Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž!
Letna naročnina znaša Din 40'—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-09.
Leto VI.
Ljubljana, dne 1. maja 1937.
Št. 17.
Dve fronti
V	notranji in zunanji politiki velikega števila evropskih držav se ustvarjajo zadnje čase vedno nove fronte iz vseh mogočih vidikov in z vsemi mogočimi cilji. Razumljivo je prišla, ta bolezen tudi k nam in tako se ustvarjajo fronte tudi pri nas. Kakšne so te fronte in kakšni so njihovi nameni, to se vidi že po imenih ljudi, ki jih snujejo in kujejo. Sami partizani, ki so skrahirali v svoji politiki, mnogi med njimi, ki se puste kot pardnevni slučajni ministri še danes zmerjati s takimi naslovi in nimajo druge želje, kot da bi vsaj še za kratek čas sedli v salonski voz in se »no-bel«, seveda na državne stroške pripel jali med svoje navdušene prijatelje in občudovalce. I a (la bi v tem salonskem vozu zopet prevažali tja v Beograd in nazaj najzvestejše, da dobe tudi oni malo pojma o silni moči ministrov.
Dejstvo je, da se zbirajo v teh frontah in okoli frontarskih kolovodij le muhe enodnevnice, ki skačejo iz enega tabora v drugega, ker nimajo nobenega prepričanja in jim gre le trenuten dobiček. Sreča je ta, da se pri nas fronte razviti ne morejo in da so te fronte omejene prav za prav le na manjše število oseb, ki pa zato tem glasneje kriče po raznih lističih, ki se pojavijo naenkrat kot goba po dežju, pa počasi hirajo in slednjič brez sledu izginejo.
Ni pač pravega terena med našim narodom za take fronte in ga tudi nikdar ne bo, ker se narod danes točno zaveda, da sta mogoči danes med nami le dve fronti. Na eni strani jugoslovenski nacijonalisti kot resnični, ne samo navidezni in dvolični pristaši jugosloven-skega unitarizma, na drugi strani pa vsi oni, ki iščejo v svoji duševni omejenosti ali zape-ljanosti izhoda iz današnjih težkih prilik potom rušenja in cepljenja. Te dve fronti sta tu, te dve fronti ostaneta, dokler ne bo zmagala prva in podlegla druga. 0 tem si moramo biti na jasnem, to nam mora biti vedno pred očmi, upoštevanje tega mora voditi vse naše misli in vsa naša dejanja.
Danes izgleda, kot da smo jugoslovenski unitaristi v manjšini, ker se je pač vse, kar se vsled lastne omejenosti ali tujega vpliva upira temu unitarizmu, zbralo skupaj in sploh ne zna nobene druge pesmi kot plemenske in separatistične. To je danes, brez dvoma bo to trajalo še nekaj časa in bomo morali ta čas še brzdati svoje živce, da nam ne popuste. Koliko časa bo to trajalo, to je sicer važno za nas kot posameznike, ne prihaja pa v poštev za idejo kot tako! Ideja datira stoletja nazaj, ideja se je preživela preko vseh žrtev, ideja je gnala vedno nove borce v borbo proti nadmočnim sovražnikom, ka je slednjič le tri« umfirala. Taka ideja ne more propasti v okviru onega naroda in one države, ki sta bila stvor-jena ravno vsled te ideje. Vse mlade nacijo-nalne države so nastajale proti odporu malenkostnih ljudi, ki so se krčevito oklepali svoje separatistične prošlostd in vseh mogočih izrastkov te prošlosti. V vseli teh nacijonalnih državah je zmagala sledniič unitaristična ideja ter so zginili pobomiki senaratizma in federalizma. To nam kažeta Nemčija in Italija, to preživlja danes naša država, to pa je tudi najboljši dokaz, da bo razvoj tudi pri nas dovedel do istega zaključka. Kdaj: ali v kratkem, da bomo tudi mi še priče tega zaključka, ali pa pozneje, ko nas že davno ne bo, o tem nima smisla razmišljati. Ker pa vemo, da je vnaka notranja borba škodljiva zlasti za mlade države, moramo storiti vse, da se ta borba čim bolj pospeši in čim prej zaključi.
Fronta jugoslovenskih unitaristov še ni dovolj strnjena. Idejno smo homogeni, na zunaj pa nastopamo pod raznimi značkami. To velja ' predvsem za dnevno politiko. Ljotič Hodiera, Živkovic in drugi jugoslovenski politični voditelji hodijo drug poleg drugega, vsak vztraja v svojem ožjem okolišu, vsak si morda domišlja, da bo on tisti, ki bo vodil slej ali prej naš narod. To pa ni prav. Ideja je vodila naše prednike, dokler nam niso priborili svobodo, v službi te ideje so izginjali tisoči in tisoči, katerih imena so danes popolnoma pozabljena. Le posamezniki so se vsled svoje veličine dvignili v službi jugoslovenske misli tako visoko, da so si zagotovili večen spomin, da so prešla njih imena v jugosloven-sko zgodovino, kjer bodo ostala večno zapisana. Temu vzgledu moramo slediti tudi danes, temu vzgledu morajo slediti zlasti oni jugoslovenski nacijonalisti, ki jih je postavil
0 tihi likvidaciji
in drugih nepotrebnih skrbeh
V	18 letih našega skupnega življenja v narodni državi smo doživeli mnogo veselega in žalostnega, pa tudi mnogo smešnega. Za tem smešnim se je žalibog — skrivalo tudi marsikaj tragičnega, kajti smešno in tragično je, če se prepirajo trije bratje za prazen nič — zraven pa uničujejo sami sebe in svojo skupno srečo.
Zadnje čase smo doživeli posebno mnogo takih smešnih stvari, ker je »nova svoboda« dala priliko, da so prišle te stvari na dan. Ali ni smešno, če čitamo, kako se trudijo razni hrvatski učenjaki, da bi dokazali, da Hrvati izhajajo iz Gotov, da so torej germanskega po-koljenja. Zdaj so našli celo neki starejši narod, o katerem piše baje Herodot-Karpi ali nekaj takega — in dokazujejo, da so najbrže to — pradedi Hrvatov. Nekega dne nam bodo slikarji predstavili naše hrvatske brate z rogovi in drugimi znaki starih germanskih rodov. Skratka: pradedi Hrvatov so bili kakršnegakoli pokoljenja, samo slovanskega ne, najmanj pa onega, da bi imeli kaj skupnega s Srbi.
Isto velja glede jezika. Ali ni smešno, kako se trudijo filologi, profesorji, jezikoslovci in še razni drugi učenjaki dokazati, da so med hrvaščino in srbščino bistvene razlike in, če jih ni, jih skušajo na vse mogoče načine ustvariti! Bog obvari, da bi kdo priznal, da je na svetu kak srbohrvatski jezik. Ne. To je ali hrvaščina ali srbščina. Itd.
Ko bomo končno zopet prišli iz tega bolestnega nemoralnega razpoloženja — saj to ni prvič — bo pač ostala lepa zbirka izjav, citatov in zgodb za pouk in zabavo bodočim rodovom, vsem pametnim ljudem pa za smeh in kratek čas.
Kajti vse, kar se godi, piše in govori sedaj, je samo zaključna faza vseh mogočih nesmislov, ki so jih iznašli razni strankarji v medsebojnem boju, ko jim je šlo za obstoj. To se je začelo takoj po ujedinjenju: Hrvati so takrat začeli sredi države propagirati svojo »čo-večansko republiko«, za katero je šel St. Radič po blagoslov celo v Moskvo. Kot odgovor na to so Velikosrbi iznašli svojo »amputacijo«, češ, če vam ni všeč v naši državi, vas bomo odrezali in pojdite, kamor hočete. Saj vas nismo vabili, — sami ste se nam prištulili... Da je bila neumnost še večja, so tedanji voditelji slovenske ljudske politike v Mariboru tudi prišli na idejo — slovenske republike. Že se je zdelo, da bo vsega konec »za bratski inat« (prav nalašč), kakor so to zagovarjali dobrodušni prijatelji naše svobode.
Koliko smešnega je bilo za zunanjega opazovalca o teh nenormalnih pojavih, ki so pretresali temelje komaj ustanovljene države. Koliko zadostnega je bilo v vsem tem za naše nasprotnike! Saj ni čuda, da že nihče ni verjel v obstoj Jugoslavije. In vendar so politiki gnali ta boj na nož.
Ob enem se je pojavljala na eni strani zahteva po uvedbi ekavščine — s čimer niso bili zadovoljni ijekavski Hrvatje, na drugi strani so prečani zahtevali odpravo cirilice, kakor da se da vse to izvršiti čez noč in kakor da je to najvišja državna potreba. Naravno je, da so Srbi zagovarjali svojo zgodovinsko slovansko pisavo. In zopet. Koliko smešnosti v pretiranih načrtih raznih »ujedinjevateljev« in v enako pretiranem odporu proti vsaki novotariji, ki bi količkaj pričala o kakem zedinje-vanju, kaj šele izenačevanju pokrajinskih kul-
tur med temi novimi gesli kakor so bili: odprava cirilice (6 čimer so bili prizadeti Srbi), uvedba ekavščine (s čimer so se čutili prizadete Hrvati), se je pojavila tudi zahteva po likvidaciji slovenščine, t. j. (ker mi tako radi govorimo v učenih tujih besedah, da niti sami sebe ne razumemo!) zahteva, naj se slovenščina opusti. Kakor so se pri nas našli ljudje, ki so mislili, da je odprava cirilice malenkost in da bo srbski narod to dragoceno dedščino svoje preteklosti rad položil na oltar ujedinje-nja (na ljubo manjšemu številu bratov Hrvatov in Slovencev, ki niso čutili, kako sramotna je njih zahteva), prav tako so se našli na drugi strani zagovarjalci ekavščine, češ, da je potrebna v imenu »narodnega edinstva« in tudi takšni, ki so smatrali slovenščino kot dialekt, ki ga je treba »likvidirati« in nadomestiti s čisto srbohrvaščino. Razumljivo je, da 60 ravno te zahteve, ki so se pojavljale v medsebojni borbi in segale po najdražjih narodnih svetinjah, na vseh straneh najbolj razburjale duhove in vodile do današnjega smešnega a žalostnega položaja.
In vendar so bile ravno te zahteve, ki so jih smatrali nekateri v imenu t. zv. narodnega edinstva za nujno potrebne — popolnoma odveč in nepotrebne.
