Političen list za slovenski narod, Po poŠti prejemati veljii: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta K gld.. za en mesec 1 gld. 40 hr. T administraciji prejeman velj&s Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za eetrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl, 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in veljA tristopna petit-vrsta: S kr., če se tiska enkrat: 12 kr,t če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. TredniStvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. t&tev. 297. 7 Ljubljani, v sredo 29. decembra 1886. Letnik XIV. O petdesetletnici sv. očeta. IV. Božja pot v Rim in deputacije. Deputacije, ki se pojdejo v Rim poklanjat, sprejemali bodo sv. oče od meseca januvarja do aprila 1888. Komisija v Bolonji, ki ima to reč v rokah, je deputacijam, d o š 1 i m iz našega cesarstva, določila čas poklonitve pri sv. očetu med 10. in 20. aprilom 1888. Prav obilno romanje v Rim bilo bi le takrat mogoče, če bi se stroški tako znižali, da bi jih tudi manj premožni lahko zmagovali. To se lahko zgodi po skupnem popotovanji, ker ob takih prilikah že-leznične direkcije prav rade dovoljujejo zdatno znižane cene. Osrednji odbor si bo prizadeval te znižane cene preskrbeti. Toda, če se hočejo tiste doseči, se je treba držati določene proge. In ta bo: 1. Tjekaj: Dunaj — Amstetten — St. Michael — Beljak — Ponteba — Videm — Mestre — Padova — Bolonja — Jakin (Loretto) — Polinjo — Rim. Nazaj: Rim — Polinjo —Asisi — Perudžja — Plorenca — Bolonja itd. Tjekaj je vožnja skupna, nazaj grede pa kedar in kakor kdo hoče. Dan odhoda, stroški za vožnjo, postanki med potom sem in tje in druge nadrobnosti se bodo kmalo naznanile. 2. V Rimu ostanejo romarji 10 do 14 dni, in si bodo ob tej priliki lahko ogledali vse svetišča in znamenitosti. 3. Za stanovanja v Rimu skrbela bota Dunajski in Bolonjski odbor. V. Slavnostni album katoliških društev. Sostava tega albuma je tako nameravana, da bo vsako katoliško društvo, ali, kjer je več družb v zvezi med seboj, glavno društvo ene škofije ali cerkvene pokrajine v imenu vseh poklonilo adreso vdanosti sv. očetu in to ali v svojem maternem j e z i k u ali pa, kjer bi jim bolje ugajalo, v latinščini. Te posamične adrese se bodo po škofijah za vsako cerkveno pokrajino (metro-polijo) skupaj zbrale v krasnem albumu, v kterega se bo napisalo primerno poklonilo. Deputaeija, ki i pojde v Rim, vzela jih bo s seboj in predložila j sv. očetu. Iz teh albumov pokazala se bo sv. očetu skupna podoba vseh katoliških družb iu društev po celi državi. Podoba ta bo tem popolneja, čem bolje se bodo društva na to ozirala, da bo na prvi strani adresa udanosti, na ostalih pa kratka zgodovina o ustanovitvi družbe ali društva, njegov namen, dosedanje delovanje, premoženje, razširjenje itd. Ker se bodo adrese posamičnih škofij toraj nabirale v albume po cerkvenih pokrajinah, bi bilo pač želeti, da bi adrese ene in tiste cerkvene pokrajine eno in tisto podobo imele, glede velikosti namreč. Najlepši bi bil pa vtis takrat, ako bi se vse cerkvene pokrajine za eno in tisto podobo odločile. Da bo to brez posebnih velikih stroškov mogoče, odločil se je osrednji odbor Dunajski preskrbeti blankete, ki bodo posebno umetno in primerno izdelane z vtisnjeno okrašbo in je pripravljen, te škofijskim odborom, oziroma tudi posamičnim društvom brezplačno dati na razpolaganje. Povabila posamičnim društvom na vdeležbo pri sostavi albuma po adresah izdajajo, kaicor se to samo po sebi razume, škofijski odbori. Slovenci! Tako smo vam naznanili, kaj se namerava za petdesetletnico papeževo; a to ne bo še zadnja beseda v ta namen. Takega papeža, kakor so sedanji sv. oče Leon XIII., svet že ni imel od Gregorija Velikega. Celo svetni knezi, ki so druge vere, kakor recimo siloviti Bismark in dr., klanjajo se sedanjemu papežu in ga hodijo za svet prašat ter ga tudi poslušajo. Spodobi se toraj, da tudi mi ne bomo zaostajali za drugimi narodi. Z umetnostjo se nam pač ne bo mogoče odlikovati, ker jo med narodom žalibog da še hudo pogrešamo. Tudi z adresami udanosti se ne bomo mogli kdo ve kako postaviti, kajti vrlo pičlo je še število