo pa naj bi menda ostalo skrito. Ne dolgo zatem pride k meni sodnikov sluga, ki so mu na kratko dejali čika Tihomir, z vestjo, da želi sodnik Pača govoriti z menoj in da naj se čimprej oglasim pri njem. Sodnikovi so me pričakali kar v njihovi prostrani avliji. Brez posebnega uvoda mi nato sodnik pove, da je stari gospod, ki sem ga verjetno že ob njegovem prihodu videl, njegov stric, nekoč znameniti srbski politik in advokat v Užicu, trenutno pa sploh najstarejši še živeči advokat v sedanji Srbiji. Sedaj je beden, osamljen in bete-žen. Zato me prosi, da bi prihajal vsak teden po enkrat k njemu, ker mu bo treba med drugim tudi puščati »vodo«, ki se mu že nekaj tednov nabira v prsni votlini. Čika Strajin, tako so dejali sodnikovemu stricu, je imel pri sebi kopico receptov svojih zdravnikov, pa tudi nekaj rentgenogramov in navodila raznih specialistov, vendar ob vsem tem »medicinskem pleonazmu« nikjer ni bilo prave diagnoze. Očitno je šlo za starostno izčrpanost, resno pa je že začelo pešati tudi njegovo srce. To so govorile tudi otekline na spodnjih udih in »voda« v prsni votlini. Prihajal sem k čiki Strajinu, kakor sva se s sodnikom Pačo domenila. Ždravniško delo sem pri njem sicer opravljal, kolikor je takrat sploh bilo možno, le da bolnik ni imel prave nege. Bolezen se je nekam vlekla in domači niso bili kdo ve kako pripravljeni v nedogled prenašati tegobe, ki jih je stričeva bolezen kar sproti prinašala in nalagala na njihova ramena. Veliko se s čiko Strajinom nisem mogel pomeniti. Starec je bil do mene etiketno par distance. Nemara sem se mu zdel v obledelih modrih de- lavskih hlačah, ki sem jih nosil še iz dni v melj-skem taborišču, in oguljenem suknjiču premalo imeniten zdravnik. Kdo neki pa je že kdaj videl takega doktorja in koliko naj bi zaleglo njegovo delo?! S takimi in podobnimi občutki sem se moral srečevati vse dotlej, dokler nisem spoznal vse tragike nekdanjega političnega silaka, premožnega advokata. Nekega dne, ko ga rodbini ni bilo več dosti mar in sem vstopil v njegovo sobo, skoraj ne bi bil mogel verjeti lastnim očem, ko sem videl, da sedi ob njem stara Grozda in mu daje v usta na star žepni nož nataknjene jabolčne rezine, pri tem pa ga »čisto po svoje« spodbuja, da bi jih čimprej pospravil; med drugim sem slišal, kako se je zadirala nad bolnikom - »ajd, stari, zini, ajd, gutaj nešto brže ...« Kdo je bila Grozda? Nekoč brhko mlado dekle in pri sodnikovih deklica za vse. Tudi Strajin se je nekoč oziral po njej, morda si je študentska prešernost kdaj pa kdaj celo kaj več zaželela, kdo ve?! Sedaj je tega že več desetletij - in stara Grozda je spet ob njem, da nudi zadnje usluge enemu svojih lažnih kavalirjev.... Čika Strajin je bil že na koncu, le od časa do časa je še zastokal. Pregledal sem ga še enkrat. Vse v njem je bilo izčrpano, nikjer znamenja, da bi se njegovo zdravstveno stanje še moglo količkaj izboljšati. Tisto megleno, vlažno zimsko dopoldne sem mu dal zadnjo injekcijo in kmalu zatem je izdihnil. Naslednjega jutra sem bil ob njegovem mrtvaškem odru. Zelo preprost je bil. Čiko Strajina so oblekli prav v tisto obleko in ga napravili prav tako, kakor sem ga videl jesenskega popoldneva, ko ga je fijakar pripeljal vsega izmučenega v Dobrinjo. In niti na njegov klobuk niso pozabili: globoko so mu ga posadili na glavo, da je segal malone prek uhljev, in da mu le ne bi zdrsel z glave, ga je nekdo s pisano vrvico trdno prevezal. Takega sem torej našel mrtvega advokata čisto samega, v prostorni, ledeno mrzli in popolnoma izpraznjeni sobani. Smrtno tišino okrog njega je v kratkih preslednik trgal čuden zven. Ko se ozrem proti stropu, opazim na njem veliko vlažno liso, s katere je kapljalo na tla tik ob Strajinovi glavi. Naposled prepoznam v poltemi ob mrličevem vznožju staro Grozdo, ki je tamkaj skoraj malomarno napol čepela. Tedaj mi skoraj hudomušno pomežikne in zamrmra: »Dobro se stari spase ... Da mu Bog dušu oprosti!« Eman Pertl PRIDE ČAS Pride čas, ko človek se vpraša; kdo prižiga ugaša svetle kresnice, kdo zlate resnice v temo zavite odnaša mimo cvetočih jasminov na otok bolečih spominov. NI ČAS Kjer stol rahlo majav je stal, stoji zdaj nov bahav. Toda vrata, kje so vrata zdaj, nekoč odprta na stežaj? In rožmarin in roženkravt? A zdaj ni čas, ko .za okras nosili venčke bi v laseh in v zimskih dneh s kraguljčki na saneh bi šli na vas. Lina Majer V Slovenski Benečiji pred štiridesetimi leti (Iz dnevnika duhovnika Cuffola - kaplana Martina Čedermaca) Za uvod naj navedem zapis pisatelja Franceta Bevka, avtorja znamenitega romana »Kaplan Martin Čedermac«, o pokojnem kaplanu Cuffo-lu, pa nam bodo Cuffolovi zapiski iz dnevnika še bolj živo pred očmi. Ko prebiramo njegov dnevnik, se človeku nehote utrnejo spomini in primerjave dogodkov, ki jih opisuje Bevk v svojem romanu. Ko so proti koncu leta (menda konec oktobra) 1959 listi prinesli notico, da je v čedad-ski bolnišnici umrl Anton Cuffolo, kaplan v La-zah pri Podbonescu v Beneški Sloveniji, piše Bevk, da se je ob tej novici boleče zdrznil: »Moj Martin Čedermac!«, in nadaljuje: »Številne strani te knjige (»Kaplan Martin Čedermac« - roman je izšel pod pisateljevim psevdonimom Pavle Sedmak leta 1938 pri Slovenski Matici v Ljubljani, torej v letu, ko je Cuffolo začel pisati svoj dnevnik) so opisovale Cuffolovo notranjo podobo boja za svoj in svojih rojakov materinski jezik. Predolgo sem se pripravljal, da ga po mnogih letih zopet enkrat obiščem. Ni me čakal. Odšel je v svojem sedemdesetem letu, zdaj leži pri cerkvi svoje majhne duhovnije. Tedaj, ko sem nabiral gradivo, da opišem boj beneških Slovencev za svoj jezik, sem nekajkrat obiskal kraje in ljudi ob Nadiži. Največkrat, najmanj trikrat' sem se oglasil pri kaplanu Cuffolu (italijanska oblika za Kofol). Priporočil mi ga je bil njegov vzornik in učitelj Ivan Trinko, pri katerem sem se večkrat oglasil v Vidmu. Pot me je vodila skozi Čedad, mimo Sv. Kvirina in skozi Št. Peter Slovenov do Lipe, a od ondod na desni breg Nadiže in v Laze na položnem pobočju. Srečaval sem preproste ljudi, ki so me ponižno pozdravljali: »Bon giorno!« Na moj slovenski pozdrav se je vsakdo najprej zdrznil, se zavzel, nato so mu zasijale oči: »Vi ste Slovenec? Od Gorice, kaj?« Kakor da ne verjame, da bi mestno oblečen človek mogel biti Slovenec, če ni od Gorice. Cuffolo me je vsakikrat prijazno sprejel. Bilo mi je nerodno zaradi njegovega gostoljubja, zakaj male beneške duhovnije so zelo revne, glavne dohodke poberejo župniki. Saj mi o tem ni govo- ril, a bilo je tako na dlani, da sem lahko opazil. Zanimale so naju druge stvari. Njegove vnanje podobe se po tolikih letih komaj spominjam. Bil bi v zadregi, če bi ga hotel opisati. Ni bil podoben slokemu, že osivelemu Martinu Čedermacu v knjigi. Toda Čedermacova notranja podoba je bila večji del njegova. Gledal me je z mirnimi, razumnimi očmi in že po prvih besedah doumel, s čim mi kot pisatelju lahko postreže. In ker je bil v središču boja za pravice slovenskega jezika v cerkvi, je to storil s srčno zavzetostjo. Obzirno, a vendar brez strahu mi je govoril o svojih stanovskih tovariših, o njihovem deležu v tistem boju za in proti. A najdragocenejša so mi bila njegova osebna doživetja z žigom srčne prizadetosti. Zaradi tega sem se pri pisanju največ opiral nanj in na njegovo okolico. Domačinom ni bilo težko uganiti, da sem opisal njegovo duhov-nijo in njegovo delovno sobo. On je doživel, da so mu ponujali denar, če odstopi od svojega trdnega stališča. On je bil, ki je v temni noči nesel slovenske katekizme v neko samotno cerkev, da bi jih rešil pred zaplenitvijo. Dalje: njega so vaščani opozorili, da ga iščejo fašisti, in je nato sredi noči v temi pobegnil skozi samote v Videm pred nadškofa, s katerim se je zapletel v razburljiv razgovor. Ko je knjiga izšla in našla močan odmev tudi v Beneški Sloveniji, so najožji znanci kazali nanj kot na model za kaplana Čedermaca. Nekoliko jih je begala le različna vnanja podoba in starost, ki se nista ujemali. Nikoli nisem izvedel, kakšna je bila njegova sodba o tej zgodbi, ki ji je on dal hrbtenico s svojim pripovedovanjem. Pozneje sva se namreč le še enkrat srečala v Gorici, a to je bilo menda pred izidom knjige. Vedno težje razmere mi niso pustile, da bi se sprehajal po Beneški Sloveniji. S Cuffolom sva si včasih le po znancih pošiljala pozdrave. Toda v mislih sem večkrat vasoval pri njem. Najbolj živo nekoč v jeseni leta štiriinštiridesete-ga, med osvobodilnim bojem. Bilo je sredi sovražnikove ofenzive, ko smo se ustavili v neki samotni hiši na Otlici pri Trnovskem gozdu. Kljub trdim bojem niso bile pretrgane vse kurirske poti; nekega dne je prišla kaj obilna pošta. Eno pismo - iz Beneške Slovenije - je bilo naslovljeno name, kot na pisatelja »Kaplana Martina Čedermaca«. Velika pola črtanega papirja je bila s krepko pisavo popisana na treh straneh. Nobeno pismo, ki sem ga kdaj prejel v življenju, me ni tako prevzelo kot to. Bral sem ga Ena izmed redkih fotografij Antona Cuffola, ki ga je Bevk upodobil kot kaplana Martina Čeder-maca. med drdranjem strojnic in pokanjem tankovskih topičev, ki je odmevalo od Predmeje. Pismo je bilo kot en sam krik, porojen iz srčne bolečine. Črke so vpile in prosile, izražale upanje, »da bo Osvobodilna fronta napela vse sile za rešitev beneških Slovencev pred neizbežnim poginom«. O tem sem nekoč že obširneje pisal. Ne bom se ponavljal. Pod pismo se ni nihče podpisal. Kdo bi bil v tistih dneh tvegal svoj podpis pod tako pismo? Na koncu je stalo le: »Več Čedermacev.« A za vrsticami pisma, ki so izražale strah in bolečino vseh rodoljubov Beneške Slovenije, sem že tedaj slutil obraz Antona Cuffola. Ni bilo priložnosti, da bi mi sam to potrdil, a sem še danes prepričan o tem. To ali ono, kar sem zgoraj povedal, je bilo že znano. Ne bi se vračal k temu, če bi ne imel za svojo dolžnost, da povem, kdo je bil Anton Cuf-folo. Tistim, ki so me kaj izpraševali o nastanku »Kaplana Martina Čedermaca«, sem zamolčal njegovo ime. Že tako je dovolj pretrpel od fašistov, po vojni pa so ga napadali šovinisti. In vendar ni storil nič drugega, kot da je ljubil svoj materinski jezik in ga branil pred nasiljem. Siromašna beneška zemlja in njeni ljudje se ga s hvaležnostjo spominjajo. In tudi jaz sem mu v zahvalo in v znamenju hvaležnosti napisal te vrstice.« (Delo, 1. novembra 1959). Tako pisatelj Bevk o svojem kaplanu Martinu Čedermacu - Antonu Cuffolu, zdaj pa naj nam spregovori še Anton Cuffolo sam iz svojega dnevnika. Cuffolov tipkani rokopis ima naslov »MOJ DNEVNIK z važnimi dogodki od leta 1938 do leta 1946«. V uvodu pravi, da njegov dnevnik še ni za javnost, ker bi v tistem času še utegnil škodovati osebam, ki jih v njem imenuje, more pa biti koristen v prihodnosti, ko bodo morda obrekovali Benečijo, da je prespala usodne čase. Potem nadaljuje: »V njem je zabeleženo le, kar sem osebno videl iz svojega okna ali slišal od zanesljivih oseb - torej vse resnično. Ni literarno delo, ker nisem nikoli študiral svojega jezika: to mi je bilo prepovedano. Je le gradivo za bolj veščega in sposobnega rodoljuba, ki naj bi dnevniku dal slovstveno obliko in ga uredil bolj prikupno...« Iz dnevnika za leto 1938 in 1939 povzemamo le nekatere značilne odlomke. Da se ohrani spomin na dogodke v Benečiji v dobi zadnje vojne, bom dnevno sproti zapisoval, kar bom videl in slišal doma v okolici, da bodo potomci vedeli, kako je bilo v nadiški dolini, ko se je odločala usoda Benečije. 26. januarja 1938 Aurora boreale - severni sij Sinoči ob 9. uri je bilo vse nebo od Ivanca prek Mije do Matajurja strašno, temno ognjeno, kot če bi za hribi od Kobarida do Platišč vse gorelo. Po vsej dolini alarm. Iz Mersina, Erbeča in drugih vasi se sliši zvonenje in se vidijo luči, ki se pomikajo proti vrhu. V Mersini mislijo, da gore planinske koče za Matajurjem, Erbecanji, da gori Robedišče, Log in vse vasi kobariškega kota, v dolini pa smo mislili, da gorijo Črni vrh, Vogel in drugi sosednji hribi. To peklensko strašilo se je od trenutka do trenutka spreminjalo, zdaj pa zdaj se ti je zdelo, da vidiš ognjene pošasti, ki so postajale čedalje večje in strašnejše. Ljudi se je polastil preplah; prestrašene žene in otroci se zbirajo v gruče in molijo. Tu pa tam sem slišal tudi moške, ki so se pogovarjali: »Sodni dan bo; svet gori! Ali niste videli že prejšnji večer, kako so zvezde padale z neba, kakor bi jih kdo tresel na zemljo.« Nekateri pogumnejši fantje so tekli na več kakor 800 metrov visoko Kragujnico, od koder se vidi do Prestreljenika in do Triglava. Hitro so pritekli nazaj pravit, da v kobaridskem kotu ni nič, da pa je za Kaninom in Rombonom pa do Triglava vse v plamenih. Najbrž gore vse vasi od Pontebe do Jesenic; pogled s Kragujnice je grozljiv. No, ljudje so se naposled le nekoliko pomirili, češ da je vse to daleč od njih, vendar ni šel nihče spat; povsod so molili ali ugibali, kaj bi to utegnilo biti. Šele okoli enajstih ponoči, ko je ognjena prikazen polagoma izginjala, so se ljudje vrnili v svoje domove in nekateri so šli mirno spat. Danes so se ljudje že navsezgodaj zbirali na vasi in se razgovarjali o sinočnji prikazni. Stari očanci so mlajšim razlagali, da so v starih časih, kadar je luna vzhajala vsa rdeča, ko so se »utri-njale zvezde«, ko je bilo nebo rdeče, potem vedno sledile »velike štrafinge božje«; vojske, revolucije, ujme, lakota, neznane in prečudne bolezni itd. Ob tretji uri popoldne se je oglasil radio in zvedeli smo, da je bila sinoči več ali manj vsa Evropa v strahu in da je bila sinočnja prikazen čisto naravni pojav, »fenomen«, ki se imenuje Nedelja 6. marca 1938 »Adunata« Od »Vsemogočnega« v Rimu je bil poslan v Benečijo najzaupnejši ducejev svetovalec, inšpektor fašizma De Francischi, rektor rimske univerze. Miličniki so hodili že tri dni prej opozarjat, da mora vse staro in mlado priti ob 4. uri popoldne v Podbonesec poslušat tako visokega dosto- Prizor iz Kami je - Čarnjelka gre v mesto Čedad ob Nadiži »aurora boreale« ali slovensko »polarni sij«, ki so ga videli zadnjikrat pred kakšnimi 70 leti. Ves dan sem moral to razlagati preprostim ljudem, da so se pomirili. janstvenika, ki bo prišel v ducejevem imenu. Seveda smo vsi šli, saj nam pod takim pritiskom ni kazalo nič drugega. Na trgu je bilo vse v zastavah: okrašen oder, ballila, piccole italiane, avangardisti, la disperata, milicija in čisto zadaj preprosti ljudje. Jaz in tovariši smo bili na vratih neke gostilne, da smo se lahko pokazali ali prikrili kakor osebe v poniževalnem položaju. Prišli so avtomobili in vsa uniformirana snoparska nadlega je začela klepati: »Duče, duče, duče, duče!« Vaščani so le mirno poslušali. Nekateri robati gorjani niti klobuka niso sneli z glave; nato jih je spomnila šele krepka miličnikova klofuta. Celo govorniku se je zdela čudna ta nenavadna mlač-nost in je zato skušal navdušiti poslušalce z naštevanjem dobrot, s katerimi je Mussolini osrečil ta »košček Italije, ki mu je najbolj pri srcu«, ker je italianissima, in še bolj jo bo osrečil s tem, da jo bo prej ali slej prišel osebno obiskat. Snoparji so spet močno zaploskali in vzklikali: Duče, duče, duče. »Vogliamo il duce!« (Hočemo dučeja!). De Francischi pa se je čudil, da domače ljudstvo ni prav nič ploskalo in ne vzklikalo. Komaj je nehal govoriti, so se ljudje molče razšli na svoje domove, dučejeva desna roka pa je ostala sama med črnosrajčniki. Na gostilniškem oknu sem do zadnjega opazoval vse dogajanje. Ducejev odposlanec je stopil v avto resnega obraza. 6 Koledar W) 81 Središče mesta Vidma (Udine) z Gradom 4. aprila 1938 »Očenaš« zopet na prefekturi Fašisti so spet začeli živčno vojno proti slovenskim duhovnikom, ker molijo v cerkvi slovenski očenaš. Povsod jih zasledujejo, natančno poizvedujejo, kaj so rekli, kaj pridigali, kako so molili itn. Kaj pa hočejo sedaj? Dne 25. marca je bil vikar iz Kosce po karabi-njerjih pozvan na videmsko prefekturo. Sam pre-fekt ga je nahrulil, ker je med pridigo vpletal tudi slovenske stavke, češ da ga bodo verniki bolje razumeli. Očital mu je, da se je celo tako spozabil, da je v cerkvi molil očenaš v slovenskem jeziku. Vikar se je skušal zagovarjati, da to dela zaradi ljudi, ki ne razumejo in ne znajo moliti latinsko. Prefekt mu je odgovoril, da to njega nič ne briga, ali razumejo ali ne razumejo, in mu zagrozil, da ga bo poslal v konfinacijo, če bodo prišle ponovne ovadbe, da pridiga in moli slovensko. Danes je bilo pri videmskem nadškofu odposlanstvo treh duhovnikov, od katerih je bil eden Furlan, da so ga opozorili na novo fašistično ofenzivo in da poizve, kaj nameravajo s to novo ofenzivo, saj so vendar že vse dosegli, kar so hoteli glede jezika v cerkvi. Prevzvišeni je izjavil, da nima nič proti temu, da pridigajo in molijo v slovenskem jeziku, da pa bi bilo vse njegovo posredovanje pri oblasteh neuspešno, ker je glede uporabe slovenskega jezika v cerkvi prišla prepoved naravnost od duceja. 25. marca 1938 Vikarija v Črnem vrhu Italijanska vlada je priznala samo tri fare v Benečiji: Sv. Peter, Sv. Lenart in Dreka, ki jih je podedovala od Avstrije; vse druge duhovnije so bile navadne ekspoziture ali kaplanije, popolnoma odvisne od treh župnikov - tako do danes. Tega ni nikjer drugje v Italiji. Samo tem trem župnikom izplačuje vlada malenkostno kongruo, kaplani pa morajo beračiti po hišah za vsakdanji živež. Vlada noče priznati slovenskih duhovnikov, da ji ni treba plačevati kongrue. Vendar je bil kot prvi primer danes Črni vrh povzdignjen v vikarijo (neodvisno) in vikar je - Lah! 15. aprila 1938 Preiskava? Med zaupniki OVRE (italijanska fašistična politična policija) se šepeta, da bodo pri meni izvršili strogo hišno preiskavo, češ da imam vse polno slovenskih knjig, ki jih skrivaj dajem ljudem, da mi prihajajo, in da odpošiljam sumljiva pisma po »kurirjih« itd. Seveda! Zaradi knjig, največ mi jih bodo zaplenili - saj jih je toliko, da mi jih ni mogoče skriti - če je pa kaj takega, iz česar bi si mogli delati račune proti meni, je stalno zunaj nevarnosti. No, vendar bi mi napravili preveliko reklamo, ki bi mi škodovala. Tudi tokrat sem se domislil zvijače. Znanemu zaupniku OVRE, ki pa ni vedel, da vem za njegov posel, sem na vprašanje, zakaj ne hodim na sprehode, da bi se naužil dobrega zraka, namesto da se tiščim zmerom le doma odgovoril: »Vidiš pobič! Tebi zaupam, vendar glej, da nikomur ne poveš: od dneva do dneva, od ure do ure pričakujem preiskavo in zato ne grem iz hiše, ker hočem sodelovati pri preiskavi in na lastne oči videti, kako se bo policiji povesil nos po preiskavi!« In preiskave ni bilo. V kmečki kuhinji v Slovenski Benečiji Sobota, 28. maja 1938 princ Umberto v Podbonescu Princ Umberto je na povratku iz Gorice čez Kobarid obiskal tudi Podbonesec. Nisem ga šel gledat. Bilo je le malo radovednežev. 24. junija 1938 V Landarski jami V Landarski jami je bil shod sv. Ivana. Odkar so odpravljeni stari običaji, pride na ta shod vsako leto manj ljudi. V jami so nekatere stvari nekoliko popravili z vsoto, ki jo je dala vlada -zato marmornata plošča v zahvalo Mussoliniju. Ob prvi priložnosti bo zletela - pod »Čelo«. Torek, 20. septembra 1938 Mussolini v Podbonescu Danes ob petih in pol popoldne se je peljal skozi Podbonesec Mussolini. Prišel je iz Trsta, kjer je glasno kričal o zmagovitem fašizmu in o prepiru med Hitlerjem in Češko zaradi spora za Sudete. Češkoslovaško je imenoval zaničljivo »salsiccia« - klobasa. V Gorici je močno zaropotal proti Slovencem in Goričanom namignil na razširitev zaledja. Ob dveh popoldne smo se na znamenje z zvonovi vsi morali zbrati v Podbonescu. Vse so nas razpostavili na določena mesta ob cesti, kjer smo morali čakati do pol šestih - vsak na svojem mestu, vedno eden za drugim kontrolirani od karabinjerjev, miličnikov in policistov. Posrečilo se mi je, da sem se izmuznil in polagoma prišel do vogala neke gostilne, od koder bi mogel vse Vaška cesta v Karniji Anton Cuffolo ob štiridesetletnici mašništva videti, ne da bi drugi mogli mene gledati. Polagoma so se izmuznili iz vrste ob cesti še trije drugi znanci, s katerimi sem se zabaval z dovtipi na račun pričakovanega duceja. Hiše vzdolž ceste so bile vse na novo prebeljene, povsod so vihrale zastave in na mnogih krajih so bili postavljeni slavoloki. Napeto pričakovanje je trajalo že tako dolgo, da so se ga mnogi naveličali, zlasti prisi-ljenci, kakršen sem bil jaz, da bi se najrajši odpovedali sreči, da bi videli duceja, in se izmuznili domov, če bi bilo to mogoče, a kaj ko si še za opravek telesne potrebe moral prositi karabinjer-ja za dovoljenje. No, hvala Bogu, ob petih in pol se je zaslišal iznad Stupce močan strel, kateremu so se oglasili, kakor na ukaz, vsi zvonovi doline. Pozor! Duce je tu! Podesta je nervozen pritekel do mene in me vabil, da bi šel z drugimi duhovniki na prostor, ki je bil določen za oblasti in odlične osebe. Saj je vseeno, če kar tukaj počakamo, sem mu odgovoril, saj nismo bili uradno povabljeni! Privozila je dolga vrsta avtomobilov, ki je na začetku vasi zmanjšala hitrost in vozila zelo počasi. Ljudje so ploskali in z očmi iskali duceja. Duce, čokate postave, zagorelega obraza, debe-loglav, se je vzdignil s svojega sedeža v avtomobilu, stegnil roko v rimski pozdrav in se oziral naokrog, kot bi nekoga iskal. Peljal se je mimo vzklikajočih predstavnikov oblasti in se za minuto ustavil šele, ko je prišel do duhovnikov; šele zdaj se je nekoliko izraziteje nasmehnil. Šele tokrat so duhovniki, ki niso stegnili roke v fašistični pozdrav, sneli klobuke. »Grazie!« jih je nagovoril duce, nato pa vprašal: »Kje je podesta?« Ko je podesta pritekel bliže, ga je vprašal: »Come va il comune?« - »Moralmente bene, ma...« - »Ho capito, ho capito!« je odgovoril duce in se peljal dalje, držeč stegnjeno roko, kakor marmornati kip in kot bi hotel reči: »Kaj meni mar!« Med nepretrganimi vzkliki duce, duce se je Mussolini peljal skozi Podbonesec in nato so avtomobili s spremstvom sfrčali proti Šempetru. V drugem avtomobilu so bili nemški generali in v naslednjih fašistični gerarki (dostojanstveniki, oblastniki). Zanimivo je bilo gledati vtis prisotnih po Mus-solinijevem odhodu. Nekatere ženice in učiteljice so si brisale solze veselja, da so mogle vsaj viseti »največjega« moža na svetu. Podesta se ni mogel zahvaliti svoji prisotnosti duha, ker je z enim »ma« povedal duceju, da je tu mizerija. Možje pa so komentirali: »Sem mislil, kdove kakšen da je! Saj je res navaden človek - saj je črn kakor Sicilijanec; saj je videti kot kakšen pijanec; saj se ni splačalo, da smo prišli semkaj in tako dolgo čakali, da smo videli moža, ki živi v Rimu, molze naše krave,« itd. Kaplan Čedermac V »Slovencu«, ki sem ga kupil v Čedadu, sem bral oceno novega psihološkega romana »Kaplan Čedermac«, ki ga je spisal neki Pavle Sedmak in ga je izdala kot svoje najboljše letošnje delo Slovenska Matica v Ljubljani. V »Kaplanu Če-dermacu« je Sedmak mojstrsko opisal preganjanje in trpljenje slovenskih duhovnikov videmske nadškofije v letih 1933/1934 in naslednjih zaradi slovenskega jezika v cerkvi. Dolgo sem si prizadeval, da bi ga dobil v roke, in končno se mi je posrečilo dobiti ga po prijateljih skozi Avstrijo čez Trbiž. Ko sem ga prebral, mi ni bilo težko spoznati, da se pod psevdonimom Pavle Sedmak skriva moj znani prijatelj in pisatelj France Bevk, ki se je v času preganjanja znal tako spretno gibati po naših vaseh, da nihče ni niti dvomil, da bi bil tujec. Že tako je mogel neposredno zabeležiti podatke, ki so mu bili potrebni za roman. Da je on, mi potrjuje tudi to, da je vpraševal po tukajšnjih priimkih. Da je izbral za kaplana priimek Čedermac, je najbrž naslednji povod: ko sva ravno sedela pri skromnem kosilu, je vstopil v obednico neki mutec iz sosednje vasi, ki mi je skušal s kretnjami rok, nog itd. nekaj povedati s takim navdušenjem, da se je Bevk glasno smejal. Povedal sem mu da se mutec imenuje A. Čedermac iz O. Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni preti- rano, je le gola resnica, in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana. »Kaplan Čedermac« je historični psihološki roman in prepričan sem, da ne bo zbudil pri slovenskem narodu le zanimanja za zapuščene Slovence v Benečiji, marveč da bo tudi bolj škodoval fašistični Italiji, kot je svoj čas škodovala Avstriji knjiga Silvia Pellica »Le mie prigioni« (Moje ječe). 4. januar 1939 Narodne pesmi na kvesturi Že več dni orožniki prihajajo v vas in stikajo po hišah. Kaj iščejo? Ljudje, če le morejo, se me izogibajo. Brez dvoma se že spet nekaj kuha proti meni! 7. januarja 1939 Včeraj sta prišla dva orožnika v hišo in mi sporočila, da se moram jutri ob deveti uri zglasiti na kvesturi v Vidmu. Vprašal sem ju, zakaj se moram zglasiti, a sta mi odgovorila, da ne vesta. Izpraševal sem svojo vest, a nisem našel nobene pregrehe. Kaj pa bo sedaj? Sklenil sem, da bom šel šele čez dva dni, pa naj se zgodi, kar hoče! 9. januarja 1939 Točno ob deveti uri sem se znašel na kvesturi, a so mi rekli, naj počakam, ker še ni bilo kvestor-ja. Do desete ure se ni nihče zmenil zame; ob deseti uri sem prosil stražnika, naj me spet najavi. Ko se je vrnil iz sobe, mi je rekel, naj potrpim, češ da je kvestor zaposlen. Ob enajstih me je nestrpnost že premagala in sem prosil stražnika, naj opozori kvestorja, da čakam že dve uri. Ko je vstopil stražnik noter, sem skozi napol priprta vrata videl kvestorja, ki je imel cigareto v ustih in je mirno bral časopis. Ko se je stražnik vrnil iz sobe, mi je rekel, naj še malo počakam. Ob pol dvanajstih me je popolnoma minila vsaka potrpežljivost. »Pojdite in povejte kvestorju,« sem rekel stražniku, »naj me ali takoj sprejme, ali pa pojdem takoj na vlak in se vrnem domov.« -»Naj vstopi!« se je zadri nad stražnikom. Vstopil sem in pozdravil: »Buon giorno, signor questo- re!« A ta odurni možakar z zabuhlim obrazom in temne polti mi ni nič odgovoril, niti pogledal me ni. Vzel je zaboj kart in jih jezno pregledoval. Bil sem v zadregi, ker mi ni ukazal, naj se usedem, pa sem se kar brez dovoljenja usedel na stol in mirno čakal, kdaj bo začelo grmeti. Po dolgem, četrturnem pregledovanju je vendar prelomil molk: »Kako se imenujete?« - »Saj sem vam že tolikokrat povedal, da me gotovo poznate, in jaz ne spreminjam imena.« »Tukaj je velik »kartolar« (seznam) ovadb na vaš račun.« »To že vem in tudi vem, da so vse te ovadbe brez podlage.« »Zdaj ste vpeljali nov način propagande za Jugoslavijo: zbirate otroke v svoji hiši, da po radiu poslušajo narodne pesmi (canti patriotici) iz Ljubljane, in kako se navdušujejo za Jugoslavijo.« »Prosim, gospod kvestor, tudi ta ovadba je popolnoma brez vsake podlage, neresnična je. A tudi če bi to delal, bi ne prelomil nobenega zakona, ker narodne pesmi niso patriotične pesmi, marveč ljudske pesmi, folklorne pesmi, domače pesmi in nimajo nobene politične vsebine.« »Vendar niso to italijanske pesmi, marveč slovenske, vi in otroci pa ste Italijani.« »Italijanski podaniki slovenskega jezika.« »Tiho! Vi ste protifašist in zato protiitalijan, vedite, da smo imeli že preveč potrpljenja z vami in da je skrajni čas, da prekinemo vašo protifašistično in protiitalijansko propagando.« »Gospod kvestor, jaz sem že kakor domač tukaj na kvesturi tako osebno, kakor po ovadbah drugih, o katerih pravite, da jih je poln »kartolar«. Doslej mi niste mogli še nikoli dokazati, da bi se pregrešil v tem, kar mi očitate, sicer bi res že davno prekinili mojo propagando. Vaši informatorji (obveščevalci, vohljači) vas vodijo za nos, mene pa šikanirajo. Glejte: ovadili so me, da zbiram otroke, da poslušajo »narodne pesmi« iz Ljubljane, v resnici pa otrok nisem nikoli zbiral v svoji hiši s takimi nameni, zlati v zadnjih časih ne, ker je moj radijski sprejemnik že tri mesece pokvarjen, da ga niti sam ne morem poslušati, in ga tudi zato nisem dal v popravilo, da bi me vaši brezvestni informatorji pustili pri miru. Saj se niti toliko niso potrudili, da bi s svojim prisluškovanjem ugotovili, ali imam sploh še radio in če dejansko dela. Gospod kvestor, po vaši krivdi sem že zamudil opoldanski vlak, vi pa imate na razpolago avto. Pojdite z menoj v Laze in se sami prepričajte, da je moj radijski sprejemnik pok- varjen in boste tako sami spoznali podlost vaših informatorjev.« Kvestor je bil v zadregi, jaz sam pa tudi, ker sem se bal, da bo sprejel moj predlog, zakaj radijski sprejemnik je bil v redu. »No! Ne!« Pogledal me je, rekel bi, da skoraj na pol prijazno, in je dejal: »Žal, ne morem, sem preveč zaposlen; lahko boste šli z vlakom ob pol petih. To vam pa rečem: ako bodo še dalje prihajale ovadbe o vaši protinarodni dejavnosti, se bomo morali naposled odločiti za to, kar vam je bilo že ponovno omenjeno in zagroženo: za konfina-cijo!« »Gospod kvestor, ovadbe vam bodo prihajale še v bodoče in jim boste verjeli, ker se ne boste hoteli prepričati o njihovi resničnosti. Vaši plačani informatorji, morajo pač pokazati, da ne stoje križem rok! Buon giorno!« Moja hladnokrvnost in odločnost v odgovorih je razorožila kvestorja, vendar nisem bil mirnega srca, dokler nisem prišel domov. Kaj bi bilo, če bi me kvestor z avtom prehitel, hotel pregledati moj radijski sprejemnik in bi po vasi povpraševal otroke? Ko sem prišel domov, sem takoj zamenjal dobro »volvo« z drugo, prežgano, in radijski sprejemnik, ki je deloval, sem spravil na varno. 10. januarja 1939 Zvedel sem, da je občinski politični tajnik tukajšnjega fascia sklical zaupnike, da so skupaj razpravljali o meni in o zgoraj omenjeni ovadbi. Začudili so se, kako sem se mogel izmuzniti iz te zagate in so sklenili, da ne bodo odnehali in me bodo zasledovali in vohunili za mano, dokler se me ne bodo znebili. To mi je povedal eden izmed nezaupljivih zaupnikov in me opozoril, naj bom skrajno previden in naj pazim. Cuffolov dnevnik bi bil vreden celotne objave, da bi nam bila še popolnejša podoba tega čudovitega človeka in duhovnika in ob njem duhovno zasužnjenega ljudstva v Beneški Sloveniji. Boj za pravice beneških Slovencev se je nadaljeval tudi po končani drugi svetovni vojni. Ko je apostolski sedež imenoval Alfreda Battistija za novega vi-demskega nadškofa, so mu beneški duhovniki 13. februarja 1973 poslali spomenico, v kateri so mu prikazali verski in gospodarsko-socialni položaj v Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja ne časti ter dela krivico sami naravi... Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo... Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost. S tem ne rušimo zakonov ne reda ne miru ne tujih pravic; ne delamo škode nikomur in ne ustvarjamo nikakršnih nevarnosti. Ti torej, mladi prijatelj, lepo skrbi, da naš jezik ne bo zaničevan in teptan; vžigaj ljubezen do njega med preprostim ljudstvom, da si bo pomagalo vsaj z njegovo pomočjo do one relativne omike in blaginje, do katerih ne more priti drugače ... (Tako je pisal pokojni Ivan Trinko leta 1903 v Vidmu.) Beneški Sloveniji. V spomenici so postavili tudi zahtevo, naj potrdi rabo slovenskega jezika v bogoslužju, in dobra tri leta zatem - 25. marca 1976 - je videmski nadškof podpisal odlok o uporabi slovenščine v bogoslužju. Duhovnik Cuf-folo tega ni doživel, saj je bil že več kot petnajst let v grobu, s svojim vztrajnim bojem in tveganjem pa je ostal svetal zgled drugim duhovnikom, ki so ta boj nadaljevali. Jože Dolenc Koroški Slovenci zdaj - in kako naprej? Trenutni položaj koroških Slovencev na prvi površni pogled ni spodbuden. Sedmojulijska zakonodaja iz leta 1976 je uradno likvidirala dve tretjini slovenske Koroške. Ostali so le še delčki velikovškega in celovškega okraja (Podjuna in spodnji ter srednji Rož z delom Gur); beljaški (zgornji Rož ter spodnja Zilja) in šmohorski okraj (srednja Zilja) sta »uradno« nemška. V primerjavi z veljavnostnim območjem zakona o dvojezičnih krajevnih napisih iz leta 1972, ki je vsaj še upošteval celotno naselitveno območje, so naše ozemlje še bolj skrčili, da seveda ne govorimo o poslabšanju v primerjavi z zakonom o obveznem dvojezičnem šolstvu iz leta 1945. Sedmojulijski zakon o narodnih skupnostih iz leta 1976 (sklenile so ga vse tri avstrijske parlamentarne stranke SPÖ, ÖVP, FPÖ in bi naj bil dokončna ureditev člena 7 Državne pogodbe, toda po priznanju kanclerja Kreiskega pomeni »minimalno rešitev«) sta oba edina zakonita zastopnika koroških Slovencev, Narodni svet koroških Slovencev (NSKS, predsednik dr. Matevž Grilc) in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO, predsednik dr. Franci Zwitter) odklonila povsem upravičeno, ker nasprotuje tako črki kot duhu člena 7 Državne pogodbe od 15. maja 1955 in s tem avstrijski ustavi, osnovnemu naravnemu pravu in ker sploh ne upošteva osnovnih življenjskih zahtev koroških Slovencev. Ta zakon je bil sklenjen proti izrecni volji koroških Slovencev, potem ko je vlada maja 1976 samovoljno prekinila razmeroma uspešne pogovore o »pragmatični rešitvi« koroškega problema (pogovori so potekali v t. i. Kontaktnem komiteju). Priznanje tega zakona bi pomenilo odpoved lastnim pravicam, pomenilo bi, da bi mi, Slovenci, priznali in sopodpisali lastno smrtno obsodbo (v obliki statističnega, nekrvavega genocida). Iz tega izvira tudi odklonilno stališče koroških Slovencev do t. i. manjšinskih sosvetov, v katere so skušale z vsemi sredstvi zvabiti slovensko skupnost avstrijske stranke. V to umazano igro se je vključila še KPÖ (komunistična partija), ki je v posebnem razglasu po zavitih poteh skušala Slovence spraviti do tega, da bi le v tej ali drugačni obliki videli tudi pozitivne strani tega zakona. Znana je želja KPÖ (ta stranka je leta 1948 po sporu med Stalinom in Titovo Jugoslavijo izključila vse zavedne slovenske člane), da bi sodelovali Slovenci v t. i. manjšinskih sosvetih, če že drugače ne, vsaj ob primernem protestu v začetku sodelovanja. Sedmojulijska zakonodaja je krasen primer, kako najmanjši v neki skupini diktira. FPÖ (svobodnjaška stranka, nemškonacionalna, trenutni predsednik Friedrich Peter je bil SS-ovski častnik) se je sama upravičeno bahala s tem, da so se njene zamisli v največji meri uresničile. ÖVP (ljudska stranka, po lastnih izjavah krščansko-demokratska) se je čedalje bolj pridruževala ozkim naziranjem FPÖ in Heimatdiensta (Kärntner Heimatdienst, pred plebiscitom leta 1920 se je celo sam imenoval tudi Koroški domovinski urad), njeno razmerje do Slovencev je zlasti na Koroškem skrajno negativno. In ker odločajo o ravnanju s Slovenci v Avstriji koroški dejavniki, čeprav je manjšinsko vprašanje po izjavah politikov vseh strank zvezna zadeva, imajo tudi pri socialistih glavno besedo brambovci »rumeno-rdeče-bele koroške svobode in nedeljenosti« z deželnim gladarjem Leopoldom Wagnerjem na čelu. Pri njih je postal glavno vodilo politični oportunizem, ki ga je zelo ostro obsodil dolgoletni poslevodeči predsednik Deželnega šolskega sveta za Koroško in sedanji predsednik deželnega zbora, socialist Josef Guttenbrunner. Ideale krščanstva pri OVP in socializma ter napredka pri SPO je zagrnilo z mastno rjavo prstjo hlastanje po naklonjenosti volilcev. SPO bi rada obdržala absolutno večino v koroškem deželnem zboru (20 od 36 poslancev), OVP bi rada postala močnejša (12; FPO 4). Obe veliki stranki se dobro zavedata, kaj dolgujeta »koroškemu vzdušju«; zaradi tega vsaj ob sedanjem razvoju v doglednem času ni pričakovati bistvenega izboljšanja v odnosih do Slovencev. 40 let po Hitlerjevem vdoru je položaj v Av-strji, zlasti pa še na Koroškem tak, da se lahko v javnosti šopirijo stari nacisti ter njihovi mlajši in mladi nasledniki; tisti pa, ki so se bojevali proti nacizmu in pomagali izbojevati svobodo Avstriji, predvsem slovenski partizani, ki so se bojevali v sklopu NOV (edini organizirani vojaški upor in odpor proti hitleriji na ozemlju Avstrije), so deležni zdaj kakih odlikovanj in počastitev (da pač šega ne izumrje in da lahko svetu nekaj pokažejo), večinoma pa zasmehovanj, sramotenj, blatenj, podtikovanj, žalitev in groženj ob spremljavi orkestra državnega aparata. Marsikdo se bo vprašal, zakaj se Slovenci ne trudimo bolj za zavezništvo v vrstah nemškogo-vorečega prebivalstva. Večkrat slišimo, da je v Italiji to povsem drugače. Nova Italija je sad protifašističnega boja in je morala zaradi Musso-linija plačati visok davek. Tega Avstriji zaradi Avstrijca Hitlerja ni bilo treba, kajti veljala je uradno (in še danes velja) za prvo žrtev nacizma. V Italiji so protifašistične sile močen politični dejavnik, tam lahko spravijo na cesto tisoče in tisoče protifašističnih demonstrantov. Naposled je v Italiji politična polarizacija veliko bolj izrazita kot v Avstriji. V zvezi z manjšinskim, predvsem koroškim vprašanjem je bilo ustanovljenih več Solidarnostnih komitejev (npr. Celovec, Dunaj, Salzburg), ki pa so zaradi notranjih političnih trenj zašli v težave. Klico težav je treba vsekakor iskati v organizacijsko-prestižnih ozadjih. Iskati in prido- bivati bo treba še naprej poštene zaveznike med nemškogovorečo večino, kljub pritiskom in težavam. Družbeno in narodno politično važna dogodka nas čakata v letih 1979 in 1980, najprej občinske volitve, naslednje leto pa deželnozborske. Leta 1975 je poleg SPO, OVP, FPO, KPO in neke »perutninarske stranke« nastopila tudi samostojna slovenska lista KEL (Koroška enotna lista). Glavni kandidat je bil dr. Pavel Apovnik. Dosegla je 6103 glasove (sploh največji slovenski uspeh po letu 1945), postala s tem četrta skupina v deželi, a bilo je kljub temu približno 1500 glasov premalo za dosego samostojnega poslanca v deželnem zboru. Več vzrokov je treba videti, da ni bilo zaželenega uspeha. Doba priprav je bila prekratka, ni uspelo dobiti na listo kakega vidnega predstavnika nemškogovoreče večine, precejšen del Slovencev pa je »tradicionalno« volil SPO, manj OVP in KPO. Ne smemo tudi prezreti pritiska, ki se je složno zlil na KEL. Za leto 1980 bo treba resnih in temeljitih priprav, da bi le dosegli zaželeni uspeh. Tak politični uspeh bi gotovo pomenil važno prelomnico v našem življenju. V deželnem zboru bi imeli človeka, ki ne bi bil vezan na ozka navodila večinskih strank. Zaradi stroge klubske discipline mora glasovati vsakdo tako, kakor sklene poprej frakcija, tudi proti lastni vesti. Časovno bolj za petami so občinske volitve. Po letu 1945 so Slovenci vedno nastopali s samostojnimi listami in dosegli zdaj boljše uspehe, zdaj pa so morali pogoltniti bridkost poraza. Leta 1973 je bilo izvoljenih na 19 samostojnih listah v 19 občinah (Djekše, Dobrla vas, Galicija, Globasni-ca, Pliberk, Suha, Škocijan, Železna Kapla, Žita-ra vas v velikovškem, Bistrica v Rožu, Borovlje, Hodiše, Kotmara vas, Škofiče, Šmarjete v Rožu v celovškem, Bekštanj, Rožek, Šentjakob v Rožu v beljaškem okraju) skupno 40 odbornikov. Na visokih Djekšah je bil izvoljen po 40 letih spet slovenski občinski odbornik (Filip Warasch, osrednji tajnik NSKS). Poleg tega so bili izvoljeni zavedni Slovenci v vrstah SPO, predvsem v Železni Kapli, Selah in Bilčovsu; v zadnjih dveh občinah sta postala zavedna Slovenca tudi župana, v Selah Herman Velik, ki je avgusta 1976 mnogo prezgodaj umrl in zapustil veliko vrzel, v Bilčovsu pa Hanzej Ogris, pd. Miklavž, podpredsednik ZSO in v letih 1970-75 socialistični dežel-nozborski poslanec. V Železni Kapli je tudi edini Slovenec, izvoljen na listi KPO. Od leta 1973 so vsi odborniki, izvoljeni na samostojnih sloven- skih listah, združeni v Klubu slovenskih občinskih odbornikov (KSOO). Prav v zvezi z občinskimi volitvami bo treba napeti vse sile, da bomo obdržali, kar smo si pribojevali, in po možnosti tudi povečali število slovenskih odbornikov in takih, ki so Slovencem naklonjeni. Toda po volitvah 1973 so socialisti v Pliberku raje oddali svoje glasove članu ÔVP kot pa da bi s pomočjo močne slovenske frakcije (sedem odbornikov) izvolili za župana svojega kandidata. Taka je pač strankarska disciplina in taktika. Taka pa je tudi resnica. V začetku sem omenil, da površni pogled ni spodbuden. Po eni strani se germanizacija nadaljuje, ponekod skokovito. Seveda ni tako nasilna kot nekdaj. A pritiski so ostali. Na sporedu je vrsta političnih procesov proti koroškim Slovencem. Proti takim, ki so dodajali napise in z nočnimi akcijami protestirali proti zatiranju koroških Slovencev ter proti prekrškom zoper Državno pogodbo, zlasti člena 7. Proti selskim fantom, ki so 14. novembra 1976, na dan ugotavljanja manjšine (»štetje posebne vrste«), ugrabili skrinjico z oddanimi glasovnicami. Proti tistim, ki so demonstrirali avgusta 1976 v Škocijanu proti neonacistični prireditvi. Proti tistim, ki so se septembra 1977 v Pliberku uprli protizakoniti odstranitvi dvojezične table, ki so jo na privatnem zemljišču postavili slovenski mladinci. Čedalje očitnejši pritisk državnih oblasti in načrtna krimi-nalizacija slovenskega vprašanja pa tudi dokazujeta, da se Slovenci, zlasti mladina, prebujajo in se ne zadovoljujejo več z drobtinami, ki padajo z mastno obloženih večinskih miz. Glavni vzrok naraščajoči samozavesti slovenske mladine in s tem celotne narodne skupnosti je treba iskati v Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, ki jo je Avstrija morala dati na podlagi člena 7 Državne pogodbe. Z zlatimi črkami bo ostalo zapisano v naši zgodovini ime njenega prvega ravnatelja dr. Joška Tischlerja, očeta Slovenske gimnazije, ki je vodil to ustanovo v prvem desetletju, od 1957 do 1967. Do konca 1977 je bil ravnatelj dr. Pavle Zablatnik, od 1. 1. 1978 naprej pa dr. Reginald Vospernik. Vprašanje gimnazije in morebitne razširitve mreže srednjih šol (potrebna bi bila vsaj ena šola trgovsko-gospodarske smeri) je samo del šolskega vprašanja. Najbolj nas žuli osnovno šolstvo. Trenutna ureditev iz leta 1959 je posmeh vsaki pravični rešitvi in v vseh točkah nasprotuje členu 7 Državne pogodbe. V zvezi z avstrijsko manjšinsko zakonodajo je treba še pribiti, da je doslej vsaka nova ureditev naš položaj poslabšala, z namenom, da bi nas končno likvidirali. (Nekaj podobnega, samo še hujšega, se dogaja z našimi makedonskimi brati v Bolgariji, s katero nastopa Avstrija redno z ramo ob rami, kadar v mednarodnih forumih razpravljajo o manjšinskem vprašanj") Tudi vprašanje predšolskega pouka in otroških vrtcev je docela odprto. Edini dvojezični otroški vrtec imajo v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu slovenske šolske sestre, ki vodijo tudi strokovno srednjo šolo za ženske poklice. V Celovcu deluje društvo Naš otrok, ki skrbi za predšolsko vzgojo slovenskih otrok in ki namerava ustanoviti slovenski otroški vrtec. Nikakor seveda ne smemo prezreti gospodarskega vprašanja, ki smo ga v preteklosti veliko preveč zanemarjali. Južna Koroška sodi med gospodarsko najbolj zaostale predele v Avstriji. Zaradi svoje gospodarske šibkosti in odvisnosti moramo Slovenci plačevati grozoten davek. Gospodarsko vprašanje je eden najvažnejših ključev do boljše prihodnosti koroških Slovencev. Nekaj korakov je bilo že narejenih, na žalost ne vedno posrečenih, deloma celo v našo škodo. V okviru tega tesno odmerjenega prostora mi nikakor ni uspelo, da bi podal količkaj zadovoljiv pregled o našem položaju. Bogatega in plodnega kulturno-prosvetnega ustvarjanja se nisem dotaknil, ker sem se osredotočil bolj na politično plat. Upam pa, da je postalo jasno vsaj to, da »naša Koroška« nikakor ni zadeva sladkobnih čustvenih izlivov, da ni samo »zibelka slovenstva«, temveč prostor, v katerem skušajo nemško-šovini-stične in neonacistične sile uresničiti svoje sanje o velikem nemštvu in se vsaj delno oddolžiti za posledice poraza 1945. Koroški Slovenci se tega trdno zavedamo. Vidimo tudi, da smo sami preslabi, čeprav je vedno prva vera vase. Zavezništva in pomoči iščemo predvsem v SR Sloveniji in v SFR Jugoslaviji, državi matičnega naroda. Z močno pomočjo SFR Jugoslavije je prodrlo naše vprašanje daleč v mednarodno javnost in pred mednarodne forume. Smo živ, čeprav nekoliko - morda celo zelo -bolan ud slovenskega naroda, in živ ud hočemo ostati. To smo dokazali že v najhujših časih in to bomo tudi dokazali, pa naj pride, kar hoče priti. Zavedamo pa se tudi, da prede našim slovenskim bratom na avstrijskem Štajerskem še mnogo slabša. O njih bo treba bolj resno razmišljati, tu in tam. (Napisano aprila 1978) Jože VVakounig Spomini, jubileji in dogodki Anton Janežič (Ob 150-letnici rojstva) V mohorskem koledarju za leto 1970 smo se ga v posebnem članku spomnili ob stoletnici njegove smrti (umrl je leta 1869) ob 150-letnici njegovega rojstva pa mu je pripravilo posebno počastitev Društvo slovenskih pisateljev ob sodelovanju Slovenskega prosvetnega društva »Rož« v Šentjakobu v Rožu. Nedelja 2. aprila 1978 je bila v Šentjakobu v Rožu posvečena njegovemu spominu. Dopoldne so mu v lopi šentjakobske cerkve ob kratkem kulturnem programu odkrili spominsko ploščo. Anton Janežič je bil vzor slovenskega kulturnega delavca in eden največjih Slovencev v minulem stoletju. Nanj smo skoraj po krivici pozabili, pozabili tudi na njegov veliki pomen za slovenski jezik, književnost in kulturo sploh. Saj njegovo delovanje ni bilo pomembno le za Koroško, marveč za celotno slovensko ozemlje. Lahko bi rekli o njem, da je bil v težavnih okoliščinah, v katerih je deloval, najuspešnejši slovstveni organizator preteklega stoletja. Položil je temelje uspešnemu pouku slovenskega jezika in slovstva v srednjih šolah ter zdravemu razvoju slovenskega jezika sploh. Ob Slovenskem glasniku je združil tedaj mlade in nadarjene pisatelje in pesnike: Simona Jenka, Frana Erjavca, Valentina Zamika, Ivana Tuška in Vac-lava Brila, predvsem pa vse tri dolenjske velikane: Levstika, Stritarja in Jurčiča. Mnoge od teh je pritegnil tudi k sodelovanju pri Mohorjevi družbi. Tako ima mohorska povest, tako koledarska kakor večerniška, svoje začetke v nekaterih najboljših delih tedanjega časa, zlasti v Jurčičevih in Erjavčevih. Janežičevo burno, delavno bogato, a kratko življenje je na spominski plošči zajeto v besedah: Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slovstvo in Mohorjevo družbo. »Kar sta v Ljubljani s Kranjsko Čbelico storila Matija Čop in France Prešeren za razvoj slovenske umetne poezije, to je storil Anton Janežič v Celovcu s Slovensko Bčelo in Slovenskim glasnikom za razvoj slovenske posvetne proze. Slovenci smo bili tedaj med evropskimi kulturnimi narodi zamudniki; nekateri pravijo celo, da nismo zgodovinski narod. No - če je zgodovina fevdalno nasilje in imperializem, tedaj je res nimamo; in ni nam treba biti žal zaradi tega. Zato pa imamo kmečke prednike, ki so se nasilju fevdalizma upirali, zato imamo šentjakobsko Gradišče pri Miklovih, zato imamo najveličastnejšo zmago naših zelenih gozdov nad najgrozovitejšim nasiljem vseh časov, nad Hitlerjevim nacizmom... Z Ivanom Cankarjem se Slovenci šele postavimo v isto vrsto, kjer so Norvežani in Francozi - z našo moderno. Ali bi brez Antona Janežiča imeli Ivana Cankarja? Kdaj bi ga imeli? - Brez Antona Janežiča, ki je v Glasniku s Franom Levstikom in Francem Cegnar-jem zmagovito izbojeval bitko za upravičenost literarne in družbene kritike, z odločno, vendar spravno besedo proti Koseskemu in okostenelim Bleiweisovim Novicam v Ljubljani? Brez Popotovanja iz Litije do Čateža, brez Martina Krpana, brez Tilke in Jeprškega učitelja? In bi imeli Ketteja, Murna in Župančiča - brez Jenko- Anton Janežič vih Obrazov? Kdaj bi jih imeli? Ali pa Prežiha? Bile so potrebne Janežičeve mohorjevke in Zofka Kvedrova. V nobeni rasti ni skokov, najmanj v kulturni rasti kakega naroda. Tako pa so imeli mladi pesniki in pisatelji iz vseh krajev tedanje Slovenije v Celovcu, v Janežičevi Bčeli in njegovem Glasniku domače ognjišče z blagim mentorjem in skrbnim mecenom: Levstik, Jenko, Erjavec, Mencinger, Jurčič, Stritar in mladi Gregorčič in še mnogi drugi. Kdo je vendar ta Anton Janežič? Kakšen človek je to? - Nekaj čez dvajset let ima komaj, pa opravlja toliko poslov hkrati? Delo v odboru celovškega Slovenskega društva, brezplačni pouk slovenščine v več razredih gimnazije in pri celovških uradnikih, mentorstvo višjegimnazijcem za njihov list Slavija, nižjegimnazij-cem pa Daničico, sestavljanje slovarja, urejanje Slovenske Bčele, prevajanje Deželnega zakonika, priprave za izpite na univerzi, priprave za ustanovitev Društva sv. Mohorja... In ko je na vrhu svoje ustvarjalnosti -star trideset let - poslušajmo, kako odgovarja konservativnemu, popadljivemu fajmoštru Hicingerju v Ljubljani, ki mu Levstikova kritika nikakor noče v glavo: »Ali bi se ne dalo gospoda Hicingerja besede, ki jih je po svetu poslal zoper Glasnika, oberniti z enako pravico tudi proti Novicam? Toda Bog nas obvari enacega obrekovanja! Rajši mi krivico trpimo in se v prihodnje še bolj potrudimo, naše obrekovavce na laž postaviti. Če pa bo uhajalo naše pisanje na krivo pot, hvaležni mu bomo, če nam kdo s pošteno besedo pokaže, kaj ni prav in zakaj ni prav. Poboljšali se bomo, ako nas prepriča, da naša in naših sodelavcev pisarija služi našemu narodu res na sramoto in kvar...« Odkod, vprašam, tolikšna samokritičnost, tolikšna spravnost v Janežičevih nazorih? - Od nikoder drugod kakor iz njegove čiste misli, iz njegovega blagega srca. Iz resnične izobrazbe, ki mu ni služila ne za brezobzirno pridobitno komolčarstvo ne za dosego osebne slave. O tej Janežičevi srčni kulturi tedaj razmišljamo danes in tu, kajti naš zoženi slovenski prostor pod koroškim soncem terja od nas vseh resnične izobrazbe, terja resničnih, nesebičnih, širokosrčnih publicistov in javnih delavcev, da nas pred Janežičevim spominom ne bo treba biti sram...« (Iz govora ob odkritju spominske plošče) Popoldne je bil v farni dvorani posvet o delu in življenju Antona Janežiča. V kratkih predavanjih so ljubljanski slavisti osvetlili široko področje Janežičeve dejavnosti, iz katere se kažejo njegove zasluge za razvoj slovenskega jezika, slovstva in slovenske kulture sploh v prejšnjem stoletju. Spominska slovesnost se je po teh predavanjih nadaljevala z akademijo, pri kateri so brali besedila iz Janežičevih literarnih glasil, nastopili so domači pevski zbor pod vodstvom Lojka Milosavljeviča, oktet Donit iz Sodražice pod vodstvom A. Lovrenčiča, dijaki slovenske gimnazije iz Celovca in najstarejši član Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, devetdesetletni Anton Gabrijel iz Janežičevega rojstnega kraja Leš pri Šentjakobu, ki je bral svoje pesmi. Spominska slovesnost, ki ni bila samo nekakšna zunanja manifestacija, marveč kulturna prireditev, ki je Janežičevo delo na novo osvetlila in mu dala polno priznanje, je bila zaključena v večernih urah z uprizoritvijo igre »Miklova Zala« v Špicarjevi dramatizaciji in v režiji domačega župnika Stickerja. Sedemdesetletnica slovenske prosvetne zveze na Koroškem Za slovesnostjo ob odkritju spominske plošče velikemu kulturnemu delavcu Antonu Janežiču so naši koroški rojaki imeli drugo pomembno slovesnost: proslavo 70-letnice Slovenske prosvetne zveze v Celovcu -16. aprila 1978. Pod streho celovškega Mestnega gledališča se je zbralo izredno mnogo ljudi, med njimi številni častni gosti z jugoslovanskim veleposlanikom na Dunaju Novakom Pribičevičem na čelu, zastopniki avstrijskih in jugoslovanskih oblasti, predstavniki kulturnih in prosvetnih organizacij ter ustanov koroških Slovencev, Slovencev iz matične domovine, iz obmejnih občin in zamejstva. »Ljubezen v srcu, ponos v zavesti, radost v očeh! Tako smo se zbrali na današnji slavnosti v počastitev 70-letnice Slovenske prosvetne zveze. Vsak je prinesel iz svojega kraja gorečo plamenico: slovensko ljubezen do naše krvi, naše materinščine, naše slovenske kulture. Vsak je pustil svojo vsakdanjost na delovnem mestu in se okrepil s ponosom za današnji skupni narodni praznik. Vsak si je prihranil v požrtvovalnih pripravah in spodbujajočih pričakovanjih šopek radosti, da z njo olepša današnje slavje sredi Celovca. Naša skupna ljubezen do slovenske kulture, naš upravičeni ponos na skupne dosežke, naša svetla radost, naj nas tesneje strnejo v skupno srečo! Naj poka- žejo sosedu in svetu našo avtohtonost v koroški deželi, naj izpričajo kulturno samobitnost mestu Celovcu, koroški deželi in avstrijski državi. Naša slovenska narodna zavest je globoka človečanska zavest! - je svobodi, pravici in napredku odprta kulturna zavest...« S temi vznesenimi besedami je začel svoj slavnostni govor predsednik Slovenske prosvetne zveze Valentin Polanšek, ravnatelj osnovne šole v hribovskem slovenskem kraju Obirskem nad Železno Kaplo, znan, uveljavljen slovenski pesnik, in v njem prikazal najznačilnejša obdobja te osrednje kulturno-prosvetne organizacije. Dne 12. januarja 1908 je imela takratna Slovenska krščanska socialna zveza za Koroško ustanovni občni zbor in je vanjo takoj vstopilo 12 izobraževalnih društev. Leta 1910 je bilo na Koroškem 134.920 Slovencev - uradno nemško štetje jih je priznalo le 82.212. Polanšek ironično pripominja, da je šestdeset let pred tem, leta 1850, obiskal Celovec mladi cesar Franc Jožef in takrat so mu uradno povedali, da je tretjina celovških prebivalcev slovenska. Leta 1911 je predhodnica Slovenske prosvetne zveze združevala že 34 društev. Samo v Celovcu je bilo pred prvo svetovno vojni 32 različnih slovenskih organizacij, od Mohorjeve družbe in Osrednje organizacije za vnovčevanje živine in pospeševanje živinoreje do Abstinentskega društva, Slovenskega delavskega društva, prvega koroškega tamburaškega društva Bisernica, Telovadnega odseka in Zveze slovenskih koroških županov. Na občnem zboru leta 1913 se je zbralo v Celovcu nad 200 delegatov iz vseh krajev Koroške. Po prvi svetovni vojni in usodnem plebiscitu so kljub raznarodovalnim, političnim, nacionalnim in socialnim pritiskom izpostavljenim Slovencem prosvetna društva na koroškem podeželju spet zaživela. Prvi povojni občni zbor 2. marca 1922 je pokazal nezlomljivo voljo Slovencev do samostojnega kulturnega življenja, čeprav v teh povojnih letih ni bilo slovenske prireditve, ki je ne bi motili z uradnim nasiljem ali z napadi narodnih odpadnikov in drugih nestrpnežev. Franc Aichholzer je ustanovil slovenski časopis »Koroški Slovenec«; tiskali so ga dunajski Čehi, ker ga v Celovcu nihče ni hotel. Po vrnitvi iz nacističnih taborišč je isti Aichholzer leta 1952 začel skupaj s slovenskimi koroškimi učitelji izdajati šolski list »Mladi rod«, ki je eden najbolje urejeva-nih slovenskih mladinskih listov sploh in še danes razveseljuje k dvojezičnemu pouku prijavljene slovenske šolarje na Koroškem. Leta 1934 se je ta osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo; njen prvi predsednik je bil Vinko Poljanec, ki je bil po prihodu nacistov na oblast ena izmed njihovih prvih žrtev. Obdobje nacizma - od 1938 do 1945 - spada v najtemnejše obdobje slovenske koroške zgodovine. Z matičnimi Slovenci vred so nas obsodili na smrt. Nacisti so izselili 300 slovenskih koroških družin v Nemčijo, pregnali ali pozaprli so 50 slovenskih duhovnikov in drugih narodno zavednih izobražencev in le preobrat na frontah je preprečil množično izselitev 50.000 koroških Slovencev v Ukrajino. Po razsulu nadutega rajha in zmagi zaveznikov je v maju 1945 Slovenska prosvetna zveza ponovno zaživela; leto dni zatem je že priredila prvo kulturno manifestacijo koroških Slovencev - dan slovenskih izseljencev. Leta 1947, meseca aprila, je odšlo 99 pevcev Slov. prosv. zveze na prvo povojno turnejo po Jugoslaviji. V poletju istega leta je uradno zahtevala na Dunaju, da je v Celovcu treba ustanoviti slovensko gimnazijo in učiteljišče. Junija 1947 so prvič uprizorili Cankarjevo dramo Hlapec Jernej in Sket-Žižkovo Miklovo Zalo, zbori Slovenske prosvetne zveze pa so to leto prvič nastopili tudi v celovškem mestnem gledališču. Leta 1948 je prišlo do prvih znamenj razhajanja med koroškimi Slovenci, kar je naposled pripeljalo do cepitve organizirane slovenske kulturne dejavnosti. Ob svojem zlatem jubileju leta 1958 je SPZ ustanovila »Drabosnjakovo priznanje«, s katerim odlikujejo najbolj požrtvovalne in delovne kulturno-prosvetne delavce. Takrat so se koroški Slovenci borili za obstoj dvojezičnega šolstva, ki so ga deželne oblasti leta 1948 še zagovarjale, deset let pozneje pa ga je pod pritiskom nacistov deželni glavar Wedenig ukinil, kar je za vse koroške Slovence hud udarec. Svoj govor ob sedemdesetletnici Slovenske prosvetne zveze je končal s pomenljivimi in spodbudnimi besedami: »Samo ena slovenska kultura je, tako kot je samo en France Prešeren, ki je pred več kot 130 leti v nazadnjaških kraljevskocesarskih razmerah vžigal svojim sodobnikom kulturno zavest, »ki smo zato se zbrali, ker v srcu dobro mislimo«. Samo en Oton Župančič je, ki je v strašnih dneh zadnje svetovne vojne prižgal plamenico slovenske vere in zapisal: »... ne izpustim iz srca Korotana.« In ob današnji sedemdesetletnici SPZ smo se zbrali koroški Slovenci, da ne izpustimo iz srca Korotana... Koroška dežela, skupna dežela obeh narodov, Slovencev in Nemcev, naj bi si štela v čast, da jo opevamo v dveh jezikih. Kulturni svet ne pozna večinske in manjšinske kulture, marveč pozna samo kulturo, ki je last vsega človeštva in je odlika svobode, napredka in človečanstva!« Bridka spominska slovesnost Ko se že v zapiskih nekaterih spominov in jubilejev mudimo pri naših rojakih na Koroškem, ne moremo mimo bridke slovesnosti, ki je bila 22. aprila na Dunaju ob 35-letnici obglavljenja trinajstih Slovencev iz Sel pri Borovljah in nekaterih bližnjih krajev. V cerkvi Svetega Duha je daroval spominsko mašo duhovnik Ivan Olip iz Sel, sam potomec in sorodnik selskih žrtev - njegovega deda so nacisti ustrelili tik pred osvoboditvijo. Med mašo je pel pevski zbor iz Sel. Mašnik je v pridigi dejal: »Danes smo prišli na Dunaj, da bi se v globokem spoštovanju spomnili tistih 13 žrtev, ki so pred 35 leti dali za svobodo najdragocenejše, kar so imeli - svoje življenje. Položili so dar življenja na oltar. Obglavljeni so bili veliki značajneži, možje in žene s plemenitim in hrabrim značajem... Bili so zvesti svojemu prepričanju. Svojo značajnost so pokazali prav v zadnjih dneh svojega življenja, pred smrtno obsodbo in obglavljenjem, ko so jih na vse načine trpinčili in mučili... Obglavljeni so ljubili svobodo in narod v prepričanju, da nasilje in vojska nista opravičljiva. Uprli so se nečloveškemu Hitlerjevemu režimu iz ljubezni do svobode in do teptanega naroda. Uprli so se iz prepričanja, da po božjem pravu noben narod nima pravice povzdigovati se nad druge narode, jih tlačiti in teptati... Obglavljeni so bili verni ljudje. Globoka vera, prežeta z upanjem na svobodo in z ljubeznijo do naroda, jim je bila luč v najtemnejših urah življenja. Veliko izseljenih Korošcev, ki so se po grozotah vojske srečno vrnili domov, je reklo: ,Ce bi vere ne imeli, bi obupali!' Obglavljeni so bili kot verni kristjani prepričani, da smrt ni zadnja postaja človekovega potovanja, da je ljubezen močnejša kot smrt in da nam smrt odpira vrata do večjih in neminljivih dobrin...« Po maši so šli udeleženci spominske slovesnosti v stavbo prvega dunajskega kazenskega sodišča, kjer je v pritličju majhen spominski prostor žrtvam nacizma, ki so jih nacistični rablji usmrtili v tej hiši. Na plošči, ki pokriva skoraj celo steno, so vklesana imena žrtev. Pliberški oktet je zapel žalostinko, avstrijski državni predsednik dr. Kirchschlager, zastopnika obeh osrednjih slovenskih organizacij na Koroškem, zastopniki selskih in kapelskih žrtev, jugoslovanski veleposlanik na Dunaju Novak Pribičevič in drugi so položili vence. Zatem je bila kratka spominska slovesnost v bližnjem Domu Alberta Schweitzerja, na kateri so govorili predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc, predsednik Zveze slovenskih organizacij dr. Franci Zvvitter in predsednik avstrijske republike dr. Rudolf Kirchschlager. Ta je v spoštljivem spominskem govoru dejal, da selske in kapelske žrtve niso bile »brez časti«, kakor je bilo rečeno v njihovi obsodbi, temveč, da so te žrtve »vredne častnega spomina naše republike«. Ob spominu na te žrtve je predsednik moral priznati: »Zavedam se, da ni bilo izpolnjenih veliko upov, ki jih je slovenska narodna skupnost na Koroškem pričakovala po vojni od svoje republike.