»Glede »likvidacije« slovenščine so mislili nekateri n^nolnoma resno, kakor da bi se dalo to res kako izvršiti. Pameten človek se je
takim predlogom in nasvetom samo smejal in je šel mimo. Drugi pa so se vznemirjali in razburjali. Tako so se rodili slovenoborci. Oni tam doli — (saj pri nas ni bilo resnega človeka, ki bi bil na take čenče kaj dal) so si to pač po svoje redstavliali. Enim je slo samo za to, da bi se nadomestila slovenščina kot književni jezik s srbohrvaščino: drugi pa so mislili, da bi se dala sploh odpraviti, da bi vsi govorili en jezik. (Do takih zaključkov vodi napačno pojmovanje narodnega endin-stva!)
Treba je vedno vedeti, da so vsa ta vpraša« nja, v katerih smo mi preživeli stoletja, drugod stopila šele po ujedinjenju v ospredje in da ni čuda, če so razni publicisti hoteli pokazati svojo iznajdljivost s tem, da so prihajali s takimi »ujedinjevalnimi« predlogi.
Toda — kakor smo rekli pametni ljudje se nad takimi pojavi, ki so včasih izhajali celo iz najboljših namenov, — niso razburjali. Kajti: kako pa naj bi govorili Slovenci tisto jutro, ko bi se zbudili in bila — slovenščina likvidirana. Ali bi si moral naš kmet v gorskih vaseh najeti inštruktorja iz Hrvatske, da bi ga naučil govoriti? In do tedaj naj bi ostal nem ?
Tu se takoj vitli smesnost takih zahtev. A kakor so bili smešni taki predlogi, ki so se res pojavili — brez vsake škode za slovenščino in slovenski narod, ker so izginili kot muhe
Prvi maj
Zopet se vzbuja narava v novo življenje in prvi maj prihaja v lepi zeleni obleki. Vse se preraja in tudi človeka se polašča upanje na lepšo in boljšo prihodnost. Z obraza mu sije veselje, toda oči so motne, a v srcu vlada tuga. Kako si vesel in lep, o teško pričakovani p. vi maj, tako si premnogim, ki gledajo s strahom v bodočnost, žalosten in obupen.
Prezirljivo se šopirijo ljudske pijavke ter sesajo kri našemu narodu. Kopičijo se jim zakladi, sadovi delavskih žuljev in izginevajo v tujino. Egoizem je preplavil že vsa njihova srca. Niso imeli še orilike okusiti tiste dobrote, ki jih sami nudijo delavcu-trpinu. Skvarjena in pomehkužena so jim srca, spoznavajo krivico, a priznati in popraviti jo nočejo. Ni jim mar naša domovina, ni jim mar naš narod, ampak le zapeljiva mošnja. Bojijo se resnice, bojijo se prvomajskega praznika, praznika proletarskih mas, ker dobro vedo, da bo prej ali slej prišel konec njihovemu paše-vanju. Vse to skušajo prikriti in zabrisati s kako drobtinico, ki jo morda včasih vržejo z bogato obložene mize božanskih palač... Njihovo telo se koplje v vinu, srce se jim topi v zlate zaklade. In ljudstvo še vedno časti po božje te molohe kapitalizma!
Sključeni in potrti, velih in upadlih lic, žuljavih in zgaranih rok hitijo trpini na delo. Pot jim teče po licu in jim reže v blede obraze brazdo za brazdo. Mehanično kot stroj se dviga suha, koščena roka in pada ter udarja, da strahotno odmeva v svobodno naravo. Sestradan in izmučen se vleče z mrakom delavec v svoj dom, ki mnogokrat ni primeren niti živinskemu hlevu, kjer se na pol mrtev zgrudi v grofovsko-baržunast fotelj — polomljen stol. Pol ducata ali še več bosih, jetičnih otrok priskače k njemu ter mu kliče vsakodnevni pozdrav: Kruha! kruha! Žena petde-
morda le srečen slučaj na vodilna mesta. Naj propade osebnost, naj živi ideja. Čim višji je položaj, tem težja dolžnost in tem večja odgovornost !
Zbrati vse jugoslovenske nacijonaliste, ki se ne plaše niti zmerjanja niti preganjanja in se ponosno priznavajo za jugoslovenske unitariste v eno, res enotno, zato pa tudi enotno vodeno fronto, to je dolžnost nas vseh, predvsem pa onih, ki stoje na čelu posameznim frakcijam jugoslovenskih nacijonalistov. Na čelo take enotne fronte pa ne spadajo starci in teoretiki, tja spadajo ljudje borbenosti in možje dejanj. Dajte nam nacijonalistom takega moža, pa bo ves svet videl, kako prazno je kričanje naših separatistov širom države
in kako bedne so njihove na zunaj tako naipi-hovane sile. Seveda pa mora značiti nastop takega voditelja jugoslovenskih nacijonalistov sočasno najostrejše spremembe v danšnji soci-jalni in gospodarski strukturi nase zemlje, kajti le tedaj bo narod tudi praktično čutil vso praznoto dosedanjega separatističnega hujskanja in razkrajanja.
Spametujte se torej, gospodje voditelji jugoslovenskih nacijonalistov, kajti sicer boste ostali generali brez vojske. Masa nacijonalistov hoče postati enotna, zato pa hoče dobiti enotno vodstvo. Nje ne brigajo niti posamezne osebnosti niti njih teorije, ona hoče borbe in uspeha.
setih let, dasi jih ima šele trideset, pripravi mizo za proletarski banket ter postavi na njo najboljšo jed, ki jo še zmore delavec-robot. — nezabeljen močnik!
Dasi je telesno zgaran in izmozgan, je po srcu še vedno junak. Še mu je naša jugoslo-venska zemlja sveta, ki ga je spočela. Čeprav je sam največji revež, si kljub temu pritrga že od itak praznih ust, da pomaga svojemu bratu-sužnju. Ni pozabil zemlje, za katero se je boril in trpel ter se je še vedno pripravljen žrtvovati za njo!
In tako je praznik proletarskih delavnih mas žalosten in poln skrbi, kajti brezposelnost posega že globoko v široke plasti našega naroda. Strankarska zagrizenost slepi in razdvaja nevedno ljudstvo. Množijo se redukcije uslužbenstva, plavži ugašajo, obrt in trgovina hira, število brezposelnih stalno narašča. Ni zaslužka, ni kruha! Družine so izpostavljene gladovanju, meče se jih na cesto, stanovanje je postalo zanje že luksus! Zastavljalnice se polnijo, beda narašča, jetika žanje, samomorilci si podajajo roke, a vsem se pa oblastno smeje zlato tele, ki ga ljudstvo še vedno časti po božje. Slepo in nepremišljeno drvi za njim in upogiba svoj že neobčutljivi hrbet pod udarci biča nenasitnih trotov. Kosajo se troti med seboj, kdo bo požrl več sladkega medu, ki ga marljive čebelice nabirajo od ranega jutra do poznega večera.
Ob času, ko se proslavlja prvi majnik, praznik delavcev, se je treba energično poprijeti dela ter pomagati proletarijatu, da se oprosti eeoističnih, strankarskih politikov-voditeljev, da se dvigne duševno in telesno tako, da mu ne bo nudila zemlja samo grobov, ampak tudi vsakdanji kruh in dostojno življenje. — Vsakdo, ki si v potu svojega obraza služi svoj vsakdanji kruh, mora postati enakovreden član naroda, imeti ne samo iste dolžnosti, ampak tudi iste "»-avice ter prejeti za svoje pošteno delo tudi pošteno in dostojno plačilo.
Vse delavstvo mora biti složno in živeti med seboi bratski ljubavi ter tako tudi vzljubiti svojo državo. Vse to bo mogoče doseči le v res bratski, nacijonalni, nesebični in skupni organizaciji, ki bo gledala za dobrobit vsega naroda, ne pa samo za posameznike.
Danes, ko praznujemo prvi majnik, praznik proletarskih mas, sklenimo, da gremo z vso vnemo na delo za dobrobit proletarskega naroda in naše skupne domovine. Kajti dovolj je medsebojnih strankarskih prepirov, dovolj je slepljenja in razdiranja in dovolj je razmetavanja narodnega premoženja!
M. J.
enodnevnice — prav tako smešen je bil odpor, ki je nastal iz strahu zai »ubogo, preganjano slovenščino«, češ, da ima take namene vlada v Beogradu, razne jugoslovenske in celo slovenske stranke.
Raznim ljudem je bila to ugodna prilika, da so dali duška svoji mržnji do Jugoslavije in jugoslovanstva, ki jim je ostala še izza leta 1918. Drugi so to izrabili za politično agitacijo in na mah je bilo na slovenskih gorah več zvestih in budnih čuvarjev in stražarjev obrnjenih proti Beogradu nego onih, ki naj bi gledali na sever in jug, kjer je bila pregnana slovenščina iz cerkev in sol. Da bi pokazali vso svojo vrednost in pomen, so ti stražarji napihnili to nevarnost za slovenščino v Jugoslaviji kot pravo strašilo in proglasili sebe za njene edine zaščitnike in rešenike.
Vse to se je godilo ob času, ko je jezikoslovna veda že tako na visoki stopnji, da bi že ona — če ne zdrava pamet — poučila te branitelje in zaščitnike slovenstva, kako nepotrebne so njih skrbi in kako prazno je njih junaštvo.
Kako in zakaj propadajo države, nam je povedal marsikaj resničnega že Montescjuien v svoji razpravi o propadu rimske države in za njim še mnogi drugi.
Kako in zakaj propadajo jeziki, o tem nas uči kulturna zgodovina. Dejstvo je, da sta izginila dva taka kulturna jezika, — kot sta bila grški in rimski z literarnimi zakladi, iz katerih je živel ves svet. Kako je bilo to mogoče. In niti se ne more reči, da ju je preganjala državna oblast. Mi hočemo s tem samo opozoriti, da je res mogoče, da kak jezik izgine (po naše: da se likvidira). Isto se je zgodilo na Irskem in Škotskem, kjer je angleščina izpodrinila prejšnjo domačo keltščino. A tu se zdi, da je mnogo sodelovala državna oblast. (Irci so že oživili svojo materinščino, Škoti pa se trudijo zdaj, da bi jo zopet izkopali iz tal, dasi, pravijo, da niti toliko ljudi ne zna več starega jezika, da bi se ga drugi od njih lahko naučili, ker je že popolnoma izumrl. Anglija kot kulturna država — seveda nima nič proti temu prebujanju nar. jezika, saj so zato Škoti še vedno Britanci!)
