Štev. 2. V Ljubljani 1. februvarja 1884. Leto XIV.
Tri slike.
steni tri slike mi ljube visé, sređuje se najbolj raduje srce.
Kaj kaže mi leva? — Glej hčerko mladó, Ki materin nauk posluša zvestó.
Uči se, da biva v nebesih jej Bog, Da angel je varuh, prijatelj otrok.
O vera! ti žar si, sijoč iz viSäv, Ki svetiš v nebó nam iz zćmskih nižav.
Kaj kaže mi desna? — Valove morjà NevstraŠen mladenič plavaj e brzda.
Grlej ! skoro pripluje na ótok zelen, Da križec objame ondù zasajen.
Oj upanje! ključ potujočim si zlat, Ki rajskih odpiraš zapahe nam vrat.
Kaj kaže mi srednja? — Glej dete mladó Sklepdje ročice dviguje okó.
Kleči pred oltarjem in moli Boga, Iz lic mu odseva ljubezen srca.
Ljubezen! ti Bog si, ki v raji sediä Iii samega sebe nedolžnim daris.
Ko vere no bode in upanja ne, Ljubezen v nebesili bo sévaia Se.
Zató izmed slik, ki na ^eni vie*, Najbo^ se mi srednje raduje sreé..
F. Krek.
J
fsv. Krištof.
.	(Po zlatej legendi; posi. Fr. Hubad.)
rištof je bil pogan. Visok je bil dvanajst komolcev, močne in čvrste postave. Predno je bil krščen, imenoval se je Ofer. Kadar doraste, misli sam v sebi: „Po svetu pojdem in poiščem si najmogočnejšega gospodarja. Njemu bodem služil !" Kakor mislil, tako storil. Grò po svetu in zve za mogočnega kralja, kateri je zapovedoval velikej deželi in mnogim ljudem. Ofer stopi v službo pri rečenem kralji. À nekega dne pride h kralju nek pevec in začne peti prav vesele pesni. Konečno zapoje tudi neko smešno pesen o vragu. Pri ti pesni se kralj pokriža, ker je bil kristjan. Ä Ofer ni znal še ničesar od znamenja sv. križa in njegove moči, zato se zelo začudi in vpraša kralja: „Gospod, kaj pa pomenja to znamenje?"
Ali kralj mu ni hotel povedati ničesar od znamenja sv. križa, ker je bil Ofer pogan. Zato reče Ofer: „Gospodar, ako mi ne poveš, nečem ti služiti dalje." — „Povedal ti bodem resnico," reče kralj. „Glej, če govori kdo o vragu, blagoslavljam se s tem znamenjem, da ne dobi vrag moči čez mene?" Ofer reče: „Ali se ga bojiš? Ali je moč njegova tolika, da bi ti mogel nahùditi? Dolgo sem ti služil, ker sem mislil, da ga ni močnejšega od tebe. Nu, ker vidim, da se bojiš vraga, iskati ga hočem, dokler ga ne najdem, in služil bodem njemu, ker je močnejši od tebe."
Ofer gre po svetu iskat vraga. Ah nihče mu ga ni mogel pokazati, da-si je povsod popraševal po njem.
Nekega dne zaide v veliko puščavo. Tu prihruje velika tolpa (truma) vojakov proti njemu. Na čelu je jezdil črn, strašen jezdec. Ta ustavi Ofra in mu reče: „Koga iščeš?" — Ofer odgovori: „Iščem vraga, rad bi mu služil." — „Jaz sem vrag," odgovori jezdec; „ako mene iščeš, tukaj me imaš." Ofer stopi k vragu v službo in gre ž njim. — Nekega dne pride tolpa do razpotja, kjer je stal križ. Vrag se ogne s pota in reče Ofru, da neče jezditi naravnost po potu.
Ofer se začudi in reče: „Gospodar, povej mi, zakaj se izogiblješ pota?" Vrag bi bil rad zamolčal vzrok, ali Ofer mu preti, da mu ne bode služil dalje." Zatorej reče vrag: „Glej, tam je stalo znamenje križa, na katerega so bili židje pribili Krista; tega se bojim in bežati moram pred njim." Ofer odgovori: „Ako se bojiš Gospodovega znamenja, mora biti ta močneji od tebe. Njega si poiščem!"
Ofer je šel zdaj sam po svetu dalje, popraševal je po Kristu in prišel k pobožnemu puščavniku. Ta mu pripoveduje, kakó močan kralj je Gospod, kako lepó plačuje svoje služabnike. Zatorej obljubi Ofer puščavniku, da hoče služiti Kristu zvesto in pridno. Tak govor je bil puščavniku po godu, zatorej reče : „Gospod sovraži grešno življenje ; samó ónim izkazuje svojo milost, kateri zivé čedno. Glej, Ofer, tu mimo teče velika reka; niti mosta niti brvi ni preko nje. Ako hočeš prenašati ljudi preko te vode v božjem imenu, bode Bogu po volji tvoje dejanje; saj ti ni dal zaman moči in velikosti."
„Dobro! storim po tvojej besedi," odgovori Ofer. Pri vodi si napravi kočo. Mnogo ljudi jo prihajalo do reke; nosil jih je preko votle po noči in po dnevi. Neko noč je bil Ofer zelò truden od svojega dela. Leže toraj in sladko zaspi. Ali ni še spal dolgo, zasliši otročji glas: „Ofer, pridi po mene!" Ofer vstane, gre gledat, ali ne najde nikogar. Leže toraj zopet in zaspi. Ali drugič ga pokliče glas. Tudi zdaj ne najde nikogar in zaspi. Tretjič čuje glas in najde dečka. Vzdigne ga na ramo, zgrabi palico v roko in gre v vodo. Ali voda je naraščala, deček je bil težak, kakor bi bil svinčen; mislil je Ofer, da utone. Zatorej reče Ofer: „O deček, težak si kakor bi nosil ves svet!"
„Res," odgovori deček, „nosiš več kakor ves svet; ónega nosiš, kateri je svet ustvarili"
In glej ! otrokova teža potisnila je Ofra pod vodo, a deček govori : „Krstim te v imenu Očeta, Sina in svetega Dulia. Prej so te imenovali Ofra, odslej bodi tvoje ime Krištof. *) Svojo palico zasàdi v zemljo; spoznal bodeš mojo moč, kajti jutri bode cvetela palica in bode rodila sad?J S temi besedami izgine deček. Bil je Krist sam. A Krištof je bil vesel, zahvalil se Bogu za milost, katero mu je bil izkazal in vsadil palico v suho zemljo. (Jez noč je vzrastlo drevo iz nje, cvetelo je in obrodilo sad.
