Kav



v-



Čitanka

za

obče ljudske šole.

Izdaja v štirih delih.

IV. del.

Za šesto, sedmo in osmo šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol.

S podobo našega svetlega cesarja.

Sestavil

Henrik Schreiner.

Pregledana izdaja.

V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig na Dunaju.

1917 .

41973

Šolske knjige, v c. kr. zalogi šolskih knjig na svetlo dane,
se smejo prodajati samo po ceni, ki je povedana na čelni

strani.

Pridržujejo se vse pravice.

03000Co v vt ~*r

Cesarska pesem.

Bog ohrani, Bog obvari
nam cesarja, Avstrijo!

Modro da nam gospodari
s svete vere pomočjo!

Branimo Mu krono dedno
zoper vse sovražnike:

S habsburškim bo tronom vedno
sreča trdna Avstrije !

Za dolžnost in za pravico
vsak pošteno, zvesto stoj;
če bo treba, pa desnico
s srčnim upom dvigni v boj!
Naša vojska iz viharja
prišla še brez slave ni:

Vse za dom in za cesarja,
za cesarja blago, kri!

Meč vojščaka naj varuje,
kar si pridnost zadobi,
bistri duli pa premaguje
z umetnijo, znanostmi!
Slava naj deželi klije,
blagor bod’ pri nas doma:
Vsa, kar solnce je obsije,
cveti mirna Avstrija!

Trdno dajmo se skleniti:
sloga pravo moč rodi:
vse lahko nam bo storiti,
ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
nas do cilja enega:

Živi cesar, domovina,
večna bode Avstrija!

Po J. G. Seidlu — L. Toman.

Povesti, pravljice, bajke, legende,
basni in pesmi.

1. Bog.

Visok je Bog, kdo ga umeje,
kdo let Njegovih brojprešteješ
Dviguje On sopar voda,
kot dež ga spušča iz oblaka,
Šumija, roslja ta spod neba
in širne zemlje plan namaka.
In kaj šele oblakov gore,
kjer Svoje je razpel šatore,
Svoj grozni vihrotvorni dom,

odkoder stresa blisk in grom!
Zdaj krog je z lučjo obsijan,
zdaj skrit v oblakov plašč teman:
s tem ljudstva sodi in strahuje,
a spet jih s hrano osrečuje.

On bliske zgrablja oberoč,
jih na protivnike mečoč:
gromov rohnenje Ga naznanja,
ko krivce srd Njegov preganja ...

Simon Gregorčič.

2.  Slovenska božja pot.

Na gorici stoji bela romarska cerkev, vidna daleč po de¬
želi. Poslednji solnčni žarki jo prijazno objemljejo, umaknivši
se iz doline, kjer so pustili le mračno senco.

Vabljivo pozdravlja bela cerkev posamne gruče romarjev,
ki se, pojoč pobožne pesmi, bližajo počasnih korakov koncu
svojega dolgega potovanja. Spredaj pred krdelom hodi vodnik,
dolg, sukoten starec. Na obrazu se mu bere nekaj kakor ve¬
selje samega sebe in ponos. Marsikomu izmed romarske trume
ustavljajo težke pete in žulji na nogah stopinjo, ali obljubo
je bil storil v zadnji nevarni bolezni; preverjen je zdaj, da
mu je Marija izprosila ljubo zdravje, in vesel je, da se ji more

izkazati hvaležnega na božji poti. Žejna in lačna peša stari¬
kava ženka, v krdelu poslednja; preveč je za njo trdega pota,
ali misel, da gre molit za blagor in srečno vrnitev svojega
sina, ki je moral na vojno, ta misel ji krepi oslabele ude. In
cvetoča deklica v sredi, ta izpolnjuje željo pokojne matere na
smrtni postelji; namesto nje gre na božjo pot in povrh ima
še toliko vročih želj, ki se svetu ne dado potožiti in ki jih
le v romarski cerkvi skrivaj razodene Bogir in Devici božji.

Naposled so dospeli do svojega namena. Večer je pred
shodnim dnevom. Živo gibanje je po trati okoli cerkve. Ro¬
marji so to, iz vseh krajev po deželi, različni po noši in govo¬
rici, po obrazih in starosti — romarji, ki so prišli brez po¬
svetnega namena le Boga častit in za stare grehe iskat odveze
in odpuščenja. Prišel pa je tudi lakomni kramar, pridni Ribničan
s svojo robo, in oba razstavljata za prihodnji dan svoje blago
na prodaj. Berači, reveži in postopači so se razpoložili po
oglih in ob potih. Tu kaže eden rano na goli nogi, iztega
roko, z molkom ovito, in prosi milo daru božjega. Tam zopet
peva hrvatski razcapani slepec svoje enomerne, otožne pesmi
o kraljeviču Marku in zbira okrog, sebe mlajše radovedne ro¬
marje ter polni klobuk z darovi, ki mu lete od vseh strani.

In ko naposled noč razgrne po zemlji svoj črni plašč, se
zakurijo velikanski ognji okoli in okoli cerkve. Vse, kar je
opravilo izpoved in ni dobilo v cerkvi prostora za prenočišče,
se usede okrog teh ognjev. Seznanijo se tu pri pipi duhana
možje, ki se niso prej nikdar videli v življenju in se ne bodo.
Govore in si razlagajo, kakšna je letina tu in tam, koliko so
prehodili sveta, kje je za rogato žival dober in sloveč semenj,
in nazadnje menjujejo za pipe. Drugi pospe po trdih tleh, in
sanje jih prenese nazaj v daljno domačijo. Mlajši svet pak
se spravi vkup, in pesni o sv. Neži, o sv. Joštu, o Devici
Mariji i. t. d. donč glasno v dolino v lepo tiho noč.

Tam pod starim drevesom ima Hrvat nekaj ovac, pri¬
pravljenih za pečenko. Manjši Hrvatek že peče na ražnju.
Malo časa je vrtel, bravec je pečen. Tretji Hrvat si zasuče
brke, zaviha rokave, vzame pečenko in jo začne razsekavati

3

na deski, ki sloni na kamenu. „Vruče, vruče!“ vpije, da se
daleč razlega. In od vseh krajev prihaja ljudstvo; Hrvat daje
po tri groše ,,pečen funt', in ko razda vse, je pečen drugi jarec.

Zavidljivo in po strani gleda Hrvata, srečnejšega proda¬
jalca, tržni mesar, ki v lepi kolibi ne daleč proč prodaja
govedino in juho. Se bolj pak je srce potrto stari ženi, ki tik
zraven kuha v velikanskih loncih kavo; le malokdo se oglasi
pri njej, da bi za malo denarja prejel ogromno čašo te pijače.

Zarja se jame delati. Romarjev iz bližnjih krajev pri¬
haja čimdalje več. Prihajajo krčmarji s polnimi sodi, si stavijo
šatore in nastavljajo vino. Vsa gora je živa, cerkev prepolna.

Služba božja se prične, vse vre k sv. obhajilu. Propo-
vednik na leči zna poslušalce ganiti do solz, in marsikdo ob¬
ljubi v tem trenutku, da bo odsihdob živel drugače.

Po dokončanem opravilu vre ljudstvo ven. Napolnijo se
kramarske kolibe. Vsak romar želi kaj malega kupiti, da bi
za spomin ali za odpustek nesel domov prijateljem ali otrokom.
Kdor se je od polnoči postil zaradi obhajila, ta hiti zdaj
k Hrvatu po pečenko, h krčmarjevemu šatoru po vino. Kdor
je radoveden in je šele prvič prestopil deveti prag od domače
hiše, ta občuduje v vretju ljudi vedenje lepega Štajerca, opa¬
zuje nošo Belih Kranjcev in vlaške (■= srbske) deklice iz Gor¬
jancev z rdečo kapico, belo obleko in dolgimi kitami, ki jim
mahajo po hrbtu, ter ogleduje Gorenjce in posluša, kako
govori ta, kako oni.

Zvečer pak je zopet prazno in samotno okoli cerkvice.
Kramarji in drugi dobičkarji so odpeljali svojo robo, romarji
so že daleč na potu proti domu, in le pepelnata pogorišča,
razhojena tla in ostanki šatorov pričajo, da se je bilo tu na
ta dan sešlo mnogo ljudi.

J. Jurčič.

3. Jeftejeva prisega.

Nu boj na divje Amonite, na meji, glej, sovražnih tal
sovražnike rodu srdite, kleči glavar na travi rosni,

je Jefte hrabro četo zbral; da zmago bi mu Večni dal

4

v . usodni vojni, smrtonosni:

„ O, čuj me, bojnih trum gospod,
usliši mojo ti molitev,
otmi, otrni svoj sveti rod!

Ti vodi ga v zmagalno bitev,
dodeli srečno mu vrnitev,
in  — toprisezam!  — prvo stvar,
ki po dobljeni slavni zmagi,
me sreča na domačem pragi,
zakoljem Tebi v žgalni dar,
usode vojskne gospodar!"
Tako priseza vodja trum,
glavarja čuje hrabra četa,
in srca. že pogreje vneta,
navdihne neukročen pogum,
Kadar se v gori utrga plaz,
kedo li mu zastavi gaz !

Ko tanke bilke trdni hrasti
se morajo ukloniti, pasti!

A stokrat huje od plazov
se Jefte s četo zadrvi
na vrste Amonskih sinov.

Kako so tam kovala jekla,
kako je kri v potokih tekla,
na črna tla junaška kri!

Kot za ženjico žita snopi
leže po tleh vojakov tropi  —
požela jih je srepa smrt!
Sovražnik je pobit in strt.
in zmagovit na tla domača
se Jefte s hrabro četo vrača.
Oj, to ti je ponosen god
za te, o Jefte, in tvoj rud!
Slavi te Izrael vesel,
ker sveti doni si mu otel:
do meje ti naproti rreje,

in vrsta venčanih devic
na cesto trosi Ti cvetic,
nastilja palmove ti veje!

In poti, polja in vasi
povSodi mrgole ljudi:
visoki, nizki, stari, mladi
zmagalca videli bi radi,
ki trume je sovražne zmel.
Izmed ljudi na mlade rame
tu mati malo dete vzame :
„Glej, ta je Izrael otel!' 1
In starček od veselja plaka,
gledaje slavnega junaka,
in sto in sto glasov grmi:
„Kešitelj Jefte naj živi!' 1
Z e sveti se domači krov.
zidovje se beli naproti,
in zdaj v mogočni pretepati
pred njim stoji ves dom njegov.
In, glej, mladenek cvetni zbor
slavilno pesem prepevaje,
srebrne strune prebiraj e,
privre črez prag na beli dvor;
pred njimi pa v obleki snežni
v naročaj Jefteju hiti,
kot na perotih, angel nežni,
otrok njegov, edina hči!

A Jefte, glej, je nirtvobled,
iz lic je proč življenja sled  —
Ne kroži se očetu roka
v objem prisrčnega otroka.
Junak, ki groze ne pozna,
kaj zdaj ko listje trepeta, ’!

„0h, nepremišljena prisega! u
obupno oče zaječi,
da grozno se okrog razlega.

5

da mraz pretresa vsem kosti:
„Joj, ti nesrečni otrok moj.
še bolj nesrečen oče tvoj.
ki kriv brezmejnega je zlega!
Umreti moraš, hči umreti
v življenja polnem, lepem cveti:
prisegel sem, da prva stvar,
ki po dobljeni slavni zmagi
me sreča na domačem pragi,
Bogu bo dana na oltar;

in tebe, oj otrok predragi,
nebo izbralo si je v dar!
Veliko terjaš, o nebo,
veliko terjaš od očeta!

Odpusti, dete mi ljubo,
zgoditi mora se tako:
prisega grozna je  —pa sveta!"
In izvrši prisego oče ,
in pade dekelce mlado,
a oče in ves narod joče!

Simon Gregorčič.

4. Spominjaj se smrti!

Oster sever je vel črez grobove. Zadnje jesenske cvetice
so trepetale v tej sapi ter se pripogibale nizko doli na medlo
brleče sveče, ki so. ugasovale druga za drugo. Ljudje s črnimi
klobuki in Črnimi zavratnicami so se tesneje zavijali v svoje
vrhnje suknje, in ustnice so jim strepetavale.

Bil je Vseh vernih duš večer . . .

Polagoma se je praznilo pokopališče. Visoki križ s pozla¬
čenim Zveličarjem se je svetlikal v mraku črez nizko zidovje,
a nekoliko cipres v ozadjn je temnelo, da so bili posamezni
grobovi pod njimi že zagrnjeni v polutemo. Množica se je
vračala nizdoli proti mestu; hiše so se svetlikale izmed
golega drevja. In čim bolj so se posamezne vrste oddalje¬
vale od pokopališča proti mestu, toliko živahnejše in šum-
nejše so postajale. Čutilo se je, kako se polagoma izgublja
težki in mučni vtisk, ki ga je bil povzročil hladni dih smrti.
Tako se izgublja dim nad strehami v čisti, sveži vzduk!

Pri vhodu na pokopališče sta stala dva gospoda. Mlajši
je bil visokega, vitkega stasa, oblečen v siv, eleganten ogrtač.
Njegov tovariš mu je bil pravo nasprotje. Srednjestasen,
a širokoprsen in nekam neokreten je bil videti. Tudi njegov
obraz je bil nekam preširok in preveč koščen. A to odurnost
je ublaževal neki idealen znak na licih njegovih, in popol¬
noma v ozadje jo je potisnilo njegovo živahno, svetlo oko.

6

Pri vhodu sta stala ter opazovala še zadnje obiskovalce
grobov, ki so stopali mimo njiju.

V tem hipu se nagne mlajši gospod k starejšemu ter
izpregovori poluglasno:

,,Ali si morete misliti, gospod doktor, da bode kdaj tako
telo počivalo v grobu ?' £

llekši pokaže skrivaj na mlado, elegantno gospo, ki je
stopala s svojim možem mimo njiju. Bila je prej velika nego
majhna, a njen vitki stas je bil gibčen in prožen in njeni udje
so bili polni in bujni. Na obrazu so ji cvetle sveže cvetice,
in njena polt je bila mehka in žametasta. In to veliko, sa¬
njavo, vlažno se svetlikajoče oko, ki je zrlo izpod dolgih, svi¬
lenih trepalnic! — In kako je stopala!

Starejši gospod se ozre v gospo. Nekoliko časa strmi
vanjo in molči. Videti je bilo, da so ga presunile besede
prijateljeve. A kmalu se obrne k prijatelju ter reče počasi
in s trudnim glasom:

„Smrti ne obvaruje bela koža! . . Toda pojdiva!“

Vsak v svoje misli utopljena, sta stopala nizdoli za mno¬
žico. Nobenemu se ni ljubilo govoriti. A oba sta morala ne¬
hote misliti na ono gospo, ki jima je bila že izginila izpred oči.
In tudi za to gospo je hodila smrt, bleda in koščena, praznih
oči, in tudi po njenem truplu, po tej svileni polti se bodo
pasli — črvi!

V mesto dospevši, sta se razšla.

Drogi dan dobi mlajši gospod list, še ko je bil v postelji.
Bazgrne ga ter čita:

Dolgost življenja našega je kratka.

Kaj znancev je zasula že lopata!

Odprta noč in dan so groba vrata;
a dneva ne pove nobena pratika.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupijo kupi zlata,

7

ne odpodi od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta
in od veselja do veselja leta,
da smrtna žetev vsak dan bolj dozori.

Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva,
v mrtvaškem prtu nam pred koncem, dneva
molče trobental bo: „Memento morit

J. Kostanjevec  — Fr. Prešeren.

5. Na grobih.

Blagor mu, ki se spočije,
v črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
lepša zarja rumeni.

Tiha zemlja ga ne drami,
strasti ne buči vihar;
bratoljublje vlada v jami,
greje prah ljubezni žar.

Bridke tuge, bolečine,
duhomorni trop skrbi,
žalovanje grenko mine,
potok solz se ptosuši.

Ne slepi rumeno zlato,
čast, ime, naslov in stan;
smrt pobrati pod lopato,
kar rodil je beli dan.

Žezla, palice beraške  —
kdo med temi izbiral bo!
Krone, krila siromaške.
komu mar je tam za to f

Krije vse odeja ena,
reve in škrlatnike;
zgrinja travica zelena
vsem enake prtiče.

Kar je črna zemlja dala.
vzame črna zemlja spet:
duša je iz ječe vstala,
vzpela se nad zvezdni svet

Blagor mu, ki se spočije .
v črni prsti v Bogu spi!
Lepše solnce njemu sije,
lepša zarja rumeni.

Fran Cegnar.

6 \ Nedolžni deklici.

Kot cvetka blaga, čista
stojiš tu pred menoj;
pogledam te, in rosa
zalije pogled moj.

Boke ti rad na glavo
položil bi tedaj,
da Bog te čisto, blago

ohrani vekomaj.

Heine - Gornik.

8

7. Mati.

Dokaj let je že tega. Tih večer je bil, pravzaprav že
noč, ko sem se prebudil. V sobi je bilo jasno — skoro kakor
ob dnevu: bila je polna luna, in skoz visoka, nezastrta okna
je lila v sobo mesečina v mirnih, a velikih valovih. Zazdelo
se mi je v prvem hipu, da greje izbo z mlačno toploto. Od
okna pri mizi je padal lunin soj ravno črez gornji del postelje.
Ob zglavju je sedel nekdo in je naslanjal glavo ob blazino
malone tik moje glave.

Tiho in oprezno sem se dvignil malce ter zagledal obraz
žene, ki jo je premagala utrujenost, da je sedč zadremala
za hip.

Moja mati je bila. A obraz se ji je izpremnil zelo od
•začetka moje bolezni sem: lica so bila obledela in izmučena,
brada se ji je zostrila, in v mesečini sem videl jasno, da ji
prerezujejo čelo gube. Poprej jih nisem opazil nikdar.

Sloneč na roki, sem zrl dolgo v shujšani 'obraz mamičin.
Niti dihati si nisem upal prav, boječ se, da je ne predramim
in prestrašim. V duši pa mi je vstajala polagoma težka in
bolestna misel: „ Tvoja bolezen je čelu materinemu včrtala te
gube; v skrbi in v strahu, da te izgubi, ji je ostarelo lice.“

Sele zdaj sem se zavedal docela, da sem bil bolan. Trudil
sem se, da se domislim vse te bolezni, da preračunam, kako
dolgo je trajala, koliko noči je prebedela mamica ob moji
postelji. A spominjal sem se le, kako sem legel nekega po¬
poldne. V prihodnji noči mi je bilo zelo vroče, in v glavi sem
čutil pekoče bolečine. Dozdeva se mi, da sem prosil mamico,
naj me nese odtod — kam sem hotel, ne pomnim več. Potem
pa je legla neprodirna noč na moje misli . . .

In zdaj, ob tihem, mesečnem večeru sem se spet pre¬
budil. V glavi sem čutil še nekaj težkega, v ušesih mi je šu¬
melo, oči so bile trudne, in vse telo me je bolelo, kakor bi
bil padel iz visočine na trdo zemljo.

9

Spoznal sem jasno, da sem bil že na pragu med življe¬
njem in med večnostjo. A ta večer sem se zbudil v novo
življenje, nov dan mi je zasijal ob tihem večeru.

In prvi obraz, ki ga gledam pred seboj po tem prebu¬
jenju, po tej vrnitvi v življenje, je najdražji obraz. In glej r
govori mi jasno o večerih in nočeh, ki jih je prečula revica
v boli in v obupu ob moji postelji. Kolibo vzdihov se ji je
izvilo iz srca vse te dolge noči, koliko molitev je pošiljala
njena duša k Bogu v spravni dar in v dragoceno odkupnino
zame! Koliko solza so potočile njene oči — od teh solza in
od mnogih prečutih noči oslabele in izmučene, so se sklenile
zdaj — ob tihem večeru, ko sem odprl jaz svoje.

Tiho sem vzklonil glavo nad njeno robo, počivajočo na
odeji. Poljubil sem jo žarko, iz očesa mi je privrela solza,
ljubezni in hvaležnosti in je kanila na koščeno roko.

,,Mamica . . .‘‘

Planila je po koncu, kriknila je — a takoj se je spet
zrušila na stol. Njene roke so se oklenile mojega vratu, pri¬
tisnila je obledelo lice k mojemu in je zaihtela na glas. Pla-
kala sva skupno — solze veselja, hvaležnosti in ljubezni so
bile to.

Okoli naju in tam zunaj v prirodi božji je sanjal tih in
miren večer . . . Težko je, pozabiti tahik večerov, in čestokrat
se oživljajo iznova. K s a v e r Meško.

S. Bdeči sarafan.

Stara mama, oj, ne šivaj
sarafana več!

Pusti delo in počivaj,
zlati čas je preč!

„Hčerka, k meni sedi,
ljuba hčerka ti!

Mlada si, pa vedi,
da mladost zbeži!

bereš si cvetice,
pa minilo bo.

Prešla bodo leta,
pa veselja slaj,
lic rdečih cveta
več ne bo nazaj.

Poješ veselice

kakor ptič sladko.

10

Tudi jaz sem pela,
mlada deklica,
zdaj sem tiha, vela,
stara mamica.

A nad hčerko slast uživam
proštih veselin,
sarafan rdeči šivam  —■
v mladih let spomin.“

Ruska.

9. Dušica.

Po zraku mlada
dušica plove,

Bog sam jo k sebi
v nebesa zove.

Dušico spremlja
angelček sam,
sicer ne bi znalo
detece kam.

Od zlata bliska
vesoljni se svet,
na zemlji klije
ob cvetu cvet.

„Kam, angelček mili,
greva sedaj ?“  —

Dušica, k Bogu
spremljam te v raj.““  —
„Ali je v raju
tudi lepot ‘ —

„„Lepše je, lepše,
dete ljubo !‘“  —

„ Mamic a, oče,
kje sta li taf‘  —

„„ V raju po tebi
želita oba.““  —

„ Ali pa vzame
v nebesa me Bog ?“  —

„„ Vzame, da prosto
boš zemskih nadlog.““  —
„Ej, to je krasno!

Hitiva tedaj!"

Angelček spremlja
dušico v raj.

Spodaj na hribu
pa gleda Smrt;
izraz ji po licu
mil je prostrt.

In zadovoljno
kima pred se
in tiho deje ■
besede te:

„Brez matere, otca
živelo je tod,
v nebesa je dete
poklical Gospod.

Zdi meni sami
tako se lepo,
da je umrlo
in šlo v nebo.

Anton FunteJc.

10. Pobratimstvo.

Kdo še ni slišal proslavljati jugoslovanskega prijatelj
stva in z njim združenega običaja, ki se ga še dandane

— 11  —

z nenavadno gorečnostjo držč zlasti Srbi in Bolgari? — Na-
zivajo ga pobratimstvo.

Ako si dva človeka za trdno obljubita, da si bosta svoje
žive dni bratovski prijatelja, se imenuje taka zveza., sklenjena
med možema, pobratimstvo (bratimstvo, krajše tudi bratstvo),
med ženama pa posčstrimstvo ali sploh sestrimstvo. Po¬
bratimstvo sklepajo stari in mladi ljudje istega ali različnega
spola. Tudi z rodbino pobratimovo druži pobratima nekaka
rodbinska vez.

Ker zapričavajo, sklepajoč take zveze, tudi Boga, je
tako prijateljstvo „Bogom“ ali „po Bogu“ potrjeno. Zato
čislajo pobratimstvo bolj nego krvno sorodstvo; saj pravijo,
da so si bratje le po krvi, pobratimi pa po Bogu. Zaradi
tega je bilo do najnovejšili časov pobratimu strogo zabranjeno,
stopiti v zakon s svojo posestrimo, pač pa so pobratimi za-
ročali svoje otroke še v zibelkah, da si tem bolj utrdč pri¬
jateljsko vez.

S pobratimstvom se lahko zaveže tudi več oseb na enkrat.
Storivšitako prijateljsko zavezo, se napotijo bosenski pobratimi
k svojemu duhovniku in mu naznanijo svoj sklep. Obredno
oblečen, jih sprejme ta pred žrtvenikom ter jih opomni težkih
dolžnosti, ki vežejo pobratime med seboj: da si imajo v vsaki
sili in nevarnosti biti drug drugemu na pošteno pomoč; da
morajo brez obotavljanja, ako treba, žrtvovati kri in življenje
za svoje pobratime, nasproti pa se tudi za vsako pregreštvo
ostro kazniti sami med seboj. Prejemši dotiono obljubo, jim
narekuje slovesno prisego, ki jo novi pobratimi izgovarjajo
za njim. Nato prinese Cerkvenik kupo dobrega vina in sleherni
pobratim si rani desno roko, da se prikaže nekoliko krvi. Te
kapljice pomešajo z vinom in jih popijo v potrditev svoje za¬
veze. S tem je pobratimstvo sklenjeno in potrjeno. Duhovnik
jih končno blagoslovi po obredu svoje cerkve. Odšle ni nobeden
več sam svoj, temveč vsi so ena duša v več telesih.

V katoliški Dalmaciji se bratimijo navadno o sejmskih
dneh ali o velikih praznikih. Ako se hočeta moža pobratimiti,
si poiščeta mašnika in plačata, naznanivši mu svoj namen,

šest kron za mašo in sveče. Določenega dne, kadar se ima
opravljati naročena služba božja, gresta pobratima s svojimi
sorodniki, praznično oblečena in oborožena v cerkev. Pred
cerkvijo odložita orožje, stopita v božji hram in poklekneta
drug poleg drugega. Vsak ima veliko svečo v roki, za njima
pa stoji župan, držeč prižgani sveči. Med mašo ali pa po
maši stopi župnik h klečečima in ju vpraša, iz kakega nagiba
se hočeta pobratimiti. Starejši odgovori: „Iz srčnega". Mašnik
jima razloži dolžnosti bodoče zveze in ju blagoslovi. Pobra¬
tima obljubita, da hočeta vsekdar zvesto izpolnjevati, karkoli
jima nalaga pobratimstvo. Po maši se poljubita nova pobratima
pred zbrano množico, gresta s prijatelji in sorodniki v hišo
onega pobratima, ki stanuje bliže cerkve, in potrdita zavezo
z obilno pojedino. Prihodnji dan se nadaljuje pirovanje na
domu drugega pobratima.

Sveto pa je pobratimstvo Jugoslovanu tako, da je vedno
pripravljen, za svojega pobratima žrtvovati vse, tudi kri in
življenje. Zgledi pobratimske nezvestobe so silno redki; saj
pa tudi glavo zapade, kdor se izneveri svojemu pobratimu.

Fran TV i e s t h a 1 e r.

11. Pobratimija.

Naj Suje zemlja in nebo,
kar dan’s pobratimi pojo I
Naj se od ust do ust razlega,
kar tu med nami vsak prisega:
da srce zvesto kakor zdaj
ostalo bode vekomaj.

In ko ločitve pride čas,
na razna pota žene nas,
tu nd, pobratim, roko mojo,
ti pa podaj desnico svojo:
da srce zvesto kakor zdaj
ostalo bode vekomaj.

Beseda dana, vez velja;
ne zemlje moč, ne moč neba
in ne. pekla ognjena sila
vezi ne bode razrušila:
da srce zvesto kakor zdaj
ostalo bode vekomaj.

Simon Jenko.

13

12. Sani.

Gorje mu, ki v nesreči biva sam,
a srečen ni, kdor srečo uživa sam!

Imaš li, brate, mnogo od nebes,
od bratov ne odvračaj mi očes!

Duh plemeniti sam bo nosil boli,
a sreče užival sam ne bo nikoli.

Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze,
sirotam olajšuj qorje!

Kedor pa srečo uživa sam,
naj še solze preliva sam!

Simon Gregorčič.

13. Zidarček je nevarno "bolan.

Ubogi zidarček*) je nevarno bolan; učitelj je rekel, naj
bi šli .k njemu. Gruden, Poljšak in jaz smo se zmenili, da
pojdemo vkup. Odšli smo popoldne po šoli ob 4. uri. Spotoma
se Gruden mahoma ustavi in pravi: „Kaj mu hočemo kupiti T‘
— ter zarožlja s štirimi vinarji v žepu. Midva mu dava še
po štiri vinarje in tako kupimo dve veliki pomaranči.

Stopali smo visoko gori v sobo podstrešnico. Potrkamo
na duri. Oče nam odpre; bil je jako izpremenjen; skrb se mu
je brala iz oči. — „Kdo ste? (i  nas vpraša. — Gruden od¬
vrne: „Soueenci smo Mirkovi; prinesli smo mu dve poma¬
ranči." — „0h, ubogi Mirko,“ vzdihne zidar in se prime za
glavo; „bojim se, da ne bo več jedel vaših pomaranč l“  in si
potegne z roko preko oči. Velel nam je vstopiti. Vstopili smo
v podstrešno sobico in ugledali zidarčka na železni posteljici.
Njegova mati je sedela pri njej, naslanjaje se nanjo. Obraz
si je zakrivala z rokami, toliko, da se je ozrla na nas.
Ob steni je visel zidarski čopič, kladivo in zidarsko sitce. Crez

*) Oče mu je bil zidar, zato so sinu njegovi součenci vpoli rekilf.
zidarček.

Štiridelna čitanka. IY r . (XII. 1372.)

2

14

dečkove noge je bila pogrnjena zidarjeva suknja, bela od
apna. Ubogi deček je bil ves zmedlel, bled, tankega nosu in
je težko sopel. O dragi, dobri, živahni moj Mirko, mali moj
tovariš, kako me je užalil tvoj pogled! Gruden mu položi
pomarančo na blazino, tik glave. Vonjava ga vzdrami. Počasi
seže po pomaranči, toda pade mn iz roke; bolnik srepo po¬
gleda Grudna.

„Jaz sem,“ reče ta, „Gruden, tvoj tovariš, ali me ne
poznaš f

Rahel nasmeh, komaj viden, mu švigne preko obraza.
Šiloma dvigne ročico z odeje in jo poda Grudnu. Ta jo pri¬
tisne na lice, rekoč: „Le srčen bodi, zidarček, skoro ozdraviš!
Zopet prideš v šolo, in učitelj te posadi poleg mene; ali ti
je prav tako ? £<

Ali zidarček mu ne odgovori. Mati se razjoče: „Ubogi
moj Mirko, ubogi Mirko! Tako je priden in dober, toda Bog
mi ga vzame! 8

„Molči!“ zakliče zidar obupno, „molči, ali pa se mi
zblede! <£  Nato pravi plašno: „Idite, dečki, idite! Zahvaljujem
vas! Kaj bi delali tu? Hvala! Pojdite domov!“

Deček zameži in je kakor mrtev. „AIi vam morem po¬
streči s čim?“ vpraša Giuden. „Ne, dobri deček, hvala ! a  od¬
vrne zidar, „idite domov!“ Tako govoreč, nam odpre duri in
nas spremi do stopnic.

Nismo še bili sredi stopnic, ko zaslišimo klic: „Gruden,
Gruden !“ Vsi trije h tirno nazaj. ,.Gruden!" kliče zidar vese¬
lega obraza, ,.po imenu te je poklical! Že dva dni ni govoril
ničesar, zdaj te je poklical dvakrat; videti te hoče, pojdi
k njemu! 1 ' „0 sveti Bog, bo bi bilo to dobro znamenje! Da se
vidimo!“ reče nam Gruden, „jaz ostanem nekoliko tu.“ Rekši
hiti z zidarjem v sobo. Poljšak ima solzne oči. Jaz ga
vprašam: „Ali se jočeš zaradi zidarČka? Saj je začel go¬
voriti, ozdravel bo!“ „Vem,“ pravi Poljšak, „zdaj nisem mislil
Janj, mislil sem na Grudna, kako dobro, plemenito dušo ima!“

Po E. de Arniči s.

15

14. Daritev.

Daritev bodi ti življenje celo:
oltar najlepši je  — srca oltar,
ljubezen sveta v njem  — nebeški žar,

Gospodu žrtva  — vsako dobro delo.

O, da srce gojilo bi vsekdar
ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
enako kresu vedno ti plamtelo,

Bogu in domu žgalo vreden dar!

Odločno odpovej se svoji sreči,
goreče išči drugim jo doseči,
živeti vrli mož ne sme za se.

Iz bratov sreče njemu sreča klije,
veselje ljudsko njemu v oku sije
in tuja solza mu meči srce!

Simon Gregorčič.

15. Mejnik.

Sej m bi! je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volov.

Zakasnil se, a v pozni, temni noči
sam gre domov.

,,Hm, pravijo, da ni baš varno, iti
tod obsorej !

Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.“

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam.,
na straži stal,

ponoči čul tam uro biti vsako  —
pa bi sc bal?!

„Se pri Kustoci bal se nisem smrti,
zrl ji v oči  —

pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!“ . . .

«.) *

16

Dospe do svoje hoste . . . Cuj, iz teme:

„„Joj! Kam bi delf“

,,Kaj?  — Kdo si božji ?  — Kam naj deneš, vprašaš f  —
1, kjer si vzel!"

„„ Vzel sem med svojo bil in tvojo lastjo
mejnik le-ta,

presadil ga skrivaj na last sem tvojo
za sežnja dva.

Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,

nazaj ga nosim, kamen ta prokleti,
pač sto že let!

Oh, to teži! u “ . . . Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč,

pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! . . .

Pa bil je Martin svoje dni vojak vam
in ni se bal . . .

Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!

A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:

„Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš  — Vid!"

Aškerc.

16. Tat.

Sum, zmešnjava na majdani!
Noži, meči se blešče . . .
„Tat!" kričeč beže ljudje  —
„držite ga musulmani!'‘

Enemu iz orožarjev
handžar je ukraden drag;
skril se zviti tat je, vrag,
sred mravljinjaka sejmarjev.

Zlil kar s tolpoj seje  tesno
kakor val z valovi tam. . . .
Vsi kriče. Starosta sam
hodi važno in pa resno,

kakor čaplja sred močvira
sluša, bistro se ozira . . .
Zdaj  — zavpije: „Ta je tat!
Zgrabi nekoga za vrat.

17

Brž priskočijo biriči . . .
Izpod plašča že je pol
handžar, ki ga tat ukral;
žlahtni kamen rog mu diči.

Glasno se starosta smeje:
„Najbolj sumen se mi zdi,
kdor iz vseh najbolj kriči  —
ta je kričal črez vse meje!“
V. L. VjeKčko — Aškerc.

17. Na tuje.

Ponoči je bilo. Jelici je bilo težko in ni mogla spati.
Jokala je tiho in pridušeno, da je ne bi slišala Ančika, mlajša
sestra, ki je spala v postelji ob drugi steni. Preplakala je
malone vso noč, tako težko ji je bilo po domu, ki ga mora
zapustiti, tako strah jo je bilo pred tujino, ki mora iti v njo
in je ne pozna in ji ne zaupa in je ne ljubi. Tako tesno ji
je bilo in tako strašno, kakor bi vedela povsem jasno in go¬
tovo, da gre smrti naproti. Naravnost naproti ji gre, a ne
more se ji izogniti, ne se ji umakniti.

Preplakala je malone vso noč. Ker ni mogla spati, je
vstala na vse zgodaj. Sla je potihoma k oknu, ki je bilo od¬
prto znotraj, in je premaknila vetrnice naJahko in oprezno.

Zagledala se je na polje pred hišo in na daljne gore, ki
jih je videla v polumraku le napol razločno. Rdečilo se je že
nad gorami, a le nalahko še, komaj vidno. Solnce je vstajalo
pač ravnokar iz nevidne postelje, ki mora biti nekje globoko
za gorami. Vstajalo je in se oziralo na vrhove zaspano in
mežikavo.

V daljavi se je rdečilo — podprla si je glavo z rokami,
iz oči so ji privrele solze iznova. Zadnjikrat zre iz domače
sobice na gore, ki so ji drage in ljube. Vzljubilo jih je srce,
ker jih je videla vsak dan, ko je odprla okno in so ji zaplule
oči črez polje v daljavo.

Rdečilo se je nad gorami, svetlikalo se je bolj in bolj,
blestelo se je jasneje in jasneje.

Solnce je prihajalo onostran gorovja polagoma navzgor,
in čim više se je vzpenjalo, tem jasneje so mu plamtele iskreče
se oči. Zagorelo je nad goro — po polju je zablestelo tiso¬
čero biserov; slednja travica je bila okičena z diamantom,

18

solnce božje pa se jih je veselilo in se poigravalo z njimi, da
jo je skelelo v oči in jih je zaprla.

Zaprla jih je, ker so jo ščemele in ker ni mogla mirno
gledati krasote polja. Težko ji je bilo in hndo, ko je pomislila,
kolikokrat je stopala po tem polju v otroški neskrbnosti in
v mladostni radosti, a danes pojde čreznje zadnjikrat. Zapusti
ga danes, njega, ki je navezana nanje z vsem srcem in s tiso¬
čerimi spomini. V neznano tujino odhaja danes, ki ji ne zaupa
in je ne ljubi, ampak se je boji in trepeta pred njo.

Svetilo se je nad gorami, gorelo je — privzdignila je spet
glavo in se zagledala po vasi. Zvonik vaške cerkve se je belil
v solncu, trepetala je vsa cerkev.

Trepetalo je tudi njeno srce. Tako iskreno je ljubila to
cerkev. V najtežjih urah življenja se je zatekala v njo in iskala
v njej miru in utehe. V največji bolesti je hitela vedno v njo
in poklekala pred oltar prečiste Bogorodice — danes poklekne ■
zadnjikrat pred oltar Materin. To mater ima še, telesna ma¬
mica ji spi že tri leta na pokopališču o cerkvi.

„Mamica, draga mamica, ko bi živela še ti, mi ne bi
bilo treba iti v tujino.“

Danes zapusti tudi najdražje —- grob mamičin. Venčala
ga je dozdaj redno; skrbno je gojila cvetje na njem, zalivala
mu je z ljubečo roko — danes mu zalije še enkrat in potem
morebiti nikoli več. Cvetje zveni morebiti, če se ne zmeni
zanje kdo drug, in ne zaželeni nikoli več.

Nad gorami je gorelo, na polju je trepetalo, se svetli¬
kalo in blestelo, v srcu njenem pa je bilo žalostno in mračno.

„Mamica, draga, nepozabna, varuj me ti v tujini!"

Es a ver Meško.

18. Vecleievalka.

Ali sem nekoč se smejal,
ko sem bil še dete!

To so se pri meni zbrale
neke stare tete.

„Hodi, sinko, k vedežici ,
srečo ti pokažem;
veruj, te so karte srečne,
res, da ti ne lažem!

1.9

Vrzi samo sem na karto
dve, tri desetice,
pa boš videl srečo svojo,
srečo od tetice. “

Vidiš, ti si pola, bosa,
lačna in pa žejna,
kaj ne daš pa sebi sreče,
ko si tak je vredna ?“

Se obrnem, pa pogledam,
kdo je ta lažnica:

,,Baš ne morem, teta, dati
niti ti beliča.

Sramovala se je stara,
pa se obrnila.

Oprostite, ako koga
priča ta je užalila!

Po hrvatski čitanki.

19. O človeku, ki je padel v vodo.

Padel je človek po nezgodi v vodo, človek pošten in
pravičen. Trudil se je na vso silo, da bi priplaval zopet na
kraj. A voda je široka in globoka, neugoden veter pika ter
žene valove od brega proti sredini. Zato kliče mož ljudi na
pomoč.

Sosedje so čuli vpitje, a se niso zmenili zanj, češ: „Naj
utone! Mi ga itak ne moremo trpeti; njegov rod ima dvore
bele ter hiše bogate in visoke — naše se poleg njihovih niti
ne vidijo/ Teh sorodnikov pa baš ni bilo doma.

Bratje njegovi (bilo mu jih je troje) so čuli, kako jih je
klical na pomoč. Najstarejši, ki je imel pusto glavo in srce,
se niti ni zganil iz hiše; le to je rekel: „Naj utone, budalo !
Zakaj pa hodi tja / Ostala brata sta pritekla k vodi; mlajši
izmed njiju, kojemu je napačna družba pokvarila dušo, seže
res po palici, a je ne proži bratu, marveč čaka pri kraju ter
ga nemilo potisne nazaj v vodo, ko je priplaval že do brega.
Tretjemu bratu se sicer to ni zdelo prav, vendar nesrečnežu
ni pritekel na pomoč ; mislil si je: „Vem, da je ta človek
moj brat, človek pošten in vreden, pa zakaj je dobil pri
birmi ime „Matjaš' ! Jaz tega imena za živo glavo ne morem
čuti. In tako tudi on ni zganil zanj niti roke niti noge.

Dragi moji, duše plemenite! Višnji ne zapusti človeka
poštenega in pravičnega, marveč sluša vročo molitev vseh

20

'1

pravičnih ljudi in družine nebeške: mož se ho rešil s svojo
lastno silo, priplaval bo na breg in se zmagoslavno vrnil
v hišo svojih pradedov.

St. Vraz.

20. Prijatelj “ in senca.

„Prijatelj ‘ senci tvoji je enak,
ki zvesto za teboj se vije,
dokler ti sreče solncc sije;
a ko se pripodi oblak,
ko solnce ti zagrne mrak,
sc tudi „senca“ tvoja skrije!

S. Gregorčič.

21. lija.

Po očetu ni bil lija posebno bogat; prejel je od njega
le sedem kobil, dve kravi in dvajset ovac. Ali lija je bil
dober gospodar; od jutra do večera seje  trudil sam, pa tudi
njegova žena. Vstajal je raneje nego vsi drugi, a spat je
legal pozneje. Zato je od leta do leta bolj bogatel. Tako je
lija v trudu živel 35 let in si pridobil veliko imetje; v nje¬
govem hlevu je stalo zdaj 200 konj, 150 glav rogate živine
in 1200 ovac.

Pri Iljevik je bilo vsega dovolj; ljudje v okolici so mu
zavidali. Prihajali so k njemu gostje iz daleka. Vse je pri¬
jazno sprejemal in gostil.

Ko je bil lija siromak, sta njegova sina delala z njim
in skrbela za konje in ovce; ko so pa obogateli, sta začela
rajati in popivati. Starejšega sina so ubili v neki rabuki,
mlajšega pa je dobila ošabna snaha v pest; očeta ni hotel
več poslušati, in lija ga je moral odsloviti od doma. Dal mu
je hišo in živino, in tako se je njegova imovina zmanjšala.
Kmalu potem je prišla bolezen nad Iljeve ovce, in mnogo mu
jih je poginilo. Nastala je lakota; seno se ni obneslo, in
mnogo živine je poginilo pozimi. Kirgizi so na stepi pobili

21

čredo ovac in konj, in Iljevo premoženje se je vidno manj¬
šalo. Tudi moči so mu začele pešati.

V sedemdesetih letih je začel lija prodajati kože, sedla,
vozove, potem tudi živino in na zadnje je prišel na nič. Na
stara leta je moral z ženo iti po svetu. Od njegovega imetja
mu ni ostalo nič nego obleka na telesu. Ločeni sin je odšel
iz Rusije nekam v daljno deželo, in hči je umrla. Od nikoder
starima ni bilo pričakovati pomoči.

A usmilil se ju je sosed Muhamed-Šah. Ta-le ni bil
reven, a tudi ne bogat; živel je pošteno in je bil dober človek.
Ponudil je liji kruha in soli in mu rekel: „Pridi, s svojo
ženo k meni stanovat, lija! Poleti mi delaj na polju, kolikor
moreš, pozimi pa krmi živino in tvoja žena naj molze kobile!
Skrbeli vama bomo za hrano in obleko in kar bosta potrebo¬
vala; samo recita in dam vama !' 1

lija je zahvalil soseda in odšle je s svoje ženo živel za
delavca pri Muhamed-Sahu. V začetku ju je težko stalo ;
a pozneje sta se starčka privadila takemu življenju in delala,
kar sta mogla.

Gospodarju je bilo všeč, da ima take ljudi. Ker sta bila
starčka poprej sama gospodarja, sta poznala red in nista
lenarila, temveč delala po moči.

Nekoč so prišli k Muhamed-Sahu gostje oddaleč. Muhamed-
Šah je dal zaklati ovna. lija je očistil ovna, ga spekel in
poslal gostom. Gostje so snedli ovna, pili čaj in se pogovar¬
jali ; lija pa se je lotil zopet dela. Ko je šel mimo vrat,
ga zagleda Muhamed-Šah ter reče gostu: „Ali si videl starca,
ki je šel mimo vrat?‘‘ — „Sem,“ pravi gost, „ali kaj je na
tem čudnega ?“  — „To je čudno, da je bil to naš največji
bogataš, lija po imenu; morebiti si slišal o njem?“

„Kako bi ne slišal,“ odgovori gost; .,videl ga sicer
nisem, a glas o njem je segal daleč. “

„Glej, ničesar mu ni ostalo in zdaj pri meni živi za
delavca. Tudi njegova žena je pri njem; molze kobile.“

22


Grost se začudi in pomaja z glavo: „Ej, glejte, tako se
vrti sreča, kakor kolo; enega vzdigne kvišku, drugega spusti
doli. Kaj pa, ali je starec žalosten ?“

„Kdo ga more spoznati! Tiho živi ter mirno in pridno
dela.“

„Ali bi mogel govoriti z njim?“ povpraša gost.

„Kaj pak, da moreš ,“  odgovori gospodar in pokliče starca
za voza?

„Babaj (dedček), pridi sem in pokliči ženo!‘‘

lija vstopi z ženo ter pozdravi goste in gospodarja.
„No,“ ga ogovori gost, „ali ti je težko, ko nas vidiš in se
spominjaš svojega prejšnjega življenja, kako si bil srečen in
v kaki bedi živiš zdaj ?“

lija se nasmehne in reče: „ Težko ali ne težko, kakor
hočeš! Vest mi je mirna; jaz in moja žena nisva kriva izgube
svojega premoženja. Res pa je tudi to: Zdaj na stare dni sva
vesela, da utegneva misliti na svojo dušo in pomoliti Boga.
To jo najina uteha; boli naju le, da nama deca niso nadalje¬
vali najinega dela.' 1

In gostje so se zamislili.

Po Levu Tolstem.

22. Kolo srede.

Vekovite in brez svrhe
ni pod solncem krepke stvari:
a v gora visokih vrhe
najprej tresk ognjeni udari.

Kolo sreče naokoli
se vrti in ne prestaje:
bil je gori, evo, je doli,
bil je doli, gori vstaje.

Gundulie.

23. Skrb in Smrt.
l.

Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla,
kje domuje darežljivost in gostoljubnost, kje lakomnost in
neusmiljenost.

Vsa trudna, lačna in žejna prideta na večer v neko
mesto ter si iščeta prenočišča, da bi si malo odpočila in dobila

23

kak  grižljaj za lačni želodec. Siromašna popotnika trkata od
hiše do hiše, pri bogatih kakor pri ubogih, ali bila jima je
sreča nemila in vsa skrb zastonj.

Zelo spehana stojita zdaj že pred zadnjo hišo, ki je po
zunanji podobi videti najbolj revna in siromašna v vsem mestu.
Streha ji je vsa razdrta, in komaj bi si človek mislil, da biva
tu kaka živa duša.

Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se
prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ju vpraša, kaj
bi rada.

„Ce Boga poznaš in moliš,“ pravi Peter, „privošči nama,
žena, kak kotiček v svoji hiši, da si odpočijeva od dolgega
pota in da bova vsaj pod streho; dozdaj naju nihče ni hotel
sprejeti. „Tako je, tako,“ odvrne starka, „siromaka dandanes
vsakdo tira izpod strehe, ko bi ga tudi videl v največji po¬
trebi in sili. Vstopita! Kar imam, to vama rada dam/

Potnika odložita svoji torbici v kot. Zdaj reče Peter
ženi: „No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te bova
znala po imenu klicati!“

„Skrb mi pravijo," odgovori starka in pristavi resno :
„Samo suh kruh imam; dala bi vama rada kako hruško za
prigrizek; ali na moji hruški ni enega zrelega sadu, ker ljudje
hitro pokradejo, kar dozori."

Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha, se napi-
jeta mrzle vode in ležeta spat.

Zjutraj na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na pot.
Preden pa odideta, vpraša Peter starko, s čim bi obdarovala
njeno dobroto in gostoljubnost; naj jima razodene katero
svojih najsrčnejših želj. Kakor vsakdo, ki ima malo, pa želi
veliko, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj vsa zmedena,
da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled vendar pravi: „Želim, da
moja hruška zgrabi vsakega, ki bi splezal, na njo ter kradel
sadje, in naj ga drži dotle, da pridem jaz in mu dovolim,
zlesti z nje."

Popotnika prikimata na to čudno željo in odideta svojo pot.

1

— 24  —

2 .

Prihodnji dan zjutraj gre starka ven, da pogleda svoje
polje in setev. To pa opazi tat, se spravi hitro na hruško, da
bi pobral, kar je zrelega. Ali oh žalosti in nesreče! Veje ga
zgrabijo in drže, da ne more nikamor, ne gori, ne doli.

Zdaj pride starka s polja domov; lahko si mislimo, kako
je bila vesela, ko je videla, da se ji je izpolnila želja ter je
tat ugrabljen obvisel na vejah.

Na njeno besedo izpuste veje tata, starka ga dobro
okara in posvari, potem pa ga izpusti tudi ona. Odšle ni bilo
nikogar več na hruško.

3 .

Ne dolgo potem pride k njej tudi — Smrt. Starka jo
počaka in sprejme mirno brez strahu. Smrt se temu čudi ter
reče: „Drugi ljudje se me zelo bojč!" — „Zakaj bi se te
bala?“ odgovori stara Skrb, „dosti imam nehvaležnega sveta,
dobro si mi došla!“ — „Prav, starka!“ pravi na to Smrt,
„hajd tedaj zmenoj!“ — ..Rada pojdem s teboj,“ pravi Skrb,
„toda izpolni mi prej le še eno željo! Rada bi namreč oku¬
sila še enkrat svojih hrušek, hi so mi bile edino blago.' 1  —
„Ako ne želiš nič več, stara, pojdi po nje! 1 ' — „Oh, kako
sem stara in slaba! Ali ne bi hotela ti biti tako dobra, da
bi zlezla na drevo in mi prinesla eno hruško? 1 '

Smrt se da pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali
zdaj ne more več doli. Starka je bila zelo vesela, da je tako
prekanila Smrt, ter jo je pustila nekoliko dni na hruški. Te
dni ni nihče umrl na svetu. Naposled izpusti starka Smrt,
ker ji je obljubila, da ne pride nikoli po njo.

In tako vam Smrt potuje križem sveta; tudi dandanes še
ruši in mori staro in mlado. Skrbi pa vendar ne more spra¬
viti S sveta. Hrv. narodna. Po J. B o ž i 6 ir.

24. Čudna skrinjica.

r

Neki gospodinji so se pri gospodarstvu godile vsakojake
nesreče; vse je šlo rakovo pot.

25

Zato se napoti nekoč v log k staremu puščavniku, da
mu potoži svoje nadloge, in mu reče: „Pri moji hiši je vse
narobe; to mora biti začarano. Ali veste, kako bi si mogla
pomagati v tej nadlogi ?“ Puščavnik — bil je dober starček
— ji odgovori: „Počakajte malo!“ Kmalu prinese zapečateno
skrinjico in pravi: „To skrinjico morate vse leto trikrat po¬
noči in trikrat podnevi nositi po kuhinji, po kleti, po hlevih
in po vseh kotih svoje hiše; potem bo bolje. Crez leto dni
pa mi vrnite skrinjico! “

Zena je imela v skrinjico veliko zaupanje ter jo je skrbno
nosila okoli. Ko je šla prvi dan s skrinjico v klet, je srečala
hlapca, ki je skrivaj nesel ročko vina. Ko pa je prišla nekega
dne že pozno ponoči v kuhinjo, so si bile dekle baš naredile
pečenjak iz jajec. Hodila je tudi po hlevih, a našla je vsak
dan krave do kolena v gnoju, konjem pa namesto ovsa le
slamo položeno. Tako je opazila vsak dan kaj napačnega.

Crez leto in dan se povrne s skrinjico k puščavniku in
mu vesela pripoveduje, da je vse bolje. ,,A pustite mi,“ prosi,
„skrinjico še eno leto, ker ima res čudno moč v sebi.' 1  Puščavnik
se nasmeje in reče: „ Skrinjice vam ne morem pustiti; ali
skrivna moč, ki je v njej, naj vam ostane/' Odpre skrinjico,
in glej, drugega ni bilo nič notri nego košček papirja in na
njem pisano:

„Ce hočeš dobro gospodariti, moraš sam vse pregledovati."

Po K. Schmidu.

25. Zanimiv slučaj.

To je bilo blizu Ispahana.

Sel po cestu prašni sem za rana.

A ad menoj skrjancek je vesel
pesem jutranjo visoko pel.

Solnčece nad goroj že gorelo,
prav pošteno v hrbet me je grelo.

V se zamišljen, sem korakal sam . . .

Cuj! kdo tarna, kliče, vpije tam?

26

Ha! Razbojnik kak tam koga davi?

Preiskuje žepe mu, ga gnjavi!

„Na 'pomoč!" . . . Spet . . . Pospešim korak . .
Gledam, slušam . . . Najdem te! Ni vrag

Tukaj! V cestnem jarku vznak leži mi
mož neznan, pa kislo se drži mi! . .

„Tu ležim, oh, oh, že ure tri!

O, pomagaj mi sedaj vsaj ti!

Allaha sem klical in svetnike:

Rešite iz stiske me velike!

Vsi so gluhi! Klical sem zaman  . . .

Glej, Pavliha, živ sem pokopan!

Klical brate svoje in krajane
in sosede že sem in vaščane,
naj iz jame kdo bi spravil me
ter na noge bi postavil me:

Nič! . . . Ah, nihče se me ne usmili,
ne pomaga nihče v hudi sili . .

Revež res si  — rečem  — bratec moj!

Kritičen je položaj ta tvoj!

Kaj pa . .  . Sam . si že poskušal vstati
ter iz jarka sam se izkopati? . . .

„Sam?! . . . Kaj praviš? Meniš, da bi šlo?
Nisem mislil še dozdaj na to!

Glej  — in vzpel se, vzdignil se od tal je
in po koncu že na nogah stal je!

Anton Aškerc.

26. Dolbra in slalba stran.

Srečko je slišal, da se na Dunaju plačuje delavcem
mnogo draže; zato je sklenil, si tja iti dela iskat; mislil je,
da je tam vsakdo srečen.

27

„No, dobro,“ mu je rekel nekega dne učitelj; pravkar
prihaja Matevž, ki je bil tudi več let na Dunaju. Njega po¬
vprašaj, kako je kaj v takem velikem mestu!“

„Res,“ je dejal Matevž, „v mestu je zaslužek večji nego
na kmetih; pomisliti pa moramo, da je v mestu prav težko
dobiti delo in da je življenje na pr. na Dunaju mnogo dražje
nego tu pri nas. »Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh
zunaj.« Ce si nekoliko več prislužiš, pa tudi več potrošiš/ 1

Srečko: „Jaz bom pa skrbno gospodaril in bom, kar si
prištedim, vedno sproti dajal v poštno hranilnico/ 1

Matevž: „Kdo ve? Morebiti pa boš vse moral zopet
izdati, kadar ne bo dela.“

Srečko: „0, to se mi bo pač jedva kdaj pripetilo! Na¬
dalje pa je na Dunaju življenje mnogo prijetnejše: same velike
in lepe hiše, visoki zvoniki . . .“

Matevž: „Da, lepe in velike hiše, a ti boš moral stano¬
vati v teh lepih hišah v kaki zatohli in temni podstrešni
sobici . . . Pri vsem tem pa boš še drago plačeval to sta¬
novanje/ 1

Srečko: „No, pa lepa izprehajališča so tam/ 1

Matevž: „Tja ne boš utegnil hoditi/ 1

Srečko: „Pa gledališče! 11

Matevž: „A kaj poreče pri tem tvoje skrbno gospodar¬
stvo ? Tako torej ? Želiš si zabav in zato si pojdeš na Dunaj
iskat dela? No, tedaj si pa že izgubljen! 11

Sedaj je povzel besedo učitelj in rekel: „Sploh je pri
vsaki stvari treba primerjati dobro in slabo stran. Blago na
pr., ki ga kupiš po nizki ceni, navadno ni trajno.

Poljedelstvo ima mnogo križev in težav, a kmet je pri
vsem tem zdrav in čvrst.

Srečko: „Bogastvo pa vendar nima slabe strani!

Učitelj: „Hm, mnogokrat je težje, prigospodarjeno imetje
ohraniti nego si kaj prigospodariti. Denar je okrogel . .
Treba ga je pošteno in koristno rabiti in vedno delati. 11

Po Vekoslavu Kukovcu.

27. Mladi kipar.

Siromašni roditelji so imeli dve hčeri in sina Nikolaja
Hčeri sta že pomagali v hiši, a Nikolaj je šele začel hoditi
v šolo, kjer je lepo napredoval. Dobro je čital, pisal in računal,
a najrajši je risal doma. V pesku je delal mize, stole, lonce,
goske in druge živali, a z ogljem je porisal vse stene — za
to je seveda bil karan. V šoli mu je gospod učitelj dajal
lepih obrazcev, da bi risal po njih. Nikolaj je narisal vse
dobro; bilo mu je to kakor igra.

A kaj dalje? Ko je bil Nikolaj v četrtem razredu, ga
nekoč najdejo roditelji na nekem zapotju na vrtu samega in
zamišljenega; opazijo pa tudi kup koruzovine, izpod koje gleda
razno kamenje; bilo je do dvanajst otesanih komadov v obliki
stolpov, dva sta bila povsem enaka volovskemu rogu, eden je
kazal kozjo glavo; še več — opazili so tudi verno iztesano roko.

Oče ga je bil nekoliko tednov prej vzel s seboj v Ljub¬
ljano in ga povedel tudi v stolnico. Tu se je zagledal mali
Nikolaj v krasne marmorne kipe; namah sklene v svoji dujši,
da bo poizkušal, napraviti kaj od kamena. Doma dobi dleto
in kladivo, pa začne klesati — evo, kaj je izklesal!

To je bil začetek njegove umetnosti, slave in sreče. Le
tri leta je bil pri klesanju in že je izklesal krasen kip — ni
čuda, zakaj udal se je ves svoji stvari, neprestano je mislil
in vztrajno delal.

Po lnvatski čitanki.

28 . Življenje ni praznik.

Cvetočega lica , cvetočih še let

zdaj prve korake namerjaš med svet  —

nastlali na stezo so pisan ti cvet.

Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice,
in svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.

29

In tebe  — pač moti te cvetje va poti  —
to obče veselje se tudi poloti!

Ne čutiš  — naj srca ne vara te čut!  —
da vhod le v življenje je s cvetjem posut!

Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano!

Prijatelj, ne bodeš za zlo pač mi vzel
resnobne besede na praznik vesel:

Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!

Od zore do mraka, rosan in potan,
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!

Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!

Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Simon Gregorčič.

29 .  Pridnost in lenoba v pregovoru.

Sest dni poštenega dela,
potem bo nedelja vesela.

Brez potu ni medu.

Cie ne da nič, delavec je kruhovec.

Po storjenem delu človek sladko počiva.

Pridna gospodinja mora za pero skočiti črez plot.
Pridnemu en „danes“ več velja nego lenuhu dva „jutri“.
Rokodelstvo je gotovo jelstvo.

Skrbna gospodinja hiši tri ogle podpira.

Vsako blago je za delo na prodaj.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1872.) 3


— 30  —

■ 2 .

Lenuha dan straši.

Lenoba je vsega hudega mati.

Pečeni golobje nikomur v usta ne let/ 1 .

Pri vsakem uboštvu je pol lenobe.

Kjer je lenoba, kjer postavanje, tamkaj je blizu hudo
dejanje.

Kdor pi-evec leži, ga rada glava boli.

Kdor za mladih dni ne skrbi, v starosti trpi.

*

30. Uganke.

V gredici raste mnogo rastlin:
vijolice, klinčki, rožmarin
in druge cvetice; tudi plevel.

Vrtnar vse vkup zaliva vesel.

Zakaj plevela ne poruje
mož, ki gredico obdeluješ
Navadna gredica ne more to biti;
kdo more pravo mi uganiti ?

Učiteljica se učila ni,

in vendar starost in mladost uči.

Možiček pade z drevesa v travo,
klobuček okrogel mu krije glavo;
zver pride ščetinasta, dolgousta,
popade možička in ga pohrusta.

31. Kdo je bil pametnejši?

Bila je zgodnja Velika noč. Po dvorili je ležal sneg, po
vasi pa so tekli potoki. Med dvema dvoroma je natekla
v stranski ulici velika luža. Pri tej luži so se zbrale deklice
iz raznib hiš — nekatere mlajše, druge starejše. Vse so bile

31  —

oblečene v nove sarafane; male so imele sinje, večje pa žolte
s progami. Vse so jih. imele obvezane z rdečimi robci.

Kazale so druga drugi svoj lišp in se začele igrati. Naj¬
mlajša stopi v črevljih v lužo, a starejša ji pravi: „Ne hodi,
Malaška, mati te bodo zmerjali! Jaz se sezujem; sezuj se še
ti!“ Deklice se sezujejo in gredo v vodo druga proti drugi.

Akulka zakliče: „Ti, Malaška, glej, ne brodi, na miru
bodi!” Jedva je to izrekla, udari Malaška z nogo po vodi, da
brizgne prav na Akulkin sarafan in njej v oči. Akulka ugleda
madeže na sarafanu, se zjezi nad Malaško, jo zmerja ter steče
za njo, da bi jo natepla. Malaška se prestraši, ko vidi, kaj
je napravila, skoči iz luže in zbeži domov.

Nato pride mimo Akulkina mati in vidi na hčeri oškrop¬
ljeni sarafan in umazano srajco: „Kje si se umazala, nič-
vrednica?“ zavpije nad njo.

„Malaška me je nalašč oškropila.”

Akulkina mati prime Malaško in jo udari po glavi. Ma¬
laška zavpije, da se je slišalo po vsej ulici.

Prišla je Malaškina mati. „ Zakaj tepeš mojo?” začne
karati sosedo. Beseda da besedo; ženi se zmerjata. Priskočijo
še možje in kmalu se zbere na ulici cela tolpa ljudi. Vse
kriči, nihče ne sliši drugega. Zmerjajo se, prepirajo, drug suva
drugega, in prišlo bi bilo gotovo do tepeža, ko bi ne bila
pristopila Alkukina stara mati. Ta stopi v sredo med može
in jih začne miriti: „Kaj delate starci! Na tak dan? Treba
se je radostiti, vi pa delate tak greh!” Nič ne poslušajo starci;
še njo bi skoro nabili.

Ko so se ženske prepirale, si je Akulka oprala sarafan
in prišla zopet na ulico k luži. Pobrala je kamenček in
začela pri luži kopati zemljo, da bi spustila vodo po ulici.
Sedaj pride tudi Malaška in ji začne pomagati; s tresko je
delala žleb.

Baš ko se možje začno trgati, priteče po malem jarku
voda prav na tisto mesto, kjer je mirila starka muzike.
Deklici bežita, ta od ene, ona od druge strani potočka.
„Počakaj, Malaška, počakaj!“ kriči Akulka. Malaška bi tudi

3 *

32

rada nekaj rekla, a od smehu ne more izpregovoritj. Tako
tečeta deklici in se smejeta treski, ki plava po potočku. Pri¬
bežali sta prav v sredo med mužike. Ko ju starka zagleda,
pravi mužikom: Bojte se Boga! Vi, muziki, se hočete tepsti

zaradi teh dveh deklic, a deklici sta že davno vse pozabili;
glejte, zopet se igrata v ljubezni, ta prisrčna otroka! Pamet¬
nejši sta nego vi.“ Muziki pogledajo na deklici in sram jih
obide. Potem so se pa smejali nad seboj in odšli v svoje hiše.

Po L e vu T olstem.

32. O varčevanju.

Zrno do zrna pogača,
kamen do kamena palača.

Star pregovor pravi: „Kdor varčuje, kadar ima, ima,
kadar potrebuje.'

„Kajpada! Ko bi le imel, rad bi štedil, u  slišim vzklikniti
mladega bralca; „a z bornimi vinarji, ki jih dobivam tu in
tam, se pač ne da štediti.

Baš to je naša nesreča, mladi prijatelj, da tako malo
cenimo vinar in mislimo, da moremo samo s kronami štediti.

Majhna in neznatna je kapljica vode, ki'visi kot biserna
rosa tam ob tistem listu; s prstom jo lahko izbrišeš. Toda
kaplja, združena s kapljo, tvori vrelce, potoke, veletoke in
morja; le-ta nosijo največje tovore, ogromne ladje. In hiša,
ki v njej prebivaš, je iz kamenov in opek. Ako jih vidiš po¬
samič razmetane ležati na cesti, se ti zde tako ničevi, kakor
en sam vinar, ki ga izdaš brez pomisleka za kako nepotrebno
sladkarijo ali kako neumno igračo.

Naši predniki so krajcar mnogo vaše cenili nego mi; re-
kali so: „Kdor krajcarja ne ceni, goldinarja vreden ni; mnogo
beličev da tolar“ — in so devali belič k beliču, krajcar
h krajcarju, groš h grošu. Zategadelj nikakor niso bili pri
njih svetli tolarji in rumeni zlati tako redki kakor pri nas.

In vendar našim pradedom ni bilo tako prilično štediti
kakor nam. Plesnivi tolarji in zlati rumenjaki, ki so jih naše
babice skrivale v nogavice ali v loncih zakopavale v klet, so

33

bili „mrtev kapital“. Dandanašnji je celo nedorasli mladini
lahko štediti. Če količkaj premaguješ samega sebe, si kmalu
prihraniš deset vinarjev. Za ta znesek dobiš pri najbližjem
poštnem uradu ali pri prodajalcu poštnih znamk takozvani
„poštni hranilni list“, ki se glasi na ta znesek. Za drugih
deset vinarjev, ki si si jih sčasoma zopet prištedil, dobiš
istotam poštne znamke, ki jih prilepiš na poštni hranilni list.
Kadar pa je ta-le olepljen s poštnimi znamkami v vrednosti
ene krone, ga sprejmejo pri nabiralnici poštnega hranilnega
urada za vlogo. Zanj dobiš vložno knjižico; torej si že majhen
bogatin.

Poštna hranilnica ti obrestuje tvoj vložek, in bodisi še
tako majhen; daje ti za vsako krono na leto 3 vinarje, za
vsakih 100 kron 3 krone na leto. Ako pa prideš kdaj na
200 kron in pustiš ta znesek 24 let, ne da bi vzdignil obresti,
ti izplača poštna hranilnica po tem času 400 kron. Od leta
do leta izplačne obresti so se pripisale vsakikrat glavnici, in
nazaj dobiš svojo glavnico z obrestmi od obresti.

S 400 kronami pa prav lahko začneš, ko si dorastel,
kako malo reč. Marsikateri sedaj premožen mož, ki šteje svoje
premoženje morebiti na stotisoče, ni imel sreče, da bi bil začel
kar s 400 kronami.

Prihranitve tvojih dedov navadno niso nesle nič obresti,
so bile torej „mrtev kapital ; denar pa, ki ga ti zaupaš poštni
hranilnici, se vsak dan pomnožuje, raste, je torej takorekoč živ.

Štedilec mali, prihrani, ako moreš, teden za tednom svoje
vinarje, brzdaj svojo sladkosnednost, ne izdajaj po nepotrebnem
denarja in kmalu boš na svojo radost videl, kako iz vinarjev
postajajo krone. Po Winklerju.

33. Piščalka.

Ko sem bil še otrok, so mi nekoč dali mošnjico denarja.
Ves vesel takega bogastva, letim hitro v prodajalno za igrače,
si izberem piščalko, kakršne sem si že dolgo želel, ter dam
zanjo ves denar.

Radujoč se prelične kupljenke, stečem z njo domov ter
piskam neprestano in vsej hiši ne dam pokoja. Ali ko bratje
in sestre zvedo, koliko me stane, majejo z glavami in pravijo,
da ni pol tega vredna. Popisujejo mi vse prelepe reči, ki bi
si jih lahko kupil za ta denar; ko pa se mi naposled še začno
smejati, me posili jok, in piščalka mi na mesto veselja rodi
žalost.

Ali ta žalost je imela dobre nasledke. Za vselej sem
pomnil svoj kup in kadarkoli me je mikalo, kupiti nepotrebno
reč, sem si rekel: Ne dajaj denarja za goljufivo piščalko!
Tako mi je denar ostal v mošnji.

Odrastel sem šel po svetu; spoznaval sem ljudi in često
izkusil, da predrago kupujejo piščalke.

A. M. Slomšek.

34. Zapravljivec.

Kako sem izgubil hišo in polje ?

Nič težko, teklo je kakor olje;
nič nisem se trudil in potil,
še dobre volje sem zraven bil.

Lep dom!  — Vse šlo je lepo počasi:
šla hoja za hojo, pšenica v klasi;
volički in zadnja je kravica šla,
naposled hiša, kmetija vsa.

In žena ?  — To moram reči, poštena,
skrbna in pridna bila je žena;
ni bilo ji prav, toda ženski rod
molči naj v hiši, mož je gospod!

Kako f Ponoči smo popivali
in pridno pisane liste metali;
smo pili in kleli do belega dne,
enako, kakor zdaj  — vi, možje!

Josip Stritar.

35. Raj faj ženo ve posojilnice.

Denar je takorekoč kri v gospodarskem telesu. Ge člo¬
veku primanjkuje krvi, potem vemo, koliko je bila ura. lo-
trebni denar dobimo najceneje in najlaže, ako si ustanovimo
v domači župniji ali občini hranilnico ali posojilnico.

Vsakemu gospodarju preostaja včasih kaj denarja, Id ga
shrani v skrinjo, dokler ga ne potrebuje. To mora biti drugače.
Kdor proda kravo, par pitanih prašičev, žito, krompir i. t. d.,
naj ponese denar, ki ga precej ne potrebuje, v posojilnico. Tam¬
kaj dobi pobotnico v obliki hranilne knjižice. Kadar potrebuje
denarja, ga zopet lahko dobi na to knjižico. Iz hranilnice pa
more dobiti tudi sosed denarja na posodo; kajti te hranilnice
imajo izrečno smoter, oskrbovati gospodarjem potrebno poslovno
ali opravilno glavnico. Tako izravnavajo nekako „Rajfajzenove
hranilnice in posojilnice , kakor jih imenujemo po njihovem
začetniku, denarne blagajne gospodarjev ene župnije ali občine;
temu gospodarju danes preostaja nekaj denarja, njegov sosed
pa ga baš potrebuje; jutri bo pa morebiti ravno narobe.
Oba imata od domače hranilnice in posojilnice dobiček.

O Rajfajzenovih posojilnicah je dokazano, da od njiho¬
vega začetka pa do danes (več nego 50 let) še nobena ni
prišla na boben, da noben vlagatelj ni imel še vinarja škode
pri njih, da pa tudi noben član še ni prišel vsled neomejenega
poroštva brez lastne krivde v škodo.

Pri tako veliki varnosti je čisto naravno, da imajo de¬
narja vedno dovolj. Zraven tega pride še ceno njihova uprava,
kajti samo tajnik in blagajnik dobivata za svoj trud primerno
nagrado, dočim vsi drugi udje uprave delajo brezplačno.

Pa tudi nravnega pomena Rajfajzenovih posojilnic ne
smemo prezreti ali podcenjevati. Družba kmetovalcev in obrt¬
nikov se zedini v zadrugo brez upanja na osebni dobiček, pre-
sinjena edinole od plemenitega namena, da si podajo drug dru¬
gemu roko v pomoč in podporo. Pravico do posojila ima le
človek, kojega poštenosti se lahko zaupa brez skrbi; lenih,
zapravljivih, ničvrednih gospodarjev hranilnica nikoli ne podpira.

36

Tako goje Rajfajzenove posojilnice smisel za skupne
kmetske težnje, samodelavnost, krščansko dejansko ljubezen
do bližnjega in čut možate poštenosti. Ker pa sprejemajo
hranilne vloge, in sicer tudi od nečlanov, zato zbujajo in
negujejo rajfajzenovke v ljudstvu obenem čednost varčnosti.
V mnogih hranilnicah tvorijo velik del vloženega denarja pri¬
hranki delavcev in poslov, in s popolno gotovostjo smemo
reči, da bi ta denar nikdar ne bil ugledal hraniktice, ako ne
bi bila domača rajfajzenovka tabo zelo olajšala vlaganja de¬
narja. Hranilnice imajo namreč svoj sedež največkrat blizu
farne cerkve in poslujejo večjidel ob nedeljah po službi božji,
tako da ljudem niti ni treba kakega posebnega pota v poso¬
jilnico, ampak vsak ga opravi labko kar mimogredč.

Pri tolikih vrlinah Rajfajzenovih posojilnic ni nič čudnega,
ako jih imamo v Avstriji že nekaj tisoč, in tudi slovensko
ozemlje jih šteje že par stotin. Toda še vedno jih je veliko
premalo. Vsaka količkaj večja župnija imej svojo rajfajzenovko,
manjše župnije pa eno po dve ali tri skupaj!

Po Fr. Pengovu.

36. Dragomilčani in kmet Novinšek.

l.

Neko nedeljo popoludne sedi večja družba možakov iz
prijazne vasice dragomilske pod širokovejnato lipo sredi vasi
in se živahno razgovarjajo.

Kratkomisel:  Čudno je pa le, kar čitam tu v časo¬
pisu. Neki profesor je baje izumil, da se da zatreti nadležni
osat, ako ga polivaš z vodo, v kateri so raztopljena rudninska
gnojila, n. pr. čilski soliter.

Grrega:  „No, to bo zopet nekaj za Novinška! Videl
sem ga že letošnjo pomlad, kako je škropil njivo za ječmen A

Kratkomisel:  „Stvar bi bila prav lepa, a jaz imam
svoje pomisleke. Novinšek s svojo polno mošnjo si lahko do¬
voli take drage reči, toda nas eden . . .“

37

Orel: Ali, boter Kratkomisel, odkod pa ima Novinšek

svojo polno mošnjo? — On je vedno med prvimi, kadar
gre za kako novost. Različno orodje in stroje, ki so nam bili
včasi popolnoma tuji, si je on omislil prvi. On rabi umetna
gnojila in močna krmila za živino, kupuje drago semensko
zrnje itd. A vseeno ima vedno dovolj denarja in se smeje
naši starokopitnosti. Le poglejte jeseni njegovo žito v kozolcu
ali njegovo živino ali sadno drevje na vrtu, kdo izmed nas
ima kaj podobnega? Primaruha, ako so vsega tega krive
novotarije, potem pojdem še na svoja stara leta k Novinšku

V -| iC

v solo.

Bolta:  „Da, zares, če pomislim, kako je bilo pri Novin-
škovih pred dvanajstimi leti, ko je nastopil gospodarstvo, in
kako je sedaj, se moram čudom vprašati, kako je pravzaprav
vse tako prišlo. Saj stari Novinšek ni gospodaril čisto nič
bolje nego vsak izmed nas."

Kratkomisel:  „E, to je vendar jasno! Dota njegove
žene ga je postavila na trdna tla. Ko je bil dovršil kmetijsko
šolo in je služil nekaj let za oskrbnika na večjem posestvu
nekje na Štajerskem, se mu je posrečilo, dobiti hčerko boga¬
tega kmeta za nevesto. In s tem je rešena vsa denarna
uganka. “

Orel:  „Ko bi bilo to res, bi mu vendar ne bilo treba
delati dolgov, da je izplačal sestre ob nastopu gospodarstva;
za gotovo vem, da si je napravil dolg/

Kratkomisel:  „Naj bo že, kakor hoče, iz nič ni nič!
Ali smo si mogli pridobiti bogastva mi, če tudi živimo varčno
ravnotako kakor Novinšek? Od samih knjig in čitanja časnikov
to ne more biti. Tu mora biti nekaj posebnega/'

Orel:  „Na čarovnice in škratlje menda pač ne verjameš.
Takšne čarovnije, kakršne uganja Novinšek, so mi prav povšeči.
Dober kristjan je, hodi redno v cerkev in z gospodom žup¬
nikom sta si dobra prijatelja/'

Grega:  „Da, da, in če je treba za dobro stvar kaj
žrtvovati, je on prvi, ki da veliko/'

38

Orel: „Jaz bi dejal, pojdimo vsi skupaj k Novinšku in
vprašajmo ga očitno in pošteno, kako on ravna v svojem
gospodarstvu. “

Vsi razen Kratkomisla: „Da, takoj storimo to!“
Kratkomisel:  „Te neumnosti pa že ne storim. Takega
mladiča še za svet vpraševati, takega kmeta iz knjige ! Nikdar!
Ce se hočete osmešiti, le pojdite!”

Vsi drugi: „Stori, kar hočeš, mi pojdemo!”

In šli so.

2 .

Gospodar Novinšek je imel konec vasi prijazen dvorec.
Spodaj hiša iz opeke in pred njo ozek, ograjen cvetičnjak.
Na obeh ozkih straneh hiše sta bila zelenjadna vrtiča. Stano¬
vanju nasproti so bili prostorni podi in kolarnice z drvarnico,
večinoma vse leseno, na obeh drugih straneh pa zidani, pro¬
storni hlevi. Vse skupaj je tvorilo podolgast četverokot in
delalo prav prijeten vtisk na človeka.

Sredi dvorišča, tlakanega s kamenjem in posutega
z drobnim peskom, je gnojišče, zidano iz cementa v pra¬
vilnem četverokotu. Okrog in okrog so nasajeni kostanji, ki
puščajo le toliko vrzeli, da more blizu voz za nakladanje
gnoja.

Baš sedi naš znanec Novinšek pri okrogli mizi na vrtu,
okrog njega pa žena in trije otroci. Vsi pazljivo poslušajo
očeta, ki odgovorja na njih premnoga vprašanja.

Naši možakarji vstopijo s prijaznim pozdravom. Novinšek
jim veselo odzdravlja in jih pozivlje, da sedejo okrog mize.

Orel  (nekoliko v zadregi): „Čnj, sosed Andrejče (tako
je bilo Novinšku ime), nikari nam ne zameri; ker vidimo, da
vedno bolj napreduješ, dočim je pri nas ravno narobe, smo te
hoteli poprašati, kaj nam je storiti, da dobimo od svojega
polja bogatejše žetve in iz hlevov večjih dohodkov.

Andrej:  „Ljubi možje, ker me že vprašate, vam rad
povem svojo zgodovino."

. ■

- — 39 —

„Kakor sem slišal, mislijo mnogi, da sem prinesel iz
tujine sredstva, s katerimi sem izboljšal svoje gospodarstvo.
To je sicer res, samo v nekoliko drugačnem smislu, nego se
splošno misli. Denarja nisem dobil nič več z doto svoje žene,
nego je povprek navadno pri nas. Kar pa sem prinesel s seboj
iz daljave poleg svoje zveste, izvrstne tovarišice, to je razume¬
vanje življenja in delovanje v naravi. Na kmetijski šoli sem
dobil le podlago in temelj; kajti kmetijske šole, in naj bodo še
tako izvrstne, ne morejo ustvariti popolnega, dovršenega gospo¬
darja. Zato je treba življenja, izkušnje in vaje. Jaz sem se
v resnici potrudil, da to, kar sem se naučil v šoli, tudi
izkoristim v življenju. Bil sem na raznih posestvih in si nabral
mnogovrstnih izkušenj. Kmalu sem uvidel, da po svetu
gospodarijo vse drugače negoli doma v Dragomilu, da pa imajo
tudi dvakrat boljše žetve, dasi polje samo na sebe ni nič
boljše od našega. “

Grega:  „Ali mi žalibog ne moremo iti za teboj, mi
nimamo tvoje izobrazbe in tvojih izkušenj.“

Andrej:  „Cesar sami nimate, to hočem ravno dopolniti
jaz; ni vam treba drugega nego dobre volje.“

Orel:  „0, kako žal nam je sedaj, da nismo pričeli že
prej bolje gospodariti; kajti sedaj niti ne učakamo več, da bi
prišli tako daleč, kakor si ti sedaj .“

Andrej:  „Bodite le veseli; vaši otroci bodo uživali
plodove vašega uma in pridnosti in hvaležni vam bodo za
pravo pot, ki ste jim jo vi začrtali. Srčno me veseli vaša
navdušenost za napredek v gospodarstvu. Toda opozoriti vas
moram, da je pri vseh izpremembah človeku treba biti jako
opreznemu, če noče priti v veliko škodo. Zima je pred durmi,
ob dolgih večerih je časa dovolj, in če vam je prav, se bomo
zbrali vsak teden po enkrat pri meni, da se razgovorimo na¬
tančneje o vsem potrebnem. Pri tej priliki vas hočem sezna¬
niti s temelji boljšega gospodarjenja. Ko pa pride pomlad in
poletje, tedaj naj poizkusi sleherni, tudi pri sebi uvesti to,
kar se je naučil, in če bi kje ne vedel dalje, sem jaz vedno
pripravljen, mu pomagati z nasvetom in tudi dejanski.

40

Nabavil sem si že več dobrih knjig, in te mi pridejo
sedaj ravno prav pri vašem pouku, kajti verjemite mi, marsi-
kaka knjiga je zlat zaklad za kmetovalca/ 1

G-rega: „Če je pa tako, bomo pa tudi mi poizkusili
v božjem imenu in radi sprejmemo tvoj predlog, da pridemo
vsak teden po enkrat redno k tebi.“

Andrej:  »Pričakujem vas, ljubi prijatelji; nikar se ne
bojte začetnih težkoč. Videli boste pozneje, da ste marsikaj
že vedeli. Treba je vedno stvar prijeti na pravem koncu, in
potem se zdi človeku vse naravno in lahko. “

Zahvaljujoč se in obetajoč, da pridejo točno ob domenjeni
uri zopet, odidejo kmetje.

Po Fr. Pengovu.

37. Pravilo modrosti.

Ne veruj vsega, kar slišiš ;
ne stori vsega, kar moreš;
ne pravi vsega, kar veš;
ne želi vsega, kar vidiš;
ne porabi vsega, kar imaš;
ne pokaži vsega, kar znaš!

Anton M. Slomšek.

38. Vile.

Na Gorjancih so prebivale v starih časih Vile. Vile so
bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere, ne
očeta. Možiti se niso smele. Oblačile so se v belo tančico, ki
jim je pokrivala vse truplo do gležnjev. Las si niso spletale,
padali so jim v gostih, zlatorumenih kodrih prosto do kolen.
Vendar so se pa jako marljivo česale, in to vselej o zarji.
Takrat jih je človek videl najlaže, ker so bile tako zamak¬
njene v to opravilo, da niso zapazile, ali se nahajajo same ali
ne. Človeške družbe so se bale in ogibale, dasiravno ljudi niso
sovražile, ampak jim še dobro svetovale in jim o priliki rade
storile tudi kaj dobrega. Peti so znale tako lepo, da se jih

• •

— 41  —

človek nikoli ni naveličal poslušati, toda ni jim bilo povšeči,
da jih kdo čuje. Tudi ples so ljubile, ali gorje tistemu, ki je
prišel iz zvedavosti gledat njihovo kolo! Živele so ob sadju,
grozdju in gorskih zelčh. Po navadi so samo večerjale, po¬
dnevi pa niso drugače uživale nič, razen če jih je povabil kak
junak in poštenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na
plesu ali pri jedi in jih poznal, tega so kaznovale brez
milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, včasih tudi v obe roki
in nogi, če so se prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej
umri.

Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zlata, srebra •
in biserov in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel
nihče zaslediti in dvigniti. Ce jih je našel kdo po naključju,
mu niso prinesle sreče, ampak kvar in pogubo. Pravico, se
z njimi okoristiti, je imela samo nedolžna mladež. Sploh
človeka ni ubranila vilinske jeze nobena druga reč nego ne¬
oskrunjena nedolžnost. Večkrat so Vile vzele svoje dragotine
iz podzemeljskih kleti in jazbin in so jih sušile na kakem
prisojnem kraju. Ce se je nameril nanje nedolžen otrok, je
smel ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grešnika so pa
gotovo umorile.

Kmetje so se Vil po eni plati močno bali, po drugi pa
tudi veselili. Kadar so se oglasile: Sejte! sejte!, so šli sejat,,
in seme jim je takrat vselej dobro obrodilo. Kadar so sveto¬
vale: Režite! koljite! vežite! kopljite! berite!, so se napotili
še tisto uro v vinograde in so pridelali vina, da jim je
izmanjkovalo posode.

Najrajše so imele junake, ki so se borili s Turki in pre¬
livali svojo kri za krščansko vero. Dokler so hodili Uskoki
v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi prav
pogostoma. Velevale so jim, kaj jim je delati, česa se ogibati-
Pomagale so jim v vsaki sili, sosebno skrbno so pa ozdravljale
rane junakov, ki so se vrnili iz vojne. Dajale so jim piti vodo )S
planinskih zeli ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano
travo, in ubogi bolnik je najkasneje v treh dneh gotovo okreval.

Ko so se pa Uskoki jeli vojskovati tudi s kristjani, so pobegnile

srdite Vile za vselej z Gorjancev, in zapuščeni vojaki so umirali
od teh dob tndi za neznatnimi ranami. Samo ena Vila je ostala
na gori, da pazi na zaklade, ali niti ona ni hotela ljudem
nič več svetovati, kdaj in kako naj prično kak posel; tudi
bolniki so jo klicali zastonj na pomoč. Po J. Trdini.

39. Kurenti.

Kurenti pridejo!

Aha! Tako! Debelo me gledate in ne veste, kaj so
kurenti! Kurenti, kurenti — hm, kako bi povedal? Ce bi
vprašali Martinkovo mater, bi vam rekli, da so kurenti —
nebodijihtreba. Ce bi vprašali Martinka, bi rekel da so ku¬
renti — kurenti; če bi kaj več zvedeli od njega, bi bilo to,
da bi jih imenoval pošasti . . . Nekoč sem celo slišal, ko je
nekdo rekel, da so to — Bog nas varaj! — pravi pravcati
peklenščaki. No, pa vse to ni res!

Kurenti so kurenti, ali da vam bolje povem, to so ljudje,
ki so se napravili za kurente. Ali torej zdaj veste, kdo in
kaj so kurenti? Se ne? Bog vasje dal, torej še ne? A tako!
Pozabil sem povedati, kakšni so kurenti! Tudi to je težko
povedati. Mati Martinkova bi vam rekli, da so taki, da nikdar
tega; Martinek bi celo trdil, da so grdi; kdo drag bi zopet
pravil, da to vse ni res, da niso tako grdi, da niso taki,
ampak taki, mi pa bi nazadnje le ne vedeli, pri čem smo.
To je težko povedati, res. Najbolje bi bilo, če bi vam poslal
bar njihovo fotografijo — pa šmenta, mislite li, da sem mogel
katerega dobiti, da bi ga fotografiral? Ne, pa ne, za nič.

Kakšni so torej kurenti?

Narobe obrnjen kožuh, visoki črevlji, okrog pasu veriga
in na njej kravji zvonci — to je kurent. Kaj ne, nič posebnega?
Narobe obrnjene kožuhe imajo nekateri narodi poleti, da
v kožuha ni treba spravljati, ali pa tudi, ker nimajo dragih
sukenj za leto. Visoke črevlje nosijo kmetski ljudje navadno.
Tudi veriga okoli života ni nič novega; to si napravi vsak
kmet, ki je prodal vole ali kravo na semnju. Kravji zvonec

43

pa si priveže včasih kakšen burkež, da letajo vaška deca za
njim. — Pa zaradi vsega tega še nobeden ni kurent.

Kaj pa je torej kurent? Nobeden ne ve povedati. Jaz
sem na srečo dobil starega deda, ki je bil sam dostikrat
kurent, pa mi je vse pomalen razložil, v čem je ta kurentova
posebnost, tudi pokazal mi jo je. Bog nas varuj, kaj si devljejo
kurenti na glavo ! Saj sem tudi že videl kakšno maškaro, lepo
in grdo, ampak tega še nikdar! Kar ima kurent na glavi, je
najbolj podobno visoki kapi, ki ima na vrhu — roge, ali pa
si vržejo tudi kar cel goveji oglavek z rogmi na glavo.
Obraza jim ne vidite, pač pa pod rogmi grd, spačen obraz —
naslikan seveda — da je res videti strašen.

Zdaj torej veste, kakšen je kurent. No, pa sem zopet
pozabil povedati, da so kurenti res strašni. Vsak kurent ima
namreč s seboj palico. Sicer tudi to ne bi bilo nič posebnega,
ker ima še marsikdo drug palico, pa vendar zato ni prav nič
strašen. Toda, prosim, — kurenti imajo na koncu palice —
ježevo kožo . . . Aha, mladi prijatelji! Ali se vam že
tresejo hlačice? Sedaj pač vidite, kako opravičen je bil
Martinkov strah — palica z ježevo kožo na koncu; to ni
karsibodi. Če te. kurent s to palico poboža samo na rahlo,
pa si že tak, kakor če bi te mucika pobožala s svojimi
krempelj čki . . .

Oj kurenti, kurenti, koliko ste učinili zla . . ! Ej, kurenti
tudi dosti ne marajo za to — neusmiljenei! Mati jih ne more
ošteti, ker bi se ji kurenti smejali; še celo rešiti se jih mora.
Dati jim mora jajec ali kaj drugega — tudi denarja se ne
branijo . . . Mati, dajte, dajte, da se jih prej rešite!

F. Palnak.

40. Sveti Elija.

Sveti Elija ni umrl. Brez smrtnih bolečin je bil pre¬
maknjen z zemlje v podnebje. Kadar dirja v težkih, ognjenih
kolih ali kadar jaha na bistrem konju sem ter tja nad oblaki,
takrat pravimo, da grmi.

44

Blisk so iskre, ki jili krešejo kopita njegovih vrancev ob
modrem, jeklenem nebu; vihar je puh dirjajočih konj; strele
so puščice, ki jih meče sv. Elija z nebes, kadar se bojuje
s hudobnim duhom. Kadar se mu konji upehajo, se uliva
curkoma njihov pot na zemljo, in ta pot imenujemo dež. Sveti
Elija je stari hrvatski ljubljenec, a izkazujejo mu visoko
spoštovanje že odnekdaj tudi naši dolenjski Slovenci. Njemu
je posvečena župna cerkev v Prečni pri Novem mestu, in na
naj višjem vrhuncu Kukove gore ali Gorjancev do 4000 črevljev
nad morjem je stala poleg cerkve sv. Jederti starodavna in
staroslavna cerkev cv. Elije, v kateri so opravljali Zedinjeni
staroverci službo božjo v svojem krasnem narodnem jeziku.
Ta božja hrama sta zdaj oba podrta in zasuta, ali večkrat,
sosebno v kvatrne večere, vidijo ljudje leteti svetinje iznad
Gorjancev proti Prečni in iz Prečne zopet nazaj na Gorjance.
Tod se vozi in jaha tudi najrajši sv. Elija, zato ni nikjer
na vsem Dolenjskem toliko neviht in gromonosnih viharjev
kakor v obližju tega pota, med lukenjskim gradom, Grčevjem
in podgorskim Gabrjem. —

O vremenskih prikaznih pa imajo Dolenjci še razne druge
misli in pravljice. Grom smatrajo kakor tudi drugi Slovenci
za neposrednji glas božji, za božje karanje. O predrznem
človeku se veli, da se ne boji niti grmečega Boga. Ravnotako
se čuje, da je blisk jezni pogled razžaljenega Boga. Nekateri
izreki pa so bolj podobni šali kakor kakemu verskemu nazoru.
Taki so n. pr.: „Sveti Elija pljuje“ (kadar gre redek, pa
debel dež), „oblak kokodaka^ (če grmi brez dežja), „nedolžni
otroci so iztresli cuker’' (drobna toča), „v nebesih lupijo debel
česen“ (debel sneg), „v nebesih strižejo ovce, pa padajo na
zemljo kosmine‘ (  (sneg). Pohleven dež so solze Matere božje
zaradi grešnikov. Burja je zato tako mrzla, ker ji povsod
zapirajo, da se ne more nikjer pogreti. Sneg se joka (taja).
Oblaki so nebeška žolica. Oblaki so ograja, kamor obešajo
v nebesih perilo. Kadar je zima brez snega, se govori, da
ga je pojedel otrok, ki se je ravnotakrat rodil, ko je začel
sneg padati. Po Jan. Trdini.


45

41. Kralj Matjaž.

Sredi noči, opolnoči
iz sanj se kralj Matjaž zbudi.

Zbudi Alenka kraljica se,
kot zarja bleščijo ji lica se.

In dvigne se glav bradatih sto,
molče vprašujejo: „Kaj je to ?“

Pred kraljem pa mlad junak stoji,
kakor hrast stoji, stoji, govori:

„jH ej, kralj zaspanec, pokaži svoj meč!

Prišel sem ga iz nožnic vleč P

„„Na steno poglej P"  — In vzame ga,
z levico krepko objame ga,

z desnico ga prime za' ročaj  —
že sinil je, glej, ostrine sijaj.

Čuj prhanje konj, čuj orožja žvenket,
med trumami gre pridušen šepet.

Glej ostrine pol!  — Kak narašča hrup!
Matjažu v očeh vzplamteva up!

Ze šum je in hrup med trumami vstal  —
kdo zrl je vihar že z gorskih skal?

Vse v stremenih stoji, vse v sedlu sedi  —
a junak se prestraši in zbeži.

Mrmraje razjahajo čete se,
spet padejo v sen, zaklete vse.

Matjaž ob mizo udari srdit:

..Cernu si prišel me ti še budit P

Alenčica vzdihne in sklone glavo,
in spet je pod Krimom kot prej mrtvo.

O. Župančič.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.i

46

42. Na preji.

Topla sapa nas objame, ko vstopimo zimskega večera
v kmetsko hišo. Od velike peci, ki v njej tli debel panj, puhti
krepka gorkota. Kaj pak! Zunaj rezno žvižga severna burja
in pometa s snegom okoli voglov.

Večerjo smo že zamudili. Berač, ki bo nocoj tu prenočil
na rženem otepu, je obelil krompir in pozajel mlečni ajdov sok.
kolikor je obojega ostalo družini. Naj mu le tekne!

Bazen dveh vasovalcev, sosedovega sina in starega gostača
iz bajte, ki sta nocoj po starodavni navadi tudi prišla malo
na prejo, so že domači vsi pri svojem delu. Zenske predejo
za kolovrati okoli mize, gospodinja predivo, hči in dekla pa
hodno kodeljo.

Za pečjo sedi stara mati, sključena v dve gubi. Zraven
nje čepi črna muca. Oči se ji svetijo kakor dva ogla. Včasih
malo pomaje z repom, kakor bi jo obhajala kaka prijateljska
misel, pogleda v starko in tiho pomijavka. Pa kmalu zopet
zameži, sem ter tja pogrči votlo, kakor bi se ji sanjalo o
mišini, potle pa po svoje tudi malo poprede.