Pri nas, ako pogledamo na sever in jug za mejo, kjer se nasilno uvaja tuj jezik v cerkev in šolo in domači jezik prezira in zatira tako, da trpi narod tudi gmotno škodo zaradi svoje narodnosti — tam bi morda po več stoletjih mogla tuja oblast — če bo smatrala, da je to njej v čast in korist — doseči, da bi narodni jezik počasi izginjal (to bi bila »tiha likvidacija«). Naša vera v narodni jezik je namreč mnogo večja nego jo imajo »budni stražarji«, ki mislijo, da bo slovenščina v Jugoslaviji propadla zaradi par bedastih člankov
Na Jurjev uranekl
Na Vnebohod 6. maja praznuje naša vojaka tradicijonalen Jurjevdanski uranek. V spomin na borce, ki so skozi dolga pokolenja na ta dan znova začenjali borbo za svobodo, pozivamo em potom vse naše edinice, da naj se priključijo praznovanju naše vojske, v krajih pa, kjer ni garnizije, naj naše edinice same ali v družbi z drugimi nacijonalnimi organizacijami na primeren način proslave Jurjev dan.
Priporočamo zlasti, da se ta dan priredi zgodnji izlet članstva in prijateljev Narodne odbrane v prirodo. Lahko se tudi po dve ali več bližnjih edinic dogovore za skupno izletno točko. Primeren nagovor o pomenu Jur-jevdanskega uranka, naše pesmi in igre, vse to naj bo spored vaših izletov. O opravljenem poročajte.
ali zaradi kakih fantastičnih načrtov, ali celo zaradi par besed, ki jih v naglici rabijo žur-nalisti pri svojem delu. Mi verujemo, da celo pod takim nekulturnim pritiskom, pod kakršnim živi naš narod onkrat meja, ne bo takoj konec narodnega jezika in da bo morda prej preden se bo to zgodilo, prišel čas, ko bo vsaj v Evropi veljalo pravilo, da je vsak narod, ki drug narod zatira, nekulturen in se bo vsak kulturen narod sramoval, da bi živel od potujčevanja. (Ta kulturna zavest se pri nekaterih narodih že pajavlja, žal ne še pri naših sosedih!) Ako pa že glede teh naših pokrajin gorimo to sveto vero, utemeljeno v naravni sili narodov in jezikov, tem bolj odklanjamo vsak dvom glede slovenščine v Jugoslaviji in s tem tudi — slovenoborstvo, ki zadnji čas prav tako kot hrvatstvo dobiva svoj pravi — politični značaj.
Tudi v »Pohodu« se je pojavil članek o »tihi likvidaciji«, ki je izzvenel v misli, da je boljše likvidirati tako slovenstvo, ki sanjari o likvidaciji Jugoslavije, nego likvidirati Jugoslavijo, kakor to žele oni, ki pravijo, da so vstopili v Jugoslavijo v nadi, da bo obsegala vse Slovence ... Kai pa sedaj, ko jih ne? Samostojna slov. republika,..: Da ne bo napačnih nazorov, smo temeljiteje pojasnili to vprašanje.
Ker pa na vrste nacionalistov tako rade padajo psovke: izdajalci (ne vemo kaj in koga smo komu izdali!) naj dodamo še par opomb.
Svoj novoletni govor je gosp. notranji minister dr. Korošec, o katerem pač nihče ne dvomi, da je dober Slovenec, govoril v srbohrvaščini. Za pametnega človeka je to samo po sebi razumljivo, le ozkosrčni dravobanci bi mu očitali — izdajstvo. Gosp. sen. Smodej, ki se zadnje čase oglaša, kot največji zagovornik slovenstva v Beogradu (namesto v Čelov-
Čigava pa je ia-le
Nekje je bil nedavno tega javen telovadni nastop. To je bilo v prostorih, ki so jim včasih rekli: orlovska dvorana. Toda, zdaj niso telovadili orli, ker so vendar še razpuščeni, niti niso telovadili sokoli, marveč le fantje, fantki in ipunčke »fantovskih« (!) odsekov. Kdo so in kaj bi radi, pa je povedala njih himna, ki so jo zatajili z njenim pravim imenom in jo zofistično prekrstili v »fantovsko« himno! Ta himna se je začela takole: Dvignite Orli, krila ponosno,.. . sove se skrivajo,... Danes, ko se tako pazi, da imaš v redu svoje odnošaje z avtorsko centralo in ko so tako hude kazni, če kaj zažvižgaš ali zapoješ, pa
Občni zbor NO Polje-Vevče
Delovanje NO v Polju-Vevčah je bilo predvsem po krivdi bivšega vodstva zadnji čas nekam šibko. Članstvo je le nerado trpelo nedelavnost vodstva in njegove izgovore, pa je zato na občnem zboru 20. marca 1.1. ukrenilo, da imamo pri NO v Polju pomlajeno vodstvo in s tem polno zagotovilo za uspešno delo Narodne odbrane.
Nacijonalisti v Polju imajo spričo ondotnih razmer težavnejše stališče, kar pa ne ovira, da se tudi v Polju nacijonalni, socijalni in kulturni program NO dosledno sprovaja. Novemu odboru predseduje br. Kuhar Janko, tajnik je Hrome Stane, blagajnik pa Schauer Joško. Članstvo bo novemu odboru rado nudilo polno podporo in zaupanje.
SIRITE »POHOD«!
cu ali na Dunaju!) je tudi rekel v senatu, da Slovenci včasih govorimo srbohrvatski zato, da nas oni lažje razumejo, ne zato, ker bi morda ne imeli v lastnem jeziku dovolj izrazov. Gosp. sen. Smodej je imel prav. Čemu pa je vzdihoval — prav po koroško — zakaj da ne puste Slovencem v Jugoslaviji govoriti slovensko, res ne vemo. Morda je mislil, da je res na Koroškem! In to je smešno. Prav tako smešno je, če vzdihuje »Slovenija« nad tem, ker je neka slov. pevka v Ljubljani pela pesmi v — srbohrvatskem jeziku, ali pa če je starostni predsednik senata otvarjal senat v novi skupščini v proslavo A. M. Slomška, češ, da se slovenščini v Jugoslaviji krivica godi. Na slavnostni seji, ko nas je poslušal svet!
Res je med mnogimi smešnimi in neumnimi gesii sedanjosti slišimo marsikaj, nad čemer se bo čudila naša bodočnost. Med to zabavo in smeh je zašla tudi krilatica o tihi likvidaciji slovenščine, ki pa vzbuja pri nekaterih smešno resen — pri drugih pa narejeno pretiran trepet in strah, ki ga znajo umetno izrabljati v svojo korist.
Če pa vso stvar pobliže pogledamo, vidimo, da je ta strah po sredi votel, okoli ga pa nič ni.
Slovenoborstvo bi imelo — namesto te mla-tve prazne slame, ki se označuje z raznimi visokimi imeni — mnogo drugih bolj važnih nalog. Ne samo onstran meja, — kamor sega njih pogled samo iz mržnje do Jugoslavije, ne pa iz ljubezni do naših izgubljenih delov
—	ampak tudi v naši ožji domovini, kjer bi moglo vzgajati narod v onem pravem slovenskem duhu, ki so bili njegovi glasniki največji oredsta vitel ji slovenstva — ne pa v malenkostnem zavijanju in hujskanju proti nacionalni ideji, ki ie danes edina garancija za to, da slovenščina ne bo likvidirana.
J. B.
fantovska pesem
nisi plačal tantijem, bi človek mislil, da tudi tujih himn ne smeš rekvirirati zase. Nemški komunist gre lahko prepevat himno v — Španijo, če je doma ne sme, ne bo je pa prepustil v gojitev nemškemu — klerikalcu: himno »vstašev« ne smeš prepevati niti v Italiji več. Če jo hočeš peti, moraš k Francu; tudi orju-naš mora molčati, če hoče ostati svoboden državljan in tako bi moral iti tudi orliček prepevat k patru Hlinki, če je zanj in za or-junaša še ista mera v isti državi?! Ali komunist, kot rečeno, ne bo posodil svoje himne klerikalcu (izjema: Ljubljana!) ne bo je dal žid mohamedanu, ne bi je smel dati orliček »fantinom,« razen, če niso eno in isto!?
Pri nas se javlja novo telovadno gibanje, ki pa mu ne gre, kakor je umljivo, za napredek v telovadbi, nego za lepše, važnejše in višje stvari: v Ljubljani mora nastati na vseučilišču »stolica za telesno vzgojo«. Vsi moderni narodi jo imajo. Tudi Jugosloveni so moderni! Modemi so, saj kurijo avtobuse samo nekateri še z ogljem, le nekateri še z bencinom, ostali pa celo že z — metanom! Moderni so ti Jugosloveni, saj stroški za komisije in dnevnice niso pri njih nič manjši, kot v drugih mestih, n. pr. v Ženevi. In modernim ljudem pritiče modema stvar, pritiče jim torej: »visoka šola za telesno vzgojo naroda«! Kdor bo dobil to šolo, njene profesorje in upravnike v svoje roke, ta je gospodar nad vzgojo vsega naroda, ta lahko postane sam edin pastir v celem hlevu! Da prideš v kombinacijo, —- tako so si najbrže mislili nekateri, — moraš imeti spet orla, če pa ga — iz beograjskih
(Nadaljevanje na 4. strani)
Politični
V	eni prejšnjih številk smo na tem mestu opozorili naše cit atelje, kakih ljudi se poslužuje izvesna politična skupina, da bi zasejala seme razdora v vrste Narodne odbrane. Dr. Bogomir Matic, novosadski zdravnik svojo akcijo nadaljuje in piše še nadalje v beograjski »Pravdi« svoje klevete, ki ga že same po sebi diskvalificirajo, da bi kdajkoli mogel še vstopiti v naše vrste. Pretečeno nedeljo se je vršil v Novem Sadu zbor zastopnikov kulturnih društev iz Vojvodine in s tega mesta, kjer so bili zbrani predstavniki vsega kulturnega in nacijonalnega življenja, je dobil dr. Matič za svoje klevete tako lekcijo, da bi je noben človek, ki ima količkaj časti, ne mogel mirno prenesti. Dr. Matič gre pa seveda mimo tega, najbrž v pričakovanju, da bo dobil 'J up'
' < i	i ’ ' L' > la * J<* i za svoje
razdiralno delo .« 11 j-.i.c tK'v.’h.-, pr i-l"e.
