LETO X. ST. 43 (478) / TRST, GORICA ČETRTEK, 24. NOVEMBRA 2005 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO CONTIENE EP www. noviglas. it novi glas je nastal z združitvijo tednikov katoliški glas in novi list n. januarja 1996 Uvodnik Andrej Bratuž Pomen in vloga našega zborovskega petja Ob pevski reviji Cecilijanka, ki se naglo bliža zlati obletnici, se nam ponujata v razmišljanje pomen in vloga zborovskega petja. Ni treba posebej poudarjati, da je za slovenskega človeka zborovsko petje ena najpomembnejših kulturnih dejavnosti. Če se omejimo na zamejski prostor, moramo poleg goriške Cecilijanke omeniti še tržaško revijo pevskih zborov Pesem jeseni, za otroške in mladinske zbore pa goriško Malo Cecilijanko in tržaško Pesem mladih. Zadnja leta se lepo uveljavlja višarska revija pevskih skupin, na Koroškem pa imajo že ustaljeno podobno revijo, kot so naše v Gorici in Trstu. Nad vsemi pa je, po obsegu in prostoru, v pomladanskem času revija Primorska poje, na kateri nastopajo zbori z obeh strani meje, in to v številnih krajih in dvoranah, kot da bi nas zares ne ločevala več nobena meja. Na omenjenih revijah nastopa skupno na tisoče navdušenih pevcev, ki morajo za vsak nastop žrtvovati veliko časa in truda. Pevski zbori so vedno pomemben dejavnik v naši zgodovini kakor tudi v sodobnem življenju. V davni preteklosti, ko se je naša narodna zavest šele začela oblikovati, so prve velike prireditve vselej spremljali pevski zbori. Za velike cerkvene slovesnosti, pa ne samo takrat, so se domači zbori potrudili, da je bilo petje čim bolj ubrano in da je na primeren način spremljalo bogoslužje. Vse to velja še danes. Pevska kultura ima posebno vlogo med slovensko manjšino, ki živi na robu matične domovine, ker je izpostavljena tujim pritiskom in tujim kulturnim vplivom. Zborovsko petje je tu že v davni preteklosti budilo, branilo in ohranjalo narodno zavest v težkih časih, kakršni so bili začetki razširjenega kulturnega delovanja na prehodu iz 19. v 20. stoletje, mimo fašističnega preganjanja in raznarodovanja pa vse do današnjih dni, ko ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Zborovsko petje ne oblikuje v nas samo umetniško glasbenega čuta in plemenitih čustev, ampak nas, zlasti na tako množičnih prireditvah, navdaja z zavestjo, da na tem področju v ničemer ne zaostajamo za številčno močnejšimi sosedi, temveč jih celo prekašamo. Pevske revije imajo povezovalno vlogo in nudijo priložnost za medsebojno spoznavanje, druženje in sodelovanje. Kakor je v svojem zapisu na programih letošnje Cecilijanke podčrtal David Bandelli, omogočajo srečevanje, izmenjavanje mnenj, programov pa tudi gledanj in interpretacij. Zamejski zbori radi segajo po delih primorskih skladateljev in tako marsikatero skladbo rešijo pozabe ali pa nanjo opozorijo. Naše pevske revije so navadno posvečene kaki oblenici. Letošnja Cecilijanka je bila npr. posvečena stoletnici rojstva Ubalda Vrabca, prihodnje leto, ob stoletnici Gregorčičevega rojstva, pa bo večji poudarek na uglasbitvah njegovih poezij. Med vloge zborovskega petja sodi tudi posredovanje slovenske pevske kulture neslovenskemu okolju. Nekateri zbori se uveljavljajo v širšem mednarodnem okviru (koncerti, tekmovanja), kar je priznanje za celotno slovensko kulturo. Ob koncu še pozitivna ugotovitev, da zamejski zbori iz leta v leto napredujejo tako v glasovnem kot v interpretativnem pogledu. Njihova stalna rast dokazuje, da se tudi sami zavedajo pomembne vloge, ki jim jo nalaga pripadnost slovenski narodnostni skupnosti. Trst in njegov “se ne da” Predčasno božično razmišljanje Ko mi šef suvereno ukaže pisati članek o Trstu "za na prvo" in to v času, ko se v mestu ne dogaja nič posebnega, kar bi bilo vredno dovzetne medijske spremljave, se najraje ozrem po bogati tržaški zakladnici imobilizma, ki ima ob vhodu zgovoren moto "se ne da"; slednji je v italijansko-tržaškem izvirniku sčasoma pridobil izrazito uspavalno melodijo "no se pol". Tega ne storim iz pravega mazohističnega nagnjenja. Zrem vanjo zgolj zato, ker vem, da bom našel tako gmotno količino materiala, s katero bi lahko zapolnil kar nekaj strani našega časopisa. Večkrat se sprašujem, ali pogojuje tovrstno pisanje osebna neoporečna politična in nazorska opcija, ki pelje v jasno odklonilno - in včasih neobjektivno - stališče, s katerega presojam početje sedanje tržaške občinske uprave. Prepričan pa sem vendar, da bi mene tudi v času Illyjevega županovanja pogojevala taka podtalna, in sicer prirojena sila, ki zakrije pogled s tančico vodotesnega pajčolana. Nikogar ne bi hotel s temi besedami nadlegovati. Res pa je, da nam podobna mišljenja posredujejo tudi tisti, ki niso iz naših krajev, ki so pri nas, v kolikor jim to velevajo delovne obveznosti in ki bodo po vsej verjetnosti zapustili Tržaško po dolgem ali kratkem časovnem obdobju. Ravno minuli teden so v tržaški kavarni San Marco predstavili študijo, za katero je dala pobudo Triesteidea. Izvedenci so pri temeljih raziskave izšli iz dejstva, da je Trst že vrsto let pomembno znanstveno in raziskovalno središče, ki daje možnost dejanskega razvoja zaradi gmotne in zgoščene prisotnosti raziskovalnih inštitutov na sorazmerno tesnem področju. Intervjuvanci, ki so pri raziskavi sodelovali, soglašajo z dejstvom, da jim nudijo službene izkušnje na našem robu velika zadoščenja. Kako pa ocenjujejo življenjske standarde našega mesta? Večina trdi, da je življenje v Trstu v glavnem zadovoljivo, predvsem zaradi visokega nivoja turističnih in naravnih ponudb. Ko pa se spustimo iz okolice v mesto, se zadeva krepko spremeni: sodelujoči menijo, da socialna ponudba preveč prezira potrebe mlajših generacij, da je pomanjkanje zelenih pasov v mestu dokaj občutiti in da je kulturna ponudba precej pod pričakovanji, saj je soočanje s prebivalstvom oz. družbena integracija -sicer tudi zaradi lastnih delovnih obveznosti - skoraj neobstoječa. Po razgovoru v domačem krogu bi k temu tudi sam še osebno dodal vse večjo umazanijo, ki se je naši koraki vsak dan izogibajo, rastoč ter neomejen hrup raznoraznih vozil pa tudi izginotje nekaterih starih trgovin, ki so bile korenito usidrane v urbanem okolju in človeškem tkivu. Te besede ne piše oseba, ki bi rada "šla živet na vas" ali ker bi bila tarča starostne nestrpnosti do vsega in melanholije do preteklosti; podpisani se čuti namreč preveč meščan, da bi se odpravil kar tako na Kras, in v kolikor je tudi dovolj mlad, bi hotel v prihodnje prijetno uživati v središču svojega mesta v merah spodobnega in znosnega. Verjetno se bodo ti znanstveniki in drugi prišleki - med katere gre šteti tudi mlade Zavoda združenega sveta, ki pa so v senci pod gradom vsaj očarani od devinskega sanjskega sna - vrnili domov za božične počitnice. Mi pa bomo v objemu burje že koprneli v iskanju daril po naših ulicah, osvetljenih z žarom božičnih luči, ki nam jih bodo kot običajno prižgali že veliko veliko prezgodaj, kot da bi nas nemi tkalci rotili k pospeševanju hirajoče mestne ekonomije, kot da omenjenih problemov ne bi bilo. (Menda nekoliko pretiravam, kajne? Sicer je vedno tudi prostor, ki pogojuje mišljenje. A ne...?) Igor Gregori Imenovanje Dr. Anton Jamnik, direktor Zavoda sv. Stanislava, imenovan za novega pomožnega škofa In memoriam Tiho nas je za vedno zapustila znana kulturnopolitična delavka iz Tržiča Bernardka Radetič 5511 5555 5555 DOBRO PRERAČUNAJTE )) Banca di Cividale 7M 3mmmmma Šest milijonov priseljencev v Franciji Vroči november v pariških predmestjih Francija se je vpisala v evropsko zgodovino kot domovina znanih klasičnih načel "enakosti, bratstva in svobode", ki so se potem razširila in uveljavila v drugih državah na evropski celini in nato tudi v drugih deželah sveta. Zato je dolgo časa veljala kot vzor moderne države. Četudi se je do zadnjega tudi ona krčevito zavzemala za ohranitev svojih kolonialnih posesti (In-dokina, Alžirija, Tunizija), pa je na svoje matično ozemlje dokaj odprto sprejemala priseljence iz svojih kolonij ter jim brez po- primerne zaposlitve in vključevanja v francoski družbeni sistem. Takšno diskriminirano stanje danes na lastni koži preizkušajo predvsem mladi in doraščajoči pripadniki številčno močnih priseljenskih skupin in se čutijo diskriminirane glede zaposlitvenih možnosti in s tem vključevanja v normalno življenje. V začetku letošnjega novembra so v omenjenih predmestnih območjih izbruhnili izredno hudi neredi, ki so presenetili javnost in same francoske oblasti, tako da so sebnih težav podelila državljanstvo. V Franciji tako danes živi nad šest milijonov zunanjih priseljencev s francoskim državljanstvom, ki pripadajo vsaj trem generacijam, a se niso še toliko prilagodili francoski družbi, da bi se z njo lahko istovetili, a po drugi strani niso razvili kake svoje posebne identitete. Zaradi nizkega socialnega položaja so se omenjeni priseljenci naseljevali v glavnem na predmestnih območjih Pariza in drugih večjih francoskih mest. Večinoma živijo v velikih stanovanjskih blokih, manj pa je bilo zanje poskrbljeno glede slednje bile prisiljene oklicati