katoliških družb in društev med Slovenci. Pač pa se lahko obuesemo z nabiranjem milodarov za svetega očeta ustanovno mašo in z nakupom razne mašne obleke ter druzega cerkvenega blaga. Prav tukaj mora naš trud neumorljiv biti, če pomislimo, da bodo sveti oče vse nabrane in razstavljene darove poklonili ubogim cerkvam po svetu in pa misijonom. Kolikošuja da je pri tistih revščina, razumel in vedel bo najbolje tisti izmed Slovencev, ki je bil kedaj v Bosni ali Hercegovini in je imel srečo naleteti na kako katoliško cerkvico. Prepričal se je že tu lahko, da pod milim Bogom nič nima, kar bi bilo Veličanstvu božjemu le količkaj primerno. Katoliške cerkva pa, med neverniki (v Aziji, Afriki in dr.), koder sa je sv. evangelij še le oznanjevati začel, imajo pa ša zdatno manj. Ondi v pravem pomenu besede ne najdete nič več, kakor duhovno obleko in sv. posode in drugo najpotrebniše, kar namreč misijonar, oznanje-valec sv. evangelija s seboj nosi. Glejte, ljubi Slovenci, tistim bote pomagali, karkoli darujete svetemu očetu za njegovo zlato mašo, ki bo k letu osorej, če nam ga Bog pri življenji ohrani, kar mu gotovo vsak katoliški kristijan iz celega srca želi. Vera in narodnost. Liberalizem, ki sam zametuje vero, zlasti rimskokatoliško, ki mu je hud trn v peti, trdi nam ob vsaki priliki, da narodnost z vero ni v nobeni zvezi in da sploh nima z njo prav nič opraviti; ali pa, da vera ni v nevarnosti, naj tudi rujejo ter ua glavo postavljajo, kar bi imelo na nogah stati. Oba stavka sta tako abotna in prhljiva, da ju razumeti že tista učenost zadostuje, ktero si je človek pridobil pri maternem kolovratu; zadostuje, da ima le odprta ušesa in oči. Vsak kmet, ki ni nikdar druge šole od znotraj videl, kakor svojo farno, bo rekel, da je vera prav v tistem razmerji z narodnostjo, kakor narodnost s človekom samim. Glede vprašanja pa, kaj je bolj potrebno človeku za srečno časno ia večno življenje, nam bo vsak nepokvarjen kmet, naj bo tisti Slovan, Nemec ali Roman ali kakorš-nega-koli rodu, brez pomisleka odgovoril, da vera in edino le vera!!! Ze samo iz tega je zadosti razvidno, na kako krivo pot zagazili so privrženci liberalizma, ki to z nogami teptajo in tega ne umejo (ali umeti nočejo), kar priprosti kmečki razum za edino pravo spoznava. Odločno je toraj napačna trditev, da bi vera z narodnostjo ne imela nič opraviti! Kdor to trdi, ta ni prijatelj našega naroda, ta mu ne želi dobrega, LISTEK. Knjige družbe sv. Mohora za leto 1886. 2. Slovenske večernice, 40. zvezek, 1886. Nekako s strahom smo vzeli letošnje »večernice" v roko, zakaj, si vsak lahko misli, in zato zdaj, ko smo jih prebrali, tem ložje rečemo, da smo jih veseli, da je bil ta strah prazen. Dva Slovencem znana pisatelja, Erjavec in Vošnjak, sta spisala be-letristični del Mohorjevim knjigam. Hvala jima! Če je to kolikor toliko provzročila naša vlanska prosto-srčna beseda, zadovoljni smo. Na čelu »večernicam" je »Troje angeljsko če-ščenje, povest, spisal dr. J. Vošnjak". Pisana jo umljivo, poljudno; snov je zanimiva in mikavnosti ji ne manjka. Glavna oseba, Jurij, premožen kmet, se oženi, kot mož zaide na slabo pot, postane za-pravijivec, pijanec, ubojnik — ko se vname vojska v Bosni, mora v vojake, ondi dobi rano; premišljuje, vrne se skesanega srca domu in zopet je vse dobro. Neko znamenje blizo domače vasi je tako rekoč vodilo, krog kterega se suče cela povest. Ondi moli Jurij, ko je najbolj srečen — po poroki, najbolj nesrečen — po uboji, in ko se zopet umirjen vrača domu — po vojski in prestani bolezni. Križ iu molitev pri nogah Zveličarjevih nekako skrivnostno posega v celo povest in ji daje višji, idealni značaj. — Posebno lepo je g. pisatelj vplel zgodke v Bosni v povest; to ji mikavnost še mnogo zvikša. — Nekaj jezikovnih napak se zgubi med drugo gladko besedo. Le to izvedencu kazi povest, da je marsikaj oseb in dogodkov brez organične zveze s povestjo samo, da bi se toraj brez škode lahko izpustili, a to ne bode motilo prostaka, ki jo bo uprav zarad njene raznovrstnosti rad bral v dolgih zimskih večerih. Upamo, da mu bo tudi v marsičem koristila. »Kako človek na naši zemlji stanuje, spisal Janko Pajk", je drugi