Za enkrat je še vedno vsa pozornost političnih krogov obrnjena na delo in sklepe srbi-janske opozicije. Zato je zanimiva izjava g. Jovana Jovanoviča, ki jo je 26. aprila dal v Novem Sadu novinarjem in v kateri pravi med drugim tudi to-le: »Sporazum opozici-jonalnih strank je siguren in na najboljši poti. Lahko vam izjavim, da bo ostvarjen v najkrajšem času. Naše stališče napram bivši kmetsko - demokratski koaliciji se v zvezi z osnovanjem Saveza srbskih opozicijonalnih strank ne bo menjalo. Ne bo torej z naše strani nobene posebne politične akcije. Pse se dela le okoli sporazuma in za sporazum. Tistim, ki pravijo, da sporazuma ne bo, odgovarjam, da bo. Mogoče obstojajo neka osebna nesoglasja, toda to ni ne bistveno in ne važno. Važno je le, da pride do sporazuma.«
Tako torej pravi eden šefov srbijanskega dela združene opozicije, medtem, ko se odkrivajo v zvezi s rtolitičnim testamentom noko i-nega Svetozarja Pribičeviča čudne stvari. Prišlo je namreč na dan, da je pokojni Svetozar Pribičevič zapustil le osebni testament in ni-kakega političnega, ki ga je Dragoljub Jovanovič, vodja levičarsko usmerjenih zemljorad-nikov razglašal ob Pribičevičevi smrti. Ker so nekateri mislili, da bo dr. Dragoljub Jovanovič zato izključen iz združene opozicije, je on postavil vprašanje, kako ga sploh morejo iz opozicije izključiti?
Dočim v Beogradu še vedno govorijo o sporazumu, pa so vsi taki glasovi v Zagrebu že zdavnaj utihnili, ker menda čakajo, da se razčisti situacija, ki je nastala s sklepanjem novih pogodb naše države s sosedi.
•
Nova navodila iz Sovjetsko Rusije
Prejeli smo nova navodila iz boljševiške Rusije, kako naj pišemo. Prišla so naravnost od Moskve, podpisal jih je Stalin. V teh navodilih smo dobili migljaj »naj se vera ne napada, pač pa predvsem Vatikan, ki ga je treba slikati kot prvo največjo oporo fašizma, oziroma Mussolinija.« (Gl. »Domoljub« št. 16, stran 5 spodaj.) V smislu novih navodil živela vera, doli prva in največja opora!
»Domoljub« je pa napravil prav, da je razkrinkal komuniste pred podeželskimi katoličani, ki itak premišljujejo vedno in zgolj o komunizmu. Njih učitelji v Kopitarjevi ulici pa orjejo zemljo in sadijo krompir.
•
NAŠE GESLO JE:
»SVOJI K SVOJIM«!
Pokret Narodne Odbrane
Iz življenja Jugoslavije
(1830 —1918)
Pričujoči članek je poslal Narodni odbrani univ. prof. dr. Djuro Šurmin, ki je nedavno tega preminul. K večnemu počitku ga je spremilo okoli 100 ljudi, ker so se njegovi znanci bali, da jih ne bo še pri pogrebu napadla nahujskana zagrebška ulica. Članku je priložil pokojni dr. Šurmin naslednje pismo:
»Dovolj dolgo sem okleval, da Vam pošljem ta svoj sestavek. Vsakega poštenega in iskrenega patriota boli kot pekoča rana tisto, kar se je skozi polna dva meseca odigravalo pri nas okoli vprašanja: čigavi otroci smo, ali smo sinovi poštenih staršev ali samo neka nora nacija, ki se je znašla tu na tem teritoriju in od prevelikih dobrot ne ve, kaj bi delala in komu bi se poklonila! Danes nisem v aktivni politiki, toda kot vsak pošten sin te naše domovine boleham od tega norenja, ko se v naši javnosti tratijo dnevi, da se pred našimi sovražniki pokaže, da nismo vredni, da nas cenijo kot narod. Tudi neznanje naših ljudi je dosti krivo.
Mi, ki smo sodelovali pri zidanju Jugoslavije, mi z bolečinami gledamo, kako nepismeni ljudje del jo za svojo propast in kako se hočejo odreči svojih dedov in očetov.
Iz teh besed boste razumeli, kaj je izzivalo te vrstice, ki so del naše zgodovine in našega
življenja. Prejmite iskren bratski pozdrav od Narodni odbrani udanega in napram Vam iskrenega dr. Šurmina.
V	Zagrebu, 21. februarja 1937.«
*
Te moje vrstice izzivajo dnevni pojavi v našem narodu. Mi imamo Narodno odbrano poleg naše Zemeljske odbrane. Že sama imena kažejo, kaj bi morale ti dve institucije delati. Zemaljska odbrana naj brani državo od nezgod in neprijetnih gostov, ki bi hoteli Jugoslaviji škoditi. Država, ki naj jo brani Zemaljska odbrana, je dobila svoje službeno ime Jugoslavija od svojega kralja. On je 3. septembra 1931. leta v svojem proglasu na narod dejal tudi to resnico: »Kraljevini Jugoslaviji, ki jo je jugoslovenski narod sprejel z vso toplino svoje nacijonalne duše, so zagotovljeni pogoji za močan polet in veliko nacijonalno bodočnost.« Te besede so izšle iz ust tistega, ki je za interese tega jugoslovenskega naroda položil tudi svojo glavo. A ta trditev velikega kralja je bila njegova ideja, njegova misel in njegova kraljevska zapoved ter diktatorska odločitev. Kdor prečita zaključek proglasa, vidi, s kakšno ljubeznijo in kako trdo vero v Boga in narod je pričakoval veliki kralj »srečno bodočnost Kraljevine Jugoslavije«, ko ji je dajal Ustavo Kraljevine Jugoslavije. Zemaljska odbrana je vezana na to ustavo. Narodna odbrana bo skrbela za narodne interese Jugoslavije, za interese jugoslovenskega naroda. Te dni razpravljajo tako, kot ne bilo nikakih drugih potreb kakor skrb — o treh
narodih v Aleksandrovi Jugoslaviji, v kateri je on priznal in poznal samo en narod z enim imenom in eno Žemaljsko odbrano.
Aleksandrova Jugoslavija se je razvijala v zgodovini kakor Srbov, tako tudi Hrvatov in ta zgodovina mi potiska v roke pero, da jo malo poživim in jo prikličem v spomin tudi tistim, ki se tako radi sklicujejo na »učiteljico življenja« in ki se na eni strani drže principa te učiteljice — zgodovine — (če jim prija), na drugi strani pa (če jim kaj ne ugaja), zavračajo tudi tisto, kar so njihovi najbližji in njihovi predniki zarisali na svoj prapor, ki so ga mogoče tudi sami držali s to isto roko, s katero ga sedaj zavračajo.
Vem, da se Narodna odbrana (pa tudi jaz sam) — noče vtikati v dnevno politiko. To sedaj tudi ni moj namen. Toda nihče od nas članov naše Narodne odbrane ne more mirno poslušati izjave v imenu znanosti, da so Hrvati in Srbi dva naroda in ko se preko Sotle pojavlja tudi tretji nan>d Slovenci, ki zahtevajo pri reševanju vprašanja prvih dveh narodov, naj se reši tudi njihovo tretje. Če pojde tako dalje, se bo gotovo pojavil tudi četrti, Makedonski narod, pa če Bog da srečo, potem Črnogorski, in prišel bo tudi Dalmatinski, mogoče neki čakavski, .primorski in gotovo tudi slavonski, bosanski itd., itd., štajerski, kranjski, koroški, prav tako kot je bilo pred 100 leti in mogoče tudi malo hujše. Drugi gredo za sto let naprej, mi pa nazaj.
Čez kako leto bo stota obletnica, kar je gotovo priznan patriot Ilija Garašanin izšel pred
deda kralja Aleksandra I. kneza Aleksandra Karadjordjeviča s svojim »Načertanijem« (1844). Garašanin je kot mož širokega pogleda — kot pravi o njem dr. Slobodan Jovanovič — podčrtal, da je »Srbija še pod turško vrhovno oblastjo morala delati na ustvarjanju velike jugoslovenske države pod svojim vodstvom.«
Kaj naj bi ta država obsegala, to je rekel razen Garašanina tedanjemu »visokoslavnemu praviteljstvu v Beogradu« v svojem pismu graničarski aktivni avstrijski oficir, hrvatski ban Josip Jelačič 1848. leta meseca maja z naslednjimi besedami: »Srbi in Hrvati so en narod in isti bratje od prastarih časov in naša edinstvena zasluga v tem bratstvu bo, če odvržemo stari jarem neznanja in bedastoč in uvedemo med enonarodnimi brati prvotno edinstvo in ljubezen ter slogo v političnem smislu.« Naši emigrantje so 1848. leta v Parizu govorili, da bi bil Jelašič kot ban mogel sestaviti federacijo Slovanov ob Donavi, dočim Jelašič v tem pismu praviteljstvu govori o enotni vladi (velike jugoslovenske države), ki bi postavljala bana po dogovoru, dočim bi ena vlada vodila posle za vso državo.
Mene se ne tiče, kako je Jelašič prišel za bana na Hrvatsko; ali ugotoviti moram, da je prišel za bana kot predstavnik tiste ideologije, ki je zahtevala najprej moralno, potem pa po možnosti politično ujedinjenje naroda ene krvi iz Štajerske, Kranjske, Koroške, Hrvat-ske, Slavonije, Dalmacje, Bosne, Srbije, Črne gore, Bolgarske. Dubrovčani so v svojem listu
PO NASI ZEMLJI
Verujem, da mora naj narod mnogo delati in da mora upreči vse svoje tvorne sile, da bo ijdrjsal v te^mi 2 drugimi narodi; — Zalo sem nasprotni % parajitslva in nedelja, sobe pa hočem ojačiti, da najdem v delu in aktivnosti srečo svojega življenja.
„Verujem" /farodne odbrane, toč^a 9.
S/o venski javno stil
V	proslavo 140 letnice Vodnikovih »Lub-lanskih Noviz« in 30 letnice organizacije slovenskih poklicnih novinarjev, priredi ljubljanska sekcija Jugoslovenskega novinarskega udruženja na jesenskem Ljubljanskem velesejmu	■;
JUBILEJNO RAZSTAVO	j
SLOVENSKEGA NOVINARSTVA.
