Celje - skladišče
D-Per
159/1979
5000000472,9
imormator
gorenje
gorenje
gorenje
gorenje
gorenje
LIST ZA INFORMIRANJE DELAVCEV GORENJA - ŠT. 9 - VELENJE, 25. 4. 1979
ŽIVEL 1. MAJ - PRAZNIK DEU
ZA ST A VE, RDEČI NA GELJNI, PESEM /N ČVRST/ STISK/ ROK. PR VI MAJ I NAŠ PRAZNIK, KI GA PRAZNUJEMO SVOBODNI V M LADI DOMOVINI SREČE IN SMEHA IN DELOVNIH ZMAG. V DOMOVINI, KI JE ZRASLA IZ BORBE, POGUMA IN ZVESTIH SRC, KI JIH JE ŠE TRDNEJE POVEZALA USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENIJE 27. APRILA 1941. \Z TAKŠNI DOMOVINI JE VSA K DAN LEP IN BOGA T.
DRŽAVNA ODLIKOVANJA DELAVCEM GORENJA
Vsem nam je dobro poznana pot razvoja Gorenja. Poznani so nam delovni uspehi. Strma pot razvoja, od kovaške delavnice do sodobnih in prostornih tovarniških dvoran, je tesno povezana z delom, ki so ga v to vložili številni naši delavci. Med njimi so tudi delavci, ki so zvesti Gorenju deset, dvajset in še več let. In ne samo zvesti Gorenju, temveč prizadevni pri svojem delu. Prizadevni pri poglab-
ljanju samoupravnih odnosov v vseh sredinah tako v našem delovnem kolektivu kot tudi zunaj njega.
Ob izteku srebrnega jubileja Gorenja, ki smo ga slavili v minulem letu, je bilo naše Gorenje odlikovano z redom dela z rdečo zastavo. Sedaj, pred delavskim prvim majem, pa bodo državna odlikovanja prejeli tudi naši delavci:
RED DELA Z RDEČO ZASTAVO
RED DELA S SREBRNIM VENCEM
ATELŠEK Ivana IVAN
RED REPUBLIKE Z BRONASTIM VENCEM
BONA Č Andreja FRANJA
RED DELA Z ZLATIM VENCEM
Ml K LA VČ/Č Janeza IVAN ŠTERBAN Karla MILAN
RED ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO
ČAS L Franca ANTON GLUŠIČ Antona ANTON ŠIRŠE Franca IVAN
„VSI, KI DANES PREJEMATE TO ODLIKOVANJE, IMATE SVOJ DELEŽ V STRMEM ENKRATNEM RAZVOJU GORENJA V NAŠI DOLINI IN V NJEGOVEM DRUŽBENO POMEMBNEM VPLIVU V ŠTEVILNIH OBČINAH NAŠE DOM O VINE, KJER ZDRUŽUJETE SVOJE DELO IN SREDSTVA . . . "JE MED DRUGIM DEJAL ODLIKOVANCEM FRANJO KORUN, PREDSEDNIK SKUPŠČINE OBČINE VELENJE.