dalji sostavek v večernicah. Hvale je vreden trud g. pisatelja, da je po raznih knjigah iu po lastnem opazovanji sestavil te zanimive podatke. Le to spis nekoliko kazi, da pisatelj povsod med tekstom navaja pisatelja, po kterem je to ali ono posnel. Dogodki, kakor smo že rekli, so zanimivi, le sestavljeni so nekako nerodno in slog je za prostega bralca pretežek. Vzlasti se moramo temu slogu čuditi zarad tega, ker nam pisatelj na drugi strani vsako bolj novo besedo s popačeno nemško razlaga, ter s tem jasno javlja, da ga je bila volja pisati jako poljudno. Kako bi si sicer razlagali, da tolmači tako navadne besede kakor: mostovž (gauk), lestva (Iojtra) itd. ? No, to že ni več popularno. Sploh se nam zdi, da vedno bolj pojenjuje umljiva, poljudna beseda v našem slovstvu. »Per parenthesin" rečemo — tak jezik, kakor se bere v nekterih spisih v naših leposlovnih in drugih listih, že ni več slovenski; sliši se trdo in ropotaje kot nemški. Nasprotno pa, kdor hoče pisati popularno, zajde večkrat v neoglajeno, z germanizmi kar prevlečeno ljudsko govorico. J. Pajk se ni mogel prav oprostiti teh skrajnosti. A. K. nam nato opisuje »naš vsakdanji kruh", ta ga pokopava v časno iu kar je še huje, v večno nesrečo. Kdor narodu vero iz srca trga, ta je hujši, kakor njegov največji sovražnik, taje pravi narodov morilec. Narod, dokler je vereu, je tudi dober, skromen, štedljiv, prizanesljiv, pokoren; pozna, dolžnosti kr-' ščanske ljubezni drug do druzega ter ima sploh vse lastnosti, ki so prava dika krščanskega človeka. Med takim narodom popotniku ni treba revolverja in imajo orožniki sploh malo opraviti. Liberalizem toliko rad povdarja, da je olika tisto, kar človeka nad žival povzdigne ter ga spoštovanja vrednega dela. Vprašamo pa, kje si pa človek pridobi pravo oliko — pravo oliko pravimo, ne pa svetno, ki le uči, kako se prijazno obnašati, kako vklanjati, hoditi itd. Prava olika se dobiva ravno le v veri in sicer v katoliški veri, ktera strogo loči, kaj smeš, kaj ne smeš; ktere zapovedi nimajo tistih paragrafov pred seboj, ki pomenjajo, da se d d, zapoved lahko tako pa tudi tako obrniti, kakor je ravno komu bolj na roko! Ne, tukaj je vse do pičice natančno določeno: do sem-le smeš, dalje ne, če nočeš tega ali onega ' sobrata škodovati. In to je ravno podlaga vse sreče, vse zadovoljnosti, vse pravičnosti. Je pa li to podlaga, zaloga, iz ktere današnji modri (?) in premeteni svet svojo nravnost (?) zajema. Vsa nravnost, s ktero se današnji svet baha, in na ktero tolikanj zida, ki se mu pa vsak trenutek pod nogami zdrobi, vzeta je iz katoliške vere božjih zapovedi, ktere pa liberalci kar od kraja zametujejo in zasmehujejo. Kakšen pa je človek brez vere, liberalno ali po novi šegi omikan? No, saj ga poznamo takega li-- beralnega človeka: Lepo priliznjeno zrni govoriti za svoje namene; v obljubah, s kterimi naj bi človeka na svojo stran pripravil, je mojster; enak mojster pa, če ne še veči, v laži, sumničenji, obrekovanji itd. Za resnice sv. vere, za zapovedi in prepovedi božje in cerkvene nima druzega, kakor zaničljiv posmeh, po priliki in okoliščinah tudi sovraštvo in javno zaničevanje. Da bi sam kedaj božje in cerkvene zapovedi spolnoval, n. pr.: ne lagal, k spovedi in k sv. maši hodil, se postil itd., 110, to za liberalno olikanega ni, to je bilo iu je le za staro mamico, slaboumne otroke in ženske; takemu visokemu duhu se le čudno zdi, kako moramo mi tako priprosti biti, kaj takega od olikanega človeka le tirjati. Pa — pustimo ga olikanca, poglejmo pa pri-prostega človeka brez sv. vere, ki je v tem oziru edino merodajen. Kakšen je človek brez vere? Prav nič boljši od zveri! Edino, kar ga od tiste loči, je duša, na ktero je pa pozabil; Boga, obljubo srečne večnosti je zgubil. Svoj razum, ki bi ga imel konečno od živali ločiti, je pustil otemneti. In tak človek brez vere čuti vse neznosno, kar ga le količkaj ovira v živalskem vživanji, kar mu le količkaj brzdd strasti in poželenje. Zato je v prvi vrsti vse njegovo mišljenje obrnjeno na to, kako bi se dale tiste ovire odpraviti. Z verskimi je že zdavnej pri kraji, za to je skrbel in mu je vestno pomagal liberalizem. Ostanejo mu