izredno stanje. Glavna značilnost sedanjih nemirov je bilo masovno uničevanje in sežiganje predvsem avtomobilov na ulicah. Računajo, da je bilo, v več kot petnajstih dneh zažganih od 15 do 20 tisoč vozil. In ta vozila so v večini primerov pripadala prebivalcem obmestnih naselij, to se pravi njihovim severnoafriškim rojakom. Kako naj si torej razlagamo takšno početje in v takšnem obsegu nad imovino sosedov, pripadnikov skupnosti, h kateri se sami prištevajo? Logičnih razlag ni, ostaja samo nerazsodna jeza da za opozicijo kamen spotike pravzaprav ni "devolucija", ampak predvsem dejstvo, da se temeljna listina italijanske države spreminja, ne da bi se prej doseglo široko soglasje političnih sil v parlamentu in v celotni družbi. To je prišlo jasno do izraza med vso dolgo parlamentarno razpravo. Ta teden je v rimski poslanski zbornici v razpravi finančni zakon, ki ga je prav tako z glasovi Doma svoboščin že bil odobril senat. Pristojni minister Tremonti ponavlja, da zakon, ki ga predlaga, povsem ustreza zahtevam, ki jih postavlja Bruselj,to je Evropska zveza. Njena pristojna komisija je zaskrbljena, ker Italija ne spoštuje sprejetih obvez, zlasti razmerja med javnim dolgom in domačim bruto proizvodom (BDP). Finančni zakon, ki ga predlaga Berlusconijeva vlada in ga je že odobrila ena veja rimskega parlamenta, je naletel na odločen odpor v sindikalnih organizacijah, ki so zato oklicala celodnevno protestno stavko. Naletel je tudi na negodovanje in hude proteste pri občinskih in pokrajinskih upravah, češ da predvideva znatno klestenje dolžnih državnih prispevkov, kar bo gotovo ohromilo seveda ni mogel takoj zavrniti predloga svojega podpredsednika , temveč le pripom- delovanje krajevnih uprav. Prihodnje leto se bo v mesecu maju predsedniku republike Ciampiju iztekel sedemletni mandat. Kot se čudno sliši, se je v zadnjih dneh v samem vladnem vrhu nenadoma sprožilo vprašanje njegovega naslednika. Podpredsednik vlade Fini je namreč izjavil, da bi po njegovem mogel biti dober predsedniški kandidat prav Ciampi. S tem je Fini očitno presenetil samega predsednika vlade Berlusconija, ki nil, da je njegova zamisel odločno preuranjena. Proti Fini-ju so se takoj izrekli skoraj vsi vodilni politiki Severne lige, izjemo predstavlja le Bossi, ki je dejal, da gre za zamisel, ki je vredna premisleka. Leto 2006 bo v Italiji, kot znano,predvsem leto državnozborskih volitev,a bo tudi čas drugih izredno pomembnih odločitev. Najbrž se ne moti ,kdor meni, da bo to leto celo prelomno. DL nad hudo socialno stisko, iz katere ne vidijo skorajšnjega izhoda. Mladi pravijo, da kot severnoafriški in arabski priseljenci težko dobijo zaposlitev. Kljub lepo zvenečim besedam o enakosti jih francoska družba dejansko diskriminira, ker se zaradi tega ne morejo vključiti vanjo. Tako priseljenci v predmestjih živijo naprej po svojih tradicionalnih pravilih in navadah, ki so jih prinesli s sabo iz Maroka, Alžirije in Tunizije. Francija jih je sicer svojčas brez posebnih ovir sprejela, a razen državljanstva jim ni ponudila ničesar drugega. Prepuščeni so bili oziroma so še danes samim sebi, oblasti niso poskrbele za njihovo vključitev v tokove francoske stvarnosti, in to predvsem z nudenjem njim primerne zaposlitve. Nekoč hvaljena politika priseljevanja Francije se je tako na daljši rok izkazala za povsem nezadostno. Kaže, da so se francoske oblasti tega zavedele in priznavajo, da problem priseljencev obstajam da bo treba poiskati ustrezne rešitve. Ob tem naj povemo, da kljub posegu močnih policijskih sil nedavni neredi niso zahtevali človeških življenj. Mnogo protestnikov pa so aretirali in se bodo morali zagovarjati pred sodniki. Poročajo, da je polovica aretiranih mlajša od šestnajst let. Mnogi od teh so novinarjem izjavili, da so se za protestne izgrede odločili, češ da nimajo česa izgubiti. Za zdaj ni razvidno, da bi izgrede vodila kaka organizacija ali navdihovala kaka ideologija. Mnogi udeleženci pa so v izgredih izjavili, da so s svojim nastopom želeli učinkovati predvsem na sredstva javnega obveščanja, da o dogodkih čim bolj vidno poročajo. Alojz Tul Nemčija Spodnji dom nemškega parlamenta je predsednico Nemške krščansko demokratske unije (CDU) Angelo Merkel minuli torek potrdil za novo nemško kanclerko. Za Merklo-vo, kije postala prva kanclerka v nemški zgodovini, je glasovalo 397 od skupno 612 navzočih poslancev bundestaga, je poročala STA. Izvolitev Mer-klove za novo predsednico vlade je bila pričakovana, saj ima koalicija konservativne unije CDU/CSU in socialdemokratov (SPD) v bundestagu 448 sedežev v 614-članskem parlamentu. Z 51 leti je Merklova najmlajša kanclerka doslej in prva, ki na najvišji položaj v Nemčiji prihaja iz nekdanjega komunističnega vzhodnega dela države. Od nas je odšla BERNARDKA RADETIČ Hvaležni smo ji za dragoceno delo, ki ga je opra vila za vso našo skupnost. SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Pretreseni in prizadeti ob nenadnem odhodu gospe BERNARDKE RADETIČ, predsednice gor iške Pokrajinske kon-zulte za slovensko skupnost, izrekamo občuteno sožalje soprogu profesorju Karlu Mučiču in svojcem. Draga Bernardka, ostala nam boš v najlepšem spominu kot nesebična in vztrajna delavka za tvorno sožitje in dosledno uveljavljanje pravic slovenske manjšine. ČLANI KONZULTE Žalovanju se pridružuje predsednik Pokrajine Gorica Gior-gio Brandolin z odborniki in s pokrajinskim svetom. Povejmo na glas Cogne ali resnica o človeku Na tem mestu smo že nekajkrat odločno izrazili prepričanje, da je prevelika in nikdar zaključena medijska pozornost v primeru tragičnih dogodkov nehumana. Anna Maria Franzoni je bila pred meseci za domnevni uboj triletnega sina Samuela obsojena na 30 let zapora, v zadnjem času pa je dvignil prah prizivni proces v Torinu, ki ga je spremljalo kar 150 novinarjev. Dejstvo je, da se je tragični dogodek zgodil 30. januarja 2002 in vse od tedaj Cogne od časa do časa spet prihaja na naslovno stran televizijskih in časopisnih novic. V kolikor se vsaj malo vživimo v družino Franzoni in ne nazadnje v kraj, v katerem prebiva, se zavemo, da je tovrstna medijska aktivnost za vse prizadete pravo mučenje in to do tolikšne mere neusmiljeno, da je Anna Maria, tudi če je storilka dejanja, svojo kazen že zdavnaj odslužila. Toda ne, postopanje z njo je zakonito, mediji so v službi javnega mnenja, dogodek se na očeh vseh tako rekoč ritualno nadaljuje - vse je torej v redu in prav in nič ne more biti pri tem narobe. Zaradi vsega povedanega niti ne bi imelo smisla o stvari ponovno razmišljati, ko ne bi bilo mogoče v izjavah ljudi, ki so želeli biti navzoči na prizivnem procesu, zaslediti drugačnega zanimanja od tistega običajnega, ki je brezčutna radovednost naj slabše vrste. Na prizivnem procesu navzoče gledalce je namreč zanimalo, kaj se je v resnici zgodilo oziroma če je Anna Maria Franzoni zares morilka, kako da to z vsem prepričanjem zanika oziroma živi s takšnim dejanjem, kot da nima z njim nič skupnega. Nemara se je javnost torej vprašala, kaj je človek, česa je vse zmožen in kaj je tisto, seveda v primeru dokazane ali priznane krivde, kar je v njem spodbudilo tako grozljiv korak. Ker je namreč šlo za detomor oziroma umor v ožji družini - in ta primer sploh ne bi bil edini -gre za bolezen, hipno nerazsodnost ali še kaj drugega? V kolikor gre za bolezen ali hipno nerazsodnost, je to olajševalna okoliščina, ki pa ničesar ne pojasnjuje. Zanimivo je, da Anna Maria Franzoni odločno zatrjuje, da je zdrava, kot da bi se možne obolelosti ali hipne nerazsodnosti sramovala. Tu smo že pri paradoksu: obolelost ali hipna nerazsodnost sta olajševalna okoliščina in splošna razlaga najbolj tragičnih dejanj, istočasno ju obtoženi odklanjajo. Kakšna je torej resnica o človeku, ni nemara v tem, da lahko dvigne roko nad najbližjega, ker je preprosto tudi ta zmožnost v njem, se pravi v vsakomer in ne samo v tistem, ki je dejanje storil? Kaj ni možno, da človek zaradi nakopičenih obremenitev vseh vrst lahko tako zelo obnemore, da iz njega izbruhne tisti del narave, ki je razdiralen, potem pa zaradi pretresenosti nad seboj in sodbe drugih vse skupaj potisne v dobesedno pozabo? Anna Maria Franzoni je nemara prvič deležna prave pozornosti, saj bi vsi skupaj v svoje dobro preprosto morali odkriti izvir vseh strašnih dogodkov, med njimi tudi množičnega nasilja oziroma vojn, ki so le drugo ime za isto zamračitev. Janez Povše Italijanska notranja politika Bo prihodnje leto res prelomno? naj bi odslej bila priznana primarna zakonodajna oblast za področje zdravsta, šolstva in krajevno policijsko nadzorstvo. Glavni pobudnik "devolucije" je Umberto Bossi, ustanovitelj Severne lige, ki je od leta 2001 članica Berlusconijeve vladajoče koalicije. Bossi je prejšnji teden spremljal potek zadnjega in odločilnega glasovanja s tribun za častne goste v rimskem senatu. Pred dvema letoma ga je namreč zadela možganska kap in je zato moral prekiniti aktivno politično delo. Omeniti velja, Prejšnji teden je tudi senatna zbornica odobrila reformo republiške ustave, s čimer se