ZILLI Ivana IVAN
V ALAN D Blaža IVAN
ŠVAJGER Ernesta GREGOR
Pl ŠTOR Hanibala OSKAR
HERLAH Jože JOŽE
KUMER Ivana ANTON
GE RA TIČ Slavka SLA V KO
ANDROČEC Lenarda IVO
BABIČ-DRE V Franca / VAN K A
BAJEC-HOFER Karela IVANKA
BA TIČ Rafaela ALOJZ
BEN E TE K Jože LJUBOMIR
BRINOVEC Franca FRANC
DR O L C- VOUŠEK Pavela VLASTA
F UČI K Karla KARLO
GLOJEK Florjana FLORJAN
GOLOB Franca MILAN
GREGORIČ Cvetka MILE
GRIČAR Ivana IVAN
HRAMEC Franca DANIJEL
HUŠ-REBERŠEKJože MARIJA
JEHART-ŽOHAR Franca KRISTINA
KLINAR Vinka VINKO
KOMPAN Fortunata JOŽE
KUDER Mihaela JOŽE
LOČIČNIK Alojza IVAN
LUKIČ Dragoljuba MIODRAG
LUZAR Josipa ZVONIMIR
MASTNA K-KO VAČIČA lojza AMAL/JA
MEDVED-KRAJNC Pavla JOŽEFA
MED VED-POČKA J Jože MA Rt CA
OREŠNIK Martina ANTON
PA H O LE Adolfa RUDI
P LAN KO Jurija KAREL
PLETERSKI Franca VILKO
RAKI Č Ivana BRANKO
SAJE Alojza ALOJZ
SA TLER Franca ZDRA VKO
ŠE PEC Jožefa IVAN
ŠUŠTER Franca JOŽE
TERAN-ŠTEMPEL Ivana JOŽICA
VREŠ Jožefa ZDRA VKO
ZAKONJŠEK-ŽGAJNER Jožefa ANA
ZLO VŠE Franca ANT ON
ŽGAN K Franca MARJAN
Ž/ VKO Ivana JANEZ
ŽOHAR Franca MARICA
S
kulturni
utrinki
DRAGI BRALCI !
Pred vami so prve štiri strani nove priloge Informatorja, ki smo jo naslovili Kulturni utrinki. To so vaše strani, strani vaših prispevkov in fotografij.
S to prilogo bi radi zajeli utrip kulture v naši tovarni. Radi bi pisali o pesmi in glasbi in igri, o našem življenju in delu, o naših odnosih. O vsem, kar je danes naša kultura.
Najprej je vedno začetek, ki je težak. Toda z vašo pomočjo prihodnjič ne bomo več začetniki. Danes so to štiri strani naših želja in hotenj, prihodnjič bodo to štiri strani naših želja in hotenj in resničnosti. Prihodnjič bo namreč še več vaših prispevkov, bogatejših in polnejših. Prihodnjič, čez en mesec, bodo naši Kulturni utrinki resnično zaživeli.
Ml O KULTURI
V ponedeljek, 30. aprila, lahko na I. programu ljubljanskega radia od 10. do 12. ure prisluhnete razgovoru o kulturi v TGO Gorenje Velenje.
Ko bi znal
Ko bi znal tako zapeti, kot slavček bi žgolel, in dekletu srce vneti, takrat bil bi še vesel.
Tako pa pojem le za sebe, nihče ne mara zdaj zame, ko mi glas je kot od sove, ki ponoči oglaša se.
Š.
Kresnica
V	tihi, temni noči hodim sama, čisto sama na samotni poti,
ki vije se ob njivah, ob potokih, poljih, ki izgublja se v gozdovih.
Daleč stran od sebe vidim dve kresnici, ki vedeti mi data, da nisem sama, da v sebi nosim plamen — dim trpljenja.
V	tihi, temni noči hodim sama, z mislijo na tebe dragi,
ki kriv za lučko si življenja, ki kriv za plamen si trpljenja.
B.
Senca
Senca si bil in kot senca boš minil, ko zaide sonce sreče, ki goreti zate noče.
Velenjski grad (Foto Dušan Peer)
Š.
Ciril Kosmač POT V TOLMIN (Odlomek)
„Če bo vse prav, boš v juniju že šel k mali maturi, kakor se reče.”
Pob je samo z rameni zmignil in trznil z nosom.
Oče se je spet pogladil po nosu, se spet odkrehnil in šele po dolgem premolku vprašal:
„Povej mi, ali si že kdaj premišljal, kaj bi rad bil?”
Pob gaje pogledal in nato zmajal z glavo.
,,Nikoli?” je vztrajal oče s prikritim razočaranjem. „Nikoli . . . ” je odkimal pob.
,,Hm ...” je zamrmral oče. Nato je tudi sam zmajal z glavo in rekel sam zase: „Čuden otrok . . . Sedemnajst let bo star, pa ga prav nič ne zanima! .. .”