toraj le še socijalne in državljanske zapreke — zapovedi in prepovedi; a tudi nad te se dvigne — revše na svojo pogubo. Pa — kaj bi se tudi ne? Kdor božje zavrže, bode li človeške spoštoval? Naj pa kdo reče, če to ni gola resnica! Kdo jo bo tajil? Anarhisti in socijalisti ter njihova krvava zgodovina po celi Evropi so naj-sijajneji dokaz temu. kratko, a jedrnato in dobro. Drugi spisi so tudi primerni „večernicam". Kaj pa recimo o pesmih? Z nami vred čuti gotovo tudi slovenski narod željo: „večernice" napredujte drugo leto toliko v pesniškem delu, kakor so napredovale letos v pripovednem in drugo leto bomo še bolj z veseljem in pohvalno omenjali vse „večernice". od prve do zadnje strani. Žal, da letos o pesmih ne moremo še izreči pohvale. „Svetinja" Gorazdova je prenatisneua iz „Zvona", „Pobožna predica" Fr. Krek-a pa iz „Vrtca". Prva je dovršena, druga ne povsem; dobile bi se bile pa lahko od g. pesnika bolj opiljene in dovršeneje izpeljane pesmi. „Opomini" istega pesnika, tudi ponatisnem iz „ Vrtca", nam pričajo o tem. Sploh pa želimo, naj bi uprav ta pesnik, ki se odlikuje vzlasti po preglednosti in umljivosti svojih pesmi, se večkrat oglasil v Mohorjevih večernic predalih. (Daljo prih.) Kdo je vsega tega kriv? Liberalna nova doba, ktera si že od mladih nog prizadeva in si potem po vseh šolah dosledna ostane, človeka do tega pripraviti, da konečno res veruje, da je še le tedaj srečen, kedar se mu posreči otresti se vseh spon, ki ga vežejo po dušni in telesni strani. Žal, da neskušena in ukaželjna mladina te krive nauke tako rada verjame! Vsled tega zgine najpoprej popolnoma spoštovanje do vere pri tako zvanih srednjih stanovih in olikanem^ razumništvu, ki bi morali biti svetilka, po kteri se priprosti narod vedno nekako verno ozira. Če pa narod tukaj ne vidi nobene vere, če vidi pri človeku, ki je „študiran", le zanemarjenje, le zaničevanje sv. obredov, misli si priprost narod: Morajo že vedeti, zakaj tako delajo. Znabiti je pa vendar-le vse vkup nič; menda pa to in ono saj ni toliko greh, in tako dvomi zadostujejo, da priprosto ljudstvo, zlasti mlajši svet, trumoma zapušča najpred pošteno krščansko življenje, potem sčasoma tudi sv. vero. Sploh že človek po svoji naravi rajše posluša satana skušnjavca, kakor Boga in cerkev. Sklep je toraj hitro storjen: čemu bi pa bil tako neumen in bi veroval, jaz, ki nič ne znam, kaker le zemljo obdelovati, če učena gospoda ne verjame? Cerkvena zapoved mi sicer prepoveduje v petek in v postnih dneh vživanje mesnih jedi. Toda ta prepoved je gotovo že zastarana, toraj nič več ne veljavna, ker učena gospoda nič več za-njo ne porajta in nam mesne jedi še celo na kvaterne postne dni priporočajo — gospodje v Ljubljani, ki pravijo, da so naši prijatelji. — Glejte tako se širi liberalizem in z njim nevera med narod. Kjer pa vere ni, ondi je tudi ljudska nravnost puhla in redka, kakor Ribničanovo rešeto. Od izobraženca navzameta se nevere neolikani kmet in žuljav rokodelec m oba čutita breme, da ju tudi v socijalnem življenji marsikaj tišči, kar bi se morda tudi odpraviti ali vsaj zboljšati dalo. Boj z državnimi paragrafi se prične in navadno — v ječi konci! (Konec prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 29. decembra. Notranje dežele. Sedanji naš deželni zbor si je v marsičem pridobil velike zasluge za narod in deželo, če tudi bi si bil lahko še večjih. Taka zasluga je v prvi vrsti davek na žgane pijače, ki po celi deželi znaša krasno svoto 90.000 gold., ktera davkoplačevalcem prihranjena ostane, ker jo šnopsarji skupaj znosijo in pa še nekaj več, kakor to! Kajti zakupniki niso zastonj šteli omenjenih 90.000 gold., da bi zastonj celo leto izdano svoto zopet pri krajcarjih skupaj pobirali z nevarnostjo zgube, temveč bodo zahtevali za njo lepe obresti, kterih se gotovo tudi nadjajo, kakor se govori v svoti 30.000 gold. Do vpeljave vžitnine na žganje plačevala se je pri nas deželna naklada po 21 odstotkov. Od kar se je pa na to kugo davek vpeljal, se je doklada znižala na 18 odstotkov in bi se še lahko, če bi se davek na žganje povikšal, ki je še vedno prenizek. Po 6 goldinarjev od hektolitra je silno malo. Morala