|60| Planinski vestnik | MaReC 2012
Dolgoživa 
dvoživka
VARSTVO NARAVE
Planinski močerad
Besedilo in foto: Andrej Razpet
Nevedni in babjeverni ljudje pripisu -
jejo našemu močeradu čudne lastnosti 
in nenavadne moči ... Po teh neumnih 
pravljicah je prišel močerad na glas 
kakor neka pošastna žival, celo mar -
sikateri omikan človek se ga ogiblje z 
nekim strahom.
Tako je pisal Fran Erjavec leta 1888 
o navadnem močeradu, črnega ali pla-
ninskega močerada je le bežno omenil. 
Tudi danes planinski močerad še 
vedno velja za kriptično oziroma slabo 
raziskano vrsto. Večinoma se skrivajo 
v skalnih razpokah, luknjah majhnih 
sesalcev, med preperelim lesom in pod 
listjem, na površju je aktiven le poleti 
v hladnejših in bolj vlažnih jutrih in 
večerih. V idealnih razmerah (tempe-
ratura nad 4 °C, vlažnost nad 85 %, brez 
neposredne sončne svetlobe), recimo 
ob rahlem pršcu in megli, pa v velikem 
številu lezejo vsepovsod. V okviru 
italijanske raziskave so na izbranih 
področjih gostoto živali ocenili na 
več kakor 2000 na hektar, torej vsaj 
en močerad na vsakih pet kvadratnih 
metrov. Odrasle živali se več let 
zadržujejo na le nekaj deset kvadratnih 
metrov velikem območju, nekoliko 
dlje se premaknejo le mlade živali, pre-
hranjujejo se z žuželkami, pajki in črvi. 
Obstaja le malo podatkov o njihovem 
vedenju in vlogi v ekosistemu. Glede 
na odkritja v zadnjih letih je njihova 
razširjenost v alpskem in dinarskem 
svetu verjetno podcenjena, zlasti v bolj 
suhih predelih. Čeprav v svojem okolju 
delujejo nebogljeno, živijo približno 16 
let. Zelo verjetno so, tako kakor drugi 
predstavniki družine, sposobni v celoti 
nadomestiti izgubljeno okončino, rep 
in spodnjo čeljust.
Redni obiskovalci gora so planin -
skega močerada zagotovo srečali na 
nekaterih zelo nepričakovanih mestih. 
Drugače kakor druge dvoživke v gorah 
namreč samice planinskega močerada 
vedno ležejo žive mladiče, ki že dihajo 
s pljuči. Običajno se po dva pupka s 
škrgami dve do tri leta počasi razvijata 
v "maternici", zato za razliko od preo-
stalih dvoživk planinski močeradi v 
nobeni razvojni fazi ne potrebujejo 
vodnega okolja. Samice običajno rodijo 
dva mladiča, ki sta od glave do konice 
repa dolga 4–5 centimetrov. Srečamo 
jih v zelo raznolikih okoljih, na primer 
na gorskih travnikih nad gozdno mejo, 
v iglastem gozdu Pokljuke, mešanem 
gozdu Snežnika, na melišču pod Žmav-
čarji in v strmini Komarja. Razširjeni so 
po večjem delu Alp z izjemo področja 
med Italijo in Francijo, kjer živi njihov 
sorodnik Lanzov močerad ( Salaman-
dra lanzai), in v dinarskem pogorju 
vse do Prokletij. V Sloveniji živijo med 
2200 (Julijci) in 700 (Menišija) metri 
nadmorske višine.
Prvi je vrsto z znanstvenim imenom 
Salamandra atra opisal dunajski 
naravoslovec italijanskega rodu Jožef 
Nikolaj Laurenti leta 1768, ki je primer -
ke našel "in alpe Etscher Austriæ & 
Loibel inter Carinthiam & Carnioliam", 
torej na spodnjeavstrijski gori Ötscher 
in na Ljubelju, s čimer je planinski 
močerad ena od maloštevilnih vreten -
čarskih vrst s tipsko lokacijo v Sloveniji. 
Na cesti na stari ljubeljski prelaz lahko 
poleg majhnega (do 15 cm) in povsem 
črnega planinskega močerada srečamo 
tudi večjega (do 25 cm) in značilno 
obarvanega navadnega močerada. 
Šele v letih 1982 in 2005 so raziskovalci 
na južnih obronkih italijanskih Alp 
našli tudi dve obarvani podvrsti 
planinskega močerada. Zlati močerad 
(S. a. aurorae ) živi na severozahodu 
planote pri mestu Asiago, pasubski 
(S. a. pasubiensis) pa na gori Pasubio. 
Obe podvrsti živita na le nekaj kvadra-
tnih kilometrov velikem področju in 
sta že vsaj milijon let ločeni od drugih 
populacij. Črna inačica planinskega 
močerada je zadnjo ledeno dobo ver-
jetno preživela na robu poledenelega 
sveta severovzhodne Italije oziroma 
na nunatakih, golih vrhovih gora, ki so 
štrlele iz ledenega pokrova. Podvrsta 
prenjskega močerada ( S. a. prenjensis ) 
je bila opisana leta 1969 v Bosni in 
Hercegovini, vendar se v literaturi le 
redko pojavlja, ker se od planinskega 
razlikuje v težko opaznih lastnostih. 
Na začetku omenjene čudne 
lastnosti in nenavadne moči večinoma 
temeljijo na izločkih žlez na koži, 
ki med drugim vsebujejo strupeni 
samandrin. Glede na literaturo ne gre 
za pretirano nevarno snov, ki povzroča 
krče, otekline in zvišuje krvni pritisk. 
Erjavec omenja verovanje, da močerad 
zastrupi vodo in sadje na drevju, bolj 
novodobna in presenetljivo razširjena 
pa je zgodba o učinkih močeradovih 
izločkov v obliki žganja – močeradov-
ca, ki izvira iz enega samega, ne preveč 
resnega novinarskega prispevka. 
Čeprav zaradi pomanjkanja podatkov 
ni znana stopnja morebitne ogrože-
nosti vrste, je planinski močerad, tako 
kakor vse dvoživke, pri nas zaščiten. m