ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA O RIMSKEM OBDOBJU NA SLOVENSKEM A. ŠAŠEL V luči rimskega zgodovinopisja se .pri- čenjajo iz temine prazgodovinskih dob pri- kazovati obrisi naših krajev šele od II. stol. pred našim štetjem dalje, več ali manj v zvezi s tedaj »na robu sveta« ustanovljeno rimsko kolonijo Akvilejo — Oglejem. Arheo- loške najdbe dokazujejo sicer že za čas starejše železne dobe karavanske zveze med prebivalci vzhodnoalpskega predgorja ter Veneti v severni Italiji. Toda za poli- tično bodočnost življenja na našem ozemlju so neprimerno usodnejše postale tiste zveze z Apeninskim polotokom, ki so jih po zlomu Keltov v severni Italiji ustvarili rimski pre- kupčevalci v obdobju mlajše železne dobe. Notice rimskih zgodovinopiscev omenjajo, da je v današnji severni Sloveniji živelo v I. in II. stol. pred našim štetjem več rodov keltskega plemena Tauriskov, od katerih so se Noričani zaradi rudnega bogastva svo- jega ozemlja ekonomsko' in družbeno hitreje razvili in že dobnih 100 let pred rimsko zasedbo ustvarili nekako rodovno kraljevino. Velleius Paterculus jo imenuje regnum No- ricum. Obsegala je ozemlje severno od reke Save. Zemlja južno, od Save pa je bila v tesnejših etničnih in kulturnih zvezah š te- daj odločilnimi ilirskimi rodovi v goratem Balkanu. Ti ilirski rodovi so rimske ekspanzijske težnje, ki so med naselbinama Nauportus — Vrhnika in Tergeste — Trst stremele iz Akvileje v Panonijo, opazovali z drugačnimi očmi kakor Noričani. Poznali so kot sosedje že podjarmljene Makedonije in Dalmacije neizprosnost nove oblasti pa tudi na lastni koži so imeli slabe izkušnje in zato bili pripravljeni s krvjo braniti svobodo. Pri Noričanih pa je preračunljivi in koristo- ljubni, ekonomsko in politično odločujoči sloj želel vzdržati z Rimom dobre stike. Zato so ob dokončni zasedbi pod Avgustom le-ti bili brez kaplje prelite krvi anektirani v sklop rimskega imperija, za dve ali tri generacije so formalno in v določenih mejah ohranili celo staro samoupravo, medtem ko so bila ilirska plemena krvavo podjarmljena. Ko se je |po zasedbi Balkanskega polotoka meja imperija ustalila ob Donavi, so Rim- ljani iipoštevali staro etnično razdelitev na današnjem slovenskem ozemlju v svoji upravni razdelitvi; razpadlo je namreč na provinci Panonijo in Norik, ki je obsegal ozemlje severno od Save in zahodno od postojanke Poetooio — Ptuj. V političnem pogledu niso prebivalci v I. stol. nove vlade doživeli nikakega pre- tresa, razen nekaj malega o priliki, ko je Vespazijan zasedel prestol. Drugače je bilo v II. stol. Temu daje ob koncu političen pečat silovit vdor Markomanov in Kvadov od Donave preko Slovenije v severno Italijo, ki je stal Rimljane nekaj težkih izgub in silnih naporov pri vzpostavljanju oblasti v začasno izgubljenih ipredelih. Iz strateških, vzrokov je bila meja Italije tedaj prestav- ljena od Krasa do Noriške province, to je Portalu z antikami«, Celje, Gosposka 16; cfr. J. Orožen, Celje I (1927) p. 122 nr. 176). Velikost 60 X 48 cm. V 9 cm visokem reliefnem klesanju je upodobljen prizor iz sprevoda: lik- tor v togi, ki nosi čez desno rame fasces cum securi {z usnjenimi trakovi povezane šibe, med njimi sekira; staro- rimski simbol izvršilne oblasti); poleg njega je mož v tu- niki in ogrinjalu. Lictdres so v cesarskem obdobju bili uradne osebe iz stanu oproščencev, ki so spremljali cesarja in višje rim- ske uradnike, v provincah pa tudi cesarskega namestnika ali višje mestne uradnike na službenih poteh ali pri izvr- ševanju oblasti. Njih glavno delo je bilo, da so jih .