LETO XV. ST. 41 (716) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. NOVEMBRA 2010
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Novo leto se naglo približuje
Vsakokrat, ko se finančni temelj slovenske narodne skupnosti v Italiji zaradi klestenja rimske vlade začne majati (žal se zadnje čase ta neljuba praksa, ki jemlje kisik in možnost smotrnega načrtovanja za naprej, ponavlja iz leta v leto), se manjšina še bolj začne spraševati o lastni prihodnosti, kar je povsem razumljivo: če bodo držale napovedi o krčenju sredstev za več kot dva milijona in pol evrov za prihodnje leto, se bo za manjšino odprlo pravo brezno negotovosti in - kar je še slabše - bila se bo 'vojna med revnimi'. Ta položaj bo zaostril razlike med različnimi komponentami naše skupnosti in privedel do tega, da bo dialog postal najbrž priložnost za očitanje ravno tako različnih nazorskih prepričanj v manjšini.
Kljub načelnemu razglašanju, češ da Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza dobro sodelujeta, je očitno, da dogovarjanje med krovnima organizacijama ni na najboljši ravni: organizaciji imata namreč svoje interesne sfere in cilje, za zasledovanje katerih vzpostavljata prav tako različne strateške izbire. Tej logiki se upira SKGZ, ki zagovarja reorganizacijo manjšine v vidiku vedno bolj skromnih finančnih zmožnosti, SSO pa teži k ohranitvi dveh ločenih subjektov, ki bi še naprej vodila civilno družbo, kar bi najbolje zagotavljalo negovanje specifik in izročila posamezne duše slovenske manjšine. V to vprašanje se takoj uvršča politični vidik. Krovni organizaciji se načeloma prepoznavata v levosredinski opciji, stranka Slovenska skupnost pa je od drugih političnih sil v levem taboru prepoznavna zaradi etnične specifike: predstavniki stranke lipove vejice zagovarjajo ravno ta vidik, ki bi po njihovem mnenju že sam na sebi lahko postal temelj, okrog katerega bi se v istem političnem subjektu prepoznavali vsi Slovenci v deželi FJK, s čimer pa se SKGZ ne strinja.
Pravšnjega odgovora ni lahko najti, saj se za vsakim korakom v eno ali v drugo smer skriva bojazen oženja lastnega manevrskega prostora. Iskanje sinteze je bilo v manjšinskih krogih vedno težavno. Hudi časi, katerim stopa slovenska narodna skupnost naproti, bi pa vendarle morali pokazati potrebo po skupnem omizju širokega zastopništva manjšinskih komponent, ki so izraz civilne družbe. Ker pa obstaja v manjšini še veliko problemov v zvezi z različnimi ustanovami in organizacijami, ki sodijo na kulturno, šolsko in tudi medijsko področje in na katerega krovni organizaciji neposredno ne moreta vplivati, je nujno, da tudi politika še bolj hrabro kot doslej ponudi svoj doprinos. V tem vidiku je treba najbrž sprejeti tudi opcijo dogovarjanja s predstavniki desnosredinske koalicije, glede na to, da nasprotni tabor uživa na deželni ravni določeno podporo tudi od nekaterih slovenskih volivcev, kar je voditeljem manjšine kot tudi slovenskim politikom v levosredinskih strankah jasno. Le tako široka in raznovrstna zasedba bo morda omogočila usklajevanje prihodnjih manjšinskih strategij in boljše ter hitrejše kljubovanje odprtim finančnim vprašanjem. Novo leto se namreč naglo približuje...
Poaovor		
	v		Petra Šajn je	
	spregovorila o	
H	projektu 3 MUHE,	
K liljJiLII	to je trgovine, ki	
	se ukvarja s	
	pravičnim	
	trgovanjem	
D r a g o c engicBOTf!Wi zaklad Stanka Jericija
E3 Komisija za sredstva družbenega obveščanja
Novinar je akter soustvarjanja "civilizacije ljubezni"
Katoliški novinar ni poklican, da posreduje cerkveni nauk, postati mora akter pri soustvarjanju "civlizacije ljubezni", kjer je Bog najvišja vrednota.
Murskosoboški škof Peter Štumpf je v teh besedah zajel srž svojega razmišljanja, ki so ga novinarji bili deležni ob začetku četrtega strokovnega srečanja katoliških medijskih operaterjev.
Dvodnevno študijsko pobudo je Komisija za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci tokrat priredila v Kopru 4. in 5. novembra: predstavniki slovenskih katoliških medijev so tako imeli priložnost, da so v prijateljskem okolju sproščeno razglabljali o poslanstvu katoliškega novinarstva, ki mora v sedanji družbi slediti jasnim smernicam. Dr. Štumpf, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren ravno za medijsko področje, je v svojem navajanju skušal te koordinate opredeliti na podlagi trojnega prizadevanja, ki temelji na veri, upanju in ljubezni. Skof se je med drugim tudi vprašal, kako naj "katoliška glasila postanejo bolj vedra" in kje "najti Boga pri novinarskem
Foto
Spominski večer
Na Opčinah so odprli spominsko razstavo likovnih del Marka Bitežnika in mu posvetili doživet koncert
delu", se pravi, "kako naj Njegov duh odseva Njegovo prisotnost". Vsa tri vprašanja pa lahko nedvomno strnemo v eno samo, in sicer "kje lahko vidimo Boga"?
Vse težje ga je namreč čutiti v sedanjem laičnem, sekulariziranem svetu: način, da občutimo Božjo navzočnost, je v tem, da verski svet spojimo z dobrimi namerami, da naš srčni utrip vzporejamo s prakso. Dr. Štumpf je pri tem citiral besede Pavla VI. o svetu solidarnosti, o civilizaciji ljubezni. Človeka mora na tej poti voditi prepričanje, da golo poznavanje verske doktrine ne jamči široko dušnega verskega izkustva. Vernik mora zato najprej zreti vase in verski čut povezati z osebnimi vrednotami, kjer je živo doživljanje Božjega iztočnica za neposredno soočanje z zunanjim svetom. Dr. Štumpf je v svojem navajanju večkrat poudaril, da je krščanski človek človek dialoga, "katoliški mediji znajo diskutirati in biti kompleksni pri razmišljanju" prav zato, ker "krščanska vera ni ideologija in se prav zato ne boji dvoma" in drugačnosti. Za svobodo sta torej potrebna "pogum in ljubezen do sočloveka in druž-
be".
Razmišljanju Dr. Štumpfa je sledilo predavanje izvedenke za komunikologijo Vite Kernel, ki je prisotnim spregovorila o izboljšanju dialoga in sodelovanja med raznovrstnimi organizacijami in njihovimi deležniki. V poštev je vzela zlasti nordijski način delovanja, kjer odnos med dejavniki komunikacijskega procesa ni osredotočen na zasledovanje golega zaslužka: model namreč temelji na interakciji med vsemi osebki, ki so pri načrtu soudeleženi, dialog pa mora temeljiti na transparentnosti, kredibilnosti, strokovnosti ter na skladnosti deklariranih načel in prakse organizacije, ki mora dodobra doumeti način razmišljanja ter zahteve njenih deležnikov. Proaktivno načrtovanje mora zatorej sloneti na dialogu in spojitvi interesnih ciljev obeh subjektov.
Udeleženci srečanja so imeli priložnost pobliže spoznati stvarnost koprske škofije, saj jih je po vodenem obisku koprske stolnice in obnovljene krstilnice, ki hrani naj starejše leseno razpelo v Sloveniji s konca 10. stoletja, sprejel v škofijskem dvorcu koprski škof msgr. Metod Pirih. Koprski škof je prisotnim orisal preteklost najstarejše škofije na sedanjih slovenskih tleh. Msgr. Pirih je naglasil odnos s tržaško škofijo, s katero je bila koprska do leta 1977 povezana. Med drugim je poudaril odprta vprašanja, ki zadevajo zlasti vrnitev koprskega škofijskega arhiva iz Trsta (predhodniku msgr. Piriha, prvemu škofu na novo ustanovljene koprske škofije msgr. Janezu Jenku, so namreč ponujali le mikrofilme s posnetki koprskih škofijskih arhivov) in vrnitev umetnin (okrog sto slik, med katerimi tudi štiri dela znanega umetnika Carpaccia), ki so jih Italijani odnesli s seboj med vojno.
/dalje str. 3
KANALSKA DOLINA
Svet slovenskih organizacij
Zasedanje Izvršnega odbora
Opozicijske stranke zahtevajo odstop vlade
Italija se nezadržno pogreza v politično krizo
V sredo, 3. novembra, je Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij zasedal v Kanalski dolini, na novem sedežu SKS Planika v Ukvah. V popoldanskih urah je delegacija SSO obiskala pokopališči v Žab-nicah in Ukvah ter se na občini v Naborjetu srečala z županom Aleksandrom Omanom. Delegacijo so sestavljali deželni predsednik Drago Stoka, pokrajinska predsednika za Tržaško in Videmsko Igor Švab in Giorgio Banchig ter odborniki Rudi Bartaloth, Matjaž Rustja in Julijan Čavdek. V Žabnicah in Ukvah se je s kratkim spominskim nagovorom, ki ga je izrekel predsednik Štoka, delegacija na pokopališču poklonila zaslužnim domačinom, ki nosijo pomembne zasluge za ohranjanje slovenske narodne zavesti in jezika v dolinah pod Mangartom in Montažem, ter položila vence, kjer počivajo Lojze Dolhar, Franc Sivec, Salva-tore Venosi, Zorko Harej, Neža Tributsch in Jakob Kandut. Delegacija SSO se je nato srečala z županom Aleksandrom Omanom na županstvu v Naborjetu. Štoka se je županu Omanu zahvalil za prizadevanja pri dodelitvi prostorov nekdanje mlekarne Slovenskemu kulturnemu središču Planika, da lahko deluje v bistveno boljših pogojih. V nadaljevanju se je pogovor dotaknil tudi zaščitne zakonodaje, pri čemer je treba upoštevati, da je področje Kanalske doline štirijezič-no, saj so poleg Slovencev prisotni tudi Nemci in Furlani. Po mnenju župana Omana je prav zaradi te različnosti zelo pomemben doprinos šole, v kateri je temeljnega pomena pouk slo-
venščine. Zadnja točka je bila namenjena upravljanju ozemlja in reformi gorskih skupnosti. Župan Oman in predsednik Štoka sta bila enotnega mnenja, da je ustanova gorske skupnosti življenjskega pomena tudi za razvoj narodnih skupnosti, ki so pomemben dejavnik v Kanalski dolini.
Na zasedanju Izvršnega odbora SSO je bil glavni del seje namenjen stanju v Kanalski dolini. O tem so poročali Rudi Bartaloth, učiteljica Alma Hlede-Prešeren in profesor Glasbene matice Ma-
nuel Figelj. Učiteljica Alma Hlede, ki poučuje slovenščino v vrtcih in osnovnih šolah, je podčrtala, da je za to precej zanimanja, saj pouk obiskuje več kot 200 otrok. Žal se iz leta v leto pojavlja problem nadaljevanja pouka zaradi krčenja javnih sredstev za šolstvo. Primerno bi bilo, da bi se to rešilo z uvedbo stolice za slovenski jezik. Pozna se tudi pomanjkanje primernih učbenikov, ki bi upoštevali sedanje jezikovno stanje, pri čemer je pomembno povezovanje narečja s slovenskim knjižnim jezikom.
Na glasbenem področju se stvari nekoliko izboljšujejo. Prof. Figelj je podčrtal, da sta učenje glasbe in igranje na glasbila obrodili pozitivne sadove na raznih tekmovanjih in pritegnili dodatno število novih gojencev. Žal je pro-
blem pri učenju glasbil, ker je to omejeno le na klavir in harmoniko. Domačin Rudi Bartaloth je predstavil dejavnost SKS Planika, ki si vsestransko prizadeva za spodbujanje tečajev slovenščine ter prirejanja prireditev v slovenskem jeziku. Pohvalil je pozornost Urada za Slovence po svetu in v zamejstvu ter večkratno prisotnost ministra Žekša v Kanalski dolini in sodelovanje z obmejnimi občinami. Zaskrbljenost pa vzbujajo določene poteze nove občinske uprave na Trbižu, zmanjševanje javnih prispevkov ter pomanjkanje novih in svežih moči. V nadaljevanju srečanja je Izvršni odbor SSO obravnaval predsedniško poročilo o zadnjem zasedanju Slomaka, katerega sta se udeležila predsednik Štoka in odbornik Špacapan. Izvršni odbor je z zadovoljstvom sprejel novico o predsedniški kandidaturi Valentina Inzka. S tako ugledno osebnostjo bo delovanje Slomaka gotovo pridobilo vrednost, zato je bilo izraženo upanje, da bo kandidatura potrjena. Prav tako je za Slomak tudi pomembno, da ima stalni sedež, za kar so najprimernejši prostori Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani.
Izvršni odbor SSO je tudi vzel v pretres pisanje Klopa, petkove priloge Primorskega dnevnika. Ob upoštevanju svobode izražanja in spoštovanja ter sprejemanja vsakršne oblike satire je vsekakor potrebno ohranjati primerno raven dostojnosti. V anketi Klopa, ki je bila objavljena 29. oktobra, pa so določene navedbe o SSO neokusne in žaljive. Pri tem je sicer umestno vprašanje, kaj naredita obe krovni organizaciji za lastno prepoznavnost, kakor je tudi res, da igra tukaj vlogo način, kako pridejo informacije v javnost. Če so mladi pomanjkljivo ali krivo obveščeni o krovnih organizacijah, ali nima pri tem svoje odgovornosti tudi način poročanja raznih naših medijev? Tudi o tem se je dobro nenehno spraševati in iskati odgovore.
Čestitke predsednika SSO Draga Štoke
Valentin Inzko dobitnik Rossijeve nagrade
o
b podelitvi visokega priznanja, Rossijeve nagrade dr. Valentinu
Inzku, je predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Drago Štoka čestital dobitniku izredno
Na dnu...
Politična kriza v Italiji se tako rekoč iz dneva v dan pogla-blja. Na obzorju ni nobenih znakov, da bi se v kratkem času rešila iz nastalega mrtvila, ki se kaže v tem, da vlada in parlament že več mesecev ne sprejemata pomembnejših ukrepov v zvezi z reševanjem perečih vprašanj glede izhoda iz gospodarske in politične krize, kar je glavni vzrok za nastalo mrtvilo. Opozicijske stranke in sindikalne sile že dolgo časa postavljajo zahteve po povečanju kupne moči državljanov z naj nižjimi dohodki, kar bi posredno pomagalo tudi podjetjem, da povečajo proizvodnjo in prodajo dobrin ter storitev in s tem prispevajo k zagonu gospodarstva iz krize. V tem je bila zelo jasna	predsednica
Združenja industrijskih podjetij Marcegaglia na svojih zadnjih javnih nastopih. Vlado je brez ovinkarjenja obtožila, da nič ne ukrene glede sedanjega za-skrbljivega stanja gospodarstva v državi, ki stalno šibi konkurenčnost italijanskih podjetij na mednarodni ravni. Finančni minister Tremonti se izgovarja, da država trenutno nima potrebnih denarnih sredstev in da mora voditi varčevalno politiko, ki jo zahteva Evropska unija.
Predsednik vlade Berlusconi se očitno povsem podreja Tremon-tijevi proračunski politiki, ker se verjetno zaveda, da bi nesoglasje s Tremontijem škodilo njegovemu že dokaj omajanemu političnemu položaju zlasti po Finije-vem odmiku od Ljudstva svobode. Tu je treba spomniti, da Finije-vo razhajanje z Berlusconijevim Ljudstvom svobode ni muha enodnevnica, temveč je dozorevalo več časa, dokler ni končno javno izbruhnilo na dan. Berlusconi je nato po "družinskih" medijih sprožil politično gonjo proti Finiju (podpredsedniku stranke!), v prepričanju, da ga bo zaustavil ali vsaj vnesel razdor v
vrste poslancev in senatorjev, ki so se pridružili njegovemu gibanju Prihodnost in svoboda. V tem mu ni uspelo, saj sta prav v zadnjem obdobju h gibanju pristopila še dva poslanca. V nedeljo, 7. novembra, je bil v Perugi napo-
*
. V* -k*. *
vedan ustanovni kongres novega političnega subjekta Prihodnost in svoboda, za katerega vladalo v političnih krogih veliko zanimanje.
Predsednik vlade Berlusconi se je v zadnjih tednih ponovno znašel v središču medijske pozornosti zaradi znanih afer v zvezi z obiskovalkami njegovih udobnih privatnih rezidenc. Za zadevno poročanje tiska in drugih medijev ter stališča italijanskih cerkvenih krogov, da se tudi politiki morajo držati temeljnih etičnih pravil, ironično odgovarja, da svojega življenjskega sloga ne namerava spremeniti in da ga ljudje morajo kot takšnega sprejeti. Kar pri tem zaskrblja, je prizanesljivo stališče njegovih političnih privržencev, ki ga zagovarjajo, češ da za javno izpostavljene politike ni pomembno njihovo zasebno življenje, temveč le uspešno opravljanje političnih nalog, ne da bi istočasno opozorili na ne-prekoračljive meje primernosti in etičnosti.
Povejmo na glas
Kaže, da v zadnjem času tudi tisti del volivcev, ki se doslej ni menil za premierjeve spodrsljale, začenja trezneje razmišljati o raznih aferah in drugih dogajanjih v državi in se v javnomnenjskih raziskavah odmikajo od vztrajanja v obrambi vladne politike in njegovega predsednika za vsako ceno oziroma se nejasno opredeljujejo. Izidi zadnjih upravnih volitev dokazujejo, da se državljani v vedno večjem obsegu oddaljujejo od zanimanja za politko in se zato ne udeležujejo volitev. Statistiki na osnovi danih podatkov ugotavljajo, da danes v Italiji najmočnejšo "stranko" predstavljajo tisti državljani, ki se zavestno iz protesta ne udeležujejo volitev. Teh nesodelujočih volivcev je danes okrog 40 odstotkov. Minuli teden je Berlusconi sklical izredno sejo Ljudstva svobode, na kateri je zavrnil vse očitke in napade nanj in na vlado, češ da za vso to sovražno kampanjo stoji tudi organizirani kriminal zaradi uspehov, ki jih je vlada dosegla proti mafiji. Predsednika poslanske zbornice in pobudnika novega političnega gibanja Prihodnost in svoboda pa je pozval, naj jasno pove, ali se je zanj izkušnja sedanje vlade končala. V pritrdilnem primeru je Ljudstvo svobode pripravljeno sprejeti izziv in iti takoj na volitve. Če pa Fini želi ostati v vladni koaliciji, je predsednik vlade Berlusconi dejal, da je pripravljen z njm sprejeti pakt, ki naj traja vso preostalo zakonodajno dobo. Fini je na to Berlusconijevo ponudbo hladno odgovoril, da ta poziv k sodelovanju prihaja prepozno. Kako se bo razrešila kriza, v katero je zašla vlada, bo v precejšnji meri odvisno od zadržanja Finije-vih privržencev. Odločiti se namreč morajo, ali se popolnoma osamosvojijo od vladne koalicije ali počakajo, da Berlusconi sam naredi ustrezne sklepe.
Alojz Tul
pomembnega priznanja, ki je razveseljivo ne samo za koroško narodno skupnost, ampak tudi za ves slovenski prostor.
Dr. Valentin Inzko je namreč pomemben predstavnik mednarodne skupnosti in pooblaščenec Evropske unije v Bosni in Hercegovini ter predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, zato je priznanje, ki ga je prejel 8. novembra letos v škofijski palači v Celovcu, še toliko bolj cenjeno za vso našo skupnost.
Poleg tega je dr. Valentin Inzko prvi Korošec, ki je prejel tako pomembno priznanje, zato mu gredo osebno naše iskrene čestitke in najboljše želje za naprej, končuje svoje poročilo predsednik SSO dr. Drago Štoka.
Grozeč dvom v sožitje kultur
Nedvomno smo vsi v Evropi oziroma v razvitem svetu vse bolj na velikem in kar dramatičnem razpotju. Bomo v času ekonomske in vsakršne krize vzdržali na visoki ravni naših vrednot, ki se jim preprosto pravi katero koli zdravo sožitje, ali pa ne bomo vz-držali? Znano je namreč, da se v trenutkih stiske človek znajde v mučni tesnobi, ki se lahko prevesi v še globlje razumevanje sebe in sočloveka, ali pa ta tesnoba preskoči v strah zase, zaradi česar ta sočlovek postane krivec za mojo nesrečo in s tem sovražnik. Razpotje je torej neizprosno: na eno stran vodi v razumevanje, na drugo pa v sovraštvo. Vse to nam pride na misel, če se spomnimo nemške kanclerke Angele Merkel, ki je 16. oktobra v nagovoru podmladku svoje Krščansko demokratske unije v Potsdamu izjavila, da je vsaj v Nemčiji projekt večkulturnosti propadel, ker da integracija priseljencev ni uspela. Kanclerka se je dobro zavedala, da je izjava izjemno huda, saj oznanja poraz dolgotrajnega truda ustvarjanja večkulturne družbe, ki ni zaživela. Zato je svoj nagovor opremila še s kritiko priseljencev, ki da se ne učijo nemškega jezika, živijo le v svojem krogu in se očitno nočejo integrirati. Na koncu je pribila opozorilo, da so za njeno državo temeljne krščanske vrednote, kar je seveda letelo na večinski muslimanski del tujcev ter se postavilo v bran bistvenega dela evropske identitete. Ker nemška vlada ne sodi med nekatere druge evropske vlade, ki so do priseljencev vse ostrejše, daje nastop Angele
Merkel toliko bolj misliti, in sicer zato, ker je v Evropi vse več političnih strank, ki uspevajo prav s politiko odkritega zaostrovanja do tujcev. Kaj se potemtakem v tem trenutku dogaja, da so nam po desetletjih prisotnosti priseljenci vse bolj nadležni? Do včeraj vse v redu in prav, danes pa vse narobe. Se zdi strašljivo, toda npr. v Sarajevu so pred petnajstimi leti ljudje različnih nazorov in kultur živeli normalno in mirno življenje ter si potem čez noč postali smrtni sovražniki. Se v sedanji stiski tudi po Evropi in med vsemi nami vse izrazitejše in vse bolj predrzno plazi strah, strah zaradi negotove prihodnosti, strah zaradi zniževanja življenjske ravni? In ta strah se pretvarja v občutek ogroženosti pred vsem, kar je tuje in kar je drugačno, dokler ni slednjič vse, kar je tuje in kar je drugačno, naš sovražnik, proti kateremu se bo treba boriti? Nemški primer kaže, da je to res tako, in to bi moral biti alarm za vse. Kajti tu ne gre več samo za tujce, tu gre v naslednji fazi za strah pred vsem drugačnim. Za strah pred ljudmi iz drugega kraja, za strah pred ljudmi iz drugega dela države, za strah pred tistimi, ki mislijo drugače, kot mislim jaz, se oblačijo drugače, kot se oblačim jaz, skratka, za strah, ki nima dna in je ogrožen od vsega ter poraja spopade in mržnjo. Evropska zgodovina uči, da tega strahu še nismo premagali in da smo nemara na pričetku novega spopada, v katerem nikakor ne bi smeli biti poraženi.
Janez Povše
KAJ NAJ NAREDIMO Z BERLUS...KONJEM?
NAMESTO DA 31 VLEKEL VOZ,
Tl STALNO NEKAJ 3EZLJA PO SVOJE!
POGOVOR
Petra Šajn, prostovoljka in “pravična” državljanka sveta
O pravični trgovini in pravičnem življenju
Petra Šajn je pravična državljanka sveta. Z znanjem in aktivno ter zavestno pristopa k ljudem, stvarem in svetu okoli sebe. Potuje, pomaga, povezuje. Že od vsega začetka stoji ob strani projektu pravične trgovine 3MUHE, najprej v Ljubljani, sedaj tudi v Mariboru, ter sodeluje v drugih prostovoljnih pobudah, ki se tudi na slovenskih tleh ukvarjajo z mrežo pravičnega trgovanja. Z zadovoljstvom ugotavljam, da je takih, kot je Petra, danes veliko, saj biti "pravičen" ni nemogoče. Vsak, za nas majhen korak je za nekoga drugega zlata vreden.
Petra, bi nam lahko za začetek predstavili vašo vlogo v 3MUHAH?
Moja "pravična" zgodba je povezana s trgovino 3MUHE že od samega začetka, ko smo jeseni leta 2004 postavili in pobarvali prve police na Starem trgu 30 v Ljubljani. Po odprtju trgovine sem več let delovala kot prostovoljka, v zadnjih dveh letih pa kot vodja projektov s področja pravične trgovine pri Umanoteri in pomočnica vodje trgovine 3MUHE. Ravnokar sem se vrnila izBurkine Fa-so, kjer sodelujemo z lokalnim društvom Kafuli, ki v duhu pravične trgovine združuje več kot 30 obrtnikov in umetnikov. V naslednjih mesecih sicer ostajam v tujini, vendar še vedno kot aktivna prostovoljka pravične trgovine v Sloveniji.
Pravična trgovina 3MUHE ni navadna trgovina, kjer se stvari prodajajo in kupujejo. V vašem delu je veliko več, so ideali, vrednote, ljudje. Kako doživljate to izkušnjo sami in kako ste začeli?
Kot sem že omenila, sem udeležena v zgodbi 3MUHE od samega začetka. Kot študentko mednarodnih odnosov so me potovanja po Zahodni Afriki in Indiji spodbudila k razmišljanju o tem, da je znanje, ki ga pridobivam na fakulteti, evropocentrično in zato preveč enoplastno. Zdelo se mi je, da revščine vahiških in azijskih državah ne moremo dojemati zgolj kot suhih statističnih podatkov in pozabiti na to, da del krivde za trenutno stanje nosi obnašanje zahodnih držav in mednarodnih institucij, kot sta Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija. "Instant" rešitve, ki jih ponujajo velike humanitarne orga-
nizacije, tako vladne kot nevladne, me niso nikoli prepričale, zato pa je ideja o drugačnem načinu mednarodnega trgovanja, kjer tekmovalnost in hlastanje za dobičkom zamenjata vrednoti sodelovanja in medsebojnega spoštovanja, takoj pritegnila mojo pozornost. Ker pravična trgovina temelji na enakopravnem partnerstvu med skupinami kmetov in obrtnikov iz azijskih, afriških in latinskoameriških držav na eni strani ter kupci iz zahodnih držav na drugi strani, brez upoštevanja in razumevanja različnih kulturnih kontekstov ne gre.
Kaj je pravzaprav pravična trgovina in katera so njena načela?
V zadnjih petnajstih letih je ideja pravične trgovine presegla okvir delovanja nevladnih organizacij, ki so razvile ta alternativni model trgovanja in si skozi desetletja prizadevale za njegovo uveljavo. Danes se s certifikatom pravične trgovine (za določene izdelke) lahko ponašajo tudi velika podjetja prehrambene industrije, zato ne moremo več govoriti zgolj o eni pravični trgovini ter o njeni enotni definiciji. Bolj kot se trg pravične trgovine širi, ohlapnejša postajajo nekatera pravila. Tako kot v Italiji, se tudi v Sloveniji nevladne organizacije zavzemamo za ohranitev in strogo spoštovanje vseh načel, saj smo prepričani, da lahko le na ta način model pravične trgovine ohrani svojo verodostojnost.
Kot smo zapisali v Slovenski listini o pravični trgovini, ponuja "pravična trgovina alternativo konvencionalnemu pristopu k trgovanju in si prizadeva prebivalcem gospodarsko zapostavljenih držav zagotoviti stalne vire preživetja in omogočiti razvojne možnosti. Prek trgovanja, izobraževanja, informiranja in zagovor-ništva spodbuja ekonomsko in socialno pravičnost ter spoštovanje do ljudi in okolja". Med načeli pravične trgovine poleg že omenjenih sodelovanja in medsebojnega spoštovanja najdemo preglednost finančnega poslovanja, solidarnost, medsebojno zaupanje, pravično ceno in predplačilo za kmete in obrtnike, spoš-
tovanje pravic delavcev, spoštovanje pravic otrok, enake priložnosti za oba spola, skrb za okolje ter vzpostavitev dolgoročnega trgovinskega partnerstva, kar kmetom in obrtnikom zagotavlja varnost za prihodnost.
Kako in kje 3MUHE dobite izdelke?
Ker sta trgovini 3MUHE (maja 2010 so se ljubljanskim pridružile tudi mariborske 3MUHE) premajhni, da bi vse izdelke uvažali neposredno od pridelovalcev in obrtnikov, sodelujemo z dvema
pravilen, temveč le eden izmed številnih pogledov na življenje in družbo, česar se moramo zavedati in pri našem delovanju tudi upoštevati. Izobraževanje že od malih nog se mi zdi zato izjemno pomembno, saj lahko na ta način otrokom ponudimo orodje za razumevanje hitro spreminjajočega se sveta in jih obenem spodbudimo k razmišljanju o globalni solidarnosti in pravičnosti. Menim, da v Sloveniji o tem premalo razmišljamo in razpravljamo, zato je izjemno pomembno tudi oza-veščanje odraslih.
