SNEŽNA KRALJICA V KD ŠPANSKI BORCI
Moje gledališče je po motivih H. C. ANDERSENA in priredbi Ferija La-inščka postavilo na oder igrico SNEŽNA KRALJICA. Igrajo: Po-lona Juh, Gorazd Jakomini (na foto-grafiji), Iztok Valič, Irena Prosen, Mi-lena Grm (Simona Pinter), Nataša Barbara Gračner (Tanja Dimitriev-ska), režija Saša Jovanovič, scena in anemirane podobe Eka Vogelnik, ko-stumi Bjanka Adžič-Ursulov, glasba Dimitrij Beuermann, koreografija Mala Kline.
V decembru bo Moje gledališče odi-gralo okoli štirideset predstav. Največ predstav bodo odigrali za šole in po-djetja,   za   izven pa   bodo   nastopili
s SNEŽNO KRALJICO 19. in 26. decembra. Odrasle gledalce pa vabijo na ogled komedije MOŽ MOJE ŽENE in sicer 16. decembra ob 20. uri in na Silvestrovo 31. decembra ob 19. un.
VANDALIIN VANDAUZEM
Vandali kot vzhodnogermansko pleme iz časa velikih selitev nas v tem prispevku ne bi zanimali, ko ne bi bili leta 455 našega štetja tako rekoč vandalsko razdejali Rima in ko ne bi bil konec osemnajstega stoletja neki francoski pisec za njihovo in njihovemu podobna ravnanja »izumil« imena vandalizem. Če torej danes o kom rečemo, da je vandal, seveda ne mislimo, da je Vandal, pač pa, da počenja tisto, kar imenujemo vandalizem. In kaj je to?
Da vas ne bi utrujala z definicijami, ki si jih lahko preberete v kakem lek-sikonu. vas vabim, da se kdaj spreho-dite po sprehajalni poti, ki se začne za mostom čez Ljubljanico pri križišču Zaloške in Kajuhove in konča - če gremo čez brv pri Novih Fužinah - pri napol obnovljenem fužinskem gradu. Pot skoraj nikoli ni samotna. Na-sprotno, vedno bolj je priljubljena, pa naj se ljudje na njej hladijo po vročem poletnem dnevu ali pa lovijo popol-dansko zimsko sonce. Vmes boste tu srečali sprehajalce s psi, mame z otro-škimi vozički. prebivalce bližnjega doma za ostarele ali šolarje iz ose-mletke. ki pot pogosto uporabljajo za skupinski tek. Sprehajališče je, skratka. postalo »naše« v najboljšem pomenu besede. a je kljub temu iz leta v leto, iz meseca v mesec videti bolj zapuščeno in celo žalostno. To, da slabo položeni asfalt počasi pro-pada in da zanj nihče ne skrbi, niti ni najhujše. Treba si je ogledati klopi, če kje še kakšno najdete. predvsem pa cestne svetilke. Med njimi redko ka-tera še sveti, vse do zadnje pa imajo razbite vsaj plastične senčnike, če se vandalom že ni posrečilo razbiti žar-nic. Klopi so večidel uničili tako. da so polomili lesene dele in jih pometali v Ljubljanico. betonske nosilce pa so izruvali, razbili ali nerazbite razvlekli po obrežju. Kaže. da so tisti, ki naj bi skrbeli za pot in njeno opremo. obu-pali ali pa jim je preprosto zmanjkalo denarja. Vandali so še enkrat zma-gali, kajti to je en sam primer, rekli bi lahko celo »nedolžen« v primerjavi s številnimi drugimi, ki jih je v Ljub-ljani, pa tudi drugod, vedno več.
To je torej vandalizem kot na-merno uničevanje tuje, v tem primeru skupne  lastnine,  vandalizem  pa je
lahko tudi uničevanje zaradi brez-brižne uporabe tuje stvari, iz nekakš-nega »kaj me briga« občutka, ki se v primeru, da vandala ali vandalčka opozoriš na to, da dela škodo, ube-sedi v odgovoru: Kaj te briga, saj ni tvoje! Primeri so polomljeno okrasno drevje ali grmovje. zasvinjane zele-nice, popisane in porisane stene po hodnikih stolpnic in blokov, polom-ljena vhodna vrata... Spisek tako re-koč nima konca.