Razstava je zelo na široko zasnovana in poda celoten pregled nastanka in razvoja slovenskega novinarstva od najstarejših časov pa do današnjih dni, hkratu pa pokaže poleg nekdanjih načinov razširjanja vesti tudi najnovejše izume, ki se jih poslužuje sodobna časnikarska poročevalska služba. Da bo vse to prikazano čim bolj nazorno, bodo novinarji izdali na razstavi poseben dnevnik, urejevan, stavljen, tiskan in razpošiljan pred očmi obiskovalcev. Jubilejna razstava pregledno pokaže vse ogromno delo, ki je združeno z nastankom. razvojem in napredkom slovenskega novinarstva, pri tem pa opozori tudi na koristi, ki jih je narod imel in jih vsi sloji še imajo od časopisja.
Razstava slovenskega novinarstva mora biti in tudi bo kulturen dogodek prve vrste! o
Da pa razstava ta svoj visoki cilj doseže, prirede novinarji razstavo s sodelovanjem Društva tiskarnarjev v Sloveniji, Zvezne organizacije Saveza grafičnih radnika (-ca) Jugoslavije v Ljubljani, ljubljanske podružnice Udruženja grafičnih faktorjev Jugoslavije, časniških in časopisnih podjetij, Ljubljanskega velesejma ter odličnih kulturnih in gospodarskih st rokovn jakov.
Da bo res ves jesenski Ljubljanski velese jem v znamenju slovenskega novinarstva, je pa potrebno tudi
SODELOVANJE
VSE SLOVENSKE JAVNOSTI
ter se zato obračamo na njo s pozivom, naj pomaga pri iskanju in zbiranju razstavnega gradiva.
Živo pa se zanimajo za razstavo slovenskega novinarstva tudi drugod po Jugoslaviji in celo v tujini. Več znanstvenikov svetovnega slovesa je odboru zagotovilo in deloma tudi že izkazuje svojo pomoč. Vzrok več, da tudi slovenska javnost stori svojo dolžnost f
Izreden dogodek letošnjega leta bo razstava slovenskega novinarstva in s sodelovanjem vse slovanske javnosti mora biti tudi trajnega pomena za Slovence ter mogočen podnet za napredek slovenske kulture.
Zato smo kot poklicni novinarji in redni člani ljubljanske sekcije JNU z veseljem prevzeli častno predsedstvo razstavnega odbora ter
VABIMO VSO NAŠO JAVNOST,
da pripravljalnemu odboru pomaga pri zbiranju sredstev in gradiva za to splošno poučno in koristno razstavo ter se že sedaj pripravlja na obisk te velevažne narodne manifestacije.
Ljubljana, 1. majnika 1937.
Častno predsedstvo razstave slovenskega novinarstva:
Dr. Albert Kramer 1. r., minister v p.
Dr. Anton Korošec 1. r., minister notranjih del Dr. Fran Kulovec 1. r., minister v p.
ICako je v Amsterdamu?
»V noči po sredpostni nedelji so imeli v Amsterdamu holandski možje običajen obhod v spomin na evharistični čudež (13. marca 1345). Ker so pa v versko mešani deželi Holandski (torej ne v verskomešani Jugoslaviji!) javne procesije v našem smislu prepovedane, se je razvrstilo stotisoč navzočih mož v tihe skupine brez zastav in brez luči. Tudi glasno niso molili, pač pa vsak zase na tihem, in sicer za odvrnjenje komunizma in novodobnega poganstva (Ludendorfovega?). Tihi obhod je napravil na vse globok vtis.«
*-
Srečni bi bili, če bi karkoli, bilo molitev, bilo konkordat, bilo državni dogovor. Jugoslavije z Italijo, bilo radevoljna odredba Vatikana, bilo JNS, bilo JRZ pripravila vsem Slovencem vsaj toliko verske svobode, kot jo imajo blaženi Holandci! Srečni bi bili, če bi naši ljudje v bližnji Avstriji, kjer se vlada po papeževi okrožnici »Quadragesimo anno« po oficijelnih katoliških načelih, uživali to svobodo, ki jo je uživalo 100.000 Holandcev! Šele v verskomešani Jugoslaviji, ki je versko najstrpnejša zemlja sveta in prepolna naklonjenosti vsem cerkvam, vidimo, da uživa tudi katoliška cerkev pravi raj svobode.
Nekaj za budne stražarje
Čitatelj, ki pogleda tudi na zadnje strani naših časopisov, opazi tam spake, ki bi morale vznemirjati posebno tiste naše budne stražarje, ki se bahajo, da so edini pravi varuhi in zaščitniki slovenščine. Zadnjič smo navedli nekaj zgledov, kako mrcvarijo slovanska imena. Danes jih opozarjamo na to, da ne znajo sklanjati niti slovenskih imen. Le poglejte n. pr. posmrtnice in razne zahvale zadnjih 14 dni! Tu čitate n. pr. Šramela, So-tošeka (nam. Šramla, Sotoška), Jakaca (nam. Jakca, Franca, Zupančič Jožefa, Šeber (nam. Zupančiča, Seberja), dvem gospodom itd. Ker uredništvo ni daleč od uprave, upamo, dasi bodo gosp. stražarji te oblike ogledali!
Svobodno izvoljeni odrekajo
Dne 15. aprila se je vršil občni zbor Županske zveze, ki je sedaj klerikalna ustanova hi ima po rezultatih zadnjih občinskih volitev okoli 25 % ljudstva za seboj. O tem zboru, ki se je vršil po pravilih Katoliške akcije, obširno poroča »Domoljub« in prinaša tudi nadvse značilno resolucijo, ki je bila »ob navdušenem odobravanju« sprejeta in iz katere posnemamo :
»Obsojamo nastope in delo naših nasprotnikov, posebej še senatorjev Puclja, dr. Kramerja, dr. Marušiča in tovarišev ter jim kol poklicani zastopniki volilcev izražamo svoje nezadovoljstvo in svoje nezaupanje. Istočasno odrekamo jasno in soglasno vsako pravico imenovanim gospodom govoriti v imenu nas volilcev in v imenu ljudstva. To pa tembolj, ker so bili imenovani svoječasno izvoljeni z zlorabo in z gaženjem zakonov in osnovnih, nam zajamčenih državljanskih pravic. Kot volilci jih pozivamo, da se odpovedo svojim senatorskim mestom.«
Daleč smo od tega, da bi kateregakoli imenovanih gospodov zagovarjali. Kar so si skuhali, to imajo. Ali pribiti moramo kot znamenje našega časa nezaslišano nagnenje k lažem tistih ljudi, ki bi po svojem svetovnem nazoru in naukih, ki jih dajejo vernim ovčicam, morali govoriti samo čisto resnico. Ali se res ne bojite božje sodbe?
V tujih službah
Vsak narod ima svoje veselje. Slovenci ga imamo v misijonarstvu. Navedli smo že nekaj podatkov, koliko damo za zamorčke. Zdaj se nam obeta misijonski teden v Grobljah. V Ljubljano je prišel južno-afriški škof Amož. Baje Čehoslovak. Vse je bilo na nogah. Kaj ne bi bilo. Saj je Ljubljana središče katoliške propagande. »Slovenec« je javil, da se bo ob tej priliki reševalo »največje in najvažnejše vprašanje eveta — kako ves svet pokristjaniti«. To je gotovo težko vprašanje, posebno, če pogledamo številke raznih veroizpovedi. Zato bi bili zadovoljni, če bi pokristjanili vsaj one katoličane, ki so že davno pozabili na temeljni nauk krščanstva: ljubi bližnjega...
Ali veste, zakaj je Ljubljana slavna v Afriki, Aziji in Avstraliji? Odgovor: Zato, ker je v nji središče misijonske organizacije »Reg-num Christi«. Torej vendar ena slava, pa še v takih delih sveta, kjer ima Slovenija toliko kolonij in dohodkov! Regnum Christi je nam-rfeč kakor smo sedaj zvedeli: misijon vseh misijonov. Torej nekako središče sveta. Za ta-
Pri oktoberskih občinskih volitvah 1. 1933. so v obmejni trški občini Gornja Radgona pristaši bivše SLS kot kandidatje opozicijske »gospodarske liste« izdali na volilce proglas, v katerem so navajali kot .parolo svojega programa v prvi vrsti skrajno varčevanje. Tozadevna slovesna obljuba nadepolnih kandidatov se je na številnih letakih glasila dobesedno sledeče: »Varčevanje je splošni temelj dobrega gospodarstva, posebej pa še občinskega. Zato smo zoper x>sako razsipanje občinskega denarja! Smo zopet plačo županu, zoper nagrade, dijete in raznovrstne zaslužke občinskim odbornikom. Zato bo naša zahteva, da postane služba župana in občinskih odbornikov neplačana in tedaj šele res samo častna! Ne bomo izgubljali besed, poznate nas; možato hočemo prijeti in voditi občino, ako jo zaupate našim rokam ...« Ta proglas so podpisali leta 1933. ravno oni volilci bivše SLS, oziroma sedaj v Sloveniji prebarvane JRZ, ki igrajo sedaj v občinskem odboru združene občine Gornja Radgona vodilno vlogo.
Ker pa so volilci trške občine Gornja Radgona cenili nesebično hi požrtvovalno delo bivše trške občinske uprave, je umevno, da nikakor niso nasedli taki prozorni demagogiji. Pri občinskih volitvah z dne 15. oktobra 1933 so doživeli pristaši SLS tako uničujoč poraz, da jim je komaj uspelo spraviti v odbor no-
ko slavje pač vredno, da nekaj žrtvujemo. Sicer imamo pri nas še marsikaj slavnega — a to ni svetovno. Zato je želel g. misijonski škof sotrudnicam društva Peter Klauer — naj se razmnože, kot poroča »Slovenec«.
•
•	r
Važno vprašanje
Kako je govoril gosp. sen. Smodej?
Gosp. sen. Smodej je govoril:
»Kaj more škoditi državi, če Slovenci slovensko govore, pišejo in molijo Boga v jeziku, za katerega so se borili od VIH. stoletja in si ga ohranili z velikimi napori in materialnimi žrtvami. Kako more razumen človek sploh trditi, da ima država škodo od tega, če Slovenci svoj jezik še nadalje negujejo, jezik, ki v ničemer ne zaostaja niti za srbohrvaškim niti za katerikolim drugim evropskim jezikom.«
Kje je govoril te besede gosp. sen. Smodej?