« Predsednik dr. Kirchschlager je s temi besedami vrnil ugled obglavljenim, kar je kakih štiristo udeležencev sprejelo z močnim odobravanjem, priznal pa je hkrati, da avstrijska vlada ni izpolnila in ne izpolnjuje svojega dolga do tistih koroških Slovencev, ki so se borili proti nacizmu, ki so bili žrtve njegovega nasilja in so se na strani poštenih Avstrijcev borili tudi za svobodno Avstrijo. Z njegovim priznanjem in z njegovo slovesno izjavo, da so od njega po imenu naštete žrtve »vredne častnega spomina naše republike«, je hkrati priznal čast in ugled vsemu odporniškemu gibanju koroških Slovencev za časa nacističnega nasilja. Avstrijska vlada naj bi se tega zavedala ne samo ob takih spominskih slovesnostih, marveč tudi tedaj, ko sedanji dediči nacizma kratijo pravice slovenskega koroškega ljudstva. Po spominski slovesnosti se je predsednik dr. Kirchschlager še dolgo pogovarjal s Selani, saj je sam želel, da bi rad spoznal sorodnike obglavljenih, ki so mu jih tudi predstavili, in z zastopniki obeh osrednjih slovenskih organizacij. Pozabljeni jubilej Lani je obhajal sedemdesetletnico svojega plodnega življenja duhovnik, pisatelj in prevajalec dr. Ferdinand Kolednik. Kot velik dolgoletni prijatelj Mohorjeve družbe zasluži, da se ga spomnimo ob tem jubileju, na katerega lahko gleda s ponosom, saj ima za seboj bogato žetev svojega dela. Jubilant se je rodil 24. aprila 1907 v Mariboru. Kot duhovnik je deloval v raznih krajih, nekaj let tudi v Dalmaciji. Med vojno je moral preskusiti surovost gestapovskih zaporov. Od leta 1948 do leta 1953, ko se je vrnil v Podgorje na Koroškem, je živel in deloval v Ameriki. V Podgorju je v nekaj letih ob pomoči dobrih ljudi in z lastno iznajdljivostjo posta- vil dom za ostarele duhovnike Domus Cristi, kjer najdejo prijazno zatočišče ne le upokojeni duhovniki, marveč tudi številni Kolednikovi znanci in prijatelji. Ferdinand Kolednik si je pridobil neminljive zasluge kot prevajalec slovenskih leposlovnih del v tuje jezike. Edinstven dosežek na prevajalskem področju je Jurčičeva povest »Jurij Kozjak, slovenski janičar«. Izšla je leta 1864 pri Mohorjevi družbi v Celovcu, danes je tako rekoč že poznana po Kolednikovi zaslugi po vsem svetu, saj je prevedena v več kakor petdesetih jezikih. Jurij Kozjak« je bil preveden v vse evropske jezike, zraven tega pa še v kitajščino, japonščino, vietnamšči-no, v abesinščino, arabščino, armenščino, bengalščino, v sirijski in indijski jezik in celo v afriški jezik kinyar-vardu, ki ga govore v državi Ruanda Urundi (bivši belgijski Kongo). Povest je doživela celo štiri izdaje v francoščini in tri v italijanščini, na Portugalskem jo bero kot obvezno šolsko čtivo. Francoski in angleški prevod - v oba jezika ju je prevedel Kolednik sam - sta bila najboljša posredovalca za vstop Jurčiča v množico drugih literatur, tudi takih, ki se je v njih nemara prvič oglasil odmev slovenskega slovstva. Tudi to pridobivanje prevajalcev je sad prizadevanj in posredovanj dr. Kolednika. Sam je »Jurija Kozjaka« prevedel tudi v hrvaščino, nemščino in latinščino. Ob Jurčičevem »Juriju Kozjaku« pa se ni ustavilo Kolednikovo prevajalsko delo. Prevedel je še njegov roman »Deseti brat« in povest »Sosedov sin«, več Finžgarjevih povesti, med njimi v nemščino »Deklo Ančko« in »Strice«, »Tale naš Jaka«, »Na petelina« (tudi v francoščino), Finžgar-jev roman »Pod svobodnim soncem«, ki je izšel tudi v francoščini pod naslovom »Iztok sous le soleil de la liberté« s predgovorom in kratkim pisateljevim življenjepisom. Kolednika je za njegovo prevajalsko delo ob šestde-setletnici Društvo slovenskih književnih prevajalcev izvolilo za svojega častnega člana. V letih, ko je živel v Kanadi, ga je tamkajšnje pisateljsko društvo kot doslej edinega Jugoslovana sprejelo med svoje člane. Francoska akademija pa ga je že pred 40 leti odlikovala z zlato kolajno, med dopisne člane ga je izvolila tudi rimska akademija Tiburina. Prizadevnemu prevajalcu in prijatelju Mohorjeve družbe želimo še vrsto zdravih in srečnih let! Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kvedrove (22. april 1878 -21. november 1926) Ivan Cankar, ki je bil njen prijatelj, jo je označil za »prvo zaresno slovensko pisateljico, ki je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela, kar je videla sama. in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi...« Morebiti prav zato, ker je kot pisateljica hodila svoja pota in je hotela povedati to, kar je videla in čutila sama, njenim sodobnikom ni bilo všeč in zato tudi njenega dela niso hoteli pravično ocenjevati. In vendar je bilo njeno življenje tesno povezano z nekim obdobjem naše preteklosti, naše zgodovine, z obdobjem naših narodnih, gospodarskih, kulturnih, ozkih političnih in drugih razmer. Morda je bila za svoj čas in za svoja zgodnja leta preveč razgledana po vseh razmerah, socialnih in družbenih vprašanjih, ki jih je v svojih člankih, povestih, črticah, romanih in dramah razkrivala. Tako je stoletnica njenega rojstva priložnost za nov kritičen pregled in vrednotenje njenega dela, kar so in še bodo opravili poklicni ocenjevalci. Pisateljica Zofka Kveder se je rodila 22. aprila 1878 v Ljubljani, v ljudsko šolo pa je hodila v Novi vasi na Blokah, vmes je živela s starši v Ložu, v Dragi nad Loškim potokom in v Loškem potoku, od koder je prišla v Ljubljano na meščansko šolo pri uršulinkah. Po končani meščanski šoli je službovala pri geometrskem uradu v Kočevju, nato v odvetniški pisarni dr. Šušterši-ča. Želja po znanju jo je gnala v svet; najprej v Trst, potem v Švico, kjer je v Ziirichu in Bernu obiskovala univerzitetna predavanja in si ob njih širila obzorje. V začetku leta 1900 je prišla v Prago, kjer je hitro našla stik s številnimi predstavnicami ženskega gibanja, s pisateljicami in pisatelji, uredniki revij in z drugimi kulturnimi delavci. V Pragi je prebila šest let, tukaj je po letih pomanjkanja in nezadovoljstva dobila vse, kar je potrebovala za ustvarjalno delo, predvsem mir, zaslužek, prijetno okolje in prijatelje. Tukaj je objavljala prevode iz hrvaščine in slovenščine, iz slovenščine predvsem Cankarjeva dela, po njeni zaslugi so v Pragi že leta 1905 uprizorili Cankarjevo dramo Za narodov blagor, torej dve leti prej kot v Ljubljani. V Pragi se je seznanila s tovarnarjem kavnih izdelkov Vydro in ga pridobila, da je začel izdajati Domačega prijatelja (1904 do 1915), ki mu je bila sama tudi urednica in je za sodelavce kmalu pridobila yeč mladih talentov začetnikov, med njimi Prežihovega Voranca, Franceta Bevka, Janka Lavrina in druge. Komaj dvajsetletni je Ljubljanski zvon objavil prve črtice in pesmi, ki jih je objavljala pod raznimi psevdonimi. S svojimi leposlovnimi prispevki je zalagala tržaška lista Edinost in Slovenko - prvi ženski slovenski list. Pol leta je v Trstu vodila upravo obeh omenjenih listov. V Trstu je živela malo dlje kakor pol leta, a je v tem času dodobra spoznala tisti Trst, »ki je neprestano vsrkaval slovenski živelj iz zaledja, ga prekuhaval, po-nemčeval, poitalijančeval, utapljal na dno, a ga tudi dvigal in gnetel v razredno in narodno zavedne ljudi« (Erna Muserjeva). Zgodba v romanu nesrečne žene in matere »Njeno življenje«, ki je njeno najboljše delo, se večji del dogaja v Trstu in njegovi okolici. Napisala ga je že leta 1914, a je zaradi razpusta Slovenske Matice izšlo šele 1918. Njeno glavno leposlovno delo pa se je začelo pravzaprav šele v Pragi, kjer je tudi izšlo večino njenih knjig tako v slovenščini kakor v češčini. Že kmalu po prihodu v Prago je izdala v samozaložbi zbirko črtic »Misterij žene« (1900), ki je sprožila vihar ogorčenja pri domačih kritikih. Temu delu je sledila knjiga slovenskih in hrvatskih črtic z naslovom »Iskre« (1905). Že pred tem je izšla zbirka enodejank in prizorov »Ljubezen« (1901), pripovedna zbirka »Odsevi« (1902), zbirka novel »Iz naših krajev« (1903). Pri Slovenski Matici je izšlo več njenih črtic in nekaj dramatičnih spisov pod skupnim naslovom »Amerikanci« (1908) in roman »Njeno življenje« (1914). Mnogo njenih del je izšlo v češčini v prevodih raznih prevajalcev, čeprav so domnevali, da je Kvedrova nekatera svoja dela sama napisala v češčini. Po preselitvi v Zagreb, kjer je živela dvajset let, vse do smrti 21. novembra 1926, je napisala več knjig v hrvaščini, med njimi zbirko »Enajst novel«, vojni roman »Hanka«; pod psevdonimom Dimitrije Gvozdanovič - v spomin na srbskega socialista Dimitrija Tucoviča, ki so ga navdušile njene vojne novele iz balkanskih vojska in mu je v svojem vojnem romanu Hanka postavila spomenik, je napisala dramo »Vnuk kraljeviča Marka« (1922), v kateri poveličuje vzore bojevnikov za svobodo, v dramskih slikah »Arditi na otoku Krku« (1922) pa je prikazala divjanje italijanskega fašizma po naših krajih. V »Žalostinke« je prelila svojo bolečino zaradi slovenskih in hrvatskih krajev, ki smo jih izgubili po rapalski pogodbi. Osemdeset let Božidarja Jakca Potek življenja in dela Božidarja Jakca je bil že ob njegovih prejšnjih jubilejih v poglavitnih potezah zapisan. Ob osemdesetletnici se njegovo življenje in delo še vedno prepletata v istem ritmu kot v mladih letih, še vedno je poln načrtov, slika, potuje, razstavlja, kadar ga nova notranja doživetja in zunanje pobude ne zvabijo znova v atelje in nas ne preseneti z novimi stvaritvami. Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem mestu, kjer je hodil v osnovno in nekaj let v srednjo šolo, ki jo je nadaljeval na realki v Idriji in končal v začetku leta 1918 z vojno maturo. Kot vojak je doživel konec prve svetovne vojske na italijanski fronti. Veselje do risanja in glasbe je že v zgodnjih letih prebudilo v njem nagnjenje k umetniškemu poklicu, do katerega pa je moral prehoditi dolgo in trnovo pot, pot vztrajnega študija in dela. Risati in slikati je začel že v Novem mestu kot dijak. Nanj je postal pozoren njegov novomeški rojak slikar Ivan Vavpotič, ki ga je tudi priporočil, da je bilo nekaj njegovih risb sprejetih na XV. umetniško razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani 1918. Naslednje leto se je odpravil v Prago, kjer je do leta 1923 študiral na umetnostni akademiji slikarstvo in grafiko. Leta 1924 se je začasno naselil v Novem mestu, sodeloval kot ilustrator pri raznih listih in revijah, naslednje leto pa je odšel s štipendijo v Pariz, se zatem odpravil v Afriko in se za dalj časa ustavil v Tunisu. Po vrnitvi je postal profesor risanja v Ljubljani, hkrati pa izkoristil vsako možno priložnot za potovanja, s katerih se je zmerom vračal z zajetno mapo novih del v risbi in grafiki, v pastelu in olju. Leta 1928 je bil spet v Tunisu, naslednje leto pa se je odpravil v Ameriko, od koder se je vrnil leta 1931. O doživetjih in srečanjih v Ameriki je s sodelovanjem Mirana Jarca napisal dve vsebinsko in slikovno izredno zanimivi in bogati knjigi »Odmevi rdeče zemlje«. Amerika ga je znova zvabila v letih 1958 do 1959. Leta 1943 je odšel v partizane, kjer je ustvaril nešteto skic, risb in grafik, monumentalnih pričevanj našega osvobodilnega boja. Ko se je vrnil v osvobojeno Ljubljano, se je z vsem vplivom potegoval za ustanovitev Akademije za likovno umetnost, postal profesor na njej in njen prvi rektor. Za svoje delo je dobil trikrat Prešernovo nagrado, pred leti pa tudi nagrado AVNOJ za svoje življenjsko delo. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je izvolila za rednega člana, Jugoslovanska akademija v Zagrebu in Srbska v Beogradu sta ga odlikovali z dopisnim članstvom, pred petnajstimi leti pa ga je med častne akademike sprejela Accademia delle Arti del Disegno v Firencah. Božidar Jakac je tudi mohorski knjigi iri drugim njenim publikacijam, predvsem predvojni Mladiki vtisnil svoj pečat. Oskrbel je zunanjo in notranjo opremo Lesarjeve knjige Apostoli Božidar Jakac Gospodovi, ki je izšla v dveh delih leta 1924 in 1925, Turkovi knjigi o travništvu (1924) in ilustracije za Hudalesovo knjigo Med vulkani in atoli (1946), najpomembnejši pa je njegov ilustrativno bogati delež h Kocbekovi knjigi »Slovensko poslanstvo« (1964). Prav ta knjiga je zaradi živega pričevanja dveh odličnih udeležencev slovenskega odposlanstva na znamenitem drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu leta 1943 eden najbolj pomembnih dokumentov tega zgodovinskega dogodka. Mohorjev koledar in predvsem Mladika sta objavila več sto reprodukcij Jakčevih slik in grafik. Več let zapored je ilustriral nekatere rubrike v Mladiki, kot n.pr.: Pisano polje, Po okrogli zemlji, Šale in uganke. Mladika je objavila v svojem ilustrativnem delu njegove božične in velikonočne voščilnice, slike iz jeseniške železarne, Koledar pa številne portrete zaslužnih slovenskih mož. B. Jakac: Novo mesto Petinsedemdeset let Franceta Vodnika Profesor in pisatelj France Vodnik je 5. marca 1978 dopolnil petinsedemdeset let življenja. V rast slovenske kulture je kot izredno mnogostranska ustvarjalna osebnost vgradil toliko svojega dela, znanja in moči, kritičnih spoznanj in dognanj, da se bo moral večkrat obračati k njegovim objavam, glosam, literarnim ocenam, raziskovanju slovstvene in gledališke zgodovine vsakdo, ki bo hotel pravično ocenjevati slovensko kulturno zgodovino zadnjih petdeset let. Bil je pesnik in pisatelj, pedagog in predavatelj, literarni in gledališki zgodovinar, esejist in kritik, prevajalec, jezikoslovec in sestav-ljalec Poljsko-slovenskega slovarja. Pisan in vsebinsko bogat je mozaik njegovega dela. Rojen je bil 5. marca leta 1903 v Podutiku pri Ljubljani, kamor se je rod preselil iz krajev med Škofjo Loko in Idrijo. Oče je bil kajžar in kamnosek. France je mlajši brat pesnika in kritika Antona Vodnika in po materini strani bratranec pokojnega slikarja Staneta Kregarja. V osnovno šolo je hodil v bližnjem Št. Vidu nad Ljubljano, v gimnazijo na Poljane v Ljubljani, na vseučilišču v Ljubljani je končal slavistiko in nato študij kot štipendist nadaljeval eno leto na jagelonski univerzi v Krakovu na Poljskem, si v tem študijskem letu hkrati ogledal Poljsko od Lvova do Gdynje in od Vilne do Poznanja in se temeljito seznanil s poljsko književnostjo in kulturno zgodovino. Ob vrnitvi v Ljubljano je kot suplent in profesor poučeval slovenščino na gimnaziji, a že po dveh letih službe je bil odpuščen. To je bil čas Živkovičeve diktature in njegovih slovenskih hlapcev, ki niso trpeli značajnih, odkritih in svobodnih demokratičnih ljudi, kakršen je bil France Vodnik. V tem času je živel od literarnega dela, nekaj časa pa je poučeval na zasebni gimnaziji pri ljubljanskih uršulinkah. Leta 1936 je bil spet sprejet v državno službo, poleg katere je veliko študiral, pisal, prevajal in predaval, med drugim tudi pogosto v ljubljanskem radiu. Med okupacijo je bil od konca junija 1942 do prvih dni julija naslednjega leta interniran v Gonarsu. Med vojno mu je črna roka ubila sestro, njemu pa je bilo prepovedano nadaljnje poučevanje na visoki šoli za dramatsko umetnost pri Glasbeni akademiji v Ljubljani, kjer je poučeval dra-maturgijo in zgodovino gledališča. c Z literarnim delom je začel že v gimnaziji, kjer je bil član »Razora« in literarne družine »Polet«, ki sta jo med drugimi vodila pisatelj France Bevk in pesnik Miran Jarc. Prve pesmi mu je že kot petošolcu objavila »Zora-Luč«, ki je izhajala v Ljubljani in Zagrebu, potem dijaški list »Mentor«, kateremu je ostal zvest sodelavec še v poznejših letih, ko je bil že profesor, in »Lepa Vida«. Iz omenjenih dijaških listov je kmalu prešel k »Domu in svetu« in »Ljubljanskemu zvonu«; kot osmošolec je že sodeloval pri obeh listih. Poleg pesmi je zgodaj začel objavljati tudi kritike, med katerimi je zlasti ocena znane in sporne pesniške zbirke Antona Podbevška »Človek z bombami« sprožila ostre polemike. Za Franceta Vodnika in za njegovo duhovno usmerjenost je značilno, da je zrasel iz slovenskega križarskega gibanja, ki do danes, žal, še ni doživelo monografije (razen obširnejšega orisa Marka Dvo-raka), v kateri bi bilo kritično ocenjeno in poudarjen njegov pomen. Sodeloval je v obdobju med obema France Vodnik vojnama skoraj pri vseh pomembnejših slovenskih revijah in listih, a največ v »Križu na gori«, ki se je pozneje preimenoval v »Križ« (obe omenjeni reviji sta kot glasili slovenskega mladinskega gibanja sprožili pobude za religiozno obnovo in nič manj tudi za družbeno, kulturno in socialno obnovo), v »Mladiki«,_ »Modri ptici«, v »Obzorjih«, v »Gledališkem listu«, »Ženskem svetu«, s podlistki v »Slovencu«, predvsem pa v »Domu in svetu«, ki mu je bil nekaj let tudi sourednik, pozneje pri »Dejanju«, kjer je bil tudi član uredniškega odbora, po vojni v »Prostoru in času« ter nazadnje v reviji »Znamenje«, ki ji je tudi odgovorni urednik. Bil je od ustanovitve predsednik Mladega Penkluba, nato član Penkluba, Slavističnega društva, Društva slovenskih pisateljev, Društva književnih prevajalcev Slovenije in drugih. Pri nekaterih je bil dalj časa tudi odbornik, kar je še zdaj pri Slovenski Matici in Mohorjevi družbi. Kot pesnika ga literarna zgodovina uvršča med ek-spresioniste. Petdeset let je tega, kar je izšla v njegovem izboru in uredništvu »Slovenska religiozna lirika« (1928), ki bi jo želeli imeti v novem in razširjenem ponatisu. Svojo prvo in edino pesniško zbirko »Borivec z Bogom« je izdal leta 1932. O teh pesmih je zapisal: »Skoraj vsaka moja pesem je izpoved človeka, ki stalno niha nad breznom skrajnosti vere in nevere, posvetnosti in religioznosti, narave in milosti...« Drugo, skoraj bi lahko rekli, da glavno torišče Vodnikovega dela, ki mu je posvetil najlepša leta svojega življenja, je njegovo profesorsko, pedagoško delovanje. To delovanje pa ne sega samo na šolsko službo, saj so vsi njegovi spisi usmerjeni v vzgojne cilje: služiti življenju, človeku in narodu, se pravi služiti vzgoji takega človeka, ki se bo zavedal svojega dostojanstva, svoje etične naravnanosti, srčne omike in resnične izobrazbe. Odsev teh njegovih pedagoških prizadevanj je tudi knjiga »Od obzorja do obzorja«, ki je izšla pri Mohorjevi družbi kot redna knjiga za leto 1972. Posvetil jo je predvsem mladim bralcem, ki naj bi jim, odprtim in dovzetnim za vse lepo in plemenito, odpirala nove razglede, jim širila obzorja, jih vnemala za duhovne vrednote in oblikovala njihov odnos do kulture in njenih stvaritev. Neutrudno delovno zagnanost in ustvarjalno živost je France Vodnik pokazal kot urednik, knjižni ocenjevalec, esejist, glosator, gledališki kritik, oster, a pravičen polemik, prevajalec in znanstvenik. Bibliografija njegovih del obsega več sto naslovov. Del njegove obilne ustvarjalne žetve je že zbran v treh knjigah. Izbor kritik in esejev je izšel leta 1964 v Mariboru pod naslovom »Ideja in kvaliteta«. Knjiga prinaša le delni prerez iz obsežnega, po raznih revijah in listih raztresenega gradiva; dr. Bratko Kreft ji je napisal spremno študijo, dr. Marko Dvorak pa je zanjo sestavil izčrpen bibliografski pregled. Slovenska Matica v Ljubljani pa mu je leta 1968 izdala »Kritično drama-turgijo«, ki zajema skoraj celotno Vodnikovo gledali- Sedemdeset let Jožeta Gregoriča Kakor so drobni kamenčki, ki jih je profesor in duhovnik Jože Gregorič vgradil v mozaik slovenske kulture, niso zato nič manj pomembni, kakor velike plošče najzaslužnejših slovenskih mož; rekel bi, da so prav tako del celote, ki jo po svoje povezujejo. Koliko temnih kotičkov slovenske domovine in zgodovine je osvetlil, koliko skritega, že pozabljenega narodnega blaga odkril ali rešil pozabe in s tem tudi osiromašenje naše kulturne dediščine. Jože Gregorčič se je rodil 27. novembra 1908 v vasi Delač, v župniji Fara pri Kočevju. Ta del Bele krajine, sisnjen med nekdanje Kočevarje in Kolpo, se imenuje Kostel, prebivalci pa Kostelci, ker je vse to ozemlje nekoč spadalo pod gospostvo Kostel. Oče je bil mali kmet in se je moral, da je prehranil družino, ubadati tudi s krošnjarstvom kakor premnogi drugi Kostelci. Po maturi se je brez notranjih težav priglasil v ljubljansko bogoslovje, saj ga je ravno misel na duhovniš-tvo krepila v gimnaziji v Kočevju, da je prenesel vse težave. Leta 1932 je bil posvečen v mašnika - na novi maši pri Fari mu je govoril pisatelj Fran Finžgar. Nato je bil imenovan za vzgojnega prefekta v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer je bila škofijska klasična gimnazija. Hkrati je poučeval verouk na osnovni šoli v Št. Vidu in v Dravljah. V jeseni 1934 je na pobudo profesorja Šolarja šel v Zagreb študirat slavistiko, ker je gimnazija potrebovala kroatista. Ko se je jeseni 1945 vrnil v Slovenijo, je bil nastavljen za vikarja namestnika v Tržiču na Gorenjskem, hkrati pa je upravljal sosednjo župnijo Lom nad Trži-čem. Leta 1954 je prišel na Krko pri Stični. Leta bivanja na Dolenjskem je opisal v Mohorskem koledarju: Moje krške poti. Na Krki je ostal 16 let, nato pa si je zaželel manjše župnije in se je leta 1970 preselil na Polico pri Višnji gori. Zdravnik mu je svetoval, naj si ško publicistiko. Tri leta zatem mu je mariborska založba Obzorja natisnila še tretjo knjigo z naslovom »Prevrednotenja« (Maribor, 1971). Tudi ta knjiga prinaša le del pisateljevih razprav z raznih področij, ideoloških in literarnih esejev, književnih ocen študij in fragmentov, polemik in glos. Vsaka izmed teh treh knjig posebej potrjuje, kako kritično in tankočutno je znal prisluhniti sočasni ustvarjalnosti. Za nekaj knjig gradiva ima še zbranega; eni izmed njih je že dal naslov »Spomini, ugovori in popravki«. Izjemno je Vodnikovo prevajalsko delo. Značilno zanj je, da je skoraj v vseh prevodih ostal zvest poljskemu jeziku in poljski književnosti. S svojimi odličnimi prevodi nam je odprl pogled v poljsko slovstvo preteklosti in sedanjosti, nam ob njem odprl tudi del bogastva poljske kulture. Za njegovo zaslužno kulturno posredovanje so ga Poljaki že dvakrat z visokimi priznanji odlikovali, letos pa je prav ob svoji petdesetletnici dobil tudi doma zasluženo priznanje - Sovretovo nagrado, ki jo vsako leto podeljuje Društvo književnih prevajalcev Slovenije. Iz poljščine je prevedel nad dvajset del. Tudi njegov Poljsko-slovenski slovar je zrel sad dolgotrajnega znanstvenega dela. Dragemu Francetu Vodniku želimo predvsem trdno zdravje, da bi še dolgo s svojim delom bogatil slovensko kulturo. Jože Gregorič poišče lažje delo, če hoče okrevati. Zaprosil je za upokojitev in se naselil na ekspozituri Bevke pri Vrhniki, kjer se mu je zdravje deloma popravilo in kjer od jeseni 1973 opravlja dušno pastirstvo, pridno piše, zbira gradivo in nas kar pogosto preseneča z novimi prispevki s področja narodopisja, s knjižnimi ocenami, članki, z literarno-zgodovinskimi članki in poročili. Pri Mohorjevi družbi je sodeloval pravzaprav že od bogoslovskih let. Od 1960 do 1969 je bil član založniškega sveta MD, 1970 član uredniškega odbora »Nove mladike« in tajnik MD, od 1970 član odbora MD. V mohorskem koledarju in v Književnem glasniku MD je od leta 1955 izšlo več njegovih člankov kulturno zgodovinske vsebine in nekaj leposlovnih prispevkov. Leta 1971 je prevzel uredništvo Glasnika Slovenskega duhovniškega društva, ki ga še vedno ureja, leta 1974 pa je bil izvoljen za predsednika tega društva. To je poleg opravljanja dušnopastirskega dela lepa žetev. Jožetu Gregoriču ob njegovi 70-letnici želimo trdnega zdravja in veliko volje pri njegovem nadaljnjem duhovniškem in kulturno prosvetnem delu. -nc. Beneška listina Predstavniki beneških kulturnih društev so dne 7. aprila 1978 v Vidmu predstavili javnosti svojo »Listino o pravicah Slovencev v videmski pokrajini«. Dokument, ki naj bi bil nekakšen uvod v pokrajinsko konferenco o narodnostnih skupinah (ta je zasedala od 5. do 7. maja 1978 v Vidmu), je rezultat skupnega dela, obsežnih in poglobljenih posvetovanj vseh beneških kulturnih društev in obsega temeljne zahteve slovenske narodnostne skupnosti, ki živi v videmski pokrajini. Zaradi izjemnega pomena Listine, na katero se bodo naši rojaki v videmski pokrajini in tudi drugi Slovenci zunaj meja in v matični domovini poslej gotovo večkrat sklicevali, objavljamo nekaj najpomembnejših odlomkov: »Slovenci v videmski pokrajini doživljajo zaradi potresa leta 1976 najbolj dramatičen trenutek v svoji zgodovini. Posledicam dolgotrajne represivne politike, ki je potiskala slovensko narodnostno skupnost na rob dogajanja ter načela njene materialne in duhovne osnove, se zdaj pridružujejo naravne katastrofe, ki niso pretresle samo družine in vasi, temveč tudi vse še ohranjene gospodarske in družbene strukture ter povzročile posledice, kakršnih ne zasledimo nikjer drugje. Žrtve dvojne katastrofe se Slovenci v videmski pokrajini v trenutku, ko je hudo ogrožen njihov obstoj, obračajo s to listino na politične, družbene, kulturne in sindikalne dejavnike ter na vso javnost in v prepričanju, da pomeni ta skupnost neprecenljivo vrednoto za Italijo in daje Furlaniji evropsko obeležje, pozivajo k solidarnosti z napori za njeno rešitev. Kakor je nujno obnoviti po potresu prizadete kraje, tako je na ozemlju, kjer živijo Slovenci, v prvi vrsti potrebno oživiti družbene in gospodarske strukture, kar bo tudi povračilo za škodo, ki so jo te strukture utrpele zaradi političnih krivic. Da bo ta težavna akcija uspela, je treba pospešiti vračanje slovenske narodnostne skupnosti k svojemu narodnostnemu izvoru tudi s tem, da jo država kot taka prizna. Na ta način bo ponovno našla zavest same sebe in ob solidarnosti drugih Slovencev postala subjekt svojega preroda. Ob tridesetletnici ustave se Slovenci sklicujejo na njena še neuveljavljena določila in zahtevajo uresničitev demokratičnih svoboščin, ki zagotavljajo posameznikom in skupnostim pravico do lastnega humanega razvoja, do svobode v pluralizmu, spodbud v političnih, verskih in sindikalnih združevanjih, do izražanja misli v izvirni obliki, ki je vezana na materin jezik, do gospodarske svobode, ki naj jo zagotovi delo kot osnovna pravica. Slovenci videmske pokrajine živijo že več kot tisoč let ob današnji vzhodni italijanski meji, na ozemlju, ki zajema več občin od Kanalske doline do reke Idrije. Porazdeljeni v štiri narečne skupine, so skozi stoletja ohranili svojo narodnostno in jezikovno identiteto, kar dokazujeta tako zgodovina, kot še danes živa kulturna dediščina, ki je med drugim tudi nasledek široke uprave in politične avtonomije, ki jo je to ozemlje v preteklosti uživalo kot mejni pas oglejskega patriarhata in beneške republike. V ta okvir, ki sega do današnjih dni, spada nekaj beneških likovnih in literarnih spomenikov, ki zavzemajo častno mesto v zgodovini slovenske ustvarjalnosti. Avtonomijo je po napoleonskih vojskah Avstrija ukinila in beneškim Slovencem ni bila več povrnjena, tudi po letu 1866 ne, ko so bili priključeni k italijanskemu kraljestvu. Nasprotno, od leta 1866 šo začeli izvajati načrt, katerega cilj je bil izbrisati vse izvirne lastnosti narodnostne skupnosti. Učinki te načrtne akcije trajajo še danes...« V nadaljnjem ugotavlja Listina, kako je državni aparat izvajal pritisk na prebivalstvo, da zataji lastno kulturo, svoj jezik in celo svoj izvor. Vsaka javna oblika slovenskega izražanja je doživljala napade, najuglednejši slovenski kulturniki, književniki, zgodovinarji in znanstveniki so bili preganjani. Spomenica govori dalje, kako je bilo mladini onemogočeno izobraževanje v šoli, kako je fašizem ta pritisk stopnjeval do zaplemb katekizmov in do prepovedi rabe slovenskega jezika v cerkvi. Čeprav je v boju za svobodo slovensko prebivalstvo dalo pomemben delež, je bila njegova odpornost po vojni s silo oslabljena. Tako se je lahko uveljavljala nacionalistična prevara, ki je zanikovala že sam obstoj Slovencev v videmski pokrajini. A kljub pritiskom in političnim oviram, kljub tragičnemu pojavu izseljeniš-tva, ki je v teh krajih zadobilo razsežnosti množičnega odhajanja mladine in povzročilo demografsko krvavitev slovenske skupnosti in njeno številčno znižanje na polovico, kljub vsemu temu je ob močni etnični zavesti pognala in zrasla volja volja po prerodu Slovencev v videmski pokrajini. Listina dalje govori o velikodušni pomoči, ki jo je Slovenija nudila po potresu prizadetim krajem, o osimskem sporazumu, ki naj bi bil podlaga vsem možnim oblikam sodelovanja in izmenjavanja misli med Furlanijo in Slovenijo. Z osimsko pogodbo, ki je porok za stabilnost meja in za želeno prijateljsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo, je neopravičljiv vsak političen izgovor proti priznanju pravic slovenske skupnosti v videmski pokrajini, pravic, ki so po ustavi enake pravicam tržaških in goriških Slovencev. V Listini je dalje rečeno: »Slovenci v videmski pokrajini odločno odklanjajo vsakršno razlikovanje med njimi in drugimi deli slovenske skupnosti, ker je to jasen poskus nadaljevanja politike, ki jih je doslej izolirala in potiskala na raven krajevne posebnosti. Nasprotno, poudarjajo nujnost ukrepov, ki naj popravijo sedanje stanje kulturnega razkroja, v katerem so se znašli zaradi dolgotrajnega izvajanja take politike. Slovenska skupnost v videmski pokrajini, danes porazdeljena v narečne skupine, se bo lahko v polnosti izražala, kadar bo njena dragocena skupna jezikovna in kulturna dediščina rešena sedanje uničujoče brezbrižnosti in bo v slovenskem izobraževanju, torej v plodnem stiku s slovenskim knjižnim jezikom, našla narav- ni združujoči okvir za svoj specifični, sodoben, ustvarjalen in prispevku vseh Slovencev odprt razvoj. Slovensko izobraževanje, ki naj se organizira na šolah različnih stopenj v okviru avtonomnega slovenskega šolskega okraja, se bo moralo opreti na vsemu prebivalstvu odprte ustanove in službe, kot so knjižnice, gledališče, muzej, prostori za društveno delovanje, televizijska služba, tisk. Za slovensko izobrazbo učiteljev in kulturnih delavcev naj bi skrbela fakulteta za vzhodnoevropske jezike pri novoustanovljeni videmski univerzi, ki naj bi dala Furlaniji evropsko vlogo. Vendar moramo poudariti, da bo lahko ponovna pridobitev izvirnih duhovnih in ustvarjalnih možnosti povsem učinkovita le, če bo skupnost ponovno pridobila tudi svoje človeške sile, ki jih je izgubila najprej zaradi prisiljenega izseljevanja, potem še zaradi množičnega odhajanja prebivalstva po potresu. Na slovenskem ozemlju je zato treba smernico državnega zakona o obnovi Furlanije, ,naj se v pričakovanju odobritve deželnega načrta takoj izvedejo tisti posegi, ki so nujni in neodložljivi', izvajati tako, da bo v okviru obnove osnovni cilj vrnitev izseljene delovne sile in njena ponovna vključitev v proizvodno dejavnost doma. Samo tako bo obnova na tem ozemlju dejansko usmerjena k ciljem, ki jih omenjeni zakon določa, to je ,h gospodarskemu in družbenemu razvoju ter k ponovni ureditvi teritorija, k pospeševanju industrijske in kmetijske proizvodnje, k krepitvi storitev in k rasti zaposlitvene ravni, ob ohranjanju etnične in kulturne dediščine prebivalstva.