bi se ta vžitnina povik-šati na vsak hektoliter do 15 znabiti 20 goldinarjev, da bi se žganje toliko podražilo, da bi ga ljudje ne pili za kratek čas, da strežejo potem svojim strastim, da zapravljajo svoje zdravje, temveč le za zdravje, za potrebo, če bi deželni zbor še to sklenil, potem si je pa zaslužil večen spominek za našo deželo, ki mu bo ostal v krepkem narodnem razvoju. Ginljiva je skrb naučnega ministra, dr. Gautscha, za nemške in češke gimnazije po Moravi. V teku minulega leta smo enkrat že sporočali, da so čehoslovani na Moravskem prosili, da bi se na gimnaziji v Valaški-Mezeriči v prvem razredu, kjer je čez 70 učencev, napravil vsporednik (paralelka). Prošnja je prišla pred naučnega ministra in ta je rekel, da ne! Učenci češke narodnosti naj se le tlačijo po sobah, kakor slaniki po sodu. Na gimnaziji v Tfebiču pa so imeli 4 nemške paralelkev v kterih je bilo komaj 57 učencev, ktere so po Češkem, Moravskem in Dolenje-Avstrijskem iskali, da bi le na mali gimnaziji nemške vsporednike ohranili. Poslednjič je po nasvetu deželnega šolskega nadzornika, dr. Dvoraka, nemške vsporednike vendar-le odpravil, ker je deželni šolski nadzornik dokazal, da so nepotrebni. Vsled tega bodo v Tfebiču nemški vsporedniki zaporedoma odpravljeni. Izhod Nemcev iz češkega deželnega zbora zmerni nemški listi obsojajo. „Pr. Abendblatt" n. pr. piše: „Tudi pri nas v Pragi doživeli smo izhod, ker se je v manjšini neki predlog zavrgel, ki je bil vže rešen po enem prejšnjih sklepov. Ali je to kaj čudnega, kar bi svet morda še ne bi! doživel? Skoraj po vseh evropejskih državah zborujejo dandanes po parlamentih in po vseh teh parlamentih zavrglo se je že mnogo predlogov manjšine in je večina prestopila na dnevni red. Kolikokrat bi jo bila morala manjšina pobrisati iz angležkega ali francoskega parlamenta, če bi ne bila vedela, da se mora v ustavovernem življenji manjšina vedno večini uda-jati. Vsak poslanec sprejme z mandatom resnobno, imenitno delo; za koristi tisoč in tisoč volicev mu je skrbeti in delati, želje vsakega volilnega okraja ima prednašati državnemu zboru iu gledati mu je, da se tiste kolikor moč spolnijo, pri vsem tem pa ne sme pozabiti na blagor skupne države. Opozicija sama po sebi ni nič druzega, kakor popravljavno in zaviralno orodje nasproti nezmernim zahtevam večine. Zato imamo tudi pregovor: „če bi ne imeli še opozicije, morali bi si jo vstvariti!" Zato se pa tudi Dadjamo, da bo bodočnost postopanje sedanje opozicije britko obsojala, kakor tudi prav nič ne dvomimo, da mirno misleči Nemci s tem korakom ne bodo zadovoljni". — Prav želeti bi bilo, ko bi se enaki glasovi po vsih nemških pokrajinah slišali, da bi se vendar konečno nemškim teroristom oči odprle, da to ni prava politika avstrijskih Nemcev, ktera drži preko črno-rumenih državnih mejnikov v nemško državo, kakor tudi ne tista pri Slovanih, če se v Rusijo ozirajo po boljši bodočnosti, temveč oboji skupaj moramo se držati zvesto države, v kteri smo rojeni in tu si moramo pomagati po svojih močeh. Vnanje države. O nemško-ruskem prijateljstvu pišejo »Novosti" sledeče: „če hoče nemško-rusko prijateljstvo vstrajno biti, mora nam pred vsem drugim Nemčija dokazati in to dejanski dokazati, da je pripravljena, ruske interese zastopati, ker je Rusija do sedaj Nemcem po svoji nevtralnosti že silno veliko koristila. Kakor bi toraj Nemčija napravila kak ne,-vgoden korak v orijeutalni politiki, ki bi bil Rusom na škodo, bi morala Rusija takoj gledati, da se sklene zveza med Rusi iu Francozi. To v Berolinu jako dobro vedo in na to se opira tudi vsa sedanja nemška politika na Balkanu, ki posebno v Bolgariji izvestno ne bo storila nobenega koraka, kteri bi bil Rusiji na kvar. Kriza na iztoku je že tako ojstra, da tukaj dvojezična politika ni več možna in Nemčiji druzega ne bo ostalo, kakor izvoliti med Avstrijo in Rusijo; kajti avstro-ruske zadeve na iztoku v red spraviti, zdi se nam silno težavno, če sploh še mogoče. V tem smislu je sedanji trenutek tudi nekako odločilen za daljni razvoj odnošajev. Nemčija je prišla do razpotja, kjer se bo treba kmalo, znabiti prav kmalo odločiti. Iztočna politika Nemčije opira se sploh