Ko Krištof zagleda to, razveseli se, vzame križ Gospodov na ramo in mu služi vse svoje življenje.
Povodnji mož.
\uj, kako vrSé vetrovi, kako buč0 deroči valovi ! Glej jih, kako drve Tgll^drng druzega, kako pluskajo ob skalo sredi Mure ! A na skali poglej ^ orjaško postavo povodnjega moža ! Tu stoji in srce mu vtriplje od veselja. Vetra piš — je zanj mila pesen, in grom deroče vode mu je sladka godba. On je vesel svojih hlapcev: vetrov in valovja, ter mu je po godu, da rušijo hiše in pustošijo polja človeškega zaroda, katerega on takó strastno sovraži.
Ljudje in živali — vse si je poiskalo varnega zavetja pred njegovo silovito močjo, in tudi to mu je po všeči. Ali mòti se. Ni ne še vse pobegnilo pred silo povodnjega mož4. Glej jo ondii, dekliško podobo. Sedi pod vrbo žalostinko, katerej je zlobni vihar polomil veje, in katere listje leži na dekličinem krilu.
Radna je imé deklici, in goveda, katera se okolo nje paso, to je čreda, ki jo je prignala na pašo. Pridna deklica je pastirica Radna, a sirota je.
*) Kristóforos. to je óni, ki nosi Krista.
Krnet, pri katerem služi, trd je mož. Druge pastirice so hitele domóv pod streho, a gorje njej, ko hi se pokazala pred nočjo v hiši. Vender ni žalostna ; saj je že od mladih nog vajena révi in nadlogi ; ali živina se ji smili, ta dobra živinica.' ki takó tožno gleda zdaj v pastifico, zdaj v domačo vas. Tudi živina pozna gospodarja, poznä deklico, svojo dohrotnico, in se Se spomina — takó vsaj Radna misli.— kakó jo je pretepal kruti surovež, ko je nekoč sirota pred časom prignala živino domóv.
Izginil je povodnji mož z skale sredi Mure in vže stoji pred ustrašeno deklico, radoveden, kdo neki bi se ustavljal sili njegovih moči. Pogledal je pastirici v lepo lice in v tem trenutku pozabil na prijetno vršenje vetrov in na prijazen šumot valov. Njeno lice se mu zdi prijetnejšo od vseh vetrov in valov ; lepše od svitle vode in sinjega nebà, a njene oči čistejše od najlepšega bisera na dnu deroče Mure.
Utihnil je vihàr, in nehala je sila vode. Se se pase govedo, še leži vrbovo listje po tleh, a na Radni ni nobenega listka več ; sirote pastirice ni —- nikjer.
Na dnu reke se dviga kristalen grad k višku. Tu je povodnji mož gospodar. Grajski zid je od samega stekla; steh, mize, s kratka: vsa oprava iz samih biserov in srebrà. Okolo grada pa raste rastlina, ki ima lepo modro cvetje in še lepše rudeče jagode.
Ta rastlina ovija ves grad, in kadar je v evetji, omodn vsa voda v obližji ; a nevedni ljudje pravijo, da je le voda ondu neizmerno globoka. In če je dozorel sad, móni ribič, ki je prišel tjakaj, da bi pometal svoje mreže na mokro, da gori na tem mestu peklenski ogenj iz osrčja zemlje ter ves prestrašen hiti s svojim čolničem od tod.
A te jagodo imajo čudno lastnost ; pravijo, da tistemu, kdor jih zavžije, dado večno življenje. Povodnji mož jih sam uživa dan za dnevom- Tudi svojej nevesti je ponudil nekaj najlepših jagod ; ali ona jih ni hotela povžiti. Siliti jo ni maral in ni mogel, ker se mu je smilila, in kadar koli jo je pogledal, pozabil je na nesmrtnost in na rudeče jagode.
Povodnji mož ni več zahajal na skalo sredi reke, tudi ni bil več vesel niti vetra niti valov ; v družbi pastirice Radne je užival svojo srečo. Popolnem srečen ni bil vender nikoli. Žalosten je bil, ker se inu je nevesta žalostila, da-si je imela vsega dovolj.
Takó je živel povodnji mož leta in leta. A prišli so hudi, hudi dnevi. Radna mu je zelò obolela ; srčna žalost in hrepenenje po suhej zemlji, to jo je spravilo v bolezen. V velikih skrbeh je poslal povodnji mož ribe na vse kraje sveti, da bi mu prinesle potrebnih zdravil. Ribe so odšle in se vrnile, ali pravega zdravila niso prinesle.
Neko jutro na vse zgodaj je stal povodnji mož pred posteljo svoje neveste. Vroče solzé so mu tekle po bledem liei in po doigej bradi ter so padale V debelih kapljah na tla. Dekličino telo je bilo brez življenja, blèdo in mrzlo kakor led.
Položil jo je v stekleno krsto (trago), ki je bila nakitena z nebrojnimi biseri, ter jo potem spustil pod grad takó, da jo je mogel vsak čas videti skozi steklena tla in čisto vodó.
Zdaj je bil sam sredi svojih rib in valóv. Ah sam ni hotel ostati, ker ni več sovražil človeka. Premišljeval je, kaj mu je storiti. Po večkrat je sedel na srebrnem stolu sredi gradii in solze so mu tekle po osivelej bradi.
Za dolgo časa zapusti zopet jed noč grajske sobe in se poda na skalo. Ozrši se na okolo, zagleda na bregu Mure lepega otroka. Ker on sani ni imel otrok, da bi jih póstoval, a samemu bilo mu je dolg čas, misli si : kaj, ko bi odnesel dete v svoj grad, da bi imel vsaj nekaj ? — Kakor kanjeno, takó storjeno. In ni minul še dober teden, bila je vže steklena izba vsa polna najlepših otrok : dečkov in deklic. Vsega so imeli dovolj ; z biseri so igrali, kakor drugi otroci na suhem z navadnim prodom, in vsaka želja so jim je izpolnila. Lice orjakovo se je zopet razvedrilo in smijal se je otrokom, kadar so veselo skakali okolo njega ter se mu je ta ali oni obesil za dolgo brado. Ali povodnji mož še ni bil zadovoljen ; želel si je vedno še več otrok.