je izčrpal dolgi parlamentarni postopek, ki ga določa 138. člen temeljne listine italijanske republike. Kot že prej v poslanski zbornici je tudi v senatu prevladala logika glasovalnega stroja, saj je Berlusconijeva vladajoča večina bila gluha za vse predloge opozicije. Proti predlagani reformi je poleg opozicije glasoval le senator Fisichella, ki politično pripada Nacionalnemu zavezništvu. Ob tej priložnosti je izjavil, da tudi izstopa iz stranke. V senatu je zavzemal mesto podpredsednika. Reforma bo postala veljavna, če jo bodo potrdili volivci na referendumu, ki bo sredi prihodnjega leta. Ljudskega glasovanja ne bi bilo, če bi parlament reformo odobril z dvotretjinsko večino svojih članov. O vsebini pravkar izglasovane reforme naj tokrat omenimo le tako imenovano "devolucijo", ki pomeni predvsem prenos oblasti od središča države (to je Rima) na dežele. Slednjim Jurijpaijk Preproste stvari NOVI GLAS Otroci, razstave Minuli teden smo na prvi strani našega tednika objavili sliko dijakov tretjih razredov Nižje srednje šole Ivan Trinko iz Gorice, ki so pod vodstvom ravnateljice Elizabete Kovic in profesorjev šli v center Bratuž in si tam ogledali razstavo sodobnega vrhunskega likovnega umetnika Safeta Zeca. Prav tako so si razstavo pod vodstvom ravnateljice Miroslave Brajnik in učiteljic ogledali razstavo osnovnošolci iz Gorice in iz Štandreža, ki jih je spremljal tudi učitelj likovne vzgoje Silvan Bevčar, tudi sam dober likovni umetnik. Na razstavi so si tako dijaki kot osnovnošolci ogledali slike, prisluhnili priložnostni razlagi, predvsem pa tudi spoznali različne likovne tehnike znanega umetnika, ki nagovarja s svojim pretanjenim umetniškim delom vsakogar, ki ima v sebi vsaj še nekaj lepega in dobrega, vsakogar, ki še zna pogledati vase in v sebi najti tiste stvari, ki naredijo sicer prozaični vsakdan lepši in k vrednotam naravnan. Otroci in dijaki so razstavo zelo doživeto sprejeli, prav gotovo si jo bodo nekateri izmed njih zapomnili za vse življenje, še posebno tisti, ki se bodo v življenju srečevali z likovno in drugo umetnostjo. Ko sem se med obiskom otrok v centru Bratuž pogovarjal z učiteljico Mirko Bric, mi je zadovoljna povedala, kako je sama vesela, da je razstavo velikega umetnika videla, kot je tudi izrecno povedala, da otroci radoživo spremljajo stvari, za katere smo sicer odrasli večkrat (zmotno) prepričani, da jih ne zanimajo. Res je sicer, da se je učitelj Silvan večkrat moral pošteno utruditi, da je otroke umiril pred slikami na razstavi, a dejstvo je, da so imeli otroci učno uro, ki je sicer v šolskih klopeh ne bi mogli imeti. Dijaki so bili v centru Bratuž bolj umirjeni, pozna se, da so starejši in sam sem bil iskreno vesel, da jih je spremljala ravnateljica s profesorji, med njimi so bile profesorice, ki niso skrivale navdušenja nad razstavo in njenim avtorjem. Veselo sem opazoval, da so profesorice tekmovale s svojimi dijaki v radovednosti in tudi v veselju, da so lahko v miru za uro na vrhunski razstavi. Te besede sem napisal iskreno vesel, ker sem bil sam udeležen pri pripravi razstave, ki je zares ni bilo lahko pripraviti, kot to vedo le tisti, ki so kdaj koli pripravili zahteven kulturni projekt, a predvsem sem bil vesel zato, ker sem videl v otroških očeh tiste lučke, ki jih že dolgo nisem, še posebej takrat, ko sem se z dvema otrokoma sam oddaljil in sem jima rekel, naj rahlo potipata bogate barvne nanose na Zečevo veliko platno. Ko sem kasneje to svetoval tudi ravnateljici Elizabeti Kovic, me je nejeverno pogledala in rekla, da se tega ne sme, a sem ji rekel, naj vseeno poboža platno, ker mi je sam umetnik rekel, da je sam vesel, ko vidi ljudi, ki se v njegova dela zaljubijo, jih morajo celo pobožati, da so jim le-ta bližja. "Ne bo zapiskalo?" se je pošalila ravnateljica. "Ne bo, ne!" sem rekel in pomislil na muzeje, v katerih se ne smeš nobenemu razobešenemu platnu niti približati, kaj šele, da bi se dotikal slike, ko že zazvoni alarm. "Šola ni samo pouk!" smo zapisali nad skupinsko fotografijo pred centrom Bratuž na prvi strani našega tednika. Ne, šola ni samo pouk, šola je več kot samo pouk. Obiskovanje razstav, gledališča, kina, mesta samega in vasi, tržnic in narave, cerkva in muzejev in še in še bi lahko našteval, vse to je šola in še več. Zato sem bil vesel, ko sem videl šolarje po dolgem času na razstavi, še bolj vesel pa šolnikov, ki jih prevečkrat pogrešamo povsod, še posebej pa na naših kulturnih prireditvah. Šola ni samo pouk! Šola je več. Šola je šola. Zato sem bil pred časom še bolj vesel, ko sem slišal za nek razred, da so v njem vsi otroci lepo vzgojeni in se zgledno obnašajo med seboj, z vrstniki in s profesorji tudi. Da znajo reči hvala in oprosti. Da bi sicer lahko bili bolj šolsko uspešni, a da so lepo vzgojeni in se imajo med seboj radi. Sam pri sebi sem zadovoljno pomislil, da je to več kot vse odlične ocene pri matematiki, italijanščini in drugod. A se tega, na žalost, na glas povedati ne sme, ker.... paljk@noviglas.it Prejeli smo Kam z njimi Dne 11. novembra letos je bila v Škrbini na Krasu spominska slovesnost, namenjena padalcem, ki so se v letih 1943 in 1944 spustili na primorska tla v okviru ameriških in britanskih vojaških letalskih enot. Zahodni zavezniki so po zajetju italijanskih vojaških enot na afriških bojiščih zajeli tudi vojake slovenske narodnosti iz Primorske, ki so bili vključeni v italijansko vojsko. Kot Slovence so jih kmalu organizirali v posebne vojaške enote, seveda s pristankom slovenskih vojakov. Očitno je bilo zaveznikom povsem jasno, da so to vojaki iz tistih krajev, ki so bili italijanski državi priključeni in da so bili ti Slovenci kot italijanski državljani prisiljeni boriti se v italijanskih vojaških vrstah. Te slovenske vojake so zavezniške enote urile kot padalce, ki so se nato spustili na okupirano ozemlje Primorske z namenom in nalogo, da bi pripravili vse potrebno za lažje osvobajanje Primorske izpod italijanske oziroma nemške vojaške zasedbe. Kot že znano, so mnogi od teh slovenskih rodoljubov po opravljenih nalogah "skrivnostno" za vedno izginili, kmalu ob koncu vojne. Njim so se svečano poklonili domačini Kraševci in veliko ljudi iz raznih krajev Slovenije, prišli so tudi iz avstrijske Koroške in Italije. Spominske slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki britanske vojske in civilne oblasti, ameriški vojaški ataše in še nekateri preživeli padalci. Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel se je ob tej priložnosti v svojem spravljivem nagovoru spomnil vseh žrtev na domači zemlji. Takrat me je spreletelo. Ni uradnih številčnih podatkov o slovenskih vojakih, ki se niso vrnili s tujih bojišč. Spomnila sem se na svojega očeta, za katerega smo domači vedeli le to, da je moral, kot mnogi primorski Slovenci, na rusko fronto, od koder se ni več vrnil. Šele pred nedavnim je prišlo sporočilo, da je umrl 5. maja 1943 v ruskem ujetništvu v kraju Nekrilovo ob mestu Voronež. Svojci smo mu na domačem pokopališču postavili spominsko ploščo. Sprašujem se, če te umrle lahko štejemo med žrtve fašizma in nacizma. Ali niso ti slovenski fantje in možje bili prisiljeni na tuja bojišča? Živeli so na slovenskem ozemlju,a je bilo to priključeno tuji državi in so nato kot državljani te njim tuje države morali na razna bojišča. Mnoge slovenske vojake so poslali v prve bojne vrste, kjer so padli, že preden se je sploh doma razmahnilo odporniško gibanje in je bila organizirana NOB. Niso bile to prve žrtve fašizma in nacizma? Med njimi namreč ni bilo prostovolj- cev. Njih trpljenje pa je bilo dvojno, zavedali so se,da se vojskujejo in umirajo za tujo državo, ki jim je bila sovražna. Italijani, na primer, se poklonijo vsem svojim vojnim žrtvam in ob tem tudi poudarjajo, da so to žrtve fašističnega režima brez izjeme, bodi, da gre za umrle po taboriščih, zaporih, v ujetništvu, padle v odporniškem gibanju ali na raznih bojiščih po svetu. Verjemite, dragi Primorci, dragi Slovenci, da žalost mater in žena za temi umrlimi ni bila nič manjša od žalosti mater in žena padlih partizanov. In otroci teh umrlih po tujih bojiščih niso bili nič manj sirote od sirot padlih partizanov. Po zgledu vseh civiliziranih narodov in držav zaželimo tudi tem našim mrtvim po afriških, ruskih in drugih bojiščih spokojni počitek, doma pa jim postavimo obeležje, da ne bo za njimi izginila sled spomina. Bili so Slovenci. Rudica Požar Prejeli smo tam živeče muslimane in jim gro- _ v* ■ • zijo, rezultat tega je tak, da po Požigi, ki jih zgodovina ne pozna Nemčiji, celo proti svoji volji, že se pokrivajo tudi mlada dekleta, ker jim sicer zapovedujejo razni imami in jim že grozijo, da bodo kaznovane, če jih ne bodo poslušale. To so dejstva, katerim se tudi naši in tudi evropski "poznavalci" sedanjih razmer evropskega teroritma ali izogibajo ali jih ne poznajo. Če opazujemo samo Turčijo, ki se je začela demokratizirati že davnega leta 1923 in se zdaj poteguje za vstop v Evropsko skupnost, je zelo vprašljiva demokracija, ker je pravzaprav v Turčiji priznana le muslimanska