Katero je poslanstvo pravične trgovine in kaj lahko naredi vsak državljan sveta, ki bi rad živel kar se da "pravično"? Poslanstvo pravične trgovine, kot ga sama razumem, je vzpostaviti nov model mednarodnega sodelovanja in trgovanja, ki spodbuja omenjene vrednote in načela in
T
FAIH!R»'
evropskima organizacijama pravične trgovine - avstrijsko EZO in italijanskim Ctm altromercato. Z njihovo pomočjo pridobimo predvsem prehrambene izdelke, medtem ko številne rokodelske in umetniške izdelke uvozimo neposredno od naših partnerskih organizacij iz Afrike in Azije. Tako sodelujemo z organizacijami iz Nepala, Indije, Egipta, Kenije, Gane, Burkine Faso in Tanzanije.
Zdi se mi, da je v sistemu pravične trgovine predvsem pomembno vedeti, kako živimo, kaj jemo, pijemo in ne nazadnje, kaj kupujemo. Kako gledate na to?
Svet, v katerem živimo, zaznamuje visoka stopnja globalne povezanosti in soodvisnosti. Z našimi vsakdanjimi dejanji vplivamo na življenja ljudi na drugem koncu sveta. Čeprav se to zdi kot prevečkrat slišana melodija, ki nam skuša vzbuditi občutek krivde zaradi našega precej udobnega načina življenja, gre po mojem mnenju za dejstvo, ki bo v prihodnosti vplivalo tudi na življenjske razmere nas samih in naših otrok. Poleg tega se mi zdi pomembno razumeti, da naš evropski pogled na svet nikakor ni univerzalen in
prispeva k bolj uravnoteženim odnosom med gospodarsko privilegiranimi državami, kot sta Italija in Slovenija, ter gospodarsko revnejšimi afriškimi, azijskimi in latinskoameriškimi državami. V tem kontekstu je eden izmed najpomembnejših vidikov pravične trgovine ustvarjanje gospodarskih možnosti za kmete in obrtnike, ki sicer s svojimi izdelki ne bi mogli prodreti na evropske trge. Menim, da mora vsak, ki verjame v globalno solidarnost, poiskati svoj recept za vsakdanje delovanje, nič ni absolutno in pravilno, tudi pravična trgovina ne. Sama verjamem v delovanje organizacij (in podjetij), ki jih ne vodi le želja po dobičku, ampak si dejavno prizadevajo za socialno in ekonomsko pravičnost, pa naj bo to v Sloveniji, Indiji ali Braziliji. Pri tem je zame izrednega pomena preglednost finančnega poslovanja. Kakšna je ponudba pravične trgovine 3MUHE?
Kot sem že omenila, v trgovini 3MUHEponujamo tako prehrambene izdelke kot rokodelske in umetniške izdelke. Med prvimi najdemo "klasične" izdelke pravične trgovine, kot so kava, čaj in kakav, ter manj znane, kotsokvi-
noja, riž, mango. Rokodelski in umetniški izdelki prihajajo iz številnih držav, pri čemer si vedno prizadevamo za vzpostavitev sodelovanja z novimi organizacijami, tako da lahko naši obiskovalci večkrat najdejo nove izdelke. Se vam zdi, da rastoče število pobud, ki poudarjajo pomen pravičnosti, solidarnosti in družbene angažiranosti, spreminjajo klimo okolja, ki je že zdavnaj zabredlo v puščavo vrednot, prepuščanje nihilizmu in nepismenost človeškosti?
Po bolj militantnem obdobju zadnjih let danes vedno bolj verjamem, da je edina sprememba, ki jo lahko povzročimo, sprememba nas samih. Všeč mi je misel Mahatme Gandhija: "Be the change you want to see in the world". Vsak je lahko sprememba in s svojim delovanjem spodbudi druge k razmišljanju, vendar sprememb ne moremo izsiliti. Verjamem, da je drugačna "družbena klima" mogoča, a skušam razumeti, da se ne more zgoditi od danes na jutri.
Poleg pravičnih trgovin se danes širi ponudba ekološko pridelanih produktov, vrača se kupovanje pridelkov na domu, zavest o pomenu obnovljivih virov, trajnostnega razvoja in o uporabi čim bolj "naravnih" sestavin, denimo prehrambenih. A danes "naravno" pravzaprav še obstaja in na kakšen način se moramo s tem ukvarjati?
Hecno je, da sta tudi koncepta ekološkega in naravnega, o katerih je sedaj v Evropi toliko govora, kulturno pogojena. VBurkini Faso se nam tako smejejo, ko govorimo o bio jajcih, na sploh se jim naša obsedenost z bio izdelki zdi super šala. Tudi meni se zdi smešno, ko moram obiskovalcem 3MUH pojasnjevati, zakaj določen čaj nima certifikata ekološke pridelave. Bolivijski kmetje rastline nabirajo v gozdu, a ni to več vredno od certifikata? Ne smemo pozabiti, da izguba stika z naravo, ki smo ji priča pri nas, ni univerzalna. Nekatera ljudstva še vedno živijo v popolni harmoniji z naravnim okoljem, številni kmetje po vsem svetu že ves čas uporabljajo tradicionalne načine pridelave, nekateri drugi so hitro ugotovili, da pretirana uporaba kemičnih sredstev siromaši
zemljo. Menim, da bi se morali ozreti naokrog in priznati, da se tokrat lahko marsikaj naučimo od drugih, ne pa da na novo odkrijemo toplo vodo in jo domišljavo vsiljujemo drugim.
Kako gledate na pojav velikega števila trenutno modnih "et-no" trgovin in kakšen odnos imate do njih?
V Sloveniji takšnih trgovin ni veliko, obstoječe pa svojo ponudbo po navadi oglašujejo bolj z nizkimi cenami kot z "etno" poreklom. V trgovini 3MUHE z njimi za zdaj ne sodelujemo, glede na naše različno videnje trgovanja si sodelovanje tudi v prihodnje bolj težko predstavljam. Sama njihov obstoj razumem kot naravno željo po ustvarjanju dohodkov za preživetje, pri čemer upam, da si tudi njihovi lastniki postavljajo vprašanja o izvoru izdelkov, delovnih pogojih, v katerih so nastali, in ustreznosti plačila obrtnikom.
Za naše bralce bo nedvomno zanimiva informacija, ali imate stike s podobnimi trgovinami in združenji onkraj nekdanje meje? V Trstu je že veliko let aktivna npr. Bottega del mondo. A jo poznate? In kaj lahko poveste o sodelovanju s sorodnimi ustanovami v bližini?
V različnih evropskih projektih že več let sodelujemo z različnimi organizacijami pravične trgovine v Italiji, čeprav je res, da imamo več stikov z organizacijami iz ostalih regij kot iz naše neposredne bližine. Sodelujemo s konzorcijem Ctm altromercato in nekaterimi njegovimi članicami, predvsem iz Rima. Sama tako Bot-tego del mondo iz Trsta poznam izključno na podlagi zasebnih obiskov, mogoče pa se kmalu pokaže priložnost za "uradno" sodelovanje. Vsekakor bo treba počakati na januar, saj verjetno veste, da sta naslednja meseca pred božično-novoletnimi prazniki najpomembnejša tudi za prodajo v pravičnih trgovinah. Čeprav nas vodijo drugačna načela, ne moremo zanikati okolja, v katerem živimo.
Tudi v Trstu se lahko povežemo z ljudmi, ki sodelujejo v pravični trgovini. Bottega del mondo - Trgovina sveta je kraj, ki ga velja obiskati. Vodi ga Združenje Senza Confini Brez meja vulid Torre bianca, vnjej pa imamo tudi slovenske prostovoljne predstavnike. V kratkem bomo tudi o njihovem delu poročali v našem tedniku.
Jernej Šček
S1. strani
Novinar je akter...
V petek, 5. t. m., je bilo v Kopru na srečanju katoliških časnikarjev iz Slovenije in zamejstva najprej predavanje msgr. Francija Petriča, ki je poročal predvsem o udeležbi na kongresu za katoliške časnikarje z vsega sveta v Rimu, kjer je bil kot zastopnik za Slovenijo. Na kongresu v Rimu so imeli namreč kot osrednjo temo predvsem nove izzive, ki jih prinaša v današnji čas internet - splet s svojimi tehnološkimi in drugimi zahtevami, predvsem pa ves t. i. digitalni svet. Seveda je msgr. Franci Petrič, odgovorni urednik tednika Družina, najprej poudaril osrednjo vlogo, ki jo v teh procesih ima človek-časnikar, ki piše za človeka-bralca, kot je tudi navedel vrsto ugotovitev
imenitnih predavateljev iz Rima in s celega sveta. Njegova sklepna misel, ki jo je povzel po besedah svetega očeta Benedikta XVI.: "Vaša naloga, dragi de-
1
Ivo Jevnikar (foto JMP)
lavci v katoliškem tisku, je pomagati sodobnemu človeku, da se ravna po Kristusu, edinem Odrešeniku, in držati prižgano baklo upanja za dostojanstveno življenje danes in primerno oblikovanje jutrišnjega dne", je
služila kot odličen in poglobljen uvod k širši debati, v kateri je prišla na dan vsa razvejenost katoliških medijev v Sloveniji. Poudarili so težave, pa tudi potrebo po tesnejšem sodelovanju. Kolega z Radia Trst A in televizijskega deželnega zavoda RAI Ivo Jevnikar je podal zelo lep pregled verskega tiska v Italiji s posebnim ozirom na Radio Trst A in deželno slovensko RAI televizijo, medtem ko so na okrogli mizi, ki jo je vodila urednica Družine Manca Ferenc, sodelovali Boštjan Debevc z Radia Slovenija, sestra Romana Kocijančič z RTV Slovenija, Tino Mamič (Primorske novice) in Jurij Paljk za naš tednik. Skupna ugotovitev udeležencev je bila, da je treba taka srečanja in povezovanja nadaljevati!
Upravni odbor Sklada »D. Sardoč« - Onlus
razpisuje natečaj za dodelitev sledečih štipendij za šolsko leto 2010/2011:
Q
pet štipendij v znesku osemsto evrov za učence Državne dvojezične osnovne šole v Špetru. Prošnji morata biti priložena družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
eno štipendijo v znesku tisoč osemsto evrov za višješolske študente, ki obiskujejo pošolski program Slov.I.K.-a EKSTRA, ki ga organizirata Slov.I.K. in Dijaški Dom Simona Gregorčiča. Prošnji morata biti priložena družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov;
šest štipendij v znesku dva tisoč evrov za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list ter davčna prijava vseh družinskih članov;
štipendijo v znesku štiri tisoč evrov za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov.
V prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upošteval predvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev na osnovi 5. člena statuta sklada. Štipendije bodo dodeljene do 15. decembra 2010. Za vse potrebne informacije so na razpolago člani odbora Boris Peric (048132545) in Karlo Čemic (048178100). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 30. novembra 2010 v zaprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Slov.I.K. KBCenter, Corso Verdi št. 55,34170 Gorica.
Sklad »D. Sardoč« se zahvaljuje vsem, ki s prispevkom »petih tisočink« omogočate skladu podelitev štipendij.
11. novembra 2010
Kristjani in družba
NOVI
GLAS
Ob 100-letnici Slovenskega sirotišča - Zavoda sv. Družine delovanju in deiu za
evangeljske vrednote.
in občuteno praznovanje
Lepo
Svetogorska Kraljica naj vas blagoslavlja in varuje"!
Pred zaključnim blagoslovom je sestra provincialka Doroteja Rupnik čestitala g. nadškofu za njegovo 50 letnico mašniške-
Benedikt XVI. v Komposteli in Barceloni
Evropa, odpri se Bogu!
Papež Benedikt XVI. se je ob koncu prejšnjega tedna mudil na 18. apostolskem obisku izven Italije, tokrat v Španiji.
Posebno močne so bile njegove misli 6. t. m. v Komposteli, od koder je "kot romar med romarji" vso Evropo pozval, naj se odpre Bogu. Tragedija, ki se je v zadnjih dveh stoletjih razširila po celini, je po njegovih besedah v prepričanju, da je Bog nasprotnik človeka in sovražnik njegove svobode. Pri tem pa so pozabili, je pripomnil papež, da je Bog poslal svojega Sina na svet, da se ne bi nihče pogubil, ampak bi vsi imeli življenje. Ljudje ne moremo živeti brez luči, zato mora beseda Bog spet veselo odzvanjati pod evropskim nebom. Španijo in Evropo je pozval, naj gradi sedanjost in načrtuje prihodnost na temelju pristne človekove resnice. Španija in Evropa, je rekel, nista zaskrbljeni za gmotne potrebe ljudi, temveč za moralne in družbene, duhovne in verske, kajti le-te so pristne človekove potrebe. Romati ne pomeni le obiskati katerikoli kraj in občudovati njegove naravne, umetniške in zgodovinske zaklade. Romati pomeni - je poudaril sveti oče v Komposteli, ki se s posebnim
patologijami. Vsakega je očetovsko pozdravil in se Bogu zahvalil za njihova življenja, "tako dragocena v Njegovih očeh"; zagotovil jim je, "da imate zelo pomembno mesto vpapeževem srcu". Božje svetišče je tudi vsak človek.
V nedeljo je sveti oče v Barceloni posvetil katedralo Sagra-da Familia slovitega katalonskega arhitekta Antonija Gau-dija. Pred posvetitvijo cerkve, ki so jo začeli graditi pred 128 leti, še vedno ni končana in je končno postala bazilika, je v njej potekala slovesna maša.
V pridigi je še enkrat izrekel jasne besede glede družine in zakonske zveze ter bil kritičen do splava. Velikodušna in trdna ljubezen med možem in ženo je temelj človekovega življenja, pravo okolje ob njegovem nastanku, rojstvu in naravnem koncu. Državo je pozval, naj zaščiti tako zakonsko zvezo, s čimer se je obregnil ob Zapaterovo vlado. Gaudije-vo katedralo je označil za "prekrasno sintezo tehnike, umetnosti in vere". Pred posvetitvijo Sagrade Fa-milie je na zasebnem srečanju sprejel španski kraljevi par Juana Carlosa in Sophio. Na ulicah katalonske prestolnice ga je pozdravila navdušena množica ljudi, zaradi njegove drže v bran družini pa so potekali tudi protesti homoseksualcev.
svetim letom spominja 800-letnice svetišča -, "stopiti iz sebe in iti naproti Bogu tja, kjer se je On pojavil, tja, kjer se je Njegova milost razodela v posebnem sijaju in je prinesla bogate sadove spreobrnjenja in svetosti med verniki".
Posebno ganljiv je bil trenutek, ko se je Benedikt XVI. v ustanovi Obra Benefico Social del Nen DŽu srečal z otroki in mladimi z downovim sindromom in drugimi duševnimi
Tretja številka otroške revije Pastirček
Spomin na rajne in zahvala Bogu za prejete darove
Spet je tu november, otožen zaradi dežja in meglene sivine, pa tudi zaradi spominov na naše rajne, ki se boleče prebujajo ob obisku njihovih grobov. V tem mesecu je misel na drage pokojne bolj prisotna v naših srcih, saj molimo zanje še posebno na Vseh vernih duš dan in Vse svete. Kot pravi Marijan Markežič v urednikovi beležki novembrske številke Pastirčka, se na Vse svete spominjamo vseh, ki že gledajo Božje obličje in prosijo za nas. Ta mesec je tudi zahvalna nedelja; Stvarniku se zahvaljujemo za vse, kar nam daruje. V novembru je še praznik Kristusa Kralja. Ob koncu meseca pa se že začenja adventni čas, pričakovanje Jezusovega rojstva. Na minljivost življenja naših dragih nas opominjajo verzi pesmi V. T. Arharja Spomin, v katerih deček zaman čaka na vrnitev babice in dedka. Berta Golob v Deževni pesmi opeva dežek, ki umiva vasi, polja... Besedilo spremlja notni zapis Dominika Krta, tako da jo bodo otroci lahko tudi zapeli. Kako si je veter domislil novo pričesko
pr m
•»
T
drevesom in jih zvabil na divji ples, duhovito veje iz stihov Zore Saksida, plodovite literarne ustvarjalke, dobre znanke Pastirčkovih bralcev. Na jesenski čas se veže tudi zgodbica Vrabček in strašilo o nastanku lepega prijateljstva, izpod peresa Marize
Perat. Tudi Jesenska zgodba v stripih An-tonelle Delbianco
podarja utrinek iz tega časa, ko mravljice hitijo spravljati v mravljišče še zadnje zaloge hrane. V tem času, ko so dnevi zmeraj krajši, se bodo Pastirčkovi prijatelji ob temnih popoldnevih lahko kratkočasili z izdelovanjem ljubkih prstnih lutk po navodilih Tatjane Ban in z njimi uprizorili lutkovno predstavo. Značilnosti jeseni so nanizane tudi v dopolnjevanki Jesen. Vsi, ki imajo radi pripovedi, bodo
z veseljem prebrali Ezopo-vo zgodbo o najboljšem in naj slabšem, katere sporočilo je čudovito sveže, čeprav je zgodba nastala v davnih časih. Najmlajše bralce je Danila Komjanc v družbi male miške pospremila v šolsko knjižnico, da bi z njo poiskali knjige, ki vsebujejo znane pravljice. Waletr Grudina, ob privlačnih ilustracijah Paole Bertolini Grudina, predstavlja svetopisemsko zgodbo o faraonovih sanjah in dobrem Jožefu. Sanje so tudi v središču pozornosti rubrike Halo?, ki jo piše Nina Grudina, s hudomušno nežnostjo jo pa ilustrira Paola B. Grudina. Božo Rustja uči malčke moliti Sveti angel, prvo molitev, ki smo se jo naučili v otroških letih. Berta Golob šaljivo posega na področje jezikoslovja; rubrika je zelo dobrodošla v tem splošnem obubožanju lepe slovenske besede. O tem bi vedel marsikaj povedati nemarni Pacek, ki se tudi tokrat oglaša s svojimi jezikovnimi spakami in upa, da jih bodo otroci pravilno popravili.
Na osmih straneh Pastirčkove pošte so ta mesec predvsem krasne risbice (58 jih je!) s pestrimi vsebinami, polne barvite iznajdljivosti. V tretji številki Pastirčka so kot vedno tudi simpatična križanka KrižKraž Paole B. Grudina, Matematični kotiček Veronike Srebrnič, vprašanja ministrantom, zemljepisna križanka, magični lik in labirint za bistre oči.
Iva Koršič
Osem mladih je prejelo zakrament
Sv. birma v Steverjanu
L
V nedeljo, 24. oktobra, je bilo v števerjanski župniji posebno praznično, saj je goriški nadškof Dino De Antoni osmim briškim dekletom in fantom podelil zakrament sv. birme. Ilaria Bergna-ch, Matija Corsi, Tamara Fiorel-li, Matej Hlede, Lucija Lango, Ana Terčič ter Jernej in Sara Ter-pin so se na ta pomembni korak vestno pripravljali dve leti ob pomoči katehistinje Mirjam Bratina ter števerjanskega župnika Antona Lazarja.
Nadškof je birmance in vse prisotne še posebej nagovoril v pridigi, kjer se je zaustavil ob širšem pomenu molitve v današnji družbi. Pomembno vlo-
go igra družina, a ne taka, kot tiste, ki nam jih prikazuje televizija, v spotih ali nadaljevankah, in niti tista, v kateri prevljaduje nasilje. Družina postane prava, ko starši posredujejo vero svojim otrokom, ko sledijo vzgoji otrok in jih ne prepuščajo televiziji ali drugim osebam. Tudi Cerkev mora biti soudeležena pri vzgoji otrok, ki pa ne sme biti kot poletna hišica ob morju ali v hribih, v katero gremo le, ko se nam ljubi. Cerkev je kraj, v katerem se redno zbira cela skupnost ob poslušanju božje besede in ob skupni rasti v veri. Srce vsakega kristjana se mora ravnati po naukih vere. S temi globokimi besedami je
nadškof ponazoril, kakšno mora biti delovanje ne samo birmancev in mladine nasploh, ampak tudi staršev in celotnega farnega občestva.
Po homiliji je nadškof podelil zakrament sv. birme, vsi birmanci pa so na razne načine sodelovali pri mašni daritvi. Celotno slovesnost so s kora spremljali pevci domačega zbora, ki so pod vodstvom Martine Hlede in ob orglanju Martine Valentinčič zapeli v pozdrav nadškofu Vodopivčevo Ecce sacer-dos ter druge prilož-
ruto un	,	. t-*
nostne pesmi. Po sv. maši se je naškof De Antoni še nekaj časa zaustavil v pogovoru z birmanci in drugimi farani.
Sovodnje ob Soči: recital o Slomšku
V nedeljo, 14. novembra, bo ob 18. uri
v farni cerkvi v Sovodnjah ob Soči recital koroškega duhovnika Janka Krištofa o bi. Slomšku. Interpretiral bo govor Franca Sušnika iz leta 1935, Slomškovo pridigo o jeziku v Mož-berku (1.1838) in povzetek duhovnih vaj, ki jih je škof pripravil za duhovnike. Za glasbeni okvir predstave Beseda da besedo bosta poskrbela orglavec Andrej Feinigin pevska skupina Mozaik.
Zahvalna nedelja v Štandrežu
Dan zahvale je v Štandrežu vedno zelo slovesen in bogato doživet. Začel seje v nedeljo, 7. novembra, s slovesno sv. mašo, pri kateri je župnik Karel Bolčina prebral nekaj zahvalnih misli, ki so jih napisali štandreški otroci. Sam pa je izpostavil ljubezen do domače zemlje in hvaležnost Bogu za prejete dobrote. Pri darovanju so otroci prinesli pred oltar košarice, v katerih so bili razno domače sadje in drugi pridelki.
Posveti maši je župnik blagoslovil na trgu kmetijske stroje in lepo okrašen voz z raznimi pridelki štandreških kmetov.
Fantje in možje, ki so pripravili naložen voz, na katerem seje šopiril puran, so nato med številne prisotne razdeljevali koruzni kruh in domačo vinsko kapljico. Slovesnost je obogatil štandreški župnijski otroški zbor, ki je lepo zapel pod vodstvom Lucrezie Bogaro.
V soboto, 30. oktobra 2010, je bila v Zavodu svete Družine v Gorici slovesna sveta maša v zahvalo za stoletno delovanje Zavoda. Daroval jo je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. Z njim je somaševalo deset duhovnikov, ki so tesno povezani z Zavodom. Mašno bogoslužje je popestril z ubranim petjem mladinsko-otroški zbor Kraški cvet pod vodstvom s. Karmen Koren. Zahvalne sv. maše so se udeležile sestre iz rimske regije, iz mariborske, koroške in bo-sanskohrvatske province ter članice vseh redovnih skupnosti iz Gorice. Prisotni so bili dobrotniki, prijatelji, sodelavci in nekateri nekdanji in sedanji gojenci.
Gospod nadškof se je v svojem nagovoru dotaknil dogodkov delovanja vzgojnega zavoda v preteklih 100 letih. Lepo je orisal osebnost msgr. dr. Andreja Pavlica, ustanovitelja Slovenskega sirotišča. Prav tako je omenil nastanek šolskih sester v Mariboru, kjer so že od vsega začetka imele veliko vzgojnih izkustev s sirotami in z otroki, ki so bili prepuščeni ulici. Prišle so v Gorico k podobnemu apostolatu. Njihov prihod iz materine hiše v Gorico je nadškof primerjal z Marijinim
potovanjem v Ain Karim, kamor je šla na pomoč k teti Elizabeti. Dodal je, da hišni kaplani, ki so bili opora sestram in gojencem, kot je sedaj g. Marijan Markežič, so prispodoba svetega Jožefa. Končal
je: "Drage sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, naj vas stoletna prisotnost v Gorici spodbuja k obnovljeni in goreči apostolski velikodušnosti v razdajanju. Vaše vsakodnevno delo in vaše neutrudno pričevanje za gostoljubnost in solidarnost prinaša dragocen doprinos manjšini goriške Cerkve. Zato vam želim, naj vas živ spomin na blaženega Antona Martina Slomška in vaše ustanoviteljice Margarete Puhar razsvetljuje in spremlja ter spodbuja k so-
ga posvečenja. Vsem se je zahvalila za prisotnost in sodelovanje. Nato je sestra Ruža Jukič, generalna svetovalka, prebrala čestitke in pismo vrhovne predstojnice s. Natalije Palač, ki se je z izbranimi besedami zahvalila goriškim sestram za njihov trud in jih spodbudila k nadaljnjemu vzgojnemu in socialnemu delu.
Po končani mašni slovesnosti so otroci odpeli še sedem lepih pesmi, ki so pomnožile praznično razpoloženje prisotnih. Sledila je projekcija v slikah vzgojnega delovanja sester med mladimi in do-
raščajočimi v teh sto letih. Ob tej priložnosti so se sestre in vsi prisotni s hvaležnostjo spomili vseh zavodskih živih in pokojnih dobrotnikov, sodelavcev in še zlasti msgr. dr. Fana Močnika, msgr. dr. Rudolfa Klinca in arhitekta dr. Viljema Riavisa.
Slovesnost je končal otroški zbor. Nato so bili vsi prisotni povabljeni na zakusko, ki jih je še bolj povezala v pogovoru in obujanju spominov tudi na nepozabne že pokojne sestre.
Darovanje za vse duhovnike: velik znak pripadnosti
Darujmo z ljubeznijo.
darovi podpirajo delo vsakega škofijskega duhovnika. Darovi so znak bratstva do duhovnikov, prijateljev za celo naše življenje. Njihovo preživetje je odvisno od prostovoljnih darov vernikov, kot je bilo že v prvotnih krščanskih skupnostih, in nič več od državne plače oz. kongrue. Darujmo z ljubeznijo. Kdor želi, lahko svoj dar ponovi tudi med letom.
Zakaj darujem za duhovnike: Odgovori italijanskih darovalcev.
Zakaj postanemo darovalci? Zakaj se odločimo, da bomo katerikoli znesek enkrat ali večkrat na leto darovali za pomoč duhovnikom? To vprašanje smo postavili približno 134 tisočim italijanskim vernikom, ki prispevajo za vzdrževanje duhovnikov. Na straneh tromesečnika »Sovvenire« (»Pomagajmo«) so napisali naslednje odgovore:
"Od njih sem prejel več, kot jim lahko dam."
Pio, Assisi (Perugia)
"Moj majhen dar je moj način, da se jim zahvalim".
Giulia, Polignano a Mare (Bari)
"Vedno sem živel v prepričanju, da mora vsakdo, ki v nekaj verjame, to tudi finančno podpirati. Osebnosti duhovnikov, ki sem jih poznal, so me spodbudili k darovanju. Vsaka je bila različna, vendar pa je bila vsem skupna močna vera. Župnik, ki mi je bil najbolj blizu, je bil podoben Jezusu, dobremu pastirju. Bil je duhovnik odprtega srca, pripravljen na spopad s težavami in usmiljen spovednik. Ta prispevek je eden izmed številnih načinov, da jim sporočim, da sem jim blizu."
Podpisano pismo, Cuneo
"Sem gospodinja, mati petih otrok. Pred oltarjem v popolnosti doživljam evharistijo. Moj mali vsakoletni dar je moja zahvala za predanost vsakega duhovnika. V imenu moje cele družine."
Giuseppina, Calvizzano (Neapelj)
"Duhovniki so predvsem velikodušni in danes sem nekaj malega prispeval zanje."
Diego, Rim
"Hotela bi povedati nekaj o duhovniku iz moje fare. Je župnik v dveh farah, zato vedno hiti med eno in drugo cerkvijo, da bi maševal, da bi opravljal svoje poslanstvo, da bi skrbel za vse, za otroke, mladino, odrasle, starejše in predvsem za bolnike. Vsi prosimo zanj, da bi ga Bog blagoslovil in mu pomagal pri tem njegovem dragocenem poslanstvu. Nekje sem prebrala, da je duhovnik kot svetilka: da bi svetil drugim, troši samega sebe. Moj župnik je takšna svetilka."
Anna Maria, Lenta (Vercelli)
"Moj nečak je duhovnik, zato vem, kako pomembno je moje dejanje. Veliko bolj neposredno lahko opazujem, kako se duhovniki trudijo, da pomagajo vsakemu, ki jih potrebuje, da bi se žrtvovali. Duhovnike tretjega tisočletja primerjam z dvanajstimi apostoli. Ko so oni hodili po svetu, so srečevali ljudi, ki so jih poslušali in jih sprejeli v goste, ker oni niso imeli ničesar. Danes imajo naši duhovniki streho, vendar je prav, da jim pomagamo pri njihovem preživetju in da jim pomagajo prav tisti, katerim oni nudijo duhovno pomoč."
Paolo, Lisanza di Šesto Calende (Varese)
"Kakšna bi bila naša družba brez njihovega delovanja? V zadnjih letih sem opazila, kako je moj župnik predan predvsem osamljenim in bolnim osebam. »Kakšno bi bilo življenje brez duhovnikov? Z darom sv. obhajila in z radostjo odpuščanja nam omogočajo polnost življenja. Zato se jim zahvaljujem z mojim skromnim darom in molim za njih’.’
Domenica, Tolve (Potenza)
“En duhovnik, en kraj s tisoč dušami in 48 posvojitev na daljavo. Na svoje oči sem se prepričala, da je župnik to naredil s svojo zavzetostjo za najrevnejše. Mislim, da z darovi na primeren način podpiramo delo duhovnikov’.’
Caterina, Messina
Vprašanja in odgovori o darovih za naše duhovnike
Kdo lahko daruje za duhovnike?
Vsak izmed nas. Sami ali skupinsko, na primer v družini ali v imenu skupine v župniji.