Tisti čas je živel v bornej koči tikoma bistre Mure ribič z ženo in jedinim detetom, štiriletno Zàliko.
Solnce je ravno slovó jemalo in njegovi žarki so vže poljubljali temno-zelene valove reke Mure, ko je Zàlika igrala v belem produ kraj vòde. Eibice so spia va vale okolo nje, in gorki valovi so prijetno plusketali ob njenih nogah, ko priveslà k deklici labud, takó lep in krotak, da ga je od veselja z nežno ročico takój gladiti začela. A labudu je bilo menda detetce tudi po godu, kajti takoj mu je začel šepetati čudne besede na uho. I/v estuo je pripovedoval o lepòti zelene vóde in o biserih na dnu reke, kajti Zälika je milo jokala, ko je labud poslavljajoč se od nje, pritaknil svojo glavico k njenemu cvetočemu licu. in ribice, ki so urno švigale mimo nje, so jo le s težavo mogle tolažiti.
Druzega večera je sedela zopet na bregu ob reki Muri in zopet je priplaval labud. Ali danes ni odhajal sam ; na njegovem hrbtu je sedelo nežno detetce, — Dospela sta do skale sredi reke, labud je trknil trikrat z rumenim kljunom ob njo in — ni ju bilo več videti. A ribič je hodil isti čas pozno v noč kraj reke, in mesec, ki je prisvetil izza bregov, videl je njegove solzé, pa jih prešteti ni mogel.
Preteklo je leto in dan. Siromašni ribič je zopet ribaril okolo znane nam skale. Dolgo je zaman izpostavljal svoje mreže ; naposled potegne jedno, in glej! čudo lopa riba se mu prikaže in jame govoriti tako-le:
„Videla sem bridke tvoje solzé, ki so padale v čiste valove in čula besede, katere si govoril solncu po dnevi, mesecu in zvezdam po noci, vprašaj oč jih po izgubljenem dekletu.
Izpusti me, in hočem ti pokazati dete." In mož je izpustil svoj plén v vodo, pozabivši, da mu doma v siromasnej koči najdraže, kar Še ima, žena, lakote umira. — Oproščena riba beseduje dalje:
„V mraku pridi zopet na murski breg in ózri se proti ónej skali. Ondu bodeš videl svoje dete."
Mož stori, kakor mu je velela riba. Kadar pride do reke, zrè in zrè, ali nikjer ne vidi deteta. Najedenkrat — Bog sam si ga vedi od kod — priplava čoln i č z detetom, ki veselo veslà med zelenimi valovi. Mili glas otročji pa zapoje lepo pesen od meseca in zvezdic, ki se v krasnem svitu tako lepo blesté.
Otrok je pel a ni zapazil, da se mu bolj in bolj bliža mož, ki je pozabil na vse nevarnosti valov, kateremu je dala očetovska ljubezen moči, da premaguje sovražne valove, da ne pazi na skrite skale, ob katerih si je ranil nogi in roki, da je kar voda okoli njega postajala rudeča. Zdaj in zdaj bode
pri đetetu ! Ali nekov čuden pisk pretrese v lem trenotku zrak, čoln udari ob skalo in dete je zginilo očetovim očem.
Žalosten sedo oče na sivo skalo ter ugleda pred seboj raka neznane velikosti. Vpraša ga, je-li videl, kam je zginil čoln z detetom.
„Videl sem in vem, kam je zginil. Ali kaj mi daš, da ti povem? Ubog se mi idiš; posebne koristi ni najti na tebi. A čuj! Pretečem teden smo imeli boj z raki Dravljani, in v tem boji som prišel ob svoje desne klešče. Tvoja roka bi mi jih prav leliko nadomestila; a še bolje bi bilo, ako bi mi dal obe roki, jaz ti dam za to moje leve klešče."
„Dam ti," reče oče, „samo povoj mi, kje je moje detel" In rak vzamo ribičevi roki ter mu prilépi svoje klešče, rekoč:
„Tvojej hčerki je dobro. Tukaj spodaj biva v svitlem gradu mojega gospodarja, povodnjega moža. — Jaz sem stražnik, ki mu je paziti, da se nihče ne prikrade v grad. A ti si mi dal roki. in tebi odprem vrata." To rekši udari trikrat z dolgim repom ob skalo in vže je bila odprta.
„Tukaj doli stopi po srebrnih stolbah, in potlej pojdi po vrtu s čudnim drevjem, in stal bodeš pred drugimi vrati, obrastenimi s povodnjim brsljinom, ki kaj lepo modro cveti in še lepše, rudeče jagode rodi. Ondu uajdeš mojo hčer, ribo Zlatolasko. Poprosi jo, da te spusti pred povodnjega moža." Tako je govoril rak Dolgorep. a ribič je hitel po blestečih se stopnicah navzdol, potem je šel po vrtu s čudnim drevjem, na katerem je bilo vse polno zlatega sadja, katero je nalik zvezdam razsvetljevalo ves prostor. Vže je stal pred ribo Zlatolusko.
„Prosim, pokaži mi pot do povodnjega moža, tvojega gospodarja 1"
„Pokazala bi ti ga, in te spustila skozi vrata, ali s čiru mi bodeš plačal moj trud?"
„Vzemi, kar imam na sebi; vzemi kočo, ki stoji ob reki Muri; druzega ti nemam dati."
„Ne potrebujem niti tega. kar imaš na sebi, niti koče ob Muri, a obljubi, da ne bodeš nikoli več lovil mojega zaroda s svojimi mrežami."
Oče vse to obljubi in vže stoji v velikoj steklenej dvorani, stoji pred stolom povodnjega moža, okolo katerega igra tolpa veselih otrok. Nekaj jih pleza orjaku po belej bradi, drugi plešejo kolo po glasovih najlepših rajskih ptičev, ki ob stropu prepevajo sladke pesni.
„Prišel sem te prosit, da mi vrneš mojo hčerko, mojo radost in moje življenje."
„Ako uganeš nalogo, katero ti bodem dal, naj se ti izpolni tvoja želja."
To rekši, peljal je ribiča v stransko sobo, sredi katere je bil velik ribnjak, ograjen z najlepšimi rožami. V tem ribnjaku je plavalo devet labudov; vsi so bili beli kakor sneg, drug drugemu podobni, kakor pšenica pšeniei.
„Ugani, kje je tvoje dete !"