Le otroka samosrajčnika, tega je po vsej hiši dovolj!
Zdaj išče materi po vseh kotih metlinovo kobilico, ko pa
sami ne vedo, kam jim je odskočila; zdaj maže dekli po vseh
tečajih kolovrat, saj sama ne ve, kje ji tako zoprno cvili;
zdaj ji na iglo natika na obeh koncih tlečo trsko, da se vrti
žareče kolo; zdaj pogoni motovilo očetu, ki tam pri kraju
z njim vij6 prejo; zdaj jim že v tretje nese prižgano trščico,
da si zapalijo pipo, ker tudi sami ne vedo, zakaj jim kar
ne vleče nocoj; in zdaj potegne s klopi na tla dremotno
muco, ki pač nevoljno nekoliko godrnjavka, pa vendar potrpi
v božjem imenu, češ, „ker smo domači“; saj mu je tudi že
nekaterikrat posnela kašo pri kraju, pa mu jo še bo!

Medtem je stari gostač natlačil svojo kratko pipo in
začel pripovedovati svoje zgodbe in „storije“: kako so ga ona
leta ponoči slepile in motile tiste vešče, kako ga je mora
hodila tlačit; kako se je spomin vlekel v mesečni noči

47

mimo njega kakor belvprt, tačas, ko je umiral rajni Pomik;
kako se mu je ta ..hudi" glasil, ker je po večernem zvonjenju
žvižgal na prste; kako kvatrno noč „ torka ‘ pride na kolovrat
gonit kolo, če se sname motvoz z njega; kako so si nekje
nekega večera toliko časa zastavljali uganke, dokler se ni pri¬
valilo v hišo nekaj grozno neznanega, debelega in kosmatega.

V tem pak je mali deček v sami srajci pustil muco, kjer
je bila, in drugo vse ter molče zlezel k stari materi na klop.
In tih pa miren se stiska v kotiček, pogleduje plašno pod
klop, kjer je tako čudno in tema, ter vleče nožiče k sebi in
pod se, da bi ga strah ne zgrabil za pete. Oelo odrasli hčeri
je tako nekako tesno pri srcu.

Ko je ura na steni kazala polnoči, sta vasovalca voščila
lahko noč. Po J. Ogrincu.

4,'i. Uganke.

1.

Nepovabljen pridem sam,
siliti pa se ne dam;
kdor me videti želi,
leže naj in zameži.

2 .

Kaj težaven je moj stan,
nič, pokoja noč in dan;
ko vse spi, jaz moram čuti ,
ne, zaspati dve minuti;
iti moram brez noge,
prav kazati brez roke,
glasno biti zdaj pa zdaj.
Malo se oddahnem naj,
že vse v. hiši godrnja,
nihče mi miru ne da.

3 .

Krščen sem, pa ne kristjan,
vendar je visok moj stan;
kradel nisem, ne moril,
vendar sem obešen bil.

4 .

Nimam glave, nimam repa,
v sebi nimam nič kosti;
koža moja gladka, lepa,
polna znotraj je krvi,

5 .

Bog ne vidi ga nikdar,
redkokdaj le kralj in car;
sosed naš Urban
vidi ga vsak dan.

Josip Stritar.

4 *

48

44. Krjavelj.

Krjavelj je bil že črez šestdeset let star, srednje ve¬
likosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega, čela nazaj
visečega in nekaj čudnega, pol škiljavega pogleda. Oblečen je
bil pozimi v suknjo, ki je bila Bog ve kdaj vojaška in iz
modrega sukna, ki se ji pa zdaj iz množine pomečkov, zaplat
in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, katera
barva in zaplata je prvotna in katera je šele potle pridejana.
Hlače prtenice so segale samo do kolena, kjer je Krjavelj za
malo ped kazal bose kože, ker so bile golenice njegovih
črevljev že tolikrat nadelane, da niso več segale do kolena in
do stremen. Na glavi je imel klobuk s širokimi kraji, kakor
ga sem ter tja dandanes samo še včasi vidimo v starini ali
na glavi častitljivega deda, ki se ne da zapeljati neumnim
nošam mlajšega sveta. Pa da bi Krjavelj pokazal, da je svoje
dni služil cesarja, torej izkusil kaj sveta, je imel krajevee
nad levim ušesom gori zavihan in na oglavje pripet, kakor
nekdanji brambovec v francoski vojni.

Ni znano, kje se je naš dedek Krjavelj rodil, ni znano,
kje in kako je pastirčeval in fantoval, kje in kaj so bili
njegovi roditelji. Toda naj bo že Krjavljeva mladost taka
ali taka, to moremo za trdno povedati, da je bil pred
desetimi leti posekal smreko za prvi tram v hiši, ki si jo
je Krjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil
z lastno roko in ki stoji še dandanašnji, dasiravno namesto
Krjavlja v njej gospodarijo samo miši in podgane. Krjavelj
je bral smolo po hosti ter jo prekuhaval in prodajal kmetom,
da so si mazali kola. Zraven tega pa je imel še več lastnosti,
ki so ga seznanile daleč okrog. Ljudje so dejali, da je
Krjavelj dobra duša, samo malo neumen.

In vendar Krjavelj ni počenjal nič posebnega. Smolo je
bral, kislega mleka hodil v vas prosit gospodinje, smolno olje
prodajal po dva krajcarja funt, vranam in vrabcem nastavljal,
veverice streljal in pekel in jedel, crknjene prašiče po okrožju
pobiral in doma sušil za predpustno slanino in slaščico, zvečer

49

k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej in vsak
večer, kako je na barki videl morski strah, hudirja, ko je
bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več hodila v pšenico,
kako je „štatljivemu“ konju odpravil navado i. t. d. — nič
dragega ni počel revež. To pa gotovo ni Bog vedi kaj. In
vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli za neumnega ali vsaj
malo prismojenega, ker so vedeli, da je Krjavelj dobra duša
in rad ustreže, so ga imeli za Jurčka in nalašč govorico
napeljali na hudirja, na kozo in na take reči, da je mož,
pozabivši, kako je to že stokrat pravil v raznih izpremembah,
le še enkrat ponovil tisto reč. In če je ubošček zategnil malo
drugače, če je danes dejal, da ga je bilo strah, ko je hudiča
sekal na kose, jutri pa rekel, da ga ni bilo nič strah, brž
so ga dejali na osla in ga stavili na laž. Da, nekaj jih je
bilo, ki celo niso verovali, da je bil Krjavelj kdaj morski
vojak, ampak so hoteli vedeti, da v svoji vojaščini ni prišel
dalje nego gori do Sorškega polja nad Ljubljano in da jo je
tam kakor bojazljivec skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda
le hudobneži, ki ne verujejo nikomur nič.

Po J. Jurčiču.

45. Kako je Notranjec Nemcu ponujal rake.

Na Notranjskem je majhen trg. Do imena nam ni, V tem
trgu je pred leti živel gospodar, ki je s krčmo in majhno
kupčijo pošteno redil sebe in svojce. Nekega poletnega dne
se nameri, da mu pride v hišo tujec, Nemec v gosposki suknji,
ter si ukaže prinesti jela in pila. Priljudni krčmar nosi na
mizo, kar zmore klet in kuhinja, in streže gospodu, kakor je
sploh imel navado, bodisi gost tak ali tak.

Ko si je potni gospod že dobršno privezal dušo, se
spomni krčmarica, da ima v kleti še nekaj lepih rakov.

„Vidiš, kako sem pozabljiva!“ se obrne gospodinja k možu.
„V kleti je še nekaj rakov v koprivah, pa ne, da bi se bila
prej zmislila nanje. Ponudi jih gospodu!

„„Rak! rak!““ ponavlja gospodar počasi in si tere raz-
orano čelo. „Kako neki se ta žival imenuje nemški?” govori

— 50

mož bolj sam v se nego svoji zakonski družici, o kateri je
vedel, da mu v tej stvari ne more pomoči.

„Ti moraš to vedeti, saj si malo manj nego pol večnosti
v cesarski službi nosil »suknjo belo“. Toliko si se menda
v dolgih letih naučil nemščine, da boš znal gostu raka po¬
nuditi/'

Mož ni dalje poslušal, šel je iz kuhinje in je razmišljal
svoje misli. Pri vojakih se je pač ujela raznokaba beseda, ki
je potem pri tej ali oni priliki dobro služila, četudi ne češče,
pa vsaj vsako sedmo leto. Ali zdaj se je že mnogo tega iz-
kadilo iz sive glave, in kdaj je živi krst pri vojakih slišal kaj
o raku? Nikdar ničesar!

Mož stopi za hišo, pomakne klobuk na čelo, položi roke
na hrbet in koraka zamišljen gori in doli, kakor je imel na¬
vado vselej, kadar je premišljal kaj posebnega.

Za nekaj časa- si popravi klobuk in nekako zadovoljnejši
gre zopet v hišo k tujcu, se opre z obema rokama ob mizo
ter vrže gostu v obraz besede: „Noh bos binčens?" (Ali še
želite česa?)

Tujec ga nato vpraša, kaj bi mu mogel še dati.

»Pefelens zer šene rake ?"

„Was ist denn das?“ (.Kaj je to?)

„Rake zajn klajne fiher. hat file, file fusen, rote mondur,
šnajdermajster, curukmarširt.”

Ne ve se prav, ali je Nemec razumel, kaka zverina je
to, ali resnica je, da ga je popadel silen smeh. Mož se je
smejal in smejal, da so mu solze zalivale oči. Našemu krčmarju
izprva ta objestni smeh ni bil nič po godu, Malo je manjkalo,
da ni bradača zgrabil za vrat ter ga vrgel pod hišni kap.
Toda o pravem času še se je spomnil svojega stanu in ne¬
plačanega računa. Zdajci se začne tudi on smejati, ne ve se,
ali sebi in svoji nemščini ali smejavemu gostu ali slanemu
računu, ki mu ga bo naredil. Ali smejala sta se oba tako
od srca, da je prišla gospodinja iz kuhinje na prag gledat,
kaj imata.


51

Hipoma pa zablisne nekaj na krčmarjevem obrazu in
mož si s kazalcem desne roke potrka na Selo; to je bilo
znamenje, da se mu je v glavi zasvetila dobra misel. Hitro
se obrne, skoči v klet in prinese v vsaki roki lepega raka.
Na to iznova smeh, ki se mu je sedaj pridružila še žena.

Po Fr. Erjavcu.

46. Uganke.

1.

S k sem žival, ki redi človeka,
s t me tista žival prežveka.

2 .

Z v napajam po noči na polju travo,
s k pa delam iz nje seno in otavo.

3 .

Z b me kmet vlači po njivi,
z v stopam za njim v obleki sivi.

4 .

Okroglo je prvo, da se vrti,
glave se tvoje drugo drži;
oboje se suče venomer,
posebno pridno zimski večer.

5 .

Z a 'podgane lovim in miši,
z e otroku pretim, ki ne sliši,
z o sem gost v siromakovi hiši,
z u pa norčavost i čas zapiši!

6 .

Kaj boš me lovil t Kaj boš me lovila ?

Ko imaš me, nisem več, kar sem bila.

Josip Stritar.

52

47. Ivan Vajkhard Valvazor.

Ivan Vajkhard Valvazor se je rodil v Ljubljani 28. maja
1. 1641. kot potomec lombardske rodovine, ki je imela na
Kranjskem in Štajerskem več lepih posestev. Pohajal je
v tamošnje šole očetov jezuitov.

Bila je tedaj navada, da so plemenitaški sinovi s poto¬
vanji izpopolnjevali svojo izobrazbo. Tudi Valvazor se je v ta
namen napotil zgodaj v tuji svet. Prepotoval je velik del
Evrope in je bil celo v Afriki.

Vrnivši se na Kranjsko, se je poročil ter kupil grad
Pogensperg nad Litijo. Tu si je nabavil krasno knjižnico ter
začel zbirati stare denarje, grbe, lesoreze, bakroreze, rud¬
nine i. t. d.

Spisal je več knjig, kakor krajepise Kranjske, Koroške,
Solnograške, nadalje opis Koroške, več zemljevidov i. t. d.

Da bi seznanil svet s krasoto in imenitnostjo svoje
rojstne dežele kranjske, ki je dotedaj niti domačini niso dobro
poznali, je spisal po mnogih trudih in silnih naporih 1. 1689.
svoje najznamenitejše delo „Slava vojvodine Kranjske 1 '. Delo
obsega štiri debele zvezke, ki imajo skupaj 3820 strani in
533 podob. Z živo besedo in navduševalnim domoljubjem
opisuje Valvazor Kranjsko v zgodovinskem, krajepisnem, pri¬
rodoslovnem in narodopisnem oziru.

S tem velikem delom je proslavil Valvazor, sebe in svojo
rojstno deželo. Nihče pred njim, pa tudi nihče za njim ni
izdal tako znamenitega dela o kranjski deželi.

Valvazor je nmel spretno sukati pero, pa tudi — meč.

Bil je hraber vojak; 1. 1683. je kot podpoveljnik z dru¬
gimi kranjskimi vitezi uspešno odganjal silovitega Turka od
štajerske meje. Štajerci so ga vsled tega zelo častili.

Različna književna podjetja, posebno pa ogromni stroški
za „Slavo vojvodine Kranjske“ so popolnoma uničili lepo
Valvazorjevo imetje. Prodati je moral svojo dragoceno knjiž¬
nico in se ločiti celo od svojega tako ljubega gradu. Prodal
je vse svoje imetje ter si za skromni preostanek kupil pre-

.


— 53 —

prosto hišo v Krškem, kjer je še tisto leto umrl — dne
19. septembra 1693.

Bil je plemenit človek, ki je v čast in slavo ljubljene
rodne dežele žrtvoval življenje in premoženje, svetel zgled
prave domovinske ljubezni!

V Ljubljani so mu v novejšem času postavili pred ondotnim
muzejem veličasten bronast spomenik. A še veličastnejši, ne¬
minljiv spomenik so — njegova dela.

Po M. Pirnatu — L. Černej.

48. Slomškova otroška leta.

Ako se pelješ po južni železnici iz Poličan proti Celju
ali narobe, slišiš približno na polovici te proge skoraj gotovo
ime Slomšek. Z neko spoštljivostjo kažejo slovenski popotniki
na krasno kmetijo, ki se dviga na prijaznem gričku „Slomu“
blizu postaje Ponikve na izhodni strani proti Celju. Ob znožju
griča je zdaj velika nova žaga — nekdaj je bil tamkaj samo
mlinec — nekoliko više se dviga ponosna, košata lipa, in
zraven nje na desni strani se beli prostorna kmetska hiša.
Zadaj so gospodarska poslopja.

V tej hiši je dne 26. listopada 1. 1800. zagledal luč
sveta Anton Martin Slomšek; to lahko Čitaš s spominskega
kamena, ki se blešči nad okni.

Slomškovi starši so bili precej premožni. Imeli so okoli
100 oral zemlje; tako lepih domačij ne vidimo mnogo po naši
domovini.

Mladostno življenje Slomškovo je bilo kaj lepo in veselo;
saj si za otroka lepšega doma ne moremo' misliti, nego je bil
na Slomu. Pred hišo diven vrt, poln pisanih cvetic, v okolici
cvetoči travniki, zeleni gozdovi, zlate njive in sladki pašniki
z obilnimi ovcami in govedi; spodaj v ljubki dolinici šumljajoč
potoček, jez in mlin; kaj bi si moglo želeti še več nedolžno
otroško srce! Ni čuda, da je Slomšek še v moških letih
zdihoval po tej otroški sreči ter rad omenjal svoj prelepi
rojstni kraj.

54

Bližnja Ponikva, kamor je všolan zdaj Slom, še takrat
ni imela šole, in naš Slomšek je bil z enajstim letom še —
brez pouka. Samo molitvic in poglavitnih verskih resnic ga
je bila rano naučila skrbna, pobožna mati. — K sreči je prišel
takrat na Ponikvo za poučevanje mladine posebno vneti kaplan
Prašnikar. Ta gospod je izprva v svoji borni kaplaniji uredil
šolo ter v njo sprejel med 15 učenci tudi Slomška. Vsi so
se učili prav radi, a Slomšek je prekosil kmalu vse druge;
pri veliki šolski veselici, ki jo je priredil blagi učitelj drugo
leto, je dobil prvo darilo.

Slomšek se zaradi tega nikakor ni prevzel; njegovi
tovariši so ga srčno ljubili. Imeli pa so do njega že takrat
neko posebno spoštovanje. — Kadar so pasli na bližnjem
griču pri cerkvici Sv. Ožbalta, je Slomšek, ki je bil — kakor
skoro vsi slovenski velmožje — v mladosti pastir, kaj rad
stopil na stopnice poleg cerkve ter pridigoval, da so ga vsi,
čudeč se, poslušali.

S posebnim veseljem je tudi stregel vsak dan pri sv. maši
v pol ure oddaljeni župnijski cerkvi. Kazal je torej že v mla¬
dosti, kaj bo v starosti.

Materina želja je bila vedno, da bi postal Anton gospod,
a oče je želel, da bi za njim kmetoval na Slomu. Zato je
sinka pridno navajal h kmetskemu delu, in Slomšek je pisal
pozneje sam, da je bil do 13. leta „ubog klapčič .

Po prizadevanju Prašnikarjevem je prišel v mestno in
potem v višje šole. Postal je duhovnik, škof, pesnik, pisatelj
in pedagog slovenski, kojega ime se bo s spoštovanjem iz¬
rekalo, dokler bo živel naš narod.

Po dr. A. Medvedu spisal  L.  (Jernej.

49. Anton Janša.

Slovenci se že od nekdaj kaj radi bavimo s čebelarstvom,
ki se po vsej pravici imenuje poezija gospodarstva. S ponosom
pa tudi lahko poudarjamo, da se blešči med imeni slavnih
čebelarjev naše širne Avstrije in cele Evrope kakor danica
med zvezdami ime našega rojaka: Antona Janše.

Rodil se je Anton Janša dne 20. maja 1. 1734. na
Breznici na Gorenjskem kot sin ubožnih kmetskih roditeljev.
Ko je nekoliko dorastel, je zadel čebelariti in cebelaril
je tako umno in izvrstno, da je zaslovel kmaln daleč
naokrog. Imel je po kakih sto panjev ter je živel ob čebe¬
larstvu.

Razen čebelarstva ga je posebno mikalo slikarstvo. Na
Breznici so ljudje občudovali umetno slikane končnice njegovih
panjev. Z 32. letom je prišel Janša na Dunaj, da bi se v novi
bakrorezih in risarski višji šoli (akademiji) še bolj izobrazil
v risarski umetnosti. Priučil se je tamkaj kmalu nemščine.

Ko je dunajska (avstrijska) gospodarska družba leta 1769.
iskala čebelarja, se je oglasil naš Janša. Ker je v razgovoru
pokazal, da zna res čebelam glas, so ga sprejeli, in preblaga
cesarica Marija Terezija, ki je bila čebelarjem posebna prija¬
teljica, mu je dovolila končno lepo dosmrtno plačo ob pogoju,
da bi razširjeval čebelarski uk ter javno učil čebelariti. Tako
je postal Janša prvi čebelarski učitelj na Dunaju. Posvetil se
je popolnoma svojemu poklicu, vendar se je v prostem času
bavil tudi s slikarstvom.

Janša je tudi kot čebelarski učitelj hitro zaslovel in
hodilo ga je poslušat mnogo kmetskega sveta, tako da je
moral dobiti kmalu pomočnika v osebi svojega učenca Miinz-
berga. Kmalu se je čebelarilo po Janševih naukih daleč okoli
z najlepšim uspehom. Janša je že takrat predlagal, da bi se
ustanovila čebelarska družba. Ta predlog sicer ni obveljal,
ustanovile pa so se po nekaterih deželah čebelarske šole po
zgledu dunajske.

Janša je tudi dal povod, da so se sprejeli v državni za¬
konik nekatere jako važne določbe glede čebelarskega prava,
ki še zdaj veljajo.

Toda Janša ni učil le ustno, temveč je razširjal svoje
koristne nauke tudi s pismom. Spisal je knjigi „Razprava
o rojenju čebel" in „Popolni nauk o čebelarstvu“, ki sta še
bolj raznesli njegovo slavo ter ovekovečeli njegovo 'ime.
Zadnje knjige pa ni izdal več sam, temveč njegov naslednik

56

Miinzberg, ki si ga je sam izvolil; kajti prehitela ga je smrt
13. septembra 1. 1773. Pokopan je na Dunaju.

Čudom se moramo čuditi, kako je Janša celih sto let
prej trdil marsikaj o čebelah in čebelarstvu, kar so pozneje
dognali kot resnično in dobro največji čebelarji-ueenjaki.

Slava našemu rojaku!

Po Navratilu — L. Č e r n e j.

50. Kaj je dekla Jera pripovedovala o Prešernu.

V našo krčmo so hodili kaj zastavni gospodje. Menili so
se dostikrat o Prežirju — tako je Jera imenovala Prešerna
— in ga opisovali prav natanko, kakšen je bil, kake navade
je imel in kaj je doživel in pretrpel. Vsi so trdili v en glas,
da ga treba šteti v najveeje razumnike, ki so se porodili v naši
deželi in- v našem narodu. Kdor ga je videl in čul prvikrat,
ni precej zapazil čudovite njegove bistroumnosti in smiselnosti.
Beseda mu ni tekla lahko in gladko. Mož je nekoliko mecal
in pripovedoval vse mirno in enolično, ne pa kakor nekateri
govorniki, da bi bil vmes kričal, pačil obraz in mahal okoli
sebe z rokami. Tudi ni bil navajen, da bi se bil smejal sam
svojim šalam. Ko pa je odjecljal prvih pet ali šest besed, se
mu je razvezal jezik, in zdrknila je z njega dostikrat tako
slana, da so se morali prijeti možaki za trebuh, da jim ga ne
raznese smeh.

Zahteval je od vsakega človeka resnico in pravico in
spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s čednostmi in
vednostmi. Malopridneža in bedaka je črtil in preziral, če¬
prav je bil najmogočnejši velikaš in milijonar. Ni se znal
ne lagati, ne hliniti. Nikdar se ni nikomur prilizoval, uklanjal
ali priporočal in prosil milosti.

Gospodi je dokazal, da razume več nego vsi drugi, pa
si je mislil: Zdaj veste, kdo sem in kaj znam. Če sem za vas,
vzemite me v službo; če nisem, mar mi je! Živel bom tudi
brez vas. Takih ponosnih korenjakov v stare čase niso radi
sprejemali med uradnike. Prezir si je moral iskati drugje
kruha. Meni se prav zdi, da ga je imel v pisarnici neki drug

doktor, ki mu je bil prijatelj. Delal je zanj pravdarska pisma ali
ka-li. To pa vem za gotovo, da mu zaslužek ni bil preobilen.
Vedlo ga je kdaj trdo za denar. Svoje dohodke je potrošil
tem laglje, ker je bil jako usmiljenega srca in dobrih rok.
Noben revež ni šel od njega brez daru. Najrajši je pomagal
poštenim siromakom, ki so se sramovali prositi; takim je
stisnil v dlan kar celo dvajsetieo pa tudi goldinar. Na začetku
šolskega leta je videl učenca, ki se je milo jokal, ker mu
uboga mati niso mogli kupiti bukev. Ko je zvedel, zakaj
plače, ga je prijel za roko in šel z njim v prodajalnico ter
mu kupil ne le knjig, ampak tudi papirja in drugih potrebnih
reči, povrhu pa mu podaril še petico za jabolka. Dijak višje
šole je potožil tovarišu, da bo moral pustiti šolo, ker oče ne
more več zanj plačevati, druge podpore pa nima. Prežir, ki
je slišal te besede, ga potrka po rami in veli: „Prijatelj,
pojdite z mano! Neki trgovec, moj znanec, potrebuje za tri
otroke učitelja. Dajal Vam bo hrano, stanovanje in kak majhen
nameček tudi v denarjih/ Tabo je pomagal pridnemu mlade¬
niču, ki je postal pozneje sloveč duhovnik in doktor sv. pisma.
Mnogim ubogim deoakom je dobil kosilo v samostanu.

V Ljubljani se je pobratil z imenitnim patrom Benutom.
Preden so se odprle o sv. Mihelu šole, se je vselej oglasil
pri njem. Benut je že vedel, po kaj je prišel, pa se je zasmejal
in ga vprašal: „No, France, koliko hi jih pa letos rad pre¬
skrbel z zloglasnim našim ričetom? Ali veš, žlice jim boš
moral sam kupiti." Že bolj odrasle dijake pa je priporočal
svojim bogatim znancem, sosebno pa profesorjem malih šol,
da so nagovarjali roditelje, naj si jih vzamejo svojim otrokom
za hišne učitelje. .Janez Trdina.

51. Andrej baron Čehovin.

Čehovin se je rodil 1. 1810. v Branici blizu Gorice kot
sin preprostih kmetskih staršev.

Kot sedmošolec v Gorici je bil Čehovin potrjen k topni¬
čarjem. Napredoval je izprva jako počasi; v sedemnajstih

58

.letih je postal komaj nad top ovni k. V vojni zoper Pijemonteze
1. 1848. pa se je (pri Mortari) odlikoval tako, da je dobil
veliko srebrno svetinjo za hrabrost ter bil povišan za pod¬
častnika. Pri poznejših bojih v istem letu je bil odlikovan
z veliko zlato svetinjo in je postal častnik.

Najbolj pa se je odlikoval Čehovin naslednje leto v bitki
pri Novari. S tremi topovi se je ustavil sovražniku, ki je
imel šestnajst topov. Streljal je nanj tako silno, da mu je
kmalu poškodoval tri topove ter uničil mnogo vojakov in konj.
Toda nasprotnik je tudi njemu razbil en top. Pripravljal se
je, da naskoči avstrijske pešce. Ti so bili v najhujši nevar¬
nosti; izgubljen bi bil en strelski bataljon in en cel polk.
Tedaj pa je planil Čehovin z ostalima dvema topovoma na
sovražnika, dasi je streljalo nanj trinajst ognjenih žrel. Ko
je izgubil še en top, je z enim samim topom zadrževal so¬
vražni naval tako dolgo, da je prišla Avstrijcem pomoč. Po
bitki so ga dvignili častniki na rame ter ga zmagoslavno nosili
po bojišču. Stari junaški poveljnik Radecki pa mu je stisnil
roko, rekoč: „Cestitam vam, gospod — baron!“

In res, Čehovin je bil odlikovan za svoj junaški čin
z največjo odliko, ki jo more dobiti avstrijski častnik; dobil
je viteški križ reda Marije Terezije ter bil po pravilih tega
reda povzdignjen v baronski stan.

Odlikovan je bil še z drugimi odlikami in povišan v službi
do stotnika. Žal, da je 1. 1855. umrl v Badnu poleg Dunaja.

Menilo se je dolgo, da je bil Čehovin Italijan, a bil je
vrl Slovenec. S svojci sije dopisoval vedno v materinem sloven¬
skem jeziku. Rad je tudi zahajal v svojo domovino, ki jo je
ljubil pravtako srčno kakor svoje roditelje in brate. Kadar
se je poslavljal od njih, so igrale utrjenemu junaku solze
v očeh. Staršem je izkazoval vselej veliko spoštovanje. Svo¬
jega očeta, preprostega Kraševca, je nekoč na javnem trgu
v Gorici v sijajni častniški obleki in vpričo visokih, častnikov
prav po otroško objel in srčno poljubil.

Blizu rojstne hiše v Branici so mu 1. 1898. postavili
rojaki krasen spomenik, a vojno ministrstvo mu je oskrbelo

59

na novem pokopališču v Badnu ploščo v spomin, da spava
tam najkrabrejši mož slavnih junakov Radeckega: Andrej
baron Cekovin. Po Zvonu L. Černej.

52. Kdo je nnar?

Vse doseže, kar mu drago,
bodi slava, bodi blago,
vse doseže sosed moj.

Dlan doma mu ne odreče,
gre na tuje, dobro izteče,
njemu zlata kaplja znoj.
Vidi tujce krasne čine,
se zavzame iz daljine;
mi zapojmo : Rodovine
je slovenski oratar.

Cujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
grad vali se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
en junak za njim pritiska,
udri, udri mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
šest jih pade, kjer porine:
Kdo je mar ?

Ta pogumni korenine
je slovenski oratar.

Blaga polna trg in cesta
ladja plava v daljna mesta,
vel’ki kupec pošlje vse;
nam nanese mire, zlata,
njemu vsa odprta vrata,
zemlja skor’ njegova je.

Kupi polje, plavž, graščine,
d’narje meri na štrtine:

Kdo je mar ?

Ta bogati korenine
je slovenski oratar.

V zbor učenih, vedi slava,
stopi moder, bistra glava,
vse jezike 'sveta zna.

Če zapoje, vse pogleda,
na katedru grom. beseda,
zvezde šteje, pravdo da.

Svet posluša modrovine,
se začudi koncu tmine:

Kdo je mar ?

Taka glava korenine
je slovenski oratar.

Nek’ se trudi v sodni hiši,
raste krepko višji, višji,
pravde čist, železen hram.

Vse slavi ga, vsi so vneti,
zvezda se na prsih sveti,
cesar c jo ga čisla sam.
Kakor solnce iz višine
on zasije, krivo ’zgine:

Kdo je mar ?

Ta pravični korenine
je slovenski oratar.

Pusti svet opravke svoje,
„Sursum corda“ v domu poje,
mož. pobožen, rajski svat.

60

Vse obrne v božjo slavo,
•mitra diči sveto glavo,
papež piše: „Ljubi brat!"
Kadar grob nemilo zine,
angel čist na svetu mine:
Kdo je mar ?

Ta pobožni korenine
je slovenski oratar.

zvezdojasen, čist osvit.
Ge zavist lizuna zvine,
da zamrdne sin krtine
Kdo je mar ?

Zagrmimo: Čast očine,
s cer slovenski oratar.

mu izkaz je krasno lice,
uma, sprave, sle, pravice

ter ne žabi rojstva nit';

Bodi v tugi, bodi v šali,
zmer ponižno Boga hvali

Iran Vesel  — Koseski.

53. Ljubezen do domovine.

Zakaj ljubimo svojo domovino?

Domovino ljubim, ker sta 'se mi v njej porodila oče in
mati; ker so v njej pokopani dragi mrtveci, ki po njih joče
mati in ki jih spoštuje oče; ker sem se v njej porodil jaz;
ker je jezik, ki ga govorim, knjige, iz katerih se učim, ker
je brat, sestra, tovariši in narod, v katerem živim, in krasna
priroda okoli mene in vse, kar vidim, kar ljubim, česar se
učim, čemur se čudim, vse, vse je domovinsko.

Oh, ti zdaj še ne moreš prav čutiti te ljubezni! Čutil jo
boš, ko odrasteš, ko boš mož, kadar po dolgi odsotnosti ugledaš
daleč na obzorju visoke, sinje gore svoje domovine; čutil jo
boš, ko ti bo nepopisna mehkoba zalivala oko in ti izvabljala
iz srca radostne vzklike. Čutil jo boš v daljni, tuji zemlji, kjer
te bo srce zavedlo k rokodelcu, ki si ga mimogrede čul, da
je izpregovoril besedico tvojega jezika, čutil jo boš bolestno
in s ponosnim zaničevanjem, in rdečica ti bo oblila lica, ko
začuješ iz tujčevih ust nespodobno besedo o svoji domovini,
o svojem jeziku; ko zaslišiš, da se tujec roga slavni pre¬
teklosti junaškega in mučeniškega naroda tvojega; ko boš
videl, da se njega najdražje svetinje teptajo v prah.

Silneje še in ponosneje pa jo boš čutil onega dne, ko bo
sovražna četa pretila z vojno tvoji domovini in boš čul žven¬
ketajoče orožje od vseh strani, ko boš videl, kako hitč mlade-


- 61  —

niči v brezštevilnih krdelih osvobajat domovino, kako jih očetje
poljubljajo in osrčujejo! — Pogum velja! — Kako se poslav¬
ljajo matere od sinov, kličoč jim: Zmaga in Bog z vami!

Kakor nebeško radost jo boš čutil, ako boš tolikanj srečen
ter boš videl, kako se vračajo izredčeni, utrujeni, raztrgani in
strašno zdelani polki v rojstno ti mesto: v očeh zmagovalen
ponos, v rokah prestreljene zastave, spremljane od brezštevilne
čete neustrašenih junakov z obvezanimi glavami in prestrelje¬
nimi udi; poleg njih pa nešteta množica ljudstva, ki pleše od
radosti in jih obsipava s cvetličjem, čestitkami in poljubi.
Tedaj boš razumel ljubezen do domovine!

Sveta je in vzvišena ta ljubezen; tako sveta, da bi Te
ne mogel sprejeti drugače nego žalostnega srca, ako bi se mi
vrnil zdrav iz bitke, pa bi si bil z zvijačo rešil življenje!
Nikdar, nikdar več bi Te ne mogel ljubiti! Umreti bi moral
od žalosti in sramote! Tvoj oče.

E. de Amicis.

54. Potok.

Pel je pastir ob potoku žalostno pesem o nepovratni
svoji izgubi: oh, mogočna reka mu je unesla jagnje belo,
preljubo!

Ko ga je potok slišal, kako toži, se je razljutil in jel
pri sebi govoriti: „0 nenasitna reka! Ko bi bilo po tvojem
dnu vse tako jasno, prozorno, kakor je po mojem, in bi vsakdo
videl, koliko življenja si že pogoltnila, ali bi prenesla to sra¬
moto? O, gotovo bi se ulila v zemljo in v temnih globinah
skrila svoje valove! Za Boga, ko bi meni priroda dala toliko
vode, bi se lahno prelival mimo koč in grmovja ter ne izpulil
niti najmanjšega lista: bregovi pomladnega loga, ki bi mu
prožil krepila, bi me blagoslavljali. Voda moja bi mirna in
čista pritekla v daljno morje.“

Tako je govoril potok, potoček slabi, in tako je tudi
mislil v svoji dobri volji.

Pa kaj se zgodi? Nedeljo potem so se zgrnili viharni
oblaki, hudourniki so prišumeli — potok je bil enak reki.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.) 5

62

A kam je prišla njegova mirnost, kam blagi njegovi na¬
meni? Glej, kako so njegovi valovi vzkipeli, kako se je raz¬
prostrl na široko! V divjem begu ruje stoletna drevesa in
hrani pastirja, ki ga je nedavno nežno pomiloval, z njegovo
čredo vred v svojih razjarjenih vodah.

Res mnog potoček teče gladko,
res lagodno mnog žubori in sladko,
a vzrok je — veste v čem?

V tem, ker je malo vode v njem.

Krylov  — Fr. Ilešič.

55. Potolč in morje.

Teče v morje potok, teče,
po skalovju žubori,
pada v morje, ves otožen,
pa Šumija in govori:

„Morje sinje , neizmerno
in globoko morje! Glej,
v tebi siromak izginjam
in izgubljam se poslej!

„Ko kristal jaz čist in bister
moram zdaj spojiti se
s tabo, temno, slano morje,
s tabo v eno zliti se!

„Še trenutek  — pa umrjem ...
Ni me več, nič več! Kako
bridko je, prestati biti!
Težko je s sveta slovo!"

Pljuska morje ob pobrežje,
pljuska, peni se, šumi,
pa potoku v strugi skalni
se zasmeje, zabuči:

„Kaj mi tožiš, kaj vzdihuješ,
potok bistri, mali moj?

Zal ti je, da v vodi moji
spajaš v eno se z menoj!!

„Kaj bi bil ti sam brez mene!
kaj bi bil ti sam? Povej?
Sobice bi te izsušilo,
brez sledu umrl bi, glej!

..Brez sledu bi sam usahnil!

Z mojimi valovi zlit,
z mano vred živiš še dalje
neizmeren, vekovit!"

Anton Aškerc.

56. Bajka o solncu in drevju.

Pritoževalo se je nekoč drevje v gozdu nad solncem in
reklo: „Ti, kralj nebeški, razsvetljuješ hrupna mesta, tihe vasi
in rodovita polja! S tvojimi toplimi žarki se krepe zelene

63

loke; le gozdove z drevjem puščaš v tužnih tminah in hladni
senci/’ A solnce je reklo: ^Poglejte vendar pozorneje okoli
sebe, drevesa! Sama ste največ kriva tega, česar krivite mene;
s svojimi širokimi vejami in gostim listjem branite mojim
žarkom, da njih žar ne more prodreti do vaših debel in tal.“

Voj teli Sembera — Fr. Ilešič.

57. Pes in mačka.

Ljudje so delali na polju, a čujež je varoval doma in
skrbno cul, da bi kak tat ne okradel doma. Ko Čujež tako
leži na sredi dvora, se pritepe hudobec in preti psu, da mu
z gorjačo razkolje glavo, ako zalaja. Kaj hoče ubogi Čujež
storiti? Ponižno se prikloni hudobcu, in tat se brez strahu
odpravi v hram.

„Oj ti zvesti Čujež ti! Le poglejte ga, kako varuje dom!
Pač ne zaslužiš, da te toliko hvalijo domačini,“ se oglasi
mačka z ognjišča in zabavlja psu.

„Molči, besedljivka, in poglej, kaj bom naredil,“ zavrne
pes mačko, skoči po vratih, da se zaklenejo, in tat ne more
iz hrama. Potem začne lajati in tako hudo razsajati, da
priderč ljudje od vseh krajev gledat, in tako zasačijo tata
v hramu.

Mačka, to videč, misli sama pri sebi: „Modro jo je
zvil Čujež; tudi jaz hočem tabo narediti, najprej za sebe,
potem za gospodinjo skrbeti. Sosedove piške hodijo na naš vrt
grede razkopavat in delajo gospodinji škodo. Tiho bom zlezla
za njimi, zgrabila piško in imela dobro kosilo. Drugi piščanci
bodo odleteli, in mati me bodo imeli zato prav radi/’

Mačka zleze potuhnjeno skoz plot ter hoče ravno sko¬
čiti nad najlepše pišče in ga zadaviti, kar jo zapazi sosedov
hlapec in jo tako hudo udari s kamenom, da se je na pol
mrtva privlekla na dvorišče.

„Ha, ha!“ ji reče Čujež; „prav ti je, prav, kradljivka!
Tako se godi vsakemu, ki pri svojem dejanju in nehanju

misli le na svoj dobiček, drugim pa želi izgubo. “

A. Slomšek.

64

58. Dve ptici.

Zablodila je morska ptica
tja v daljavo kopne zemlje,
srečala je kosovico,
ki je v gaju pela.

„Kako moreš peti, tužna,
v tej pustinji tihi,
kjer ni kaplje vode f‘

..Pevali so moji stari
tukaj v tem-le gaji."

Po hrvatsld čitanM.

59. Veliki zbor na levovem dvoru.

Pomlad se je prismehljala nad polje in log; dobrava je
zazelenela, in travniki so si nadeli prazničen nakit. Božji svit je
vladal križem sveta in trosil po zemlji zadovoljnost in veselje.

Kralj Miroljub je poslal zajca Plaliuna po širnem svojem
kraljestvu oznanjat splošni mir in vabit vse podložnike, da
se zbero vsi določenega dne na kraljevem dvoru. Skokonogi
Plahun je vestno izvršil kraljevo naročilo in zbobnal iz naj-
samotnejših kotičkov živali na dan, oznanjujoč povsod visoko
povelje.

In odpravili so se na pot imenitni gospodje: maček
Krnjav in jazbec Dremuh, volk Lakotnik in psiček Breče,
oba risa Lukavec in Lukavka, tosti Sčetinec, bober Mehko-
dlak in vidra Ribojela, šoja Stražimira, krokar Crnuh, pa
vrani Kavra in Krokača, škorec Cebljač in še veliko, veliko
drugih. Od vseh strani so prihajali, iz gozda in grmovja,
s polja in travnika, iz skalovja in robidovja; tudi najmanjše
in najslabotnejše živalce so krenile na kraljev dvor in povsem
brez strahu stopicale poleg svojih največjih sovražnikov: kuna,
dehor in podlasica so složno korakali poleg krta in miške, in
še celo gosak Vrtokljun si je upal na pot z vso svojo družino,
a spremljala sta ga sinica Repacica in vrabec Prosogoj.


65

Samo ene živali ni bilo, ene samcate: lisice Zvitorepke.
Preklicana tatica si ni npala stopiti pred kraljevo obličje;
zakaj vest ji je očitala mnogokaj, kar se ni zlagalo s strogo
postavo splošnega miru. Zvita buča se je skrbno ogibala jas¬
nega dneva in jasne besede; zato tudi ni prišla na veliki
zbor na kraljev dvor, kjer so se sešli njeni neprijatelji in
tožniki.

Volk Lakotnik je stopil prvi pred kralja, da mu razloži
svojo pritožbo. Vzravnal se je visoko sredi svojik pristašev, -
sorodnikov in zaščitnikov ter izpregovoril s tresočim, razvnetim
glasom: „Preslavni, visokorodni gospod moj iu kralj ! Vaše
plemenito srce, vašega Veličanstva pravičnost bodi moji nesreči
in krivici sodnica! — Ničvredna Zvitorepka mi je oropala
dom, premikastila mi je sinčka Redkobrada in izpraskala oči
najmlajšemu, Neteku. Srce se mi krči bridke tuge in kliče
po osveti. Strela jasna s kraljevega prestola udari roparsko
potepenko l“

Ko je Lakotnik umolknil, je stopil psiček Brečč pred
prestol. Priklonil se je globoko, pomakljal z repcem in izpre¬
govoril: »Poslušajte, milostni kralj, tudi mojo pritožbo! Dobil
sem mastno klobasico in jo skril v grm, češ, to boš imel za
največjo silo. Pa lisica je izvohala klobasico in mi jo ukradla. 1 '

Ko je začul Brečetovo besedičenje o klobasici, se je ukresal
mačku Krnjavu ogenj v očeh; švignil je po koncu in vzkliknil:
„Prazne čenče so in nič drugega, kar vam je načenčalo to
domišljavo Breče; zakaj tista klobasica je bila pravzaprav
moja. Ko sem bil nekoč ponoči na lovu, sem prišel tudi v mlin
tam v vrbini. Mlinar je bil zadremal, a jaz sem mu posmuknil
klobasico, ki jo je prisleparil pozneje Brečč od mene. Če ima
kdo tožiti zastran klobasice, smem torej lc jaz, vaš vdani
Krnjav! “

„Nehaj s svojimi tožbami, prijatelj!“ je ukoril medved
Miško vzhičenega Krnjava. „Čemu bi mlatili prazno slamo in
si brusili jezike? Saj je jasno ko beli dan, da je Zvitorepka
nesramna tatica, morilka in roparica, da ji ni nobena lopov¬
ščina preostudna. Povem vam dogodbico, da boste videli, kako

66

spoštuje Zvitorepka obči mir, ki nam ga je zapovedal naš
dobrotljivi kralj Miroljub. Sam kraljev sel, zajec Plahun, je
bil žrtev njene črne zlobe. Snoči mu je dejala rjava poniglavka,
da ga nauči lepih pesmi, kakršnih znajo veliki gospodje. Pro¬
stodušni zajček je seveda verjel, sčdel lepo pred Zvitorepko
in privzdignil ušesa. A potuhnjena hinavka je jedva začela
pesemco, pa je planila na poslušnega učenčka in ga zgrabila
za praznični kožuh. Revež je zagnal silen vrišč; zakaj lisica
ga je že davila za vrat in bi ga bila tudi gotovo zamorila,
da nisem prihitel jaz in rešil vekajočega Plahuna iz njenih
zobov. Oh, ubogi zajček! Le poglejte, saj se mu še poznajo
krvave rane na vratu! Tako je torej Zvitorepki mar zapove¬
danega miru.“

Glasovi priznanja so završeli med poslušalci, ko je
umolknil Miško. Za medvedom so stopili pred kralja še drugi
tožniki, ki so vsi zdušno dokazovali, da je lisica največja
hudodelka na svetu.

Cmi oblaki so se zbrali nad zvito rjavko. Ko pa je na¬
posled na Miroljubov poziv prišla Zvitorepka sama na dvor,
se je zagovarjala tako pretkano, da se je popolnoma izrezala
iz hude zadrege in vrhu tega še spravila svoje nasprotnike
V kašo. Josip Brinar.

60. Levin komar.

„Kaj boš ti, živali vseh vladar ? —
levu nekdaj rekel je komar;

„praskati samo in gristi znaš
kakor ženska; če pogum imaš,
z mano se poizkusi. Cuješ til
Lev grdo pogleda, zarenči.

A komar zatrobi: „Hoj, na boj!' 1
V smrček zapraši se mu, zarije
vanj se, zbada, kolje, da je joj!

Lev otresa, rjove, z repom bije.

Vse zastonj! Komar ne jen ja bosti,
kri m,u piti. Ko mu je zadosti,

67

odleti, zatrobi: ci, ci, ci!

Ali, oj nesreča, zaleti
v pajkovo se mrežo. Grda spaka
zgrabi zmagovitega junaka.

Josip Stritar.

61. Netopir.

Na tla je padel netopir podnevi.

Podlasica ga zgrabi. Ta pa reče:

„0h, prizanesi mi, ubogi revi!"  —

„„Ne more biti, stara pravda teče
med ptiči in menoj. u “  — „0 to m nič,
jaz miška sem pohlevna, ne pa ptič.“  —

,,„Pa bodi, zdrava mi ostani, miška P"

To reče, ga pusti in gre. Kar zviška
postolka nadenj doli prileti.

Prestrašen milo netopir kriči:

„JJsmiljenje imej, postolka, z mano!"  —

.Zakaj pa ? Miši meni so za hrano!"“

„Jaz nisem miška, ptič sem kakor ti,

ptič, ki so oslabele mu moči;

pač res nekoliko podoben miši."  —

„„Naj bo, kaj novega vsak dan se sliši.' l '‘  —
Zdaj miš, zdaj ptič, kakor najbolje kaže;
tako, se ve, izhaja se najlaže.

J. Stritar.

62. Bibič.

Rib'ce norice,
pojdite semkaj,
ribice, kam pa
plavate tjekaj!
Vaba je sladka,
odika tanka,
krasno živeti
v svitu je danka.

Ribicam tu se
luska posname,
bojni oklep tu
brž se jim vzame ;
vsakdo le v miru
po njih se ozira,
ubožec jim mizo
in bogateč prostira.

68

Vsakdo jim gleda
pribaviti slasti,
mesto v vodici
plavajo v masti.
Rib ce norice,
kušajte samo,

kako je tukaj
bolje ko tamo  —

Kušajte enkrat!

Tako mi sreče,
vem, da nobena
vrniti se neče.

Peter Preradovič.

63. Oče in hčeri.

Imel je oče hčeri dve,
omožil dobro je obe:
starejšo je vrtnarju
in mlajšo dal lončarju.

K vrtnarjevi pogledat gre:

„Kako je kajV'  — „„Bo že, bo že;
samo dežja je treba zelenjavi.' 1 ' 1
,,Molite zanjf u  — Lončarjevo pozdravi:

„ Kako pri vas ? ‘  — .,„Bo že, bo že; samo
Bog daj nam solnca, lepega vremena,
da se suši posoda nam lončena. ""

„Molite zanj!"  — Zdaj moli! pa kako ?

J. Stritar.

64. Klobukovi spomini.

Na kolu v zelniku tu čepim,
da zajce lačne od zelja podim,
v dežju in na vetru noč in dan:
zares, nič kaj imeniten stan!

Kako pač drugače je nekdaj bilo,
ne vem prav, koliko let je minilo,
ko sem prišel klobučarju iz rok,
z zelenim trakom ovit okrog,
svetal in gladek, primaruha,
da bi se na meni razčesnila muha!

69

Kastorec črn, lep kakor misel,
na ogled, na prodaj v oknu sem visel;
mladeniči so in modri možje
oči poželjivo upirali v me;
z veseljem je gledal, hvalil me vsak.
samo da sem bil jim malo predrag.

Napiosled mladenič zal je prišel,
denarce lepe je zame odštel,
pod pazduho je lepo me vzel
in z mano domov je hitel vesel.

In šli smo k poroki! Vse je zijalo
in gledalo naju, njega in mene.
fantiči, možje, dekleta in žene.

Jaz sem se pa držal, kar se je dalo,
oblastno mu in gosposko na glavi
s cvetliČjem za trakom. V pražnji opravi
p>od mano je ženin ponosno korakal,
da mož bi zakonski bil, komaj je čakal.

Potem pa na dom z nevesto lepo,
kaj pravim: z nevesto ?  — z ženko mlado !
Doma je čakalo že kosilo,
na mizi bilo je vsega obilo.

Za mizo veseli so svatje sedeli,
so pili in jeli, se dobro imeli.

Trobenta je pela, renčal je bas;
nazadnje se je vrtela vsa vas.

Najlepši nama bil je ta dan,
veselo začet, veselo končan!

Crez leto spet smo pražnji, veseli
zdaj z malim kričačem v cerkev hiteli;
moj mož ponosen in srečen ne malo,
da se mu je kar samo smejalo.


- 70  —

Kako pa ne? Oče! Kača na vodi!

Kaj menite, to ni, kar si bodi!

Ker stopil je danes v ta častni stan,
zato me je nosil malo na stran.

Potem pa doma spet lepo kosilo,
veselo se je jelo in pilo:

Na zdravje novorojenega sina!

Bog daj mu živeti leta in leta;
na zdravje matere in očeta!

Lep dan je bil to in vreden spomina.

Minila so leta, ne vem jim števila,
tema je hišo veselo pokrila.

Na potu zopet v cerkev smo bili,
da v večni pokoj bi ženo spremili.

Potrt je stopal mož pod meno,
solzan je v tla povešal glavo.

In spet potem so za mizo sedeli,
domači in znanci, pili in jeli,
a pela trobenta ni, renčal ni bas,
še govorilo ni se na glas.

Mrtvaška večerja! Žalosten dan:
mož bil je zdaj vdovec imenovan.

Prišli so časi nato neprijetni,
ko nismo bili nič več prevzetni;
na meni ni bilo poštene več dlake,
imel sem še mnoge druge napake.

Ogolil sem se bil in postaral,
da tudi moj mož me ni več maral.
,,Kastorček“ poprej, zdaj bil sem „veha“,
bil v petek in svetek sem glavi streha.

In kaj se je še enkrat mi zgodilo!

V nedeljo večer, že pozno je bilo,

71

iz družbe vesele sva sla domu,
moj mož poln božjega daru.

Naravnost ni mogel; sredi pota
spotakne se mož in, oj sramota!
na cesti v blatu leživa oba!  —

In večkrat potem še.  — Skoda moža,!

Tako se mi je na svetu godilo:

zdaj dobro, zdaj slabo  — vse je minilo.

Na kolu zdaj v zelniku zajce bom strašil,
poleti pa vrabce iz prosa bom plašil,
če mi ne pride nazadnje berač,
ki nima srajce cele in hlač,
pogleda me po strani norčavo
in sname me s kola, povezne na glavo
ter svojo veho na kol posadi  —■
tako se klobuku na svetu godi.

Josip Stritar.

65. Drobnice.

1. Ko stari govorč, otroci naj molče!

2. Boj se hudega jezika, huje nego gad on pika!

3. Ptič se s ptičem druži, žaba z žabo t  luži.

4. Na med se muhe love, na sladke besede ljudje.

5. Misli poprej, potem govori, dvakrat premisli, en¬
krat stori!

6. Kjer jeza v hiši gospodari, nic ne popravi, vse
pokvari.

7 .  Nesreča gleda skozi line; ko more, v hišo šine.

8. Ko lonec se zdrobi, se jeza ohladi.

9. Kjer je obilna piča, konju ni treba biča.

10. Kdor predolgo meri, ne zadene zveri.

11. Če prehitro puška poči, zdrav iz grma zajec skoči.

12. Prijetno se na slami spi, če vest človeka ne teži.

13. Dober gospodar družini bodi, druge milo, sebe
ostro sodi!

14. Ko ti kola cvilijo, pomaži;
če se dva prepirata, tolaži!

15. Sad prepovedan mika, četudi je lesnika.

16. Yes teden brez moke in mleka, v nedeljo pa draga
obleka.

IT. Najdražja last je možu čast.

18. Vozi se ali pa bodi peš, smrti naravnost na¬
proti greš.

19. Ko nesreče val ti gre do pasa, misli: Vse trpi le
nekaj časa.

30. Ko svetuje ti jeza: Mahni!, prej vendar malo si
oddahni! Josip Stritar.

66 . Uganka.

V zaporu privezan do smrti prebivam,
četudi svobodo največjo uživam;
iz ječe ne pridem ne v zimi, ne v letu,
a velik, oblasten gospod sem na svetu.

Pridani so v tesno mi stražo vojaki,
ob lakoti nagli in trdi možaki :
nikogar med njimi se jaz ne bojim
ter dobrega, hudega mnogo storim.

Naj snide se v družbo vesela mladina,
ne prošen, ne voljen sem nje starejsina;
naj toži, vzdihava hromota čemerna,
kriči in zabavlja druhal nejeverna;
zbero naj v pogovor se stare ženice,
zlete za kozarček se vinske mušice;
naj trudijo z delom se kmetove žile,
z iglico igrajo naj roke se čile,
s poštenim trguje naj možem slepar:
brez mene vse to ne godi se nikdar.

Če jezen preteplje berača berač,
z lenuhom se skube kosmat postopač,
gorjačo in pest mu na boj pospešujem,
a včasih jo zopet krepko ustrahujem.

73

Mogočniki tudi so z mano si znani:
vladika in župnik in mladi kaplani;
župane jaz branim ter vladam razpravam,
vojskam ukazujem in mir utrjavam;
posebno glasno z učenostjo se družim,
cesarju in kralju in papežu služim:
povej mi brez mene, če moreš kedaj,
kako imenuje slovenski me kraj?

Fr. Levstik.

67. Dr obli.

Ce češ izkusiti koga,

zanj stori kaj  — stvar mi je znana  —

hvaležnost kaže ti moža,

a čednost ta je bela vrana.

*

Hrast upogniti se ne da,
ni skale omajati moči;
in če te ljudstvo kamenja,
resnico mu govori v oči!

«•

Popotniki smo vsi, samo
ta hodi peš, in ta se vozi;
če peša, omahuje kdo,
priskoči, bratu brat pomozi!

*

Visoko, nizko rojeni
vkovani v spone smo jeklene;
na smrt smo vsi obsojeni,
prej tega, tega slej zadene.

J. Stritar.

68. Nauk.

Življenje nas uči,
nalog težavnih daje mnogo,
a red pod vsako nam nalogo
zapiše glas vesti.

Anton Medved,

Dom in svet.

1. Neskončnost sveta.

„Ozri se na plameneče nebo! Tjakaj gre najina pot. Podaj
mi desnico, kitiva! Dovoli, tovariš, koliko hitrost želiš?

„Sto kilometrov na uro!“

„Ha, to bi bilo prepočasi! Potujeva namreč na solnce. S to
hitrostjo bi dospela tja šele v 61.937'5 dnevih, t. j., v 169'69 letih.“

„Torej pa sto kilometrov v sekundi l“

„Prepočasi prijatelj! Rabila bi za pot nad 17 dni.“

„Torej pa letiva s hitrostjo svetlobe, t. j., 300.000 km  na
sekundo !“

„Izvrstno, v 8 minutah in 15'5 sekundah bova na solncu!...

Prišla sva! Ozriva se nazaj na zemljo, ki sva jo ostavila
ravnokar! Zaman išče oko po obnebju njene mogočne oble.
Najina stara znanka, Rimska cesta,  se veličastno vzpenja
črez nebni obok, zvezda tečajnica in Veliki  voz  žarita
na njem v nezmanjšani krasoti — a kje je naša zemlja, ki se
nama je dozdaj dozdevala tako prostrana in velikanska?

Glej, tam v ozvezdju Tehtnice  žari svetla zvezdica —
naša zemlja! Skoz to ozvezdje ti potuje meseca marca, ako
jo opazuješ s solnca. Kako je neznatna sredi blestečih milijonov!

Ako bi ostala na solncu vse leto, bi videla, kako je
zemlja'v tem času enkrat prišla okrog njega, obenem pa bi
zaznala na nebu še sedem drugih zvezd, ki kakor naša zemlja
romajo okrog solnca; to so njene ožje sestrice, zvezdepre-
mičnice ali planeti.

Ona-le živordeča zvezda na desni strani je premičnica
Mart,  majhen svet, ki ga obkrožata dve luni; naša zemlja
ga v velikosti prekaša sedemkrat. Na levici nama sveti žarko-
beli Jupiter;  to ti je mogočna premičnica; nič manj nego
1414 zemelj bi moral staliti, da bi zvaril njeno mogočno
kroglo; petero Inn se vrti okoli nje. Ravno vzhaja izza hori¬
zonta svinčenosivi Saturn,  najzanimivejši podanik našega
solnca. Osmero Inn teka okrog njegove velikanske oble, kije
772krat večja od naše zemlje, vrhu tega pa jo obdajajo ši¬
roki obroči.

Začuden strmiš v to veličastvo. „Kako borna je naša
zemlja proti tem svetovom!" ti šepečejo ustnice.

Toda ostaviva orjaško solnce, ki bi lahko sprejelo v svoje
telo nad milijon zemeljskih krogel, ki ima tako velikansko
privlačno silo, da bi na njem ti, tovariš, tehtal 1946 kg,  dočim
jih tehtaš na zemlji le borih 70 — ostaviva ga in obiščiva
druga, po vsemirju razpršena solnca!

Oprosti, dragi moj, kolika je že bila hitrost, s katero si
hotel na pot?

„Hitrost svetlobe, 300.000 km  v sekundi.“

Na tuja solnca potujeva, in ta brzina naju pušča na ce¬
dilu, prijatelj! S to brzino bi rabila do najbližjih tujih solne
nad tri leta; in če bi hotela dospeti do zvezd, ki so nakopi¬
čene v svetlobledem pasu Rimske ceste,  bi potrebovala naj¬
manj tisoč let.

Naj naju vodi misel, ki ni vezana na okove časa in prostora!

Ko beživa skozi brezkrajni prostor, srečujeva na desni
in levi plameneče zvezde, mnoge neizrečno večje od našega
domačega solnca, druge zopet manjše. Okrog vseh solne pa
se sučejo majhne in velike zemlje; solnca jih grejejo in jim
zaukazujejo pota. Hitiva, tovariš !

....  Na meji sva; dospela sva na rob Rimske ceste, in
tu se neha naš svetski sistem. Vse zvezde, ki jih obsega
Rimska cesta — s solnei posebno gosto posejan pas — so
združene v eno celoto, en svetski sistem, ki šteje na milijarde
in milijarde zvezd.


— 76 —

Tu pa zija vse naokrog prazen prostor — šele v nedo¬
sežnih daljavah se blešče meglene pege, drugi svetski sistemi,
polni žarečih milijonov. Neskončna razdalja jih je našemu po¬
gledu zmanjšala in zgostila v blede oblačke. Tako se vrste
svetovi iz neskončnosti v neskončnost!

Moč našega uma omaga, v to mogočnost si ne upa naš
pogum . . . Pavel Grošelj.

2. Kako veliko je solnce ?

V knjigah čitamo, da meri solnce najmanj 182.000 milj
v premeru, črez 600.000 milj v obsegu in da ima 8700 bilijonov
kubičnih milj vsebine. A koliko je ena kubična milja? — V zaboj,
ki hi bil velik eno kubično miljo, bi se dala skladati vsa mesta,
vse vasi, vsi gradovi, vse piramide, železnice, trdnjave, skratka
vse, kar je napravila človeška roka na zemlji, in zraven še
vse, kar živi in gomazi, ljudje in živali na njej.

Je li pa res mogoče, da je ena sama kubična milja to¬
lika? Da bi res ne mogli napolniti skrinje, ki ji je vsaka
stena po eno miljo dolga in široka? Kaj, ali ne bi mogli na¬
praviti stroja, ki bi rešil tudi to nalogo? Hajdimo na delo!
Kar poizkusimo!

Sezidamo si opekarnico in rabimo takšen stroj, da izgoto¬
vimo vsako sekundo eno opeko, ki je en črevelj visoka in isto-
tako debela in široka, torej kocko, dolgo en črevelj. Stroj teče
noč in dan in položi vsako izgotovljeno kocko kar lepo v redu
v skrinjo. To bi pa bilo čudno, ako ne bi bila skrinja kmalu
napolnjena!

Dobro, stroj dela! Vsako sekundo — to niso mačje solze —
nam dobavi eno opeko in jo položi — kar je še več — lepo
v redu v zaboj. To se vrši tako hitro, da jedva more naše
oko slediti, zato hočemo počakati; saj gotovo kmalu dovrši
delo! Kačunajmo! Vsako sekundo izdela eno opeko, torej na
minuto 60, na uro 60krat toliko, torej 3600, in na dan 24krat
toliko, torej 86.400, na leto seveda 365 krat toliko, to da


— 77 —

31.536.000 opek. Zdaj pa hočemo videti, koliko takšnih opek
gre v naš zaboj !

Najprej obložimo lepo po vrsti tla naše skrinje z opeko.
Vsaka vrsta je eno miljo dolga, torej pride, ker ima milja
4000 sežnjev in seženj 6 črevljev na eno vrsto 24.000 kamenov.
Ker pa imajo tla 24.000 takih vrst, moramo imeti 24.000 krat

24.000 kamenov, da pokrijemo tla, to je 576,000.000 kamenov.
Ker pa dobavlja naš stroj na leto samo 31,536.000 kamenov,
si lahko vsak otrok izračuna, da v 18 letih, če dela nepre¬
nehoma noč in dan, ne bo niti tako daleč, da hi pokril s ka¬
meni zaboju samo tla.

A naš zahoj je tudi eno miljo visok, torej je treba, če
ga hočeš napolniti, 24.000 takšnih plasti, kakršna je tista, ki
pokriva tla. Ako malo računaš, se lahko uveriš, da naš stroj
ne bo tako hitro zmagal svojega dela, kakor smo mislili.
Moral bi delati noč in dan, leto za letom, brez prenehanja
polnih 438.356 let, 1 uro, 26 minut in 24 sekund, da izgotovi
svojo nalogo. Ako bi bil Adam pred 6000 leti hotel napolniti
tak zaboj in bi bil postavil deset takih strojev, bi ga bilo
danes ob nepretrganem delu napolnjenega šele ena sedmina.

To je samo ena kubična milja! In ker iz zemeljske oble
lahko izrežemo 2650 milijonov takšnih kock, moramo pred
zemeljsko oblo imeti posebno spoštovanje! No, solnee pa ob¬
sega 3700 bilijonov kubičnih milj!

Koliko pa je pravzaprav en bilijon? Bilijon je milijonkrat
milijon in je videti s številkami zapisan tako-le:

1 , 000 . 000 , 000 . 000 .

Toda številčne vrste nam ne dado niti najmanjše predstave
o množini, ki jo izražajo. Bilijon je toliko, da bi moral človek,
ki šteje v eni sekundi do dve, šteti blizu devettisoč let, noč
in dan, da bi naštel en bilijon.

Potemtakem nam ne sme nihče zameriti, ako imamo ne¬
izmerno spoštovanje pred solncem in svetom, ki ga ogreva in
razsvetljuje ta grozni naravni velikan.

Po Bernsteinu — H. Schreiner.

6

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 137  2.)


— 78  —

3. Oblika zemlje.

Zemlja ima obliko oble. Ko bi se hoteli sami uveriti
o tej resnici, bi morali biti daleč proč od zemlje. Dokler smo
na zemlji, se nam zdi njeno površje kakor plošča. Tudi na
odprtem morju, kjer nič ne zakriva vidika, se nam dozdeva,
da se nahajamo sredi povsem ravne okrogle plošče, ki se nad
njo dviga nebeški svod kakor ogromen šator. Le kadar se
pojavi na obzoru kak predmet, na pr. ladja, ter se nam po¬
časi približuje, spoznamo, da morska planjava ni povsem ravna
in enolična, ampak da mora biti na oblok. Ne vidimo namreč
hkratu cele ladje, ampak izprva njene najvišje in potem po¬
lagoma nižje in nižje dele, dokler nazadnje ni vsa pred nami.
Obratno je seveda, kadar se ladja oddaljuje. Tega si nikakor
ne bi mogli raztolmačiti, ako bi si mislili, da je zemlja
ravna plošča.

Ko bi zemlja bila ravna ploskev, bi morali povsod videti
iste zvezde. Ali to ni tako. Popotnik, ki potuje proti jugu,
vidi malo po malo druge zvezde na nebu, in to ne iznenada,
ampak polagoma. Vsako noč vidi, da se na južnem nebu po¬
javlja nekoliko zvezd, ki jih v prošli noči ni videl. Zdi se mu,
da se nebo polagoma porniče od juga proti Severju. Tabo se
vidijo na Dunaju zvezde, .ki jih ni videti v Hamerfestu, v Ljub¬
ljani ali Zagrebu take, M jih ni videti v Pragi i. t. d. Potem¬
takem ima popotnik v vsakem mestu drugp nebo nad seboj.
Iz tega pa sledi, da je zemlja od Severja proti jugu povsod
zakrivljena, in to povsod enako.

Istotako bi moralo solnce vsem ljudem izhajati v istem
času, ko bi bila zemlja ravna plošča. Znano pa je, da ni tako;
ako potujemo od zahoda proti izhodu ali obratno, opazujemo
namreč veliko in pravilno razliko v izhajanju in zahajanju
solnca. Proti izhodu bivajočim narodom izhaja solnce prej nego
narodom na zapadu. Tako izhaja solnce prej v Budim-Pešti nego
v Ljubljani, v Petrogradu prej nego v Budim-Pešti, na Dunaju
prej nego v Pragi, v Berlinu prej nego v Parizu, v Parizu
'prej nego v Londonu. Izhajanje in zahajanje solnca je različno,


w

— 79 —

ker je zemlja zakrivljena. In da ni zemlja samo slučajno
tu in tam zakrivljena, ampak pravilno kakor obla (krogla), se
vidi na tem, da je povsod na zemlji pri enaki oddaljenosti na
zahodno-izkodni črti tudi dnevni čas (solnčni izhod in zahod)
v isti meri različen.

Najočividnejši dokaz, da je zemlja okrogla, imamo šele
tri in pol stoletja. Leta 1519. je prodrl Magelhaens (Magellan)
iz Atlantskega oceana po cesti, kije  nazvana po njem, v Tihi
ocean, ga je preplul ter odkril Mariansko in Filipinsko otočje.
Ta smeli brodar je sicer konec vzel na Filipinskem otočju,
toda ena njegovih ladij je našla preko Moluk in Indijskega
morja pot na Špansko (jeseni 1522 L), da javi Evropi odkritje
podvzetnega Portugalca. Zemlja je bila prvič obplovljena.
S tem je bilo neovržno dokazano, da je zemlja obla.

Po J. H o i d u.

4. Morje.

Morje! Kdo ne bi priklonil kolen pred tvojim veličastvom,
ko te zagleda prvikrat! In čim dalje počivajo moje oči na
tebi, tem večje si, tem silnejše in ogromnejše. Veličju tvojemu
se klanja moja misel, in moje srce čuti vso skrivnost tvojega
bitja. Moj duh bi rad obsegel tvoje brezkončne meje in rad
bi premeril tvoje temne globočine!

Tvoja sinja plan se spaja na obzoru z modrim nebom,
in vajin poljub je večnost. Kaj je tebi človek? Kako
majhnega, ničnega se čutim, veliko, veličastno morje, pred
teboj! Kakor orjak ležiš med svojimi daljnimi obalami, in
kaj ti mar, če plezamo mi pozemeljski črvi po tvojem širokem
hrbtu! Klanjam se ti, sveto božansko morje!

Krasno si morje! Krasno si, ko te pozlačujejo žarki
izhajajočega solnca. Tvoje gladko obličje gori in plameni
v zlatem ognju, in velika tajnost porajajočega se dne počiva
nad teboj. Krasno si, ko te boža solnce s svojega zenita, ko
spavaš kakor utrujena vila v opoldanski vročim. Krasno si,
ko se s poslednjimi, zlatimi poljubi poslavlja od tebe večerno
solnce, ko pada tihi mrak in ko te obliva s svojo srebrno

6 *

80

lučjo bledi mesec, plavajoč med mirijadami zvezd po sinjem
nebu. Katera človeška beseda bi mogla izraziti tvoj čar,
o morje, kadar sanja nad tvojimi rahlo šepetajočimi valovi
tiha, topla zvezdnata noč!

Močno si morje! Kdo ti je kos, kdo se more meriti
s teboj? Na svojem širokem hrbtu nosiš brez števila velikih
jeklenih ladij, in gorje jim, če se razljutiš! Kakor orehove
lupine se premetavajo po tvojih penečih se valovih. In kadar
se zvežeš z divjim viharjem in butaš ko razjarjen tur ob
skalnati breg, se trese zemlja pred gnevom tvojim. Kje ste,
vi oblastniki tega sveta, ki ste se bahali s svojo močjo in
pozivali sosede v boj? Kje ste, in kje so vaša mogočna
kraljestva? Kje so vaše silne armade, pred katerimi so
trepetali narodi? Ni vas več! Vse vas je premagal čas in
vas poteptal v prah! A tvoja moč, sinje moje morje, ne
pojema! Tvoja moč je nepremagljiva in strašna kakor pred
tisoč in tisoč stoletji! Tvoja moč je večna!

Največji prijatelj in dobrotnik človeštva si, sinje morje!
Najbolj oddaljene dežele, najbolj tuje si narode — ti jih
spajaš med seboj. Ti seznanjaš antipode z antipodi, šumiš in
bučiš ob vseh pristanih in obalah, koder pljuskajo tvoji
peneči se valovi, večno svojo pesem o občem bratstvu iu
mednarodni ljubezni!

Slava ti, veličastno, večno, krasno, ti močno in mogočno,

ti dobrotljivo in blago, ti čudovito morje! . . .

An ton Aškerc.

5. Ribičeva vrnitev.

„Polnoč! . . . Moža še ni domov . . .

Kak strašna to je ribja lov

nocoj na morju sred viharja!

Kako se bliska, strela udarja!

Nevihta tam besni . . . Grmi . . .

In morje kak šumi, buči!

81

„Kako ti ob skalovje buta
valov penečih jeza ljuta! . . .

Gorje ti, mož nesrečni moj!

Kako pripelješ se nocoj

do brega živ? . .  . Ne morem spati .  . .

Kaj počilo je tam za vrati ? . .

In sredi sobe tisti hip
prikaže ribič se .. . Ko kip

stoji pred, njoj, pa gleda, gleda
molče jo, ki se strese bleda . . .

„0h vendar prišel si domov!

Bes rešil si se iz valov!!"

Pa hoče srečna ga objeti . . .

Kar skozi okno blisk posveti  —

in ribiča ni več nikjer,
čeprav zaklenjena je dver . . .

A zjutraj ribiči sosedi
ji pridejo naznanjat: „Vedi,

tovariš naš, mož mladi tvoj,

utonil v morju je nocoj!' 1  Anton Aškerc.

6. Petero delov naše zemlje.

Največji del naše zemlje, dobre tri četrtine, pokriva morje;
iz njega pa se dviga pet velikih komadov suhe zemlje, ki
jim pravimo zemljine ali pa tudi deli sveta. Štejemo jih po
navadi v tem-le redu: Evropa, Azija, Afrika, Amerika in
Avstralija. Ako pa jih štejemo po njih velikosti, imenujemo
najprej Azijo, ki meri 45 milijonov km , 2 ; druga je Amerika
z 41 milijoni km 2 ,  tretja Afrika s 30 milijoni km 2 ,  četrta
Evropa z 10 milijoni km 2 ,  peta pa Avstralija z 9 milijoni km 2 .

Azija je torej največja in skoro tolika kakor Evropa,
Afrika in Avstralija skupaj. Po velikosti ostaja Amerika za

82

Azijo le za štiri milijone km 2 ; Evropa je več ko štirikrat
manjša od Azije, še manjša od Evrope pa je Avstralija, ki
je torej najmanjši del sveta.

Iz Evrope dospemo v Azijo po suhem; ta dva dela
sveta sta med seboj zrastla, ter se Evropa drži Azije
z najširšo svojo stra jo. V Afriko pa iz Evrope po suhem
ni pota, ampak ta dva dela sveta loči Sredozemsko morje.
To-le je na najožjem kraju tako ozko, da se čreznje lahko
v Afriko strelja z velikimi topovi, kakršne imajo Angleži
v svoji skalnati trdnjavi Gibraltarju.

Od Evrope že zelo oddaljena je pa Amerika, četrti del
sveta; zakaj med njo in Evropo se razširja veliko Atlantsko
morje ali Atlantski ocean. Urne poštne ladje ga preplovejo
po navadi v osmih ali desetih dneh. V najnovejšem času pa
so izdelali ladje, ki zmorejo to dolgo pot že celo v šestih dneh.

Toda v Avstralijo traja vožnja celih 42 do 48 dni. Ta
najmanjši del sveta je tedaj od nas najbolj oddaljen in ravno
zavoljo tega nam je tudi še najmanj znan. Avstralijo poznamo
šele dobrih sto let. Sicer je tudi Amerika zadosti oddaljena
od nas, vendar je minilo že štiristo let, odkar nam jo je
odkril Krištof Kolumb. Ivan Vrhovec.

f7. Plemena človeškega rodu.

Na naši zemlji živi skoro 1600 milijonov ljudi. Daši tvo¬
rijo vsi skupaj po svojih duševnih zmožnostih'enoto človeškega
rodu, se vendar razlikujejo med seboj, posebno po telesu, po
jeziku, veri in omiki.

Največji vpliv na telesni in tudi duševni razvoj ima
podnebje. Vsled tisočletnega vpliva različnih podnebnih, a tudi
drugih razmer so nastala razna plemena, ki se razlikujejo
posebno po obliki glave, po barvi kože ali polti in po laseh.
Navadno se deli človeštvo na pet glavnih plemen.

1. Kavkazci ali Sredozemci, h katerim pripadamo tudi
mi, imajo belo polt, ki pa prehaja v toplejših krajih v tem-
.nejšo. Celo je visoko in izbočeno. Lasje so raznobarvni,
kolikor toliko kodrasti, brada je močna. To pleme šteje zdaj

83

blizu 700 milijonov ljudi in stanuje po vsej Evropi, severni
Afriki in po južnozapadnem delu Azije. Ker s svojimi
duševnimi zmožnostmi nadbriljuje vsa ostala plemena, vlada
dandanes tudi v Ameriki in Avstraliji.

Kavkazcem sorodni so Dravidani, ki stanujejo v Dekanu
in na otoku Cejlonu, in Nubijani ob reki Nilu. Prvib je
okroglo 40, a drugih 10 milijonov.

2. Mongolci so za Sredozemci najštevilnejše in najbolj
izobraženo pleme. Našteli so jih 600 milijonov. Kože so rumen¬
kaste ter imajo skoraj oglato glavo. Lasje so pramenasti, lič¬
nice močne, oči ozke in navadno poševno razparane. Nos je
širok in ustnice so debele. Mongolci stanujejo po sevemo-
iztočnem delu Azije (Kitajci, Korejci in Japonci). K njim
prištevamo tudi Madžare, Turke in nekatere srednjeazijske in
severne narode.

3. Amerikansko pleme (Indijanci) je podobno mongol¬
skemu, ima pa močnejši nos in rdečkasto polt. Cela je širo¬
kega in nizkega in ima črne pramenaste lase. Indijanci so
nekdaj gospodovali po vsej Ameriki, ali priseljeni Evropejci
so jih skoraj povsod pregnali. Štejemo jih še nekoliko nad
12 milijonov.

4. Malajci imajo rjavo polt in črne lase. Po obliki glave
se približujejo Kavkazcem. Malajsko pleme, ki ga je okoli
30 milijonov, stanuje na otoku Madagaskarju, na polotoku
Malaki in na mnogih otokih Tihega morja.

5. Zamorci ali črnci so črne, baržunaste polti. Kosozobi
so, z nazaj potisnjenim čelom, s potlačenim nosom in debelimi
ustnicami. Grlavo, ki je daljša nego široka, pokrivajo kodrasti
lasje. Črnci niso duševno posebno razviti. Ustvarjeni so za
vroče podnebje. Prvotno so prebivali le v Afriki, razen na
severju, a zdaj jih je mnogo v Ameriki, kamor so jih nekdaj
naselili kot sužnje. Zamorcev in Kafrov, ki so manj črni nego
Zamorci, je okoli 1B0 milijonov.

Temu plemenu sorodni so čopastolasi Hotentoti v Kap-
landu in Avstralci. Oboji stoj6 duševno na uajnižji stopnji in
izumirajo. Ludovik Černej.

8. Svetovni promet.

Živeč v „dobi pare in elektrike”, smo postali grozno
razburjen in nestrpen rod, M mu že največja brzina ni več
brza dovolj. Naši predniki so se s cesarsko pošto n. pr. na
Dunaj vozili deset dni, če je bilo vreme lepo in ceste ne slabe
ter je šlo sicer vse po sreči; dandanes niti deset ur ne po¬
trebujemo do tja. A še ta vrtoglava vožnja nam je prepo¬
časna, in pri železnicah si ubijajo veliki in mali gospodje
glavo, kako bi še bolj skrčili ta čas.

Dandanes skoro nobena daljava ne velja nič več. Naši
rojaki, ki odhajajo v Ameriko, se poslavljajo od svoj'h ljudi
tako izlahka, kakor so odhajali njih očetje v kako sosednjo
župnijo na cerkveno proščenje, kakor da bi Amerika ležala
tam-le za onim ovinkom kje.

Že železnice so močno skrčile daljave ter jih spravile
takorekoč na nič, zlasti pa so štor li to parobrodi. Res je, da
se širijo po zemlji velike dežele in mogočne države, toda kaj
so ti kosi suhe zemlje v primeri z velikanskimi prostori, ki
jih pokriva morje! Kaj so največje daljave na suhem v pri¬
meri z daljavami na morjih! A tudi teh kmalu ne bo več.
Prva ladja, ki je pred dobrimi sto leti nesla kaznjence
v Avstralijo, je plavala z njimi po morju celih osem mesecev,
preden je dospela tja. Današnje ladje ne potrebujejo za tisto
pot niti toliko tednov. Parobrodi so stisnili najbolj oddaljene
dežele drugo k drugi.

Parobrodi so potegnili narode vsega sveta v splošno
vrvenje, v skupno delovanje in tekmovanje. Le parobrodi so
napravili promet občen, svetoven. Ko zmanjka železnici na
morskem obrežju tal in pota, prevzame parobrod njen posel
ter ga opravlja mnogo popolneje in v mnogo večji meri.

Po parobrodih šele se raztekajo in razsipavajo sadeži in
pridelki najbolj oddaljenih dežel po vsem svetu.

Dan za dnem prihaja na svetovna tržišča novo blago,
ki dosle še ni bilo zaano ali še ni služilo človeškim potrebam,

— 85 —

obenem pa se neznanski kopičijo in množe tudi obilice že zna¬
nega blaga.

Nikdar upehani in ugnani, se kosajo trgovski narodi med
seboj ter izkušajo, kateri bo na velikih svetovnih tržiščih
izpodrinil in užugal drugega. Ce vidi podjeten trgovec, da
ne more več izhajati z blagom, ki so ga dotle radi kupovali,
in si pridobivati nekdanjega dobička, se brž pokaže z novim.

To poganjanje za prednost pa ne koristi le spretnim in
premišljenim trgovcem samim, ampak od tega ima dobiček
ves človeški rod. Po dokaz za to ne hodimo daleč! Dobimo
ga v vsaki najubožnejši koči. Kako svetlo je v njej, ko prižge
stara mati dobro osnaženo svetiljko petrolejko! Stara ženica
si skoro več ne more misliti, kako je mogla kdaj kot mlado
dekle pri medlo brleči treski presti najtanjše pražnje platno,
ki se je ponašala z njim na dan svoje poroke. Kako je bilo
takrat mračno v koči in nezdravo, kako se je vlačil dim
v gostih meglah po njej! Danes pa, kako svetlo je celo pO
kotičkih! In dalje! Brez skledice slastne kave, ali bi stara
revica mogla zdaj še živeti?

Res je, da ji je primešane več ali manj Frankove ali
Katrajnove slaščice, toda nekaj bobov prave kave je pa ven¬
darle vmes, ki je zrastla ali v Indiji ali pa na nasprotnem
konču sveta, recimo, v Braziliji kje. Da pa si stara revica
more osladiti zadnje dni svojega življenja s toliko ji ljubo
slaščico, za to ima zahvaliti nenavadno razviti promet na¬
šega časa. Ivan Vrhovec.

9. Pragozdi ob amazonski velereki.

Po amazonski širjavi, ki zavzema toliko sveta, da bi
z njim lahko pokrili tri četrtine evropske zemlje, se raz¬
prostirajo velikanski pragozdi, ki jim pravijo selvas.

' V osrčje teh gozdov še ni stopila človeška noga, tukaj
še ni pela gozdu pogubna sekira. Tukaj snuje in tke priroda
neprestano po svojih nepremenljivih zakonih.

Iz mnogoličnega semenja, ki ga izročč gozdne rastline
vsako leto na milijone in milijone materi zemlji v mehko na-

— 86  —

ročje, kl'je novo življenje, starci med gozdnimi rastlinami pa
slabe, hirajo in ginevajo.

Ni bas lahka reč, priti v amazonski pragozd.

Najlaže mu prideš blizu na ladji, ki plove po veletoku
z morja navzgor v amazonsko dolino. Tudi mi se napotimo
z ladjo v amazonski pragozd, da si ga ogledamo natančneje
in vidimo, kaj vse se godi v pragozdu.

Sredi meseca julija je že popolnoma nehalo deževje po¬
letne deževne dobe; amazonske vode so se pomirile, so upadle,
stopile v svojo navadno strugo in se izčistile. Tedaj dospemo
v Makapo, mesto ob izlivu Amazona; tukaj se preskrbimo
z vsem, Česar je treba za večdnevno bivanje v samotnem
kraju. Kar drugo jutro nas nese mogočen parnik v dolo¬
čeno smer.

Veletok se mirno vali proti iztoku. Iz vode gledajo otoki
in nasipine, obale so gosto porastle s trstjem in drugimi po-
hrežnimi rastlinami, na desni in na levi pa se vidijo veli¬
kanski gozdi.

Izmed povodnih rastlin, ki jih opazujemo, nas zanima
najbolj kraljevi lokvanj (Victoria regia), velikan med lok¬
vanji. Njegovi debeli, popolnoma okrogli, na robu navzgor
zavihani listi, M merijo v premeru 11—2  m, ležč na vodni
gladini. Cveti so veliki kakor manjša redoseja, plodovi pa
kakor človeška glava.

Na bregu ugledamo večje število povodnih svinj.

Mnogo veselja in smeha je z delfini, ki v gostih vrstah
plavajo za parnikom. Delfini namreč žive ob ribah, ki se
zbirajo okoli ladij in jih spremljajo, loveč in žroč vsakovrstne
odpadke od ladij. Zato gredo delfini za ladjami.

V obširnem zalivu opazimo kakih 5 m dolgo morsko
kravo, ki žre različne povodne rastline; na otoku, zalivu na¬
sproti, pa se solnči ostuden, celih 5 m  dolg aligator.

Po daljši vožnji dospemo na kraj, kjer zapazimo na levem
bregu silovite reke velikansko in strašno goščavo. Tukaj sto¬
pimo z ladje in se utaborimo ne daleč od reke pod starim,
veličastnim drevesom.


87


V amazonskem pragozdu smo!

Mogočen in nepopisljiv je dojem, ki ga napravi na opazo¬
valca strašna goščava. Drevo stoji poleg drevesa, grm se tare
ob grmu, zelišče se tišči zelišča.

Drevesa so debela kakor polovnjak, čefriinjak in še
debelejša ali pa so tanka in vitka ter ravna kakor sveča.
Vejato drevje izteza veje daleč od sebe, veja se vriva v vejo,
vejevje se prepleta z vejevjem in se spleta v obok, ki je gost
kakor protje v jerbasn.

Okoli debel se ovijajo, tu kakor velikanske kače, tam
kakor vrvi in motvozi, plezajoče lijane, kukavice, slaki in
druge plezalke; včasi se oklepajo drevesa tako tesno in s tako
močjo, da mu zastaja redilni sok in da usahne: plezalke so
ga zadavile.

Po svoji opori spležejo plezalke v največje višine, dreve¬
som do vrba; vzpenjajo se od drevesa do drevesa, prepletajo
vejevje, ga spletajo med seboj in delajo med drevjem brez
števila brvi in mostov.

Z vej visč dolgi, sivi, bradi podobni lišaji, po trohnečih
in prhlih kladah se iztezajo kukavice z velikim cvetjem ne¬
navadne oblike, iz tal gledajo gobe širokih klobukov in dolgih
repov. Grmovje v pragozdu je večjidel polno trnja, zelišča
imajo debelo, usnjato listje.

V pragozdu je na pol tema, somrak; zrak je zatohel,
tal ne doseže kapljica iz oblakov, v pragozd ne pride večja
žival, človek ne brez sekire v roki.

Amazonski pragozd je bivališče premnogoterim živalim.
Visoko po drevju vpijejo in vriskajo širokonose opice, obirajo
listje topoumi lenarji, po gozdnih redčinah in goličavah se
pasejo jeleni, srne in tapirji, v zatišju pod gostim grmovjem
prežč drzni in pogumni jaguar, krvoločni puma in požrešni
ozelot. Ptičev je amazonski pragozd prebogat. Ob rekah in
jezerih se izprehaja tropa dolgokrakih močvirnikov, po vodi
plavajo družbe širokoplečih plavaric, po cveticah in po
grmovju letajo frčači kolibriji, po drevju pa je vse živo lahko-
krilih sokolov, pisanih žoln, zelenih papig in raznovrstnih


— 88  —

pevk, da ni konca ne kraja njihovemu čivkanju, žvižganju,
žvrgolenju, kavkanju, krokanju, škripanju, bobnanju in bev-
kanju. Po tleh se plazijo razne kače, strupene in brezstrupne,
nekatere se vzpenjajo po drevju in se obešajo na veje, po suhih
gozdnih robih se grejejo dolgorepi kuščarji z napetimi in
izbuljenimi očmi, po pritličnem rastlinju se potikajo velike
želve, po lužah živč kričeče žabe. Veliko je število žuželk,
stonog, ščipalcev, pajkov, suhih južin in druge take golazni.
Pisani metulji krožijo ob dišečem'cvetju, bleščeči hrošči brenčč
po zraku, različni kožokrilci preiskujejo cvetje in srkajo iz
njega sladki med, škržati in kobilice c vrč e in škripljejo, da
bi človek oglušel.

Ko pa zatone solnce in se zmrači, se vzdignejo zloglasni
komarji ali moskiti in napadajo ljudi in živino; kresnice se
zbudč in merijo zrak na vse strani; po zemlji lazijo visoko-
nogi pajki, krivorepi ščipalci, bohotne suhe južine in hitre
strige. Globlje v gozdu se oglašajo sove, iz goščave se pri¬
plazijo jaguar, puma in ozelot in gredo, grdo tuleč, za plenom.
Človeku postane tesno pri srcu, strah ga je, spati ne more
mnogo, težko pričakuje mladega dne.

Človeka v amazonskem pragozdu ni; samo na obalah
amazonske velereke in nekaterih večjih pritokov so se naselili
beli ljudje in omikani Indijanci. Naseljenci dobivajo in proda¬
jajo raznovrstno blago, ki ga daje pragozd, kakor divji kakao,
dišečo smolo balzam, zdravilno korenino sasapariljo, vsako¬
vrsten les i. dr. Poleg tega pridelujejo na črni in silno rodo¬
vitni zemlji bombaž, kavo in riž.

Strmeli smo nad veličastnostjo in velikanstvom božjega
stvarstva na teh tleh. Vrnemo se na parnik in odpeljemo
nazaj v Makapo. J. Koprivnik.

10. Slovenci v Ameriki.

Amerika je pribežališče nezadovoljnežev in nesrečnikov,
ki iščejo svoje sreče izven rodne jim zemlje. Iz nezadovoljnežev,
šrečolovcev i. t. d. so nastale v Ameriki prve naselbine, ki

89

so izredno hitro naraščale. Nastala so mesta in v mestih
kolonije različnih narodov. Kraj Arabcev bivajo Asirci, kraj
Kitajcev Italijani, kraj Japoncev Nemci, Irci, Angleži, Fran¬
cozi in slovanski narodi.

Tabo je postala Amerika domovina tudi mnogim Slovencem
in Hrvatom. V novi domovini niso izpremenili svojih čuvstev;
ostali so, kar so bili: Slovenci, Hrvati; premenili so svojo
domovino, narodnost jim je ostala ista.

Večina Slovencev, ki pridejo v Ameriko, je kmetiškega,
oziroma delavskega stanu; ostali stanovi tvorijo le majhen
del tamošnjih Slovencev. Dočim je kmetskemu mladeniču na
farmah in v nebrojnih tvornicah ob vsakem času dela na
izbiro in dočim ostane rokodelec običajno pri svojem delu,
mora človek brez rokodelstva prijeti za vse, kar se mu po¬
nuja. Po izpričevalih tam nihče ne povprašuje, pač pa, koliko
denarja zahteva človek za svoje delo. Ako je novi uslužbenec
svoji nalogi kos, ostane v službi; njegovo delo služi gospodarju
namesto izpričevala, njegovo vedenje nadomešča svedočbe.

Dnevni čas dela je navadno daljši nego v Evropi. Opol¬
danski odmor traja le pol ure, kvečjemu eno uro. Opoldne ne
gre nihče domov, ampak vsakdo si prinese kaj malega s seboj
ali pa pobiti v bližnjo gostilno, kjer je dobiti le jedil in vode.
Ob polšesti, oziroma ob šesti uri je delo končano, potem hiti
vsakdo domov.

V mestih, kjer so večje slovenske naselbine in kjer
v posameznih ulicah bivajo skoraj izključno le Slovenci, je
življenje skoraj isto kakor na Slovenskem. Slovenci so v takih
naselbinah večinoma tvorniški delavci, premogarji ali pa ru¬
darji, ki po napornem dnevnem delu ne mislijo na ameriške
mestne zabave, najsi se vrše v neposrednji bližini, pač pa se
vesele po svoje, kakor so se veselili v daljni domovini. Tu je
slišati slovenske napeve, igranje na harmoniko in veselo vris¬
kanje, trkanje kozarcev in prave slovenske dovtipe.

Število ameriških Slovencev preseza 100.000 glav; živč
skoraj po vseh državah iztoka, zapada, Severja in juga.
Naselbina Joliet v državi Illionis šteje kakih 3000 slovenskih

Stanovnikov. Jolietski Slovenci imajo tudi svojo zasebno šolo,
ki je edina slovenska šola v Ameriki; oskrbujejo jo šolske sestre.

Čeprav so ameriški Slovenci krajevno ločeni ter raztre¬
seni skoraj po vseh državah in celo onostran mej Zedinjenih
držav, tvorijo vendarle eno samo naselbino, ki ima svoje
središče v društvih. Ameriški Slovenci so ustanovili nad 80
društev, sama podporna društva. Večina društev — nekatera
imajo tudi pevske in godbene odseke — so zedinjena v dveh
glavnih skupinah: v „Jugoslovanski katoliški Jednoti 44  in
v »Kranjski katoliški Jednoti“.

Vsako leto se vrše v določenem mestu glavna zborovanja
odposlancev vseh slovenskih društev te ali one skupine. Ob
tej priliki se sestanejo Slovenci od sveh vetrov.

Pri letnem zborovanju se priredi domača slovenska vese¬
lica. Tudi slovenske časnike imajo v Ameriki. Najimenitnejša
sta: „ Grl as naroča 14  in »Amerikanski Slovenec' 4 . Hrvat in
Slovenec sta si seveda tudi v Ameriki prava brata.

P. Z. V a l.i avec.

11. Čebela in muhi.

Sklenili muhi sta, leteti v tuje kraje,

s seboj vabili sta čebelo, tja lete:

papige pravile kramljaje

veliko hvalo daljne te so dežele;

vrh tega ju globoko je žalilo, da,

kjer od starine njih je rod,

z gosti ju gonijo povsod,

in pa zakaj! (Ljudi naj bode v srca sram,

da Čudi so ledene!).

Da branijo, uživati slaščic

z obloženih polic,

izmislili so zvonce si steklene;

a v hišah kmetskih pajke zalotiš strupene.  —

„0, srečno pot,' 1  čebela je odgovorila.

„Od kdaj

pa meni prav prijeten je ta kraj!

91

Za satje sem si vseh ljubezen pridobila,
saj ljubi kmet me in gospod.

Vidve letita,
kamor želita!

A pomnita si to povsod:

Ker sta brez prida, nimata  — bodita trezni  —
ni spoštovanja, ni ljubezni,
a pajki bodo jedva boljši vam
i tam.“

Kdor kdaj se trudil v prid je svoji očetnjavi,
lahko potem je ne o stavi;
a kdor živi brez prida, kdor doma je len,
temu dežela tuja vselej prav ugaja:
pač ni bil njen rojak; zato je manj prezren,
pa nihče mu lenobe grde tam ne graja.

J. A. Krylov  — J. Vesel.

12. Barčica.

Plavaj, plavaj, barčica srebrna,
po zelenem morju!

Ej, na barčici sedijo fantje,
trije fantje mladi.

Trije fantje pojejo mi pesem,
pesemco prelepo:

„ Plavaj, plavaj, barčica srebrna,
po zelenem morju.

Tam za morjem,, za zelenim morjem,
tam so zlata polja,
pa za polji, za poljanami
nam sume lesovi.

Trije fantje, trije fantje mladi
nimamo domovja,
ne družine, pa domov j e naše
zdaj bo onkraj morja . . .“

O. Župančič.

92

13. Podnebje in prirodnine v Avstraliji.

Avstralija se razprostira večinoma po vročem pasu. Mnogo
drugih dežel v tem pasu je najrodovitnejših, ker imajo dovolj
dežja; Avstraliji pa tega božjega blagoslova nedostaje skoro
popolnoma; tam dežuje sploh le redkokdaj. Avstralske planine
in Sinje gore, ki držž vštric z iztočnim obrežjem, zadržujejo
oblake, ki prihajajo od morja, tako da se izlijejo že ob njih
rebrih. Vetrovi, ki pripihajo v notranje kraje, so vsled tega
suhi in silno vroči; tam dostikrat po več let ne pade niti
kapljica dežja. Bolje je samo v pokrajinah ob južnem in
iztočnem obrežju; zaraditega so tudi samo te pokrajine na¬
seljene, samo tukaj se razvija — pod prijetnim in prav
zdravim podnebjem — človeško življenje.

Najrodovitnejši je svet na iztoku, ob Velikem morju, od
obrežja pa do znožja imenovanih pogorij. To je pas gozdov —
le škoda, da je tako ozek. Tukaj se vrstč krasne ravninice,
tu ni nerodovitnega prostorčka.

Onostran pogorij je pas pašnikov, pas obširnih, s trdo,
slano travo porastlih, silno vročih planjav in pa pas z zani-
karnim, neprodornim trnjem pokritega sveta.