na tri poglavitne stebre. Prvi teh so nasledki iz leta 1866 — ker si prizadeva za Kraljevi Gradec Avstrijo v jugo-iztoku odškodovati. Drugi steber je želja, da se zabrani vsako tesneje prijateljstvo med Rusijo in Francozi, in tretji steber je pa gojitev nemških interesov na Balkanu. Prvi in tretji steber sta med seboj v jako tesni zvezi. Takoj potem, ko je Nemčija Avstrijo potisnila iz nemške zveze, jela si je prizadevati, kako bi pridobila Avstrijo kot zaveznico za slučaj kake velike evropske vojske. Za to ji pa skuša pridobiti odškodnino na Balkanu. To ravno se je pa obema jako vabljivo zdelo, svoje koristi na Balkanu pospeševati in za to ceno vzdržavalo se je do sedaj tudi avstro-nemško prijateljstvo. Zarad tega nam ni treba nič posebno povdarjati, da bo vsak korak, kterega bo odslej Nemčija drugače napravila, kot do sedaj, vzbudil na Dunaji sum in bo rušil dosedanjo prijaznost. Za to se bo ravno treba Nemčiji kaj kmalo odločiti." V Srbiji je še vedno občutljivo pomanjkanje vojaških zdravnikov, in so še ti, kar jih imajo sedaj ondi, večinoma Avstrijci in Nemci. Da se temu v okom pride, nameraval je vojni minister, generalHor-vatovič, vsako leto deset gojencev v Petrograd poslati, kjer se bodo na vojaški medicinski akademiji izučili. Že je prosil pri ruski vladi dotičnega dovoljenja, kterega mu v Petrogradu tudi niso odrekli. Ukrep vojnega ministra je prišel pa tudi v posvetovanje pri ministerskem zboru in tam so ga zavrgli ter sklenili dotične gojence na Dunaj in v Pariz pošiljati. To je rusoljubne kroge na Srbskem silno poparilo. O najnovejšem bolgarskem prestolnem kandidatu grofu JPejadevicu se čuje, da bi takoj prevzel krono, če bi ga Bolgari le volili za kneza, kar so Bolgari tudi v resnici sklenili storiti, kakor hitro bi deputaeija ne imela nobenega vspeha. Pejačevicevo kandidaturo na vso moč podpira uradui bolgarski lisi „Revue de 1'Orient" in dokazuje, da je grof Pejačevič pravi naslednik bosniško-bolgarske knežje rodovine in da je že cesar Kari VI. pradeda Pejače-vičeve družine imenoval za bolgarskega barona. Bolgarska deputaeija se je iz Berolina vendar-le res v Darmstadt podala, in nam je popolnoma neumljivo, kako so nekteri časnikarski sporo-čevalci mogli to popotovanje kot izmišljeuo razglašati. Sporočilo iz Nemškega o tem se glasi: „Knez Aleksander Battenberg, njegov oče in brat princ Eranc Josip s princezinjo Ireno dospeli so dne 23. decembra iz Londona semkaj. Ko izstopijo, pozdravita kneza Aleksandra dva gospoda v civilni obleki jako prijazno. Bila sta to bolgarska ministra Grekov in dr. Kalčev, člana bolgarske deputacije. Vsi skupaj so se podali v knežjo sobo na zajutrek, na kar so se v Frankfurt odpeljali. Grekov in Kalčev peljala sta se s knezom v enem vozu. Zvečer sta se vrnila v Kolin. V Darmstadt popotoval je pa tudi poslanec Stojlov, ki se je tudi tistega dne vrnil. Vsi skupaj odpeljali so se 24. t. m. v London. Katoličanstvo se tudi v Sibiriji čedalje bolje vtrjuje, če prav na jako žalosten način. Vsa Sibirija podredjena je v cerkvenem oziru cerkveni pokrajini Mohilevski. Nadškof ima svoj sedež v Petrogradu, kjer se je v najnovejšem času ustanovil tudi stolni kapitelj Duhovniki, župniki in vikarji vzeti so iz pregnanih duhovnikov. Vlada jim sicer priznava službeno stališče in značaj župnikov in vikarjev, kljubu temu jih pa ne oprosti prognanstva in nobeden ne sm<5 Sibirije zapustiti. V zapadni Sibiriji prebivajo katoliki v treh župnijah: Tomskej, Tobol-skej in Omskej. Župnija Tomska ima 7000 katolikov in je dvakrat tako velika, kakor vsa Francija. Oskrbujeta jo župnik Valerijan Gromadzki in vikar M. Olehno. Pomaga jima še veliko število drugih pregnanih duhovnikov. Župnija Tobolska obsega 1,377.776 □ kilometrov in je več nego dvakrat tako velika, kakor avstro-ogerska država, če tudi nima več katolikov, kakor samo 4521. Oskrbuje jo župnik Ludovik. Tudi njemu pomaga več pregnanih duhovnikov pri silno težavuem poslu. Župnija Omska ima le 1000 katolikov in za župnika pregnanega duhovnika Boguša. Iztočna Sibirija deli se tudi v tri župnije. Ob velikem morju je župnija Nikolajevska, ki obsega vso Amurško pokrajino (450.000 km2.). Katolikov