vera, še ta dela razliko med verniki Sunitov, Šiitov in Alevov. Veliko dejstev bi lahko nanizal, ki bi dokazovala, da je sedanje razdiralno razbojništvo posledica neurejenih življenjskih razmer v prenekaterih deželah Evrope, ki pa so prav zagotovo vzrok terorizma, ki ga izkoriščajo islamski verski, če mi je dovoljeno tako reči, fanatiki, ki spravljajo svet v obup, čeprav jim dolgoročno prav zagotovo ne bo uspelo. Upamo, da jim ne bo prišlo v roke kakšno močno orožje, kot je npr. atomska bomba, ki v prihodnosti ni izključena; tedaj se bo končno svet zavedal, kaj se dogaja, in ustavil teror nad nedolžnim ljudstvom ter bomo ponovno živeli v miru, tako kot sami želimo, v demokraciji, ki je za islam nekaj, kar ni združljivo z njihovo vero. Islamski teror pa bomo zares morali ustaviti, saj je tako krut, da zgodovina ne pozna tako masovnega ubijanja, celo ubijanja ljudi z ljudmi, kot se je zgodilo ob napadu na dvojčke v ZDA. Trgi, šole, vlaki, avtobusi, hoteli, gledališča in kraji, kjer se zbira veliko število ljudi, pa naj bi bili varni, zato moramo ustaviti teror. Najdbe nevarnega streliva med drugim zadnje čase tudi v Sloveniji, ne-glede, za koga je tako razstrelivo bilo namenjeno, potrjujejo moje trditve. Silvan Štokelj Kosova. Tako bi kompromisno uresničili želje po nedeljivosti sedanje države in neodvisnosti Kosova, kar poudarjata obe strani. Še vedno ostaja možnost kritja stroškov preselitve izseljenih Srbov iz ffrvaške in Bosne, kar bi krile države, kjer ostaja njih premoženje. Za priselitev na Kosovo iz vsepovsod po svetu, kamor so pribežali, pa bi krila Srbija, skupno z mednarodno pomočjo. To bi bilo vsekakor cenejše kot vzdrževanje sedanjih mednarodnih vojaških enot v pokrajini. Za vse je svet dovolj bogat tudi na Kosovu, kjer čaka na ureditev zazidalnih parcel še veliko državnih lokacij in bo vrnjenim koscem na razpolago še veliko nepokošene trave -novih življenjskih razmer in uresničenja zgodovinskega sna: miru v ljudeh in med ljudmi. Miran Mihelič Prejeli smo Glavno mesto skupne države na Kosovu V dneh, ko slišimo o zameri Srbov predsedniku Drnovšku zaradi izjave glede samostojnosti Kosova, sem se spomnil svojega odprtega pisma Miloševiču, ob začetku gretja ozračja na Kosovu in po malem že tudi zaznavanja negativnih metastaz v celi Jugoslaviji, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V pismu sem mu predlagal preložitev glavnega mesta Republike Srbije v eno izmed kosovskih srbskih kulturnih središč. Srbe, ki so se umikali s Kosova pred turškim nasiljem v balkanske dežele, pa naj povabi k vrnitvi na Kosovo. Denar za ureditev novih naselij bi prispevale (zlasti) takratne republike, iz katerih bi se Srbi prostovoljno izselili v predele Kosova, kjer je zgodovinsko znano, da so tam bivali, ali v pretežno danes še srbske kraje. Svetoval sem mu še, naj se v gospodarski in demokratični razvoj drugih republik in zlasti Slovenije ne vtika. Do danes je bila na Kosovu zamujena marsikatera priložnost za ohranitev celovitosti pokrajine in sožitje njenih prebivalcev. Vseeno se vsem v tej državi ponujajo podobne kompromisne možnosti, da bi eno od kosovskih mest postalo glavno mesto skupne države Srbije, Črne gore in manskih vodij, razen sedaj v blažji obliki v Jordaniji, ko je bilo pobitih največ Jordancev in seveda muslimanov. Sodelovanje Jordanije z Ameriko je tako bilo kaznovano. Kdo bo jutri na vrsti, se ne ve. Nekakšna vojna, ki se je razplamtela v Franciji, ne bo tako lahko ustavljiva, ker islam kot tak ne zna živeti na zahodu. Nikoli se ne bodo muslimani prilagodili zahodu iz preprostega razloga, ker jim vera tega ne dopušča, razen če se ne bo demokratiziral islam, kar je malo verjetno. V današnjih dneh vsak dan zasledimo v časopisju, kako izganjajo muslimanske imame iz raznih držav Evrope, Avstralije idr., ki največkrat niti ne znajo jezika, kamor so bili poslani za opravljanje vloge pridigarjev za muslimane. Večinoma so bili določeni iz nedemokratičnih muslimanskih držav. Po Evropi hujskajo Veliko napisanega v zvezi s požigi v Parizu, ne le v Parizu v Franciji, npr. v Delu in Sobotni prilogi Dela, kjer so tudi v pismih bralcev napisali zelo veliko o terorizmu, se tokrat kažejo z velikimi požigi, ki jih zgodovina ne pozna, so vendarle napisani tako, da bolj ugibajo, kakšni so vzroki, da se to sedaj dogaja tudi "Evropi". "Evropa" je nekoliko zaspala. Že tedaj, ko so Amerikanci napovedali vojno terorizmu, so bila polna usta "Evrope", vendar le kot zaščita človekovih pravic, tudi teroristov, zato danes popoln kaos tudi v Evropi. Nihče od piscev v Delu in tudi v nekaterih drugih časopisih si noče priznati, da so tokrat tako zelo uničujoči protesti pravzaprav zarota muslimanov! To je nasilna širitev islama in nič drugega! Morda so tokrat izkoristili prav muslimani neurejene odnose vseh priseljencev v predmestjih večjih francoskih mest, ki pa se širijo tudi izven Francije. Muslimani, predvsem mladi, so radi sprejeli pozive iranskih vladarjev, bolje rečeno verskih fanatikov, ki pozivajo k uničenju Izraela in vseh, ki sodelujejo z Izraelci. Za teror v Evropi je sedaj velika priložnost za Al Kaido. Velika množica brezposelnih, v glavnem muslimanov v Franciji, so tokrat mladi, ki sledijo muslimanski zaprisegi islamu, po uničenju Amerike (ZDA), nato celega sveta, sedaj je nastopil pravi trenutek. Bin Ladnova teorija (ne glede, ali je ta še živ ali ne) in zadnje čase pozivi iranskih voditeljev so naleteli pri muslimanih na pozitiven odziv. Seveda bodo evropski voditelji porabili nekaj časa, da bodo ra- zumeli, kaj se jim je zgodilo. Moje izkušnje, ki sem jih doživel v deželah, kjer vlada muslimanska ureditev, ali deželah, kjer se hitro širi islam, so take, da ima "islam" v mislih uničiti Ameriko, nato cel svet, nakar naj bi zavladal celemu svetu. Seveda je Izrael v prvi skupini, ki naj bi ga uničili. Tako teorijo sem poslušal že pred dvajsetimi leti in vse do sedaj, to se sedaj dogaja bolj javno, je na žalost za prenekatere “poznavalce" razmer še vedno neznanka. Morda je slišati nekoliko neresno in nemogoče, vendar tako je in taka teorija je splošno znana." Ce za tem stoji "islam " v celoti, ne vem, je pa prav gotovo, da vsak samomorilski napad, ti se dogajajo kar dnevno, so vsi razglašeni za sveto vojno proti nevernikom, proti zahodu, in vimenu Alaha! Na splošno nikoli niso taki teroristični napadi javno obsojeni s strani musli- V •ra^irr 'i Duhovniki pomagajo vsem. Pomagaj vsem duhovnikom 39 tisoč škofijskih duhovnikov vsak dan oznanja evangelij po župnijah med ljudmi in nudi vsem ljubezen, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč: prispevek za vzdrževanje duhovnikov. Te darove zbira Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero), ki jih razdeli med vse duhovnike, zlasti med tiste, ki delujejo v najbolj potrebnih skupnostih in bodo tako lahko računali tudi na velikodušnost vseh. v g Numero Verde- Ce želiš vedeti, kako lahko prispevaš svoj dar, kliči brezplačno številkoT Darovi za vzdrževanje duhovnikov. Podpora številnim za dobro vseh. 800.01.01.01 Svoj prispevek lahko nudiš na štiri načine: • Poštni tekoči račun št. 57803009 • Kreditne kartice: s kartico CartaSl in s klicem na brezplačno telefonsko številko 800.82.50.00 ali prek internata na naslovu www.sowenire.it • Bančno nakazilo na glavnih italijanskih bankah • Neposredno na Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamento Clero) v svoji škofiji Prispevki so odtegljivi: Kdor želi, lahko svoje prispevke Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Isituto Centrale Sostentamento Clero) v znesku do največ 1032,91 evrov letno odbije od celote svojih prihodkov za izračun davčne prijave Irpef ter povezanih deželnega in občinskega dodakta. CHIESA CATTOLICA - CEI Conferenza Episcopale Italiana NOVI GLAS Kristi ani in družba 24. novembra 2005 Pomembna novost v slovenski Cerkvi Dr. Anton Jamnik imenovan za pomožnega ljubljanskega škofa apež Benedikt XVI. je v torek, 15. novembra 2005, za novega ljubljanskega pomožnega škofa imenoval dr. Antona Jamnika. Dr. Anton Jamnik se je rodil 27. julija 1961 v Ljubljani, sicer pa je doma iz župnije Dobrepolje - Videm pri Ribnici na Dolenjskem. Osnovno šolo je končal leta 1976 v Grosupljem, nato pa se je vpisal na gimnazijo Josipa Jurčiča v Stični, kjer je leta 1980 tudi maturiral. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1981 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in diplomiral leta 1987. Dne 29. junija 1987 ga je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar v Ljubljani posvetil v duhovnika. Po mašniškem posvečenju ga je imenoval za kaplana v Kočevju. Od leta 1990 do 1994 je bil nadškofijski tajnik v Ljubljani. V tem času je pri katedri za filozofijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nadaljeval magistrski študij in leta 1993 zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Sveto med transcendenco in imanenco v sodobni slovenski filozofski misli. Naslednje leto je bil izvoljen in imenovan za asistenta pri katedri za filozofijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Istega leta se je preselil v Zavod sv. Stanislava, kjer je na škofijski klasični gimnaziji poučeval verouk in kasneje tudi filozofijo. Nadaljeval je doktorski študij in ga zaključil leta 1997 z disertacijo Rawlsov poskus etične utemeljitve liberalizma pod mentorstvom prof. dr. Antona Stresa in somentorstvom dr. Cvrila Barretta s Campion Halla na Univerzi v Oxfordu. Od leta 1997 je docent za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1996 je bil imenovan za člana Republiške kurikularne komisije za filozofijo, od januarja 2002 pa predsednik Republiške maturitetne komisije za filozofijo. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni urednik revije Tretji dan, krščanske revije za duhovnost in kulturo. Od ustanovitve dalje (od leta 1993 do leta 1997) je bil tajnik Mešane krovne komisije katoliške Cerkve in Vlade republike Slovenije. Leta 1997 je postal mladi član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu. Julija 2000 ga je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. dr. Franc Rode imenoval za direktorja Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Od avtorskih del je njegova najpomembnejša knjiga Liberalizem in vprašanje etike, ki je leta 1998 izšla pri Novi reviji. S področja etike in družbenih vprašanj je objavil tudi nekatere druge razprave: Trstenjakovo etično pojmovanje človeka, Med vrednotami in liberalizmom, Postmoderna etična perspektiva, Strpnost - krepost za nove čase, Evropa išče svojo dušo, Propad totalitarnih ideologij in družbeno-moralna kriza itd. Nekajkrat je predaval na Teološkem tečaju za študente in izobražence oziroma na Nikodemovih večerih v Ljubljani in po drugih mestih po Sloveniji; julija 2000 je imel predavanje na Evropskem srečanju katoliških pedagogov z naslovom Učitelj pred izzivi časa, dvakrat je predaval v Dragi, sodeloval pa je tudi na znanstvenem simpoziju v Rimu. Škofovska služba Narava škofovske službe Škofje so nasledniki apostolov, najtesnejših Jezusovih učencev in sodelavcev. S škofovskim posvečenjem škofje sprejmejo posvečevalno, učiteljsko in vodstveno službo. Trojna služba škofovske službe Škofovsko posvečenje podeljuje polnost zakramenta svetega reda, pri čemer gre za tretjo, zadnjo stopnjo duhovništva. Prvo stopnjo zakramenta svetega reda prejmejo diakoni, drugo stopnjo duhovniki, tretjo, najvišjo stopnjo pa le škofje, škofovsko posvečenje podeljuje skupaj s posvečevalno službo tudi službi učiteljstva in vodstva. Diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje se podeljuje s polaganjem rok, kjer kandidat po klicanju Svetega Duha in po polaganju škofovih rok prejme neizbrisno znamenje - zakrament svetega reda. Škof opravlja posvečevalno službo, ki se kaže predvsem v podeljevanju njim pridržanih zakramentov sv. birme in zakramenta sveta reda, to je diakonata, prezbiterata in episkopata. Škofova naloga v službi učitelja je predvsem oznanjevanje Božje besede, ki se kaže v pridiganju in skrbi za pristno poučevanje krščanskega nauka, škof v vodstveni službi je pastir zaupanega ljudstva. Imenovanje škofov je pridržano papežu Škofe imenuje ali zakonito izvoljene potrdi papež. Krajevni in naslovni škofje Škofje, ki jim je zaupana skrb za kako škofijo, se imenujejo krajevni, drugi pa se imenujejo naslovni. Naslovni škofje so navadno pomožni škofje, ki so imenovani na prošnjo krajevnega škofa glede na pastoralne potrebe v škofiji. Pomožni škofje pomagajo krajevnemu škofu pri vodstvu škofije in ga nadomeščajo, če je odsoten ali oviran. Služba pomožnega škofa Sveti oče na prošnjo krajevnega škofa (ordinarija) lahko imenuje enega ali več pomožnih škofov, in sicer kadar to narekujejo pastoralne potrebe v škofiji. Pomožni škof po pravu nima pravice nasledstva. Pomožni škof vzame svojo službo v posest, ko krajevnemu škofu pokaže apostolsko pismo v navzočnosti kanclerja kurije, ki o tem sestavi zapisnik. Pomožni škof ima dolžnosti in pravice, ki jih določajo cerkvenopravni predpisi in opredeljuje pismo o njegovem imenovanju. Pomaga krajevnemu škofu pri celotnem vodstvu škofije in ga nadomešča, če je odsoten ali oviran. Krajevni škof enega od pomožnih škofov ponavadi postavi za generalnega vikarja, pri čemer je odvisen od njegove oblasti. Z namenom, da bi se pospeševal sedanji in prihodnji blagor škofije, se krajevni škof v pomembnejših stvareh predvsem pastoralnega značaja posvetuje s pomožnim škofom. Pomožni škofje kakor krajevni škof dolžan bivati v škofiji. Pisatelj Žarko Petan o predsedniku nekdanje Jugoslavije Vodilni komunist Josip Broz Tito naj bi bil na skrivaj goreč katolik Znani slovenski pisatelj, satirik in gledališki umetnik Žarko Petan je izdal novo knjigo o nekdanjem voditelju jugoslovanskega komunizma in bivše skupne države Jugoslavije. Delo pa še ni dostopno bralcem oz. javnosti. O Titu je sicer izšlo že veliko najrazličnejših zapisov, eden od raziskovalcev maršalovega življenja pa je tudi Žarko Petan. Nova knjiga ima naslov Čudovito življenje Josipa Broza Tita. Domnevno vsebuje podatke, ki so bili doslej neznani oz. skriti. Pisatelj ugotavlja, da naj bi bil Tito prikrit katolik, čeprav je v javnosti veljal za brezverca (ateista). Na Hrvaškem imajo odkritje slovenskega književnika za senzacionalno, saj gre po njihovem za neverjetno novico. Žarko Petan je v svoji novi knjigi zapisal, da je Josip Broz februarja 1980, ko je umiral v ljubljanskem kliničnem centru, želel govoriti z duhovnikom. Cerkev naj bi nalogo zaupala Frančku Križniku, ki je bil znan nasprotnik ateizma. Križnik naj bi se napotil v Klinični center, vendar ga pripadniki Titove varnostne službe niso pustili v njegovo bližino. Šele potem ko je Tito ponovil svojo željo, so duhovnika znova poklicali. Franček Križnik se je vrnil in s Titom domnevno opravil dolg pogovor. Mesec dni pozneje je omenjeni duhovnik študijsko odpotoval v Nemčijo, kjer je umrl v prometni nesreči, ki se je zgodila v nejasnih okoliščinah. Pisatelj sedaj meni, da je udbovska struktura Kosa (jugoslovanske vojaške protiobveščevalne službe) hotela zgodbo o omenjenem sestanku v Kliničnem centru za zmeraj "utišati". Žarko Petan ob tem poudarja, "da nikoli ne bomo vedeli, kaj se je v resnici dogajalo, nihče ne ve, kdo ima prav. Sam o tem, kaj je resnica, ne pišem, objavil sem le podatke, ki so mi jih posredovali viri." Časnik Dnevnik v Ljubljani je poročal, da je Petan podatke o tem, da je Tita na smrtni postelji obiskal duhovnik, Franček Križnik dobil v domačem poštnem nabiralniku. Pismo je bilo anonimno in naslovljeno z "Dopolnilo h knjigi Veseli diktator (tako se imenuje prva Petanova knjiga), ki opisuje Josipa Broza Tita. Odločil se je, da to vključi v omenjeno novo knjigo o Titovem življenju. Konkretnih dokazov med pisanjem knjige, ki bi potrdili anonimne namige, ni našel. Pred nekaj dnevi pa se je izkazalo, da na Švedskem živi neki Slovenec, čigar sestra je leta 1980 delala v Kliničnem centru kot medicinska J sestra. Ona naj bi obisk duhovnika Križnika pri Titu potrdila." Po pisanju ljubljanskega časnika Dnevnik o tem, da naj bi bil Josip Broz Tito prikriti vernik in krščanski mistik, pričajo tudi drugi viri. Med drugim dejstvo, da na njegovem grobu v Hiši cvetja v Beogradu ni rdeče peterokrake zvezde, ki je glavni simbol komunistične ideologije, katere "prvi mož" in vodilna sila je bil prav Tito. Zagrebški časopis Večerni list meni, da se kaj takega ne bi moglo zgoditi naključno in da je moral Tito rdečo zvezdo izrecno prepovedati, in sicer iz tehtnega razloga. Hrvaški mediji omenjajo tudi nekaj prič, ki jim je Josip Broz Tito ob raznih priložnostih in pripetljajih dal vedeti, da je katolik in Hrvat. To, da obstaja veliko podatkov, ki pričajo, da je bil Tito veren, naj bi v pogovoru za časnik Dnevnik potrdil tudi pisatelj Žarko Petan, saj je to ugotovil tudi sam, in sicer na podlagi preiskovanja Titovega življenja in celo osebnih izkušenj. Vse to so v času Titove vladavine zamolčali, ker se o tem v t.i. svinčenih časih ni smelo govoriti. Zdaj pa je vse priplavalo na površje. M. 1. ADVENTNA NEDELJA Iz 63, 16b-17. 