Že ta drugi pas je dovolj pust in neprijazen ter zavzema
velikanske prostore; a tretji, največji del avstralskega sveta
je puščava v najgroznejšem pomenu besede. .Tukaj ne najdeš
nikjer zelenice (oaze), kakor so v puščavi Sahari, in torej
tudi ne sledu človeškega življenja. Tiho in mrtvo je tod kakor
v grobu.

Rastlinstvo avstralsko je na mnogih krajih čudno eno¬
stavno. V nekaterih krajih je le ena vrsta drevja. Sploh se
avstralski gozdovi, ki se nahajajo onostran pogorij ob brego¬
vih večjih rek, nikakor ne morejo primerjati z našimi. V teh
gozdih dostikrat po dve, tri leta ne dežuje, a slučajni nalivi
nič ne zaležejo, ker izpuhti na razbeljeni zemlji vsa moča že
v nekoliko urah in je zemlja kmalu zopet trda, kakor je
bila prej.

93

Da se ubrani drevje najhujše vročine, mu je dal Stvarnik
kakor podplat trdo perje, obrnjeno navpično, da ga vroči
solnčni žarki ne morejo zadevati, temveč padajo ob njem
naravnost na zemljo. Zato so avstralski gozdovi brez sence.
Veje so jako redke, tako tudi drevesa. Grmičevja v gozdih
ni. — Drevju segajo kirenne globoko v tla, da pridejo do
borne vlage. Vrh ut ega ima še vsako drevo v koreninah,
v deblu in v rogovilah vej nekake mehurje, kjer se o deževnem
vremenu nabira voda. Ob tej vodi živi potem drevo, kadar se
ga z vso silo loti vročina.

Za človeka užitnega sadeža ni najti v avstralskih gozdih.
Po severnih kraj h raslo di\je banane in neka vrsta divje
vinske trte; ob bregovih vseskozi slanih jezer se plazi hoten-
totsba smokva; našlo se je celo nebo samosevno, naši pšenici
podobno žito in marsikje raste avstralska rž; a za nas so vsi
ti sadeži neužitni.

Z neumorno pridnostjo so angleški naselniki z napelje¬
vanjem vode izpreinenili velike kose avstralskih pnščav in
samot v bogata, rodovitna polja, ki jih imenujejo štacijone.
Tu pridelujejo najrazličnejše evroprko sadeže: žito, vino,
sadje ter tudi bombaž, kavo in sladkorni trs. Ob prej opisa¬
nem obrežju pa so že celi gozd >vi smokev, mandljev, breskev,
marelic, črešenj in drugega sadja. Najimenitnejši poljski pri¬
delek je pšenica.

V Avstraliji se pridobiva tudi obilo zlata, vendar že
zelo pojema.

Najboljše dohodke daje Angležem živinoreja, posebno reja
ovac. Nekateri gospodarji imajo črede po sto tisoč glav. Vsa
Avstralija jih ima nad 125 milijonov. Razen tega imajo tudi
mnogo konj in goveje živ ne. Vse te črede se pasejo na na¬
vedenih avstralskih planjavah. Toda gorje živini in pastirjem,
ako le predolgo ni dežja, ako se pnsušč reke in še t'ste mlake
in  tolmunčki. ki so dajali d.tle vsaj za silo pitne vode! Živina
je sredi grozovite puščave naenkrat brez kapljice vode. Da
bi jo mogli prignati domov v štacijone, kjer prebivajo v vsem.
izobilju njeni gospodarji, na to ni niti misliti. Tedaj nalašč

Štiridelna čitanka. Iv. (XII. 1372.) 7

— 94  —

poslani delavci kar postreljajo živino ter pokuhavajo za mesni
izvleček.

Domačo živino so šele naselniki pripeljali v Avstralijo.
Kunec in vrabec pa, ki so ju tudi preselili tjakaj, jim delata
silno preglavico, ker se zelo množita in občutno škodujeta. Vse
pokončavanje ne izda nič.

Živali, ki so bile že prej v Avstraliji, so kaj čudne in
človeku skoraj popolnoma brez koristi. Večinoma so vreča-,
rice. Naj večji je kenguruj. Pravi čudak je kljunaš, četvero-
nogata žival s plavutnimi kožicami in račjemu kljunu podobnim
gobčkom; kljunaš leže jajca, in iz njih se izležejo četvero-
nogati mladiči.

Med mnogovrstnimi ptiči, ki imajo večinoma nenavadno,
čarobno lepo perje, je največji kazuar, ki je skoraj tako velik
kakor afriški noj. Namesto s perjem je porastel z žimo.

V Avstraliji tudi ne manjka zelo strupenih kač, a izmed
žuželk je omeniti termitov, silno velikih mravljincev, kojih
mravljišča so dosti višja nego koče avstralskih divjakov.

Po Ivanu Vrhovcu.

14. Na egiptovski piramidi.

Na piramidi smo. Ozrimo se okoli sebe! Tu se raz¬
prostira pred nami bogati Egipet, lepa rodovitna dolina med
strmimi bregovi, ki jo obdajajo na obeh straneh in ločijo od
brezkončnih puščav; po sredi pa se veličastno vije sveta reka
Nil in izliva rumene svoje valove po neštevilnih tokih in pre¬
kopih, po katerih je umna in pridna roka Felahova napeljala
vodo, da mu namaka zelene njive in senčnate gozdiče. Kamor
sežejo Nilove vode ob času velike povodnji, puščajoč gnojno,
črno prst za seboj, tam je zemlja kakor raj cvetoča in rodo¬
vitna ter daje obilno sadu. Korak više je že puščava; peščena
tla, M jih nikoli ne zmoči dež, ne poženo niti bilke; le kaka
osamela palma še životari, nekoliko oddaljena od zelene ruše,
in priča, da je še v globočini malo mokrote. Po pravici se
torej Egipet imenuje Nilov dar.

95

1

Zapustivši tesno dolino, se deli glavna struga Nilova
v dva vodotoka, ki objemata rodovitno delto, žitnico sta¬
rega veka.

Med delto in gornjim Egiptom leži nam nasproti onostran
reke ob znožju strmega in divjega Mokatama glavno mesto
egiptovsko, Kajira, nekdaj sedež zmagovitih kalifov. Mesto je
nastalo p' leg razvalin stare Memfide in se širilo ob reki okoli
gradu. Zdaj je jako prostorno; šteje do pol milijona prebi¬
valcev in ima v novih predmestjih Bulaku in Izmajiliji kaj
lepe, visoke, prostorne hiše brez streh ter krasne palače egip¬
tovskih vel ka-ev in tujih bogatih kupcev. Izmed brezštevilnih
hiš se dvigajo na mošejah poleg veličastnih kupol premnogi
tanki minareti. Visoko nad vsem pa moli proti nebu utrjeni
grad, trdnjava, kažoč daleč črez ravnino dva šibka, pa silno
visoka minareta. Tam za gradom, že izven mestnega ozidja,
pa vidimo na Mokotamu staro mošejo, ki čepi med pečevjem
kakor na skalo prilepljena. Dalje ni več videti človeškega
bivališča; visoka planjava se razteza pusta in prazna tja do
Rdečega morja. Prav taka je puščava na tej strani doline.
Valoviti svet je črez in črez p< krit z drobidm peskom in
rjavim kamenjem. Po plitvih dolinah med širokimi holmi pa
se vije steza, ki jo je v pesku zaznamoval težko obloženi vel¬
blod, „ladja v pušča\i“, ko je po več tednov trajajoči poti
donašal datlje in druge pridelke iz oaze tam nad peščenim
morjem. Glej, baš koraka tam dolga vrsta teh krivovratih
živali! Beduin v dolgi beli suknji vodi za vrv prvega velbloda,
drugi pa gredo za njim kakor gosi.

,T. Karli n.

15. Sahara.

Največja in najstrašnejša med vsemi pustinjami na zemlji
je Sahara. Ime ji izvira od arabske besede „cahhra‘‘ in po¬
meni ravnino. Sahara zavzema 10 krat toliko prostora kakor
naša monarhija; torej je po pril.ki tolika kakor dve tretjini
Evrope. Akoravno je na severni strani polutnika, spada ipak
med najtoplejše dele sveta; tu je eden edini letni čas, žarko,

7 *

96

neznosno poletje. Redkokdaj ohladi tu dež od solnčnih trakov
razžarjeno površino. Obilje soli in školjk svedoči. da je bila
ta pustinja nekoč veliko sredozemsko morje. Tla saharske
pustinje so tu-le peščena, tam-le zopet skalnata; tukaj se dvi¬
gajo kamenite ravnine, a tam-le gorski grebeni z vrhunci
nad 2000 m.

Zapadna Sahara — Sahel imenovana — je malone iz¬
ključno pustinja, posuta povsem z drobnim peskom, ki sega
daleč v morje ter dela ob obalah opasne sipine (prode). Razen
pomanjkanja dežja je neizmerna množina belkastega pešče¬
njaka glavni vzrok saharske pustinje. Vsled naglih izprememb
toplote namreč poka in razpada kamenje, a suhi veter ga nosi
na vse strani, drobeč ga v droben pesek. Zapadi.i del je naj-
golejši kraj pustinje. Na tem neizmernem prostoru ni človeka,
ni životinje in ni nikake rastline. Nad peščenim morjem se
dviga veličastni nebeški svod; vse je tiho in mrtvo. Samo
tu in tam obračajo viharji pesek v vrtincu, tvoreč cela brda.
V Sahelu so zelo redki kraji, ki bi jih napajala voda in kjer
bi uspevale rastline. Skalovita visočina deli Sahel od manjše
iztočne Sahare, ki jo zovejo Libijsko pustinjo. Tukaj so tla
kamenita, a na več mestih jih namaka voda.

Sredi nepregledne Saharske pustinje so tu in tam kotli; asti
dolci z živimi vrelci, z obdelano zemljo in bujno rastjo. Kjer¬
koli namreč v Sahari voda napaja tla, tam postanejo oaze.
Ta beseda pomeni odmor ali stanišče. Oaze so zelena ^zele¬
nica"), vrelovita, s palmami obrastla mesta, kjer počivajo
karavane. Tu se pod palmami širijo mandljevci in breskve j
potem granatna drevesa z lepim, rdečim cvetjem in pomaranče,
polne plodov. S palme do palme se vije visoka trta. Koruza
se zvija pod teškimi stroki. Pšenica, ječmen in detelja izpol¬
njujejo vsako praznino teh čudovitih „vrtov v pustinji". Nad
njimi pa se zibljejo palmovi vrhi v čisti, sinji vedrini kakor
zelene perjanice.

Da ni datljev in kamele, ne bi mogli ljudje bivati niti
potovati po saharski pustinji. Z datlji se hranijo kamele in
ljudje. Potovati je mogoče po Sahari edinole s kamelo '

97

s „pusfcinjskim brodom“ ; ta vodi karavano od oaze do oaze, ki
so karavanam v peščenem morju nekake luke (pristanišča). —
Tu in tam se prikazujejo popotnikom senčnate gore, modra je¬
zera, velika mesta. A ko prihajajo bliže — vse zopet izgine —
fata morgana! Po I v a n u H o i c' u.

16. Sibirija.

Severni del Azije se imenuje Sibirija. Mogočna reka
Jenisej jo deli v zapadno in iztočno Sibirijo. Prva je veli¬
kanska ravnina, po drugi pa se razprostira,]o gore in gorovja,
griči in holmi. Po zapadni Sibiriji se vali velereka Ob, iz
iztočne Sibirije odvaja vodo Lena, istotako velereka. Jezer je
po Sibiriji zelo mnogo; največja sta Balkaško in Bajkalsko
jezero. Severne pokrajine ob Ledenem morju imajo vsled svoje
visokoseverne lege zelo neugodno podnebje. Zima je dolga in
strašno mrzla; po nekaterih krajih se shladita zrak in zemlja
na 50° C mraza, tako da zmrzne živo srebro. Poletje je kratko,
obzorje navadno megleno. Po Tundri — tako se imenuje moč¬
virna nižava zapadne Sibirije — so tla poleti le 1 m  globoko
otajana, v nižjih plasteh, do kakih 10 m na globoko, pa vedno
zmrzla. Reke in jezera so za kratek čas poleti brez ledu,
mrzli vetrovi brijejo od severoiztoka; toplih južnih sapic ni.

Ob tem neugodnem podnebju je rastlinstvo dakako borno
in siromašno. Gozdov, kakršni so pri nas, tam ni. Naši na¬
vadni listovci so že davno ostali niže na jugu; le iglavci,
kakor macesen, bor in smreka so se popeli v te paste kraje;,
pa tudi njim se vidi, koliko imajo trpeti pod neugodnimi
vremenskimi vplivi. Sredi med iglavci in v njihovem zavetju
rastejo jerehika, breza, jelša, ostrolista vrba in različna zelišča
Po močvirjih se šopirijo ostrolisti in trdi šaši.

Popolnoma drugačne razmere vladajo po južnem pasu
Sibirije. Od severnega tečajnika proti jugu se že nahajajo
gozdi in travniki kakor pri nas in prospevajo naša žita, kakor
ječmen, pšenica, rž, oves, proso in ajda. Trava zraste do 2 m
visoko. Zemlja je tukaj rodovitna in obrodi petnajsteren do

98

dvajsteren sad. Na južnem robu ,Sibirije dozorevajo žlahtna
jabolka in hruške, celo marelice, breskve in grozdje.

Kakor ima Sibirija svoje posebno rastlinstvo, tako ima
tudi svoje značilno živalstvo. Po širnih ravninah severnih
delov se pasejo velikanske,črede severnih jelenov; kjer je bolj
mokrotno, živi v majhnih družbah veliki jelen los, ki ima
lopataste rogovile z roglji ob robu; temni pragozdi bolj proti
jugu so prebivališča neštevilnim živalim kožuharicam, kakor
medvedu, volku, severni lisici, sobolu, hermelinu in sivi veve¬
rici. Število sobolov in hermelinov se vsled vednega zasledo¬
vanja manjša baje od leta do leta, lakotnemu volku pa ne
morejo prav do živega, čeprav ga zatiravajo na vse mogoče
načine. Izmed ptic, ki se nahajajo v višjem in srednjem sibir¬
skem svetu, so največje kosmatonoga kanja, snežna sova in
močvirna jerebica. Žuželk je po Sibiriji malo, največ je muh;
med njimi so na zelo slabem glasu sibirski komarji.

Cisto drugo živalstvo je doma po južnih sibirskih pla¬
njavah. Tukaj se nahajajo vse po naših domačih gozdih živeče
divje in vse naše domače živali. Ob veliki prometni cesti, ki
drži s Kitajskega v Sibirijo, in po kirg : ški ravnini rede tudi dvo¬
grbega velbloda. V okolici velikih južnosibirskik mest so posest¬
niki, ki imajo po 1000 konj, 600—800 goved in po 2000 ovac.

Zelo bogata je Sibirija koristnih rudnin. V Altaju
dobivajo v veliki množini srebro in premog, v gori Batugol
in v poglavarstvu jenisejskem izvrsten grafit, po več krajih
draga kamena, topaz in smaragd, ter mnogo žlahtnih vrst
kremenjaka, ob Balkajskem jezeru dragi lazurovec ; ob mnogili
rekah izpirajo zlato i. t. d.

Prebivalstvo redko obljudene Sibirije je večji del mongol¬
skega plemena. Večinoma so še pogani. Rusi, ki se naselijo
med njimi ali žive tam v prognanstvu, so pravoslavne vere.
Po severnih pasih so Sibirčani lovci, ribiči in pastirji, po južnih
tudi poljedelci. Trgovcev in obrtnikov je med njimi prav malo.

Najvažnejša prometna žila je bila dozdaj južnosibirska
cesta. V najnovejši dobi so zgradili velikansko sibirsko želez¬
nico, ki je zdaj najdaljša železniška proga na sveta. Začne

99

se v Čeljatinsku na iztočni strani Urala in sega do Vladi¬
vostoka ob Tihem morju. Dolga je 10.000 km,  torej okoli
20krat tako dolga kakor južna železnica od Dunaja do Trsta;
vlak. ki vozi s hitrostjo naših osebnih vlakov, potrebuje od
Čeljatinska do Vladivostoka celih 14 dni. Urejena je popol¬
noma novodobno in ustreza vsem potrebam in zahtevam tako
dolge vožnje. V vozovih je gostilnica s kuhinjo in obedovalnico,
v njih so spalnice, lekarna in kapelica. Med osobjem, ki služi
potovalcem, se nahajata zdravnik in duhovnik.

J. Koprivnik.

17. Jeruzalem.

Jeruzalem leži na Judejskem gorovju, približno 800 m
nad morjem. Ravnega in planega sveta ne dobiš tu razen
planot proti jugozapadu. Mesto je sezidano na štirih gričih^
in ti so: slavnoznana gora Sijon, hrib Morija, ki je na njem
stal tempelj, hrib Bežeta in gora Kalvarija. Po tem takem
razpada Jeruzalem že po zunanji obliki na štiri dele, ki jih
ločita dve križajoči se dolini.

Okrog Jeruzalema so doline, izmed katerih se večkrat
imenuje Jozafat. Tu je svet nižji, a nižino obdaje gorovje.
Kraj je torej pripraven v obrambo zoper sovražnike, in baš
zato so postavili tukaj mesto. Niti prirodna lepota, niti obil¬
nost vode, niti prijazno podnebje ni privabilo sem prvih stano¬
valcev. Ker je kraj dobro utrjen, so dali mestu ime „ Jeru¬
zalem", t. j., „bivališče miru“. In vendar so mesto večkrat
razrušili sovražniki.

David je sezidal prvo obzidje ter z njim obvaroval goro
Sijon, ki je bila takrat vsa pokrita s poslopji. Zato se sliši
tudi včasi ime Sijon namesto Jeruzalem. Zveličar je trpel
zunaj tega najstarejšega mesta. Pozneje je tudi Zveličarjev
grob z drugimi grobovi in vrtovi prišel v novo mestno obzidje,
v  novo mesto Bezeto.

Obzidje se je sploh večkrat izpremenilo. Tudi danes je
okrog mesta precej močno zidovje. Kdor hoče v mesto, mora
skoz vrata, bi jih je sedmero.

100

Najlepše se vidi mesto z Oljske gore. Ta je na jutrovi
strani in je nekoliko višja od Jeruzalema. Med mestom in
med Oljsko goro je dolina Jozafat. Ker se mesto med obzidjem
ne more povečavati, se širi v novejšem času zunaj obzidja.
Večinoma zidajo tod Judje, ki jih dobaja dan na dan obilno
v Jeruzalem. V vseh mestnih delih so znatne stavbe, cerkve
in mošeje, zvoniki in minareti. V notranjem mestu stoje hiše
nekako stlačene, vendar je pogled na nebroj večjih in manjših
kupol od daleč prav zanimiv. V mestu samem pa ni posebno
lepo. Večinoma neometane, iz kamenja zidat e, stare hiše so
podobne razvalinam. Ozke, neravne ulice so kakor v jutrovih
mestih sploh dokaj nesnažne.

Daši je v mestu vsak pedenj zemlje izrabljen, je vendar
odprt obširni prostor, kjer je stal tempelj. To so sveta tla
^Jeruzalema; na njih se niso smela staviti človeška stanovališča.

Izmed mošej je posebno imenitna Omarjeva, ki sestoji iz
več manjših mošej. Za kristjana najimenitnejše poslopje pa je
velikanska cerkev Božjega groba. Čudno je, da imajo katoli¬
čani pravico le do primeroma majhnega dela; vendar je kape¬
lica Božjega groba last katoličanov.

Bazen cerkve Božjega groba je v Jeruzalemu še več
cerkva raznovernih kristjanov v spomin na poedine sveto¬
pisemske dogodbe. Sploh je v tem mestu toliko zgodovinskih
imenitnosti, da mora romar zelo paziti, ako noče nobene
izgrešiti.

Katoliški samostan Sv. Odrešenika je škofov sedež in
ima posebno cerkev z jako dragocenimi predmeti. Omeniti je
še armenski samostan, ki lakho sprejme do 1000 romarjev.
Avstrijsko gostišče ima prostora za nad 60 oseb.

Najvažnejši obrt v Jeruzalemu je izdelovanje molkov,
skrinjic za relikvije in drugih takih reči. Večina prebivalcev
mohamedancev, Židov in kristjanov — živi od ri marjev.
Vobče je Jeruzalem po svoji zunanjosti siromašno mesto, ki
bi se menda redkokdaj imenovalo, ako bi ne imelo za krščanstvo
toli važne zgodovine.

Po Lampetu in drugih virih  — L.  Černej.

101

18. Kmetijstvo na Kitajskem.

Kitajci živd povečjem od kmetijstva; za kmetijstvo je rodo¬
vitni kitajski svet pripravnejši nego marsikateri drugi. Zato
narod zelo čisla poljedelstvo. Sam cesarje moral v začetku po¬
mladi prijeti za plug ter razorati nekoliko brazd, da pokaže,
kolikanj imenitno je kmetovanje.

Kakor cesar poljedelstvo, tako je počašča la cesarica
izdelovanje svile. V devetem mesecu vsakega leta je šla z
najodličnejšimi gospemi v svetišče in je opravi la daritev
bogu, ki je učil ljudi presti svilo.

Kitajska sama rodi vsega dovolj, česar je stoterim mili¬
jonom njenih prebivalcev treba za življenje. Na Kitajsko ne
bi bilo nikdar treba voziti žita, ako bi imeli povsod dovolj
občil. Včasih nastane v kakem kraju huda lakota, a le zato,
ker je premalo cest in potov, da bi se moglo na vse strani
hitro pomagati z živežem.

Po obilnosti poljskih pridelkov so pri nas nekateri skle¬
pali, da Kitajci mnogo bolje obdelujejo svojo zemljo nego mi.
Toda motili so se; saj na mnogih malih kmetijah nimajo
Kitajci drugega orodja nego motiko in grablje. Oralo ali plug,
ki ga na večjih kmetijah vleče leni bivol, ne razorje dovolj
globokih brazd. Ker se torej prst premalo preobrača, jo je
treba bolj gnojiti. Le gnojiti zna kitajski kmet bolje od našega.
Kaj nerodno je tudi to, da Kitajci nimajo pri kmetijskem
gospodarstvu ne lopat, ne tačk: tudi nimajo pokritih skednjev,
ampak vse žito omlatijo kar na polju s cepmi ali pa ga iz-
manejo z živino.

Dandanes niso zemljišča nikjer tako razdrobljena kakor
na Kitajskem, kjer največje posestvo na ravnem ne meri več
nego kakih 60 A«; a štejejo gaza  premožnega, kdor ima 6 ha
lastnega sveta. Blizu velikih mest lahko živi skromna rodbina
od enega ali poldrugega hektara zemlje, če jo obdeluje sama.
Seveda, ko bi mali posestniki na edinem svojem hektaru sejali
žito, ne bi mogli živeti. To dobro vedo ti ljudje. Zato pa sade
same povrtnine, ki jih v mestu dobro spečajo; obenem pa
gojč čajevec in murbe ter redd svilne gosenice in predejo

102

svilo. To so opravila za žene in otroke, in kdor ima le ne¬
koliko večjo rodbino, ne potrebuje pri obdelovanju svojega
vrta vse leto nobenega plačanega delavca. In če je pri
tem še priden in varčen, lahko izhaja. Povečjun se Kitajci
odlikujejo s temi lastnostmi. V svojih potrebah so skromni
kakor noben drug narod, pri deln pa pridni in stanovitni.

V kitajski rodbini velja staro pravilo: Eden za vse, a vsi za
enega.

Od poljskih pridelkov je najimenitnejši riž. Daši niti ne
raste v severnih in višjih zapadnih krajih, ga pridelajo vendar
več nego vsakega drugega žita. Saj riž nikjer ne obrodi tako
obilno kakor na Kitajskem, kjer imajo na leto po dve riževi
žetvi. V severnih krajih sejejo pšenico, proso in ajdo. Koruze
in krompirja nekdaj Kitajci niso poznali, a dandanes najdeš
oboje po vsem prostranem cesarstvu; zlasti v goratih krajih
sade mnogo krompirja, ki je hribovcem marsikje glavni živež.

V novejši dobi so Kitajci začeli sejati mak, ki ga zdaj pri¬
delujejo že po vseh krajih prostranega cesarstva. Iz maka
dobivajo neki strup, ki 'mn pravijo opij. Kitajci kade strastno
in pijo opij ter se z njim omamljajo; to je dandanes največja
nesreča za kitajski narod; kajti opij je nevarnejši strup nego
žganje ali katerakoli omamljiva pijača. Najkrepkejši mož
oslabi od opija v nekoliko letih tako, da ni za nobeno delo
več. Poznaš ga že od daleč po upadlih, suhih licih, da kadi
opij. S telesnimi močmi ginevajo tudi duševne. Kdor se je
navadil strašnega strupa, se ga ne odvadi izlahka; če ne
more nič zaslužiti, proda vse svoje imetje, da si kupi opija.
In če ga prej ni konec, se potepa naposled kot prosjak po
svetu, dokler se sam ne ubije.

Kazen teh najimenitnejših poljskih pridelkov sade Kitajci
še mnogo drugih hranivih rastlin, raznega korenja, tečne
zelenjave, plemenitih povrtnin in mnogovrstnega sočivja.

Ko govorimo o kitajskem kmetovanju, ne smemo po¬
zabiti ribarstva.

Kitajske vode imajo neznano mnogo rib. Polno jih je ne
le v rekah in jezerih, temveč tudi v umetnih prekopih in

103

vodotokih, ki so jih napeljali na riževo polje. Pripeti se, da
pozimi, kadar je polje pod vodo, love ribe na istem mestn,
kjer so želi poleti.

Mnogo manj se pečajo Kitajci z živinorejo. Na veliko
rede le svinje; bivoli in goveda so jim samo tovorna živina;
rabijo jo tudi, da jim goni razne stroje, zlasti pri vodotokih.
V nekaterih peščenih in gr i Satih krajih red S pač tudi ovce.

Zaradi tega imajo Kitajci le malo senožeti in pašnikov.
Skoro ves svet je preoran v njive; sredi med raznovrstnim
žitom rastejo murhe in čajevi grmi, ki ne potrebujejo zase
posebnega zemljišča. Po J. S tar e tu.

19. Prebivalci Evrope.

Okroglo 94 %  vseh prebivalcev Evrope spada h kavkaš-
kemu, ostalih 6 °/o  pa k mongolskemu pleimnu.

Kavtaško pleme se deli po jeziku na tri glavne panoge;
Slovane, Germane in Romane.

Romanski jeziki so se razvili po propadu zapadnorimskega
cesarstva iz latinščine in iz jezikov priseljenih, tujih narodov.
Najvažnejši romanski jeziki so: portugalščina, španjščina, fran¬
coščina, italijanščina ali laščina in rumunščina. Romani za¬
vzemajo južnozapadno Evropo. Le Rumuni prebivajo — ločeni
od drugih Romanov — na iztoku med Tiso, Prutom in
Dunavom.

Slovani, ki so stanovali v stari dobi v srednji Rusiji oh
rekah Bugu, Dnjepru, Dnjestru in Donu, so se po razselje-
vanju (od konca II. do VII. stoletja) razcepili na več delov, ki
so se začeli vedno bolj razlikovati po jeziku in običajih. Tako
je vzklilo iz slovanskega plemena več različnih narodov.

Danes se dele Slovani, izvzemši manjše jezične otoke, po
svojem bivališču na dve veliki skupini, na iztočne in zapadne
Slovane. Iztočni Slovani so Rusi. Prebivajo v Rusiji ter deloma
v zapadnih sosednjih državah.

Zapadni Slovani pa se dele na severne in južne Slovane.
Severni Slovani segajo v podobi klina v srednjo Evropo do
zapadne meje Češkega. K tej skupini pripadajo: Poljaki, ki

104

prebivajo na Ruskem, na iztočnem Pruskem, v Galiciji in
deloma v Šleziji, Bukivini in na severnem Ogrskem, nadalje
Čekoslovani v sudetskih deželah (Slovaki na severnem Ogr¬
skem) in Lužiški Srbi v Nemčiji.

Nemci, Madžari in Rumuni ločijo sevemoslovansko sku¬
pino od južne, znatno manjše, h kateri se pr.števajo Slovenci,
Hrvati, Srbi in Bolgari. Slovenci zavzemajo iztočno alpsko
ozemlje, segajoče mestoma do Jadranskega morja. Hrvati in
Srbi posedujejo vso zemljo od Drave in Dnnava do Jadran¬
skega morja, a Bolgari zemljo z obeh strani Balkana.

Slovanom so od vseh evropskih plemen najsorodnejši
Litavci in Leti, ki prebivajo ob Baltskem morju in dalje
proti severju na Pruskem in Ruskem.

Iz germanskega jezika so se razvili Šved-ki in danski,
nemški, nizozemski in angleški jezik. Imena že kažejo, kje
prebivajo ti narodi. Nemci pa so tudi v Avstriji, in sicer
v sudetskih in alpskih deželah.

Novogrki, ki jim je jezik zelo pomešan s slovanskimi
besedami, so potomci starega grškega naroda.

Omeniti je še Cigane, ki so razpršeni po vsej Evropi —
posebno mnogo jih je v spodnjem Podunavju — in Zidove.

Mongolskega plemena pa so v Evropi Madžari, Turki in
nekateri manjši narodi daleč na severju in v iztočni Rusiji.

l'o Hoicu — L. Oernej.

20. V Carigradu.

Svitalo se je že, ko sem se prebudil na turškem pošt¬
nem vlaku.

Salem aleikum! Tu ležiš torej pod menoj, ti slovanski
Carigrad, ti grška Konstantinopolis, ti turški Stambul! . . .
V sanjah sem te gledal Bog ve kolikokrat že, hrepenel po tebi
in te želel videti! Sedaj te gledam v resnici. Salem aleikum!
Ljubi čitatelj, stopi v duhu k meni na takozvani Galatski
stolp, 50 m visok, vrhu katerega stojim zdaj jaz. Stolp
se dviga 100 m  nad morje. Ozriva se z višine doli — glej,
vse velikansko mesto leži pod nama kakor na kaki relievni
geografski karti. Nepopisen razgled! Glej, po Bosporu in po

105

Zlatem rogu stoji cel gozd jamborov! Na vse strani piha in
puha množica parnikov, med njimi pa šviga na stotine in sto¬
tine čolnov in čolničkov! Tu in tam stoji mirno in ponosno na
sdrn kaka velika trgovska ali bojna ladja — kakor velikan
med pritlikavci. J'n ta hrum in šum tu doli! Parobrodne
piščalke, kakor da imajo ravnokar poizkušnjo za veliki kon¬
cert! To je cela skala zvokov, od globokega basa do naj¬
višjega tenorja! . . .

Ako vprašaš preprostega Turka, kako velik je Carigrad,
poreče, da je pač „bojiik“, t. j., velik; zijalasti „Frank” pa
hoče imeti vsako veličino izraženo v dolgočasnih številkah.
No, turški učenjaki so 1. 1885. izračunali, da šteje ves Stambul
s svojimi deseterimi okraji 873 565 duš. Med temi je baje:
381.910 Turk/v (Mohamedancev), 152.741 Grkov, 149.590 Ar¬
mencev (6442 katoliških Armencev), 4377 Bolgarov, 44.361
Judov, 819 Protestantov, 1082 Latincev, t. j., katoliških dr¬
žavljanov tur-kih in 129.243 inozemcev.

Kd r hoče vedeti, k ake narodnosti stanujejo v Carigradu
ali vsaj prihajajo tu sem in skoz to mesto, ta naj postoji na
Galatskem mostu kake pol ure. Ni ga na svetu mesta, ki bi
se. kar se tiče etnografske mnogovrstnosti, moglo meriti s po¬
glavitnim mestom turškega cesarstva! Stoj in opazuj! Glej,
mimo gospoda v črni obleki in s cilindrom stopa samo¬
zavestni Ture n v dolgem plašču in s turbanom na glavi. To
je Staroturek. Tam-le gre gibčni Grk v narodni noši in
s fesom. Mimo njega prikoraka gravitetni Arabljan ali kak
Beduin s temnorj ivim, klasično rezanim profilom. Glavo mu
pokriva nekaka phana, črez pleča segajoča ruta, ki si jo je
privezal ( krog senc z nekakim pozlačenim motvozom. Tam-le
hiti burni Arnavt. Vrhu hlač ima neko ženskemu krilu zelo
podobno stvar iz bele volnine, ki mu sega do kolen in pri
hoji plaheče okoli njega . . . Glej, v elegantni kočiji se pelje
tod nek :  mlad č. rkešvi knez s krasno, črno brado. Na sebi
ima belo vol eno obleko in takisto veliko, belo kučmo na
glavi. Tega je zdaj-le srečal drug fijakar, ki pa vozi nekega
japonskega grofa. Zdaj gre mimo nas par črnih Sudancev.

Tam-le pa prihaja kar cel — harem turških žen s črnimi
robinjami. Ogrnile so se v svilene plašče različnih barv, obraze
pa si pokrile s sila finimi, prozornimi koprenami, tako (la vidiš
lahko ne samo njihove velike, črne oči, ampak tudi ves
obraz ... In tako se vrti ta pisani svet uro za uro, poln
zanimivosti, poln nasprotstev — brez konca in kraja. Prava
narodopisna razstava! . . .

Po raznih ulicah, večinoma ozkih in slabo potlakanih,
pridemo mimo zanimivega, po vsem svetu znanega poslopja,
čigar vhod se zove — Visoka Porta. V palači sami so na¬
meščeni razni uradi: urad velikega vezirja, ministrstva notranjih
in vnanjih del in državnega sveta. Mimogrede si ogledamo
kos Serajskega vrta, kjer stoje razni stari kipi ter cele vrste
velikih, marmornatih sarkofagov, prinesenih večinoma iz Male
Azije. Poleg vrta stoji muzej in 1. 1889. ustanovljena „čcole
des beaux arts“. ¥ ') Dalje pridemo na neko teraso, na takozvani
Janičarski dvor. Tu stoji stara, velikanska platana. Na debeli
veji je še zabit žrebelj, ki so nanj obešali uporne Janičarje.
Ker nimamo vstopnic, si ne moremo, ko bi tudi utegnili, ogle¬
dati Serajskega dvorca; zatorej gremo rajši v slavno Ajo Sofijo,
ki stoji na Justinijanovem trgu. Stopimo v prostrano dvorišče,
potem še v veliko in malo preddvorano (narthex), plačamo
lep bakšiš za vstopnino, in hodža nam odgrne na srednjih —
„kraljevih“ — vratih velikansko, usnjato zaveso. V »sveti*
Sofiji smo, t. j., v džamiji mohamedanski. Veličasten tempelj!
Cerkev ima tri ladje. Sredi nad celim poslopjem stoji veli¬
kan -ka kupola, ki ima sama 32 m  v premeru in visi 6B m  nad
tlemi. Vsa notranja bazilika-džamija je 75 m dolga in 70 m
široka. Ne mislim je dalje opisovati. Strokovnjaki pravijo, da
se v krasoti, v veličastnosti, smelosti arhitekture in divnosti
mozaikov niti slavna Št. Peterska cerkev v Rimu ne more
kosati z Agijo Sofijo! V štirih kotih pod kupolo se vidijo
štirje veliki kerubini v mozaiku; na oboku nad bivšim velikim
oltarjem pa se baje pozna še glava Kristusova. Jaz je
nisem mog el najti. Velikanski, zlati napisi iz korana „dičijo“
Citaj: ekol de bo zar, t. j., šola lepili umetnosti.

107

stene in kupolo — drugače je vse prazno. Ornobradati kodža
pa nam je vedno za petami, ker se menda boji, da bi si tudi
mi po angleški navadi ne izrovali kak košček mozaika za
spomin. Sv. Sofija ima 4 minarete ... Kakor Sv. Sofijo, tako so
moslemi še veliko drugih krščanskih cerkva izpremenili v dža¬
mije. Najbolj so ohranjene krasne fresko-slike iz starega in
novega testamenta v džamiji „Kharije , bivši cerkvi sv. Zveli¬
čarja. Tu vidiš še slike in mozaike, ki kažejo: rojstvo Jezu¬
sovo, tri kralje, pastirje betlehemske i. t. d.

Po A. Aškercu.

21. Krakov.

Krakov je drugo največje mesto v Galiciji in eno najlepših
v Avstriji, lahko ga stavimo v eno vrsto z Dunajem, Prago
in Solnogradom. Ako se približujemo mestu, vidimo že oddaleč
oh Visli, ki se v tej pokrajini vije po ravnini in med nizkimi
griči, mogočni grad Wawel  (izgovori: Vavel) in veliko
število stolpov. Vtisk pa prihaja tem čarobnejši, čim stopimo
v notranje mesto. Kamor se okrenemo, ugledamo poleg hiš
in javnih poslopij iz novejše dobe lepe palače, cerkve, spomenike
in utrdbe iz srednjega veka.

Mesto ima osem okrajev; srednje mesto (I. okraj) obdajajo
krasni nasadi, „planty  (izgovori: planti) imenovani, ki spo¬
minjajo na dunajski „Ring“.  Od nasadov vodi več glavnih
cest in ožjih ulic v osredje notranjega mesta, kjer se razprostira
nejznamenitejši trg „Rynek glowny“  (izgovori: Rinekgvovni).
Tu stoji krasna Marijina cerkev,  sezidana v gotiškem
slogu, ki je poleg wawelske katedrale največja in najlepša.
Sredi trga so „Sukiennice“,  kjer so prodajali v starih časih
nemško, flamsko in poljsko sukno; tudi dandanes je v pritličju
tržišče, v prvem nadstropju pa je nameščen narodni muzej
z dragoceno zbirko slik. Na Ryneku stoji tudi spomenik
velikega pesnika AdamaMickievvicza  (izgovori: Micki eviča)
in stolp nekdanje mestne hiše.

Kdor pride v Krakov, naj ne pozabi poiskati jagelonske
knjižnice,  ki ima nepopisno mično dvorišče. Krakovsko
vseučilišče, katero je ustanovil 1. 1364. kralj Kazimir Včliki,

108

je sedaj nameščeno v bližini, v poslopju iz najnovejse (lobe. |
Slavni zvezdoslovec Nikolaj Kopernikus  je bil učenec
tega vseučilišča.

Mnogobrojne cerkve hranijo umetnine italijanskih, nemških
in poljskih slikarjev, kiparjev in rezbarjev iz minulih stoletij.
Ko smo si ogledali še ostanke stare trdnjave, florijanska
vrata  pod mogočnim stolpom in pred florijanskimi vrati -
srednjeveško utrdbo Rondel  s šestimi stolpiči, se napulimo j
v kraljevi grad Wawel. V katedrali, ki se ponosno vzpenja
proti nebu, stoje umetniško izdelane krste in spomeniki kra-j
kovskega škofa sv. StanVava, mnogih poljskih kraljev in j
drugih članov kraljevskih obitelji.

Krakov ima zelo pisano zgodovino. Ime je dobilo mesto r
po narodni pripovedki od Kneza po imenu Krakus,  ki  jel
okoli 1. 700. sezidal grad Wawel. Mesto je bilo več stoletij 1
prestolnica poljskih kraljev. Od 1. 1846 spada k Avstriji.
Za cesarja Fram a Jožefa I. je mesto zelo razcvelo. Cesar J ’
je ustanovil akademijo znan isti in akadem jo umetnosti, Sukien-,
niče so pregradili in začeli popravljati Wawel z namenom, j
da mu povrnejo kolikor mogoče prvotno lice.

22. Rim in cerkev sv. Petra.

■

Ni zgodovinsko slavnejšega mesta, nego je Rim. Ustano- ■
vili so ga po pravljici 1. 753. pr. Kr. Njegovi prebivalci so I
kmalu zavladali vsej Italiji, in za Jezusa Kristusa je obsegala
velikanska rimska država vse dežele ob Sredozemskem morju.
Propadla je sicer ogromna država, in tudi Rim je mnogo
trpel, toda svojo slavo je ohranil do današnjega dne.

Ker je umrl v Rimu mučeniške smrti sv. Peter, prvi
naslednik Kristusov, je postalo to mesto sedež papeštva in
tako tudi glavno mesto katoliškega sveta. Danes šteje Rim
kot glavno mesto italijanskega kraljestva nad 40 J tisoč pre¬
bivalcev.

Seveda je mesto tekom stoletij silno izpremenilo svoje
lice. Koliko imenitnih stavb se je zrušilo, koliko dragocenost
so uničili ali odnesli divji narodi, ki so neusmiljeno gospodarili

109

v Rimu! Vendar ima Rim še danes toliko spomenikov iz
slavne prošlosti, krasnih stavb in umetnin, da bi vse življenje
komaj zadostovalo, ako bi se hotel človek vsaj deloma sezna¬
niti z njimi.

Ni torej čudo, da ima „večno“ mesto neko posebno pri¬
vlačno silo in da je ondi razen v najbolj vročih mesecih na¬
vadno polno tujcev.

Potujmo tudi mi v duhu tjakaj in si oglejmo vsaj naj¬
imenitnejšo rimsko stavbo: cerkev Sv. Petra, ki jo imenujejo
novodobno svetovno Čudo.

Pred cerkvijo je prekrasen trg, kakršnega nima nobeno
mesto. Oblike je eliptične. Največji premer mu je 340, naj¬
manjši 240 metrov. Obdan je s prekrasnimi stebrniki, t. j., hod¬
niki, ki jim streha počiva na 284 stebrih. Ob robu strehe je
162 orjaških kipov raznih svetnikov. Ves trg je potlakan
z velikimi marmornatimi ploščami. V sredini se dviga veli¬
kanski egiptovski obelisk iz granita, na levi in desni strani
pa je po en krasen vodomet.

Že Sv. Petra trg te napolnjuje z občudovanjem, kaj šele
cerkev sama! Zidana je na prostoru, kjer je stala prej manjša
cerkev nad grobom sv. Petra.

Cerkev Sv. Petra je največja hiša božja in menda naj¬
lepša stavba na svetu. Zidati so jo začeli 1. 1456. in dokončali
1. 1626. Dolga je 187 m,  v vsem približno 71 m široka, 44 m
visoka in ima tri ladje. Kupola, ki jo je zgradil nesmrtni
Michelangelo, ima v premeru 42 m  in je visoka 120, do križa
138 m.  Človeku se dozdeva, kakor da visi v zraku ta čudoviti
stavbeni umotvor. Na okroglo 15.000 m'- prostranih tleh cerkve
je prostora za 50 tisoč ljudi.

Stala pa je cerkev Sv. Petra kakih 240 milijonov kron,
in vzdrževanje stane na leto 180 tisoč kron.

Nenavadna velikost čudovito gane človeka. Nad pred-
dvorjem je dvorana, v kateri da novo izvoljeni papež verni¬
kom prvi blagoslov. Vstopiš v cerkev in osupel obstojiš na
mestu. Vzkliknil bi ves očaran, a pobožnost, kakršne še morda
nisi čutil, ti zapre sapo. Ker je cerkev prazna, brez klopi in

Štiridelna čitanka IV. XII. 1S72.) S


- 110  —

drugih zaprek, se ti zdi ogromni prostor tem večji. Kamor¬
koli se ozreš, povsod sijaj in lepota. Velikanski bronasti kipi
cerkvenih očakov, bogato okrašene kapele, grobovi papežev in
prekrasne na zidove risane slike priklepajo posebno tvoj po¬
gled nase. Pod kupolo je prav nad podzemeljsko grobno
kapelico sv. Petra veliki oltar. Nad oltarjem se dviga na
štirih pozlačenih, bronastih stebrih velikansko nebo.

Z vrha kupole, kamor prideš po prav zložnih stopnicah,
se vidijo ljudje v cerkvi kakor pritlikavci. Od tamkaj je tudi
krasen razgled po vsem Rimu, na okolico in na pet ur od¬
daljeno morje.

Na severju, tik cerkve Sv. Petra je palača Vatikan; tu
prebiva papež. Vatikan je pravzaprav velik mestni del, ki
sestoji iz raznih lepih palač s krasnimi vrtovi. Pokriva pri¬
bližno 55.000 m 2 . Število sob in dvoran vatikanskih se navadno
pretirava. Gotovo jih je približno tisoč. Večina jih je odločenih
za zbirke znanosti in umetnosti.

Po Hoidu in drugih virih — L. Cernej.

23. Vezuv.

Kdo še ni slišal o ognjenih gorah! Ognjene gore ali
ognjeniki mečejo iz sebe sopare ali raztopljeno skalovje in
rude, pa tudi velike skale ter napravijo v časih silno škodo.
Najimenitnejša taka gora v Evropi je Vezuv blizu mesta
Neapolja na spodnjem Italijanskem.

Bilo je dne 30. septembra leta 1875., ko se odpeljeva
s tovarišem po železnici iz Neapolja proti jugu. Brž ko pride
vlak nekoliko iz mesta, zagledaš na levi goro Vezuv, ki se
dviga kakor velikanska kopa 1186 m  visoko. Dobro do polo¬
vice svoje visočine je porastla, proti vrhuncu pa je gola.
Iz žrela na vrhuncu se počasi neprenehoma vali gost dim.

Pri postaji Pompeji sva izstopila.

Od Pompejev jahamo kake pol ure po ravnem, po silno
rodovitnem polju in med obzidanimi vrti, ki so polni lepih trt
in krasnega sadnega drevja. Tu stoji figovo drevo, tako polno,

111

da se mu tanke veje šibe od teže sadu, — zraven pa je cel log
pomarančnih dreves, ki izmed tamnozelenega gostega listja
kažejo debeli, zlatorumeni svoj sad. Po drugod zagledaš celo
vrsto čvrstih limon z dvojnim sadom, že zrelim rumenim in
še drobnim zelenim, in na nos ti udarja prijetna vonjava
malega cveta. Zopet dalje jahaš mimo murbnih dreves,
zasajenih lepo po vrsti; od drevesa do drevesa so kakor venec
napeljane brajde, po katerih se zibljejo veliki, večjidel črni
grozdi. Vmes prideš zdaj do posameznih hiš, zdaj skoz cele vasi.

Crez pol ure se začne svet dvigati, in evo samih vino¬
gradov — vmes kaka figa, tam nekaj oljik, lavorik ali
drugega drevja! Nekateri vinogradi so obdani z nizkim
obzidjem, ki je zloženo iz večjih kosov lave; drugi imajo za
ograjo bodeče rastline kaktove, pa veliko večje in krasnejše,
nego jih gojč naši vrtnarji v umetni toploti.

Više ko jahamo, krasnejši pogled se odpira očesu na
goro in na bližnje morje. Srednji pas Vezuva je še kolikor
toliko porastel. Niže najdeš čvrsto kostanjevo drevje, više
grmovje, potem le redko pritlično grmičevje, dalje le še
posamezno zelenje, ki šiloma poganja iz pepela in lave;
nazadnje pridemo na znožje strme, gole kope, kjer se neha vse
rastlinsko življenje. Tu se je treba postaviti na lastne noge,
više ni mogoče jahati. Odtod se odpira očesu razgled, kakor
bi ga enakega težko našel na svetu. Po pravici pravi italijanski
pesnik: „Okolica neapoljska z Vezuvom je kos nebes, ki je
padel na zemljo.

Odtod nas čaka najtežavnejša pot do žrela, ki je črez
in črez posuta z drobnim vulkanskim kamenjem in pepelom,
da se udira noga. Ko smo nekako na sredi pota do vrha,
mi pokaže vodnik razpoko v gori, iz katere se vali rahel
dim. Grem z roko blizu, ali v tistem trenutku jo naglo
odmaknem, ker puhti silna vročina iz razpoke.

In kvišku lezemo, kvišku; še nekaj korakov — in gost
dim se mi zavali v obraz; silno hud, prešinljiv žvepleni smrad
mi udari na nos ter se tako zoprno uleže na pljuča, da mi
zastane sapa. Stojimo na robu mogočnega žrela! Z ruto si
- 8 *

močno zatisnem usta in nos, pa nič ne pomaga; zoprni ostri
žvepleni sopar me skoro vrže v medlevico. \ odnik me prime
za roko in me urno pelje ob robu žrela na ono stran, od
katere se je valil dim. Tukaj mi sopare ni neslo v obraz;
dalo se je laže sopsti, tu je bilo mogoče pogledati, kje stojim.
Tik žrela sem stal, ki je bilo podobno velikanskemu kotlu;
z njega se je črez in črez vzdigal gost dim, tako da se
nekoliko pedi dalje ni dalo nič razločiti. Na okrog ima sedanje
Vezuvovo žrelo pol ure hoda, kakor mi je pravil vodnik.

V žrelo gledati se ni dalo zaradi dima: pa tudi ni varno,
se bližati. Strupeni sopar labko omaini.človeka; lahko bi mu
izpodletelo, in izginil bi za vselej. Tla, kjer sem stal, so bila
tako vroča, da ni bilo mogoče, se j ib dotakniti z golo roko.

Nekateri popotniki prinesč s seboj jajec, da jib tukaj
položč na tla v lavo, in v nekaj trenutkih so skuhana. V nekem
kotiču je bila lava še mehka, in ko je vodnik vrgel trsko na
njo, je jela v prvem hipu goreti s plamenom!

Kadar je Vezuv za nekaj časa miren, takrat se mu
vidi v temno globočino; preden pa začne bljuvati, je krater
poln skoro do roba. Metanje ali bljuvanje se večjidel začne
s potresi in z notranjim bobnenjem in tuljenjem, in vme>
švigajo bliski iz žrela. Včasih se vzdigne iz gore najprej
lava, t. j., zmes raztopljenega kamenja in rude. Ulije se črez
robovo žrelo ali pa tudi prodere njega steno in se v mogočnih
potokih ulije po gori navzdol. Vročina lave, ko pride iz žrela,
je silna; pravijo, da do 1000° R. Ta ognjeni potok dere
kolikor toliko naglo navzdol; spotoma požge vse, na kar
zadene, in učini včasi silno škodo in strašno razdejanje. Le
počasi se strdi in ohladi lava, velikokrat šele v nekaterih
letih; nazadnje razpade na površju v pepel. Take potoke
strjene lave ob gori vidiš na mnogih krajih. — Ko se
je lava razlila iz žrela, se vzdigne navadno silno visok steber
iz sopare, pomešane s pepelom in drobnejšimi ali debelejšimi
kameni. V zraku se razprostre kakor mogočno drevo in pade na
zemljo, tako da pokrije včasi zemljo mnogo milj naokrog.

Po A. Župančiču.

113

24. Severnonemško nižavje.

Sevemonemško nižavje se razprostira od Visle do Selde
med Nemškim Srednjim pogorjem ter med Severnim in Balt¬
skim morjem. Na iztoka je najširše, proti zapadu se vedno bolj
zožuje, tako da je od Subliercinskega hribovja do Vezere
samo okoli 150 km  široko. Vse nižavje se ponajveč znižuje
k severozapadu; to nam tudi jasno kaže tok rek.

Nemško nižavje se dozdeva človeku povsem enolično;
zaman ti išče oko vsaj kakega grička; edino opažaš tu in tam
kako podolgovato, ozko jezero ali kakor jezero razširjeno reko.
Tu se vrste daljna, zelenkasta barja s krajinami, na katerih
vidiš edino suho, rjavozeleno vresje in osamljeno borje, tam
zopet prostrane šume ponajveč na peščenih tleh. Res, da so
na nekaterih mestih velika polja, ali kakor preko rjavih
vresišč ti blodi tudi tukaj oko po valovitih njivah; zakaj tla
nimajo osobitih oblik in rast se malokaj izmenjava. Po Nemškem
nižavju so posebno redke krajine, kjer bi se polja izmenjavala
z gozdi ter bi bila tla slična parku; ponajveč prostora zavze¬
majo poedine vrste tal in rasti: tukaj barje, tam vresje, tu-le
gozdi in tam-le polja.

Navzlic veliki enoličnosti se deli Severnonemško nižavje
na nekoliko pasov, ne po visokostih, ampak po horizontalni
razpredelbi. Od Baltskega primorja se polagoma vzdigajo tla
proti notranjščini do 100—160 m poprečne višine. Tojetako-
zvani Baltski hrbet,  ki je nastavek ruskega hribovja in
ima mnogo jezer. Na jugu prehaja ta hrbet v nizko ozemlje,
ki ga prekinjajo velike rečne doline, deleč ga na mnogo
planot. Ta pas velikih dolin  je na iztoku širok, dočim
se na zapadu vedno bolj zožuje, prehajajoč na konec v dolino
Labe. Proti jugu sega ta pas do Višinskega venca, na katerem
sicer ni jezer, ki pa omejuje na nekaterih mestih široke doline.
Na iztoku se razprostira ta Višinski venec celo do južnih mej
nižine, zatvarjajoč Sileško in Saskoturinško zanožino. Zaradi
tega ga nekateri zovejo Južni Mejni hrbet.  Na zapadu
je drugače. Tu se Mejni hrbet vedno bolj oddaljuje od Sred-

114

njega pogorja, in med obadva se je vrinila povsem ravna
zemlja, pas barja.  Potemtakem se torej na Nemškem nižavju
ne razlikujeta med seboj samo sever in jug, temveč tudi iztok
in zapad. Na iztoku je ozemlje jezersko in ima zelo razširjene
in velike doline, a na zapadu so na Mejnem hrbtu suha vre- |
sišča; ob Mejni hrbet se naslanja neprekinjeno barje. Dolina
Labe je po priliki na meji obeli hrbtov.

I'o Iloiču. I

25. Skoz Železna vrata.

Potovanje med Bazijašem in Ršavo smemo šteti med j
najzanimivejša potovanja v vsej Avstriji. Rodovito srbsko
gorovje, ki se približa Dnnavu že pri Belgradu, spremlja pot-. J
nika odtod dalje vedno ob desnem bregu Dunava ; pri Bazijašu
pa zajezi široko reko tudi na levi strani južno pogorje erdelj-«
skih Karpatov. V tej soteski je mogočna reka na nekaterih!
mestih jedva 112 m široka. Čimdalje nas popelje brod, temi
krasnejši prizori nas obdajejo od vseh strani. Na srbskem!
bregu sivo, navpik kipeče skalovje, na levi krasna, Čudovito!
umetno izdelana cesta, pod nami in okrog nas temnozelena, belo ’
peneča se reka, iz katere mole tu in tam nevarni, ostri grebeni.
Parobrod plava črez pogubonosne katarakte Kozla, Izlaz in
Tahtalijo in se vije pod spretnim vodstvom krmarjevim kakor
postrv med nevarnim skalovjem. Kmalu šinemo mimo pečine
Grebena na piano, kjer se razburjena reka pri mestecu Mila-
novcu razširi v mogočno jezero (400 m  široko). Toda kmalu
pod Milanovcem se na o beh regovih zopet pečine približajo
reki, da potnik kar strmi. Videti je, kakor da plava ladja po
podzemeljskem jezeru, ki mu nikjer ne zapazimo vhoda. Tako
zajezujejo silovite, strme pečine mogočno vodo od vseh strani.
Ob levi se vidi sem ter tja še vedno gori omenjena cesta, na
desni pa občudujemo spomenike iz staroveške dobe, Trajanov
nasip in ostanke rimske, v pečino vsekane ali pa po železnih
stebrih nad penečo se reko umetno napeljane ceste. Kmalu
prepluje ladja pogubni vrtinec Kazanski, in na mestu se
izpremeni silovito skalovje v krsno, gozdato gorovje. Rod

116

nami se dviga na levi zadnja avstro-ogrska postaja, prijazno
mestece Ršava.

Zaradi nevarne vožnje skoz „Železna vrata” se morajo
potniki v Ršavi izkrcati in prestopiti na drug, manjši parobrod.
Kmalu pod Ršavo, prav pred »Železnimi vrati” kipi sredi
mogočnega valovja znameniti otok Ada Kalčh, starodavna
trdnjava. Ta otok, sredi med Avstrijo, Srbijo in Rumunijo, je
zdaj edina priča nekdanje turške oblasti v teh pokrajinah;
majhno selo z neznatno mošejo in revnim paševim poslopjem
spominja prošlih dob, ko je ljudstvo na obeh straneh Dunava
še zdihovalo pod krutim turškim jarmom.

Ko odplovemo z malim parobrodom iz Ršave mimo
imenovanega otoka, nam že od daleč naznanja zamolklo bob¬
nenje in šumenje grozeče se reke najnevarnejši katarakt Du¬
nava, takozvana ..Železna vrata”. Neštevilni ostri grebeni
molč iz belo peneče se reke; krmar mora dobro poznati pot
ter vestno paziti, da se izogiblje pogubnih skal, osobito
kadar jih voda toliko zakriva, da jih jedva zapazi oko navad¬
nega človeka. Ako je ladja, vijoč se od skale do skale kakor
kača, srečno prekoračila nevarno pot, se prijetno ziblje po
gladki vodi umirjene reke.

Od „Železnih vrat" navzdol se gorovje polagoma umika
na obeh bregovih; vožnja postane silno enakomerna in dolgo¬
časna. Drugega ne vidiš nego rumunske planjave na levi, na
desni pa daleč, daleč na sinjem obnebju mogočno balkansko
gorovje. Bolgarska mesta na desnem obrežju leže večinoma
na visokih brežinah in prijaznih holmih. Tam vidiš Vidin,
Svištov, Ruščuk in Dristo. Potniku, ki ve, da biva po teh
krasnih pokrajinah krepek slovanski rod, se stori milo pid
srcu, ko vidi, da se dvigajo v teh mestih vitki, svetli minareti,
pričajoč o nekdanjem, turškem gospodstvu.

Po A. Ukmar j u.

26 . Šumava.

Proti kraljestvu bavarskemu brani Češko Šumava. Ge
primerjaš najvišje vrhove šumavske z domačimi gorskimi veli-

— 116 -

kani, porečeš, da so nizki; saj segajo lriglavu jedva do srede;
ali kljub temu se boš nagledal tam mnogovrstnih zanimivosti,
ki jih ne vidiš niti v planinskih krajih.

Stopiva torej na visoki vrh Šumave, na velikansko skalo
sredi širokega, golega hrbta! Odtod ti hiti oko daleč in
daleč naokrog in ne zre drugega nego neizmerne šume:
v bolj gornjih krajih borovje, proti dnu bukovje, sredi pa
smrečje in jelčje. Na nekaterih obronkih vidiš drevje vse čisto *
enako visoko, kakor bi ga bil kdo pristrigel: na enem koncu
je visoko, na drugem pa se znižuje: nazadnje vidiš le
dolge redne vrste prav mladih nasadov. To so šume, ki so j
jih zasadili pred 50 ali manj leti, najmlajše šele pred nekaj
leti. Na koncu, kjer strič kvišku najvišje smreke, bo kmalu
zopet zapela sekira, in posekali bodo velik kos gozda.
Drugo leto bodo podrli seveda drug kos, in tako pojde I
do konca.

Pojdiva zdaj doli v nižavo! Prelep izprehod, kakršnega
skoro ne uživaš na domači zemlji. Skoz gosto grmičje dospeva
v gozd, kjer leži na tleh nebroj drevja, poleg njega pa štrlč ;
kvišku mogočni štorovi. Pred nekaj leti je prihrumel strašen
vihar; uprl se je v največjo, košato smreko s tako silo, da jo ;
je podrl na tla, kakor je bila dolga; padajoč pa je polomila
svoje vrstnice. Zdaj je začel vihar razsajati v tem vrtincu; l
iskaje izhoda iz zagate, ki si jo je bil napravil sam, se je j
s tako silo zaletaval v drevesa, da jih je podiral zaporedoma
v vedno širših krogih; nobeno se mu ni moglo ustaviti. Na
sto oralov daleč jih je poizruval ali polomil, kakor bi bile to i
tanke bilke. \ dolino ni spravil nihče tega lesa, ker bi mu
nihče ne poplačal truda. V podrto drevje pa se je zaril črv
in je napravil tudi v ostalem gozdu neznansko škode.

Dalje gredoč, stopava kmalu zopet po temnem gozdu,
zdaj med gostim borovničjem, zdaj po mehkem mahu ali pa
tudi po močvirnatem svetu, kjer se udira noga v blatu. Tu
in tam čujeva šumenje potočiča, in ko stopiva na rob strme
skale, se nama zablešči čisto mirna jezerska gladina. Kjer ja 1
breg zložnejši, se razprostirajo rodovitni travniki in pašniki.

117

Tam na robu stoji leseni dom imovitega kmeta, ki goji tu
mnogobrojno čredo ovac in govedi. Povsod pa, kamorkoli po¬
gledaš, vidiš v gozdu in na polju in na travniku, kaj je ustva¬
rila v teh neskončnih goščavah roka umnega in marljivega
kmeta in gozdarja.

A volja mogočnega Gospoda je postavila tudi njima mejo;
ukazala jima je, da pustita vsaj komad sveta v oblasti pri¬
rode same, da naj raste tam drevje in poginja in se prenavlja,
kakor je bila to pravica prirode še pred sto leti v vsej Su-
mavi. Stopil si namreč v pragozd.

Strmeč občuduješ orjaške smreke in jelke; ob deblu, ki
ga obsega jedva pet mož, ti gre oko više in više in ti pro¬
dira skoz veje, s katerih visi seženj dolg mah, gori proti vrhu,
ki je dvakrat višji nego pozlačeni križ na zvoniku domače
cerkve — 50—60 m  nad zemeljsko površino! Ako bi posekal
to drevo in si napravil iz njega drva, bi ti jih dalo najmanj
30 sežnjev. Toda tega velikana ne poseka nihče; na tistem
mestu, kjer je vzklilo pred 500 ali še več leti nežno drevesce,
kljubuje nevihtam in viharjem. Ali nekega dne ga bo vendar
treščil vihar na tla; obležal bo nepremakljiv. Saj ni orodja,
da bi mogel drvar z njim priti temu orjaku do živega. Zrak
je vlažen; kmalu ga bo pokrival bujen mah; skorja mu bo
trohnela, strohnela in sprstenele mu bodo tudi najskrajnejše,
sila ozke letnice, znotraj pa bo les še črez 100 in 200 let trd
in zdrav. Na trohnečega hrusta pade seme s sosednjih dreves.
Kmalu vzkali na njem na stotine mladih dreves, ki jim gnoji
prsteneči mrlič; krepko raste novi zarod na njem. Sčasoma
pa mu vendar izgine zadnji sled; a dolga vrsta dreves, ki
so zrastla na njem, ti kažejo, kje je ležal in kako dolg je bil.
Nekatere korenine niso mogle prodreti skoz truplo njegovo,
nego so ob kraju lezle proti tlom in zdaj, ko je izginil orjak,
stoji ono drevo na koreninah, visokih eden ali dva metra, da
lahko greš med njimi dalje. Sredi drugih starodavnih očakov
so to mladeniči, saj jim je morda šele 70 let!

Takšne so bile nekdaj šume vse notranje Šumave. Le
lastniki steklarnic so prodirali ob vodah vedno dalje in dalje

118


v srce njeno in za njimi kmetje. 1’ mnogih krajih so branila
močvirja človeku pot v goro; a izkopal je dolge in široke
rove, osušil barje in ga izpremenil v plodovite travnike;
po novih kanalih plavi les iz gorovja v nižave. Zgradil je
ceste in železnice in po njih Sumavi prodrl do srca. Dandanes
se naselijo v gorah drvarji po lesenih kočah in sekajo poleti
in jeseni ali prebiraj e ali kar več oralov gozda naenkrat. Ko
zapade sneg, pride za njimi na tisoče ljudi, ki pozimi nimajo
dela; tesarji, zidarji i. dr. zvlačijo posekane hlode na rob gore
in jih zvozijo po vlakih ali saneh k jezerom, potokom in ka¬
nalom, viseč cesto med življenjem in smrtjo. Spomladi na¬
rastejo vode, in delavci splavijo les dalje k žagam ali v večje
reke, celo v Voltavo in Dunav in po njih v Prago in na Dunaj.

Mnogo izvrstnega šumavskega lesa tudi porabijo za cokle,
rešeta in drugo orodje; iz gostega lesa debel, ležečih na tleh
ali dvignjenih iz blata ali jezer, pa izdalujejo gosli. V velikih
tvornicah delajo steklo, ki ga pošiljajo po vsem svetu. V hribih
sejejo lan in izdelujejo platno, iz zemlje pa kopljejo grafit in
izdelujejo svinčnike. Josip Apih. I

27. Ze stoletja . . .

Ej, življenje polje
tu po gozdni tmini,
žitje čudno v listju,
v mehki mahovini . .

Ze stoletja dolga
gozd cvete in hira  —
mlada bil tu žene,
deblo tam umira.

Ze stoletja v vejah
spevi ptic zvenijo,
že stoletja v mahu
mravlje dom gradijo . .

Žitje čudno polje
tu po gozdni tmini,
žitje čudno v vejah,
v mehki mahovini.

Fr. Ks. Mesto.

28. Brno.

Že zdavnaj so stanovalci bmski sloveli daleč okrog kot
izdelovalci dragocenega sukna. Bogataši so ustanovili iz malih
delavnic velikanske tvornice, kjer pere, prede, tke in valj a


119

na tisoče delavcev vsake vrste volno in izdeluje sukno. Začeli
so pa izdelovati drugi tudi železno robo, posebno stroje, in
tako je rastlo mesto vedno dalje in dalje in pogoltnilo marsi¬
katero nekdaj mirno vas.

Postalo je eno najbogatejšik in najživahnejših mest;
zgradili so železne ceste, ki teko okrog mesta in skoz mesto
in vežejo glavno mesto z vsemi deli dežele in z vsem svetom.
Premogovniki, ki so le malo ur od mesta, zakladajo po njih
tvornice z ogromno množino premoga, da morejo kuriti kotle
in izpreminjati vodo v paro, ki s svojo silo goni tisoč in tisoč
strojev. Cim dalje greš proti kraju mesta, tem glasneje ti
pričajo neštevilni visoki dimniki in trume delavcev in delavk,
ki hite v tvornice ali jih zapuščajo, da stojiš v središču cve¬
toče obrtnosti.

Poglej pa v srednje, staro mesto brnsko! To je bolj
mirno; ulice so ožje, trgi pa večji, da imajo kmetje in vrt¬
narji prostora za blago, ki ga prodajajo ob tržnih dneh za
vsakdanjo potrebo. Se vse drugače pa je ob velikih sejmih,
ko zastavijo tudi obrtniki, rokodelci in drugi sejmarji trge in
sosednje ulice s svojim blagom. To ti je takrat vriše in hrušč
med množico, ki se gnete po ulicah, gledajoč in pogajajoč se
na ves glas za to in ono blago! Tu in tam pa je sejem pri¬
vabil tudi ljudi, ki brez doma tavajo po svetu in zabavajo
radovedneže, lahkoživce in otroke z mnogovrstnimi igračami,
umetnimi hitrinami in sleparijami. V vsej Avstriji ni tako
znamenitih sejmov, kakor so brnski. Na to preživahno gibanje
pa zro nemo stare palače, kameniti spomeniki, vodnjaki žive
vode in lepe cerkve. 92 m  visoki, vitki zvonik cerkve sv. Jakoba
zaman oznanjuje narodu, utopljenemu v pozemske skrbi in
koristi, da naj ne pozabi svetejših dolžnosti.

Kdor hoče uiti mestnemu šumu in prahu ter si odpočiti
in oddahniti v sveži naravi, pride kmalu po hladnem gozdu
iz mestnih ulic na hrib, ki se dviga nad mestom. Tam gori
je grad, nekoč trdnjava, potem jetniščnica, zdaj vojaščnica,
takozvani Spielberg. Če hočeš vedeti, kako grozovito so rav¬
nali tu s kaznjenci še pred sto leti, si daj pokazati ječe,

kamor ni nikdar niti za kratek trenutek zlato solnce posvetilo
skoz debelo železno omrežje malega okna.

Toda minili so tl časi; danes lahko tam gori uživaš raz¬
gled na veliko mesto in na njega lepo, rodovitno okolico.
Proti jugu zreš ravnino, pokrito z bujnim žitom, ki se valo¬
vito ziblje v lahki sapi, vmes pa vrtove, vasi in mesteca,
gradove in tvornice. Na zapadni, na iztočni in severni strani
je nizko gorovje; dviga se drugo za drugim, kakor da bi bila
mogočna roka ukazala razburjenim morskim valovom, naj
mirujejo. J- Apih.«

29. Jadransko morje.

Srečen narod, ki se more ponašati z morjem!

Ponašamo se z njim i mi Jugoslovani; saj nam velik del
naše domovine poljublja morje, iz katerega se dviga toliko
krasnih otokov. Naše morje se zove Jadransko morje.

Primorcu je morje bujna livada, plodna njiva, a morski
vetrovi so mn to, kar ratarju voli. ki mu vlečejo plug — ladjo
brodarjevo, kakor pravi pesnik:

Skrben kmet si rahlo zemljo orje,

Simon z brodom silno črta morje.

Mirni voli vlečejo ostri plug,
silno ladjo na sever ali jug.

Zato si mornar poje:

Ladja meni domovje,
polje neskončno morjč.
klasje rumeno, rumeno valovje.
kadar ga žarki zlate . . .

A morje je Primorcu tudi široka, gladka cesta, po kateri
potuje na razne kraje sveta, služeč sebi in svojcem skorjo
kruha. Primorec, ki odpluje na široko morje, pride samo
včasih domov, kadar mu srce zaželi po domovini in kadar
nese svojim, kar je zaslužil skozi leta. Da ga vidite, kako
vesel hiti tedaj s svojim brodom v luko svoje domovine, kako
spretno se ogiblje grebenov, kako vešče se umika bulji!

121

Na morju vladata dva silna vetra: „jug“ in „burja".
Jug prihaja od juga ter prinaša dež, a burja od severoiztoka
ali severozapada ter uničuje vse, kar zasači na morju. Strašno
je gledati, kako morje o barji s svojimi ogromnimi valovi
pokrije i velike ladje!

Zanimiv pojav na morju je plima in oseka. Plima je,
kadar morje raste, a oseka, kadar pada. Vsakega dne raste
morje 6—12 ur in potem pada. Naše morje obično naraste
pol metra, a včasi tudi do dva metra.

Ker je morje vabljivo po svoji lepoti ter pospešuje obrt
in trgovino, zato so na morskih obalah nastala silno velika
mesta. Vsa ona mesta, kjer pristajajo ladje, imajo naravno
ali umetno zgrajeno luko, ki ladje brani viharja. V našem
Primorju so luke zlasti v Trstu, v Pulju, na Reki, v Zadru,
Dubrovniku in Boki Kotorski.

Po hrv. čitanki.

30. Hrvati in Srbi.

Na Hrvatskem in v Slavoniji sploh lahko strogo razlo¬
čujemo petero različnih narodnih oblik: zagorske, posavske,
in podravske Hrvate, Ličane in Srbe. Zagorec je plavolas,
srednje velikosti, ima svetle oči, njegova postava ni posebno
krepka, toda vztrajen je in elastičen. Moški so lepi, ženske
pa ne tako. Zagorec je zelo razumen, misli jasno in se rad
pravda. Zagorci se nahajajo skupno po vsej varaždinski in
po večjem delu zagrebške županije ter segajo do meje požeške
županije. Tam-le se pomešavajo z obliko črnolasih podravskih
Hrvatov istotako kakor na jugu s Posavani.

Posavani so mehkejši in bolj lahkoživi; razmerno blago¬
stanje zrahljava in oblažuje njih običaje. Ljudstvo med Dravo
in Savo je brihtnejše, bolj žive domišljije in rajši poje nego
Zagorci. Moški so sloki in visoke rasti, ženske, osobito v Po-
savju, izredne lepote, ki jo še povzdiguje neka starikava noša.

Ličani so zelo krepke in visoke postave. Liski in otoški
polk se odlikujeta še dandanes s posebno lepoto svojega

moštva. Ličan je neverjetno utrjen in nosi sredi najliujše zime
pri 30 stopinjah mraza gole prsi. Čudno zmeren je in z malim
zadovoljen; lahko prenaša največje napore, sigurno teče oh
malone navpičnih skalnih stenah, govori lepo in polnodoneče
in ima odlično govorniško nadarjenost. Ne hrepeni po novo¬
tarijah, v noši in govoru nič ne mara za tuji svet in se
nikakor ne da ugnati v kozji rog. Ličan ostavi svojo domovino
za mnogo mesecev; kot drvar zasluži v hrvatskih in slavonskih
gozdih toliko, da preživi svojo družino. Potem pa se vrne
v svoje divje doline, kjer si rad privošči vesele urice, dokler
mu ne zmanjka denarja.

V Liki in Slavoniji prebiva tudi mnogo Srbov, ki govore
isti jezik, ljubijo iste narodne pravljice in poslušajo iste junaške
pesmi kakor Hrvati. Ker malone polovica naroda, osobito
v Liki, ne zna čitati, zato po pisavi (cirilici) jedva moreš ločiti
Srba od Hrvata. Pač pa lahko smatraš vero za ločilo. Srbi
so izključno pravoslavne vere, dočim spadajo Hrvati h kato¬
liški veri. Vera torej loči navzlic enojnemu jeziku Srbe in
Hrvate.

Srbi se vobče močneje držč svojih narodnih svojstev.
Mnogi zakladi narodnega pesništva in domačih obrtov kakor
tudi narodne glasbe so se pri Srbih bolj ohranili nego pri
Hrvatih.

V Slavoniji živč Srbi in Hrvati pomešani z Madžari
Slovaki in Nemci; tu in tam se nahajajo tudi češki in itali¬
janski naseljenci. Obča nadloga, cigani, se nahaja osobito
v rodovitnejših pokrajinah, kjer si laže priskrbujejo dohodkov
brez dela ter lahko živč potepinsko življenje v veselju in
razuzdanosti.

Planinci in primorci so si zelo podobni. Oboji se odliku¬
jejo po svoji poštenosti, zanesljivosti, veliki pobožnosti, trez¬
nosti, varčnosti, marljivosti in nravnosti.

Razen v Hrvatski in Slavoniji bivajo Hrvati in Srbi še
v Dalmaciji; zato se hrvatski ban zove ban Dalmacije, Hrvatske
m Slavonije. Nadalje bivajo tudi v Bosni in Hercegovini in
na južnem Ogrskem. Po Kršnjaviju.

123

31. Narodna noša v Bosni in Hercegovini.

Bošnjaki in Hercegovci so visoke in lepe rasti in govori
srbski ali hrvatski jezik, samo da je v njihov govor pomešanih
mn ogo turških besed. Bošnjaka lahko spoznaš po govoru in
po slikoviti njegovi noši. Noša razlikuje pristaše različnih
ver, osobito mohamedance in kristjane. Največ ljudi je pravo¬
slavnega in mohamedanskega veroizpovedanja, a mnogo je
i katoličanov. Nahaja pa se med njimi tudi precej zidov.

Mestna noša je mnogo bogatejša od selske. Najzanimi¬
vejša je obleka mohamedancev. Moški nosijo široke hlače
(šalvare) s pričvrščenimi dokolenkami; črez prsi oblačijo
„džemaden“ (oprsnik), ki nima rokavov, in potem lepo sukneno
,.ječermo“ (jopič, kamižolo) z rokavi. O svečanih dnevih ogri¬
njajo črez hrbet (ledja) „fermen‘", t. j. s srebrom in zlatom
okrašeno suknjo (kaput); nosijo jo, kadar nočejo ogrniti dalj¬
šega dolmana. Mlajši mohamedanci pokrivajo glavo s fesom'
(rdečo, visoko kapo), starejši jo ovijajo še s turbanom ali
sarukom razne boje. Po turbanih razpoznavaš mohamedance.
Hodža, mohamedanski duhovnik in učitelj, nosi bel turban,
hadžija (romar, ki je posetil Mohamedov grob v Meki), nosi
rumenkast turban, dočim omotavajo vaščani in kmetje glavo
samo z enostavno pisano rutico ali z robcem. Na nogah nosijo
nizke črevlje (cipele) ali papuče z lesenimi podplati.

Mohamedanske ženske nosijo brageše (dimlije), a črez
prsi s srebrom in zlatom bogato vezen fermen in ječermo.
Omožena mohamedanka si ogrne vse telo z dolgim spodnjim
plaščem. Tudi glavo si omotavajo mohamedanske žene, da jim
nihče ne vidi lica. Noge obuvajo v nizke, šiljaste cipele ali
papuče. Osobito znamenit komad odela je pas, ki se pri
mohamedancih kakor ostalo odelo odlikuje z bogatim krasom
in nakitom. Za kožnatim pasom vidiš pri moških oster handžar
(bodalo), par kubur (kratkih pušk) in kar je potrebno za
nabijanje kubur.

Kakor spoznaš mohamedanca že po noši, tako na prvi
mah lahko zapaziš nekaj posebnega tudi na njih domovih.

Domovi se gradijo v kvadrat. Od zdolaj je debel zid iz kamena,
in na tem zidu je nameščeno prvo hišno nadstropje. Mnoge
hiše, osobito v ravnini in ob vodi, so postavljene na stebre,
da lahko pod njimi hodiš. Navadno so ti prostori prirejeni
za hleve in kolnice. Največ bosenskih hiš je zgrajenih iz
lesa in gotovo so vse v eno nadstropje. \ hišo prideš po lesenih
stopnicah; tam je hodnik ali mostovž skoro okoli cele hiše.
Okna so na hišah majhna in nizka in imajo lesene rešetke.
Pozimi stanujejo v pritličju, kjer je v sobi velika lončena peč,
poleti pa v prvem nadstropju. J. Kempf.

32. Znamenitost gorovja.

Nižine daleč niso tako znamenite za življenje na zemlji
kakor višine. Od vzvišanosti tal je odvisno življenje kopne
zemlje, raznoličnost podnebja, tek rek in potokov, proizvodi
rastlinstva in živalstva in pa neenaka naselitev ljudi po zemelj¬
skem površju.

Ko bi bilo površje vse suhe zemlje povsem ravno, bi vla¬
dala povsod na zemlji strašna pravilnost in enoličnost. Isti
pojavi bi se ponavljali od oceana do oceana; vetrovi bi pihali
okoli zemlje večno v isto smer in z neizprosno rednostjo. Ne
bi bilo onih gorskih grmad, ki se upirajo naravni smeri
vetrov, tirajo zračne struje na vse strani in tako izpreminjajo
ono vekovito enoličnost; zmanjkalo bi onih ogromnih gostilcev
(kondenzatorjev) zračnih vodenih par, ki takorekoČ odvzemajo
oblakom blagonosno vodo in napajajo z njo svoje rebri, snežne
poljane, ali pa jo vodijo v neizmerne ponore (ponikve). Povsod
bi na vseh kopninah od oceana do oceana napajala zemeljska
tla silna voda, kakor kadar pada dež, in bi tvarjala neizmerna
močvirja in jezera. Zaradi ravnih tal ne bi mogla voda nika¬
mor odtekati. To polno ravnovesje prirodnih sil bi povzročilo
okorelost in premrlost. Ako bi mogli ljudje,, kakršni smo
mi, živeti na takšni zemlji, bi enoličnost neizmerne ravne
zemeljske površine ni malo ne koristila občevanju; nasprotno,
raztreseni po jezerskih obalah, bi se težko shajali ter bi

vztrajali v svojem prvotnem divjaštvu. Nikdar ne bi bilo selitve
narodov, ki so prihajali z visočine in iskali nove domovine, kakor
se reke val d k morju. O kaki naobraženosti ne bi bilo govora.

S polno pravico se moramo čuditi previdnosti božji, da
je na zemlji tako ugodno porazdelila višine in nižine.

Po J. H o i č n.

33. Planine.

Planine moje, drage ve planine,
kako vas ljubim! Izza mladih dni
vas nosim v Srcu, strme visočine,
in ne nagledajo se vas oči.

Vaš sin sem, gore! Ve ste me rodile,
v zatišju vašem vzrastel sem krepak:
na krilu trdem ve ste me vzgojile,
tu dihal vaš sem čisti, prosti zrak
in pil studence vaše. Žejo vročo
pod skalami sem z njimi si gasil,
in čudodelno moč, osvežujočo,
in zdravja hladni vir iz njih sem pil.

In naj obseva solnce vas z višave,
razsiplje naj po vas svoj zlati zar:
oblak naj črn pokriva vaše glave,
naj grom bobni, razsaja naj vihar,
naj bliski švigajo, ognjene strele
nad vami; naj odeva vas pomlad
z zelenim, plaščem, v prte naj vas bele
zavija zim,a ljuta: vsakikrat
ste mile mi in ljube, ve planine,
enako vselej občudujem vas!

Krasota vaša nikdar ne premine,
enako veličastne vsak ste čas.

Visoko dvigate ponosne glave
in smelo rastete mi pod nebo,
še jaz tako bi rastel rad v višave,
popenjal rad bi kvišku se takč!

štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.)

9

126

1

Kako ste močne, gore vekovite!

Nevihtam vsem nepremagljiva hran
so grude silne vaše, kamenite.

O, ko bi bil še jaz tako močan!

Anton Aškerc.  •

34. Hoja na Triglav.

S tovarišem Francetom sva odšla po svetu, iskat Zlato- §
rogov raj. Kmalu so zažareli skalnati vrhovi Grintavca, ki
se ob njem vije cesta od vasi Soče proti Triglavu. Kak oča¬
raj'č ogenj izžarja to mrtvo skalovje! Skoraj bi mislil, da
je tu nagrmadeno samo čisto zlato. Vedno več gore je bilo
v plamenu. Naposled sva prišla tudi midva na vrsto. Tudi
nama je poslalo pravkar zahajajoče solnce goreč poljub
v slovo.

Ozko dolino, po kateri se mora Soča stiskasti v ozke l
meje, tako da je ni videti, je napolnil mrak. Vedno više seje
umikalo zlato, s katerim je Sulnce obsipalo skale, naposled so v
se bleščali le še vrhovi, liki ogromni rubini. Daši niti dosle
ni bilo čuti nikakega glasu, vendar si čutil krog sebe nekako j
življenje; zdaj pa je vse zadremalo — le Soča je v svojih 1
ozkih in globokih „koritih“ zamolklo žuborela svojo pesem J
uspavanko.

Na nebu je že migljalo par zvezdic, ko sva po dveurni ■
hoji iz vasi Soče prišla na levi breg Soče. Kmalu sva bila
v Logu pred Baumbachovo ko"o, kjer sva prenočila. Drugo
jutro s\a se nagli odpravila dalje. Ob desnem bregu Zadnjice
voei zazi amenovana pot. Tu in tam stoji borna hišica, ob njej ;
njivica čompe (krompirja), okrog nje pa senožet z nizko travo:
to je krtiei ija! Kako ubožci so ti prebivalci! In vendar ljubijo ,
tudi oni s\ojo domovino!

Dolga, teža\na in tu in tam nevarna je pot na Triglav. ,
Do ] g > časa sva ple/ala po strmem žlebu. Od Luknje naprej
sva hitela po precej široki polici, ki se je pa le prekmalu
zoži a. Treba.je bilo opreznoje stopati. Malo omotice ali
nepreviden korak — pa evo: prosti pad! Steza je tu in tam

preozka ter tu in tam precej strma, večjidel pa vodi med
rušjem. Širok je Triglavov hrbet; celo večnost sva lazila
ob njem.

Kakor so nekdaj križarji vriskali od veselja, ko so za¬
gledali mesto Jeruzalem, tako sva tudi midva zavriskala, ko
sva prišla pod rob, na katerem ponosno čepi triglavska kapela
in pod njo koča. Triglavska koča je lepo in prostorno poslopje,
ki je z vsem dobro preskrbljena. Kako prijetno nama je bilo,
ko sva sedela v topli obednici, zunaj pa je divjal in tulil
vihar! Oskrbnik nama je pravil, daje prejšnji dan (21. avgusta
1899. 1.) snežilo in da mu je ponoči voda v kuhinji debelo
zmrznila. Ki čuda, saj je ravnokar (ob dveh popoldne) stalo
živo srebro pod ničlo!

Ko sva bila dobro založila, sva šla zopet na pot, da
spraviva Triglavovo glavo pod noge. Ne daleč od koče se
začne plezanje po strmi steni Malega Triglava. Dobroto
železnih klinov, ki so popičeni v steno, ve prav ceniti le oni,
ki pleza v hudem viharju. Četudi so klini ledeno mrzli, ven¬
dar jih krčevito ohjemlje okorela roka. Največjo preglavico
nama je delal vihar, ko sva šla po grebenu z Malega Triglava
na Velikega. Včasih se je s tako silo uprl v naju, da sva se
morala z vso močjo tiščati železne vrvi, ki je tod napeta; le
kadar je nekoliko ponehal, sva si upala dalje. Srečno sva
premagala vse težave ter prilezla zdrava na vrh. V duhu sva
zahvaljevala gospoda Aljaža, da je tu napravil stolp. Nemu¬
doma sva zlezla vanj ter se zaprla; okrog njega pa je bučalo,
kakor da bi hotelo odtrgati celo Triglavovo glavo ter s stolpom
Vr ed strmoglaviti v temni prepad.

V stolpu je ob steni naokrog napeta nova, krasna pano¬
rama. Krasna? Kako naj rečem pa tej, ki jo vidim, ko zrem
skoz okno! Je li je mogoče, jo dostojno opisati? Ne—prelepa
je in preogromna . . . Okrog sebe zre poželjivo oko nebroj
prekrasnih vrhov, najrazličnejših oblik. V nebo k peči, sivi
zobje, v solncu se bleščeče snežne poljane, temni gozdi, doline
z  mesti in vasmi, ki se ti zde kakor otročje igrače — vse
to se v ogromnem, višnjevem okviru zliva v prelepo, skladno

128

celoto, ki se izgublja daleč tam v meglenem obodu. In ko
kakor orel z omotične višine ogleduješ ta raj, čutiš, da si
mogočen, a hkratu ti je zopet nekako tesno pri srcu, češ. f
kako ničev je človek proti tej ogromnosti. Vse, kar te obkro- J
žuje, je tako neskončno krasno in zraven tako čudovito lepa
— bajka, ki si jo slišal v mladih letih.

Anton Stres. 1

35. Nazaj v planinski raj.

,,I J od trto bivam zdaj
v deželi rajskomili,
srce p a gor mi sili
nazaj v planinski raj — "
„„Zakaj nazaj
„Nazaj v planinski raj!"

„,,Tu zelen dol in breg .
tu cvetje že budi se,
tu ptičji spev glasi se,
gore še krije sneg  —
Zakaj nazaj ?““

..Nazaj v planinski raj!"

....Glej ta dolinski svet,
te zlate vinske griče,
te nič, te nič ne miče
njih južni sad in cvet!
Zakaj nazajf‘“

„Nazaj v planinski raj!"

„„In to ti nič ni mar,
da dragi, srčnovdani,
ti kličejo: „0stani,
nikar, odtod, nikar!"
Zakaj nazaj
..Ne prašajte,

zakaj!

O, zlatih dni spomin
me vleče na planine,
po njih srce mi gine, .
saj jaz planin sem sin!
Tedaj nazaj,
nazaj v planinski raj!' 1

Simon Gregorčič.

36. Cerkniško jezero.

Cerkniško jezero je v najnižjem delu podolgaste cerk¬
niške kotline blizu Cerknice in je največje kranjsko jezero.
Dolgo je okoli 10 km  in široko poprečno 1 — 2 km,  najširše
med Javornikom in Žirovnico, in sicer 47 km.  Popolnoma

129

polno meri jezero 26 km-,  ob mali vodi pa 12 km-.  To krasno
presihajoče jezero slovi že od nekdaj kot posebno prirodno
čudo kranjsko.

Gladina in razsežnost jezera se zelo izpreminjata. Spo¬
mladi ima jezero malo vode; poleti usahne včasih malone po¬
polnoma. Ob jesenskem deževju zopet narašča in večkrat
preplavlja okolico proti iztoku in severoiztoku. Nad jezersko
gladino se vzdigujeta ob zapadni strani dva otoka: Gorica in
večji Otok.

Naraščanje in padanje jezerske gladine povzročujejo pod¬
zemeljski prekopi in votline, ki se odpirajo proti Cerkniški
kotlini. Te odprtine so bljuvalniki, ki vodo bljujejo in pozneje
zopet požirajo, in požiralniki, ki le požirajo vodo. Bljuvalnikov
ima jezero 12, požiralnikov pa 28. Ob suši so bljuvalniki
prazni, ob deževju pa bljujejo mnogo vode iz sebe, grmeč
in šumeč.

Izmed požiralnikov omenjamo zlasti jami Veliko Karlovico
in Malo Karlovico; v njiju se ob povodnji vali voda z veliko
silo. Velika Karlovica, v kateri je več jezerc, je pod zemljo
v zvezi z Malo Karlovico ter ima 12 m dolgo in 4 m  visoko
odprtino, požira mnogo vode, a ne deluje dolgo, ker leži pre¬
visoko. Mala Karlovica požira vodo dalje časa, ker leži 1 m
niže od Velike Karlovice. Ob višji jezerski gladini ne opaziš
nikakega znamenja, da se nahajajo pod jezersko gladino po¬
žiralniki, in navadno se vidi le poleti, kako odteka voda
v požiralnike in bljuvalnike.

Jezerski dotoki teko vijugasto po jezerskem dnu, bi je
nekoliko nagnjeno proti Javorniku. Najvažnejši so: Cerkniščica,
Martinski potok, Grahovščica in Stržen.

Cerkniško jezero se nekoliko posuši vsako leto, a popol¬
noma le o veliki suši. Voda se odteka 14—15 dni. Včasih je
jezersko dno malone popolnoma suho; le v Zadnjem kraju,
v zatoku med polotokom Drvoščem in zapadnim jezerskim
obrežjem, ostaja voda v nekaterih tolmunih. Tudi jezerske
struge imajo nekaj vode, ki jo ostavljajo jezerski dotoki, ko
se izgubljajo v požiralnike.

130

Presihanje jezera je odvisno od vremena; oh toplih po¬
mladanskih dneh kmalu upade voda- Navadno je jezerska
kotlina že prazna do Sv. Jakoba. Ob suši je kotlina velik
travnik. Jezerska tla tedaj niso močvirna nego trda in suha
ter s travo zarastla. Vse hiti na „blato . da spravijo za časa
mrvo; kajti včasih spričo dežja kmalu naraste voda in jim po¬
kvari mrvo.

Jezero je navadno suho do konca septembra; ak<> pa
dežuje le pol dneva, prihaja voda iz podzemeljskih jam. Ob
jesenskem deževju nagloma priteka voda po dotokih in bobneč
tudi iz podzemeljskih jam in votlin. Tedaj priteka v jezero
155 m 3  vode na sekundo, odteka se je pa po požiralnikih le
85 to 3 . Ko deseže jezero največjo višino, upada voda, ker se
odteka v više ležeče požiralnike, zlasti v obe Karlovici.

Ob presihanju Cerkniškega jezera nalove ribiči mnogo
rib, lovci pa postrele mnogo povodnih ptic.

Fr. Orožen

37. Pohorje.

Košato Pohorje se razprostira med deročo Dravo, bistro
Mislinjo, šumečo Dravinjo in širnim Ptujskim poljem. Počenš
pri Spodnjem Dravogradu, se popenja najprej proti jugoiztoku,
vzdigajoč se više in više. Ob Črnem vrhu, kjer se je vzdignilo
do vrhunca (1543 m ), se mogočno razkorači, krene na iztok
in se odtod vobče drži te smeri. Dalje ko prodira od Črnega
vrha, tem mnogovrstneje se razčlenjuje in razvejava. Od glav¬
nega hrbta so na desno in na levo odcepljene panoge tja do
Roglje (1517 to),  od Roglje dalje pa prodirajo na vse strani
enako razprtim prstom na roki. Med panogami so globoki in
divje razjedeni jarki, ki so jih izdolbli in izbrusili potoki v ne¬
izmernih dobah, v ljutem teku po njih bobneč in se peneč.

Hrbti Pohoija so široki, vrhunci okroženi in obli. Se¬
verno pobočje je vobče strmo, južno in iztočno večjidel bolj
položno; strma so tudi pobočja ob potokih. V slemena je vre¬
zanih mnogo sedel; skoz njih so navadno prehodi s severne
strani na južno ali pa poprek iz jarka v jarek.

1

131

Pohorje je zelo vodnato. Obilne podnebne padavine na¬
pajajo vse leto goste mahove in rahlo prhlico, ta pa hrani
nebroj čistih in hladnih studencev, bi se spajajo in dražijo
v veliko število potočkov in potokov. Na hrbtu so močvirja
z majhnimi jezerci. Okoli jezerc so obširna močvirja, porastla
z gostim šotnim mahovjem in pritlikavim borovjem.

Pohorsko podnebje je pravo gorsko podnebje. Poleti je
ta obilo dežja, pozimi mnogo snega. Večji deli so izpostav¬
ljeni vetrom od vseh strani. Po njih brije od severja mrzli
krivec, prešinjajoč kosti in mozeg. V njih se zaganjata vlažni
jug od jugozapada in dolec od jugoiztoba.

Dve tretjini Pohorja pokrivajo gozdi; razen teh se na¬
hajajo pašniki, travniki, njive in vinogradi; kaki dve stotini
sta nerodovitni. Na severni strani in po višjih in srednjih
legah južnega pobočja prevladuje črni les z orjaškimi smre¬
kami in hojkami. ki se jim je ponekod pridružil vitki macesen
Ob znožju raste bukovje in različni drugi listovci.

Po širnih in samotnih gozdih živi razna divjačina, kakor
lahkonoga srna, jazbec, divja mačka, divji petelin, škarjevec,
jereb i. t. d. Po bistrih potokih šviga pestra postrv.

Više na Pohorju nahajamo le posamezne kmetije, niže
doli pa razen posameznih kmetij tudi majhne vasi. Večjih na¬
selbin tukaj ni, ako se ne oziramo na trge in mesta ob znožju
Pohorja. Na najlepših mestih stoji vsega vkup 50 cerkva, ki
odsevajo od temnega ozadja kakor svetle zvezde s čistega
ponočnega neba.

Gozd je Pohorcem neusahljiv vir zaslužka in dohodkov.
Pa so tudi vse poletje in deloma tudi pozimi na delu v pla¬
ninah. Od ranega jutra do večerne zarje poje po gozdu sekira
in strže ročna žaga. Tu podirajo drevje in delajo plohe, tam
spravljajo plohe do potov, na drugem mestu jih nakladajo na
nizke poddele in vozijo na žage.

Mnogi pašniki in obširni travniki rede kmetu obilo ži¬
vine. Največ je goveje živine in ovac; tu pa tam imajo koze;
konjev na Pohorju ni. Njive obrodč povprek toliko žita, ko-

182

likor ga je treba za dom. Sadnega drevja je malo. Na znožju ;
iztočnega dela so vinogradi.

Prebivalstvo Pohorja je po rodu in jeziku izključno slo- ]
vensko. Vobče je ljudstvo majhne postave in čokate rasti, j
v kretanju, govorjenju in mišljenju nekoliko počasno, pa ne- ;
izmerno pridno in delavno, pošteno, trezno, skromno, štedljivo, ;
zadovoljno, postrežljivo in gostoljubno ter pobožno. Moški I
nosijo radi polno brado, ki je pa navadno neporavnana in
razmršena. Oblačijo se Pohorci največ v domače platno in
domače sukno. Janez Koprivnik.