Pob je potegnil glavo med ramena in molčal. Bilo mu je neprijetno, kakor bi mu oče spet očital neko duševno pomanjkljivost. Z grenkobo v duši je začel ugotavljati, da mora biti res čuden otrok, nekakšna nesrečna zguba, ki ni samo odveč na tem svetu, temveč dela skrbi tudi materi in očetu.
„0, jaz pa sem premišljal! ...” je vzdihnil oče in se ozrl v nebo.
„In kaj naj bi bil?” je hitro vprašal pob, ker bi mu rad ustregel.
„Hočem reči, da sem premišljal o sebi, ko sem bil v tvojih letih,” je rekel oče. Potegnil je iz žepa robec, ga razgrnil in zaplahutal z njim, toda useknil se ni. Spravil ga je spet v žep, se prijel za nos in se zamislil. Šele po dolgem premolku seje spet oglasil:
„Vidiš, jaz sem bil edini otrok. Oče bi me bil prav lahko dal v šole. Sam sem silil, drugi so ga silili, a vse je bilo bob ob steno. Bil je trmast in zelo starokopiten mož. Zmeraj je ponavljal eno in isto: Kmet je rojen za kmeta, a ne za gospoda! . . . Jaz pa sem bil prepričan, da nisem bil rojen za kmeta. Kmečko delo me ni prav nič veselilo. In tudi otepal sem se ga. Pasel sem skoraj do svojega dvajsetega leta. Takrat smo imeli v naših krajih še ovce. Pasel sem naše in tuje; moja čreda je včasih štela tudi sto glav . . . Vidiš, tako sem bil lahko pod Vranjekom od zore do mraka, večkrat pa tudi vse noči. Polegaval sem, bral in bral, gledal po dolini in razmišljal, koliko povesti bi se dalo napisati tudi o naših krajih in naših ljudeh. In koliko sem jih tudi napisal! . . . Hočem reči, da sem jih napisal v glavi, v mislih!” je hitro dodal. Pomolčal je in nadaljeval: ,,0, saj nič ne rečem, da ne bi bil rad pisal tudi v resnici . . . Kaj bi tajil! . . . Toda kako naj bi bil pisal? Za to mora biti človek poklican, kakor se reče . . Rojen mora biti za to . . . Ali poslušaš?”
„Poslušam,” je prikimal pob.
Oče je stopil nekaj korakov molče. Gladil se je po nosu. Očitno je o nečem premišljeval, pa se ni mogel odločiti, ali bi prišel z besedo na dan ali ne. Naposled se je le odkrehnil in začel:
„Vidiš, zato pa . . . saj pravim . . . človek razmišlja o tem in onem . . . včasih pametno, včasih neumno. .. no, pa kaj bi, sanj in želja se nikdar ne znebiš, če si človek, kakor je treba. Tako je to!.. . ”
Pob je čutil, da se je oče premislil in da ni povedal tistega, kar je nameraval. To je čutil tudi oče, zato se je takoj zagnal v pogovor:
„Kaj sem že hotel reči?. . . Saj. Hotel sem reči, da nisem samo bral. Tudi učil sem se. Učitelj mi je bil posodil slovensko slovnica Antona Janežiča. Vso sem premlel, vse sem prepisal. Na pamet sem jo znal tako rekoč . . . No, kaj bi govoril, sanjal sem in sanjal, kako bi se rešil našega vresja. Pa tudi trezno sem razmišljal o tem. Slovnica, to je že lepo, toda kam naj bi šel s slovnico . . . Vidiš, tako sem sklenil, da se bom naučil orglanja in da pojdem kam drugam za organista in pevodovjo. In naučil sem se. Sam. Oče mi seveda ni hotel dati denaija, da bi si bil kupil star klavir. Pa sem šel za delavca. Prav takrat so sekali cesto skozi