19; 64, 2b - 7; Ps 80; 1 Kor 1, 3 - 9; Mr 13, 33 - 37 Adventni čas je en sam klic po Bogu in k Bogu. Boga namreč rotimo, naj vendar pride v ta naš svet. Naj nas ne prepusti moči naše krivde (Iz 63, 6). Dopustil pa je, da smo zašli z njegovih poti. Zakrknil nam je srce, da se ga ne bojimo (Iz 63, 17). Saj ljudje lahko živimo tako, kakor da bi Boga ne bilo (v. 6.). Moč greha je v nehvaležnosti, ki ne priznava Boga. Sicer ga človek v svoji površnosti kliče za očeta, a ne prejema, ne doživlja njegovega imena (v. 19), ki pomeni blagoslov. Zato smo potrebni prenove, spreobrnitve. Potrebujemo umirjenja. Gremo vase. Pozorno poslušamo Boga. Zlasti nedeljsko bogoslužje naj bi se bolj odprlo poslušanju Božje besede. Zaradi tega prihajamo radi k zornicam, četudi so dejansko večernice. Vendar klic po Bogu bo predrl nebo (v. 19). Gospod bo stopil dol v našo revščino ter jo bo obogatil. Okrepil nas bo. Vlil bo novega upanja, novih moči. Tudi adventni venec nas bo stalno spominjal na resnico, da smo namreč od Boga; nismo slučajen proizvod kdo ve kakšnih sil ali golega slučaja. Pač pa vemo, da smo otroci nebeškega Očeta. To naj nam govori prva sveča na vencu. Druga pa razkriva Očetovo voljo po odrešenju nas ljudi. Saj nas je Bog ustvaril po svoji podobi, po Sinu. Ta je v določenem času postal eden izmed nas zato, da bi nas obrnil k Očetu. Tretja sveča pa nam govori o brezmejni Božji ljubezni, ki ga je gnala v strašno smrt zato, da bi nas rešil večne smrti. Četrta pa nas opominja, naj vsak trenutek veselo pričakujemo srečanje z največjo skrivnostjo, z Bogom, ki nas sodi po ljubezni. Zato bo razkril ljubezen ali trdosrčnost nasproti sočloveku. Zornice nas bodo polagoma poglabljale v vero in ljubezen ter v veselje, ki rastejo iz pravičnosti. Priznavamo pa svojo grešnost, saj se ne držimo vedno Gospodovih poti. "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela so kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter" (v. 4-5). Prerok izpove krivdo nas vseh: Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami" (v. 6). Advent naj zato izprosi milost gledanja Božjega obličja: "Tebi pravi moje srce: Iščite moje obličje" (Ps 27, 8 - 9), kar je isto kot priznati Boga za očeta; vsi smo namreč delo tvojih rok" (v. 7). Prisrčnost in domačnost, ki je pravi odnos do Boga, naj premagata prekletstvo izvirnega greha. Nam ju je podaril Jezus z očenašem (Mt 6, 9; Jn 5, 20 -22; 14, 10 - 11). Zato v tem adventu ponavljajmo pogostoma: “Ti, Gospod, si naš oče, naš odkupitelj iz davnine ti je ime" (Iz 63, 16). Psalm pa nam govori: "Poživi nas, da bomo tvoje ime klicali" (Ps 80, 19). Apostol Pavel podkrepi dar zveze - občestva, v katero smo poklicani zato, da živimo tesno povezani s "Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom " (1 Kor 1, 9). Tako želi Korinčanom "milost in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa" (v. 3). In ne pozabi hvaležnosti Bogu za dar Jezusa Kristusa. Jezus je povsod prisoten , "v vsej besedi in v vsem spoznanju" (v. S). On je veliko pričakovanje razodetja njegovega dne (v. 7 - 8). Advent želi zavzetosti za Gospodov dan, da ga namreč tudi mi pospešujemo v sodelovanju z Bogom, z zavzetostjo za pravičnost, saj je zaupal vsakemu določemo oblast in opravilo. Odgovorni smo v vesti, ker nas trenutno gospodar ne nadzira, saj je odpotoval za nedoločen čas, a ob koncu bo zahteval obračun. To bo lahko "zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori" (Mr 13, 35). A vedno priporoča čuječnost, treznost, pamet. Obenem nam daje vso pomoč: Božjo besedo, sv. mašo, svete zakramente, zgled življenja za druge. • y-| NOVI 6 24. novemra 2005 (jOflSKS GLAS In memoriam Tiho nas je zapustila Bernardka Radetič sled njenega dela na narodnostnem področju. Bernardka Radetič je umrla v 54. letu starosti. Rodila se je 21. maja 1952 v Sa-bličih materi Viktoriji Petelin in očetu Jožefu Ra-detiču iz Medje vasi. Bila je dvanajsti otrok, imela Obvestila ŠZ 0LYMPIA sporoča, da poteka v društveni telovadnici na drevoredu XX. septembra 85 v Gorici vadba splošne telesne vzgoje za zrela leta in tretjo mladost. Informacije in vpisovanje med urami vadbe vsak torek in petek med 16. in 17. uro ali na tel. 335 5952551 (Damijana Češčut). KD Sabotin bo imel v gosteh v nedeljo, 27. novembra 1.1., mešani pevski zbor sv. Jakob župnije Kalobje (Šentjur). Zbor bo pel pri sv. maši v Štmavru ob 11. uri. Sledil bo krajši koncert. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško obvešča člane, da je novi društveni sedež na korzu Verdi 51/int. v Gorici, v pritličju notranje zgradbe (poleg dvorišča). Urad je odprt ob sredah od 10. do 11. ure. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja tradicionalno silvestrovanje v sredo, 28. decembra, v Vipavskem hramu. Srečanje bodo poleg primerne večerje in vesele glasbe obogatili srečelov, zabavne točke in slovo od leta 2005. Informacije in prijave na tel. 0481 882024 ali pri poverjenih. Na račun 20 evrov. Darovi V spomin na dragega Ivota Jazbarja darujeta Vera in Zdenko 50,00 za cerkev v Pevmi in 50,00 za igrišče v Pevmi. Za misijon p. Kosa: N.N. iz Rupe 25,00 evrov. Za cerkev v Rupi: Felicita Čotar iz Gorice 50,00 evrov. Za cerkev na Peči: Danila Čevdek v spomin na Ivana Binika 30,00; svojci v spomin na moža in očeta Ivana Binika 100.00 evrov. Za cerkev na Vrhu: družina Marije Devetak v njen spomin 100.00 evrov. Sožalje Goriška Mohorjeva zadruga izreka ob težki izgubi Bernardke Radetič globoko sožalje svojemu članu Karlu Mučiču. Sožalje tudi vsem njenim sorodnikom. Odbor Zveze slovenske katoliške prosvete iskreno sočustvuje s svojim članom Karlom Mučičem ob prerani smrti drage žene Bernardke Radetič. Obenem izreka sožalje njenim sorodnikom. Ob izgubi Bernardke Radetič izrekamo Karlu Mučiču in vsem bližnjim iskreno sožalje. Svet slovenskih organizacij Ob prerani smrti Bernardke Radetič izreka Kulturni center Lojze Bratuž iskreno sožalje svojcem. Slovenska skupnost Gorica sočustvuje s Karlom Mučičem ob prerani izgubi drage žene Bernardke Radetič. Izgubili smo veliko borko za pravice Slovencev na Laškem, še posebno v Tržiču. Spominu na Bernardko Radetič se klanja Mirko Špacapan, deželni svetnik Slovenske skupnosti. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 25.11. do 1.12.2005) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: Petek, 25. novembra (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem: domače viže, zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta. Ponedeljek, 28. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila. Torek, 29. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... lasbena oddaja z Matjažem. reda, 30. novembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Srna, gibka prebivalka paših gozdov. - Izbor melodij. Četrtek, 1. decembra: zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. Našo javnost je minulo nedeljo prizadela vest, da je za vedno odšla znana kulturna in politična delavka iz Tržiča Bernardka Radetič. Cecilijanka je v nedeljo popoldan v centru Bratuž v Gorici minila v znamenju šepetanja in vest, da je Bernardka umrla, se je hitro razširila med nami. Odšla je tiho po neozdravljivi bolezni, ki jo je skrbno prikrivala v javnosti, samo nekaj dni pred smrtjo je odšla v bolnišnico, kjer je umrla v nedeljo po enajsti uri. Bernardko Radetič smo cenili in poznali vsi. Cenili smo jo vsi zaradi njene pregovorne delavnosti, odločnosti in tudi trmastega vztrajanja, ki ji je omogočilo, da je naredila velike stvari za našo narodno skupnost na Tržiškem. Pogrešali jo bomo mi, še bolj pa jo bodo pogrešali v Tržiču in širše v Laškem, kjer si je z možem Kar- Na matičnem uradu na go-riški občini so v ponedeljek, 14. novembra, predstavili prijetno novost, ki je zelo pomembna za vse pripadnike slovenske manjšine v Italiji. Elektronske osebne izkaznice, na katerih se lahko zapišejo slovenska imena s strešicami, so namreč pomembna pridobitev na poti k polnopravnemu priznavanju pravic sovenske manjšine v Italiji. Prvi goriški občani, ki se s pridobitvijo lahko ponašajo, so občinski svetnik Božidar Tabaj in svetnica Nataša Paulin ter goriški predsednik SKGZ Livio Semolič. Goriška občinska uprava si je pred dvema letoma prevzela nalogo, da izdela programsko opremo za pisanje šumevcev, ki jih italijanski jezik ne pozna. Pomemben dosežek je posledica usklajenega delovanja občine, notranjega ministrstva, informatske družbe IN-SIEL, ki deluje na deželni ravni, in rimske univerze Tor Vergata. V prvi vrsti so bili pri tem projektu izpostavljeni odborniki Damijan Terpin in Maurizio Di Matteo ter lom Mučičem ustvarila dom, predvsem pa je dobesedno iz niča naredila aktivno krajevno slovensko kulturno društvo Tržič, ki je zadnja leta zelo razgibalo dejavnost med Slovenci in ne samo med Slovenci v Tržiču in oko-lici.Tega so se takoj zavedli v skladu Dušana Černeta in ji leta 2000 podelili Černetovo nagrado. Umrla je dobesedno sredi dela, tik pred izidom je knjiga Slovenci v Laškem z italijanskim podnaslovom Cenni storici sul-la comunita' slovena nel Mon-falconese. V knjigi, ki jo je uredil Vlado Klemše, a si jo je prav ona zamislila in tudi poskrbela, da je šla knjiga v tisk, vanjo je tudi prispevala zapis, bo ostala otipljiva njuna naslednika Mara Černič in Giuseppe De Martino. Na predstavitvi sta spregovorila tudi odbornika Giuseppe De Martino in Mara Černič, ki je poudarila pomen novih izkaznic ter se nato osredotočila na načrte v je sedem sester in štiri brate. V Gorici je končala slovensko učiteljišče, v Ljubljani je študirala logopedijo. Že mlada je poučevala na slovenskih šolah, huda bolezen in presaditev ledvic sta jo leta 1990 prisilili v predčasni bližnji prihodnosti. Omenila je neizvajanje zaščitnega zakona ter izpostavila, da bodo na občinski ravni v Gorici zdaj na vrsti dvojezična občinska potrdila in dvojezične osebne izkaznice. Ob pridobitvi elektronskih izkaznic s šumevci smo odbornico Maro Černič prosili za izjavo. Černičeva se je navezala na izvajanje na tiskovni konferenci in dejala, da gre za dosego