3S.

Krasna si, bistra hči planin,
brdkd v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti  —
krasna, si, hči planin. 1
Tvoj tek je živ in je legdk,
ko hod deklet s planine,
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine  —
krasna si, hči planin!

Bad gledam, ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih, je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gorel
lepoto to si pila  —
krasna si, hči planin!

Ti meni si predraga znanka!
Ko z.gorskih prih umi š dobrav,

Soči.

od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav -
Bog sprimi tu te sred planjav! .
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!

A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi ?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?

Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domov ja ?
Obojno bol pač tu trpiš!

V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se m.i zdiš,
a še kot solza  — krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdkd v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!

Simon Gregorčič.

13B

39. Pogozdovanje Krasa.

Gozdno površje v goriški grofiji meri skoro petino vse
dežele. To bi bilo lepo, ko bi bilo vse to površje pokrito
z gostim gozdom. Ali drevje teh gozdov je tako izsekano in
iztrebljeno, da drva ne zadoščajo za domače potrebe, še manj
pa ostaja kaj za kupčijo. In vendar so bili nekdaj baš gozdi
vir bogastva na Goriškem! Plavljenje drv po Soči do Gorice
je bilo nekdaj zelo živahno, a sedaj je že popolnoma ponehalo.
Dandanes imajo nekatere občine komaj zadosti drv za lastne
potrebe, les za stavbe pa morajo dobivati s Kranjskega.

Ves Kras. izvzemši menda nekaj skalnatih vrhuncev in
dolov, je bil nekdaj ne le popolnoma porastel, nego celo z viso¬
kimi gozdi pokrit. Saj ima skoro ves zdaj ogoljeni Kras
prav tako dobra tla kakor oni predeli, kjer še. zdaj rastejo
lepi gozdi (Lipica, Devin), ali pa kakor oni kraji, kjer je še
pred kratkim stal gozd. Dokazano je, da Kras .brez drevja
v malo letih popolnoma opustoši, kakor bi že skoz stoletja
ne bilo tam gozdov.

A’ začetku srednjega veka so odpeljali najlepše kraške
hraste v Benetke. Vendar je ostalo še mnogo gozda. Šele
v zadnjih 300—400 letih je dobil Kras svoje sedanje golo
lice. Pustošenje Krasa je do zadnjih desetletij napredovalo
v strahoviti meri. Neusmiljeno pokončevanje gozdov pa je
imelo tudi zelo slabe nasledke za živinorejo in za poljedelstvo.
Tu imamo namreč opraviti z večinoma jako plitvo apneno
zemljo, ki je za kmetijstvo nepripravna, za gozde pa še spo¬
sobna. Ge je taka zemlja brez vsake obrambe izpostavljena
solncu in zraku, razpadejo zemeljski deli in se hitro poizgubč.
Tako izsušena in izprana tla pa gotovo niso ugodna kalitvi
travnih semen. Tudi pasoča se živina poškoduje tla, ker jih
zrahlja zlasti o mokrem vremenu.

Ker se množina zemlje vedno manjša, se ločijo travne
korenine od zemlje in se morajo vsled tega posušiti. Tako
travo živina lahko izruje, zlasti koze in ovce. Mnogokrat pa
sežgo ljudje travo, deloma iz nevednosti ali nepaznosti, deloma

134

iz kakega drugega vzroka. Pri tem zgore tudi koreninice.
Trava je potem vedno slabša, pašnik koristi vedno manj. Če
veter zanese kako travno seme na tako zemljo, ne more kaliti.
Da v takih razmerah živinoreja ne uspeva in da se število
živinčet krči, je samo po sebi umevno.

Gozdi tudi blagodejno vplivajo na podnebje. Gotovo je.
da gozdi v vročem poletju zmanjšujejo veliko vročino, pomno-
žujejo zračno vlago, ovirajo izsušenje tal in višajo na ta način
rodovitnost, nasproti pa zmanjšujejo moč vetrov ter varujejo
rastlinstvo in prst njih sile. Tudi je nedvomno, da v gozdna¬
tih krajih mnogo več dežuje nego pa v golih ob enakih raz¬
merah. Kraševec se bori z dvema hudima nezgodama, namreč
s sušo, ki traja 2—3 mesece, pozimi pa s hudo burjo. To
mu napravlja toliko škode, da je večkrat primoran, prodati
svojo živino o nepravem času pod ceno.

V novejšem času je vlada začela zavirati pokončevanje
gozdov ter skrbeti za pogozdovanje golih krajev. Leta 1869.
je osnovala osrednjo drevesnico za listnato drevje v Gorici
in za borovje v Sežani. Vrhu tega so si napravile tudi občine
svoje drevesnice. Gozde v srednjem in visokem gorovju
oskrbuje gozdni komisar v Tolminu. V Gorici je višji gozdni
urad za vse Primorsko in Dalmacijo.

Pogozdovanje Krasa je neizmerne važnosti. Vrši se le na
najslabših krajih, na višinah, hrbtih i. t. d., ki so že blizu
propada in ki se dado zboljšati le na ta način. Lastniki
gozdov bodo imeli od tega velike koristi. Iz gozdov ne bodo
dobivali le drv za kurjavo in za stavbe, ampak gozd jim
postane vir stalnih dohodkov. Dobivali bodo iz gozdov dovolj
stelje in si potemtakem lahko priskrbeli dovolj gnoja; to bo
dobro vplivalo na kmetijstvo. Če pa bo ta svet pogozden, bo
velik del druge kraške zemlje bolj zavarovan, in plodovitost
se bo jako povišala, p 0  s. Rutarju.

40. Črtica o burji.

Burja je huda prikazen in vendar ima malo pravcatih
sovražnikov. In zakaj? Zato, ker ima zdravje v sebi. Dosti

135

sem poznal ljudi, bi so izkušali naše kraje, malokaterega pa
med njimi, da bi se ne bil po svoji preselitvi spominjal burje
in še omenil: „Zdrav in lačen pa nisem bil nikdar bolj nego,
kadar me je pregnala burja. “

Rojstni kraj burje je tam gori, ne prav v Franc Jožefovi
deželi, ampak nekoliko bolj na desno. K nam prihaja od
severoiztoka. Kaka imena dobiva po vsej tej svoji dolgi poti.
ne vem. Pri Ljubljani pravijo, da brije „ta mrzla sapa“ od
kamniških Grintaveev, in se že sliši tudi ime burjica. Vso to
pot pa veje ta sapa le bolj mirno. Mrazi že, a ne tuli in ne
razsaja kakor pri nas na Notranjskem, kjer nastopa takoj kot
neupogljiv orjak in kjer dobi svoje ime: burja, ako je prav
prava, z desetimi r.  Rekel bi, da severoiztočna kal dobi šele
na kranjskih tleh svojo pravo dušo, ko bruhne na Notranjsko.
Burja postane mahoma mogočna in ima strašansko armado
pod seboj. Prav pogubonosna je burja v Vipavski dolini, in
gorje mu, komur pade na glavo, bučeč doli črez Turo!

Burja je huda sapa, vselej hladna, pozimi pa mrzla, da
prožene še kožuh. Moj oče je bil krepak človek. Kot mladenič
najboljše dobe se je odpravljal s Podbrdja pri Šentvidu
v Vipavo. Strašanska burja je že vihrala in še naraščala,
vendar je oče velel hlapcu, naj mu osedla Cičota, finega
neapolitanskega vranca. Hlapec je svaril, da nikar se ne izkušati
niti na konju pri taki burji. Oče ni odnehal in je odjahal. Ali
že črez malo časa je pridirjal Cičo domov brez jahača. Hlapec,
sluteč nezgodo, se je odpravil črez zenožeti proti Izercam in
je, bližajoč se temu kraju, zagledal očeta, ki se je plazil
proti domu. Dolgo je trajalo, da sta se sešla in potem skupaj
pririnila do doma. Oče je pripovedoval, da do Izerc je še
mogel obsedeti na konju, tam da je burja konja in njega
zrušila s ceste in da ga je, ko je hotel poskočiti s konja,
povalila na tla, konj pa je odskočil in jo ubral proti
domu. Oče je vselej dostavil, ko je to pripovedoval, da take
burje ni izkusil nikdar več. On in hlapec sta se mogla le po
vseh štirih plaziti do zatišja in doma. Strah nas je bilo, je
pravil oče, tudi v gradu, kajti vso noč so bingljali sami o

136

sebe zvonovi pri Sv. Robu. Tako zvonjenje je v resnici
grozno. Jaz sem sam izkušal to. Posetil sem s svojo mlado
ženo svojega sorodnika. Burja je bučala in stresala, in dolgo
se nismo odpravili spat. Ležala sva z ženo v skrajnji sobi, in
čim dalje bolj se je zaganjala burja ravno v naš vogal.
V veliki sobi prav sredi nje je stala na plošči steklenica, in
tik nje sta bila kozarca. Kadar je udrihnil prvi sunek, se je
stresel ves grad, in steklenica na mizi je jela žvenketati.
Vstal sem, da sem kozarca popolnoma odstranil od stekle¬
nice. Kar začujem cviljenje od cerkve Sv. Roka. Vedel sem,
kaj pomeni to. In v resnici je jelo bingljati. Burja je zvonova
omajala, in zdaj pa zdaj sta se oglašala, posamezno in skupaj.
Ne želim nikomur, da bi izkušal kdaj kaj enakega.

Po H. Dole n eu.

41. Oblaček.

„Oblaček, ti gdavaš
po nebu visoko,
oblaček, ti gledaš
po svetu široko,
ko zora, vsa mlada,
z roso se umiva,
z rdečimi žarki
lepo te obliva,
in gozde zreš mračne
in vrte žareče,
palače, prepolne
razkošja in sreče ,
in zelene gore
in sinje morje,
ves kras neizmerne,
prelepe zemlje .

In ti sc solziš,
oblaček  — zakajT'  —
„„Nad mano sijaj,
pod mano je raj,
a jaz hrepenim

nazaj, nazaj.

Na severju sivem
oblački veseli
s sestrami, meglami,
lepo smo živeli
in pravili tiho
smo bajke si krasne,
cvetoče, dehteče
kot rožice jasne . . .
In v sanjah o sreči
presrečni smo bili,
kot da smo iz čašic
jo bisernih pili.

A veter okrutni
med nas pridivjal je,
sestrice in bratce
vsaksebi razgnal je.

In zdaj jaz po nebu
samoten potujem,
za bratci, sestrami
tugujem, vzdihujem . .

Oton Župančič.

137

42. Domovini.

Bodi zdrava, domovina,
mili moj slovenski kraj!
Ti prekrasna, ti edina
meni si zemeljski raj.

Tuje šege, tuje ljudstvo
so prijatelji, bratje ni.
Slava le, slovansko čuvstvo
srce moje veseli.

Primi čelov, zemlja mila,
primi srce moje v dar,
da bi vedno matka bila,
nepozabljena nikdar!

Radoslav Razlag.

43. Znamenje.

Na polju znamenje stoji,
podoba krasna v njem žari:
ni slika blažene Device,
svetnika ne in ne svetnice.

Čeprav obraz svetnika ni,
čeprav svetnice slika ni,
podoba ta je meni sveta,
časti jo moja duša vneta.

Pred njo presvetlo luč gojim,
lepo, zvesto za njo skrbim,;
naj sveti solnce, zvezde jasne,
pred sliko moja luč ne ugasne.

In cvetek, ki lepo cveta,
s pobožno berem ji roko,
pred njo prekrasne vence devam
in zraven glasne pesmi pevam.

Ni znamenje na polju to,
to moje je srce gorko,
in ta obraz, prepoln miline,
je slika moje domovine.

Ta svetla luč  — moj srčni žar,
le njej plamti in bo vsekddr,
in z duše cvetjem plemenitim
njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.

Njo prvi moj je spev slavil,
poslednji njej se bo glasil,
in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!

Simon Gregorčič.

138

III.

Iz knjige prirode.

.A.. Človek.

1. Človek.

Po svojem telesu je človek podoben, živalim; v kaki po¬
sebnosti pa celo prekose človeka nekatere živali. Tako na
primer so mnoge živali v.-čje in močnejše ol človeka, nekatere
bistreje vidijo, nekatere tanje slišijo, a nekatere zopet bolje
vohajo. Tudi učakajo nekatere živali večjo siarost nego človek.

Ali vfndar ima človek nekaj, kar ga visoko povzdiguje
nad vse zvali ter ga posoja na prvo mesto med vsemi stvarmi,
karkoli jih je nstvadla vsemogočna roka božja. Ta „nekaj ;<  je
njegova neumrljiva duša in njene prečudne zmožnosti. Edini
človek more premišljati o sebi in o svetu. Samo človek more
biti pobožen, ker edini on spoznava svojega Stvarnika.

In če tudi ne g'edumo na č oveško dušo, že zunanja po¬
doba ga loči od živali. Človeško telo samo oznanja , 1  da sta¬
nuje v njem duh božji. Človek bodi samo po dveh nogah, in
vendar je njegov hoil lahek in varen. Na njem je vse v pravi
meri, nič ni preveliko, nič p n majhni). Krona vsemu telesu pa
je glava-; človek edini n- si glavo pokoncu in gleda proti nebu
z jasnim obrazom.

Izpod las se sveti š roko, čisto čelo, kakršnega ne naha¬
jamo pri nobeni živali. Usta zapirata rdeči, mehki ustnici, ki
se cdp rata na prijazen posmeh ali na razumno govorico.
V ustih stoji zob pri zolm, nobed- n krajš', nobeden daljši. Lice
pokriva mehka, čntljiva koža, ki pri nas ni niti rdeča, niti

139

bela, ali vendar včasi zardi kakor kri, včasi pobledi kakor
zid. Nobeni živali se ne more na licu tako dobro videti žalost
in veselje, up in strah, blagost in osornost, zdravje in bolezen;
izkratka, vsako čuvstvo, vsaka strast, ki nam polje v srcu,
v duši, se nam razodeva tudi na licu.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori duša. Kdo
bi znal opisati milino materinega očesa, ko se ozira na svoje
ljubljeno dete! Kak razloček med njenim pogledom in med
pogledom možaka, ki se mu je v jezi napelo oko in uprlo
v sovražnika! In če zamiglja solza v očesu, kako razumljivo
nam govori solzno oko! Drugače se sveti solza bridke žalosti,
drugače solza srčne radosti. To. so skrivnosti človeške duše.
Tega nima nobena žival.

Ali kakor je oko lep in neprecenljiv dar božji, vendar
še ni največji. Se je nekaj, kar še bolj povzdiguje človeka.
To je jezik, to je govor. Brez govora bi bil človek le na pol
človek in v nekaterih ozirih slabši od živali. V tem je naša
največja prednost, da si moremo drug drugemu razodevati
svoje misli, svoje izkušnje. Cesar se je eden naučil ali kar je
izkusil, to pove drugim, in ti vedo to in znajo, kakor bi bili
vse izkusili sami.

Človek je slika božja.

Po Fr. Erjavcu.

2 .  Vid in sluh.

Vse, kar je in se godi izven našega telesa, spoznavamo
s čutili. Čutila so vrata, skoz katera prihajajo v našo dušo
vesti iz vnanjega sveta. Takih vrat je petero; tem peterim
čutom pravimo: vid, sluh, tip, okus in vonj.'Največje važnosti
sta vid in sluh.

Vid nam kaže, kakšne barve imajo reči, z vidom spozna¬
vamo tudi obliko, daljavo, lego, velikost in število predmetov
ter določujemo, je li se gibljejo ali mirujejo. Težnosti, toplote,
magnetizma in elektrike sicer ne vidimo; a z očmi na pr.
opažamo, da telesa padajo; z njimi opazujemo na tehtnici,
ali je dvoje teles enako težkih ali ne; z njimi torej vendarle

140

zvemo za težnost. Istotako spoznavamo toplotnost teles, ko
vidimo, da se živo srebro v toplomeru dviga ali pada; z očmi
vidimo, da marsikatero telo vleče železo nase, in to nam pove,
da je tisto telo magnetno i. t. d.

Tudi tega ne vidimo, kar se godi v duši drugega človeka,
kaj misli, kaj čuti in kaj hoče. V srce ne vidimo nikomur. To
pa vidimo, kar človek dela, kako se giblje in kak obraz ima.
in po tem sodimo: kadar se joče, je žalosten, a vesel je, kdor
se smeje, in na gibanju in kretanju spoznamo, kar kdo hoče.

Z vidom nadalje spoznavamo črke in čitamo knjige in
časopise. A koliko lepega in koristnega se lahko naučimo iz
dobrih knjig! Koliko lepe zabave nam daje lepa knjiga! Pa
tudi list, ki ga dobimo iz daljnega kraja, nam je često zelo
prijeten in potreben.

In lepota, ki nam razveseljuje srce! Krasota zvezdnatega
neba, lepota mavrice, jutranje in večerne zarje, milina krasno
cvetoče pomladi i. t. d., vse to je odprto samo našemu očesu.
Gledajoč občudujemo umetne slike in podobe, krasne kipe.
mične stavbe. Vid nam odpira lepoto prirode in mnogih umet¬
nosti ter nam blaži srce. Res, vid je krasen dar nebeški!

Pa tudi sluh je velike važnosti. Slirh je silno tenak čut.
Po njem razločujemo: pok, tresk, zvenk, cvenk, šum, hram,
hrušč, hrup, vrišč, ropot i. t. d. Za različne slušne občutke
imamo celo vrsto glagolov, na pr.: vpiti, kričati, dreti se.
vekati, šepetati, čebljati, šumljati, žuboreti, hrumeti, bučati,
vršeti, grmeti, bobneti, hreščati, prasketati, klepetati, ropotati,
rožljati, pljuskati, čopotati, ploskati, škripati, škrtati i. t. d.
Sem spadajo tudi različna zaznamenovanja živinskih glasov,
kakor: rjoveti, mukati, rikati, tuliti, beketati, meketati, kru¬
liti, cviliti, rezgetati, hrzati, krokati, cvrčati, brenčati, brneti,
žvrgoleti, gostoleti i. t. d.

Izkušnja nas nauči po zvoku razločevati predmete. Po
glasu lahko spoznamo znane osebe, ako jih tudi ne vidimo.
Istotako lahko po sluhu razlikujemo tone različnih godal, na
pr.: ton gosli od tona piščali, trombe, flavte, klarineta i. t. d.
Po zvenku razločujemo različne kovine in tudi nekovinske

141

snovi, na pr.: les, steklo, žgano ilovico i. dr. Po zvenkn spozna
izkušena gospodinja, je li lonec dobro žgan; kletar trka po
sodu, da zve, kako visoko je tekočina v njem. Zdravnik po-
trkuje bolnika po prsih in spozna po zvoku, je li so notranji
deli telesa zdravi, ter prisluškuje ob telesu, ali pljuča dihajo
pravilno in ali srce bije prav. Na ta način mu more natanko
določiti mesto, kjer ni vse, kakor bi moralo biti.

Najpomembnejši pa je sluh zaradi tega, ker z njim za¬
znavamo človeški govor. Kar se godi v duši drugega človeka,
njegove misli, čuvstva in želje nam pojasni najbolj beseda.
Človeški govor je sestavljen iz majhnega števila različnih
glasnikov, ki jih sluh natanko razločuje. S temi glasniki sestav¬
ljamo brezštevilno besedi, te-le pa zopet vežemo v stavke in
stavke v govor, ki izraža vse naše misli, čuvstva in želje.

Sluh pa je tudi najvažnejši vhod k našemu srcu. Živa
beseda najmočneje prime naše srce; a najbolj nam srce pre¬
tresa pesmi mili glas in glasba ali godba. Glasba je govor
srca, od srca prihaja in sega do srca. Glasba tolaži in raz¬
veseljuje, povzdiguje in navdušuje.

H. Schreiner.

3. Mesna juha.

Juha, prikuha in meso so najvažnejši deli našega obeda.
Te jedi se med seboj dopolnjujejo; vsaka daje telesu nekaj
posebnega.

Jedi razvrščamo vobče v take, ki tvorijo v telesu tolščo,
in v take, ki delajo meso. Vse močnate jedi oskrbujejo telo
osobito s tolščo, beljakovin ate pa z mesom. V ohranitev telesa
pa so potrebne tudi soli, ki tvorijo kosti, lase, nohte in zobe.

Naša domača kuhinja skrbi v resnici za vse to. Se prej,
nego je znanstvo dognalo, zakaj uživamo baš takšne jedi, so
naše gospodinje tako uredile svojo kuhinjo. A važne niso samo
snovi, ampak tudi način, kako se pripravljajo in postavljajo
na mizo.

Skrbna gospodinja pristavi pred vsem meso na ognjišče
in skrbi, da se dobro, mehko skuha. Najboljša je govedina.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.) 10

142

ker ima manj masti in več beljakovine ter mesnih vlaken nego
drugo meso; zato daje boljšo juho in krepkejše meso.

S kuhanjem pridobi meso na redilnosti in prebavnosti.
Kuhinja mora olajšati osobito prebavnost. Sirovo meso ima
svoje redilne snovi zavite v klejaste stanice. S kuhanjem se
klej zmehča in prestopi v jubo. Kuhanje ima torej pred vsem
namen, da se raztopi klej. Pravo mesno redilno snov želodec
potem lahko prebavi in jo dobi tudi že tako prirejeno, da se
laže izpremeni v kri.

Preden meso zavre, se z njegovega površja loči belja¬
kovina in se pomeša z vodo. To daje mesni juhi pravo moč,
da postane redilna. Kadar voda vre, se beljakovina strdi, juha
se pobeli, kakor da je jajčja beljakovina v njej, in iz notra¬
njega mesa izstopa vedno več te snovi, ki krepča juho bolj
in bolj. Medtem se raztaja mesna tolšča in se raztapljajo
soli. Tako sicer vzame krepka juha mesu mnogo njegove moči,
a moč ostane v juhi, in meso postaja zobem laže razdeljivo
in želodcu laže prebavno.

Nobena gospodinja ne bo pozabila, pridati obilo soli. Ta
se v vodi hitro raztopi; meso jo sprejema v sebe in s tem
postaja okusnejše in prebavnejše, pa tudi redilnejše; zakaj
trdni deli človeškega telesa, osobito hrustanci in kri rabijo
soli. Zategadelj dober kmet rad doda živinski klaji tudi ne¬
kaj peščic soli, in izkušnja uči, da se s tem živina Krepi
in zredi.

YČasih pa nam seveda ni toliko za krepko juho, ampak
za tem krepkejše meso. V takem slučaju gospodinja ne sme
pristaviti mesa z mrzlo vodo, ampak ga mora zaliti z vrelo
vodo. Kadar pride meso v vrelo vodo, se beljakovina na
površju mesa strdi in ga zapre, da ne more izpuščati hranilnih
snovi. Tudi pečenje ima tisti učinek.

V juho gospodinja rada podmete in vkuha nekaj močna¬
tega; to se ujema prav dobro. Mesna juha ima v sebi, kakor
smo rekli, klej in beljakovine, in te tvarine se v telesu iz-
premenč v mišice (meso.) Toda delavno in pridno telo zahteva
tudi takšnih jedi, ki se lahko izpremene v tolščo. Kajti za

148

pot (znoj) in za sapo, ki jn tako nujno potrebujemo pri delu,
skrbi tolšča. Zategadelj je celo primerno, da se podmete
v juho nekaj močnatega; iz tega se v telesu naredi tolšča.
Samo ob sebi je vse eno, kaj vzameš. Lahko vzameš moko,
pšeno, kašo (ječmeno, proseno, ajdovo, ovseno), riž ali krompir.
Povsod je glavna sestavina v njih škrob (moka), ki se v te¬
lesu izpreminja v tolščo. [Razloček je le ta, da je tu škroba
več, tam manj. H. Sckreiner.

4. Sočivje.

K najtečnejšim jestvinam spada sočivje. Grah, fižol in
leča dajejo telesu tolščo in meso ter se v tem oziru ne pri¬
bližujejo samo kruhu, ampak še celo mesu. Te jedi so torej,
ako so dobro pripravljene, po pravici zelo priljubljene; zakaj
dober kup so in redilne obenem. Ako je že meso redek gost
na mizi, pa sočivja ne sme zmanjkati nikoli.

Snov, ki nam jo daje sočivje za reditev mesa, se imenuje
grahovina (legumin). Eazen tega ima škroba (moke) malo več
nego kruh in skoro trikrat toliko kakor krompir. Nahaja se
pa v sočivju tudi sladkor, ki ga okušaš osobito v presnem,
sladkem graku. Za tvorbo mesa ima torej sočivje obilno snovi
v sebi, več nego druge rastline; samo vode je malo v sočivju,
zategadelj ni dobro suhega jesti. Mladi grah in fižol imata
še to posebno prednost, da ju lahko ješ v stročju in lupinah
ki so istotako bogate škroba in sladkorja.

Ne moremo pa gospodinjam dovolj priporočati, naj suho
sočivje vselej presejejo skoz drobno sito, da odstranijo lupine.
Suhe lupine se ne raztapljajo niti v slinah, niti v želodčnem
ali črevesnem soku; zategadelj silno nadlegujejo telo, tako
da včasi celo zboli.

Kuhajoč sočivje, je gotovo vsaka gospodinja že zapazila
neko posebnost. Včasi se kuha grah cele ure in se ne zmehča;
nasprotno, mladi grah, ki je presen bil mehak, se pri kuhanju
strdi; drugič pa se često isti grah, če ga kuhaš pol ure,
zmehča in privre iz lupine, če ga stisneš. Temu ni vzrok grah,
ampak voda, v kateri se kuha. Voda naših vodnjakov je na-

10 *

144

vadno trda, ima torej apna v sebi. Apno se spaja z nekaterimi
grahovimi snovmi in tvarja trdo, neprebavno telo, dočim dežev¬
nica (mehka voda) raztaplja grahovino. Jasno je torej, da
štedimo gorivo in pridobimo hrane, ako kuhamo grah, fižol
in lečo v mehki vodi.

Od graha, fižola in leče se tvaijajo v zdravem telesu
kri in meso, mleko in tolšča. Nekateri ne marajo sočivja, češ,
da nadleguje in napenja, a če mu odstranimo neprebavne lupine,
izgubi to svojo neprijetno posebnost. Razen tega je v graho¬
vim tudi fosfor, ki je potreben za tvorbo kosti in možganov.
Grahovino smemo torej vseskozi pohvaliti.

H. Schreiner.

5. Nezmernost.

Ena kaplja mleka
dosti bi muhi bila,
v njej se nikdar ne bi,
ne bi utopila.

Lakomne pa muhe
rinejo najraje
v morje belo mleka,
v lonec bele slaje.

Ti, ki nimaš mere
v svojem mladem veku,
gledaj muho, ki se
davi tam-le v mleku J'

Da ti mleko škodi,
kdo naj to ti pravi ?

A otrov je, veruj,
če ni v meri zdravi.

Hrv a,tska.

6. Lažnivi prijatelj.

„ Grelo te bom reče žganje prezebajočemu popotniku,
ko mu o hudem mrazu ob poti kima gostilniško znamenje.
„Hitro zaužij kozarček! Boš videl, kako ti pride gorko po
udih. Lahko ti bo, dalje iti.“

Gorko mu je prihajalo, preslepljenemu možu. Toda kmalu
ga je začelo tem občutneje zebsti. Tisti križ tam ob poti kaže
mesto, kjer so ga našli — zmrzlega.

„Hočem te okrepčati!“ pravi drvarju, ki stoji, spehan in
ves poten, pred skladom drv. „Le pogoltni enkrat ! a

145

Ali si že videl kdaj utrujenega konja, ki se je pehal,
da bi povlekel težek voz na hrib? »Moram konjička malo
okrepčati,” si misli voznik in začne pretepati izmučeno žival.
Res potegne zopet močneje. Pa saj ne boš mislil, da je bič
živali podelil novo moč? Žival je napela samo še svojo skrajnjo
moč in dela, dokler se mrtva ne zgrudi.

Grlej! Drvar — ■ žganjepivec je podoben nespametnemu
vozniku.

»Ozdravilo te bom!” tolaži žganje bolnika. „Le oglej se
enkrat dobro v lekarni! Tamkaj stojim sredi med zdravili!*

Naše strupene rastline so tudi tam, a lekarnar ima njih
sok skrbno zavarovan; zakaj s strupom se ne sme nemarno
ravnati in ne sme ga vsakdo dobiti. Samo po zdravnikovi
odredbi ti ga izroči lekarnar. Naš lažnivi prijatelj je umel,
pobegniti iz lekarne. Kot »živa voda , naročena bolnikom, se
je izkazala tu in tam. Danes pa vsakdo lahko dobi »mrtvo
vodo“.

»Zdramilo in razveselilo te bom!“ obeta malosrčniku.
»Cuj, kako se tvoji tovariši smej6 in pojo! Kakor bratje se
objemajo in si nagajajo l u

Pojdi z menoj za hip v ječe! Vprašaj tam junake z noži
in ubijalce, kdo jih je spravil pod ključ! Večina ti bo odgo¬
vorila s stisnjeno pestjo: »Tisti burkež, žganje!“

Spremljaj me še samo malce v blaznico! O, to so ti bili
nekdaj ob žganju veseljaki!, —

Lažeš, žganje, lažeš! Po nemškem.

7. Balada o sv. 3Iartinu .

„ Uh, kaka zima! Sto volkov!

Nocoj ne pridem živ pod krov.
Kako, ti ščip, z nebes se smeješ!
Le škoda, da kar nič ne greješ.

A kod, Boštjan, si zašel, kod f
Nemara to ni prava pot . .  .

146

Sneg mete . . . ostra sapa piše
In kroginkrog nobene hiše!

Pač! nekaj tukaj-le stoji . . ■
Kapelica je  — se mi zdi.

Kapela svetega Martina,
patrona ljubega mi vina!

Da nisem ga tako rad pil,
nocoj bi tukaj ne nočil . . .

A ti, svetnik, mi ne zameri,
če tožim ti . . . pri moji veri!

Imel, veš, kočo svoje dni
še lepšo jaz sem nego ti.

Zdaj ni več moja tam na Griči
prodali so mi jo biriči.

In zdaj razcapan je berač
in bos ko gos Boštjan, kovač.

Vsak pes oblaja me na cesti . .
Glej, od mrazu se moram tresti.

A ti se zime ne bojiš,
vsak dan obleko tu deliš.

Še mene s plaščem zdaj ogrni,
če treba, Bog ti ga povrni!

Ne sekaj z mečem ga črez pol!
Daj celega, saj ves sem gol!

Tako . . . tako! Kako se sveti!
Oh, škoda z njim se je odeti . .

Od pet do vrata ves je zlat  , .
Da ne bi vzel ga kak mi tat!

Ljudje od pragov nas podijo  —
svetniki še za nas skrbijo.

147

Kožuhe molji skopcem žro,
a nago nase je telo . . .

Kako me greje! . . . Naj počijem,
v tvoj plašč ovit tu v kot se skrijem !~‘

ln ko zasvital se je dan  —
bil zmrznil je berač Boštjan.

A. Aškerc.

8. Koze ali osepnice in cepljenje zoper nje.

Koze ali osepnice so bile nekdaj najstrahovitejša kuga.
Na milijone in milijone ljudi je pomrlo za njimi navadno še
v otroških letih; kar pa jih je okrevalo, tem so ostale grde
brazgotine na obrazu. V prejšnjih časih se je zgodilo malo¬
kdaj, da ne bi bil kdo nikoli zbolel za kozami. Zato so mislili,
da mora vsak človek preboleti to bolezen, da se mu telo
očisti slabih sokov. Ta prazna vera se je še ohranila med
ljudstvom glede vseh tistih bolezni, pri katerih se izpahuje
prišč. Toda noben človek ne prinaša takih slabih sokov
na svet.

V resnici dobi človek koze zato, ker se naseli jako
drobno živo bitje v njegovem telesu. Taka drobna, med sabo
razločljiva bitja so že dokazali za vzrok skoro vsem nalez¬
ljivim boleznim, n. pr. vročinski bolezni, tuberkulozi, mrzlici,
dušljivemu kašlju, šenu. Provzročitelja koza pa še niso za¬
sledili. Morda je tako majhen, da se ne vidi niti z drobno¬
gledom. Najboljši drobnogled povečuje le dvetisočkrat.

Da pa ljudem ni treba preboleti te strašne bolezni, se
vidi iz tega, da so dandanes koze skoro že izginile iz veli¬
kega dela Evrope in iz Severne Amerike. In to se je doseglo
s cepljenjem koza.

Že pred 2000 leti so se Kitajci poizkušali obvarovati
smrtonosnih koza s tem, da so provzročili na ta ali oni način
pri zdravih ljudeh lažje koze, n. pr. tako, da so jim oblekli
srajco za kozami obolelega človeka. Kitajci so že vedeli, da


— 148 —

so koze ena izmed tistih nalezljivih bolezni, ki se le izjemoma
lotijo človeka drugič v življenju. Ko je človek prebil to bo¬
lezen, se iznova ne okuži tako lahko.

Indijski svečeniki so ravnali zanesljiveje. Snov iz ogno-
jenih kozjih mehurčkov so posušili na niti, ki so jo potem čez
leto dni vložili v male zareze na koži. Leta 1721. so spoznali
ta način cepljenja v Evropi. Cepljeni človek je ob večdnevni
hudi vročici po vsem telesu dobil koze, ki pa so bile po na¬
vadi lažje. Toda za necepljene ljudi so bile prav tako nalez¬
ljive kakor prave koze.

Takrat je zvedel angleški zdravnik Edvard Jenner od
kmetov v svojem kraju, da ne zboli nihče za kozami, ki se
je kdaj okužil s snovjo iz kravjih kozjih mehurčkov. Krave
namreč tudi obolevajo za kozami, in sicer se jim mehurčki
izpuščajo na vimenu. Če je imela dekla kako malo rano na
roki in je molzla kravo, obolelo za kozami, so se ji na roki
pokazale koze.

Jenner je skoro trideset let preizkušaval te kmetiške
trditve tako, da je ljudi, ki so bili že enkrat od krav nalezli
take koze, cepil s snovjo iz pravih (človeških) koz. In glej,
ti ljudje niso dobili koza. Zdaj je šel Jenner korak dalje.
Dne 14. maja 1796. je cepil z roke kravje dekle, ki je bila
zbolela za kozami, osemletnega dečka na lehti. Ta je dobil
koze na tistih krajih, kjer je bil cepljen. Ko ga je dva meseca
pozneje cepil s cepivom iz pravih koz, je ostal deček zdrav.
Ta poizkus se je z istim uspehom obnovil na 5000 ljudeh.
S tem je bilo dokazano, da te vcepljene koze človeka nekaj
časa varujejo pravih koz. Dandanes vemo, da ga cepljenje po
navadi varuje deset let.

Pozneje je cepil Jenner koze od človeka na človeka in
tako so cepili s človeško limfo od početka 19. stoletja po
vsej Evropi. Koze, ki se s cepljenjem preneso na človeka, se
imenujejo tudi varstvene koze. V Avstriji so prvič cepili koze
na Dunaju leta 1799.

Cepljenje ol človeka na človeka pa so zopet opustili,
ker so s takim cepivom lahko prenesli druge človeške bolezni.

149

Zdaj cepijo samo s cepivom, ki ga dobivajo od mladih goved.
Tako dobljeno cepivo se napolni v steklene cevi in razpošlje
šele potem, ko so cepilno žival že zaklali in se natanko pre¬
pričali, da je bila zdrava. Torej je tudi nemogoče, da bi
cepljenje moglo živalske bolezni prenesti na človeka.

9. Drobnice.

1. Bolezen pride z brzovlakom, odhaja pa s počasnim
ti korakom.

2. Pitje in kajenje krajša ti življenje.

B. Ko vino v možganih razjarjenih roji, rode se pre¬
piri, pretepi, poboji.

4. Kozarec vina poživi Človeka, preveč kozarcev —
strgana obleka!

5. V vinu utone mnoga mušica, tudi človek — stara
resnica!

6. Mož pametnik samo za žejo pije, črez mero vina
pamet ti ubije.

7. Žganje pogubi jih več nego kuga, glad in meč.

J. Stritar.

8. Obila pa močna pijača, nevarna strupena kača.

Al. K. Sežun.

B. Iz prirodopisja.

10. Opice.

Velikanske one gozde, koder v soparni senci velikanskih
dreves slon premišljeno prestavlja debele svoje noge, oživlja
vesela družina srboritih in lahkoživih opic. Večjidel žive
v velikih družbah, samo največje samotarijo ali pa se držč
v manjših skupinah. Vsako družbo vodi najstarejši, najmoč¬
nejši in najpametnejši samec, ki mu mora biti vse lepo po-

150

korno. Njegovo oko vidi vse, njegovo uho čuje vse, on pazi
na vse, noč in dan skrbi za varnost cele družine, ki medtem
brezskrbno skače in uganja burke. On razsoja prepire in na¬
vadno oba prepiralca oklofuta lastnoročno; ako se je prepir
vnel zaradi kake slaščice, jima jo vzame in sam p oj 6. Vsak
upor, vsako nepokorščino kaznuje ostro; ako se kdo ustavlja,
ga premikasti, da se mu gotovo nikdar več ne povrne hudobna
misel.

Med vsemi živalmi so opice človeku najpodobnejše; a
pri natančnejšem opazovanju se vendar pokaže, da ta podob¬
nost ni tolika, kakor se navadno misli. Na prvi pogled se
človek res zavzame, ali natančnejša preiskava dokaže kmalu,
da je ta podobnost prav površna in bolj namišljena.

Vse opice so zvedave, radovedne, pretkane in prevejane
tatice,nesnažne,zavidne,nesramne, potuhnjenem osvetne. Strast
hipoma zakipi v njih; en sam pogled, ena sama beseda včasih
tako razkači žival, da kakor besna divja, in strast jo pre¬
vzame tako, da pozabi celo na svojo varnost. Takrat je opica
res ostudna pošast. V ostalem so opice neizrečeno ročne in
skočne, nemirne in živahne živali, vsak čas jim pride druga
misel, a v trenutku jo izpodrine spet druga. Z drevesa skoči
opica na zemljo, poskoči sem, poskoči tja, ujame in pohrusta
kukca, uščpne tovariša, spleza spet na drevo, odtrga cvet ali
sad, ga okusi, vrti v rokah, vrže proč, se požene za drugim,
ga spravi v usta, se spusti na spodnjo vejo, se obesi in ziblje
na eni roki, poskoči na kraj veje, se zaziblje in zavihti na
drugo drevo, preišče ptičje gnezdo, malo posedi, se pomakne
k tovarišu, mu začne po kožuhu iskati uši; hipoma nastane
velik vriše, na bližnjem drevesu se lasajo in uhajo, vse hiti
tja, starejšina jezno priskače, pograbi tega, pretrese onega,
in mir kraljuje spet med družino.

Opice se živč s sadjem, cvetjem, listjem, jed6 tudi žito,
vsakršne žuželke, posebno mravlje, po gnezdih pijejo ptičja
jajca in pohrustajo celo mlade ptice. V sužnosti žro vse in
pijč tudi vino, žganje in druge opojne pijače, da se prav
upijanijo.

151

Opica ima to posebno lastnost, da posnema vse, kar vidi
delati človeka, in baš to jo dela smešno. Človeka se hitro
privadjo, nekatere so mn celo privržene, toda v starosti so
vse več ali manj čemerne, hudobne, potuhnjene in celo nevarne.

Eno lepo lastnost imajo vendar le opice, in ta je: ne¬
izmerna ljubezen do mladih. Opica ima navadno enega mla¬
diča ; ta se brž oklene matere s prednjima rokama okoli vratu,
z zadnjima pa okoli lakotnic, in tako ga mati nosi povsod
s seboj. Ako opica nima svojega zaroda, ukrade rada tujega.
Pri ujetih opicah so opazili, da starka celo pogine, ako je
izgubila mladiča; ako pa prej pogine starka, brž vzame siroto
druga opica v rejo. Po Fr. Erjavcu.

11. Netopirji.

Ko poletnega večera tihi mrak prepreza vse stvari na
zemlji, planejo iz vsakršnih temnih votlin netopirji in prhutajo
po zraku kakor črne vešče.

Netopir je čuden polutan! Pol ptič, pol miš, zato mu
po nekaterih krajih pravijo šišmiš.

Preprostemu, nepoučenemu človeku je netopir skriv¬
nostna,, grozna, skoro pošastna prikazen. Nočna ura, ob kateri
oživi to strašilo, njegovo polutanstvo, tanka, mrzla in mastna
mrena, ki kakor plašč obdaja njegovo truplo in ga nosi po zraku,
omahlo, vegasto letanje, velika ušesa in majhne oči in zraven
še čudni, kožnati izrastki v licu, vse to ga dela groznega.
Cesar mu pa še manjka, dodaje živa domišljija — pa je pošast
gotova. Brez skrbi rečemo, da ljudje o nobeni naših živali tako
malo ne vedo kakor o netopirju, zato si pa tudi onobeni ne
pripovedujejo toliko največ prav neslanih — pravljic. Tudi
pri tej živali se potrjuje resnica, da je nevednost mati ne¬
umnih vraž. Kjer ni pravega znanja, tam se rado naseli
praznoverje.

Vsi netopirji so ponočnjaki. Podnevi spe v vsakršnih
luknjah in votlinah, po duplih, v starih zidovih in dimnjakib,
pod strehami, v cerkvenih zvonikih in drugod. Po Slovenskem

152


živi mnogo teh mračnjakov tudi v podzemeljskih jamah in
podmolik, ki se pogosto-nahajajo pri nas. Večkrat so v kaki
jami netopirji tako nakopičeni, da je strop ves črn od njih.
Netopir se obesi za krempeljce na zadnjih nogah, stisne mre-
nico ob sebe kakor plašček, podvije rep in visi po ves dan,
z glavo obrnjen dol. Ako hoče zleteti, si namaže poprej letalno
mreno z neko smradno mastjo, ki se mu cedi iz žlez blizu
nosa, potem privzdigne glavo, razprostre prednja uda in prste,
raztegne rep, se požene in sfrči.

Netopirjevo letanje je nekako vegasto, kakor brez pra¬
vega namena in cilja ter se ne more primerjati ptičjemu
letanju. Ako pade netopir na zemljo, se vzdigne z veliko
težavo; ako more, rad spleza na kako drevo ali na kamen
n odondod zopet prhne drugam. O netopirjih se sploh misli,
da se zaprašč človeku radi v glavo in da se mu zapleto
v lase, zlasti ženskam, kar pa je vse le izmišljeno.

Naši netopirji jedč samo žuželke, zlasti nočne hrošče,
metulje in mušice, ki jih že od daleč poznajo po brenčanju.
Zelo je ukoreninjena vraža, da netopir žre slanino, in to brž¬
kone vsled tega, ker res rad zahaja v dimnjake, kjer se
suši slanina, in leta istotako skoz odprta okna v kašče in
hrame, kamor se spravlja mesnina. To je vse res, ali s tem
še ni dokazana nobena krivica. Zakaj zahaja netopir na ta
mesta? Precej bodemo videli! Na slanini in v mesu se prav
rade redč vsakršne žuželke, n. pr. slaninar in mokar, tudi
molji in muhe in še drug mrčes. Zaradi te nesnage obiskuje
netopir dimnjake, hrame in kašče; to lovi in hrusta, slanine in
mesa pa se ne dotakne.

Naši netopirji prespč zimo. Po sto in več se jih včasih
stisne vkup v kako zatišje; kakor podnevi, visč tudi vso zimo
z glavo navzdol, držeč se z zadnjima nogama. Ob južnem
vremenu se tudi pozimi prebudč in malo izlete, pa gredo
zopet spat. V hudi zimi jih mnogo zmrzne.

Žival ni tako topa, kakor se sploh misli o njej. Človek
lahko privadi netopirja, zlasti mladega, da leta za njim ter
mu jemlje muhe iz rok.

163

Naši navadni netopirji so:

Zgodnji netopir, ki je v truplu 12 cm dolg; z razpetimi
kreljutmimeri 42 cm. Zgoraj je dimast, zdolaj sivkastobel,
ušesa so dolga kakor glava. Med našimi jenajvečji; navadno
izleti zvečer prvi, včasik že za solnca. Leta prav dobro.

Ukan ali uhati netopir ima ušesa dolga za dve glavi,
v truplu je dolg nekaj čez 7 cm,  razpet meri 23 cm; dlake je
sivorjavkaste, po trebuhu jasnejše. Uhan je naš najnavadnejši
netopir in leta pozneje v noči. Kadar spi, so mu dolga ušesa
zgibana pod pazduho. Fr. Erjavec.

12. Jež.

Prijatelj, ako hočeš videti čudnega ponočnjaka, pojdi
z menoj! Solnce je zatonilo za gorami, v gozdu so za čas
umolknili razni glasovi, rosa je jela rositi. Ustavimo se na
porobju in stopimo za gosti grm! Zdaj je v gozdu nekaj
zašumelo med suhim listjem, — zdaj zopet, — vedno bliže
nas, — no! zdajci se je zganilo dračje, iz grmičja se prikaže
špičast rilček in precej za njim čudna žival starikavega,
nagubanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in
oblega trupla, v bodeči, sivi suknji. Daši je videti okoren,
vendar hlasta sem ter tja, stika po luknjah, prevrača listje
in rije z rilcem kakor svinja.

Izpod kamenja je prepodil martinčka; hitro plane za njim;
živalca bi se zvijala in branila, ali ni časa, jež jo je že po¬
hrustal in zdaj zopet nemudoma išče živeža. Zdaj je poknila
suha vejica pod našimi nogami; jež se zdrzne, malo posluša,
pa hipoma skrči glavo in noge ter se zvije v klobčič. Ako-
ravno je našopiril bodice, vendar ga rahlo vzamemo v roke
ter ga nesemo domov na vrt.

Jež je čuden svat. V svojem vedenju je res malo neroden
in telebast, a je pošten skoz in skoz, celo šegav in šaljiv je,
hudobe ni v njem nobene, in prav po nedolžnem trpi, če ga
sirovi nevedneži preganjajo. Godi se mu kakor sploh pošte¬
njakom: hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za katere

154

ne ve obrekovani siromak. Govori se o njem, da na skrivnem
kolje piščeta, sesa krave, in Bog si vedi kaj še, a vse to je
izmišljeno. Plašni samotarec sedi ves dan v kaki seči ali
v luknji pod kako korenino ali pod kupom suhljadi in šele
zvečer si upa, zapustiti skrivišče. Boječe caplja okoli z mokrim
rilcem, vedno sledeč miši, žabe, kuščarje, kače, črve, ogrce,
polže in drug mrčes. Najraje žre miši, zato ga ljudje tudi
jemljč v hiše, kjer lovi razen miši še drugo nesnago, za katero
nimamo strahu pri hiši, namreč ščurke ali Švabe; tem-le je
zaklet sovražnik. Ako ne dobi dosti mesne jedi, se loti tudi
sadja. Znamenito je pri njem posebno to, da tudi najstrupe-
nejšega gada požre brez vse škode; naj ga gad še tako seka
in pika v gobec ali kamor hoče, jež se ne zmeni za to, le
malo oblizne se, potem strupoviti kači lepo stare glavo ter
jo požre vso do repa. Tudi drugi strupi, ki bi usmrtili m nogo
večjo žival, mu ne pokvarijo niti zdravja niti volje do jedi.

Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje
padati z drevja, skrbi tudi on za mizo, si izkoplje globoko
jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in trave, da je vsa polna.
Smešno je gledati ježa, kako si znaša posteljo; povalja se
namreč po listju in mahovjn, in kar se je nabodlo na bodice,
to nese domov; če se zraven nasadi še kaka lesnika ali
hruška, mu je tudi prav. Zima nastane, jež se zarije v steljo,
se zvije in zaspi tako trdno kakor znabiti nobena druga žival.
Človek bi rekel: mrtev je, ako mn ne bi utripalo srce.

Po Fr. Erj avcu.

13. Pasja steklina.

Najstrašnejša med vsemi pasjimi boleznimi je steklina;
stekel pes ne okuži samo psov in drugih živali, ampak je ne¬
varen tudi človeku. Od steklega psa oklan človek steče tudi
prej ali,pozneje.

Steklina se prikaže navadno pri starih psih, najrajša v ve¬
liki vročini ali pa v velikem mrazu. Kako se izcimi ta strašna
bolezen, to se še zdaj prav ne ve. Bržkone je kriv slab živež

r

- 155  —

in pomanjkanje čiste pitne vode. Največ steče privezanih psov,
M ne dobč čiste vode in zdrave jedi.

Bolezen se začne s tem, da se pes potuhne in da reži
celo na gospodarja; zaspan je in žalosten, rad je na toplem,
pogosto lazi okoli jedi, ali ne jč, pije pa večkrat po malo.
Hripavo laja, težko požira, cedi se mu iz gobca, oči so kalne,
rad liže mrzle stvari in hlasta okoli sebe. Pozneje povesi rep,
in oči mu zardč. Gospodarja ne sluša več, bolj in bolj je
plašen, povesi tudi glavo, in jezik mu visi iz gobca. Zdaj ne
laja več, le renči; gospodarja ne pozna. Močno ga žeja, ali
piti ne more, ko bi mu tudi s silo vlivali, ker ga davi v vratu;
zato se tudi boji vode. Ne polega več, žalosten lazi okoli,

Zdaj se šele razvije prava steklina. Oko mu obstekli,
jezik je višnjev, visi iz gobca in na njem se pokaže be’a pena.
S povešenim repom in povešeno glavo teka venomer, opo¬
tekaje se, in grize vse, kar mu pride pod gobec, posebno
pse. Ce ga v teku zavira kaj, se opoteka, pada in hlasta po
zraku, dokler ne pogine. To imenujemo tiho steklino.

Včasih se pa izcimi tudi besna steklina. Takemu psu se
svetijo oči, višnjev jezik mn visi iz gobca, ali pene skoro ni
videti. Okoli sebe lovi muhe, perotnino in jo raztrga, napada
druge pse in škriplje z zobmi. Naposled tudi steče, toda z za¬
vihanim repom. Grize vse, na kar naleti, tudi mrtve stvari.
Strahovito se zvijaje, pogine šesti ali osmi dan.

V mrzlih krajih na severjn in tudi v vročih na jugu
skoro ne poznajo te bolezni, morebiti zato ne, ker so psi ondi
bolj svobodni iu sami sebi prepuščeni.

Najžalostneje je pa to, da še zdaj ne vemo zdravila tej
strašni bolezni in da še zmeraj mnogo ljudi umrje za steklino.
Ce je steklina prišla v kri, ni več pomagati. Najbolje je še,
rano precej po ugrizu žgati z razbeljenim železom in puščati
kri iz ogrizenega uda. Pri tej bolezni je treba hitre, hitre
pomoči, in to ne od katerega si bodi mazača, ampak od ve¬
ščega zdravnika. V velikih mestih so posebna zdravilišča za
take, ki jih je ugrizel stekel pes. Naj bi vsakdo, ki se mu
zgodi taka nesreča, kar nejhitreje poiskal tak zavod!

156

Najboljše znamenje, da je pes zdrav, je mrzel in moker
nos. Pes s suhim in vročim nosom, ki noče jesti, je gotovo
bolan; če je le kako mogoče, ga vedi k živinskemu zdrav¬
niku. Ce ti pa to nikakor ni mogoče, zapri psa in ne daj mu
jesti. Drugi ali tretji dan mn med jed vlij in zmešaj žlico
(malemu psu bo dosti pol žlice) lanenega olja in to ponavljaj
nekoliko kratov. Pozneje mu moreš dati tudi stolčenega žvepla
na kruhu. Fr. Erjavec.

14. Lev na lovu.

Lev prebiva najrajši po dolinskih gozdih in goščah: na¬
vadno je sam zase; kadar ima levica mlade, ji dela druščino
in jih pomaga hraniti. Podnevi spi v trnjavi bosti, včasih pa
tudi že za dne oprezuje in razgledava, kjer se bo zvečer naj¬
lažje dobila pečenka. Pod noč se prebudi, vstane, strese grivo,
zapusti brlog in z grmečim rjovenjem naznanja, da gre na
lov. Njegov glas zbega vso naravo; gozdne živali se plahe
skrivajo, živina v ograjenih stajah je vsa zmočena, privezane
kamele in konji se hočejo šiloma odtrgati in pobegniti, goveda
skačejo sem ter tja in zamolklo mukajo, ovce in koze se zaga¬
njajo in spenjajo na ograjo ter žalostno meketajo, psi tulijo
in cvilijo, potnika obhaja groza, in tudi v koči spečemu pa¬
stirju nemirno utriplje srce. Oddaleč spremljajo „ kralj a'' šakali
in hijene, nadejajoč se ostankov kraljeve večerje. Z drznim skokom
preskoči lev poldrugi seženj visoko, trnjevo ograjo in puhne
med živino, ki od strahu ne ve, kam se dejati. Mahne s šapo,
pobije junico na tla, jo zgrabi za vrat ter ji zmrvi kosti. Ne¬
koliko časa ponosno stoji s povzdignjeno glavo na svojem
plenu in srdito opleta z repom, potem ga zgrabi in visoko
ga v gobcu držeč, preskoči zopet plot ter se izgubi v bližnjo
goščavo.

Ako mu skok izpodleti, ne skoči nikdar v drugo, kakor
bi ga bilo sram, marveč se obrne in gre zopet na prežo. Ako
mu je šlo po sreči, se nažre do sitega, se napje vode in gre
spat. Ako je bila zaklana žival velika, pride jest še drugo
noč, ostanke pa prepusti hijenam, šakalom in drugi beraški

157

druhali. Včasih se združi tudi več levov — navadno ena rod¬
bina — in takrat gredč tudi podnevi lovit.

Lev ni tako krvoločen, kakor so nekatere druge mačke.
Nikdar ne kolje več, nego potrebuje. Sploh je hladnokrvnejši
in lenejši od drugih maček; to se mn je večkrat razlagalo za
velikodušnost.

Človeka napade lev le redkokdaj, ako ni posebno lačen,
in ako ga človek ni poprej razdražil. Lačnega leva je, pra¬
vijo, spoznati na tem, da oteplje z repom; takrat je neki člo¬
veku zmeraj nevaren. Ako pa miruje z repom, se ga ni bati,
posebno, če človek ne pokaže strahu ter mu mirno gleda v oči.
To ga osupne; nasproti častitljivi človeški postavi izgubi za¬
upnost v svoje moči, začne se umikati in naposled zbeži člo¬
veku izpred oči. Ako pa se ga človek prestraši in pobegne
pred njim, je izgubljen. Čudno je to, da se lev nikoli ne
loti otroka. Iz spanja predramljen, je plah in pobegne, ako
ni ranjen. Fr. Erjavec.

15. Kune.

Že za Valvazorja je slovel naš svet zaradi obilnosti in
kakovosti kožuhovine. Na ljubljanske sejme o sv. Pavlu, ja¬
nuarja meseca, so dohajali kupovalci kož iz daljnih krajev,
celo iz severne Nemčije. Že takrat je imela koža kune zlatice
vrednost manjše krave in postava je celo določevala stanove,
ki jim je bilo dovoljeno, se ponašati s to kožuhovino. Leta
1873. so plačevali nabiralci kožuhovine na licu mesta kožo
kune zlatice s petnajstimi goldinarji. Ni torej čudo, da so
ljudje ob gozdih in v zimskem času od nekdaj zasledovali
živali, ki dajo kožuhovino, in da se pečajo s tem še dandanes.
Tudi lisica, jazbec, posebno vidra, dehor in polh dajo dober
zaslužek, ko pridejo v past in pest. Ali prva je kuna; zanjo
so se izvežbali v naših gozdih pravi strokovnjaki.

Kun je dvoje: belica in zlatica. Prva je bolj znana, ker
se nahaja povsod po naši deželi in se ugnezdi celo po poslopjih
ali jih vsaj obišče po zimi. Zlatica je pa gozdna žival. Kjer
ni debelega, širnega in skalovitega gozda, tam ni zlatice.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 13 72.) il

158

Potrebuje velik hlev, kakor pravijo ljudje, in ji ni ni S za to,
če preišče v eni noči tudi več stotin oralov gozda. Belica ima
rumenosivkasto podlanko in črnikasto, resasto dlako, na vratu
pod glavico pa snežnobelo liso. A zlatica ima zlatorjavkasto
podlanko, bolj rjavo nego črno reso, na vratu pod glavico pa
krasno, bolj ali manj rumeno liso, ki se v resnici žari kot
zlato in daje zlatici ime. Imenujejo jo tudi žlaktnico, ker je
nje kožica vedno precej dražja, čeprav je majnša od beličine.
Tudi je zlatica vitkejša od belice in po drevju bolj poskočna
nego veverica; tej-le je največji strah, ker ji njena gnezda
dostikrat služijo za posteljo, nje telo pa ponajveč za hrano.
Brehm pripoveduje, da je prešinjajoče gledati, kako bega ve¬
verica pred zlatico z drevesa na drevo, kako s trepetajočim
glasom oznanja svoj smrtni strah, kako se upehana kar z vrha
drevesa vrže do tal, da bi si otela življenje, — a«zlatici
uide le redkokdaj. Jaz to Brehmu verjamem, ker sem se sam
uveril, da je veverica, koder se nahaja zlatica, zelo redka, in
po mojem mnenju so ji veverica, polh in pa miš glavni živež.
Belica ne hodi rada po drevju, ponajveč se umakne na drevo
le, ko ji preti nevarnost, n. pr. pred psom. Veverico, polha
in miši pa zasleduje tudi ona; pobira tudi sadje in je pri hiši
zelo nevarna kuretini. H. Dolenec.

16. Konja v hlevu.

Vranec:  Zdaj, ko sva lepo povečerjala, pa še malo kaj
pomeniva, preden zaspiva.

Lisec:  Lepo povečerjala! Tega jaz ne morem reči. Ti
imaš še dobre zobe, kakor vidim ali pravzaprav slišim, ker
tako krepko hrustaš svojo kz’mo. Jaz sem pa že ves škrbast
od starosti. Pa kakšna hrana je to! Seno, pomešano s slamo,
in oves s tisto pusto rezanico, ki tudi ni nič drugega nego
slama. Pa v tej mešanici je ubogo malo ovsa vmes.

Vranec:  Res je, ali za ubogo konjsko paro je vse dobro.

Lisec:  Delati pa ves dan na vse pretege! Ali je zmera
tako pri vas, kakor te dni, kar sem tukaj ?

159

Vranec: Dan na dan, pozimi in poleti. Samo v nedeljo
je malo počitka. Brez tega bi se ne moglo živeti. Zjutraj na
vse zgodaj moraš pokoncu, v vsakem vremenu, v mrazu in
vročini. Pa naj te zob boli, kolje po trebuhu ali mrzlica trese,
ven moraš, na delo, pa kako delo!

Lisec:  Tega dela sem že dovolj okusil, dasi sem šele malo
dni v tej službi. Opeko voziti, to je najhujše delo na svetu.

Vranec:  Pa ko bi ti ljudje le nakladali, kakor gre!
Voz je naložen za ravno pot; po ravnem se že še izhaja; ali
ko pride klanec!

Lisec:  Potem pa poje bič ! In kletev, da se zemlja trese!
Saj uboga žival vleče in vleče, da ji kosti pokajo; vse nič
ne pomaga; sirovež udriha po hrbtu, po nogah, po glavi!

Vranec:  Ko bi nas vsaj po glavi ne! Gada bij po
glavi, sem nekdaj slišal, pa ne živine.

Lisec:  Ko bi se moglo enkrat tako narediti, da bi se
voznik vpregel v voz, konj bi ga pa poganjal, da bi sirovež
okusil enkrat bičevo slast!

Vranec:  Ali še bolj kazni vreden je gospodar, ki trpi,
da se tako dela z ubogo živaljo. Pa nespameten je tudi; veliko
več more delati žival, če se lepo ravna z njo.

Lisec:  Mi smo pa tudi nespametni, da ne rečem, neumni,
da trpimo take vnebovpijoče sirovosti in grozovitosti. Zakaj
pa imamo tako krepka kopita?

Vranec:  Ali potlej šele gorje nam! Ko nas ima sirovež
enkrat v hlevu, potem pa počne z nami, kar hoče. Kaj sem
slišal! Nekdaj je eden ubogi pari iztrgal jez k iz maščevanja!
Pa pri nas še ni tako hudo, kakor pravijo, da je na Laškem
in Španskem. Tam pa ljudje kar divjajo z ubogo živaljo.

Lisec:  Da bi jih griža!

Vranec:  Ge nam je že poleti tako hudo, kaj pa šele
pozimi, ko je cesta vsa ledena, konj pa slabo podkovan!

Lisec:  Ali najhuje pa se mi zdi, kadar nas komat žuli;
kako to peče!

Vranec:  Ge tako le premišljam naše življenje in trp¬
ljenje, moram reči, da se godi volu veliko bolje nego nam.

11 *

160


la vendar, kaj je vol proti konju? Kmet ni tako neusmiljen
z živaljo, kakor so ljudje po mestih. To vem iz lastne izkušnje.

Lisec: Pa še nekaj drugega: Res, volni, da bi se pri¬
merjal s konjem; ali pameten je vendar bolj, nego smo mi.

Vr anee:  Kako to: pameten?

Lisec:  Vola tepi, kolikor hočeš, kadar noče, pa noče.
Vol vleče lepo polagoma, in kadar se mu zdi, se ustavi.
Mi pa, kakor hitro zapoje bič nad nami, se upremo in poteg¬
nemo, da se nam lomijo kosti. Premehki smo in prevoljni;
malo trme bi nam bilo potreba, kakor je ima vol v obili meri.

Vranec:  Vol pa tudi ni tako občutljiv, kakor smo mi,
plemenite živali.

Lisec:  O, kdo bi bil mislil, da bom na svoje stare dni
imel tako življenje! Kako vse drugače mi je bilo, ko sem bil
še čil in krepak! Pa lep sem bil tudi, smem re č . Okrogel
in gladek, pa lisa na čelu se mi je svetila, kakor zvezda na
nebu. V hlevu bogatega gospoda sem stal s svojim tovari šem •
pa sladek oves sva zobala ves dan. Kadar so naju vpregli
v lepo kočijo, to je bilo pravo veselje; kako sva, lepo oprav¬
ljena, dirjala in letela po gladki cesti, da naju je komaj držal
kočijaž ; pa plašila sva se in rezgetala iz same prešernosti.
Največje veselje pa mi je bilo, ko me je hčerka gospodarjeva,
lepa, prijazn a deklica s tisto svojo mehko ročico gladila po
glavi, pa me pitala s sladkim 'cukrčkom ali belim kruhkom.

Vranec:  Ali tvojega tovariša ne?

Lisec:  Tudi, ali mene je imela posebno rada; gledala
me je tako ljubeznivo, pa govorila z menoj.

Vranec:  Govorila s teboj?

Lisec:  Dajala mi je lepe priimke, pa ne vem še kaj.

Vranec:  Kaj pa bič, ali ga nisi nič okusil?

Lisec:  Bič ? Naš kočijaž je res imel nekaj takega v roki,
ali to je bilo samo zastran lepšega. Ce pa naju je kdaj malo
pošegetal s tistim gosposkim bičem, sva pa poskočila kvišku,
pa zdirjala kakor strela. Bolelo pa naju ni čisto nič. Tako
je'bilo, dokler je živel stari gospod. Ko pa je po njem prevzel
sin gospodarstvo, sem se mu zdel že prestar; zato me je

161

prodal nekemu človeku, ki trži s konji. Tega bi oče, dober
človek, nikoli ne bil storil. Potem sem pa prišel iz roke v roko,
od gospodarja do gospodarja, pa vedno slabše se mi je godilo.
Ali tako slabo vendar nikjer ne kakor tukaj. Kaj pa ti,
tovariš ?

Vranec:  Jaz sem malo izkusil na svetu. Beli dan sem
zagledal na kmetih; na kmetih sem preživel svoja najboljša
leta. Dela dovolj, ali tudi hrane ohilo in dobre. Ovsa pač
malo, zato pa lepega sena in sladke deteljice do ostanka. Po¬
leti smo gnoj vozili na njive, potem orali, vlačili, žito in seno
spravljali domov, pozimi pa drva iz gozda. Potem so me
vzeli k vojakom. Tudi tu se mi je godilo dobro. Vse lepo
v redu, pa snaga, da se je vse svetilo in lesketalo. Nazadnje
pa sem prišel, kakor ti, k temu možu, ki prevaža kamenje in
opeko. Za konja menda ni hujšega dela. Tu bom pač končal
svoje dni. — Zdaj pa lahko noč, ljubi tovariš! Jaz sem že
truden in zaspan.

Lisec:  Pa jaz tudi; lahko noč!

J. Stritar.

17. Domače živali.

Človek je gospodar na zemlji. A kako težavno bi bilo
njegovo življenje, ako bi si ne znal pridobiti zvestih in močnih
pomagačev! Ti pomagači so domače živali. In baš s tem je po¬
kazal človek najbolj svoje gospodstvo, da si je izmed neiz¬
merne množice živali vedel odbrati najboljše tovariše, da jih
je znal izlepa ali izgrda ukrotiti, sebi privaditi in jih tako-
rekoč prikleniti na svoje posestvo.

Kako siromašno, kako trudapolno bi bilo naše življenje,
ako bi s svojimi lastnimi rokami morali delati vsa dela, ki
jih namesto nas opravlja naša domača živina! Vse naše dejanje
in nehanje bi bilo utopljeno v skrbi za „vsakdanji kruh“, za
vzdržavanje horega telesa; dušni darovi in umne zmožnosti bi
pa spale v nas. Bili bi divjaki — brez vsakega hrepenenja
po znanosti, po omiki.

162

Nekatere živali redi človek največ zaradi poljskega
dela, druge mu dajo meso, mleko, mast, kožo, volno, ščetine,
rogove itd.

Ako si človek koče postaviti hišo, zvažajo in znašajo konji,
voli in osli potrebno kamenje, les, vodo, pesek, apno, i. t. d.

Ako hoče obdelati zemljo, zapreže pred plug vole ali
konje, ki strpljivo orjejo, brazdijo in zabranajo setev z brano.
Ko je setev dozorela, jo zopet živina zvozi domov.

Ako hoče posetiti v daljavi stanujoče prijatelje, znance,
srcu ljube in drage, zapreže hitrega konjiča pred voz ali
pa mu sede na hrbet, in umna žival pridirja z njim urno do
zaželenega kraja.

Da mu v skednju in v žitnicah ne pojedč pridelkov nje¬
govega truda nadležni in škodljivi požeruhi in da ga isti
nemirnjaki ne hude iz sladkega, krepečega spanja, spusti med
nje mačka, hi hitro ustrahuje in prežene male sitneže.

Ako hoče človek zatreti škodljivo zver ali ako si hoče
privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče psa, ki od veselja
poskakuje in vriska, ko ugleda orožje v gospodarjevih rokah.
Pes ga vodi na pravi sled, ovoha skrito žival in mu jo pritira
pred puško.

Domača živina je poljedelcu vse; živina je njegovo boga¬
stvo, njegova sreča, brez nje je siromak. Živinoreja in polje¬
delstvo sta tesno zvezana med seboj, drugo se oslanja na
drugo. Brez živinoreje ni poljedelstva; oboje skupaj šele
imenujemo gospodarstvo ali kmetijstvo.

Naš kmet veliko drži do lepe živine, se rad pobaha z njo
in ji zdeva lepa imena. Srce se mu širi, ko vidi, da se mu
dobro redi „ljuba živinica“,. da mu lepo obdelano polje obeta
bogato žetev. Fr. Erjavec.

18. Divja koza.

Po divjih samotah pod strmimi vrhovi plešastih snežnikov
pohaja zanimiva in lepa žival — divja koza. Pred človekom,
svojim največjim sovražnikom, se je umaknila v mrzle, puste
višave, kjer so se gozdi skrčili v pritlikavo grmovje, kjer med

168

razsedenim skalovjem, po grobljah in rižah zelenč le redka,
ali sočna in dišeča planinska zelišča. Živahna in brdka divja
koza je ustvarjena za te kraje. Po najstrmejših čerčh pleza
in skače neznano hitro in varno; po dlan široki polici leti
črez pečevje, kakor bi jo nosil vihar; kraj globokih prepadov,
kjer bi človek mislil, da ni prostora za njeno nogo, drevi
hitro kakor strela. Z enim skokom puhne na štiri metre visoko
strmino, z največjo lahkoto šine črez 6 metrov širok preduh
in brez vse škode skoči v 8 metrov globoko brezdno. V skoku
se obdrži na skalici, katero bi človek lahko pokril z roko, in
obstreljena tudi na treh nogah pobegne po najstrmejših robovih
lovcu izpred oči.

Divja koza ni toliko plaha, kolikor previdna in oprezna
žival. Kjer vidi, da je človek ne preganja, kmalu izgubi strah,
postane prav krotka in se včasih celo pomeša med domače koze,
pasoče se po planinah.

Rada živi v družbi. Dokler so bile vse planine polne te
živali, se jih je našlo večkrat v eni družbi po 50—100 glav;
dandanes pa, ko je živali vse manj in manj, je že redko
10 glav v družbi.

Divja koza vedno misli na svojo varnost, naj se pase ali
naj počiva. Muleč travo, trgajoč sočno zelišče ali grizoč
brstovje, vsak čas preneha, vrže glavo kvišku, se ogledava,
nastavlja ušesa in voha po zraku. In dasi je vsaka žival za
se skrbna in pazna, si postavi vsa družba še posebno stražo;
naj starejša koza se postavi na vzvišeno skalo ali na strm
greben, odkoder pregleda vso okolico, opazi vsako nevarnost,
ki se bliža od daleč. Ko ugleda kaj sumljivega, glasno za-
brlizgne, skoči in pobegne na nasprotno stran; kot blisk švigne
vsa družba za njo in hipoma izgine, kakor da se je udrla
v zemljo.

Ako koze zavohajo človeka, preden ga vidijo, postanejo
jako nemirne, zbegane, skačejo sem ter tja, iztegujejo vratove,
gledajo, slušajo in vohajo, ne vedoč, od katere strani jim
žuga nevarnost, ne znajoč, na katero stran je treba pobegniti.
Ko ugledajo sovražnika, se zdrznejo, no ako človek mirno

164

stoji, posto jč tudi koze in srpo upro oči vanj; ako se pa naj¬
manj zgane, pobegnejo kakor strela.

Pod zimo zapade sneg vse planine, in tačas se divje
koze umaknejo v bližnje gozde. Naj raj še iščejo zavetja pod
starimi jelami, kjer jih do tal viseče veje branijo burje in
mečave. Za živež je pozimi hudo; za silo obgrizujejo jelovo
mladovje in brstovje, trgajo suhe bilke, ki znabiti sem ter tam
gledajo iz snega, se spenjajo po drevesih in objedajo z njih
mah in lišaj. V hudih in dolgih zimah gotovo tudi marsi¬
katera lakote pogine v globokem snegu. Jeseni so koze dobro
rejene, spomladi pa, ko začne kopneti sneg v planinah, medle
in mršave zapuste gozde, vračajoč se v priljubljene višave.

Po Fr. Er j avcu.

19. Velblod.

Neizmerne peščene planjave se razprostirajo med Azijo
in Afriko in ločijo ondotne prebivalce, kakor loči nas Evropce
Atlantsko morje od Amerike. Vsa kupčija bi v onih predelih
zastala ali bi bila prav za prav nemogoča, ko bi jim ne bila
previdnost božja podelila velbloda.

Kako kmalu bi se lepi arabski konj pogreznil v valovih
peščenega morja in bi poginil! Kopita bi mu razpokala in
noge bi ohromele. Velblod pa ima na podplatih kos mesa, ki
je prevlečen z debelo kožo. Ta mesnata in vendar ne pre-
občutna noga mu lajša težavno hojo po pesku. Konj bi ne
mogel nositi težkih tovorov, posebno zato ne, ker bi se mu
moralo nalagati razen tovora tudi veliko krme za živež.
Velblod pa potrebuje zase kaj malo; s koprivami in z osatom
je zadovoljen, pa lahko nosi dvanajst centov in pride na dan
po dvanajst milj daleč. Velblodovi grbi sta sedlo sami na sebi.
Velblod je 2—2'5 ra visok, tedaj višji nego največji konj. Ta
visokost pa prav nič ne otežuje nakladanja, ker velblod vselej
pade na kolena, kadar nakladajo ali razkladajo.

Puščava ne rodi ne ovsa, ne ječmena, ki sta potrebna
za tovorne konje, ampak le tu in tam poganja kako bodeče
zelišče izpod peska, in s tem je velblod zadovljen. Modri

165

Stvarnik mu je dal trde ustnice, da ga ne bodejo osorne
koprive in pusti osat. Velblod lahko strada po štiriindvajset ur,
konj pa tega ne more; še ved je pa vredno velblodovo svojstvo,
da v najhujši puščavski soparici po osem ali pa še po več
dni lahko trpi žejo. Druge prežvekovalke imajo po štiri
želodce, velblod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno zna¬
menit: v tem namreč lahko shrani veliko vode. Kadar pride
do vode, se je napije dosita in potem napolni še svoj vodnjak.
Čudno je posebno to, da ostaja voda zmeraj hladna in čista
in da se ne navzame nobenega duha. Če so tedaj popotniki
v nevarnosti, da bi od žeje vzeli konec, zakoljejo enega vel¬
bloda in se tako rešijo strašne smrti.

Če vrhu tega še pomislimo, da ta žival potrebuje le
malo spanja in lahko potuje skoro noč in dan, bomo raz¬
umeli, zakaj je velblod prebivalcem jutrovih dežel najljubša
domača žival. Bogastvo Arabljanovo je pred vsem le število
velblodov; cenijo pa velbloda po 90—120 kron. Arabljanu je
velblod to, kar je nam konj, ovca in govedo; on ga čisla prav
tako kakor konja najlepšega plemena.

Fr. Erj a ve c.

20. Severni jelen.

Ako ti je ljubo, blagovoljni bralec, zapustiva za kratek
čas naše domače kraje in potujva proti Severju! V duhu pre¬
letiva hitro mnoge dežele, naposled se ustaviva na bregovih
Ledenega morja.

To je res čudna zemlja, vsa drugačna nego naša slovenska.
Za nami se vzdigajo na dolgo raztegnjene gore s pečinami in
s skalovjem, pred nami se pa razgrinja ravnica, dolga in
široka, neizmerna in nedogledna našim očem. To ravnico po¬
kriva večji del leta debel sneg, le na kake tri mesece se iz-
premeni v velika močvirja. Tu in tam stoji kak jelov gozd,
namešan z brezami, jelšami in vrbami, sicer pa rastč po zemlji
mahovi in lišaji. Za kratkim, vročim poletjem pride dolga,
dolga zima. Tukaj traja najdaljši dan tri mesece, ker poleti

166

solnce ne zapada, marveč stoji skoro tri mesece vedno na
obnebju. Takisto dolga je pa tudi najdaljša noč pozimi.

In vendar ti pusti kraji niso mrtvi; tudi tu se človek
veseli življenja, in Laponcu se njegova zemlja zdi zemeljski
raj; nikakor je ne bi kotel zameniti za najbogatejšo in naj-
rodovitnejšo. Naše domače živali ne morejo živeti v tek
mrzlib in puščobnih krajih, samo pes je tudi tu kakor povsod
človeku zvest tovariš. Da pa more Laponec živeti, mu je dal
Bog žival, ki mu nadomešča konja in govedo, kczo in ovco.
Ta žival je severni jelen

Od njega dobiva Laponec meso in mleko, kožo in kite,
kosti in roge. Jelen prenaša tovore in prevaža v saneh gospo¬
darja z družino in vsem imetkom. Brez njega bi bili ti sever¬
njaki naj večji siromaki, niti živeti bi ne mogli — vsaj v teh
krajih ne. Po njihovih mislih more človek na zemlji samo
tedaj srečno živeti, ako ima vsaj sto jelenov. So pa tudi
Laponci, ki imajo po 1000 glav te živine in tudi več.

Severni jelen ne prebiva samo v severni Evropi, temveč
tudi v Aziji in Ameriki, in povsod v teh pokrajinah živč še
zdaj zraven krotkih tudi divji severni jeleni.

Daši so udomačeni jeleni krotki, vendar ni tako lahko
z njimi ravnati kakor z našo živino. Jeleni so svojeglavni in
trmasti. Pasejo se, kjerkoli jih je volja, zdaj na gorah, zdaj
v nižavi, zdaj v gozdu, zdaj zopet na močvirju; človek mora
hoditi za njimi in zato ne more imeti stalnega stanovanja.
Z letno vročino se pokažejo goste trume obadov in komarjev,
in tedaj uboga žival beži pred temi krvoločniki v gore; ko
se pa bliža zima, se vrača zopet v nižave. Poglavitna hrana
je severnim jelenom neki lišaj, ki raste na severju povsod
obilno; pozimi si ga žival s parklji koplje izpod snega.
Zato Laponcu ni treba spravljati krme za zimo, žival si zna
sama pomagati.

Laponski pastir je velik siromak. Vedno mora hoditi za
čredo, da se mu preveč ne razkropi.

Obupati bi moral, da nima pametnega in poslušnega psa,
ki drži čredo v redu, ki z gospodarjem vred zmrzuje in

— 167  —

strada, pa se tudi z njim gosti in veseli, kadar pridejo
boljši časi.

Zvečer ženč psi čredo v ograjo, kjer se košute pomol¬
zejo. Po molži spuste živino zopet na pašo. Mleko je sladko
in jako mastno. Laponci delajo iz njega dober sir.

Severne jelene koljejo jeseni, ko so najdebelejši. Od za¬
klane živali ne gre Laponcu nič v izgubo. Iz krvi si kuliajo
neko jubo; iz mesa pripravljajo mnogovrstna jedila, in celo
mladi rogovi se pohrustajo, dokler so še mehki; iz mesa iz¬
režejo vse bele kite in jih potem čehajo na tanke niti za šivanje.
Iz kosmatih kož si krojijo in šivajo vso svojo obleko, iz stro¬
jenih kož si delajo svoje koče, na kožah leže, s kožami se
pokrivajo, iz kož si naposled režejo jermenje, uzde in vojke
za vprežene jelene. In tudi iz parkljev, iz rogov in celo iz
kosti si delajo vsakršno potrebno orodje.

Fr. Erjavec.

21. Planinski orel.

Po tihih in veličastnih goličavah najvišjih Alp med Dravo,
Savo in Sočo, biva naša največja in najdrznejša ujeda, pla¬
ninski orel. Dolg je skoro 1 meter, a z razgrnjenimi perutni¬
cami zajame do 2 metra.

Planinski orel si stavi gnezdo najrajši v strmih in ne¬
pristopnih pečinah, navadno ob kaki steni, ki ji ni moči blizu
od nobene strani. Redkokdaj si v gnezdišče izbere vrh
kakega visokega, starega drevesa. Gnezdo ima za podstavo
kup debelih vej, zgoraj pa je nastlano z drobnejšimi vejicami
in češuljami; kotlina sama je obložena navadno še s kako
mečjo navlako. Kjer se je orel enkrat udomil, ondi ostane
s svojo verno družico vse svoje življenje, ako ga ne prežene
kaj posebnega. Blizu sebe pa ne trpi drugega orla, sploh se
ne druži rad, tudi z ujedami ne.

Naših ptičev menda nobeden ne učaka take starosti
kakor orel. Znano je, da je v suženjstvu živel črez sto let.
Zunaj pa gotovo malokateri učaka ta leta, ker mu človek
ne da miru. Prej ali slej ga prodere svinčeno zrno iz lovčeve

168

puške ali pa se ujame v nastavljeno past. Zato je planinski
orel povprek precej redek ptič. Sovražen mu je pa človek zate¬
gadelj, ker mu pri domači živini, kakor tudi pri divjačini dela
veliko kvara. V zraku ga namreč ni predrznejšega roparja od
njega; napada vsako žival, bodisi četveronožec ali ptič, ako
si jo le upa vzdigniti in odnesti. Dober je pes ali maček,
kozlič ali jare (janjček), zajec in smič, takisto pa tudi lisica
in kuna in vsaka ptica. Drobnica, ki se pase po planinah,
nima večjega sovražnika, nego je orel. Pazljivo spremlja nje¬
govo oko tudi lovca, ki zasleduje divje koze po planinah.
Ako se zadeta žival prekopicne črez kako steno ali se strmo¬
glavi v kako brezdno, hitro je orel pri njej, jo razporje in
se nažre, preden more lovec do nje. Sploh se mu ne upira
niti mrtvečina (mrhovina), ako ni že gnila. Dokazano je, da
je pograbil in odnesel tudi otroka.

Drzovitost planinskega orla izpričuje dogodek, ki se je
1869. leta dogodil v Ratečah blizu Kranjske gore na Gorenj¬
skem. Neki kmet se je vozil v hrib po steljo, in hlapec je
bil z njim. Za vozom je pa tekel domači pes srednje velikosti.
Spotoma ugledata v brezdnu pod seboj crknjeno govedče, ki
se mu je poznalo, da so ga obirale že zveri. Vozeč se
dalje, začujeta nebo vihranje; ozreta se in ugledata orla,
sedečega na skali. Kmet nato hitro ustavi voz, priveže konja
k bližnjemu drevesu ter začne pobirati kamenje, hlapec isto-
tako, in zdajci začneta vsak s svoje strani kamenjati orla. Tudi
pes ugleda ptiča in skoči proti njemu. V tem hipu se vzdigne
orel v zrak, a ko dobi psa na oči, se zapraši nanj ter mu
zasadi kremplje v prsi, pes pa v tem popade ptiča za kljun.
Nekaj časa se tako mikastita; ali orlu je bilo že boja dosti
zato razgrne kreljuti ter se s psom, ki ga je še zmeraj držal
za kljun, vzdigne v zrak in zleti z njim preko bližnjega jezera.
Bodisi da mu je bil pes pretežek, bodisi da se ni mogel po
volji gibati, orel se je pač puščal niže in niže, in naposled
sta padla v jezero. Ta neljuba kopel je menda ohladila oba,
kajti hitro sta bila narazen. Orel bi se bil rad plavajoč od¬
nesel, toda pes je bil kmalu zopet za njim, in iznova bi se

169

bil pričel boj v vodi, ako bi ne bil kmet z ostrimi besedami
odgnal psa. Orel je bil videti truden, plaval je h kraju, da
bi se oddahnil in si posušil perje. Zdajci pa vrže kmet svojo
suknjo črezenj in skoči na njo z obema nogama. Nebore orel
je bil ujet. Kmet in hlapec mu zvežeta noge ter ga odpravita
domov. Fr. Erjavec.

22 .  Krokar na zagrebški realki.

Na zagrebški realki smo imeli popolnoma udomačenega
krokarja. Nosil je zvonec okoli vratu in je užival popolno
svobodo; hodil in letal je, kamor je hotel. Najprej si je
dobro ogledal vso hišo; pohajal je po vseh hodnikih, po vseh
stopnicah, pregledal je dvorišče in iztaknil vsako najmanjšo
stvarco. Vse ga je zanimalo, vsak košček papirja je obrnil,
vsako krpo je raztrgal, v vsako luknjo, v vsako razpoko je
vtikal kljun, prav kakor zvedavo dete. Na istem dvorišču
smo imeli tudi živega orla in lisico. Z orlom se ni pečal nič
kaj posebno, . toliko več pa z lisico. Pa se nista dobro poga¬
jala, kajti črni cigan jo je dražil, kakor je vedel in znal. Naj¬
večje veselje mu je bilo, ako se je pritihotapil do nje, ko je
na solncu raztegnjena dremala, in jo uščipnil v rep. Sirota je
preplašena skočila na noge in pobegnila v svojo luknjo, hudo¬
delec se je pa, svoje hudobije vesel, grohotal na vse grlo.

Rad se je ukvarjal z učenci; čakal jih je zmeraj, ko so
v šolo prihajali in odhajali. Dečki so mu nagajali in ga dra¬
žili, ali tudi on ni nobenemu ostal na dolgu. Kogar je imel
rad, mu je sedel na roko ali na ramo ali pa tudi na glavo;
toda nihče ni bil varen, da ga ne bo potegnil za lase ali pa
za uho. Zjutraj in popoldne je od njih pobiral obilno, dobro-
voljno desetino. Vse, kar je dobil, je mašil v goltanec; ko je
bil poln, je šel na dvorišče; tu je nabrane stvari izbrusil iz '
goltanca in jel kopati luknjo. Vanjo je spravil vse kosove,
jih pokril s peskom in vsakikrat zakril še s kakim papirjem
ali s kakovo krpo. Teh zakopanih stvari pa večjidel pozneje
ni več izkopal, najbrže zato ne, ker je povsod dobival toliko
jesti, da nikdar ni bil lačen.

170

Ko se je do dobrega seznanil z realko, je jel zahajati
na ulico, na trg, ra šetališča, zmerom dalje in dalje; kmalu
je bil znan po vsem mestu in tudi zunaj mesta. Na šetališču
je vsem ljudem delal veliko zabavo. Najrajši je dražil otroke
in majhne pse. Z njimi se je vedno nagarjal, prepiral in rval;
marsikoga je pognal v beg. Zahajal je zlasti tjakaj, kjer je
bilo več ljudi in kjer je vedel, da kaj dobi; tako k mesarjem,
na gostilniške vrte in pred kavarne. Zjutraj je na vse zgodaj
pred mestom obiskal hišo, kjer navadno ljudje pij6 kavo.
Potem je prišel domov se kratkočasit z učenci; ko se je pa
začela šola, je letel na trg, kjer mesarji sekajo meso. Proti
poldnevu se je vrnil spet domov, in ko so učenci odšli, se je
stisnil v kak kot in je dremaj e prebavljal obilno kosilo, ki si
ga je bil nabral povsod okoli.

Kakor vsi njegovega rodu, je bil tudi on zaljubljen v vse,
kar se je svetilo: bodisi krajcar ali steklo, nož ali škarje, vse
je odnesel na streho za dimnik ali pa je zakopal zunaj kje.
Ako je le mogel, se je zmuznil skoz odprto okno v kako sobo,
in če nikogar ni bilo notri, je gospodaril, da je bilo groza.

Ta strast mu je bila tudi v pogubo. Nanj je namreč
letel sum —• ali po pravici ali po krivici, se še dandanes ne
ve — da je pri sosedu iz sobe ukradel zlato uro. S to ovado
mu je bila pisana sodba, da mora iz realke. Dobil je drugega
gospodarja na drugem koncu mosta. No da mu ne bi uhajal
nazaj, mu je pristrigel perutnice. Vendar je pogosto izkušal
uiti, po cesti je skakljal nazaj proti realki, kjer se mu je
dobro godilo, kjer je imel dosti zabave, kjer je zakopaval
kruh in meso — pri novem gospodarju so ga pa pitali z rep¬
nimi olupki. O sramota! Gospodu to uhajanje ni bilo po volji;
privezal je siromaka h kolu. Ta nova sramota ga je dela
popolnoma v nič. On, ki je poprej bil ljubljenec vsega mesta,
ki je letal, kamor je hotel, je zdaj s pristriženimi perutnicami
h kolu privezan kakor največji hudodelec. Ni ga bilo več
spoznati. Čemeren je sedel in žalostno gledal pred se —
prava podoba minule slave. Prešla mu je vsa dobra volja,
vsa zabavljivost; repni olupki so mu pregnali vse muhe.

171

Nekega dne se mu je posrečilo, da se je odtrgal. Za
toliko, toliko sramoto, za tako ponižanje se je hotel mašče¬
vati. Ukradel se je na vrt in začel srdito rvati solato, ki je
pred nekoliko dnevi bila posajena, in jo metati z gredic.
Vrtnar ga zasači pri delu, jeza prime moža, s palico udari
po njem in ga ubije. Fr. Erjavec.

23. Nuna in Kanarček.

Nuna.

Vesela pomlad se zbudila je spet,
moj ptiček, preljubi kanarček!

Ak’ mika v zeleni te gozdek letet’,
ne branim ti, okno ti hočem odpret’.

Poišči si gnezdece, parček,
zapusti lgnacje samoto
in uživaj prostosti sladkoto!  —

Kanarček.

Bi zletel iz celice ptiček vesel
na srečnih otokih kanarskih,
kjer rod se očetov je mojih začel,
kjer vedna pomlad je, ni groma ne strel,
ne sliši šum sap se viharskih,
kjer slana, sneg, toča ne pada,
zalezvati nas ni navada.

Premrzle so v gozdih mi vaših rose,
prehitro pomlad pri vas mine!

Viharska poletja so, zime hude,
in ptice kragulji, lisice more,
leteče, lazeče zverine;
mladenči pri vas za njih glave
nastavljajo skrivne nastave.

Sem v ptičnici rojen in v ceTci zrejen,
samote, pokoja navajen,

172


le tebe sem, deklica, ljubit’ učen,
od sreče togotne bil nisem tepen,
od tvojih sem rok le bil glajen!

Kak bi se navadil trpeti,
kak živel bi zunaj na sveti!

Nuna.

Pač res je, kar poješ!  . . . Pri meni tedaj
v tej celici nunski ostani!

Ti stregla in pela bom kakor dozdaj,
odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj,
mi zlato dovoljnost ohrani!

Le celico nafno zapriva,
prostosti sveta ne želiva!

Fr. Prešeren.

24. Preseljevanje goloba selca.

V severni Ameriki živi divji golob, ki ga imenujemo goloba
selca. „Ti golobje se preseljujejo,“ pripoveduje neki učenjak,
„samo, kadar jim pomanjkuje hrane." Kadar se napravijo na
not, jih gre neizrečno veliko; leta 1813. jeseni sem videl tak
golobji vlak. Vse obnebje, bar ga more premeriti človeško
oko, je bilo polno golobov, tako da je solnee otemnelo, kakor
o mrku. Kaj lepo jih je bilo gledati, in pero ne more po¬
pisati te prikazni. Ce je bila kaka nevarnost, so se zakadili
golobje s strašnim hrupom, kakor bi grmelo; drug je drugega
rinil pred seboj. Ta gosta kepa je zigravala zdaj v levo, zdaj
v desno; zdaj so se plazili tik zemlje, kmalu pa so se spet
vzdignili naravnost kvišku, da je bila jata podobna mogoč¬
nemu stebru. Ko so prišli zopet v primerno visočino, so se
razpustili — kakor orjaška kača se je poganjal vlak v sinji
višavi. Tako so letali nad menoj neprenehoma skoz tri dni;
iz tega se lahko sodi, koliko je bilo njih število.

Kraj, kjer ti ptiči dalje časa gnezdijo in valijo, se jako
izpremeni; zemlja je več palcev na debelo pokrita z golobja-
kom, trava je do zadnje bilke pokončana, prav tako tudi nižje

173

in šibkejše grmovje; vse križem lež6 veje, ki so se ulomile
pod težo ptičev; ti ptiči sedč namreč po drevju v gostih kepah,
drug vrhu drugega. Daleč okrog so drevesa gola, kakor bi
jih oklestil; več let preteče potem, da si svet zopet opomore.

Indijanci so teh gostov vselej veseli, ker brez velikega
truda dobč od njih živeža za dalje časa. V neki ameriški
deželi so gnezdili ti golobje pred nekoliko leti na prostoru,
več angleških milj širokem in črez 40 milj dolgem. Na vsem
tom prostoru je bilo vsako drevo polno gnezd. Ko so mladiči
dorastli, pa vendar še ne tako, da bi bili mogli odleteti, so
prišli bližnji prebivalci v velikih množinah z vozmi, s poste¬
ljami in s kuhinjskim orodjem in so več dni ostali tam. Šuma
in hruma je bilo toliko, da so se plašili konji in da so si
morali ljudje na ušesa vpiti, da so se razumeli. Po tleh vse
križem so ležale veje, jajca in mladiči, ki so popadali iz gnezd,
cele črede prašičev so se redile ob njih, orli, jastrebi in kra¬
gulji so letali okoli in si mladiče pobirali iz gnezd. Po drevju
ni bilo videti drugega nego goloba pri golobu. Fofotanje
perutnic se je slišalo, kakor bi daleč grmelo; vmes se je pa
cul polom dreves; ljudje so namreč začeli sekati drevesa, in
sicer tista, ki so bila najbolj obložena z gnezdi. Na enem
drevesu so dobili sto tolstih mladičev, ki niso bili veliko
manjši od starcev.

Po Fr. Erjavcu.

23. Kraljiček.

Majhen sem , najmanjši ptiček,
palček meni je ime;
rajši slišim pa kraljiček,
kakor tudi mi vele.

Vedno se vrtim vri sučem,
moj zivotek je droban  ;
kakor miška urno smučem
po vrzelih rad ves dan.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.)

Eno pa imam napako:
radoveden sem strašno;
ko prikazen vidim kako,
hitro: tek, tek! Kaj pa to?

Repček nosim rad visoko;
če človeka srečam kje,
se priklanjam mu globoko ,
čast in slava, komur gre.

n

174

Kakor kos ne morem peti,
nimam toliko moči;
jaz spomladi in poleti
drobno pojem : čičiri!

26. Ujetega ptiča tožba.

Oj zemlja širna, zemlja lepa,
ti vsa si bila moja last;
zdaj ozka kletka me zaklepa,
ko vjel sem se v nesrečno past!
Ostrigli, oh, so mi peroti,
da ni mi moči v sinji zrak,
črez hrib in dol  — gorje siroti  —
ne nosi več me vzlet krepak;

ne nosi več me v log košati,
kjer mnog prebiva zvest mi drug,
ni moči mi v jeseni z brati
s teh velih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umorili
so mi nebeško luč oči,
da božjih čud v prirode krili,
uživati mi moči ni.

Oko siroti oslepljeni,
oko edino je  — spomin,
a on ni vir tolažbe meni,
spomin mi vir je bolečin.

Za mano ure solnčne sreče,
pred mano groza temnih dni,
krog mene stene večne ječe,  —

- pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
o senčni gaj, moj rojstni raj;
glasno tam bratov zbor popeva,
tu moj izgublja se vzdihljaj.

J. Stritar.

175

Z družico drug tam prosto leta,
izbral si gosto je drevo,
in drobno gnezdo skrbno spleta,
da spal bi nežni rod mehko.

A meni svet je ves ocvetel,
zaprt in slep sem samotar,
nikdar ne bodem gnezda pletel,
gojil mladičev nikedar. ■

Mrje mi v ječi srce ubogo,
brezcvetna gine mi mladost,
pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrno čiste,
to je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom popeval,
dokler ne poči to srce;
vam dušo mrzlo bom ogreval
in sebi bom hladil gorje!

Simon Gregorčič.