Dominov rob. Mislil sem, da bo očeta zadela kap od sramote, ker mu sin dela na cesti. Treba je vedeti, daje bil takrat delavec še manjvreden človek; v Dominovem robu so delali skoraj samo Furlani in Lahi . . . No, zaslužil sem šestdeset goldinarjev in si kupil star klavir. Sam sem napel strune in začel brenkati. A še nisem imel miru. Lepega dne pridem domov in najdem klavir pod tepko. Oče ga je pahnil iz hiše; še dobro, da ga ni bil razsekal s sekiro. . . Niti besede nisem rekel. Potegnil sem klavir na skedenj, si z deskami ogradil kot in brenkal naprej. Tako je to bilo!. . . Brenkal sem in čakal, da pojdem k vojakom. Upal sem, da bom pogledal v svet in se česa naučil. Če se je kdo veselil nabora, sem se ga jaz veselil. Pa me niso vzeli zaradi krčnih žil. . . Z vojaščino torej ni bilo nič. Leta pa so tekla. Kaj sem hotel. Vdal sem se v svojo usodo in začel kmetovati. Pa nisem dolgo vzdržal doma. Najprej sem šel za pismonošo, potem sem vzel v najem maj Im o gostilno, odprl sem trgovino . . . no, kaj bi govoril ... vse sem poskusil. . . Saj vem, da nisem ničesar dosegel, toda vsaj skušal sem nekaj doseči . . . hotel sem nekaj biti . . . Vidiš, in zdi se mi, da mlad človek mora sanjati, pa čeprav sanja same nemogoče, nedosegljive stvari . . . Ha, če se spomnim vseh svojih sanj, me je še zdaj skoraj sram. . . Toda nič zato!” je pribil in zamahnil z roko.
Pob je skoraj vse to že vedel. Pripovedovala mu je bila mama, ki je marsikaj pretrpela zaradi očetovih sanjarij. Oče pa o svojem življenju še ni bil govoril z njim, posebno pa ne s takšnim naglasom. Zavzeto ga je poslušal in hkrati premišljal, da vse to, kar je oče počenjal, nemara ni bilo preveč resno in pametno, toda kljub temu je čutil, kako raste v njegovih očeh. In zato mu je bilo teže pri srcu, ker seje sam tako slepo prepuščal usodi.
Prišla sta do studenca, ki izvira pod cesto, komaj nekaj metrov nad Sočo. Napila sta se sladke mrzle vode in krenila po ravni cesti po Dobravah. Oče je korakal molče in zamišljeno. Pob je čutil, da še ni povedal vsega, kar je imel na srcu. In res se je prav kmalu spet pogladil po nosu in se odkrehnil ter nato z očitno zadrego vprašal kar se le da prizanesljivo in celo nekoliko skrivnostno:
„Ali ne pišeš pesmi?. . . ”
Pob je poskočil in zardel, kakor bi ga bil oče vprašal, če je zaljubljen.
„Ne! Pesmi pa že ne pišem!” je odločno rekel.
Očetu je bilo očitno všeč, ker je pob tako poskočil. Nasmehnil seje in ga začel miriti:
„No, no, pa tudi če bi jih pisal! . . . Prava reč!. .. Saj pravijo, da jih pišejo vsi študenti.” Pogladil se je po nosu in dodal: „In pišejo jih tudi drugi mladi ljudje . . . celo preprosti kmečki fantje.”
„Saj vem,” ga je prekinil pob. ,JMlinaijev Cene jih piše, pa se mu vsi posmihajo.”
„Posmihajo se mu,” je prikimal oče. „Toda kljub temu prav dobro vedo, daje Cene najbolj moder fant v vasi . . . In če bi ga bili dali v šole, bi nemara zares pisal. Kaj se ve . . . Sicer pa ljudje tudi prave pesnike in pisatelje nekam čudno gledajo . . .”