Bolj kot ta spisek pa nas tu zanima, kakšni so vzroki za tako vandalsko obnašanje, kajti očitno je. da jih je več. Ko je pred nedavnim znani tele-vizijski komentator govoril o nekaj primerih vandalizma v Ljubljani, je med drugitn rekel tudi približno tole: »Desetletja smo tnlade učili, da se staro mora umakniti novemu in zdaj pač imamo, kar imamo«. Razlaga je očitno »prekratka«, saj nespoštovanje vsakršnega izročila, zlasti kulturnega. samo po sebi ne more razložiti divja-škega uničevanja, zlasti ker ne gre za nobeno nadomeščanje starega z no-vim, razen če je tisto novo pač uniče-nje in kaos. Poleg tega pa vandali-zem, s kakršnim se srečujemo v naših spalnih raseljih in v njihovi bližini, ni nikakršna posebnost bivših, tako ime-novanih realsocialističnih dežel. Samo za primer: stanovalci tako re-koč vzornega ali vsaj vzorno zamišlje-nega spalnega naselja v zahodnem Berlinu so le-te tako »vzornstfrazde-jali. da je postalo predmet temeljitih družboslovnih in dušeslovnih razi-skav. Te so našle celo vrsto vzrokov za vandalsko obnašanje prebivalcev, zlasti mlajših, med njimi pa se mi zdi za našo rabo pomemben zlasti tale:
V nova spalna naselja na obrobju starih mest so v času industrijskega
razcveta in ob večjih potrebah po novi delovni sili naseljevali predvsem ljudi, ki so prihajali s podeželja, kar je ve-ljalo tudi za tako imenovane delavce - goste (Gastarbeiter) iz drugih dežel, zlasti z evropskega juga in iz Turčije. Ti - preprosto rečeno - niso poznati mestnega življenja in ustreznih navad, ki se oblikujejo v desetletjih in stolet-jih. Vajeni so bili samo tiste oblike družbenega nadzora, če lahko tako rečemo, ki se na vasi izrazi v skrbi za to, »kaj bodo sosedje rekli«. In ker se v spalnih soseskah ljudje komajda poznajo, ta skrb odpade. Nadome-stila naj bi jo pravila hišnega reda, zapovedi in prepovedi, katerih smisla in upravičenosti se novi prebivalci največkrat niso zavedali. In ker notra-
nje privolitve prizadetih v upraviče-nost zapovedi in prepovedi preprosto ni mogoče nadomestiti z zadostnimi sredstvi prisile, vsaj v Evropi ne, se je pač zgodilo, kar se je zgodilo oziroma se še dogaja. Drugače je denimo v Singapuru. kjer so vzoren red dose-gli z drastičnimi kaznimi za najmanjši prekršek, vendar v družbenih razmer-jih, ki si jih v - denimo - našem koncu sveta ni mogoče niti zamisliti.
Tisto. kar si lahko očitamo, je pred-vsem to, da v vseh desetletjih inten-zivnega priseljevanja kmečkega pre-bivalstva v mesta nismo napravili prav ničesar. gotovo pa nič sistematičnega, da bi nove prebivalce mest naučili pravil. brez katerih postane življenje v mestnem okolju neznosno. Počasi se učijo sami. tako da jih začenja mo-titi umazanija, neurejenost okolja, napake v delovanju oskrbnih siste-mov, od katerih so odvisni, in so po-sledica nemarnega ravnanja z njimi
(voda, razsvetljava, dvigala in po-dobno). To je sicer učinkovito učenje na napakah, ki pa je drago. Zato ne bi bilo prav. če bi ostali samo pri tem. Zlasti si ne bi smeli privoščiti vdanosti v nastalo stanje kot v nekakšno usodo. Škodo je treba sproti poprav-ljati, hkrati pa - kolikor je mogoče - poskrbeti, da bo krivce doletela pri-merna kazen. V našem primeru ne bi bilo nič odveč. če bi se policijska pa-trulja kdaj pa kdaj zapeljala po spie-hajalni poti in poskrbela za vandale in vandalčke. pa še denimo za tiste. ki se ne držijo prometnih predpisov, ki na primer z motornimi kolesi vozijo sla-lom med pešci. po možnosti v temi in brez luči.
Opisano je seveda samo eden, morda zdaj niti ne več najbolj po-memben vzrok za aktualne primere vandalskega obnašanja. Obstajajo tudi drugi, a o njih morda kdaj drugič. INA PETRIC