27. Puran.

Jojmine, jojmine! Kako smo pa mogočni! — Ali je res
taka sila, da se tako repenči? Tak je, da ga človek komaj
pozna. Kaj ga je neki razkačilo, da se tako togoti, tolikanj
napihuje? — Aha! zdaj pa že vidimo! Dekla je razpela svojo
rdečo marelo in jo dela sušit na solnce. Rdeča marela ga
bode v oči; zavoljo nje je skrčil vrat, našopiril rep, spustil
kreljuti in obesil rdeči capetelj preko nosa; zaradi te malen¬
kosti mu sili kri v glavo in se mu je nasršilo perje po vsem
životu; nedolžna, rdeča marela je kriva, da se nosi tako ma-
stito, da srdito piha in s perutnicami brusi po tleh. Gotovo
se mu zdi, da je Bog si ga vedi kako lep in imeniten, ali pa

i2*

176

še celo misli, da se ga kdo boji; spaku se gotovo ne dozdeva,
da je neizrečeno smešen.

Pa tudi, če se mirno drži, je puran čuden ptič; videti
mu je, da je tujec na našem dvorišču.

Puran je neumen bahač, godrnjav in jezav trapeč. Naj¬
manjša stvar, n. pr. oster pogled, zlasti pa rdeča barva ga
tako razdraži, da skoči tudi v človeka. Jezi ga, ako čuje
človeka žvižgati; na vsak žvižg srdito zakavdra, kar je po¬
sebno smešno slišati, ako jih je mnogo skupaj. Pure se tudi
jezne napihujejo in šopirijo, ali ne tako hudo kakor puran.
Zraven je pa zelo bedast in strašljiv; boji se vsake neznane
stvari, najsi je še tako nedolžna.

Puran dobro hodi in hitro beži z na pol razpetimi kre-
Ijutmi, leti pa slabo — in to v največji sili. Spat hodi rad
na višavo.

Puran v svojem ponašanju nima nič mičnega, in človek
bi ga gotovo ne držal med domačo kuretnino, da ni veljaven
in imeniten v neki drugi stvari. Med vso perutnino ima namreč
najokusnejše in najprhkejše meso, in kar je še več vredno,
puran ima mnogo mesa; dobro izpitan puran tehta do 10 ky.
Hraniti ga ni težko, ker mu je vsaka piča všeč; najrajši pa
znabiti vendar zoblje koruzo.

Pura znese pomladi 20—30 jajec in vali 28 dni. Mladi
purčki so jako kočljivi in občutljivi; mraz in mokrota jim
škodujeta, da jih mnogo pogine. Ko malo odrastejo, so bolj
trdni, se radi pasejo po travnikih in po polju, kjer zraven
trave in zrnja pobirajo tudi malo golazen. Kjer jih je mnogo,
morajo imeti pastirja, da jih odvrača od žita, da ga ne po¬
hodijo. V drugem letu popolnoma dorastejo. Ako so bile pure
pozimi na toplem in ako so imele dosti jesti, začno nesti
zgodaj, in ko so spravile prvi zarod na noge, valč v velikem
srpanu v drugič.

Puran je zdaj po vsej južni in srednji Evropi navadna
domača ptica. V mrzlotnih krajih se reja ne izplača, ker jih
od mraza pogine mnogo.

177

Puran je ameriška ptica. Ko so Spanj olci prišli v Ame¬
riko, so našli ondi to ptico že udomačeno ter so jo prinesli
s seboj v Evropo. Bogati velikaši, kakor so bili Zrinjski in
Frankopani, so jih po vsej priliki že rano spravili k nam;
hrvatski purani so dandanes glasoviti tudi izven naše domovine.

Po Fr. Erj a v c u.

28. Kako ptice delajo gnezdo.

Vsaka ptica si dela gnezdo po svoje, bolj ali manj umetno.
Gnezditev je ptici prirojena. Nagon, ki si ga ne vemo razjas¬
niti, jo žene, da si stavi gnezdo, kakor ga je stavila njena
mati in vse prednice njenega rodu.

Nekatere ptice, posebno na severju, ne delajo gnezda,
temveč zneso svoja jajca na zemljo ali pa celo na goli kamen.
Druge si izkopljejo malo jamico v zemlji, n. pr. prepelica,
škrjanec, jerebica; nekatere si pa kopljejo dolge luknje pod
zemljo, n. pr. podgrivka, bregulja, vodomec, legat. Navadno
pa stavijo ptice gnezda v višave, nekatere na strme, nepri¬
stopne pečine, druge na visoka drevesa, spet druge v dupla,
v gosto grmovje, v trstovje, pod mlinski jez, sredi močvirja
ali pa tudi na vodo.

Istotako tudi ni gradivo, iz katerega ptice delajo gnezda,
pri vseh enako. Nekatere naneso samo malo suhljadi ali
dračja, druge vzemo nekoliko vejic za podlago ter jih po¬
krijejo in nasteljejo z mehko travo, z mahom in ličjem ali
s koreninicami. Ptica potem sede sredi nanesene šare in vrteč
se na okoli, naredi kotanjo, potem pa s kljunom in, če je treba,
tudi z nogama in s kriloma popravlja, gladi in spleta. Narejeno
kotanjo nastelje nato z najmehkejšimi in najtoplejšimi stvarmi,
kar jih more dobiti, namreč z dlako, volno in s perjem. Da
se vse to dobro sprime, pomešajo nekatere ptice malo blata
ali gnoja vmes, ali pa'vsako stvarco poprej oslinijo, da se
bolj prileže drugim.

Nekateri ptiči so v tem še posebni umetniki. Med
našimi je v tem oziru znana lastovica; zida si gnezdo iz blata,

— 178  —

ki ga je zmehčala s slino in učvrsila z vpletenimi dlakami
in slamicami.

Neka druga, naši lastovici sorodna ptica — imenuje se
salangana — pa dela gnezdo iz samih slin, ki se ji obilo cede
izpod jezika in se potem strdč v belkasto skorjo. Med evrop¬
skimi pticami dela najumetnejše gnezdo neka majhna sinica —
plašica imenovana. Obeša namreč svoje gnezdo, kije podobno
velikanski hruški, na konec šibke vrbove vejice ali pa tudi
na trst. Spleteno je iz belkaste, tanke volne, ki jo ptica na¬
bira po semenskih vrbah in topolih. To volno oslini ter jo
potem tako splete in spolsti, da je skoro podobna klobučku'.
Vhod v gnezdo je zmerom na strani.

Se lepše setkana so gnezda mnogih afriških ptičev, ki
so jim zategadelj dali ime: tkalci. Njihovo gnezdo visi zmerom
na dolgi vrbovi vejici, da kače in opice ne morejo tako lahko
do mladih. To gnezdo delajo samci sami. Neki tkalci pa delajo
tudi velika, skupna gnezda. Okoli drevesnega debla narede
namreč široko, strmo streho in pod njo si potem stavijo gnezdo
do gnezda. Po sto ptičjih parov gnezdi včasi pod tako skupno
streho.

Ali vse te umetnike še prekosi šivee iz Iztočne Indije.
Ta si namreč poišče pripraven list na koncu veje, ga pre¬
bode s kljunom ob krajih, potem poišče kako vlakno ali trak
ličja ali pa si sprede iz bombaža nit in z njo sešije oba roba
na listu. Nit pretika skozi narejene luknje, zvleče robova
skupaj in si tako napravi tulec za gnezdo. Ako bi bil en sam
list preozek, sešije dva lista.

Redke so ptice, ki si ne delajo nikakršnega gnezda, torej
tudi ne valč, temveč podmetavajo svoja jajca drugim pticam,
ki potem tudi morajo skrbeti za mlade. Med našimi pticami
počenja tako znana kukavica.

Fr. Er.j avec.

29. Naše strupene kače.

Jako težko je, včasih nemogoče, ločiti strupeno kačo od
nestrupene. Izmed naših kač sta edino gad in modras strn-

179

pena; vendar ni varno, kačo jemati v roko, zlasti ako je prav
dobro ne poznaš; tako je na pr. rjava kača ali smokulja na
prvi pogled nekoliko podobna gadovi samici. Ako zato naletiš
na kako kačo, jo ubij, če moreš, ako ne, jo pusti na miru.

Gledč barve skoro ni mogoče opisati gada, kajti ne
dobodeš dveh gadov, ki bi bila pisana popolnoma enako. Najsi
pa bo gad te ali one barve, zmerom ima vzdolž trupla po
hrbtu temnorjav ali črn, rogljast trak (na siksak), ki se tudi
na temnih živalih vidi dovolj razločno. Na temenu dasta dve
temni progi podobo črke. V.

Od vseh naših drugih nestrupenih kač se razločuje po
ploščnati, srčasti glavi, tankem vratu, kratkem repu, podol-
gasti zenici v očesu in po onem rogljastem, črnem traku
na hrbtu.

Gadu najbolj ugajajo suhi, prisojni kraji: pečine, groblje,
stari zidovi, lazi in krčevine po gozdih, nizke hoste in z reso
in drugim dračjem obrastle rebri. Tu ima v kaki luknji svoje
stanovanje, od katerega — vsaj podnevi — ne gre nikdar
daleč. O lepem, solnčnem vremenu prileze iz luknje, se spravi
na kak kamen, drevesni parobek ali sploh na kak solnčnat
prostorček, se zvije v svitek in uživa blagodejno solnčno to¬
ploto, ki mu de tako dobro. Ako ga kaj moti ali vznemirja,
zleze počasi nazaj v luknjo. Kadar se je pa dobro nastanil
in ga je prevzelo solnce, se ne umakne rad in da človeku
priti prav blizu; nikdar pa ga ne napade, ako ga človek pusti
na miru. Stoprv ako ga dražiš ali ako stopiš nanj, piha
jezno, se zvije v svitek, stisne glavico sredi svitka in jo hitro
kakor strela vrže proti tebi in te useka z zobmi. Togoten gad
grize slepo okoli sebe in popada vse, kar se mu približa, tudi
palico in železo.

Od gadovega zoba zadet človek čuti navadno v onem
hipu neizrečeno bolečino, ki bliskoma preleti vse truplo
včasih pa ne čuti skoro nobene bolečine; dostikrat bolečina ni
večja, nego da si se obrazil na kakem trnu. Kmalu potem
obhaja človeka neka omotica, moči pešajo, polasti se ga ve¬
lika trudnost, zaspan je, čuti, zlasti vid in sluh slabč. Bolnik

180

1

začne bljuvati, iz ust, nosa in celo iz ušes se poceja kri,
včasih pritisne tudi driska. Ako se kri hitro razseda, pičeni
ud skoro nič ne oteče; ako pa deluje strup počasi, nateče
včasih tako, da je strašansko videti, in otok se širi tudi dalje
po bližnji okolici. Obličje je mrtvaško, truplo mrzlo, človek
če dalje bolj slabi, izgubi zavednost, ne čuti več bolečin in
počasi ugasne.

Drugi pa spet trpč ure in ure najstrašnejše bolečine,
kričč in javkajo, da je groza. Naposled izgube malo po malo
zavest in mirno izdahnejo.

Kdor je od gada pičen, stori najbolje, ako izsesa rano —
če je na takem kraju, da more z usti blizu — ali si jo da
izsesati komu drugemu, to pa samo takrat, ako nima ranjenih
ali razpokanih usten; sicer bi izsesavanje ne samo nič ne
pomagalo, temveč bi šele povečalo nevarnost. Izsesane ostrup-
ljene krvi ni treba požirati, ampak naj se pljune iz ust.

Aka ima človek kakršnokoli ostro rezilo pri sebi, ne sme
nikdar opustiti, da bi si rane ne izrezal globoko, kolikor se da,
naj izkrvavi in ostrupljena kri hitro odteče. Zato je tudi
dobro, da se pičeni ud stiska od središča telesa proti rani.

Izrezana rana se mora takoj izprati z vodo, še bolje,
ako je mogoče, s kako .jedko tekočino: salmijakovcem, lugom
ali pa tudi z žganjem. A vedeti je treba, da samo izpiranje,
ako se rana ni poprej izrezala, celo malo pomaga ali pa nič.

Izvrstno zdravilo proti kačjemu strupu je vinski cvet
v kakršnikoli opojni pijači, bodisi žganje, slivovica, rum ali
tudi močno vino.

Od gada popadeni človek naj torej pogostoma pije močno
žganje, kolikor ga le more, in kmalu mu bo odleglo. Opazili
so, da se od gadovega ugriza ostrupljen človek ne upijani,
ako tudi popije črez mero žganja.

Vsi ti pripomočki so pa samo pripomočki v prvi sili.
Nikdar naj se ne zamudi, takoj poslati po zvedenega zdravnika.

Modras je nekoliko večji od gada. Od gada se na prvi
pogled loči po tem, da ima na nosu kratek, mehak rožiček.

181  —

Modras je na Slovenskem navadna kača, nahaja se po¬
vsod na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem, v Istri in menda
tudi na Koroškem.

V vsem dejanju, in nehanju je jako podoben gadu; samo
toliko se more reči, da je bolj len in malomarnejši od gada.

Največ ljudi popadajo pri nas modrasi. Vse, kar smo
govorili o gadovem strupu in o zdravljenju gadovega pika,
velja tudi o modrasu. .

Po Fr. Erjavcu.

30. Krastača.

Hladen večer nas po soparnem poletnem dnevu izvabi na
vrt pod zeleno drevje. Ptice tiho cvrčč po vejah, striček
v zidu škriplje svojo enoglasno pesemco, v travi se tu in tam
zablešči kresnica, in izpod klade, ležeče ondi v kotu, je pri¬
lezla krastača in skače zdaj prav proti nam.

Kaj pa ti iščeš tukaj, ti nepridiprav, ki te nihče ne more
videti brez studa? Ali se ne bojiš, da bi te na mestu ne pobili
do mrtvega in pomandrali, da bi jutri hrošči in mravlje glo¬
dale tvoje kosti? Res si grda in gnusna žival, vse te sovraži
in zaničuje; kdor le utegne, te kamenuje. Na tebi ni nič le¬
pega, edino tvoje z zlatom obrobljene oči bi utegnile komu
ugajati, ako bi jih le hotel pogledati. Ali kaj ti hasnijo tvoje
lepe oči in tvoja trditev, da si popolnoma nedolžna, da nisi
človeku na škodo, temveč samo na korist! Vse to ti nič
ne pomaga, obsojena si, ali po pravici ali po krivici, za to
nikdo ne vpraša.

Ali nas se ti ni treba bati; mi smo vajeni, da se poprej
na svoje oči prepričamo in potem sodimo . . . Opazovali smo
te na tvojih nočnih potih in smo videli, da si pohrustala
mnogo škodljivega mrčesa, črvov in še posebno onih požrešnih,
slinastih polžev. Zato upamo, da spozna svet tudi pri nas
prej ali pozneje tvojo vrednost, kakor so jo spoznali angleški
vrtnarji, ki te ne preganjajo, temveč te celo kupujejo in
spuščajo na svoje vrte.

Krastača je neokretna, cmokasta, kakor pest velika, sivo-
rjava žival žabje podobe. Od žabe se pa razločuje po tem, da
nima gladke kože, ampak da je polna bradavic, večjih in
manjših, zlasti ima za nšesi dve veliki. Zadnje noge so krajše
nego pri žabah, zato tudi krastača ne skoči tako daleč kakor
žaba. Tudi plava slabo in gre sploh v vodo samo spomladi,
ko razpeljava svoja jajca v dolgih motvozih med vodnimi
rastlinami. Takrat tudi grgra z zamolklim glasom. Sicer je
podnevi zmerom skrita po zakotjih, v luknjah, pod kamenjem
in v starem zidovju, ponoči se pa prikaže iz svojega skri¬
vališča. Ako jo človek draži, se napihne in pušča iz bradavic
oster sok, ki pa ni strupen, kakor mislijo mnogi, kvečjemu
zardi od njega koža. Pes jo pi'ime v gobec, ali jo precej iz¬
pusti, stresa glavo, in pena mu stopa na gobec. Zaradi tega
ostudnega soka jo tudi druge živali puščajo na miru; njen
največji neprijatelj je vsekakor nespameten človek.

F ran Er j aveo.

31. Postrv.

Postrv je brez dvoma najlepša in najžlahtnejša riba, ki
se je udomila po naših vodah. Njeno odelo je vedno lepo, a
barva ji je zelo različna; na vsakem kraju, v vsaki vodi ima
postrv drugo barvo. Na njeno barvo vplivajo svetloba in

senca, barva dna in bistrost, plitvost ali globokost vode,

hrana in starost, izkratka, v njenem odelu se zrcali vsa narava,
v kateri živi riba. Vobče je bleščeče, na hrbtu temnejše, ob
straneh in na trebuhu svetlejše barve ter okrašena s črnimi
in rdečimi, modro obrobljenimi pegami.

Kakor odelo, tako je tudi postrvje meso različne barve.
Največkrat je belo kakor sneg in pri kuhanju ne izpreminja

barve. So pa tudi postrvi, ki jim je meso rumenkasto ali

rdečkasto.

Se eno razliko moramo omeniti, ki jo opazujemo na
postrvih, in to je njih velikost. V majhnih potokih ostane
postrv vedno majhna, dočim zraste v večji vodi do znatne
veličine. V gorskih potokih je postrv komaj 20 cm dolga in

183 —

Va kg  težka; v večjih potokih pa zraste na 30—40 cm v dolgost
in doseže težo 1 kg.  V jezerih, kjer ima dovolj hrane, se na¬
hajajo do 90 cm  dolge in tu pa tam še daljše postrvi. Takih
lepih in velikih postrvi dobijo včasih v Plitviškib jezerih.
10 kg  težke postrvi so zelo redke, a ulovili so tudi že take,
ki so imele 15—20 kg.

Domovina postrvi je jako razširjena. Nahajamo jo po
vsej Evropi, kjerkoli ji prija voda in kjer je še niso pokončali
ljudje. Za svoj obstanek rabi bistro vodo, ki je v njej dovolj
kisika. Zato ljubi osobito gorske potoke, tekoče po kamenitih
tleh, ki padajoč vsrkavajo veliko zraka.

Postrv je izredno okretna in živahna riba. V naših vodah
je ni ribe, ki bi se z njo kosala v urnosti in okretnosti. Naj¬
večjo svojo živahnost kaže ponoči. Podnevi si poišče kako
ugodno zaklonišče in tu rada miruje. Sicer pa tudi podnevi
ni vedno mirna. Ako je naokoli vse tiho in mirno, splava iz
svojega zakotja, da se poigra in si poišče hrane. Plavajoč
drži glavo vedno proti vodi; lahko jo vidimo, kako stoji po
četrt ure v brzici na enem mestu kakor prikovana in giblje
s plavutami samo toliko, da je voda ne odnese. Hkratu pre¬
seka kakor strela najmočnejšo brzico in preskoči s čudovito
spretnostjo vse zapreke, ki so ji na poti.

Po svoji naravi je zelo bojazljiva in oprezna. Ako jo
kaj vznemiri, ji je prva skrb, da si poišče pripraven zaklon,
kjer se lahko skrije. Kadar mirno stoji, neprestano oprezno
motri, ne samo po vodi in po njenem površju, ampak tudi po
zraku, da ji ne uide nič, s čimer bi si mogla napolniti
svoj nenasitni želodec. Po M. Kišpatiču.

32. Slaniki.

Imamo boljše in lepše ribe od slanikov, a ni jih, ki bi
bile važnejše za ribarstvo in svetovno trgovino. Domovina
slanikov so sicer samo morja, ki obdajajo severne kraje Evrope,
a poznajo jih po vsem kulturnem svetu. Severna morja rod e
tako silno množino slanikov, da iz njih izvira severnim ribar-

184

skim narodom njih bogastvo in blagostanje. Na severju je
slanik največja dobrota siromakom in vsa nada in upanje
ribarjem in trgovcem.

Slanikov razločujejo nad 200 vrst. Največ jih živi izključno
v morju, kjer se drže cesto v velikih globočinah. Kadar pa
pride čas mrestenja, se dvignejo na površje in se bližajo
obalam, kjer tačas nanje čakajo ljudje, da bi želi tam, kjer
niso sejali in ne orali.

Izmed vseh slanikov je najimenitnejši in najbolj znan
navadni slanik ali sled. Kdor ni videl ogromnih jat, v katerih
priplavajo navadni slaniki za časa mrestenja proti obalam, bi
mislil, da je vse pretirano, kar slišimo o tem. Verodostojni
ljudje pripovedujejo prave čudeže o njih množini. Slaniki pla¬
vajo proti obalam tako na gostem, da preti čolnom nevarnost,
ako pridejo med nje. Človek tačas kar z roko lahko prijemlje
ribe in jih grabi v čoln. Ako porineš dolgo veslo med ribe,
obtiči navpično med njimi. Trdijo celo, da se ladja dvigne,
kadar pride med gosto krdelo rib.

Slanik ne spada med najplodovitejše ribe. Samica ima

40.000 do 100.000 jajec. A kadar mresti tako ogromna sila
rib, pač ni čudo, da se morje skali od iker. Ko so se ribe
izmrestile, se vrača truma hitro nazaj na svoja navadna
bivališča.

Računa se, da se ob evropskih obalah nalovi na leto

10.000 milijonov slanikov. Večina teh rib pride osoljenih
v svetovno trgovino. Največ jih polov«' dandanes Angleži, za
njimi pridejo Holandci in Norvežani in nazadnje Nemci. Sama
Škotska dobiva na leto 50 milijonov kron od slanikov in Nor¬
veška daleč nad 12 milijonov.

Za lov na širokem morju imajo velike ladje jadrnice na
dva ali tri jambore; na vsako lahko naložijo 200—300 ton
slanikov. Ogromno mrežo, ki meri preko 2000 m  na dolgo,
spust«’ v morje in jo vlečejo za ladjo kakor steno ribam na¬
proti. Kadar naleti gosta četa slanikov na njo, sprednje ribe
ne morejo nazaj, ker jih one, ki so za njimi, tiščijo napreja.
Zjutraj začno mrežo vlačiti iz morja in kar usipavajo ribe na-

185

krov. Cesto uiti ne morejo vseh rib spraviti na ladjo, ker jim
nedostaje prostora ; zategadelj jih nekaj stresejo nazaj v morje.
Na ladji je pripravljeno potrebno število sodov in veliko soli.
Čim prej se riba pripravi, tem boljša je. Zato se ribarji lotijo
posla kar po lovu. Ujetim ribam prerežejo vrat, razparajo
trebuh in potegnejo iz njih škrge, jetra, žolč in čreva. Potem
jih dobro osolč in položč v sod. Kadar ribičem zmanjka sodov,
zmečejo ostale ribe kar v spodnje prostore ladje in jih po¬
tresejo s soljo. Te ribe na kopnem takoj poprodajo za jelo
ali jih posušč v dimu.

Na angleških, škotskih in irskih obalah zavlada v dobi
ribarjenja izredno živahno življenje. Ljudje o ničemer drugem
ne govore in na nič drugega ne mislijo nego na slanike, in
to traja vse poletje in tu pa tam tudi pod jesen. Po morju na
milje daleč vrvi bark in ladij. Tu se shaja ves svet; moški
in ženske se ponujajo za delo, trgovci barantajo za slanike,
tu sem so prišli tudi drugi trgovci z vsakovrstnim blagom
in so otvorili z njim sejem. V ogromnih skladiščih, ki so
oskrbljena s sodi in s soljo, mrgoli kupcev in delavcev. Tu se
trži in pogaja za že ulovljene slanike in pa tudi za tiste, ki
še niso ulovljeni. Tam-le sedč cele vrste žensk in deklic, ki
izpravljajo ribam drob, dočim možki nosijo in solijo očiščene
ribe. Kadar prestane na enem kraju lov, je kar vse ljudstvo
pripravljeno, da odpotuje ali na sever ali na jug, kjer so se
baš pojavile ribe. Po M. Ivišpatiču.

33. Mravljinske vojne.

Na robu gozdiča blizu naše vasi je bilo mravljišče črnih
mravelj. Ne daleč proč pa so stanovale mravlje, ki so se od
onih ločile le po barvi: bile so namreč rjave. Mirno je živel
rod za rodom že mnoga leta; bile so prav tako pridne in
delavne kakor črne; takisto so skrbele za svoje potomstvo.

Nekega dne so se odpravile črne mravlje zgodaj z doma
in so prišle blizu domovja svojih rjavih sosed. Nekatere se
mu čisto približajo, si ogledajo vse in se potem vrnejo hitro

186

1

k svoji vojski. Precej nato se zakadi vsa vojska na mravljišče,
obleže vsa vrata, pokolje vratarje in plane z združenimi močmi
v stan. Rjave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo,
kaj to pomeni; osuple gledajo, kaj se godi z njimi. Roparji
pa — tako smemo imenovati črne mravlje — udarijo na bube,
vsak zgrabi eno in pobegne z njo. Ko vidijo domače mravlje, v
da jim hočejo roparji vzeti njih mladino, se vržejo srdito na
sovražnika, a se ne morejo ustavljati sili. Ko se rujejo
z enimi, so drugi že odnesli bube.

Ko pridejo zmagalci domov, jih obsujejo straže in doma
ostali delavci, jim vzamejo bube in jih spravijo v varen kraj.
Kakor da bi bila to domača zalega, jo negujejo črne mravlje; 1
in ko začno drugi dan lesti iz bub, jim pomagajo tudi sleči
belo srajčico prav tako, kakor bi bile njih rodu. Rjave mravlje
dobe precej jesti in se kmalu sprijaznijo s črnimi. Reve ne '
vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da usmi¬
ljeno ravnajo s svojimi sužnji in da si prizadevajo, zlajšati njih
usodo kolikor moči. Delati morajo kakor druge, pa tudi pri
jedi niso ločene; le ko gredo ven opravljat kako delo, gre
ena črnih kot birič z njimi in če se obotavljajo, jih priganja
k delu, a večjidel tega ni treba.

Dan preide za dnevom; sužnji so zadovoljni, ker ne po- j
znajo boljšega, svobodnega življenja, in pridno opravljajo dela
svoji gospodi.

Neki dan prinese črna mravlja novico, da pojema rejen
hrošč v gozdu, ne daleč od hiše. Pod'vodstvom treh črnih
biričev se odpravi oddelek rjavih mravelj, da pritira mastnega
hrošča v hišo. Ko pridejo do plena, se prestrašijo biriči, ker
je krdelo rjavih mravelj obleglo hrošča. Hitro se mislijo umak¬
niti, pa je že prepozno; že so jih obsule rjave mravlje in
strastno objemajo svoje sorodnike, bi so jim bili vzeli, preden
so zagledali luč belega dne. Sužnji tudi kmalu spoznajo svoje
rojake, in združeni se vržejo zdaj na črne trinoge; eden jim
jedva uide, ostala dva pa raztrgajo na drobne kosce; zakaj
tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod divjih
napadov.

187

V stanišču rjavih mravelj je vse dobre volje. Naglo na¬
pravijo veliko gostovanje, pri mastnih hroščevih kračah ob¬
hajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se vidi na
vsakem obrazu; zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na
nesrečne sestrice, ki še stočejo pod tujim jarmom, jim teži
srce in greni sleherni grižljaj. Enoglasno sklenejo, da bodo
drugi dan rešile še druge sužnje, naj velja, kar hoče.

Pri črnih mravljah je pa vse drugače. Neba pobitost in
žalost se je polastila vseh; na, sužnje še bolj pazijo in jih ne
pustč iz mravljišča. Med seboj se vedno posvetujejo, kaj bi
bilo početi.

To je gotovo, da zdaj ne moreta več oba roda sosedno
živeti skupaj, preveč sta se že spoznala; drugje drugemu na
poti, sovraštva in bojev bi ne bilo nikoli konec. Drugi dan
bo razsodil, kateri rod obvelja.

V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črnci so tirali
svoje rjave sužnje v najgloblji stan in postavili straže, da jim
nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le
more gibati, gre na vojno; strašljivca ni med njimi.

Na majhni trati v gozdu se srečata krdeli. Kakor bi
trenil, se zakadita drago proti drugemu, in boj se prične.
Navadno se jih sprime več od obeh strank; grizejo in koljejo
se nekoliko časa in ko se nato razmota klobčič, jih leži od
obeh strank nekoliko mrtvih na tleh. Tudi po dve mravlji se
sprijemata in izkušata, katera bi zmagala. S čeljustmi izkuša
vsaka raniti svojega sovražnika, in ko mu je usekala rano,
izpusti vanjo kapljico skeleče kisline, ki umori ranjenega
sovražnika. Ko je zmagala enega sovražnika, se vrže na dru¬
gega, in tako gre dalje toliko časa, da je ali sama zmagana
ali pa da je sovražnik popolnoma uničen.

čeravno je že sama ranjena, vendar ne odneha, dokler
je popolnoma ne zapusti moč, in še potem, ko že leži predrtih
prsi na tleh in se že ne more več gibati, zgrabi sovražnika,
katerega doseže; celo, ko je že mrtva, se ne odpro čeljusti, ki
jih je v smrtni borbi zasadila v sovražnika. V svoji goreč¬
nosti napade celo kakega prijatelja, pa kmalu spozna svojo

188

1

zmoto, ga poboža s tipalnicami, kakor bi ga hotela prositi
odpuščenja, in potem se toliko srditeje vrže na svoje
sovražnike.

Tako so se borile naše mravlje: kolikor bojevaleev,
toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu
neseta dva vojaka ranjenega tovariša v varen kraj, da si od¬
počije; tu hitč drugi, še neutrujeni, na bojišče: nov boj, nova
junaštva, pa zmaga se ni še nagnila na nobeno stran, ako-
ravno je bojišče že pokrito padlih junakov. Le majhna tropa
se še bori, pa omaguje, utrujena po dolgem boju; kar privrši
iz zatišja četa čvrstih, spočitih rjavih vojakov, in zopet se
vname „strašen boj, ne boj, mesarsko klanje“.

Kar jih je bilo črnega rodu, vsi so padli pod čeljustmi
neusmiljenih zmagovalcev. Ves junaški rod je poginil, boreč
se za svoje domovje.

Ošabni in veselja pijani zmagovalci derč zdaj na dom
zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaprti rjavi sužnji.
Kakor bi trenil, ležč črne straže na tleh; osvobojeni sužnji
se zedinijo s svojimi osvoboditelji, razdero poslopje in potem
se vrnejo v svobodni dom. Po Fr. Erjavcu.

34. Kdo po cvetju kaže pot čebeli?

Ko se je nastanil čebelni roj v novem stanovanju (duplu,
panju, košnici), ga čaka vse polno domačega posla. Najprej je
treba hišo očistiti in pomesti. Čebela je velika prijateljica
snagi; zategadelj ne trpi nobene šibice, nobene slamice v svojem
stanovanju. Ko je to delo storjeno, zamažejo skrbno vse luknje
in razpoke s smolo, ki so jo nabrale po smolastih brstih. Od¬
prta ostane samo letenica. Potem stavijo iz voska satje. Pa
odkod imajo gradivo za to? Vosek narejajo čebele iz svoje
hrane; leze jim v malih pločicah izmed zadkovih obročkov.
Ko so se selile iz stare svoje hiše, so vedele, kakšen
posel jih Čaka, pa so si za tri kosila napolnile želodec. Pri¬
nesle so dakako samo za prvi početek, da se zgradč le


189

prvi redovi slanic; za ostale se je treba zdaj dalje pobriniti.
Treba se je ogledati po svetu in skrbeti za bodočnost.

Lahko je poleteti v svet, ali kako priti nazaj? V domu
kjer zdaj žive, se niso rodile, pa ga od zunaj še niti ne po¬
znajo. V bližini je postavljena cela vrsta sličnih hišic, treba
si je torej dobro zapomniti lastno hišico in si dobro v glavo
vcepiti letenico, po kateri prideš nazaj. Zaradi tega so če¬
bele zelo oprezne in modre, kadar gredo prvič v svet.

Glej, druga za drugo lazi skozi letenico, a vsaka ide po
rakovo ter se ogleduje na levo in na desno, da si zapomni
vsako malenkost. Na deščici pred letenico se zaustavi, potem
se dvigne, kroži v zraku in zopet sede. Za čas je zopet tu,
leta v večjih in večjih krogih okoli letenice in obletava koš-
nico; pri tem ima vedno glavo obrnjeno proti košnici. In
hkratu, kakor da si je dobro zapomnila dom in vhod, pa se
naglo zaleti in kakor strela odfrči ravnim potem v daljino,
da je oko ne more več doseči.

Da čebele izvrstno pomnijo, ve vsak čebelar. Odlete na
uro daleč, pa si vselej zapomnijo pot, po kateri se morajo
vrniti. Vsako drevo in vsak cvet, kjer so našle dobro pašo,
si dobro zapomnijo in se vedno vračajo tja. Na pisani livadi,
kjer dije neštevilno cvetja, si vselej zapomnijo tisto vrsto, kjer
so zjutraj začele pašo, in tam ostajajo do večera.

Zunaj na paši mnogo pomaga čebelam voh. Voh je če¬
beli najboljši vodnik k lipi, k repici in ajdi. Z vohom razpo¬
znajo prijatelja in neprijatelja. Ako se tuja čebela približa
letenici, jo takoj spoznajo stražnice in jo zapodč.

Ni dvombe, da se znajo čebele med seboj i sporazumeti.
Ako poedina čebela najde kjersibodi kako blago, pride takoj
na to srečno mesto cel trop njenih družic, ki jim je ona na
poseben način priobčila tajnost. Kadar je čebelar spomladi
postavil blizu panja vodo, da je čebelam ni treba daleč izkati,
vzame z medom namazano šibo in jo . približa letenici. Na ši-
bico sedejo čebele, in čebelarjih odnese k vodi ter je osiguran,
da bodo vse ostale čebele lahko našle vodo.

Štiridelna čitanka. IV. ''XII. 137‘2.)

13

190

Za sporazumljenje rabijo čebele večinoma tipalnice. Pri
vsakem poslu so jim tipalnice najboljše ravnalo. Ako jim od- ,
režemo tipalnice, so, kakor da smo jim odsekali glavo. De¬
lavka se brez tipalnic ne zna lotiti nobenega posla, ne zna
se gibati v košnici ter gre ven, da klavrno pogine. Kako se l
čebele razgovarjajo s tipalnicami, vidimo najbolje, ako jim
vzamemo matico. Eno nro pozneje se razburi mala četa ter
začne nemirno tekati, da priobči nesrečno vest ostali družbi.
Vznemirjena čebela sreča družico, druga prisloni tipalnice J
drugi, in ta-le, kakor da jo je razumela, pusti svoj posel in 1
poleti znemirjena, da tudi ona dalje razširi vest. In ne traja 1
dolgo, pa je vsa košnica obveščena in razburjena.

V košnici morajo čebele delati v polni temi; umevno je, 1
da jim tam najbolj služijo tipalnice. Nočna straža, ki stoji pri
letenici, proži venomer tipalnice in jih pomika na vse strani, 1
da bi se na skrivno ne vtihotapil neprijatelj v košnico.

Po M. K i š p a t i č u.

35. Svila in volna.

Kar se tiče lepote živalskih in sploh vseh predivnih ■
vlaken, zavzema gotovo svila prvo mesto. Svila se imenuje J
zelo tanka nit, ki jo prede gosenica sviloprejka. Ta nit se |
odlikuje pred vsakim' drugim predivom po razmeroma veliki
prožnosti in trdnosti in po neki posebno prijetni sijajnosti.

Sviloprejka je doma na Kitajskem, kjer so poznali svilo I
že dolgo pred Kristusovim rojstvom. Šele v 6. stoletju sta
prinesla, tako pripoveduje pravljica, grška meniha v iz¬
votljenih palicah jajca svilnega prelca in ob enem murbino j
seme v Carigrad. Počasi se je razširjala reja te koristne žu¬
želke črez Grško, Laško in južno Francosko, kjer še dandanes
mnogo tisoč ljudi živi s pridelovanjem in izdelovanjem svile.

Spomladi, kadar bela murba poganja listje, izleze svilna
gosenica iz jajca. Mlade gosenice so neznansko požrešne, hitro
rastč in se levijo štirikrat. Dorastla gosenica se začne zapre-
dati; iz dveh žlez se ji izteka na spodnji ustnici vlačna kaplje- '

191

vina, ki se takoj strdi. Tako nastaneta niti, ki se pa
kmalu zlepita v eno. Ko se je svilni črv z nekoliko nitmi
pripel med veje, slamo i. t. d., se zamota v gost, 3—6 centi¬
metrov dolg zapredek ali mešiček. Vsa nit enega zapredka
more biti nad 1000 metrov dolga. Pa ni vsa nit enake vred¬
nosti. Zunanji rahli ovojek daje takozvano kosmato ali zadnjo
svilo; srednja plast sestaja iz pravilne, nezamršene niti. kakih
300—800 m dolge, in je naj drago cenejša; notranja plast je jako
zmetena in daje takozvano svilno vato.

Črez 18 — 20 dni prodre metulj zapredek, omehčavši ga
z nekim sokom, ki mu teče iz ust. Ako nam gre za svilo, ne
smemo puščati, da hi metulji prodrli mešičke, ampak jih mo¬
ramo pomoriti s suho toploto ali pa z vročo vodo.

Mešički se polože v toplo vodo, da se malo razmočijo.
Potem tepo svilogojci s šibami po njih, dokler se konci niti
ne ulovč po šibah. Ker je ena sama nit za navadno raho pre¬
tanka, jih vzamejo navadno po 3 — 8 vkup ter jih napeljejo
skoz steklen obroček, da se lahko združijo. Posamezne niti se
namreč drže prav lahko, ker so na površju prekrite z neko
klejasto tvarino, ki se je razmočila v vodi.

Ovčja volna sicer ni tako lepa kakor svila, a je vendar
mnogo važnejša od poslednje, ker jo lahko dobivamo v večji
množini. Kimajo vse ovce enake volne, ampak nje kakovost je
zavisna od ovčjih pasmin, od njih reje, od podnebja i. t. d.
Navadno razlikujejo višavske (hribovske) ovce s krajšo, tanjšo
in kolikor toliko kodrasto volno in nižavske (dolinske) ovce
z daljšo, debelejšo in nekodrasto volno. Preden strižejo ovce,
jim opero volno ali s toplo vodo ali pa z mrzlo potočnico.

Razen ovac imajo še nekateri drugi sesalci lepo dlako,
ki iz nje izdelujejo tkanino. Počim ima naša domača koza de¬
belo, kratko dlako, ima koza kašmirka, ki je doma v Tibetu
(v Aziji), jako dolgo, svilasto dlako; iz nje se izdelujejo naj¬
finejše in najdražje tkanine (šali). Druga imenitna koza, ki
ima dolgo, fino, mehko, svilasto dlako, je angorska koza; ta-le
je doma v Mali Aziji.

i3*

/

192

V Ameriki živila na vrhuncih najvišjih gora (Ande)
kamelam podobni živali, namreč vikanja in alpaka, ki dajeta
jako tanko, svilasto volno rjavkaste barve.

H. S ek r e in er.

36. Smrekov lubadar.

Leta 1783. je smrekov lubadar usušil v Harcn na Nem¬
škem nad dva milijona debel, pred nekoliko leti je uničil
v Sumavi na Češkem prostrane lesove in tudi pri nas je tu
in tam grdo gospodaril. Zaradi njega je država izdala posebne
ukaze, kako gaje treba zatirati in vsak gospodar, bi v svojem
go/.du temu škodljivcu pr de na sled, je dolžan, nemudoma to
ovaditi oblastvom. V Sumavi je trajalo več let in trebalo je
trdega dela, preden so ga ukrotili. Država sama je morala
poseči vmes in pripomoč z denar i.

Ko človek vidi hrošča pred seboj, mu je težko verjeti,
da more ta mala stvarca človeku delati to'ibo preglavice.

Spomladi, navadno mesena apr la n maja, prihaja luba¬
dar iz zim-kega stana, ki je navadno tudi njegovo leglo, in
leta okoli. Roji so včasih tako velikanski, da so videti kakor
meglice, in veter jih včasih zanese daleč od njih rojstnega
kraja. Iščejo si pripravnega mesta, kamor bi odložili svojo
zalego. Najljubša jim je smreka, poredkoma jih je najti na
boru ali na kakem drugem lesu. Pred kratkim podrta debla
so jim najljubša; ako ni takih, gredo tudi na stoječa, toda na
bolehava rajši nego na povsem zdrava, takisto rajši na stara
nego na mlada. Ako je lubadarju na izbiro, si izvoli v gozdu
solnčno in suho stran, in gora mu je ljubša od ravnine. Ko si
je visoko kje na deblu dobil mestece, ki mu je povšeči, se zavrta
pod lub do beline; tu si izdolbeta samec in samica najprej
malo večjo izbico, a dalje navzgor samica glavni rov in položi
ob njegovih straneh na vsaka dva milimetra po eno jajce;
potem se povrne zopet v izbico in zvrta od nje navzdol drug,
enak rov in tudi vanj odloži po nekoliko jajec, vsega vkup
do sto. Lič nke, ki se izva'č iz njih, dolbejo v stran vsaka
svoj rov in se na razširjenem koncu naposled zabubijo.

193

V osmih do dvanajstih tednih, kakor je namreč vreme,
je dovršena vsa preobrazba; hrošči se pregrizejo skoz lnb in
pridejo na dan. Če je vreme ugodno, pride jeseni še drug
zarod, ki ga hrošči prezimijo v leglu ali pa tudi zunaj
v parobkih pod raskavo skorjo i. t. d. Ako se je pa drugi
zarod zakasnil, prezimijo ličinke ali bube in šele drugega
poletja pridejo iz njih hrošči. Bube in hrošči so jako trdnega
življenja; tudi najhujša zima jih ne umori. Iz plavljenega
lesa, ki je tri tedne ležal zamrzel v vodi, so prišli hrošči
vendar o pravem času na dan. Zategadelj je poleti na enem
in istem deblu pod lubom najti hkrati ličinke, bube in hrošče.
In ker vsak zarod svojo zalego izroča najrajši tistemu deblu,
na katerem se je sam izlegel in zredil, zato se ne bomo čudili,
ako je včasi drevo pod lubom vse razorano in razjedeno.
V Sumavi na Češkem so šteli 1874. leta na enem štirjaškem
metru po 1400 do 4800 ličink. Fr. Erjavec.

37. Kako se levi rak.

Členarji imajo to skupno in osobito svojstvo, da jim je
koža od neke posebne snovi, ki je najpodobnejša rogovini.
Imenujemo jo kitim Ko se je kitinov oklop utrdil, je živalca
vanj vklenjena in vsa nadaljnja rast je odšle nemogoča.
Rjavi hrošč, znani kvarljivec, ki na pomlad pririje iz tale
zemlje, stopi v cvetoči svet gotov in dorastel. Med členarji ne
nahajamo takih, ki bi jih mogli primerjati otrokom ali mla¬
deničem. Tako je tudi pri metulju, pri čebeli, pri muhi,
izkratka: pri vseh žuželkah. Kolikor je vsaka mislila rasti,
to je storila v prvi mladosti, na prvi stopnji svojega razvitka
kot zametek, ali kot gosenica ali kot podjedec v zemlji.

Vsakdo ve, da pri rakih ni tako; med njimi se nahajajo
poleg možakarjev in starcev tanki, nadepolni mladeniči in drobni
otročiči. Njemu torej ne velja pravilo, ki smo ga malo prej
ustanovili žuželkam, kajti on raste vse svoje žive dni venomer.

„Torej njega ne stiska tista tesna in toga srajca, o kateri
je bilo rečeno, da je vsem členarjem skupno svojstvo ? K

194

Stiska ga, stiska, in še kako! Ta srajca je pri njem še j
trša, ker ni od samega roženega krtina, nego se je vanjo
seselo še polno ogljikovokislega in fosforovokislega apna, j

ki dela račjo kožo skorjasto. Prav tako se i človeku ter l
drugim živalim trdijo kosti, ki so izprva tudi mehke in j

hrustančaste.

„A kako je vendar mogoče, da se širi rakovo telo, dasi J
je speto v tako tesan in ni malo gibek oklop? Morebiti vendar J
le z rakom raste tudi suknja?

„Ne! Rak si pomaga s tem, da sleče staro srajco, kadar |
mu pr Raja pretesna, ter si napravi novo. Lahko in hitro j
rečeno, ali težko in mučno storjeno. Ta mena dela raku pre- J
glavice dovolj; dnevi, ko se to vrši, so raku gorjupi dnevi, 1

pravi pasji dnevi. Kajti ne samo, da mu je treba sleči oklop, j

sezuti noge iz mnogih, tankih golenic, izvleči mesnate roke iz J
tesnih Škarij in naposled potegniti rep iz obročkastega tulca,
vrhu vsega tega se morajo oleviti tudi oči in oboje tipalnice j
in nekoliko ceio — želodec. Kaj menite, to ni šala! Zato tudi *
ni šala, da mu že nekaj dni poprej odpove želodec in da !■
izgubi vso slast do jedi. Prevrat začenja z „ velikim postom", j

Kadar rak čuti, da se bo treba pomladiti, se umakne ;
v kako mirno zavetje, kjer se mu zdi, da bo mogel mirno
opraviti imenitno delo, prost vseh nepotrebnih zijal in sitnih
dražilcev. V tem mu je gornja, trda suknja začela odstopati
od spodnje, nežne kožice, ki je vsa premrežena z rdečimi
žilicami in posuta s črnimi pičicami. Ako takega raka vza¬
memo v roko in rahlo pritiskamo nanj, lahko čutimo, kako
se vznemirja bolj in bolj, menca sem ter tja in tare nogo ob =
'nogo. Zdajci se prevali in, vznak ležeč, se previja in prevrača,
kolikor mu dopušča trda obleka, dela z životom in z repom,
giblje z vsemi nogami in oteplje s tipalnicami. Tako udelava
in se napenja toliko časa, da mu poči vez, ki veže hrbtni
koš z repovim oklopom. Ko že regne ta vez, se postavi rak
zopet na noge ter si po tem trudapolnem delu nekoliko od¬
dahne in počije; zbira si novih moči za nove muke, ki ga še
čakajo.

Rak začne iznova delati in gibati z vsemi udi, in vidno
je, kako se krbtni koš odmika od trupla in se vzdiguje
zmerom više. S košem se potem uprč v kako stvar in se
s sprednjim životom trže nazaj ; tako si malo po malo izvleče
oči in tipalnice iz tesnih tokov. Zdaj velja, še noge dobiti iz
obuvala. To je najtežnavnejše in najbolj boleče delo. Tu se
celo rado dogaja, da se mu utrga ta ali ona noga. Golenice
sicer razpokajo po dolgem in tudi škarje regnejo na dnu, ali
pri vsem tem ima polno trdega dela, preden izdere vse srečno.
Ko so noge že sezute, se izlušči rep hitro iz svoje stare lupine.
Vsa lev se vrši dosti naglo; ko je regnila hrbtna vez, ne mine
pol ure, in rak bi se lahko pokazal v novi obleki.

Da, lahko bi se pokazal, ali se noče pokazati, ker dobro
ve, da se takšen, kakršen je, zdaj ne sme pokazati. Vsaka
žaba bi se ga lotila. In s čim bi se branil, ko je ves mehak
kakor maslo? Pa kaj žabe! Zaradi njih bi še ne bil v takem
strahu. Ali ščuka, ščuka! Joj, kako bi hlastnila po njem! Pa
tudi raki, bratje njegovi, bi spredi in zadi ščipali siromaka,
onemoglega od tolikega trpljenja, in bi kose živega mesa
trgali z njega. Zato, moj rak mekuž, po svoji stari navadi
ostani lepo v zavetju in se zavleci v najmirnejši kotiček
ter počakaj štiri ali pet dni, da ti kitin in apno utrdita novo
kožo in da boš mogel pogumnega srca zopet zabroditi v motne
valove in, prerojen junak, čilih moči stopiti na staro poprišče!

Rak se preoblači navadno samo enkrat na leto, a ,če
donese potreba, tudi dvakrat ali celo trikrat, in sicer o po-,
letnem času, ko ne primanjkuje živeža in je voda prijetno
topla, torej največ meseca julija in avgusta. No, vendar sem
že o kresu v Podnanoščici našel prelevljenega mekuža.

Z novo kožo se mu povrača spet stara slast do jedi
v podvojeni meri in kmalu je nadomeščeno in poravnano, kar
se je zamudilo za »velikega posta“. Fran Erjavec.

38. Deževnik ali podzemeljski črv.

Predaleč bi zašli, ko bi hoteli na drobno razpravljati
zasluge, ki jih ima podzemeljski črv za poljedelstvo. Te so

196

mnogo večje, nego se misli navadno. Kmet, ki orje zemljo in
pri tem obrača spodnjo plast na vrh, ima v črvu najboljšega
pomagača. Res je majhen, ali zato je neumorno delaven in pa
mnogo jih je.

Zgornja prst, rodovitna črnica, v katero sadimo in sejemo,
je največ njegovo delo. Lahko rečemo, da je vsa črnica že
potovala črvom skoz želodec; na tem potu se je tako izpre-
menila, da je nje rodovitnost mnogo večja; rekel bi, da je
pognojena. Črv namreč požira veliko množino prsti, ker ji je
primešanih povsod kolikor toliko gnijočih rastlinskih in žival¬
skih snovi. V črvovem želodcu se razkroj 4 te stvari mnogo
prej, nego hi se razkrojile v zemlji. Prst, ki z njimi vred po¬
tuje skoz želodec, se navzame teh razkrojenih snovi in gre
zopet iz črva kot najboljša, najrodovitnejša črnica. Da črv
v resnici požira neverjetno množino prsti, se lahko prepričaš,
ako pogledaš velike glistine. To so namreč tisti klobasasto
zamotani kupčki, ki jih črv postavlja blizu svojega doma.
Včasih so res tako velikanski, da človek težko verjame, da jih
je naredila tako tanka, glistasta živalca.

No sama prst ne zadostuje črvu, zato vlači v svojo luknjo
tudi listje, slamice, perje in kar je še take drobnjave, da ondi
trohni in gnije ter mu pozneje služi v hrano.

Ako poprašuješ pri vrtnarjih, kako sodijo o podzemelj¬
skih glistah, poreče skoro gotovo vsak, da so škodljive. Dolžil
jih ho, da mu požrč mnogo mladih sajenic in da tudi z rova-
njem delajo škodo. Cvetličar poreče, da je to res, in še pri¬
stavi, da tudi njemu delajo velike sitnosti pri cveticah. V loncu,
ki se v njem nahaja glista, začno cvetice hirati in gredo po
zlu, ako je ne odpravi za časa.

Tem obtožbam se da res težko oporekati. Tema možema
hi malo ustregli, ako bi jima priporočali strpljivost in hi jima
hoteli dokazovati, kako koristen je podzemeljski črv za vse
človeštvo. Morebiti bi poslušala pridigo in mogoče tudi, da
ne bi ugovarjala, a naposled bi jima bilo gotovo najbolj ustre¬
ženo, ako bi jima povedali, kako bi na svojem zemljišču naj¬
hitreje zatrla glisto. Ugodimo jima!


197

Ako imaš na vrtu toliko črvov, da so ti že več ko nad¬
ležni, jih pobiraj zvečer in zjutraj ali pa, kadar po toplem
dežju pridejo na dan, in dajaj jih racam, ki jih prav rade
jedo. Preden kaj vseješ ali posadiš na črvovito gredico, jo
polij z orehovo obaro, to je, z vodo, na kateri si kuhal ore¬
hovo listje ali pa orehovo oblakovino. Ta grenka voda jih
prižene na vrh. Tudi močna gnojnica jim je neprijetna.

Iz cvetnih loncev jih odpraviš, ako prst zgoraj pokriješ
z mehkim papirjem ter nanj nasiplješ stolčenega žvepla ali
apnenega praha. Iz takega lonca neki gliste spodaj izležejo
ali pa poginejo v njih.

Sicer pa ima podzemeljska glista med drugimi živalmi
toliko neprijateljev kakor malo katera druga žival. Najhujši
sovražnik ji je menda krt, potem rovka in jež, pa tudi vsako¬
vrstne ptice, posebno ujede; močvirne in povodne ptice jih
mnogo pokončajo. Da jih rade jedo krastače, žabe in ribe, je
sploh znano, pa tudi nekateri hrošči in celo drobne stonoge
so jim jako nevarne sovražnice.

Fr. Erjavec.

39. Mnogovrstnost živali.

Vsak izmed nas ve po svojih lastnih izkušnjah, da živč na
kopni zemlji, v zraku in v vodah mnogovrstne živali. Mnogo
živali, ki živč na kopnem, nam pada v oči po svoji velikosti
in postavi; te živali tudi najbolje poznamo, ker jih vidimo po
gostem. Ali še mnogo in mnogo večje je število malih živalc,
a ne poznamo jih tako dobro ker so nekatere tako majhne,
da jih jedva zapazijo naše oči. Tudi se nam navadno skri¬
vajo te male živalce, zato jih vidimo le redkokdaj.

Po zraku letajo velike in majhne ptice in razen teh ne-
številni roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in drugih žu¬
želk. Največ živali pa stanuje v vodi, posebno v morju.
Morje krije v sebi največje in najmanjše živali, včasih v kaj
čudnih podobah; človek bi lahko mislil, da ima pred seboj
kak cvet, ne pa živali.

.198

Vsakomur je znano, da vsaka žival ne živi na vsakem
kraju. Medved, lisica, jelen, veverica živč le v gozdu; zajec,
poljska miš, prepelica, škrjanec na polju; jelen, divja koza,
orel, divji petelin na vi s. .kih gorah; vidra pri vodi; raca, gos,
labud na vodi. Postrv živi le v mrzlih, bistrih potokih in
gorskih jezerih, karp pa najrajši v blatnih krnicah in počasi
tekočih vodah.

Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toiiko bolj se me¬
njajo živali. Ce gremo proti Severju, najdemo sobola, herme¬
lina, bele lisice in druge živali, ki nam dajo najlepšo kožuho¬
vino; ondi vidimo severnega jelena, belega medveda, tjulenje
ali morske pse, kite in še mnogo in mnogo drugih živali, ki
jih pri nas ni najti.

Se bolj se izpremeni živalstvo, če se spustimo proti jugu
v toplejše dežele, nego so naše. Tu žive krvoločne zveri, na
primer: levi, tigri, hijene; tu se pas6 velikanski sloni, noso¬
rogi, žirafe in kamele.

Tu so gozdi polni gibčnih in smešnih opic, jezičnih papig
in drugih prekrasnih ptic, ki se jim perje sveti kakor zlato
in drago kamenje. Po zraku se poganjajo najlepši in največji
metulji, krasni hrošči in druge žuželke v najčudnejših podobah.
Toda tukaj stanujejo tudi požrešni krokodili, velikanske kače,
mnogo strupenih živali, posebno pisanih kač in ščipalcev, gosti
roji pikajočih mušic in množica vsakovrstnega, gnusnega mr¬
česa. Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj posebnega.

Po Fr. Erjavcu.

40. Živali v pregovoru.

Osel gre le enkrat na led.

Pošlji osla križem v svet, nazaj ti pride nhat ko pred.

Ovca cela, volk pa sit, to vkup ne more bit’.

Pes boječ huje laja, nego grize.

Pes, ki le molči in nič ne laja, globoko zobe zasaja.

Mnogo psov, zajčja smrt.

Brzemu konju ni treba ostroge.

Darovanemu konju ne glej za zobe!

198

Žejen konj motne votle ne gleda.

Tol je vol, če mu tudi roge odbiješ.

C!e krava veliko veka, ima malo mleka.

Ena garjava koza vso čredo oskruni.

Laže varovati ovce nego novce.

Ples imajo miši, kadar ni mačke v hiši.

Tolk dlako izpremeni, a nravi nikdar.

Ne prodajaj kože, dokler tiči medved v brlogu.

Veliko kokodajec, malo jajec.

Na domačem pragu se petelin lahko repenči.

Tudi slepa kokoš včasih najde zrno.

Ptiča zpoznaš po perju.

Povrnil mi boš, kadar vrabec proso.

Stara vrana ne pobira črvov blizu brane.

Trana vrani ne izkljuje oči.

Tsaka kokla pred svoje piške brska.

Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila.

Sita vrana lačni ne verjame.

Sova sovo izvali.

Kogar kača piči, ta se boji zvite vrvi.

Velika riba malo požre.

Ko je videla konja podkavati, je žaba vzdignila nogo.
Polž roge pokaže, kadar ga nihče ne vidi.

Sršeni, ose in čebele bodo vedno prepir imele.

Radi ene same muhe si pajek ne veže mreže.

Pusti muho na dlan, zleti ti v brado.

41. Pomladanski dan.

Lep božji dan je danes. Solnčna gorkota je razkadila
mokrotne megle, ki so se vlačile dolgočasno po dolinah od
gozda do gozda. Umirili so se tudi mrzlotni vetrovi, tih mir
kraljuje v zraku. Jedva je čutiti toplo sapo, ki se igra
z mladim cvetjem stare jablane pred našo hišo. Davno že ni
sijalo solnce tako prijazno na zemljo, in topli žarki zbujajo
povsod novo življenje. Nešteta množica bilk in trav, brstov

200

in cvetov rije sedaj iz nje. Novo, živo zelenje odeva zopet
gozd in loko, ki jo je bila poprej posušila in obrila mrzla bnrja.

Na kraju gozda se pase zopet živina. Pastir piska na
piščalko, ki si jo je izvil iz vrbove šibe. Po njivah je vse
živo. Karkoli more gibati, vse orje, seje, koplje, sadi, kakor
veleva v zraku škrjanček: ,.Delaj, delaj, delaj; orji, orji, orji;
sej, sej; vrzi, vrzi!“

Karkoli živi, vse je veselo življenja; kakor prerojena je
vsa priroda. Veselimo se tudi mi! Odložimo za čas vsakdanje
skrbi in težave, naužijmo se lepega časa!

Iz vasi gremo črez loko proti gozdu. Lepo uglajena steza
nas vede ob potoku.

Voda v njegovi strugi hitro skaklja od kamena do ka¬
mena, od grma do grma, kakor bi se ji Bog ve kako mudilo
v vas. Ko bo pa prišla tja, vendar ne bo ostala ondi, ampak j
hitela še dalje do velike reke.

Domače goske se pero na potoku, race pa vtikajo glavo
v vodo, ker iščejo v blatu črvov, polžev in druge sodrge.
Ona nemirna ptica pa s privihanim repkom in z belim pred¬
pasnikom, ki je ravnokar sedla na kamen sredi potoka, to je
povodni kos. Z gore je prišel iskat vodnih žuželk.

Ob potoku se solnčijo žabe; ko pa čutijo naše stopinje,
hitro zopet na glavo poskačejo v vodo, da male ribice pre¬
plašene begajo sem ter tja. Izpod grma je naš pes spodil dolgo-
kljunato ptico, ki ima prelepo, zeleno in modro perje. To je
vodčmec. Pod grmom je prežal na ribice, mi smo ga zmotili
v poslu in tako morebiti rešili življenje mladi ribici, ako je
ne ujame požrešna ščuka, ki je ravno sedaj priplavala izpod
gostega šaša.

Naša steza zapusti potok in nas vodi črez loko v gozd.
Po cvetoči loki se pode razno pisani metulji, po zraku se
sučejo mušice in druge krilate žuželke, po zemlji lazijo črni
žužki in skačejo lahkonoge kobilice. Okoli živine na paši po¬
sedajo pastirice in tresljajo z dolgimi repki, na hrastu sredi
loke sedč sive vrane, in visoko nad seboj opazimo orla, ki
v velikih krogih mirno plava po zraku.

201

Sedaj se bližamo gozdu. Že od daleč čujemo glasno
trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detel. V lepi pisani
suknji pleza po steblu sedaj gor, sedaj dol in tolče s krepkim
kljunom po skorji, da bi prepodil in potem pozobal v njej
skrite žužke, ki izjedajo drevo. Ko se čudimo lepemu ple¬
zalcu, nam zašumi nekaj pod nogami. Sivomodra belouška
je; nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. Tudi je nočemo
ubiti, ker nam je znano da požre mnogo žab in drugega
mrčesa.

No, sedaj smo v gozdu. Subo listje pod našimi nogami
dela velik šum, in po drevesih umolknejo preplašene ptice.
Sčdimo na ono posekano deblo! Kako tiho je vse okoli nas!
Le visoko v vrhih šepeta in Šumija listje, kakor da bi se drevo
pogovarjalo z drevesom. Naenkrat se oglasi blizu nas kuka¬
vica; njen glas čujemo, ali ptice ne vidimo. Za njo se prva
oglasi šoja z neprijetnim glasom, in kmalu je zopet vse živo
okoli nas. Iz grmov in izpod vej drobč in gostolč male pevke
svoje pesemce, nekatere bolj tiho, nekatere bolj glasno, kakor
je kateri dano. Iz dna gozda se vča-i razlegajo zamolkli gla¬
sovi. To so glasovi vodnih in močvirnih ptic, ki gnezdijo
v močvirju onostran gozda.

Vse živi, vse se giblje, vse se veseli in tako slavi, če
tudi ne vedoč, svojega Stvarnika, slavi njega, ki umeje jezik
svojih živali, ki mu je znana svetla kronica vsake bilke, ki
ve pota vsakega žužka. Kamor on veli, tja buče vetrovi,
njegov prst kaže pota rekam deročim. Fr. Erjavec.

42. V gozdu.

Cvetoči maj
'prinesel je
na zemljo raj,
in ptičke nam
zapele so,
in cvetke nam
vzcvetele so.
Lehdk šepet

gre skozi gozd,
v srce zaveje
nam prostost.

Aj, z Bogom, hram
in pusta peč  —
na polje zdaj
in v les šumeč!

202

Maline črne
vabijo:

„Nd nas in jej!'
In če mudi
se ti naprej,
zgrabijo

ti plašč: „ No daj,
pokusi vsaj
le eno, dve,
kako okusne
smo, sladke.

ln veverica
s smreke tam
se norca dela:
,,Kumek, kam?

Ge moreš, pa
ujemi me
in v torbi s sabo
vzemi me!'

A če potekel
si za njo  —
ho ho ho ho :
po deblu gor
je šinila,
med vejami
izginila;
iz zdaj je tu
in zdaj je tam,
a ti ne veš
ne kod, ne kam!

Da, kod odtod
domov je pot?

Tako temno,
tako strašno
je sredi resnih
teh dreves!

Temine me
obkrožajo,
a vejice
me božajo,
prijazno me
tolažijo
in pot domov
mi kažejo:
pred mano se
razmikajo,
za mano spet
se stikajo . .  .
Prijateljice,
hvala vam!
zdaj vidim že
domači hram . . .

,,Pa kje si bil,
porednež tak,
v da pozni mrak?

Kaj ni te strah? 1 '

„.,Strah? Mene? Ah!
Saj komur gozd
prijazen je,
neznana mu
bojazen je!""

Oton Župančič.

203

43. Domovina naših kulturnih rastlin.

Lepa je naša domovina! Po ravninah in dolinah so rodo¬
vitna polja, posejana z različnimi poljskimi rastli iami, vmes
med njimi prijazna sela, skrita med sadonosnim drevjem; na
holmih in gričih dozorevajo rumene in modre vinske jagode,
in ako pridemo više na goro, nas sprejme hladna senca kras¬
nega gozda. Prav poje naš Vodnik:

»Slovenec, tvoja zemlja je zdrava,
in pridnim nje lega najprava!

Polje, vinograd, gora, morje,
rada, kupčija tebe rede.“

Pa ni bilo vselej tako. Ko so se v starodavnih časih
naši pradedje priselili v našo sedanjo domovino, so pokrivale
njena tla goste prašume. A pridni in delavni Slovenci, ki so
že tedaj znali obdelovati polje, so se lotili takoj težkega dela,
in kmalu se je zibalo zlato klasje tam, kjer je bila dotle
vse sama šuma.

Število rastlin, ki so jih sejali naši pradedje, je bilo
izprva majhno. A čimdalje bolj so spoznavali ljudje koristne
lastnosti različnih rastlin ter so jih začeli sejati in gojiti, da
bi jim dajale živež, obleko, stanovanje, orodje, gorivo, zdra¬
vila i. t. d. Kot najstarejšo kulturno rastlino nahajamo pri
različnih narodih žito. Že najstarejši narodi so poznali žito
in so vedeli ceniti njegovo vrednost sa človeško blagostanje.
Žito se seje tako dolgo, da se človeštvo ne spominja, kdaj in
kje se je začelo sejati. Izmed ostakh naših kulturnih rastlin
isprva ni bila nobena v Evropi domača. V tem oziru je pri¬
roda prav mačehinski obdarila Evropo nasproti Aziji, ki je
domovina večine naših kulturnih rastlin. Iz Azije so se pre¬
selile najprej na grški polotok. Tja je dospela najprej vinska
trta, smokva in oljika in nekaj pozneje obilica drugih rastlin,
n. pr. buča, kumara, kutina, črna murva, češplja, oreh,
kostanj, lan, konoplja i. t. d. Črešnjo, breskev in marelico so
prinesli na Grško šele malo pred Kristusovim rojstvom. Tudi

204

I

nekatere nakitne rastline, kakor stolista roža, bela litja,
žafran in seboj so se priselile iz Azije že v stari dobi.

Vse svoje pridobitve je izročila grška dežela rimskemu
narodu. Rimljani pa so postali kmalu vladarji sveta ter so,
razširjajoč meje svojega vladarstva, razširjali i kulturne
rastline in človeško izobraženost. Z rmsko vlado so pr šle
kulturne rastline tudi v našo domovino. Takoj so se šume
začele redčiti, poleg orne zemlje so se pojavljali vinogradi in
sadovnjaki, dvigala so se sela in mesta, in povsod si mogel
spoznati znamenja rimskega življa. Tako je prišla k nam
vinska trta in z njo sadno drevje: oreh, kostanj, črešnja,
breskev, marelica in dr.; smokva in o jika sta dospeli samo
v južne kraje naše domovine, ker jima dalje proti severju
nedostaje potrebne toplote. Tudi druge gori omenjene rastline
so prišle tem potem k nam.

Izmed rastlin, ki so dospele v p>z iejši dobi v naše kraje,
moramo omeniti najprej ajdo in koruzo. Tudi ajdi je domo¬
vina srednja Azija okoli Himalaje. V Evrop > je došla preko
Tatarske in Rus je v 16 stoletju in se je razširila po vsej
srednji Evropi. V mnogih krajih je neprecenljive vrednosti
za blagostanje narodov. Največ se je danes seje v severni in
v severnoiztočni Evropi in poglavito v Rusiji. Na toplem jugu
ne uspeva dobro.

V istem času po priliki kakor ajda je dospela v Evropo
koruza, ki uspeva najbolj v južnih kraj h. V njej so dobili
južni kraji takorekoč nadomestilo za ajdo, da niso bili pri¬
krajšani nasproti severju.

S koruzo se priče: ja za selitev rastlin nova doba, ker
se je zdaj rastlinskemu svetu odprla nova pot. Z odkritjem
Amerike, od koder nam je prišla k ruza, so se otvorila vrata
novi struji, ki je začela na veliko izmenjavati rastline starega
in novega sveta. Rastline, ki so se toliko stoletij iz južne in
iztočne Azije selile v Evropo, so odpotovale brzim potem
v Ameriko. Iz Amerike so pa poleg koruze zopet prišle nebrojne
druge rastline, ki so jako povzdignile blagostanje in bogastvo.
Sem spada krompir, ki so ga prinesli v Evropo leta 1565.

205

Z odkritjem Amerike so se otvorila pota svetovnemu
prometu ua vse strani naše zemlje. Iztočna Azija, južna Afrika,
Avstral ja in vsi otoki Velikega morja so stopili zdaj z Evropo
in Ameriko v eno kolo, in težko bi bilo poimence navesti vse
one rastline, ki so se zdaj začele širiti po vsem svetu. Po
naših vrtih in nasadih nahajamo rastline iz Japana, Indije,
južne Afrike in iz Amerike, in naše vrtno cvetje se je sešlo
iz vseh krajev sveta. H. Sckreiner.

44. Sejalec.

Dan se svita nad gorami,
v dalji zarja se beli.

Njiva, izorana včeraj,
vsa po vlagi še diši.

Glej, sejalec tam koraka
po ogonu golorok.

Kakor v hramu božjem tiho
vse je v jutru krog in krog.

V svetem strahu, ko pred tajnoj
čaka njive plodna plan;
on pa z mirnoj rokoj siplje
seme mi na vsako stran.

Vse junake, ki kdaj šli so
vam po smrt v krvavi boj,
s stvarjajočoj rokoj svojoj
pobedi sejalec moj.

Tiho, tiho pada v zemljo -
komaj sliši ga uho  —
ki zbudi življenje novo,
zrnje plodonosno to.

Mine vse, in svet pozabi
grom orožja, jok in stok,
a na veke bo se slišal
ta skrivnostni, tihi zvok .

In življenja in svobode
daje ta sejalec več
z rokoj svojoj nego kraljev
vseh na svetu svetli meč!

In kdor dela in se trudi,
zemlja mati ga redi,
žetev zlatega mu žita
iz mrtvih zrn se porodi.

In iz smrti klije novo

nam življenje  — dar nebes  ...

Molite in pa verujte:

Tu je čudo vseh čudes!

D. 8. Merežkovskij — Aškerc.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1872.) i4


206

4J. Pesem o klasu.

Kot z zelene gore
cesta, ravno polje,
kot ves pisan svet
nam se dnevi vrste!

Da obvaruje Bog
hudih ur ga, vetrov,
da povsodi okrog
zlije svoj blagoslov!

Glej, izza teh brez
polje in polje,
tako daleč črez
vse nam v zrno gre.

To je naša last,
vse za naše dni!
Sebi v slavo in čast
todi klas nam zori.

Na Medardovo jasnih dni,
mirne daj Margaretine,
da se svet veseli
dobre letine!  —

Da, za kruh, da, za klas,
Bog, usliši nas,
črez razore zavej
sredi urnih maš;

naj se dnevi vrste
kot svet pisan z gore  —

Prepelica, hej, črez polje,
hitri veter, zavej črez gore!

Murn-Aleksandro s.

46. Vrtnica.

Človek je zgodaj spoznal kras cvetic, ki mu jih rodi na¬
rava, da bi se j h radoval. V vsaki dobi so ljudje radi zbirali
nežno deco prirode, spletali vence, se . lepšali s cveticami in
jih gojili po vrtih pri svojem domu.

A človek je bil med cvetkami kakor nestalen otrok;
danes je posegel za enim, jntri za drugim cvetom in kmalu
je pozabil na oba ljubčka ter se lišpal s tretjim. Tako se je
cvetnato lice njegovih vrtov često izpreminjalo. Toda naj se
je človeški okus izpreminjal, kolikor mu drago, roža, ki od¬
govarja v svoji preprostosti vsem zahtevam lepote, ki je mila
vsakemu očesu in ki ostane vedno lepa, je imela vselej prven¬
stvo med cveticami: roža ostane vedno kraljica vseh cvetic.

Roži se je rod razdelil na več sto vrst. Razne te vrste
se razlikujejo, to je res, po rasti in lepoti cvetja, po obliki

207

listja i. t. d.; ali na vseh se vidijo ipak očiti znaki njihovega
kraljevskega rodu. Svoje kraljevsko dostojanstvo in vso sv< jo
lepoto, ki jo je povzdignila na cvetriati prestol, je dobila roža
iz človeških rok. Divja roža ali šipek ima, dokler raste v svo¬
bodi, samo pet listov v cvetu, in cvet ji dehti s slabim vonjem.
Kadar je šipek v polnem cvetu, se nam ipak prikazuje v precej
dražestni sliki, toda samo na kratek čas, ker mu kmalu po¬
padajo listi s cveta. Ob tej cvetnati opravi je obviselo člo¬
veško oko, in človek je presadil šipek v obdelano in pognojeno
zemljo. In tu se je v človeškem varstvu razvila roža v vsej
svoji krasoti, ustvarjajoč od leta do leta bolj dovršene in lepše
oblike. Dogodilo se je z rožo ono isto, kar z vsemi ostalimi
kulturnimi rastlinami. Dokler so te rastline živele na divjini
in v svobodi, dotle so se zaodevale v svoje prosto odelo, skri¬
vajoč svoja plemenitejša svojstva. Ko pa so dospela na zorano
polje ali obdelani vrt, so razvile na mah vse svoje plemeni¬
tejše osobitosti.

Kazen krasote njenega cveta odlikuje rožo tudi ugodna
vonjava. Izvor tej vonjavi se nahaja v cvetnih listih, v po¬
sebnih žlezicah. Tu si je roža priredila dehteče olje, M puhti
iz nje in razprostira tisti ugodni vonj. Že stari narodi so
znali iz rožnega cvetja izvlačiti to dehtečo tvarino in naprav¬
ljati rožno vodico in rožno olje. Rožni cvetni listi se obero
in pomečejo v kotel, ki se nalije z vodo. Tedaj se kotel s po¬
krovom zatvori in pod njim se zaneti ogenj. Ako ste videli,
kako se kuha žganje, potem veste, kako se nareja rožno olje
in rožna vodica. Vsled toplote se izpariva iz cvetja dehteče olje
in seveda tudi voda. Pare se v hladilniku ohlade in tako pre¬
tvorijo zopet v tekočino. Voda, ki teče iz cevi in ki jo pre¬
strezajo v posode, je polna prijetnega vonja, ker je v njej
rožno olje. Ako ta voda nekoliko časa stoji mirno, se nabere
na površju rožno olje. Kadar se rožno olje posname, ima še
ostala voda vedno veliko prijetne vonjave v sebi. Ta voda se
prodaja pod imenom „rožna vodica“.

Vse rožno olje, kar se ga potroši v Evropi, osobito na
Francoskem in Angleškem, prihaja iz Bolgarskega. Južno izpod

14 *

208

Balkana okoli Kazanlika se širijo prekrasni doli in griči, ki
jih je marljiva bolgarska roka pretvorila v najdražestnejše 1
rožne vrte. Tu se rože sade po polju in po brazdah kakor
pri nas krompir. Človek si ne more misliti nič milejšega, nego
je tako rožno polje. Mnogo in mnogo milijonov stolistih rož 1
je razsutih po zeleni preprogi rožnih poljan, dasi se je menda
razvila šele četrtina popkov.

Samo v dolini Kazanlik je 42 vasi, ki se havijo s pri¬
pravljanjem rožnega olja; na leto dobivajo tu do 850 kg  drago- |
cenega olja. Po ostal.h krajih Bolgarske je še 80 vasi, ki pri-
delavajo rožno olje, a ne pridelajo na leto več nego 800 kg  j
olja. Ne prija vsako leto roži. Dogaja se tu in tam, da vsa 3
Bolgarska pridela do 3000, a včasi samo 800 kg  rožnega olja. '
Kolika morajo biti rožna polja, bomo razumeli, ako pomislimo, i|
da je za 1 kg  olja treba 3000 do 3200 kg  rož. A zato velja 1
na mestu 1 kg  rožnega olja okoli 1000 K.

Po M. Ki sp a tiču.

47. Dob ali poletni hrast.

Dob ali poletni hrast raste pomešan med drugim listnatim
drevjem po gozdnih lokah, po Ogrskem in Hrvatskem, ter
tvori po ravninah razsežne gozdove. Najlepše se razvija, ako
stoji na samem. Mogočno drevo, ki mu glavna koren na seza
globoko v zemljo, naraste do 35 m  visoko. Globoko razpokana
skorja pokriva kratko deblo, ki ima večkrat do 2 m  v pre¬
meru. Debele, razkrečene vej; nosijo le na končnih vejicah
kratkopecljate, pernastokrpaste liste. Ker ozeleni dob razme¬
roma pozno, šele meseca maja, so njegovi listi goli. Skoz
redko listje in gole veje prodira svetloba do zemlje. Vse polno
raznovrstnih rastlin se naseli pod njegovim vrhom.

Dolge, viseče prašne mačice se razvijajo istočasno z listi.
Enojno cvetno odevalo posameznih cvetov obdaja 4—8 praš¬
nikov. Pestični cveti se pokažejo po dva ali trije skupaj vrh
dolgega peclja. Plodnico obdaja luskast ovoj, ki se ob dozore¬
vanju poveča v lesasto skledico. V njej tiči podolgast oreh (želod).

209

Vetrocvetke navadno poprej razvijejo prašnike in pestiče
nego liste. Opraševanje po vetru je tem lažje. Pri hrastu se
vrši opraševanje, ko je že zelen. Prašniki in pestiči se razvi¬
jajo vsi na zunanji strani vrha, na najskrajnjejših vejicah, listi
torej nikakor ne ovirajo oplojanja.

Dobu je podoben graden, ki ozeleni 14 dni pozneje. Nje¬
govi listi imajo dolge peclje, p e stični cveti pa kratke. Kot
potomec vedno zelenih hrastov izgubi liste šele spomladi.

Hrastovina je jako trdna, trda in trpežna ter izvrsten
les za pohištvo in stavbe, posebno pri vodah. Lubje ima mnogo
čreslene kisline ter rabi strojarjem za izdelovanje usnja. Ježi-
Sarica polaga v želode svoja jajčeca; iz njih se potem raz¬
vije gubate jezice. Listna šiškarica pa provzroča na hrastovih
listih okrogle, gladke izrastke, šiške. Ježice in šiške imajo še
več čreslovine nego lubje; zato jih nabirajo in prodajajo. Z že¬
lodom se hran'jo prasci.

Največji hrastov sovražnik je rjavi hrošč. Mnogo škode
pa napravijo tudi pedici, gobovci,. izprevodni prelci in hrastovi
zavijači. Ivan Mach  er.

48. Gozd in podnebje.

Gozd ne daje dobička samo, kadar je posekan. Ne! Pre¬
potreben in preimeniten je tudi, kadar stoji. Te potrebe in
imenitnosti sicer ne čuti toliko poedini človek, ali čutijo jo
celi okraji, da, cele dežele.

S čim pa koristijo gozdi okrajem in deželam?

Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo ve, da
v gozdu veter nima take moči kakor na planem. V krajih,
kjer so po gorah izsekali gozde, se čuti kmalu, da po dolinah
vetrovi dobivajo večjo moč. Doline postajajo hladne in manj
rodovitne, posebno sadno drevje trpi mnogo in spomladi rado
pozebe. Dež prihaja bolj neredno in z nalivom, pogostoma
nastajajo suše, nevihte z viharji se množč in toča rada ropoče.

Iz vsakega drevesa, iz slehernega peresa hlapi vodna
para, vzdiguje se pa tudi iz več ali manj vlažnih gozdnih tal.

210

T

Da se pa more vodna kapljica izpremeniti v paro, potrebuje
toplote, a to daje zrak; zato je zrak v gozdu hladnejši nego
na planem, ne glede na to, da se pod košato streho zelenih
vej zrak ne more nikoli toliko ogreti, kakor zunaj gozda na
planem. Hladnejši gozdni zrak si pa želi izenačiti toploto
z zunanjim gorkejšim zrakom, in zato veje zjutraj hladen
vetrič iz gozda. Podnevi se zemlja na solncu ogreje, ponoči
se pa zopet ohladi. Grozdna tla se zaradi zelene strehe nad ■
seboj ne morejo toliko ogreti, ponoči pa tudi ne toliko ohla¬
diti. Grozdni zrak je tedaj zvečer toplejši od zunanjega, in
zato pihlja zvečer hladen vetrič proti gozdu. Tako ublažuje I
gozd poleti veliko vročino in brani, da se toplota prehitro t
ne menja; to je posebno imenitno spomladi in jeseni, ko preti
mnogim sadežem mraz in slana.

Gozd nam nadalje čisti zrak. Po velikih mestih, kjer se |
hiša drži hiše in je vmes le malo drevja in zelenja, je zrak 1
nečist, že od samega človeškega in živalskega dihanja in pa j
od vsakovrstnega izparivanja. In ta okuženi zrak diha drevje 1
vase, ga izpreminja in nam 'ga vrača zopet čistega. Zate¬
gadelj nas zrak na planem, zlasti v solnčnem gozdu, oživlja 1
tabo ugodno. Zato silijo meščani poleti na kmete, zato po¬
šiljajo zdravniki bolnike v toplice in kopeli, ne toliko zastran j
vode, kolikor zaradi čistega zraka, ki ga uživajo ondi.

Suh zrak ne prija, ker draži dihala, in je posebno ne- -
prijeten in škodljiv ljudem, ki bolehajo na pljučih. V gozdih
in blizu njih je zrak več ali manj zmerom vlažen; saj hlapi
iz dreves neprenehoma vodna para. Zato pa po gozdnatih •
krajih tudi pogostoma dežuje in poletno deževje prijetno ubla¬
žuje hudo vročino.

Pa tudi nasledki dežja so v gozdu vse drugačni nego
po goličavah. Naj lije še taka silna ploha, vodeni curki se
razbijajo na vejah in na listju in padajo v kapljah na tla.
Zeleni mah, suho listje in zemlja se napije te vode, vsa tla
se je do sita nasrkajo, odteka je naposled samo toliko, kolikor
je zemlja ni mogla popiti, in še ta se odceja le počasi.

V dolino prišumi potoček šele tedaj, ko je voda dolinske

211

plohe že odtekla. Zato pa tudi na porobju takih gozdov vro
povsod izpod zelenega plašča vrelci in potoki, ki jim navadno
vse leto ne zmanjka vode in ki niti v dolgotrajni suši ne
usahnejo popolnoma.

Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah, kjer
so posekali gozde! Za lesom gre kmalu tudi mehka mahova
odeja, ki se je prej širila v gozdnem hladu. Plohe odnašajo
zemljo; za nekoliko let se pokažejo kamenita, gola rebra. Ako
zdaj naliva dež, ga nič ne zadržuje; v silnih hudournikih dere
voda navzdol in nese s seboj kamenje in pesek. S strašansko
silo pridere v doline, trga jezove in branove, zaliva hiše, vasi
in mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, ondi zasiplje njive in
travnike s kamenjem in peskom, a tam doli zopet pretvarja
zelene loge in cvetoča polja v pusto in nezdravo močvirje.
Daleč po dolinah in ravninah čuti in trpi poljedelec škodo,
ako v gorah ne znajo gospodariti z gozdom.

Prevelike koristi so po goratih krajih gozdi tudi zaradi
tega, ker branijo človeška selišča snežen h plazov in gorskih
usadov. S strmih in golih vrhov se udira večkrat ob južnem
vremenu sneg; izprva je gruda majhna, a vsak hip silneje
narašča, in zmerom hitreje se porniče plaz v dolino ter jo
naposled zasuje s snegom; pokopane so pod njim hiše in staje,
ljudje in živina. Pred tako nesrečo je gozd na gori edina
bramba, na njem se ustavi in razbije plaz. Zato Čuvajo raz-
boriti gorjani tabo gozde kakor zenico v očesu, a kjer so jih
posekali iz objesti ali neumnosti, žive pozimi v večnem strahu,
da bi jih ne zasul plaz.

Od leta do leta se množe tožbe na spomladne povodnji.
Povodnji nastopajo zmerom tedaj, ko se začne topiti sneg po
gorah, in so tudi nasledek slabega gospodarstva z gozdi.

Nekdaj, ko je bila gora še porastla s šumami, se je tajal
spomladi sneg le počasi, in srežnica je tudi polagoma odtakala.
Zdaj pa se po golih rebrih sneg topi hitro, voda naglo na¬
rašča in v dolinah stopa črez bregove.

Po Fr. Erjavcu.

212

49. Grah

Vejnato, votlo in 1 do 2 metra visoko grahovo steblo je
tako šibko, da se ne more samo zdržati po koncu, kaj šele
nositi številne plodove. Zatorej mu napravljamo opore (palice,
veje, kvišku rastoče rastline) ali si jib išče samo, da pleza po
njih više ter da prihajajo njegovi petero- ali šesteropernati
listi na svetlobo. V to mu rabijo rogovilaste ročice ali vitice
(vilice), ki so nastale iz stranskih listkov ali iz končnega
listka. Te ročice se vijejo na desno in se odvračajo od solnca
proti oporam. Cim se dotaknejo opore, se ovijejo že v par
arah okoli nje. Ročica dobiva potem med oporo in steblom
obliko ovojnice, se torej krči in poteza steblo bliže k opori.
Zaradi zavite oblike je ta vez prožna; veter je ne odtrga
tako lahko. Ročice pa se polagoma očvrste in slednjič olesenč.
Od mnogoštevilnih ročic se posuše one, ki niso dosegle nikake
podpore. Na dnu vsakega lista vidimo dva velika prilistka.
Izprva stojita pokončno ter varujeta mlade liste, veje in cvete.

Cvet je nekoliko podoben metulju (družina metuljnic).
Čaša ima pet rogljev, nastala je torej iz peterih zrastlib
listkov. Venec je sestavljen iz pet : h belih, po obliki različnih
listov. Pokončni gornji list se imenuje jadro, dva manjša
stranska lista krili; dva spodnja sta zrastla in tvorita
ladjico. V njej se nahaja 10 prašnikov, ki so varni žuželk in
dežja, ter en pestič s podolgasto plodi.ieo in precej podaljšanim
vratom. 9 prašnikov je s prašnimi nitmi zrastlib v zgoraj
odprto cev ali nožnico, ki obdaja plodnieo, deseti, prosti prašnik
pa zapira zev med zrastlimi prašniki. Medovniki se nahajajo
na dnu cevi. Ta ustroj cveta je v tesni zvezi z opraševanjem.
Bela barva, posebno velikega jadra opozarja že od daleč žu¬
želke nase. Ako sede večja žuželka na krili ter sili z glavo
do medovnikov, se nagneta navzdol ter pritisneta na ladjico,
ki se prav tako porniče navzdol. Pri tem se prikaže iz ladjice
navzgor zakrivljeni vrat, ki ima na notranji strani kocinasto
brazdo. Trebušna stran žuželke pride zdaj v dotike s to brazdo
in s cvetnim prahom ali pelodom, ki visi na njej. Prašnice se

213

namreč odpro, preden se razvije cvet. Ker so pa prašne niti
zrastle ter tičd v stisnjenem kljunčka ladjice, se držd prašnice
tesno vratu in brazde; pelod mora ostati na kocinicak. Ce
je bila žuželka poprej že v drugem grahovem cvetu, je pri¬
nesla s seboj pelod na brazdo, in oprašenje je izvršeno.

Če bi bili vsi prašniki zrastli, bi žuželka ne mogla do
medovnikov. En prašnik pa je prost in ima na dnu z desne
in leve luknjici, ki vodita do medu.

Zrastli prašni listi drže vse to skupaj. Ako razcepiš
čašo, vise venčni listi na vse strani, in vse oprašbene priprave
so uničene.

Plod nastane iz plodnice vsled oprašenja. Brez oprašenja
ni plodu. Plodnica obstoji iz dolgega lista, ki je zganjen ob
glavni žili in zrastel z robovoma. Na tem zrastlem robu (šivu)
sedč obla semena. Tak plod imenujemo strok. Ko dozori, se
razcepi ob šivu in ob glavni žili v dve loputi, in seme izpade.
Plod visi na dolgem peclju ter je tako zavarovan pred polj¬
skimi mišmi, ki jim gre jako v slast.

Od cukrastega graha se uživa tudi stročje, dokler je
zeleno. Grab se uživa zelen in zrel in je jako redilen, pa ne¬
koliko težko prebavljiv. Najbolj mu ugaja apnena zemlja. Naj-
hujši njegov sovražnik je graharjeva ličinka.

Ivan M a c h e r.

50. Predivnate rastline.

Najvažnejše rastlinsko predivo je bombaž. Dobra polovica
vseb ljudi na svetu se oblači v bombaževino. Zategadelj je
bombaž poleg železa in premoga najznamenitejše, po vsem
svetu razširjeno tržno blago. Bombaž se dobiva iz semenskih
glavic različnih bombaževcev. V teh glavicah, ki so velike
kakor plod divjega kostanja, je seme skrito v svetlobele, vol¬
naste kocine, kakor to vidimo pri topolovih glavicah. Kadar
glavica dozori, se razkolje navzdolž, in bombaž kipi iz nje.
t reba ga je samo z roko pobrati.

Razlikujejo različne, zeljaste, grmaste in drevesaste bom-
baževce. Sade jih danes v vseh toplejših hrajih Amerike, Azije,

214

Afrike in tudi južue Evrope. Drevesasti bombaževci dado
najboljše, zeljnasti najslabše blago.

Sirovi bombaž se rabi za blazinjenje invatovanje; bom¬
baževa preja služi za pletenje, šivanje, vezenje i. t. d. Naj vež
bombaževe preje se vdela v različne tkanine, ki se v trgovini
nahajajo sirove, nbeljene ali pobarvane z neštetimi imeni; tako
se zove katun gladka, kakor platno tkana, precej gosta bom-
baževina (beseda je arabska); beli katun se imenuje širting
(angleška beseda); pisanim katunom pravijo kaliko (od mesta
Kalkutta na Indijskem); perkal je gosta, tanka, bela bomba-
ževina (ime je francosko); mušljin (od mesta Mosul) je tanka,
prozorna bombaževina i. t. d.

Naša najvažnejša domača predivna rastlina je lan. La¬
neno stebelce obstoji iz lesenega jedra, ki ga obdaja površna
kožica; med jedrom in med kožico pa so dolga, močna vlakna,
takozvano ličje, ki nam daje predivo. Treba je torej ličje
ločiti od drugih delov stebla. V ta namen se lan najpoprej
na držajih ali grebenih odrza (ogrebe); potem ga je treba
porazgrniti po strnišču ali po travniku, da deluje nanj solnce,
rosa in dež (to je rosenje ali gojenje lana); včasih se pa moči
3—10 dni v vodi (gojenje v vodi ali močenje). Pri tem začneta
les in kožica trohneti, dočim ostanejo vlakna dalje časa nes¬
premenjena. Izgojeni lan se suši v sušilnicah, potem ga tarejo
terice na trlicah. Pri trenju strohnela in posušena in vsled
tega krhka lesovina se skrha. Da se odstranijo skrhani lesni
kosci (pazderje), se predivo s treslicami otresa (otrepa). Po¬
polnoma se predivo očisti z mikanjem (rikljanjem) na grebenih
(rihljih ali držajih). Pri tem se tudi lepa, dolga vlakna zrav¬
najo in lepo zvrste. Kratka, zamotana vlakna, ki odpadejo
(tulje, potiski ali zadnje predivo), se spredejo za hodnično
platno ali se porabijo za vrvarske izdelke. Lepo omikano
predivo se zvija v pesti ali ročaje.

Največ prediva pridelujejo na Ruskem v baltskih pokra¬
jinah i na Poljskem. V Avstriji se bavijo zlasti na Češkem
in Moravskem, v Sleziji in Galiciji s sejanjem lanu. Torej se
bavijo v prvi vrsti Slovani s pridelovanjem prediva.

215

Predivo se prede z roko na vreteno ali na kolovrat;
mnogo hitreje in lepše se prede da ida ies s samoprelniki. Iz
preje tko različno platno (batist, navadno platno, jadrovino,
dvojno platno i. t. d.), v katerem se pravilno križata osnutek
(navzdolž osnovane niti) in votek (navzkriž med osnutkom
vtkane niti). Včtečja nit se vije tako med osnutkovimi, da
pušča zaporedoma po eno nit nad seboj, eno pa pod seboj.
Povsem drugačne tkanine nastanejo, ako votečja nit teče ne¬
pravilno med osnovnimi. Število niti, ki pridejo nad včtečjo
nit in pod njo, se lahko različno menjava. Tako nastanejo
različni vzorci na tkanini. Najbolj znana takšna lanena tka¬
nina je dvojnik (cvilih) in trojnik (trilih), najlepša pa damast,
v katerem se nahajajo vtkane različne slike (cvetice, po¬
dobe i. t. d.).

Izmed drugih, manj važnih predivnatih rastlin imenujmo
konopljo. Konopno predivo se dobiva na isti način kakor
laneno. Konopno predivo se redkoma podeluje v tkanine
(konopnina in jadrovina). Mnogo več ga porabijo v vrvarske
izdelke. Precej močno ličje ima tudi naša velika kopriva. Iz
njega izdelujejo takozvano koprivno platno. V novejši dobi se
izdeluje veliko platna za vreče in zavoje, pa tudi za preproge,
zastore i. t. d. iz žute (juta). Zuta je ličje od rastlin, ki so
sorodne našim lipam in se nahajajo v Iztočni Indiji in na so¬
sednjih otokih, na Kitajskem, v Algeriji, v južni Ameriki i. t. d.

H. Schreiner.

51. Vinska trta.

Najboljši pevci med ptiči imajo preprosto obleko. Nikaka
pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje
drobiti; enako skriva vinska trta svojo moč med krevljastimi
vejami in v zelenkastih, majhnih cvetkah. A listje je lepo, in
kdor ve, kako lepo dišč njene cvetke, se ne čudi, da rodč
tako rajske jagode. Trta se spenja in pleza po drevju in po
kolih, kakor bi hotela prositi človeka, da jo sadi in podpira.
Sadil jo je pa tudi, odkar se je zavedel, in ne bo je opustil.
Kakor pripoveduje sveto pismo, jo je sadil že Noe. Najbrž je

216

trta doma v Aziji v gozdih Mingrelije in Imerecije, kjer raste
še divja. Noetova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med
Kavkazom in Araratom.

Gotovo so sadili trto ob časih Homerja na Grškem in
v Mali Aziji. Z Grškega in iz Egipta so jo zanesli na Laško.
Na južno Francosko so zanesli Feničanje trto 600 let pred Kr.
iz Azije. Pod dobrim vladarjem Probom (276—282 po Kr.)
se je razširilo vinstvo do reke Rena in v Panonijo. Takrat
tedaj so jo zasadili po Slovenskem, po Hrvatskem in tudi po
Srbiji.

Dandanes raste trta po vsej zemlji; a črez 60° širokosti
in med povratnikoma ne uspeva. V vročih krajih raste trta
le na hribih, kjer je bolj hladno. Trta ne strpi ne mraza ne
vročine, če sta prehuda: že v severni Afriki se najbolj ob¬
naša v osojah. V nekaterih krajih perzijskih kopljejo dva do
tri metre globoke jame ter v njih sade trto, da ji ni prevroče.
V takih vročih krajih navadno ne delajo vina, ampak uživajo
le grozdje; vino bi bilo škodljivo pri taki vročini.

Evropci so zanesli trto na vse kraje, kjerkoli so se na¬
selili in kjer je bil kraj za njo. Pri nas sade trto na južnih
bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnem. Trta ljubi
dobro pognojeno, peščeno prst, a ne vlažne ilovice.

Reja je trto jako izpremenila, kaplja je pridobila toliko
dobrote, da je kaj.

Če se ne obrezuje, zraste trta zelo na visoko. Pripove¬
duje se o trsu na Francoskem, kije bil debel kakor mož črez
pas in ki je na leto dajal po 350 steklenic vina. Na južnem
Francoskem se še zdaj dobivajo grozdi po 3 do 5 kg  težki.
Ko je bil poslal Mojzes Jozuo in druge može v deželo, ki se
je cedila medu in mleka, so dobili grozd, ki sta ga dva mo¬
žaka nesla na drogu. Neki popotnik pravi, da se še zdaj do¬
bivajo tam grozdi po 8 kg  težki.

Po I. Tušku.

i

217

52. Regrat.

Regrat raste kot nadležen plevel po travnikih in pašnikih,
po njivah in vrtovih. Posebno ljubi peščeno zemljo, bodisi suho
ali močvirno. Mlade liste uživamo za salato, dorastle, ki so
polni mlečnega soka, pa ljubi govedo.