Te besede je gosp. sen. Smodej govoril v jugoslovenski oz. srbsko-hrvatsko-slovenski (še bolje: srbsko-bosansko-slovenski) skupščini v Beogradu.
Komu je govoril gosp. sen. Smodej te besede?
Te besede je gosp. sen. Smodej govoril gospodom jugoslovenskini oz. srbsko-hrvatsko-slovenskim senatorjem.
In kdo je tisti, ki kaj takega trdi o Slovencih?
Kdo brani v Jugoslaviji oz. v SHS. Slovencem govoriti slovensko?
To je vprašanje!
Kje bi mogel oz. moral gosp. sen. Smodej tako govoriti, kot je govoril v Beogradu?
Ali v koroškem deželnem zboru, ali v dunajskem parlamentu ali v Rimu.
•
Poravnajte
naročnino!
silca svoje »gospodarske liste« in političnega spokorjenca. Ker jim torej kot »velikim demokratom« takrat ni uspelo zavzeti napredne trške občine pri rednih volitvah, čeravno je bilo za to od prevrata naprej dovolj prilik tudi pri tajnih volitvah, so kratkomalo proti volji trške občine Gornja Radgona in v njeno nedogledno škodo samo iz političnega fanatizma in ambicijoznoeti nekaterih častihlep-nežev izposlovali združitev trške z okoliško občino, s čemur so seveda trško občino majo-rizirali in potisnili olb zid. Toda namen posvečuje sredstva in tako tudi v tem primeru! Konečno so vendar dosegli cilj svojega vročega hrepenenja, namreč svojo absolutno vlado v občinskem odboru združene občine Gornja Radgona.
Človek bi sedaj mislil, da so gromovniki za požrtvovalno in brezplačno delo ostali zvesti svojini obljubam iz leta 1933. Toda kako razočaranje! Mesto enega župana ima združena občina sedaj takorekoč dva župana, kakor ima ban svojega pomočnika. To bi sicer še ne bilo pri danih razmerah tako čudno, toda nerazumljivo pa je, da ima župan še sedaj plačo, njegov pomočnik pa celo večjo ko župan. Pa tudi o nekaterih drugih članih uprave je slišati, da se hočejo svoji slovesni obljubi iz leta 1933. popolnoma izneveriti. Zares občudovanja vredna doslednost!
Iz Gornje Radgone
Občudovanja vredna doslednost
»Rimenbranze della settimana« zamišljali veliko Ilirijo. Mogoče bo kdo rekel, da so bili sanjači in da so računali s tem, da bo vseslo-vanstvo izšlo kot zmagovalec — in v tistem času zanesenosti niso dosti računali z realnostjo. Tega bi zavrnil, da — kdor pozna vse korake in vse obveze, ki so bile dane pri ustvarjanju te Aleksandrove Jugoslavije — ve, da se tudi ta Jugoslavija ni ustvarjala v boljših prilikah. Ali vojne je bilo konec in ena enotna narodna misel, kot se čita v »Obzoru« od 18. oktobra 1918. leta in v stenogramih »Hrvatskega Sabora« v Zagrebu od tistega dne, ie bila srečna misel, ki je privedla do ujedinjenja enotnega naroda, ki ga je nesrečna zgodovina razcepila.
Niti danes ne bo odveč iznesti mnenje velikega dubrovniškega sina Meda Puciča, ki je govoril o tedanjih prilikah, kakršne je stvoril v naših krajih hrvatski ilirizem pod imenom velike Ilirije, ki ni bila priznana od diplomatov, ki pa je kot dežela enotnega naroda segala globoko v preteklost in je njena moč izvirala iz spominov, upanj in želja. Rodoljubna srca — je dejal naš Medo — so stvo-rila s svojo fantazijo težnjo, da bi se ujedinili v eno normalno telo in potem po možnosti v eno politično telo vsi Štajerci, Kranjci, Korošci, Hrvati, Slavonci, Dalmatinci, Bosanci, Srbi, Črnogorci in Bolgari. Iliri Avstrije in Turčije so še daleč od tega, da bi postali samostojni, pa so vendar že pričeli delati za ujedinjenje svojih sil v upanju, da se bodo s časom politično emancipirali. Nagrada za to
delo jim bo prva zemlja južnih Slovanov — velika Ilirija — Jugoslavija ... Opreznost in potrpljenje je bilo ilirsko načelo. In čeprav se politično vprašanje ni moglo kriti pod književnim, ga je vendar znal Gaj voditi tako, da ga je pokazal pred očmi vseh kot prepir med Iliri in Madžari. Obzirna in razumna politika se je združila z učenimi in pesniškimi deli, ki so morala prikrivati pravi cilj. Končno se je Gaj odločil govoriti vsem južnim Slovanom in ujediniti jih pod zastavo južnega slovanstva.
Pucicu ne more nihče oporekati sposobnosti presoje političnih poslov. On je v svojih slovanskih študijah, ki so bile priobčene v tržaškem listu »Lafavilla« podčrtal zasluge propagatorjev jugoslovenstva še pred prokla-macijo ilirstva 1836. Pucič je pisal, da se je posvetna knjiga rodila v 16. in 17. stoletju v cveteči dubrovniški republiki, medtem ko se je razvijala v Zagrebu po zaslugi Gaja tako, da je stopila v sebi vse posebne književnosti ilirskih pokrajin, s čemer se je proglasila nuj-nost književnega edinstva (danes se od književnega edinstva beži) na slovanskem jugu...
Gaj je že 1. 1830. kot mladenič poudarjal pred zagovornikom panslovanske ideje Šafa-rikom svoje delo za jugoslovenstvo. Leta 1866. pa je 110 narodnih predstavnikov in velikašev v hrvatskem saboru podpisalo tako pričevanje o stanju na Hrvatskem, da si ga komaj moremo predstavljati. Ti predstavniki vsega ljudstva na Hrvatskem pravijo med ostalim tudi sledeče: »Žalostno je, da nas je tako ne-
pripravljene in apatične zateklo usodno leto 1848.« Ta spis je tiskan v cirilici, poslan je tudi srbski knježevski vladi v Beograd in je pomemben za gledanje na jugoslovenstvo na Hrvatskem v času, ko se na Hrvatskem pojavlja jugoslovenska ideja pod ilirskim imenom.
Ni dvoma, da je hrvatski sabor, ki je ta akt sprejel in katerega so med drugim podpisali tudi srbski patriarh Samuilo Maširevič, Strossmayer in Rački ter dr. Anton Starčevič, dr. Jovan Subotič, Jovan Živkovič ter drugi, predstavljal ves narod, kljub temu, da je bil v opoziciji proti službenim avstrijskim krogom.
Andraši je kot predsednik vlade bil dobro poučen, da je hrvatska opozicija prejemala v tem času sugestije iz Beograda, ter da je računala z dobro oboroženo Srbijo, ob kateri je Rusija na dolnji Donavi komaj čakala, da poči prva puška in da prične reševati vzhodno vprašanje in ustvarjati Jugoslavijo kot močno jugoslovensko državo. Andraši je vedel, da je na te tendence hrvatske opozicije gledal tudi princ Albert Habsburški kot na močno protiutež madžarski prepotenci. Vedel je, da ni to nikaka izmišljotina, marveč močna politična struja, ki so jo zelo vpoštevali na Dunaju in v Pešti in za katero je vedel celo knez Bis-niark, ker so se na Dunaju bali, da ne bi ta zajednica postala nevarna neslovanskim narodom.
Znano je bilo, da je bil glavni propagator jugoslovenstva v teni času ugleden djakovski
škof dr. Josip Juraj Strossmayer, na katerega so iz Peste in Dunaja zaradi njegove anti-madžarske in slovanske politike močno pritiskali.
Tu se vidi, kako je misel edinstva južnih Slovanov na Hrvatskem bila nadaljevanje tiste naše narodne struje, ki je imela svoje prve početke v ilirskem pokretu.
Kasneje je dr. Franjo Rački, predsednik jugoslovenske akademije v Zagrebu dejal: »Tisto, kar je za preporod naroda pričeto, ni po 50 letih še dovršeno. To nam je zaupano iz rok preporoditeljev, da nadaljujemo in izpopolnjujemo. Mi smo to nalogo prevzeli in z njo blagotvorno misel, misel zgodovinske in narodne zajednice na Hrvatskem in v lirvat-sko-srbski ter jugoslovenski družini... To misel predajmo čisto in neokrnjeno potomstvu, ki bo delo znanosti in knjige — upajmo
—	v popolnejših razmerah nadaljevalo.« S lem je predstavnik zgodovinskega nauka opozarjal naš svet, da je jugoslovenstvo tisto, kar bo prinašalo rešitev in srečnejšo bodočnost narodu: da bo ena domovina in eno vladanje — kakor pravi Gaj — ki odpira okna svoje velike Ilirije od Škadra do Varne, od koroškega Beljaka do Bitolja.
Dr. Rački je bil leta in leta sotrudnik »Ob-zora« in kot narodni poslanik v hrvatskem saboru priznava avtoriteta za zgodovinsko politične stvari. V saboru je aktivno sodeloval pri vseh važnejših vprašanjih, kakor n. pr. v razčiščevanju pojma hrvatskega državnega prava, ki ga on kot Hrvat posebej poudarja, a
Prispevek k resnici
»Slovenec« kot nekak oficijelni predstavnik »Jugoslovencev« se otresa na vse mogoče načine, če se mu pripoveduje kaj o centralizmu. Pa je sel in zapisal: »Sedanja vlada stori pač, kolikor more, da iz zloglasnega avtoritarnega režima preidemo postopoma v demokracijo, ne more pa delati čudežev, da bi naenkrat izruvala vse korenine, s katerimi je centralizem bil po 1. 1918. globoko zasajen v našo državno stavbo.«
Prvo naj »Slovenec« sam enkrat pove svojim naročnikom in čitateljem, kolikokrat so bili na vladi izza 1. 12. 1918 njegovi ljudje, zaupniki njegovih gospodarjev, ljudje, o katerih poje in mora peti vsled tega samo hvalo. Nočemo braniti druge slovenske politične garniture, ker nismo z njo v nobenem posebnem sorodstvu, toda ugotoviti je treba, da je »Slovenčeva« garnitura mnogo dalj časa in mnogo večkrat sedela v naših vladah izza 1. 12. 1918 kot pa druga naša garnitura. Če je torej — in to je žalostna resnica — centralizem, ta največji sovražnik in škodljivec jugoslovenskega unitarizma, tako globoko zasajen v našo državno stavbo, potem naj pač obračunava »Slovenec« predvsem s svojo lastno politično garnituro in mu damo prav iskreno zagotovilo, da ga bomo pri tem z vsemi močmi podpirali in mu dali na razpolago mnogo zelo zanimivega materijala.