je samo 541 in nimajo nobene cerkve. Opravlja jo župnik Badjiševski. Župnija Nerčinska obsega velik del sveti onostran Bajkalskega jezera in se razteza do kitajske meje. Velika je 623.596 km2, ima 1283 katolikov in se razprostira po celi Transbajkajiji. Opravlja tukaj službo župnik Andrej Jurevič. Župnija Irkutsk obsega 800.000 km2 in ima 3139 katolikov. Opravitelj ji je Zlatoust Šver-nicki s pomočnikoma Josipom Lavkovicem in Rus-gom. K tej župniji spada tudi duhovenska naselbina Tunška. Omeniti nam je le še župnije Krasnojarske v guberniji Jenisejski, ki obsega 2,571.428 km2 z 4188 katoliki, ktere oskrbljuje župnik Jurij Kohi-lovski. Skupnih katolikov v Sibiriji je pa blizo 21.672 duš. Angleški konservativni listi Churchillu nikakor ne morejo odpustiti, da je konservativce, oziroma Salisburyja, na cedilu pustil in iz kabineta izstopil. Ker je časnik „Times", ki je nasprotne stranke, prvi to novico prinesel, dolžijo Churchilla še celo izdajstva iu pa da ni prisege držal, ker je izdal državne in uradne tajnosti, ki so mu bile kot ministru znane. Pregreh« njegova, pravijo, da obstoji v tem, ker je kot minister „Times" sam objavil svoj izstop, česar bi ne bil smel storiti, temveč počakati, da ga objavi prvi minister kraljici. Dalje se konservativci nadjajo, da bo ta izstop Churchilla pripravil ob vso simpatijo, ker se ravno sedaj nad veliko Britanijo zbirajo od vseh strani črni oblaki v notranji, kakor zunanji politiki. Ce bi se bil mož ločil od svojih tovarišev zarad drugačnega prepričanja, bi bili Angleži s spoštovanjem to prepričanje na znanje vzeli. Tega mu noben poštenjak ne more verjeti, da bi bil to veljaven vzrok za izstop, če se mu zdi previsok budget v vojnem in pomorskem ministerstvu. Tako, kakor on, ne misli nobeden več v celem ministerstvu in zarad tega bi se bil moral s svojimi nazori drugim podrediti. Škoda, ki jo je s svojim izstopom konservativni stranki napravil, je brez dvoma velika, toda dala se bo popraviti s tem, oIeiiee, svečar v Ljubljani. ff1 Naznanilo in priporočilo. Udano podpisani dovoljujem si prečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu naznanjati, da se moja knjigoveznica od 10. maja t. 1. nadalje nahaja na sv. Petra cesti štev. 6, nasproti gostilne pri,,Avstrijskem cesarju". Priporočam se vsem, da me v novem stanovanji podpirati blagovolijo, kakor so me do sedaj. Skerbel bodem naročnikom vselej naglo in dobro postreči. Priporočam se prečastiti duhovščini za prevezovanjo ..Missale Romanum", „Brevirjev" in vseh druzih li turgičnih knjig; učiteljem in čitalnicam za vezanje šolskih in kn j ižničnih kn j i g; uradnijam in žu-panijam za vezanje uradnih knjig. Vnanjim naročnikom pripravljen sem pri večjih pošiljatvah povrniti vožne ali druge stroške; Ljubljanskim naročnikom pa, kterim čas ne dopušča zarad oddaljenosti tu sem priti, pridem ali pošljem sam po delo, naj mi le po dopisnici ali kakor si bodi, naznanijo dan in uro, kdaj da pošljem, ali pridem po delo Vedno bodem pripravljen, vsako, tudi najmanje delo prevzeti in ga ročno izvršiti. Konečno se priporočam tudi še za galanterijska in karto-nažna dela z zagotovilom nizke cene in ličnega dela. (25) Z odličnim spoštovanjem Fran Dežman, bukvoves. Isti čč. gg. naročniki na „Theolof/isch-pruktisehe Quartalschrif't" kateri so do sedaj prejemali naravnost iz Linca, se vljudno prosijo, da blagovolijo naročnino za leto 1887 na podpisano bukvarno poslati ne več v Line. Po dogovoru z vredništvom „Quartalschrift" in našo bukvarno so naročniki v škofiji Ljubljanski, Lavantinski, Krški, Goriški in Tržaški nam prepuščeni. „Theologisch-praktische Quartal-sehrift" izide v štirih zvezkih ua leto in sicer: v začetku januvarja, aprila, julija in oktobra in velja za celo leto le 3 gl. 50 kr. s poštnino vred. (5) ,,Katoliška Bukvama" v Ljubljani. „Missa ss. Cordis Jesu/' ktero je za možki zbor čveteroglasno postavil ter prečast. gospodu Matiji Erjavo-u, dekanu vipavskemu, poklonil Janez Pogačnik (organist v Vipavi). Dobiva se pri skladatelju in v ,,Katoliški Bukvami" v Ljubljani po 60 kr. (!) \nH*u*n*H***HU*UH* Vsakemu važno! Mi 20-30. — 30- 35. — 50. delniška družba v Birminghamu na