Zakaj človek, človeku zver?
Malce čudno, če že ne kar paradoksno se zdidanes, ko je človek globoko prodrl v vesolje in mu ta epohalni do-sežek sodobne tehnike in znanosti odpira neslutene mož-nosti, da je taisti človek vse bolj odtujen in vase zaprt — nebogljena žrtev tako imenovane kramarske civilizacije, ki vse bolj zastruplja tudi nas.
Pretresljiva, boleča in obtožujoča hkrati je tpoved človeka, ki je star in obnemogel obležal v svislih; pozab-Ijen in zavržen, kot zavržemo staro srajco, ki ni več za rabo. Pri živem telesu so ga krepko načeli črvi - dana jim je priložnost, da se gostijo, še preden se je njegovo telo pod rušo dokončno in za vedno umirilo...
Pa še: v prometni nesreči je na cesti obležala hudo poškodovana starka in ,se borila za življenje - a Ijudje so negibni in nemi stali okoli nje, kot da bi uživali, ko se je starkino telo zvijalo v smrtnih krčih. Nihče se ni zganil, da bi ji pomagaL Minilo je precej časa, preden je ne-znanec ustavil, naložil ženičko v svoj avtomobil in spol-nim plinom oddrvel v bolnišnico - toda žal je prispel prepozno...
Vse kaže, da je v tem in takih primehh važnejše, da si ,,firbci" s krvjo ne umažejo prevlek na avtomobikkih se-dežih in da nimajo sitnosti s sodnijo in milico zaradifor-malnih zaslišanj, kot pa da bi rešili človeško življenje. Jn iz dneva v dan beremo v časopisju: ,,Do smrti povozil človeka in pobegnil!"
In ko je osemnajstletni pobalin pri belem dnevu in vpričo desetih Ijudi posilil mlado ženo, so ,,fvbci" nekaj časa brezbrižno in z očitno naslado opazovali ta ,,razbur-Ijiv prizorček" nihče pa ni skočil na predrzneža.
ln če se skupina objestnih huliganov ali kriminalcev spravi nad nedolžnega človeka ali miličnika, se večkrat zgodi, da ostanejo oprazovalci nevtralni - če ne že kar na strani Ijudi, ki so prišli navzkriž z zakonom.
In starka, ki je že dva tedna ležala mrtva v svojem stanovanju v bloku pa je medtem šb mimo njenih vrat na stotine stanovakev - je bržkone na smrtni postelji ob-težujoče vzdihnib, češ kako hudobni so Ijudje, ko ni nikogar blizu, da biji lajšal trpljenje.
Res je, kako blizu in vendarle kako neskončno daleč -¦odtujeni smo si včasih Ijudje: hladni, brezbrižni in nepri-zadeti za dogajanja okoli nas.
Zato ne dovolimo, da bi nas kramarska tivilizacija, ki neusmiljeno pustoši med nami, popolnoma razčlovečila in opustošila naša srca, naše značaje. Skušajmo postati njeni go^podarji - ne njeni sužnji!
ff