Da piše »Slovenec« še danes o »zlog asnem avtoritarnem režimu«, je neokusnost, kot je ni soosoben prav noben drug list pri nas. Predvsem prezre ta veliki državniški list, kdo je bil oni, ki je pokrenil ta avtoritarni režim, poleg tega pa pljuje sam po onih svojih ljudeh, ki so drveli v ta režim, zasedli hitro v njem Slovencem pridržana mesta ter se trgali za dravobanske časti in položaje. V politiki je marsikaj razumljivega, da pa se najde list, ki hoče veljati kot resen, poleg tega pa reprezentirati katoliški tisk, pa se ponižuje na tak način, preko tega iti ni mogoče!
O slovenskih zastopnikih v JRZ — vladi seveda ne moremo pisati, pa tudi nočemo, ker nismo navajeni vlačiti v blato vsako avtoriteto tako, kot dela to z brutalno doslednostjo »Slovenec«. Če pa trdi, da ti slovenski zastopniki sami ne morejo ničesar proti izrastkom centralizma, ker je prišlo do njega neodvisno od njih, potem smo dali odgovor tudi na to neokusnost že z »orenjimi dejstvi. Drugo pa je, ko pravi »Slovenec« v istem članku, da bi bilo treba radi odstranitve centralizma »prekopati ves temelj, na katerem sloni naša nova država in bi morali naenkrat, z odločno gesto, sicer po demokratični poti, pa z namenom dati našemu ustavnemu življenju popolnoma nasprotno lice, nego ga kaže danes, prelomiti z duliom, v katerem je bila Jugoslavija zgrajena od tistih, ki so imeli ob njeni konstituciji dejansko v rokah vso moč.«
Torej prelomiti je treba v duhom, v katerem je bila zgrajena ta naša država od tistih, ki so imeli »ob njeni konstituciji (krasna slovenščina!) dejansko v rokah vso moč«. Kdo so bili od Slovencev tisti, ki so imeli takrat vso moč v rokah, pa so nas zastopali ne samo v dunajskem parlamentu, marveč pozneje v naši Narodni vladi, v Narodnem svetu v Zagrebu ter slednjič v Ženevi in 1. 12. 1918 v Beogradu? Imen pač ni treba naštevati, da ne bi bila proti naši volji izbrisana! Toda prelomiti je treba z duhom — tako pravi »Slovenec« — v katerem so ti slovenski predstavniki delovali pri ustanovljanju kraljevine Jugoslavije. Bojimo se, da tega duha že davno
več ni, kopitarji so ga razbili s svojimi nerodnimi kopiti iz glav ravno tistih, ki so takrat, ko je bila usoda Slovencev na tehtnici, razsvetljeni z duhom jugoslovenskega unitarizma storili to, kar so storiti morali, ker pač drugega izhoda niso imeli oni in nismo imeli mi. Ugotavljati sedaj, da je treba prelomiti s tem duhom, znači višek cinizma, pa tudi višek odkritosrčnosti v priznavanju svojih lastnih nenormalnosti.
In slednjič Vidovdanska ustava in ustava od 3. 9. 1931! Kdo je bil takrat v vladi, ali »Slovenčeva« garnitura ali pa nasprotna, to je vseeno, čim stoji dejstvo, da je »Slovenčeva« garnitura obe ustavi sprejela, na obe ustavi prisegla in se z veseljem posluževala vseli dobrih in slabih strani teh dveh ustav. Namen posvečuje sredstva — to staro pravilo prihaja za naše kopitarje v poštev vedno bolj. Očivid-no jim položaj ni ravno prijeten, zato bijejo sedaj okoli sebe kot besni in napadajo centralizem, ki so ga ustvarili in izvajali sami. Ali se pripravljamo na umik, gospoda? Drugače si takih člankov in takih trditev razlagati ne moremo.
Nacionalizem in socializem
Praški »Nar. Listy« so za veliko noč napravili anketo o vprašanju: nacionalizem in socializem. Odgovorilo je več uglednih politikov, pisateljev in javnih delavcev. Mi mali narodi smo navajeni, da merimo vse svoje zadeve po drugih velikih narodih. Zato prihajamo pogosto do napačnih zaključkov. Kaj je bil n. pr. ves naš nacionalizem drugega kot skrb in delo za našega malega človeka. Drugod tega ni bilo, ker tam ni bilo nevarnosti za narodni obstoj. Zato je bilo vse naše nacionalno delo posvečeno širokim vrstam naroda, da jih dvignemo in s tem zavarujemo narodno last pred tujci. V tem oziru je naš narodni razvoj v marsičem različen od razvoja drugih velikih narodov, kjer je bil nacionalizem pogosto le krinka kapitalizma, ki je izrabljal nevednost širokih mas. Pri nas se je pa iz narodnega čustva razvilo socialno čustvovanje in služba narodu je bila služba naprednejšim, saj oni so narod. Pa narod je bil v nevarnosti pred tujim kapitalom, zato je bil naš nacionalizem že po svoji naravi proti-kapitalističen. Vse, kar je pri nas narodna misel ustvarila na polju prosvete in človekoljubja, je bilo namenjeno najnižjim vrstam. Naše narodno delo je bilo socialno delo. Tako je bil naš nacionalizem le zunanja oblika socialnega dela in t® ostaja še danes.
Čigava pa Ja ta-le »fantovska pasom"
razlogov — ni, moraš imeti fantine, ki telovadijo. Eto, zato delamo, za to smo tu!
Pa še nekaj je: prejšnji režimi so hoteli uvesti obvezno telesno vzgojo naroda. Oni, ki zdaj pojo »fantovsko« himno, so se te vzgoje tedaj bali in niso bili zanjo! Danes pa so si premislili. Oni potom — zakona, prosimo, potom zakonitim in pravilnim, navdušeno propagirajo misel obvezne vzgoje naroda. Morda se pa ta vzgoja ne poveri Sokolu nego njim, da tako oni s pomočjo samega državnega zakona in najbrže v smislu »fantovske« himne »potelovadijo« ves naš rod, pri čemer so jun osigurani celo obvezni prispevki iz blagajn občine, banovine ter države. Tako bi nekdo rad zajahal konja po ovinku, ker mu je sicer previsok!
To so seveda samo naša »ugibanja«! I seveda, ko pa dekreta še ni v rokah! Ali, na tome se radi!
Ko tako znova stopamo v dobo, ko se pri nas zopet obnavlja letnica 1908, rojstna letnica »Orla«, moramo vsi resni rodoljubi povzdigniti svarilen glas proti vsem tem pokritim ciljem, ker nič ni v srečo Jugoslavije in njenega rodu, kar je po svojem izvoru avstrijskega, po svojem duhu pa izvendržavnega in nenarodnega! Ko je Miroslav Tyrš ustanavljal Sokolstvo, je bila njegova vedno poudar-jana parola, da česar ves narod ne izvede, nihče ne izvede. Zato je Tyrš program sokolstva zložil tako, da je nanj lahko pristal sle-hern slovansko čuteč človek, dobro vedoč, da le nerazcepljen narod nekaj velja! V pokojni Avstriji so drtbro vedeli, da je največja i c-vamost sokolstva v tem, ker ono po svojem duhu in programu lahko ustvari enotnost qa-roda. A Avstromadžarska mačeha se je bala slovanske moči, zato je izmislila načrt raz-dvojitve nacijonalnih sokolskih vrst. In res so leta 1908. naši krivogledi, sledeč tem vodilnim mislim, izstopili iz enotnega sokolstva jn.
da potegnejo vodo na avstrijski apostolski mlin, ustanovili Orla. Da njegov namen ni bil v telovadenju, kaže zgodovina njih slabili nastopov, kaj pa je bil njih pravi namen, kažejo neštete ogabne brošure, ki naj so menda služile razmahu Orla in čistosti vere, dasi so bile od »najboljših katolikov« (?) pisane anonimno! Še danes so Slovenci utrujeni od boja z rimsko-avstrijsko usmerjenim orlovskim pohodom in oni del svoje nacijonalne borbe le z bolečino omenjajo. Saj ta razdvojitev po načelu: divide et impera, ki je v versko mirni slovenski pokrajini hotela izzvati versko vojno in oslabiti jugoslovensiko orijentacijo, je privedla v družine in domove neznosen nemir, ki sta mu često delala družbo nož in tožbarenje! Kako oddahnil se je vsak iskren narodnjak, ko je 1929 zvedel za modro rešitev, da bodi kraj temu vsemu in da imej ves narod eno samo telesnovzgojno organizacijo.
Danes pa se v nekaterih zopet vzbujajo po-čutki po motivih iz leta 1908.! Ti gospodje pa so zelo nedosledni. Oni so politično prijatelji in sodelavci bosanskih muslimanov in pristnih srbskih pravoslavcev radikalov in jih v politiki nič ne moti, da gredo skupaj z drugoverci. Le v telovadbi v Sloveniji hočejo katolike razcepiti v dva tabora, v enega, ki bo dobil odobrenje prižnice in v drugega, vsaj toliko poštenega, kot je prvi, ki pa ne bo dobival odveze pri spovednici.
Morda 'bodo tudi muslimani pričeli telovaditi, da bodo vernejši, znabiti tudi pravoslavni, pa starokatoliki in — brezverci! Vsi bodo pričeli telovaditi, da poboljšajo vernost in da jim tudi jugoslovenska vlada izpolni one osebne kaprice, ki jim je tako rada izpolnjevala pokojna avstromadžarska vlada, da so ji v protiuslugo peli nenehoma hvalo, bilo to v unionski dvorani, bilo kje drugje ...
Upajmo, da bo široka naša javnost razumela nesmiselnost in škodljivost najnovejših te-lovadno-vzgojnih namer in da bo zlasti naše sokolstvo ta tok razuzdane samovolje vrnilo v Nirvano!