V največji suši regrat ne pogine, ker seza s svojo dolgo
korenino globoko v zemljo, kjer je vedno dovolj vlage. Tudi
kratko steblo tiči v zemlji. Njegovi listi pa ležč v obliki listne
rožice na tleh ter povzročajo, da se zemlja pod njimi ne osuši
prehitro. Na gornji strani listov opazimo tudi majhne žlebe, ki
vodijo vso vodo proti središču, h korenini; zato ima regrat
vedno dosti vlage. Listna rožica krije s svojimi dolgimi listi
tudi vse rastline v bližini, a jim jemlje s tem svetlobo ter
jih tako uničuje; zaradi tega gospodari regrat zlasti v peščeni
zemlji večkrat sam daleč naokoli. Ne godi se mu pa tako
dobro na travnikih, kjer se mora tu pa tam stisniti in vzdigniti
liste kvišku, da ga ne zadušč njegovi sosedje s svojo senco.
Njegovi listi so na takem kraju in v senci daljši, da morejo
na svetlo. Tudi niso tako škrbinasto narezani, temveč samo
nazobčani, da je listna ploskev tem večja.

Votlo, brezlistno steblo (betva) je navadno jako kratko, na
travnikih pa z ozirom na sosednje rastline jako dolgo. Razširja se
zgoraj v cvetno ležišče, ki gaobdajajo ozki listi, takozvaniovojek.

Na ležišču nahajamo mnogo majhnih, sedečih cvetov. Tako
cvetišče imenujemo košek (košarico). Ovojek pokriva in varuje
izprva nerazvite cvete, pozneje ovira mravlje in polže, da ne
morejo blizu. Vsak večer se stisne cvet in se zjutraj zopet
odpre. Zapira se tudi ob slabem in mrzlem vremenu, da
vlaga ne poškoduje peloda.

Vsak posamezni cvet ima rumen venec z ozko cevjo, ki
se pa podaljša v jezičast rob. Ta venec in lasasta čaša sedita
na kljunastem vrhu plodnice. Pet prašnikov, ki so zrastli
s prašnicami v cev, obdaja vrat, noseč na koncu dvodelno
brazdo. Na dnu venčne cevi se nahaja med. Med razcvitanjem
se odpirajo prašnice navznoter. Nato se podaljša vrat, ki

218

preraste cev ter porine iz nje pelod. Ta se zdaj drži vratu in
zunanje strani pokončnih, dlakavih brazd. Kmalu se raz-
prostreta bra/.dna kraka. Žuželke torej lahko prenašajo pelod
raz vrat mlajšega cveta na že odprto, sprejemljivo brazdo
starejšega cveta. Najprej se razvijejo zunanji cveti v košku,
najkasneje notranji. Prvi imajo že razvite brazde, ko dozoreva
v poslednjih šele pelod. Ce žuželke izostanejo, se mnogokrat
vrši medsebojno opraševanje, ker se brazde sosednjih cvetov
v košku tako vrt6 in krivijo, da se dotikajo druga druge.

Ovojek varuje plodiče, dokler ne dozori';, prav tako kakor
poprej cvete. Pl o do i nosijo potem na podaljšanem kljunčku
lasasto čašo, kodeljico. Ob suhem vremenu se nagne ovoj
navzdol, kodeljice se ra širijo, n vsak vetrič jih lahko raz¬
naša daleč naokoli. V razširjeni kodeljici ima namreč veter
mnogo upora, tako da jih lahko odnaša s cveta in nosi po
zraka. Kodeljica rabi zdaj za padalo. Pri tem potovanju visi
plod vedno navzdol, ker leži v njem tež išče. Cim pride do
zemlje, se udira vanjo s svojimi zobci, in kodeljica s pecljem
odpade. Ivan  Macher.

53. Prijateljstvo med žuželkami in cveticami.

Ako stopimo lepega poletnega dne na travnik, zapazimo,
kako po travniških cveticah vse mrgoli raznovrstnih žuželk.
Tu preiskuje cvet prid ia čebelica, tam kosmatinec čmrlj, od
te strani privesla na cvetico pisan metulj, od one pribrenči
na njo vitka in lahkokrilata mušica; odondod prileti zeleno-
bleščeč hrošček, ki si tudi poišče svojo cvetko. Vse je živo,
vse se giblje po cveticah; cvetice pa se klanjajo in prikima¬
vajo z glavicami, kakor bi se poslavljale od odhajajočih gostov
ali pozdravljale novo došle.

Česa neki iščejo po cvetju? Medu in cvetnega prahu.
Nekatere žuželke tudi vedri'; in prenočujejo v cvetju, druge
polagajo vanje svojo zalego. Te usluge pa odslužujejo živali
cveticam (rastlinam) ne vedč s tem, da prenašajo cvetni prah
na brazde in izvršujejo toliko važno tujo oprašbo.


219

Živalce, ki oprašujejo, imajo bistre čute, da laže in si-
gurneje zasledujejo cvetje; da se lahko drže na cvetju, imajo
na nogah ostre krempeljce. Ptički opraševalci imajo rahlo in
mehko perje, žuželke pa so vse kosmate, prave žive krtače
in živa omelca.

Pa tudi rastline imajo nebroj naprav, ki omogočijo ži¬
valim opraševanje.

Rastline žužkocvetke se ponašajo z velikimi cveti živih
in pestrih barv (tulipani!), da jih že oddaleč zagledajo živali;
kadar pa je cvetje drobno, je tesno združeno v klasje (kilovec),
mačice (iva, vrba, topol), grozde (češmin), kobule (knmena),
glavice (detelja) i. t. d., da se takisto vidi že oddaleč. Na
cvetnem vencu se nahajajo često pege, lise, proge, ki kažejo
živalci pot do medu in cvetnega prahu.

Skoraj vse razširjajo prijeten vonj, da jih živali lahko
ovohajo. Ajdo človek ovoha na 30, lipo na 50, vinsko trto na
300 korakov, žuželke pa vohajo brez dvoma bolje nego človek.

Pri nas ima pretežna večina žužkoevetk pri lepem vre¬
menu podnevi odprto cvetje, da ga lahko obiskujejo žftželke,
ki letajo okrog podnevi in pri lepem vremenu. So pa tudi
takšne, katerih cvetje je podnevi zaprto, ponoči (pri lepem
vremenu) pa široko odprto (svetlin, povešena pokalica), da se
napasejo po njem ponočni veščeci, prelci, pedici, sovke, vešče,
molji in ponočni hrošči.

Ustnatice, zijalke, metuljnice, vijolice, kukavice in dr.
imajo cvet, pri katerem je spodnji del takorekoč jezik, ki moli
iz ust. Jeziček je naprava, ki na njo sedajo žuželke in se je
držč, ko prihajajo na poset.

Izmed posebnih naprav, ki imajo v mnogih cvetih namen, da
včasih na čudovit način omogočijo žuželkam prenašanje cvet¬
nega prahu na brazde drugih cvetov, naj omenimo samo dve!

Cvet kadulje ima samo dva prašnika in ne štirih, kakor
druge ustnatice. Vsak prašnik ima (blizu sredine) paličico, ki
dela s prašnikovo nitjo kotni vzvod, žuželka, silec in prodi¬
rajoč v cvetno cevko, zadene na paličico, prašnik jo udari po
hrbtu in strosi na njo cvetni prah. (Poizkus s treščico ali

zobotrebnikom!). Dokler je v prašnicah kaj cvetnega prahu,
je vrat z brazd > tesno pritisnjen na zgornjo ustno, da se žu¬
želka ne more obdrgniti ob brazdo; ko je pa prah iztrošen,
se vrat nngne navzdol, in brazda sname žuželki, ki pride na
cvet, nekaj cvetnega prahu; oprašba je izvršena.

Volčje jabolko ali volčja zel je znana plevelka po naših
vinogradih. Rastlina ima žolte, precej velike, cevnate, v širok
jeziček se končujoče cvete, ki stoje pokoncu (mlajši) ali pa i
so povešeni (starejši). Ako vzdolž prerežemo cev stoječega
cveta, zapazimo v cevi mnogo kratk h in ta ikih dlačic, ki so
vse obrnjene proti dnu cveta. Prerez cevi povešenega cveta
pa nam kaže, da so dlačice v cevi vele in upadle. Kaj pomeni
to? Cvet volčjega jabolka se ne more sam opraviti, ker so
pestič in prašniki tesno med seboj zrastli in brazda prej do¬
zori nego prašniki. Oprašbo morajo izvršiti žuželke. Goste,
žolte cvete je videti že od daleč. Žuželke, navadno majhne
muhe in mušice, prihajajo in posedajo na jeziček, potem gredo
v cvetno cev iskat medu, ki ga tu najdejo obilo. Site in na¬
pojene, hočejo zopet na beli dan. Pa joj! Na stotine jim štrli
ostrih bodic nasproti, ki zapirajo izhod. Ujete so kakor miš
v pasti. Prestrašeno letajo v zaporu sem ter tja; pri tem pa
oprašajo brazdo s prahom, ki so ga prinesle s seboj iz dru¬
gega cveta. Kakor hitro pa je oprašba izvršena, začno trositi
prašniki cvetni prah, cvet se povesi, bodice zvenejo. Žuželke,
ki so bile eden do dva dni zaprte (za toliko časa je tudi
hrane v zaporu), odidejo na prosto, navadno popolnoma po¬
krite s cvetnim prahom.

Po I. Koprivniku.

54. Praprotno seme.

Praprotno seme ima čudno moč o kresu, kadar je naj¬
daljši dan, pa najkrajša noč. Poslušaj, kaj se je nekdaj pripetilo !

Gospodar je imel hlapca. Nekega vročega dne sta
kosila ves dan na travniku ter zvečer priš'a trudna domov.

Po večerji ukaže gospodar hlapcu, naj žene vole na pašo.
Hlapec sluša. Ko pr.de na travnik, sede truden na kamen in

221

zadremlje. Zbudivši se, ne vidi več volov. Hitro skoči na noge
in ju gre iskat. Dolgo je hodil in bil že ves truden, ko na
svoje veselje v neki dolinici zapazi vola, ki sta med praprotjo
mirno ležala in prežvekovala. Polahkoma stopi bliže. Ali kako
se prestraši, ko zasliši glas starega vola, ki je govoril mlaj¬
šemu te-le besede: „ Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo časa
živel in si služil dobro klajo pri gospodarju! Jaz bom pa
moral že prihodnjo jesen poginiti, in moje meso bodo ljudje
pojedli, kakor je že njihova navada .' 1  Žalosten je to rekel
mlajšemu tovarišu, in debela solza se mu je udrla po licu.
„Prihodnjo pomlad pa,“ pravi dalje, „boš ti z novim tovarišem
oral za repo; ko bodete izorali nekoliko brazd na njivi, se bo
prikazala izpod brazde velika in strašna kača. Udrla jo bo
za gospodarjem, ki bo baš plužil, da bi ga pičila v nogo. —
,.Ali se mu ne bo moglo pomagati?" popraša mlajši. — „Nihče
drug mu ne bo mogel pomagati nego samo hlapec," reče na¬
dalje starec. „Ali vstaniva in pojdiva domov, hlapec naju že
išče, in gorjč nama, če naju dobi tukaj! 1 ' To izrekši, vstaneta
ter gresta proti domu ; hlapec pa je šel mirno in pohlevno
za njima.

Ko se je približala jesen, je res prodal gospodar starega
vola, ki je storil konec v mesnici. Prihodnjo pomlad se je
zgodilo vse natanko, kakor je govoril vol na kresni večer.
Kača je prilezla izpod brazde ter jo udrla za gospodarjem.
Ali hlapec je dobro pazil na njo ter ji z gorjačo stolkel čre¬
pinjo. Gospodar, videč, kako čudno ga je hlapec rešil, ga
vpraša ves zavzet, odkod je vedel, kaj se bo zgodilo. Ta je
pa vse razodel, kako sta se pogovarjala vola. Zakaj je baš
takrat razumel vola, tega hlapec ni vedel. Nič ni znal, da se
mu je bilo praprotno seme vsulo v škornje; ko bi pa bil to
znal. bi ne bil nič razumel.

Narodna bajka.

55. Navadna praprotnica.

Navadna praprotnica je največji mah naših gozdov in
močvirij.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 137 ?.) 1 °

222

Podzemno steblo raste na enem koncu dalje pod zemljo,
na drugem pa gnije. Navzdol poganja rjave dlake, korenske
kosmatine, navzgor pa do 30 cm visoka, z gostimi, zelenimi
listki porastla stebelca. Ob suhem vremenu se listki tesno
drže stebla, da je manjša površina, ob vlažnem se pa odda¬
ljujejo od njega.

Iz nekaterih stebelc se vzdigujejo dolge, rdeče ščetine,
ki nosijo na vrhu čveterooglato puščico s kapico. Ko odpa¬
deta kapica in pod njo ležeči pokrovec, se pokaže ustni obrob,
ki zapira ustje. Ako se ob suhem vremenu vzdignejo ti zobci,
vidimo okoli osrednjega stebrca semenu podobna zrnca, ki jih
imenuj emu tros.

Kapica varuje še nerazvito puščico vlage in premočnih
solnčnih žarkov. Ko tros dozori, je kapica nepotrebna ter od¬
pade. Prav tako odpade za njim pokrovec. Ob suhem vre¬
menu se zobci, ki zapirajo ustje, nekoliko vzdignejo, veter
maje dolge ščetine in raztresa lahki, suhi tros. Vlažnega trosa
veter ne more raznašati, zobci tedaj tudi zapro ustje.

Iz trosa se razvija na ugodni podlagi nitasta predkal in
na njej brstiči, ki iz njih zraste nova rastlina. Na rastlinah
zrastejo zopet na osnovi posebnih plodil trosonosne puščice.

Po močvirjih rastejo bledi šotni mahovi, tvorec goste
ruše. Njih spodnji deli ne morejo v vodi ne strohneti in ne
segniti, pač pa ogljenč ter tako pripravljajo šoto. S svojimi
stebli in listi vsrkavajo vodo kakor goba.

Mahovi rastejo po vsej zemlji, ruše pa tvorijo le v zmer¬
nem in severnem pasu. Naselijo se po skalah, deblih, zidovih
in stebrih. Ako dalje časa ne dežuje, se popolnoma osuše.
Cim pa pade nekoliko dežja, takoj zopet oživč in ozelene.

Med mah prinaša veter prah, ki se druži z odmrlimi deli
rastline. Vedna vlaga pospešuje preperenje in prhnenje ka¬
menja. Tekom let pripravijo mahovi plodno zemljo za druge,
višje rastline. Mahovi so torej z lišaji vred prvi naselmki na
golem kamenu in pionirji za druge rastline.

223

Na močvirnih tleh pa nastane iz odmrlih rastlin šota.
Ako zmešamo to s peskom, nastane plodna zemlja, bi so nam
jo pripravili mahovi.

Med mahom imajo zavetišče razne žuželke, v njem gnezdijo
mnoge ptice. V mah zavijamo krhke stvari, z njim nasti-
Ijamo živini.

Na travnikih in njivah je mah nadležen plevel. Tudi
sadno drevje moramo čistiti mahu, ker se v njem rade nase¬
lijo škodljive žuželke in ker zaradi vlage debla in veje niso
nikdar suhe. Ivan Mach er.

56. Užitni goban ali jur.

Po jesenskem dežju nahajamo po naših gozdih različne
glive, ki lezejo iz zemlje. K najnavadnejšim užitnim glivam
pripada goban, ki se ceni posebno zaradi prijetnega okusa in
ki se pripravlja raznovrstno. Ker ima mnogo beljakovine, je
jako redilen, a nekoliko težko prebavljiv.

Goban ima kratek, debel bet, ki nosi močno zbočen klobuk.
Zgornja plast klobukova je bela, gosta in pobrita z rjavkasto
kožo; spodnjo, ločljivo plast pa sestavljajo ozke, tesno stisnjene
cevke, ki se v njih razvijajo trosi. Imenujemo jo plodovnico.
V prerezu je vse belo in ne menjava barve. Ako je gliva le
nekoliko dni stara, nahajamo v njej vse polno ličink mušice
glivarice.

Ako preišoeš prst pod betom, vidiš gosto spol stene, bele
niti, ki tvorijo podgobje. To se ne,seli vedno na gnijočih rast¬
linskih in živalskih ostankih, posebno na gnijočih drevesnih
štorih, odkoder dobiva tudi hrano. Nadzemna gliva je torej
le nekako plodišČe, da razvija trose.

Gobanu podobna, pa jako strupena gliva je vražji goban.

Težko je ločiti užitne glive ali gobe, kakor jim navadno
pravimo, od strupenih. Škodljive so tudi užitne gobe, Če so že
dorastle in so začele gniti. Strupene ali vsaj sumljive gobe so
liste, ki izpreminjajo barve, ako jih prelomiš, ki imajo nepri¬
jeten vonj ali okus, ki so preveč sluzaste in bi rastejo po
nesnažnih krajih. Ivan Macher -

224


57. Rastlinsko življenje.

Daši je rastlina kakor prikovana na eno in isto mesto,
ki ga ne more zapustiti, dasi ne vidi, ne sliši, ne čuti —
živi vendar. To njeno življenje se javlja v tem, da se hrani
in raste vsled hrane, da se razmnožuje in naposled pogine.
Rastlina sprejema iz svoje okolice, nekaj iz zemlje, nekaj iz
zraka., tuje snovi vase, jih izpreminja tako, kakor jih potre¬
buje, ter na ta način razvija in veča svoje telo, to je: rastlina
se hrani in raste. Življenje kaže nadalje rastlina v tem, da-
rodi semena, ki se o svojem času odtrgajo iz krila rastlinske
svoje matere ter ob ugodnih zunanjih pogojih začno sarno-
stalno dalje živeti. Ta nova bitja so v nadaljnjem svojem raz¬
voju prave slike in prilike one rastline, od katere izvirajo, in
vsa znamenja življenja se ponavljajo na njih v istem redu,
kakor so se kazala prej na rastlini materi. Zato pri vsej ne¬
izmerni raznovrstnosti vendar opazujemo, da je rastlinstvo
okoli nas zmerom eno in isto; isti rodovi, iste vrste se vra¬
čajo vsako leto v pomlajeni podobi.

Ali kakor vsaki živi stvari, tako so tudi rastlini šteti
dnevi življenja; vsaka mora poginiti, ena prej, druga pozneje,
kakor je usojeno kateri. Nekatera rastlina preživi vse dobe
življenja-v nekoliko dneh, druga potrebuje za to več mesecev,
nekatere zopet živč leta in leta, tudi stoletja, nekaterim traje
življenje celo tisoč let. V Afriki in drugje po vročih deželah
še zdaj bujno rasto in obilno cveto velikani, katerim botaniki
cenijo starost 6000 let. Ti rastlinski Metuzalemi bi bili po
takem vrstniki Adamovi. Tudi pri nas se nahajajo častita
drevesa, bi bi nam mogla, da znajo govoriti, pripovedovati
mnogokaj iz zgodovine našega naroda, o čemer ne poročajo ne
stara pisma, ne ljudske pripovedke.

Fran Erj a v ec.

58. Rastline v pregovoru.

Od mladega drevesca vejico še lahko odčesneš, od
starega jo moraš odsekati.


225

Prepovedan sad ima čudno slast.

Bane rože rade poveno.

Sadje je les, ako ni kruha vmes.

v

Cim trsi je oreh, tem manjše ima jedro.

Tndi iz malega grma izleti velik ptic.

Veliko drevo dolgo raste, a naglo pada,

Vsaka roža ima dračje.

Za časa začne žgati, kar kopriva če postati.

Zrela hruška sama pade.

Visokim smrekam vihar vrhe lomi.

V koprivo ne trešči.

Počasi raste smreka,
kaj hitro se poseka.

59. Zlato.

Zlato je najdražja kovina; zlato je kraljica ysek kovin.
Izmed vseh kovin se zlato najmanj rado spaja z drugimi tvari¬
nami. Zato je umevno, da se nahaja v prirodi do malega vselej
samorodno.

Zlato je sicer precej razširjeno po svetu, a preobilno ga
ni nikjer. Včasih ga najdejo v podobi majhnih pločic ali zrnec
v raznem kamenju, a je mnogokrat razdeljeno tako na drobno,
da ga niti ne opazi prosto oko; včasih pa se nahaja v drobnih
žilah, ki se raztezajo v kamenju na vse strani. Takemu zlatu
pravimo rudniško zlato.

Največ zlata se nahaja v nasipinali. Kakor vsako drugo
kamenje, razpada in prepereva seveda tudi ziatonosno. Pesek,
ki je nastal na ta način, in prod in z njim vred tudi zlato
splavlja potem voda v nižave in jih nasiplje v svojih strugah.

Izmed naših domačih rek je plavila nekdaj Drava precej
zlatega peska; nekaj ga bo gotovo še tudi zdaj, samo da se
ne izplača iskanje. V nasipinali se nahaja zlato v podobi pre¬
drobnega prahu, zrnec, drobnih luskinic in pločic, tu in tam
pa tudi v večjih grudah ali kepah. Tako so na pr. pri Miasku
v Uralu (na Ruskem) našli leta 1842. zlato grudo, ki je tehtalo

•226

M

36 kg.  Leta 1857. se je našla v naselbini Viktoriji (v Avstra¬
liji) 51 kg  težka kepa malone popolnoma čistega zlata, ki je
imela vrednost 140.000 K. V isti naselbini so našli leta 1858.
grudo, ki so ji dali ime „Welcome Nugget“ (dobrodošla gruda);
imela je 83'5 kg  in bila vredna 210.000 K. To je največja
gruda, kar so jih našli dosle.

Iz ilovice, peska in proda se dobiva zlato z izpiranjem;
zato pravimo temu zlatu tudi prano zlato. Na Erdeljskem
izpirajo zlato pri Olahpianu; tudi Ren in Dunav (in kakor
smo omenili, tudi naša Drava) plavijo zlato. Najznamenitejše
zlatopralnice so na Uralu, v Sibiriji, na Altaju (v Aziji),
v Kanadi, v Kaliforniji (v severni Ameriki), v južni Ameriki
in v Avstraliji.

Jako redki so zlati kristali, ki imajo obliko kocek.

Pohlep po zlatu in bogastvu in včasih pač tudi beda in
nesreča pri domu je zbudila in še zbuja tudi zdaj v marsika¬
terem revežu željo, da bi poizkusil svojo srečo ter šel po
svetu iskat zlata. Zalibog se je dalo že tudi dokaj Slovencev
in Hrvatov premamiti blesku zlata, da so odpotovali v daljne
tuje dežele za njim. Veliko je število nesrečnežev, ki so se
tako ogoljufali; množina jih je tužno umrla v največji bedi.
Tisti pa, ki so bili posebno srečni, so se vrnili v svojo domo¬
vino v večjem siromaštvu, nego so bili odšli. Ko bi bilo res
tako lahko, na tujem si nakopičiti zlata, kakor trdijo včasih
brezvestni sleparji, ali ne mislite, da bi se bilo že davno našlo
dosti ljudi, ki bi ga bili pograbili, tako da bi ga nam ne
ostalo premnogo?

H. Schreiner

60 . Zlato in jeklo.

,-Moje vse!' 1  zlato je reklo;

„„moje vse!““ dejalo jeklo.

..Zvabim vse!' 1  zlato je reklo;

,,..zgrabim vse!"" dejalo jeklo.

.4. S. Puškin  — Mencinger.

227

61. Kremenjak.

Poleg apnenca in živca se nahaja kremenjak na zemlji
v največji množini, bodisi da je sam zase, bodisi da je bistvena
zmesina raznega kamenja. Navadni pesek je večinoma zdrobljen
kremenjak. Ako pa zveže ta kremenjakova zrna lepilo (glina,
apnenec, kremenjak), nastanejo peščenci.

V barvi, prozornosti, zunanji obliki in notranjem slogu
kremenjaka vidimo mnogo razločkov. Najprostejša vrsta je
kresilnik. V davni, davni prošlosti, ko človek še ni poznal že¬
leza, je bil kresilnik jako velike važnosti. Z njim se je tržilo
na veliko ter so ga morali često prinašati iz daljnih krajev.
Iz njega so narejali igle, nože, sulice in razno drugo orodje.
Odkar se je človek upoznal z železom in je izdeloval jeklo,
od te dobe mu je kresilnik začel služiti za kresilo. Ni še
temu dolgo, da so bile vse puške na kremen. Za kresanje
ognja ga rabi še menda danes tu in tam kak star hribovec.
Toda novošegni izumki so zdaj izpodrinili kresilnik malone
popolnoma.

Ceno imajo dandanes samo še nekatere kristali z o van e
vrste kremenjaka. Najčistejše vrste so prozorne kakor voda;
imenujejo jih „kamena strela'*. Dolgo časa so mislili ljudje, da
kamena strela ni nič drugega nego led. Grki so ga zato zvali
„kristallos“ (= led), a pozneje so besedo kristal pridržali za
vse rudnine, ki imajo pravilno obliko. Tudi v našem, sloven¬
skem jeziku se imenujejo kristali včasih „ledci“. Stari Grki so
pripisovali kristalizovanim kremenjakom silno moč. „Kdor v roki
prinese v hišo kremenjak, njegovim prošnjam se bogovi ne
morejo upreti; njegove želje bodo sigurno uslišane. Lepa
kamena strela se nahaja na črnem vrhu blizu Polhovega
Gradca, v Slivniki, pri Cerknici, okoli Rogatca na Štajer¬
skem i. t. d.

Jako priljubljen dragi kamen je višnjevi ametist, ki ni
nič drugega nego vijoličast, kristalizovan kremenjak. la tudi
kakor vino rumeni citrin, sivkasti ali rjavkasti cadavec, ki je

. — 228  —

videti, kakor bi bil okajen, in orni morion služijo brušeni
v razne gizdovine.

Poleg imenovanih so različne vrste kremenjaka, na pr.
kakor mleko beli mlekovec, rožnordeči roževec, neprozorna,
rdeča ali rjava jašma ali jaspisa, mesnatordeči karneol, pasasti
oniks, iz raznobarvnih sosrednjik plasti sestavljeni ahati i. t. d.

Hinko S c h r e i n e r.

62. Zrnjak ali granit.

Zrnjak je sestavljen od milijonov kristalov. Kristal se je
stisnil h kristalu, in zato niso od zunaj pravilni.

Iz treh rudnin osobito obstoji zrnjak: iz kremenjaka,
živca in sljude. Največ je v njem živca, ki je izvečine belkast,
sivkast ali rdečkast; po njem je tudi vsa hribina zdaj te,
zdaj one barve. Kadar se zrnjak drobi, takrat razpada živec
v prst, glino ali ilovico, ki je silno razširjena po ravninah in
dolinah. V njej razprostirajo rastline svoje korenine in iz nje
zajemajo deloma svojo hrano. Nastala pa je ponajveč iz živca.

Kremenjak je v zrnjaku steklast in sivkaste barve. Po
duplinah zrnjakovih se nahajajo tu in tam krasni, veliki kri-
stalizovani kremenjaki. Kadar se zrnjak na zraku razdrobi,
ostane edino kremenjak cel. Voda ga odnese in zbrusi v drobno
zrnje in tako pretvori v pesek. Ker je kremenjaka mnogo tudi
v drugih hribovinah, zato je naj večji del peska po rekah in
dolinah od kremenjaka.

Tretja rudnina v granitu je sljuda. Vidiš jo kot tanke
luske in lističe. Svetlika se kakor srebro ali zlato; zato jo
ljudstvo imenuje mačje srebro ali mačje zlato. Najdeš jo skoro
v vsakem pesku ; na solncu jo vidiš že od daleč zaradi svetli¬
kanja. Sljuda je znana tudi pod imenom rusko steklo. Iz Urala
so namreč dobivali velike ploče listaste sljude, ki so jih rabili
za šipe na oknih. Dandanes napravljajo iz sljude radi cilindre
in senčnike za svetiljke, ker nikoli ne počijo.

Zrnjak je posebno znamenita in na daleč razprostranjena
hribina. Kranjska nima granita, v obilju pa ga ima Koroška
in nekoliko tudi Štajerska. Pohorja jedro na pr. je od granita.

229

Zaradi velike trdote ga je težko obdelovati, ali prav
zaradi tega je jako rabljiv. Z njim gradimo hiše, obrambne
zidove, mostove i. t. d. Kamenoseki izdelujejo iz njega spome¬
nike, stopnice in stebre. Jako se ceni granit tudi za tlako¬
vanje in posipanje cest. Z granitnimi kockami je tlakovan
Dunaj, v Ljubljani pa Dunajska cesta.

Po M. Ivišpatiču in I. Macherju.

63. Kako kamenje razpada in prhni.

Vzduh in voda delujeta neprestano na kamenato zemeljsko
površje ter ga izpreminjata malo po malo. Noben kamen, pa
bodi še tabo trd, se ne more na veke upirati vzduhu in vodi,
ki delata na to, da se kamenje ruši in drobi.

Pri tem delu podpira vodo zlasti mraz. Od mraza zmr¬
zuje voda po skalnih pokah in razah; zmrzujoča voda se
namreč nekoliko raztegne, in sila je pri tem tolika, da led
razganja skalovje kakor klin leseno klado.

Pa tudi viharji in rastline, bi svoje korenine vrivajo med
razpokano skalovje, pomagajo rušiti površno kamenje. Skalovje
se razseda, mogočne pečine, da, cele plasti se odtrgajo od stene
in zgrmč nizdolu ter se padajoč razbijejo na manjše kosove.
To se godi posebno na strmib obronkih; v stoletjili so se pod
njimi Šesto nasule velikanske groblje.

Te ruševine pa ne ostanejo povsod na podanku gor in
hribov, s bojih so se odtrgale. Ob nalivih ali spomladi, ko se
laja sneg po 'gorah, pridere voda v silnih hudournikih z višav,
pograbi te ruševine in jih vali po strugi dalje. Pri tem pa
kameni tarejo drug drugega ter se tabo obrusijo in ogladijo.
Take oble ali valjaste kamene imenujemo oblice, pločate pa
spljake. Čim večji strmec ima voda, tem močnejša je in tem
■težje kamene peha po svoji strugi. Ko pa ji s strmcem pojema
moč,  popušča kamenje, in sicer najtežje najprej, zatem lažje
in najlažje kamenčke, naposled pa samo droben pesek in melj.

I ako nastane ob vodi peščen aLi kamenat prod, a večkrat
tudi sredi vode grušcarica in poloj. Posebno tam, kjer pridero

230

reke iz dolin na ravnine, zastane mnogo oblic in peska, in ■
ker vode cesto menjajo struge, so ravnine včasih na široko
nasute s prodom ali gramozom. Vse naše reke, zlasti Soča,
Sava, Savina in Drava prinašajo z gor silne množine proda
in cesto zasipljejo polja in senožeti.

Vzduh in voda pa še drugače delujeta na kamenje, zlasti, j
ako ju pri tem delu podpira vreme; Češča izprememba suhote
in mokrote, vročine in mraza stori, da se kamen razbreba in ,
razrahlja, rekli bi, da se razveže in raztvarja v majhne drobce
ali trohe in te naposled v prah. Pravimo: kamen seje iztrošil
ali je sprhnel, tudi: sprstenel je (izpremenil se je v prst). Naša
prst črnica, ki jo orjemo in obdelujemo, je nastala tudi od
različnega preperelega in prhlega kamenja, a primešanih ji
je več ali manj rastlinskih in živalskih gnijočih tvarin.

Kamen začenja razpadati in prhneti na površju, in potem
prodira ta izprememba polagoma v njega globino. Nekateri
kamen prhni hitro, drugi zopet prav polagoma. Prhlenina ;
ostane včasi na mestu, včasi jo pa voda sproti odnaša in
naplavlja drugje. Začetek prhnenja se ovaja navadno s tem, i
da kamen izpremeni barvo, bodisi da obledi, bodisi da potemni.
Steklasto kamenje pa izgubi sijajnost in prozornost (pravimo, '
da je oslepelo). Fr. Erjavec.

64. V naravi.

Ce ti je srce prepolno velike sreče, obilega veselja ali
če te po tovarišiji boli glava in ti bridka prevara gloje srce:
ne išči si lajšanja in tolažila pri ljudeh, ki hodevajo vsak le
svojo pot, ampak zateci se v krilo mile narave. Ona te kot
mati prijazno pozdravi, presrčno objame in se s teboj raduje
ali tuguje; v njenem naročju si vesel toliko bolj ali žalosten
toliko manj.

Veseli mladenič, tebi škrjanec visoko v zračnih krogih
prepeva radostno alelujo! Nežno dekle, slavca zamaknjena
pesem ti doni v pozne ure o bledem mesečnem sevu! Ti, ki
v človeškem hrupu ne zaslediš dobrodejnega glasu, ki te ne-
čimurnost sveta žene v samoto, hiti tja v tihi gozd, pa slušaj

231

v mračni senci: kako ljubo in čarobno Šumija v košatem
vejevju, kako prijazno in vabljivo ti šepeta doli z zračnih
vrhov!

Glej, narava nam je velikansko zrcalo! V njenem izpre-
minjanju gledamo boritev človeškega srca, v njenih podobah
čute človeške. Živali nam govorč, ptice pojč pomenljive pesmi,
drevesa sklanjajo vejevje v značajne obraze, z vrhov jim
skrivnostno šepeče; studenci, potoki razodevajo starodavne
zagonetke, a ugibljejo in uganejo jih le modrijani. Kar leze
in grede, kar klije in dije, vse čuti tu z nami.

Človeku je krilo narave pravi dom. Če mora dalje časa
pogrešati njenega neomadeževanega obličja, se mn stoži po
njem kakor na tujem po ljubem domu. Naravi v naročju se
mu dozdeva kakor svoji materi na srcu. Vo J. Ogrincu

G. Is prirodoslovja.

65. Solnce izvor toplote.

Vse, kar živi, ljubi toploto; najmanjši rastlinici je toplota
prav tako potrebna kakor naj večjemu drevesu; nobena žival
ne more biti brez toplote, in tudi človeka mori mraz. Brez
toplote ni življenja.

Najznamenitejši darovatelj toplote nam je solnce, tista
prekrasna zvezda ki nam jo je predobrotljivi Stvarnik posadil
na sinje nebo, da greje, in razsvetljuje zemljo podnevi. Veliko
važnost solnca so slutili že stari narodi; zato so pač nekateri,
ko so živeli še v temi poganstva, solncu izkazovali božjo čast.

Zemlja dobiva od solnca neizmerno množino toplote. In
vsa ta toplota je le neskončno majhen del toplote, ki jo solnce
neprenehoma izžariva v vesoljni svet.

Zemljo obdaja kakih 7 do 9 miriametrov na visoko
ozračje ali atmosfera. Solnčna toplota zadene torej prej
ozračje, nego pride do trde zemlje. Zategadelj bi lahko mislili,
da se segreje najprej zrak in da ha privaja potem toploto
na zemljo. Toda temu ni tako, ampak toplota gre skoz zrak,

23-2

ne da bi ga kaj segrela, vsaj mnogo ne. Zrak se ima proti
toploti tako, kakor steklo proti svetlobi; zrak namreč pro-
pušča toploto. Saj je pod razpetim solnčnikom v senci ali
sploh, kadar nas naravnost ne zadevajo solncni žarki, hladneje
nego na solncn. A ko bi se najprej segrel zrak, tako da bi do¬
bivali toploto potem od zraka, bi bilo v senci baš tako
toplo kakor na solncn.

Kaj se pa zgodi, kadar pride solnčna toplota na zemljo?
O tem se poučimo, ako potipamo z roko kamen, ki je ležal
dalje časa na soincu. Segrel se je močno, to je: solnčna to¬
plota se je zarinila vanj. Pesek ali kamenite ploče se često
tako segrejejo na soincu, da bi ne mogli bosi hoditi po njih.
Različna telesa niso enako sposobna za sprejemanje toplote.
Črna in hrapava telesa se segrejejo najmočneje. Zategadelj
nosimo poleti rajši obleko svetle barve, da se premočno ne
segreje. Pesek in hrapava zemlja se segrejeta hitreje nego
gladko pečevje i. t. d.

v

Če se postavimo vročega poletnega dne tik navpičnega
zidu, ki ga je dalje časa obsevalo solnce, čutimo toploto,
kakor v zimi blizu dobro zakurjene peči. Ta izkušnja nas
uči, da zemeljska telesa zopet izpuščajo svojo toploto, ko so
se segrela, da toploto izžarivajo; pravimo: telesa se ohlajajo.
Nekaj solnčne toplote pa niti ne vhaja v zemeljska telesa,
ampak se vrača takoj 'nazaj v zrak, zadevši ob tla. O tej
toploti pravimo da jo telesa odbijajo. Toplota ki jo izžari¬
vajo navpični zidovi, je vzrok, da dozoreva sadje ob brajdah
prej nego na planem in da rodi trta ob brajdah v takih
krajih, kjer na planem rada pozebe pozimi.

Pri odbijanju in izžarivanju se toplota kaj čudno iz-
preminja; izgubi namreč lastnost, da bi prohajala skoz vlažni
zrak; zato se pa segreje zrak sam. Nekaj sličnega opažu--
jemo v svojih stanovališčih. Svetli solnčni žarki gredo lahko
skoz steklene ploče naših oken in pridejo tako v sobo. Tukaj
pa so zašli tako rekoč v past; v sobi se izpremene toplotni
traki tako, da ne morejo skoz steklene ploče zopet ven; torej
so ujeti v sobi. Ako se je po poletnem dežju zunaj prijetno

ohladil zrak, ostane v sobah neznosno toplo in soparno,
in treba je odpreti okna in vrata, da se izpodi topli zrak iz
stanovališč.

Solnce torej segreva zemljo, zrak pa dobiva svojo toploto
od zemlje. Solnce segreva vselej samo pol zemlje, in sicer
tisto polovico, ki je ravno obrnjena proti solncu. In ker se
zemlja vrti okrog svoje osi, se menjava to venomer tako, da
dobiva v 24 urah vsak kraj (izvzemvši samo kraje blizu te¬
čaja) poleti več, pozimi manj ur solnono toploto. Tisti
kraji na zemlji, ki so vsakikrat obrnjeni od solnca, izžarivajo
toploto in se tedaj ohlajajo. To nam deloma razjasnjuje znani
pojav, da je za jutra, ko je solnce jedva pričelo zopet
segrevati zemljo, hladneje nego opoldne.

Izkušnja nas tudi uči, da je moč solnčnih trakov tem
večja, čim više stoji solnce nad nami, čim strmeje torej
padajo solnčni žarki na zemljo. Solnce se vsak dan dviga više
in više od jutra do poldne ter zopet pada od poldne do
zahoda, a tudi opoldne ne stoji vsak dan enako visoko. Naj¬
više nad nami stoji solnce o kresu, najniže o Božiču. O kresu
imajo solnčni traki pri nas največjo moč; tedaj pa so tudi
dnevi najdaljši, t. j., solnce segreva zemljo po več ur. Baš
nasprotne so razmere o Božiču. Iz različnega solnčnega. stanja
izvirajo v teku leta tiste čudovite izpremembe, ki jim pra¬
vimo 4 letni časi: pomlad, poletje, jesen in zima.

II. Schreiner.

66. Solnce.

O solnce, solnce sveto, čudovito!
Svetilo večno, krasno, ponosito,
spet vzhajaš veličastno pred menoj!
Moleč te, v prah poklekam pred teboj.
Pozdravljam, te, veliki dnevni bog!
Kako leskeče zlata se ti krona!

Z visokega nadzemeljskega trona
oziraš zmagoslavno se okrog

234

1

ko gospodar nebeški, vsemogoč!

Boječa skriva pred teboj se noč . . .

Hej, kakšna to je triumfalna pot
ob'og sveta! Kaj vidiš vse povsod !

Peneče oceane gledaš sinje,
peščene in razbeljene pustinje;
ravnine vidiš pod seboj široke
in črez planine voziš se visoke . . .

In više, više plavaš nad obzorje  ....
in svete luči neizmerno morje
razliva se iz tebe plameneč,
na vse strani po svetu se bleščeč . . .

Ouj, od veselja uka vsa narava
in vriska ti stotisočglasno „slava!"

O solnce, ti skrivnostni čarovnik,
ti njen spasitelj si in njen vodnik!

In kjer dotakne zemlje tvoj se žar,
na dan prikaže se krasote čar.

Vse skrite nate čakajo kali,
da ogenj tvoj zbudi jih, oplodi.

In kamor sega tvoja moč vsesilna,
porajajo se bitja brezštevilna.

Po svetu razpošiljaš luč iz sebe,
a kdo prižgal je, večno solnce, tebe ?

Anton Aškerc.

67. Kompas ali busola.

Misli si, da prideš pravkar z izprehoda, pa ti pride na¬
proti znanec, ki te vpraša: Odkod? Ne boš v zadregi, ako
mu boš hotel popisati vso pot, ki si jo prehodil. Povedal mn
boš, po kateri poti, po kateri njivi, mimo katerega znamenja
ali poedinega drevesa i. t. d. si pobiral svoje korake. Znanec
si bode lahko predočil tvojo hojo, ker pozna mesta, ki si mu
jih napovedal Ako pa te vpraša za pot tujec, ki ne pozna
okolice, ki ne ve, kje je ta ali ona njiva, ta ali ona vas, kje

235

stoji kako znamenje i. t. d., mu boš prav težko dopovedal,
kod in kam. Še teže pa bi šlo, ko bi imel povedati, na katero
stran leži kako bolj oddaljeno mesto. — Zdaj pa si misli mor¬
narja na ladji na neizmernem morju! Nič ne vidi nego ne¬
skončno morje pod sabo in velikanski nebeški obok nad sabo.
Kje je cesta, ki ga pripelje v namenjeni kraj ? Kje je kažipot,
ki mu pove, kam mu je jadrati, kam se obrniti? Ni odgovora;
vse je tiho, nihče mu ne pove, kako se ravnati, ako sam
v svoji glavi ne najde pravega sveta.

Res je, da solnce jiotuje dan za dnem svojo po večnih
zakonih mu odkazano pot od izhoda proti zahodu. Po tej poti
bi se lahko ravnali; po njej bi določili strani veta. Toda ne
pozabimo, da solnca ne vidimo vselej in ne povsod. Cesto je
solnce skrito za oblaki, in ponoči ga sploh nimamo pred
očmi. Na nekaterih krajih ne moremo solnca nikdar zagledati,
kakor na pr. v podzemeljskih 'jamah. Baš ob hudi uri, ko mu
je solnce skrito, potrebuje mornar najbolj kažipota, da se ne
zaleti ob kak podmorski greben, kjer bi se mu razbila ladja
in ga pogreznila v hladni grob širokega morja.

Takšen kažipot so neki poznavali Kitajci že 1110 let
pred Kristusovim rojstvom. V tem letu je podaril, kakor se
čita, kitajski cesar Cing-Vang tunkinskim in kočinčinskim po¬
slanikom, ki so se bali, da bi ne izgrešili pota nazaj v do¬
movino, pet voz; na teh vozovih so bile postavljene majhne
človeške podobe, ki so imele to Čudno lastnost, da so kazale
z desno roko neprenehoma proti jugu.

Danes pač nihče ne dvoji, da so bile roke omenjenih
likov takozvane magneinice; prosto gibljiva magnetnica ima
lastnost, da vselej kaže en konec proti severju, drugi pa proti
jugu. A do 13. stoletja niso Evropci nič znali o tej čudoviti
lastnosti magnetnih igel, Čeprav jim je bil takrat magnetizem
že precej dolgo znan.

Dandanes določajo mornarji strani sveta z orodjem, ki
mu pravimo kompas. Iznašel ga je baje Flavio Gioja (reci:
Džoja) iz Amalfija v Spodnji Italiji. Zdaj stoprav so se mogli
spustiti mornarji dalje na morje; saj jih je kompas zanesljivo

236

1

vodil tildi ponoči in pri oblačnem nebu; odprl jim je pot
v neznane daljave in omogočil, da odkrijejo neznane preko- j
morske kraje, najprej veliko in bogato Ameriko.

H. Schreiner.

68. Kako se nam je vesti olb hudi uri.

Obda je navada, da ljudje na planem zbeže pred liudo
uro pod kako drevo ali v pristrešje kakega poslopja, da bi
se zavarovali pred dežjem. Tako ravnanje je napačno, in to
napako je že marsikdo poplačal s svojim življenjem. Strela \
udari najrajša v predmete, ki segajo najbliže do oblakov; I
zato so drevesa in poslopja sama v največji nevarnosti, da \
jili zadene strela. • Cim višji so taki predmeti, tem večja je |
nevarnost. Posebno nevarno je tedaj bivati pri stolpih ali pod
njimi. V največji nevarnosti pa je tisti, ki zvoni ob hudi uri; I
kajti zvon, ki je od kovine, torej dober prevodnik elektrike,
ter visi visoko v zraku, vabi strelo k sebi. Nadalje pa je tudi i
vrv, za katero zvoni, ob hudem vremenu vselej nekoliko vlažna \
in torej kolikor toliko elektrovodna. Tako ima tedaj strela .
najboljšo in najkrajšo pot naravnost k zvonilcu, ki drži vrv
v rokah.

Pa tudi bivanje na popolnoma planem kraju ni varno, j
ker je ondi človek nemara daleč na okrog najvišji predmet, j
Najbolje bo tedaj, ako smo ob hudem' vremenu na planem,
da se držimo blizu, toda ne preblizu dreves ali kakega dru¬
gega višjega predmeta.

Cesto se pravi, da ni smeti urno teči ob hudem vre¬
menu, Češ, da sapica, ki nastane vselej, kadar kako telo urno
presekava zrak, vleče blisk nase. Toda ta trditev se ne da
dokazati, in zato ni verjetno, da bi tekanje ob hudem vre¬
menu bilo nevarno.

Doma naj se ob hudem vremenu urno ugasi ogenj na
ognjišču. Dim, v katerem se nahajajo majhni ogljeni kosci,
je dober elektrovodnik; dvigajoč se nad dimnikom v zrak, je
dim takorekoč visok steber, ki kaže streli pot v hišo. Sploh

pa ob hudem vremenu ni dobro bivati v hiši blizu dimnikov,
bi so najvišji deli hiš. Poleg tega so dimniki od znotraj zastrti
s sajami (z ogljem), ki so dober elebtrovodnik. Izkušnja uči,
da udari strela v hišo največkrat skoz dimnik. V hiši in pri
hiši se je ob hudem vremenu ogibati vseh reči, ki so od kovin,
kakor žlebov, pozlačenih svetilnikov, zrcal (zrcalno steklo je
od zadi zastrto z amalgamom od živega srebra in cinka), že¬
leznih peči i. t. d. Najboljše branilo proti nevarnostim strele
pa je strelo- ali bliskovod, bi ga je izumil Benjamin Franklin
(1. 1753.). Malo za njim je izumil strelovod tudi Čeh Prokop
Diviš (1. 1754.), ne da bi bil poprej kaj vedel o Franklinovi
iznajdbi. H. Schreiner.

69. Električna luč.

Izmed vseh električnih pojavov nobeden tako ne očara
človeka kakor električna luč. Nobena pozemeljska luč se ne
more v jakosti meriti z lučjo na oblok, ki jo razširja
električna obločnica; celo solnčna svetloba, ki je najmočnejša
svetloba, kar jih poznamo, ni več nego dva- ali trikrat moč¬
nejša od električne luči. Poleg njene oslepilne jakosti odlikuje
električno luč od vseh znanih umetnih izvorov luči tudi
njena barva. Plinova luč se vidi mračna in rumenkasta poleg
modrobele električne.

Luč električnih žarnic je sicer manj močna, a v mnogem
oziru prija njih zlatorumena luč našemu čutu bolj nego luč
električnih obločnic.

Žareča električna luč električnih žarnic je po barvi in
jakosti nekako podobna plamenu svetilnega plina; odlikuje
se pa od njega v tem, da je popolnoma mirna, dočim plinov
plamen rad nemirno šviga sem ter tja, bar silno škoduje
očem. Žarečo električno luč pa posebno priporoča to, da ne
razvija nobene toplote. Ravno toplota gorečega plina je včasih
silno nadležna in očem škodljiva, abo moraš delati blizu luči.
Zelo koristno je tudi, da se pri šarjenju električnih žarnic ne
naredi ogljikova kiselina, kakor pri gorjenju plina in vseh
drugih, običajnih razsvetil. Zakaj ?

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.) * ^

238

Poudariti moramo tudi, da za požar ni skoro nobene
nevarnosti, kjer razsvetljujemo z žarnicami. Žarnice se torej
najbolj priporočajo za rabo v zaprtih prostorih.

Električne obločnice dajejo neizmerno močnejšo luč nego
žarnice. Z njimi razsvetljujejo velike prostore na planem, na pr.
trge in široke ulice po mestih. Pa tudi v zaprtih velikih pro¬
storih, kakor v velikih delavnicah, tvomicah, v rudnikih in
podzemeljskih jamah (na pr. v Postojnski jami), v gleda¬
lišč h i. t. d. rabijo poleg žarnic včasih tudi obločnice.

Zanimivi so poizkusi, z električno lučjo razsvetliti v temni
noči železniški tir. Z močnimi električnimi švetiljkami spredaj
na hlaponu se lahko razsvetli železna cesta 1—2 km  daleč,
da se vidi na njej vsaka reč kakor podnevi. Če bodo kdaj
na ta način razsvetljevali železne ceste pred vsakim vlakom,
se bo zelo zmanjšala nevarnost, da trčita nasproti si
vozeča vlaka. Na isti način bodo potem seveda tudi ladje na
morju in velikih rekah razsvetljevale svojo pot. Potovanje na
morju bo tedaj mnogo varnejše nego je zdaj.

H. Schreiner.

70. O strojili.

„Tega kamena pride vsak funt (V 2  kg)  na štiri franke“
(blizu 4 K), so rekali Parižani, koncem tridesetih let preteklega
stoletja, kadar so kazali tujcu Luksorski obelisk, ki je po¬
stavljen sredi trga „Konkordia“. In ti 4 franki so bili zgolj
prevoznina; zakaj obelisk sam je bil dar, ki ga je bil podaril
paša Mehemed Ali kralju Ludoviku Filipu.

Omenjeni obelisk je izsekan iz enega kamena, visok je nekaj
črez 20 m, a temeljnica mu je široka blizu 2 m.  Njegova teža
znaša kakih 250.000 kg ; za njegovo prevažanje iz Egipta v Pariz
in potem za postavljanje se ni potrošilo nič manj nego 2 mili¬
jona frankov. Toliko je stal prevoz enega samega kamena
v 19. stoletju, ko je bila uporaba mehaničnih umetnosti že
tako dovršena; v starem Egiptu pa so Ptolomejci postavili
več sto obeliskov. Luksorski obelisk še daleko ni naj višji, kajti
pred cerkvijo Sv. Ivana lateranskega v Birmi stoji eden, ki

239

so ga prinesli iz Egipta za cesarja Konstancija II.; tega obe¬
liska višina znaša 60 m,  teža pa 650.000%.

Največ obeliskov je od 15 —30 m visokih. Vsak je iz¬
sekan iz enega samega kamena; izdelali so jih v kamenolomn
in prepeljali od tam, cesto po več milj daleč, tja, kjer stojč.
In mislimo na piramide, izmed katerih ima ena vsebino 3 mili¬
jonov m s  in po tem takem težo 12.000 milijonov kg ! Pomislimo
dalje, da so sezidane iz kamenov, izmed katerih imajo mnogi
po do 100.000 kg,  in da so morali te gorostasne klade vzdigati
do 150 m visoko! Kako je bilo mogoče pred več ko 5000 leti
postaviti take stavbe ? Zdi se, da nam tega ne more pojasniti
bodisi še toliko število delavcev in še tako dolga doba.

Zategadelj so mnogi mislili, da so stari Egipčani poznali
posebne mehanične znanosti, ki so se od tistega časa poizgu-
bile. Temu pa gotovo ni tako. Mehanični stroji in mehanične
priprave, ki so jih rabili stavbeniki piramid, niso druge nego
tiste, ki jih poznamo tudi mi, in čudno, bile so baš najpro-
stejše, kar jih je.

Pri gizejskih piramidah se nahajajo še ostanki poševnega
nasipa, po katerem so spravljali kamene na 40 m  visok, skalnat
podstavek. Egiptovski stavbeniki, so torej porabljali zakone
strmine na svojo korist. Nadalje so imeli vrvi, vzdigala (vzvode
in škripce), drugega nič.

In vsi ti stroji, s katerimi so že takrat izvrševali tako
čudovita dela, se strinjajo nazadnje v enem zakonu, v temelj¬
nem zakonu o vzvodu ali navora. Raznovrstne uporabe vijakov
pa temeljč na zakonu o strmini.

Zakon o ravnotežju vzvoda je spoznal baje že Arhimed,
znamenit učenjak, ki se je rodil 287 let pred Kristusovim
rojstvom. O njem pripovedujejo, da je kazal kralju Hieronu
neko pripravo, s katero so lahko z enim samim pritiskom roke
premaknili veliko ladjo. Ko se je kralj začudil temu čudovi¬
temu učinka, se je baje drznil Arhimed izreči ta-le pomenljivi
izrek: „Daj mi stojišče, in vzdigniti hočem zemljo iz njenih

tečajev.“

16 *

240

To je vsekakor resnično, da ne moremo proizvesti skoro
nobene večje sile, da ne bi rabili vzvoda. Karkoli hočemo
storiti, k vsemu rabimo svoje mišice, in te-le delujejo na prstih,
na rokah, na nogah, na laktih in na vseh organih kakor sile,
ki prijemajo ob vzvodu. In če si ogledamo raznovrstne stroje,
od najprostejšega orodja do najbolj zapletenih mašin v raz¬
ličnih tvornicah, se prepričamo, da so ali preprosti vzvodi ali
sestavljeni iz vzvodov, škripcev in koles na vretenu, torej iz
delov, ki delujejo kakor vzvodi.

Vzvod je prvotni stroj. Vsi drugi stroji so sestavljeni
večinoma iz vzvodov. Zakon o vzvodu je temeljni zakon vse
mehanike. Po „Bucli der Erfindungen 1 -

71. Vremensko steklo.

V mnogih hišah visi ob steni tlakomer. Imajo ga za
vremenskega preroka. A 7  ta namen ima tlakomer zgoraj proti
koncu cevi na deski zaznamenovane črte, pri katerih čitamo
od spodaj navzgor besede: ,,Burja”, „Mnogo dežja”, „Dež ali
veter”, „Izpremenljivo vreme”, „Lepo vreme", „Stalno lepo”
in „Huda suša”. Na 'te črte gleda opazovalec, želeč zvedeti,
kakšno bo vreme. Zategadelj so tlakomeru dali ime vre¬
mensko steklo”.

Odkod pa ve vremensko steklo za bodoče vreme? Koliko
se smemo zanašati na njegova prerokovanja?

Vreme se ravna po vetru. Z zrakom, ki ga pripiha
veter, nam prihaja toplota in mraz, vlažnost in suša, kakršna
je bila tam, odkoder pripiha. Iz južnih krajev prihajajo vetrovi
k nam kot jugozapadniki. Ti vetrovi so topli in vlažni;
preden pridejo k nam, pihajo črez velika morja in sprejmejo
tam še več vlažnosti. Prišedši v naše hladnejše kraje, se
shladč ter deloma izpustč svojo vlažnost v podobi oblakov in
dežja. Jugozapadniki narejajo tedaj pri nas slabo vreme. Ker
pa jugozapadniki prinašajo topel, torej lažji zrak, se zmanjša
zračni tlak; živo srebro pade v tlakomerovi cevi. Naopak je
z vetrovi, ki prihajajo od severja; ti-le prihajajo k nam kot

241

severoiztočniki in prinašajo mrzel in suh zrak. Vso pot so
veli črez suho zemljo in se zato niso navzeli vlage. Severno-
iztočniki nam zato prinašajo jasno in lepo vreme. Mrzli zrak
severoiztočnikov je težak in tlači močneje na živo srebro
v tlakomeru; to-le se zato dviga, kadar piše ta veter. Iz tega
vidimo, da padanje živega srebra pomeni vobče slabo, dvi¬
ganje pa lepo vreme.

Važno je, da se vetrovi visoko v zraku izpreminjajo
mnogo prej nego na zemlji. Dočim mi nič ne zapazimo o teh
izpremembah, je tlakomer tudi za takšne izpremembe jako
občutljiv. Padanje ali dviganje srebra nastopi prej, nego za¬
pazimo vetrovne izpremembe, in nam torej zares naprej na¬
poveduje, da se bo izpremenilo vreme. Toda pozabiti ne
smemo, da so zakoni, po katerih se izpreminjajo vetrovi,
v naših krajih jako zapleteni in nam še do malega neznani.
Zato se pač lahko zgodi, da se hipoma izpremenijo zračne
razmere in da se vsled tega zaobrne vreme popolnoma dru¬
gače, nego nam je prerokovalo vremensko steklo.

H. Sclireiner.

72. Vremenska prerokovanja.

1. Prosinec (januar).

Če prosinca zelo lisica laja, huda zim,a še potem nastaja.

Prosinec mrzel, da poka, ho sadje jeseni in moka.

2. Svečan (februar).

Ce na svečnico sneži, se nam vigred že glasi.

Ge svečana mačka na solncu leži,

sušca spet rada na peč pribeži.

Sveti Matija če ga ni,

led razbija; ga naredi!

3. Sušeč (marec).

Če na štirideset mučenikov dan še zmrzuje,

še štirideset mrzlih noči prerokuje.

SušČev prah in kup zlata sta iste vrednosti oba.

4. Mali traven (april).

Ge se ob Jurijevem krokar lahko v žitu skrije,

mlatič jeseni mnogo cepcev razbije.  ,

Ge malega travna toplo dežuje, rodovitno leto oznanjuje.

5. Veliki traven (maj).

Ge je na sv. Urbana lepo, rado suši se poleti seno.

Ce sušeč suši, april deži in majnik hladi, kašče, omare in
sode polni.

6. Rožnik (junij).

Ce je v dežju vinski cvet, malo teče vina v klet.

Ce rožnika solnce pripeka, pohlevno deži,
veliko obeta žita. strdi.

7. Mali srpan (julij).

Ce je malega srpana presuho, ostane grozdje prav drobno.
Ge o sveti Marjeti deževalo bo. težko boš spravil pod
streho seno!

8. Veliki srpan (avgust).

V solncu srpana se grozdje mehči, meda polna ajda diši.
Po vremenu sv. Jerneja se rada vsa jesen nareja.

9. Kimavec (september).

Til oblačen, meglen: grda, deževna jesen.

Tila če je jasno, gorko: štiri bo še tedne vedro!

Ge zgodaj se selijo ptiči, hudo čutijo zimo o Božiči.

10. Vinotok (oktober).

Ce zima s početkom ne piha, rada nam z repom udriha.
Na lužah stržek, blizu je snežek.

Ko žerjav leti na tuje, brž se zima približuje.

11. Listopad (november).

Ge mokro zemljo sneg pokrije, bo malo prida za kmetije:
če pa sneg na suha pade tla, mlatič in ženjica se smejeta■

12. Gruden (december).

O Božiču zeleno, o Veliki noči sneženo.

Grudna mraz in sneg, bo dosti žita prek in prek.

73. Zrakoplovčeva povest.

Naroda se je nabralo mnogo, da vidi, kako se bom
dvignil. Zrakoplov je bil gotov.

Poslovil sem se od svojcev, sedel v ladjico, pregledal,
ali so mi vse potrebne stvari na mestu, in vzkliknil: „Izpusti!‘‘
Konopee so podrezali, in zrakoplov se je dvigal najprej
polagoma, ali v hipu se je zagnal kvišku, da se je zazibala
ladjica.

Doli sb zaploskali, vikali in mahali s klobuki. Tudi jaz
sem mahnil s klobukom, a še ga nisem del na glavo, pa sem
bil že tako visoko, da sem komaj razločeval ljudi. Prvi čas
mi je bilo strašno, in zona me je obhajala; toda kmalu mi je
bilo tako ugodno, da sem pozabil na strah. Zdelo se mi je,
da sem car nad vsem mestom in narodom; tako divno mi je
bilo v višini.

Kar me obrne veter dvakrat na mestu, in nisem mogel
spoznati, letim li ali stojim. Samo po tem sem opažal, da
letim kvišku, ker mi je bila slika mesta pod menoj vse manjša
in manjša, vse dalja in dalja.

Zapojem, a glas mi je bil tako slab, da sem se začudil
in se ga preplašil.

Solnce je stalo še visoko, ali na zapadu je plul oblak
in zakril solnce. To mi je bilo neugodno; pogledam na tlako¬
mer — bil sem že 4000 metrov visoko. Kar nekaj zatre¬
peče ob meni — bil je golob., ki sem ga vzel s seboj, da bi
ga spustil dol s pismom. Napisal sem na papir, da sem živ
in zdrav, ter privezal papirič golobu okoli vrata. Sedel je na
robu ladjice in me gledal z rdečkastimi očmi, kakor da bi
me prosil, naj ga ne vržem dol — a ni bilo drugače; strašno
kriljajoč, poleti po strani dol kakor kamen.

244

Bil sem 5000 metrov visoko in čutil, (la mi je malo
zraka; začel sem brže dihati. Potegnil sem za konopec, da
bi izpustil plin in se spuščal; toda bodisi da sem oslabel
ali se je kaj zlomilo, zaklopec se ni otvoril. Onesvestim se —
dihati mi je bilo cim dalje teže in teže. „Ako ne ustavim
zrakoplova,” sem pomislil, „mi poči in propal sem.“ Da bi se
uveril, ali se dvigam ali stojim na mestu, sem metal papirčke
iz ladjice. Papirčki so kakor kamenje leteli dol; torej sem
letel kvišku kakor strela. Z vso silo sem potegnil za konopec.

— hvala Bogu, zaklopec se je otvoril. nekaj je zažvižgalo!
Vrgel sem zopet papirič — papirič je poletal okoli mene, pa
se je dvignil. Torej se spuščam! Pod menoj se je razprosti¬
rala megla kakor morje — bili so oblaki. Tedaj je zapihal
veter, me odnesel nekam, in skoro sem zopet opazil zemljo
v solnčnem siju. A to ni bilo naše mesto nego nekake šume
in dve modri brazdi — reki. Srce mi je zaigralo od veselja

— kar nekaj zasumi kral mene, in opazim orla.

Kakor kamen sem letel dol; začel sem metati balast, da
se vzdržim.

Kmalu sem opazil polja, kraj šume selo in v selu čredo.
-Cul sem glasove ljudi. Zrakoplov se je spuščal počasi. Opazili
so me. Zakličem jim in vržem ože.

Neki deček je prvi zgrabil ože. Privezali so zrakoplov
za drevo, in izstopil sem.

Letel sem tri ure. Selo je bilo 250 kilometrov daleč od
mojega mesta. Po hrcatski čitanki.

74. O zvoku.

Vsakdo je pač že cesto opazoval, kaj se zgodi, ako vržemo
kamen v vodo. Okoli torišča, kjer je kamen zadel ob vodo,
se naredi veliko število krogovitih valov, ki vedno enako¬
merno naraščajo in si slede v enakih razdaljah.

Popolnoma slično kakor vodo, razvalovimo lahko tudi
zrak, a zračnih valov ne vidimo, ker je zrak popolnoma pro¬
zoren. Zaznamo pa jih s sluhom. Vse, kar imenujemo zvok,

245


ton, zvenk, in vsakojaki šumi in ropoti niso nic drugega nego
valovito tresenje zraka. Dočim se pa vodni valovi javljajo
samo na površju, se razprostirajo zračni valovi v vsako smer,
navzgor, navzdol i nastran. Saj slišimo zvok vselej, naj
prihaja od koder si bodi.

Zvok slišimo tudi, ako je zvočilo ločeno od nas z debelim
zidom. Saj vemo, da slišimo petje iz sosednje sobe tudi pri
zaprtih oknih in vratih. V tem se razlikuje zvok od svetlobe.
Od svetiljke, ki gori v sosednji sobi, ne vidimo niti najmanj¬
šega svita, zvok pa prodre skoz vsak zid.

Jako važno je, da se vsi toni, zvenki in šumi v zraku
razširjajo z enako hitrostjo. Ako ne bi bilo tako, bi bila
vsaka godba nemogoča. Ako bi namreč n. pr. visoki toni

prihajali k nam hitreje nego nizki, bi slišali — v polnem

orkestru najprej menda gosli in flavto, pozneje šele viole,

klarinete, rogove in trombe in še pozneje base, trobente (po¬

zavne), kotle (pavko) i. t. d. Da pri tem ne bi mogli govoriti
o harmoniji (soglasju) in melodiji (napevu), je jasno.

Zvok se torej razprostira enako hitro. Kolika pa je ta
hitrost? No, to so natanko izmerili; znaša vselej 333 m
v 1 sekundi. Šele v 3 sekundah je torej zvok preletel 1 km.
Zato vidimo prej, kako se zabliska ali zakadi, in šele precej
časa pozneje čujemo pok topa ali puške. Iz tega vzroka
navadno slišimo grmenje dolgo potem, ko smo že videli blisk,
ki je pretresel zrak. Iz števila sekund, ki so pretekle med
bliskom in gromom, prav lahko izračunaš, kako daleč je ne¬
vihta od nas. (Število sekund deli s 3! Količnik ti pove, koliko
kilometrov je nevihta od tebe.) H. Schreiner.

75. Barvnost teles.

Vse, kar vidimo, je v pravem smislu zrcalo, od katerega
nam odseva večni vir svetlobe. Rdeči jabolčni cvet, vrb
ledenika, žareč se v večerni zarji, mili žarek iz materinega
nčesa, kako nas mičejo s svojo lepoto! In vendar so si vsi le
izposodili svojo svetlobo! Ne bili bi vidni tvojemu očesu, ko

246

bi ne imeli moči. da odbijajo nanje padajoče solnčne trake.

Ko bi telesa vsrkala vse svetlobne žarke, ki jih zadevajo, ko
bi se ne vračali ti žarki, kako tužen, kako pust bi bil svet!
Vsepovsod globoka tema! Samo kadar bi namerili svoje oči
proti solncu ali proti zvezdam stalnicam, ako bi slučajno oči
srečale blisk, žar severne luči ali žareči plamen, bi občutili
tem močnejšo svetlobo. Trohneč kos lesa, ki se sveti v svoji
lastni svetlobi, bi nam bil več vreden nego najlepša slika; i
zakaj onega bi videli, te-le pa ne.

Vsako telo odseva svetlobo, to-le manj, ono-le bolj. Naj¬
manj je odsevajo plini, ki jih zategadelj navadno ne vidimo.

Znani poizkus z optično prizmo, ki je tabo preprosto in
razširjeno orodje, da se lahko vsak otrok poigra z njim.
veseleč se prelivanja barv, nas pouči, da je bela solnčna
svetloba sestavljena iz raznih barv. Ako spustimo snopič
solnčnih trakov skoz optično prizmo, se razkroji bela svetloba
v barvno sliko (spektrum ali šar); v njej razlikujemo po
vrsti te-le barve: rdečo, pomarančasto, rumeno, zeleno, svetlo¬
modro, temnomodro in vijoličasto. Ako moremo belo svetlobo
razkrajati v različne sestavine, mora pač biti tudi mogoče,
združiti te sestavine v popolnoma belo svetlobo. In to je res
tako. Z zbiralno lečo ali pa z obratno postavljeno prizmo se
dado vse prizmatične barve zopet združiti, da nastane bela
svetloba. Ako pa ne združimo na omenjeni način vseh različno-
barvnih trakov, ne dobimo iz ostalih sestavin bele, ampak
kako drugo svetlobo. Ako n. pr. prestrežemo rdeče trake,
dado ostali zeleno barvo. Ta zelena barva je torej mešana iz
vseh ostalih trakov razen rdečega. Obratno dado vsi traki
brez zelenega mešano rdečo barvo. Na isti način dobimo iz
ostalih trakov brez svetlomodrega pomarančasto barvo; ako
prestrežemo vijoličastega, dobimo rumeno barvo in obratno.

Barve teles torej niso nič drugega nego različni vtiski
ali dojmi, ki jih napravijo v naših očeh različne sestavine
solnčne svetlobe.

H. Schreiner.

247

76. Modro nebo.

Kako lepo, kako milo je modro nebo, kadar se po dolgem
deževju ali po hudi nevihti razpodi črni oblaki! Kako mirno
gleda dol na nas in nam polni srce z milim zaupanjem v višjo
moc nad nami! Tam gori so nebesa; že ta beseda sama, kako
lep in važen pomen ima za pobožno srce!

Kaj pa je ta modri obok? Iz česa je narejen? Narejen je iz
tanjše snovi, nego si jo more misliti človek; narejen je iz samih
žarkov solnčne svetlobe. Solnčna luč je bela in sestavljena
iz tistih barv, ki se nam prikazujejo, kadar se razpenja na
nebu mavrica ali božji stolec; iz tistih barv, ki jih vidimo,
gledajoč skozi trioglato steklo. Od vseh žarkov, združenih
v belo solnčno luč, zrak najbolj odbija ali odseva modre
žarke; zato se nam kaže zrak modro barvan.

En zračni delček ima to lastnost le v majhni meri;
zato se vidi zrak brez vse barve, četudi ga je precej vkup.
Le tedaj, ako gledamo skoz veliko množino zraka, ga vidimo
modrega. Ako gledamo na daljno, daljno goro, moramo gle¬
dati skoz veliko množino zraka, in taka množina se kaže že
malo modra ; zato so videti daljne gore sinje ali modre. Skoz
še več zraka pa gre naš pogled, ako gledamo v nebo; tudi
tu se nam kaže zrak moder, in ker sega naš vid na vse strani
enako daleč, se nam zdi, kakor da bi stali sredi velike pol-
krogle, ki ima modro lupino, in zrak se nam kaže v podobi
modrega oboka.

Nebo ni vedno enako modro; včasi je bolj temno, včasi
bolj svetlo, sivo ali belkasto. V zraku je namreč mnogo vodnih
soparov, ki imajo lastnost, da odbijajo bele žarke; zato se
nam kažejo belkasti. Kadar je tedaj mnogo soparov v zraku,
se primeša modri barvi zračnih delčkov bela barva vodnih
soparov; nebo je tedaj videti svetlomodro, sinje. Poleti, kadar
solnce močno pripeka, tudi voda močno puhti; o takih vročih
dneh je nebo vselej bolj belkasto. Prah, ki ga je posebno
poleti veliko v zraku, nadalje dim in druge reci so tudi bel¬
kaste ali sive in tope modre barvo neba. Zato moremo reči:

248

Bolj ko je zrak suk in cist, bolj je nebo videti modro. Ako
pada dež, se družijo vodni sopari v kapljice; prab, dim in
vse druge zraku primešane reci se prijemajo kapljic in padajo
na zemljo. Zrak je zaradi tega po dežju bolj suh in bolj cist
nego pred dežjem: zato je nebo po močnem dežju vselej
tako lepo modro, bolj temno modro nego druge krati. Ce
pregledamo nebo na vse strani, brž vidimo, da ni povsod
enako modro. Nad glavo je veliko temnejše nego na robu ob¬
zorja. Kadar gledamo proti robu obzorja, gledamo skoz zrak,
ki je blizu zemlje in ima zato največ praha in dima v sebi;
zatorej vidimo nebo tam bolj belkasto, nego nam je naravnost
nad glavo. Na visoki gori je videti nebo tudi bolj temno¬
modro, nego v dolini. Cujte, zakaj! Kadar greste na visoko
goro, puščate za seboj ves tisti zrak, ki je napolnjen s prahom
in dimom, in tudi veliko vodnih soparov ste pustili v nižini;
zato je nebo z visoke gore videti bolj čisto. A zaradi tega
še ni treba, da je tudi bolj temno; saj je zraka manj, in čim
manj je zraka, tem slabša je njegova barva. Treba je po¬
misliti, da zrak ne sega brez konca in kraja v svetski prostor.
Tisti prostor, v katerem ni več zraka, se tudi ne more zdeti
moder, ampak je brez vse barve ali je črn. Ako smo na visoki
gori, nas loči od tega temnega prostora tanjši zrak; zrak je
moder, kar je pa za zrakom, to je temno; zato se nam kaže
nebo temnomodro. Cim višja je gora, tem bliže je temnemu
prostoru, in nebo je tudi bolj temno. Zrakoplovci vedo pove¬
dati, da je visoko gori nebo videti skoro črno.

J. Štefan.

77. Kovine ali kovi.

Zlato, srebro svinec in železo se kujejo, t. j., s kovanjem
in valjanjem se dado te tvarine raztegniti v tanke liste ali
pločevine; zato pravimo, da so kovne; od tega so dobile ime
kovine ali kovi.

Ni še tega predolgo, ko so poznavali zares samo kovne
kovine. A v novejši dobi so zasledili precejšnje število novih,
poprej povsem neznanih tvarin, ki so kovinam v mnogem


249

oziru podobne in ki jih zaradi tega tudi imenujemo kovine,
dasi mnoge niso kovne, ampak nekatere celo krhke.

Vsega vkup poznamo dandanes 45—48 različnih kovin.
Nekatere so zelo razširjene, nekatere pa silno redke. Tudi
njihove lastnosti so zelo različne. Nekatere so dosegle v obrt.ih
in v človeškem gospodarstvu zaradi svojih koristnih lastnosti
toliko važnost, da si ne moremo misliti, kako bi izhajali, ko
bi jih ne poznali in ne imeli.

Izmed posebnih svojstev, ki so lastna vsem kovinam,
udarja menda najbolj v oči njihova sijajnost ali lesk.

Ta sijajnost, ki jo vidimo navadno samo na novo urezanih
kovinskih ploskvah, je jako močna in se razlikuje od sijajnosti
nekovinskih tvarin. Poleg tega so kovine v debelejših pločah
neprozorne. Njihova barva je navadno svetla, kolikor toliko
belkasta; samo zlato in baker imata temnejšo barvo.

V toploti so vse kovine taljive. Tališče različnih kovin
pa je zelo različno. Dočim je živo srebro v navadni toplini
pri nas zmerom tekoče (tali se pri —40° C), se tali svinec
pri 334°, srebro pri 1000°, baker pri 1090° C. Tališči zlata
in platine pa sta tako visoki, da se jima stopnja niti ne da
določiti.

Jako važno je, da se kovine lahko med seboj mešajo
ali zlivajo, kadar so raztaljene. Zmesi kovinske imenujemo
zlitine. Nekatere zlitine so zato silno važne, ker jim je trdota,
barva, sijajnost, taljivost i. t. d. mnogokrat ugodnejša nego
poedinim kovinam. Iz tega vzroka so zlitine za marsikatero
uporabo pripravnejše nego enostavne kovine.

Največ kovin se rado spaja s kisikom. Ker se mnoge
kovine tudi spajajo z žveplom in nekatere tudi z dragimi
prvinami, ni čuda, da se malo kovin nahaja samorodnih ali
samočistih, to je, malo jih je, da bi ne bile spojene z drugimi
prvinami. Ko bi se tudi katera izmed njih nahajala samorodna,
t* 1 ’ pa vendar prišla v dotiko s kisikom, z žveplom ali s kako
kislino in bi se spojila z njimi. Kovinske spojine, bi se
nahajajo v prirodi, posebno spojine težkih kovin, imenu-
jemo rude.

250

Tudi druge lastnosti, ki jih čislamo pri najbolj znanih
kovinah, n. pr. razteznost, trdnost in velika težkota so pri
nekaterih drugih kovinah prav neznatne.

H. Schreiner.

78. Kako moramo ravnati z gnojem.

Gnoj moramo varovati dvojne izgube; paziti moramo,
da ne izgubi gnojnice in v njej raztopljenih snovi in istotako
ne plinastih snovi (amoniaka, žveplenega vodika i. t. d.).

Naša skrb za vrednost gnoja se mora začeti v hlevu.
Da se gn jnioa ne preceja v tla, morajo biti popolnoma ne-
propust jiva (iz ilovice). Najbolje je, ako se obzidajo z močno
žgano opeko ali s cement »m. Nadalje je potrebno, da živini
dobro nastiljamo (najbolje s slamo). Stelja nima samo namena,
da živina leži na suhem; stelja vpija tudi kakor goba gnoj¬
nico in plinaste razkrojine.

Ker se gnoj lahko raztvarja, bi kazalo, da bi ga vozili
s hleva kar na polje. A to se iz različnih vzrokov često¬
krat ne da storiti. V nekaterih krajih puščajo gnoj v hlevu
po pol leta ali po vse leto. To je za gnoj jako dobro; kajti
na ta način gnojnica najbolj premoči ves gnoj; živina ga
močno stlači, in zategadelj se polagoma raztvarja; nadalje
je topMna enakomerna, in nazadnje je v hlevu gnoj zavarovan
proti vetru in dežju. Pri takem ravnanju morajo biti hlevi
visoki, jasli morajo biti tako napravljene, da se lahko vzvi-
šajo, posebno pa morajo biti v hleva izvrstna prevetrila, in
mora s j  dobro nastijati. Ako tega ni, škodujejo plini (oglji¬
kova kislina in amoniak) živini na zdravju.

Zategadelj navalno izkidamo gnoj po en-, dva- ali tri¬
krat na tedmi iz hleva na gnojišče. Na gnojišču ne smemo
v nemar puščali gnoja. Gnoj šče imej te-le lastnosti:

1. Tla noj bodo nepropustljiva (iz ilovice, z opeko ob¬
zidana ali crmrntovana).

2. Dno nm bodi na eno stran nekoliko nagnjeno; okoli
gnojišča se naj napravi žleb in na najnižjem mestu imej za¬
dosti veliko, nepropustljivo shrambo, kjer se nabiraj gnojnica.

251

V shrambo se izlivaj prekop, po katerem priteka v njo gnoj¬
nica iz hleva.

3. Gnojišče hodi, ako je mogoče, na senčno stran dvo¬
rišča blizu hleva in tako, da se lahko privaža in odvaža.
Proti solncu in vetru bodi zavarovano. Ako ne more biti na
senčno stran, naj se nasadijo okrog njega lipe ali divji kostanji.

4. Skrbi, da ne pride na gnojišče nobena voda razen
zračnih padavin! Osobito moraš kapnico tako napeljati, da se
ne steka na gnojišče.

Z gnojem ravnaj tako-le:

1. Pri kidanju razgrni in zravnaj gnoj, kolikor moreš;
ako imaš različen gnoj (govejski, konjski, ovčji i. t. d.), ga
zmešaj, da bo ves enak.

2. Pazi, da bo gnoj vedno vlažen, da se polagoma in
pravilno raztvarja. Zatorej ga polivaj z gnojnico.

3. Da se gnoj prehitro ne razkraja, je koristno, da se
močno stlači. To opravi najbolj drobnica, ako jo spuščaš nanj,
da ga pohodi.

4. Ne smeš nakidati gnoja više nego 1'5 m na visoko.
Ob straneh ga pokrij z blatom iz zemlje in gnojnice, da zrak
in veter ne moreta vanj.

5. Da se s lilapenjem ne izgubi preveč rastlinskega hra¬
niva, potrosi gnoj včasih s prstjo, s šoto ali z maleem. V gnoj¬
nico pa je dobro priliti solne ali žveplene kisline, ki se radi
spajata z amoniakom.

Na polju je najbolje, ako se gnoj takoj enakomerno
raztrosi. Grajati moramo navade, da se pušča gnoj v večjih
ali manjših kupih dalje časa ne polju. Na ta način se gnoj
hitro raztvarja, in mnogo najboljših tvarin uhaja v zrak. Ako
pa pride dež, izpere obilno gnojilnih tvarin in se z njimi cedi
v zemljo. Na tistih mestih je tedaj zemlja presilno pognojena,
na druga mesta pa pride izpran, malo vreden gnoj.

Poleg hlevskega gnoja rabimo različna druga gnojila,
n. pr. gnojnico, človeško izločke in osobito takozvani mešani gnoj.

Omenjena gnojila ne koristijo samo s tem, da privažajo
zemlji rastlinskih hraniv; posebne važnosti so tudi zaradi tega,
ker zrahljavajo težko zemljo, prerahli peščeni zemlji pa da¬
jejo večjo zveznost. H. Srhreiner.

79. Prirodni pojavi in prirodni zakoni.

Krog sebe in nad seboj gledamo in spoznavamo sto in
sto reči ali „teles‘'. Solnce, mesec, zvezde, živali, rastline,
kamenje in stotere druge stvari, ki nas obdajajo, so telesa.

Telesa niso vselej enaka, temveč se izpreminjajo. Izpre-
minja se že narava sama v svoji celoti; zaporedoma se vrstč
pomlad, poletje, jesen irfzima. Nebo je včasih vedro in jasno,
a zdajci se prikažejo oblaki, prihaja jih več in več in kmalu
je nebo zakrito s sivim zastorom. Iz oblakov prihaja včasih
blagotvorna kapljica dežja in

„sreča se spušča na sleherno stvar,
kadar zaliva nebeški vrtnar, “

kakor poje naš pesnik; toda iz istega oblaka prihaja tudi
gorje:

„ Vihar strašan

črez drn in strn grm4 prihruje,
ledeno zrnje v setve vsuje
oblak teman —

Končan je cvet in sad obran, gorjčT* '

In poglejmo samo malo v naše gospodarstvo! Ni li
vse, kar ugledamo, podvrženo neprestanim izpremembam?
Svetlo lesketajoči lemež izgubi v vlažnem prostoru, .če ga ne
rabimo, svoj blesk — prime se ga rja; drva zgorč na ognjišču,
ako zanetimo, voda se segreje v loncu in savre sčasoma, ako
je pristaviš k ognju; kuhinjska sol se raztopi v vodi i. t. d.

Menjaje letnih časov, dež, toča, rjavenje železa, segretje
in vretje vode, raztopljenje soli v vodi, to je nekaj izprememb,
ki jih opazujemo na telesih.

Vsako izpremembo teles imenujemo prirodni pojav.

253

Kdor količkaj pazljivo opazuje pojave, se lahko prepriča,
da se ne godč kar tako brez vsakega vzroka. Strela ne udari
kar z jasnega; brez oblakov ni strele. Sneg in led se talita
v toploti; sama od sebe se ne vnamejo drva i. t. d. Pri vsaki
izpremembi vprašamo tedaj po vzroku, zakaj ni pojava brez
vzroka. Vzroki so cesto drugi pojavi, ki imajo za vzroke zopet
druge pojave i. t. d. Včasih nahajamo celo vrsto pojavov, ki so
zaporedoma odvisni drug od drugega, eden je vzrok drugemu.
Končne vzroke prikazni, ki jih ne doznavamo s čutili, ime¬
nujemo sile.

Poglejmo si navadno visečo uro! Na uri se vrtita kazalca
enakomerno okrog osi ter nam napovedujeta dnevni čas.
Kazalca se premikata, ker se premika os, na katero sta
nataknjena; to os pa goni zobato kolo, in v to kolo sega zopet
drugo kolo, za to drugo kolo prijema tretje i. t. d. Vrtenje
enega kolesa je vzrok, da se vrti drugo, le eno kolo, in sicer
poslednje ima ob vreteno navito vrvico, ki nosi utež. Vzrok
vrtenju zadnjega kolesa je torej utež, ki vleče za vrvico na¬
vzdol. „Zakaj pa poteza utež navzdol?" Nekaj jo vleče na¬
vzdol; hoče tako rekoč pasti na tla. In zares, utež bi padla
na tla, ko bi ne bila privezana za vrvico.

Kaj pa jo vleče navzdol? Vsako tele pade na zemljo,
če ga ne držimo ali ga ne ovira nič drugega; zato si mo¬
ramo misliti, da vleče zemlja telesa nase. Med zemljo in
drugimi telesi je torej neka privlačnost, ki jo imenujemo
težnost. Težnost je tista sila, ki povzroči padanje.

Daši s čutili ne moremo zaznavati sil, pa vendar
moremo spoznati, kako delujejo. Natančno opazovanje pojavov
nas uči, da delajo sile po pravilih ali zakonih. Ta pravila
imenujemo prirodne zakone. K Schreiner.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.)

17

Iz preteklih časov.

1. Začetki krščanstva v naši očetnjavi.

Z Jutrovega se je razširjala krščanska vera proti zapadu.
Željno so se je oklenili poganski modrijani in omikanci, ki jim
je bila že davno zamrla vera v njih bronaste in kamenene bo¬
gove, ki pa so zaman iskali tolažbe in pravega spoznanja
v posvetni modrosti; a strastno so se oklenile krščanstva tudi
vse nebrojne množice siromakov, ki jih je bila poganska vera
in postava uklenila v suženjske verige, ki so bili po rimskem
zakonu brezpravni kakor živina in ki so z njimi ravnali rimski
gospodarji tudi kakor z živino. Vsem tem bednim zatirancem
je obetala vera Kristusova, vera bratoljubja, rešitev iz ne¬
znosnih spon; saj je učila, da smo vsi enaki in enakopravni
pred Bogom, ker smo vsi ustvarjeni po božji podobi in smo
vsi bratje v Kristusu, saj je učila, da vsi lahko dosežemo
večno življenje.

Tudi po naših pokrajinah se je še za rimskega sveto-
vladja brzo razširila sveta vera; sv. Marko sam je posvetil
za prvega škofa oglejskega svojega učenca, sv. Mohorja, in
le-ta in pa njegov diakon sv. Fortunat sta potem oznanjevala
-evangelij med tedanjimi prebivalci naše domovine. Oglejski
škofje (patriarhi) so bili posle za papežem najimenitnejši.

Toda poganstvo se ni hotelo izlepa umakniti novi veri,
nego se ji je upiralo dolgo, dolgo časa — skoro tristo let —
in v tem dolgem boju je žrtvovalo brez števila mučencev
življenje in prelilo kri za Zveličarja. Tudi v naših krajih je
tačas mnogo kristjanov doseglo mučeniški venec, med njimi
celjski škof Maksimilijan, ptujski škof Viktorin, šiški škof

Kvirin, a za cesarja Dioklecijana so najvrlejši delavci v srem¬
skih kamenolomih umrli za mučeniško smrtjo. Stoprv Kon¬
stantin Veliki, ki mu je bila mati Jelena v srcu zanetila iskro
krščanske ljubezni — sv. Jeleno caste posebno po Dalmaciji —
je proglasil krščanstvo za državno vero; on je bil tudi prvi
cesar, kise je dal krstiti (na smrtni postelji); umrl je v beli
obleki novokrščenca.

Odšle se je krščanstvo hitro razširjalo; mnogo novih
cerkva se je zgradilo in tudi mnogo poganskih svetišč pre¬
obrazilo v cerkve; že 60 let po Konstantinovi smrti je dal
cesar Teodozij zatvoriti poganska svetišča, preročišča in
poganske šole ter je ob smrtni kazni prepovedal pogansko
bogoslužje. Križ je bil zmagal!

Toda motil bi se, kdor bi mislil, da so bili v tem času
po naših krajih že vsi ljudje kristjani; stara izkušnja uči, da
se primejo novih misli, šeg i. t. d. najrajši in najprej omi-
kanci, prebivalci mest; seljaki so konservativni in se trdno
držč starih navad in običajov. Tudi vero Kristusovo so spre¬
jeli najprej po mestih, na kmetih pa so še dolgo častili stare
malike; zato so meščani začeli malikovalce kar naravnost
nazivati „pogane“, t. j., seljake (lat. pagus = selski predel).

Josip Apih.

2. Domače življenje starih Germanov.

Germani niso imeli niti mest niti vasi, ampak vsak
gospodar je z družino živel sredi svoje kmetije v leseni hiši.
Živeli so preprosto in pošteno, izvečine ob živinoreji, pa neko¬
liko tudi ob poljedelstvu.

Toda moški se niso dosti bavili z domačim gospodarstvom;
prepuščali so ga popolnoma svojim ženam. Na polju so delali
sužniki, ki so opravljali tudi živino, žene pa so tkale doma
t©r z otroki preskrbovale vse, česar je bilo treba pri hiši.
Otroke s.o vzgajali strogo ter jih utrdili že od mladih nog
tako, da so lahko prenašali hudo zimo in vse druge nadloge.
Sužnikov niso zaničevali in zatirali, temveč so lepo ravnali
2  njimi, in domači sinovi so se z njih deco družili kakor

17  *

. 1

— 'J56 —

z enakorodnimi tovariši. Kadar ni bilo vojne in ljudskih zborov,
so bodili moški na lov, ki jim je bil najljubša zabava. Doma
so pa po cele dneve ležali za ognjiščem na medvedovih kozak,
Večkrat so se sosedje zbrali, zdaj na eni, zdaj na drugi
kmetiji ter do pozne noči pili pivo, prepevali junaške pesmi
ali pa se posvetovali o raznih občinskih potrebah. Včasih so
se pa tudi opijanili in prepirali, da je bilo krvavih glav. Ne¬
izrečeno radi so igrali kocke, in marsikateri ni preje nehal,
dokler ni zaigral vsega svojega premoženja. Potnike so spre¬
jemali gostoljubno ter jih gostili z vsem, kar so imeli; a kadar
jim je zmanjkalo jedi in pijače, so jih povedli k sosedu, kjer
so se vsi skupaj začeli iznova gostiti.

V zakon so si jemali eno ženo in jo jako spoštovali.
Sploh hvalijo nekdanje Nemce, da so živeli preprosto ter da
so bili zvesti in pošteni. Stasa so bili velikega in močnega,
lase so imeli svetle, plave, a oči modre. Moški so nosili hlače |
in ozke telovnike, ogrinjali pa so si plašč ali kožuh. Zenske
so imele belo platneno krilo, ki je bilo obrobljeno s škrlatom.

Navadne jedi so bile: meso, kruh, mleko, sočivje, sadje
in sir. Iz ječmena so si napravljali neko pivo in vanje na-
mešali včasih medu. Mladeničem je bila najmilejša zabava,
skakati in plesati črez nasajene meče in sulice; in bili so pd
tem tako okretni, da se je malokdaj kdo ranil.

Vobče so stari Nemci živeli preprosto kakor sploh na¬
rodi, ki niso več divjaki, pa vendar še ne poznajo razkošnosti.

Josip Apih

3. Karel Veliki.

Karel A 7 eliki spada med najimenitnejše može, kar jd*
omenja zgodovina; v vsem srednjem veku ni bilo niti mogo^
nejšega niti slavnejšega vladarja. Dokler je živel, ga je sli¬
šala skoro vsa Evropa. Ljudske pravljice so ga ohranile
v lepem spominu ter ga slavč kot krščanskega junaka, V? ei
katerim so se tresli pogani in mohamedanci. Slovani še dan
dane j  vsakega kralja nazivajo z njegovim imenom; t' a l'


257


beseda »kralj" je postala iz lastnega imena „Karl“. Najbolj
ga odlikuje katoliška cerkev, ki ga je prištela svetnikom.

Karel je bil velike postave; 7 črevljev je bil visok in
tako močan, da je mogel vzdigniti tudi oboroženega moža.
Vojna in lov sta mu bila najljubša zabava; s tem seje tako
utrdil, da je izlahka kljuboval mrazu in vročini. Vedno se je
vedel častitljivo, da je vsakdo v njem takoj spoznal kralja.
Svoje otroke je vzgajal ostro ter jim preskrbel najboljšega
učitelja tedanjega časa, učenega Alkuina. Ko so njegove bčere
predle doma pri materi in opravljale druga dela, so morali
sinovi z njim boditi na lov in na vojno. Sploh je Karel živel
jako trezno in je le ob posebnih, nenavadnih prilikah oblekel
svečano, kraljevo opravo ter dal prirediti velike gosti. Daši
mogočen in slaven ter preobložen s premnogimi državnimi
opravili, je vendar gledal, da je čim češče mogel biti sam
s svojimi otroki, ki jih je ljubil neizmerno.

Velik je Karel zlasti zaradi svojih zmagovitih vojen.
Le malo let njegovega vladanja je preteklo brez njih.

Zlasti zvest zaščitnik je bil cerkvi ter ji je uspešno
pomagal, širiti pravo vero. Zato ga je pa tudi sam papež o
Božiču 1. 800. venčal s krono rimskih cesarjev. Ko je Karel
kleče molil v cerkvi, odet s škrlatastim plaščem, je pristopil
papež Leon III. ter mu potisnil cesarsko krono na glavo,
proseč Boga, naj varuje »rimskega cesarja": ves narod je na¬
vdušeno pozdravljal »od Boga izvoljenega cesarja", nadejaje se,
da bode neodoljivi Karel obnovil moč in slavo nekdanjega
rimskega cesarstva.

Zaslužil pa si je Karel častni primek Velikega tudi po
modrih zakonih, ki jih je dal premnogim svojim deželam, tako
različnim po narodnosti in šegah.

Največjo slavo si je pridobil s tem, da je skrbel za omiko
svojega naroda. V vsaki župniji bi morala biti šola; pri stolnih
In samostanskih cerkvah pa je skrbni kralj ustanovil višje
šole, kjer so se pobožni mladeniči pripravljali za svečeniški
stan. Po vseh malih in velikih šolah so duhovniki po dovršenih
cerkvenih opravilih sami poučevali brez kakega posebnega

258

plačila. Sam Karel Veliki se je učil ves čas svojega življenja
in brž ko je vedel za kakega učenega moža, ga je gotovo
pozval k sebi na dvor.

Razen tega je Karel Veliki mnogo storil tudi za prospek
poljedelstva, obrtnosti in trgovine. On sam je bil jako dober
gospodar; po vsem cesarstvu ni bilo lepših in bolje obdelanih
kmetij, nego so bila njegova posestva. Vsaka graščina mu je
bila natanko znana, za vsako je izdelal gospodarski načrt, .
koliko naj ima delavcev, kaj naj izdelujejo, kaj naj sejejo,
koliko naj rede govedi, konj, prašičev, kur, panjev i. t. d.,
koliko te in one stvari naj vsak oskrbnik pošlje v določenih
rokih cesarskemu dvoru. Ker je on gospodaril tako umno,
ga je posnemala tudi druga gospoda, in tako se je izboljšalo
gospodarstvo po vsej državi. Josip Apih.

4. Slovanska zadruga, pleme in narod.

Še dandanes se nahajajo pri Hrvatih zadruge; v za- i
drugah so živeli nekdaj pač vsi Slovani, t. j., združene so
bile vse družine, kar jih je bilo ene krvi, vsi ljudje, ki
so pomnili, da so njih predniki imeli enega ter istega
očeta. Kjer so zadruge, tam ostajajo vsi sinovi in njih
potomci v istem domu ; torej bivajo roditelji, sinovi, vnuki in
pravnuki s svojimi ženami skupaj. V zadrugi nima nihče svoje
posebne imovine, ampak zemljišča in poslopja, živina in vse i
hišno in gospodarsko orodje, sploh vse premično in nepre- t
mično imetje je skupna lastnina vseh zadružnikov. Vsi živč
skupaj, vsi delajo skupaj, drug za drugega, vsak za vse; vsi
odrastli imajo enake pravice, a po otroško se mora pokoriti
sin očetu do svoje ženitve. Kadar je hiša pretesna, dozidajo
tik nje drugo in tretjo; večkrat se je pripetilo, da se je družina
tako pomnožila, da je več nego sto sorodnikov bivalo na
istem združenem domu. Ubožcev med starimi Slovani ni bilo:
kajti zadruga je oskrbela vsakega, ki je hotel delati, z vsem,
kar mn je bilo potrebno; preskrbovala je zadruga tudi bol¬
nike in vsakega, ki ga je zadela nesreča. Kdor se pa ni po-

259

koril zadrugi, ali ji je delal kvar in sramoto, tega so izobčili,
da se je moral odšle klatiti brez doma in sorodnikov. Izkljn-
čenje iz zadruge je bila torej strašna kazen.