Stopila sta nekaj korakov molče, nato se je oče spet oglasil:
„Pesmi? ... Saj nič ne rečem, tudi pesmi rad berem. Toda raje imam knjige, hočem reči, povesti, romane . . . knjige, ki pišejo o človeku, ... o našem življenju ...” Pogladil se je po nosu in vzkliknil: „Vidiš, zato pa pravim, da je škoda, ker v naši dolini ni nobenega pisatelja. Snovi, kakor se reče, mu ne bi manjkalo . . . No, sicer pa sem že prej rekel, da mora biti človek poklican za to, kakor se reče. . . Rojen mora biti za to . ..”
„Tudi jaz raje berem povesti kakor pesmi,” je rekel pob, da bi pač nekaj rekel.
Oče se je zamislil. Molče sta prišla do razpotja, kjer se cesta odcepi v Poljubinj, in se začela po klancu spuščati proti Tolminki. Na mostu se je oče odkrehnil in se obrnil k pobu ter nato skoraj sramežljivo zaupno vprašal:
„Ali se spominjaš tistih papiijev, ki sva jih bila lani našla pod tramom, ko sva klasinila streho?”
„A, Ladja brez krmarja1?” je vprašal pob, ki se je dobro spominjal, kako je potegnil izza trama šop zakajenih papirjev, popisanih s pisavo, ki se mu je zdela znana.
„Tako je,” je prikimal oče. ,Ladja brez krmarja1 je bil naslov . . . Vidiš, tisto sem jaz pisal. . . Kdaj? . . . Skoraj pred tridesetimi leti ... Če bi bili drugi vedeli, bi se bili tudi meni posmihali, kakor se posmihajo Mlinarjevemu Cenetu . . .”
„In zato si skril za streho?” je rekel pob.
„Najbrž ...”
„In zakaj si mi izpulil iz rok in vrgel proč?”
„Zakaj? . . . Kdo naj to ve? . . . Sicer pa sem ti povedal samo zato, da boš vedel,” je rekel oče in naglo stopil po mostu.
Pobu je bilo neprijetno pri srcu, kakor da bi se bil oče izpovedal nečesa otročjega, nečesa, kar mu je jemalo dostojanstvo očeta, dostojanstvo resnega in pametnega človeka. Začutil je, da ga gleda s pomilovanjem, hkati pa tudi z večjim in drugačnim spoštovanjem, kakor ga je bil gledal prej. Gledal je, kako je hodil, kako je govoril, kako je z rokami izbiral in nato podpiral besede, kako je naročil dve juhi in dve žemlji, kako je jedel, kako si je brisal brke. Prej mu je bil tako blizu, tako domač, tako razumljiv, zdaj pa se mu je nekako odmaknil, in bili so
trenutki, ko se je skrivaj zazrl vanj in ga gledal, kakor ga ne bi bil še nikdar videl ... Bil je drugačen. Prej je bil oče samo oče, zdaj pa se je pob nenadoma zavedel, da ni samo oče, temveč da je človek s svojim življenjem.
In kakšen je ta človek, ki je njegov oče? Dober. In kakšno je bilo in je njegovo življenje? Težavno, toda polno. In nenadoma je začutil, da ga ima tako rad, kakor ga ni imel rad še nikoli. Pa ne samo rad. Ponosen je bil nanj ... Z odločnim korakom je šel z njim do šole. In ko mu je oče na stopnišču še enkrat rekel, naj nikar ne bo mulast in naj se z ravnateljem pogovarja prijazno in z zanimanjem, mu je pob veselo, res iz srca obljubil, da bo prijazen, da se bo za vse zanimal in da se bo pridno učil.
Če bila bi...
Če bila bi metulj, bi poletela v nebo in pozdravila ptice.
Pozdravila bi cvetlice in jim odvzela nekaj sladke medice.
Če bila bi čebela, bi delala od ranega jutra do poznega večera.
Sladki med bi razdelila otrokom,
ki ga radi imajo, da se z njim posladkajo.
Če bila bi mama, otrok ne bi nikoli kaznovala, le naj se podijo, igrajo, norijo, saj kazni že čisto brez zveze delijo.