Kako lahko darujem?
Z NAKAZILOM NA POŠTNI TEKOČI RAČUN št. 57803009 v korist »Istituto centrale sostentamento clero - Erogazioni liberali (Osrednji zavod za pomoč duhovnikom -prostovoljni prispevki), via Aurelia 796 00165 Roma«.
NA BANKI z nakazilom na enega izmed 8 tekočih računov za darove. Seznam	se nahaja na	spletni strani
www.offertesacerdoti.it na strani »Le Offerte - Bonifico bancario« (»Darovi - bančno nakazilo«).
Z NEPOSREDNIM DAROVANJEM na sedežu škofijskega zavoda za pomoč duhovnikom v tvoji škofiji. Seznam se nahaja na spletni strani www.offertesacerdoti.it na strani »Le Offerte - IDSC« (Darovi - IDSC).
S KREDITNO KARTICO EH OCartaSi s klicem na brezplačno številko CartaSi 800 - 825000 ali z darovanjem preko spleta na www.offertesacerdoti.it
Kam gredo darovi in komu so namenjeni?
Darovi gredo na Osrednji zavod za pomoč duhovnikom v Rimu, ki jih pravično razdeli med približno 38 tisoč škofijskih duhovnikov in jim zagotavlja primerno mesečno plačilo od 883 evrov neto na mesec za pravkar posvečenega duhovnika do 1.376 evrov za škofa pred upokojitvijo. Darovi pomagajo tudi približno tri tisoč starim ali bolnim duhovnikom, ki so svoje celo življenje posvetili oznanjevanju evangelija in bližnjemu. Vaša pomoč bo dosegla tudi približno 600 misijonarjev v tretjem svetu.
Zakaj vsaka župnija ne skrbi sama za svojega duhovnika?
Darovanje je nastalo kot oblika bratske pomoči med župnijami, ki lahko tudi manjšim župnijam zagotovi enaka sredstva, kot jih imajo župnije z več prebivalci. Od leta 1984 nadomešča državno plačo oz. kongruo. To pomeni, daje preživetje duhovnikov danes odvisno od vernikov, in to brez vsakega avtomatizma, temveč samo s prostovoljnimi prispevki, kijih verniki darujejo enkrat ali večkrat na leto. To je pomembna življenjska odločitev vsakega kristjana, ki jo glede na ekonomske pogoje imenujemo tudi soodgovornost v velikem okviru »Cerkvenega občestva«, ki jo je uvedel II. Vatikanski koncil.
Kakšna je razlika med darovi za duhovnike in darovanjem med mašo?
Vsaka župnija prispeva za svojega župnika. Predvideno je tudi, da sme vsak duhovnik za svoje vzdrževanje iz župnijske blagajne zadržati majhen delež (glavarino). Glavarina znaša 0,0723 evrov (približno 140 lir) na mesec za vsakega prebivalca. Ker ima večina italijanskih župnij manj kot 5.000 prebivalcev, župniki ne bi imeli dovolj sredstev za preživetje. Darovi so torej dodatek k glavarini in predstavljajo pomemben prispevek, ki se zbira v vseh župnijah, ki jih je v Italiji skoraj 25 tisoč.
Zakaj naj darujem, če obstaja darovanje osmih tisočink (8xmille)?
Darovi za duhovnike in darovanje osmih tisočink so nastali istočasno, in sicer leta 1984 z izvajanjem dogovorov o reviziji Konkordata. Darovanje osmih tisočink je dandanes dobro znano sredstvo, ki vernike nič ne stane. Darovi pa so dodatni korak k udeležbi v poslanstvu Cerkve: predstavljajo majhen dodatni izdatek, vendar pa pomenijo odločitev za cerkveno življenje. Darovi trenutno pokrivajo približno 10 % potreb, tako da je darovanje osmih tisočink še vedno odločilnega pomena za nagrajevanje duhovnikov. Vendar pa moramo poudariti, da so darovi v tem smislu namenjeni Cerkvi.
Zakaj jih imenujemo tudi »darovi, odtegljivi od davkov«?
Ker jih je mogoče v davčni napovedi odbiti od obdavčljivega prihodka, in sicer največ do zneska 1.032,91 EUR na leto.
»Služba radosti:« tako je papež Benedikt XVI definiral poslanstvo duhovnikov. Le malo ljudi ve, da so škofijski duhovniki tako v naši fari kot v najmanjši in najbolj oddaljeni skupnosti odvisni zgolj od vernikov. Vsak kristjan pa jim s svojim darom lahko pomaga pri njihovem poslanstvu. 21. november je posvečen darovanju za vse duhovnike.
To je zahvala tistim, ki so svoje življenje posvetili evangeliju in službi bližnjemu.
Darovi za duhovnike se razlikujejo od nedeljskega pobiranja prispevkov. Ti darovi pomagajo in zagotavljajo preživetje vsem škofijskim duhovnikom v Italiji, in sicer od mladih duhovnikov v prvi službi do izkušenih župnikov ter do
starih ali bolnih duhovnikov, ki ne morejo več opravljati svojega poslanstva, potem ko so celo življenje oznanjali Božjo besedo in živeli za druge. Vaša pomoč bo dosegla tudi približno 600 misijonarjev, ki službujejo v tretjem svetu.
Povsod oznanjajo evangelij, delijo zakramente in opravljajo
dobrodelna dela. Vaši
"Darujem za duhovnike, ker so zaradi evangelija in zaradi nas zapustili vse. Z darovanjem se počutim kot dejaven element, kot protagonist življenja Cerkve. To je priložnost, da razmislimo o osnovnem vidiku našega življenja, ki ga živimo kot laični »Christi fideles«. Cerkev je naša mati, ki nas spremlja v vseh odločilnih trenutkih našega obstoja od krsta do obhajila in maziljenja. Ali duhovniki niso morda posredniki med našo (in tudi njihovo človeško šibkostjo) in neprimerljivo veličino Boga?"
Maurizio, Genova
"Če se ozrem nazaj v svoje življenje, vedno naletim na podobo duhovnika, ki mi je pomagal v težkih trenutkih. Hvaležna sem Bogu, če lahko sedaj storim nekaj zanje, četudi je to nekaj malega."
Bice, Rim
"Duhovnike podpiram, ker vsakomur pomagajo."
Mario, Benetke
Krotki
Okrogli življenjski jubilej, ki ga je v letošnjem poletju slavil naš dragi kolega DANIJEL DEVETAK, je 28. oktobra obžaril žarek, svetlega sončka: na svet je prikukal KAROL KIM in razveselil očka, mamico Antonello, sestrici Veroniko in Ester ter bratca Samuela in Gregorja,
Lepi družini in malemu Karolu želimo vso srečo in veliko Božjega blagoslova!
VSI IZ UREDNIŠTVA NOVEGA GLASA
Sovodenjska sekcija SSk in Skupaj za Sovocfnje za obstoj goriške porodnišnice
Nevarnost ukinitve porodnišnice v goriški bolnišnici zadeva tudi občino Sovodnje in njene občane. Izguba tega pomembnega oddelka bi bilo gotovo zmanjšanje ravni zdravstvenih uslug. Prav zaradi tega so se občinski svetniki SSk in Skupaj za Sovodnje zavzeli za ohranitev porodnišnice in s pismom pozvali sovodenjsko županjo Alenko Florenin, naj v ta namen poseže pri pristojnem deželnem odborniku. V pismu so zapisali:
“Podpisani svetniki stranke Slovenske skupnosti in občanske liste Skupaj za Sovodnje izražamo zaskrbljenost zaradi načrtov deželne uprave, ki namerava ukiniti goriško porodnišnico.
Dejstvo je, da deželni zdravstveno-socialni načrt za obdobje 2010-2012 predvideva za Zdravstveno podjetje - ASS 2 Isontina ohranitev ene same porodnišnice. Dejstvo je tudi, da mnenje deželnih direktorjev neonatoloških odsekov Dežele FJK z dne 16.2.2010 priporoča, da se na Goriškem organizira porodniški oddelek v Tržiču, kjer seje v letu 2009 rodilo 597 otrok, v Gorici pa samo 326.
Izhajajoč iz omenjenih dejstev in glede na ugotovitev, da obstoječe čezmejne načrte na področju zdravstva, ki bi lahko zagotovili obstoj tudi porodnišnice v Gorici, sta Zdravstveno podjetje - ASS 2 Isontina in krajevna politika zavrgla, podpisani svetniki pozivajo sovodenjsko občinsko upravo, naj se odločno zavzame za obstoj goriške porodnišnice in da, upoštevajoč tako stališče, nastopi z ostalimi upravami desnega brega Soče in Gorice pri pristojnih oblasteh, da bi Dežela FJK zagotovila sredstva za obstoj porodnišnice tudi ob misli na čezmejne projekte, o čemer je govor že veliko let”.
Pevmski cicibančki pri Primožičevih na Oslavju
V sredo, 20. oktobra, so se vsi malčki iz otroškega vrtca iz
Pevme v spremstvu vzgojiteljic Alessandre in Katje odpeljali s šolskim avtobusom na Oslavje proti Primožičevi kmetiji. Tam sojih pričakovali znani vinogradnik gospod Silvan, sin Boris, vnukinja Aleksija in gospa Mariangela. Po prijaznem sprejemu in dobrodošlem pozdravu so si otroci lahko najprej ogledali sobo, kjer imajo lastniki razstavljene vse steklenice svoje proizvodnje. Zatem so se po stopnicah spustili v klet, kjer so otroci ostali presenečeni, ko so zagledali “orjaške sode”. Gospod Silvan se je znal zelo tenkočutno približati njihovemu svetu in jim je razložil na zelo preprost način, kako se grozdni sok po enem letu spremeni v vino. Vmes je natrosil še kakšno duhovitost, tako da so ga otroci zelo pozorno poslušali. Zelo zanimivo je bilo tudi izvedeti, kako se ustekleniči vino, saj jim je gospod Silvan razkazal sodoben polnilni stroj, s katerim letno napolnijo do 250 tisoč buteljk. Otroci so ugotovili, daje potrebno steklenice tudi zamašiti in nanje zalepiti etiketo. Malčkom in vzgojiteljicam je zelo teknil grozdni sok, s katerim so bili prijazno postreženi. Ko se je bližal čas odhoda, pa je goste pričakovalo veliko presenečenje. Gospod Silvan in sin Boris sta otrokom pokazala traktor in viličar. Vsi so se potem skobacali nanj in se vozili po dvorišču in dvigovali vilice. To je bilo zares pravo, nepozabno doživetje!!! Obogateni z novimi spoznanji in izkušnjami so se lepo zahvalili gospodu Silvanu in Borisu ter se veselo vrnili v vrtec. / Sabina Grahek
DRUŠTVO ARS Vljudno vabi na odprtje likovne razstave
DEZIDERIJ ŠVARA
NENAPISANA PISMA...
O umetniku in njegovem delu bo spregovoril Jurij Paljk
Galerija Ars na Travniku, Gorica Četrtek, 18. novembra 2010, ob 18. uri
■BH Abonma Veliki polžek
Koroške Črke so navdušile učence
Koroški kulturni dnevi na Goriškem so se izpeli v prešerni radoživosti ob odličnih koroških igralcih, ki so a-bonentom Velikega polžka, šolarjem od drugega do petega razreda goriškega in doberdobskega ravnateljstva, na dveh jutranjih ponovitvah, v ponedeljek, 25. oktobra, v polno zasedeni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, prikazali razgibano in zelo privlačno predstavo Črke. Uprizoritev je nastala kot produkcija Krščanske kulturne zveze ob 35-letnici gledališkega in lutkovnega ustvarjanja na Koroškem in premiero doživela v letošnjem juniju v gledališču Volkhaus v Celovcu.
Z veliko mero domiselnosti in dramaturškega znanja je besedilo izvrstno stkala Alenka Hain in predstavo, na popolnoma praznem odru, odela v kar se da privlačno podobo z odločnimi, jasnimi, večkrat hudomušnimi režijskimi zamahi, ki so navdušili
mlado publiko, da njenega vriskanja kar ni bilo mogoče utišati. Vsebina, v kateri seveda kraljujejo črke s svojimi značilnostmi, je vsa prežeta z glasbo, za katero je poskrbel Jozej Stikar, in z gibom,
v posrečeni zamisli režiserke, ki mnogokrat vzbuja smeh zaradi nerodnosti črk; te so pač zaradi
svojih posebnosti vezane na neko držo in zato v določenih gibih kar precej okorne. Na praznini odra, čudovito napolnjeni z živahno prisotnostjo igralcev, se predstavljajo črke: jokavi A, ki ne najde svojega "ačevlja", pametni P, ki se treplja po trebuhu in premišljuje, smešni L, ki ima predolgi stopali, da se nerodno spotika in prekopicava, E, ki se ne more popraskati po glavi, talentirani in ošabni T ter živčni Ž, v strešico katerega se je zaril čevelj, ki ga
tako obupano išče A. Črke se seveda obnašajo kot otroci, zabavajo se, si nagajajo, se kregajo, sku-
šajo pa si tudi pomagati in seveda vesele so, ko so skupaj, saj samo takrat lahko sestavljajo vedno nove besede in se z njimi poigravajo ter ob tem razposajeno zaplešejo in zapojejo sklepni song, ki še dodatno prilije iskrivosti predstavi in otroke bodri, naj iz črk še sami sestavijo besede. Ob razgibanem izvajanju igralcev Daniela Fratschka, Martina Mo-schitza, Mire Stadler, Aleksandra Tolmaierja, Marca Tolmaierja in Christiana Wrulicha, ki jih je Maja Peterlin oblekla v imenitno zamišljene kostume - v pisanih barvah jasno ponazarjajo značilnosti črk - so otroci spoznali tudi, kako lepo je imeti prijatelje in se z njimi igrati. Biti sami je pač pusto in nezanimivo.
Uprizoritev je vzklila v ljubiteljskem ustvarjalnem umetniškem krogu, a se zaradi splošne kakovosti lahko ponosno postavi ob bok kateri koli otroški predstavi, ki jo ponujajo poklicna gledališča, tudi s pečatom blestečih režijskih imen. Po izvirnosti in jasni sporočilnosti marsikatero celo presega. Da je predstava vžgala otroška srca, je bilo razbrati z veselih obrazov šolarjev, ki so odhajali iz dvorane, in zadovoljnih učiteljev.
K
r"ih'r " A. --
^	NOVI
Gonska	glas
GALERIJA ARS
Doslej je že ponudil na ogled več različnih ciklusov - posebno odmeven je bil tisti, posvečen Toskani - in tudi veliko del prodal. Sussi sicer pripada mlajši generaciji umetnikov, ki so v glavnem predani abstrakciji, on pa ostaja zvest figurativnemu slikarstvu. Zanimiva je že postavitev, ki jo krasi primerna dekoracija z barvnimi listi, ki povezujejo dela. Prav tako je avtor prepoznaven po svojem domiselnem podpisu v majhnem kvadratku, ki deluje kot prava "blagovna znamka". Akvarel je navidez lahka tehnika, v resnici pa je ena najtežjih, ker ne dovoljuje popravkov, je povedal Paljk. Prelivanje barv je še težje obvladovati pri najmanjših formatih, ki jih ima Sussi posebno rad, saj so nekatera njegova dela prave miniature, dodelane	do
potankosti. Paljk se je v imenu društva	Ars
opravičil gostu, ker zaradi krčenja prispevkov, ki je letos hudo prizadelo tudi goriško galerijo, tokrat ni moglo izdati niti običajne zgibanke. Poudaril je še, da je razs-Foto dpd tava prociajnega značaja.
Naslednji umetnik, ki bo razstavljal v galeriji Ars od 18. novembra dalje, bo spet Tržačan, in sicer Deziderij Švara. / DD
Akvareli Mateja Sussija
Eksplozija očarljivih barv v jesenski simfoniji
V tednih, ko se je narava preoblekla v najlepše jesenske barve, bohotne v pastelnih odtenkih, je v galeriji Ars na Travniku na ogled razstava del tržaškega likovnika Mateja Sussija z naslovom Jesenska simfonija.
Slikar, ki je diplomiral na likovni akademiji za oblikovanje v Rimu in se poklicno ukvarja z oblikovanjem knjižnih izdaj, je na odprtju v četrtek, 4. novembra, povedal, da mu je jesen najljubši letni čas prav zaradi barv, ki se pojavijo v naravi. Ne misli le na listje, temveč tudi na sonce, ki se ob zahodu odene v posebno tople barve. V tem času se umetnik rad sprehaja, fotografira in skicira, predvsem pa opazuje. Prav na poti od Trsta do Gorice je jesenska narava v teh dneh najlepša, je povedal. Na razstavljenih akvarelih manjšega formata so prisotni naši kraji, seveda
Kras, slovenske krajine, pa tudi utrinki s potovanj po svetu. Skupni imenovalec jim je prav ek-
splozija barv, ki jih rojeva jesen, je dodal Sussi. Jurij Paljk je na prijetnem "salonskem večeru", na katerem je med drugimi poz-
dravil prisotnega "starosto" goriških akvarelistov Andreja Kosiča, povedal, da je lahko se
zaljubiti v Sussijeve akvarele. Z Matejem sta se več časa dogovarjala za razstavo in se naposled odločila za to, uglašeno na jesen.
Goriški župan je sprejel štandreške igralce
Priznanje za dolgoletno in uspešno delo
javnost in vztrajajo že 45 let. Župan Romoli je skupini izročil priznanje goriške občine, predsednik štandreškega društva pa je županu podaril pub-
Štandrežu. Na srečanju je bilo tudi poudarjeno, da s številnimi nastopi in izmenjavami štan-dreška skupina uveljavlja tudi širšo goriško skupnost in zato
Goriški župan Ettore Romoli je v petek, 29. oktobra, sprejel v občinski palači štandreške igralce, ki so upešno uprizorili komedijo Gugalnik in so bili izbrani za končni nastop Linhartovega srečanja v Postojni. Od skoraj 150 dramskih skupin iz Slovenije in zamejstva so se na tekmovanju uvrstili v finalni del. Predsednik PD Štandrež Marko Brajnik in odgovorni za dramsko dejavnost Božidar Tabaj sta goriškega župana seznanila z dolgo tradicijo dramskega dela v Štandrežu, ki letos praznuje 45-letnico neprekinjenega in uspešnega dela. Številni nastopi,
izmenjave z raznimi dramskimi skupinami iz naše dežele,
Slovenije in Koroške ter številna priznanja in nagrade pričajo o kakovosti dela štandreške skupine.
Goriški župan se je štandreškim
igralcem zahvalil, ker z veliko	likacije, ki pričajo o delovanju in	pričakuje tudi več pozornosti
ljubeznijo gojijo dramsko de-	uspehih gledališkega dela v	krajevnih in javnih uprav.
Društvo slovenskih ekonomistov v Italiji predstavilo forum
Mladi ekonomisti spodbujajo razpravo o gospodarstvu
Walter Bandelj, Simon Koren in Rudi Pavšič (foto DPD)
Nekaj mlajših študentov ekonomije je pred kratkim ustanovilo Društvo slovenskih ekonomistov v Italiji, ki si je za cilj postavilo resnejše in konstruktiv-nejše soočanje z gospodarsko tematiko v zamejstvu. S tem želi prispevati k večji ozaveščenosti o pomenu gospodarskega potenciala in razvoja za prihodnost slovenske skupnosti v Italiji, na kar v zamejstvu - menijo - večkrat pozabljamo. Kot so nazorno povedali na tiskovni konferenci 4. novembra, je prvi cilj društva dvodnevni Ekonomski forum Slovencev v Italiji, ki bo potekal 11. in 25. novembra v Kulturnem domu v Gorici. Prvi predsednik društva, Simon Koren, ki je zasnoval ambiciozno pobudo skupaj s Tomažem Pahorjem, študentom na Boc-coniju, in jo vneto vodi naprej s pomočjo Aljoše Jarca, je dodal, da je minister Žekš izrazil navdušenje nad projektom, ki ga bo podprl. Partnerji so krovni organizaciji Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Slovensko deželno gospodarsko združenje, Slovensko goriško	gospodarsko
združenje, Kmečka zveza, bančni zavodi Zadružna
kraška banka, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje in Če-dajska banka, družba KB1909, kot medijski partner pa Primorski dnevnik. Prvi ekonomski forum slovenske manjšine v Italiji, ki bo imel bolj splošen značaj, naj bo odskočna deska za trajno in plodno soočanje z gospodarsko tematiko med raznimi subjekti, je poudaril Koren, ki je tudi orisal potek foruma, ki bo potekal pod pokroviteljstvom Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter omenjenih partnerjev, obravnaval pa bo razvoj našega gospodarstva v zgodovini, sedanjost skupnega ekonomskega prostora na območju Alpe-Jadran in perspektive za prihodnost. V imenu SSO-ja je pokrajinski predsednik Walter Bandelj čestital pobudnikom, saj je lepo videti, da mladi na Goriškem spodbujajo ne le kulturni razcvet, temveč tudi gospodarskega. Pobuda je enkratna tudi zato, ker nas krizni čas postavlja pred velike izzive. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je o pobudi povedal, da ni le koristna, temveč tudi pedagoška. Nakazala naj bi namreč novi čas v naši skupnosti, da bi odpravili ločnice, ki nas usmerjajo v to, da razmišljamo in delujemo
deljeno. Z razliko od drugih jezikovnih manjšin v Srednji Evropi imamo mi dobro razvito gospodarstvo, česar se pa dovolj ne zavedamo. Svoje probleme bomo lahko reševali samo ob podpori resnega gospodarskega pristopa, sicer bomo vedno
šibka manjšina na prepihu dežurne politike, je dejal Pavšič. Dejstvo, da nam krčijo življenjska sredstva, "ni slučajno in niti sad svetovne krize”, o tem je prepričan. Prvi "polčas" je bil, ko so pred 12-14 leti uničili dobršen del našega gospodarstva, ko smo izgubili dve banki in več kot 100 podjetij. "Zdaj je na vrsti drugi polčas". Zaradi poskusov sistematičnega brisanja naše kulturne in jezikovne prisotnosti na ozemlju moramo utrjevati našo realnost, da bomo čim manj odvisni od zunanjih dejavnikov. Tudi zato je zelo dobro, da usposobljeni mlajši kadri čutijo skrb za manjšino v obliki, ki jo predlaga novonastalo društvo, ki išče odgovore na ta vprašanja tudi v različnih nazorskih pogledih. Zato naj pobuda ne ostane le goriška, temveč naj postane deželna in vsemanjšinska. / DD
Občni zbor števerjanske sekcije SSk
Uspešni moramo biti v korist nam vsem!
V petek, 29. oktobra, je šte-verjanska sekcija SSk imela redni občni zbor. Zasedanja se je udeležilo skoraj 40 članov iz Števerjana in z Jazbin, kar priča o navezanosti briških ljudi na dejavno ohranjanje narodne identitete in samostojno upravljanje lastnega ozemlja. Občni zbor je vodil Simon Komjanc. Pozdrave je uvodoma izrekla števerjanska županja Franka Padovan. Sledilo je poročilo sekcijskega tajnika Marjana Drufovke, ki se je začelo s povzetkom delovanja od zadnjega občnega zbora maja leta 2008. Tajnik Drufovka se je najprej dotaknil občinskih volitev 6. in 7. junija 2009. Števerjanska Slovenska skupnost se je znašla pred pomembnimi izzivi. Končalo se je eno obdobje v števerjanski upra-viteljski zgodovini, in sicer nadvse uspešno trimandatno upravljanje župana Hadrijana Corsija. Kot njegova naslednica je bila izbrana Franka Padovan, kar se je izkazalo kot odlična poteza. Poleg tega se je s podžupan-skega mesta umaknil Dominik Humar, dolgoletni, zgledni sek-cijski tajnik. Predlagano listo je sestavljala pomlajena skupina. Sekcija se je torej znašla pred neštetimi neznankami, vendar so se
Društvo slovenskih ekonomistov v Italiji
EKONOMSKI FORUM SLOVENCEV V ITALIJI 2010
Danes, 11. novembra v KULTURNEM DOMU V GORICI
16.30h / RAZVOJ GOSPODARSTVA V OČEH ZGODOVINARJEV Predavata: B. Marušič, M. Pahor
18.30h / SKUPNI EKONOMSKI PROSTOR ALPE - ADRIA: utopija ali možna realnost.
Predavata: G. Di Bert, M. Božič
Števerjanci in Jazbinci dobesedno izkazali, odigrali pomembno vlogo. Pri tem je Drufovka dodal, da bi bilo v prihodnje primerno sestavljati listo z večjo pozornostjo na konkretne probleme domačega prostora, saj "potrebujemo ljudi, ki ljubijo domačo zemljo, ki se žrtvujejo za svojo vas in so jim pri srcu problemi našega človeka. Uspešni moramo biti v korist nam vsem"! Drufovka je predlagal spremembo v statutu sekcije, s katero bi se ustanovila manjša delovna skupina oz. ožji odbor sekcije, ki bi se spoprijel s takojšnjimi težavami, ko ni mogoče takoj sklicati celoten sekcij ski odbor. Praksa se je že izkazala za pozitivno in predlog je bil kasneje sprejet. Na vrsto so prišla tudi vprašanja upravljanja z ozemljem: ravnanje s smetmi, z merjasci in divjadjo; govor je bil o javnih delih, od obnove vaškega trga do širitve pokopališča, okrepitve javne razsvetljave ter ukinitve Gorske skupnosti. Drufovka je pri tem podčrtal, da se "števerjanska sekcija SSk v celoti čuti, da je dobro predstavljena in odločno podpira deželnega svetovalca Igorja Gabrovca in pokrajinsko odbornico Maro Černič, deželno ter pokrajinsko vodstvo
stranke. Smo v Števerjanu, kjer je brez dvoma sekcija od nekdaj zelo dobro organizirana, in zavedamo se, da moramo usmerjati tudi mi politiko naše stranke, vsaj pomagati pri usmerjanju le-te. Vendar, vam, ki se s politiko z veliko začetnico ukvarjate bolj intenzivno in aktivno od nas, poleg tega je vaš pogled usmerjen na pokrajinsko in deželno raven, izrekam samo eno opazko, in sicer to, da včasih morate biti tesnejše lepilo med raznimi upravami in osebki v našem prostoru".
Sekcijski tajnik Drufovka je poročilo končal s spominom na polpreteklo zgodovino: v italijanskem uradnem listu Gazzet-ta ufficiale je bil 31. januarja 1951 objavljen zakon št. 17 z dne 3. januarja 1951, ki v prvi točki pravi, da se obnavlja občina Šte-verjan. To pomeni, da bo prihodnje leto 60. obletnica občinske samostojnosti. 22. februarja 1951 so se narodno in demokratično usmerjeni domačini zbrali v hiši pri Fabrževih V klancu in ustanovili Kmečko-delavsko zvezo za Števerjan, ki se je leta 1975 preimenovala v sekcijo Slovenske skupnosti. Prihodnje leto bo tudi 60-letnica ustanovitve Kmečko delavske zveze in obeležitev tega bo prvi izziv za novi odbor.
Občnega zbora so se udeležili tudi predstavniki deželnega in pokrajinskega vodstva SSk. Pozdrave so izrekli deželni tajnik Damijan Terpin, ki je pozdravil tudi v imenu deželnega svetnika
Igorja Gabrovca, pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek, pokrajinski predsednik Silvan Primožič, pokrajinska odbornica Mara Černič ter tajnik skupine Prihodno-mladinske sekcije SSk Jurij Klanjšček.
Ob tem so dolgoletnemu članu Dominiku Humarju podelili priznanje, ki si ga je zaslužil zaradi pomembnega doprinosa pri vodenju števerjanske sekcije in pri izvajanju podžupanske službe v prejšnjih mandatih.
Občni zbor se je končal z volitvami novega odbora števerjanske sekcije, ki bo svojega tajnika in predsednika izvolil na prvi seji.
JČ
Obvestila
Društvo ARS in Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko prirejata v Galeriji ARS v četrtek, 11. novembra, ob 18. uri predstavitev knjige Grajske stavbe v zahodni Sloveniji - III. Območje Nove Gorice in Gorice. 0 knjigi bosta spregovorila avtor dr. IgorSapač in zgodovinar mag. Jernej Vidmar.
PD Rupa-Peč vabi izletnike, ki so letos avgusta obiskali Škotsko, na ogled fotografij. Srečanje bo v četrtek, 11. novembra, ob 19. uri v društvenih prostorih v Rupi.
PD Štandrež organizira v soboto, 13. novembra, martinovanje v župnijski dvorani v Štandrežu.
Po slovenskih pravljičnih poteh -ŠC Melanie Klein v sodelovanju z Odborom staršev Gorica in Mladinskim domom prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo otrokom pripovedovala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakladnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Naslednja brezplačna delavnica bo v soboto, 13. novembra, od 9.45 do 11.45 v prostorih Mladinskega doma v ul. Don Bosco 60. Info in prijave na: solcmartina@gmail. com, tel. 334 1243766.
V cerkvi sv. Ivana v Gorici bo v
nedeljo, 24. novembra, ob 10. uri, zahvalna sv. maša.
ŠZ 01ympia sporoča, da bo 19. novembra ob 19. uri v Slovenskem športnem centru Mirko Špacapan v Gorici predstavitev odbojkarskih mladinskih ter članskih ekip. Skupnost družin Sončnica prireja v jesenskem času šiviljsko delavnico za gospe pod vodstvom izkušene šivilje Marije Ferfoglia Ferletič. Zainteresirani naj pokličejo na tel. štev. 0481 536807 (Kateri na Ferletič). Poštena mlajša gospa išče delo -
čiščenje, likanje v dopoldanskih urah. Kličite zvečer na tel. 00386 31378426.