ščitiK pred množico, delali prostor in s fasces reprezentirali uradno pot in izvršilno oblast. Relief sam, kakor tudi sle- dovi za svinčene in železne spojke na stranicah bloka, ka- žejo, da spada v sestav reliefnega pasu, ki je moral biti vzidan v zgradbi državnega značaja. S tem odpade dom- neva, da liktor spremlja višjega mestnega uradnika v Ce- leji; to bi bil vsakdanji pojav, ki ga najbrž niso slovesno upodabljali v kamen; enako običajen pojav je bil tudi cesarski namestnik, ki je v funkciji vrhoraega sodnika v provinci redno obiskoval pokrajinska središča. Največ ver- jetnosti ima domneva, da je na marmornem bloku ohra- njen prizor iz cesarskega sprevoda, ko je le-ta obiskal provinco Noricam. Koga predstavlja mož ob liktorju, je težko reči, ker je blok iztrgan iz celote. Morda človeka iz množice. Danes nekoliko poškodovano delo kaže, sicer v klesanju izvežbano, dokaj spretno roko provincialnega kamnoseka, ki pa ni dobro obvladal proporcij (prim. izde- lavo nog in rok) in ki kaže celo neskrbnost v delu (prim. v neravni črti podaljšane fasces onstran spremljevalčeve glave), kakor tudi netočno kopiranje iz knjige primerov, po kateri je prizore verjetno komponiral (fasces se namreč uradno nosijo z levo roko in čez levo ramo). Cas izdelave: prva polovica 2. st. po našem štetju, morda Hadrijanovo obdobje. je bila za prebivalstvo, posebno kmetsko, zelo huda ekonomsko-finančna v III. stol. Toda najhujši so bili prehodi sovražnih bar- barskih vojska, Zahodnih Gotov, Markoma- Tiov, Hunov, Vzhodnih Gotov, Frankov, Lan- gobardov, ki so po zgrajenih prometnih smereh stremeli iz Panonske kotline v Pad- sko nižino in proti Rimu. Hudi so bili tudi iprehodi rimskih vojska samih, ki so se voj- skovale zdaj za enega zdaj ?a drugega svojih spretnih vojskovodij, ko so se med seboj borili za prestol. Ta obdobja — težko um- Ijiva v luči poznoantičnih, tolikokrat neza- nesljivih, celo nasprotujočih si virov— bo mogla prav osvetliti samo arheološka veda, ko bodo izkopavanja zajela kar največ na- šega ozemlja.* S tem da je stopil na poznejše slovensko ozemlje rimski legionar, rimski uradnik in rimski svečenik, je dobilo življenje staro- selcev seveda povsem drug okvir in počasi tudi drugo vsebino. Čeprav so domačini imeli svojo kulturo, religijo, celo svojo Uipravo, so se morali poslej tem bolj od- rekati starim šegam, v čim tesnejše stike so prihajali z novim gospodarjem. In kdo ni prihajal z njim v stik? Hribovski kmet je moral plačevati davek, pomagati s tlako pri vzdrževanju ceste. Koliko se jih je navzelo novega duha v vojski, s katero so se pre- mikali iz taborišča v taborišče po celem imperiju — le malokateri so služili v do- mačih pomožnih enotah, imenovanih cohor- ies monianorum in podobno. Uradni jezik je bil latinski. Deloma na novo zasnovana mesta deloma stare, z nasipi utrjene postojanke, ki so po- stale sedež večje ali manjše upravne pod- enote, so izžarevale z gospodarsko in uprav- no organizacijo, ki je bila, kakor oficielni državni kult, v rokah priseljenih rimskih uradnikov — nov duh in naziranje, nove verske elemente, celo nova osebna imena (slika 3) med ljudstvo na deželi. Prvi novi naseljenci, ki so se pomešali med staroselce, so bili veterani. Z njimi se je doimorodno prebivalstvo kmalu stopilo v enoto. Za njimi pa so se ustalili v teh krajih tudi drugi, ne le Rimljani — ki so bili celo v manjšini — novi naseljenci, ko- lonisti iz vseh vetrov rimskega imperija. Na ta način se je v teiku desetletij ustvarjal poseben etnični sklop, ki ni bil več keltsko- ilirski, še manj bi ga mogli imenovati kar enostavno rimskega — ustvarila se je po posameznih provincah rimskega imperija različno obarvana etniono-kulturna enota, ki se v klasični arheologiji označuje kot provincialno rimska. Obsega tisto pre- bivalstvo, ki se je novega življenja akti\Tio udeleževalo in ga asimiliralo. Provincialna kultura je pomenila v pri- meri s staro rodovno kulturo in ureditvijo napredek in marsikatera blagodat v novem življenju, ki je prineslo s seboj urejeno go- spodarstvo, še posebej pa blaginjo miru 22 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA prvih 200 let v imperiju, je pomagalo, da se je prebivalstvo laže vključevalo v novo državno organizacijo. Na kulturno presnav- Ijanje domačinov je Rim deloval s svojo silnostjo, s svojim veličastjem. Vendar iSO se tistega dela prebivalstva, ki je še živelo odmaknjeno po hribovitih pre- delih, konservativnih kmetov ali ženstva, ki se je manj gibalo v javnosti (slika 1, 3), nove pridobitve oprijele le kot se belež oprime stene. Navade so še dolgo ostale stare iin ljudje so se še dokaj časa nosili po starem, tako da na rimskih spomenikih, pisanih sicer v latinščini, pogosto vidimo upodob- ljene rodovne noše. Le počasi se je medtem spreminjala tudi socialna struiktura ljudstva, ko je iz ro- dovne skupnosti prešlo v sužnjeposestniški red, ki ga je prinesel novi gospodar hkrati z urejenim denarnim prometom in velefpo- sestniškim gospodarstvom. Ko je v III. in IV. stol., v dobi počasnega razkrajanja notranjih sil v imperiju in v dobi zunanjih nemirov, postajalo življenje bolj in bolj negotovo, sta se čedalje bolj izkoriščani kmečki in suženjski stan priključevala vdi- rajočim barbarom, medtem ko je romansko in poromanjeno prel>ivalstvo izumiralo, ozi- roma se umikalo v ugodnejše pokrajine. S tem je domačinski element prišel zopet do večje veljave, kakor kaže arheološka veda. Ker so kmetje zapuščali svoja mala, sužnji pa ogromna posestva, je gospodarstvo v imperiju naglo propadalo. Oblast je sku- šala preiprečiti polom s s'trogimi ukrepi, ki Slika 3 CIL III 5101. Zgornja Vižinga, obč. Radlje ob Dravi. Vzidan v cerkvi Sv. Ilja; najdišče neznano. (Morda isto kot CIL III 5102). C(aio). lulio. Accis. f(ilio) \ Cisiaco. et | Devognatae. Ati I onis filiae. uxso(ri) [ Florus et Valerius | filii, et Brogima [ ra. filia | D(ioi). ffecerunt) : Gaju Juliju, Accis- ovemu sinu, Cisiacu ter (njegovi) ženi Devognati, Ationovi hčeri — postavili (živi) Florus in Valerius, sinova, in Bro- gimara, hči. Marmorna nagrobna plošča s preprosto uokvirjenim na- pisom; širina 64 cm, višina 59 cm, višina črk 5.5 — 4 cm. Lepo in vešče oblikovane črke, kakor tudi ^I-longat (dolgi I), posebno pa praanomen Caius in gentile lulius, k,ažejo, da je pokojni prejel rimsko državljanstvo prejkone v obdobju cesarjev iz julijsko-klavdijske rodovine. Torej je nagrobnik postavljen v d.rugi polovici 1. stol. Sinova