« V tem programu, ki ga za obnovo in prerod vsebuje Listina, bodo imele osrednjo in odločilno vlogo prizadete gorske skupnosti, katerim je potrebna, poleg izrednih sredstev in pooblastil, primernih izjemnosti nalog, tudi prenovitev njihovih sedanjih struktur, kar bo omogočilo sodelovanje najširših plasti prebivalstva. Nadaljnji prostor za njihovo delo bo treba iskati v perspektivah .gospodarskega sodelovanja v obmejnih pokrajinah', o katerih govori poseben člen osimskega sporazuma in ki še posebej zadevajo gorske skupnosti, v katerih živijo Slovenci videmske pokrajine. Z uresničitvijo teh ukrepov bodo Slovencem šele zagotovljene človeške in državljanske pravice, določene v ustavi in deželnem statutu, saj bo le tako Slovencem v Furlaniji-Julijski krajini vrnjena možnost razvoja in napredka, ki jim pripada. Še nekaj zgodovinskih obletnic Leto za letom je nekaj koledarskih strani posvečenih nekaterim zgodovinskim dogodkom iz naše preteklosti, ki so bili pomembni za naš narodni in kulturni razvoj in še posebej za našo osvoboditev in naše socialne pridobitve. Spominjamo se pomembnih osebnosti, ki so v naš narodni, kulturni in socialni razvoj vgradili svoje znanje in moči. Bolj kot kdajkoli se ob takih spominskih dnevih zavemo, kaj smo in kaj hočemo, kakšno pot smo prehodili in kakšna se nam odpira v prihodnost. Kakor je bila v letu 1977 osrednja kulturna proslava povezana s stoletnico rojstva pisatelja Ivana Cankarja, je bila v letu 1978 taka proslava v zvezi s stoletnico rojstva pesnika Otona Župančiča, v letu 1979 pa se bomo spominjali drugega pevca slovenske moderne, Josipa Murna-Aleksandrova, ki je ustvarila Slovencem neminljive umetnine. V letu 1978 smo se spominjali še drugih pomembnih obletnic: poteklo je 35 let kočevskega zbora in ustanovitve XVIII. divizije, prav toliko let od sprejetja sklepa SNOS in AVNOJ o priključitvi Primorske in Istre k Jugoslaviji. V aprilu 1978 je minilo 25 let od smrti prvega predsednika slovenske vlada Borisa Kidriča. Leto 1978 so označili kot kongresno leto Zveze komunistov Jugoslavije, Slovenije in vseh drugih republik in pokrajin. Leto 1978 je pomenilo zaključek prvega in začetek drugega mandatnega razdobja delegatskih skupščin, tej veliki šoli samoupravnega odločanja, ki zajema množice do zadnjega človeka. Ob proslavljanju dogodkov, ki pomenijo nadaljevanje izročil naše revolucije in NOB, se letos posebej ustavljamo ob Kočevskem zboru odposlancev slovenskega naroda zaradi njegovega zgodovinskega pomena, saj je ta zbor pomenil naše prvo državotvorno dejannje. J. D. V Črnomelj, mesto nad Lahinjo (Ob 750 letnici) Kos slovenske zemlje, ki jo je Bog na Slovenskem ustvaril in nam v last podaril, krševito, ali nam zlato, je postavil v kotlino med Kolpo in Gorjance. Od kočevskih hribov nad Mavrlenom vse tja do vivodinskih vinskih bregov v Žumberku so jo v zgodnjem srednjem veku naselili Slovenci. Počez in čez pol jo je prerezal s tiho, zasanjano temnozeleno reko Lahinjo, ki se je z zobmi časa zagrizla v globoke tesni in se molče, komaj vidno, med zelenimi obrovi vije iz naših tal in hrepeni v naročje čiste Kolpe za Primostkom, pod zgodovinskem Kučerjem nad Podzemljem, polnim skrivnosti iz časa Keltov, Ilirov in Japodov ter Rimljanov vse do prihoda naših prednikov. Vsa dolga stoletja je bila ta »deželica sonca in grozdja« odmaknjena od Ljubljane in ostalih predelov naše lepe domovine in živela je svojsko, idilično, skromno življenje. Revno ljudstvo, ki se je preživljalo zgolj s kmetijstvom, živinorejo in vinogradništvom vse do novejših časov, ko se je prebila leta 1914 železnica od Novega mesta do Karlovca in pripeljala v ta svet nov utrip življenja. Leta 1952 je prevlekel lepe bele ceste asfalt, ki se je spustil po široki cesti čez Gorjance do Metlike in potem dalje do Črnomlja in Vinice in še odprl na stežaj vrata na morje in na sever, v Ljubljano in dalje v veliki svet. Pred farno cerkvijo so ob tej priliki naleteli delavci na grobove staroslovanskih časov iz 10 in 11 stoletja. Začetek mesta Črnomlja je zavit v temo. Valvazor ve povedati, da si je Oton Kraški - von Karstberk - nekoliko zahodno od sotočja Dobličice in Lahinje - postavil grad, okoli katerega so se naselili njegovi služabniki in kmetje. Kraj je bil od vseh treh strani zavarovan in privlačen, število prebivalcev je rastlo in cerkveni upravitelji v Ogleju, kamor je ta kraj spadal, so razmišljali o ustanovitvi novega verskega središča. Ko je frankovski cesar Karol Veliki v Aachnu leta 811 določil področji oglejskemu patriarhatu in salzburški nadškofiji, ki ju je mejila Drava, so že prihajali v Belo krajino misijonarji iz Ogleja. Zaradi neznanja jezika in poganskih običajev niso imeli dosti uspe- 7 Koledar 97 Pogled na Črnomelj ha. Še- 400 let pozneje je oglejski patriarh Berthold v svojem vizitacijskem poročilu tožil, »da tava ljudstvo v slepoti zmot in posnema poganske navade.« Da bi še pravi čas iztrgal zapeljane množice iz zmote, je dal sezidati v Črnomlju cerkev na čast Sv. Petru in ji ob ustanovitvi 1228 pridružil k matični cerkvi še štiri podružnice: v Metliki, Semiču, Podzemlju in Vinici ob Kolpi. Ustanovna listina je bila podpisana 18. oktobra 1228 in jo hranijo v originalu v redovnem centralnem arhivu Križniškega reda na Dunaju, pisana je v latinskem jeziku in podpisana z desetimi pričami. Besedilo se začne: »Mi Berthold, po božji milosti patriarh, naznanjamo sodobnikom in zanamcem... da smo ljudstvo, ki prebiva na skrajnem delu naše škofije, sprejeli v sveto Cerkev in ga privedli na pot resnice. Določili smo, da se v kraju ki se imenuje Črnomelj -Shirnomel - posveti cerkev na čast prvaku apostolov Sv. Petru. Njej pridružujemo še štiri cerkve v imenovani pokrajini... Višnjegorska grofica Zofija, ki je imela za moža Bertholdovega brata Henrika Višnjegorskega, se je odločila iti po moževi smrti v samostan, vse svoje veliko premoženje pa je podarila, ker ni imela potomstva, za ustanovitev župnije Črnomelj. Prvega župnika je določila ona in ta je bil Ivan. Že leta 1268 je bila župnija dodeljena Križniškemu redu, ki je bil ustanovljen v Jeruzalemu 1190 z namenom, da bi opravljal dela krščanskega usmiljenja -skrbel za romarje, ki so priromali v svete kraje v Palestini in so bili oskrbovani v redovnem hospicu. Križniški red so poklicali v Slovenijo leta 1210 in prišel je do velike moči, svoje inkorporirane župnije pa ima še danes, po skoraj 800 letih, in vodi dušno pastirstvo v Beli krajini in na Štajerskem. V kroniki beremo, da je imela črnomeljska farna Cerkev leta 1526 že 16 podružnic, iz česar smemo sklepati, da je imel Križniški red dobre in goreče duhovnike ter je pridno skrbel za duhovno rast svojih vernikov. Listina iz leta 1277 imenuje Črnomelj trg - forum. Leta 1407 je bil že dvignjen v vrsto mest: dobil je lastno mestno upravo, lastno sodstvo ter pravico do sedmih sejmov na leto. Za časa kuge 1855 so na »suhem mostu« meščani zgradili kapelico - po zaobljubi vendar, se je ta morala umakniti, ko so širili cesto. Skoraj 300 let so trpeli Belokranjci zaradi silovitih turških napadov, ko so ti prodirali čez Kolpo na Slovensko, požigali in plenili, kar so mogli zaseči, neštete množice pa odpeljali v sužnost. Prvič so Turki napadli močno utrjeni Črnomelj 9. oktobra 1408. leta, istočasno kot manj utrjeno Metliko. Tam so vdrli v mesto, polovili vse mestne očete, jih obglavili ter jih z glavami na mizi posedli okoli sejne mize, češ: »Ždaj se pa le posvetujte in zoper nas ukrepajte!« Mesta Črnomlja Turki niso nikdar zasedli, zato pa so se bolj divje znašali nad okoliškimi kmeti. Po turškem napadu 1523 je deželni kontur zapisal v svojem poročilu med drugim tudi tole: »V Beli krajini bo Turek vse posekal in odpeljal v sužnost. Belokranjski kmet bi rad svoje posestvo prodal za polovično ceno, a ga nihče ne mara, pa tudi prepovedano je pošiljati ali nositi denar iz osirotele dežele ...« Leta 1469 so se pred Turki umaknili Frančiškani iz Bele krajine v Novo mesto in si tam za varnim mestnim obzidjem sezidali nov samostan. V njihovih kronikah, kakor tudi v župnijskih kronikah, je bilo veliko napisanega, pa so žal ob velikem požaru 1655 zgorele. Veliko je še ohranjenega v Redovnem arhivu Križniškega reda na Dunaju. Pokojni Modest Golia je mesece in mesece, leto za letom presedel v tem arhivu in iskal podatke za svojo knjigo »Delovanje križniških duhovnikov skozi stoletja v Beli krajini«, pa je smrt prekinila njegovo delo. - Leta 1578 so pojenjali turški napadi, ustanovljena je bila vojna krajina in poraz Turkov pri Sisku je prinesel nekoliko oddiha utrujenemu in obubožanemu ljudstvu. Za Turki so nadlegovali belokranjski živelj Uskoki in Pribegi, ki so pribežali iz južnih krajev in so jih naseljevali po Vojni krajini, njihovi potomci pa so še danes Vlahi ali Žumberčani, ki so se naseljevali vse bliže iz Gorjancev do Metlike. Neredni turški vojaki pa martolozi so še dolgo ropali ubogo ljudstvo. Šele pozneje so avstrijske oblasti naredile v deželi red. Omeniti moramo še nesrečo, ki je zadela ljudstvo v letih 1890 in 1898: trtna uš je uničila vse vinograde. Moški in ženske so bili obupani in so se začeli trumoma seliti v Ameriko. Odhajali so od doma navadno najboljši in v velikem svetu so se imenitno znašli. Za njimi so odhajali tudi duhovniki, da bi jim pastirovali in tako najdemo med našimi odličnimi misijonarji v Ameriki škofa Ivana Vrtina iz Doblič pri Črnomlju, škofa Stari-ha iz Semiča in druge. V velikem svetu so se nekateri naši ljudje pokvarili, pogoltnila jih je tujina in odtrgala od rodnih korenin. Nekateri so se vrnili, podirali stare lesene bajte in gradili nove, zidane, opuščali stare običaje in prinesli v to idilično deželico ob Lahinji tudi novega duha. Nekateri pa so se po dolgem hrepenenju vrnili domov samo umret in na grobovih jim rjavi križ in se poveša, kakor poje veliki sin Bele krajine, poet Oton Župančič. Živahno je bilo kulturno in versko delovanje med obema vojnama, gospodarskega razcveta pa ni bilo, ker se rane, ki jih je prizadejala prva svetovna vojna, niso zacelile. Pravi razmah in novo življenje se je začelo šele po osvoboditvi. Že med NOB sta se mesto in okolica začela na »osvobojenem ozemlju« kulturno razvijati. Z vsemi silami je ljudstvo podpiralo partizansko vojsko in vse ustanove mlade ljudske oblasti, ki je že tedaj polagala temelje novi slovenski državnosti. Razne delavnice so s pridnostjo in ob podpori slovenske vlade prerastle v tovarne: nastal je »Belt«, »Belsad«, pozneje »Beti«, razvijala se je prometna dejavnost, gradile so se šole, stanovanja, obnavljale so se požgane vasi in počasi je začel Črnomelj utripati v ritmu modernega življenja. Kako vse drugačno je bilo to mestece skozi stoletja; danes pa je že kar moderno mesto, ki se še in še razvija, gradi in industrializira in vsestransko zasluži,da je center Bele krajine. In daleč mimo je vsa revščina in zaostalost in provincialnost. Tudi Cerkev na Slovenskem je bila prisotna že za časa NOB. V Beli krajini, v črnomeljskem župnišču, je bila ustanovljena leta 1944 Komisija za verska vprašanja pri SNOS-u, na aprilski konferenci belokranjskih duhovnikov, katere so se udeležili najvidnejši predstavniki naše na novo porajajoče se ljudske oblasti, so polagali temelje, na katerih dejansko slonijo odnosi med Cerkvijo in samoupravno socialistično skupnostjo še danes, po 34 letih, in bodo tudi v bodoče in še bolj se bodo poglabljali. Najbolj vidna predstavnika Cerkve v Beli krajini sta bila vsekakor tedanji generalni vikar in dekan ter župnik v Podzemlju Andrej Uc in župnik Lojze Jože Žabkar, ki je bil ves čas prisoten v Črnomlju, od leta 1941 do svojega odhoda v pokoj leta 1969, in živi sedaj v Kropi na Gorenjskem. Kot rečeno, Cerkev je imela na osvobojenem ozemlju živahen dialog z Osvobodilno fronto in njenim vodstvom, sodelovala je po svojih najboljših močeh. Dr. Stanko Cajnkar je prav tako veliko pripomogel k dobrim odnosom, ves čas je bil v letih 1944-1945 vodilna osebnost v Komisiji za verska vprašanja, poz- neje v Ljubljani pa nekaj časa celo njen predsednik. Na steni črnomeljskega župnišča je dal Lojze Jože Žabkar ob 10-letnici vzidati spominsko ploščo z napisom: »V tej hiši so se vršile seje Verske komisije v letih 1944-1945.« Še dandanes jo vidiš kot živo pričo naše dejavnosti pri urejanju odnosov med Cerkvijo in državo v tistih slavnih časih naše narodne zgodovine. Cerkev tudi danes deluje v Beli krajini v duhu drugega vatikanskega koncila, skuša graditi na svetlih tradicijah cerkvene zgodovine skozi skoraj 8 stoletij in bogatiti vero in pospeševati rast božjega kraljestva na Zemlji, zvesta svojemu poslanstvu, ki ga je prejala ob svoji ustanovitvi te starodavne župnije v mestu nad Lahinjo. Med drugo svetovno vojno in še dolgo po vojni do 1969 sem bil v vrsti premnogih župnikov, ki so bili »bene meriti pro Ecclesia et pro patria« - zaslužni za Cerkev in domovino - ves čas aktivno prisoten pri vseh dogajanjih, živel in delal sem s tem dobrim belokranjskim ljudstvom in moram reči, da je to pridno ljudstvo veliko doseglo in naredilo in da mirno lahko trdimo, da je že sposobno stopiti v korak z vsemi drugimi v naši lepi deželi - Sloveniji. Ko bo kronist pisal nekoč podobne vrstice za osem-stoletnico Črnomlja, mu želimo, da bo napisal še mnogo več, kar bo ta narod naredil in dosegel v nadaljnjem pol stoletju. Vsekakor pa je prav, da naši zanamci vedo, kaj je bilo v minulih stoletjih na našem prostoru narejenega in doseženega. Lojze Jože Žabkar Zidani most v zgodovini Ob izlivu Savinje v Savo je stisnjen med visoka in strma pobočja vsakemu Slovencu in ostalim Evropejcem dobro poznan kraj Zidani most, ki ima tri mostove in je važno mednarodno prometno križišče. Zidani most je skromna železniška vas, ki ima z neposredno okolico nad 500 prebivalcev. Prav geografska lega ob sotočju dveh rek je bila odločilna za razvoj kraja v pradavnini. Prvi prebivalci neznane narodnosti so si utirali skromne poti po visokih pobočjih skozi savinjsko in savsko sotesko že v predzgodovinski dobi, tj. okrog 2500 let pred našim štetjem. Pred kakimi 3000 leti so jih nasledili prvi znani prebivalci Iliri. Po Keltih imata Savinja in Sava svoja imena (savam - reka)> Ti prebivalci so napravili po pobočjih skromne steze ali pa so s čolni pluli po rekah. Ozemlje ob Savi in Savinji je prišlo pod rimsko oblast v letih 34-33 pred našim štetjem. Trajala je 500 let. Rimski kolonisti so se naseljevali na prejšnjih ilirskih in keltskih seliščih. Rimljani so se osredotočili predvsem na važnejše vojaške, gospodarske in trgovske prometne točke, med katerimi je bil tedaj zlasti Zidani most. Prejšnje zasilne steze so se spremenile v širše in trdne prevozne ceste. Uredili so tudi Savinjo in Savo kot plovno reko, zlasti pod cesarjem Vespazijanom (69-81 po kr. r.). V bližnjih Radečah je bilo glavno rimsko pristanišče za trgovino v Posavju. Tam je stala tudi 34. postaja na rimski cesti Oglej-Sisak. Od Zida- Cerkev sv. Egidija v Zidanem mostu, kakor jo je v 18. stoletju narisal župnik Gajšnik nega mosta do Radeč je takrat vodila cesta ob desnem bregu Save. Prehod s cest obeh bregov Save je bil v Zidanem mostu mogoč le z brodom. Zaradi vojaških premikov na vse strani so Rimljani okrog leta 290 po našem štetju v Zidanem mostu zgradili mogočen kamniti most ob izlivu Save v Savinjo. Ob veliki suši leta 1834 so se prikazali ob desnem bregu Save ostanki stebra tega starorimskega mostu. Zaradi olajšanja plovbe so steber oblasti razstrelile in pri tem so naleteli na dva rimska novca: eden je bil iz dobe republike, drugi iz časa cesarja Galijena (254-268). Most je vezal levi breg Save z desnim bregom, od koder je vodila cesta dalje v Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Iz Zidanega mosta pa je vodila cesta ob 7* 99 Zidani most po B. Fiedlera sliki iz leta 1849 obronkih v Širje in dalje čez Grmado, mimo Rimskih Toplic v Laško. V Laškem preko broda na levi breg Savinje in ob levem bregu Savinje v Celje. Nad Zidanim mostom, na vrhu današnjega Klausensteina, so postavili rimsko stražnico (castellum) za obrambo in varnost mostu, cestnih zvez in plovbe. Prvotni most je propadel po razpadu rimskega imperija. V letih 1222-1224 je vojvoda Leopold VI zgradil nov kamniti most preko Save, ki pa je bil 1442 porušen v bojih celjskih grofov. Nekako sočasno je Leopold VI postavil v bližini mostu med Savinjo in Savo tudi cerkev sv. Egidija, ki je bila zidana v romanskem slogu in je stala na prostoru stare šole. Imela je tri oltarje: sv. Egidija, sv. Pavla in Marijinega. V stolpu sta bila 2 zvona, okrog cerkve obzidano pokopališče. Cerkev so imenovali Capella st. Egidii in ponte. Tu so službovali stalni kaplani, ki so imeli vse pravice župnikov. Patro-nat nad cerkvijo so imeli Babenberžani. Do leta 1423 je bila cerkev samostojna župnija, nato pa so jo prevzeli kartuzijani v Jurkloštru. Obsegala je današnje župnije Širje, Radeče in del loške župnije. Tu so bili stalni duhovniki do 18. stoletja. Leta 1784 je cesar Jožef II. odredil zaporo cerkve. Leta 1807 je bila prodana s pokopališčem vred za 500 gold. kranjskemu plovbene-mu skladu. Lastništvo se je nekajkrat menjalo med privatniki, dokler ni vdova Posch cerkev leta 1847 prodala podjetju za gradnjo južne železnice, ki jo je takoj podrlo. V vasi Sirje, 3 km nad Zidanim mostom so zgradili leta 1747 Marijino cerkev, ki pa je bila pozneje večkrat prezidana. OKC Zidani most ima ime po letu 1224, ko je bil odprt drugi most čez Savo, ki ga je dal graditi vojvoda Leopold. Ta je dal tudi obnoviti starorimsko utrdbo (castellum) Klausenstein v obliki manjšega gradu za obrambo mostu. V času od I. 1437 do 1443 je trajala vojna med Celjani in Habsburžani. Tedaj so most podrli. Hkrati z mostom so podrli tudi trdnjavo Klausenstein. Cesto od Rimskih Toplic skozi Zidani most in dalje do Loke so hkrati s kamnitim mostom preko Savinje dogradili leta 1824. Železnica od Celja do Ljubljane je slavnostno stekla čez drugi most nad Savinjo dne 16. 9. 1849, proti Zagrebu pa 1. 10. 1862. Tretji most na Savinji, ki povezuje železniški promet Ljubljana-Za-greb pa je bil zgrajen leta 1931. Danes vozi skozi Zidani most dnevno 220 do 230 vlakov. Zaradi ugodnega križišča prometnih zvez sta bili v Zidanem mostu zgrajeni leta 1852 oljarna, ki je pogorela 9. 1. 1914, in leta 1859 cementarna, ki še obratuje. Pred izgradnjo železnice so stale v Zidanem mostu samo 4 skromne hiše. Za železniški most preko Savinje, ki so ga pričeli graditi 17. 8. 1846 in je bil dograjen 3. 6 1849, so uporabili 1260 kvadratnih kamnov. Stroški so znašali 806.690 kron in 20 vinarjev. Pri gradnji mostu so bili večinoma Italijani, ki so stanovali v barakah na levem obrežju Savinje, in od takrat se imenuje ta zaselek nad sedanjo železniško kurilnico Majland, kakor ga še danes imenujemo. Med zadnjo vojno je bil kraj po letalskih napadih silno razrušen, popolnoma uničeno je bilo šolsko poslopje, hotel Juvančič, mala kapela, močno poškodovani mostovi, železniška postaja in skoraj vse zgradbe in hiše. Na spominski plošči je vklesanih 23 vojnih žrtev. Danes se je v Zidanem mostu veliko spremenilo. Med leti 1967-1971 so bile asfaltirane ceste od Rimskih Toplic do Radeč, elektrificirane proge, postavljeni novi peroni in naprave, v bližini sezidana nova šola in postavljen kulturni in glasbeni dom železniške godbe, ki daje kraju utrip življenja. Bilo je pred 100 leti, v noči med 15. in 16. januarjem 1877, ko se je okrog 3. ure zjutraj s severnega pobočja Pleša, nasproti kamnoloma in takratne oljarne, utrgal silovit plaz. Vas Briše pri Zidanem mostu je zadela ena najhujših naravnih katastrof v zgodovini tedanje spodnje Štajerske. Vas Briše je približno kilometer od Žida-nega mostu, na levem bregu Savinje. Preden dospeš do železniškega prehoda, še danes lahko zagledaš desno nad progo železnice raztrgano pobočje strmega in pla-zovitega Pleša. S tega pobočja se je utrgala neizmerna gmota zemlje, kamenja in skalovja, pridrvela iznenada v dolino in terjala sredi mrzle zimske noči hude človeške žrtve in materialna razdejanja. V uničujočem plazu je izginilo šest stanovanjskih in osem gospodarskih poslopij ter trinajst prebivalcev. Da ni bilo še več človeških žrtev, se je bilo zahvaliti domačemu kovaču Savšku, ki je šele pred kratkim najel v tem kraju kovačnico. Ko je mož zaslišal, da se podira sosednja hiša, je poklical svojo ženo in zbudil ostale najbližje stanovalce, ki so se zadnji hip rešili. Omenjeni kovač je pozneje pripovedoval, da je bilo bobnenje plazu prav takšno, kakor če bi pridrvel železniški vlak pod okno njegovega stanovanja. Prvi dan po katastrofi so izkopali trupelce 3-letnega sina Jamškove 5-članske družine, ki je bila vsa zasuta. Prva reševalna dela sta vodila župan občine Loka Potočin in železniški zdravnik dr. Kučera iz Radeč. Pomagali so delavci iz cementarne in oljarne ter železniški delavci. Toda že ob 11. uri dopoldne so se z izkopavanjem mučili samo še Potočin, občinski uslužbenci in nekaj rudarjev; šele popoldan je prišlo na pomoč več delavcev. Sploh je bilo tiste čase marsikaj še bolj »po domače«. Ko so prvi reševalci prosili upravo oljarne vsaj za bakle, so jim rekli, da jim ne morejo ustreči, »saj gospodje, ki o tem odločajo, vendar še spijo«. Pač pa se je izkazalo vodstvo trboveljskega rudnika, ki je že popoldne poslalo 40 delavcev, ki so nato noč in dan kopali, zlasti na območju Mačkove in Jamškove domačije. Šele v noči 18. januarja 1877 okrog desete ure zvečer je namreč začelo znova bobneti. Delavci so se naglo umaknili. Nekaj minut zatem je prihrumel s hriba nov plaz, strašnejši in močnejši od prvega: sunkoma je odrinil železniški nasip z obema tiroma in visoko škarpo iz kvadrov v dolžini 100 metrov prek Savinje na desni breg. Nekega delavca, ki je stal na nasipu, je silna moč vrgla čez Savinjo, kjer [e kot po čudežu obležal živ in brez posebnih poškodb. Še danes ;e videti ob desnem bregu Savinje pod opuščenimi apnenicami težke kvadre železniške škarpe, ki jih je tja zanesel plaz. Struga Savinje je bila popolnoma zaprta s 120 metrov visoko goro kamenja in zemlje, in to v dolžini 100 metrov. Vsa niže ležeča zemljišča so bila poplavljena, tudi oljarna. Zaradi jezu, ki ga je ustvaril plaz, je Savinja v 12 urah narasla do polovice prvega nadstropja oljarne in odplavljala na stotine sodov olja in maščob. Ljudje so na obeh bregovih Savinje s posodami zajemali olje iz vode. Savinjina struga južno od plazu pa je ostala brez vode. Ljudje so iz suhe struge Savinje odnašali cele vreče rib. Severno od plazu pa je Savinja naglo naraščala in nastalo je veliko, kalno jezero vse do Rimskih Toplic. Vsa okrajna cesta je bila pod vodo. Hudi vodni vrtinci so podrli leseni most pri oljarni in drugega na Gračnici, ki ga od tedaj niso več obnovili. Naslednji dan je prišlo še 100 rudarjev iz Trbovelj, da so odkopavali zasuto strugo Savinje. Okrajni glavar je zaprosil za pomoč vojake pionirje iz Gradca. Savinja je strahotno naraščala od ure do ure. Končno je prišlo na pomoč še okrog tisoč delavcev iz Celja, Ptuja, Maribora, Gradca in Dunaja. 19. januarja ob 3, uri popoldne si je Savinja sama izsilila pot: predrla je nasip v širini nekaj metrov. Naslednjega dne so prišle že nove pionirske in inženirske čete, Savinja pa je upadla že za tri metre. 21. januarja je vojakom in delavcem uspelo razstreliti večje skale, ki so ovirale rečni tok. Urejali so tudi teren za železniški nasip. Zaradi varnosti množice delavcev in vojakov so postavili na razne kraje grozečega hriba stalne straže, v dolini pa sta bila na dveh mestih orožnika, ki sta neprestano opazovala straže na hribu. V primeru nevarnosti bi straže dale znamenja. Tudi pred sto leti radovednežev ni manjkalo. Z vlaki in vozovi so prihajali iz bližnjih in daljnjih krajev, posebno s Kranjskega, in si ogledovali pošastno podobo uničenja, ki ga je povzročil plaz. 22. januarja 1877 je bilo pri očiščevalnih delih še vedno zaposlenih več kot 300 vojakov in 500 civilistov. Tega dne je prvič po katastrofi pripeljal iz Rimskih Toplic dunajski poštni vlak in potniki so s prestopanjem nadaljevali vožnjo proti Zidanemu mostu, Zagrebu in Ljubljani. 24. januarja je prek kraja katastrofe zapeljal prvi mešani vlak. Sele 15 februarja so popolnoma odprli in normalizirali pretok Savinje. Vojaštvo se je vrnilo v garnizije, tudi večina civilistov je odšla domov. Od 18. februarja so pogrešali 46-letnega rudarja Antona Močnika, doma iz Gornjega gradu, ki je najbrž utonil v deročih valovih Savinje. Na pokopališču v Loki so pokopali le dele telesnih ostankov zakoncev Jamšek in malega Francka. Vsi drugi so svoj večni počitek našli v kamniti grobnici pod plazom. Uradni zapiski žrtev plazu na navajajo poimensko, ampak samo s skupnim številom 13. Vpisane pa so v matični knjigi umrlih župnije Loka pri Zidanem mostu za leto 1877. Župnik Josip Bunček je vpisal kot dan smrti 15.1. 1877, pod hišno številko 6 Sv. Peter je vpisana družina Maček, pod štev. 97 Sv. Peter družina Jamšek. Vsi zasuti člani obeh družin so vpisani poimensko in z letom starosti. Na loškem pokopališču so žrtvam plazu postavili mogočen granitni blok. Denar so prispevali cementarna, oljarna, železnice, loška občina in drugi. Po prvi svetovni vojni pa so spomenik prodali, Zidani most leta 1931 ker groba ni nihče več vzdrževal. Železniška uprava je na kraju katastrofe postavile tri metre visok križ iz belega kamna. Tudi ta danes ni več ohranjen. Leseni most čez Savinjo pri oljarni, ki so ga zgradili namesto podrtega po katastrofi, prav tako ne stoji več: desno polovico je odnesla narasla Savinja leta 1926, levo polovico pa ledene plošče spomladi leta 1929. Na prostoru, kjer je stala oljarna, so še razvaline, v zadnjem času pa je zgrajen stanovanjski blok. Da se katastrofa ne bi več ponovila, je uprava železniške sekcije leta 1917 izdelala gradbeni načrt, po katerem so na tem kraju zajeli vse vodne izvire in jih v višini 600 metrov ter v dolžini enega kilometra speljali v Savinjo. Naredili so več vodnih zbiralnikov, jih povezali z izviri, položili betonske cevi, skopali jarke in na koncu speljali v Briški potok, imenovan »studenec« v Ameriki (po hiši, ki jo je njega dni kupil ameriški izseljenec), ter po posebnem kanalu pod železnico v Savinjo. Načrt železnice, ki vsebuje vse obrise nekdanjega plazu in zgovorne slike te katastrofe ter gradbeni načrt zajetja voda hrani bivši progovni nadzornik Jože Belak. Vse te načrtne odvodne naprave, ki so bile v letih 1917 in 1918 narejene s pomočjo bosanskih delavcev, ruskih vojnih ujetnikov, s prenašanjem gradbenega materiala na bosanskih konjičkih, so danes zasute, uničene, zanemarjene in preraščene. Samo vrh pobočja Pleša, kjer se je plaz utrgal, je še neporaščena strmina. O katastrofi pričajo le še stari zapisi in akti, orume-nele fotografije ter ustno izročilo. Na nesrečno Mačkovo družino (mater in šest otrok) pa še danes spominja velik kamnit možnar. Mačkovi so ga tik pred katastrofo posodili sosedom Oberžanom, katerih domačija je bila severno od kraja katastrofe. Možnar je še danes drag in hkrati žalosten spomin na priljubljene sosede. Naključje je naneslo, da se je ravno ob 100-letnici, tj. 16. januarja 1977, ponovno utrgal kamniti plaz nad železniško postajo Zidani most in zasul prostor pred postajnim poslopjem, tako da je bila cesta za vsa vozila iz postaje proti Radečam in Rimskim Toplicam neuporabna. Del ceste je bil očiščen, veliki bloki kamenja, ki so ostali od plazu, pa so še danes tam. Podatke zbrala: Lojze Oberžan, Laško Edo Jelovšek, Laško Združevanje v kmetijstvu Nova ustava ter Zakon o združenem delu in zakoni s področja kmetijstva in živilstva dosledno opredeljujejo načelo samoupravnih družbenih in gospodarskih odnosov v kmetijstvu in na vasi. Že druga seja konference Zveze komunistov Slovenije je odprla nove vidike kmetijske politike, ki je spodbudila hitrejši napredek kmetijstva, novi Zakon o združevanju kmetov pa potrjuje samoupravno načelo, da so nosilci združevanja kmetje sami, ki skupaj z drugimi ljudmi v temeljnih zadružnih organizacijah (TZO), v kmetijskih zadrugah (KZ) in temeljnih organizacijah kooperantov (TOK) združujejo delo, sredstva in zemljišča. S tem združevanjem se uveljavlja nov položaj kmeta in ustvarjajo v načelu enake pravice in obveznosti, kot jih imajo delavci v združenem delu: - da enakopravno odločajo o poslovanju svoje zadružne organizacije ali skupnosti in - da skupno ustvarjajo in razporejajo dohodek. Glavni namen združevanja je povečanje pridelkov hrane, ki je temeljni dejavnik za ustvarjanje trajnejših in umirjenih gospodarskih gibanj, pogoj za povečanje storilnosti dela in dohodka ter pogoj za izboljšanje socialne varnosti (zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja). Čim večja bo storilnost in dohodek, tem višje bodo starostne pokojnine! Združeni kmet je po zakonu o združenem delu in Zakonu o združevanju kmetov vsak kmetijski proizvajalec, ki s svojo proizvodnjo pogodbeno in trajno sodeluje z zadružno organizacijo, ki za določeno časovno obdobje združi v skupno proizvodnjo svoje delo, kmetijsko zemljišče in sredstva v celoti ali del teh, ki deli s svojo organizacijo dohodek na riziko. Združeni kmet lahko obdrži lastninsko pravico zemljišča in drugih združenih sredstev, če se sam prostovoljno ne odloči drugače. Družinski člani zadružnika (žena, mož, sin, hči in drugi) lahko postanejo združeni kmetje, čeprav združujejo samo svoje delo. Združeni kmet je član kmetijske zadruge, temeljne zadružne organizacije ali temeljne organizacije kooperantov. Razmerje med člani in zadružno organizacijo urejajo zadružna pravila (statut) ali samoupravni sporazum o trajnejšem sodelovanju in jamstvu, ki je omejeno; kmet nikdar ne jamči z lastno zemljo! Kooperant je kmet, ki proizvodno sodeluje z organizacijo združenega dela, ki ni zadružna organizacija (je pa podjetje z delavskim svetom). Razmerje med njima se ustvarja s pogodbo ali s samoupravnim sporazumom, če gre za trajnejše sodelovanje. V zadružništvu velja teritorialno načelo: na istem krajevnem območju lahko posluje samo ena zadružna organizacija, kjer lahko vsi kmetje ene ali več vasi uveljavljajo svoje interese. Proizvodne skupnosti se lahko ustanavljajo znotraj vsake zadružne organizacije in organizacije kooperantov, če dvoje ali več združenih kmetov (ali kooperantov) za daljše obdobje združi svoje delo, sredstva in kmetijska zemljišča zaradi: - skupnega pridelovanja določenih kmetijskih pridelkov (na primer sladkorne pese, krompirja, sadja, vina, hmelja), - skupnega melioriranja kmetijskih zemljišč, - skupne zgraditve gospodarskih objektov (hlevov, sušilnic, skladišč), - skupne rabe zemljišč in strojev in - skupne predelave lastnih pridelkov. Ta oblika združevanja je najenostavnejša, najpomembnejša in tudi najučinkovitejša oblika uspešnega pridelovanja, rejo in predelavo na ožjem območju. Zakaj? V Sloveniji meri povprečna kmetija 6.5 ha, od tega je samo 3.7 kmetijske zemlje, oziroma 2.6 ha obdelovalne zemlje. Za obdelovanje in sodobne proizvodne postopke je potrebna strojna oprema, traktor in mnogi priključki, ki so zelo dragi in so na naših malih kmetijah premalo izkoriščeni; zato nabavna cena za stroje preveč obremenjuje gospodarsko moč kmetije. Z združevanjem sosednjih parcel v večje obdelovalne celote, s skupnimi posevki in sadeži, z napravo večjih sadovnjakov, vinogradov in hmeljnikov na zaokroženih zemljiščih je možno poenostaviti pridelovalne postopke, poceniti stroške in doseči večje pridelke. V Sloveniji imamo že čez 3000 skupnosti, od tega je šele kakih 15% pridelovalnih skupnosti, npr. skupnosti za pridelovanje sladkorne pese v Pomurju, skupnosti za pridelovanje krompirja in zelenjave na Dolenjskem, pašne skupnosti za rejo mlade in plemenske živine v Posočju na Gorenjskem, skupna hmeljišča v Savinjski dolini, vinogradniške skupnosti v Beli krajini, v Vipavski dolini in Goriških brdih, sadjarske skupnosti v Kozini, Vipavski dolini, pod Pohorjem in v Slovenskih goricah, na Goričkem in drugod. Pred kratkim so na Tolminskem odprli Če zadeneš vesoljstvo na enem koncu, se bo odzvalo na drugem koncu. Lažje bi bilo ptičkom in otrokom in sleherni živalci okoli tebe, ko bi bil ti sam čistejši in boljši kot sedaj, pa čeprav le za trohico. Dostojevski prvi skupni hlev, osem skupnih hlevov pa že načrtujejo ali gradijo. Prvi uspehi že dajejo dobre dosežke in kmetje se vedno bolj zanimajo za ustanavljanje novih skupnosti. V vse pridelovalne skupnosti vključujejo zasebni kmetje in pol-kmetje celotno ali pa del zemljišč, ki se z ustreznim kolobarjem menja, z načrtovanjem pa širi večje celote. Za zdaj imamo največ strojnih skupnosti, ki imajo važno vlogo pri osvobajanje in olajšanju ročnega dela ter povečanju storilnosti zlasti na manjših kmetijah, ki ne morejo same prenesti drage obremenitve za nabavo lastnih strojev. Vsekakor so strojne skupnosti prvi korak k združevanju dela in sredstev ter pogoj za naslednji korak: v združevanju zemlje in skupno pridelovanje za trg. Skupni hlevi in hlevske ter pašne skupnosti imajo tudi druge ugodne posledice ter vpliv na družinsko življenje; z združevanjem in delitvijo dela ter dežurno službo si lahko živinorejci privoščijo dela prost dan v tednu ali konec tedna, vsa družina pa tudi letni dopust in počitnice. Prav zaradi tega pospešeno ustanavljajo živinorejske skupnosti tudi v Italiji, Franciji in drugih kapitalističnih deželah, na vidiku pa so številne hlevske skupnosti tudi v vseh regijah Slovenije. Financiranje proizvodnje in vlaganj združenih kmetov v trajne objekte je zagotovljeno v sredstvih Kmetijske in živilske razvojne skupnosti Slovenije, v sredstvih Hranilno-kreditne službe (HKS), v skladih občin, gozdnogospodarskih organizacijah in drugod. Za leto 1978-79 je na razpolago 15 do 20 milijard starih dinarjev. Organizacije združenih kmetov in proizvodne ter druge skupnosti bodo lahko dobile posojila na podlagi strokovno in gospodarsko utemeljenih programov ter v okviru normativov in najmanjšega obsega za posamezna vlaganja pod naslednjimi pogoji: 1. za izgradnjo in adaptacijo hlevov za več kot 50 molznic ali za več kot 100 govejih pitancev ali plemenskih telic ali za več kot 800 prašičev (če ga gradi en kmet) oziroma več kot 1500 prašičev (če ga gradita dva ali več kmetov) ali za več kot 40 plemenskih svinj ali za več kot 300 ovc za mleko ali za več kot 600 ovc za meso; 2. za obnovo vinogradov, sadovnjakov in hmeljnikov na najmanj 5 hektarih zemljišč; 3. Poljedelske skupnosti morajo obdelovati najmanj 20 hektarov združenih zasebnih zemljišč (ali vzetih v najem); na planinskih pašnikih morajo pasti najmanj 50 glav velike živine; 4. Kmetijske zadruge in temeljne organizacije kooperantov lahko dobijo posojila tudi za nakup zemljišč, če na njih organizirajo skupno pridelovanje združenih kmetov ali kooperantov ali če tako zemljišče potrebujejo za lastno proizvodnjo. V obdobju 1978-79 je za nakup zemljišč zagotovljeno okoli 10 starih milijard dinarjev. 