Pa kaj morem,
ko nisem ne metulj, ne čebela, ne mama in si to samo mislim, kadar sem sama .. .
TANJA PEČOVNIK, 7. a
Oči
Pravijo mi, da imam lepe oči, pravijo mi, da imam prelep pogled, pravijo mi, da je v njih toplina.
Moje oči so tvoje oči, za tebe sijejo, tebi govore, tebe iščejo.
Čakajo te več dni in jočejo ker te ni v objemu mojem.
ANDREJ ODER
ČE BI POROČNI PRSTAN SPREGOVORIL,
bi nekako takole povedal: „0h, da, časi se spreminjajo. Včasih je bilo vse drugače, vse lepše. Bil sem širok in težak, sijal sem kot sonce, in roka, ki me je nosila, je bila ponosna name. Zanjo nisem bil le zlat obroček, pomenil sem ji srečo, ljubezen in usodo. Spremljal sem jo od poročnega obreda do groba. To je bila včasih zelo dolga pot, dolga in lepa. Včasih sije roka okrasila prste še z drugimi prstani, ki so imeli vdelane blesteče, drage kamne in so bili lepši kot jaz. Pa nisem bil nanje ljubosumen, ker sem dobro vedel, da ima roka, kljub vsemu mene najraje. In resje, drugega za drugim odložila, le jaz sem ostal in jo še vedno krasil. Roka je postala rumenkasta, koža nagubana, hladna in stara. Neštetokrat meje pobožal dolg, ljubeč pogled, prsti druge roke so nalahno zdrseli preko mene. Če bi imel dušo, bi lahko rekel, da mi je bilo takrat zelo dobro pri duši, kajti zavedal sem se, da sem še vedno nenadomestljiv in da so v mojem zlatem, blestečem telescu skriti najnežnejši, najlepši spomini tistega, ki mu pripadava jaz, in roka, ki me nosi.
In ko se je roka, ki me je nosila,popolnoma ohladila in postala trda, negibna, je bil konec gospodarjeve in moje poti. Kakor vdan služabnik sem sprejel nase poslednjo dolžnost, kakor sonce sem blestel na mrtvi roki, ki je oklepala križ na mrtvaškem odru med rožami in prižganimi svečami. To je bilo moje in gospodarjevo zadnje svečano pozemeljsko doživetje ...
Zdaj pa je moja življenjska pot povsem drugačna. Postal sem tanjši in lažji. Svoje svobodno življenje bi lahko razdelil v štiri letne čase, (pomlad, poletje, jesen in zimo.)
Svojo pomlad doživljam takrat, ko blestim v zlatarjevi izložbi. Svetim se, in nešteto pogledov se hrepeneče ustavlja na meni. Mlada dekleta ponoči sanjajo o meni in o možu, ki me bo kupil zanje. Lepo je tako živeti. Vedeti, da si zaželen in občudovan. Potem pa nekoč seže po meni roka. Mor-
da je to nežna, majhna ženska roka z urejenimi nohti, ali dobrodušna, velika moška roka. Kupijo me.
Še vedno doživljam svojo pomlad. Roka je dobra z menoj, ponosna je name, ljubeči pogledi me grejejo, včasih celo zaljubljene ustne dahnejo poljub na moj gladki, zlat hrbet. Toda nekoč, oh, morda prav kmalu, me jezni prsti surovo iztrgajo iz mojega kraljestva in me vržejo na tla, Takšen je začetek mojega drugega življenja, polnega poletnih viharjev in neviht.
Roka postane muhasta. Včasih je dobra z menoj in je ponosna na mojo preprosto lepoto, potem pa me spet nepričakovano sname in skrije. Tako menjavam svoj prostor na roki, na tleh, v torbici ali v naprsnem žepu vso svojo dmgo življenjsko dobo — dobo poletnih neviht.