Vsa zadruga je imela svojega glavarja ali starejšino, ki
so mu ponekod rekali vladika, drugod gospodar ali gazda in
zopet drugod knez ali kmet. V začetku je bil najstarejši oče
obenem tudi starejšina; po njegovi smrti pa so si vsi moški
zadružniki izvolili novega gospodarja, in sicer tistega, ki se
jim je zdel najzmožnejši, če tudi ni bil najstarejši. Tudi žene
so mogle postati starejšine; to kaže, da Slovani niso imeli
žene za sužnico. Starejšina je varoval zadružne svetinje, da¬
roval bogovom žrtve, določal vsakemu zadrugarju njegovo
opravilo, skrbel za domače potrebe ter sploh vodil gospo¬
darstvo. Vsi zadrugarji so ga morali slušati in spoštovati.
Pokojnim starejšinam so v zadrugi vedno čuvali dober
spomin ter spoštovali njih podobe kakor kake svetinje.
Sčasoma so umrle gospodarje celo oboževali ter jih častili
kot hišne varihe.

Vsi udje iste zadruge so se imenovali po svojem prvem
gospodarju. Če je bilo temu ime Peter, so se zvali njegovi
zadružniki in nasledniki Petroviči, če je bil Marko, so se zval
Markoviči, i. t. d. Iz zadruge se je malo po malo razrastla
vas ali selo, ki se je tudi zvalo po prvem zadružnem očetu.
Mnogo vasi in celo mest je po slovanskih krajih do današ¬
njega dne ohranilo nekdanja zadružna imena, n. pr. na Hrvat-
skem Vinkovci, Amdrijevci, Vidovci, Ivanovci — kraji, bi so
postali iz starih zadrug, kojih prvi gospodar se je imenoval
Vinko, Andrej (Andrija), Ivan.

Kadar se je kaka zadruga tako pomnožila, da nje čla¬
novi niso mogli več ostati skupaj, tedaj se je ločilo od stare
družine nekoliko zadrugarjev; izselili so se v kak bližnji kraj
in tam ustanovili novo zadrugo. S staro zadrugo pa so ostali
člani nove zadruge vedno v prijateljstvu, v svesti si skupnega
rodbinstva; stara zadruga je bila torej zvezana z novimi
zadrugami, in tako zvezo vseh zadrug ali vasi, ki so se
razrastle iz one prvotne zadruge, so zvali župo; vsi župljani,

260

ki so bili potomci enega in istega pradeda, so tvorili snupaj
pleme. Starejšine vseh zadrug iste župe so se pogosto shajali,
se skupno posvetovali o potrebah celega plemena in si volili
vrhovnega glavarja ali župana. Zupana so volili najrajši iz
prvotne zadruge; nje družine so imele namreč večji ugled, in
iz takih odličnih rodbin je postala gospoda ali plemstvo.
V nekaterih krajih so plemenitaše nazivali lehe, drugod
zopet žlahto ali boljare, vlasteline, plemiče, pane ali zemane
(= zemljane).

^ Pleme se je izprva zvalo tako kakor njegova najstarejša
zadruga, namreč po začetniku ali pradedu. Sčasoma pa so
dobivala plemena tudi ime po rekah ali gorah, ob katerih so
bivala; ob reki Moravi n. pr. je bivalo pleme Moravanov, za
goro Hum pa so bivali Zahumljani.

Vsako pleme je imelo svoj župni grad, kjer je hranilo
svoje dragocenosti; ker je bil utrjen, so se zatekali o vojnem
času vanj vsi oni, ki se niso mogli sami ubraniti sovražnikov.
Gradove so najrajši utrjevali na strmih brdih ali sredi vode
ali močvirja ter jih obdajali z močnim lesenim plotom kakor
gradišča. Toda tudi sejme in verske svetkovine so prirejali
v gradovih.

Včasih so se cela plemena preselila v drugo deželo, in
to zlasti tedaj, kadar se je bilo katero pleme tako pomnožilo,
da ni imelo dosti polja, ali pa, če kraj ni bil več varen so¬
vražnih napadov. Vodje izseljencev so vzeli s seboj podobe
pokojnih starejšin ter se pred odhodom iz domovine priporo¬
čili bogovom. Prišedši v novo naselbino, so dali vodam in
goram ista imena, kakor so bila navadna v njih starem do-
movju. Zato nahajaš še dandanes po vseh slovanskih deželah,
bodisi na Severju ali na jugu, gore, reke in kraje z istimi
imeni. Kjerkoli stanujejo Slovani, tam je gotovo tudi katera
Bistrica, kako Zagorje, Trnovo Krakovo, Cetina, Krka,
Morava. Holm (.Hum), Poljane i. t. d. To je tudi vzrok, da so
se izgubila mnoga nekdanja stara imena iz rimske in pred-
rimske dobe tam, kjer so se naselili Slovani.

Dolgo niso imeli Slovani večjih držav nego samo po¬
samezne žnpe; a ker je imela vsaka žnpa le malo moči, niso
mogli Slovani doseči one vojne slave in politične veljave kakor
sosedni narodi. Toda sila jih je izmodrila in izprevideli so,
da jim je treba združitve, ker le več združenih žup more
odoleti nasprotniku; tako so se cesto manjše župe prosto¬
voljno strnile z večjimi žnpami. Včasih pa so se slabejše hote
ali nehote pokorile sili močnejših. Kakor je iz zadrug zrastlo
pleme, tako je iz zedinjenih plemen zrastel narod. Združena
plemena, ki so se skupno bojevala, pa so si za čas vojne iz¬
volila velikega kneza ali velikega župana.

Po J. Stareta.

5. Boj pri Ajdovskem gradcu.

Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za krščansko vero.

Z Avreljem Dr oh se več mu v bran ne stavi:

Končano njuno je in marsiktero
življenje; kri, po Kranji, Korotani
prelita, napolnila bi jezero.

Gnijo po polju, v bojih pokončani,
trum srčni vojvodi in njih vojščaki.

Sam Črtomir se z majhnim tropom brani.

Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršev, lepo bognjo Živo,
za Črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še trdijo vero krivo,
beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo, zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se Gradec imenuje,
v njej gledaš Črtomirovo lastnino.

262

Devetkrat večja mnozca jih obsuje
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje.

Visoke odre tamkaj si napravi,
zidovje podkupuj e, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mesc.ev moči tla krvava reka:
Slovenec že mori Slovenca, brata  —
kako strašna slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdna vrata.

Dalj Črtomir jim reve ne zakriva,
besede te tovaršem reče zbranim:

„Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva!

Le malo vam jedila, bratje, hranim.
Branili smo se dolgo brez podpore;
kdor hoče se podati, mu ne branim!

Kdor hoče vas dočakat temne zore,
neproste dni živet’, nočem enake  —
ne branim mu, al’ jutra čakat’ more!

S seboj pa vabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloniti noče.

Temna je noč, in stresa grom oblake;

sovražnik se podal bo v svoje koče.

Le majhen prostor tja je do goščave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Največ sveta otrokom sliši Slave!

Tja bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosto volijo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam, smrt bogovi  —
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim edincem, sužni dnov !'

263  —

Ne zapusti nobeden ga v tej sili,
molče orožje svoje vsak si vzame,
strahljivca v celem ni imel števili!

Al komaj vrata so odprta, vname
se strašen boj, ne boj, mesarsko klanje:

Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Tud on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada
in ponevedoma planiti nanje.

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije
in vstane šum, da mož za možem pada.

Ko se neurnik o povodnji ulije,
iz hriba strmega v doline plane,
z deročimi valovi vse ovije,

kar se mu zoperstavi, se ne ugane
in ne počije prej, da jez omaga:
tak vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja prej, dokler ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera črez vse draga.

Ko zor zasije na mrličev trope,
leže, k' ob ajde žetvi al pšenice
po njivah tam leže snopovja kope.

Leži kristjanov več od polovice.

Med njimi, ki so padli za malike,

Valjhun zastonj tam išče mlado lice
njega, ki kriv moritve je velike.

France Prešeren.

6. Madžari.

Madžari so sorodniki Hunov in Obrov; kakor ta
'Ha naroda, so prišli tudi oni iz Azije v Evropo ter se

264


klatili po ruskih planjavah ob Dnjepru, ne da bi imeli stalna
selišča. Zemlje niso obdelovali, pač pa so pitomili konje in
govedo in zlasti ribarili ter lovili zveri. Prebivali so v šatorih,
pozimi pa v kočah, spletenih iz bičja. Stasa so bili nizkega
in lica oblega; glavo so imeli tako ostriženo, da jim je ostalo
na temenu las za tri dolge kite. Bili so še neznano divji;
jedli so sirovo meso ter pili kri. Jahači so bili izvrstni; znali
so dobro streljati puščice na sovražnika, tudi če je konj naj¬
hitreje dirjal. Usmiljenja niso poznali ter niso prizanesli no¬
benemu sovražniku.

Najprej so se polastili Madžari Vzhodne krajine do Aniže;
potem pa so napadali sosednje nemške dežele, posebno voj¬
vodino bavarsko in sasko. Najcešče so prodirali ob Dunavu,
toda plenili so tudi po naših krajih; 1. 902. so napadli Oglej,
1. 911. so razdejali samostan Sv. Ivana pri Devinu ter so za¬
hajali celo v Italijo.

Prihruli so, ko si se jih najmanj nadejal, a ko so opra¬
vili krvavi svoj posel, so se drevili zopet dalje kakor pošast,
ki je ni moči prijeti. Krvavo so porazili Bavarce, ki so se
jim postavili v bran. Z nepopisnim hrupom so napadali na¬
sprotnika in, ako se jim ni takoj umaknil iz strahu, so hipoma
obrnili konje, kakor da bi bežali. Toda gorje nasprotniku, ki
je zdaj menil, da jih je že zmagal! Kakor strela so se obrnili
ter od vseh strani napadli osuplega nasprotika in ga uničili.
Zato so Madžare naposled smatrali za nepremagljive ter
mislili, da jim pomaga sam pekel, njih oče.

■To si p Apih.

7. Viteška vzgoja.

V srednjem veku ga poleg duhovniškega ni bilo stanu, ki
bi bil tako imeniten, kakor je bil stan viteški; k viteškemu
stanu so šteli naposled vse plemstvo. Vitez je znal sukati
orožje v boju; orožje in boj pa sta imela ta čas prvo besedo.

Viteštvo je postalo nazadnje dostojanstvo, za katero se
je moral plemič nalašč izučiti.

Zategadelj so pošiljali vitezi sinove navadno že po
sedmem letu na dvor kakega kneza ali pa na grad kakega
prijatelja, ki je bil na glasu odličnega viteza. Tu je bival
dečko (paž) sedem let; domači duhovnik ga je učil krščan¬
skega nauka, malo citati in pisati ter mu je vtepel nekaj
latinščine v glavo. Mnogokateri viteški gospodič se pa ni pri¬
vadil niti čitanju in pisanju. Te nevednosti vsaj v začetku
srednjega veka niso smatrali za sramoto; saj celo kralji in
cesarji včasih niso znali niti citati niti pisati, in takisto mnogi
vitezi še lastnega imena niso znali podpisati. Tem bolj pa so
se morali sinovi vitezov izvežbati v sedmerih «viteških» umet¬
nostih, t. j., v jahanju, streljanju z lokom, v borjenju, plavanju,
lovu, šahanju in pesnikovanju. Grajska gospa je učila dečke,
kako se morajo priklanjati gospodi, kako se vesti pri obedu i.t. d.
Zlasti telesno so utrjevali dečke kolikor mogoče, in vzgoja je
bila sploh stroga; celo knežji sinovi so dobili včasih batine.

S štirinajstim letom so paža naredili za ščitonosca. Sedaj
je moral povsod spremljati svojega gospodarja, hoditi z njim
na lov, k viteškim igram in v boj; vadil se je, sukati težki
meč, metati bojno kopje, krotiti konje i. t. d.

V edenindvajsetem letu pa je bila viteška vzgoja do¬
vršena, in tedaj so mladeniče svečano povitezili. S postom
in molitvijo se je vitezič pripravljal na slovesni dan. Vso
prejšnjo noč je prebil v cerkvi ter nato prejel sv. zakramente.
Prisegel je pred oltarjem, da bode branil pravico, ščitil vdove
in sirote, častil cerkev in nje služabnike ter se bojeval z ne¬
verniki. Potem je pokleknil pred imenitnega viteza ali kneza
ali celo kralja, in ta ga je trikrat lahno udaril z mečem,
rekoč: «V imenu Boga, sv. Mihaela in sv. Jurija te proglašam
z a viteza.* (Viteški udarec.) Potem so mu izročili meč,
konja, šlem, oklep, vojno suknjo, pas, železne rokavice in
zlate ostroge, znake viteškega dostojanstva.

Kadar je bila sila, so pa povitezovali tudi brez posebne
slavnosti; ako je n. pr. vojskovodja hotel v preprostih, ne¬
plemenitih vojakih podpaliti naj večjo hrabrost, jih je tik pred
kojem kar nakratko povitezil: velel jim je, naj pokleknejo,

' m m

— 266 —

potem pa je zasukal meč nad njimi ter jih proglasil za viteze.
Izredno odlikovanje je imelo navadno ta učinek, da je odli¬
kovancem silno zrastel pogum in da so z neodoljivo hrabrostjo
naskočili sovražnika, hoteč si z junaštvom zaslužiti ravnokar
jim podeljeno čast. Josip A))ih.

8. Samostani.

Že v 3. stoletju po Kr., ko so še pogani neusmiljeno pre¬
ganjali kristjane, se je mnogo kristjanov nastanilo v odljudnih
krajih na Jutrovem, n. pr. v puščavah egiptovskih in
sirskih; tam so samotarili kot anahoreti, t. j., puščavniki.
Glavno njih opravilo je bila molitev in pobožno premišlje¬
vanje. Sv. Anton je zbral mnogo takih anahoretov; živeli so
zadružno. Njegov učenec Pahomij je nadaljeval delo svojega
učitelja ter zasnoval več samostanov z določenim pravilom.
Z Jutrovega se je razširilo meništvo po Evropi in tudi po
naših krajih.

Že za preseljevanja narodov je slovel ob Dunavu
sv. Severin. Sv. Rupert je ustanovil na razvalinah starega
rimskega mesta Juvavum samostan in stolico škofov (pozneje
nadškofov) solnograških. Iz Solnograda so prihajali tudi med
Slovence blagovestniki; naš narod severno od Drave je spadal
pod solnograško, nadškofijo.

Dovršil pa je apostolsko delo med Nemci Anglež
sv. Bonifacij. Nadomestil je nevredne škofe z vnetimi krščan¬
skimi možmi ter je podredil vse nemške dežele svoji mogunški
prvostolnici, kateri ga je postavil papež na čelo. Potujoč
po vseh nemških deželah, je uredil cerkvene posle in bogo¬
častje; tu in tam je tudi krstil izpreobrnjene pogane. Naposled
je šel še kot starček med divje Frize, da hi jih izpokoril,
a ti so ga ubili (755). Sad njegovega truda pa je ostal; po
pravici ga zovejo , ; apostola Nemcev“.

Mnogo so storili menihi in samotarji tudi za gmotno
korist vernikov. Nekateri so se n. pr. naselili oh težavnih
gorskih prehodih ter v svojih zavetiščih prenočevali popotnike,
stregli bolnikom, jih čuvali nezgod ob hudem vremenu i. t. d.

267 —

Taki menihi so bili n. pr. pri Sv. Lenarta na Ljubelju, pri
Sv. Antonu med Motnikom in Kamnikom, na Semerniku i. dr.
Z zvonjenjem so cesto svarili romarje in druge potnike,
katerim je pretila nevarnost od roparjev.

L. 529. pa je ustanovil sv. Benedikt iz Nurzije na
Laškem, bogatih roditeljev sin, na pogorskem pobočju ka-
sinskem blizu Neapla (Monte Casino) samostan in ustanovil
nov red, ki se po njem imenuje benediktinski. Jedro pravil,
ki jih je dal svojim redovnikom, je: „Moli in delaj L V do¬
ločenih urah so se zbirali benediktinci v cerkvi ter skupno
molili, prosti čas pa je bil določen telesnemu in duševnemu
delu, n. pr. opravilom na polju, na vrtu, v gozdu, v črtanju in
prepisovanju knjig, poučevanju mladine, duhovnim opravilom
in pobožnemu premišljevanju. Obedom je bilo odmerjenega le
malo časa, in hrana je bila silno skromna; sestajala je iz
poljskih in vrtnih pridelkov; meso je prišlo le malokdaj na
mizo, in vino so smeli uživati le bolni ali od starosti osla¬
beli bratje. Tako so bili torej benediktinci neumorno delavni
in so s svojim vzornim življenjem postali voditelji in učitelji
narodu, med katerim so se naselili, skrbeč, za njega telesno
in duševno blaginjo. Zato pa se je benediktinski red iz prvotne
domovine Italije hitro razširil po drugih evropskih deželah
in kmalu se je udomačil tudi pri nas, n. pr. v Osojah,
v St. Pavlu, v Podkloštru, v Admontu, Gornjem gradu in
St. Lambrehtu; vsi ti samostani so imeli mnoga posestva tudi
drugod po Slovenskem.

Za križarskih vojen se se razvili iz prvotnega benediktin,
skega reda novi redovi, ki so sicer vobče osnovani po pravilih
sv. Benedikta, a se ločijo od prvotnih — „čmih“ — bene¬
diktincev po večji ali manjši samostanski strogosti, n. pr.
kartuzijanci, cistercijanci, premonstratenci in avguštinci. Tudi
ti redovi so ustanovili samostane na Slovenskem, n. pr. cister¬
cijane!, ki so jih zvaR tudi „sive menihe 1 ', v Runi, Stični-
Kostamjevici, Vetrinju; kartuzijanci v Zajčkem samostanu,
v  Bistri, Pletrjah; avguštinci v Muti Radgoni, Velikovcu,
Doberli vesi; premostratenci v Grebinju.

Pozneje so nastali tudi za ženski spol samostani nave¬
denih redov.

Samostani so imeli obilo zemljišča, podarili so jim ga
ustanovitelji, ki so si zato pri njih izgovorili družinsko grob¬
nico. Včasih so bile cele doline samostanska last; nekaterih
samostanov zemljišča pa so bila raztresena po različnih krajih.
Večinoma so bili samostani zgrajeni izven mesta, ob važnih
cestah. Opatje niso bili samo poglavarji samostanski, nego so
imeli navadno tudi sodno oblast nad redovniki in nad samo¬
stanskimi kmeti in hlapci, katerih je bilo po nekod na stotine
in tisoče. Josip Apih.

9. Rudolf Habsburški.

Tam v ahenskem dvoru grof Eudolf sedi,
s cesarskim veličjem ovenčan;
cesarski grof Eudolf daje gosti,
svečano je danes bil kronan.

Porenski donaša jedil palatin,
in toči mu Ceh iskrečih se vin
in kot zvezd nebeških se zbori
okrog presvetlega solnca vrste,
volilcev sedmero vladarju zemlje
spoštljivo se klanja in dvori!

In krog in krog veseli ljudje
po visoki hrumijo altani,
zvoneče se vmes pozavne glase,
in vriski done po dvorani.

Končan brezvladja je dolgi prepir,
s cesarjem v deželo vrača se mir,
sodnik je zopet na svetil¬
ne vladata slepo več ogenj in meč,
mogočnežev krutih se bati ni več,
in last in čast sta oteti!

In dvigne cesar čašo zlato,
zadovoljen tako beseduje :

269

„Pač bogat je pi.r in sijajen tako,
lahko srce se raduje  —
le pevca pogrešam, ki zbuja nam slast;
do src ima naših skrivnostno oblast,
glasnik je nebeškega uka !

Poslušal sem rad od mladih ga let,
česar nisem pogrešal kot vitez popred,
je cesarju pogrešati muka!"

In pevec, glej, stopi v knežje vrste,
odeva talar ga črn,
pobelila so dolga mu leta lase,
kot vsak bi bil las mu srebrn:

„Glasovi presladki v strunah pač spe,
o ljubezni se včasih premilo glase,
o najvišjem, najblažjem včasi,
kar dušo ogreva, kar želi si srce  —
a kakšni o zarji najlepšega dne
cesarju zvene naj glasi

„Kako veleval pevcu bi jaz f‘
smehljaje cesar zamahne  —

„0d višjega kralja sluša ukaz.
trenutje pevca navdahne!

Kot vihra v ozračju na hip završi,
in nihče ne ve, odkod prišumi,
kot vir iz neznane žile:
tak pevcu iz prsi se pesem glasi
in čuvstev temne oblasti budi,
ki v duši skrite so bile!“

A čuj harmonijo mogočnih glasov,
že pevec ubira glase:

„Pojezdil je vitez žlahten na lov,
kjer divja se koza pase;
služabnik mu nosi strelo in meč,
in ko vitez, na konju ponosen sedeč.'

Štiridelna čitanka IV. (XII. 1372.)

18

na loko prijezdi iz gaja,
iz dalje se zvonček ljubo oglasi,
duhovnik z Rešnjim Telesom hiti,
pred njim pa strežnik prihaja.

In konja razjaše, poklekne na tla,
spoštljivo se vitez odkrije,
da kot kristijan počasti Njega,
ki vse odrešil ljudi je.

Po loki pa tam hudournik drevi,
potoček krotak bil vedre je dni,
in črezenj brvca ne vede.

Na trato de mašnih Rešuje Telo,
obutev si z nog odveže ročno,
da potok deroči prebrede.

„Kaj delaš ?“ se zdajci grof oglasi
in mašnika gleda začuden.

„Gospod, k bolniku se meni mudi,
ki čaka željan me in truden  —
a ker brv je odnesel neurnik s sebo,
pa bos bom prebredel deročo vodo
in dalje pohitel spešno.

Tam doli bolnik umira težko
in čaka in čaka mene željno
s popotnico sveto in rešno!"

Na svojega konja ga grof posadi
in brzdo poda mu prekrasno,
da k bolniku, ki čaka željno, pohiti,
da morda ne pride prekasno.  —
Služabnik grofu konja pusti,
da z lovom še dalje duha si vedri,
a mašnih odjezdi po loki.  — ■—

Ko jutro pa drugo pripelje zor,
duhovnik konjiča privede na dvor
s povodcem ponižno v roki.

271

„Bog varujl“ reče mu grof zavzet.

„da konja nazaj bi zaprosil,
jezdaril na lov in v boj bi ga spet,
ki Gospoda je mojega nosil!  —

In ako imeti nočeš ga ti,

za božjo naj službo ostane vse dni!

Le bodi Njegovo imenje,
ki dal mi v najem je svetno oblast,
telo in blago in kri in čast
in dušo in dih in življenje !“

,, Ohrani Vas Bog, vsemogočni Gospod,
ki prošnje slabotnih čuje!

Kot Vi počastili Njega ste otod,
za čast Vam čast naj vračuje!

Vi grof ste mogočen, širom poznan,
kot viteza hvali Vas vsak deželan,
šest dalo nebo Vam je hčeri.  —

Zatorej, “ navdušeno vzklikne tedaj  —-
„šest kron Vam v hišo prinesejo naj,
slove naj rodovi šesteri!"  — —

Zamišljen globoko cesar sedi,
kot mislil na pr osle bi čase;
ko pevcu pozorno pa gleda v oči,
razume naenkrat te glase  —

Duhovnika lice spoznal je ta čas,
udero se mu solze in ginjen obraz
s škrlatnim zakrije odelom  — — —

V cesarja obrne se vsako oko,

in grofa spoznajo, ki storil fe to,

in čudijo božjim se delom! Schiller  — Ušeničnik.

10. Doba Karla IV. na Češkem.

Za Cehe je bila Karlova doba prava, zlata doba.

Oče je bil zapustil Karlu polno dolgov; le-ta jib je
Poplačal ter tabo rešil zastavljene gradove. Kmalu si je

t8*

272

pridobil toliko dohodkov, da si je zgradil novo palačo na
Hradčanih ter dal sezidati nove cerkve, osobito krasno in
veliko cerkev Sv. Vida poleg svoje palače na Hradčanih,
preko VI ta ve pa dolg kamenit most (Karlov most). Ne daleč
od Prage je dal zgraditi na hribu velik grad, Karlov Tin,
ter ga je posebno močno utrdil, da bi se v njem varno hranili
naj dragocenejši kraljevi zakladi.

Da bi povzdignil trgovino in obrtnost, je po vsej deželi
izboljševal ceste, gradil mostove, zvezal s prekopom Vltavo
in Dunav ter vabil na Češko najspretnejše rokodelce, itali¬
janske in celo mohamedanske; ti so izdelovali sukno, oni pa
usnje in papir. Češko steklo, češko pivo in češko platno je
bilo že ta čas na glasu. Zasaditi je dal tudi trto in hmelj.

Ustanovil je v Pragi nov samostan ter ga izročil sazav- \
skim redovnikom, ki so sv. mašo in druge cerkvene obrede
opravljali v staroslovenskem jeziku. Češkemu jeziku je priznal j
več veljave na svojem dvoru. Vladiko praškega je povzdignil
v nadškofa.

Najbolj pa se je proslavil Karel z ustanovitvijo praš- I
koga vseiičilišča (1348).

Pa ne samo vednosti, tudi umetnosti je podpiral Karel.
Kako je glavno mesto in deželo krasil z novimi stavbami,
smo že povedali. A tudi slikarstvo je negoval. In slikarji
so se združili nalik rokodelcem v posebno zadrugo „malirški
spolek“. Se do današnjega dne so se ohranili ostanki stenskih
slik iz njegovega časa v neki kapeli Karlovega Tina in v Veče-
slavovi (Vaclavovi) kapeli že omenjene cerkve Sv. Vida. —
Za drag denar je nabavljal učene knjige in jih podarjal
visoki šoli. Da bi se dijaki tem pridneje učili, je določil, da
dobe najboljše cerkvene službe le dijaki visoke šoli v Pragi.

Karel je izboljšal tudi pravosodje. Dotle so le neradi
poslušali pri sodiščih podložnika kmeta, kadar je prišel tožit
bogatina ali barona; navadno so ga kar zapodili. Karel pa
je ukazal, da morajo prisoditi tudi podložniku pravico v nje¬
govem jeziku in natanko izvršiti sodbo. Odšle so morali tudi
gospodje priti pred sodnika, četudi jih je tožil le revež. Kralj



278

je cesto osebno sodil in gorje gospoda, ako je branil nasil¬
nega viteza, kateri je plenil in mn čil kmete! Kralj mu je
sam razrušil grad ter krvavo osvetli trpine siromake. Odšle
je mogel živeti kmet varneje pred roparsko gospodo.

Zato je po pravici rekel Karel sam o sebi: „Država je
napredovala od dne do dne. Ljubili so nas vsi dobri ljudje,
hudobneži pa niso več počenjali zločinov, ker so se nas bali;
pravica je zopet veljala v državi/’ Po J. Apihu.

11. Ljubljana v prošlih časih.

Prvi zanesljivi zgodovinski žarek posije na Ljubljano
leta 1143.; tačas je že gotovo stala Ljubljana. Na Gradu je
zapovedoval takrat grajski kapitan Voldarik.

Kaj je bila Ljubljana dotle že doživela, kako se je raz¬
vijala, kakšna gosposka ji je zapovedovala, o tem je izgub¬
ljeno vsako poročilo. Valvazor pripoveduje, da je bilo po
Ljubljani v tem času jako živo, da so pridrli k turnirju
v Ljubljano leta 1143. plemenitaši z Avstrijskega, Koroškega
in Furlanskega. Mesto je že takrat cvetelo. Pritisnili so vanje
Židje v tolikem broju, da so si sezidali v sedanjih Zidovskih,
ulicah sinagogo; delali so domačim trgovcem škodo, tako da
je prišlo leta 1290. med njimi in med kristjani do velikega
poboja.

Leta 1269. je stal Ljubljani na čelu sodnik slovenskega
imena, Procelj. Imela je že mestne pravice: bila je obzidan,
zaprt kraj; o mestnih stvareh, tičočih se edinole meščanov,
so imeli meščanje sami besedo in nihče drug. Mestne gosposke
predstojnik je bil takrat mestni sodnik, prva in najimenitnejša
oseba v mestu; poleg njega je vladal v Ljubljani mestni za-
s Iop, sestavljen iz dvanajstih prisežnih mož.

Sredi 14. stoletja je bila Ljubljana seveda še majhno
mesto. IJbocre in tesne hiše so se stiskale le med Gradom in

O

med Ljubljanico od početka Florijanskih ulic do sedanjega
Hradeckega (Črevljarskega) mostu. A 7 ečina prebivalcev ljub-

274

Ijanskih so bili rokodelci, obrtniki in trgovci, in tako je bilo
do francoske okupacije.

Meščanje so bili prvi, najimenitnejši in najobilnejši del j
ljubljanskega prebivalstva. Drugi del prebivalstva je bilo
plemstvo in duhovščina. Ko si je Ljubljana bolj in bolj po-
mogla, ko so silili tujci od vseh strani vanjo, je prijetno in
živahno mestno življenje zvabilo tudi gospodo, da je zapuščala
svoje gradove; a niso se naseljevali v Ljubljani, ampak blizu
nje, onostran Ljubljanice. Z meščani ni hotela imeti ta gospoda
čisto nič opraviti, zlasti ni hotela, da bi ji meščani zapovedo¬
vali v kateremkoli oziru. ,

Da bi ločili novi del Ljubljane na levem bregu Ljublja¬
nice od starega mesta, so mu dali ime: „Novi trg", staro
mesto pa so krstili z imenom „Stari trg". Leta 1416. so oklo-
pili z ozidjem tudi ,,Novi trg“. Ljubljana se je s tem pove¬
čala za polovico.

V naslednjih dveh stoletjih se je potegnilo mestno zi¬
dovje še okoli tistega dela sedanje Ljubljane, ki se raz¬
prostira od Hradeckega (Crevljarskega) mostu do sedanjega
.Tubilejskega (Mesarskega) mosta. Storilo se je to sredi !
16. stoletja. Takrat je dobila Ljubljana tisto obsežnost, ki jo
je imela do konca 18. stoletja, ko je višja gosposka ukazala,
podreti ves mestni zid in iz Ljubljane napraviti odprto mesto.

J’o Ivanu Vrhovcu.

12. Kuga v Ljubljani.

Ako odštejemo česte požare, je ni bilo za nekdanje Ljub¬
ljančane nesreče, ki bi jim bila delala tolik strah kakor kuga.

„Gori!" in pa ,,Kuga!" so bili kriki, ki so največkrat raz¬
burili vse mesto. Morebiti ni desetletja, da ni spravila ta ali
ona nesreča Ljubljančanov v velik strah. Leta 1006. je kuga
razsajala tako ljuto, da je podavila skoraj vse ljudi v mestu in
v predmestjih ter okužila tudi sosednje vasi. 17.C00 ljudi je neki
pomrlo to leto v mestu in njegovi bližnji okolici. Zlasti pogosto
se je oglašala kuga v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja.

Da bi udušili kugo, so poizkusili meščani seveda vse,
kar so vedeli in znali, a nobeno sredstvo ni izdalo nič. Na¬
posled so se uverili, da je najbolje, iskati tolažbe pri usmi¬
ljenem in vsemogočnem Bogu. Iz te dobe izvira obilo dobro¬
delnik ustanov in pobožnih družb, med njimi osobito sijajna
procesija, ki so jo obhajali v Ljubljani na veliki petek tja do
dobe cesarja Jožefa II.

Kakor dandanašnji so izkušali že pred tristo leti, oku¬
žene kolikor je mogoče ločiti od zdravih meščanov. V ta namen
so si omislili zunaj mesta tik šentpetrske cerkve veliko bol¬
nico, takozvani Lazaret. Če je počil glas o bližajoči se kugi,
je bilo vse mesto na nogah. Mestni zbor je izdal povelje, naj
se zapro mestna vrata. Vratarji niso smeli pustiti v mesto
nikogar, ki se ni mogel izkazati z verodostojnim listom, da
prihaja iz neokuženih krajev. Kadar je pa začela kuga raz¬
sajati po Ljubljani, je bilo vsakemu meščanu prepovedano,
zapustiti mesto. Imoviti meščani so se Lazareta silno bali in
so se dali rajši popolnoma zapreti v svoje hiše; le siromakom
ni preostajalo nič drugega, nego se preseliti v Lazaret. Ako
se je zvedelo za kako hišo, v kateri je kdo umrl za kugo, so
jo dali popolnoma obiti z visokim plotom od desak, tako da
ni nihče mogel ven. Vsakemu, tudi zdravemu, ki je stanoval
v okuženi hiši, je bilo strogo prepovedane, zapustiti hišo in
občevati z drugimi meščani.

Ob mestnih vratih so stale straže, ki niso pustile nikogar
ne ven ne noter, izvzemši nosače mrtvecev in duhovščino, ki
jih je spremljala na pokopališče. Po Ivana Vrhovcu.

13. Rudarstvo in denarstvo v srednjem veku.

Velikega pomena je bilo rudarstvo in izdelovanje železa
in jekla že v srednjem veku. Izprva je bil cesar edini lastnik
nudokopov, a on je podelil rudnike deželnim knezom; tako so
Postali škofje freisinški lastniki rudokopov v Železnikih in
drugod po Kranjskem. Z dovoljenjem deželnih knezov so ko¬
pali i n z bi ra li domačini in tujci, sosebno Italijani železno rudo

^76

na Gorenjskem (v Bohinju, Rado vini, na Javorniku, v Jese¬
nicah, v Rovtah i. t. d.). Domačini so talili rudo po stari
navadi v „slovenskih pečeh‘‘ po gozdovih, pozneje pa so po¬
stavili Italijani boljše plavže oh vodah („ fužine “ iz italijan.
,-fucina“) ter učili ljudi, na boljši način dobivati železo iz rude
ter ga obdelovati.

Oglja je bilo po naših krajih v obilici; saj so bili obronki
naših pogorij porastli z gostimi gozdi. Izdelovali so naši pred¬
niki izvrstno jeklo, žreblje i. t. d. Železnino so potem s to¬
vorno živino spravljali v Trst, na Reko, k Sv. Ivanu Devin¬
skemu in v Benetke.

Imenitno je bilo 1. 1490.; ta čas so našli živo srebro
v Idriji. Nekemu rokodelcu se je bilo nateklo te kovine z vodo
vred v škaf. Kmalu se je dvignil rudnik do velike slave.

Zlato in srebro sta bili že v najdavnejših dobah tista
dragocena snov, s katero si je mogel človek nabaviti, kar¬
koli si je poželel. Najprej so devali zlato in srebro na teht¬
nico ; pozneje pa so kovali manjše kose z vtisnjeno vladarjevo
podobo ali katerim drugim znamenjem. Izprva je imel le cesar
pravico, kovati novce, pozneje je pa podelil posvetnim in
duhovskim knezom to pravico. Zato so kovali svoje novce
skoro vsi knezi, ki so vladali kdaj na Slovenskem, n. pr.
grofje celjski, goriški i. dr., pa tudi oglejski, bamberški, frei-
sinški i drugi škofje.

Med našim narodom, ki je bil razkosan med toliko go¬
spodov in je živahno občeval s sosedi, so bile v rabi najraz¬
ličnejše vrste novcev; preprostemu narodu to ni bilo v prid,
ker ni vedel točno vrednosti tega ali onega novca. Se večjo
škodo je gospoda sama prizadevala narodu, ker so često, ne¬
kateri vsako leto, preklicali stare novce ter izdali nove iz
slabše kovine, a starih niso sprejemali za polno vrednost.
Kdor ni prišel ob določenem roku zamenjat novcev, je imel
posebno veliko škodo pri poznejši menjavi; vrhutega je za¬
mudil še mnogo časa ter imel obilo stroškov za daljno pot.
Tako so morali n. pr. oddaleč hoditi kmetje menjavat denar

277

v Slovenji Gradec. — Že tedaj so bili sleparji, ki so obrezo¬
vali srebrne in zlate novce ter pridrževali dragocene obrezke.

Najbolj razširjena poznamenovanja za novce so bila pri
nasta-le: „solidi' £  (odtod „soldi ££ , zlati novci cesarja Konstan¬
tina); „ denar (= 1 K), Srebrnjaki istega cesarja; v Hallu
na Svabskem so kovali „hallerje“ = ,,hellerje <£ ; češki kralj
Večeslav (Vaclav) II. je dal kovati novce „grosso“, t. j., debel
denar, in od tod je „groš “; na Tirolskem so imeli tanke nov¬
čiče s križem, „krajcarje“; Florenčani na Laškem so kovali
zlate s cvetko „florine“ („forint“): Nemcem so rabili zlatniki
„Guldiner" („ goldinar “), a pozneje so se zvali tudi Srebrnjaki
tako; v Jabimovu (Joachimstalu) na Češkem so kovali srebrne
»Joachimstalerje^; odtod je nemški „Taler“, naš „tolar“ in
ameriški „dollar“; z Laškega smo dobili „bece“ in „cekine“;
nemški „Pfennigi“ pa so naši „penezi“, „beliči“ so bel, a „bori“
droben denar, kakor „cvajerji l<  (= 2 beliča); „ranjši‘‘ so bili
renski zlati; „vinarji“ pa so dunajski novci (Wien).

l*o Josipu Apiliu.

14. Iznajdba smodnika.

Ni dognano, ni kdo je iznašel smodnik, ni kdaj. Najbrž
so zanesli njega skrivnost med evropske narode Arabci od
Kitajcev, ki jim je bil znan že v prejšnjih stoletjih. Neka
pravljica pa pripoveduje, da se je slučajno posrečila ta zmes
frančiškanu Bertoldu Schwarzu, ki' je živel okoli 1. 1350.
v Freiburgu na Badenskem ter se rad bavil z alkemijo. Nekoč
je bil stolkel v možnarju nekoliko solitra, žvepla in oglja ter
to zmes pokril s kamenito pločo. V možnar pa je slučajno
priletela iskra; zmes se je vnela, iz posode je švignil ogenj,
zagrmelo je in kamen je zletel visoko kvišku.

Polagoma je silno moč smodnikovo začelo vojaštvo rabiti
v  boju. Metali so na sovražnika kamenje iz kamenitnih ali
celo iz lesenih topičev ali možnarjev, a sčasoma so izumili
železne; podaljšali so jih ter naredili topove. Le-ti so bili
izprva silno veliki in težki, tako da je bilo treba več paro\
vprežne živine, da so jih privlekli pred grad ali mesto, ki so

278

ga namerjali oblegati. Grozovito je zagrmelo, kadar je počil
top, toda težke kamenite in pozneje železne krogle so zadele
malokdaj. Velike tope so polagoma zmanjšali ter za ročno
rabo izumili puške, ki pa so bile izprva še take težke, da
so vojaki nosili neko rogovilasto palico s seboj in so nanjo
položili puško, kadar so koteli streljati. Zažigali so smodnik
v cevi najprej s tlečim stenjem, pozneje pa so izumili za
streljanje iz pušk posebno pripravo; vdelali so vanje kresilne
kamene (flinte); na te-le je udaril jekleni petelin ter izvabil
iskro, ki je vžgala smodnik v ponvici.

Po iznajdbi smodnika, topov in pušk se je izpremenil ves
način bojevanja. Dotle so odločevali bitke posebno vitezi konje¬
niki, ki so spretno znali sukati meč in vladati konje; ker so
se borili mož proti možu, je veliko izdala osebna hrabrost in
neustrašenost in pa primerna branila (čelada, oklop, ščit i. t. d.).
Premočnemu nasprotniku so kljubovali vitezi za trdnim ozidjem
svojih gradov, sezidanih na strmem skalovju. Odšle pa ni
koristila vitezom več niti hrabrost, niti borilna izurjenost, niti
trdni grad; kajti krogle, izstreljene iz pušk, so predrle ščite
in oklope, in pred kanonskimi kroglami ni bil varen niti naj¬
trdnejši grad. Junaštvo vitezu ni nič več toliko pomagalo;
saj ga je lahko zadela smrt iz puške nejnnaka, čepečega za
skalo ali zidom ali skritega za drevesom. Tudi bojevanje na
konjih je izgubilo svoj pomen, ker konjenik ni mogel uspešno
rabiti puške.

Vrlo izkoristili pa so novo iznajdbo knezi; oboroževali
so s puškami kmete in rokodelce, ki se jim je tožilo po
pustolovskem življenju, po mezdi in plenu. Za dobro plačo so
ti-le služili kot vojaki neki določen čas ali pa, dokler jih je
potreboval gospod; potem pa so si poiskali zopet drugega
gospoda. Cesto so se brezposelni vojaki krdeloma potepali po
deželi in živeli bolje ali slabše na stroške siromaka kmeta.
Sčasoma se je ustanovila navada, da so pridržali vladarji
tudi v mirnih časih nekaj vojaških krdel, pripravljenih vsak
hip za boj. To je bil začetek stalnih vojska, ki so jih ustva¬
rili knezi iz plačanih najemnikov ali mezdnikov.

279

Vsled stalnih vojska pa je še zlasti hitro ginila viteška
imenitnost. Dotle so vitezi brez kazni napadali mirne meščane,
trgajoče iz mesta v mesto; a odšle so najemali tudi meščani
vojake, si omišljali topiče in topove ter često ukrotili nasprot¬
nika v njegovem gradu. Izkratka: srednjeveški vitezi so izgu¬
bili nekdanjo veljavo; hoteč hoditi na boj, so si morali tudi
oni poiskati vojaške službe pri vladarju ter voditi v boj
s puškami oborožene kmete.

Sedaj ni imelo več smisla, prebivati na samotnih, dolgo¬
časnih gradovih; zato so se vitezi polagoma naselili med me¬
ščani ter se često tudi poprijeli kakega meščanskega obrta ali
pa so si sezidali nov grad na ravnem sredi svojega posestva
in svojih kmetov ter so gospodarili, kakor so vedeli in znali.
Tako se je plemiški stan približal kmetom in meščanom.

Tembolj pa se je dvigal ugled in vpliv meščanskega
stanu. Ker je bilo zdaj treba izvojevati boje s velikimi krdeli
najemnikov pešcev, niso vladarji več potrebovali viteške po¬
moči ; zato pa so rajši pospeševali procvit meščanskega stanu,
darujoč obrtnikom in trgovcem obilne ugodnosti in pravice.

Tako se je dvigala moč meščanstva, pojemala pa slava
viteštva. Brzo se je približevala tista doba, v kateri sta
dosegla meščan in kmet sedanjo svojo veljavo — ko je
Krpan premagal Brdavsa.

Po Josipu Apihu.

15. Odkritje Amerike.

Krištof Kolumb se je rodil v Genovi kot sin boga¬
tega suknarja 1. 1446. Zgodaj ga je vleklo srce na morje in
prepotoval je na portugalski ladji nekatere prekomorske dežele.
Gveril se je, da je zemlja obla in da bi prišel v Kitaj in
Indijo, kdor bi se po morju vozil iz Evrope vedno naravnost
proti zapadu. Nabavil si je bil tudi zemljevid, na katerem je
med Evropo in Kitajem bilo narisano morje, dasi dosli
preozko; po njegovem mnenju bi bila torej pot v dežele na
skrajnjem iztoku primeroma kratka.

280

Neizmerno je hrepenel Kolumb, da bi dokazal resničnost
svojih misli: hotel je izpreobrniti poganske narode in oboga¬
teti po neizmernih zakladih azijskih dežel. Toda kje naj bi
bil dobil v ta namen potrebne ladje? Kjerkoli je potrkal,
povsod so ga smatrali za pustolovca ali celo sleparja ter so
mu odbili prošnjo.

Le španska kraljica Izabela mu je zaupala; prepustila
mu je tri majhne ladje; z njimi naj izvrši svoj načrt ter bodi
podkralj vseh dežel, katere odkrije.

Pogumno je odjadral Kolumb dne 3. avgusta 1. 1492.
v neznano morje Atlantsko. Štiri dni se je mudil na Kanarskih
otokih, da je popravil poškodovano ladjo, potem je plul zopet
dalje. Toda dalje ko je jadral, tem večji strah je objemal
njegove mornarje, ki že več tednov niso videli drugega nego
.neskončno morje okrog sebe in modro nebo nad seboj; začeli so
se bati, da ne dospejo do nobene celine in se ne vrnejo nikoli
več domov. Kolumb pa ni izgubil trdne vere, da je na pravem
potu, ter je tolažil tovariše, pripovedujoč jim, da še niso tako
daleč od evropske obale. Toda strahopetni mornarji so se mu
že postavljali po robu, in mnogo se je moral še boriti z njimi,
dokler jih niso osvedočila nekatera znamenja, da se bližajo
suhi zemlji (zelene rastline, cev, majhna deska in umetno
izrezljana palica, ki so plavale po morju, in ptice, ki so letele
proti jugozapadu).

Dne 12. oktobra po polnoči je zagledal mornar v daljavi
luč — gotovo in veselo znamenje, da se bližajo zemlji in
človeškim naselbinam; drugi dan se je res razgrinjal pred
njimi zelen, silno rodoviten otok. Praznično so se opravili ter
stopili na suho, prvi Kolumb s kastiljsko zastavo v roki.
Otoku pa so nadeli ime San Salvador (t. j. Zveličar).
Stanovniki novonajdenega otoka so bili rjave kože, odeti zgolj
s palmovim listjem, ter so bivali v šatorih. Krotki in zaupljivi
pa so bili kakor otroci. Rabilo jim je še orodje in orožje iz
kamena, in ogenj so si netili, hitro vrteč poostren košček
lesa v poglobljenem drugem lesu. Vse polno so imeli zlatnine,

281

da so Španci kar strmeli. Videč pohlepnost tujcev po zlatu,
so jim kazali otočani proti jugu.

Jadraje v tej smeri, je odkril Kolumb bogata otoka
Kubo in Haiti. Trdno je bil prepričan, da spadajo vsi ti
otoki k Indiji, ter je imenoval njih stanovalce Inde ali Indi¬
jance. Do svoje smrti je vztrajal pri tem krivem mnenju,
ne sluteč, da je odkril nov svet. Še trikrat je potoval v novo.
deželo ter je odkril še nekaj njenih delov.

Ko se je prvič vrnil domov z nekaterimi prebivalci,
z živalmi, rastlinami in zlatom novonajdenih otokov, sta ga
kralj in kraljica sprejela z veliko častjo.

Toda ni žel zaslužene hvale; imel je mnogo zavidljivih
nasprotnikov, ki so ga opravljali pri kralju, tako da ga ni
imenoval podkraljem niti mu dal obljubljenih dohodkov. Ta
nehvaležnost ga je hudo pekla in pospešila njegovo smrt
(1506). Niti imena nima novi svet po velikem Kolumbu, nego
po nekem italijanskem potovalen Amerigu Vespucciju, ki
je posetil ter opisal one kraje; po njem so jeli zvati novi
svet »deželo Amerigovo«, in odtod izvira ime Amerika.

Josip Apili.

16. Kolumbovo jajce.

Nekega dne je priredil kardinal Mendoza veliko pojedino
na čast Krištofu Kolumbu, ki je bil imenovan admiralom. Pri
pojedini je kardinal povzel besedo in hvalil Krištofa Kolumba,
ki je razkril Ameriko ter si tako pridobil slavo po vsej
Evropi. Ta pohvalna beseda mnogim gostom ni bila povšeči;
mislili so si, čemu toliko hvale človeku, ki ni plemenitega
rodu. „Meni se zdi,“ reče. eden kraljevih plemenitašev, „da
ni bilo tako težavno, najti pot v takozvani novi svet; morje
je od vseh strani odprto, in kdo pravi, da bi noben drug
španski mornar ne bi mogel najti pravega pota v Ameriko ?
Nato se ostali gostje nasmehnejo in pritrjujejo govorniku, a
nekateri še celo reko porogljivo: „Da, da, to bi bil lahko
storil vsak izmed nasl“

'282

»Gospoda! Verujte mi, da nikakor nočem," reče
Krištof Kolumb, »sebi pripisovati slave, za katero imam
zahvaliti edino le modrost in previdnost božjo; a gotovo je
tudi, da je mnogo opravkov na svetu, ki se nam zde lahki
samo zaradi tega, ker so jih izvršili drugi ljudje." To rekši,
prosi Kolumb, da bi mu prinesli kokošje jajce. Ko ima jajce
v roki, se obrne k plemenitašem in reče: „Kdo izmed slavne
gospode mi postavi to jajce tako, da bode stalo navpik?"
Vsi so poizkušali zdaj od te, zdaj od one strani, a vse zaman,
jajce ni stalo. Naposled zavpijojo vsi: „To je nemogoče!"
— »In vendar, odvrni Krištof Kolumb, »bodete, gospodje,
potem rekli, da to napravi vsak izmed vas!' Zdaj udari
Kolumb z jajcem na tanjšem koncu malo ob mizo, da se
rahlo udere, ga postavi navpik, in jajce je stalo. — »O, tako
lahko stori vsak izmed nas !" zavpijejo vsi okoli mize. »Prav
ste odgovorili, gospodje/' reče Kolumb, smejč se; »razloček
med vami in menoj je le ta, da vi pravite, da bi bili vsi to
lahko storili, a storil sem le jaz. Glejte, baš tako je tudi
z odkritjem novega sveta l“

Gospodje za mizo so se zelo sramovali, in nihče se ni
več upal zaničljivo govoriti o Kolumbu. »Vrtec . 11

17. Nikolaj Zrinski.

Tudi v 16. in 17. stoletju so naše dežele še silno trpele
od Turkov, posebno Štajerska in Kranjska.

Za Maksimilijana II. (1564—1576) je poizkusil stari
sultan Sulejman svojo srečo. Leta 1566. se je dvignil iz
Belgrada ter je vdrl na Ogrsko. Na levem bregu Drave je
napadel hrvatski ban Nikolaj Zrinski prednje turške čete,
jih potolkel ter se vrnil v Siget, majhno mesto, ki je bilo
utrjeno samo z nasipi iz prsti in lesa; le notranji grad je
imel zidan stolp. Tu je hotel Zrinski, kakor je rekel, »če
treba, preliti svojo kri za Boga in domovino veselo in verno,
žrtvuje pa tudi življenje, če to zahteva usoda." Okrog
sebe je imel 2000 zgolj izbranih, v boju izkušenih hrvatskih

283

in ogrskih vitezov in vojakov. Za nekaj mesecev je bil pre¬
skrbljen z živili in strelivom, a nadejal se je, da ga spasi
med tem cesar, ki je bil zbral 60.000 mož. Predvsem pa se
je zanašal na „Boga velikega, ki nas ne zapusti, ako ga
bomo iz srca prosili". Na svoj meč je prisegel, da ne zapusti
tovarišev nikdar, temveč da bode živel in umrl z njimi. Isto
prisego so storili tudi oni njemu.

Kmalu je zajela Siget vsa turška vojska ter ga oblegala
od 1. avgusta pa do 8. septembra. Mesto samo s prstenimi
in lesenimi utrdbami je bilo kmalu razrušeno, in Zrinski se
je moral umakniti v grad. Ko so mu Turki vzeli tudi grad

— a pri tem so izgubili 3000 mož! — se je mnaknil v no¬
tranji stolp.

Sedaj so ga izkušali Turki izlepa pregovoriti, obetajoč
mu bogate darove in cel 6 hrvatsko kraljestvo, ako se vda;
sultan pa mu je obljubil, da sme svobodno oditi s tovariši,
kamor hoče, ako mu le preda grad. Ko pa niti to ni nič
pomagalo, so mu pretili, da usmrte njegovega sina, ki so ga
bili ujeli. A vsa ta sredstva niso nič zalegla. Zopet in zopet
so morali Turki naskakovati grad, streljati s topovi, delati
podzemske hodnike, metati ogenj. Sultan sam, dasi bolan, je
bodril vojake, da naj vztrajajo ter uničijo klete nasprotnike

— a ni doživel zmage; umrl je prej (5. septembra). Vojski
pa je njegovo smrt prikril veliki vezir, da ji ne bi upadel
pogum; posaditi je velel celo mrtvega sultana na prestol, da
so ga vojaki videli in mislili, da še živi.

Dne 8. 'septembra se je vnel notranji stolp sigetski —
in sedaj se je bližala odločilna ura. Tedaj je Zrinski oblekel
praznično, dragoceno obleko, ki jo je nosil na dan poroke,
vtaknil za kalpab z diamanti okrašeno pero, opasal sabljo
svojega očeta in si del v pas sto cekinov, češ, da ne poreče,
kdor opleni truplo, da ni našel ničesar; potem je stopil med
tovariše, jih pozval v imenu Jezusovem, da naj ne izgubč
poguma. Dvižni most se je spustil, vrata so se odprla, edini
top j^ zagrmel, in njega krogle so pokončale celo vrsto
Turkov, ki so bili baš naskočili most. Zrinski je prvi planil

284


med Turke, ne meneč se za njih poziv, da naj se vda sulta¬
novi milosti; posekal je še nekaj turških glav, potem pa ga
je zadela krogla v čelo in uničila junaško življenje. Mrtvega
so položili Turki na top »Kacijanar«, mu odrezali glavo ter
jo poslali cesarju.

Le malo živih so našli Turki v stolpu; kajti tu se
je bil vnel smodnik in z mnogimi kristjani vred je poginilo
več sto Turkov. Preostale moške so Turki poklali, ženske in
otroke pa odvedli v sužnost. Okolo 20.000 Turkov je moralo
pasti, da je prišla dušmaninu v last — požgana razvalina.

Josip Apih.

18. Kako so se branili naši pradedje Turkov.

Da jih ne bi mogli Turki nenadoma napasti, so naprav¬
ljali naši pradedje po gorah od turške meje tja do Ljubljane
in odtod dalje na Koroško velike grmade. Pri grmadi je
stala straža, in brž ko je videla ali zvedela, da so vdrli
Turki v deželo, je sprožila pripravljeni top, da se je razleg-
nilo daleč na okrog; potem je zažgal stražnik grmado, da je
plamen švigal visoko proti nebu. Na sosednji gori so tudi
ustrelili in zažgali grmado, in tako je grmelo in gorelo od
gore do gore. Tedaj so hiteli ljudje spravljat imetje in varovat
življenje; segnali so živino v gozde, v podzemske jame, ki
so jih zapirali z železnimi vrati, na gorske vrhove, na gra¬
dišča, kjer so v pradobi bivali prvotni stanovalci, v stare gra¬
dove i. 't. d. Skrivali so se torej in čakali, da odide Turek,
ali pa so se branili, kadar jih je bil zasledil. Zlasti uspešno
so odbijali sovražnika v taborih, t. j., v utrjenih prostorih
okoli cerkev na gričih in hribih; semkaj so se zatekali va-
ščanje, kadar je pretila nevarnost. V mnogih taborih so imeli
tudi podzemske shrambe, kamor so nanosili že v mirnih časih
živil in orožja in kjer so namestili stražnika. V teh varnih
shrambah in pa v cerkvi so, ko je sovražnik oblegal tabor,
tičali in molili otroci, žene in starčki, zunaj na obzidju in stol¬
pih pa so se bojevali možje in mladeniči z dušmaninom. Abo
se jim je posrečilo, takoj izprva odbiti Turke, so bili navadno

i

vsi oteti; a gorje jim, ako je peščica braniteljev omagala v boju
s premočno turško druhaljo ali ako so turške puščice zažgale
tabor! Potem ni bilo rešitve, nego je bila neizogibna ali
sužnost ali pa junaška smrt. Ista usoda jih je čakala, če so
verjeli turškim obetom, da smejo iti svobodno domov; ko so
zapustili tabor, so jih Turki posekali ali pa polovili.

A tudi uspešneje so se izkušali braniti Slovenci. Korošci
n. pr. so zasedli prehode črez Karavanke (Koren, Ljubelj),
napravili zaseke, nakopičili v soteskah kamenje in hlode,
zgradili zidovje in stolpe (pri Železni Kaplji, na Malem
Ljubelju) ter podrli mostove pred njih prihodom i. t. d. —
Na Goriškem so napravili Benečanje dolge utrdbe od izliva
.Soče pa do Gorice; toda Turki so se jih ognili in preplavili
Furlansko. Tudi pri Trstu so bili zagrajeni prehodi.

Največ pa je za obrambo izdalo utrjevanje mest in trgov.
Središče Kranjske dežele je bila že tedaj Ljubljana; poleg
pravega mesta so bila utrjena ter združena z mestom tudi
predmestja, n. pr. Križevniške (Križanke) in Gosposke ulice.
Vsi kmetje štiri milje daleč okoli mesta so morali pomagati,
graditi novo obzidje in utrjevati starejše stolpe; zato pa so
se tudi smeli zatekati v mesto ob prihodu Turkov. Tudi
Metlika, Kostanjevica, Lož, Višnja gora, Kamnik, Kočevje in
druga mesta so dobila polagoma močno obzidje ter so bila
varna pribežališča selskim Stanovnikom.

Po Josipu Apihu.

19. Maksimilijana I. osebnost.

Malo dobrega so se nadejali vrstniki od cesarjeviča
Maksimilijana, kajti le počasi se je razvijal njegov duh; do
šestega leta ni znal govoriti in še do dvanajstega leta je govoril
le jecljaje. Mladost njegova ni bila vedno jasna; nekaj mesecev
je bil v dunajskem cesarskem dvoru z roditelji vred oblegan
in v smrtni nevarnosti, dokler ni prihitel češki kralj Juri na
pomoč in prepodil upornike. Pripoveduje se, da je moral med
obleganjem dan na dan uživati grah, ki se mn je zategadelj
pristudil.

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.

286

Pod strogim nadzorstvom svojih vzgojiteljev se je moral
mnogo in pridno učiti. Znal je več jezikov; poleg nemščine
je govoril francoski, latinski in tudi — slovenski; kajti uči¬
telj njegov je bil Slovenec Tomaž Prelokar, ki je bil doma
s Spodnjega Štajerskega, in kot deček je bival dalje časa med
Slovenci v gradu bekštajnskem na Koroškem. Znane so mu
bile vse vede one dobe; posebno pa so se mu omilile umetnosti
in pesništvo, Rad je prebiral pesmi, pa tudi sam jih je zlagal.

A tudi telesno je bil cesarjevič Maksimilijan dobro vzgojen.
Čudi je bil vrlo živahne ter ni maral posedati po sobah, nego
je rad skakal po vrtu ter plezal po drevesih. Tudi v konjak
je rad zahajal ter lezel na konje, in kmalu so ga morali učiti
jahanja. Izuril se je pa tudi v viteškem orožju in v viteških
borbah. Veselo ga je bilo gledati, kako se mu je bliskalo
oko, kadar si je smel nadeti železno opravo, prijeti za kopje
ter ga sukati v boju s svojimi vrstniki. In res se je izvežbal
tako, da je bil kos naj spretnejšim vitezom. Z viteškimi čini
se je/ proslavil; zato so mu nadeli pozneje častni priimek
„zadnjega viteza".

Maksimilijan je bil jako pogumen, in poleg resnega
boja in viteških iger mu je bil najljubši lov; često je ostavil
prestolno mesto ter šel na štajerske in tirolske planine ali
na na Koroško, kjer je ob Žili lovil merjasce.

Na lovu je Maksimilijan rad občeval s preprostim na¬
rodom ter zategadelj lov priporočal tudi svojim .naslednikom,
češ, da gibanje na lovu krepi telesno zdravje in da se vla¬
dar pri tem seznani z naro.dom, ko pride s siromaki in
z bogataši v dotiko; potožijo mu svoje stiske, in on jim
pomaga, kolikor možno.

Karkoli je zvedel na lovu zanimivega, si je takoj zabe¬
ležil, n. pr., da imajo v Stični črez tisoč let staro knjigo,
da izdeluje v Višnji gori kovač izvrstne sulice, da je na
Štajerskem mnogo bobrov in na ribnjaku blizu Maribora vec
nego tisoč rac. Kot lovec je gojil mnogo divjačine, n. pr.
okrog Celja množino jelenov, in ščitil jo je, prepovedujoč
kmetom lovske pse in lov.

287

Odkar se je bilo razcvetlo železarstvo, se je rabilo
mnogo oglja. Po nekaterih krajih so pa kmetje in meščanje,
ladjedelci in fužinarji tako neusmiljeno izsekavali gozde, da *
se je bilo bati njih popolne iztrebitve. Tedaj pa je poskrbel
Maksimilijan za razumnejše gospodarstvo po šumah ter je
n. pr. ukrenil, da naj se varujejo posebno hrastovi gozdi po
Krasu, izkoriščali so sicer tudi potem še kmetje gozde, toda
ne po svoji volji in so morali dajati oblastvom za sekanje
lesa neko davščino (navadno oves).

Sploh se je cesar Maksimilijan brigal za vse javne
razmere ter jih je izkušal izboljšati z ukazi in zakoni. Na
Nemškem je ustanovil redno pošto, dočim so dotle prena¬
šanje pisem oskrbovali posebni sli ali pa trgovci i. t. d.;
a v naših deželah jo je uvedel stoprav njegov vnuk nad¬
vojvoda Karel (1B80).

Tudi pravosodje se je izboljšalo pod Maksimilijanovo
vlado. Nastavil je uradnike, ki so namesto njega imeli soditi,
skrbeti za red po deželah, pobirati in oskrbovati davke in
druge državne dohodke. Izza njegove vlade so imeli podložniki
plačevati državi redne davke, dočim je dotle država nalagala
davke le v slučaju nujne potrebe.

Po Josipu Apihu.

20. Stara pravda.

L. 1515. so se silno vzbunili kmetije; upor se je raz¬
širil po vsem Slovenskem; pravimo mu ,,slovenski kmetski
pu.nt“. Vzajemni klic vseh upornikov je bila ,.stara pravda ,
t. j. podložniki so zahtevali, da gosposka odnehaj od vseh
terjatev, kar jih ni bilo zapisanih od starodavnega časa.

Najprej so napadli kočevskega plemiča Thurna ter ga
umorili; bil je razvpit kot najkrutejši trinog, ki je zapiral in
mučil kmete, jim jemal žvino ter jih podil na Ogrsko, ako
so se drznili, se pritožiti zoper njega in -njegovega oskrbnika
Stržena. Sedaj so se jeli zbirati Seljaki po Dolenjskem, Go¬
renjskem, Štajerskem in Koroškem ter so pretili, da se upro,
&ko jih ne uslišijo gosposke izlepa in jim ne dovolijo „stare

19 ’

288

pravde'*. Pripravljali so se na boj ter si narejali zastave; od
nekega plemiča so dobili celo top.

Pa tudi gospoda niso držali križem rok, nego so se po¬
svetovali, kaj bi bilo storiti; pozivali so podložnike, naj se
izlepa vdado, češ, da bodo po možnosti ugodili njih upravi¬
čenim pritožbam; ako pa se ne pokore, bodo občutili kruti
meč. Napravili so graščaki cel načrt, kako pojdejo s svojimi
hlapci in najemniki v boj proti upornikom.

Kmetje so se najprej pritožili pri samem cesarju v Avgs-
burgu, a cesar jih je samo opominjal, da naj ostanejo mirni,
in jim je obljubil, da že ukaže gosposkam, naj jih puste pri
„stari pravdi**. Toda cesarjeva beseda ni izdala nič; gospoda
se ni hotela ukloniti.

Zdaj so naskočile čete upornih kmetov dolenjske gradove
(Mehovo, Srajbarslri Turen, Boštanj, Mokronog, Rako, Polhov
Gradec, Cušperk i. dr.), jih zažgale in grozno pomorile go¬
spodo in celo otroke. Nekaterih gradov pa si niso mogli osvo¬
jiti, ker niso imeli topov.

Zdaj so pač prišli cesarski gospodje, a zaman so se tru¬
dili, da bi napravili mir; kajti kmetje niso verjeli, da bi jim
cesar mogel pomagati. — S kranjskimi puntarji so se zdru¬
žili še spodnještajerski kmetje, in tako je kmetska zveza se¬
gala skoro do Gradca. Tudi na. Štajerskem so razdejali mnogo
gradov, si osvajali orožje, živino in žito, popivali vino po
grajskih kleteh ter zažigali gosposke domove.

Poslancem gospode so naznanili v Konjicah svoje pri¬
tožbe, češ, naj jih sporoče cesarju. Kmalu se je razširila med
njimi govorica, da je cesar njih misli; zdaj jim je še bolj
zrastel pogum ter so še huje ravnali z gospodi.

A tudi ti so se dvignili; imenovali so Jurija Herbersteina
svojim poveljnikom. S svojimi in s cesarskimi vojaki je Her¬
berstein hitro potolkel kmetske čete, ki niso bile niti dobro
oborožene niti vojaški izvežbane, in sicer pri Vuzenici, Celja
Brežicah in na Kranjskem. Brez usmiljenja je pobijal kmete;
mnogo ujetnikov je bilo obešenih v Gradcu. Gorenjski upor¬
niki so deloma zbežali na Beneško. Herberstein pa si j e

289

kot brezobziren krotitelj kmetske brine pridobil priimek „mo-
rilca kmetov^.

Na Koroškem so se slovenski Podjunci kmalu pomirili,
nemške upornike so pa gospoda skoro ugnali.

Zdaj je razposlal cesar svoje ljudi po deželi, ki naj bi
izpraševali podložnike in zapisovali njih pritožbe; pravično je
hotel razsoditi prepir med gospodom in kmetom. Toda temu
dobrohotnemu poizkusu so se uprli gospodje; ker so pre¬
magali kmete brez cesarja, so smelo trdili, da po pravici ter¬
jajo več tlake, višje davke i. t. d. Naložili so kmetom nove
naklade „v večno kazen“ za njih buno ter zahtevali od¬
škodnine za vso škodo, ki so jim jo bili napravili kmetje;
poudarjali so pri tem vedno, da so graščaki steber državi, ne
pa „nezvesti“ slovenski kmetje. Cesar ni mogel pomagati pod¬
ložnikom, in tako je črez nekaj let zopet tekla kri.

Josip  Apil).

21. Kronanje v Zagrebu.

( 1573 .)

Zvonovi zagrebški pojo, Kjer cerkev Markova stoji,

pojo, da še nikdar tako. tja gledat kronanje zdaj vsi!"

..Levkup, le vkup,gospod, tlačan! Kjer Marka svetega je hram,
Oznanjamo slovesen dan. pred njim. železen prestol tam.

Široko ori se naš glas, Pred stolom Gubec, kmet, stoji . . .

v poslednjo tja slovensko vas! O srečen, slaven kralj pač ti!

V poslednjo tja hrvatsko vas Glej, kronanje iz oken vseh,
naj slišijo Seljaki nas! s pomolov gledajo in streh.

Razlegaj se do daljnih dalj: Ponosno Gubec jim stoji.

Matija Gubec naš je kraljMolči.  Ne! On golči — z očmi!

Ropoče boben gor in dol Poglejte smeli mu klobuk!

po ulicah, ko še nikol’: Ni li posavski to hajduk f

,Le vkup, le vkup, oj Zagreb ves! Zimzelen si za trak je del,
Seljakov kralj se krona dnes! kokotovo pero pripel . . .

290

In Gubcu, glej, možje trije
priklonijo se do zemlje;

priklonijo se do zemlje,
v škrlat odeti vsi trije.

Priklanja prvi se, veli:

„Naš kralj Matija naj živi!

Bog spolnil ti je željo, knez!
Ves narod v tebi združil dnes !

Priklanja tretji se, veli:

„Naš kralj Matija naj živi!

O, kak te diči krone kras!
Kraljev pod njoj je tvoj obraz!

O kralj slovenski, kmetov voj,
na stolu zlatem pred menoj!

Od mene sprejmi pa v roko
ognjeno-svetlo žezlo to!

Tu v Zagrebu, preslavni voj, Krepko je drži ! . . . Z njim vojuj,
fitel prestol si imeti svoj. podložnikom zapoveduj! u  -

Tu prestol! Glej ga pred sebo: In vsi zvonovi zapojo
nad ognjem žolt je ko zlato! in bobnarji zabobnajo:

Nanj sede veličanstvo naj! „Matija Gubec  — živel kralj!
Udano prosimo sedaj . . . Razlegaj se do daljnih dalj!' 1

Bojiš setrona!  — Ti ječiš?. . . Na tronu Gubec kralj sedi,

O vreden, da na njem sediš!" z mrtvaškim, glasom govori:

Priklanja drugi se, veli:
„Naš kralj Matija naj živi!

Brez krone kralja nočemo  —
mi kronati te hočemo!

Na tronu svetlem že sediš,
a zdaj še krono to dobiš.

O, raci jo, prejasni knez,
iz mojih rok sprejeti dnes!

Žari se ko zlato ti vsa  —
saj v živem  — ognju je bila, . .

Trepečeš? Dosti si krepak,
za krono rojen si junak!"

,,Kot kralj dnes prvič gledam
vas  —

vi zadnjič slišite moj glas . . .

Ves narod kronan si z menoj,
s kraljevoj venčan zdaj častjoj ..

O naš veliki petek sam! . . .
Kdaj vzkresne stara pravda
nam ? . . .

Za njo duh moj vas spremljaj
v bran,

in  — pomnite današnji dan! ‘
A. Aškerc.

291

22 .  Bitka pri Mohaču.

Vladislav II., kralj češki in ogrski, je umrl 1. 1516. ter
ostavil državo telesno in duševno slabotnemu sinu Ludoviku II.
O Ludoviku se je rekalo, da je bil prezgodaj rojen, da je pre¬
zgodaj postal kralj, se prezgodaj staral in prezgodaj umrl.
Njemu so se ošabni plemenitaši še bolj upirali nego očetu;
odirali so pri tem uboge kmete tako neusmiljeno, da so se
ti-le uprli ter se z grozno divjostjo osvetili svojim zatiralcem.
Toda premagali so jih nemili gospodje ter udušili odpor v po¬
tokih prelite krvi.

Baš ta čas je vladal Turkom eden najslavnejših sultanov,
Sulejman ali Soliman; bil je uverjen, da je njegovemu bistremu
duhu in neukročenemu srcu usodil Alah, ukloniti islamu vso
krščansko Evropo, najprej Ogrsko in Avstrijsko. S krepkim
naskokom je osvojil Belgrad (1521); tod je bila odšle odprta
pot v Hrvate in Ogre.

L. 1526. je navalil z 200.000 možmi na Ogrsko. Pred
seboj si je dal nesti zeleno zastavo prerokovo, opominjajoč
mosleme, da je njih verska dolžnost, iti v sveti boj za vero
Mohamedovo. Pri Belgradu je prestopil Savo, prekoračil Sla¬
vonijo, premostil pri Oseku Dravo ter vdrl tod na Ogrsko.

Navzlic grozoviti nevarnosti se kralju Ludoviku vendar
ni posrečilo, zbrati več nego 30.000 vojakov, d.asi je razposlal
po vsej deželi krvav meč v znamenje, da ne ostani nihče
doma. Pač je prvak ogrskih velikašev, Ivan Zapoljski, zbral na
Erdeljskem 60.000 mož, toda nič se mu ni mudilo, da bi se
bil združil s kraljem. Ludovika pa se je lotila taka nestrpnost,-
da ni poslušal nasvetov izkušenih mož, naj še potrpi; udaril
je kar z malo svojo vojsko na Turke pri Mohačn — dne
26. avgusta.

Grozen je bil poraz Ogrov. Turška vojska jih je kar
zajela ter začela grozno klanje. Obležalo je na bojišču
22.000 Ogrov, med njimi šedem škofov in več nego sto ple¬
mičev; le malo jih je otelo življenje. Kralj Ludovik je tudi

292

moral izpodbosti konja ter zbežati; konj je hotel preskočiti
širok jarek, pa je padel znak ter se pogreznil s kraljam vred.
Le-ta se ni mogel izkopati izpod konja ter se je zadušil
v blatu. Stoprv po dolgem iskanju so našli nesrečnika ter
ga pokopali s kraljevo častjo.

Sulejman pa je po tej zmagi pustošil in ropal po vsem
Ogrskem ter se vrnil z bogatim plenom domov.

J osip Apih.

23. Lutrovstvo med Slovenci.

Komaj je bil nastopil Luter, že je našlo njegovo seme
rodovitna tla tudi po habsburških deželah, najprej na Češkem.
Pa tudi v druge avstrijske dežele so zanesli novo vero različni
ljudje: mladi plemiči, vračajoč se z visokih solna Nemškem,
tuji trgovci, ki so zahajali med nas, kupci in obrtniki z Nem¬
škega, ki so se naselili v novem Celovcu, rudokopi s Saškega,
ki jih je bil privabil dober zaslužek v rudne jame koroške i. t. d.
Hudo zatirani kmetje so radi poslušali krivoverce; v verskih
stvareh so bili sicer neuki, ker je takrat nedostajalo dobrih
duhovnikov, a nova vera jim je obetala ,.svobode“, ki so si
jo tolmačili po svoje.

Prvak slovenskih lutrovcev. je bil ljubljanski kanonik,
Primož Trubar; njemu se je pridružilo še več drugih:
Boštjan Krelj, Juri Dalmatin in Adam Bohorič.

S propovednic so oznanjevali narodu Lutrovo vero. češ.
da tako uči „čisti evangelij", posnemali so njegove obrede,
slovenili njegove spise in zlagali dohovne pesmi ter jih širili
med narodom. Hoteč utemeljiti novoverstvu trdno podlago, so
se poprijeli prevoda sv. pisma. Trubar je poslovenil najprej
evangelij sv. Matevža (1555) in potem še druge dele novega
zakona in Davidove psalme, Dalmatin pa celo sv. pismo (1584).
Tako se je pričelo novoslovensko slovstvo.

Navedene in druge novoverske knjige so se natiskovale
zlasti po nemških tiskarnah (v Tiibingi, v Urahu, v Reznn
in v Wittenbergu).

A tihotapljali so jih v sodih ali v krošnjah v deželo ter
jih razširjali med narodom. Malo je bilo sicer ljudi, veščih
čitanju, a okrog njih so se zbirali občani ter poslušali branje.
T stanovih' so lutrovci tudi več šol, da bi v njih zaplodili po
deželi šolsko omiko ter z njo vred tudi novo vero.

Nihče ni motil tega reformacijskega delovanja; samo
Ferdinand 1. (1522—1564) in sin njegov Karel Katoličan
<1564—1590), vladar Notranje Avstrije, sta se mu protivila
ter izkušala, protestanstvu zapreti pot v svoje dežele. Po njiju
ukazu so mnogi luteranski propovedniki morali zapustiti domo¬
vino, a našli so navadno varno zavetje med somišljeniki na
Nemškem, zlasti v Tiibingi; odtod izvira slovenska psovka
..tibingar”.

Toda ves trud avstrijskih vladarjev ni imel pravega
uspeha. Da bi nekoliko zajezil neprestano prodiranje prote¬
stantske vere, je pozval Karel v deželo jezuite ter jim je
izročil novo 1. 1586. ustanovljeno vseučilišče v Gradcu; ob
enem je iztiral iz dežele nekaj posebno predrznih propovedni-
kov, dal sežgati mnogo novoverskih knjig, odstavil nekatere
lutrovske sodnike ter jih nadomestil s katoličani i. t. d.
A 7  enakem smislu sta delovala briksenski škof na Bledu in
freisinški v Škofji Loki.

L. 1590. je umrl Karel v najlepši svoji dobi, a še v opo¬
roki je velel: ,.Škodljivo krivoverstvo je treba zatreti. 11  Za
nedoletnega sina Ferdinanda je vladala mati vdova, Marija.
Vzgojila ga je pri jezuitih za iskrenega in pogumnega katoli¬
čana. Ko je sam nastopil vlado Notranje Avstrije (1595), je
skoro docela zatrl luteranstvo. Iztiral je najprej luteranske
duhovnike in učitelje, meščanje so se morali pokatoličiti ali
pa prodati posestvo ter zapustiti domovino v nekem določenem
času protestantske knjige pa je ukazal na grmadah sežgati. —
Vrla sobojevnika Ferdinandova sta bila posebno Stobej, škof
lavantinski, in Tomaž Hren, škof ljubljanski; potujoč od vasi
do vasi, sta poučevala narod in ga pozivala, naj se vrne
k veri očetov.

•294

Napori teh gorečih mož niso bili brezuspešni; kmalu je
bilo zopet dovolj katoliških duhovnikov iu povsod se je zopet
obhajala katoliška služba božja. In to zmago je izvojeval
Ferdinand brez krvoprelitja, zgolj s svojo jekleno voljo.

Po Josipu Apihu.

24. Posledice tridesetletne vojne.

Dalje ko je trajala tridesetletna vojna, bolj sirovi so bili
ljudje. Usmiljenja si zaman iskal pri poživinjenih vojakih ;
Švedi so vlivali ubogim kmetom celo gnojnico v usta, hoteč
jih prisiliti, da bi jim povedali, kje so bili zakopali denarje
(„švedska pijača‘‘), ter so skakali po siromaku, dokler ni
izdihnil. Mnogokje na Nemškem in Češkem so izginile cele
vasi in mesta; njih prebivalci so bili ali ubiti ali pa so zbežali.
Po mnogih krajih, kjer so bile prej plodne njive in polja, se
je raztezal zdaj gozd ali grmovje. Sel, ki je hitel s Saškega
v Berlin, je hodil od jutra do večera po neobdelanem svetu,
ne da bi bil našel vas, kjer bi mogel počiti. Oh cestah so
prežali roparji. Zrastel je bil v teh krvavih letih nov zarod,
ki mu nista blažili srca božja beseda in šola in ki ni bil
sposoben za drug posel nego za roparstvo. — Prebivalstvo
Peške, ki ga je bilo pred vojno več nego tri milijone, se je
znižalo na 800.000 ljudi. Dvesto let je bilo treba, da so se
pokrajine, ki so bile najhuje prizadete po tridesetletni vojni,
dvignile na prejšnje stališče.

Ta beda je trajala do 1. 1648.; stoprv v tem letu se je po
dolgem pogajanju sklenil mir na Westfalskem (vestf als ki mir).

Doba tridesetlene vojne je ostavila v življenju narodov,
mnogo globokih sledov.

Najprej je omeniti splošno siromaštvo, ki je zavladalo
povsod; bivši vojaki so tedaj postali roparji, a celo sicer
pošteni meščanje so šli med razbojnike, kakor n. pr. ce¬
lovški meščanje, ki so nekoč oplenili uboge kočarje vom-
berške. — V denarnih stiskah so vladarji kovali jako slabe
peneze, ki često niso imeli niti desetine naznanjene vrednosti,
a podaniki so jih morali jemati za dobre; zato so pa obrtniki

295

in kmetje zvišali ceno svojih pridelkov in izdelkov tako, da
je bila grozna draginja. Ko so pa naposled oblastva prepove¬
dala, kovati tako slab denar, ter so izdala boljše novce, tedaj
so podaniki morali zamenjati cela prgišča starega denarja za
mrvico novega in so bili pri tem seveda hudo na škodi.

Sedaj je moral tudi marsikateri gospod jesti črni kruh,
ker za pogačo ni bilo novcev. Na Spodnjem Štajerskem pa
je ostrviški graščak že itak obubožane limete stiskal tako
grozno, da so se uprli in naredili mnogo škode, dokler jih
niso ustrahovali cesarski vojaki.

Med najhujše posledice te grozne dobe spadajo razne
vraže, med njimi n. pr. vera, da se zveže zli duh s človekom
ter z njega pomočjo počenja hude in grde reči: dela točo in
mraz, bolezen med ljudmi in živino i. t. d. Gorje ženski, ki
je imela kak poseben znak na sebi ali pa črnega mačka ali
črnega petelina pri hiši! Če je kmetom toča pobila polje, če
je dala kaka krava krvavo mleko ali če ni dajala nič mleka,
če jo je napenjalo, če je kdo zbolel za nenavadno bolez¬
nijo i. t. d., takoj so dolžili tako žensko, da je ona za¬
krivila vse tiste nezgode, češ, da je zakopala v vinogradu
živo srebro ter tabo naredila slano, da je zagovorila na paši
travo, da je od tega zbolela krava. Zopet druge ženske so
bile na sumu, da se znajo storiti nevidne, da, kuhajo čarovne
leke, da se shajajo s hudičem, da imajo škrate zataknjene
v steklenici, da znajo jahati na metli ter da imajo svoje
čarovniške shode na Kleku ali na Pohorju ali na Donački
gori i. t. d. — Nesrečnica, na katero je letel tak sum, je
bila navadno izgubljena; odvedli so jo v zapor ter toliko
časa mučili, dokler ni priznala, da je res čarovnica, potem
pa so jo brez milosti sežgali živo ali so jo, če so bili posebno
milostni, najprej zadavili in potem šele sežgali. A tudi učene
in imenitne gospode, da, celo duhovnike je zadel sum, da so
čarovniki, ter so morali umreti. — Tudi po naših krajih je
bilo na stotine takih nesrečnih žrtev, a največ se je dogajalo

takih grozodejstev po protestantovskih deželah.

Po .Tosipii Apihu.

296

25. Kruci v Ljutomeru 1. 1704.

Med mnogimi sovražniki, ki so svoje dni črez vse grozo-
vitno razsajali po rodovitnih krajih med Muro in Dravo in
ki jih ljudstvo še dandanes ni pozabilo, zavzemajo za divjimi
Turki brez dvoma prvo mesto Kruci. Preteklo je več ko
dvesto let, odkar so ti divjaki prihajali v večjih ali manjših
tolpah na Štajersko ropat in požigat; in ta dolga vrsta let
ni mogla iz spomina izbrisati prebridkih izkušenj, ki so jih
prestali naši predniki v onih žalostnih časih. Beseda „Kruc a
se je udomačila na Murskem polju in po Slovenskih goricah
in pomeni zdaj: korenjaka, neprestrašenega in predrznega
človeka, ali pa divjaka brez vsakega sočutja in vere, ki mu
ni sveto ne blago ne življenje.

Prve sledove Krucev nahajamo že za cesarja Maksi¬
milijana I., ki je vladal od 1. 1493—1519. Takrat je popustilo
več ko 10.000 ogrskih kmetov svoje domovje, da bi šli nad
divjega Turčina in mu pokazali pot tja, odkoder je prišel.
V znamenje, da hočejo za poveličanje svetega križa iti v vojno,
so si nekateri pripeli, kakor za križarskih vojn, na desno
ramo ali pa na prsi rdeč križ, in po njem so dobili ime:
križarji ali pa po latinski besedi — „crux“ (križ) tudi Kruciati
ali Kruci. Njihov vodja, zviti Jurij Dosa, pa z njimi ni šel
nad Turke, temveč je, dobro vedoč za mržnjo kmetov do
graščakov, planil nad gradove plemenitašev ter ropal in
plenil, kjer se je le dalo. K tej tolovajski druhali je vrelo od
vseh strani vedno več ljudi, ne samo kmetov, ki jim je delo
presedalo, nego tudi z vlado nezadovoljnih graščakov, in
buknila je grozna vstaja, ki je trajala več let in delala
vladarjem velike preglavice. In odšle so se ogrski nezado¬
voljneži, ki pa niso bili nič drugega kakor puntarji in
roparji, imenovali sploh le Kruci.

Leta 1704. so prebrodili Kruci v dveh večjih oddelkih
Muro v Medjimurju in pri Veržeju; utaborili so se v Nedeljišcu
in v Veržeju; odtod so se v manjših trumah razkropili sem
in tja in ropali.

297

Pri Veržeju so se kmalu razlili kakor povodenj črez rodo¬
vitno Mursko polje ter so napravili na Moti, v Braneku in
Eazkrižju manjše tabore, kjer so spravljali naropane reči.
V Ljutomer je prihrula četa Krucev v soboto 8. februarja,
a takratni župan Juri Smrekar jo je z nekaterimi pogumnimi
tržani makoma napadel in srečno zapodil iz trga. A drugega
dne, v nedeljo med 8. in 9. uro zjutraj, so se divjaki vrnili
v večjem številu, ter so, odpodivši straže, prihruli z groznim,
kričem s spodnjih trat v trg. Najprej so vdrli v cerkev in
pobrali vse dragocenosti; potem so pa planili nad oltarje in
svete podobe. Vse po cerkvi so razdejali in podrli, na kup
znosili in sežgali, v oropano in izpraznjeno cerkev pa posta¬
vili svoje konje. l)a taki divjaki niso prizanesli niti župnišču
in drugim hišam v trgu, se razume samo ob sebi.

Od tržanov so šli Krnci nad kmete, in tako so se godile
tudi po vaseh zunaj Ljutomera žalostne in grozovitne reči.
Posamezne čete teh divjakov so razbijale in oropale po vino¬
gradih, užgale nekaj hiš na Kamenščaku in okolici ter pri-
hrule celo v spodnje Slovenske gorice. Po hribih in dolinah
se je razlegal prestrašenih prebivalcev krič: „Bežite, bežite!
Kruc pride, rebelija bo!“ Ko so ljudje slišali ta glas, so za¬
kopali naglo, kar je bilo dragocenejšega, ter so bežali proti
Mariboru; kajti Kruci niso samo ropali in zažigali, temveč
tudi grozovitno ravnali z ljudmi. Nekatere so postreljali,
druge smrtno zbili; enim so posekali roke ali noge, drugim
porezali ušesa in noše, zopet druge so do nagega slekli in
uganjali nezaslišane hudobije z njimi, z eno besedo: delali in
divjali so kakor Turki. l’o M. Slekoven.

26 .  Evgen Savojski.

Evgen Savojski, najboljši vojskovodja svoje dobe, navadno
imenovan princ Evgen, je bil iz savojske vladarske rodovine.
Nekoč je prišel Ludovika XIV. prosit službe, a kralj je ne¬
kako zaničljivo pogledal malega, šibkega mladeniča, ki se mu
nikakor ni zdel ustvarjen za vojaški stan. Odslovil ga je in

298

mu nasvetoval, naj postane raje duhovnik. Hudo užaljen, je
ostavil Evgen Francosko ter šel na Dunaj prosit službe; in
glej, cesar Leopold ga je rad sprejel. Ludoviku pa je bilo
pozneje baje močno žal, da je takega moža prepustil nasprot-
nilm; vabil ga je v svojo službo, toda Evgen je ostal zvest
Avstriji.

Izkazal se je najprej v bojih s Turki in v bitki, ki se
je bila pred rešitvijo Dunaja, je bil ranjen. Kmalu potem je
postal poveljnik dragoncev, ki se še dandanes imenujejo
»Savojci«, ter se je hitro dvignil do najvišjega dostojanstva
v vojski.

A ni bil samo moder vojskovodja; dasi šibak, je bil tako
pogumen, da je cesto zdirjal v sredo med sovražnike in sukal
svojo sablo; večkrat je bil v smrtni nevarnosti in mnogo
brazgotin mu je ostalo od hudih ran, ki jih je bil zadobil
v krvavih bojih. Ni se čuditi, daje bil ljubimec svojih vojakov,
in cesar ga je po pravici odlikoval, kolikor ga je mogel.

Toda še druge lepe lastnosti so dičile Evgena; bil je
tudi skromen in popustljiv, če je bilo treba. To je pokazal
zlasti v španski nasledstveni vojni, ko je večkrat sodeloval
z angleškim vojskovodjo Malboroughom. Le-ta je bil precej
samoglaven in domišljav gospod, in Evgen ga je včasih zaman
izkušal prepričati, da nima prav.. Da bi pa nesloga ne rodila
slabih posledic, se je raje vdal Angležu ter je popravil
s svojim bistrim umom, kar je bila zagrešila tovariševa
trmoglavost.

V vojni pod Leopoldovim naslednikom, Karlom VI., se
je zopet posebno poslavil Evgen Savojski. Najprej je potolkel
Turke pri Petrovaradinu in potem osvojil sredi močvirja ležečo
trdnjavo Temešvar. Ker sultan še ni miroval, je prestopil
Dunav in začel oblegati Belgrad. Od vseh strani so prihiteli
v njegov tabor knezi in vojskovodje, da bi od blizu opazovali
Evgenovo vojevanje. Hoteč rešiti Belgrad, je pridrla velika
turška vojska ter obkolila Evgena, ki je, bil v kleščah med
Turki v mestu in izven mesta. Evgen pa je napadel nekega
meglenega jutra (dne 16. avgusta 1. 1717.) na vse zgodaj

299

turški tabor, ga osvojil, premagal Turke ter jih zapodil v beg.
Sedaj se je moral tudi Belgrad podati, a sultan v miru po-
zarevškem prepustiti Avstriji ves Banat, severne pokrajine
Bosne in Srbske ter zapadno Vlaško.

Po ogromnih osvojitvah izza španske nasledstvene vojne
in pa po novih pridobitvah je zadobila Avstrija tolik obseg,
kakor ga ni imela nikdar poprej ter ga tudi ni dosegla pozneje
nikoli vec. Po Josipu Apihu.

27. Pragmatiška sankcija.

Karel VI. je bil zadnji moški potomec habsburškega rodu;
sina ni imel, nego le hčere. ,V avstrijskih in čeških deželah
so pač imele tudi cesarične pravico dednega nasledstva; zato
ni bilo dvoma, da te dežele priznajo Karlovo prvorojenko
Marijo Terezijo za svojo vladarico. Na Ogrskem pa so imeli
pravico do prestola samo kraljeviči; po Karlovi smrti bi si
torej Ogri imeli izbrati novega, kralja in se odcepiti od
Avstrije; tako bi razpadla habsburška država.

Ta nevarnost je napotila hrvatske stanove, da so 1. 1712.,
ne meneč se za Ogre, priznali ono kraljično za svojo kraljico,
ki bo vladala na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in Kranj¬
skem ter bo stolovala. v Avstriji; sklicevali so se Hrvati
pri tem na starodavno zvezo s temi deželami, ki so jim tudi
zvesto pomagale v turških bojih. Ko so jim Ogri hudo 'za¬
merili ta ukrep, so dejali Hrvati: „Mismo le zavezniki Ogrov,
ne pa njih podložniki; in od pamtiveka smo imeli svoje kralje;
ogrske kralje priznamo, dokler so avstrijski." Cesar je z vese¬
ljem potrdil predlog hrvatski.

Hoteč svojemu rodu zagotoviti nasledstvo, je izdal Karel VI.

1. 1713. temeljni državni zakon o nasledstvu, tako imenovano
„pragmatiško sankcijo'*, ki določa to-le:

Po smrti Karla VI. se njegove dežele ne smejo razdeliti,
nego preidejo nerazdeljive na sinove po načelu prvorojenstva
in linearnega nasledovanja, in ako bi teh ne bilo, na hčere,
tabo da sledi najprej najstarejša hči in njeni potomci; če

300

izumre rod najstarejše ličere, pa slede po vrsti potomci mlaj¬
ših hčera, ako pa izumre vse potomstvo Karlovo, prejde vlada
na hčere cesarja Josipa I., in če tudi teh potomcev ne bi
bilo več, na potomce hčera Leopolda I., t. j., sester Josipa I.
in Karla VI.

Crez nekaj let je pozval cesar deželne stanove posamič,
da priznajo navedene določbe. Vse dežele so ugodile tej želji
in tudi ogrski stanovi so se odrekli pravici, da smejo voliti
svojega kralja, ter so priznali cesarjevim hčeram pravico
dednega nasledstva na Ogrskem. Vse te določbe se skupno
zovejo pragmatiška sankcija (t. j., temeljni državni zakon), ki
je še dandanes poglavitna podlaga nerazrušne zveze med
Avstrijo, Ogrsko in Hrvatsko. Po Josipu Apihu.

28. Lavdon.

Oj, stojaj, stojaj, Beligracl, ..„Ne prišel zajcev sem lovit,
za gradom teče rdeča kri, al prišel tebe sem častit:

za gradom teče rdeča kri , s svinčenimi kroglami te škropil

da b gnala mlinske kamne tri. in s črnim prahom bom kadil.

Tam Lavdon vojvoda stoji,
krvavi meč v rokah drži;
on hoče imeti Beligrad
in turško vojsko pokončat.

Ošabni Turk se . mu smeji
in Lavdonu tak govori:

..Si prišel mene ti častit,
aI prišel zajcev si lovit T‘

Cesarske puške pokajo,
se turške gospe jokajo ;
cesarski bombe mečejo,
se Turki z grada vlečejo.

Glej, tak mogočni Lavdon je
premagal vse sovražnike!

In dokler Beligrad stoji,
naj slava Lavdonu slovi!

Narodna.

29. Bitka pri Kolinu.

Spomladi I. 1757. je vdrl pruski kralj Friderik na vse
zgodaj na Češko in premagal Avstrijce v krvavem boju pri
Pragi. Potem je oblegal mesto. Prusi so obsipali Prago
s kroglami ter razrušili mnogo imenitnih zgradeb; najhuje
so poškodovali krasno stolno cerkev Sv. Vida na Hradčanih.

301

Medtem je pa privedel general Daun, hoteč rešiti Prago,
večjo vojsko na iztočno Češko in se je utaboril na holmcih,
ki obdajajo lepo ^ravnino ob Labi pri mestu Kolimi. Ko je
o tem zvedel Friderik, je pustil oddelek svojih čet pred Prago,
z večino svoje vojske pa je šel Daunu naproti. A ta ga je
dne 18. avgusta tako porazil, da je moral pustiti obleganje
Prage ter se docela umakniti s Češkega.

Domoljubna pravljica pripisuje velik del zasluge pri
kolinski zmagi zvitemu avstrijskemu kmetu, ki je nalašč gnal
dva koštruna, rejenega in mršavega, v pruski tabor naprodaj;
tolstega je kmalu prodal, a suhega ni nihče maral, in tako
gaje  gnal kmetič skoz vso prusko vojsko; spotoma pa je
lokavo štel pruske bataljone, predevajoč grahova zrna posamič
iz levega v desni žep.

V istini se je zvršil boj tako-le: Avstrijska vojska je stala
na južni strani ob cesti, ki vodi iz Prage v Kolin, za nekim
gričem, a Prusi so bili na severni strani. Po svoji navadi je
napadel Friderik najprej s svojim levim krilom desno brilo
avstrijsko tako silno, da ga je potisnil malo nazaj. Cele ure
sta se rvala nasprotnika za ta in oni grič ali gozdič. Že so
se Prusi bližali središču avstrijske vojske; a tam na vrhu je
stal oprezni Daun ter videl, da že omagujejo čete naših peš¬
cev in da je prišel trenutek odločitve. Tedaj pa je ukazal
svoji konjiči, naj plane na sovražnika, a z griča so zagrmeli
topovi. Hrabro se je branil Friderik, toda krogle iz topov
in sablje konjikov so tako grozovito morile v njegovih vrstah,
da ni mogel preprečiti bega svojih vojakov. Hotel je sicer
sam vesti še nove bataljone v boj, toda sledili niso več;
zaman jih je rotil: „Mrhe, ali hočete večno živeti ?“ Ker se
je jelo že mračiti, je izpodbodel konja ter oddirjal proti Pragi,
vojska njegova pa je sledila pobita. Več nego 13.000 mož
je bil izgubil, a Daun samo okoli 7000.