poromanjenega očeta sta prejela že latinski imeni, med- tem ko hčerka — ženske niso prihajale v stik z javnostjo — še keltsko. Beseda cisium,-ii,n. pomeni lahek voz na dve kolesi in je keltskega izvora; izvedenka cisiacus pomeni verjetno nastavljenea vozniške postaje, vozarja, voznika, človeka, ki se bavi z izdelovanjem lahkih voz, ali ki je doma iz takega izdelovalnega centra. Ker je imel pokojni ta vzde- vek, ga je prejel prejkone od poklica. V službi se je moral posebej izkazati, da je dobil državljanske pravice, ki so jih tedaj redko in neradi podeljevali provincialcem. SO poljedelce končno pod smrtno kaznijo vezali na zemljo. Iz teh poljedelcev, deloma bivših sužnjev, ki so jim dali zemljo v ob- delavo pod istim pogojem, se je ustvaril nov stan kolonov. Podobno je izgubljalo nekda- nje ugodnosti mestno prebivalstvo. Revščina te dobe se zrcali v najdbah, ki v nobenem pogledu ne dosezajo tistih iz prvih stoletij, ko je provincialno-rimska kultura doživljala vzpon in višek tako v ekonomskem, social- nem, kakor tudi v političnem smislu. Rimska kultura in njene pridobitve so bile raznolike. Obsegale so od grajenih mest in cest — ki so vezale odročne pokrajine, gore in ravnine, povezovale Donavo z Ri- mom, prenašale dajatve, pošto, vojsko in promet — množico pridobitev vse do krščan- stva, ki se je kot nova svetovna koncepcija nagloma razraščala na ajntičnih duhovnih tleh. O vsem tem govorijo izkopanine pri nas. Le-te iSO vsakovrstne, ene bolj, druge manj važne, gotovo pa spadajo med silno po- membne tiste, ki nosijo napise. Antični napisi so se ohranili predvsem na kamnih: maljniki, oltarji bogovom, posvetil- ni kamini cesarjem, gradbeni in zahvalni napisi, nagrobniki; pogosti so tudi na ko- vinskih in glinastih predmetih, kjer imajo različen vsebinski značaj, na primer urad- nih aktov, posvetilnih in urotilnih napisov v svetiščih ali pa označujejo lastnika (na iprimer čelade) ali žig izdelovalca: na ope- kah, oljenkah, posodju, fibulah. Včasih je izreden slučaj^ohramil^ 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO skane napise na stenah poslopij, ki so jih v zadnjem času odkrili na primer na Šent- alenski gori pri Gospe Sveti. Med doslej poslednjimi rimskimi kame- Tiitimi spomeniki na slovenskih tleh je na- grobnik škofu Gaudenciju (Al J 16), danes vzidan na cerkvi Sv. Pavla v Preboldu (okraj Celje okolica), o katerem domnevajo, da je imel v Celeji svoj sedež. Časovno spada v prvo polovico VI. stol. Petdeset let kasneje pa se je že umaknil pred prodi- rajočimi Slovani v starodavno Italijo — morda skupno s poslednjimi Romani, ki so se umikali — >yepiscopus quidam Johannes<, neki škof po imenu Johannes, najbrž tudi iz Celeje. O napisu za škofa Gaudencija bi torej lahko dejali, da je poslednji glasnik umirajoče antike pri nas in hkrati že zna- nilec srednjega veka, poslednji kamen ro- manstva, ki se je moralo kmalu nato umak- niti s te zemlje, da so jo poselile slovanske družine. * Eno mesto iz antične literature pa naj vendar na- vedem. Vzeto je iz 60. pisma sv. Hijeronima (pisano 1. 395), ki je bil doma z mejnega področja med Panonijo in Dal- macijo, iz krajev in iz hiše, kjer je bil celo še v tistem obdobju materni jezik ilirski (c. Ruf. L). Njegov dom so Goti okoli 378 požgali. »Srce mi zastaja, če premišljujem, kako gre danes vse po zlu. Dvajset in več let