5. za melioracije kmetijskih zemljišč se dajejo posojila iz skladov vodnih skupnosti, iz skladov zemljiških skupnosti in drugih virov, če je v melioracijsko skupnost vključenih več kot 50% zemljišč iz območja ene zaključene melioracijske celote. 6. Samoupravni sporazum o kreditiranju kmetijstva v letu 1978-79 določa razen gornjih pogojev in okvirov še višino obrestne mere, roke vračanja in deležev posameznih posojilodajalcev. Obrestna mera je za 90% vseh vrst naložb 3%; za naložbe v nasade in nabavo kmet ijske mehanizacije se plača 6% obresti, za perutninarstvo pa 10%. Cenejši kredit za združene kmete v proizvodnih skupnostih pomeni tudi znižanje proizvodne cene. 7. Združeni kmetje lahko dobijo ugodna posojila tudi za potrebe kmečkega turizma, za stanovanjsko gradnjo in adaptacije ter za dokup dobe za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ugodnosti, ki jih nudi Zakon o združevanju kmetov ter dosežki dosedanjega razvoja utira med kmeti spoznanje, da bodo svojo prihodnost zagotovili z združevanjem svojih zmogljivosti v skupnostih ter povezovanjem kmetijskih zadružnih organizacij s trgovino in predelovalno industrijo (mesno, mlečno, sadno, vinsko in drugo industrijo). To povezovanje in združeva nje sloni na dohodkovnih odnosih, v katerih bo vsak pridelovalec deležen končnega dobička od prodaje pridelkov in izdelkov neposrednemu porabniku hrane. Za tako poslovanje je odgovorna organizacija združenih kmetov, naša vrhovna organizacija združenih kmetov - Zadružna zveza Slovenije pa je porok, da bodo združeni proizvajalci deležni dosežkov svojega dela, vlaganj in prizadevanj. Med našimi izseljenci v Kanadi Mala honda je tiho predla in požirala kilometre med kanadskima mestoma Kitchener in London v južnem Ontariu. Cesta je bila suha, vse naokrog, kolikor daleč je neslo oko, pa je bila pokrajina pod debelo snežno odejo. V obe smeri je bil gost promet, saj je sončno nedeljsko popoldne marsikoga zvabilo ven. Neskončno ravnino so v modrikasti daljavi obrobljali nizki griči. Ob cesti - po poljih, ki jih bodo morda že čez mesec ali dva pokrivale najrazličnejše poljedelske kulture, pa so od časa do časa zdrvele mimo motorne sani. največkrat hitreje od kolone avtomobilov. S hamiltonskim slovenskim župnikom, salezi-jancem Karlom Ceglarjem sva za letošnjo tiho nedeljo hotela obiskati slovenski skupnosti v Kitchenerju in Londonu. Dopoldansko spovedo-vanje in bogoslužje v Kitchenerju je bilo že za nama. V soboto pozno zvečer sva v snežnem metežu prišla v Kitchener in našla gostoljubno streho v velikanskem župnišču, ki so ga bazilijan-ski patri spremenili v samostan. Zjutraj nama je pater, ki ni mogel skriti svojega indijskega porekla, pripravil zajtrk in vmes zgovorno spraševal o Sloveniji in Jugoslaviji. Potem sem odšel v spodnjo cerkev spovedovat. V zgornji je bila jutranja maša in kakor iz skrivnostne daljave sem slišal glasove orgel in petja. Cerkev je morala biti polna in sodelovanje zelo dobro. V spodnji cerkvi pa so čez kakšno uro imeli nemško mašo. Mlad duhovnik je zelo lepo vodil bogoslužje in vneto razlagal božjo besedo. Toda ko sem za trenutek stopil iz spovednice, sem naštel v cerkvi šestnajst ljudi. In to v mestu, kjer je nekoč živela najmočnejša nemška kolonija v Kanadi (nad 30 tisoč ljudi) in ki je vse do prve svetovne vojne ponosno nosila ime Berlin. Ali je takšna usoda vseh narodnostnih skupnosti, ki si skušajo urediti življenje v tujini? To vprašanje je nenehno kljuvalo v meni, čeprav sem pozneje doživel občuteno slovensko bogoslužje z ubranim večglasnim petjem, tradicionalnim klepetom po maši pred cerkvijo in kosilom v urejeni družini primorskih Slovencev. Ali se bo tudi močna slovenska skupnost v ZDA in Kanadi počasi zlila z angleškim življenjem in utonila? Prvi znani Slovenci, ki so prebrodili veliko lužo in se izkrcali v novem svetu, so bili misijonarji. Jezuit Marko Kapus iz Kamne gorice je leta 1685 odšel misijonarit v Mehiko, več let pa je deloval tudi med Indijanci v Kaliforniji. Najbolj znan je gotovo svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je stopil na ameriška tla v newyorškem pristanišču 31. decembra 1830. Najbrž bo držala trditev, da so še pred misijonarji prišli v Ameriko potujoči trgovci, krošnjarji. Križarili so po evropskih deželah in premamilo jih je pripovedovanje o »obljubljeni deželi« onstran velikega morja. Nagel razvoj gospodarskega življenja jim je omogočil, da so si s pridnostjo in varčnostjo utrdili gospodarski in socialni položaj. Ko so nekaj dosegli, so začeli vabiti za seboj sorodnike in prijatelje in tako so se osnovale prve slovenske skupnosti na severnoameriških tleh. Škof Baraga je 10. avugsta 1831 pisal sestri Amaliji, da je v Ameriki srečal rojaka iz Bele krajine, ki je prišel tja že tri leta pred njim. To je bil Peter Pohek, ki je najprej služil v francoski vojski, leta 1827 pa je prišel v Ameriko. Baragova sestra je bila menda prva Slovenka, ki je prišla v Ameriko in prav gotovo tudi prva, ki se je spet vrnila domov. Za Friderika Barago je znano, da je številnim rojakom oskrbel dovoljenje za naselitev v Ameriki. Potem pa je njihovo število stalno raslo. Natančnih podatkov o številu izseljenih Slovencev ni, pač pa lahko na to število sklepamo iz uradnih statističnih podatkov o gibanju prebivalstva. Za narodnostno ozemlje Slovencev (takrat je vključevalo še Trst, Gorico, večji del Istre in Celovec) imamo uradne podatke od leta 1857 dalje. Takrat je prebivalo na tem ozemlju 1,459.000 ljudi (Slovencev in drugih), do leta 1913 pa je to število naraslo na dobra dva milijona. V tem obdobju je znašal naravni prirastek 728 tisoč, dejanski pa le 550 tisoč, tako da lahko razliko, to se pravi 178 tisoč, pripišemo izseljevanju. Od tega odpade vsaj 150 tisoč na Kranjsko deželo. Za preselitvena gibanja po prvi svetovni vojni so ti podatki težko primerljivi, ker je bilo slovensko narodnostno ozemlje razdeljeno med štiri države. Vsi podatki pa pričajo, da se izseljevanje ni ustavilo in niti svetovna gospodarska kriza ga ni bistveno zavrla. V Kanadi srečamo prve slovenske naseljence okrog leta 1910. Od takrat se je njihovo število stalno večalo. Zadnji veliki val je prišel v ZDA in Kanado takoj po drugi svetovni vojni; od takrat se je izseljevanje ustavilo, največ na račun začasnega zaposlovanja v državah zahodne Evrope, pa tudi bistveno boljših razmer doma. Danes cenijo, da je v ZDA blizu 300 tisoč Slovencev, v Kanadi pa nekaj nad 20 tisoč. Z odkritja spomenika škofu Baragi v Trebnjem, kjer so trg pred cerkvijo poimenovali po svojem slavnem rojaku. Spomenik je izdelal kipar France Gorše. London je znano univerzitetno središče. Marsikoga je že zmotila istost imena z angleškim glavnim mestom. Pripovedujejo celo anekdoto, kako je mladoletnica hotela potovati z letalom iz Montreala v ontarijski London. Vprašala je, kje je letalo za London, in letališki uslužbenci so ji z znano vljudnostjo pokazali na velikega »jumba« Air-Canada. Mirno so vzleteli in šele po dobri uri poleta je vprašala stevardeso, zakaj tako dolgo ne pristanejo. Takrat pa je nastal preplah. Seveda so takoj obvestili mamo, ki je čakala na letališču, in naslednjega dne zvečer so deklico varno pripeljali domov s celimi litanijami opravičil. Mala pa se je samo navihano smejala, saj je zastonj dvakrat preletela Atlantik in bila deležna nadvse prijazne postrežbe. Tudi sicer imajo v Severni Ameriki navado svoja mesta poimenovati z evropskimi imeni, kot da bi hoteli na ta način prinesti s seboj košček domovine. Tako sem se samo v enem dnevu peljal mimo Pariza, Breslaua, Londona in še nekaterih drugih znanih imen. Londonski Slovenci (Primorci so v večini) so mi kar po vrsti pripovedovali, da delajo na univerzi. Nisem hotel vprašati, kaj delajo, malo čudno pa se mi je le zdelo, da bi imeli na kupu toliko univerzitetnih učiteljev. Končno so mi med smehom povedali, da je ekipa za vzdrževanje celega niza univerzitetnih stavb in študentskih domov skoraj v celoti slovenska. Administrativni direktor univerze je namreč Slovenec in je ekipo sestavil iz rojakov, na katere se lahko zanese. Nedeljsko bogoslužje v dvorani. Londonski Slovenci imajo sicer enkrat na mesec rezervirano angleško cerkev, toda za to priložnost so se zbrali kar v dvorani. »Da nas ne bo nihče silil, češ da je naš čas že minil,« so mi pojasnjevali. »Od tod nas ne bo nihče metal ven.« Zasilni oltar na odru. Pred mašo tudi spovedovanje na odru za zagrnjeno zaveso. Sodelovanje pa tako, da bi se ga ne sramovali v najbolj urejeni stolnici. Po maši pa prijazen klepet ob kozarčku tega ali onega. Prav kakor nekoč doma. Družine londonskih Slovencev so večinoma mlade. Le redki otroci pa imajo stara slovenska imena; večina še za silo govori slovensko, med seboj pa se pogovarjajo v angleščini. To je posledica šole in okolja, čeprav doma starši redno govorijo slovensko, čeprav se vsakih nekaj let z vso družino podajo v »stari kraj«. Najbrž bo zavest, da pripadajo nekemu drugemu kraju, da izhajajo iz drugega naroda, tudi v teh otrocih še dolgo živa, toda slovenščina bo kaj kmalu utihnila. Ni dopolnilne slovenske šole, duhovnik prihaja mednje enkrat na mesec, sicer obiskujejo angleške župnije. »Pa bi tudi mi čisto lahko preživeli svojega duhovnika,« mi je resno zatrdil mlad mož in se nekako zamišljeno zagledal v svoje žuljave dlani. V Hamiltonu sem prebil (podaljšani) vikend pred cvetno nedeljo. Vrstili so se govori in spovedovanje, pa spet obiski in pogovori o najrazličnejših vprašanjih. Celo pozno zvečer, ko se je končno pretrgala vrsta pred spovednico, me je ob izhodu čakal slovenski možakar srednjih let in me odpeljal domov. »Samo za nekaj minut, da se malo pogovorimo,« mi je pojasnjeval spotoma. »Saj vas bom potem spet pripeljal v župnišče:« Stari naselbini v železarskem Hamiltonu se je po zadnji vojni pridružila nova skupina Slovencev. najprej nekako ni šlo skupaj, pozneje pa so se le znašli in skovali medsebojne vezi. Župnijska cerkev me je nekoliko začudila. Velika večina kanadskih in ameriških župnij ima pod cerkvijo zgrajeno dvorano z vsemi pomožnimi prostori, kjer imajo večja zborovanja, kulturne in družabne prireditve, včasih pa jo tudi dajo v najem za kakšno poročno kosilo ali kaj podobnega. V Ha-miltonu so zgradili lepo dvorano, cerkev pa je pod njo. Ko sem nekega večera v cerkvi sodeloval, je bilo iz dvorane mogoče čisto razločno slišati kitare in bobne; župnijska mladina je imela svoje srečanje (v angleščini) in se je pripravljala na veliko noč. Trije salezijanski duhovniki, ki skrbijo za Ha-milton in okolico, pa živijo v zares skromnem in tesnem župnišču. Brez gospodinje so in se morajo ob preobilici drugega dela spopadati še z vsakdanjimi kuharskimi težavami. Ob župnijskem središču je ogromen parkirni prostor, kjer bi si Slovenci radi zgradili pravo cerkev. Župnik Ceglar je pribil, da samo vprimeru, če bo dobil kakšnega mlajšega pomočnika. Severna Amerika je po narodnostnem sestavu zelo zanimiva dežela. Pustimo ob strani odnos med Evropejci in Indijanci; to je poglavje zase. Ko sta se dva velika severnoameriška soseda, ZDA in Kanada, osvobodila kolonialnih razmerij, so se začeli bistveno spreminjati tudi odnosi med posameznimi etničnimi skupinami. Zmagoslavju svobode je sledila polarizacija, v kateri so krajši konec potegnili tisti, ki se niso mogli pohvaliti s svojim anglosaškim poreklom, razen morda Francozi na severovzhodu Kanade, v provinci Ouebeck. Celo Irci so bili v ZDA vedno le »prekleti Irci«, Slovani pa navadno »neumni Poljaki«. Znanega slovenskega strokovnjaka dr. Edija Gobca, profesorja sociologije na kentski univerzi, so sodelavci in študentje še v petdesetih letih stalno dražili, naj jim pove ime vsaj enega Slovenca, ki je v Ameriki dosegel kakšen izreden uspeh. To ga je spodbodlo, da je začel raziskovati delež Slovencev pri graditvi Amerike. Prišel je do presenetljivih zaključkov. Poleg vrste misijonskih škofov in verskih preroditeljev imamo Slovenci prav na vseh področjih znanosti, umetnosti, kulture, vojaške znanosti in politike ljudi, ki so posegli v sam vrh ameriške družbe. V svojih člankih in ob priložnostni razstavi ob 200 letnici neodvisnosti ZDA je večkrat našteval imena iz dolgega seznama Slovencev, ki so v Ameriki dosegli vse, kar je bilo mogoče doseči. Kanada je v zadnjih letih zelo občutljiva za kulture posameznih narodov, ki sestavljajo njeno populacijo. Nič več ne govorijo o »talilnem loncu«, kjer naj bi vse skupine priseljencev izginile in se stopile v enoten kanadski narod. Imajo celo posebno ministrstvo pri zvezni vladi in pri vladah posameznih provinc, ki skrbi za »multikulturo«. Znatna finančna sredstva dajejo vsako leto kot podporo za organizacijo kulturnih in folklornih prireditev, tako imenovanih »karavan«, kjer skuša vsaka etnična skupina prikazati svoje značilnosti. Tudi časopisi v raznih jezikih in druga sredstva družbenega obveščanja nemoteno izhajajo in po potrebi dobivajo tudi denarno pomoč. Dopolnilne jezikovne šole - pri tem je čisto vseeno, ali jih organizirajo narodnostne župnije ali kakšne druge organizacije - lahko nastavijo učitelje, ki jih plača provincialna vlada iz svojih skladov. Še več. Naš jojak dr. Lojze Ambrožič je postal pomožni škof v Torontu s posebno nalogo, da skrbi za priseljence. Tako je gotovo škof, ki mora pri svojem pastoralnem delu in bogoslužju uporabljati največ jezikov. Nemci, Portugalci, Italijani, Španci in Portorikanci ter seveda Slovenci se v cerkvi počutijo kot doma, ko jih škof nagovori v njihovem domačem jeziku. Toronto, velika sobota popoldne. Veliki teden se izteka. Vsak dan vse od ponedeljka sem stal pred polno cerkvijo Mafije Pomagaj in v slovenščini razlagal božjo besedo. Vrste pred spovedni-co so se daljšale iz dneva v dan. Posebej danes ni bilo odmora že od ranega jutra. Popoldne je bil vsako uro blagoslov velikonočnih jedi. Posebej od štirih dalje je bila cerkev ob vsakem blagoslovu polna do zadnjega kotička. Ko bi prišli vsi naenkrat, bi bil tudi velik parkirni prostor ob cerkvi premajhen; ne za avtomobile, temveč za ljudi. Nekateri so se pripeljali celo sto in več kilometrov daleč in mi potem zatrjevali, da si ne znajo predstavljati prave slovenske velike noči brez »žegna«. Med letom hodijo v najbližjo cerkev, vsaj za veliko noč pa obiščejo svojo, slovensko župnijo. Tako delajo zlasti veliki farmarji, ki živijo v severnih predelih Ontaria. Zdaj je tudi velika noč mimo. Pri treh dopoldanskih mašah je bila cerkev polna do zadnjega kotička. Pri drugi maši je pel mladinski zbor, pri zadnji mešani. Oba sta se izkazala z zrelim muzi-ciranjem, s kakršnim bi se mogla pojaviti na vsakem slovenskem koru. Vzorno sodelovanje, veliko obhajil. Ne vem, če bi mogel kje doma tako doživeti veliko noč, kakor sem jo doživel tam daleč na bregu Ontarijskega jezera. Župnija Marije Pomagaj v Torontu je starejša od obeh slovenskih župnij v največjem kanadskem mestu. Druga je župnija Brezmadežne v New Torontu, kjer so se mogli za letošnjo veliko noč pohvaliti s prav takšnim obiskom. Župnik Tone Zrnec - veliko sva se pogovarjala v teh dneh - je vsestranski delavec. Vodi obsežno župnijo, je ravnatelj slovenske dopolnilne šole, piše veroučne učbenike, komponira in aranžira najrazličnejše skladbe, raziskuje Baragovo življenje in ob vsem tem še najde čas, da lahko (včasih tudi s povzdignjenim glasom) debatira o sodobni teologiji in problemih slovenske kulture. V dolgih pogovorih z njim in njegovimi drugimi sobrati lazaristi, škofom Ambrožičem, prof. Plevnikom, župnikoma Turkom in Vukšiničem (oba oskrbujeta angleški župniji, slednji v mestu Weiland blizu Niagarskih slapov) in mnogimi drugimi sem počasi sestavljal mozaik slovenskih usod na tej oddaljeni celini. Snov, vredna velikih pripovednikov svetovnega slovesa. Krčevita volja do življenja, garanje brez konca in varčna skromnost, vse to je dalo osnovo dejstvu, da večina Slovencev v Kanadi danes živi urejeno življenje v blagostanju. Gotovo spadata med odločilne dejavnike njihovega življenjskega zagona dve zavesti: da so Slovenci in da so kristjani. Ne vsi tako. Nekateri so kar takoj zaplavali v »anglosaške vode«; najbrž v prepričanju, da jim bo to pomagalo v svetu »businessa«. V Ameriki je namreč glavno merilo dolar in samo tisti zelenkasti bankovci (kanadski imajo nekoliko drugačne odtenke) so stopničke, po katerih se je mogoče vzpenjati na družbeni lestvici. Takšni Slovenci so seveda izginili v tujem morju in tudi v slovenske cerkve jih ni več. Največkrat tudi v angleške ne. Vera in narodnost seveda nista eno in isto, toda praksa dokazuje, da sta precej povezani. Če se je Slovenec odtujil rojakom, se je navadno tudi Cerkvi. In obratno. Med bivanjem v Kanadi in tudi še potem, ko me je enolično brnenje letalskih motorjev dolge ure zibalo v sanjarjenje, se mi je iz drugih misli kot nadležna bolečina dvigalo vprašanje: Ali se bodo Slovenci v Ameriki obdržali? Ali jih čaka podobna usoda, kakor so jo doživeli Nemci v Kitchenerju? Čez nekaj desetletij bo v slovenskih župnijah v Kanadi in ZDA prav gotovo vedno več opravil v angleščini, saj že sedaj mladina marsikje raje sodeluje v tem jeziku. Najbrž pa bo ostala zavest drugačne pripadnosti, ostala bo ljubezen do »starega kraja«. Zdi se, da je prav dejstvo, da se mladim ni treba sramovati domovine svojih staršev, v zadnjem času nekoliko zavrlo asimilacijo. Kadar otroci slovenskih staršev obiščejo Slovenijo, se vrnejo polni lepih vtisov in tudi - z boljšim znanjem slovenščine. Najbrž bi lahko veljali za utopiste, če bi hoteli Slovencem v Ameriki prerokovati v daljni prihodnosti velik narodnostni razmah. Dejstva namreč govore drugače. S tem pa tudi ne dobimo pravice, da bi jih kar odpisali. Del našega narodnega telesa so. In tudi tisti, ki jih podpirajo v prizadevanjih za narodno in kulturno samobitnost, zaslužijo vse priznanje in pomoč. Pa naj gre za slovenske duhovnike ali pobudnike najrazličnejših združenj na narodni podlagi. Ko vidiš, s kakšno ljubeznijo naši ljudje v Severni Ameriki gojijo in sprejemajo slovensko bsedo, jim pač moraš želeti vse najboljše tudi za jutrišnji dan. Bog daj srečo, dobri ljudje! Drago Klemenčič Srečni starši - srečni otroci V zadnjih mesecih sem veliko premišljal o izkustvih klinično mrtvih in tistih, ki so bili v neposredni bližini smrti, pa so jih s sodobnimi medicinskimi posegi vrnili v življenje. Zanimivo je, kako je ta neposredna bližina smrti vplivala na njihovo nadaljnje življenje. Spremenila je njihovo lestvico vrednot. Odkar so zrli smrti oziroma življenju preko smrti v oči, jim je pomembno predvsem dvoje: ljubezen in znanje. Sprva se mi je upiralo, da bi smeli znanje postavljati v sam vrh vrednostne lestvice. S še večjim zanimanjem sem prebiral izjave klinično mrtvih, da bi zvedel za kakšno znanje gre. Polagoma sem uvidel no- tranjo povezanost: ne gre za kopičenje znanja, s katerim boš lahko razpolagal in si pridobival vpliv, ugled, morda celo premoženje; gre za poglobljeno znanje, ki vodi k modrosti. Ljubezen brez modrosti nas lahko zavede v različne slepe ulice. Še bolj pa je nevarno znanje brez ljubezni. Zato nekateri vzgojitelji priostreno izjavljajo: Mati je lahko tudi nora, samo da ima otroka rada. Osnove dobrega starševstva - to je tema, o kateri naj bi razmišljali v tem sestavku. Pri tem bomo skušali osvetliti nekatere vidike tiste ljubezni, ki vključuje modrost. Prepričan sem namreč, da so prav srečni starši najboljša osnova dobrega starševstva. Le srečni starši bodo znali vzgajati srečne otroke. In sreča otrok je največji skupni imenovalec, ki vključuje posamezne vzgojne cilje: dobrota, poštenje, vera, zvestoba, ... Ljubezen med starši in otroki Ko otrok raste in se razvija, začenja zaznavati stvari takšne, kot so. Za njegov razvoj so zlasti pomembne zaznave ob materi: kadar jem, se mati smehlja, kadar grem na blato, me pohvali, če jokam, me objame. Ta delna spoznanja se združijo v izkustvo: ljubljen sem. Ljubljen sem, ker sem nemočen. Ljubljen sem, ker sem lep. Ljubljen sem, ker me mati potrebuje. Skratka: ljubljen sem preprosto zato, ker sem. Ničesar mi ni treba storiti, da bi me mati ljubila - njena ljubezen je brezpogojna, ni nujno, da si jo zaslužim, dovolj je, da sem njen otrok. Ta brezpogoj-nost materine ljubezni pa ima negativno stran: ne morem si je pridobiti, ustvariti ali nadzirati. Če je, je kot blagoslov, če je ni, se zdi, da je iz življenja izginila vsa lepota. Ničesar ne morem storiti, da bi jo ustvaril. To traja nekako do desetega leta. Otrok do te starosti še ne ljubi; hvaležno in veselo se odziva temu, da je ljubljen. Šele okrog desetega leta starosti se otrok zave, da lahko ustvarja ljubezen s pomočjo svoje dejavnosti. Otrok sam pomisli, da bi materi ali očetu kaj dal: pesem, risbo ali karkoli že. Tedaj postaja otrokova ljubezen ustvarjalna. Ne več: ljubljen sem, ker sem, marveč: ljubljen sem, ker ljubim. Seveda je ta prehod od otroške ljubezni v zrelo ljubezen dolgotrajen proces. Nezrela ljubezen pravi: Ljubim te, ker te potrebujem. Zrela ljubezen pa pravi: Potrebujem te, ker te ljubim. Za človeka, ki zrelo ljubi, drug človek ni več predvsem sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb; potrebe sočloveka so enako pomembne kot njegove lastne; dajati mu je enako prijetno kot prejemati. Doživlja, kako ni več na milost in nemilost odvisen od ljubezni nekoga, saj lahko s tem, ko ljubi, ustvarja ljubezen. Očetova ljubezen je drugačna. Če ima oče premoženje, začne kmalu premišljati, kateri od sinov naj bo njegov naslednik. Seveda bo to sin, o katerem oče misli, da je najbolj primeren, se pravi sin, ki mu je najbolj podoben in mu najbolj ugaja. Na tem poenostavljenem primeru lahko razberemo temeljno načelo očetove ljubezni: Ljubim te, ker izpolnjuješ moja pričakovanja, ker opravljaš svojo dolžnost, ker si tak, kot sem sam. Očetovo ljubezen si je treba zaslužiti, in če ne delaš tistega, kar oče od tebe pričakuje, jo lahko zapraviš. Njegova ljubezen pa ima tudi pozitivno stran: Lahko kaj storim, da si jo pridobim; njegova ljubezen ni zunaj mojega nadzora. Medtem ko je naloga matere, da otroku da občutek varnosti v življenju, ima oče nalogo, da otroka uči, ga vodi, ko se srečuje s problemi. Zrel človek je sam sebi mati in oče, pravimo, da ponotranji svoje starše. Tako mu pravi materinska zavest: Ni prestopka, zaradi katerega bi lahko izgubil mojo ljubezen, mojo željo, da živiš in si srečen. Očetova zavest pa pravi: To ni bilo prav, sprejeti moraš posledice svojega napačnega ravnanja, predvsem pa se moraš spremeniti, če hočeš, da te bom imel rad. Zrel človek ljubi z obema ljubeznima, čeprav se zdi, da si nasprotujeta. Materi ni težko ljubiti otroka, dokler je ves njen, majhen. Toda otrok mora rasti. In čim bolj odrašča, tem manj je ves njen, tem bolj se ji odtujuje. Z rastjo in odtujevanjem otroka postane materinska ljubezen težavna naloga, ki zahteva od nje nesebičnost, zmožnost, da vse da in ne želi ničesar razen sreče ljubljenega otroka. In tukaj mnoge matere odpovedo in zato storijo marsikaj, da bi njihovi odraščajoči otroci ostali čim bolj nesamostojni in s tem čim bolj odvisni od njih. Na srečo pa so že s svojo ljubeznijo v prvih letih otrokovega življenja izpolnile temeljno nalogo: otroku so vzpostavile most do sveta. Mati bo lahko ljubila svojega odraščajočega otroka le, če sploh zmore ljubiti: če je zmožna ljubiti svojega moža, druge otroke, tujca, vsa človeška bitja. Tako vidimo, da starši, zlasti mati, z vsem ravnanjem do otroka nehote kažejo, ali ga vzgajajo zase ali za samostojnost. Čim bolj zrelo ga ljubijo, čim manj jih je strah, da bodo nekoč ostali sami, da jim odrasel otrok ne bo vračal njihove ljubezni (torej ne: »Saj od otrok tako ničesar nimaš!«), tem bolj ga bodo vzgajali za svet, v katerem se bo prej ali slej moral znajti. Ali moremo ljubiti druge, ne da bi ljubili sebe? Na hitro bi morda zaključili, da je ljubezen do sebe v bistvu sebičnost, po stari modrosti, »da ima vsak svetnik k sebi obrnjene roke«. Toda stvar ni tako preprosta. Že evangeljska zahteva: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, predpostavlja tudi ljubezen do sebe. In evangelij nas menda le ne uči sebičnosti. Kdor ne sprejme samega sebe takšnega, kot je: svoje preteklosti, svoje zunanjosti, svojega spola, okoliščin, v katerih živi, poklica, ki ga opravlja, kdor ne zmore sebi ničesar zares oprostiti, sebe nima rad. Vedno bo našel nekaj, zaradi česa se bo lahko sekiral, »žrl«. In kdor »žre« sebe, bo »žrl« tudi druge. To potrjuje vsakdanja izkušnja. In obratno. Kdor je zmožen ljubiti druge, ima tudi do sebe odnos ljubezni. Pristna ljubezen vsebuje skrb, spoštovanje, odgovornost in vednost. Ni čustvo v tem smislu, da človeka nekdo razvname, temveč dejavno prizadevanje za rast in srečo ljubljenega človeka. Sebičnost je pomanjkanje ljubezni do sebe. Kako naj to razložimo? Sebičnež ni naklonjen sebi in ne skrbi zase. To ga dela praznega in nezadovoljnega. Nesrečen je, zato si nemirno prizadeva, da bi iztrgal življenju zadovoljstva, ki si jih sam onemogoča. Sebičnež se zanima le zase, hoče vse zase, ne občuti veselja, ko daje, ampak samo, ko jemlje. Na svet zunaj sebe gleda samo s stališča tega, kaj lahko pridobi. Ne zanima se za potrebe drugih in ne spoštuje njihovega dostojanstva. Vse in vsakogar presoja po koristnosti, ki jo imajo zanj. Sebičnost si pogosto nadeva obleko svojega nasprotnika: nesebičnosti. Mnogi ljudje so ponosni na svojo »nesebičnost«. Ničesar »nočejo zase«, »živijo le za druge« in so ponosni na to, da se imajo za tako nepomembne. Začudeni pa se sprašujejo (kolikor sploh ne bežijo pred soočanjem s samim seboj), zakaj se počutijo kljub svoji nesebičnosti notranje prazni in nesrečni in zakaj njihovi odnosi z najbližjimi niso zadovoljivi. Psihoanaliza bi jim pokazala, da se za njihovo sebičnostjo skriva subtilna, vendar zato nič manj močna usmerjenost k sebi. S pomočjo evangeljskega kriterija »po njih sadovih jih boste spoznali«, lahko tudi pri sebičnosti in nesebičnosti ločimo zrnje od plev. Tako je na primer »nesebična« mati prepričana, da bodo otroci iz njene nesebičnosti spoznali, kaj pomeni biti ljubljen in kaj se pravi ljubiti. Vendar se uspeh njene »nesebičnosti« ne ujema z njenimi pričakovanji. Pri otrocih ni opaziti sreče človeka, ki je ljubljen: nemirni so, nesproščeni, bojijo se materine graje in si nemirno prizadevajo, da bi izpolnili njena pričakovanja. V celoti gledano se vpliv »nesebične« matere ne loči veliko od vpliva sebične matere; v nekem oziru je še slabši: materina »nesebičnost« namreč preprečuje otrokom, da bi jo kritizirali. Še nekaj je pomembno. V ljubezni do enega človeka je zajeta ljubezen do človeka kot takega. Kakor ni mogoče ljubiti drugega ne da bi ljubili sebe, tako ni mogoče ljubiti svojega zakonskega partnerja ali svojo družino in biti hkrati brezčuten do »tujca«, do tretjega človeka. Vedno večje glasov, ki opozarjajo na spornost ljubezni, ki meni, da se je možno ljubiti le v dvoje ali znotraj neke družinske ograje. Tako že kar pogosto slišimo o egoizmu v dvoje ali o egoizmu zaprte družine. Znanje, ki vodi k modrosti Če so starši zmožni ljubiti sebe in druge, bodo znali ljubiti tudi svoje otroke. Pristna ljubezen daje staršem neki notranji čut, ki jim šepeta, kaj je v tem primeru njihovim otrokom v prid in kaj v škodo. Tudi v primerih, ko ne bodo gotovi v svojem vzgojnem ravnanju, bodo večkrat ravnali prav kakor narobe. Sicer pa tudi v vzgoji velja pravilo, da vodi veliko poti k istemu cilju. Otroci na kmetih preživljajo velik del svojega otroštva ob starših. Starši se jim sicer le malo izrecno posvečajo, toda otrokom veliko pomeni, da so ob svojih starših, da jih lahko opazujejo pri delu, da se lahko v njihovi bližini igrajo, dokler ne začenja otroške igre izpodrivati delo. Za vse to so mestni otroci prikrajšani. Mnogo otrok niti ne ve, kaj počnejo njihovi starši v času odsotnosti, kakšno je delovno mesto njihovih staršev. Ker so z njimi veliko manj kakor kmečki starši, je toliko bolj potrebno, da se jim v prostem času intenzivneje posvečajo. Naj pomislijo, da njihovi otroci le enkrat preživljajo svoje otroštvo, ki niti ne traja tako dolgo. Pogosto srečujem starše, ki jim je hudo, ker niso imeli smisla in časa za svoje otroke, dokler so bili majhni. Čutijo, da se zamujenega ne da nadomestiti. Starši, ki v svojem otroštvu niso doživljali posebne pozornosti s strani svojih staršev, se bodo težko ustrezno posvečali svojim otrokom. Lahko pa se tega naučijo. Lepe priložnosti za to imajo ob raznih pogovorih za starše in družinskih krožkih, ki jih v zadnjem času organizirata šola in Cerkev. Pa tudi v časopisih in revijah bodo našli številne vzpodbude. Prav tako nam ne primanjkuje več dobrih vzgojnih knjig. Saj še radi priznamo, da bi se morali zanimati za to in ono, da bi morali imeti več časa za otroke, pa kaj, ko nas čas priganja in nam ne dovoli, da bi se umirili ob knjigi ali sprostili ob otroku. Tožimo nad časom, kakor so nekoč tožili nad grajskim valptom. Ni sreče brez svobode. Dokler smo sužnji minut in ur, ne pa gospodarji svojega časa, smo nesvobo- dni. Trde življenske prilike, borba za ljubi kruhek, so včasih zahtevale od človeka, da je garal od zore do mraka. Ti časi so za nami, a mi z nezmanjšano, pogosto celo s povečano ihto drvimo skozi dan in leto. In ko na ta način skrbimo za »boljši jutri«, zamudimo in spregledamo mnogo bolj pomembne stvari: ne kultiviramo naših medsebojnih odnosov, ne vidimo, kako otroci odraščajo. Kakor da bi mogli najti srečo kjerkoli drugje, samo ne ob sebi in ob človeku. In kakor sta nalezljiva notranji nemir in nezadovoljstvo, tako je nalezljiva tudi sreča. To pomeni: če hočemo dati otrokom dobro popotnico v življenje, se pogosto vprašajmo: Kaj nas v življenju resnično osrečuje? Ali nas bo to, za čemer se trenutno pehamo, zares osrečilo, ali pa je le privid, fata morgana resnične sreče? E. Fromm vidi temeljno zmoto sodobnega človeka v tem, da išče svojo srečo v pridobivanju (imetja, znanja, ljubezni, moči, gotovosti,...), namesto da bi bili ljudje dobrote, znanja, ljubezni, vere, itd. Za moto svoje knjige je postavil misel srednjeveškega mi- stika mojstra Eckharta: »Ljudje naj ne bi toliko razmišljali o tem, kaj naj počnejo, marveč o tem, kaj so.