Oče pokaže na labuda, in ta se je izpremenil v najlepšo deklico, ki ni bila nihče drug nego ribičeva Zälika. — Neizrečena radost se polasti ubozega očeta : a povodnjemu možu zatem! lice. Nerad bi pustil zalo deklico z očetom ? Malo pomišlja, potem pravi :
„Tudi jaz sem imel ženo, kakor ti, ribič moj. Bila je lepa in dobra, ali otrok nama Bog ni dal. Tudi jaz sem čutil, in umejem, kako je roditeljem,
katerim Bog ne dà otrok, največjega veselja, katero uživajo na svetu. Iu ker si ti najboljši oče, kar jih poznam, vzemi svoje dete, in vrhu tega vzemi še to, da bodeš imel nekaj v spomin na čas, v katerem si četa I po gradu povod-njega moža, na čas, ko je vodnega vladarja trdo srce omečila ljubezen, katero je gojil oče za svoje dete."
To rekši, dal mu je zavoj svitlih zlatnikov, in drug zavoj, poln najdražih biserov. Dve deklici ste prinesli ribičevi roki, kateri mu je orjak s čudnim mazilom zopet prilepil.
Nastalo je äutnenje iu pok ! — in več ni bilo povodnjcga moža tudi gradii ni bilo, niti lepih deklic, ki so po njem igrale ; a ribič je stal na murskem bregu in objemal svojo hčerko; a tudi ona je objemala očeta, in zasvetil se jej je na roki prsten, na katerem se je čitalo, da na tem svetu ni veče ljubezni, nego je ljubezen očeta do svojega otroka.
Kmalu se je izpremenila nizka koča ob reki Muri v lep hram, v katerem je živela trojica srečnih ljudi.
Zopet je zahajalo solnee, ko je sedela vitka devica na murskem obrežji. Pela o čarobnem gradu in o dobrem gospodarji ; čula jo je peti vrba, ki raste ob reki in vse si je dobro zapómnela. In če hodiš mimo Mure, postoj onilu, kjer se lepa, bela hiša ponosno dviguje k nebu, pri starej razpočenej vrbi, poslušaj, kaj šepetajo njeni listi in čul bodčš bajko o povodnjem možu in njegovem gradu na dnu Mure.	sianetimH.
Kako je Neslanec kuhal tropine.
cu je skuhala žena vselej preveč màselnika (tropin), a premalo i. Pripravi se torej nečega dne sam, da si naredi po svojej volji, •anil si je mnogo surovega masla, da bi se. mu tem bolj posrečilo in bi nakuhal več masla. Surovo maslo dene v velik lonec in zakuri dobro okolo njega; potem gleda, kdaj bode zavrélo, da bi mu ne vzkipelo (maslo namreč zelò rado vzkipi). Ker pridno prilaga drv, jame mu skoraj kipeti. Vroče maslo se vzdigne in začne liti po obeh straneh ob lonci dòli na skale v peči. Da bi umiril burno tekočino, seže Neslanec v žep, da bi vzel nož in ga vrgel vànjo. Ali v naglici vzame listnico, v katerej je imel petik in nekaj bankovcev po goldinarji, ter jo zažene naglo v lonec. Ali maslo se ne utolaži : vedno še lije iz posode. Neslanec stopi k omari v kuhinjskem koti, zagrabi ključ v ključanici, da bi ga vrgel za listnico. Ali prenagel je bil in ključ je tičal čvrsto v ključanici. Prijemši za ključ in potegnivši ga k sebi, odprè omarine duri iu prevrne omaro_ nase, da jedva prikobaeä izpod nje. Žena, čuvši ropót, prihiti v kuhinjo in kaj vidi I Smetana in inleko, ki je bilo spravljeno v omari, zUlo se je na njenega moža iu mu pobelilo in pokvarilo vso obleko. Sklede in torila, v katerih je bilo blago, pobila so se, a v peči je maslo kipelo dotlej, dokler ga ni ostalo ubogo malo v posodi, ker že ni imelo reč toliko moči, da bi se pognalo loncu do vrha in potem na tla. Listnica in novci so bili, to se zna, popolnem uničeni.
Takó se je poplačala Neslancu njegova neslanost.	j. Bòia.

Nadvojvodi Karl Ljudevit in Rajner.
[ej udi naše presvitle cesarske rođovine imamo nadvojvode, ki se s svojo dobrostjo in plemenitostjo izvanredno odlikujejo. Jeden tacih ' plemenitih nadvojvod sme se po vsej pravici imenovati nadvojvoda Eajner, ki se je porodil v 11. dan januvarja 1827. leta. Oče mu je bil Eajner (Jožef Janez), lombardsko-Ucnešk poglavar, sedmi sin cesarja Leopolda U.
Nadvojvoda Karl Ljudevit.
Ko so se meseca marca 1848. I. pokazali i Milanu lindi nemiri, zapustil je oče Lombardijo in se podal v južne Tirole, kder jo v 16. dan januvarja 1853. 1. v mestu Bocenu mirno zaspal v Gospodu. Porofen je bil od 1820. 1. s sardinsko princezo Klizabeto, sestro kralja Karola Alberta, ter je imel v tem zakónu Sestero otrok. Četrti mej temi otroci je bil nadvojvoda Eajner, katerega podobo imate denes pred seboj. Nadvojvoda Bajner stoji v jako ozkej zvezi s srcem avstrijskih narodov; on je bil vedno na strani avstrijskega ljudstva ter je delal vedno na to, da bi si ljudstvo pridobilo marsikaterih svobodščin. Vse, karkoli pospešuje srečo in blagor našega cesarstva, v prvej vrsti pa dobre
Jole, vse to mu je bilo in je še vedno pri srci. Ko se je 1873. ). odprla svetovna razstava na Ilunaji in je bila v „Pratru" tudi ljudska šola postavljena, bil je nadvojvoda fiajner, ki je to šolo odprl, ßajner se je poročil v 21. dan februvarja 1852. 1. z nadvojvodieo Marijo Karolino, katere podobo in življenje vam prinese „Vrtec" v prihodnjem listu. Nadvojvoda Rajner je e. kr. general topništva in nadpoveljnik avstrijskej deželnej braifibi.