Sožalje
Ob izgubi dragega očeta Danijela
izraža svoji odbornici Irenki Ferlat in ostalim sorodnikom občuteno in iskreno sožalje odbor Mladinskega doma
Čestitke
Zahvaljujemo se Bogu, da seje po njegovi milosti v družini Devetak rodilo dete Karol. Družinici Ciglič in Čavdek
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 12.11.2010 do 17.11.2010)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob četrtkih in nedeljah, od 21.30 do 22.30. Spored:
Petek, 12. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Sobota, 13. novembra (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 15. novembra (v studiu
Andrej Baucon): Narodno-zabavna, zabavna in zborovska glasba - Zanimivosti v naši okolici - Iz krščanskega sveta - Kratke zgodbice -Obvestila.
Torek, 16. novembra (v studiu Ma tjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem.
Sreda, 17. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Dragoceno oljčno olje - Izbor melodij.
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA
CECILIJANKA 2010
52. REVIJA GORIŠKIH PEVSKIH ZBOROV
sodelujejo tudi zbori iz Tržaške, Videmske, Koroške in Slovenije
posvečena je glasbeniku EMILU KOMELU ob 50-letnici smrti
Gorica, Kulturni center Lojze Bratuž sobota, 20. novembra 2010, ob 20.30 nedelja, 21. novembra 2010, ob 17. uri
Revija poteka pod pokroviteljstvom goriške občine in pokrajinske uprave in ob podpori Javnega Sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije in Fundacije Cassa di Risparmio iz Gorice
V sredo, 4. novembra, je na goriškem sedežu SKGZ potekal sestanek, ki so se ga udeležili ravnateljice Sonja Klanjšček, Elizabeta Kovic in Mihaela Pirih, predstavnica Sindikata slovenske šole Nataša Paulin ter pokrajinska predsednika krovnih organizacij Walter Bandelj (SSO) in Iivio Semolič (SKGZ), ki je dal pobudo. Skupno so analizirali stanje slovenskih šol na Goriškem in razpravljali o tem, kako bi lahko v glavnem dobro ponudbo še izboljšali.
(Im)pertinentno vprašanje ljubljanski Filozofski fakulteti
Je sporočilo članka in simpozija nekakšno vabilo v prid asimilacije?
Ni mi povsem jasno, zakaj so KL (Delo, 27.10.2010) žrtvovali toliko dragocenega prostora za objavo poročila o simpoziju Eksofonije - En jezik (nemški) in mnogo identitet - ki so ga opremili tudi s fotografijami treh pisateljic, in sicer slovenske Korošice Maje Haderlap, Rusinje Juliye Rabinovvich in Japonke Yoko Tavvade (ta zadnja sicer še vedno trdovratno piše tudi v japonščini, moč navade?), ki se literarno zatekajo k nemščini, saj jo menda že boljše obvladajo in jim nudi tudi več možnosti za objavo. Pustimo daljni Vzhodnjakinji, ki nekako nimajo niti druge možnosti, da pridejo na Zahodu do besede in se uveljavijo, če živijo že stalno v Avstriji, in se osredotočimo na Haderlapovo, ki je - čeprav manjšinka z onstran Karavank -naše bližnje gore list. Iz zapisa Mance G. Renko je razvidno, da se je pač pustila... pojesti, beri asimilirati, ker kljub prvotni želji, da bi postala slovenščina njen jezik, je ni zmogla udejanjiti do konca in je očitno vrgla puško v koruzo, saj je rečeno, da ji je zares najnaravnejši jezik slovensko narečje, ki so ga govorili doma - (moj pripis: z njim pa ne prideš daleč!) - sledi mu nemščina, jezik vsakdana, do prave pravcate slovenščine iz različnih razlogov pa ni dobila nobenega odnosa, saj se v Sloveniji počuti bolj tujo kot v Avstriji. Škoda. Zanjo in za nas, da nas vidi tako oddaljene, nepristopne in... drugačne, anti ne kot kakšne marsovce ali lunatike? Jaz običajno
spotim sedem srajc, preden dopovem svojim italijanskim znancem, da z Avstrijci na splošno in s Tirolci posebej, ki so njim najbolj znani, nismo v bližnji žlahti. Pa saj ste enaki, se pridušajo, po manirah, oblačenju in mišljenju, lev jodlanju ste nekoliko manj spretni, prej smo vas razlikovali, ker so bile meje vmes, odkar jih ni več, ne vemo, kje se Avstrija neha in začne Slovenija.
Skratka, pri Maji Haderlap gre malo manj kot za klasični primer asimilacije, najprej tihcene in skoraj neslišne, nato samo tihe, ki pa prej ali slej - zlasti za pišoče in sk-ribomane - dokaj hitro postane tudi glasna in dejavna, in večkrat, prav tako iz najrazličnejših razlogov, skoraj nenaklonjena do sebi enakih, dokaj ali hudo kritična zlasti do svojcev in včasih ali celo prepogosto domala sovražna. Na dnu vsemu temu botruje največkrat vsaj kanček nadležnega občutka odpadništva in krivde, ki pa se ju da najlažje odgnati ali utišati z odlaganjem tesnobe in nelagodja na druge, običajno - pri nas na Slovenskem - na tako imenovane in že splošno znane... slo-venceljne, čeprav jim v vsakem domačem kraju pravijo drugače, ki so navadno opremljeni z ozko-glednimi pogledi in z že kronično izsušenimi kulturnimi ustanovami, brez koncepta, načrtov in denarja za zagotavljanje prostora slovenski literaturi, oni pravi, da se razumemo, ki si zasluži veliko začetnico in preveva prsi odpadnikov in podobne reči, ki neizbež-
no pripeljejo do zamere in posledično do zamenjave slabe izvirne identitete z ono bližnjo sposojeno, neprimerno boljšo in perspektivnejšo, saj že na pamet vemo, da je sosedova trava vedno bolj zelena od domače, tuje besede pa bolj zveneče in večpovedne od lastnega govora, ki je - po mnenju že preveč ljudi - revcen in v bistvu za nikamor, za nobeno pravo rabo. Je morda sporočilo članka pa težnja simpozija Eksofonija ustvarjanje književnosti v jeziku, ki ni tvoj - precizirajmo nemški! -, ki so ga v načrtu Ljubljana - svetovna prestolnica knjige pripravili ljubljanska Filozofska fakulteta (?), Goethejev inštitut (!) in Avstrijski kulturni forum (!), nekakšno vabilo: Slovenci, ki živite na tujem in predvsem v bivšem "zamejstvu" (kot smo nekoč rekali), to je v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem, nehajte pisariti in tečnariti po slovensko in prešaltajte na... jezik vsakdana, kot je bilo rečeno, to je na večinski jezik. Iz članka se zdi celo, da kdor se bo odločil za ta a-similizacijsko prevratni korak, ki bi ga lahko poimenovali iz gluhe loze v širni svet, lahko računa od slovenskega Ministrstva za kulturo pa od Agencije za knjigo, morda tudi od SAZU?, kakšno izjemno štipendijo z zagotovilom, da se bo evrom zelo kmalu pridružilo - seveda le za posebno prizadevne - še kakšno visoko priznanje za izredne jezikovne zasluge in tvorni doprinos k evropeizaciji.
Kar naenkrat se mi je potožilo, pa
brez zamere - še pomnite, tovariši? - po rajnkem Josipu Vidmarju, prav tako rajnih Janezu Menartu in Gradišniku, Janku Modru, Ivanu Mraku in še po marsikaterem, žal, pokojniku in po še živečih, a podobno... okostenelih Slovencih, ki niso in ne pridigujejo, alie-nirano, eksofonijo, marveč se po starem zavzemajo, navijajo in se navdušujejo za domače zgode in nezgode v slovenski Šprahi in pisavi. Ker smo Slovenci že večinsko bolj ali manj večjezični, je samo razveseljivo, če svoje literarne umotvore, polizdelke in artefakte znamo tudi več kot spodobno in že virtuozno prevesti v kak tuj jezik, da ne obtičijo le doma, marveč si utrejo pot tudi onstran domačih in tujih plank v široki svet. A pri tem ne gre za tajenje sebe in rezanje svojega jezika v prid drugega, za samoodrekanje in prestope, marveč za širitev obzorja, prej v korist materinščine kot v njeno škodo ali ukinitev. Saj tudi italijanski poeti, oni mlajši, ki radi krmarijo po internetu in komunicirajo preko elektronske pošte, ker me že nekaj let stalno berejo v neki rimski online reviji, mi večkrat s pohvalami in prošnjami, kje bi lahko kupili kakšno zbirko tega ali onega našega pesnika, pošiljajo tudi svoje pesmi v recenzijo (!), včasih jim dodajo pobožno željo, da jim kaj prevedem, ker bi tudi oni radi prestopili italijanske pregrade in barikade in vsaj za hipec s kakšno pesmijo vedrili pri nas na tujem, beri... v širnem svetu.
Jolka Milič
Pomembni obletnici v Laškem
30-letnica Ženskega pevskega zbora in sv. maše v Ronkah
V nedeljo, 7. novembra 2010, je v cerkvi sv. Nedelje v Ronkah med mesečno mašo v slovenščini za laško versko skupnost potekala krajša slovesnost. Verska skupnost iz Laškega je praznovala 30-letnico Ženskega pevskega zbora iz Ronk, ki že od začetka sodeluje pri mašnem obredu. Obeležili so tudi 30-letnico slovenske maše, ki povezuje Slovence iz osmih občin v Laškem (Tržič, Ronke, Foljan-Sredipolje, Zagraj, Špeter ob Soči, Turjak, Štarancan in Škocijan ob Soči). Zahvalili so se današnji dirigentki Mariji Antonič iz Jamelj, ki je po Olgi Lavrenčič leta 1995 prevzela vodenje zbora, gostitelju g. Renzu Boscarolu, ki je pri-
nesel pozdrav župnije, in g. Žarku Pogorelcu, ki zadnji dve leti prihaja z Mirenskega Gradu maševat v Laško. Slovenski verniki so se spomnili tudi prvega gostitelja in prijatelja, pokojnega msgr. Maria Virgu-lina, ki jim je pred tridesetimi leti dal na razpolago cerkev sv. Lovrenca. V teh letih je za to mašno daritev skrbelo več duhovnikov, predvsem msgr. O. Simčič, ki je prihajal prva
leta in v zadnjem desetletju; za njim sta v glavnem maševala pokojni msgr. Kazimir Humar in Ambrož Kodelja, župnik v Doberdobu.
V novembru 1.1980 so se začele vaje ženskega pevskega zbora pri dragoceni domači organistki Olgi Semo-lič-Lavrenčič. Pevke so prihajale iz različnih občin; tako je še danes. Takrat ni bilo še organizirano kulturno delovanje in niti ni še zaživela slovenska osnovna šola, zato se Slovenci v glavnem niso poznali med sabo. Izredno pomembna je bila zaradi tega prisotnost Marije Gergolet-Giacuzzo iz Tržiča. Z njo in Karlom Mučičem so se kovali prvi načrti za organizirano kulturno dejavnost v Laškem. Začeli so pri-
rejati božične koncerte, martinovanja, miklavževanja, Prešernove proslave, pomladno romanje, zvrščali so se obiski štandreškega dramskega odseka, filmski večeri in predavanja v župnišču v Romjanu, srečanja s Slovenci iz pobratene občine Metlika, praznovanja dneva žena v Ronkah, v Opatjem selu ali Novi Gorici in nastopi v cerkvi sv. Lovrenca. Slovenci so se zbirali pri
slovenski maši, ki je bila enkrat na leto v Marcelliani ali pa v cerkvi sv. Nikolaja, v kateri še sedaj darujejo vsakoletno slovensko mašo za rajne. Družili so se tudi ob pogrebih slovenskih domačinov.
Bogato delovanje prvega desetletja je nekoliko oslabelo z nastankom društva Jadro 1. 1987, ki je začelo skrbeti za različne dejavnosti v Laškem in je prevzelo organizacijo večjega dela prireditev. V sodelovanju z društvom Jadro so se nadaljevali božični koncerti, ki so jih izoblikovali zbori iz zamejstva in Slovenije, in drugi koncerti. V zadnjem desetletju so pogosti orgelski koncerti, ki jih izvaja Mirko Butkovič; najbolj odmeven je bil ču-
dovit orgelski koncert v cerkvi sv. Lovrenca s prof. Andrzejem Bialkom iz Krakovske Akademije za glasbo. Tudi spomladanske izlete in romanja so organizirali skupaj; ti so bili obenem priložnost, da zbor predstavi svoje dosežke. Zbor je 1. 1991 obiskal Ville venete in Abano, 1. 1992 vasice pod Gardskim jezerom, 1.1993 Chiampo blizu Vicen-ze, v 1.1994 Rezijo, 1.1995 je bil iz-
let po Gradeški laguni do Porto bu-so in obisk mednarodnega tekmovanja harmonikarjev v Postojni; 1. 1996 so obiskali Sv. Vid ob Tilmen-tu in Caorle, 1.1998 Slovence v Milanu, 1. 1999 Spiazzi in Gardsko jezero, 1. 2000 Brezje in Bled, 1. 2001 Trsat nad Reko, Novo Štifto v Sodražici 1. 2002, 2003 so bili v Kamniku..., 1.2005 v Polhovem Gradcu, 1. 2006 v Škocjanu ob Klopinskem jezeru (Koroška), 1. 2007 so se odpravili v Slovenske Konjice, 1. 2008 pa v Metliko. Zbor je 1.2005 sodeloval pri prireditvi goriške Škofijske Karitas za praznik narodnostnih skupnosti v Ronkah. Tu je v cerkvi sv. Lovrenca tudi zapel ob koncu nogometnega tekmovanja.
Zbor je leta 1998 moral izdelati statut, ker so nekatere sile na deželi ukinile skromne, toda dragocene državne prispevke za župnije, v katerih živijo Slovenci. Tako se je zbor, ki je nekaj finančnih sredstev za preživetje dosegel po zaslugi župnika Virgulina, leta 1997 moral sprijazniti z dejstvom, da so ti prispevki usahnili.
Sedaj nam je nov župnik Renzo Boscarol zagotovil pomoč, toda ostaja problem duhovnikov, ki jih je, kot vsi vemo, malo in so v glavnem starejši. Zaradi zdravja je odpovedal sodelovanje msgr. Oskar Simčič in sedaj prihaja začasno na pomoč predstojnik patrov z Mirenskega Gradu, p. Z. Pogorelec. Kljub vsem težavam ženski pevski zbor vztraja že trideset let in tudi sv. maša se daruje že trideset let, kljub pomanjkanju mladih duhovniških sil. Zbor še deluje, čeprav je v zadnjih letih za vedno odšla marsikatera dolgoletna pevka in se je število glasov skrčilo. Na praznični slovesnosti je pela Dekliška vokalna skupina Bodeča Neža pod vodstvom pevovodkinje Mateje Černič. Sledila sta prijetno druženje ob obloženih mizah in podelitev zahval članicam pevskega zbora in pe-vovodkinji.
KM
Kratke
Grajske stavbe v zahodni Sloveniji
Društvo Ars in Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko prirejata v četrtek, 11. novembra, ob 18. uri, v galeriji Ars, predstavitev knjige Igorja Sapača, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji, Območje Nove Gorice in Gorice. 0 knjigi se bosta pogovarjala avtor, dr. Igor Sapač, in zgodovinar mag. Jernej Vidmar. Dvaindvajseta knjiga zbirke Grajske stavbe v Sloveniji je namenjena predstavitvi grajske dediščine med Vipavsko in Soško dolino, na širšem območju današnje Nove Gorice. Tukajšnje grajske stavbe so v mnogih pogledih primerljive s tistimi v Vipavski dolini, po drugi strani pa jih je veliko bolj zaznamoval vpliv mesta Gorice, ki je bilo od 11. stoletja do sredine 20. stoletja močno upravno, gospodarsko, prometno, izobraževalno in kulturno središče Goriške.
Jana Peršolja, Barve življenja
V Kregarjevem atriju Zavoda sv. Stanislava je bilo v torek, 9. novembra 2010, ob prazniku sv. Stanislava, zavetniku Zavoda, odprtje razstave slikarskih del Jane Peršolja z naslovom Barve življenja. Na odprtju so sodelovali učenci tamkajšnje glasbene šole in dijaki Škofijske klasične gimnazije.
Zvečer je bil v dvorani slavnostni koncert učencev glasbene šole, ki so ga mladi glasbeniki pripravili v počastitev zavodskega praznika.
Slovensko dobrodelno društvo: prispevki za šolarje in dijake ter nagrade iz Sklada Mihaela Flajbana
Upravni odbor Slovenskega dobrodelnega društva iz Trsta seje na seji 21. oktobra spomnil dolgoletne odbornice SDD Majde Srebotnjak Ostan, kije preminila 5. oktobra. 0 njeni življenjski poti ter o njenem zavzetem delu v Slovenskem dobrodelnem društvu sta spregovorila podpredsednica Vera Čok Vesel na pogrebnem obredu v Trstu 11. oktobra in predsednik Ivo Jevnikar ob pokopu 23. oktobra v Bovcu.
Na seji je odbor nato obravnaval pomembno pobudo društva AMA v korist mladih in pa snujočih se družin, pri čemer bo sodelovalo tudi Slovensko dobrodelno društvo.
Nato je razpravljal o svoji letošnji akciji za prispevke šolarjem in dijakom slovenskih osnovnih ter srednjih šol na Tržaškem, Goriškem in v Špetru. V ta namen bo Slovensko dobrodelno društvo letos lahko porazdelilo okoli 11.000 evrov, vendar potrebe v zadnjem obdobju vidno naraščajo. Šolam so bile že izročene okrožnice o tej obliki pomoči in obrazci za prošnje, ki jih je treba vložiti do 15. novembra.
Od bor SDD je tudi oblikoval 24. razpis za nagrade za univerzitetne študentke in študente slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine v spomin na javnega delavca in mecena Mihaela Flajbana. Maturantki ali maturantu, ki seje letos vpisal v prvi letnik univerze in bo izbran na podlagi zahtevane dokumentacije, bo društvo podelilo nagrado v višini 1.500 evrov, ki se bo obnavljala vsa leta študija, če bo dobitnik redno študiral. Poleg glavne nagrade bo društvo v mejah svojih možnosti podelilo enkratno nagrado tudi drugim prosilcem vseh letnikov, pri čemer bo upoštevalo njihove zasluge in potrebe.
Urška Lunder s knjigo Odprto srce podira tabuje o umiranju in smrti
Odprto srce - izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti je naslov nove knjige Urške Lunder, ki je svojo poklicno pot posvetila paliativni oskrbi. V knjigi je skozi življenjske zgodbe in izkušnje razkrila najbolj intimna doživetja ob koncu življenjskih poti. Knjiga je v zbirki Kultura izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Nova veja medicine, paliativna oskrba obravnava probleme ob napredovani bolezni, ko zdravljenje ni več mogoče ter se bolni s svojimi bližnjimi srečuje s celo vrsto težav in eksistencialnih vprašanj. Paliativna oskrba bolnikom preprečuje in lajša bolečine, skrbi za njihove duševne in duhovne potrebe tertudi potrebe njihovih svojcev, je na predstavitvi knjige povedala avtorica Urška Lunder.
Poslavljanje ob smrti sega v najbolj globoke razsežnosti. Avtorica se tako v svoji knjigi dotakne izkušnje navzočnosti ob umirajočih, ob tem pa deli spoznanja, izkušnje in modrosti za bolj polno življenje posameznika.
Na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu so spregovorile tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik in prostovoljka društva Hospic Manca Košir. Čebašek Travnikova je dejala, da je bila paliativna oskrba, ko je delovala v zdravstvu, dolgo časa tudi njena želja, sedaj pa se s pravicami umirajočih in njihovih bližnjih ukvarja kot varuhinja.
Lunderjevaje prvi del svoje kariere posvetila transfuzijski medicini in sodelovala pri začetkih transplantacije kostnega mozga v Sloveniji, nato pa jo je dogajanje ob očetovem umiranju navdihnilo za preobrat na njeni poklicni poti. Začela seje posvečati paliativni oskrbi in na tem pred desetimi leti še nesprejetem in neuveljavljenem področju v slovenskem zdravstvu zaorala ledino. Urška Lunder sedaj deluje na področju paliativne oskrbe in sodeluje z drugimi tujimi strokovnjaki. Poleg svojega rednega dela v Bolnišnici Golnik izobražuje tudi zdravstveno osebje. Poleg tega pa je bila tudi strokovni vodja pilotnega projekta na ministrstvu za zdravje na področju paliativne oskrbe v treh regijah, ki je pomenil premik v širjenju znanj in rešitev za boljšo obravnavo bolnikov ob koncu življenja.
N. Klanjšček in A. Schettino
pa slišano zapiše. V njegovem skladateljskem jeziku zasledimo od preprostega, ljudsko zvenečega stavka pa vse do dodekafonije, serialnega komponiranja in drugih poskusov, ki so se pojavili v 20. stoletju. Jericijo najbrž ni najbolj genialen skladatelj, je sklenil Florjane. In vendar je iz tedaj zakotnih Avč v velikih stiskah
v glasbi našel ključ in pot, da je postal velik svetovljan, se človeško in duhovno dvignil na visoko raven. V tem je bil velik.
Stanku Jericiju je Društvo slovenskih izobražencev posvetilo v tem tednu prav poseben ponedeljkov večer, o katerem bomo podrobneje poročali prihodnjič. / DD
Čestitke Sveta slovenskih organizacij
Spoštovana predsednica ZCPZ prof. Lojzka Bratuž!
V imenu Sveta slovenskih organizacij za Goriško Vam čestitam za tako lep in uspešen večer, posvečen Stanku Jericiju. Zadovoljni smo bili s prireditvijo, ne samo zato, ker nam je jasno orisala osebnost človeka, kije skrbel za slovensko bogoslužje in se z vsem srcem predajal glasbi, pač pa tudi zato, ker je bila organizacija večera odlična in tekoča. Mislim, da je takih večerov bolj malo in bojim se, da jih tudi v prihodnje ne bo veliko. S skupnimi močmi lahko marsikaj uresničimo, seveda pa je od nas odvisno, kaj si želimo in ali zmoremo to željo udejanjiti. S to prireditvijo ste dosegli svoj cilj in poplačan je bil Vaš in Albertov trud.
Z veseljem tako naprej!
Lep pozdrav
Presečnik sveta slovenskih organizacij za Gorico
Walter Bandelj
Razpis za Nagrado Nadja Maganja
Mladinski zbor nižje srednje šole Ivan Trinko
V vednost in opomin!
"Zaprašen spomin"
Kadar koli sem se znašel v kakšnem arhivu, sem se počutil kot miš v mišnici. Ta občutek me je navdajal tudi v juliju, ko me je znanec pobaral: "Si še vedno radoveden, kot si bil? " "To ni najlepša čednost, je pa vsekakor moja hiba! Kaj hočeš, tako je! " sem mu odgovoril. "Prav, pojdi z menoj in boš nekaj zanimivega videl! " Obstal sem, ko sem zagledal originalni Hitlerjev podpis s pripisom. Nisem oboževalec diktatorjev, a me je streslo in ker je bila napisana vsebina zanimiva, vam jo predstavim:
Brez kopije strogo rezervirano samo za Furerja
14.	avgust 1943.
1.	poročilo zasedanja Predlog VI, (Po Bauerju). Po sprejemu nekaterih sprememb, v potrditev Fiirerju.
Po končni zmagi se ukinejo takoj in brezpogojno vse vrste verstev (veroizpovedi) ter se za novega Mesijo proglasi ADOLF HITLER. Ne samo v velikem nemškem kraljestvu, temveč tudi v osvobojenih, zasedenih, anektiranih deželah, protektoratih, vladavinah itd.
Začasno so od tega izključeni zaradi politične presoje mohame-danci, budisti in šintoisti. Fiirer je nekako središče med odrešenikom in osvoboditeljem, vsekakor božji poslanec, ki mu pripa-
dajo božje časti. Cerkve, kapele, templji, ki pripadajo skupaj z drugimi prostori češčenja najrazličnejšim veram, se morajo spremeniti v svetišča Adolfa Hitlerja. Enako se morajo Teološke fakultete, univerze spremeniti k novemu verovanju. Posebno skrb naj posvečajo izobrazbi misijonarjev ter potujočim pridigarjem, ne samo v Veliki Nemčiji, temveč naj ustvarijo verske skupnosti za oznanjevanje, da bi se širili centri te organizacije še drugje po svetu. (S tem bo manj težav zaradi prenehanja monogamije, saj se v novi nauk vnese zapoved prilagajanja.)
Za zgled lahko služi podoba viteza Grala Lohengrima, ki je postal v keltsko-germanski fantaziji in uživa tradicionalni sloves. (Podobno kot je saga že dolgo simbolična v Viljemu Tellu v Švici.)
S pomočjo primerne propagande naj bi zakrili bolj kot doslej izvo-
re Furerja, prav tako kot bi njegov odhod nekoč bil brez sledov objet v popolno temo. (Kot da se je vrnil v Gralov grad.)
(Sledi lastnoročni pripis Adolfa Hitlerja z njegovim podpisom!) Nekateri boste rekli, da pogrevam staro šaro. Drugi bodo modrovali, koga to zanima, tretji mogoče pripomnili, le kaj to piše... Vsakdo si bo lahko mislil svoje in po svoje. Je pa na tem zaprašenem lističu, ki je ležal na dnu nekega predala kar nekaj časa, le neka resnica. Ko človek uvidi, da bo zmagovalec, se ga polasti kult božanstva! - Ta kult božanstva pa ni bil prisoten samo pri zgodovinskih diktatorjih, ampak delček tega se skriva v napuhu vseh tistih, ki tako ali drugače stojijo ali zavzemajo prve vrste, pa ne glede kje, kdaj in kako! - Na koncu pa pride pri marsikom to, kar je prišlo s slavnim Hitlerjem, ne glede v kakšni obliki...
Ambrož Kodelja
vseh žanrov, od simfoničnih skladb, oratorijev, maš, instrumentalnih in komornih skladb vse do zborovske literature v omenjenih različnih jezikih ter celo angleščini. Opus je priča trdega dela in iskrenega umetniškega iskanja, vezanega na tradicijo in odprtega v sodoben izraz. Njegov celotni opus v digitalni obliki in nekaj tehtnejših stvaritev v knjižni obliki predstavljajo prvi korak k spoznavanju in razširjanju dela tega zanimivega skladatelja, ki je - kot Emil Komel - iskal povezave med različnimi dušenimi in jezikovnimi prvinami našega mesta. Upati je, da bo glasba Stanka Jericija našla svoje pomembno mesto v koncertnih sporedih z večjim številom praizvedb. Njegovo delo si to zasluži. Florjane je osvetlil vsebino dveh medijev. V zgoščenki je nad tri tisoč strani, v njej so zbrani rokopisi; v zborniku je objavljenih 48 skladb. Cilj projekta je bil edinole ta, da bi bila Jericijeva dela dosegljiva vsem, ki jih želijo izvajati. Florjane je povedal, da je spoznal Jericija kot človeka, ki je bil za svojo skromnostjo zelo iskriv, radoveden, miren. Zelo rad je poslušal; to je za skladatelja ena najlepših potez: da zna najprej prisluhniti, potem
V spomin na gospo Nadjo Maganjo Jevnikar (Trst, 9. septembra 1951 - Repentabor, 8. februarja 2006) in v želji, da bi vzpodbudili smisel za vrednote, ki so odlikovale njeno življenje, so Skupnost Sv. Egidija Furlanije Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev,
Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina ustanovili Nagrado Nadja Maganja, ki jo podeljuje poseben odbor.
Prva Nagrada Nadja Maganja je bila podeljena 22. februarja 2010 dr. Metki Klevišarjevi.
Odbor bo v skladu s pravilnikom nagrado spet podelil februarja 2011. Zato vabimo vse, ki bi radi posredovali predlog za nagrado, da svoje predloge javijo na elektronski naslov premionagradanm@libero. it ali pišejo na Skupnost Sv. Egidija (via Rismondo n. 6) do 5. decembra 2010.
PRAVILNIK NAGRADE NADJA MAGANJA
1. člen:
Odbor podeli vsako leto denarno nagrado. Njeno višino določa iz leta v leto glede na zbrana sredstva in glede na stroške, ki so povezani s podelitvijo nagrade.
2. člen:
Nagrada se podeli ženski ali skupini žensk, katerih življenje odlikujejo izkušnja vere ter ena ali več vrednot, ki so odlikovale življenje in delo Nadje Maganje - predvsem vera, molitev, ljubezen za raziskovanje na področjih zgodovine, znanosti, družbenih ved in kulture, nadalje pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje in zavzetosti, služba bližnjemu, ljubezen za ekumenski in medverski dialog, pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih
pravic.
3. člen:
Predloge za nagrado lahko kdorkoli (zasebnik, društvo, javna ustanova) posreduje članu Odbora ali pa neposredno na sedež Odbora.