Angležkem, razpošilja vsled zdatno zmanjšanih tarifov za poštne pakete v inostranstvo celo posamične komade slavno-znanih svojih remontvar-žepnih ur kamor-koli v Evropo vožnine in carine prosto ter brez vsakojakih sitnosti za prejemnika k njemu na dom po sledečih tovarničnih cenah. Pri nas izdelujejo se samo romontvarke (ki se brez ključa navijajo), ker so take ure današnjemu času najbolj prikladno. Namesto da bi človek še le ključ iskal, treba mu je le kožico nekolikrat okoli zavrteti in ura je navita. Pri vsem tem pa ni treba pokrova odpirati, kar varuje prahu v uro in pa olje no more izlilapeti, pero no more počiti in sploh ura niti deseti del toliko popravil ne potrebuje kakor sieer. gld. Najboljše srebro — s sekundnim kazalom močnim in lepo rezljanim pokrovom ter kristalnim steklom..........9. — z dvojnatiin pokrovom.......12. — 18 kar. /lato — z nizkim kristalnim steklom, gladkim pokrovom z monogramom ali grbom ali pa z elegantno rezljano okrašbo . — mala ura za dame...... — velika za gospode...... z močnim dvojnim pokrovom, 13 rubinov, izvrstna in solidna ura....... — mala oblika za damo....... — velika oblika za gospode..... Roj ili Chronogrupli s '/4 sekundnim kazalom posebno močnim pokrovom, ki je krasno rezljan in je delo posebno izborno. (Ta ura prodaja se v trgovini po 120 gld.) . . . ravno tista z dvojnim zlatim pokrovom (mesto odprtega kazališča)...... Iinperial Calendcr Chronometer, ki kaže mesee, dan in datum s '/4 sekundnim kazalom na sredi, ima 3 posebno močne zlato pokrove in je najelegantneja ura, kar se jih dandanes sploh izdeluje in ktere v trgovini ni nikjer pod 250 gld. dobiti . . . ' Uro se razpošiljajo na vse strani poštnine in carine prosto! Za monograme, grbe itd., ki se vrezujejo jako okusno, 1 goldinar posebej. Angleške ure so priznano najboljše ure na svetu in glede preciznosti, solidnega dela in trpežnosti zdatno bolje memo švicarskih. Kdor jo naravnost naroči, prihrani si 50°/0, kajti trgovci z urami ne izdelujejo sami ur, temveč jih tudi tukaj naročajo in iščejo neprimerno velikega dobička. Naš namen ni kričati: „pol zastonj ali še celo pod tovarniško ceno", ker tega nihče no more! Pač pa se zanašamo na razum p. n. občinstva in pa na dobro ime naše tovarne, ki si ga je v teku 32. let po svoji poštenosti, vestnosti in točnosti pridobila. Mi izdelujemo ure le iz najboljšega srebra in 18 karatnega zlata. Vse našo ure so strogo uravnane in se razpošiljajo v elegantnem Marocco-etui, ter so takoj za rabo. Vsakej uri priložen je poroštveni list za 3 leta. Kdor nam uro franko pošlje v popravo, izvršimo mu popravo brezplačno. Da so vsak lahko prepriča o točnosti naših izdelkov, dajemo jih na 3mesečno poskušinjo, t. j. kdor uro kupi, ima pravico v teku treh mesecev vrniti natn jo, če bi mu ne ugajala popolnoma in mi mu vrnemo denar, ne da bi mu kaj odtegnili. Denar se nam lahko pošilja v bankovcih ali pa v poštnih markah vseh dežela, kakor tudi po poštnih nakaznicah. Vsako naročilo, in naj bo še tako majhno, izvrši se še tisti dan in ima naročnik že čez 4 dni naročeno blago. Naslov jo: „Conkling Manufakturing Company" 55, Alma Str. Birmlngliam (Anglija). SW Agent jc in komisijska založišča sc sprejemajo pod jako ugodnimi pogoji. (6) nnnnunununnnnnnnHn 72. »0. Kmetska posojilnica ljubljanske okolice, registrovana zadruga z neomejenim poroštvom v Ljubljani. prične z novim letom 1887 delovati na podlagi prenarejenih in po c. kr. deželni kot trgovski sodniji v Ljubljani potrjenih pravil z neomejenim poroštvom ter vabi k obilnemu vstopu zadružnikov. Osebni in realni kredit se daje proti menici, oziroma na hipoteko zadružnikom, ki so vplačali opravilni delež s 5 goldinarji ali glavni delež z 100 goldinarji in podpisali zadružna pravila. Hranilne uloge sprejemajo se od vsacega, ali je deležnik (ud) društva ali ne, in se obrestujejo po (od sto). Urndnlcn sc milinja lia Marije Terezije ccsti hiš. št. 3. (Smoletova hiša). — Uradni dan je vsak torek od 9. do 12. ure dopoludne. Prošnje za posojila sprejemajo se vsuk dan. — Hranilne uloge sprejemajo in izplačujejo se pa 16 vsak uradni dan. (1) Ljubljana, dne 28. decembra 1886. Ravnateljski odbor.