« Tako vidimo, kako je vprašanje zrelega starševstva neločljivo povezano z vprašanjem človeške zrelosti. Človeška zrelost pa je naloga, ki je človek ne more nikdar popolnoma dokončati, saj je človek za razliko od drugih živih bitij le načrt, ki se do smrti samouresničuje. Pred nekaj leti je svetovna javnost odklonila zahtevo ameriškega advokata, naj bi civilne oblasti podeljevale nekakšno zrelostno spričevalo, ki bi si ga morala zakonca pridobiti, preden se poročita oziroma preden imata otroke. Tudi meni se zdi sporno, da bi postavljali nekakšna merila, po katerih bi mogli ljudi oceniti, ali so dovolj zreli za vzgojo svojih otrok. To pa ne pomeni, da otroci nimajo pravice do dobrih staršev. In naloga ni lahka. Namesto da bi obsojali starše, ki se ob njej lovijo, se vprašajmo, ali jim moremo kako pomagati. Janko Bohak Starost Vsi poznamo ljudi, ki se niso srečno starali. Na primer prababico, ki je tja do pozne starosti dnevno po ure in ure presedela pred zrcalom in nanašala kreme in tekočine, da bi ohranila svežo polt. Ko je vsa zagrenjena opazovala gube, je življenje zagrenila tudi sinu, snahi in vsem drugim, ki so jo morali prenašati v njeni nikoli izživeti puberteti. Pa moža, ki je nekega dne moral ostati doma, saj so delo prevzeli mlajši, on pa je pričel z nezaželjeno penzijo. Nekaj mesecev je nato taval, dokler ga majhen prehlad ni pokopal. Vemo tudi za bolnika, ki ga je neozdravljiva bolezen priklenila na posteljo, da bi ga mučila še z bolečino. Počasi je propadal, preklinjajoč svojo grenko usodo. Svojci so se oddahnili, čeprav z občutkom krivde, ko se je končno poslovil. Vse preveč njihove pozornosti je zahteval, preveč je obremenil njihova čustva. Poznamo pa tudi že vso zgubano prababico, ki svojim pravnukom pripoveduje pravljice in jim nudi zatočišče, če so naredili kaj takega, da so ujezili svoje očete ali matere. Poznamo moža, ki je prenehal s službo, da bi se posvetil svojim rožam, svoji glasbi, svojemu pogledu skozi okno in svojemu prav posebnemu prisluškovanju utripa notranjosti, ki ga je vedno znova popeljal v mir, kakršnega včasih, ko je še delal, ni mogel poznati. Končno vemo za bolnika, ki je hudo trpel zaradi rakastih razjed, brez upanja na ozdravitev, poln bolečine. Pa vendar je vdano trpel in pomagal drugim, da so se »nalezli« njegove vedrine. To je bilo nekaj zgledov, ki kažejo kaj različne usode. Od nekdaj so ljudje vedeli, da jesen življenja ni slučajno taka, kakršna že je. Vedeli so, da tedaj samo dozori ali odmre nekaj, kar smo zoreli ali zanemarjali vse življenje. Skrb za starost naj se tedaj pričenja že pri otroku. Stara indijska misel uči, da življenje poteka v obdobjih, od katerih vsako zase nalaga svoje naloge in daje svoje sadove, če smo naloge prav izpolnili. Ko mineta igra in učenje, sledi delo, skrb in boj zrelosti. Onstran 50, posebno pa še onstran 60 let pa nastopi zadnje obdobji, ko se delo in boj umakneta ponotranjenemu iskanju in doživljanju. Kdor pri tem uspe, se mu hkrati, ko ugaša ostrina zunanjih čutov, prično odpirati nove nei- zmerne razsežnosti notranjosti. Težko je najti besede, ki bi jih opisale. To so razsežnosti miru in globine, odražajo se kot modrost. Na tej poti torej ne boli, če vid ni več dovolj oster, da bi človek še lahko čital in tudi nič hudega ni, če nam pešanje sluha brani prisostvovati živahnim po-menkom mlajših. Zaradi takih slabosti ni zagre-njenosti, pa tudi svojci ne dobijo občutka, kot da so kaj krivi, ker se niso znali ali mogli dovolj glasno pogovarjati in nečesa dovolj jasno razložiti. Človek ima pred seboj veliko možnosti. Zopet lahko sledimo stari indijski misli, ki pravi, da najdemo najboljšo od njih, če uspemo uresničevati od otroških let dalje vsakogar svojsko živ-ljensko nalogo in pot, ki naj teži k iskanju čim večje popolnosti. To je obenem pot k vedno širšemu, vedno manj sebičnemu, manj ozkemu in manj osebnemu. Začeti je torej treba pri otroku. Neka misel pravi, da je človek goden za smrt, komaj se rodi. Toda če že ne goden, prične tedaj zoreti tudi za starost. Hudo pa je, če človek pričakuje starost z željo in pričakovanjem, da bo takrat uresničil vse mogoče, kar ni mogel prej, in da si bo takrat privoščil, za kar prej ni imel priložnosti. To ni drugega kot zapoznel razcvet sebičnosti, ki ne more dati nič dobrega. Tak človek vedno misli le: Jaz. Sebi ne vidi niti začetka niti konca. Hoče nekaj imeti in nekaj biti. Popolnoma drugačna je govorica mistikov. Tej govorici bi se pravzaprav morali privajati ljudje onstran petdesetega leta. Ta govorica se dobro zaveda človekovih omejitev, njegovega začetka in konca. Niti najmanj ne poizkuša podaljševati bežnosti obstoja in ne išče minljivih užitkov. Ve, da sta začetek in konec le dva mejnika minljivega, in spoznava neminljivo, ki se ne meni za mejnike. Vsakdanja izkušnja uči, da tudi preprost človek lahko občuti nesmrtnost, ki mu pomaga, da preseže samega sebe. Mistika namreč ni beseda učenosti, ampak srca. Pot k starosti naj bi torej bila pot duhovnega zorenja, kajti edina .naloga, ki je zares vredna v tem življenju, je, da človek najde v sebi poslednjo resnico in da v njej zaživi in premine. Na omenjeni poti je razmišljanje o mejnikih nujnost, saj npr. smrt čaka vsakogar, ne glede na starost. Včasih je bila bolj pogosto spremljevalka življenja in bolj na očeh. Že rojstvo je bil dogodek v hiši, takorekoč pred očmi družine. Danes se odigra daleč proč, v mestu, kjer stoji porodnišnica. Podobno bo kmalu s smrtjo. Včasih je bila smrtnost veliko večja, toda smrt se je umaknila iz zavesti tudi zato, ker je posebno v gospodarsko bolj razvitih državah prišlo v navado, da umirajočega napotijo v bolnico, potem pa »izgine« izpred oči domačih. Vse to pomeni, da v naši zavesti ni več tiste žive predstave, ki nam omogoča, da resničneje, bolj pravilno presojamo pomen, možnosti in vrednost našega življenja. Zato je naš smisel za tostranost nabreknil in nas odtrgal od naravnanosti k važnejši in globlji danosti našega bitja. Ob taki nabreklosti je seveda pot v starost nekaj bolečega in človek doživlja propadanje in ugašanje raznih svojih sposobnosti kot nekaj skrajno hudega, nesmiselnega. Tak človek se bo v starosti moral zateči bodisi k temu, da se bo s kakim delom zamotil, bodisi se bo povrnil na nedozorelo in nikdar zares presežno puberteto, ali pa bo bežal v prazen klepet, karte in vino. Vedno znova najdemo opozorilo, da se mora človek pripravljati na starost že od mladega. Brez tega je starost navadno grenka. Vendar je kar dosti izjem: celo zelo zavoženo življenje se lahko srečno izteče. Pa še nekaj nas nauči starost. Vemo, da nosi s seboj številne težave, med njimi veliko raznih bolezni. Običajno jih ima star človek kar po več hkrati. Če bi držal rek: »Zdrav duh v zdravem telesu«, bi morali reči, da pri starem človeku zdravega duha ne more biti. Pa ni tako. Tisti rek ne drži. Nobena bolezen ne izniči duha, celo duševna ne. Tisto, kar je res človek, ni nič zmanjšano, pa čeprav imamo pred seboj nekoga, ki mu je skleroza odvzela spomin in razum. Dostikrat je prej res obratno, da ob bolezni človek zori, ali pa mu bolezen pomaga, da se razkroji tisto, kar ga je v življenju preveč vezalo na vsakdanjost. Zgornje misli o starosti in starostnikih nam povedo, da so stari ljudje kaj različni. Eni so blagoslov za svoje okolje, drugi pa prava »šiba božja«. Vendar naj bo tako ali drugače, del življenja so, ki tudi samt) ni rožnato; se pravi, so del resničnosti naše vsakdanjosti. Zato sodijo v vsakdanjost. Ni prav, če iz starih ljudi delamo poseben sloj skoraj ali docela izločenih ljudi. Ni prav, če jih pošiljamo v še tako lepe domove, kjer vsemu navkljub živijo v nekaki »totalni« ustanovi, ki ima vse značilnosti nekega posebnega, odtujenega sveta. Izjemoma je to seveda nujno. Prav bi bilo, da se tako s starostjo kot z boleznijo srečujemo na vsakem koraku in da staremu človeku uredimo bivališča sredi nas, skrbeč seveda za ustrezno gospodinjsko in zdravstveno pomoč na domu. To bi bilo prav že zaradi starostnika, da se ne bi počutil ločenega in izvrženega iz sveta, pa tudi zaradi nas mlajših, ki nam srečanje s starostjo lahko pomaga, da se zavemo pravih mej svojega življenja. Ponekod, kjer je starostnik težaven, tožijo o obupnih odnosih v družini. Toda tudi obupni odnosi so v nečem dobri: rišejo nam namreč našo nemoč, da bi bili močnejši od nekaterih dejstev življenja. Soočijo nas s slabostjo nas samih. Navadimo se skromnosti. Te pa današnjemu človeku zelo manjka. Jurij Zalokar Bojazen in strah - naša sovražnika ali življenjska sopotnika? Bojazen in strah spadata k osnovnim danostim našega življenja; ne moremo ju enkrat za vselej premagati, niti jima ubežati. V vsakdanjem govoru in poljudni literaturi se oba pojma uporabljata menjaje, medtem ko imata v strokovni literaturi različen pomen: strah se javlja v nas preko zunanjih dejstev ali okoliščin, npr. sovražni človek ali velika nevarnost; bojazen pa se javlja v nas kot nekakšen nemir, ki ga realno ne moremo utemeljiti. Naše razmišljanje ima bolj praktičen kot znanstven namen: želimo se ustaviti ob dobrih in slabih vidikih strahu za naše življenje ter nakazati nekatere poti, kako lahko strah premagujemo. V ta namen bomo skušali strokovno izrazoslovje prevesti v poljudno govorico, v kateri se,'kakor smo že omenili, razlike med strahom in bojaznijo pogosto zabrišejo. »Morda vam bo prišlo kdaj prav« S temi besedami je predal neznani študent znanemu psihoterapevtu Tobiasu Brocherju list papirja in izginil v množici. List je bil popisan s pretresljivo izpovedjo: »Poslušaj, prosim, česar ne povem, in ne pusti, da te zavedem s svojim obrazom, kajti nosim tisoč mask. Bojim se jih odložiti. Postalo mi je druga narava, da počnem, kakor da bi. Toda ne varaj se s to umetnostjo, za božjo voljo na pusti, da te vlečem za nos. Delam zelo priljuden vtis, kakor da bi bilo v meni vse vedro in sončno, kakor da bi zmogel zaupati in biti trezen. Delam se, kot da se zlahka obvladam, kot da ne potrebujem nikogar. Moj zunanji izgled je gotov, toda to je maska, za katero se ne skriva nič ustreznega. Za njo sem, kakršen sem: zmeden, v strahu in osamljen. Vendar prikrivam; ne bi rad, da bi kdo opazil. Če samo pomislim na svojo nemoč, se me loteva panika in bojim se, da bi se drugim izpostavil. In prav zato si obupan izmišljam maske, za katerimi se lahko skrijem. Ravnodušno, pametno fasado, ki me varuje pred zvedavim pogledom, ki bi me sicer prepoznal. Pri vsem tem pa se zavedam, da bi utegnil biti prav ta pogled moja rešitev. Če bi bil to pogled sprejemanja, ljubezni; to je edino, kar bi mi dalo gotovost, ki si je sam ne morem dati. Da sem nekaj vreden. Toda tega ti ne povem. Ne upam si. Tega me je strah. Strah me je, da bi tvoj pogled ne vodila ljubezen in sprejemanje. Strah me je, da me boš podcenjeval, se mi smejal. Tvoj smeh bi me uničil. Bojim se, da nekje globoko v sebi nisem ničesar vreden, da ti to vidiš in me boš odklonil. Tako igram obupno igro: gotova fasada zunaj in trepetajoč otrok znotraj. Zato je moje govorjenje površno klepetanje. Pripovedujem ti vse, kar v resnici ni nič, in ničesar, kar je res in kar vpije v meni. Zato se ne varaj s tem, kar ti govorim iz navade. Prosim, prisluhni in skušaj slišati, česar ti ne povem, pa bi ti rad povedal. Res, gnusi se mi ta skrivalnica. Sovražim to površno, nepristno igro. Rad bi bil pristen in spontan, rad bi bil to, kar sem, toda ti mi moraš pomagati. Moraš mi ponuditi roko, čeprav bi se ti zdelo najmanj verjetno, da si tega želim. Le ti lahko odstraniš to praznino izpred mojih oči. Le ti me lahko prikličeš v življenje. Vedno, kadar si prijazen in pazljiv ter me opogumljaš. Vsakokrat, ko me skušaš razumeti, ko se zanimaš zame, dobiva moje srce krila, sicer zelo majhna in krhka, pa vendarle krila. Tvoj čut, tvoje sočutje K Koledar W> 113 • •'"«''■VW! : Äi in moč tvojega razumevanja mi vdihujejo življenje. Rad bi, da to veš. Rad bi, da veš, kako pomemben si mi. Kako zelo lahko napraviš iz mene človeka, ki v resnici sem. Če hočeš. Prosim, rad bi, da bi hotel. Le ti moreš porušiti steno, za katero trepetam. Le ti moreš sneti masko. Le ti me moreš osvoboditi iz sveta senc, iz strahu, negotovosti in osmaljenosti. Ne spreglej me, prosim! Ne bo ti lahko. Dolgotrajno prepričanje, da si brez vrednosti, napravi debele zidove. Kolikor bolj se mi približaš, toliko bolj slepo udarjam nazaj. Branim se pred tem, po čemer vpijem. Toda rekli so mi, da je ljubezen močnejša kot kakršenkoli obrambni zid, in v tem je moje upanje. Prosim, poskusi porušiti te zidove z gotovimi, a občutljivimi rokami. Otrok je zelo občutljiv. Kdo sem, me sprašuješ? Sem nekdo, ki ga dobro poznaš: sem namreč slehernik, na katerega naletiš. Vsak moški in vsaka ženska, ki te srečata.« Morda sami ne tlačanimo strahu do te mere, da bi vplivali na pomoč, toda kolikokrat naše vedenje in govorjenje ni skladno z našim notranjim doživljanjem in občutjem. In v ozadju je vedno bojazen in strah. Bojazen, da bi drugi odkrili naše Ahilove pete in jih kdaj zadeli s puščico, strah, da se bodo drugi lotili naših slabosti, če jim povemo, kako jih doživljamo, strah, da nas drugi ne bodo razumeli, sprejeli takšne, kakršni v resnici smo. In rezultat je vedno isti: čutimo se odtujeni, ker smo se vedno bolj oddaljevali sami od sebe, dokler se ne prepoznamo kot popolni tujci, zakrneli v razvoju lastne človeškosti. Sebi in drugim ostajamo dolžni tovrstno medsebojno pomoč. Zato odkrijmo najprej, kaj je tisto, kar pritrguje-mo drug drugemu, kar nam manjka in nas slabi. Sami sebe kratimo drugim iz strahu pred tveganjem ljubezni, brez katere ni možna resnična sprememba. Zato pri vsem vpitju po radikalnih spremembah sploh nimamo možnosti, da bi nekaj spremenili. Lisica in kislo grozdje Bojimo se, da bi nas drugi odklonili in obsodili. Zato čakamo, da nam bodo pokazali, kako nam zaupajo, še preden smo jim dali vedeti, da bi se jim radi zaupali. Zakaj pravzaprav ne bi smeli imeti teh bojazni v družbi? Zakaj nas moti, če smo negotovi, kam naj sedemo, in ne tvegamo začeti pogovora s sosedom, čeprav si želimo? Bolj neprijetno postane, ko se branimo proti bojazni s tem, da postajamo vedno bolj napeti in utesnjeni. Ali pa si dopovedujemo, da sploh ne čutimo potrebe po stiku in razumevanju, in se prepričujemo, kako smo samostojni in neodvisni. V tem primeru se vedemo kot lisica, ki ni mogla do grozdja, pa si je začela dopovedovati, da je grozdje kislo. Drugi način, kako se branimo pred bojaznijo, je ta, da ga prenašamo na druge, na primer na mladino. Laže je govoriti, kako težko navezuje stike sedanja mladina, kako se zaradi tega umika v razne klike, kjer se zamoti s spornimi idoli, in namesto da bi se soočala z resničnostjo, beži v svet mamil. Kako zaradi strahu pred okoljem postaja napadalna in v vsem svojem ravnanju kaže svojo nesposobnost za resnične partnerske odnose. Ta način soočanja s strahom nam marsikaj prihrani in povrh vsega nam da prijeten občutek, kako smo si odrasli edini in vzvišeni nad bojaznimi mladine. Morda bi jim mogli celo pomagati, najti neko rešitev za njihove bojazni, da bodo iz te mladine zrasli pametni, spodobni in odgovorni odrasli, ki ne bodo kazali toliko nereda, samoljubja in pomanjkanja smisla za vživlja-nje. Na ta način pa se zavarujemo, da bi morali govoriti o lastnih bojaznih, ki so zelo sorodne bojaznim mladine, čeprav se izražajo v drugih oblikah. Na primer naša bojazen pred spremembami, pred minljivostjo, ki jo skušamo premagati z denarno in poklicno gotovostjo. Edgar Frieden-berg piše: »Kar me muči in spravlja v obup, je spoznanje, da se naša mladina sploh ne razlikuje tako zelo od odraslih ... Družba, ki svojo mladino obsodi na teženje po uspehu, ni obsodbe vredna, ampak je že prekleta.« Za tem tiči izkustvo, da živimo - tako mladina kot odrasli - v svetu, v katerem so cenjeni predvsem tisti, ki nekje uspejo, ki se poklicno ali denarno uveljavijo, ki si lahko nekaj privoščijo: ustrezen motor ali avto, veliko potovanje, gala hišo ali najnovejšo modo. Velik del naših človeških dejavnosti je podrejen gospodarskim ciljem: vedno hitrejši gospodarski rasti in vedno večjim materialnim potrebam. Druga stran medalje (tega pritiska po materialnem uspehu) so medsebojno nezaupanje, komolčarstvo in druge tekmovalne drže, ki pa jih spremlja bojazen, da ne bomo uspeli, da nas bodo drugi izkoristili, zlorabili in potlačili ter da bomo odpovedali. Tako se sicer dobro hranimo, lepo oblačimo in prijetno vozimo, ne moremo pa biti odprti ter povezani s sočlovekom, ne moremo ostajati ranljivi. Ti pritiski povzročajo v nas pobitost in občutje nemoči. Povzročajo v nas bojazen, da bi izgubili priznanje, da bi nas odklonili. Na to bojazen se lahko različno odzivamo; lahko se čisto umaknemo ali pa postanemo napadalni, lahko se odpove-mo svojim potrebam in storimo vse, da bi ne izgubili priznanja. Ta bojazen nas lahko žene za vedno novimi uspehi, samo da bi dokazali, da smo vredni naklonjenosti, ali pa nas sili, da pozabimo na svoje potrebe, dokler nismo povsem ravnodušni in se ne moremo za nič več ogreti ali. navdušiti. Pripovedovali so mi o možu, tovarniškem delavcu, ki mu je žena vedno očitala, da je premalo podjeten, saj ne premore niti avta, medtem ko si drugi ne vem kaj vse privoščijo. Mož je dolgo molče prenašal očitke, nekega dne pa je privlekel od nekod staro škatlo in jo postavil pod okno pred blok. Nikdar ga ni uporabljal, sploh se ni več zmenil zanj, dokler ga ni čez nekaj let odvlekel na odpad. Strah ima sto obrazov Priljubljeni nemški pisec psihološke literature H. E. Richter v svoji knjigi »Učni cilj solidarnost« lepo prikazuje, kako trajna tekmovalnost povzroča pretiran strah: strah, da bi odpovedali, da bi izgubili, strah, ki izvira iz preobremenjenosti. Te bojazni se lahko sprevržejo v besnost, maščevalnost, sovraštvo, zlobo, nevoščljivost, zavist, hinavščino. Vse te lastnosti niso nič drugega kot rezultat bojazni, strahu. Znani E. Fromm pa razlaga, kako se mladina in odrasli na tri načine odzivamo na tovrstne bojazni: Prvi način, značilen predvsem za moške, je poskus, da smo kolikor mogoče uspešni, zmožni in bogati. Drugi način, ki se ga poslužujejo predvsem ženske, je, da so kolikor mogoče privlačne, kar skupajo doseči s telesno nego, oblačenjem itd. Tretji odziv je značilen tako za moške kot za ženske: uslužno vedenje, zanimive zabave, pripravljenost na pomoč, skromnost. Vse tri naštete drže so v bistvu dobre. Toda pogosto so le maske negotovosti in bojazni, kot take pa preprečujejo pristne in poglobljene medsebojne odnose, ker nas v hinavski površnosti oddaljujejo od naših pravih občutij. Tako nas bojazen dela vedno večje tujce samim sebi. Maske uspeha, privlačnosti in vljudnosti pa niso edine oblike, za katerimi se skriva naša bojazen. Mnogi mladi so danes notranje prazni, nezmožni, da bi se za kaj zanimali ali navdušili, s pomanjkljivim čutom odgovornosti in z majhno delovno moralo. Te drže mladih so praviloma posledica razočaranja nad starejšimi, ki so sami šibki in notranje prazni. Ti mladi niso našli niti v družini niti v šoli ali v poklicu vrednot, norm ali simbolov, ki bi jim pomagali, da bi se mogli v življenju osebno in zavestno orientirati in usmeriti. Ne verjamejo v zakonitost avtoritet, ker je niso nikdar izkusili. Morda so občutili le brutalnost tistih, ki menijo, da morajo braniti svojo avtoriteto. Slej ko prej pa ostajajo mladi prepuščeni sami sebi in ne vedo, za kaj naj bi se navduševali ali proti čemu naj bi se upirali. Grozljiva bojazen, da bi bili kakor odrasli notranje prazni in brez trdne orientacije, jih žene v notranjo emigracijo. Vedno bolj postaja jasno, da je nižja delovna morala vajencev in mladih nasploh izraz njihovega podzavestnega pasivnega odpora do odraslih, ki sicer cenijo mlade kot delovno silo, ne sprejemajo pa jih kot ljudje z osebnimi problemi in potrebami, z željo popriznanju in razumevanju, po zgledih in pristnih avtoritetah. Za mlade in odrasle je pogosto značilno, da ne morejo reči »ne«, da jih je strah izraziti lastne želje in potrebe. Bojijo se, da bi druge s tem prizadeli ali da bi jih zaradi tega odklonili. Ideologija »biti le za druge«, za vsako ceno vse izravnati in uskladiti, ne dopuščati odprtih konfliktov, lahko najde ugodna tla zlasti v cerkvenih krogih. Teološka vsebina strahu Na več načinov se lahko konstruktivno soočamo z lastnim strahom. Najprej tako, da se zavemo, si ga priznamo in tako izgubljamo strah pred strahom. Dalje s tem, da se upamo pogovarjati o lastnem strahu in bojaznih. Zlasti pa z različnimi načini meditacije in sprostitve. V slovenskem prevodu smo dobili v zadnjih letih dvoje del priznanega nemškega avtorja Lindermanna: Sprostitev v stiski in Premagan stres. Vse psiho-terapevtične tehnike, ki pomagajo človeku, da se začne uspešno soočati z lastnimi bojaznimi in s tem s samim seboj, se poslužujejo enega ali drugega navedenih načinov. Omenili pa smo že, da dobiva strah bolesten značaj le v toliko, kolikor zavira človekov razvoj k zreli osebnosti, kolikor ga zasužnjuje in odtuju-je, medtem ko spada po svojem bistvu k osnovnim danostim človeškega bivanja, zato ne spada le v področje psihologije, ampak tudi v področje teologije. Strah pred smrtjo in uničenjem, strah, ki spremlja človeško krivdo (nebolestne občutke krivde) in strah pred praznino in brezsmiselnost-jo življenja, to so eksistencialne oblike strahu, ki ne spadajo v pristojnost psihologa in psihotera-pevta, marveč v pristojnost teologa in duhovnika. Internist Pliigge v Heidelbergu je z analizo petdesetih poskusov samomora pokazal, da ni šlo niti za bolezen ali gospodarsko stisko niti za poklicne ali druge konflikte; vsem petdesetim poskusom samomora je botroval brezmejen dolgčas, se pravi neizpolnjenost človeškega teženja za neko veljavno vsebino življenja. In dunajski psihiater V. Franki piše: »To doživetje brez-smiselnosti in brezciljnosti vsega prizadevanja sem označil za eksistencialno frustracijo, se pravi neizpolnjenost volje po smislu, ki je globoko v nas.« Teolog in duhovnik bosta skušala najprej ugotoviti, ali imajo te bojazni bolesten značaj. Kolikor gre za temeljne eksistencialne bojazni, jih ne bosta skušala odstraniti, marveč povečati sposobnost človeka, da jim sprejme nase s tem, ko se uči predanosti v zaupanju; »zaupati se tistemu, česar nismo sami naredili in tudi nikdar ne bomo mogli narediti - kar pa prav na ta način nosi in omogoča vso našo dejavnost« (Ratzinger). Ta pogum zaupanja povzame strah usode, krivde in brezsmisel-nosti. V oznanjevanju Cerkve je imel strah pogosto zelo pomembno, a sporno funkcijo. Strah pred grehom, pred večnimi in raznimi cerkvenimi kaznimi so izkoriščali tudi za ohranjanje vpliva na vernike. Naš Stanko Cajnkar je nekoč duhovito dejal, da je bilo vse govorjenje o poslednjih rečeh predvsem dodatno sredstvo za zbujanje božjega strahu. Kako je s tem strahom do Boga? R. Otto opisuje religiozno izkustvo kot sintezo dveh polov: Po eni strani človeka privlači, ga očara, mu zbuja varnost in zaupanje, po drugi strani pa doživetje božje moči, veličine in svetosti budi v človeku zavest lastne odvisnosti, majhnosti in grešnosti in s tem strahu. Tako je strah pred bogom lahko pristen izraz vernosti, vendar ne nastopa nikdar v čisti obliki (pasji strah!), marveč sovpada vedno z upanjem v božjo človekoljubnost in očetovstvo. Sintezo obeh polov religiozne drže je lepo podal Frančišek Šaleški: »Človek naj ne ljubi Boga iz strahu, marveč naj se ga boji iz ljubezni.« Drža do boga, ki bi povsem izključevala strah, bi prehajala v domišljavost, o kateri poročajo prve strani svetega pisma: »Kakor bogova bosta!« Ta težnja po popolni neodvisnosti in absolutnosti izraža navsezadnje pomanjkanje smisla za stvarnost. In čim ustreznejši odnos do stvarnosti bomo vzpostavljali, tem manj se bo javljal v nas strah v neustreznih oblikah. Janko Bohak Dosežki astronavtike in raziskave planetov v zadnjih letih Uvod Astronavtika je skup različnih tehnik, ki se nenehno spopolnjujejo in katerih uporaba postaja vse bolj značilna za našo civilizacijo. Tehnika radijskih komunikacij med celinami se vedno bolj naslanja na sistem primerno opremljenih umetnih satelitov, ki posredujejo vesti in televizijske slike. Njihovi lastniki so zasebne družbe, ki črpajo iz te usluge velike dobičke. Drugi primer je mreža meteoroloških satelitov. Njihovo število in kroženje je tako urejeno, da stalno pokrivajo zemljo v celoti; v krajših razmakih snemajo sta- nje vremena in razporeditev oblakov nad zelo obsežnimi področji in je zato predvidevanje vremena tudi za več dni vnaprej dokaj zanesljivo. V razvoju je še študij primerne organizacije navigacijskih satelitov, ki naj prevzamejo vlogo zvezd pri določanju lege ladje na morju tudi ob oblačnem vremenu. Astronomske metode dovoljujejo natančnost določanja lega na 2 do 3 km; sistem navigacijskih satelitov bi dal lego z natančnostjo 30 do 50 metrov. Posebne težave je treba premostiti pri izdelavi postopka za določanje lege avio-na, ker se le-ta giblje z veliko hitrostjo. Tako imenovani geodetski sateliti posredujejo podatke o bolj natančni obliki Zemlje in ustrezno bolj natančni legi ciljev na njej tako, da je zadetek medcelinskih raket zagotovljen; isti sateliti proučujejo geokemično značilnost terena, rastlinstva na njem, stanje posevkov in podobne lastnosti na podlagi opazovanega dejstva, da sta valovna dolžina in jakost infrardečega sevanja v posameznih primerih različna. »Biološki« sateliti nosijo živa bitja (miške, želve, žuželke, rastline ali mikroorganizme) ter proučujejo vpliv breztežnosti in ko-zmičnega žarkovanja na njihovo odpornost in plodnost. Seveda kot vsaka iznajdba ima tudi ta svojo neprijetno plat: nekateri sateliti kontrolirajo let medcelinskih raket z atomskimi glavami in jih vodijo do cilja; sateliti »ogleduhi« iščejo morebitne vojaška napadalne instalacije na tujem teritoriju; sateliti »ubijalci« naj bi se v kroženju približali »ogleduhom« in jih uničevali. Vsaka stran kontrolira drugo in tako se je zvedelo, da so se eksperimenti s sateliti »ubijalci« začeli že leta 1971, morda pa celo veliko prej. Od prvega Sputnika 4. X. 1957. do konca leta 1976 je bilo opravljenih 1689 izstrelitev, ki so prinesle v vesolje 2030 posameznih teles. Samo v preteklem letu je Sovjetska zveza izstrelila 98 kozmičnih sond in vesoljskih ladij, vse ostale države pa samo 26. Okrepljeno dejavnost Sovjetske zveze si razlagajo z ugotavljanjem, da v tej državi delno zaostajata tako elektronika kot kakovost računalnikov in so zato primorani pomanjkljivost nadomestiti z gostejšimi izstrelitvami. Hkrati pa je treba pripomniti, da so v Sovjetski zvezi raziskave te vrste bolj načrtne in manj odvisne od letnih nihanj državnega proračuna. Dodali bi še tehten razlog: Sovjetska zveza je sklenjen teritorij in nima kontrolnih središč za satelite, ki bi bila raztresena po vsej zemlji; zato si mora izdelati posebne in dovolj zanesljive postopke za spremljavo satelitov s krova lastnih ladij, ki plovejo po oceanih. Najbolj znani so sateliti vrste »Kozmos«, katerih prvi je bil izstreljen leta 1962, tisoči po vrsti pa marca 1978. Čeprav imajo vsi isto označbo, so različno opremljeni in imajo vsak svojo nalogo, ki pa v splošnem ni znana. Dve uradni instituciji, ena v ZDA (njena kratica je NORAD) in druga v Angliji, sistematično spremljata vsak satelit Kozmos, proučujeta njihovo manevriranje ter skušata določiti namen izstrelitve. Posebno priznanje pa gre skupininavdušenih ljubiteljev astronavtike v Angliji, ki je znala priti do ugotovitev, katerim uradne institucije niso bile kos. Pri nas vodi evidenco o izstrelitvah samo Astronomsko geofizikalni observatorij na Golovcu ter središče okrog inž. Jugina v Beogradu; nihče pa ne spremlja dogajanja na tem področju z opazovanji. Podpirati bo treba talentirane ljubitelje, ki bi se lotili te naloge. Življenje v vesolju Naj še poudarimo pomen odmevov dosežkov astronavtike in astronomije v naši zavesti in v usmerjenosti naših razmišljanj. Planeti so se nam tako približali, da gledamo nanje z zemeljskimi merili. Raziskave zadnjih let so pokazale, da so nekateri planeti vsaj v načelu podobni Zemlji. Posebno planeti Mars, Venera in Merkur, ki jim zato pravimo planeti zemeljskega tipa. Gostota snovi je v srednjem med 4 in 51/2 kratne gostote vode; po velikosti in masi ne odstopajo dosti od Zemlje; v splošnem imajo ozračje in trdno skorjo. Vsak je šel skozi razvojna obdobja, ki so ga postopoma oblikovala. Ne bi se čudili, če bi bila na njih neka primitivna bitja vsaj v obliki mikroorganizmov. Če pa na teh planetih ne bi bilo teh bitij, je možno, da so na nekem drugem planetu ob drugem soncu, nekje v zvezdnem sestavu Rimske ceste. Domnevo opirajo na ugotovitev, da so v medzvezdnem prostoru stalno navzoče sicer enostavnejše organske molekule, ki pa so kot skupina sestavni del bolj kompliciranih molekul, katere so nosilke življenjskega pojava, kakršnega poznamo mi zemljani. Življenje v vesolju utegne biti bolj razširjeno, kot smo doslej domnevali. Na nekaterih neznanih planetih se je morda šele pojavilo, na drugih, ki so v razvoju starejši, pa so bitja, ki so dosegla civilizacijo, mnogo višjo - tudi tehnično - od naše. Vera v to možnost je pri nekaterih znanstvenikih in razumnikih trdna in domislili so način, kako bi se s temi bitji sporazumeli. O tem pričajo dogajanja okoli kozmične sonde Pionir 10, ki je šla decembra 1972 mimo planeta Jupitra, leta 1976 mimo Saturna in bo leta 1983 zapustila osončje s hitrostjo 11,4 km/s; do najbližje zvezde bo potovala sto tisoč let. Po ocenah utegne preživeti posledice trkov s trdnimi delci v medzvezdnem prostoru vsaj milijon let in ni zanemariti verjetnosti, da bi jo prestregel aparat, ki bi se gibal ob nekem obljudenem planetu. Zato so vstavili v sondo posebno sporočilo: na pozlačeni plaketi iz aluminija so vgravirani podatki o legi osončja v sestavu Rimske ceste in o mestu Zemlje v njem. Podatki so podani delno v risbi, delno pa v matematičnem jeziku, ki je vsaki tehnični civilizaciji verjetno razumljiv. Mesto osončja je podano glede na lego (oddaljenost in smer) štirinajstih pulzarijev. To so zvezde, ki oddajajo radijske sunke v rednih stalnih časovnih presledkih, značilnih za vsak pul-zar; upravičena je domneva, da so ti pulzarji tehnični civilizaciji znani. Seveda ni upanja, da bi dobili potrdilo o prejemu sporočila. Zato so se nekateri omejili na to, da z radijskimi teleskopi prisluškujejo, da bi ujeli iz vesolja morebitne smiselne signale. Leta 1971 je bil v Bjurakanu posvet znanstvenikov (sovjetska Armenija) o možnosti občevanja z inteligentnimi bitji zunaj Zemlje, znan s kratico ČETI. Sodelovali so znanstveniki vsega sveta. Sklepe je potrdila 1. 