4. člen:
Odbor pregleda prejete predloge za Nagrado in z dvotretjinsko večino izbere možno nagrajenko ali nagrajenke. Svoj sklep najprej sporoči možni nagrajenki ali nagrajenkam. Po pristanku na sprejetje nagrade Odbor podeli nagrado, ki se praviloma izroča vsako leto v mesecu februarju, ko se spominjamo smrti Nadje Maganje in obhajamo Dan slovenske kulture. Proti sklepom Odbora v zvezi s podelitvijo nagrade ni možna pritožba.
5. člen:
Podelitev nagrade poteka na javni slovesnosti, o kateri se javnost obvesti preko sredstev javnega obveščanja.
Zbornik in zgoščenka z glasbenim opusom Stanka Jericija
Dragocen zaklad končno dosegljiv vsem
Okrog sedemsto del, ki jih je goriški duhovnik, glasbenik in pedagog g. Stanko Jericijo napisal med letoma 1976 in 2005, so dragocen glasbeni zaklad, na katerega je lahko ponosna vsa Goriška. Na pobudo Združenja cerkvenih pevskih zborov - Gorica so ves dosegljivi opus zbrali, popisali, digitalizirali in zapisali na zgoščenko, tako da je zdaj na razpolago vsem, ki cenijo njegovo delo, še zlasti pa glasbenikom in zborovskim sestavom.
Projekt, pri katerem so sodelovali še Zveza cerkvenih pevskih zborov - Trst, Kulturni center Lojze Bratuž, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel in Slovenska prosveta, so skupno z zgoščenko in zbornikom, ki vsebuje izbor skladb, predstavili v Kulturnem centru Lojze Bratuž v petek, 5. novembra. Poleg nadškofa Dina De Antonija in Silvestra Gaberščka z Ministrstva za kulturo RS je bilo navzočih več predstavnikov našega kulturnega življenja. Zaradi odsotnosti na prazničnem slavju so se opravičili in hkrati čestitali pobudnikom go-riška prefektinja dr. Maria Augusta Marrosu, predsednik goriškega pokrajinskega sveta Gen-naro Falanga, ministrica za kulturo RS Majda Širca, podpredsednik Državnega zbora dr. France Cukjati, poslanec v državnem zboru RS Mirko Brulc, novi župan Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon, evropska poslanka dr. Romana Jordan Cizelj in načelnik Upravne enote Tolmin g.
Zdravko Likar.
G. Jericijo (1928-2007) je zapustil izjemno obsežen in raznolik opus.
Skladal ni samo v slovenščini, temveč tudi v italijanščini, latinščini, fur-lanščini in nemščini, torej v vseh jezikih tu živečih naro-
dov. Zavedal se je, da sta medsebojno razumevanje in mirno sožitje predpogoj skupnega napredka. Petje je sredstvo, s katerim lahko pripadniki ene kulture spoznavajo kulturo drugih. V duhu tega dognanja sta večer povezovala Jasmin Kovic in Simon Peter Leban v štirih jezikih, ki so zgodovinsko prisotni na Goriškem. Glavno vlogo pa je imela Jericijeva glasba: smotrno izbrane zborovske skladbe so zapeli Otroški zbor Emil Komel pod vodstvom Damijane Čevdek Jug in ob klavirski spremljavi Carla Corazze, Mladinski zbor nižje srednje šole Ivan Trinko pod vodstvom Stefana loba (veliko let in zelo uspešno ga je v preteklosti vodil g. Jericijo sam) in Mešani pevski zbor Lojze Bratuž pod taktirko Bogdana Kralja (slika na 1. strani), ki ga je skladatelj vodil več kot 30 let; štiri samospeve je zapela so-
morskem. Zelo bogato je njegovo glasbeno in sploh kulturno delo. Za izdajo zbornika se je zahvalila urednikoma prof. Ivanu Florjancu z Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani in dr.
Davidu
Bandlju s Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, "odličnima poznavalcema Jeri-cijevega dela", ki sta gradivo zbrala, izbrala, proučila in pripravila za objavo. Bandelj je povedal, da se mu je Jericijo vedno zdel vreden posebne pozornosti, in vendar te pozornosti med življenjem ni imel, "pravzaprav je ni niti
pranistka Alessandra Schettino, ki jo je na klavir spremljala Neva Klanjšček. "Profesorja Jericija smo vsi zelo spoštovali in nam v vseh teh letih, odkar ga ni več, zelo
manjka", je občuteno povedala predsednica ZCPZ Gorica prof. Lojzka Bratuž. Odločilno je zaznamoval kulturno življenje na Pri-
iskal". Rodil se je v Avčah, študiral v Gorici, nato v Vidmu, opravljal duhovniško službo v Romansu in Škocjanu ob Soči ter nato pristal v Gorici, kjer je preživel večino svojega življenja. Glasbo je začel študirati pri Fileju šele v 60. letih, v tržaškem konservatoriju je 1. 1968 sklenil študij klavirja, v beneškem pa deset let kasneje študij zborovske kompozicije in dirigiranja. Uspešno je vodil več goriških zborov, večino svojega časa pa je posvečal skladanju. Velik del njegovih skladb "je ostal tako rekoč v predalu”. Ko je Bandelj brskal v glasbenikovem arhivu in še kje drugje notni material, sta ga presunila število in kakovost najdenih del
NOVI
Kratki
Tržaška pokrajina / Minister Žekš gost pri predsednici Bassi Poropat
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš se je v ponedeljek, 8. oktobra, mudil v Trstu, kjer je v spremstvu konzulke Generalnega konzulata v Trstu Bojane Cipot bil gost predsednice Tržaške pokrajine Marie Terese Bassa Poropat, podpredsednika VValterja Godine in predsednika pokrajinskega sveta Borisa Pangerca terzgoniškega župana Mirka Sardoča. Vsebina pogovora je zadevala odprtje formalnega postopka, ki bo slovenskemu umetniku Bogdanu Gromu omogočilo donacijo nekaterih njegovih del tržaški pokrajini in slovenski vladi. Minister Žekš in predsednica Bassa Poropat sta dogovor označila za pomembnem mejnik v obojestranskih odnosih, ki so še toliko bolj pomembni, ker temeljijo na kulturnem dialogu. Predsednica in minister sta obenem poudarila globoko umetniško razsežnost slovenskega slikarja, ki sicer že več desetletij živi in deluje v ZDA.
Nova knjiga in upodobitev p. Corteseja
Pri založbi Edizioni Messaggero Padova je oktobra izšla priročna knjižica s preprostim naslovom Padre Placido Cortese in podnaslovom La sua vita, dono del silenzio (Pater Placido Cortese. Njegovo življenje kot dar molka). Napisala jo je mlajša časnikarka Cristina Sartori iz Padove, ki vodi tiskovni urad založbe in revije Messaggero di sant'Antonio ter radijsko oddajo Incontri del Messaggero di santAntonio.
Sartorijevo je prevzel lik “mučenca zaradi ljubezni’’ minorita p. Placida Corteseja (1907-44), za katerega je v teku beatifikacijski postopek. Knjižica na 136 straneh je namenjena predvsem mladim, izšla pa je v zbirki I Testimoni (Pričevalci). Po uvodih, ki sta jih napisala provincial padovanske province minoritov p. Gianni Cappelletto in avtorica, je snov razdeljena na tri dele.
V prvem avtorica v 16 poglavjih predstavlja življenje in delo p. Corteseja. Ob upoštevanju že objavljenih del, zlasti biografije p. Apollonia Tottolija, je intervjuvala že znane, a tudi nove pričevalce in v nekoliko literarno predelani obliki predstavila njihove spomine in občutke. Tako imata svoji poglavji tudi kardiologinja Majda Mazo-vec iz Ljubljane in ekonomist Ivo Gregorc iz Ženeve, ki pripovedujeta o patrovi pomoči slovenskim internirancem in drugim potrebnim, a tudi o njegovih zadnjih dneh v bunkerju gestapa v Trstu.
Drugi del kratko navaja vire za poglobitev obravnavane snovi. V tretjem sta slovarček zgodovinskih in cerkvenih pojmov, ki so mladim manj domači, in Cortesejev življenjepis v kratkih točkah. Dodanih je osem strani dokumentarnih fotografij.
Avtorico in njeno delo bomo lahko spoznali tudi v Trstu. Na obletnico domnevne smrti p. Placida Corteseja, v ponedeljek, 15. novembra, bo namreč v cerkvi sv. Frančiška v ul. Giulia ob 18.30 najprej maša, sledilo bo odkritje slike p. Corteseja v Kolbejevi kapelici. Nato bo na vrsti nekaj nagovorov, vključno z nastopom Cristine Sartori. / ij
Predstava 'Beseda da besedo' tudi v Štivanu
Koroški duhovnik, g. Janko Krištof, od otroških let nastopa kot gledališki igralec, to ljubezen zelo uspešno goji tudi danes, ko je župnik v Bilčovsu na Koroškem. Že v minulih letih je samostojno
uprizarjal velikane, kot sta npr. Primož Trubar in sv. Pavel, letos pa je za temo svojega ustvarjanja izbral bi. Antona Martina Slomška. S to predstavo je že v minulih mesecih uspešno nastopal na Koroškem in v Sloveniji, sedaj pa prihaja
tudi med nas. V nedeljo, 7. t. m., smo tako v župnijski cerkvi v Štivanu lahko prisluhnili temu zanimivemu gledališkemu dogodku v organizaciji župnije sv. Janeza Krstnika izštivana, Devina in Medje vasi ter MoPz Fantje izpod Grmade. Gre za predstavitev Slomškovih besedil in nagovorov, ki jih je Krištof strnil pod skupnim naslovom “Beseda da besedo”, kije posvečena letošnjemu letu duhovništva. Sama predstava je vsebinsko razdeljena na tri sklope. Pomen Slomškovega svetniškega delovanja uvede govor, ki ga je imel dr. Franc Sušnik v Mariboru ob 135-letnici rojstva velikega Slomška.
V tistem zgodovinskem času je Sušnikov govor, ki ga Krištof z učinkovito govorniško nadarjenostjo predstavi, se izriše Slomšek ne le kot zaslužna osebnost na ravni slovenske prosvete, kulture in zaščite narodnih interesov, ampak predvsem kot človek, kije hotel polno živeti vrednote, v katere je verjel tudi na duhovnem področju. Drugi sklop je Krištof posvetil znameniti Slomškovi pridigi, ki jo je imel na binkoštni ponedeljek leta 1838 v Možberku nad Celovcem, kjer je služboval znani jezikoslovec Urban Jarnik. Gre za pridigo o moralni dolžnosti staršev, da svojim otrokom posredujejo slovenski materni jezik. Zadnji sklop pa je v Krištofovi interpretaciji predstavil Slomška škofa, ki vodi duhovne vaje za svoje duhovnike. Misli, ki jih je Slomšek v teh nagovorih izražal, pa so gotovo koristne tudi za vsakega laika. Med posameznimi deli in na koncu je vokalna skupina Mozaik z Brnce, ki deluje pod umetniškim vodstvom Dorice Kacianka, izvajala znane Slomškove pesmi, kot so Veselja dom, Hvali svet Odrešenika, V nebesih sem doma, Večernica in En hribček bom kupil, ki jih je skoraj vse priredil Janez Močnik. Med odlomki iz Slomškovih duhovnih vaj pa je organist Andrej Feinig izvajal kratke, moderne zasnovane preludije k cerkvenim pesmim češkega skladatelja Petra Ebna.
Janku Krištofu in režiserju Alexandru Tolmaierju je treba priznati, da sta znala z uprizoritvijo teh zgodovinskih besedil posredno poudariti velikega Slomškovega duha in istočasno tudi sodobnost teh izpovedi; v času, ko se v družbi podirajo “temelji reda”, je lahko tak gledališki način posredovanja določenih sporočil zelo smotrn in učinkovit.
Te misli je v uvodnem nagovoru nastopajočim in udeležencem večera podčrtal devinski župnik g. Giorgio Giannini.
Predstavo Beseda da besedo bo Janko Krištof s svojo skupino ponovil v nedeljo, 14. t. m., v cerkvi v Sovodnjah.
Luteranska cerkev
Nastopil je APZ Tone Tomšič
ZBOROVSKO PETJE
Nesmrtni Bach sodobne Nystedtove refleksije o motetu Komm, siisser Tod je z dialogom med barokom in današnjim časom odprl 24. izvedbo mednarodnega festivala sodobne glasbe Trieste Prima. Prireditev skupine Chromas je stalnica, ki z vztrajnostjo kljubuje zmanjšanju finančnih sredstev, saj bo s prijateljskim sodelovanjem nekaterih priznanih interpretov lahko ponudila šest koncertov z zanimivimi programi, referenčnimi glasbeniki in skupinami sodobne scene. Po izrednem uvodu v Ljubljani na festivalu Uni-cum je bil prvi koncert v luteranski cerkvi v Trstu zborovski večer
z APZ Tone Tomšič iz Ljubljane. Dirigent Sebastjan Vrhovnik, ki je letos pričel drugo sezono kot vodja priznanega zborovskega sestava, je izbral dopadljiv program samih zborovskih "hitov”, ki so presegli meje sodobnega izražanja, saj je koncert obsegal tudi čisto, stilno prepričljivo izvedbo Gallusovega moteta in Bruckner-jev romantični biser Os Justi. Iskanje ubranega zvoka v ravnovesju kontrolirane sporočilnosti je vodilo slovenskega zbora, ki je navdušil publiko s prijetnim, lepo izvedenim večerom brez emoci-jskih vrhuncev. Homogenost zvoka je prišla do izraza v nabožnih skladbah Schnittkeja in Jenne-
felta, v efektnem legatissimu Bar-berjevega Agnus Dei (ki je zaslovel zaradi pogoste uporabe v filmskih glasbenih kulisah), v primerjavi med ekstatično sporočilnostjo skladbe Salve Regina v Poulencovi uglasbitvi in v Močnikovem raziskovanju zvočnega in ritmičnega potenciala besede. Kombinacija molitve, govorjene in pete besede ter šepeta je ustvarila sugestivne vtise v Mantyjarvijevi Ave Mariji. Posvetni del programa je ovrednotil delo slovenskih avtorjev mlajše generacije, najprej z ono-matopejskimi Vodometi Tadeje Vulc, nato z glasbeno in gestual-no igro Izštevanke Nane Forte.
Večer sta sklenili še dve priredbi ljudskih pesmi.
Umetniški vodja festivala Adriano Martinolli je v pozdravu slovenskim gostom pohvalil vrhunsko tradicijo zbora, ki se je razvijal pod vodstvom odličnih dirigentov, obenem je izrazil zadovoljstvo, da bo društvo lahko izpeljalo festivalski načrt in si bo tudi letos prizadeval za približanje sodobnega človeka umetnosti 21. stoletja. Glasba Rojaca, Kumarja, Pereza-Tedesca in drugih primorskih avtorjev z ansamblom MD7 iz Ljubljane je zazvenela na drugem koncertu niza, med najbolj pričakovanimi dogodki pa bosta nastop skupine Antidogma z enodejanko Henze-ja o kubanski revoluciji, na sporedu 19. novembra, in koncert priznane dunajske skupine Klangforum (29. novembra).
PAL
nHTTl Večer v spomin na Marka Bitežnika
Življenje je lepo!
nek je v prepolni galeriji podal Moški pevski zbor sv. Jerneja, umetnika pa je predstavila mag. Jasna Merku'. Marka je orisala kot glasbenika, pri katerem se glasba in likovni svet pomenljivo dopolnjujeta. Ustvarjal je po opazovanju, prevladujejo pa krajinski izseki, upodobitve dreves, kompozicije z rožami in morje. Bil je vsestransko nadarjen, presenečata pa oblikovna dovršenost in vsebina njegovih stvaritev. Na razstavi so predstavljene različne tehnike, ki jih je
darjen, da je ob glasbenem ustvarjanju (na Glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini je diplomiral iz violine, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa iz viole) tudi risal akte ter portrete velikega formata.
Jože Bitežnik se je v imenu pokojnikove družine zahvalil vsem, ki so počastili spomin na pred dvema mesecema umrlega Marka s koncertom in z njegovo prvo samostojno razstavo ter tako združili obe področji, na katerih je sam deloval.
Metka Šinigoj
ku.
Po koncertu se je občinstvo premaknilo v bližnjo Bambičevo galerijo, kjer je prisotne pozdravila Stanka Cuk. V uvodni misli se je spomnila Marka, kako ji je pokazal svoje stvaritve in sta se dogovorila za samostojno razstavo, ki pa sta jo pozneje preložila in je zato žal ni dočakal. Glasbeni utri-
umetnik uporabljal, in sicer akvareli, olja, pasteli in tempere. Marko je ljubil lepoto narave, kar je razvidno iz svetlobnih prehodov, v katerih je iskal izraznost barve in nanjo projeciral notranje razpoloženje. Za zdaj je razstavljen samo izbor slik. Jasna Merku' je namreč poudarila, da je bil Marko tako vsestransko na-
V soboto, 6. novembra, so v Bambičevi galeriji na Opčinah odprli spominsko razstavo likovnih del Marka Bitežnika Življenje je lepo, še prej pa smo v cerkvi sv. Jerneja Apostola prisluhnili čudovitemu koncertu oziroma uverturi v razstavo. Openski župnik Franc Po-hajač je prisotne nagovoril s toplimi besedami o Marku, ki je glasbeno izobrazbo dopolnjeval z vzporednim odkrivanjem likovne ustvarjalnosti, nato pa prepustil besedo glasbenikom. Vasilij Meljnikov, Igor Mitrovič in Alexandra Verbitskaja so z ubranim igranjem violine, violončela in harfe počastili spomin na nedavno umrlega glasbenika in umetnika. Uglašeni trio je števil-
nemu občinstvu v prenatrpani openski cerkvi zaigral Tartinija, Bacha, Gliera, Handla - Halvor-sena, Čajkovskega in Šnittkeja.
Po bučnih aplavzih sodeč, so glasbeniki z melodičnim igranjem zadovoljili še tako zahtevne okuse številnih poslušalcev in se z glasbo približali pokojni-
FINŽGARJEV DOM
________|	Koroški kulturni dnevi na Primorskem
Gulaš, prava moška jed
vsakega gulaša. Tolmaier je tačas že nanizal vrsto tragikomičnih zgodb, ki so stopnjevale sproščenost gledalcev, kljub temu da jih je avtorica besedila in režiserka monodrame, Alenka Hain, črpala
iz črne kronike dnevnega časopisja. Kuhar se je tako v vrtoglavem monologu poglobil v usodo moškega, kateremu je žena zaradi zakonskih problemov (beri varanja)
z nabrušenim nožem vekomaj odtujila moškost. Še slabše se je pisalo nekemu drugemu, ki ga je žena najprej zavarovala za 20 tisoč funtov, nato pa mu v kolač zapekla tarantelo; ker kolača ni ho-
tel jesti, ker se mu je zdel odvraten, ga je skušala zastrupiti, usmrtiti z električnim tokom, ga povoziti z avtom, mu zavdati z anfeta-mini v pivu, mu spečemu v žile
vbrizgati zrak. Toda vse te bolj ali manj eksotične metode so spodletele... in nazadnje je obupana žena svojega soproga treščila po glavi z nekajkilogramsko utežjo, kar se je končno obneslo...
Hudi časi se torej pišejo moškim, ki imajo v kuhanju edino možnost preživetja. "Kuhanje je življenjska naložba", ki moškega pomirja in ga končno osamosvoji nevarne ženske prisotnosti. Ob nepričakovanem sklepu predstave pa se je moral vsak pripadnik moškega spola v dvorani poglobiti vase in se vprašati, ali ni edini način preživetja ravno v iskrenem dialogu in hrabrem negovanju svoje zakonske zveze. Najbrž so se moški teh misli kaj kmalu otresli, ko so po predstavi 'poglobili' žlico v pošteno porcijo pravega gulaša, ki ga je skuhal prav posebni kuhar, nekdanji predsednik Kulturne zveze na Koroškem Janko Zerzer.
Ko je občinstvo stopilo v dvorano Finžgarje-vega doma na Opčinah v četrtek, 28. oktobra, da bi v sklopu Koroških kulturnih dnevov na Primorskem prisostvovalo gledališki enodejanki Gulya's (Golaš), je takoj opazilo, da bo potek predstave stekel po dokaj neobičajnih kanonih. V dvorani so bili namreč sedeži razvrščeni ob mizah, ki so prostor preoblikovale v pravo gostinsko okolje: v prednjem delu pa je stal kuhinjski pult z velikim loncem na električnem štedilniku..., v katerem je diplomirani igralec Aleksander Tolmaier ob začetku predstave začel kuhati "pravo moško jed - gulaš".
Tolmaier pri oblikovanju predstave ni bil sam: ob sebi je imel celo vrsto pomočnikov - gledalcev, sicer moškega spola, ki so mu s plavalskimi očali (da bi se jim oči ne solzile) pomagali z rezanjem čebule, temeljno sestavino
NOVI	rT-.	v v
GLAS
OPČINE
Društvo Finžgarjev dom, Slovenska duhovska zveza in DSI
Obvestila
Slovesnost za primorske padalce.
V Škrbini pri Komnu bo v četrtek, 11. novembra, žalna slovesnost za padle in pobite primorske padalce. Ob 10. uri bo v cerkvi sv. Antona maša zadušnica. Ob 11. uri pa bo pred Fakinovo domačijo, od koder je bil doma povojni izginuli padalec Miloš Adamič, spominska slovesnost. To bo že 13. komemoracija v Škrbini. Prirejata jo Vaška skupnost Škrbina in Občina Komen.
Po slovenskih pravljičnih poteh - ŠC Melanie Klein prireja brezplačna srečanja za otroke od 5. do 8. leta. Pravljičarka Martina Šole bo otrokom pripovedovala pravljice iz slovenske in svetovne knjižne zakladnice, sodelavke ŠC Melanie Klein pa bodo po pravljici poskrbele za jezikovne in ustvarjalne delavnice. Srečanji bosta 13. in 27. novembra od 15.00 do 16.30 v društvenih prostorih, v ul. Cicerone 8. www. melanieklein. org, info@melanieklein. org, tel. 328 4559414.
Slovensko kulturno drušvo Barkov-Ije, ul. Bonafata 6, s pokroviteljstvom Zveze slovenskih kulturnih društev in Slovenske prosvete vabi v nedeljo, 21. novebra 2010, ob 17. uri, na koncert Ženske vokalne skupine “Cappella Civica” iz Trsta. Vodi Marco Sofianopulo, na klavir spremlja
Corrado Gulin.
Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič zbira vloge za štipendije in podpore za akademsko leto 2010/2011 do 26.11.2010. Razpisni pogoji so na spletni strani www. skladtoncic. org.
Združenje staršev srednje šole Sv. Ciril in Metod organizira silvestrsko družinsko zimovanje Snežinka od 31. decembra 2010 do 2. januarja 2011 v počitniškem domu Vila v Kranjski Gori. Cena za polni penzion znaša približno 70 evrov za otroke, 100 evrov za odrasle. Vabljene so družine iz vseh šol. Dodatne informacije in prijave zbira do 8.12.2010 na 040 567751 ali 3202717508 Tanja, ali na e-mail: zscirilmetod@gmail. com Tečaj poslovne slovenščine: Ad for-mandum prireja v Trstu tečaj slovenščine na ravni C2. Tečaj traja 48 ur. Šolnina znaša 48,00 evrov. Povzetek vsebin: uporaba slovenskega jezika v različnih kontekstih; pisanje najrazličnejših sporočil v slovenskem jeziku (npr. članki, brošure, tiskovna sporočila); slovenska slovnica in pravopis; vpliv drugih jezikov na slovenščino (prevzete besede in besedne zveze, “pidgin” jezik); socialne zvrsti jezika (kdaj in kako uporabljamo knjižni jezik, kdaj pogovorni jezik oz. narečje); e-komunikacija. Lokacija: ul. Ginnastica 72 (Trst). Informacije: ts@adformandum. eu ali tel. 040 566 360.
ŽUPNIJA SV. KRIZ in ZCPZ
vabita na
VEČER PETJA, GLASBE IN PISANE BESEDE
Pevski in glasbeni del bodo oblikovali sopranistka Dana Furlani in basist Aldo Žerjal ter gojenci Glasbene matice šole Marij Kogoj,
Ivana Milič - flavta, Jan Zobec - fagot in Matjaž Zobec - orgle.
Pisatelj Igor Gherdol bo predstavil knjigi Lunin mrk in Janez Pavel II. in Trst.
sobota, 13. novembra, ob 18. uri župnijska cerkev v Sv. Križu
HUBI Liceja Slomšek in Oberdan
Tako blizu, tako daleč
EUBEElKD Igo Gruden
Pevski večer Petje v jeseni
Nabrežinsko kulturno društvo Igo Gruden je prejšnjo soboto še enkrat pripravilo odličen pevski program. Polna dvorana je s pozornostjo, ob spoštljivi tišini, prisluhnila nastopu domačega dekliškega zbora Kraški slavček in čezmejnega dekliškega zbora Krasje. Najprej so nastopile domačinke, ki jih vodi Mirko Ferlan, večkrat nagrajen mlad pevovodja, ki se je že uveljavil na obeh straneh meje, saj vodi več zborov in žanje uspeh za uspehom. Zapele so dve klasični skladbi glasbenika De
Victoria Due Seraphin, Schubertov Psalm 33 in estonsko Tormisovo Ringmangulaul. Sledile so Lauridsenova Diri on na Rilkejevo besedilo, Simonitijev Čriček na vrtu domačinke Dore Gruden ter končno Čopijevo rezijansko Da lipa ma! Ke bej na je? Mladi pevovodja, ki vodi zbor od leta 2006, se je predstavil s zahtevnim programom, ki so ga dekleta odlično izpeljale, publika pa je vsako skladbo posebej nagradila z bučnim ploskanjem. Vsi smo lahko ponosni, da nabrežinsko društvo uspešno nadaljuje
zborovsko petje in dosega rezultate, ki so v ponos vsej skupnosti. Tu gre zahvala odličnim pevovodjem in neutrudnemu društvenemu odboru, ki občinstvo zalaga s kvalitetnimi nastopi in gostovanji, ki jih številna publika pravilno nagrajuje.
Sledil je nastop dekliškega zbora Krasje, ki združuje mlada dekleta z Vzhodnega Krasa, tudi onkraj meje. Vodi ga Matjaž Šček, ki ga ni treba posebej predstavljati, saj je dosegel nič koliko priznanj z različnimi zbori. Naj spomnim, da je v zgodnjih osemdesetih letih, ko so nabrežinski pev-ci/ke preživljali veliko krizo, še kot mlad fant prevzel vodstvo moškega in ženskega zbora in s svojim vodenjem in navdušenjem je z dekliškim zborom dosegel zavidljive uspehe celo v Sloveniji. Njegovo bi-
vanje v naši sredi je zapustilo neizbrisen hvaležen spomin! Zbor se je predstavil s tremi klasičnimi skladbami sakralne vsebine, in sicer Gallusovo Pueri Herbreorum, Fauerjevi Kyrie in Ave verum ter Messo-rijevo Puer natus. Sledila je Kumarjeva skladba Tiče, ki spominja na prerekanje istrskih branjevk na tržnici in je med publiko požela veliko veselega odobravanja, zbor nas je nato presenetil z Vulcovo originalno priredbo Jaz bi rad cigajnar bil in za konec pa je zapel še Puciharjev Zimzelen venček za mlade po srcu, ki je veselo končal ta res lepi večer. Oba zbora se pripravljata na nove obveznosti letošnje sezone in zato jima želimo, da po uspešni poti nadaljujeta sebi v zadoščenje in nam vsem v ponos.
n. k.
Pobudo za projekt Antologija tržaških avtorjev 20. stoletja z naslovom Tako blizu, tako daleč - Gosi' vidni, cosi' lon-tani (založba Antony) je dala tržaška pokrajina ob vstopu Republike Slovenije v schengensko območje leta 2007. Izvedba načrta, ki ga je javna ustanova poverila dijakom slovenskega družboslovnega liceja Antona Martina Slomška in italijanskega znanstvenega liceja Guglielmo Oberdan, izhaja iz ugotovitve in prepričanja, da medsebojno spoznavanje in sodelovanje odpirata nove možnosti za skupno rast in vsestransko obogatitev mladih obeh narodnosti, ki živijo na tem področju. Kulturno dediščino vsakega naroda je namreč mogoče oplemenititi le s spoznavanjem njenih kulturnih vsebin in njene zgodovine. Temelj načrta je tako slonel na literarnem izročilu dveh tržaških duš, ki sta živeli druga ob drugi po vzporednih tirnicah, ki sta se žal križali le nekajkrat proti koncu 20 stoletja: med snovanjem projekta so tako dijaki pobližje spoznali kulturno raznolikost Trsta, obenem pa so tudi odkrili, da ima literarno ustvarjanje pri ohranjanju lastne identitete velik pomen. S samostojno izbiro pesmi in proznih odlomkov so obenem dijaki imeli možnost, da izrazijo vsebine, ki so jim bližje.