Drug nadvojvoda, katerega podobo-imate denes pred seboj, je Kari Ljudevit, c. kr. feldmaršallieutenant. brat našega presvitlega cesarja. Porodil
Nadvojvoda Eajaer.
se je v 30. dan julija 1833. 1. ter je še vedno krepak in zdrav na duhu in telesu. Njegova plemenita supruga je Marija Terezija, hči Portugalskega kraljića Don Miguela. — Kakor vam je znano, bil je najstarejši brat našega presvitlega cesarja nadvojvoda Maksimilijan, cesar Mehikanski. ki je bil poročen s Karolino, hčerjo kralja belgijskega, in je umrl v 19. dan junija 1867. leta. Zdaj imajo Nj. Veličastvo naš presvitli cesar samó še dva brata: nadvojvodo Kari Ljudevita in nadvojvodo Ljudevit Viktorja, ki se je porodil v 15. dan maja 1842. leta.
Dve narodni legendi.
(Zapisal F. Kosi.)
A
1	Zveličar in sv. Peter hodila po zemlji, prideta na svojem po-
flffi^tovanji mimo neke krčme, iz katere sta uzé od daleč slišala glasen vrisk.
Zveličar je hotel mimo iti, a sv. Peter ga je silil in prosil, da bi šla iyl nekoliko noter. A Zveličar le ni hotel, da-si sv. Peter ni nehal prositi. „Če te le takó noter vabi, pa idi sam, jaz te tukaj zunaj počakam," reče Zveličar. — Peter grè. Ko stopi v krčmo, vse mu naproti kliče: „Dobro došel, godec! nu zdaj nam pa le jedno zagodi, da bodemo plešah!" — „Kako bi godei, saj ne znam," reče začudeni Peter. Ali druhal le ne neha, ter vpije nad Petrom: „Čemu pa nosiš gosli na hrbtu, če nisi godec?" Peter se ozrè preko rame, a ničesar ne zapazi. Gostje ga zmirom silijo, da naj bi godei in ker tega ne stori, začno po njem udrihati, da je bilo joj. Komaj jim je na prosto ušel. Ves upehan priteče za božjim mojstrom, ter mu toži, kakó so mu v krčmi rekli, da ima gosli na hrbtu, da bi moral gósti in ker ni mogel tega storiti, začeli so ga nazadnje pretepati, da jim je komaj ušel.
Zveličar se mu nasmehne, rekoč: „Vidiš, Peter ljubi, ako bi bil ti mene Blušal in bi ne bil šel v krčmo, nič žalega bi se ti ne bilo zgodilo, a ker zmirom želiš delati po svojej glavi, prejel si zdaj za svojo trmo zasluženo plačilo!"
Zveličar je namreč sv. Petru skrivaj na hrbet obesil gosli, takó, da so jih samó drugi videli, a sv. Peter sain jih ni videl.
II.
Neko noč sta morala Zveličar in sv. Peter pod milim nebom prenočiti, ker ni bilo blizu hiše, da bi prosila za prenočišče.
Sv. Peter je bil uže zelò truden in ves nevoljen; Zveličar mu reče: „Ker je uže noč in ker ni nobene hiše tukaj blizu, prenočila bodeva nocoj na prostem. Jaz se vležem kar tukaj na cesto!" To rekši vleže se Zveličar na sredo ceste, a sv. Peter se tiho spravi k grmu ob cesti, ter si misli: „Kako je vender neumen; ravno tja se je vlegel, koder vozijo!" Ker sta bila oba zelò zaspana, sta tudi hitro zaspala.
Po noči se pripelje voz po tistej cesti. Ko pridejo konji do Zveličarja, ustrašijo se, pobegnejo v stran, ter povozijo sv. Petra, ki je ležal pod grmom. Peter začne vpiti ter na pomoč klicati. Zveličar se prebudi, in vpraša: „Kaj ti je vender, da tako upiješ?"
„Kaj bi ne upil, če so me konji povozili?" odvrne mu sv. Peter.
„Kako je vender to, da onód vozijo, kjer ni ceste?" pravi Zveličar, ter Se pristavi: „Ce bi bil tukaj pri meni ostal, bi te konji ne bili povozili, a ker si po svojej glavi misliš kaj boljšega izbrati, zadela te je zaslužena kazen !"
Zgodovinsko - mestopisni obrazci.
(Spisuje P. F. H )
XI. Metlika.
JL	(Konec-)
eta 1547. so Turki zopet prišli na slovensko mejo ter so hudo pustošili na Metliškej zemlji in po okolici Semiškej in Novomeškej. Leta 1575. «mre so divjaki zopet prilomastili pred Metliko, polastili se mesta, pomorili ah v sužnjest odpeljali, kar jim je prišlo živega pred oči; mesto so zapalili (zažgali), da ni ostalo druzega nego pepel in razvaline. Tri leta pozneje so Turki zopet prišli pred mesto, oblegali ga od 28. marca do 1. aprila. Trli Metličanje so pomorili nad 1000 Turkov; a naposled se je vender le moi'alo mesto udati. Strašno so divjali Turki po mestu. Mestnega sodnika so s sulicami prebodli, a mestnim svetovalcem posekali glave: žene in dekleta so skrunili, zaprli jih v cerkev in jo potem zažgali. Okolo 900 m laden ice v in mož so odpeljali v sužnjest. V tem so se zbrali brambovci iz Kranjske in Koroške
—	kakih 12000 mož — ki so Turka zapodili v bog na 12. dan meseca aprila.
—	Zadnjič so plenili Turki po Metliškej okolici 1723. leta. Osobito mnogo kvare je trpela óni čas Semiška okolica.
Zaradi kvare, ki so jo naredili Turki mestu in pa zaradi kuge, ki je vzlasti l(i4ti. lota mnogo ljudi pomorila, oubožalo je mesto takó, da si še koncem 17. stoletja ni opomoglo. V dveh letih je podavila kuga nad 1200 ljudi ; mnogo hiš je ostalo brez gospodarjev in mestno obzidje je jelo razpadati. Mestni očetje so bili primorani prodati mestno imovino, da so poplačali davek. Vender to vse še ni bilo dosti ; ostalo je še 1209 gld. dolgà.
Sredi šestnajstega stoletja so luteranske liomatije novic razvnele Metličane. Leta 1561. je v mestu oznanoval novo vero nekov sukuàv Gregorij, ki ni umel niti nemškega niti latinskega jezika, a znal je Trubarjeve knjige na izust. Za njim sta to delo prevzela Janez Tulšak in Peter Vojmanicijus. Novomeški arhidijakon Jurij Graf je storil konec tem homatijam in zaprl oznanoval ca na povelje Ljubljanskega škofa.
Tudi šolo je imelo mesto že sredi 36. stoletja. Učitelji so bili : Sebastijan Schwarz (1582), Jurij Stauder (1584), G. Grmek in Matija Kompare (1584.1.)