Moja življenjska jesen pa je mirna, kakor so ponavadi mirne jeseni, življenske seveda? ! Poletnih neviht ni več, moja romanja s roke v torbico ali žep, so končana. Tičim nekje pozabljen in zapuščen. Nekje v kotičku predala nočne omarice, pisalne mize ali morda celo kuhinjske kredence, nekje tu me še lahko najdete. Roka me ne mara več. Nosi druge prstane, z velikimi steklenimi modnimi kamni, ki se mrzlo in prazno lesketečejo. Roka sama je postala hladna, kakor se je ohladilo srce tistega, ki mu pripada. V njem umira ljubezen.
Samo še enkrat se spomni name. Poišče me, v samotnem skrivališču, kjer se končuje moja pot; zima je. Ležim na hladni dlani in brezčuten pogled me tehta, računa. Prsti me polože v žametno škatljico in začne se zadnje romanje skozi nešteto tujih, mrzlih rok, dokler končno ne obležim na tehtnici v neki starinarni. Nič več nisem nosilec sreče, ljubezni, zlata vez dveh usod. Samo še košček zlata sem, ki ima toliko in toliko karatov . . .
Takšen je moj konec . ..
Lep konec, le za koga .. .?	N. N.
A ČLOVEK JE SAM IN TAKO BOJEČ, KO Sl ZAŽELI TRENUTKA SVOJEGA MIRU, LE PREBLISKI SPOMINO V IZ DA VNI-NE SE ZDAJ IN ZDAJ VTEPEJO V RESNIČNI DAN, KI TAKO NEZADRŽNO BEŽI IN BEŽI...
H. Č.
Sodelujte z nami! Svoje prispevke; pesmi, črtice, potopise, reportaže, fotografije; vse kar ste napisali, pošljite v Indok službo. In če vas še kaj zanima, pokličite interno 744 ali 113.
DRŽAVNA ODLIKOVANJA DELAVCEM GORENJA
MEDALJA ZASLUGE ZA NAROD
ČAS Andreja ADOLF FRANJKO VIČ Josipa BORIS GERMAN Jakoba RUDI HERODEŽ Vincenca ALBERT HIRŠELJ Ivana MARJAN KOS Karela FRANC KRAŠEVEC Ivanke MAJDA MELANŠEK-ŠME Jakoba ANKA RANZINGER Jože ADOLF ROSENSTEIN Janeza VIKTOR ROTOVNIK Silva VINKO SEVČNIKAR Stanka FRANC SKORNŠEK Rafaela JOŽE ŠENDULA Mi ha tja A N TA L ŠKRUBA Franca FRANC VAUPOT Viktora VIKTOR VERŠEC Ivana JURIJ VIŠNJA R Ivana FRANC VIVOD Jože IZTOK ZAMERNIK-LUŽNI K Stanislava EVA
MEDALJA DELA
AJDIČ Franca ZDRA VKO A TELŠEK Franca FERDINAND BEZLAJ Cirila CIRIL BROZ-POCAJT Ivana IVANA BURIČ-ŠTOPFER Janeza IVANKA CIGALA Jože VLADIMIR CIMPERCJakoba VALTER ČAS L Franca FRANC ČASL Matije TEREZIJA DUGI Stanka PETER GLOJEK-GRIZNA Franca FANIKA IRŠIČ-BRUNŠEK Jožefa MATILDA
JAGODIČ Vinka VILJEM JELEN-POD VRA TNIK Mihaela PA V LA KLANČNIK-MARIČ Ivana KATARINA KOLŠEK Franca FRANC KOPUŠAR-KODRUN Antona CECILIJA KOS Janeza MARIJA LESKOVŠEK-PREMELČ Gvide MELITA MILOŠA VLJEVIČ Tome BRANISLA V NEŽMAN-BURJA Franca LUCIJA NO VINŠEK-ES A ntona ANICA ON UK Lovrenca LUDVIK PESJAK-ZA VRŠNI K Alojza MARIJA P LEŠNIK Franca IVANKA POCAJT-UR LEP Jože JOŽEFA
POLA K Petera MA TILDA PRPIČ-TROBIŠ Jakoba ANKA RIBIZEL-VERDEV Franca HEDVIKA RIBIZEL Drago JOŽE ROŠKAR Stanka JOŽE STRGAR-MIKULETIČ Antona MARIJA SUŠEČ Franca CILKA ŠPEH-KUMER Ferdinanda PA V LA TER G LA V Avgusta ROMAN TOVRLJAN Šabana JAKUB TRA VNER A vgusta MIRO VERDER Franca FRANC VOHA R-STR.AH Franca TEREZIJA VRHOVNIK Franca FRANC
VSEM
NAGRAJENCEM
ISKRENE
ČESTITKE
V ponedeljek, 23. aprila 1979 je 7—članska delegacija Nacionalne zveze žensk LR Kitajske obiskala našo tovarno. Delegacijo so pozdravili družbeno—politični delavci Gorenja in sekretar občinske konference SZDL občine Velenje Tone Šeliga.