Publikacijo so predstavili v petek, 29. oktobra, v nabito polni veliki dvorani Kulturnega doma. Množico dijakov obeh šol je uvodoma pozdravilo petje Dekliškega zbora liceja Slomšek pod vodstvom prof. Nade Sancin in klavirski spremljavi Petre Grassi. Pred mikrofonom so se nato zvrstili
pokrajinska odbornica za kulturo Adele Pino, ki je poudarila, da je tak načrt še toliko bolj pomemben, ker je nastal ravno v Trstu. Smoter tega dejanja, "v katerega je tržaška pokrajina močno verjela", sega globlje kot v golo brisanje kulturnih mej v glavah, saj je treba odslej storiti korak naprej, korak v ovrednotenje skupnega bogastva našega prostora. V to sta prepričani tudi prof. Tatjana Rojc in prof. Patrizia Vas-cotto, ki sta dijakom ponudila kritično razmišljanje ne le glede publikacije, ampak tudi v zvezi z dinamikami, ki so krojile medsebojno težavno spoznavanje. Ravnatelj liceja Oberdan Franco Codega je dejal, da se ta publikacija uvršča v splošni kulturni načrt, ki "ga danes od nas zahteva Evropska unija" in se nedvomno lahko udejanja v ovrednotenju krajevne kulturne dediščine. Codega je tudi povedal, da je končno napočil čas za pisanje skupne zgodovine, ki naj bi spoštljivo obravnavala spomin obeh tržaških narodnih komponent: tudi tega projekta, podobno kot antologijo tržaških avtorjev 20. stoletja, se morajo lotiti mladi. Na podobni valovni dolžini je bila ravnateljica liceja Slomšek Marina Castellani, ki je nato prepustila besedo nekdanji dijakinji šole Oberdan Beatrice Perco, ki je načrtu pobliže sledila. Percova je izrazila zadovoljstvo, da je publikacija končno zagledala luč, obžalovala pa je le dejstvo, da je načrt nastajal, ne da bi prišlo do dejanskega stika med dijaki obeh šol, kar je resnici na ljubo res protislovno. Morda je bil to le zadnji ločen korak na skupni poti...
IG
tiaram
šolanja na ljubljanski klasični gimnaziji. Spet se je izkazal kot odličnjak. Razvil se je v duhovno dozorelo osebo kljub hudim časom druge svetovne vojne. Bil je član dijaške Katoliške akcije, ki je vzgajala Bogu predane fante, in sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Med svojimi vrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja, katerega sta odlikovali trdna vera in stanovitna molitev. Ko se je med počitnicami hotel vrniti domov, ga je prijela partizanska straža. Ker je s sabo imel izkaznico Marijine kongregacije in Kempčanov molitvenik Hoja za Kristusom, so mu hitro sodili, ga hudo mučili in ga prvega januarja 1943 usmrtili.
Ob koncu predstavitve knjige so poslušalci postavili avtorici številna vprašanja, kar dokazuje veliko zanimanje za iskanje skrite oziroma zamolčane resnice o nasilni smrti slovenskega fanta, ki ga je papež 27. marca letos potrdil za mučenika.
MŠ
Prvi slovenski blaženi mučenec Lojze Grozde
Društvo Finžgarjev dom, Slovenska duhovska zveza in Društvo slovenskih izobražencev so v četrtek,
4. oktobra, imeli v gosteh Mi-lanko Dragar, avtorico knjige Zvest križanemu, ki nam osvetljuje življenje prvega slovenskega blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. V uvodnih pozdravih so Lučka Susič, škofov vikar Tone Bedenčič in Sergij Pahor poudarili izjemen pomen avtoričinega večletnega dela in truda. Milanka Dragar piše prozo in poezijo v slovenskem in srbskem jeziku. V knjigi Zvest križanemu je na petsto dvajsetih straneh obsegajoči biografiji zbrala zajetno dokumentacijo, zbirko fotografij, pričevanja Grozdetovih sorodnikov, sošolcev in znancev ter arhivske dokumente, ki celostno dopolnjujejo življenjepis drugega Slovenca, uradno razglašenega za blaženega. Z dokumenti in pričevanji želi dokazati, da je bil Grozde usmrčen brez dokazov o krivdi. Avtorica se je z raziskovanjem toliko približala slovenskemu mučencu, da pozna njegovo življenje in pesniško ustvarjanje do
potankosti. Iz njenega pripovedovanja je bilo čutiti globoko spoštovanje do mladega sloven-
revščini so poslali Lojzeta v ljudsko šolo na Studenec, kjer se je izkazal kot najboljši učenec. Od-
skega fanta, ki je doživel tragično usodo in daroval življenje za svojo domovino. Grozde se je rodil 27. maja leta 1923 v Gorenjih Vodalah. Njegova družina je bila materialno šibka, a duhovno zelo bogata. Starši so bili zelo pobožni in delavni. Kljub veliki
likovali so ga natančnost, skrbnost in občutek velikega prijateljstva do sošolcev. Teta Ivanka je skrbela zanj, ko so mu dobrotniki omogočili nadaljevanje
po ohranit-
ŠKEDENJ
| Dom Jakoba Ukmarja
Katalog etnografskega muzeja za mlajše generacije
Pred časom so vodnik po škedenjskem etnografskem muzeju, ki je izšel v sklopu založniškega načrta Slovenskega etnografskega muzeja, že predstavili v Narodnem domu. V petek, 29. oktobra, so publikacijo predstavili tudi domačemu občinstvu, ki se je množično zbralo v Domu Jakoba Ukmarja. Poslopje stoji le nekaj metrov stran od stare škedenjske hiše, v kateri je zbrano dragoceno etne grafsko gradivo, ki je postalo prec met strokovne obravnave Polone Sketelj, Barbare Sosič, Jasne Simoneta, Raffaelle Sgubin, Damijane Seliškar in Urše Lovec. "Prisluhnile so glasovom domačinov, ki so jim po spominu pripovedovali o 'starih časih1, prisluhnile so besedam nemih predmetov, ki znajo spregovoriti tistemu, ki jih zna in hoče poslušati", je povedala Martina Repinc in v isti sapi
poudarila neprecenljivo vlogo, ki jo je škedenjski kaplan msgr. Dušan Jakomin imel ne le pri izidu kataloga muzejske zbirke, temveč tudi pri o-hranjanju raznolike kulturne dediščine.
"Dušan je raziskovalkam predal
dne. " Škedenjskemu kaplanu je uspelo, da je skupino profesionalcev prepričal o nujnosti ureditve muzejske zbirke preko fotografi-
n tukaj-;nje iden-:itete - ta-eo ožje lo-calne s ;vojo spe-:ifiko, kot udi naro-
ranja predmetov, njihovo inventarizacijo, pripravo računalniške podatkovne zbirke in natis inventarnih listov. "Pa vendar ta 'naš' muzej še vedno ni uradno priznan muzej", je grenko dodala Re-pinčeva. Spet bo potrebnih veliko besed in prigovarjanja, da bo
dosežen višji rezultat na deželni ravni, da bodo končno "škedenjske krušar'ce s svojim trdim delom, da bodo prelepe škedenjske noše, da bodo okruški železar-niške veličine dobili uradni papir, na katerem bo pisalo museo di in-teresse regionale. " To tudi zato, ker je dediščina del nas, "ki smo jo od prejšnjih generacij prevzeli v čuvanje z obvezo, da to predamo tudi naprej, seveda obogateno z
izkušnjami sodobnega časa". Škedenjski večer se je začel z nastopom učencev krajevne OŠ, ki so občinstvu ob glasbeni spremljavi Maurizia Marchesicha prikazali, kako se je nekoč v Šč'jdne živelo.
IG
Slovenistični oddelek Univerze v Vidmu
Uspešen literarni večer
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Polno in popolno
Pred dnevi sem prejela elektronsko pošto z naslovom "polno in popolno življenje". Poslala mi jo je prijateljica, ki se je še do pred kratkim počutila osamljeno in odtujeno v svetu dvojic in dvojic plus ena, dva ali več. Otrok namreč. Ko si pogreznjen v najglobljo žalost, ne moreš seveda uvideti nič, predvsem samega sebe ne, ker je ogledalo, v katerega zreš, povsem prekrito z vsem, kar ti iznakazi jasen pogled. Takrat ostanejo tudi katerekoli prijateljske besede zgolj na ravni neke dobronamernosti, ker jim ne uspe pronicati globlje. Obstaja seveda čas za žalost, čas, ko nisi in ne moreš biti dojemljiv za zunanje impulze, pride pa čas, ko se oseba odpre in prične leviti.
Radovedna sem, ja, z radovednostjo spremljam to levljenje, ker sem tudi sama, tako kot vsi, šla skozi vse to. Pa vendar je človek dojemljiv za življenje drugih edinole, ko mu uspe gledati na svoje z drugačnega zornega kota. Presenečena sem. "Polno in popolno življenje" je naslov pisma, ki bi si ga (še) ne pričakovala. Zato deluje še toliko bolj čisto, polno. Piše mi, kako je naenkrat poskusila na svoje življenje gledati iz drugačne perspektive. "In videla sem samo sebe v tem prostoru, med ljudmi, ki me imajo radi. Nimam partnerja in ne družine, ne želim pa tega čutiti kot hibo. Ok, še vedno mi ne uspe gledati na življenje kotna imenitno priložnost, ki mi bo
namenila dogodke, osebe in izkušnje ob pravem trenutku, dobro se zavedam, da bi ves ta zalogaj želela zdaj in takoj. Danes pa sem v določenem trenutku uvidela, da živim polno. Zdrava sem, ljubim svoj poklic, poštenost, ki mi je lastna, polno živim v vseh odtenkih svojega čustvovanja, ravno polnost je prava beseda. Ja, polno živim in za vse to sem hvaležna. Bogu ali komurkoli usmerja našo pot. Mislim, da res ni od muh spoznati, da je naše življenje res polno, če nam ga samo uspe gledati iz drugačne perspektive in ne iz večnega poudarjanja tega, kar manjka".
Tako banalno spoznanje in vendar ravno tisto, kar je za marsikoga od nas najtežje. Spoznati, da si poln življenja in da je Življenje polno tebe ravno v tem trenutku. Tak, kakršen si zdaj, z vsemi manki, vsemi neizpolnjenimi načrti, vsem, kar ti še vedno otežuje preprost odgovor "Dobro mi gre. Ja, zelo dobro". In k vragu vse to, kar v mislih dodajamo temu odgovoru, prazne prostore, najemnine, polne kolone vozil in hitro praznjenje denarnic, pomanjkanje trenutkov zase v polni hiši ali prazne otroške sobe, nestimulativno delovno okolje ali večni nahod. Danes je čas, da spoznamo, da je v resnici res samo na nas, da gledamo življenje iz drugačne perspektive. Tudi, ker je drugačna perspektiva nujna predpostavka, da v življenju karkoli spremenimo.
//
r,iu:Min:i Predavanje pisca Benjamina Crema
Brez poštene delitve vseh virov zemlja nima prihodnosti!"
V sredo, 27.10. 2010, je Videm obiskala pisateljica in družbena aktivistka Suzana Tratnik. Najprej se je udeležila predavanja prof. Roberta Dapita o slovenski književnosti, na katerem se je študentom predstavila in povedala nekaj o sebi, lastnem ustvarjanju, sodobni slovenski književnosti in slovenski družbi ter odnosu do različnih vrst manjšin, ki bivajo v Sloveniji.
Po predavanju so pisateljico popeljali po prostorih videmske fakultete, ji pokazali predavalnice, kabinete in knjižnico ter prostor v knjižnici, kjer imajo zbrano slovensko literaturo, slovarje in revije.
Nato pa so se zbrali v knjigarni in založbi Odos, ki je v Vidmu posebna zaradi tega, ker je njen lastnik Slovenec Marco Vertovec. Tam je na razpolago veliko slovenskih knjig ter knjig o Sloveniji v italijanskem jeziku. Lastnik Vertovec je rade volje priskočil na pomoč in ponudil prostor za literarni večer. Literarno srečanje je vodil profesor Roberto Dapit, v italijanščino pa je tolmačil študent slovenščine Luciano Lister. To je bila enkratna priložnost za povezovanje in sodelovanje študentov slovenščine iz vseh letnikov. Prevajali so odlomke ter jih na večeru tudi javno prebirali. Večer so
uvedli študentje z branjem odlomka iz romana Ime mi je Damjan v slovenščini in v italijanščini. Nato je sledil pogovor o glavnem junaku Damjanu. Študentje so prebrali še en odlomek iz romana v obeh jezikih. Pogovor se je nadaljeval in razvilo se je veliko zanimivih ter predvsem aktualnih tem o pravicah
manjšin v Sloveniji. Na koncu je sledilo še branje odlomka s prevodom iz zbirke kratkih zgodb Česa nisem nikoli razumela na vlaku. Načetih je bilo veliko literarnih in socioloških vprašanj. Številno občinstvo je imelo priložnost spoznati Slovenijo še z drugih plati. Večer je bil pester in čas je hitro tekel, tako da se je srečanje po dveh urah in pol končalo s pogovorom z občinstvom.
Izvedba večera je bila izjemno uspešna, udeležilo se ga je številno občinstvo. Za izvedbo gre zahvala Suzani Tratnik, ki nas je obi-
skala, profesorju Robertu Dapitu za odlično vodenje, Lucianu Li-stru za uspešno tolmačenje, knjigarni Odos za prostor ter založbi Beletrina za denarno podporo, Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik za organizacijsko podporo, vsem študentom in gostom, še posebno lektoricama Poloni Li-beršar in Karin Marc Bratina, za
sodelovanje in udeležbo, s katero so pripomogli, da je večer uspel. Projekt Svetovni dnevi slovenske literature, zaradi katerega smo povabili pisateljico in prevajali njena dela, je enkratna priložnost za študente slovenščine, da lahko imajo pristen stik s slovensko literaturo, da se povežejo med sabo in obogatijo svoje znanje jezika in tudi da spoznajo študente z drugih univerz. Letošnji povečan vpis na študij slovenščine v Vidmu potrjuje, da se slovenistična smer v Vidmu razvija.
Urška Kerin, lektorica slovenščine v Vidmu
Konec oktobra sem se na povabilo Duhovnega društva Share Slovenija kot novinar udeležil predavanja britanskega pisca in predavatelja Benjamina Crema v Miinchnu. Na vabilu je pisalo, da Benjamin Creme, za katerega sem takrat prvič slišal, prek svojih predavanj, knjig in revije Share International, ki ima naročnike v več kot 70 državah sveta, že tri desetletja seznanja skeptično javnost z dogodkom zgodovinskih razsežnosti - z začetkom javnega delovanja skupine izjemno naprednih, z našega vidika popolnih posameznikov, mojstrov modrosti in njihovega vodje, Maitreje, v vlogi svetovnega učitelja. "Namen teh nekaj vrstic je prijazno povabilo k sodelovanju, ki vas v ničemer ne zavezuje, je pa morda velika priložnost, ker svet danes nujno potrebuje ljudi dobre volje... ", je še pisalo v vabilu. In ker se imam za človeka dobre volje, ker sem radoveden, ne nazadnje pa tudi zato, ker so mi ponujali brezplačen prevoz do Miinchna, kjer še nisem bil, in prenočišče v enem tamkajšnjih hostlov, sem se odločil prijazno povabilo sprejeti. Na pot sem se odpravil z zdravo mero skepse do vsega nevidnega, neotipljivega in nedokazljivega, a vseeno odprt, pripravljen poslušati in iz vsega skupaj izluščiti kaj koristnega. Že to, da so me sploh našli in povabili, sem razumel kot dober razlog za udeležbo, pa čeprav mi je bilo, še preden smo se odpravili, jasno, da bom o vsem skupaj zelo težko kaj napisal, saj časopisov, v katerih trenutno objavljam, take teme absolutno ne zanimajo. Predavanja v miinchen-skem Holliday Innu, ki je trajalo celih pet ur, se je udeležilo preko petsto ljudi, večinoma Nemcev, a tudi iz Slovenije nas je prišlo slabih sto. Že takoj, ko je več kot 80 let star Benjamin Creme vstopil v dvorano, je bilo očitno, da ga ima velika večina zbranih za neke vrste guruja, kar me je malo odbilo, a sem vseeno ohranil zbranost in se prepustil predavanju, med katerim je Creme govoril o tem, da so se učitelji kot
Maitrej a v zgodovini pojavlj ali v krizah ob prehodu dob. Omenil je Kristusa, Mohameda, Krišno in Budo. Zdajšnja kriza ob prehodu v obdobje vodnarja naj bi bila še posebej zapletena, kar naj bi se kazalo z brezizhodnostjo gospodarske, politične in socialne krize, in nevarna, saj bi po Cremovi razlagi vsaka manjša vojna danes lahko prerasla v vojno velikih razsežnosti, v kateri bi skoraj zagotovo prišlo do uporabe jedrskega orožja, kar bi pome-
nilo uničenje planeta oziroma konec človeštva. "Če danes ne najdemo poti do miru, zemlja nima prihodnosti. Pot do miru pa vodi preko pravičnosti in zaupanja, ki temeljita na pošteni delitvi vseh virov”, je še povedal Creme in dodal, da ugodje, ki ga na račun izkoriščanja drugih, živimo v razvitem svetu, vodi v pogubo. V zvezi z Mai-trejo, ki naj bi se ljudem nekajkrat že prikazal na različnih koncih sveta, je povedal, da bo s svojo modrostjo in ob pomoči ostalih mojstrov človeštvu priskočil na pomoč in ga popeljal v nov, boljši svet, ko bo in če bo kritična masa ljudi dobre volje dovolj velika. Trenutno naj bi bilo na svetu že 1,8 milijarde takih ljudi, kar pa očitno še ni dovolj. Kdaj naj bi se to zgodilo, Creme ni znal napovedati, poudaril pa je, da ga bodo, ko in če bo prišel, za svojega spoznali predstavniki vseh veroizpovedi, kot tudi vsi tisti, ki na
vero ne dajo veliko... Po peturnem predavanju sem bil pošteno izmučen in zabasan z obilico novih informacij, tako da me je v hostlu samo še poleglo v posteljo. Naslednjega dne je bila po dopoldanski novinarski konferenci na vrsti še t. i. transmisijska meditacija, ki pa se je nisem udeležil, ker sem kljub predavanju o vsem skupaj še vseeno premalo vedel, pa tudi sicer ne meditiram. Tistih nekaj ur sem raje izkoristil za sprehod po središču Miinchna, kjer sem bil iz koraka v korak bolj prepričan, da Maitrej a, če vse skupaj ni le dobro zasnovana izmišljena zgodba, še lep čas ne bo stopil pred ljudi, saj je z vseh koncev vame butalo nepotrebno izobilje, iz katerega je sem pa tja štrlela kakšna nesrečna zgodba. Med vsemi tistimi bmw-ji, mercedesi in audiji, ki so se bahavo vlekli po cestah, med vsemi prodajalnami z najrazličnejšimi izdelki, ki so vse prej kot nujni za preživetje..., sem ujel tudi marsikaj odpadniškega, takega, kar bi bolj spadalo v nerazviti tretji svet. Najstniške brezdomce, berače, Vegradovim delavcem podobno iztrošene gastarbajterje turškega ipd. porekla, premražene ulične glasbenike. Enemu od njih, ki je, ravno ko sem šel mimo, iz klarineta izvabljal melodijo meni ljube pesmi My Way, sem - resda tudi pod vtisom predavanja - v kartonasto škatlo spustil kovanec za dva evra. Še vedno zvest svoji skepsi sem ob tem pomislil, koliko od tistih po-duhovljenih ljudi, ki so prejšnji večer pet ur poslušali, kako je treba deliti, kako imamo vsega preveč... in so se ravno takrat v prijetno topli in razkošno opremljeni dvorani Holliday Inna šli transmisij sko meditacijo, bi šlo mimo, ne da bi neugledno oblečenega glasbenika z razbrazdanim obrazom, ki je pričal o težavni, nezavidljivi življenjski poti, sploh opazili, kaj šele, da bi mu podarili nekaj deset centov. Bojim se, da ne ravno veliko, a srčno upam, da se motim in da nimam pojma, kako je s to stvarjo.
Nace Novak
Severni in severovzhodni predel mesta (40)
GORICA, NJENE ZANIMIVOSTI IN NJEN ČAS Mariza Perat
Leta 1882 se je Frančišek B. Sedej vrnil v Gorico in bil nekaj časa kaplan na Travniku, katehet na dekliški šoli pri uršulinkah ter prefekt in knjižničar v Osrednjem semenišču. Tu je nasledil učenega profesorja Štefana Kociančiča in predaval svetopisemske vede in semitske jezike. Gospod dekan Alojzij Novak, v tistem času bogoslovec, pripoveduje: "Najbolj zanimive so pa bile ure, ko nam je razlagal evangelij in apostolska pisma. Tu vam je pela grščina vodivni napev in mi mladi ljudje smo kar strmeli nad temeljitim znanjem msgr. Sedeja" (Koledar Goriške Mohorjeve družbe 1928). Poučeval je tudi koralno petje v Malem semenišču in skoro vsako nedeljo vodil zbor na Kostanjevici pri slovesni sveti maši (Našemu nadpastirju za srebrni jubilej, Gorica 1931) . Petje in cerkvena glasba sta mu namreč vedno bila zelo pri srcu, saj je tudi sam igral klavir, harmonij in orgle. Za podvig
cerkvene glasbe je ustanovil Cecilijansko društvo. Leta 1884 je na Dunaju opravil doktorat iz teologije. Čez pet let se je znova vrnil na Dunaj in tu bil dvorni kaplan, knjižničar v Avguštineju in nato njegov ravnatelj. V tem času je mnogo potoval po Evropi in Balkanu. Mnogo je tudi pisal: v Rimski katolik, v Dom in svet, v Voditelja in drugam. Na Dunaju je ustanovil akademsko društvo Danica ter bil predsednik podpornega dijaškega društva. Leta 1898 ga je kardinal Jakob Missia, tedanji go-riški knezonadškof, poklical v Gorico in ga imenoval za kanonika, stolnega župnika in goriškega dekana. Bil je tudi član Deželnega šolskega sveta ter nadškofijski nadzornik za slovenske in nemške
šole.
Leta 1905 je umrl goriški knezonadškof Andrej Jordan. Cesar Franc Jožef I. je januarja 1906 dr. Sedeja predlagal za novega goriškega knezonadškofa. Dne 21. februarja istega leta je Sv. sedež predlog potrdil in dr. Frančiška Sedeja imenoval za goriškega nadškofa, kneza in ilirskega metropolita. Dne 25. marca je bil novi nadškof v goriški stolnici slovesno ustoličen. Ob tej priložnosti mu je Simon Gregorčič poklonil pesem, ki jo je uglasbil Ivan Kokošar.
Nadškof Sedej si je potrebe svoje škofije zelo vzel k srcu. Ta v tistih časih ni bila ravno majhna, saj je segala do Predela. Škof Sedej je bil v polnem pomenu pravi pastir zaupanih mu vernikov. Zaradi njegove učenosti in vsestranske izobrazbe, pa tudi zaradi njegove dobrote in ljubeznivosti so ga cenili in ljubili vsi: Slovenci in Italijani, Furlani in Nemci. Vsem je bil pastir v polnem pomenu besede.
Ta njegova skrb do izročenih mu vernikov je zlasti prihajala do izraza v pastirskih pismih, v katerih svoje vernike opominja, naj branijo svojo vero in naj se ne dajo zavesti tistim, ki hočejo njihovo versko prepričanje omajati ali uničiti. Veliko pomembnost je nadškof pripisoval vzgoji mladine, saj je od dobre ali slabe vzgoje le-te odvisna prihodnost naroda. Tudi v zvezi s tem je njegova velika skrb bila skrb za duhovniški naraščaj, saj so prav duhovniki tisti, katerim je v veliki meri zaupano vodstvo skupnosti, sredi katere delujejo. Zato je poleg Centralnega semenišča poskrbel še za Malo semenišče, v katerem naj bi se vzgajal duhovniški naraščaj. Prav iz teh vrst so izšli številni duhovniki, ki so nato delovali med ljudstvom in mu kot zvesti pastirji stali ob strani v vseh, tudi najtežjih preizkušnjah. Iz nadškofijske gimnazije v Malem semenišču pa so izšli tudi mnogi laični izobraženci, ki so v okolje, v katerem so pozneje živeli in delali, prinesli tudi svoje globoko krščansko prepričanje.
/dalje
Sloveniia
	^	M-
Aktualno vprašanje v Sloveniji
Kam vodi politika, ki jo izvaja sedanja vlada?
Tisto, kar najbolj zaskrblja, pa tudi jezi velik del javnega mnenja, je politika, ki jo izvaja sedanja vlada t. i. leve politične koalicije. Ustvarja in omogoča poglabljanje socialnih napetosti in jih tudi ne priznava, stanje pa se slabša, tako da nekateri znani posamezniki izjavljajo, da je Slovenija na dobri poti, da postane mafijska država. To je na javni TV dejal Pavle Čelik, nekdanji predstojnik slovenske policije, scenaristka in režiserka Maja VVeiss pa je o kritičnih razmerah in brezpravju v Sloveniji posnela pretresljiv dokumentarni film z naslovom Kam je izginil delavski razred?, ki ga je javna TV že predvajala.
Poleg socialne negotovosti in celo brez perspektivnosti, ki ju je povzročila finančno-gospodarska kriza, pa Slovence, ki so se bojevali ali si drugače prizadevali za oblikovanje slovenske samostojnosti in lastne države, vznemirjajo očitne poteze vlade in koalicije, ki težijo k obujanju nekakšne "tretje Jugoslavije". Premier Borut Pahor rad obiskuje predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor, s katero razpravljata o tem, da bi sosednja država s svojimi letali varovala slovenski zračni prostor, da bi Slovenija in Hrvaška vzpostavljali skupno diplomatsko mrežo v tujini, da bi enotno nastopali na mednarodnih sejmih, kongresih ter se nasploh čim tesneje povezali. V to novo
slovensko-hrvaško tvorbo naj bi vključevali tudi Srbijo.
Znaki in primeri poskusov obujanja nekakšne nove Jugoslavije so očitni tudi na slovenskem notranjem prizorišču. Sedanja vlada se že od začetka mandata trudi ustreči interesom t. i. izbrisanih oseb, to je tistim priseljencem iz območij nekdanje skupne države, ki niso verjeli v samostojno slovensko državo, ki niso hoteli slovenskega državljanstva, pri naših novih oblasteh pa si niso uredili statusa tujca. Za predsednika Vrhovnega sodišča sedaj kandidira sodnik, ki je nasprotoval osamosvojitvi in domnevno grozil, da bo jugoslovanska vojska kruto kaznovala uporno Slovenijo.
Slovenska občila so objavila misli nemške kanclerke Angele Merkel, ki je v govoru svojim privržencem sredi meseca oktobra opozorila, da je projekt multikulturnosti v Nemčiji "popolnoma spodletel". Priseljencev ne bi smeli samo podpirati, ampak bi od njih morali tudi kaj zahtevati. Pri tem je priseljence pozvala, naj se naučijo nemško in prilagodijo nemški kulturi. "Tisti, ki naših vrednot ne sprejemajo, tukaj nimajo mesta", je bila odločna nemška kanclerka.
Načela in zahteve, izrečene v Nemčiji, bi veljalo sprejeti in ure-
sničevati tudi v Sloveniji, seveda ob spoštovanju pravic in dostojanstva vseh ljudi. Z novim zakonom o Radio-televiziji Slovenija naj bi uvedli posebne programe ali oddaje za pripadnike narodnih skupnosti nekdanjih republik Jugoslavije, čeprav slovenska ustava ne določa varovanja priseljenih manjšin, ampak določa le
varovanje in zagotavljanje pravic pripadnikom avtohtonih italijanske in madžarske narodne skupnosti. Za priseljence z juga so sicer nedavno ustanovili slovensko podružnico beograjske TV Pink, svoje domače televizijske programe pa lahko gledajo prek satelita. Svojo glasbo pa lahko poslušajo tudi na vseh slovenskih radijskih postajah.
V Sloveniji bo 12. decembra zakonodajni referendum o primernosti novega zakona o RTV
Slovenija. Pričakujejo, da se bodo politične stranke najbolj soočile prav z vprašanjem, ali naj na javnem radiu in televiziji po novem uvedejo tudi posebne programe ali oddaje za pripadnike narodnih skupnosti iz nekdanje skupne države.
Prednost Janeza Janše Fakulteta za uporabne družbene študije v Novi Gorici, z enotami v Ljubljani in Novem mestu, je v anketi z naslovom Razvoj in delo, državljane povprašala tudi po tem, kdo bi bil po njihovem mnenju najbolj primeren za prihodnjega predsednika slovenske vlade. Prednjači Janez Janša, za katerega se je izreklo 31% anketiranih, za ljubljanskega župana Zorana Jankoviča se je opredelilo 23% sodelujočih, za sedanjega premierja Boruta Pahorja pa se je izreklo 14% anketiranih. Kar 25% sodelujočih v anketi pa ne bi podprlo nobenega od omenjenih kandidatov za prihodnjega predsednika slovenske vlade.
V študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani so začeli zbirati podpise podpore predlogu za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja o usodi Slovencev, ki so jih britanske oblasti po drugi svetovni vojni vrnile s Koroškega novim oblastem v Sloveniji. Po vrnitvi so jih večino ubili. Predlog za ustanovitev omenjene komisije so sprejeli na nedavnem spravnem srečanju v Great Missedenu, v Angliji. Komisija bi pripravila skupno poročilo in ga predložila angleški in slovenski vladi.
Marijan Drobež
er pomagati vsem, ki
odpravlja-
jo
posledice poplav in
Solidarnost s prizadetimi v nedavni naravni katastrofi
Banka Koper z donacijami in posebnimi kreditnimi pogoji za prizadete v poplavah
iščejo
ugodna posojila. "S posebnimi kreditnimi pogoji želimo pomagati prizadetim pri hitrejši prenovi njihovih bivalnih prostorov in druge infrastrukture", je še dodal Salvai. Meni, da taka ponudba kreditov nudi večje možnosti za hitro odpravo posledic poplav.