1974 tudi Sovjetska akademija znanosti ter odobrila desetletni načrt prisluškovanja signalov iz vesolja. Toliko v prid trditvi o odmevih in o spremembi v načinu razmišljanja o tem vprašanju. Astronavtika in astronomija Astronavtika omogoča opazovanje neba zunaj Zemljinega ozračja, ki vpija ultra vijolično sevanje in sevanje žarkovanja X ter skoraj popolnoma tudi infra rdeče sevanje. Zvezdno nebo je v ultra vijolični svetlobi drugačno od tistega v vidni. S primernimi detektorji opremljeni sateliti so doslej odkrili na nebu 350 virov žarkovja X, ki z opazovalnic na Zemlji niso vidni. Tako se je odprlo popolnoma novo poglavje astronomije. O tem tu ne bomo spregovorili, ker se bomo omejili na ugotovitve in odkritja v zvezi s planeti osončja. Če planet ni predaleč od Zemlje, se mu ko-zmična sonda lahko približa in ga ob srečanju fotografira ter določi še marsikateri fizikalni parameter; s primernim dodatnim manevriranjem lahko postane satelit planeta, kroži okoli njega in ga dlje časa opazuje in meri, televizijske slike pa posreduje sprejemnikom na zemlji. Takšnemu satelitu pravijo tudi »Orbiter«. Možno je, da nosi orbiter manjšo ladjico (opremljeno s primernimi napravami), ki se od njega oddvoji in se ob zaviranju spusti na površje planeta, kjer mehko-pristane. Naprave na njej merijo fizikalno stanje okolice ter pošiljajo televizijsko sliko preko orbi-tra postajam na Zemlji. Doslej je to uspelo na Luni, Marsu in vsaj delno pri Veneri. Največja razdalja, s katere je sonda sporočila koristne podatke, je razdalja planeta Jupitra, ki je nekaj več kot petkratna razdalja Zemlje od Sonca (5,2 astronomskih enot = 5,2 a. e.). Luna. Omeniti moramo dva posebna postopka, ki so ju uporabili pri proučevanju Lune, ker razmišljajo o možnosti njune uporabe pri prouče- Sovjetsko vozilo Lunohodmki se je gibalo po Luni. Na notranji strani pokrova so sončne celice. V hladnih in dolgih Luninih nočeh deluje trup vozila kot termostat; masa vozila 850 kg. Področje na Marsu: vidni so številni kraterji in dolina (suha struga?), dolga 600km. Posnetek sonde Mariner 9. vanju planetov. Sovjetska sonda Luna 21 (januarja 1973) je mehko pristala na Luni. Na ukaz z zemlje se je iz sonde izkrcalo vozilo imenovano Lunohod 2. Opremljeno s televizijskimi kamerami, telemetrijskimi napravami ter drugimi merilci je preko sončnih celic črpalo energijo iz Sončeve svetlobe. Gibanje vozila so vodili z zemlje; ponoči je mirovalo, podnevi pa je prevozilo skupno 37 km. Teža vozila je bila 840 kg. Delovalo je kot opazovalec - robot do junija istega leta. Drugi postopek pri sondah Luna 16 (1970), Luna 20 (1972) in Luna 24 (1976) je naslednji; sonde so mehkopristale, nato so izprožile nekakšen sveder, ki je izvrtal nekaj kamenin in jih prenesel v ustrezno mošnjo. Sonda je nato vzletela z Lune in prinesla kamenine na zemljo, kjer so jih potem v laboratoriju analizirali. Brez sodelovanja astronavtov je prinesla sonda z Lune dragoceno snov. Planet MARS. V bližino planeta so poslali doslej sedem sovjetskih in šest ameriških sond, Planet kroži v razdalji 1,55 a. e. od Sonca in njegova masa je enaka devetini Zemljine. Dan traja na njem 40 minut dalj kot na Zemlji. Najuspešnejša je bila ameriška sonda Mariner 9 (1972), ki še danes kroži okoli Marsa kot umetni satelit, čeprav ne posreduje več podatkov. Poslala je več kot sedem tisoč posnetkov z nadrobnost-mi, ki so vsaj po 100 metrov narazen. Ugotovili so navzočnost številnih kraterjev in zelo velikih vulkanov; tako je n. pr. Möns Olympus 2,5-krat višji od Mount Everesta in je sploh največji vulkan v osončju. Na Marsu so vidne posledice delovanja vulkanizma, erozije vetrov in tektonskih premikov. Vidne so še široke vijugaste doline, ki spominjajo na izsušene struge nekdanjih rek. Ni pa »kanalov«, ki so jih baje videli nekateri opazovalci z zemlje. Ogromne doline, podobne kanjonom na zemlji, široke okoli 100 km in globoke 6 km, se raztezajo do 2500 km v dolžino. Temperatura ob površju je opoldne na ekvatorju -27°C, pred sončnim vzhodom -93°C, ob tečaju pa -123° C. Na Marsu ni večjih količin tekoče vode. Atmosferski tlak je komaj osem tisočink atmosfere (7,7 mbar); atmosfera je sestavljena iz 95% ogljikovega dioksida, 2,7% dušika ter iz primesi drugih plinov ter zmernih količin vodne pare. Pogosto so vidni oblaki, iz njihovega gibanja pa sklepamo o hitrosti vetrov. Ob tečajih sta ledeni kapici zmrznjene vode. Ker so struge na Marsu verjetno posledica erozije neke tekočine, smo prisiljeni sklepati, da je bilo nekoč podnebje drugačno in milejše, atmosferski tlak višji in da so bile tedaj tam deroče reke in oceani. Težje je pojasniti, zakaj naj bi se bilo v geološkem razvoju podnebje toliko spremenilo. Da bi prišli do zanesljivejših podatkov, so poslali na Mars dve sondi vrste »Viking«, ki so ju načrtovali in pripravljali 15 let. Ko pride sonda do Marsa, postane s primernim manevriranjem njegov satelit, v našem primeru z obhodno dobo 24,6 ur. Sonda sestoji iz dveh delov: ladjice (»Lander«, 13 kg), ki se oddvoji in pristane na Marsu, ter iz »Orbiterja« (2360 kg), ki nadaljuje kroženje okrog planeta. Orbiter je opremljen s kamerami, termičnim merilcem temperature tal, detektorjem vode na podlagi sevanja ter seveda z radijskim oddajnikom in sprejemnikom. Lander ima merilec sestava atmosfere, tlaka in temperature, dve kameri ter miniaturni laboratorij za biološke eksperimente, ki naj bi ugotovil, če je na Marsu organska snov in če potekajo osnovne življenjske reakcije. Orbitra sta med kroženjem dolgo iskala primerno mesto, kjer naj bi Lander-ja pristala. Po možnosti naj bi pristala blizu ustja kanjona ali doline, kjer so domnevali navzočnost zmrznjene podtalne vode. Prihod do Izstrelitev Marsa orbiter Trajanje potovanja Pristanek Landerja Viking 1 Viking 2 20. VIII. 1975 19. VI. 1976 9. IX. 1975 7. VIII. 1976 303 dni 332 dni 20. VII. 1976 3. IX. 1976 Glede splošnih fizikalnih pogojev sta Vikinga potrdila že znana dejstva, predvsem to, da je v njegovi atmosferi dušik. Toda oba Landerja sta ugotovila, da na mestu pristanka ni organske snovi. Biološki laboratorij pa je dognal, da v snovi, ki jo sestavljajo Marsova tla, potekajo reakcije, ki niso biokemične, niso pa niti čisto kemične. Vprašanje, če so na planetu primitivni življenjski pojavi, je ostalo brez odgovora. Znanstveniki razmišljajo, kako bi prišli do nedvoumnega odgovora za ceno ne prevelike investicije, saj je podvig Vikingov stal preko milijarde dolarjev. Pošiljanje vozila vrste Lunohod na Mars bi veliko stalo in bi bilo tvegano: vozila ne bi mogli voditi z Zemlje, ker je čas potovanja signala do Marsa in nazaj okoli 20 minut in ne okoli 3 sekunde kot pri Luni. Da bi se izognilo čerem in nevarnostim, bi moralo imeti vozilo možnost primitivnega samoodločanja in ukrepanja, kakor so menili strokovnjaki na posvetu o »umetni inteligenci«, ki je bil v Leningradu. Morali pa so zaključiti, da je to za zdaj neizvedljivo. Poizkus, da bi s sondo vrste Luna 24 prinesli z Marsa kamenine, je predrag: izračunali so, da bi prenos enega kilograma kamenin stal več kot milijardo dolarjev. Planet Venera hrani še mnoge skrivnosti; z zemlje ne vidimo površja, ker je zakrito z gosto oblačno plastjo. Vrti se okoli lastne osi v obratni smeri od ostalih planetov in obrat traja 243 dni. Do Venere so prišle tri ameriške in deset sovjetskih sond, zadnje so imele več uspeha in so posredovale pomembne rezultate. Sovjetska sonda Venera 5 (1969), ki naj bi mehko pristala na površju planeta, je sporočila podatke o zelo viso- ki temperaturi in zelo visokem tlaku, ker pa je istočasno nehala oddajati, so nastali dvomi o samem pristanku in o zanesljivosti sporočila. Kasnejše sonde so bile v skladu s temi meritvami, ni pa bilo dokazov, da bi bile prišle do površja planeta, saj jih je visok tlak zgnetel, visoka temperatura pa je pokvarila elektronsko aparaturo. Spust do površja je uspel sondama Venera 9 (izstrelitev 8. VI. 1975, potovala do Venere 136 dni) in Venera 10 (izstrelitev 14. VI. 1975, potovala 133 dni). Po pristanku sta sondi oddajali še 53 oz. 60 minut. Potrdili sta, da je temperatura ob površju 477° -, tlak pa 93 atmosfer. Razumljivo je, zakaj so lahko šele primerno grajene sonde prišle do površja. Na televizijskih slikah vidimo mrtvo pokrajino, pokrito s kamenjem. Masa Venerine atmosfere je stokratna masa Zemljine in vpija skoraj v celoti tako vidno kot infra rdečo svetlobo, prepušča pa radijske valove valovne dolžine okoli 10 cm; zato preseneča razmeroma močna osvetljenost površja planeta. Atmosfera je 97% iz ogljikovega dioksida - kakor Marsova, primesi drugih plinov ter 0,01% Kanjon na Marsu, širok okoli 100 km, globok 6 km. Posnetek sonde Mariner 9 z višine okoli 2000 km. vodne pare. Sestavina, ki vpija vidno in infra rdečo svetlobo ter ohranja pod oblaki tako visoko temperaturo, pa ni znana. To je verjetno učinek neke vrste »tople grede«. Ker temperatura presega kritično (-374°C), na površju planeta ne more obstajati tekoča voda (tudi če bi bil tlak večji od sedanjega). Raziskave bodo nadaljevali: maja 1978 so Američani izstrelili novo smotrno opremljeno sondo Venera-Pionir 1. Merkur. Ameriška sonda Mariner 10 je ob srečanju z Venero po načrtu zaradi njenega gravitacijskega vpliva spremenila smer gibanja tako, da je šla mimo planeta Merkurja in se odtlej giblje kot umetni planetoid okoli Sonca z obhodno dobo 176 dni. Ker je obhodna doba Merkurja okoli Sonca 88 dni, se je Merkur srečal s sondo ob vsakem drugem obhodu okoli Sonca in to na istem mestu glede na Sonce. Merkur se zavrti okoli svoje osi v 58,65 dneva, torej točno trikrat na 176 dni. Zato je sonda ob srečanju posnela vsakič isto stran Merkurja in je polovica površja ostala neopazovana. Po tretjem srečanju so na sondi odpovedali oddajniki. Na posnetkih vidimo, da so tudi na tem planetu kraterji podobni Luninim in da nima lastne atmosfere. Opisali smo rezultate raziskav planetov, ki so v marsikaterem pogledu podobni Zemlji (zato pla- neti zemeljskega tipa), se pa močno razlikujejo od velikih planetov. Primerjajmo med seboj njihove poglavitne značilnosti: Mars Zemlja Venera Merkur atmosfera redka srednja gosta nima tlak 7,7 mbar 1033 mbar = 1 at mosfera atmosfer +477 -N 2.10 atmosfer srednja temperatura nižja od —30° C = 15°C do +360° C voda zmrznjena tekoča samo kot para ni glavna sestavina ogljikov dioksid dušik in kisik ogljikov dioksid helij atmosfere - Po teh karakteristikah ima Zemlja nekakšno vmesno lego med Marsom in Venero. Na dlani je vprašanje, po kakšnem razvoju bi prišlo do teh razlik, saj so ti planeti nastali iz kemično in fizikalno praktično enotne snovi približno v enakih pogojih v prostoru znotraj krogle s polmerom poldruge Zemljine razdalje od Sonca. Da bi prišli do odgovora, bo treba prehoditi dolgo pot ugibanj in ponovnih raziskav. Pred spajanjem ameriške vesoljske ladje Apollo 18 (levo) in sovjetske ladje Sojuz 10; v vsaki ladji so po trije astronavti. Sestali so se in si stisnili roke 17. julija 1975. Veliki planeti so drugačni po sestavu in gradnji: srednja gostota je med 1- in 2-kratno gostoto vode. Ker ima to gostoto tudi Sonce, jim pravimo planeti sončnega tipa; njihovi polmeri so 4 do 11-kratni Zemljin polmer, masa 15- do 318-kratna masa Zemlje; atmosfere so goste in globoke, večinoma iz vodika in metana. Največji planet Jupiter se giblje v približno petkratni razdalji Zemlje od Sonca (5,2 astr. enot), okrog njega pa kroži 13 satelitov; drugi planet po velikosti -Saturn kroži v razdalji 9,6 a. e. in ima 10 satelitov; Uran se giblje v razdalji 19 a. e. in ima pet satelitov; Neptun razdalji 30 a. e. in ima dva satelita. Doslej sta šli dve kozmični sondi v razmeroma majhni oddaljenosti mimo Jupitra. Sondo Pionir 10 so izstrelili marca 1972. Decembra 1973 je prišla v najmanjšo razdaljo do Jupitra - 131.400 km in nadaljevala pot proti robu osončja. Do Jupitra je potovala 641 dni. Masa sonde z napravami je 30 kg. Kot izvor energije za radijski in televizijski oddajnik služi jedrski generator, ker je v tej razdalji gostota sončnega sevanja le 4% tiste pri Zemlji in sončne celice ne bi mogle priskrbeti dovolj energije. Radijski signal potuje do Zemlje 23 minut in je prihajal z močjo stotiso-činke bilijoninke vata. Podatek naj bi dal predstavo o izredni občutljivosti prejemnikov. Prejeli so lepo število televizijskih slik planeta in nekaterih satelitov. Ugotovili so, da ima planet magnetno polje z 20- do 40-kratno gostoto zemeljskega, ob sebi pa še goste pasove naelektrenih delcev. Vedelo se je, da planet občasno oddaja zelo močne radijske izbruhe na valovni dolžini desetih metrov. Odkritje magnetnega polja bo pripomoglo do teoretične razlaga pojava. Temperatura vrhnje oblačne oblasti je okoli —140° C; atmosfera je v turbulentnem gibanju, nekje se dviguje, nekje spušča. Planet ima lasten vir toplote, ker izseva dvakrat toliko, kot prejema od Sonca. Srečanje sonde z Jupitrom je bilo načrtovano tako, da je planet pospešil sondo in jo usmeril proti planetu Saturnu, kamor je prispela septembra 1976. O tem srečanju nimamo posebnih poročil. Leta 1979 pojde mimo Urana in leta 1983 mimo Neptuna ter bo nato zapustila osončje. O posebni poslanici, ki je namenjena domnevni tehnični civilizaciji na planetu drugega osončja, smo že spregovorili. Druga sonda Pionir 11, izstreljena aprila 1973, je šla mimo Jupitra decembra 1974 v razdalji 113.000 km, opravila podobne meritve ter nadaljuje pot proti Saturnu, kamor bo dospela septembra 1979. Sovjetska vesoljska ladja Sojuz (levo) pred spajanjem z orbitalno postajo Saljut. Zadnja izvedba postaje Saljut 6 ima dolžino 22 m in maso 18 ton. Skylab - ameriška orbitalna postaja. V bližnjem delu postaje je na sliki prostor za delavnico. Ima samo eno krilo s sončnimi celicami, ker se je drugo odtrgalo. Na najbolj oddaljenem delu postaje je postavljen večji zrcalni teleskop, ob njem so štiri krila sončnih celic. Dolžina postaje je 38 metrov, masa 85 ton. Posnetek februarja 1974, ko je postaja krožila v višini 440 km. Izkušnje z obema sondama so odkrile nevarnosti za elektronsko aparaturo ob približanju Jupitru zaradi gostega magnetnega polja in drugih posebnih okoliščin, ki tam vladajo, ter tako narekovala ukrepe in izpopolnitve, ki jih je treba upoštevati v pripravi naslednjih sond. Novemu tipu sonde so dali ime »Voyageur« (= potnik). Ima prefinjeno elektroniko, izpopolnjen televizijski sistem in telemetrijske naprave. Ima tri izotopne termoelektrične generatorje. Magno-metri so na 12 metrov dolgi palici, da delovanja ne bi motil elektronski kompleks v sami sondi; ostali merilci so na 2,3 metra dolgi palici, ki štrli na nasprotni strani iz izotopnega generatorja. Masa sonde je 813 kg, od tega 115 kg aparatur in 104 kg gorivo (hidrazina) za potrebe majhnih raket, ki popravljajo, če je treba, tir letenja. Doba izstrelitve je izbrana ob upoštevanju zahteve, da morajo biti veliki planeti v takšni medsebojni legi, da lahko sonda ob srečanju prvega planeta in pod njegovim gravitacijskim vplivom pospeši gibanje in se usmeri proti drugemu planetu. Ko dospe do tega, naj bo srečanje v takšnih okoliščinah, da se bo sonda pospešeno gibala v smeri, kjer leži tretji planet itd. Seveda je treba vnaprej izračunati kot, pod katerim naj sonda vstopi v gravitacijsko območje ustreznega planeta, ter razdaljo, do katere naj se mu približa, da bi se usmerila v lego, ki jo bo imel drugi planet, tedaj ko bo do njega dospela. Naj še pripomnimo, da so veliki planeti v tej ugodni legi že nekaj let in da bodo samo še par let. Ni mi znano, kdaj se utegne to ponoviti. Najpomembnejše naloge sond so: zbrati nadrobne in bolj zanesljive podatke o Jupitru, glede Saturna pa ugotoviti, v čem je Jupitru podoben, v čem različen. Posebna naloga je raziskati in snemati satelite Jupitra in Saturna, ugotoviti, če imajo atmosfero in kakšne narave so njihova tla. Podatki so potrebni za presojo teorij o obstoju planetov zemeljskega tipa. Sondo Voyageur 2 so izstrelili prej: 20. VIII. 1977. Do Jupitra pride 10. VIII. 197 9 v razdalji 640.000 km od njega; pri tem se giblje skozi področje njegovih satelitov in se približa Gani-medu na 55.000 km. Saturna doseže sonda 27. VIII. 1986 z nalogo, da raziskuje naravo petih kolobarjev, ki so jih ob tem planetu odkrili leta 1976; do Neptuna pride leta 1991, trinajst let po startu z zemlje. Sondo Voyageur 1 so izstrelili kasneje: 1. IX. 1977. Ker se giblje po trajektoriji večje energije, pride do cilja pred njenim dvjčkom. Pri Jupitru bo 5. III. 1979, mimo njega gre v razdalji 280.000 km in se približa v marsikaterem pogledu zagonetnemu satelitu z imenom IO do razdalje 25.000 km; do Saturna pride 12. XI. 1980 in gre mimo satelita Titana, za katerega vemo, da je edini satelit z lastno atmosfero, v razdalji samo 4000 km. Nato bo nadaljevala pot proti Uranu. Natančnost leg tako oddaljenih planetov in satelitov, kakršno dajejo astronomska opazovanja z zemlje, ne zadošča namenu, da bi vodili gibanje sonde strogo po načrtu mimo satelitov, saj utegne njihov gravitacijski vpliv sondo odmakniti od zaželenega tira in spremeniti okoliščine srečanja. Zato so si domislili nov način navigacije: kakor se bo približevala cilju, bo sonda pošiljala televizijsko sliko vsakokratne medsebojne lege satelitov; iz teh posnetkov bodo izpeljali lego sonde do njih ter sproti popravljali njeno smer in hitrost gibanja. Postopek je treba preveriti v praksi. Tudi sonda Voyageur 2 nosi poslanico človeštva, namenjeno domnevnim drugim bitjem s tehnično civilizacijo nekje v sestavu Rimske ceste. Sodeč po načinu, po katerem je sestavljena, njeni avtorji očitno računajo, da pride v roke bitjem, ki so nam v vseh ozirih podobna (kar je malo verjetno), da pa so v tehnični domiselnosti bolj napredovala od nas. V zaščitni škatlici je bakrena plošča z registriranimi audio-vizualnimi impulzi, torej z registracijo zvoka in slik - (narisan je način njene uporabe). Slišni del vsebuje poslanico miru predsednika ZDA in tajnika Združenih narodov ter 110 minut trajajočo registracijo na Zemlji značilnih šumov (šum dežja in vetra, arijo iz Mozartove Čarobne piščali, zvok poljuba, nekatere svatbene pesmi ter pozdravi v 60 različnih jezikih); slikovni del vsebuje 110 slik podobe našega planeta in življenja na njem (kako mati hrani otroka, kako se človek razmnožuje, slike planin, velikih mest in prometa, shema anatomije človeškega telesa, slika afriške kolibe, zahajanje Sonca in podobno). Vesoljske ladje in orbitalne postaje Vzporedno z opisano dejavnostjo kozmičnih sond, ki jim je bila prva naloga raziskava prostora v Zemljini bližini ter Lune in bližnjih planetov, so proučevale še vpliv breztežnostnega stanja na živa bitja, nevarnosti kozmičnega žarkovja ter možnosti življenja človeka v vesoljnem prostoru. Naloga je terjala temeljite biološke in medicinske raziskave ter naposled kompleksen študij o tem, kako doseči vesoljske ladje, ki bi bile zaključeni ekološki sistem, v katerem se obnavlja začetni sestav ozračja, se ohranja primerna vlažnost in se iz njega izločajo škodljive snovi presnavljanja oziroma se ponovno usposabljajo za normalen krogotok v vesoljski ladji. Prvi let v vesolje je opravil Jurij Gagarin 12. IV. 1961 na ladji Vostok 1. Sledilo je še pet vesoljskih ladij tipa Vostok, štiri tipa Mercury, dve tipa Voshod, deset tipa Gemini, ladje tipa Apollo (od Apollo 7 do Apollo 18), med njimi ladja Apollo 11, ki je pripeljala tri astronavte do lune in so se na njej iskrcali 26. VII. 1969, in končno še 27 ladij vrste Sojuz. Tekma med ameriškimi in sovjetskimi tehniki in astronavtiki je postajala vse ostrejša. Leta 1971 sta podpisali ZDA in Sovjetska zveza sporazum o sodelovanju v vesolju. V njem je predvideno tudi tehnično preurejanje ladij in poenotenje postopka medsebojnega spajanja, tudi z namenom, da bi druga ladja lahko, v primeru potrebe, reševala posadko, ki bi bila v nevarnosti. Astronavti obeh držav so se pogosto sestajali, učili so se ustreznih jezikov in se privajali skupnemu delu. Nazadnje je nastopil veliki trenutek, ko se je ladja Sojuz 10 spojila z ladjo Apollo 18 in sta si posadki dne 17. VII. 1975 stisnili roke. Nadaljnji korak je bila uresničitev »orbitalne postaje«, zelo velike vesoljske ladje, ki bi lahko služila kot laboratorij, opremljen tudi z večjimi raziskovalnimi napravami, in bi bila urejena tako, da bi v njej astronavti in znanstveniki bivali. Prva takšna postaja je ameriški »Skylab« (= nebesni laboratorij), ki so jo postavili v tir okoli Zemlje 14. V. 1973. Enajst dni kasneje je vstopila v postajo prva posadka treh astronavtov in v njej ostala 28 dni. Druga posadka se je vkrcala 28. VII. 1973 in v postaji ostala 59 dni. Dne 16. XI. 1973 se je vkrcala tretja posadka in pristala na zemlji šele 8. II. 1974; dosegla je rekord 84 dnevnega bivanja v breztežnostnem stanju, ki je bil dolgo časa nepresežen. Astronavti so skupaj s strokovnjaki opravili vrsto znanstvenih opazovanj: odkrili so na primer nov pojav v Sončevi koroni, ugotovili so, da obdaja komet Kohoutek, zelo obsežen oblak vodika, in še mnogo drugih pojavov. Orbitalna postaja Skylab meri v dolžino 39 m, široka je 4 m, masa je 85 ton, prostornina 295 m3. Raketa nosilka, ki pripelje ladjo z novo posadko za orbitalno postajo, izgoreva v atmosferi. Ker je treba posadko večkrat zamenjati, pomeni to izgubo materiala in denarja. Zato se je porodila zamisel, da bi napravili manjšo ladjico, ki naj bi jo avion ponesel v stratosfero in bi nato vzletela ter šla na raketni pogon do višine tira vesoljske ladje ali orbitalne postaje. Po izkrcanju posadke bi prevzela ekipo astronavtov, potrebnih odmora, spustila bi se na zemljo in bi pristala kot normalni avion. Ker se giblje v ozračju tako kot avion in tudi v brezzračnem prostoru na raketni pogon, mora biti posebno grajena. Američani ji pravijo Letalo Boeing 747 nosi ladjico »Shuttle« v stratosfero, kjer naj vzleti na samostojni polet do višine umetnega satelita ali do orbitalne postaje. BIVANJE Prvo, kar je Bog ustvaril, je bil začetek, začetek v ljubezni, radost molka in čudež bivanja, začetek na poti dolgega potovanja. V ljubezni zaživimo, v bivanju potujemo, v molku izdihnemo. France Lokar »shuttle«, kar je izraz za čolniček pri šivalnem stroju, ki vodi nit sem in tja, prav tako kot projektirana ladjica za astronavte. Prvi ekperi-menti z njo so že opravljeni, ni pa še odobrena za redno funkcioniranje. Sovjetski tehniki so si zgradili lastno orbitalno postajo vrste »Saljut«, ki so jo postopoma spo-polnjevali in preizkušali. Po uporabi so prvi štirje Saljuti uničeni in so v atmosferi izgoreli. Saljut 5 menda še kroži, Saljut 6 pa so postavili v tir 29. IX. 1977. Postaja ima maso 19 ton. Delavnica meri v dolžino 16 m, ima premer 4 m in prostornino okoli 100 m3. Postaja je krožila brez posadke do 10. X. 1977, ko je vesoljska ladja Sojuz 25 poizkusila spajanje z njo. Približala se je postaji na 120 m, je pa v manevriranju izgubila toliko goriva, daje morala urno na zemljo. Šele 10. XII. 1977 je prispela ladja Sojuz 26 z astronavtma Jurijom Romanenkom in Georgijem Grečkom. Postaja ima dve pristajalni lini: manevru spajanja pravijo Rusi »stikovka«. Grečko je že drugega dne izstopil iz postaje, da bi preveril stanje na drugi pristajalni lini. Dne 11. I. 1978 je prispela nova ladja Sojuz 27 z dvema stronavtoma in pristala na drugi lini. Pet dni so bivali skupaj, nato sta se zadnja prišleca vkrcala v ladjo Sojuz 26, s katero sta bila prišla prva dva astronavta, ter se spustila na zemljo. V istem tednu je prispela ladja brez posadke Progres 1. Ni znano, v kolikš- ni meri je bil postopek pristajanja avtomatiziran, v kolikšni meri pa voden z zemlje. Avtomatično stikovko so sovjetski strokovnjaki namreč opravili že leta 1967 med umetnima satelitoma Ko-zmos 186 in Kozmos 188. Masa Progresa z vsebino je bila 8 ton, od tega 1300 kg hrane, 1000 kg goriva ter teža nove znanstvene aparature. Več dni so črpali gorivo iz Progresa v Saljut 6 in opravljali eksperimente dinamičnega obnašanja in resonance kompleksa treh spojenih ladij: Sa-ljuta, Sojuza 27 in Progresa. potem ko so prenesli v Progres odpadni material, je ta odrinil, se spustil nižje in kasneje v gostejših plasteh ozračja zgorel. Posadka Saljuta je nato začela z raznimi eksperimenti. Progres je prinesel tudi elektronsko peč z računalnikom. V tej peči so v pogojih breztežnosti talili kovine in pripravljali zlitine, ki jih na zemlji ne moremo doseči zaradi različne teže kovinskih sestavin. Dne 2. III. je pristala nova ladja Sojuz 28 z astronavtoma A. Gubare-vim in Čehom V. Remekom; o namenu njunega obiska ni bilo izjav. Po sedmih dneh se je Sojuz 28 z astronavtoma vrnil na Zemljo. Končno sta v četrtek 16. III. 1978 pristala tudi J. Grečko in G. Romanenko, ki sta bila na orbitalni postaji od 10. XII. 1977 in sta ostala v Saljutu 6 na višini 350 km v breztežnem stanju brez prekinitve 96 dni in 10 ur ter s tem presegla prejšnji ameriški rekord 84 dni. Breztežno stanje vpliva na človeško telo tako, da se v njem ne izloča kalcij za gradnjo kosti in da postaja mišičje ohlapno in nemočno kljub temu, da držijo astronavti noge v elastičnih hlačnicah, ki pritiskajo na mišice. Po vrnitvi so ugotovili na njunih telesih enake posledice, pa tudi srce je bilo močno oslabelo. Mednarodni strokovnjaki pozitivno ocenjujejo uspehe sovjetskih tehnikov zaradi večkratnega spajanja ladij na dveh pristajalnih linah in ponovnih manevriranj z njimi, zaradi avtomatičnega pristajanja ladje brez posadke ter uspelega pretovarjanja goriva in seveda zaradi biološke zdržlji-vosti astronavtov. Ker je bodočnost astronavtike v veliki meri odvisna od možnosti trajnejšega zadrževanja človeka v stanju breztežnosti, sodijo, da ima svojetska astronavtika trenutno določene prednosti pred ameriško. Medtem orbitalna postaja Saljut 6 še naprej kroži in čaka na novo posadko. Doslej je na vesoljskih ladjah šestih različnih tipov letelo 82 astronavtov: 39 iz Sovjetske zveze in 43 iz ZDA. Fran Dominko v t t Štirinajst pomočnikov v sili i Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske v Lomu pod Storžičem je bila dolga stoletja tržiška podružnica; župnijska cerkev pa je postala 1911, ko je bila v Lomu ustanovljena samostojna župnija. Prvotna cerkev je morala biti mnogo starejša, saj se v listinah omenja prvič 1399, drugič pa 1526, ko je avstrijski vojvoda Ferdinand za vojno proti Turjcom pobiral cerkvene dragocenosti tudi po naših krajih. Sedanjo obliko je dobila cerkev v baroku, ko sta bili prizidani obe stranski kapeli in izdelani trije lepi baročni oltarji. Veliki oltar je iz 1726, za oltar obeh sv. Antonov pa vemo, da ga je 5. jun. 1730 posvetil ljubljanski škof Sigmund Feliks grof Schrattenbach. Na god sv. Antona Puščavnika so kmetje nekoč prinašali v dar krače, na god sv. Antona Padovanskega pa maslo in volno. Oba stranska oltarja pripisujejo rezbarju Petru Janežiču, ki je sredi 18. stoletja veliko delal po Gorenjskem, za čaščenje 14 pomočnikov v Lomu pa se je tedaj največ trudil tržiški grajski pisar ter »največje hvale vreden cerkveni ključar in plemenit dobrotnik« Janez Gašper Schreier. Schreier je umrl 23. III. 1740, v lomski zakristiji pa je kamnita plošča, kjer se naroča duhovniku, naj po vsaki slovesni maši zmoli očenaš in zdravomarijo za ustanovitelja J. G. Schreierja in njegovo ženo Magdaleno. Sv. Krištof, do 1896 v cerkvi sv. Katarine v Lomu, poslej pa pri Žirovcu (Roblek) v Lomu pod Storžičem. Kakor piše Viktor Kragl, so v Tržiču že v srednjem veku častili 14 pomočnikov. V tržiškem gradu je bila namreč kapela, posvečena 14 pomočnikom in sv. Lenartu, ki tudi spada mednje. Ko je 1811 tržiški grad pogorel, je bila uničena tudi grajska kapela. Lomska cerkev hrani poleg barvastega gotskega okna iz 15. stol. s sliko sv. Katarine še tri znamenitosti: na oltarju Marijinega obiskanja je kip sv. Kume, na oltarju obeh sv. Antonov relief 14 pomočnikov, o božiču pa pridejo na dan še lepe »meščanske« jaslice, ki jih je danes pri nas težko še kje videti. O sv. Kumi na slovenskem smo v mohorskem koledarju pisali 1960, 14 pomočnikom v sili pa je posvečena pričujoča obravnava. 