pomembnega cilja za vse Slovence v Gorici. "Včasih sicer stvari trajajo nekoliko dlje, moramo pa biti potrpežljivi. Če se posameznih zadev lotimo resno, lahko vse izpeljemo," je sklenila svoje razmišljanje Mara Černič. Damijan Terpin, deželni tajnik SSk in bivši odbornik na goriški občini, je bil z ugodnim razpletom okoli elektronskih izkaznic tudi zelo zadovoljen: "Gre za nov korak naprej pri uveljavljanju naših pravic, kar je za Brancatijevo upravo že stalnica. pokoj. Pa ni mirovala, nasprotno, odločila se je za kulturni in politični aktivizem na vseh področjih, predvsem pa se je z vsem srcem in z vso močjo posvetila prebujanju narodne zavesti na Tržiškem. Njej gre zasluga, da se je tržiška občina odločila za zaščitni zakon, njej gre zasluga za tkanje vezi med italijanskim večinskim narodom in Slovenci v Tržiču. Od začetka leta 2002 je bila predsednica konzulte za Slovence pri goriški pokrajinski upravi, pokrajinski svet se ji je v ponedeljek poklonil v slovenskem jeziku in z minuto molka, o njej sta na seji spregovorila odbornik Marko Marinčič in svetovalec David Grinovero. Ber-nadkka je dosegla veliko stvari za vso našo skupnost na Tržiškem, tudi posebno "okence" za Slovence v Tržiču, I prevod občinskega statuta v slovenski jezik. Bila je redna sodelavka našega tednika. Z njenim odhodom v večnost smo vsi izgubili veliko, njen zgled naj pomaga nadaljevalcem njenega dela na Tržiškem in ne samo tam! Zadovoljni smo tudi, da je SSk že od začetka mandata zelo pomemben dejavnik pri udejanjanju pravic za Slovence v Gorici." Tiskovne konference ob predstavitvi izkaznic so se udeležili odbornika na goriški občini Giuseppe De Martino in Mara Černič, bivši odbornik Damijan Terpin, namestnica prefekta Rita Ilda Ic-cio, občinski svetniki Božidar Ta- baj, Nataša Paulin, Silvan Primožič, Marjan Sosol ter Aleš Wal-tritsch, predsednik občinske konzulte Igor Komel ter pokrajinska predsednika krovnih organizacij, za SSO Janez Povše, za SKGZ pa Livio Semolič. Že dan po uradni predstavitvi elektronskih izkaznic s strešicami v Gorici je tudi Peter Močnik, tržaški pokrajinski tajnik, na tržaški občini sprožil vprašanje, kdaj bo osebne izkaznice z ustreznimi diakritičnimi znaki mogoče dobiti tudi v Trstu. V odgovoru ustrezne občinske službe Močniku lahko razberemo, da je tržaška občinska uprava v sredo, 15. novembra, naslovila na notranje ministrstvo prošnjo za namestitev programa, ki je bil predstavljen v Gorici. AČ Ob smrti BERNARDKE RADETIČ izražamo možu Karlu Mučiču in ostalim sorodnikom iskreno sožalje. Ohranili jo bomo v toplem spominu. Uredništvo in uprava Novega glasa KULTURNO ŠPORTNO IN REKREACIJSKO DRUŠTVO TRŽIČ, * GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA SLOVENSKO KULTURNO REKREACIJSKO DRUŠTVO JADRO in fjti ZENSKI PEVSKI ZBOR IZ LAŠKEGA 1 vabi na predstavitev izrekajo občuteno sožalje možu Karlu V7 in svojcem ob nadvse boleči izgubi w KNJIŽNE ZBIRKE naše drage BERNARDKE RADETIČ, ZA LETO 2006 ustano viteljice in prve predsednice društva Tržič v ponedeljek, 28. novembra 2005, ob 18. uri ter vsestranske pobudn ice slovenskega družbenega delovanja v Laškem v galeriji Ars nad Katoliško knjigarno v Gorici PD STANDRE2 Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2005 Gledališka skupina KD Svoboda Izlake Roderich Benedix ZAKONSKE ZMEŠNJAVE Sobota, 26. 11. 2005, ob 20. uri Župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež Prodaja vstopnic pri blagajni župnijske dvorane pol ure pred predstavo POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE v sodelovanju z župnijo sv. Andreja in PROSVETNIM DRUŠTVOM ŠTANDREŽ prireja POKLON TONETU KRALJU ob 30-letnici smrti - Nagovor dr. Verene Koršič - Glasbeni del, Baročni duet Franc Kosem, trobenta Marjo Perespegi, orgle Torek, 29. novembra 2005, ob 20.30 Župnijiska cerkev sv. Andreja v Štandrežu Nova pomembna pridobitev za Slovence v Gorici Elektronske izkaznice odslej tudi s strešicami Foto Bumbaca PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ prireja odprtje fotografske razstave del VIKTORJA SELVE Spodnja dvorana župnijskega doma Anton Gregorčič Štandrež, sreda, 30. novembra, ob 20.30 POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE r.rjn, j « te1 |k g NOVI GLAS odbornica Roberta Demartin. Sobotno uvodno besedo je iznesel David Bandelli, dirigent MePZ Štandrež. V svojem posegu je poudaril pomembnost Cecilijanke za naš prostor in glasbeno življenjskost v njem. Gre namreč za prireditev, ki povezuje posamezne pevske zbore in v univerzalnem jeziku glasbe nudi vsem izvajalcem in vsem poslušalcem možnost za obogatitev. Cecilijanka mora po Bandellijevem mnenju stremeti k združevanju tradicionalnega s svežino inovacije, ki je ključ do plodnega in uspešnega dela. To je ne navsezadnje odlikovalo tudi opus Ubalda Vrabca, velikega tržaškega skladatelja, ki so se mu pevci poklonili na letošnji Cecilijanki. Nedeljski koncert je s pozdravom organizatorja uvedla Franka Padovan, predsednica ZSKP. Poudarila je dolgo življenjsko dobo goriške pevske revije in njeno vlogo pri združevanju pevskih zborov in ljudi, ki jim je petje pri srcu. Tak način druženja in razvijanja kulture petja po besedah Padovanove predstavlja recept proti osamelosti, v katero človeka potiska današnja televizijska družba. V nasprotju s tem trendom želi biti Cecilijanka odraz življenjskosti, ne folklorne preživetosti in kiča. Ob tem igra Cecilijanka po mnenju predsednice Padovanove pomembno vlogo tudi pri ohranjanju narodne identitete med Slovenci, ki živimo na italijanski strani meje. AČ Kulturni center Lojze Bratuž je bil v soboto in v nedeljo,19. in 20. novembra, prizorišče že tradicionalne Cecilijanke, ki je letos bila že 47. po vrsti. Prireditev na pobudo Zveze slovenske katoliške prosvete je potekala v dveh večerih, ki sta na odrske deske velike dvorane privabila lepo število zborov iz Goriške in Tržaške, pa tudi iz Koroške in Slovenije. Nastopilo je šestnajst zborov. V soboto so občinstvu v centru Bratuž peli MePZ Podjuna -Pliberk (zborovodja Anja Kapun), Vokalna skupina Sovodenjska dekleta - Sovodnje (zborovodja Sonja Pelicon), MePZ Rado Simoniti -Dobrovo (zborovodja Patricija Pečar Kumar), MoPZ Fantje izpod Grmade - Devin (dirigent Ivo Kralj), MePZ Štandrež (dirigent David Bandelli), MePZ Čepovan (zborovodja Maja Klanjšček) in MePZ Lojze Bratuž - Gorica (dirigent Bogdan Kralj). Nedeljski koncert so oblikovali MePZ Podgora (dirigent Mirko Špacapan), MoPZ Mirko Filej -Gorica (dirigent Zdravko Klanjšček), MePZ Mačkolje (zborovodja Andreja Štucin), MoPZ Štmaver (zborovodja Nadja Kovic), MePZ Aesontium - Špeter ob Soči (zborovodja Andrea Gon), MePZ F. B. Sedej - Števerjan (dirigent Mirko Ferlan), MoPS Akord - Podgora (dirigent Mirko Špacapan), MePZ Rupa-Peč (dirigent Zdravko Klanjšček) ter MePZ V Kulturnem centru L. Bratuž na pobudo ZSKP Letos že 47. izvedba zborovske pevske revije Cecilijanka Hrast - Doberdob (dirigent Hilarij Lavrenčič). Letošnja izvedba tradicionalne goriške zborovske revije je bila posvečena tržaškemu skladatelju Ubaldu Vrabcu ob 100-letnici njegovega rojstva. Vrabčeve skladbe so bile zato med stalnicami v sporedu vseh nastopajočih zborov. Pozdrave organizatorjem in občinstvu so izrekli deželni svetnik Mirko Špacapan, goriška občinska odbornica Mara Černič in pokrajinska PD ŠTANDREŽ | Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Gostje iz Šmartnega ob Paki navrgli kopico smeha Jesensko otožnost deževnega nedeljskega popoldneva (6. t.m.) so v pnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu pregnali igralci Gledališča pod kozolcem iz Šmartnega ob Paki (Velenje), ki so gostovali pri štandreških stanovskih kolegih v abonmajskem programu ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2005. Gledališče pod kozolcem praznuje tridesetletnico plodnega delovanja, toda dramska in društvena dejavnost se je v tem kraju zasidrala že v začetku dvajsetega stoletja in prinesla veliko užitkov gledalcem in zadoščenj izvajalcem. V lanski sezoni je dramska skupina iz zakladnice tujih avtorjev odbrala delo Mrtvi ne plačujejo davkov italijanskega dramatika Nicole Manzarija. Kot pravi v gledališki zgibanki režiser Jože Krajnc, so to komedijo izbrali tudi zaradi aktualnosti, ki jo lahko prepoznavamo v delu ob navezavi na problem t.i. izbrisanih, ki je buril in še buri duhove na slovenskih tleh. Komedijska štrena se namreč zapleta okrog državnega uradnika, ki ga matični urad domače vasi, iz katere se je odselil v otroških letih, razglasi za mrtvega. Vaške oblasti pač potrebujejo herojsko vojno žrtev za občinske in predvsem zasebne koristi. "Umrli" Marko se z radostjo v srcu zave, da je življenje lepše in ugodnejše, če te imajo za mrtvega: oblast, davki, Pobuda za postavitev spomenika msgr. Kazimirju Humarju Slovenski duhovniki, Novi glas, Katoliško tiskovno društvo, Kulturni center Lojze Bratuž, Zveza slovenske katoliške prosvete in Slovenska zamejska skavtska organizacija iz Gorice nameravajo prihodnje leto, ko se bomo spomnili 5. obletnice smrti msgr. Kazimirja