Banka Koper je donacije že izročila predstavnikom humanitarnih organizacij in institucij v posameznih regijah.
Banka Koper, članica skupine Intesa Sanpao-lo, je regijam, ki so jih pred nekaj več kot mesecem dni prizadele hude poplave, darovala 16.000 evrov ter v svoji ponudbi pripravila posebne kreditne pogoje. Ti veljajo za najbolj prizadete posameznike in družine, da bodo lahko lažje in hitreje odpravili posledice poplav. V Banki Koper solidarnost s posamezniki in družinami, ki so se znašle v nedavni stis-
ki, razumejo kot del svoje družbene odgovornosti, zato so se na nedavno naravno katastrofo odzvali z donacijo v vrednosti 16.000 evrov in s posebnimi kreditnimi pogoji za prizadete. Donacijo so prejele obalna, osrednjeslovenska in dolenjska regija, kjer so bile posledice poplav najhujše, sredstva pa bodo namenjena tistim, ki so utrpeli največjo škodo. "Zavedamo se, da so nekateri prebivalci izgubili vse
svoje imetje. Zato jim z veseljem pomagamo in hkrati želimo, da jim podarjena sredstva ter posebni kreditni pogoji vsaj nekoliko pomagajo pri obnovi domov in infrastrukture", je dejal Ezio Salvai, predsednik uprave Banke Koper. Poleg donatorskih sredstev je Banka Koper namreč oblikovala posebno ponudbo z znižano obrestno mero za kredite vsem, ki so utrpeli posledice poplav. Tako želi Banka Kop-
Sečoveljske soline
Solinarski muzej je spet odprt
Muzej solinarstva v Sečoveljskih solinah, ki so jih prizadele	septembrske
poplave, je ponovno odprt. Zaradi	poškodovanega
mostu med dvema muzejskima zbirkama je za zdaj na ogled le pol celotne zbirke. V Pomorskem muzeju Sergeja Mašere iz Pirana škodo ocenjujejo na okrog 200.000 evrov.
Kljub temu da zaradi škode, ki so jo povzročile poplave, niso računali, da bi muzej lahko odprli že v tej sezoni, jim je po besedah direktorice Pomorskega muzeja Martine Gamboz to uspelo. Obiskovalce ob tem naproša za razumevanje ob spremenjenih razmerah.
Narasle vode reke Dragonje so precej prizadele prav južni del Sečoveljskih solin, kjer je muzej solinarstva. Poplave so poškodovale solinarsko hišo v neposredni bližini muzeja, lesen most čez kanal Giassi in najbolj občutljive dele nasipov ob
narskega poklica. Solna polja še niso prišla iz vode", poudarja Gambozova. Ker se solni fond obnavlja več let, je škoda po njenih besedah dolgoročna, prikaz pridelave soli pa verjetno še nekaj let ne bo mogoč.
Muzeju je prvo priskočilo na pomoč ministrstvo za kulturo, ki je za najnujnejša dela namenilo 114.000 evrov. Z denarjem so se lotili obnove dostopne poti do muzeja, ki je bila med vodno ujmo poplavljena. Do 10. novembra bodo po napovedih Gambozove obnovili tudi solinarsko hišo. Del sredstev bodo poskusili pridobiti še od okoljskega ministrstva.
Z muzejem solinarstva upravlja Pomorski muzej Sergeja Mašere iz Pirana, ki je tudi zasnoval in postavil muzejsko zbirko nekdanjega solinarstva. Stavbe solinarske hiše je leta 1989 obnovil muzej v sodelovanju z medobčinskim zavodom za varstvo kulturne dediščine
Prav tako je cepljenje priporočljivo za družinske člane starejših oseb in kroničnih bolnikov, ki virus gripe lahko zanesejo v domače okolje in s tem ogrožajo svojce, družinske člane majhnih otrok, še posebej v družinah z dojenčki, mlajšimi od šestih mesecev, ki še ne morejo biti cepljeni.
Cepili naj bi se tudi zdravstveni delavci in ljudje v vseh poklicih, kjer bi povečana odsotnost z dela ohromila delovanje nujnih dejavnosti, kot so na primer policija, carina, pošta, gasilci ter osebe, ki so bile v prejšnji sezoni cepljene s pandemskim cepivom ali so prebolele pandemsko gripo. Letošnje sezonsko cepivo vključuje antigene virusov gripe A/H3N2, pandemskega A/H INI in influence B, ki bodo po predvidevanjih krožili v prihajajoči sezoni.
Cepivo je varno, poudarjajo na IVZ in dodajajo, da cepivo ne more povzročiti bolezni, saj ne vsebuje virusa gripe. Za odrasle osebe zadošča en odmerek cepiva. Otroci, mlajši od devetih let, praviloma potrebujejo dva odmerka
v razmiku enega meseca. Neželeni učinki po cepljenju se pojavijo redko in običajno hitro minejo. Najpogosteje so na mestu vboda kot oteklina, bolečina ali rdečina. Zelo redko se pojavijo povišana temperatura, slabo počutje, slabost, glavobol, utrujenost.
Gripa je akutna virusna bolezen dihal, ki se zelo hitro širi. Pri nas se tako kot na celotni severni polobli pojavlja predvsem v zimskih mesecih.
Prenaša se s kužnimi kapljicami in prek površin, ki so onesnažene z izločki dihal obolelega z gripo. Kužne kapljice nastanejo ob kihanju, kašljanju in glasnem govorjenju in prepotujejo razdaljo do največ enega metra, zato je za prenos virusa potreben tesnejši stik z obolelim, običajno v zaprtem prostoru. Na površinah lahko virus gripe preživi več ur. Če se onesnaženih površin dotaknemo z rokami, lahko virus zanesemo na sluznice nosu, oči in ust. Za zaščito pred gripo je pomembno pogosto in pravilno umivanje rok z milom vsaj 20 sekund. Pogosto prezračevanje prostorov ter
v času kroženja virusov gripe izogibanje zaprtim prostorom, kjer je veliko ljudi. Za zaščito drugih je pomembno pravilno higiensko kihanje in kašljanje v zgornji del rokava ali tako, da pokrijemo nos in usta s papirnatim robčkom in ga nato odvržemo. Približno tri dni po okužbi z virusom gripe se lahko pojavi mra-zenje, izčrpanost, visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu, suh kašelj. Razen kašlja, ki lahko traja več tednov, znaki po navadi izginejo v dveh do sedmih dneh.
Če zbolimo, ostanemo doma, poudarjajo na IVZ. Bolnik naj počiva in pije tople napitke. Visoko vročino znižujemo z zdravili za zniževanje temperature. Ob tem na IVZ poudarjajo, da gripo povzroča virus, zato je jemanje antibiotika brez učinka.
Če se v nekaj dneh zdravstveno stanje bolnika z gripo ne izboljša, predvsem če visoka temperatura ne pade in se kašlju pridruži težko dihanje, na IVZ priporočajo posvet z izbranim zdravnikom, saj je verjetno prišlo do zapletov.
kanalu. V muzeju so bili Piran, ki je vodil tudi obno-
zaradi poplav ______________________________________________
poškodovani ometi in pulti, zbirke pa voda ni ogrozila, saj jim jo je v času ^ poplav uspelo rešiti na varno.
Največjo škodo predstavljajo poškodovana demonstrativna solna polja, ki so tudi del muzejske
zbirke. "Izgubili smo vso	vo solnega fonda. Dela na
demonstrativno sol za pred-	muzeju so bila končana
stavitev delovanja soli-	spomladi leta 1991.
Najučinkovitejši boj proti tej bolezenski nadlogi
Začenja se cepljenje proti sezonski gripi
Vsako leto v Sloveniji zaradi gripe zboli več kot pet odstotkov prebivalstva. Gripa ima lahko pri starejših bolnikih in tistih s kroničnimi boleznimi srca in pljuč zelo težek potek z zapleti ali celo smrtnim izidom. Zato stroka priporoča cepljenje, saj je naj učinkovitejši način preprečevanja gripe. V Sloveniji se je cepljenje začelo konec oktobra.
Cepljenje proti gripi poteka v večini območnih zavodov za zdravstveno varstvo, ambulantah zdravstvenih domov in zasebnih zdravnikov ter v nekaterih domovih za starejše občane.
Cepljenje je pomembno, ker ščiti pred boleznijo in zapleti. Čim več ljudi se odloči za cepljenje, tem težje se širi gripa,
navajajo na Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ). S cepljenjem najbolj ogroženih skupin se zmanjša tveganje za smrt zaradi bolezni same ali njenih zapletov. Po ce-
pljenju se zaščita razvije po enem do dveh tednih.
Cepljenje proti gripi je priporočljivo za vse prebivalce, da pred boleznijo zavarujejo sebe in svoje bližnje, predvsem pa za starejše od 65 let, bolnike s kroničnimi boleznimi pljuč, srca, ledvic, diabetike, osebe z imunsko pomanjkljivostjo, bolnike z rakom, nosečnice v drugem in tretjem trimesečju ter otroke, stare od šest do 23 mesecev.
14 11. novembra 2010 Primorska / Gospodarstvo
Slovensko deželno gospodarsko združenje
Na posvetovanjih Dežele
Štipendije za študijsko izpopolnjevanje v Bruslju
ZKB in projekt "Skupaj v Evropi
n
Zadružna kraška banka je v zadnjih letih veliko vlagala v vzgojo in izobraževanje, saj se zaveda, da bo lahko uspešno nadaljevala poslovati na bančnem tržišču, če bo tudi v prihodnje delovala v prepričanju, da le strokovnost in kakovost jamčita konkurenčno prednost. Samo z razvojem in ovrednotenjem znanja lahko podjetje ali ustanova uspešno posluje, in to je tudi najzanesljivejše jamstvo za vsestransko rast okolja, v katerem to poslovanje poteka. Zadružna kraška banka, v sodelovanju z deželno Federacijo zadružnega kredita, nudi štipendije za izobraževalne projekte v Bruslju na sedežu dežele FJK. Te so namenjene univerzitetnim diplomiran-
cem s področja prava, politologije, ekonomije, agronomije ter imetnikom diplome Komunikologije - institucionalni stiki (Fakulteta za tuje jezike in književnosti - Univerza v Vidmu) in Medfakultet-nega študijskega programa v evropskih študijah (Fakulteta za tuje jezike in književnosti, Ekonomska fakulteta, Pravna fakulteta - Univerza v Vidmu), z dobrim znanjem angleškega jezika in mlajšim od 28. leta. Projekt si prizadeva, da bi nudil mladim možnost delovanja v multikulturnem in večjezičnem okolju. Dobitniki štipendij bodo tako preučevali evropsko pravo in njegov razvoj, izboljšali bodo svoje znanje in imeli možnost ga praktično uporabljati, so-
delovali bodo pri izobraževalnih pobudah, ki jih naša dežela ima pri evropskih ustanovah.
Ta projekt je namenjen članom, sinovom članov in strankam, ki imajo tekoči račun: traja 6 mesecev. Prošnja za štipendijo mora biti predstavljena najkasneje do
15.	novembra 2010. Obrazec in pravilnik so vam na razpolago v vseh naših podružnicah in na spletni strani banke www. zkb. it.
S tovrstnimi štipendijami želi banka primerno nagraditi mladino iz našega prostora za njeno prizadevnost, obenem pa jo želi spodbuditi, da se bo še nadalje izpopolnjevala in se tako primerno pripravila za vstop na tržišče dela.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 9. novembra, ob 14. uri.
Nova raziskava znanstvenikov z univerze John Hopkins University
Z beljakovino bodo uničili tudi strah in bolečino
Vsak dan nas televizija in časopisi obveščajo o vojnah, ki divjajo po svetu, o terorističnih napadih, nesrečah, potresih in poplavah. S časom postanemo na take novice skoraj imuni, ker se nas neposredno ne tičejo. Žrtve, ki doživljajo tragedijo, pa imajo hude duševne posledice.
Posttravmatski stres (Post Traumatic Stress Disorder, PT-SD) je duševna motnja; razvije se v osebah, ki so doživele travmatično izkušnjo. Psihologi so ga začeli preučevati najprej v ZDA, v času vojne v Vietnamu, ko so se vojaki vračali s fronte hudo prizadeti, nato pa se je študij razširil na osebe vseh starosti, ki so bile same žrtve nasilja ali na drug način vključene v tragični dogodek (sorodniki, prijatelji žrtve, priče dogodku...). Ta vrsta stresa se lahko razvije tudi zaradi dolgotrajne izpostavljenosti nasilju in degradaciji.
Raziskave so dokazale, da osebe s posttravmatičnim stresom proizvajajo nenormalno količino molekule, ki sodeluje v reakciji organizma na strah in duševno bolečino. Reakcija organizma se sproži v amigdali, možganski žlezi, v kateri se sprožajo "alarmi" ob nevarnih situacijah. Navadno, ob trenutkih strahu, sprosti amigdala molekule, ki začasno zmanjšajo občutek bolečine, v osebah, ki doživljajo posttravmatski stres, pa se sproščanje teh molekul nadaljuje tudi, ko se travmatični dogodek konča in s tem nasta-
nejo spremembe čustvenega stanja, spomina, sposobnosti učenja.
Skupina ameriških znanstvenikov z univerze John Hopkins University je odkrila način, s katerim lahko za stalno uničimo spomin, vezan na travmatični dogodek. To bi pomenilo izreden napredek v razvoju zdravil,
ki jih uporabljajo osebe s posttravmatičnim stresom, ki bi tako lahko pozabile na nasilje, strah in bolečino. Znanstveniki so opravili število testov vedenja na miših v laboratoriju. V njihovih možganih so opredelili beljakovino, ki jo v veliki količini proizvaja amigdala. S pomočjo močnih zvokov so v miših vzbujali strah in opazili, da v teh trenutkih določene celice amigda-le prevajajo več energije in proizvajajo več posebnih beljakovin, koncentracija katerih doseže višek po 24 urah in izgine le po 48 urah. Ker so te beljakovine nestabilne, bi jih z lahkoto odstranili iz celic in s tem omilili ali celo uničili spomin na travmo.
Richard L. Huganir in Roger Clem, ki sta študijo vodila, sta
opazila, kako se v miših, katerim so odstranili beljakovine iz amig-dale, ni več pojavljal strah ob glasnem zvoku. Spomin, ki ustvarja povezave med travmo in določenimi dražljaji iz okolja, ki lahko obudijo strah (določen vonj, zvok, okus...), se ni ustalil v njihovih možganih. Tradicionalna terapija, ki skuša zdraviti osebe z motnjami zaradi post-travmatskega stresa, lahko omili bolečino ob spominu na travmatični dogodek, vendar, ker ne odstrani spomina samega, pusti možnost, da bo oseba z raznimi fla-shback-i vedno znova podoživljala travmo. Raziskava dr. Huganira, ki je bila objavljena v reviji Science Express, opisuje mehanizme v molekulah in celicah, ki sodelujejo pri utrjevanju spomina, in daje možnost, da z zdravili učinkovito posegamo v te mehanizme in tako dopolnimo tradicionalno terapijo.
Ob travmatičnem dogodku se ustali spomin na prestano hudo. Posttravmatski stres učinkuje izčrpavajoče na življenje osebe, ki je zato nagnjena k hitri jezi, čustveni zmedi, tesnobi, zapre se vase in se skuša izogniti vsaki situaciji, ki bi ji lahko obudila boleč spomin. Z novo terapijo bi se lahko te osebe znebile čustvene povezave med travmo in odzivom na določen dražljaj in tako uspešno premostile svoj strah.
Katja Ferletič
Zadružna Kraška banka ob dnevu varčevanja
Podelitev nagrad najboljšim učencem
Danes ni lahko vzgajati mlade k varčevanju, še posebno zato, ker jih vse vabi k najrazličnejšim nakupom. Zadružna kraška banka skuša zato z najrazličnejšimi akcijami usmerjati mladino k varčevanju, tako da v mladih vzbuja pravilen odnos do denarja in premišljeno ravnanje z njim. Prav ob svetovnem dnevu varčevanja je ZKB - Zadružna kraška banka
Stancich, je v uvodnem posegu podal svoj pogled na vrednost denarja in na pomen idealov solidarnosti in zadružništva, ki so značilni za delovanje Zadružne kraške banke. Te vrednote bodo pomagale otrokom v kasnejših letih, ko bodo morali odločati o svojem življenju. Na slovesnosti, ki je bila v petek, 29. oktobra, v razstavni dvorani ZKB, je bilo nagrajenih 50 učencev in dijakov. Nagrade
Mularija, ki je navdušil številno publiko z glasbenim repertoarjem.
Na nagrajevanju je bila prisotna tudi predstavnica Confcoo-perative FVG dr. Anna Quaia, ki je predstavila projekt "La BCC incontra la scuola", h kateremu je od vsega začetka pristopila tudi naša ZKB. Zadružna kraška banka namenja posebno pozornost naši mladini in slovenskim šolam tudi z drugimi pobudami. Naj tu omenimo še natečaj za podelitev štipendij, na katerem lahko sodelujejo člani in sinovi in hčerke članov banke, ki so uspešno dokončali študij na višjih srednjih šolah oz. univerzah. S podelitvijo štipendij
nagradila najboljše učence in dijake slovenskih in italijanskih didaktičnih ravnateljstev z Opčin, iz Trsta, Doline, Nabrežine in Milj v šolskem letu 2009/2010. Predsednik Zadružne kraške banke, Sergij
sta podelila predsednik Upravnega odbora Zadružne kraške banke Sergij Stancich in direktor Aleksander Podobnik. Velik uspeh med otroki je na slovesnem večeru imel otroški glasbeni ansambel Uopenska
želi banka nagraditi mlade perspektivne kadre naše skupnosti za vloženi trud in jih sočasno spodbuditi k nadaljnjemu iskanju kakovosti in znanja, kar je pogoj za prihodnjo poklicno pot.
Niko Tenze
turizem in trgovino, je bila poudarjena potreba po prilagoditvi obstoječih inštrumentov, kot so CAT ali javna agencija "Turismo FVG". Predsednik SDGZ Niko Tenze je opozoril na specifično vlogo manjšinske stanovske organizacije, na prireditve, kot so Okusi Krasa, Vabilo na Kosilo v Na-diške doline in čezmejni projekt Turizem Alpe Adria, na plodno vlogo Združenja in Euro-servisa pri razvijanju evroprojek-tov ter povabil odbornico Segan-tijevo, da se pobliže seznani z dejavnostjo slovenskih operaterjev FJK.
V petek, 5. novembra, pa je nova deželna odbornica za trgovino Angela Brandi s centralnim pod-direktorjem Terzom Viani Un-terwegerjem prisluhnila pripombam in predlogom deželnih trgovskih organizacij. Nihče se ni odzval na "vroče" vprašanje glede izrednega odprtja trgovskih obratov ob nedeljah, saj sta bili spet v ospredju kriza in splošna ugotovitev zastoja prodaje v vseh dejavnostih, velikih in malih brez razlike, zaradi krepkega znižanje kupne moči potrošnikov. Vsi so se izrekli za složen nastop in skupno delo za izhod iz izrednega stanja. Dejali so, da bi bilo potrebno, da bi se pristojni deželni organi, razni jamstveni in namenski skladi čim bolj aktivirali za pomoč obstoječim podjetjem v krizi in za kreditiranje novih naložb.
Tajnik SDGZ Davorin Devetak je predstavil umeščenost organizacije in njeno sodelovanje z ostalimi organizacijami in drugimi dejavniki pri konkretnih pobudah. Pristavil je, da je potreben usklajen nastop raznih deželnih služb in od-borništev, da bi bili pozorni in da bi podprli podjetništvo, ki kljub vsemu odgovarja pozitivno na spremembe, s pogumom in novimi investicijami. Odbornica Brandi je obljubila, da bi kljub proračunskim omejitvam predvideli sredstva za skupne projekte v mestnih jedrih in drugih ogroženih stvarnostih za poživitev trgovine.
Po nedavni novi porazdelitvi v deželni vladi sta se novi dami gospodarskih resorjev Seganti in Brandi sestali z glavnimi stanovskimi organizacijami v deželnem merilu s področja turizma in trgovine. Fede-
rica Seganti, ki je nadomestila podpredsednika Luco Cirianija na vodstvu proizvodnih dejavnosti, je v četrtek, 4. novembra, v družbi novega centralnega direktorja Franca Milana in resorske direktorice Sabrine Miotto sprejela predstavnike deželnih vodstev organizacij s področja turizma, iz vrst Confcommercio, Confesercenti in Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ).
Priznala je, da tudi v letošnjem proračunu ne bo novih sredstev na razpolago za posebne postavke zaradi dobro znanih razlogov. Sprejela je v vednost zaskrbljenost prisotnih glede velike finančne obremenitve gospodarskih akterjev, zlasti manjših. Ob skrbi za porazdelitev sredstev zakona o inovacijah, s posebnim vpogledom v nove investicije, v
JeoektCom
Za hrano moramo biti vselej hvaležni!
Prepolna miza
Ob nedeljah imam najraje izlet, ki se konča v zgodovinsko zanimivem kraju, kjer je še kak bife ali bar, da sedem, se spočijem, se naužijem tišine in miru ter prisluhnem utripu kraja in se napijem njegovih vonjav. Hum v hrvaški Istri je eden izmed tistih kotičkov, katerih se nikoli ne naveličam. Z možem imava rada ozke ulice, kamnito preteklost in vonj po dr-veh in jeseni. Poleg tega je na robu vasi prijetna, zavetna "kono-ba", kjer tudi novembra lahko posediš na soncu in srebaš kavo. Zadnjič, ko smo obiskali Hum, pa je spokojnost preteklosti zmotila glasna skupina Nemcev, ki so zasedli večjo mizo na gostilniški terasi in naročili celo kosilo. Sama nisem posvetila veliko pozornosti turistom in njihovim opravilom, drugače pa se je na njihovo prisotnost odzvala naša terierka Lučka, ki je ves čas živahno, pa čeprav čisto olikano in pri miru,
V
Z e spet stara zgodba. Sledijo si športne sezone in do zamenjav nogometnih trenerjev prihaja ob krajšanju dnevov kot po tekočem traku. Ne samo v poklicni A ligi, kje pa! V naši srenji, govorimo o amaterskem nogometu, je še slabše. Poglejmo kronološko, s pripisom, da je bilo doslej odigranih le devet krogov. Primorje: Makivič namesto Guliča. Vesna: Massai namesto Nikčeviča. Kras: Kragelj namesto Musolina. Breg: Tommasi namesto Macorja. Skratka, po niti dveh mesecih prvenstvenih bojev so že odslovili stratega, ki so mu zaupali poleti, v štirih od devetih naših klubov, ki se predstavljajo s članskimi ekipami. In da se število v zadnjih dneh nemara ni še povečalo, ko je šel naš
tednik v tisk...
V lanski sezoni, ko so svojega vodjo med sezono zamenjali tudi košarkarji Jadrana in Bora, so bile ugotovitve malce različne, ker se je pač modna muha razširila tudi na druge športe in se je nekako dalo posploševati. Letos pa se - za zdaj - z nenadnimi spremembami v tehničnem vodstvu pregovorno proslavljajo le žogobrcarji, ki so ta sistem uvedli in ga očitno tudi še naprej dosledno razvijajo.
Zadeva je že dobro znana in preverjena, saj se zgodba ponavlja iz leta v leto. Julija prešerni nasmehi v objemu krmarja, ki so ga potrdili po prejšnji uspešni sezoni ali angažirali, potem ko je dosegel dobre rezultate pri sosednjem klubu in tako dokazal, da je sedaj najboljši na tržišču. Po pripravah izjave v slogu: trener je jamstvo, delamo dobro, rezultati ne bodo izostali, oziroma, novi vodja je odličen, vzpostavil je drugačen način dela, ki ga nogometaši odobravajo, predpostavke za uspešno sezono so torej nedvomno pozitivne. Poletja je konec, začne se igrati za tri točke.
spremljala njih obed. Nenadoma je postala nemirna, začela je cviliti in vleči k sosednji mizi. Vem, da je dober opazovalec in da zaradi lastnih potreb do pikice pozna človeške navade. Zato sem tudi razumela, kaj ta nemir pomeni: pri sosednji mizi so končali kosilo, na krožnikih pa pes voha še kaj ostankov. Pogledala sem k Nemcem in osupnila. Siti in nekoliko pijani sosedje so na krožnike, še do polovice napolnjene z mesom in klobasami, začeli spravljati prtičke in metati cigaretni pepel. Pri tem so glasno klepetali in se smejali. Ko so opazili psa, ki je že stal na zadnjih nogah in prosjačil, so jo začeli vabiti k mizi in ji metali cele, nedotaknjene zrezke svinjske ribice, domače klobase in ražnjiče. Stisnilo me je pri srcu. Ko sem videla, da ne bodo nehali, sem jezno vstala in jim rekla, da imam tega dovolj. V tistih nekaj pičlih nemških besedah, ki jih poznam,
Vrsta zaporednih porazov, toda ne delamo tragedij. Komentarji v slogu: moramo se šele uigrati, vidi se, da igramo dobro, zmage so le še vprašanje časa. Le-tega pa začenja počasi zmanjkovati, po mesecu dni so zadnja mesta na lestvici že podčastna, pa čeprav bi revež mogoče res potreboval samo še nekaj tednov, da bi igračka le začela delovati tako, kot je treba. Obsodba na smrt je po klavrnem porazu - navadno okoli dneva mrtvih - za nogometnega trenerja naslednji odgovor predsednika društva na novinarsko vprašanje, ali boste kako ukrepali: "Ne, zamenjave trenerjev so le grda navada, taki posegi niso v stilu našega kluba, naš trener uživa popolno zaupanje". V tem trenutku lahko fant izprazni omarico
v slačilnici in poišče low cost let za prvi november ali - če je bila društvena uprava potrpežljiva - osmi december. Njegova usoda je zapisana. Mogoče ga je odbor na nočni seji medtem že odslovil ali - še bolj mučen scenarij - mu namenil še eno priložnost. Njegova usoda torej visi na nitki prihodnje tekme, ko bo pod Damoklejevim mečem strogega pogleda nezadovoljnih odbornikov moral doseči pozitiven rezultat, v nasprotnem primeru bo odstrel dokončno legitimi-
sem jim povedala, da je tudi za psa dovolj in da nima rada tega. Drugega jim nisem znala povedati, zaradi jezika, pa čeprav bi jim rada do podrobnosti razložila, koliko otrok bi s tistimi zrezki preživelo teden dni ali več.
Vsake tri sekunde nekje na našem planetu nekdo umre zaradi lakote. Največ otrok... Prav zaradi tega ne morem gledati teh polnih krožnikov, ne morem gledati hrane, ki jo prekrivajo muhe in pepel, kruha, ki se kopiči v smetnjakih, mesa, ki ga natakarji z mize mečejo v vreče za odpadke. Dogaja se vsak dan in žal tega ne delajo le Nemci. Tudi Slovenci radi puščajo hrano na krožnikih. In ne samo odrasli, tudi otroci. Namenoma sem tu uporabila tretjo osebo množine, čeprav to ni v moji navadi. Ko pišem, uporabljam vedno prvo osebo, ker vem, da sem enaka drugim, da nisem nič boljša, nič pametnejša. Samo v tem sem drugačna in prve osebe v tem primeru nočem, ne morem uporabiti. Pri nas hrana ne ostaja na krožnikih, v smeteh je ni, pri nas doma hrano cenimo, spoštujemo jo kot nekaj, kar nam je bilo po-
ran. Navadno se ta zadnja možnost ne posreči, igralci so med tednom v športnem centru ob pivu po treningu slišali šušljanje, da so človeku štete ure, in so posledično v nedeljo psihološko še bolj obremenjeni. Tisti, ki odhajajočega niso imeli posebno radi, pa se podzavestno najbrž niti ne posebej pretegnejo, da bi reveža skušali rešiti... Tako je v ponedeljek pripravljeno tiskovno sporočilo, v katerem se vodstvo kluba elegantno zahvaljuje odpuščenemu za vzorno sodelovanje, ponuja mu nedoločeno drugo zadolžitev znotraj mladinskega pogona (ki je fant kajpak ne bo nikoli sprejel) in v isti sapi predstavi javnosti novega stratega, ki je seveda na zadnjih treh tekmah že sedel na tribuni in že pozna razmere, v katerih bo delal do konca leta ali do morebitne -redke, saj vendarle ne razpolagamo s kakimi Zampariniji -, dodatne zamenjave. The show must go on, življenje gre naprej. Ker gre za ljubiteljsko raven, odslovljeni ne bo odpotoval kot Lippi ali Mancini na enoletno križarjenje z milijonsko jadrnico, pač pa bo - po razumljivi nejevolji in razočaranju - kmalu prebolel šok, saj dobro ve, s kakšnimi tiči ima opravka v nogometnem svetu, in predvsem ga doma čakajo žena in otroci, v ponedeljek zjutraj navsezgodaj pa služba, s katero si služi kruh.