Na Dunaju je zavladalo nepopisno veselje, ko so prejeli
dva dni pozneje vest o dobljeni zmagi ter se uverili, da je
možno, premagati tudi nepremagljivega Friderika. Marija Tere¬
zija je ustanovila v trajni spomin tega dne vojaški red Marije

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1312.)

302

Terezije; s tem redom odlikuje cesar častnike, ki izvršč
v vojni samostojne junaške čine. Prvi je dobil veliki križ tega
reda Daun sam. Najslavnejši slovenski vite? Marije Terezije
reda pa je Juri Vega. J. Apili.

30. Marija Terezija, preosnovateljica šolstva.

Marijo Terezijo imenujejo zgodovinarji „ ustanoviteljico
ljudske šole‘‘. In po pravici. Pred njo se državna oblast ni
brigala za narodno prosveto, nego je prepustila šolo samo
sebi. Že v srednjem veku so bile sicer šole po samostanih,
pri škofovskih in župnih cerkvah ; pohajali so jih posebno
dečki, ki so bili namenjeni za meniški ali duhovski stan; a
stoprv pozneje — v Italiji v 11., na Austrijskem pa v 13. sto¬
letju — so tudi mestne gosposke ustanovile šole ter naje¬
male učitelje, da so poučevali otroke iz „boljših hiš“, zlasti
v predmeti]], ki so potrebni trgovcem in obrtnikom.

Za reformacije je prenehalo mnogo samostanov in z njimi
tudi mnogo šol; zato pa so snovali nove šole posebno prote¬
stanti, da bi omogočili ljudem čitanje lutrskih knjig in tako
laže širili svojo vero. Seveda se je odšle tudi katoliška cerkev
bolj brigala za ljudsko izobrazbo ter ustanavljala nižje in
višje šole; zlasti jezuiti so bili izvrstni šolniki, in njih latinske
šole so se odlikovale mimo vseh drugih tiste dobe. Ljudska
šola je pa ostala tudi posle še vedno prava pastorka; pouk
v njej ni bil nič boljši nego ob koncu srednjega veka in
palica je bila prej kakor slej glavno vzgojno sredstvo.

Marija Terezija se je takoj po sedemletni vojni jela
brigati za ljudsko izobrazbo ter je ustanovila najprej na Du¬
naju ,,normalko“,  v kateri naj bi se vežbali tudi bodoči
učitelji. Po zgledu te normalke je osnovala enake šole v stol¬
nih mestih vseh kronovin.

Toda njene reforme izprva niso imele povolnjega uspeha.
Tedaj pa se je cesarica obrnila do Felbigerja, opata sagan-
skega v Sleziji, kojega učne preosnove — saganska metoda —
so bile tako zaslovele, da jih je sam Friderik II. potrdil za

303

vse katoliške šlezijske šole. Felbiger je res vstopil L 1774
v avstrijsko službo kot „ vrhovni ravnatelj“ vsega šolstva in
je še isto leto cesarica potrdila njegov „splošni šolski red“.

Po tem šolskem redu so bile ljudske šole trojne: trivi-
alke, glavne šole in normalke. Navadne šole ali trivialke
naj bi bile v vseh malih mestih in trgih, pri vsaki farni
cerkvi in oddaljeni podružnici. Glavna šola naj bi bila vsaj
ena v vsakem okrožju, pa tudi po večjih mestih i po samo¬
stanih ter naj bi obsegala tri ali, štiri razrede. V vsaki krono-
vini, in sicer v glavnem mesta naj bi bila četverorazredna
vzorna šola — normalka.

Z vso vnemo je pričela cesarica preosnovo starih in
ustanovitev novih šol po Felbigerjevem načrtu; prepričana je
bila, „da je od dobre vzgoje mladine v prvih letih brez dvoma
odvisno vse bodoče življenje vseh ljudi, pa tudi izobrazba
duha in mišljenje celih narodov; a tega uspeha ni doseči,
ako ne preganjajo dobre šole tmine nevednosti ter ne nudijo
vsakemu človeku tistega pouka, ki je primeren njegovemu
stanu. “

Preimenifcno to nalogo je izvršila s pomočjo Felibger-
jevo, kolikor ji je bilo pač možno. Navzlic vsem težkočam je
bilo ob smrti Marije Terezije (1780) že 6197, med njimi 3993
po „šolskem redu“ osnovanih šol, ki jih je pohajalo 200.000
otrok. Tudi po slovenskih pokrajinah je bilo poleg normalk
v Trstu, Gorici, Ljubljani in Celovcu še dosti mestnih —
glavnih in vaških — trivialnih šol.

Po J. A p i h u.

31 Gospodarske preosnove cesarja Jožefa II.

Jožef II. je čislal kmeta podložnika, kakor ga je čislala
mati njegova, Marija Terezija.

Že ona je olajšala podložnikom bremena, Jožef II. pa
je nadaljeval njeno delo. L. 1782. je odpravil zadnje ostanke
nesvojnosti ali nevoljstva, ki so se bili še ohranili na Češkem,
Moravskem, v Galiciji, na Ogrskem in na Kranjskem. Uverjen

20 *

304

je bil, da bodo narodi srečni, „kadar se izboljša poljedelstvo
in zbudi pridnost ... A to ni možno, dokler nimajo vsi
podložniki osebne svobode, ki gre slehernemu človeku po
naravi in od države, in dokler nimajo vsi popolne pravice do
svojega imetja. - '

Podložniku sta dalje mnogo koristila podložniški patent
in kazenski zakon; Jožef je ukazal, da bodi podložnik sicer
pokoren svoji gosposki in da išči najprej pri njej svoje pravice,
toda ako je ne najde in ga obsodi gosposka po zaslišanju
vpričo župana in dveh mož, se sme pritožiti dalje na okrožni
urad, in če je treba, na najvišje urade. Vsak teden je morala
gosposka imeti vsaj po en „tožni dan‘‘; za vso škodo, ki jo
ima kmet po njeni krivdi, je ona plačnica, ker je njena dolžnost,
braniti kmetove pravice.

Jožef pa ni hotel le zmanjšati oblasti graščakov nad
podložnik', nego je želel, kmeta čisto osvoboditi tlake, de¬
setine in drugih služnosti; pri tej priliki naj bi se korenito
preosnoval ves davčni sestav, ki je slonel na načelu, da črpaj
država svoje dohodke edino iz zemlje. To in pa pridobitev
višjih dohodkov je bil namen najimenitnejši Jožefovi reformi,
zakonu o davčni regulaciji, ki ga je izdal dne 15. aprila
1. 1785.; ukazal je, da naj se premerijo in pošteno precenijo
vsa zemljišča brez izjeme, duhovska, graščinska in kmetska,
češ, da „bi bilo krivično, se ozirati na stan in dostojanstvo
lastnikovo . Od vsega posestva naj se določi kosmati dohodek;
od vsakih 100 goldinarjev tega dohodka naj pridrži posestnik
za svoje potrebe 70 goldinarjev, državi plačuj 12 goldinarjev
13 i krajcarja, gosposki pa k večjemu 17 goldinarjev 46-j
krajcarja v gotovini; zato pa bodi prost vse tlake, desetine
in drugih služnosti.

Ta zakon je določal torej prvikrat popolno kmetsko
odvezo, in Jožef je vedel, da z njim zada mnogim graščakom
neizmerno škodo; toda vse njih ugovore je zavrnil, rekoč:
„Pa bo kmet imel dobiček. ‘

Tudi tlako je Jožef nekoliko olajšal kmetom. Prepovedal
je dalje, da ne sme graščak jemati kmetu potrebščin za ku-

305

hinjo in živil pod navadno tržno ceno niti jim vsiljevati svojih
pridelkov in svoje pijače, nego kmet prodajaj in kupuj po
svoji volji, smej mleti v kateremkoli mlinu svoje žito in do¬
bivaj iz graščinskih gozdov drv in lesa za potrebo. Tudi ubožci
naj bi smeli ob določenih dnevih pobirati po šumi suhljad
ondod, kjer jim dovoli logar. Graščak mora povrniti škodo,
ki jo napravi divjačina kmetu na polju, na sadnem drevju in
v vinogradu; v najem jemati pa ne smeta lova niti kmet niti
meščan, češ, „bilo bi potem preveč prilike, da bi zanemarjala
gospodarstvo in obrt.“ Po J. Apihu.

82. Hrvatski junaki pri Naborjetu in Predelu

1809. 1.

Francozi so iz Italije pritiskali na avstrijsko vojsko.
Zaman jih je ustavljal ob Soči grof Radecki; že začetkom
majnika so zasedli Gorico ter ji naložili veliko kontribucijo,
Potem pa so drli ob Soči proti Predelu in ob Beli prot.
Naborjetu. Tod sta jim zapirali pot na Koroško utrdbii
ki sta bili sicer površno zgrajeni iz prsti in lesenih hlodov
in slabo zavarovani, vsaka s par sto možmi, a ti so bili sami
junaki, in junaka sta bila tudi poveljnika, na Naborjetu Hensel,
na Predelu pa Herman.

Od 14. do 17. majnika se je branilo na Naborjetu
300 Hrvatov Ogulincev zoper vedno naraščajoče francoske
čete. Le-te so trdnjavico kmalu popolnoma zajele ter sipale
na njene utrdbe krogle iz topov od spodaj, iz nižine, in od
zgoraj, s sosednjih robov. Podkralj Evgen, ki je sam vodil
Francoze, je dvakrat pozval Hensla, naj se vda, ceš, da je
nesmiselno, se upirati s peščico mož taki premoči: pretil je
da da pobiti vse Avstrijce, ako se mu sami ne podajo; toda
Hensel mu je odgovoril: M oj a dolžnost je branitev trdnjave,

. . G

ne pa pogajanje.

Dne 17. maja so privedli Francozi množino topov ter so
streljali v utrdbo m od dveh strani navalili na trdnjavo. Pac
so avstrijske krogle podirale naskakovalce kar na kupe, toda

306


odzadaj so pritiskale druge čete in silile sprednje proti lesenim
palisadam, dokler jih niso res prodrle.

V tem bojnem metežu je zadela Hensla sovražna krogla
v glavo; z vzklikom: „Pogum, tovariši!" se je zvrnil.

Navzlic smrti poveljnikovi so se Hrvati še dalje branili;
le s težavo so prodrli Francozi v notranji, utrjeni prostor ter
tu pobili večino junakov. Izpolnile so se torej besede Henslove:
„Ta trdnjava bo grob meni in mojim tovarišem, pa tako slaven
'grob, kakor ga imajo Leonida in Spartanci pri Termopilah."

V istih dneh (od 16. do 18. maja) je bojeval stotnik
Herman enak boj „brez upa zmage" na Predelu. Tu je bila
še manjša trdnjavica nego pri Naborjetu; nad cesto je bila
lesena, z rovi in nasipom obdana utrdba, pod njo, onkraj ceste
nad prepadom, pa majhna, še nedovršena lesena koča. Posadka
je štela 220 mož, ki so bili že strašno izmučeni od minolih
bojev, ter je imela deset topov. Francozov je prišlo 8000 mož
proti Rablju.

Najljutejši naskok so izvršili Francozi dne 18. maja.
Zaman so prijavili Hermanu in njegovim Hrvatom Sluincem,
da so se Avstrijci umaknili iz Trbiža in da je padla nabor-
jetska trdnjava. Herman je odgovoril: „Meni je ukaz, da
branim to trdnjavo na vso moč; v sebi čutim častni poklic za
to in se ne bojim smrti za domovino. Na noben način in ob
nobenem pogoju ne predam izročene mi trdnjave; branil jo bom
do zadnjega moža." To izjavo je izročil tudi pisano francoskemu
posredovalcu. Na njegovo željo so ujetniki ponovili svoje
poročilo tudi pred Hrvati v materinščini, a neugodne vesti
tem nikakor niso uklonile poguma, nego navdušeni so iznova
izrekli slovesno prisego, da zmagajo ali pa umro za cesarja.

Se enkrat — že četrtič — so pozvali Francozi Hermana,
da se vdaj. „Kar sem pismeno izjavil, pri tem ostanem l“  je
bil odgovor. Tedaj pa se je vnel najljutejši boj; kar bliskalo
in kadilo se je, pokalo in grmelo v trdnjavico in iz nje, kakor
da bi se bilo odprlo peklensko žrelo. Naposled so razdrli
palisade ter z granatami in gorečimi smolnatimi venci vžgali
suho lesovje.-Kar švigne iz trdnjavice rdeč plamen, ki ga

A

307

pozdravijo Francozi z divjim vikom. V tem kipu pa se dvigne
trdnjavski most, in iz goreče hiše plane Herman, veleč tova¬
rišem: ,,Nihče se ne vdaj! Vsakdo se reši, kakor se more!“
Crez par trenutkov je že ležal na tleh, krvaveč iz mnogih
smrtnih ran. Tovariši so se borili okrog njega in padli skoro
vsi v junaškem boju.

Osvojivši glavno trdnjavico, so zmagovalci zabili in za¬
gradili vrata spodnje koče in jo zapalili, da so še živi branilci
storili grozno smrt v dimu in ognju. Ko je bila borba kon¬
čana, so izvlekli le še osem živih, hudo ranjenih Hrvatov
izpod mrtvih trupel; to so bili edini preostali junaki.

Na Predelu in Naborjetu pa pričata še dandanes spo¬
menika — bronasta leva — potomcem o herojskem činu
vojakov, ki so šli v smrt za dom in cesarja.

l’o ,T. Apihu.

33. Junaški Iboj Avstrijcev 1. 1809.

Na Južnem Nemškem, v Podonavju, kjer se je bilo nade¬
jati glavnega francoskega navala, je bil poveljnik nadvojvoda
Karel, na Italijanskem pa nadvojvoda Ivan.

Napoleon sam se je obrnil proti Karlu ter ga je s pomočjo
nemških zaveznikov po mnogih trdih bojih potisnil z Bavarske
na severni breg Dunava. Potem pa je hitro vedel svojo vojsko
pred Dunaj, ki se mu je podal po kratkem obleganju; nastanil
se je v lepem cesarskem gradu Schonbrunnu.

Toda Karel še nikakor ni bil premagan, nego na sever¬
nem bregu Dunava je pomnožil svojo vojsko ter jo privedel
na Moravsko polje. Tedaj je prekoračil Napoleon Dunav niže
od Dunaja, se utaboril pri vaseh Aspern in Esslingen ter je
Avstrijcem ponudil bitko.

Ko je zvedel Karel o prelazu Napoleonovem, je bil
njegov ukrep gotov. Takoj je izdal povelje: „ Jutri se uda¬
rimo ; od te bitke bo zavisna usoda države. Jaz storim, km
mi veleva moja dolžnost, in pričakujem isto tudi od vojakov.

Ponoči pred bojem je bil počitek samo od polnoči do
treh zjutraj; takoj potem se je vnel boj, na binkoštno nedeljo

308

dne 21. maja. ,,Aspern moramo dobiti," je velel Karel.
,.Dobimo ga!" so zaorili vojaki. In osvojili so ga res, toda
stoprv po petem naskoku. Niso pa se mogli polastili Esslingena

Napoleon je kakor pri Slavkovu izkušal prodreti središče
avstrijskih bojnih vrst ter dal najprej streljati na nje iz
400 topov; ko je mislil, da je že dovolj prerahljano, ga je
naskočil hkratu z 12 konjiškimi polki in z dvema polkoma
pešcev; zaman so francoski častniki pozivali Avstrijce: „Pre¬
dajte orožje!" — „Pridite po n je!" so jim ti-le odvrnili ter
mirno čakali, da so se jim približali francoski oklopniki na
petnajst korakov; tedaj pa so zagrmele puške, in vrstoma so
popadali Francozi. Konec prvega bojnega dne je bil ta, da
so se Avstrijci vzdržali v Aspernu, a Francozi v Esslingenu.

Ponoči je Napoleon pomnožil svojo vojsko ter drugi dan
(dne 22. maja) zopet navalil z veliko silo na Avstrijce. In res
je že omagoval Zachov polk; tedaj pa zgrabi Karel zastavo
tega polka, ga ustavi ter iznova zapodi proti sovražniku.
Zajedno so pritisnili drugi polki in srečno odbili siloviti naskok.

Napoleon se je moral umakniti ter je, bled in molčeč,
jezdil na otok Lobau, a odtod se je dal prepeljati na desni
breg. Tako je bil utrujen, da je spal 36 ur; njegovi generali
so se bali, da bi se ne zbudil nikdar več, ter so se posveto¬
vali, kaj naj zdaj storž. Odšle je imel o avstrijski vojski, ki
jo je dotle zaničeval, celo drugačno mnenje; svojemu bratu
Josipu, ki se bitke pri Aspernu ni bil udeležil, a je očital
Napoleonu, zakaj tako milo postopa z Avstrijci, je dejal: „Vi
sodite kakor slepec o barvah! Vi niste videli Avstrijcev pri
Aspernu, torej niste videli ničesar/

Toda odločilna vendar ni bila ta zmaga; sicer je oble¬
žalo 40.000 Francozov na bojišču, a tudi Karel je bil izgubil
tretjino svoje vojske, 24.000 mož. Važna pa je bila bitka
zategadelj, ker je po njej prvič zatemnel bajni sijaj Napo¬
leonove neodoljivosti; zatiranim narodom so se zopet zbudile
nade osvoboditve izpod Napoleonovega jarma, a Karla so
slavili kot „oporo prestola, kot rešitelja domovine."

Po Josipu Apihu.

309

34. Kraljestvo ilirskih krono vin.

Dne 14. oktobra 1809. je bila v Schonbrunnu podpisana
mirovna pogodba, ki je bila za Avstrijo uprav pogubna.
Napoleon je hotel našo državo trajno oslabiti, da bi se mu
ne mogla nikdar več upreti; naložil ji je ogromno vojno od¬
škodnino in vzel celo tretjino dežel: Solnograd in kos Gorenje
Avstrije je priklopil Bavarski, večji del Galicije veliki voj¬
vodini Varšavski, manjši del pa Rusom. A najhuje je zadela
Avstrijo izguba vseh pokrajin okoli Jadranskega morja, namreč
Gorenjega Korotana, Goriške, Trsta, Kranjske in Hrvatske
desno od Save: zdaj je bila Avstrija popolnoma ločena od
morja!

Iz teh dežel, ki jim je pridružil še Istro, Dalmacijo,
Dubrovnik in Pustrško dolino, je ustvaril Napoleon novo
državo, ki naj bi bila „trdnjava, postavljena pred vrata du¬
najska 1 ', in obenem most proti Turški — „kraljestvo ilirskih
kronovin“. Prestolnica je bila Ljubljana. Prebivalci, poldrugi
milijon, so bili iz večine Slovenci in Hrvati; le od Lienza do
Beljaka in Trbiža so bivali Nemci, v primorskih mestih pa
Italijani.

Jedva so zavladali Francozi v Iliriji, pa so takoj povsod
sneli avstrijske dvoglave orle in jih nadomestili z enoglavim
orlom francoskim. Tudi upravo je brzo preustrojil vrhovni
guverner Marmont. Uradniki so smeli ostati na svojih mestih,
a dne 3. decembra 1809. 1. so morali vsi priseči Napoleonu
zvestobo; prva njih dolžnost je bila, da izžmo iz naroda
kar največ davščin. Nove davke, franke, t. j., zemljiški davek
in pa patent, t. j., rokodelski davek so morali podaniki točno
plačevati, dasi so bili že po prejšnjih vojnah močno izsesani in
dasi uradi njih avstrijskega papirnatega denarja niso spreje¬
mali v polni vrednosti, nego samo za 25 #.

Za red in varnost po deželi je poskrbel Marmont z novo
ustanovljenimi žandarji ter je brzo potrebil premnoge rokov¬
njače in roparje; velel je brez usmiljenja ravnati z njimi ter
jih obesiti po kratkem zaslišanju; pri tem so mu morale po-

310

magati občine, ki so bile odgovorne za sleherno škodo. Kmalu
je bilo po najzloglasnejših krajih tako varno, da „si smel nesti
denar na roki , kakor so pravili stari ljudje.

Nova vlada je stala na stališču, da ne delaj država
nobene razlike med prebivalci, nego priznavaj vsem enake
pravice. Kar je želel že Jožef II., namreč, da naj bi bil
podložnik popolnoma svoboden, a česar on ni mogel izvršiti,
to je izvršita francoska vlada; odpravila je vso tlako. Nič
več niso bili graščaki sodniki kmetom, nego gospod in kmet
sta bila podrejena istemu državnemu sodišču; naš podložnik
je postal torej državljan ter je bil ravnopraven z gospodom.

Cehe je nova vlada odpravila ter je uvedla svobodo
obrta, t. j., kdor se je izučil rokodelstva, ga je smel tudi
izvrševati; tako naj bi se zbudila živahnejša obrtnost.

Vobče se vlada za bogočastje ni nič zanimala; uvedla
pa je francoski koledar ter odpravila vse praznike razen
Božiča, Vnebohoda, Marijinega Vnebovzetja (istega dne je bil
Napoleonov god), Vseh svetnikov in Novega leta. Seveda so
ljudje vendar le posvečevali odpravljene praznike kakor tudi
nedelje.

Za šolstvo pa se je vrlo zanimala francoska vlada. Vsaka
občina naj bi imela svojo narodno šolo za dečke, vsako okrajno
— „kantonsko‘‘ — mesto pa tudi dekliško šolo; v večjih mestih
je ustanovila latinske šole — gimnazije, v Gorici, Trstu,
Ljubljani, Kopru, na Reki, v Karlovcu, Zadru in Dubrovniku
pa „liceje“. V najnižjih — osnovnih — šolah je bil mate¬
rinski jezik, torej pri nas slovenščina, učni jezik, v višjih šolah
pa deloma slovenski, deloma francoski in italijanski jezik;
francoščina naj bi se posebno gojila kot uradni jezik. Za razne
rokodelce, zidarje, mizarje, ključavničarje je bila posebna obrtna
šola v Ljubljani. Tu je bila otvorjena 1810. 1. tudi visoka —
_„03rednja“ — šola, prva ljubljanska univerza, na kateri so
se izobraževali zdravniki, zemljemerci, inženirji, stavbeniki in
pravoslo^ci.

Po .T. Apihu.

311

35. Kako so nabirali Francozi vojaške novince.

Bilo je leta 1811. pred pustom, ko pride neki gospod
z Goričan k mojemu gospodu v vas. Jedva odide, me pokliče
gospodar in me vpraša: »Andrejček, ali ki bil rad francoski
vojak?”

„Ne, rajši hočem umreti, nego se ubijati po tujem ,“  od¬
govorim jaz.

„Torej moraš pustiti mojo službo,“ mi reče gospod dalje.

„ Zakaj ?“

„Sestavili bodo nov francoski polk tod po naših krajih;
gotovo boš tudi ti na vrsti. Jaz te ne morem prikriti; sve¬
tujem ti, vrni se na dom, tam so ti znani vsi koti; laže se
boš skrival, če te bodo lovili/’

Nato lepo zahvalim gospoda, da mi je pred časem razodel
nevarnost, in grem domov. Kakor blisk se je raznesla tajna
novica med mladimi moškimi po naši deželi. Vsi smo se po¬
svetovali, kod se bomo potikali in kako se bomo odtegnili.

Ni minilo štirinajst dni, že se začno shajati župani, tri po
tri soseske skupaj, in po hostah in vaseh loviti mlade fante
in pošiljati nalovljence gosposki v Višnjo goro.

Me  le ni spaka, ne boste me imeli ne,“ sem rekel jaz;
z menoj in z mojim bratom Tonetom pa sta bila ene misli
dva brata Zupančiča iz moje vasi. Potegnemo jo v hosto.
Štirinajst dni smo tičali v takozvanem „ Velikem gozdu”' pri
Stični, podnevi spali v skritih goščah, ponoči pa kurili,
pekli in kuhali ter se posvetovali in grozili, kaj bomo nare¬
dili z lovci, ako nas pridejo lovit. Ker pa ni bilo nikogar
v hosto, nam je izginjala nevarnost vedno bolj izpred oči.
..Jaz sem se že naveličal, venomer laziti in plaziti po hosti,
pravi Zupančič neko noč, ko smo baš sedeli pri ognju. Noč
je bila črna, kakor nikdar tako.

..Pojdimo dol v Štorovje, izpili ga bodemo vsak en ko¬
zarec; nocoj ne bo nikogar tjakaj, dostavi moj brat Ione.

„Vidva še ne vesta, kaj se pravi, vojak biti v tnji de¬
želi!” rečem jaz.

312

„Nocoj nas ne bo še konec ne, gotovo ne,“ reče drugi,
Zupančič.

„1 no,“ pravim jaz, „da ne boš rekel, da sem največji
strahopetec, pa pojdimo v Storovje!“

Res gremo iz hoste ven in v samotno krčmo. Noč je bila,
pivcev ni bilo ; jedva smo doklicali spečega Storovca, da nam je
šel dajat vina. Jamemo ga pridno pokušati. Vino leze v glavo,
vedno veselejši smo prihajali, celo peli smo in vpili naposled,
kakor da bi bilo vse naše. Zunaj je vrtala burja in vihra, dež
je bil. „Kdo bo hodil v takem v kosto nazaj ,“  smo dejali, legli
na klopi in pospali trdno. Ali kako smo se zbudili?

Predramil nas je krik: „Drži ga! Drži ga!“ in ko od¬
premo oči, vidimo sto mož lovcev. Zastonj smo brcali in bili
okoli sebe. Vlečejo nas ven, porežejo nam gumbe pri hlačah,
da smo jih morali držati z rokami ter se tako nismo mogli
braniti, in hajdi, gnali so nas vse štiri v Višnjo goro. Tam
nam zopet prišijejo gumbe, potem nas uklenejo ter ženejo
v Ljubljano.

Nismo bili dolgo v Ljubljani. Potegnejo nas v Gorico.
V Gorici nas z apr o v vojaščnico. Dan na dan priženo več in
več novincev, rojakov mojih, ki so jih nabrali in nalovili po
Iliriji. Vsak je bil žalosten in pobit, če je tudi marsikateri
vriskaje in pevaje skrival prava čuvstva.

Po J. Jurčiču.

36. Na berezinskem mostu.

Andrej Pajk, bivši avstrijski in francoski vojak za Napo¬
leona, pripoveduje v svojih spominih na Rusko tako-le:

Na potu proti Smolensku smo prenočili v gozdu. Padel
je bil drug sneg vrh prvega, in mraz je pritiskal. Povsod
nas je bilo vse živo, hrane pa nismo imeli. Malokdo je imel
kaj kruha.

Kar zagledam pred seboj neznansko trumo Francozov, ki
so drli brez reda sem od Smolenska. „Kaj pomeni to?“ smo
dejali. Ko smo srečali prve, so nam povedali, da je pobegnil

313

Napoleon iz Moskve ter da tirajo Rusi vojsko nazaj. In res
smo videli, da nima že skoro nihče več orožja, nihče konja
in da vse vre in hiti proti Berezini; zato smo jo udarili tudi
mi nazaj.

Zdaj je nastalo vretje in rvanje na cesti, da ne morem
povedati; vsak je hotel priti brž dalje. Vsak je stopal svo¬
jemu predniku na pete in je nevoljen klel, ko se mu je zadnjik
zaletaval v hrbet, ker so ga drugi rinili in suvali. Vsak je
bil lačen, telečnjake pa smo imeli prazne. Slišal sem tu ren¬
tačiti Slovenca, Hrvata, Ceha, Poljaka, Nemca, Francoza,
Španca i. t. d., vsak je imel le dve, tri želje: da bi brž prišel
naprej na potu, da bi dobil kaj jesti in da bi se zavaroval
proti mrazu.

V dveh dneh prilomastimo v Borisov. Iskal sem svoj
polk, da bi dobil brata. Našel sem majorja in poročnika, ki
sta si v gneči pomagala dalje, kakor sta mogla in znala,
a brata nisem našel nikjer. Nikdar več ga nisem videl. Bog
mu daj lahko počivati v hladni ruski zemlji!

Mesto Borisov je bilo še bolj zapuščeno nego prej. Vse
je bilo odprto. Stopim v neko prodajalnico. Natlačim si tam
polno malho duliana, v mali sobici dobim malo kruha, kar mi
je bilo najljubše, in vzamem samo dva svilna prta, z zlatom
in srebrom natkana. Ker je bil zidani most črez Berezino pri
Borisovu prestreljen, smo se obrnili na malo cesto na desno.

Videl sem, kako so jezdeci privezovali svoje konje na
količe, stran metali železne oklope, ostroge, orožje in se me¬
šali med nas pešce.

V dveh urah pridemo do Berezine. Ko so ljudje videli,
da pridemo na most, so pritiskali še bolj; gneča je postala
taka, da so mene, ki sem hodil bolj pri kraju, izrinili iz vrste;
vse prizadevanje, da se zopet zagozdim med nje, je bilo zastonj.

Grem proti mostu. Strašen pogled! Držaji ob mostu so
bili že odlomljeni; marsikdo se je prekucnil v gneči z mosta
v globoko vodo. Nekateri pa so se brez premisleka kar sami
vrgli v vodo, ker niso mogli priti na most. V valovih so se
borili možje in konji z mrzlo smrtjo, toda malokdo je izplaval.

314


„Ako bo taka gneča, ne pridem nikdar na most,“ sem
rekel sam sebi in poizkušal od strani priti v vrsto. „Da bi
le prišel v sredo, pa sem dober,“ sem dejal in čakal prilike
štiri ure. Koliko sem jih videl pasti drugim pod noge! Vse
so pohodili, da niso nikdar več vstali! Konji in ljudje so drli
naprej; kdor jim je prišel pod noge, tega je imela smrt.

Utrujen od dolgega stanja in čakanja, se obrnem in
grem stran. Ne daleč od mosta so stale hiše. Tjakaj jo
krenem. Okoli in okoli poslopja je bilo polno vojakov, ki so
čakali kakor jaz, da bi prišli na vrsto. Preiščem malho in
najdem tobak, bi sem ga bil vzel v Borisovu, ter kosec kruha.
Tega-le željno pojem, duhana pa pokažem nekaj peres Fran¬
cozom, ki so sedeli ne daleč od mene. Brž ga prodam po dve
peresci za en frank. V naglosti sem bil bogat. Denarja je bilo
dosti, zlasti pri Francozih. Ali kaj pomaga denar, če ni kruha!
Vse, kar je imel, bi bil marsikateri rad dal za kosec kruha.
Prodajaje svoj tobak, sem moško in trdo sedel na malhi, da
mi je niso iztrgali in vzeli.

Dva dni sem v mrazu in lakoti zaman čakal pri mostu.
Nepretrgoma je bil most tako natlačen, da ne bi bil mogel
niti otrok stopiti nanj. Tisoče in tisoče ljudi je požrla Berezina.

Tretji dan pak rečem: „Ali umrjem ali pa pridem črez
vodo!“ Na vse zgodaj že čakam pri mostu. Ves dan sem ril
in prosil, naj bi me pustili v vrsto na most. Prosil sem po
francosko, nemško, slovansko, na vse načine, pa zaman. Proti
večeru prijezdi med gnečo mlad pruski poročnik. Ogovorim
ga nemški in ga prosim za Kristusovo voljo, naj podrži konja
samo toliko, da zagozdim svoja pleča v vretje in tako pridem
na most. In glej čudesa, mladenič se me usmili. V svojo ne¬
varnost podrži konja, bil sem v gneči in prekoračil sem
Berezino. Po J. Jurčiču.

37. Bitka narodov pri Lipskem.

Na širni ravnini južno in zapadno od mesta Lipskega se
je vnela trodnevna „bitka narodov“ (dne 16.—18. oktobra 1813),

315

največja izza hunskih časov in najbolj krvava v vsem
stoletju.

Prvi dan so si bili nasprotniki skoro enako močni; Na¬
poleon je imel okrog 200.000 mož in 700 topov, in blizu
istotoliki so bili tudi zavezniki.

Dne 16. oktobra dopoldne ob 9. uri je naznanil strel iz
francoskega topa, da se začne bitva. Takoj so se spopadli
nasprotniki, in grmeli so topovi, da nisi razločil več posa¬
meznega strela; osobito strašno so streljali Francozi, kar iz
300 topov obenem, dočim je zbiral Napoleon svojih 12.000 ko-
njikov in nekaj peških polkov.

Popoldne ob dveh so hipoma umolknili, a pridivjali so
francoski konjiki v dveh velikih oddelkih skokoma nad so¬
vražnike, pomandrali cel ruski peški polk in vihrali dalje. —
Tedaj je bil najopasnejši trenutek, in celo cesar avstrijski,
car ruski in kralj pruski, ki so z griča opazovali bojevanje,
so bili nekaj časa v nevarnosti. Toda še o pravem času je
Schwarzenberg zbral svojo konjico in jo spustil ob obeh strani
na Francoze, dočim so jih od spredaj škropili topovi z že¬
leznim dežjem. Francoski konji so bili po dolgem diru že
precej upehani, ko so trčili ob nasprotnike, avstrijske oklop-
nike pod vodstvom grofa Nostitza; morali so se umakniti.
Takoj so se spet vrnili, a zaman; obrniti so se morali in za¬
teči k velikim četam francoske pehote. Zdaj je pehota nava¬
lila na naše konjike, ki pa niso samo prebili silnega vala,
nego so jo celo prisilili, da se je poražena umaknila s krva¬
vega bojišča. Še nekaj spopadkov, še nekaj streljanja iz topov
in — Napoleonov naskok je bil odbit, baš tedaj, ko je že dal
z zvonovi v Lipskem oznaniti, da je zmagal!

Vendar se je bojevanje tu in tam nadaljevalo še vse po¬
poldne, in še pozno v noč so pokale puške.

To je bil prvi dan. Drugega dne je bila nedelja, in orožje
je večinoma mirovalo.

Dne 18. oktobra se je vnel boj iznova. Tudi ta dan je
bil grozen; baje da je bruhalo poldrugi tisoč topov smrt na
bojevnike ter grmadilo po širnem polju mrtvece in ranjence

316

kupoma; streljanje je bilo tako grozno, da so se konji kar
tresli in da so mnogi vojaki oglušeli in bili kakor topi. Na¬
poleon sam se je zgrudil utrujen na stol in je spal par ur,
a generali so stali žalostni in prepadli okrog njega.

Stoprv proti večeru se je francoska armada začela umi¬
kati proti zapadu črez Lipsko, koder je vodila edina še prosta
pot; razsvetljevale so jo goreče vasi; baje da bi bil mogel
čitati ponoči, taka svetloba je bila.

Ko je prinesel knez Schwarzenberg vest o zmagi zveznim
vladarjem, zbranim na „vladarskem griču“, so pokleknili na
tla in v goreči molitvi zahvalili Boga; Schwarzenbergu pa je
podelil hvaležni cesar Franc naj višje vojaško odlikovanje, veliki
križ Marije Terezije reda. A Schwarzenberg sam si je snel
s prsi komturni križec istega vojaškega reda ter ga pripel
grofu Radeckemu, ki je bil osnoval načrt za bitko, rekoč: ,.Ta
križec je nosil veliki Laudon; nikdo ga ni bolj vreden nego Vi.“
Dne 19. oktobra se je pa spet vnel boj, ker so tiščali
zmagalci proti mestu, hoteč preprečiti Francozom odhod. Na¬
poleon sam je ostavil mesto, ko so že letele noter sovražni¬
kove krogle; jedva se je priril skozi mestna vrata; še je bilo
mnogo njegovih polkov v mestu in pred mestom, ko so za¬
vezniki že prodirali skozi druga vrata in prebito mestno
ozidje. Mnogo tisoč francoskih vojakov je bilo ujetih ali jih
je utonilo v reki Elsteri, ker so bili Francozi sami prezgodaj
razstrelili kameniti most preko nje.

Ob 1. uri popoldne so došli v mesto zmagoviti vladarji.
»Sedaj bo morda vendar mir!" je vzkliknil cesar Franc, videč,
da je Napoleon po petdnevem klanju popolnoma poražen. '
Zmaga je bila slavna, pa tudi draga; nad 40.000 Fran¬
cozov je bilo ubitih in ranjenih, nad 20.000 pa ujetih, 130.000
pušk in 370 topov so bili uplenili zmagalci. A tudi izgubili
so bili okrog 50.000 mož, med njimi 15.853 Avstrijcev. Mnogi
francoski vojaki so zbežali od vojske, se klatili brez orožja
po vaseh ter prosjačili za kos kruha.

Napoleon je hitel s preostalo vojsko proti Renu ter ga
prekoračil s 70.000 možmi. Po J. Apihu.

317

38. 4. julija 1. 1848.

L. 1818. je bila Avstrija v veliki nevarnosti. Italijani,
Dunajčani in Madžari so se poganjali za neodvisnost ali
svobodo.

Rešitelj je bil tedaj Avstriji poleg Radeckega junaški
hrvatski ban Jelačič.

Jelačič je imel 30—40 tisoč pripravne vojske, a novcev
ni bilo. To je povedal dne 4. julija v saboru, češ, naj vsak
da na oltar domovine, kar more.

Besede banove so padle na plodna tla. Na mah priskoči
narodni zastopnik (poslanec) Herman Bužan in reče: „Jaz prvi
dam tri sto goldinarjev/

Ni mogoče opisati oduševljenja, ki je zdaj nastalo v zbor¬
nici. Poslanci v dvorani, gospodje, gospe in gospodične na
galeriji, vse se je požurilo, da nekaj prispe za obrambo domo¬
vine. Eni dajejo gotov denar, a drugi snemajo in donašajo
ure, prstane, zapestnice, uhane i. t. d. Očividec piše: ,.Jedva
je ban izpregovoril to, se je seja pretvorila v sveti žrtvenik
domovin e. “

Vsak je dal, kolikor je mogel. Došel je red na arhiman-
drita Iliča, a ta ni imel, kar bi dal; zato sname zlato verižico
in križ z vrata ter jo izroči pobiraču, govoreč, da mu je
sladko, se za mili rod in dom iznebiti tega okraska. Vse je
bilo o tem prizoru ganjeno do solz. A ban Jelačič stopi od
svojega stola, vzame darovani križ v roko in obrnivši se k po¬
slancem, reče: „Če kdaj, je zdaj ta prečastiti gospod pokazal,
da je vreden, v istini nositi ta sveti križ; zato Vam ga,
gospod, vračam, a mesto njega polagam za Vas 50 dukatov/
Prečastiti arbimandrit izjavi s solznimi očmi, da je do
zdaj smatral oni sveti križ za spomin svoje svete dolžnosti,
za pobudo k dobremu delu, a odšle da ga bo smatral za
svoje najdragocenejse blago, za dar ljubljenega bana.

Mnogi so obžalovali, da onega dne niso bili v saboru.
A prispevki so se nabirali širom brvatske domovine; dopri-

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1872.)

318

našali so za blaginjo domovine vsi: moški in ženske, staro in
mlado, katoliki in pravoslavni.

Tndi Slovenci so prispevali in podarili mnogo sto goldi¬
narjev. Tako so i oni pomagali, ko se je odpravljal ban na
vojno, da reši domovino in cesarja. Fr. Ilešič.

39. Očeta Radeckega zadnji boji.

Radecki se je porodil 1. 1776. iz stare plemenitaške ro¬
dovine češke. V mladik letih se je kot častnik bojeval proti
Turkom, pozneje proti Francozom in se je kot general — ime¬
novan 1. 1805. — posebno obnesel v bitki pri Lipskem. Leta
1836. ga je cesar imenoval vojnim maršalom. Neumorno je
uril avstrijsko vojsko v Lombardiji in jo tako izvežbal, da je
bila zgled vojaške jakosti. Daši prileten — imel je takrat že
82 let — je bil „oče Radecki" še vedno čil in krepak, neiz¬
rečeno prijazen in dobrotljiv.

Ko se je dne 18. sušca zvedelo v Milanu, da je dovolil
cesar Ferdinand ustavo, so se Italijani takoj kakor na dano
znamenje dvignili zoper avstrijsko vlado.

Dočim je množil Radecki okrog Verone svojo vojsko, se
je širila vstaja tudi po srednji in južni Italiji. Sardinski kralj
Karel Albert je z veliko vojsko sledil Radeckega ter se bližal
Veroni. Pri selu Santa Lucia je dne 6. maja 1848 z 41.000
možmi in 66 topovi napadel Radeckega, ki je tačas razpolag al
samo z 20.000 vojaki. Avstrijska vojska je kmalu potolkla
sovražnika; umaknil se je v popolnem neredu, izgubivši
2000 mož, dočim je Avstrijcev padlo samo 347.

Dne 20. junija je zadel Radecki pri Vicenzi (reci: Vi-
čenci) na 20.000 vstajnikov in jih razpodil.

Nato je v najhujši vročini prijel sovražnike pri vasi
Sommacampagna (reci: Somakampanja) dne 28. julija. Tu sta
se odlikovala štajerska polka — 9. lovski in 47. peški polk —,
ki sta' vzela s pogumnim naskokom Montebello in ujela precej
sovražnikov.

319

Najhujši pa je bil 25. dan meseca julija, ko se je bila
odločilna bitka pri Custozzi v taki vročini, da je mnogo vo¬
jakov popadlo od slabosti. Boj je trajal ves dan in še pozno
v noč; okrog polnoči pa se je jela umikati vsa sardinska vojska,
pri kateri je bil sam kralj. Stoprv proti jutru so bili nekateri
avstrijski oddelki toliko izpočiti, da so mogli udariti za so¬
vražnikom, Da so se tudi ta dan naši vojaki bili hrabro, to
je priznal sam strogi general d’ Aspre (reci: Daspr), ki se je
odkril pred 47. polkom, rekoč: „Odsle bodem vselej jahal

odkrit mimo tega polka.“

Drugi dan so se nasprotniki sicer še ustavili našim pri
Volti, pa zaman. Tu se je boril slavni slovenski junak Andrej
Čehovin pet ur s-6 topovi proti 16 piemontskim.

Spričo takih uspehov naše vojske so splavali Karlu Al¬
bertu vsi lepi upi in velike misli o zedinjeni Italiji po vodi.
Prosil je premirja, ki mu ga je nazadnje Radecki dovolil dne
6. julija.

Toda nesrečna vojna 1848. 1. ni izpametovala piemont¬
skega kralja Karla Alberta; kar mu je bilo izpodletelo to
pot, se je nadejal izvršiti z boljšim uspehom spomladi 1. 1849.

Toda Radecki to pot ni čakal, da bi ga bili napadli
Sardinci, ampak je sam udaril v njih deželo. Ko mu je dne
16. sušca 1849. leta sporočil sardinski častnik, da je njegov
kralj preklical premirje, je prav hladnokrvno sprejel to iz-
vestje ter je povabil poročnika celo na obed.

Svojo vojsko je pozval na boj s iem-le kratkim, jedrnatim
ukazom: „Vojaki! Boj bo kratek ! Bojevali se bomo z istim
sovražnikom, ki ste ga premagali pri Sv. Luciji, pri Vicenci,
pri Sommacampagni, pri Custozzi in pred milanskimi vrati.
Bog je z nami, naša reč je pravična! Torej naprej, vojaki!
Še enkrat za svojim sivim voditeljem v zmagoviti boj! Jaz
bom priča vašega junaštva in zaključiti bocem svoje dolgo
vojaško življenje, ko bom v prestolnici brezvestnega sovraž¬
nika svojim vrlim tovarišem krasil prsi s krvavo in slavno
izvojevanimi znamenji njih hrabrosti. Naprej torej, vojaki!

320

„Proti Turinu!“ je naše geslo. Tam najdemo mir. Živio cesar !
Živela domovina!

Z navdušenjem je sprejela vojska Radeckega poziv
v svesti si zmage. In res, že 21. sušca 1. 1849. je popolnoma
pobila Sardince pri Mortari, in dva dni pozneje pri Novari.
O boju je sporočil Radecki cesarju tako-le: „Vsakdo je bil
junak. Čestitam Vašemu Veličanstvu na taki vojski. »Viribus
unitis« je bilo geslo v tej bitki.“

Vsa vojna je trajala samo šest dni. Karel Albert se je
odrekel kroni; pobegnil je na Portugalsko ter je že dne
26. malega srpana 1. 1849. umrl v mestu Oportu. Njegov sin
in naslednik Viktor Emanuel II. (1849—1877) pa je sklenil
z Avstrijo premirje in potem mir v Milanu.

Zmagovitega Radeckega je cesar odlikoval, kar je
mogel; podelil mu je najvišji red avstrijski, red zlatega runa,
potem zlato, srebrno in bronasto svetinjo, ki jo je dal kovati
s podobo Radeckega samega. Ruski car ga je imenoval gene¬
ralnim maršalom in mu poslal zlato maršalsko palico, okra¬
šeno na obeb koncib z demanti, in neštevilna odlikovanja so
mu poslali tudi drugi evropski vladarji. Ostal pa je Radecki
še dalje cesarski namestnik v Italiji ter je stopil kot 91 leten
starček 1. 1857. v zasluženi pokoj. Boril se je 72 let za slavo
cesarske rodovine ter si stekel v najhujših in najusodnejših
časih nevenljivih zaslug za obstanek Avstrije. Leto pozneje
je umrl, obžalovan od cesarja, od vojske in od vseh zvestih
avstrijskih podanikov.

Po M. Potočniku.

40. Slovenska junaka.

V boju proti beneškim upornikom "se je proslavil zlasti
Fran Gornik iz Slovenskih goric. Ko se je umaknila junaška
vojska iz Benetk, je ostal Gornik, desetnik 47. polka spodnje¬
štajerskega, z 19 možmi na majhnem otoku v trdnjavici S. Spirito
(reci: Santo Spirito, t. j., Sv. Duh) za stražo. Drugi dan pri-
ploveta dve sovražni ladjici pred trdnjavico ter zahtevata,
da naj jim jo Gornik izroči; a ta jima odgovori: „Samo

321

poveljnik, ki me je poslal semkaj, mi more ukazati, da za¬
pustim to mesto. Dokler ne dobim povelja od svojega pred¬
stojnika, ostanem tu in ne pustim nikogar v trdnjavo. Rajši
zažgem smodnišcnico in zletim z njo v zrak, nego da se
podam izdajalcem." Želeč pokazati, da se ne šali, skoči
z gorečo zažigalnico k sodu, kakor da hoče zapaliti smodnik.
Tedaj so zbežali izkušnjavci na ladjo. Stoprv ko so mu pri¬
nesli pismeno povelje avstrijskega častnika, da naj ostavi
trdnjavo, se je umaknil, toda pustiti so mu morali orožje in
strelivo. Moški so korakali potem Gornik in njegovi tovariši
skoz uporno mesto. Ko pa so vstaši za njim prebrskali vso
trdnjavico, niso našli niti trohice smodnika, kajti Gornik jih
je bil zastrašil s — praznimi sodi.

V Lombardiji pa se je od 17. polka kranjskega izkazal
pravega junaka desetnik Matija Črne. Le-ta je branil s 17 možmi
trdnjavico K o ec o d’Anfo pri Milanu. Streliva so imeli naši
sicer dosti, a nedostajalo jim je živil. Tudi Črneta so nago¬
varjali vstaši, naj se umakne iz trdnjavice; on pa je kar molčč
s prstom velel njih govorniku, naj se izgubi. Ponoči so izku¬
šali Lahi prelesti obzidje, meneč, da naši spe; a ti so bili
budni in prvega, ki je priplezal na vrh, je Crnč s kopitom
svoje puške pobil na tla; potem pa je hitro zažgal nekaj
slame, da so tovariši videli streljati. Tedaj je bilo naskoka
konec; nekaj napadnikov je bilo ustreljenih, drugi pa so zbe¬
žali. Druge/jutro so imeli naši mir pred njimi, a tem huje se
je oglašal želodec; toda že opoldne so jim prihiteli tovariši
na pomoč, in rešeni so bili. Zlata svetinja za hrabrost je bila
zasluženo plačilo junaku Črnetu, in tudi njegovi tovariši so
dobili razna odlikovanja. P° M- Potočniku.

41. Pri Custozai (Kustoci).

Dne 17. junija 1866 je izdal cesar Franc Jožef pomenljiv
„manifest“, s katerim je ožigosal krivično in nasilno posto¬
panje Pruske glede Holsteina ter pozval svoje narode, naj
gredč neustrašeno v boj za pravico.

322

Zdaj je završalo po vsej Avstriji. Mesta, trgi ia občine
so pošiljale cesarja izjave vdanosti, zagotavljajoč mu neomajno
zvestobo; mestni zbor ljubljanski je pisal: „ H rast se omaje
in hrib — zvestoba Slovencev ne gane."

Nemudoma so se pričele vojne priprave, zlasti tudi po
naših pokrajinah, ki so bile pri neizogibnem boju z Italijani
neposrednje prizadete. S cesarjevim dovoljenjem so se zbirali
slovenski radovoljci kot ,,planinski lovci". — „Dragi rojaki,"
tako se je glasil neki oklic, ^pokažimo, da smo sinovi junaških
pradedov, ki so na mnogih bojiščih branili domovino zoper
sovražnike! Bodimo vredni njih dejanj in zmag, ki se svetijo
v zgodovini na večen spomin ! -<  — Ljubljančani so naglo
zgradili vojaške barake ter nabirali mladeniče in može, ki
so želeli vstopiti med „planinske lovce“. Takoj prvi dan se
jih je oglasilo 200, izmed njih sta bila potrjena 102.

Ženske, med njimi tudi gospe in gospodične iz najboljših
■ stanov, so pripravljale vse, kar je potrebno za čiščenje in
obvez o vanj e ran.

Po cestah, ki drž4 skozi naše dežele proti Italiji, se je
začelo pravcato preseljevanje narodov. V Ljubljani je bilo
dan na dan po 10, 15 in tudi 20 tisoč vojakov, ki so potem
odšli dalje na Laško.

Nadvojvoda Albreht, ki mu je bil poveril cesar vrhovno
poveljništvo na Laškem, je imel 95,458 mož, med njimi tudi slo¬
venska polka 7. in 17., dočim je štela laška vojska 200.000 mož.

Italijanski kralj je razdelil svoje čete v dva voja ; z glavno
vojsko je nameraval sam prekoračiti reko Mincio (Minčo) in
z dvojno silo prijeti Avstrijce ob Adiži; drugi voj pod gene¬
ralom Cialdinijem (Caldinijem) pa je stal ob dolenjem Padu.
češ, naj prestopi reko ter napade Avstrijce od leve strani.

Nadvojvoda Albreht je pustil ob dolenjem Padu proti
90.000 Cialdinijevim vojakom samo polk huzarjev in lovski
bataljon, a vse druge polke, 71.825 pešcev, 3536 konjikov in
168 topov je zbral na levem bregu Adiže, blizu Verone. Pre¬
stopil je z njimi reko dne 23. junija.


323

Naši so si skuhali tisti večer še drugo kosilo, použili juho
in malo vina, deli meso v torbo, ker so bili dobili ukaz, da
morajo zjutraj ob treh biti pripravljeni na odhod. Ponoči je
hudo deževalo; vojaki niso mogli dosti spati, in že med drugo
in tretjo uro po polnoči so se jeli pomikati proti sovražniku.

Zjutraj ob sedmih je bil prvi spopad z nasprotnikom.
Takoj v začetku bitke so privihrali poljski ulanci, radovoljci,
z nastavljenimi sulicami kakor burja, pomandrali nekaj so¬
vražnih bataljonov, ostale pa razpršili; toda vrnilo se jih je
samo 200, vsi drugi so ostali na bojišču. Prav tako junaški so
se bojevali huzarji in hrvatski ulanci. Stotnik Beehtolsheim
je zbral 130 hrvatskih ulancev, napadel z vso silo sovražno
baterijo, ranil dva generala, razgnal vso brigado, potem drevil
skoz dve drugi brigadi in uplenil dva topa; ko mu je padel
konj, je takoj zasedel konja ubitega laškega častnika, zbral
zopet svoje junake in jih privedel nazaj — še 44 mož. Drzni
naskok naše konjiče je imel sijajen uspeh; celih 36 sovražnih
bataljonov, 6 baterij in večino mnogoštevilne laške konjiče je
strahovala tako imenitno, da se niso upali niti ganiti z mesta.

Pa tudi naša pehota ni počivala. Rodičev voj je pregnal
sovražnika z gorice Monte Vento, in kranjski polk je naskočil
gorico Monte Cricol (Krikol) ter spodil z nje Italijane.
Najhujši boj pa je bil na gorici Monte Croce (Kroče), kjer
se je bil sovražnik posebno dobro utrdil. Večkrat so naši na¬
skočili italijanske utrdbe, toda vselej so jih nasprotniki odbili.
Tudi pri napadu na vas Custozza se jim vsaj izprva ni godilo
posebno dobro, ker niso imeli niti enega topa, dočim so so¬
vražniki streljali na nje s štirimi baterijami. Po večurnem
junaškem naskakovanju so naposled vendar toliko oslabili so¬
vražnika, da je dal nadvojvoda ob treh popoldne povelje, naj
udarijo še enkrat na Custozzo. Zopet je bil Rodičev voj prvi.
Pod generalom Moringom so Hrvati prvi vdrli v selo, podili
umikajočega se sovražnika od hiše do hiše ter posedli vas.

V istem trenutku pa je zaplapolala na gorici Monte
Croce zastava koroškega polka. Ves dan Korošci niso bili
prišli v ogenj, a popoldne razvrsti podpolkovnik Wallenweber

324

zpočite bataljone; trobente zapojč, bobni zaropočejo, polk se
zažene po robu navzgor, se zakadi v laške lovce, jih. zapodi,
vzame šest topov in jih obrne proti sovražnikom, ki so se bili
spustili v beg, a naša konjiča jih razprši popolnoma.

Ob 10. uri ponoči se je umaknil sovražnik črez reko
Mincio nazaj, a naši so ostali na bojišču. Slavna je bila zmaga,
pa tudi krvava; kajti izgubili smo bili skoro 8000 mož mrtvih
in ranjenih, sovražnik pa 8145, med njimi nad 4000 ujetnikov.

Po M. Potočniku.

42. Pomorska bitka pri Visu.

Lahi so bili sicer poraženi na suhem, a so imeli še močno
brodovje. Narod, ogorčen radi izgubljene bitke pri Custozzi,
je odločno zahteval, naj vendar že admiral Persano napade
avstrijske „ribiške čolne .

Naša mornarica je bila napram italijanski res uprav ku-
kavna; štela je samo 27 večinoma starih in lesenih ladij
s 532 topovi, a nje poveljnik je bil junak Wiljem Tegetthoff,
— rojen 1827. 1. v Mariboru in umrl 1. 1871. na Dunaju —
ki je pokazal svetu, kaj more pravi mož tudi z „lesenimi
ladjami, da so le srca jeklena”.

Dne 16. julija je zapustil Persano s 34 ladjami, s 11.000
možmi in s 746 topovi luko jakinsko. Priplul je pred otok Vis
ter začel ohstreljavati ondotne trdnjavice; velikanski laški
topovi so napravili mnogo škode, in le s trudom so zabranili
naši vojaki — 1800 mož — izkrcanje italijanske mornarice.
Seveda je bilo pričakovati, da Italijani pri prvi priliki obnovč
svoj ponesrečeni naskok. A tudi naši vrli vojaki so dobili po¬
ročilo, da se jim bliža pomoč. „Držite se! Jaz pridem! je
brzojavil Tegetthoff pogumni posadki na Visu.

V jutro dne 20. julija je ravnal Persano svoje ladje za
napad, in naši vojaki na Visu so bili pripravljeni na junaško
smrt. Gosta megla je pokrivala morje; tekom dopoldneva pa
je prodrlo solnce, in z velikim veseljem so naši vojaki zagle¬
dali ter vriskaje pozdravili Tegetthoffove ladje, ki so jadrale
naglo proti sovražnikovemu brodovju.

325

Boj se je pričel. Nasprotniki so se pomešali in streljali
drag na drugega, kolikor so mogli. Grozno je odmeval grom
velikanskih topov črez morje tja do obrežja dalmatinskega;
vmes pa so pokale puške pomorščakov.

Čudovito hitro so se gibale naše ladje in obletavale kakor
razdraženi sršeni laško brodovje; toda hitro so morale streljati,
ako so s svojimi manjšimi topovi hotele napraviti vsaj nekaj
škode italijanskim oklopnicam, oboroženim z velikanskimi topovi.

Tegetthoff, ki je z oklopnico „ Cesarjem Ferdinandom
Maksom “ pomagal lesenim svojim ladjam in jih ščitil proti
italijanskim oklopnicam, se je bil že večkrat poprej zaletel
zdaj v to, zdaj v ono laško oklopnico in jo izkušal potopiti,
a se mu ni posrečilo. Kar zagleda kapitan njegove ladje,
pl. Sterneck, največjo laško oklopnico „Re d’ Italia“ pocrez
pred sabo. „Admiral, ali naj se zaletim v njo? je vprašal
poveljnika. „Poizkusi!“ je bil kratek odgovor. Tedaj je ukazal
Sterneck ladjo potisniti najprej še malo nazaj, potem pa jo je
zadrevil s toliko silo proti laški, da so spričo silovitega sunka
vsi naši mornarji popadali na tla; prednji konec avstrijske
oklopnice se je zadrl ob boku sovražne ladje globoko v nje
ogrodje, potem pa se je takoj zopet izdrl. Učinek je bil grozen
„Re d’ Italia“ se je postavil za trenotek po koncu, a za dve
minuti se je pogreznil s 600 vojaki in 42 topovi na dno morja.

Avstrijska lesena ladja „Cesar“ je bila po junaškem boju
tako poškodovana, da je moral poveljnik kreniti z njo proti
Visu. Spotoma pa jo je napadel „Affondatore“ (Pogrezovalec),
a o pravem času sta ji prihitela na pomoč ladji „Uon Juan"
in „Princ Evgen“, in vse tri so tako obdelavale laško oklop¬
nico, da je admiral Persano moral z njo pobegniti proti Ja-
kinu. Komaj je bil v luki, pa se je „Pogrezovalec“ spričo po-
škodeb pogreznil sam.

Za admiralom Persanom so šle še druge laške ladje. Že
so potihovali topovi, kar zagrmi grozovit tresk; iz laške ladje
„Palestro“ švigne visoko proti nebu plamen, in krasno oklop¬
nico pogoltnejo valovi. Nastal je bil na kro\u požar, in ogenj
je bil vnel smodniščnico. Zares groznovelicasten konec slavne

326

bitke, v kateri Avstrijci niso bili izgubili niti ene ladje! Mi
Jugoslovani pa smo še posebno lahko ponosni na njo, kajti
junaki „na lesenih ladjah z jeklenimi srci so bili izvečine,
vsaj moštvo, naše gore listi.

Lahi so bili uvideli, da ne opravijo nič proti Avstriji;
zato so 27. malega srpana sklenili premirje v Korminu.

Po M. Potočniku.

43. Polivala 17. pešpolka.

Dne 30. septembra 1. 1878. ob 8. uri dopoldne je
napovedal naš vojni poveljnik veliko revijo ali pregledovanje
vse vojske, ki je oblegala Livno. Ob tej priliki je zelo po¬
hvalil vse vojaštvo, posebno laskavo pa se je izrazil o 17. pe¬
hotnem polku in o 10. lovskem bataljonu; to je razvidno iz
naslednjega povelja polkovnega poveljstva z dne 30. septembra.:

„Njega kraljeva visokost, gospod korni poveljnik princ
Wiirtemberg mi je blagovolil danes v navzočnosti generalov
in štabnih častnikov vseh štirih tukaj zbranih brigad izraziti
svojo zahvalo v teh-le besedah:

»Zahvaljujem 17. pešpolk za njegove odlične, neprimerljive
čine, ki jih je izvršil v hladnokrvni mirnosti, v redu in hra¬
brosti na bojišču, v lahkem, neumornem in veselem prema¬
govanju neizrečnega trpljenja ob najneugodnejših razmerah
v taboru. Ni je boljše čete, nego je ta polk in slavni 10. lovski
bataljon; njuno vrednost sem spoznal v petih letih, kar ju
imam pod svojim poveljstvom/

Ukazujem, da se razglase te spomina vredne, prečaslne
in neprecenljive besede našega kornega poveljnika vsem čast¬
nikom in vsemu moštvu vseh šesterih bataljonov, in uverjen
sem, da bo 17. pešpolk z vsemi svojimi čini vedno sijajno
ustrezal temu priznanju in v bojih vedno čuval prekrasno
svoje vedenje, ki sta nam na njem že v prejšnih bojih milostivo
čestitala Njegova kraljeva, pa tudi Njegova cesarsko-kraljeva
visokost, naš gospod brigadir nadvojvoda Ivan Salvator.

Neizrečno sijajno se je držal polk v bojih 26. in
27. t. m.; natančno in spretno je 17. pešpolk izvršil povelje in

327

obkolil brezštevilne kamenite stolpe ali „kule“, ki so stale
na severni strani livanskega gradu, na nepristopnem, skalo-
vitem zemljišču in so bile stalno utrjene.

Nič manj sijajni niso bili boji pred temi kulami in pa
hrabrost ter razumnost, s katero so se tukaj odbijali so¬
vražni poizkusi prodiranja in napadanja.

Občudovanja vredna je bila tudi vztrajnost, s katero so
vojaki prenašali mrzlo burjo, ledeni dež, žejo in lakoto; 36 ur
so bili brez jedi, pijače in ognja. Kakor prej na potu, tako
jim je bilo zdaj pretrpeti najhujše težave; noč in dan so
stali v bojni črti in bili za boj vedno pripravljeni.

Posebnega priznanja vreden je boj pri zapadnih, trajno
utrjenih kulah, ki je bil potreben za ogledovanje in pozneje
za rešitev ranjencev.

V imenu vsega polka zahvaljujem stotnika Štromajerja,
Slivnika, njune častnike in moštvo, ker so junaški, res prav
viteški zapostavljali lastno življenje, da se le rešijo ranjenci
smrtnih muk, ki so jih čakale od nečloveškega sovražnika.

Priger 1. r., polkovnik/ 1

Občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljane je
dne 3. decembra 1. 1878. sklenil, naj se zgoraj navedeno
povelje polkovnega poveljstva z dne 30. septembra 1. 1878.
hrani v mestni občinski dvorani v spomin slavnih činov
kranjskega pelpolka št. 17. Jernej pl. A n d rej k A.

44. Mojim narodom!

(Manifest [slovesna izjava] cesarja Franca Jožefa I.)

Moja najiskrenejša želja je bila, da bi posvetil leta, ki
so mi še prisojena po božji milosti, mirovnim dejanjem in da
bi Svoje narode obvaroval težkih vojnih bremen i žrtev.

V svetu Previdnosti je bilo sklenjeno drugače.

Spletke sovraštva polnega nasprotnika Me silijo, da
v obvarovanje časti Svoje monarhije, v varstvo njenega ugleda

328

in oblastva, v zavarovanje njene posesti, sežem po dolgih letih
miru po meču.

Z naglo pozabljajočo nehvaležnostjo je nastopilo Srbsko
kraljestvo, ki smo ga ščitili in podpirali, moji predniki in Jaz,
od prvih začetkov njegove državne samostalnosti do najno¬
vejših časov, že pred leti pot očitnega sovraštva zoper
Avstrijsko-Ogrsko.

Ko sem po treh desetletjih blagoslovljenega mirovnega
dela v Bosni in Hercegovini razširil Svoje vladarske pravice
črez te dežele, je sprožila ta Moja odredba v Srbski kralje¬
vini, katere pravice nikakor niso bili kršene, izbruhe nebrzdane
strasti in zagrizenega srda. Moja vlada je takrat porabila
lepo predpravico močnejšega ter je zahtevala v največji pri¬
zanesljivosti in milostljivosti od Srbije samo znižanje njene
vojske na mirovno število in obljubo, da bo prihodnjič hodila
pot miru in prijateljstva.

Vladana od istega duha zmernosti se je moja vlada, ko
je bila Srbska država pred dvema letoma zapletena v vojno
s Turško državo, omejala na varstvo najvažnejših življenskih
pogojev monarhije. Temu vladanju se ima Srbija v prvi vrsti
zahvaliti, da je dosegla svoj vojni smoter.

Upanje, da bo Srbsko kraljestvo upoštevalo prizanesljivost
in miroljubnost Moje vlade in da bo ostala mož beseda, se ni
izpolnilo.

Vedno više šviga sovraštvo proti Meni in Moji rodovini,
vedno očiteje stopa na dan prizadevanje, da bi odkrušili ne-
razdružne pokrajine Avstrijske-Ogrske.

Zločinska gonja sega preko meje, da bi izpodkopala na
jugo-vzhodu monarhije temelje državnega reda, da bi omajala
narod, ki mu v vladarski ljubezni naklanjam vso Svojo skrb,
v zvestobi do vladarske hiše in do očetnjave, da bi zbegala
doraščajočo mladino in jo naščuvala k hudobnim dejanjem
blaznosti in veleizdajstva. Cela vrsta naklepov na življenje,
premišljeno osnovana in izpeljana zarota, katere grozoviti
uspeh je Mene in Moje zveste narode v srce zadel, kaže daleko

— 329 —

vidno krvavo sled tistih tajnih spletk, ki jih je Srbija osno¬
vala in vodila.

Ta neznosna gonja se mora ustaviti, neprestanim izzi¬
vanjem Srbije se mora konec storiti, ako naj se čast in slava
Moje monarhije ohrani neoskrunjena in se obvaruje njen državni,
gospodarski in vojaški razvoj vednih pretresov.

Zaman je Moja vlada nazadnje še poskusila, da bi dosegla
ta smoter z mirovnimi sredstvi ter da bi z resnim opominom
Srbijo izpreobrnila.

Srbija je zmerne in pravične zahteve Moje vlade zavrnila
iu odklonila, da bi izpolnila tiste dolžnosti, katerih izpolnitev
je v narodnem in državnem življenju naravna in potrebna
podlaga miru.

Tako se moram torej lotiti dela, da z orožno silo ustvarim
neobhodna poroštva, ki naj zavarujejo Mojim državam notranji
pokoj in trajni mir navzven.

V tej resni uri se popolnoma zavedam velike daljno-
sežnosti Svojega ukrepa in Svoje odgovornosti pred Vsemo¬
gočnim.

Vse sem premislil in preudaril. Z mirno vestjo nastopam
pot, ki mi jo predpisuje' dolžnost. Zaupam v Svoje narode,
ki so se vedno v vseh nevihtah družili v edinosti in zvestobi
okrog Mojega prestola in so bili vselej pripravljeni k najtežjim
žrtvam za čast, velikost in moč očetnjave. Zaupam v hrabro in
s požrtvovalno navdušenostjo napolnjeno vojno moč Avstrijske-
Ogrske. Zaupam v Vsemogočnega, da bo Moj emir orožju po¬
delil zmago.

Kopališče Ischl, 28. junija 1914.

Franc Jožef I.

45. Mojim narodom!

(Manifest cesarja Karla  I.)

Globoko ginjeni stojimo Jaz in Moja hiša, stoje Moji
zvesti narodi ob mrtvaškem odru plemenitega vladarja, ki je

. .■ )  - * ; '

— 380  —

bila blizu sedem desetletij Njegovim rokam izročena usoda
monarhije.

Po milosti Vsemogočnega, ki Ga je v zgodnjih mladeniških
letih poklicala na prestol, Mu je bila podeljena tudi moč, da
je živel od najtežje jadi nemoten in nepotrt do visoke starosti
samo dolžnostim, ki sta Mu jih predpisala Njegov vzvišeni
vladarski poklic in vroča ljubezen do Svojih narodov.

Njegova modrost, razsodnost in očetovska skrb so ustva¬
rile trajne podlage mirnemu skupnemu življenju in prostemu
razvoju in so privedle iz težkih homatij in nevarnosti Avstrijsko-
Ogrsko v hudih in dobrih časih v dolgi in mirni dobi na višino
moči, na kateri danes združena s svojimi zavezniki zmaguje
krog in krog zoper svoje sovražnike.

Njegovo delo je treba nadaljevati in dokončati!

V viharnem času zasedam častitljivi prestol Svojih pred¬
nikov, ki Mi ga je Moj presvetli stric zapustil v nezmanjšanem
blesku.

Ni še dosežen cilj, ni še pobita sovražnikova domišljija,
ki misli, da bo v neprestanih navalih premagala Mojo monarhijo
in njene zaveznike, ali pa celo razbila.

Vem, da sem ene misli s Svojimi narodi v neomajnem"
sklepu, da se hočemo boriti do konca, dokler ni pribo je van
mir, ki bo zavaroval obstanek Moje monarhije in trdne temelje
mirnega razvoja.

S ponosnim zaupanjem se zanašam, da bo Moja junaška
vojna moč in požrtvovalno domoljubje Mojih narodov v zvestem
vojnem pobratimstvu z zavezniškimi vojskami tudi zanaprej
odbijala z božjo milostljivo pomočjo vse sovražne napade in
priborila zmagoviti konec vojne.

Istotako neomajno je Moje zaupanje, da bo Moja monar¬
hija, katere moč je ukoreninjena v starodavno zajamčeni, v sili
m nevarnosti nanovo potrjeni, neločljivi skupnosti usod svojih
obeh držav, naznotraj in navzven izišla iz vojne okrepljena
in ojačena, da bodo Moji narodi, -ki se, prešinjeni od misli
skupnosti in globokega domoljubja danes družijo v požrtvo-

331

valni pogumnosti v obrambi proti v nanjim sovražnikom, tudi
združeni sodelovali pri delu prenavljanja in pomlajevanja, da
bi obe državi monarhije s pridruženima deželama, Bosno in
Hercegovino, dovedle v dobo notranjega procvita, razvoja in
ojačenja.

Milo proseč nebeške milosti in blagoslova Zase in za
Svojo hišo ter za Svoje ljubljene narode, prisegam pred
Vsemogočnim, da bom zvesto upravljal imetek, ki so Mi ga
zapustili Moji predniki.

Vse hočem storiti, da čim preje odpravim grozovitosti
in žrtve vojne, da zopet pridobim Svojim narodom težko
pogrešani blagoslov miru, kakor hitro mi to dovolijo ča,st
našega orožja, življenski pogoji Mojih držav in njihovih zvestih
zaveznikov ter upornost naših sovražnikov.

Svojim narodom hočem biti pravičen in mil vladar. Visoko
hočem spoštovati njihove ustavne svoboščine in druge pravde
in skrbno čuvati enakopravnost vseh. Neprestano si bom pri¬
zadeval, da povišam nravni in duševni blagor Svojih narodov,
da ščitim svobodo in red v Svojih državah ter zavarujem
vsem pridobitnim članom družbe plodove poštenega dela.

Kot dragoceno dediščino Svojih prednikov prejemam
vdanost in srčno zaupanje, ki objema narod in krono. Ta
zapuščina naj Mi daja moč, da bom zvesto izpolnjeval dolžnosti
Svojega visokega in težkega vladarskega poklica.

Prešinjen' zaupanja na neugonobljivo življensko moč
Avstrijske-Ogrske, vnet srčne ljubezni do Svojih narodov,
hočem Svoje življenje in vso Svojo moč posvetiti tej visoki
nalogi.

Korber. Karel.

40. Odlikovanje.

Viharje bojni, grozni utihnil, Pač bil se hrabro v sak kot lev je,
hura. dobljena zmaga je! kdor živ, kdor mrtev tuje zdaj 1
A mnog junak svoj duh izdihnil otet, utrjen stol kraljev je,
j)od mahljaji sovraga je. otet je doma krasni raj.

332

In zbira že na bojnem polji
borilce hrabre gospoda < ;
njim, ki junaki so najb ilji,
svetinje zlate daje v dar.

Pripel že vrsti je vojakov
vladar poguma častni znak:
„Cemu pa znamenja junakov
ti braniš borcev se prvak?“

„„Nevreden nisem pač odlike,
a dosti vrednejših poznam;
to znamenje časti in dihe
dovoli, kralj, da tistim dam.““

Primigne kralj; junak pa stopi,
kjer mož pri možu v krvi spi,
najbližjemu v mrličev tropi
pripne na prsi znak časti.

„„ Kar meč,kar strel jih je pomoril,
v tem enem sem odlikoval;
teh slednji manj ko jaz ni storil,
več ko mi vsi je žrtvoval. 1 "'

Spoštljivo kralj glavo odkrije,
z njim vrste vse se odkrijo,
oko junakom solze lije,
po mrtvih bratih jim teko.

Simon Gregorčič.

47. (Jas.

Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim se naprej!
Jaz videl sem zemlje stvarjanje
in rojstvo nebeških svetov,
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.
Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem,
in zadnjo bom krsto kropil.
Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove
rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.
Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim,
zdaj venec ti vijem poročni,
a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko neveselo,
obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje, zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod solncem ne učaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek
pač i aznih prinese darov
in mrogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.

S. Gregorčič.

383

48. Nezadovoljnost v slovenski občini.

„Je pač sirota !“

„Nič ne bo z našo občino/

„Drva nam kradejo če dalje bolj/ 1

„Občinski gozd bo prej ko v dveh letih ves pokraden/ 1
„ Cerkvenemu se godi istotako."

„Siromaštvo nam raste črez glavo.' 1
„Tu ni nobene pomoči/' —

„ Vlada je kriva/ 1
„ Sodišča so kriva/ 1
„Sola je kriva."

„ Občina je kriva/ 1

„Kdo ? Kaj? Občina? Vladaje kriva! 1 '

Tako se je govorilo vse vprek. Končno se je oglasil
Rudnik ter dejal: ..Umejmo se! Občina naj bi bila kriva!

Kaj je to občina ? Ali niso njeni grehi grehi vseh občanov
vkup ? Noben občan noče za občino nič storiti, ji nič sveto¬
vati. Vsak pravi: »Kaj mi je to mar?« In tako gre občina
rakovo pot.“

„Kdo pa utegne delati za občino /‘

„0 košnji in žetvi res ne utegnemo, a pozimi? Gospod

učitelj je rekel nekoč v šoli: »Kmetje imajo najdaljše počit--
. .. 3

mce.«

„Zakaj so nam pa župani ? 1£

„Res je, župani tudi često pozabijo na občino, a niti
najboljši župani ne morejo sami storiti vsega. Prav radi tega
bi jih morali priganjati ter jih podpirati s svetom in dejanjem;
mi pa se le prepiramo po krčmah in prodajalnah — ostane
pa vse, kakor je bilo/ 1

„Kako bi torej iztrebili siromaštvo ? £1
„Ti in jaz in mi vsi ne bomo iztrebili siromaštva; tega
ne more niti cesar. Toda skrbeti moramo za siromake; seve,
košček kruha in nejevoljen obraz, s tem jim ni pomagano,
Le čitajte o tem novine in razne knjige — !“

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.) 2 2

334

,,Kako pa boste s sveta spravili žganje, ki je uničilo že
toliko ljudi ?“ mu naglo prereže besedo eden izmed občanov.

„Vidite, to je vse vredno premisleka/ 1  je rekel Rudnik;
„o vsem tem misliti in se razgovarjati, to je naša dolžnost.“

Vrednik je razumel Rudnika in pripomnil: ,.Zares, kaj
more storiti minister, kaj župnik ali učitelj, ako ne poma¬
gamo mi ? Sevč, seve, dosle smo si mislili, da nam bodo storili
vse drugi. “

„Tako smo mislili/* je povzel zopet Rudnik, „a drugače
mora biti; naš župnik je v zadnji propovedi rekel: »Zaupajmo
v Boga in v svojo moč!«“

In možje so storili moški sklep, da bodo delali za se in
za občino.

In Gospod, ki je povsod tam, kjer so ljudje v njegovem

imeuu zbrani za dobro početje, je bil z njimi.

Priredil Fr. Ilešič.

49. Varnost.

Pred nekaj tedni je bil v sosednji vasi splošno čislan
občan oropan in umorjen; morilca so ujeli in izročili sodišču,
ki ga je obsodilo na vislice.

Zaradi tega groznega dogodka je po vsem okraju za¬
vladal velik strah. Ljudem se je vobče zdelo dobro, da je
zadela zločinca zaslužena kazen.

„Saj bi še svojega življenja ne bili več varni, ako bi ga
ne bili obsodili/ 1  je rekel oče Blaž. „Br*az strabu bi se kradlo
in ropalo po naših poljih, in niti naše shrambe bi ne bile
varne. Kdo ve, kaj vse bi bil še počel ta zlikovec!'

Druiu sosed: — „.Jaz bi si že več ne upal na polje orat.

Oče Blaž: „In čemu bi vobče delali in se trudili, če
bi niti pri pospravljanju svojih pridelkov ne bili varni!

Učitelj je pritrdil: — „Red in varnost sta za delo prav
tako potrebna kakor zdravje. Ge vam po srečno dokončanem
delu kdo brani, uživati sad vašega dela, je to gotovo jako
žalostno; kajti zaman ste delali in se trudili.

335

Oče Blaž: — „Ko bi ne bilo reda in varnosti, bi si nihče
ne hotel ustanoviti svoje delavnice, nihče bi si ne hotel urediti
prodajalnice, in ne bi bilo niti obrti niti kupčije.”

Drugi sosed: ■— ,,Drevja bi seveda tudi nihče ne hotel
saditi.”

Oče Blaž: — „In železnic bi nihče ne gradil.”

Učitelj: ,, Oblastva so torej dolžna, skrbeti za varnost
v deželi; njih skrb bodi, da se po gozdovih in drugod ne
klatijo tatje in roparji.”

Tretji sosed : — „Tudi kužne bolezni bi morala za-
branjevati.”

Učitelj: — „Tega ne more nihče. Oblastvo izdaja le
razna navodila, kako je treba zabranjevati razširjanje takih
bolezni, in vsak državljan naj se strogo ravna po teh na¬
vodilih.

Oče Blaž: — „Menim, da imajo oblastva pač dovolj
opravka, bodisi državna, deželna ali občinska.

Učitelj: — „Cudili bi se, ako bi vam natančneje popisal
obsežni delokrog raznih oblastev in razjasnil mnogotere javne
uredbe ! Vojna uprava skrbi za varnost naše domovine pred
zunanjimi sovražniki; celo druga oblastva izvršujejo varnostna
določila za voznike, in vendar so tudi ta-le potrebna.”

Oče Blaž: — .,Res, oblastva so za občo blaginjo neobhodno
potrebna. Da, da, razni uradniki niso nastavljeni zaradi
mastnih služeb, ampak v našo in vseh državljanov neizmerno
korist.” Po V. Kukovcu.

50. Slovenski kmetje, prijatelji šole.

L. 1784. je bila ostra zima in mnogo snega; zaradi tega
v mnogih krajih otrokom ni bilo mogoče, prihajati z šolo.

Tako je bilo tudi pri Sv. Križu na Murskem polju. Pa kaj
so storili murskopoljski kmetje? Na saneh in vozovih so sprav¬
ljali svoje lastne in tuje otroke v šolo; tisti, ki so bili blizu
šole, so pa brezplačno redili in prenočevali deco, ki zaradi
slabe poti ni mogla domov. Drug kmet je zopet dal sobo brez¬
plačno za šolo. Imena teh vrlih mož so: Mihael Ostre, Vid

22  *

— 336

Senčar, Blaž Fiirst, Ivan Domajnko, Martin Golob. Simon
Perša, Jakob Vavpotič i. t. d.

Gosposka je o njih poročala celo v cesarsko pisarno na
Dunaj; cesar je ukazal, naj bodo imenovani prijatelji šole odli¬
kovani s srebrnimi kolajnami in pohvaljeni vsi Stanovniki
Murskega polja. Okrajni glavar je pozval vse prebivalstvo
na uradni dan in je javno v cesarjevem imenu odlikoval može,
veleč: ..Prejmite tu trajno znamenje Najvišje milosti v za¬
hvalo za vredno svoje mišljenje: Le dalje hodite po tej poti
za blaginjo svojih otrok in vsega kraja! Bodite tudi odšle
vzor dobrih roditeljev in človekoljubov!"

Ljubezen do šole sta v onih krajih zbudila najbolj župnik
pri Sv. Križu, Matija Jelen, in grajski oskrbnik v Braneku,
Fran Rogelj. Cesar jima je podaril zlato kolajno.

Fran Ilešič.


337

Kazalo.

S* ran

29. Pridnost in lenoba v pregovoru.29

30. Uganke. (Josip Stritar) [i. Šola; 2. knjiga; 3. želod] . . .30

31. Kdo je bil pametnejši? (Po Levu Tolstem).30

32. O varčevanju. (Po Winklerju).32

33. Piščalka. (A. M. Slomšek).33

34. Zapravljivec.  (Josip Stritar).34

35. Rajfajzenove posojilnice. (Po Fr. Pengovu).35

36. Dragomilčani in kmet Novinšek. (Po Fr. Pengovu) . . . .36

37. Pravilo modrosti.  (A. M. Slomšek).40

38. Vile. (Po Janezu Trdini).40

39. Kurenti. (F. Palnak).42

40. Sveti Ilija. (Po Janezu Trdini). .43

41. Kralj Matjaž.  (Oton Župančič).45

42. Na preji. (Po J. Ogrincu).46

43. Uganke.  (Josip Stritar] fl. Spanec; 2. ura; 3. zvon; 4. klobasa;

5. sebi enako bitje].47

44. Krjavelj. (Po J. Jurčiču).  - .48

45. Kako je Notranjec'Nemcu ponujal rake. (Po Fr. Erjavcu) . . 49

46. Uganke.  (Josip Stritar) [1. krava-trava; 2. rosa-kosa; 3. brana-

vrana; 4. kolovrat; 5. past-pest-post-pust; 6. uganka] . . .51

47. Ivan Vajkhard Valvazor. (Po M. Pernatu — Ludovik černej) . . 52

48. Slomškova otroška leta. (Po dr. A. Medvedu — Ludovik černej) . 53

49. Anton Janša. (Po, Navratilu — Ludovik černej).54

50. Kaj je dekla Jera pripovedovala o Prešernu. (Janez Trdina) . . 56

51. Andrej baron Čehovin. (Po Zvonu — Ludovik Černej) . . .57

52. Kdo je mar?  (Ivan Vesel — Koseski)..59

53. Ljubezen do domovine. (E. de Amicis).60

54. Potok. (Krylov —- Fr. Ilešič) . .   61

55. Potok  in  m orj  e. (Anton Aškerc) . . . . . . .62

56. Bajka o solncu in drevju. (Vojteh Šembera — Fr. Ilešič) . . .62

57. Pes in mačka. (A. M. Slomšek) . y.63

58. Dve ptice.  (Po hrv. čitanki).64

59. Veliki zbor na levovem dvoru. (Josip Brinar).64

60. Lev in komar.  (Josip Stritar).66

61. Netopir.  (Josip Stritar).67

62. Ribič.  (Peter Preradovič).67

63. Oče in hčeri.  (Josip Stritar).68

64. Klobukovi spomini.  (Josip Stritar).68

65. Drobnice. (Josip Stritar).. . . . .71

66. Uganka.  (Fran Levstik) [Jezik].72

67. Drobiž. (Josip Stritar) ..73

68. Nauk.  (Anton Medved) ..73

339

II. Dom in svet.

Stran

1. Neskončnost sveta. (Pavel Grošelj).74

2. Kako veliko je solnce? (Po Bernsteinu — H. Schreiner) ... 76

3. Oblika zemlje. (Po I. Hoidu).78

4. Morje. (Anton Aškerc).79

5. Ribičeva vrnitev. (Anton Aškerc).80

6. Petero delov naše zemlje. (Ivan Vrbovec).81

7. Plemena človeškega rodu. (Ludovik Cemej).82

8. Svetovni promet. (Ivan Vrhovec).84

9. Pragozdi ob amazonski velereki. (Janez Koprivnik) ....  85

10. Slovenci v Ameriki. (Po Z. Valjavcu).88

11. Čebela  in  mulii. (J. A. Iirylov — J. Vesel).90

12. Barčica.  (Oton Zupančič).9i

13. Podnebje in prirodnine v Avstraliji. (Po Ivanu Vrhovcu) . . 92

14. Na egiptovski piramidi. (J. Karlin).94

15. Sahara. (Po Ivanu Hoiču).95

16. Sibirija. (Janez Koprivnik).97

17. Jeruzalem. (Po Lampetu in drugih virih — L. Cernej) ... 99

18. Kmetijstvo na Kitajskem. (Po J. Staretu).101

19. Prebivalci Evrope. (Po Hoiču — L. Černej).103

20. V Carigradu. (Po Antonu Aškercu).104

21. Krakov. 107

22. Rim in cerkev Sv. Petra. (Po Hoiču in drugih virih — L. Cemej) 108

23. Vezuv. (Po R. Zupančiču).110

24. Severnonemško nižavje. (Po Hoiču) .   113

25. Skoz železna vrata. (Po A. Ukmarju) .   114

26. Šumava. (J. Apih).115

27. Že stoletja  . . . (Fr. Ksaver Meško) . . . .118

28. Brno. (J. Apih).118

29. Jadransko morje. (Po hrv. čitanki).120

30. Hrvati in Srbi. (Po Kršnjaviju).121

31. Narodna noša v Bosni in Hercegovini. (J. Kempf) ....  123

32. Znamenitost gorovja. (Po Hoiču).124

33. Planine.  (Anton Aškerc).125

34. Hoja na Triglav. (Anton Stres).126

35. Nazaj v planinski raj.  (Simon Gregorčič).128

36. Cerkniško jezero. (Fr. Orožen).128

37. Pohorje. (Janez Koprivnik).. . .130

38. Soči.  (Simon Gregorčič).. . .132

39. Pogozdovanje Krasa. (Po Simonu Rutarju).133

— 340

Stran

40. črtica o burji. (Po H. Polencu) ........ 134

41. Oblaček.  (Oton Zupančič) ..136

42. Domovini.  (Radoslav Razlag).137

43. Znamenje.  (Simon Gregorčič).137

III. Iz knjige prirode.

A. Človek.

1. človek. (Po Franu Erjavcu).138

2. Vid in sluh. (H. Schreiner).139

3. Mesna juha. (H. Schreiner).141

4. Sočivje. (H. Schreiner).143

5. Nezmernost.  (Hrvatska).144

6. Lažnivi prijatelj. (Po nemškem).144

7. Balada o sv. Martinu.  (Anton Aškerc).145

8. Koze ali osepnice in cepljenje zoper nje.147

9. Drobnice. (J. Stritar).149

B. Iz prirodopisja.

10. Opice. (Po Franu Erjavcu).149

11. Netopirji. (Fr. Erjavec).151

12. Jež. (Po Fr. Erjavcu).152

13. Pasja steklina. (Fr. Erjavec).154

14. Lev na lovu. (Fr. Erjavec).. 156

15. Kune. (Hinko Dolenec).157

16. Konja v hlevu. (Josip Stritar).158

17. Domače živali. (Fran Erjavec).161

18. Divja koza. (Po Franu Erjavcu).162

19. Velblod. (Fr. Erjavec).. • • • • 164

20. Severni jelen. (Fr. Erjavec) . . . . . ■ • .165

21. Planinski orel. (Fr. Erjavec).107

22. Krokar na zagrebški realki. (Fr. Erjavec).169

23. Nuna in kanarček.  (Fran Prešeren).171

24. Preseljevanje goloba selca. (Po Fr. Erjavcu).172

25. Kraljiček.  (Josip Stritar).173

26. Ujetega ptiča tožba.  (Simon Gregorčič) . 174

27. Puran. (Po Fr. Eijavcu).. . 175

28. Kako ptice delajo gnezdo. (Fran Erjavec) . . . • • .177

29. Naše strupene kače. (Po Fr. Erjavcu).178

30. Krastača. (Fran Erjavec).• • .181

31. Postrv. (Po M. Kišpatiču).182

341

Stran

32. Slaniki. (Po M. Kišpatiču).183

33. Mravljinske vojne. (Po Fr. Erjavcu).185

34. Kdo po cvetju kaže pot čebeli? (Po M. Kišpatiču) . . . .188

35. Svila in volna. (H. Schreiner).190

36. Smrekov lubadar. (Fran Erjavec).. .192

37. Kako se levi rak. (Fran Erjavec).193

38. Deževnik ali podzemeljski črv. (Fran Erjavec).195

39. Mnogovrstnost živali. (Po Fr. Erjavcu).197

40. Živali v pregovoru.198

41. Pomladanski dan. (Fr. Erjavec).199

42. V gozdu.  (Oton Župančič) . . .   201

43. Domovina naših kulturnih rastlin. (Hinko Schreiner) . . . 203

44. Sejalec.  (D. S. Merežkovskij — Aškerc).205

45. Pesem o klasu.  (Murn—-Aleksandrov).206

46. Vrtnica. (Po M. Kišpatiču).206

47. Dob ali poletni hrast. (Ivan Macher).208

48. Gozd in podnebje. (Po Fr. Erjavcu) . .209

49. Grah. (Ivan Macher) ..212

50. Predivnate rastline. (H. Schreiner).213

51. Vinska trta. (Po I. Tušku).215

52. Regrat. (Ivan Macher).217

53. Prijateljstvo med žuželkami in cveticami. (Janez Koprivnik) . . 218

54. Praprotovo seme. (Narodna bajka).220

55. Navadna praprotica. (Ivan Macher).221

56. Užitni goban. (Ivan Macher).223

57. Rastlinsko življenje. (Fran Erjavec).224

58. Rastline v pregovoru.224

59. Zlato. (Henrik Schreiner).225

60. Zlato in jeklo.  (A. S. Puškin — Mencinger).226

61. Kremenjak. (Henrik Schreiner).■ 227

62. Zrnjak ali granit. (Po M. Kišpatiču in J. Macherju) . . . 228

63. Kako kamenje razpada in prhni. (Fran Erjavec) ....  229

64. V naravi. (Po J. Ogrincu) ..230

C. Iz prirodoslovja.

65. Solnce izvor toplote. (Henrik Schreiner).231

66. Solnce.  (Anton Aškerc).233

67. Kompas ali busola. (Henrik Schreiner).234

68. Kako se nam je vesti ob hudi uri. (Henrik Schreiner) . . . 236

69. Električna luč. (Henrik Schreiner).237

70. O strojih. (Po „Buch der Erfindungen“).238

Štiridelna čitanka. IV. (XII. 1372.) 23

342

Stran

7 1 .  Vremensko stekio. (Henrik' Schreiner).240

72. Vremenska prerokovanja.241

73. Zrakoplovčeva povest. (Po hrv. čitanki).243

74. O zvoku. (Henrik Schreiner).244

75. Barvnost teles. (Henrik Schreiner).245

76. Modro nebo. (J. Štefan).247

77. Kovine ali kovi. (Henrik Schreiner).248

78. Kako moramo ravnati z gnojem. (Henrik Schreiner) . . . 250

79. Prirodni pojavi in prirodni zakoni. (Henrik Schreiner) . . . 252

IV. Iz preteklih časov.

1. Začetki krščanstva v naši očetnjavi. (Josip Apih) ....  254

2. Domače življenje starih Germanov. (Josip Apih) ....  255

3. Karel Veliki. (Josip Apih)..256

4. Slovanska zadruga, pleme in narod. (Po I. Staretu) .... 258

5. Boj pri Ajdovskem gradcu.  (Fran Prešeren) ....  261

6. Madžari. (Josip Apih).263

7. Viteška vzgoja. (Josip Apih).264

8. Samostani. (Josip Apih).266

9. Rudolf Habsburški.  (Schiller—TJšeničnik) ....  268

10. Doba Karla IV. na Češkem. (Po Josipu Apihu) . . .271

11. Ljubljana v prošlih časih. (Po Ivanu Vrhovcu).273

12. Kuga v Ljubljani. (Po Ivanu Vrhovcu).274

13. Rudarstvo in denarstvo v srednjem veku. (Po Josipu Apihu) . . 275

14. Iznajdba smodnika. (Po Josipu Apihu).277

15. Odkritjte Amerike. (Josip Apih).279

16. Kolumbovo jajce. („Vrtec“).281

17. Nikolaj Zrinjski. (Josip Apih).282

18. Kako so se branili naši pradedje Turkov. (Po Josipu Apihu) . 284

19. Maksimilijana I. osebnost. (Po Josipu Apih«).285

20. Stara pravda. (Josip Apih).287

21. Kronanje v Zagrebu.  (A. Aškerc).289

22. Bitka pri Mohaču. (Josip Apih).291

23. Lutrovstvo med Slovenci. (Po Josipu Apihu).292

24. Posledice tridesetletne vojne. (Po Josipu Apihu) . 294

25. Kruci v Ljutomeru. (Po M. Slekovcu).- - 296

26. Evgen Savojski. (Po Josipu Apihu).297

27. Pragmatiška sankcija. (Po Josipu Apihu).299

28. Lavdon.  (Narodna).300

29. Bitka pri Kolinu. (Po Josipu Apihu).300

30. Marija Terezija preosnovateljica šolstva. (Po Josipu Apihu) . . 302

343

Stran

31. Gospodarske preosnove Jožefa II. (Po Josipu Apihu) . . . 303

32. Hrvatski junaki pri Naborjetu in Predelu. (Po Josipu Apihu) . 305

33. Junaški boj Avstiijcev 1. 1809.  . 307

34. Kraljestvo ilirskih kronovin. (Po Apihu) ......  309

35. Kako so Francozi nabirali vojaške novince. (Po Josipu Jurčiču) . 311

36. Na Berezinskem mostu. (Po. Josipu Jurčiču).312

37. Bitka narodov pri Lipskem. (Po Josipu Apihu) ....  314

38. 4. julija 1. 1848. (Fr. Ilešič).. . 317

39. Očeta Radeckega zadnji boji. (Po M. Potočniku) ....  318

40. Slovenska junaka. (Po M. Potočniku).320

41. Pri Custozzi. (Po M. Potočniku).321

42. Pomorska bitka pri Visu. (Po M. Potočniku) .....  324

43. Pohvala 17. pešpolka. (Jernej pl. Andrejka).326

44. Mojimnarodom! (Manifest [slovesna izjava] cesarj a Franca Jožefa I.) 327

45. Mojim narodom! (Manifest cesarja Karla I.) .... 329

46. Odlikovanje.  (Simon Gregorčič).331

47. čas. (Simon Gregorčič).332

48. Nezadovoljnost v slovenski občini. (Priredil Fr. Ilešič) . . . 333

49. Varnost. (Po Vekoslavu Kukovcu) . . . . . . . 334

50. Slovenski kmetje, prijatelji šole. (Fran Ilešič) . . . . . 335

23 *

Natisnil Karel Gorišek na Dunaju V. — 17 1834.