Sredi 16. stoletja so so naselili po Metliškej okolici Uskoki ali Vlahi. Meseca septembra 1530. leta je pribežalo ali uskočilo več družin iz Bosne na Avstrijsko. Njih vodja in harambaši so šli naravnost h kralju Ferdinandu, da si izprosijo bivališča svojim ljudem. Za boj pripravni možje so pa šli proti BihaČu, kjer so se v bitki neki prav dobro obnesli. S tem je izginil strah, da bi to bili kaki turški ogleduhi. Deželni stanovi so nasvetovali, naj se Vlahi nasele po Zumberku, Kostelu in Vinici ; odkaže naj se jim zemlja, ki bode prosta davka, samó neko desetino od živine in žita naj odrajtujejo; za glavarja in stotnika naj se jim da kak hraber mož ; služijo naj za oglednike ter branijo mejo turških napadov. In res, v teku desetih let se je naselilo 3000 družin po Metliškej okolici, Žumberku in Kostelu do 1541. 1. Vender je trajalo še dokaj časa, da so se stvari uredile in pribeglim družinam zemljišča odkazala. ker ni bila volja graščinskih gospodarjev, dati jim zemljišča, a zemljišča deželnili knezov so bila zastavljena. V tem času so se preživeli s tem,
da so plenili po Turškem. Jako mnogo zaslug je imel cesarski svetovalec Janez Lenkovič, da se je stvar uredila. Bil je njih stotnik, in kot tacemu je pripadal Mehovski grad. To zemljišče se je razdelilo med Vlahe. Pozneje so bili po vojaško organizovani, imeli so svoje stotnike in dobivali placo od vicedoma. Njih opravilo je bilo: braniti mejo proti Turkom. Takó je bila nastala vojaška granica. — Družinsko življenje Uskokov je čisto različno od sosednih Belokranjcev. Živelo je po več družin vkupe v jednej hiši: gospodar je bil najstarejši mož. a gospodinja žena najmlajšega sina. Vse v hiši se jima je moralo pokoràvati. Vodila sta domače delo in vsa opravila, katera so izvrševali ostali družinski udje. V jednej hiši je bivalo po 10 do 12 m6ž za vojsko sposobnih, ki so morali biti vedno pripravljeni za boj ter stražiti mejo. Sploh pa niso biU in še denes niso nič kaj prijetni sosedje. „Radi so segali in Še segajo po tujem bl&gu. in znali so najti, kar ni nihče izgubil, ter vzeti, predno se jim je dalo,'' pripoveduje Valvazor. Ker so slabo gospodarili, pošl0 jim je kmalu vse, kar so si pridelali. Zdaj jim druzega ni preostajalo. nego iti na plen. Poiskali so si ga deloma v sosednej sovražnej deželi, a deloma tudi pri svojih sosednih prijateljih. Sila težko jih je bilo zasačiti ; bili so hitrejši nego najčilejši konj, med seboj jedini ter zvezani kakor železna veriga. Težko jim je bilo dokazati storjeno hudodelstvo. Obdržali so do denašnjega dné svoje šege in svojo nošo, po katerih se- ločijo od sosednih Belokranjeev. Žene nosijo obleko iz bele tkanine in pisan zastor. Lasé si kitijo s tem, da si v kite vpletajo različno 9rebrnino in drug lišp. Dekleta nosijo čepice (kape), ki so pri imovitejših večkrat natitene z zlatimi in srebrnimi cveticami. Moška noša je podobna hrvatskej. Po veri pripadajo deloma grško-katoliškej. deloma pravoslavnoj cerkvi.
Denes šteje Metlika 1244 prebivalcev, ki se žive največ ob vinoreji in poljedelstvu. Obrtnikov in rokodelcev je malo. Hiše so videti dokaj lepe in snažne ter pričajo o blagostanji mesta.
Za dušni blagor meščanov skrbi prošt nemškega reda, kateremu pomagata dva duhovna pomočnika. Za naobraženost naroda skrbi čveterorazredua ljudska šola. Sploh se Belokranjci še denes odlikujejo s Slovanom prirojeno gostoljubnostjo.
Pri zibéli.
wfetc v zibali počiva, "ajSN^Uce kiasi mu nasmeh, «VpHÌÀRàdost obraz mu pokriva, Bädost mu sije v očeh.
Dete v zibéli počiva, Mamica poleg sedi, Sràjèico détetu šiva. V jasne se misli topi
A' šolo se bode poslalo,
Pridno učilo se bó; Kmalu to détice zalo Pélo bo mašo novó.
Jos. R6»a.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
/k	Ščinkovčevo gnezdo.
nam, da poznate ščinkovca ali zébo, ki je z vrabcem v rodu in mu je tudi zelò podoben, samò, da ima lej>še perje od njega. Ščinkovec ima plavosivkasto glavo, rudečkaste prsi, rujav hrbet in belkast trebuh. Na kreljutih ima dve lepobeli progi.
Ščinkovca ali zebo najdete povsod po naših gozdih in vrtovih. Vedno je vesel ter rad in prijetno poje, s čimur se je človeku takó prikupil, da ga imajo povsod radi v hiši.
V mehkih zimah ostanejo ščinkovci pri nas, združijo se z vrabci in strnadi ter letajo okolo hiš, skednjev in svisel. V jeseni jih pticarji mnogo polové, kar pa ni lepo, ker ščinkovei niso človeku kvarljivi ptiči, temveč koristni, ker pobirajo gosenice in različen di'ug mrčes. Sčinkovke si delajo jako lepa in umeteljna gnezda. Postavijo ga najrajše med kake rogovile ne previsoko v vrhu drevesa, a tudi ne prenizko. Gnezdo je kaj lepo zaokroženo, zgoraj ože, znotraj širje, od zunaj je obloženo z lišajem ali mahom, kakeršen raste po ónem drevesu, na katerem stoji gnezdo. Od znotraj je pa vse gnezdo prevlečeno s pajčevino, z goseničjo prejo, s perjem in dlako. V tako gnezdo
znese ščinkovka 5 do G pikčastih jajčec, katera izvali v 12. .dneh. Mladiče pitata in hranita s samimi žuželkami, gosenicami in drugimi mrgolinci,
Neusmiljeni pticarji so imeli nekdaj grozovito navado, da so Sčinkovca najpred zaprli v temo in mu potlej, ko se je v temi navadil jesti, z razbeljenim železom izfeknili oči. In to samó zaradi tega, da jim je slepi ubožček tudi po noči pel, ker ni ločil dneva od noči. Taki suroveži zaslužijo najostrejšo kazen za tako grozovitost in hudobijo.