2 • Vprašanje o 14 pomočnikih v sili, s katerim se narodopisci na Zahodu že desetletja živo ukvarjajo, povzroča raziskovalcem nemalo težav. Nastanek njihovega češčenja postavljajo v 14. stoletje, ko so ljudi trle kužne bolezni in druge stiske. Začeli in pospeševali naj bi to češčenje dominikanci, minoriti, premonstratenci in cistercijani. V začetku so se verni ljudje za pomoč v dušnih in telesnih tegobah obračali k vsem štirinajstim pomočnikom skupaj, ob koncu 15. stoletja pa so izmed njih že izbrani posamezni svetniki kot priprošnjiki v posebnih težavah. Prvo vprašanje, ki se postavlja narodopiscem, je v tem, da skupina 14 pomočnikov ne obsega povsod istih svetnikov. V veliki večini ohranjenih seznamov so naslednji priprošnjiki: Blaž, Dionizij in Erazem; Barbara, Katarina in Marjeta; Ahac, Evstahij in Jurij; Panta-leon, Egidij (Tilen ali Ilj), Ciriak, Vid in Krištof. V začetku so jih v tem zaporedju tudi upodabljali, pozneje pa so ponekod Ciriaka zamenjali s sv. Lenartom, prevzeli pa so tudi druge svetnike, ki so bili v dotični deželi pač bolj znani. Tako najdemo med 14 pomočniki še sv. Siksta, papeža, sv. Miklavža, škofa, sv. Servacija, sv. Pankraca, sv. Boštjana, sv. Ožbolta, sv. Volbenka, sv. Kvirina, sv. Antona Puščavnika in sv. Leopolda. Drugo vprašanje, ki ga je bilo treba rešiti, je v tem, da se namesto 14 pomočnikov kot petnajsti omenja sv. Magnus (Veliki). Ta sv. Veliki je mogel nastati, ker so tu in tam sv. Ahaca imenovali »velikega« (lat. magnus), nekdo pa je »veliki« razumel kot lastno ime in začel govoriti o sv. Magnusu. In kakor so sestavili posebne molitve in poseben mašni obrazec v čast štirinajstim pomočnikom v sili, tako je iz začetka 16. stol. znan tudi mašni obrazec v čast petnajstim pomočnikom v sili. Štirinajst pomočnikov so upodabljali tako, da je v središču Kristus kot mož bolečin ali na križu, včasih pa je v središču Marija z božjim Detetom ali Krištof z Jezuščkom na rami, pomočniki pa so razvrščeni v obliki venca. O posameznih svetnikih med štirinajstimi pomočniki tukaj obširneje ni mogoče pisati zaradi pomanjkanja prostora. Prav tako je res, da je ravno v njihove življenjepise zašlo izredno veliko legendarne snovi. Kdor se bo hotel podrobneje poučiti, naj seže po odličnem delu Leto svetnikov, kjer bo v štirih knjigah našel dovolj zanimivih podatkov, za naše namene pa naj zadoščajo naslednje pripombe. Med štirinajstimi pomočniki imamo najprej tri škofe: sv. Blaž (3. febr.) je pomočnik proti boleznim v grlu in vratu, sv. Dionizij, pariški škof (Francozi mu pravijo Saint Denis), goduje 9. okt. in je priprošnjik proti glavobolu, sv. Erazem (2. jun.) pa pomaga ob raznih boleznih v črevesju in ženam ob porodu. Sledijo tri device: sv. Barbara (4. dec.) priprošnjica rudarjev in za srečno zadnjo uro, sv. Katarina Aleksandrijska (25. nov.), pomočnica proti raznim boleznim, in sv. Marjeta (20. jul.), zavetnica nosečnic ter priprošnjica proti hudi uri in kačam (pregovor: sv. Marjeta kače pase). »Viteški« so naslednji trije pomočniki: sv. Ahac (22. jun.), priprošnjik v hudih boleznih, sv. Evstahij (20. sept.), zavetnik lovcev in gozdarjev, in sv. Jurij (23., v oglejskem patriarhatu 24. apr.), zavetnik vitezov. - Sv. Pantaleon (27. jul.) je zavetnik zdravnikov, sv. Egidij ali Tilen (Ilj), zavetnik pred kugo in rakom, sv. Ciriak (8. avg.), sv. Vid (15. jun.), pomočnik zoper božjast, strelo in očesne bolezni, sv. Pankracij (12. maja), pomočnik proti glavobolu in krčem, sv. Krištof (25. jul.), pomočnik zoper naglo in nepredvideno smrt ter zavetnik šoferjev, sv. Lenart (6. nov.), zavetnik jetnikov in živine (konj), sv. Miklavž (6. dec.), zavetnik ribičev in mornarjev, priporočali pa so se mu tudi v drugih stiskah. Sv. Sikst (6. avg.), priprošnjik za dobro letino in proti bolečinam v vratu in hrbtu, sv. Servacij (13. maja), zavetnik proti pozebi, sv. Boštjan (20. jan.), zavetnik zoper kužne bolezni, sv. Ožbaltu (5. avg.) so se priporočali za zdravje pri živini in lepo vreme (imenovali so ga »narejevalca vremena«), sv. Volbenk (31. okt.), priprošnjik zoper bolečine v nogah in trebuhu, sv. Kvirin (4. jun.), mučenec, v 4. stoletju škof v Sisku, sv. Anton Puščavnik, zavetnik živinorejcev, sv. Leopold (15. nov.), ki ga je smrt doletela na lovu 15. nov. 1136. 3 K nam je prišlo češčenje štirinajstih pomočnikov iz južne Nemčije in se je verjetno začelo najprej po mestih in gradovih, kjer so častili zlasti sv. Jurija: v baročni dobi pa je češčenje 14 pomočnikov postalo prava ljudska pobožnost. V Podgorju v Rožu (Maria Elend) je v župnijski cerkvi Matere božje na stranskem oltarju lep lesen relief 14 pomočnikov v sili, imajo pa tudi podružnico sv. Ožbalta. V Lomu nad Tržičem so bili prvotno kipi 14 pomočnikov, ki so stali vsak zase v posebni omarici (gl. sliko sv. Krištofa) na vrhu oltarja sv. Antona. Tako je skupina segala od ene do druge strani kapele (nad 3 metre!). Leta 1896, ko je bil v Lomu kurat Jožef Pekovec, je podobar Janez Vurnik iz Radovljice oltar prenovii in izrezal sedanji relief, ki ne presega širine oltarja. Tedanji lomski cerkovnik Gregor Soklič je na lepo vdelani deščici ovekovečil podobarja Vurnika in sebe ter zapisal, da je vse delo stalo 356 goldinarjev. Doprsni kipi prvotnih priprošnjikov so bili visoki okrog 50 cm, medtem ko je sedanji relief visok 160 cm. Odstranjene kipe, ki so bili umetniško pomembnejši od Vurnikove-ga dela, so sprejeli vaščani in nekaj se jih je ohranilo do danes; v Slaparski vasi sta v znamenju sv. Jurij in sv. Evstahij, pri Žirovcu imajo sv. Krištofa, pri Temšaku pa sv. Blaža. V podružnici sv. Nikolaja v Dvorjah (župnija Cerklje na Gorenjskem) je v velikem oltarju slika 14 pomočnikov, lepo umetniško delo našega slikarja Antona Cebeja (rojen 5. 5. 1722, umrl pa 1. 1774). Slika je nastala okoli 1760, 1948 pa jo je restavriral Matej Sternen. Velikost slike je 100 cmxl90 cm. Lom nad Tržičem: Štirinajst pomočnikov v sili (foto Janez Slapar) Prav tako imajo v Dvorjah na banderu, ki ima letnico 1892, sliko 14 pomočnikov (velikost 126 cm x 100 cm), medtem ko je na drugi strani slika sv. Miklavža. (Poročilo župnika Antona Gosarja.) V župniji Vodice nad Ljubljano so nekoč očitno zelo častili 14 pomočnikov v sili. V župnijski cerkvi sv. Marjete je v glavni kupoli lepa in velika freska 14 pomočnikov, ki jo je 1907 naslikal Matija Koželj, rojen v Vesci pri Vodicah (1842-1917). Sedanjo cerkev je sezidal župnik Simon Žužek, ker je prejšnjo cerkveno stavbo razdejal potres 1895; verjetno je bila tudi v prejšnji cerkvi slika 14 pomočnikov. M. Koželj, ki je zapustil po naših cerkvah veliko slik, se je v domači župniji zelo potrudil. V središče slike je postavil Mater božjo, ki sedi na oblaku, na kolenih pa ji stoji božje Dete. V elipsi so okoli Marije zbrani pomočniki, ki jih je - 13, štirinajsta pa je sv. Marjeta v velikem oltarju. V vodiško župnijo spada tudi romarska cerkev Matere božje na Šmarni gori, kjer je v prvem oltarju na evangeljski strani oljnata slika 14 pomočnikov. Šolski nadzornik Josip Novak, ki je 1928 izdal zgodovino Šmarne gore in njenih znamenitosti, je zapisal: »Podobe 14 pomočnikov so vse modro in rdeče kostimirane. Strahl sodi, da spada ta slika med najbolj izvirne Potoč- Slikovita župna cerkev sv. Katarine v Lomu nad Tržičem 9 Koledar 1979 129 nikove slike« (63); po mnenju dr. E.Cevca pa je 14 pomočnikov na Šmarni gori upodobil kranjski slikar Gašper Goetzl (1782-1877). Goetzlova je prav tako slika sv. Ane na Šmarni gori iz 1. 1835. Sv. Tilnu pa je posvečena podružnica v Repnjah, ki so prav tako del vodiške župnije. Na Dolenjskem je ohranjena slika 14 pomočnikov v podružnici Matere dobrega sveta na Slinovicah (župnija Kostanjevica na Krki). To pa je naslikal Janez Potočnik (1749-1834) in jo imajo za eno njegovih najlepših slik. Potočnik se je rodil v Kropi, na slikah pa se je podpisoval »Ljubljančan« (Labacensis), ker je v Ljubljani bival in tudi umrl. Pri uršulinkah v Ljubljani hranijo več oljnatih slik ljubljanskega slikarja Janeza Mihaela Reinvvaldta (1660-1740). Med njimi je tudi slika 14 pomočnikov v sili. Dr. J. Veider jo je objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino XX (1944). V podružnici Sv. Duha na Vihru (župnija Šentrupert na Dolenjskem) so freske iz konca 15. stoletja. Na slavoloku so upodobljeni 14 pomočniki v sili. V začetku 19. stoletja je najbrž nastala slika 14 pomočnikov, ki jo hrani podružna cerkev sv. Florijana (žup. Sevnica ob Savi). Slika, ki je slabo ohranjena, je na severnem, evangeljskem stranskem oltarju. Po kompoziciji spominja na Čebeja, barvno pa kaže na Layerja ali njegovo delavnico. V levem stranskem oltarju podružnice sv. Radegun-de (žup. Sv. Lovrenc na Pohorju) je slika 14 pomočni- kov. Slika ima letnico 1730, kot slikar je podpisan Grebitschacher, o katerem pa niso znani nobeni drugi podatki. (Ignacij Orožen, Das Bisthum und Diozese Lavant I, 402.) Češčenje 14 pomočnikov v sili je danes pri nas več ali manj opuščeno in pozabljeno. Zato je tudi težko ugotoviti, kje vse so ohranjene njihove upodobitve. Dr. Luc Menaše v svojem obsežnem delu »Evropski umetnostno zgodovinski leksikon«, 1971, na strani 2107 sicer omenja motiv 14 pomočnikov v sili, ne navede pa niti ene njihove slike na slovenskih tleh. Nobenega dvoma ni, da je teh slik precej več, kot smo jih tukaj našteli, le poiskati jih bo treba. Morda bo ta zapis spodbudil kakšnega mohorjana, ki mu je znana še kakšna slika 14 pomočnikov, da mi bo to tudi sporočil; zelo bi mu bil hvaležen. Viri: Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, 1936; dr. Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, 1976; Josip Lavtižar, Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj. Zgodnja Danica LIV; Leto svetnikov I-IV, Ljubljana 1968-1973; Festschrift Matthias Zender, Bonn, 1972 (razprava Josefa Dun-ningerja o 14 pomočnikih v sili, str. 336-346). Posebej se zahvalim umetnostnemu zgodovinarju dr. E.Cevcu, ki mi je dal največ podatkov, in Janezu Slaparju, ki mi je oskrbel priložene slike in nekaj podrobnosti o 14 pomočnikih v Lomu. Jože Gregorič Viharni dogodki na Sladki Gori leta 1848 V zatišju prijaznega vinorodnega gričevja, še danes odmaknjena od prometnih poti, leži slikovita Sladka Gora, ki so jo v novejšem času zaobšli. Samostojno župnijo je ta kraj imel že konec 15. stol., ko se je podružnica ponkovske prafare, sv. Pankracij v Lember-gu, delno osamosvojila, kar pa ne pomeni, da bi odvisnost od župnije matere povsem prenehala. Zato sta tudi Lemberg in enako pozneje Sladka Gora spadala pod patronat novomeškega kolegijatskega kapitlja, ki je svoje pravice izvrševal vse do najnovejšega časa. Na mestu, kjer sedaj stoji čudovita Marijina cerkev na Sladki Gori, je že v 14. stol. izpričana cerkev svete Marjete. Od 1738 je cerkev privabljala vedno več ljudi, ki jih majhna, dotrajana cerkev ni mogla več sprejeti. Po letu 1741, ko so ustanovili Bratovščino brezmadežnega spočetja, je cerkev postajala vedno bolj Marijina romarska božja pot. To je vzpodbudilo župnika Janeza Mikca, da je zgradil mogočno Marijino cerkev. Staro cerkev so podrli. Obdržali so samo zvonik in na istem mestu zgradili v letih 1744-1754 novo. Čeprav je število romarjev naraščalo in je bilo na Sladki Gori vsaj občasno tudi po več duhovnikov, je sedež župnije ostal v Lembergu od 1. 1786, ko so ga z nemajhnimi težavami prenesli na Sladko Goro. Trg Lemberg je sicer dobil za tolažbo kuracijo, a je bila po nekaj letih ukinjena in ni bila več vzpostavljena, čeprav so se Lemberžani potegovali zanjo pol stoletja na vseh instancah vse do cesarja. L. 1848 so bili na Sladki Gori trije duhovniki: župnik Janez Legat, prvi kaplan Karel Jaklič in drugi kaplan Jurij Grum, župnija pa je štela po šematizmu 2182 duš. Aprila je priletni župnik Legat zaprosil za upokojitev in izrazil željo, da se naseli v Konjicah, češ da mu zrak na Sladki Gori ne prija. 3. maja je Legat odšel; župnija je bila tako izpraznjena in razpisali so mesto župnika. Razpis je trajal do 14. junija. Po Legatovi odpovedi je lavantinski ordinariat v Št. Andražu imenoval za provi-zorja prvega kaplana Karla Jakliča. > Za Sladko Goro se je potegovalo deset prosilcev. Škofijska pisarna je, upoštevajoč duhovniška (kanonič-na) leta, starost, dotedanje službovanje (kaplan, provi-zor, kurat, župnik) izdelala prednostni seznam kandidatov, ki ga je predložila kolegiatskemu kapitlju v Novem mestu; ta je imel kot patron pravico izbrati župnika, škof pa mu je podelil kanonično misijo. Ordinariat je kot prvega imenoval Mateja Laha, župnika v Špitaliču, na drugem mestu Matijo Papreja (M. Paprey je bil po rodu Korošec iz Dobrle vasi, roj. 22. 2. 1809, posvečen v III. letniku 10. 8. 1832 v Št. Andražu, kaplan na Sladki Gori 1833-1838, na Ponikvi 1838-41, leta 1841 je bil samo 14 dni kaplan pri Sv. Petru pod Svetimi Gorami in ni gotovo, ali je to službo sploh nastopil. Od 1841-1850 je bil župnik na Kalobju, od 1850-1863 pa župnik v Olimju, nekaj časa dekanijski upravitelj in šolski nadzornik. Od 1863-1875^6 bil župnik na Kalobju); sladkogorski provizor Jaklič (rojen je bil 10. 11. 1812 v Vojniku, posvečen 2. 8. 1838 v St. Andražu, 1838-1839 kaplan v Leiflingu v dekaniji Pliberk, od 1839-1844 kaplan pri Sv. Martinu pri Slov. Gradcu, od 1844-1849 pa kaplan in provizor na Sladki Gori, od 1849-1887 župnik v Špitaliču, kjer je tudi umrl 11. junija) je pristal šele na četrtem mestu. Zdi se, da je bil tudi ordinariat presenečen, ko je patron, novomeški kapitelj, imenoval za župnika dru-goprezentiranega Matijo Papreja. Menda je bil edini nagib patrona ta, da je Paprej ves čas deloval kot duhovnik v župnijah novomeškega patronata. Že prej, leta 1839, je v podobnem primeru kapitelj imenoval za župnika v Zibiki Franca Štusa, ki ga je škofija prezenti-rala na četrtem mestu. Škof Slomšek je takoj, že 20. junija, podelil Papreju kanonično misijo, ta pa je položil prisego zvestobe in pokorščine ter veroizpoved in oba dokumenta poslal ordinariatu. Istočasno je lavantinski ordinariat razrešil provizorja Jakliča na Sladki Gori in ga imenoval za provizorja na Kalobju. Tako so utečena pota škofijske uprave razporedila ljudi. Toda na sceno je stopil še novi dejavnik, sladkogorski farani. Kmalu po 20. juliju so Sladkogorčani zvedeli, da so dobili novega župnika. Provizor Jaklič se je mudil v Šmarju pri dekanu, ki je že dobil dekret o imenovanju Papreja za župnika na Sladki Gori, on pa naj bi šel za provizorja na Kalobje. Med Sladkogorčani je zavrelo. Ze 27. julija so odposlali zelo oster protest škofu »vsi posestniki Šladke Gore«, kakor je bilo rečeno. Podpisanih ali podkrižanih je bilo petdeset. V tem pismu ostro protestirajo proti odločitvi patrona, ki jim je dal za župnika Matijo Papreja, »nekega človeka, v katerega nimamo zaupanja, ki ga nimamo radi, ki ni ostal v dobrem spominu še od takrat, ko je bil pred leti kaplan na Sladki Gori.. « tako je med drugim rečeno v pritožbi. Potem zatrjujejo, da nočejo za župnika nikogar drugega kakor »ljubljenega, blagega duhovnika, ki je na dobrem glasu, gospoda Jakliča«, na koncu pa ponovijo svojo zahtevo z grožnjo, da bodo Papreju preprečili prevzem župnije in za prihodnje nerede, ki bi nastali, naprtili krivdo patronu s pripombo, da bo volja ljudstva v teh časih nemira in velikih sprememb tudi ob tej priložnosti, ki je odločilnega pomena za splošni blagor, izpolnjena. Slomškov odgovor, ki ga je tudi sam osebno sestavil, je pomenil v tej zadevi važen preobrat, zato je prav, da to njegovo doslej neznano pismo podam v celoti: »Ljubi Sladkogorčani! Vaše pismo, ktero ste meni od 27. maliga serpana poslali, je tak hudobno napisano, de bi ga noben pravičen katoliški kristjan ne podpisal, ne podkrižal, kteri bi ga prav zastopil. Za to Vam po slovensko odgovorim, naj svojiga škofa prav dobro zastopite. Bog je, kteri namestnike svoje pošilja, ino svojim ovčicam fajmoštre kakor kaplane da. Sveta cerkev jih postavi, kakor za dobra spozna, ne pa volja ljudi, kteri pogosto ne vedo, kaj prosijo. Vam je patron, ki ima pravico fajmoštra izbral, katerih škofija za učeniga ino pošteniga pastirja spozna, kteri so dosdaj pridno ino zvesto služili Bogu ino svoji čredi, zakaj ni bilo še nobene pravične potožbe črez njih. Vi pa za njih ne marate, ino jim tak po nedolžnim jemlete dobro ime. Ako imate pa kako pravično tožbo, zakaj pa ne poveste? Mene veseli, de svojiga namestnika gospoda Jaklič Karlna poštujete: tudi škof ne bom pozabil, kar so poprejnimu fajmoštru starimu sromaku storili, ino po- prej ko mogoče bojo tudi po svojim zasluženji faro dobili. Alj škof ima njih več oskarbeti, ki so ravno tak hvalevredni gospodje, ino pa več let v službi Gospodovi, kakor Vaš poštvanja vreden gospod Jaklič. Po pravici se mora v škofiji goditi, kar je mogoče, ne po sami volji ljudi; zakaj ta bi ne bila božja volja. Kar pa po volji božji ni, bi tudi za Vas dobro ne bilo. Nikarte ne bodite nepokorni, ljubi Sladkogorčani, sveti katoliški cerkvi, ampak zaupajte, de viši Pastir za Vas skerbi ino drugiga ne želi, kakor de bi prav dobre pastirje imeli. Alj na eniga samiga človeka se nikdar ne vežite, zakaj le namestniki Kristusovi smo od dones do jutre. Naš pravi, večni pastir je Kristus, le njega se zvesto držite ino pa njegove ljube Matere marije, prečiste Device, ktiro je posebno Vam Sladkogorčanam Mater dal. Jezus ino Marija pa hočeta pohlevne, pokorne otroke imeti, kakor sta onadva bila. To vam priporočim, ki Vas za ljubo imam ino Vam vse dobro želim Per svetim Andreju 8. velikiga Serpana 1848 Vaš škof Anton Martin m. p.« Vidi se, da je ta upor Sladkogorčanov, ko so zavrnili župnika, škofa Slomška zelo prizadel, saj je bil strogega legitimističnega prepričanja, da je namreč vsaka oblast, posvetna ali cerkvena, od Boga in jo je zato treba ubogati. Že prej je istega leta v pastirskem pismu 2. aprila ostro zavračal vsako upiranje gosposki sploh, čeprav je kot kmečki sin poznal življenje kmetov, njihove težave in je z njimi iskreno čutil. Slomšek pravi v uvodu, da piše slovensko zato, da bi ga prav razumeli. Pismo z dne 27. julija je pisano v nemščini, kakor je bila takrat navada. Od petdesetih podpisov je veliko takih, ki so se samo »podkrižali«, ker niso znali pisati, njihovo ime pa je izpisal drugi, navadno sestavljalec pisma. Sploh pa večina podpisov nedvomno pove, da njihovi lastniki kaj več kakor podpisa ne zmorejo. Zato Slomšek sumi, da mnogi z vsebino pisma niso bili seznanjeni, ker večina ni znala nemško. Ker je bil torej znaten del ljudi povsem nepismen, si še ni mogel privoščiti razkošja, da bi zasipal škofa z individualnimi, tudi anonimnimi pisarijami kakor ob podobnih dogodkih danes. Slomškova razlaga stvari je zelo preprosta. Bog pošilja svojim vernikom duhovnike: fajmoštre, se pravi župnike - in tudi kaplane. Sveta cerkev jih postavi, kakor spozna za dobro, to je, z najboljšimi nagibi. Slomšek je bil sam dušni pastir, kaplan in župnik, zato je dobro poznal ljudi. Vedel je, kako lahko se dajo zavesti: prijazna beseda, nasmeh, kakšna usluga, mladost in prijetna zunanjost duhovnika -in zanje je najboljši, sploh edini, po katerem se lahko zveličajo. Po drugi strani pa v človeka, ki je lahko v vsakem oziru boljši, pa ne zna ali pa se mu upira, da bi igral na strune priljubljenosti, nimajo zaupanja in ga odklanjajo. Potem Slomšek pojasnjuje, kako je pravzaprav patron tisti, ki jim je imenoval župnika, ter da nimajo nobenega razloga, da zavračajo gospoda Papreja, ker niso imeli nobene konkretne pritožbe zoper njega (Paprej je bil res neoporečen duhovnik, zdi pa se, da je bil mož precej strog.). Najlepši del Slomškovega pisma je sklepni. Slomšek opominja Sladkogorčane, naj ne bodo nepokorni, naj mu zaupajo, saj želi samo to, da bi imeli dobre dušne pastirje. Naj se ne vežejo na človeka, ker je vsak duhovnik le Kristusov namestnik, vežejo naj se PRIDI Zavij s ceste in pridi! Vonj vrtnic pred hišo pospremil bo te do stopnic. Kruh miru in dobre besede prinesi s seboj! France Lokar le na Kristusa, ki je edini večni duhovnik, vsi drugi pa so namreč od danes do jutri... Istočasno je Slomšek namenil še posebno pismo provizorju Jakliču. V njem naroča, naj zbere tiste, ki so šli v deputaciji k župniku Papreju na Kalobje in zahtevali, da se odpove župniji, naj jih v škofovem imenu strogo opozori in opomni, da način-, kako so zavrnili »gospoda Papreja, nasprotuje vsem cerkvenim in političnim predpisom ter da je groba odklonitev župnika v sramoto katoliški župniji, kar Ordinariat zelo obžaluje.« Slomšek dalje pravi, da on, Jaklič, »ne more biti in ne bo župnik na Sladki Gori, po vsem tem, kar se je zgodilo, četudi bi se Paprej župniji odpovedal.« Škof je dobro vedel, da so farani - kakor je to že skoraj obvezno v takih situacijah - ne samo prosili, ampak zahtevali Jakliča z njegovo vednostjo in po njegovem nagibu, še huje pa je bilo to, da so z njegovim blagoslovom odklonili Papreja. Če bi torej Slomšek ustregel Sladkogorčanom, bi bil to zelo nevaren zgled, ki bi ga hitro posnemali drugod in bi po mili volji odklanjali župnike in morda kaplane ter zahtevali druge, kakor jih izbereta in določita patron in škof. S tem bi se podrl ves sistem upravljanja škofije. Istočasno, ko so protestirali pri škofu, so Sladkogor-čani protestirali tudi pri novomeškem kapitlju - patro-nu in takoj poslali na Kalobje deputacijo, ki je predložila Papreju izjavo, podpisano od 21 posestnikov. Ti mu v imenu vseh faranov sporočajo, da mu ne bodo pustili prevzeti župnijo in ne bodo dovolili, da gospod Jaklič odide. Paprej jim ni ničesar obljubil, pač pa je njihovo izjavo poslal na ordinat z vprašanjem, kaj naj stori, ker župnije ne more zasesti. V tej situaciji je Slomšek svetoval Papreju, da se odpove župniji Šladka Gora, kar je ta takoj storil. Sedaj so se stvari vendarle začele razpletati. Sladkogorčani so se sicer še enkrat oglasili in tokrat zopet prosili za Jakliča, češ da jih nihče ne bo tako dobro oskrboval kakor on. Že 11. septembra je bila župnija zopet razpisana. Patron, ki je pripomogel, da so se stvari zapletle, je takoj po tistem, ko Paprej ni mogel zasesti župnije, sporočil ordinariatu, da je pripravljen imenovati Jakliča za župnika, če bi se Paprej odpovedal. Pri drugem razpisu se je priglasilo samo šest prosilcev. Med njimi ni bilo več Jakliča, ki se je že umaknil. Nekaj dni po drugem razpisu je namesto prošnje, katere ni imelo smisla pošiljati - glede na jasne Slomškove besede, da ne bo dobil te fare, poslal ordinariatu svoje opravičilo, naj mu odpustijo zgrešene korake in obljubil, da bo pomiril farane in jih poučil ter pripravil, da bodo sprejeli bodočega župnika. Značilno je tudi, da je patron svojo pravico imenovati župnika »za tokrat«, se pravi, za ta primer, odstopil kar škofu, tako da je imel le-ta v tej kočljivi situaciji končno popolnoma proste roke. 16. novembra je bil imenovan Matej Lah, župnik v Špitaliču, katerega je že ob prvem razpisu 3. maja škof prezentiral patronu na prvem mestu, kar je pomenilo, da ga je želel za župnika za Sladko Goro. Toda nekaj dni potem je tudi Lah ponujal škofu odpoved, češ da Sladkogorčani kažejo posebno nejevoljo, kar bi pomenilo sovraštvo proti vsakomur, ki bi zasedel župnijo. Vendar se je Lah dal pomiriti, prosil je le, da bi prevzel župnijo šele ob sv. Juriju prihodnjega leta. Za župnika na Sladki Gori pa je bil nameščen že prej (20. februarja) in tudi takrat predstavljen faranom, kar so ti mirno sprejeli, sicer ne z velikim navdušenjem, vendar to ni nikogar skrbelo. Zato je šmarski dekan Feichtinger to vesel sporočil ordinariatu kot službeno vest. Nekako istočasno je bil tudi Karel Jaklič nameščen v župnijo Špitalič. Slomšek torej ni pozabil svoje obljube: »... poprej ko mogoče, bojo tudi po svojim zasluženji faro dobili.« Vprašamo lahko, kdo je zmagal in kdo je bil preirm-gan, ali z drugimi besedami, kdo je koga? Kakor v vsakem boju tudi popolnoma premagani zadaja boleče rane in zmagovalec tako ne gre brez njih iz boja. Tako je bilo tudi tokrat. Paprej se je moral umakniti, kmalu pa je dobil lažjo faro Olimje in vodstvo kozjanske dekanije. Jaklič tudi ni uspel na Sladki Gori, toda nato se je mirno ustalil v Špitaliču. Lah je sicer dobil to faro, za katero je obakrat prosil, toda šele v drugem razpisu, potem ko sta se morala umakniti Paprej na pritisk Sladkogorčanov, Jaklič pa na škofovo zahtevo. Gotovo pa je vsaj sprva čutil, da mu farani ne izkazujejo prevelike naklonjenosti. Ali je zmagal škof, ki je pri obeh razpisih želel za župnika Laha? Že dejstvo, da je moral posredovati na vse strani, kaže, kako se tudi najlepše zamisli težko uresničujejo in da tudi najboljši nagibi niso vselej hvaležno sprejeti. Sladkogorčani so sicer uspeli, da so zavrnili Papreja, ki se jim je, ali pa tudi ne, Bog ve s čim zameril pred dvema desetletjema, toda niso uspeli izsiliti imenovanja Jakliča, za katerega so trdili, da jih edini na svetu lahko pripelje v nebesa. Še dolgo so se tudi najbrž otepali naslova nepokornih sinov svete Cerkve. Tak naslov iz škofovih ust je bil takrat vse prej kot časten. In patron, novomeški kapi-telj? S svojo odločitvijo ni imel srečne roke, kar je sam po tihem priznal, ko je ob drugem razpisu patronat prenesel na škofa. Zdi se, da kanoniki v oddaljenem Novem mestu niso več dobro poznali razmer v šmarski dekaniji. V tem letu je marčna revolucija pospravila s starim fevdalnim redom, ki je že davno preživel in se za vedno poslovil. Ko so Sladkogorčani v revolucionarnem zagonu zavrnili župnika, so menda mislili, da rušijo eno od številnih ureditev starega reda. Spoznali pa so, da so nekatere institucije in njihova uhojena pota, ne glede na to, ali pripadajo staremu redu ali ne, bolj trdoživi in trajnejši, kakor na videz izgledajo, in da bodo preživeli to nemirno leto. V spornih situacijah, posebno ob premestitvah, takrat, ko se temperatura dvigne do vrelišča, stopijo v ospredje najglasnejši: rogovileži, kričači, skratka skrajneži. Trezni in pametni .ljudje pa mirno stojijo ob strani in samo opazujejo. Potem pa morajo oboji pospraviti sadove, naj bodo takšni ali drugačni, naj jim ugajajo ali ne. A. Ožinger Ljudska medicina in rokopisne Ijudskomedicinske bukve Odkar obstaja človeštvo, se je človek boril za svoj obstanek in tako tudi za svoje zdravje. Pogosto si ni znal razložiti vzrokov bolezni in je imel bolezen za kaznovanje raznih božanstev' ali zlih duhov. V zvezi z umskim razvojem človeka imamo tudi v razvoju medicine več stopenj. Za prvo stopnjo razvoja človeškega duha je značilno, da vsebuje vse elemente magijske (čarovniške) medicine. Človek si je tedaj predstavljal, da lahko z besedami in dejanji vpliva na zdravje. Z drugo stopnjo je prišel človek do prepričanja, da ni vsemogočen, da bi z besedo vplival na naravne dogodke in na zdravje, ampak je menil, da obstajajo neka nevidna duhovna bitja-anima, ki vplivajo na človeško življenje in njegovo zdravje. Zaradi tega je poskušal te duhove izganjati iz človeškega telesa. V ta namen je imel različne obrede. Tretja stopnja v razvoju medicine je teurgijska-verska. Človek je z raznimi molitvami večjemu številu božanstev ali enemu bogu prosil za ozdravitev. Četrta stopnja ljudske medicine je empirična medicina (sloneča na izkušnjah). Ta stopnja je nekakšna povezava prvih treh z znanstveno stopnjo medicine, ki je logično nadaljevanje prejšnjih razvojnih stopenj. Ljudje so se v boleznih poskušali sami zdraviti ali so se zatekali po pomoč k izkušenejšim sosedom ali sploh k nekomu, ki je kaj vedel o zdravljenju. To so bili zdravilci, ki so izšli iz ljudstva. Bili so sicer brez strokovne izobrazbe, vendar so s tem, da so zbirali zdravilna zelišča, pripravljali razna zdravila in zdravili, uživali pri ljudstvu navadno veliko spoštovanje in zaupanje. To je bilo skoraj do današnjih dni. Naše ljudstvo je namreč dolgo živelo brez šolanih zdravnikov in veterinarjev, zato so se ljudje obračali po pomoč k tem zdravilcem. Pa tudi tam, kjer so bili zdravniki, so bili ti navadno nedosegljivi, ker so bili dolgo le tujci ali so bili preveč oddaljeni in predragi. Da so zdravilci zdravili tudi živino, ki je bila največje kmetovo bogastvo, ni čudno, saj kot ni bilo zdravnikov, dolgo tudi veterinarjev ni bilo. Središče ljudske medicine so bili posebno v srednjem veku največkrat samostani. V njih so bili posamezni samostanski bratje, imenovani »infirmarii«, zadolženi za zdravljenje sobratov. V samostane so se zatekli po pomoč tudi drugi, predvsem revnejši. V samostanih so zaradi tega navadno gojili zdravilna zelišča. Tudi posvetna duhovščina se je večkrat ukvarjala z zdravljenjem in duhovniki so bili navadno tudi zbiralci zdravilnih zelišč. Bistrejši zdravilci so želeli razširiti svoje znanje in so prevajali iz raznih nemških ali v nemščino prevedenih zeliščnih knjig, ki so bile tiskane v 16. stoletju in so krožile tudi med našim ljudstvom. Pismeni so bili na podeželju večinoma le duhovniki in učitelji, ostali pa le redki. Ti prevajalci so prevajali in po svoje prirejali ono, kar so imeli za potrebno in kar jih je najbolj zanimalo. Ko pa so bile bukve napisane, so jih številni drugi prepisovali. Prepisovalci so dobesedno prepisovali ali pa so jih zopet po svoje prirejali, izpisovali so si zelišča, ki so jih poznali in so v tistih krajih rasla. Kako /C Vinjeta drugega poglavja knjige Antona Košenine »Bukue v katerih se snajdejo ter nar bolshi erznije sa tega zhloveka (1830). so prirejali, vidimo iz sledečega primera: Pietro Matt-hioli je v svoji knjigi Historia plantarum opisal 162 zdravilnih zelišč, Schaag jih je prevzel 60, Koliher jih je navedel 67. Približno enako število zelišč so napisali v ostalih bukvah s Koroškega, prav toliko pa tudi v onih iz okolice Škofje Loke in Rovt. Vinko Moderndorfer piše v svoji knjigi Ljudska medicina pri Slovencih, da poznajo pri nas okoli 500 zdravilnih zelišč, na Kitajskem pa jih, kot vemo, uporabljajo preko 2000. Nekateri prepisovalci so dodajali svoje ali drugih izkušnje, prepisovali so razne recepte, nekateri pa tudi razne zagovore. Doslej sem zbral podatke za več kot 200 rokopisnih ljudskomedicinskih bukev in raznih medicinskih zapisov. Gotovo je bilo in je še danes mnogo več raznih bukev, zagovorov idr. zdravstvenih zapisov. Ti so se ščasoma izgubili ali so bili uničeni med vojnami, ob požarih, mnogo jih je bilo odnesenih med to vojno, še prej pa za časa cesarja Jožefa II, ob razpustu številnih samostanov. Prepričan pa sem, da so še ti dragoceni zapisi in bukve po raznih samostanskih ali župnijskih knjižnicah ter po raznih skrinjah in podstrešjih, za katere pa marsikdo niti ne ve, da obstajajo in kakšno kulturno vrednost predstavljajo. Tudi v starih koledarjih in molitvenikih sem našel zapisane razne stare recepte. Vse te bukve in razni zapisi so naša kulturna dediščina, v njih se izraža naš kulturni razvoj, naše gospodarsko stanje, razvoj našega zdravstva. V njih so podatki o različnih zdravilih, posebno o zdravilnih zeliščih, in način njihove uporabe. Vse to je zanimivo za proučevanje zgodovine medicine, veterine, farmacije, botanike, kulturne zgodovine, dialektov idr. ¿P j tía,fo-tem/M/aH" J/nUU í>¿n< /Vsr (a mentía cSrwfza Q) i»- oí yhw yc/%ts f/i> uf'j v/n&J'/t'J deytr'¿s ffigcfct^ie/ -■mií/rfíJ/Vífi n&yi v/w úcy&ie/'i&¿ t'utl/xf'.u/'cJ'Ú ú/nfA>ur>cya¿¿} fOHW^am/, fe- ¡ye/Ufufoye c/tÁ&tyí ste/usta/ "Va Jí efaa/rt/tti&xa-í tyyit/e*,/ú¿<*.< ifa/n/íi' íi^ £r * yVf~-¿-/jíMÍ /if/t^'u-ntj j.. ye/ye/nz/ i/tir c y//er. VM „c ni/tvl/^mint'' Padarski recepti za mrzlico in zagovor zoper mrzlico iz Padarskih bukev (prva polovica 19. stol.) Prvi pri nas ugotovljeni zapisi so napisani v latinskem jeziku, kasneje v nemškem, italijanskem, le dva v hrvaškem, ostali pa v slovenskem jeziku. Tudi v onih bukvah, ki so napisane v slovenskem jeziku, so pripisi v drugih jezikih.' Ker ga ti bukovniki, med njimi sicer izobraženci, niso dobro poznali, oz. bolje rečeno, ker slovenski jezik še ni bil dobro razvit, posebno glede strokovnih izrazov, so v zapisih pogosti nemški izrazi, germanizmi ali izrazi v tamkajšnjem dialektu. V nekaterih, kjer so bukovniki znali risati, so zdravilna zelišča prerisali, nekatera tudi pobarvali. Takih je le nekaj. Prvi doslej ugotovljeni zdravstveni zapis je iz 12. stoletja. Zapisan je v latinskem jeziku. To je zagovor zoper zobobol, ki ga je pripisal v neki kodeks cistercia-nec Bernard iz samostana v Stični na Dolenjskem. Prvi zapis v slovenskem jeziku je zapisal župnik Sigismund Navodila za zdravljenje iz Humovčevih živinozdravni-ških bukev (prva polovica 19. stol.) gttleft* erntm*/*' j'/ieStf* vider t** -fA/ra^e mu r*> f/h brf it cr-r tli/ fr/ffcr Zhick fl'fcr ¡tnz rtiVé/re tf'rfx/Tít od+efrt- ■veitf/ G-¿ frrent'TW. frloWv G-orO. ZhC dore -níne i(!f?f petts?* «sjef-v ¿o b rv rtSe /ia¡ t'ee~ da ¿y,;** 'irej,rb"'rc/*/' ff* /i'Sa i* ¡ebc&t °c/ fíW ¿tí*/// fir b'C Sfvnr* ivrtr ft-Pr/t! ^"""Vt'e ¿"bis ¿>t pii^f C)t(>'v Mfáir' faf. ¡f„ freii