Drobtine
BOGOLJUBOV »KOLEDAR APOSTOLSKE MOLITVE ZA MAJ 1937« zopet navaja nekaj posebnih dnevnih namenov molitve: 5. maja se naj moli za svobodo sv. Cerkve, bržčas za to, ker v Sloveniji že dalj časa ni svobode; — kakor prejšnji mesec, naj se tudi 7. maja moli v prid izpeljave našega konkor-data, da bo nespremenjen (!) sprejet; — 10. maja naj se moli za Slomšek-Baragov proces, ker očividno predolgo traja; — 14. maja bo molitev namenjena izletnikom in športnikom, torej tudi sreči SK Planine in fantovskih odsekov; — 15. maja bo molitev za ohranitev krstne nedolžnosti, kar je morda v zvezi z obnašanjem nekih poslancev JRZ in nekih šolskih referentov; — 29. maja pa naj se moli za spodobnost ženske noše, ker je menda naš narod vse bolj in bolj navezan na strgane čevlje in poderane gače ...
Bog daj, da bi bili uslišani vsi.
Za iunij pa bo »Bogoljub« odredil molitve za človeka dostojne razmere v ljubljanski bolnici, za povišanje plače vsem državnim, javnim in skritim revežem, za odpravo centralizma ob dveletnici slavne Kresne noči, za odpravo ali za pojačanje korupcije, za tajne svobodne volitve, za obračun z lenuhi, stremuhi, prekucuhi in drugimi političnimi talenti, za srečen pričetek letenja, za pocenitev bencina in sladkorja, raznih taks in pogrebov.
Še sedaj jo peče. »Slovenijo« namreč, naša ugotovitev še pred dvema mesecema, da piše v istem duhu kot habsburški priganjači. Te naše stvarne ugotovitve ne morejo in ne morejo pozabiti — kljub svoji priznani pozabljivosti, vsled katere pišejo vedno nasprotujoče si programske članke: enkrat demokratske, enkrat marksistične, potem fašistične — in nam očitajo denuncijanstvo. Mislimo, da je bolje, če »Slovenija« o denuncijacijah molči, ko se pa prav njeni ideologi, ki so se posadili na slepi tir, tako dobro spoznajo na posle te vrste. V interesu tvojih ideologov bodi torej, »Slovenija«, pridna, in drži roke na klopi!
Mariborska »Neodvisnost« piše doslovno:
»V Kragujevcu se je vršilo veliko zborovanje Združene Opozicije (ZO). Modra galica se je podražila, Seljačka Sloga zahteva zato maksimiranje cen. Fala je producirala lani 138 milijonov kilovat-ur električnega toka, t. j. 19 milijonov manj kakor predlani. V nedeljo je bila konferenca izvršilnega odbora SDS, ki ji je predsedoval A. Pribičevic.«
Pa recite, če morete, da »Neodvisnost« ni zmešana!
BELA VRANA. Bivši guverner Narodne banke v Beogradu Jure Vajfert, znan glavni vodja naših framazonov, se je pred svojo smrtjo pobotal s Cerkvijo. Bil je zato cerkveno pokopan, dohodki pogreba nam nist> znani.
V	svetovni vojni in tudi zdaj v španskih borbah pa poginja na stotine mladih ljudi. Niti eden od njih se ne pobota s svojimi tirani. Vesel je, če more do zadnje ure zdržati neomadeževan v težki borbi za telesno in duhovno svobodo.
ostaja pri tem v vsem svojem delu in življenju Jugosloven, za katerega je vprašanje edin-stva naroda ostalo trden temelj i znanosti i politike.
V	Kembriču je tiskal na 159 straneh knjižico bivši član jugoslovenskega odbora, univerzitetni profesor v Beogradu in akademik dr. Pavle Popovič; Jugoslovenska književnost. Popovič je bil kot Srbijanec v Jugosloven-skem Odboru tisti, ki je imel težko nalogo, razpravljati s Prečani emigranti o vprašanjih, ki so se tikala bodočnosti Jugoslavije, katere ni še nihče mogel omejiti, ki so pa nanjo vsi upali. Iz uvoda v to knjižico izvemo, da je on izdelal »majhen poskus«, da se književnost Srbov, Hrvatov in Slovencev pokaže kot ena celota. Ko so upali tovariši Ljudevita Gaja v dobi iliririzma pred 100 leti, da bo »književnost izplavala iz tega brodoloma (svetovne vojne) mnogo večja kakor je bila. Edinstvo bo popolno. Beograd, Zagreb in Ljubljana, Srbi, Hrvati in Slovenci bodo imeli eno skupno književnost, ki bo dobila mnogo širšo podlago, pisci mnogo širše obzorje, publika mnogo širši interes. Vse bo odslej boljše urejeno in vse bo stremelo k narodni enotnosti. Ne bo več drobljenja v dosedanje manjše skupine.., kar vse bo eno!«
Koliko se je teh lepili Popovičevih želj izpolnilo, dokazuje naš čas, v katerem je treba iznašati argumente o razvijanju jugoslovenske misli v zadnjih stoletjih od hrvatskega narodnega preporoda in od prvega zanimanja Srbije za narodno edinstvo.
Lojze Zupanc:
Učitelj čičigoj in narodove potrebe
(Pripovedka.)
»Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš napojen in nasičen in postelja ti bo postlana!«
(Ivan Cankar: Hlapci.)
Doslej sem pisal samo pripovedke, ki so mi jih stare babe in stari dedci pripovedovali v sončni Beli Krajini. Pa sem oni dan nekje čital, da se vsaka zares lepa pripovedka mora pričeti takole: Nekoč je bila žaba... Ali: nekoč je bila nagnusna krastača... To me je vzpodbudilo, da bi poizkusil napisati pripovedko; ne takšno iz Bele Krajine in za mladino, temveč prav nič narodno in za odrasle.
—	— Nekoč je bil učitelj Čičigoj. Nekateri so mu rekli, da je šleva, ker jim to človeče ni bilo všeč. Drugi so dejali, da je širokoustnež, tretji pa so oboje vrgli v en koš in vpili, da je širokoustna šleva... Eh, tudi takih se ni manjkalo, ki so zmigovali z rameni, kadarkoli so ga zagledali, ko jim je pa hrbet pokazal, so opravljali, da je čisto navaden nebodigatreba. Prav vsi pa so bili jezni nanj in pregriznili bi ga bili, če bi ga mogli.
Pripovedka zmirom o zakladih, draguljih, zlatih kljunčkih in srebrnih oblekah govori. Tudi za učitelja Čičigoja so bili časih lepši časi. In bo nemara le res, da je mrcina, rajši bel kakor debelačni kruh jedel in rajši v nove, zlikane kakor v raztrgane lilače skočil, kadarkoli ga je narod potreboval. Eh, saj
brez njih pa tudi ni mogel med ljubi narod in njegove potrebe.
Ampak narodove potrebe so bile takrat tako različne! Je narod na primer piredil veselico in je pozval učitelja Čičigoja, naj prodaja vstopnice, potlej pa na sami veselici veselim bratcem šaljivo pošto deli... Pa je šel, Čičigoj in je služil narodovim potrebam, kakor se učitelju spodobi!
Se je taisti narod spomnil, da bi bilo dobro in prav, če bi si novega župana volil. »Kdo bo prvi, a?« so zavpili mlačneži. In že je vstal največji med njimi ter božjastno zakričal: »Ih, še vprašujete? Učitelj Čičigoj naj bo vendar prvi! Tako se spodobi!« In je moral biti prvi, ko je bilo treba potrditi ali odkloniti bodočega ata župana in mamo županjo, pa naj mu je bilo tako prav ali ne. Če se je malce nakremžil, že so mu fantiči — cvet naroda namreč, zažugali: »Kaj, še okleval boš zdaj ? Nismo vedeli, da si takšna ihta cmerava! Pojdi in stori, kar smo ti zaukazali! Narodova potreba tako hoče!« In je šel. Kislo se ie držal, pa nikomur ni zinil, zakaj.
Potlej se je narod spomnil, da njegovi gasilci, ki so požarna bramba namreč, brizgalne nimajo. Nič ni vprašal: »Imaš?« Nak! »Nekaj boš dal, Čičigoj,« so rekli. »Za dober začetek in lep vzgled!«
Potlej so se nekega dne končno le shrople stare cerkvene orgije. In narod je ustanovil akcijo za nove orgije. Seveda je narod časih tudi zavpil, da je učitelj čičigoj brezbožnež in krivoverec, a je vseeno poslal dekleta — cvet naroda namreč, s prazno šatuljo k Čiči-goju. »Hihihi,« so se dekleta prismejala, »kar k tebi smo najprvo prišle, ljubi čičigojček!« In še so zažgolele: »Saj si vselej prvi v naši fari, hihihi!«
»Da, da,« je zastokal Čičigoj in segel do komolcev v žep. Prav na dnu je bilo med drobtinami še nekaj drobiža in dal ga je za nove orgije, da bo smel muziko poslušati v teh žalostnih dneh.-------
Potlej je narod zavpil: »Nove šole nam je treba! Ah, Čičigoj, saj veš, kako in kaj se taki stvari ustreže, kar sedi in napiši in uredi, da bo tebi in nam po všeči!«
In ubogi Čičigoj je pisal štiri dolga leta in prosjačil in zapravljal svoje groše, ko je od Poncija do Pilata hodil in moledoval, dokler ni narodu nov hram kulture postavil.
»Ta pa zna; kar je res, je res!« so zadovoljno pokimali možje — cvet naroda namreč, ko so pred novo zgradbo stali in se ji čudili. Po kratkem času pa so taisti hvalivci zavpili: »Jodlarji nočejo po naše peti! Eh, kaj, ko bi Čičigoja mednje poslali, a? Saj je ni stvari, na katero bi se on ne razumel, pa bo nemara njemu uspelo, kar drugim ni in bo Jodlarje po naše peti naučil...«
Rečeno — storjeno! Čičigoj je moral iz novega kulturnega hrama. Narodu je voščil adijo in se s svojimi culami napotil med Jodlarje. Ampak, da bo vedel, kako težke so narodove potrebe, so mu pred odhodom vse žepe zašili in mu med debelačni kruh cementa zamesili.
—	— — Ampak, ne mislite, da se je to kdaj v resnici zgodilo. Ne, to je samo pripovedka, ki mi je kar tako na misel prišla, ko sem ono o žabi in nagnusni krastači čital. Kaj takšnega bi v resnici samo ti dve zaslužili, nikar pa učitelj Čičigoj.
Nekoč je bila žaba ...
Nekoč je bila nagnusna krastača ...
Nekoč je bil učitelj Čičigoj!
NAROČAJTE »POHOD«
Ureja Bojan Šantel. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z.: Franjo Kokol j. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. — (Vodnik in Knez).