Medvedjek.
(Zemljepisna črtica.)
otu.joč od Gotenic v Kočevskem okraji dalje po cesti zaprè se svet nenadoma od vseh straui. Prekoračiti je treba popotniku hrib, da se mu V,, .:odprè ua ónej strani nov svet. Kraj, po katerem ga pelje slaba steza l™' ob pobočji hriba, poln je lepili bojevih in jelovih dreves, ki so svojina kneza Auersperga, in skoraj se človeku žali videti velikanske hlóde ležati po gozdu, katerih človek rabiti ne more. Vzrok temu je pač ta, da bi se dali spraviti z gozda le z velikim miporum in z večjimi troski, nego so vredni. Tolažilno jo pač samó to, da jc tako trohneče drevje naravno gnojilo gozdom.
Po dve uri trajajočem potu po rečenej stezi prideš na malo ravan, kjer leži kraj „Medvedjek*. po nemški „Bäronhciu". Kraj ima samó toliko hišic, kolikor jih potrebujejo delavci pri ondotnih parnih žagah kneza Auersperga. Žage v poletnem času večkrat prenehajo rezati zbog pomanjkanja vode, in takrat delavci zapusté ta kraj ter si iščejo drugod primernega zaslužka. Samó malo družin, ki so »i ustanovile stalna bivališča, ostane ondu vse leto. V tem času pa navadno izmanjka tudi pitne vode in le po jedenkrat na dan dobe ljudje vsake hiše po"jeden škaf vode. Se vé, da zadostuje to le za največjo silo, in treba je iti vsak dan v bližnjo dolino po vodo.
Vender tudi v tem času delo ne prestane popolnem, ker hudo bi bilo ondotnim prebivalcem sebe in svojo obitelj preživiti brez vsakeršnih dohodkov.
Ker jim baš lesa ne primanjkuje, izdeluje vsak dan po G do 8 delavcev les za žveplenkc. V "lo svrhe vrežejo jelovih kreljev po 60, 80 in 100 cm. dolgih. Vsak delavec vzame jeden tak kos. pritrdi si ga poševno na stražnico ter prične svdje delo. Za orodje mu služi oblič, čegar réz (klina) ima mesto ostrine po jedno, dve ali celò tri okroglo jeklene cevi, katere isto tako režejo, kakor ré/i navadnega obliča in so takó ozke. kakor les naših žveplenk. Ako tedaj delavec s" tem obličem potegne po krelji, ne odletava kakor pri navadnim oblicu ohlanjc, nego omenjene jeklene cevi režejo iz jelovine tenke paličice, ki so~one~dolgosti*kakor krelji ili takó tenke kakor cevi pri klini, rekši óne debelosti,1 kakor navadni žvepleni klinčki, samó da so po 60, 80 ali 100 cm dolgi.
500 takih paličic poveže se v jeden snopič, a 500 takih snopičev, ki imajo jedno četrt milijona paličic, je jedna povéz.
Štiri take povezi, to je jeden milijon paličic, dobi tovarnar žveplenek od ondotnih delavcev za 7 gl. 50 kr. Kes majhen je tak zaslužek, a ljudje v Medvedjeku so ga veseli. A dobro je to tudi za nas, kajti samó takó je mogoče, da so žveplenke takó po ceni. —	If. Podkrajtck.
ZEča-zne st^rari.
Drobtine.
Umrli so v 25. danja-nuvarja ob '/4 na 7. uro zjutraj milostivi gospod, gospod
Janez Zlat. Pogacar,
Jraezoškof Ljubljanski, doktor svetega pisma, itd. itd.
Po vseh slovenskih pokrajinah doni pretužna vest o smrti toliko plemenitega in domoljubnega kne-zoškofa Ljubljanskega, Segar truplo se je v dan 28. januvarjaob devetih dopd-ludne položilo v rakev Ljubljanske stolne cerkve. — Tudi mi britko obžalujemo prezgodno smrt toliko ljubeznjivega in plemenitega domoljuba, ki je bil vsikdar velik dobrotnik mladine in tudi „Vrtcu" iz početka do poslednjega dnó svojega življenja prijatelj in podpornik.
Bodi mu večen spomin med narodom slovenskim !
V 18. dan januvarja pa je umrl tudi Še drug dobrotnik slovenske mladine, plemenit rodoljub in podpornik našemu listu, kije bil vsa leta naročen na „Vrtec," iz začetka še celò na dva iztisa, katera je daroval nežnej mladini, da ga Čita in se podučuje. Ta plemenit gospod je bil Anton Žuža, Častni korar, vitez c. kr. Franc-Jožefovega reda, nadžupnik in dekan v Laškem trgu na Štajerskem. Umrl je v 84. letu svoje dòbe, obžalovan od vseh, ki so ga poznali.
Naj v miru počiva in tudi njemu bodi večen spornim med narodom slovenskim !
Zvon.
Ćarobnoglasni «von zvoni
Tako lepó slovesno,
V	nemirnih prsih mi budi
Čutilo tajno-resno.
Srcó lelinó zakaj? ne vém, —
Žaloba mi preveva.
Zamišljen sem in tih in nćm,
V	očesi solza séva.	J. Ròsa.
Iskrice.
(Poslovenil P-ov.)
*	Trojni pot vodi do modrosti : premišljevanje (najplemenitejši pot) ; posnemanje (najlaži); izkušnja (najmanj prijeten).
*	Daj svetu več, nego ti svet dajé ;
Ljubi ga bolj, nego te on ljubi;
Ne ìéli, da bi mnogim dopadel;
Mirno bodeš živel in mirno umrl.
*	Najboljši, jedino pravi so óni pòtje, katerih ni treba niti pojasnovati, niti opravičevati.
*	Poštena beseda, prosto izrečena, izvestno gane človeka.
*	Samó óna knjiga je dobra, katera ti razširja misli, in ti dušo takó presune, da je ne moreš nikdar več pozabiti.
*	Vsako srce ima v sebi kal popolnosti. — Ali: Vsak svoje sreče kovač.
*	Moja vest -— to je moj sodnik.
*	Boljše je, da se daš desetkrat prevariti, nego da izgubiš vero v ljudi.
*	Izgubi vse, kdor izgubi pogum.
Eratkočasnici.