Kako so zamenjave trenerjev letos učinkovale na naše enajsterice, še ne moremo oceniti, pa tudi ne bi bilo smiselno. Praviloma pa povprečne ekipe ostanejo take, saj naokrog ni raznih Mourinhov, ki pač upravičeno sedijo na klopeh Lige prvakov in ne druge amaterske lige skupina H. Komur nato tako ali drugače le uspe rešiti ali celo popraviti sezono, pa je prepričan, da je bil za to odločilen pravočasen oktobrski ukrep zamenjave trenerja. In lepa navada se tako iz leta v leto ohranja...
darjeno in zaradi česar moramo biti srečni in hvaležni, ker nikoli ne vemo, kdaj bo tudi nam zmanjkalo polnih krožnikov in vsakovrstnih dobrot. Ker v življenju gotovosti ni. Ker se bojim, da bomo zaradi objestnosti nekaterih plačali vsi.
Že z malega so me učili, da oče za vsakdanji obrok do pozne noči dela v tovarni. Učili so me, da moram biti za hrano hvaležna, da je dar, velik dar, ki žal ni dan vsem. Tudi v šoli je bilo enako. Spominjam se pokojnega profesorja Vinka Beličiča, ki je zahteval, da kruh poberemo s tal in ga poljubimo. Večina sošolcev se mu je prešerno smejala, jaz pa ne. Mene so že doma tako učili. S kruhom se nisem smela igrati, niti ga metati na tla.
Dandanes otrokom tega starši ne povedo, malokateri malček ve, kako dragocena je hrana. Zadnjič sem na vrtu pobirala granatna jabolka. To je sadež, ki ga imam najrajši. Prelestnost sonca in poletja v zadnjem objemu jeseni. Opojno rdeča barva slastnega soka, ki diši po Mediteranu. Kljub temu sem zbrala najlepši sadež in ga nesla prijateljičini hčerki. Vem, da ima rada granatna jabolka, jaz pa tudi rada razveselim otroke. Tokrat pa mi je bilo težko. Deklica je bila sicer sadeža vesela, ker je bila seveda sita, pa ni vedela kam z njim, pa se je kar žogala. Granatno jabolko je padlo na tla in slastni rdeči sok se je razlil po belem podu. Počisti takoj to nesnago, ji je velela mama, o granatnem jabolku pa niti besede. O
mojem granatnem jabolku, ki sem ga z ljubeznijo božala čez vse poletje, ko je za nas zorelo v soncu.
Srce mi je zakrvavelo, pa sem bila vseeno tiho. Ne maram karati tujih otrok, ker se mi ne zdi prav. Starši imajo edini pravico, da vzgajajo svoje otroke, neolikano se mi je zdelo, da bi rekla karkoli. Sklenila pa sem, da bom starše ob prvi priložnosti opozorila na to. Tudi zato, ker ni edini primer in ker je že navada, da se otroci zmrdujejo nad hrano, jo mečejo v smeti, starši pa jim dajejo potuho. Predvsem da bi imeli mir in da bi se jim ne bilo treba ukvarjati z njimi. Pa naj pojedo raje
sladoled in naj bodo tiho... Medtem ko na naših mizah, doma in v restavracijah, polni krožniki nemo opozarjajo na našo objestnost, večina človeštva strada. Vem, da je na tisoče otrok, ki bi z veseljem postrgalo tiste krožnike in izpraznilo naše črne vreče z odpadki. Samo zato, da bi dočakali jutrišnji dan. In to boli, boli, predvsem, ker se ob prepolnih krožnikih in obloženih mizah malokdo izmed nas sploh spomni na njihovo trpljenje. In na to, da je med hrano, ki jo mečemo med odpadke, morda ravno tisti usodni grižljaj, ki bi lahko otroku rešil življenje.
Suzi Peitot
HC
3.	amaterska liga: Mladost - Chiarbola preložena
NAMIZNI TENIS
Ženska Al liga: Sandonatese - Kras 4:0 HOKEJ IN LINE
Al liga: Asiago - Polet Kwins 8:7 TENIS
Ženska A2 liga - play-out: Casale - Gaja 4:0 NOGOMET
D liga: Concordia - Kras 3:0 Promocijska liga: Vesna - Pro Gorizia 1:0, Juventina - Martignacco preložena
1. amaterska liga: Primorec - Domio 1:1, Isonzo - Sovodnje 2:2
2. amaterska liga: Breg - Zarja/Gaja 1:1, SanfAndrea - Primorje prekinjena
KOŠARKA
C1 liga: Jadran - Codroipo 52:64 C2 liga: Bor - Fagagna 90:57, Tolmezzo - Breg 70:57 D liga: Kontovel - Fogliano 50:55 ODBOJKA
Ženska C liga: Libertas - Sloga 3:2 Moška C liga: Sloga Tabor - Cervignano 3:0, Sloga - Volley Club 1:3, Soča - Vivil 3:1, Fincantieri - Val 3:0
Ženska D liga: Kontovel - Bin Volley 3:0, Majano - Bor 3:0
Meška D liga: CUS - Naš Prapor 3:0, 0lympia - San Vito 3:1
Zssiti
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji
vljudno vabi na proslavo ob praznovanju
40-letnice ustanovitve,
ki jo bomo obeležili s kulturnim programom in predstavitvijo knjige
107 naših a zz ur rov - n ostri Azzurri
v petek, 12. novembra 2010 ob 20. uri
v Športnem centru Zarja v Bazovici
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 57
Če se kdaj časnikar sprašuje, kaj sploh počne tu, se to vedno, ko skrušen ugotavlja, da njegovi zapisi nimajo odmeva. Vsaj tak občutek ima, ko iz tedna v teden, iz meseca v mesec ter iz leta v leto vedno znova ugotavlja, da piše in piše, a imajo njegovi zapisi premalo odmeva, če ga seveda sploh imajo.
Časnikarski poklic je lep poklic, če ga imaš rad, če si po naravi radoveden, če te svet in ljudje zanimajo, če poznaš jezik, če se rad zanimaš za okolje, družbo, ne nazadnje, če imaš rad ljudi. Vsaj tako menim sam, pa čeprav moram dodati, da seje naš poklic izjemno spremenil, ni več tak, kot je bil pred leti, ko sem vanj vstopil in bil vesel svojih prvih časopisnih objav, člankov, kasneje intervjujev, komentarjev, zapisov, ocen in mnenj.
Saj ni nič novega, boste rekli, že stari Latinci so vedeli povedati, da se časi spreminjajo in se mi spreminjamo v njih, kar seveda velja tudi za naš poklic, za katerega zlobneži pripominjajo, da je drugi najstarejši poklic na svetu, za prvega se pa ve, da ga opravljajo dame, ki sojih nekdaj slikali pod uličnimi lampijončki, danes pa jim državniki pravijo escort, vsi pa vemo, da, nesrečnice, a obenem tudi Magdalene!, prodajajo ljubezen. In tretji dodajajo, daje biti časnikar lepo, ker je to bolje kot delati v tovarni ali v rudniku, kar seveda drži kot pribito. V rudniku nisem bil, za tekočim trakom sem pa delal nekaj mesecev in zato lahko iz lastne izkušnje pritrdim zlobnežem, ko pravijo, daje biti novinar bolje kot pa delati.
Pa vendar bom dodal, da seje naš poklic vseeno spremenil. In to korenito, saj smo iz piscev - časnikarjev postali vse nekaj drugega: oblikujemo, fotografiramo, pišemo, soustvarjamo časnik in posredno smo mi krivi za izgubo lepih delovnih mest, ki sojih nekoč imeli tiskarji. To je bil izjemen, plemenit poklic, ki ga danes skorajda ni več, globalizacija je kruto vdrla tudi v svet tiskarstva in odnesla s seboj vse majhne stvarnosti, iz preprostega razloga, ker male tiskarne ne morejo več konkurirati velikim tiskarnam, predvsem pa ne cenam, ki jih omogoča zmanjševanje števila delovnih mest in sodobna, digitalna tehnologija.
In ta digitalni svet, ta sodobni svet, ki je in ga ni, spreminja tudi naš svet, podobo časnikarja, saj mora sodobni novinar seveda najprej znati pisati, a tudi znati uporabljati vsa razporožljiva digitalna orodja, poznati splet, poznati medmrežja in vse digitalne, fotografske in druge multimedijske vragolije, predvsem pa se mora nenehno prilagajati zahtevam trga in navadam ljudi, tudi tehnologiji, biti vsestransko prilagodljiv. Toda vseeno: še vedno mora imeti pred seboj najprej tistega, za katerega piše, še vedno mora biti časnikar, tak, za katerega bo moj znanec - zajedljivo inteligenten gospod- lahko še vedno rekel, da je "časnikar tisti, ki vedno ve nekaj o vsaki stvari, ko pa izve nekaj, se bo potrudil, da bo izvedel več, in bo to z nami delil”! Če je sloviti Karl Kraus pred dobrim stoletjem zajedljivo, a zelo iskrivo napisal, sam časnikar seveda!, naj ljudje ne sprašujejo časnikarje za mnenje, ker ga le-ti gotovo nimajo, pa vemo, da vedno ni tako, saj vidimo tudi danes, kako lahko resnicoljubni ljudje tudi danes trpijo v našem poklicu, nekateri plačajo te svoje izbire tudi z življenjem. Teh ni veliko, boste rekli, pri nas
ni pravih “peres”, boste dodali, vsi se prilagodijo, bo dodal tretji, vse je kup gnoja, bo pristavil četrti, pa vemo, da ni tako.
Vedno so bili, vedno so in vedno bodo ljudje, ki ne pomislijo, pomislimo najprej nase, ampak imajo, imamo pred očmi skupno dobro in temu podredijo, podredimo pisanje o temah, o katerih bi najraje nihče ne pisal, saj se zanje ve, da so kočljive. Govorim o tisti pogubni cenzuri zvrha in avtocenzuri, ki je tako prisotna v vseh naših in tujih medijih, in iz te poplave cenzuriranih in samocenzu-riranih zapisov in mnenj po navadi naravnost štrlijo dobri zapisi, dobra, resnicoljubna mnenja. Piscem teh zapisov se sčasoma reče "pero” in pisci takih člankov, mnenj, komentarjev dajejo celotnemu časniku, tedniku, dnevniku, mesečniku pečat. To je tista sol, ki daje življenju okus, to je tista sol življenja, ki naredi neki časnik dober. A za vsakim takim zapisom je odločitev, je človek, ki ob pisanju zapisa vedno daje pred samega sebe sočloveka in skupno dobro. V tem je ves trik odličnega časnikarstva, če sem seveda slog pisanja in lepoto jezika namerno zamolčal, ker ju odličen zapis že itak predvideva, sicer ne bi bil odličen. Ko me mlajši kolegi vprašajo, kaj naj jim svetujem pri vstopanju v naš lepi, a tudi trdi poklic in pri pisanju (po pravici povedano: zelo malojihje bilo injih je takih, ki kaj sploh vprašajo!), jim preprosto povem, naj imajo pred očmi bralca, bralko: “Bralce boš lahko prevaral s svojim pisanjem, a kaj kmalu bodo to ugotovili; ko ne boš več verodostojen, bo vse tvoje pisanje zaman. In še nekaj: ne podcenjuj bralca, ne piši z levo roko, ker bralec to razbere med vrsticami in te v prihodnje ne bo več bral”! Predvsem pa vsem svetujem, naj imajo radi ljudi, naj imajo radi soljudi!
Da, imeti rad ljudi!
Veliko vzamemo, a veliko damo, ljudje smo vsi in zato nikdar ne: Ljudje so taki!, ampak vedno in samo: Ljudje smo taki!
Te dni imam na nočni omarici knjigo z naslovom Štefan Kališnik - Recite mi Erna, knjiga nosi podnaslov Publicistični prispevki, izdala jo je letos Celjska Mohorjeva, uredil Andrej Arko, kije o Kališniku prispeval ganljiv in tehten zapis.
Kdo je bil Štefan Kališnik (1929-2004)?
Gotovo izjemen novinar, časnikar, ki je tudi meneše kako formiral, saj je za revijo Naši razgledi, ki jo je pred leti uničila skupina ljubljanskih presitih objestnežev, pisal dolga leta, naredil okrog 400 zvečine nepodpisanih intervjujev, bil gotovo ob Slavku Frasu tisto “pero”, na katerega sem bil že pod socializmom ponosen.
Ko lahko rečeš s ponosom: “Imeli smo može”!
In vidiš, da seje dalo in se da biti mož tudi v času, ko možatost in pokončnost nista bili vrlini, in v času, ko se nam zdi, daje vse lahko res, a prav zato nič ni res.
Da so Štefanu Kališniku znanci pravili Cankar, me ne preseneča.
A za pisanje literature ob tako utrudljivem in napornem, predvsem pa kakovostnem, garaškem delu ni imel časa. Žal.
Bil pa je Časnikar!
Zamenjave trenerjev tudi v ljubiteljskem nogometu
Modna muha z vprašljivim učinkom
Primorje - Zarja/Gaja 6.9.2009
V
GORICA
| sKultura 2009
Predstavili so katalog kiparskega srečanja
prostorih pokrajinskega skega poleta na Rojcah v Stan- letališču na Rojah in ga slovesno muzeja na Goriškem gra- drežu. Spomenik so postavili na odkrili septembra 2009.
du so v soboto, 6. novembra, predstavili bogat katalog o kiparskem tednu v Standrežu v letu 2009, ki ga prireja društvo sKultura 2001. V katalogu so predstavljeni sodelujoči umetniki (devet) in njihova dela, ki so jih izdelali na 5. kiparskem srečanju v Jeremi-tišču oktobra lani. Katalog obsega tudi opis 4. mladinskega kiparskega srečanja, na katerem so člani Akademije za likovno umetnost in oblikovanje iz Ljubljane ter Šola mozaika iz Spilimberga skupno izdelali spomenik bratoma Rusjan ob 100-letnici prvega letal-
Na predstavitveni slovesnosti so bili prisotni številni ugledni gostje in domačini, ki so spremljali delo umetnikov. O vlogi in pomembnosti kiparskih srečanj je spregovoril Saša Quinzi, pobudo pa so pohvalili tudi goriški odbornik za kulturo Antonio Devetag, goriška prefektinja Maria Augusta Marrosu in pokrajinska odbornica Mara Černič. Program je obogatila sopranistka Alessandra Schettino in Pevska skupina Sraka. Predsednik štandreškega rajonskega sveta in društva sKultura 2001 Marjan Breščak se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri likovni delavnici, ki letos praznuje 10-letnico delovanja. Umetnike sta v slovenščini in italijanščini predstavili Cristina Ma-russi in Chiara Mucci.
Petjezični katalog je oblikoval Franko Žerjal, tekste so prispevali Jurij Paljk, Damjan Paulin in Danila Venuto. Fotografije pa so posneli Viktor Selva, Mario Mucci, Dimitri Braini in Damjan Paulin.
Spomin na pevko Jožico
V sredo, 3. novembra, smo se v cerkvi sv.
Ignacija na Travniku v Gorici poslovili od Jožice Berlot, rojene leta 1937 v Kanalu, ki je zadnja leta pela pri nedeljski slovenski maši ob 9. uri v cerkvi na Travniku in pri večerni slovenski maši pri kapucinih.
Še pred dobrim mesecem je bila z nami, ko nam je razkrila, da bo šla na zdravniške preglede. Od takrat je nismo več videli. Od nje smo se poslovili v cerkvi s sveto mašo, ki so jo darovali Adelchi Cabas, Lucio Comellato, Ruggero Di Piazza in Gilberto D'Udine. Jožica je bila po poklicu kuharica in zaposlena v raznih gostiščih, dokler si v ulici Lunga ni uredila svoje gostilne. Ko je to opustila, je kuhala v poletnih mesecih v gostišču na Barbani in v Lužnici, v tamkajšnjem počitniškem domu. Njene vrline, vestnost, postrežljivost in vedrino je v svojem nagovoru zelo lepo orisal travniški župnik Cabas. Njena zunanja podoba je bila krepka in močna in se je usklajevala z notranjostjo, kije bila prav taka, saj je v življenju kljubovala vsem viharjem, ki sojo prizadeli, in pri tem ohranila trdno vero. Z molitvijo in pesmijo je skušala prenašati vsakdanje težave, o katerih pa ni rada govorila. Zelo je bila navezana na sina Maxija in vnuka Alessandra. Poleg njiju zapušča še brata Marjana in sestri Danico ter Ivanko. Travniške pevke smo se je na osmino, v nedeljo, 7. novembra, spomnile z njej namenjeno sveto mašo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku.
Občni zbor PD Štandrež
Bogato in kulturno
razvejeno delovanje
Standreški kulturni delavci so se sestali na vsakoletnem občnem zboru in ocenili delo, ki so ga opravili. Iz poročil tajnice Chiare Mucci, odgovorne za zborovsko dejavnost Sonje Bastiani, referenta za dramsko skupino Božidarja Ta-baja in predsednika Marka Brajnika je razvidno, da je bilo enoletno delovanje zelo pestro in kulturno obogateno s številnimi in kakovostnimi prireditvami.
Dramski odsek se lahko pohvali, da je imel v eni sezoni tri premierske uprizoritve: komedijo srbskega humorista Novaka Gugalnik, v režiji Jožeta Hrovata, mladinsko predstavo Veter in Verica v režiji Ane Facchini, ki je bila uprizorjena 18. aprila 2010, in vedro igro Interesantno, a ne gre..., s katero so se predstavili na Prazniku špar-gljev. Razveseljivo je, da so se tudi mladi odločili za odrsko postavitev. Te predstave, predvsem Gugalnik, so večkrat ponovili in z njimi gostovali v raznih krajih naše dežele in Slovenije. Poleg treh omenjenih premier so štandreški igralci nastopali še z drugimi igrami:	Primorske
zdrahe, Čudna bolezen, Stari grehi, Kdo je zadnji...?, Gremo v teater in Na trimu. Komedija Gugalnik je bila deležna več
priznanj in nagrad. S to predstavo se je skupina uvrstila v sam vrh gledaliških skupin, ki so se udeležile Linhartovega srečanja iz vse Slovenije in zamejstva. Teh je bilo nad 140. Dramsko skupino, ki je odigrala Gugalnik, je sprejel tudi goriški župan Romoli in ji izrazil priznanje za uspešno in dolgoletno delovanje.
V sezoni 2009/10 je društvo organiziralo gledališki abonma s petimi predstavami skupin, s katerimi sodelujejo štandreški igralci. Vsa mesta v župnijski dvorani Anton Grgorčič so bila oddana. V poletnem času je društvo priredilo na prostem Gledališče pod zvezdami, na katerem so nastopile razne dramske skupine.
Tudi zborovska dejavnost je bila zelo uspešna. Poleg tradicionalnih revij Cecilij anka in Primorska poje je štandreški mešani pevski zbor, pod vodstvom Davida Bandlja, pel na raznih prireditvah in proslavah. Posebno pozornost je posvetil božičnim motivom in imel več samostojnih koncertov: v Marianu, pri sv. Ivanu v Gorici, v Ronkah in v domači cerkvi. Zbor je sodeloval na Prazniku miru in prijateljstva, na Prešernovi proslavi, ob postavitvi spominske plošče na nekdanji štandreški
čitalnici, na koncertu cerkvenih pesmi v Štandrežu in na predstavitvi zgoščenke skladb Patricka Quaggiata v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Društvo je izdalo tudi CD Stabat Mater z izvedbo del Stanka Jericija in jo predstavilo v domači cerkvi. Z novo sezono je vodstvo zbora prevzela Mojca Sirk.
Društvo je poskrbelo tudi za predavanja, razstave, Dan slovenske kulture, Praznik špar-gljev, Okusi ob meji, martinovanje in izlete.
Poleg članov so se občnega zbora udeležili predsednica Zveze slovenske katoliške prosvete Franka Padovan, goriški predsednik SSO Valter Bandelj, predstavnika društev Sedej iz Šte-verjana in Sabotin iz Stmavra ter predsednik rajonskega sveta in sKulture 2001 Marjan Breščak.
Za eno leto bodo društvo vodili: Sonja Bastiani, Vanja Bastiani, Marko Brajnik, Marjan Breščak, Matej Klanjšček, Joško Kogoj, Cristina Marussi, Chiara Mucci, Jordan Mucci, Marjo Mucci, Damjan Paulin, Daniela Puja, Božidar Tabaj, David Vižintin in Tiziana Zavadlav. V nadzornem odboru so Lucijan Kerpan, Marinka Leban in Lucijan Pavio.
Prosvetno društvo Štandrež se dobro zaveda odgovorne vloge, ki jo ima pri ohranjevanju slovenskega jezika in kulturne tradicije v vasi in v širšem prostoru. Zato si bo prizadevalo za sodelovanje z vsemi slovenskimi organizacijami in društvi v Štandrežu in na Goriškem.
Siti smo že vseh premierjevih dogodivščin!
Kdo naj ve za Berlusconijevo privatno življenje?
Silvio Berlusconi je v Italiji tako vpliven mož, da mu ni dovolj voditi privatne televizijske mreže, ki osvaja državljane s politiko realityja. Italijanski premier želi resničnostni šov doživljati v prvi osebi. Res je, vsi imamo že čez glavo ljubezenskih, v resnici erotičnih zgodbic med vitezom in njegovimi dvorjankami, ki se od časa do časa pojavljajo na prvih straneh dnevnega tiska. Ena izmed njih ga med drugim stane letnih 3,5 milijona evrov, njegova osramočena nekdanja žena Vero-nica Lario. Najbolj poslušani so seveda podatki o imenih spremljevalk, objave njihovih izjav in detajli o spolnih fantazijah italijanskega mogotca, a bolj pomembni, pravzaprav odločilni so drugi vidiki.
Berlusconijeva zvesta spremljevalna politika vsako pretirano omem bo njegovih dogodivščin zaverovano zmerja za propagando. Isto "ljudstvo svobode" se je na čelu z urednikom dnevnika II GiornaleAlessandromSallustijem celo poletje preživljalo z zgodbo o lastništvu hiše v Monaku, češ da morajo biti zgodbe političnih ljudi transparentne, javne. Res je, politična oseba je na takem družbenem položaju, ki ne pozna zaseb-
nosti in je tudi zaradi tega deležna tako visokih plač. Politik je namreč odgovoren za vsako besedo, ki jo izreče, saj se pravicam, a tudi dolžnostim svoje vloge ne more izogniti. Tudi v tem primeru je biografija Silvia Berlusconija zgodba dezerterja, ki mu je uspelo pod preprogo pomesti neskončno število lapsusov, jezikovnih spodrsljajev, sramoto otroških igric na trgu Zedinjenja Italije, sodnih postopkov in kraj. Neverjetno število ljudi, ki imajo od njega (ne) posredne koristi in ki ga zato volijo, pravzaprav čaka samo take priložnosti. Naj Berlusconi še eno ušpiči, da
mu bomo lahko priskočili na pomoč in od njegovih darov zahvale živeli do konca svojih dni. Zdi se mi perverzno, mogoče celo bolj kot njegove erotične sanje.
Zdi se mi pomemben še dodaten poudarek. Najnovejšo zgodbo o Berlusconijevih avanturah "darov-
protidarov" s tokrat komaj 17-letno Ma-ročanko javno mnenje bere z zdolgočaseno opazko: "Ah, že spet ista zgodba", in obrne stran naprej. Nevarno. Prav je, da ne prisodimo prevelikega pomena tovrstnim zgodbicam, ki bi sodile bolj v Velikega brata kot v življenjsko zgodbo enega najvplivnejših mož na svetu. To je Berlusconiju potrebno priznati: kot perfiden pajek je ustvaril mrežo odnosov, ki temeljijo na "uslugah-darovih-pro-tiuslugah-protidarovih" in so sklenjeni v čisto mafijski svet soodvisnosti, močan kot kamen. To je sistem ilegale, ki s politiko države nima, po mojem mnenju, nič opravka. Toda naj se vrnem: zakaj moramo po drugi strani še vedno javno obsojati Berlusconijeve afere? Zato, ker tovrstnim škandalom ne smemo pripisati naziva "normalno stanje". To, za katerikoli odraslo osebo in odraslo državo, ostaja eksces, bolni regres gospoda, ki bi v ZDA že zdavnaj letel skozi okno. Zavedajmo se, da je to njegov vsakdan, da italijanski premier na tak način živi in da mu njegovi najožji sodelavci tovrstne "neformalne zmenke" z zalimi deklicami organizirajo redno. Javnost zabobna samo takrat, ko se vrček potrpežljivosti (ali naj rečem brezbrižnosti) napolni, javnomnenjski živci popustijo in vse se ponovi.
Zgodba italijanske politike postaja prava preizkušnja za vse, ki ne verjamejo v pravljice. Ko bajke postajajo naš vsakdanji kruh.
Jernej Šček
Novonastalo združenje in projekt emporij v pomoč goriškim družinam
Število družin v stiski raste iz dneva v dan
Pod pokroviteljstvom Karitas je v Gorici nastala nova ustanova, emporij, ki bo imela nalogo zbirati podatke, potrebni material in še marsikaj drugega ter ga deliti družinam v stiski. Novonastalo združenje sta pred kratkim predstavila direktor goriškega Karitas Paolo Zuttion in Chiara Bertolini iz Moša, ki je tudi prva pobudnica projekta in je sama šla v Prato (Toskana), da bi dobila napotke za nadaljnje delo. Prato in Rim sta do sedaj edini mesti, v katerih že poteka podoben projekt. Tega so že podprle in mu obljubile pomoč goriška občina, prokrajina in Goriška hranilnica. V ustanovi bodo družine in posamezniki, ki so v stiski ali ne, italijanske, slovenske ali druge narodnosti, ki si bodo lahko pomagali med seboj. Pri Karitas v mestu in po vaseh ter okrajih goriške pokrajine je približno 1000 upraviteljev in predvsem prostovoljcev, ki nudijo svoj prosti čas, da
skrbijo in tedensko delijo družinam, ki so v finančni krizi, hrano in obleke. "Zavedeli smo se, da nas je premalo", je povedal direktor Paolo Zuttion. "Število družin v stiski in težavah raste iz dneva v dan. Zato smo si zamislili ta novi način dodatne pomoči - emporij, namenjen predvsem družinam. Težave sodobne družbe in družin niso le gospodarskega značaja, ampak predvsem kulturnega. Sociolog Baumann imenuje sodobno družbo "tekočo družbo", nanaša se namreč na dejstvo, dani več tistih pristnih in toplih vezi med osebami. Tudi zaradi demografskega padca je družina osamljena in zapuščena. Država sama ji ne pomaga. V italijanski politiki
prednjači pomoč posameznikom, starejšim osebam, otrokom ali osebam s posebnimi potrebami. Nad besedo družina sodobna država ni preveč "navdušena", svoboda ženske ali moškega ji je bolj všeč. Taka je politika, ki jo država oblikuje v prid ljudem v stiskah (Welfare State). In prav v duhu te politike si vsak državljan "upa" spregledati potrebe
bljižnjega, kajti prepričan je, da bo že nekako država poskrbela. Zdi se, da besede Dostojevskega "vsak je odgovoren za vse" niso več v modi. In prav ta stavek je "srce" svetopisemske duhovnosti. Tega bi se prvi morali zavedati kristjani. Načelo odgovornosti, pomoči in podpore drugim bi morala zahodna družba postaviti na prvo mesto, če se hoče rešiti propada. Po besedah deželnega uslužbenca Raniera Zuttionija bi morala dežela Furlanija Julijska
krajina ovrednotiti prav tiste ustanove, ki se za to angažirajo. Naša dežela ima največ težav prav na področju sociale, saj ima v odstotkih največje število ostarelih in naj nižje število rojstev. Tem podatkom bi lahko dodali še nekaj evropskih ali svetovnih "rekordov": naj višje število alkoholikov, najvišje število osipnikov v šoli itd. Tudi denarja v podporo revnim in ljudem v stiski bo z leti vedno bolj primanjkovalo. Zato so take pobude, pri katerih si družine same pomagajo, dobrodošle tudi za deželo ali državo. Iz podatkov, ki jih prinaša Karitas, je razvidno, da je v Italiji vsaj 8,5 milijonov ljudi v veliki revščini, kar pomeni, da jim primanjkuje vsega, od hrane do obleke in celo do primernega stanovanja. Število pa še raste. 13% prebivalstva je pod pragom revščine. Poleg teh je tudi veliko revežev "s kožuhom in s kravato”. To so lastniki sicer krasnih vil in stanovanj, vendar nimajo dovolj denarja za nujne življenjske potrebe. Nov emporij je dobil sedež v ulici Faiti in bo odprt trikrat te-
densko. Tukaj bo tudi skladišče nujno potrebnih stvari, kjer bodo najavljene družine lahko dobile brezplačno vse, od hrane do čistilnih praškov, zdravil, oblek in pohištva. Ustanova je delovanje že začela; prišla je v stik z nekaterimi trgovinami in veleblagovnicami v Gorici, iz katerih bi brezplačno lahko dobili tista živila, ki jih zavržejo zaradi kakih nepomembnih napak, a so prav tako užitna. Iz podatkov Karitas je razvidno, da trgovine z živili v Italiji zavržejo letno 250.000 ton užitne hrane, s katero - pravijo - bi bilo možno, če bi jo uporabili, nasititi dnevno 60 milijonov ljudi! K temu je treba prišteti še stroške za prevoz v odpadke in stroške za uničenje teh odpadkov. Zato mislim, da so take akcije pri veletrgovinah zelo koristne. Direktor Karitas je povedal, da ima združenje v načrtu tudi nove oblike pomoči, ki niso le materialnega značaja. Novi prostori bodo v prihodnje namenjeni tudi materam in ženskam v stiski, mladostnikom s težavami zaradi medsebojnih odnosov.
Karlo Nanut