Skupno so si ogledali proizvodnjo v TOZD Elektronika, TOZD Štedilniki in TOZD Pralni stroji. Direktor TGO Gorenje Peter Krepel je goste seznanil z zgodovino podjetja in njegovim hitrim razvojem. O ekonomskem položaju žensk v Velenju, o 35.000 zaposlenih v Velenju, od tega je 9.000 žensk; o otroškem varstvu, kjer je zajetih 1400 otrok, o 1700 delegatkah v delegatskem sistemu občine Velenje, je spregovoril Tone Šeliga.
Delegacijo je zanimal predvsem materialni položaj žensk v Gorenju, kakšne so mere za zaščito delavcev, število delavk na vodilnih delovnih mestih, proizvodni razvoj tehnologije pri zmanjševanju naporov pri delu, kaj je samoupravljanje, koliko delavk se vključuje v samoupravljanje in še številna druga vprašanja. Na vse to so odgovarjale tudi naše sodelavke iz neposredne proizvodnje.
I.	K.
V torek, 24. aprila 1979, je zasedal delavski svet DO Gorenje TGO. Seja je potekala po naslednjem dnevnem redu:
1.	Pregled izvajanja sklepov zadnje seje.
2.	Obravnava poročila o poslovanju delovne organizacije v prvem tromesečju leta 1979.
3.	Obravnava poročila o poslovanju naših podjetij v tujini.
4.	Obravnava in sprejem sklepov o povečanju osebnih prejemkov, ki štejejo med materialne stroške.
5.	Obravnava predlogov za zunanjetrgovinske odpise.
6.	Ugotovitev rezultatov volitev dne 20. 4. 1979.
7.	Obravnava predloga za povečanje prodajnih cen kuhinjskih elementov.
8.	Obravnava predloga za prodajo stanovanjske hiše.
9.	Imenovanje individualnega poslovodnega organa — direktorja delovne organizacije —
iU. Vprašanja delegatov.
Podrobnejše poročilo o seji bomo objavili v naslednji številki Informatorja.
VjMm /IdouiKe/rri	ifcrtanjj. Vcjlemjt A/ytzX&vur cvJtfb/rrvr
oir /jfiMX)Jirrakuj d,d& w\	ijjucL /r /jvuhodn^i /mA

/UjCMjU m,
05
NA OBISKU PRI RUDARJIH
V zadnjem času je več skupin naših delavk obiskalo rudarje.
Sodelavke ene izmed skupin tozda.Servis so navdušeno pripovedovale, kako je bilo v jami, globoko pod zemljo!
Da, delo je težko. Je naporno. Res, treba je videti! Potem lahko ceniš in presojaš sam!
INFORMATOR — list za informiranje delovnega kolektiva Gorenje TGO. Izdaja in ureja INDOK služba. Glavni urednik Hinko Jerčič, odgovorni urednik Marjan Salobir. Izhaja najmanj dvakrat mesečno. Naklada 7.000 izvodov. Tisk: Tiskarna Kinegraf Prevalje. Oproščeno plačila pro-metneaa davka oo sklepu 421 /1.