*	Kmet je prišel k zdravniku, in ga vprašal, kolike bi moral plačati, da mu zob izdere. „Dvajsetico," odgovori zdravnik. „In koliko, če bi mi dva izdrli?" „Nu, za druzega ne bodete plačali nič." — Kmet sede, odprè usta in pokaže zdravniku zobà, ki mu ju naj izdere. — „Ta le je prvi, in ta je drugi," reče kmet; „a prosim vas, bodite tako dobri in izderite mi najprej druzega." „Už4 dobro, meni je.vse jedno," reče zdravnik, in mu iztrga drugi zob. Kmet vstane in se poslovi, rekoč ; „Hvala vam, da ste mi izdrli drugi zob, a prvega si ne dam poprej izdirati, predno me ne bode bolel." Zdravniku se je kmetova zvitost dopadla in ga je pustil oditi brez plačila.
*	Učitelj: „Koliki ur ima dan?"
Učenec: „Zdaj ima dan 22 ur."
Učitelj: „Ni res, vsak dan ima
24 ur."
Učenec: „Pa somi mati Še danes pravili, da je zdaj dan za 2 uri krajši."
Rešitev naloge s številkami, zabavne naloge In skakalnice v I. ..Vrtčevenr številu.
a) Rešitev naloge s številkami: 6 7 1 — Nit 4 8 6 4 - Okno 5 4 3 - Vol 4 8 4 - Oko 3 2 5 — Lev 2 5 9 - Eva 12345678 — Telovnik 4 5 2 6 - Oven Začetne črke vseh besed od zgoraj nizdolu povedo čas: Novo leto.
To nalogo so prav rešili: Gg. Jan. Toinanič, kaplan pri Mariji Snežni (Štirsko) ; Fr.Ks. Krušic, učitelj v Slov. Gradci (Štirsko); Ant. Belé na Gradišči (Goriško); Ljnd. Papež v Jesenicah na Gorenjskem ; Svojmir Tertinek, gimnazijalec v Mariboru; Val. Benkovič, učenec v Kamniku; Janko Sftjovic učenec v Kranji; Anton Briberšek, učenec v Vojniku (Štirsko); F. Pogorelec. L Ambrožič, F. tJdo-vič, I. Ncmgur, I. Ziherl in M. Koren, učenci v Planini; JDragotin Goederer, Jos. Pavčič, Ivan Zadnik, Peter Jeraj in Ivan Stenovec, učenci v Ljubljani. — F. Žitko, V. Milavec, I. Kovan, I. Posega, F. Urbas, A. Mah nič, A. Zoreč, K. Frank, M. Ziherl, A Modrijan, I. Lepi« in I. Doijenec učenke v Planini. b) Rešitev zabavne naloge: Učitelj je učence postavil v red t&kó-le : O O O O 111 j I O O I 4HH) I O 11 O O 1110 11 O O I Ničle pomenijo nemarne, črte pa pridne učence. Ako so učenci takó postavljeni ter vsak deveti, kadar dobi zlat, izstopi, ostanejo naposled same ničle t. j. nemarni učenci, ki nič ne dobòdo. Da si ta red laže zapomnite, mislite si, da pomenijo samoglasniki številke, namreč: a = 1, e = 2, i = 3, o = 4, u = 5. Ako začnete z nemarnimi, držati se vam je naslednjega reda: o, u, e, a, i, a, ». e, e, i, a, e, e, a to je; o = štirje nemarni, u = pet pridnih, © = dva nemarna i. t d.
Red samoglasnikov bì lehko zapomnite s stavkom : „Boga gre čast in hvala, ker je Izrael vzderžal."
To nalogo so pravrešili: Gg. Ant. Belé na Gradisci; Ant. Hriberšek in Jos. Prevoršek, učenca v Vojniku ; Pire, Sterban,
Pollak, Oranč, Papov, Škerjanc, Golmajer, Ledrer, Stegnar, Stritih in Ošabnik, učenci v Tržiči na Gorenjskem ; — Ivanka Kump,^ Anica Bradač, Franica Kmet in Marijca Fabijan, učeuke v Gor. Sušici na Dolenjskem.
c) Rešitev skakalnice: Izpreiuemlm.
Še v logu lipa zeleni. Raz njo še grlica guči; Še potok sredi trat šumi, Po njem se ribic roj lovi; Se v seči biva kos vesel. In peva, kakor prej je pel ; Še zeleni, evetè poinlàd, Jesen še daje sladki sad; Vse je takó, kakor nekdàj. Le dni nekdanjih ni nazaj!
Zložil loan Jenko.
Prav so jo rešili: Gg. Anton Belé na Gradišči in Valentin Benkovič, učenec v Kamniku.
Računska naloga.
(Priobčil J. S-«.)
Zdravko, vaški paslir, pasel je ovce vseh 12 kmetov iz vasi. Vseh ovac je bilo 1008. Čudno je bilo pri tem to, da je vsak rečenih kmetov imel 2 ovci več, kakor njegov prednik. Zatorej je Zdravko vsak večer razpostavil ovce v 12 čred takó. da je k vsakej naslednjej čredi pridjal 2 ovci več. kakor jih je bilo v prejšnej čredi. Kdo mi zna izračuniti, koliko ovac je moral Zdravko imeti v prvej čredi in koliko v vsakej naslednjej ?
(RcSitov In imena rcäilcev v prihodnjem liatu.)
Uganki.
(PrioMil 1*. H.)
I.	Poznam divjo zvér, ki se piše s štirimi črkami; ako jej pa odvzameS zadnjo črko, takoj imaš domačo žival pred seboj. Ugani jo !
II.	Poznam domačo žival, ki jo pišeš s petimi črkami; odvzemi jej prvo črko, dobiš pijačo, ki jo tudi otroci radi pijó. Pogódi jo !
fl^* Prošnja. Uljudno prosimo vse óne čast. gospode, katerim smo ..Vrtec1' poslali na ogled, da nam I. in 2. list vrnejo pod istim ovitkom, pod katerim so ju prejel), ako jih ni volja naročiti se nanj. Druzega ni treba, nego to. da se zapiše na ovitek „Xazaj I" in list se oddà na dotiònej poèti.
Vveđaiitvo „1'rt è evo"
„Vrtec" Uh»]» 1. dné »»»ceg» mesec», in stoji x» t» leto 1 gl. 60 kr. ; e» pol leu 1 fi. 30 kr. N»pU: Ureda litro „VrtéeTo," meitni trg, Jtev. 23 ▼ LJublj»nl (L»ib»eb).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.