Humarja, duhovnika, vzgojitelja, časnikarja, kulturnega delavca in organizatorja, postaviti v spominskem parku ob Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici doprsni kip. Zato pozivajo vse, naj darujejo sredstva za izdelavo bronastega doprsnega kipa. Denar zbiramo tudi v našem uredništvu in upravi. Za postavitev spomenika dr. Kazimirju Humarju ste do 31. avgusta 2005 darovali 3.730 evrov in 250 am. dolarjev. Novi darovi: Ivo Kralj 50,00 evrov. neplačani dolgovi, žena in celo zahtevna in vsiljiva tašča ti ne morejo več do živega, če si...mrtev. To čudovito situacijo Marko kar najbolje izkoristi in razpre se mu novo življenje. Brez kakršnega koli truda, ob sedaj ubogljivi in ponižni ženi, kar najbolje stečejo dnevi. Najprej skrušenega, potem pa iznajdljivega in izzivalno premetenega protagonista je z razgibano igro in učinkovito mimiko odigral Jože Robida, eden izmed članov trdnega jedra Gledališča pod kozolcem. Njegovo živahno igro, ki je os vse predstave, so dobro podprli ostali že utečeni "starejši" soigralci. Številčno zasedbo komedije so zapolnile nove obetavne mlade moči, ki so pristopile k skupini. Pri teh se seveda kljub prizadevanju poznajo določene odrske zadrege in statičnost, ki so tipične za igralske novince. Z vztrajno gledališko vadbo in navdušenim nastopanjem pa se bodo te nerodnosti gotovo omilile in polagoma zabrisale, tako da se bodo mlajši igralci lepo spojili z veterani, ki so v nedeljo izzvali kar nekaj smeha in odobravanja ob komičnih situacijah spretno napisane igre. Le-ta čudovito odseva italijansko južnjaško miselnost in ravnanje. Številna publika je s toplim ploskanjem nagradila nastop igralcev iz Šmartnega ob Paki in s tem pokazala, da si še želi njihovih nastopov. Po predstavi so se gledalci preselili pod velike dežnike na župnijsko dvorišče, kjer so ob bližajočem se prazniku sv. Martina gostoljubni člani PD Štandrež vsem ponudili pečen kostanj in novo vino, ki ga je daroval vinogradnik Silvan Primožič z Oslavja. ne Vljudno vabi na MIKLAVŽEVANJE Zora Piščanc Sv. Miklavž v Gorici Mladinski odsek ODER90 Režija Marko Černič Kulturni center Lojze Bratuž Pondeljek, 5. decembra 2005, ob 16. uri Miklavžev urad bo odprl od 15. ure dalje. Za informacije lahko pokličete v jutranjih urah na tel. 0481-531445 Kratke Natečaja ob 8. marcu, dnevu žena Na goriški pokrajini so v sredo, 16. novembra, predstavili pobudo “Obiettivo femminile”, ki je na pokrajinski ravni že nekaj let kulturna stalnica ob 8. marcu, dnevu žena. Letos bo razčlenjena v dva natečaja, literarnega in likovnega. Oba sta seveda namenjena samo ženskam. Literarni natečaj “Glas ženske” je nastal na pobudo Odborništva za enake možnosti pri Pokrajini Gorica z odbornico Roberto Demartin na čelu in v sodelovanju z Mestno občino Nova Gorica. Tematika natečaja je “Mama... in jaz.” Tekmovalke se bodo pomerile v dveh kategorijah: v sekciji A, ki je namenjena srednješolkam, in v sekciji B, v katero spadajo vse ženske, starejše od 30 let. Gre za čezmejno tekmovanje, saj na njem lahko nastopajo dekleta in žene iz goriške pokrajine ter občin Nova Gorica, Ajdovščina, Tolmin in Vipava. Čas za oddajo prispevkov, ki ne smejo biti daljši od 4 tipkanih strani, je do 3. februarja 2006. Skoraj vzporedno se bo odvijal tudi fotografski natečaj za same pripadnice nežnejšega spola, ljubiteljice fotografije in fotoamaterke. Natečaj bo potekal na vsedržavni ravni. Goriška pokrajina je tej pobudi ponudila pokroviteljstvo. Ameriška kraljica bluesa Odetta in Paul Millns v Kulturnem domu v Gorici V nedeljo, 27. novembra, ob 20.45, bo v veliki dvorani Kulturnega doma v Gorici koncert svetovno znane ameriške pevke, kraljice bluesa, Odette. Koncert bo s samostojnim uvodnim nastopom uvedel britanski pevec Paul Millns. Odetta je pomembno ime med ameriškimi umetniki in glasbeniki dvajsetega stoletja in zajema iz zakladnice narodnih in uporniških pesmi vse do bluesa in spirituala ter jazza. V petdesetih letih je posnela nekaj plošč, ki so navdahnile Boba Dylana, Joan Baez, Janis Joplin in še druge. Odetta je poleg tega v šestdesetih letih je korakala skupaj z Martinom Luthrom Kingom vSelmi, pela je med pohodom proti VVashingtonu in pred predsednikom J.F. Kennedyjem. Nastop v goriškem Kulturnem domu prirejata Kulturni dom Gorica in Folk Club Buttrio iz Vidma, v sodelovanju s Kulturno zadrugo Maja, z Zvezo slovenskih kulturnih društev, ZSŠDI. Podrobnejše informacije o koncertu, oz. nakup vstopnic lahko dobite v uradu Kulturnega doma v Gorici (+39 048133288). NOVI GLAS Zg naš jezik Držati ali imeti? Ko sem napisala ta naslov, sem pomislila na pregovor Bolje drži ga kot lovi ga, kar pomeni, da se je bolje zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo. Podoben pomen ima tudi pregovor Boljši je vrabec v roki kot golob na strehi. Vendar sem začela pisati z drugim namenom. Včasih berem ali slišim, da bo kdo držal govor, ali da bo društvo držalo tečaj risanja. Oba primera sta kalka iz italijanščine. Zato bomo lepo slovensko rekli: Na proslavi bo predsednik imel slavnostni govor. Društvo bo priredilo (pripravilo, organiziralo) tečaj risanja. SSG/ Premiera Durrenmattovega dela Romulus Veliki Neizbežnost agonije nekega časa in ljudi Ob 20-letnici smrti slovitega slikarja Spoštovani prof. Avgust Černigoj Slovensko stalno gledališče v novi sezoni resnično ubira neslutene izrazne poti. To potrjuje prva letošnja produkcija naše zamejske gledališke hiše, ki je dokaj samozavestno izbrala za svoj prvi stik z gledalci tekst, za katerega ne moremo zatrditi, da ga bodo nesporno, z navdušenjem sprejeli vsi obiskovalci gledališča. Gotovo se bodo o njem mnenja kresala; tematika je resna, zahtevna in navaja gledalca h globljemu razmišljanju o vsebinskih asociacijah z današnjim razvrednotenim svetom. Prva premiera letošnje abonmajske sezone je bila, ob prisotnosti znal de Brea odkriti in pravilno ovrednotiti. Delo Romulus Veliki, z oznako nezgodovinska historična komedija, švicarskega dramatika in pripovednika Friedricha Diirrenmatta (1921-1990) nam ima veliko povedati, čeprav je postavljeno v odmaknjen zgodovinski čas propada zahodnega rimskega cesarstva (476), ko je germanski vojskovodja Odoaker odstavil zadnjega, sicer za potek dogodkov popolnoma nepomembnega rimskega cesarja Romulusa Augusta, imenovanega Augustulus, ki ni bil seveda niti bežna senca senčnega obrisa slovečega kultura ne more zaustaviti toka barbarov. Utrujeni prefekt konjenice, ki je pridirjal iz padle Pavie, Romulusa roti, naj kaj ukrene, a on ga pošlje spat in se raje ukvarja z nepomembnimi vsakdanjimi stvarmi ob nenehni ustrežljivi prisotnosti Priamusa, komornega strežaja, v izredno plastični, subtilni interpretaciji Vladimirja Jurca. Ta lik bo gotovo ostal na vrhu Jurčeve ustvarjalne lestvice. Brezizhodno situacijo je de Brea odel v mrakobno ozračje, ki spravlja gledalca v malodušje. Le tu pa tam psihološko temino malce osvetlijo absurdni utrinki in mnogih gostov-gledališčnikov, v petek, 18. t.m., v Kulturnem domu v Trstu. Člani SSG, Vladimir Jurc, Stojan Colja, Maja Blagovič, Nikla Petruška Panizon, Gregor Geč in Janko Petrovec ter gostje Matjaž Tribušon, Rok Vihar in Uroš Maček so sooblikovali predstavo Romulus Veliki v režiji Diega de Bree, zelo prodornega režiserja mlajše generacije, na letošnjem Borštnikovem srečanju dobitnika nagrade za "estetski preboj" za režijo predstav Kraljica Margot in Edvard Drugi. De Brea, ki je v SNG Nova Gorica pustil markantno sled z izpovedno zelo zanimivimi odrskimi stvaritvami, se je prvič soočil z našimi gledališkimi umetniki in z njimi z običajno priostrenim vrtanjem v psiho dramskih likov ustvaril predstavo visoke kakovostne ravni. Z njo je naše gledališče, ob okrepljeni igralski zasedbi, pokazalo veliko energije in interpretacijske moči, ki ju je cesarja Avgusta. Prosto po G. Vicu bi lahko rekli, da se pač zgodovina ponavlja in podobne situacije se kar naprej pojavljajo v živjenjskem krogu krhkega človeštva, ki pogosto, kakor protagonisti tega dela, spisanega leta 1949 in večkrat popravljenega, ne najde drugega izhoda iz propadanja kot v smrti. Romulus (Matjaž Tribušon) in njegovi najbližji, razočarana žena Julia (Maja Blagovič), hči Rea (Nikla Petruška Panizon), brez perspektive prihodnosti, njen zaročenec Emilian (Gregor Geč), edini povratnik iz ene izmed premaganih rimskih legij, in obupani vojni minister Mares (Rok Vihar) se iz neizbežnega položaja zatečejo v smrt. Romulusa vsi opozarjajo na pretečo germansko nevarnost: Germani osvajajo italska mesta in korakajo proti Rimu. Toda on se prepusti zgodovinskim valovom, ki ga seveda pogoltnejo, ker se nemočen zaveda, da je že vse izgubljeno. Tudi visoka rimska groteskni nadih, s katerim so svoje like pretehtano preželi predvsem Rok Vihar in Uroš Maček, pa tudi Stojan Colja kot Apolion, priliznjen trgovec z umetninami, in Janko Petrovec-Cezar Rupf, industrialec, ki si domišlja, da bo z denarjem zaustavil Odoakrov bojni pohod. Toda tudi ti komični prebliski ne prinašajo gledalcu oddiha, pač pa še dodatno kapljo pelina v grenki kupi. Tudi eklektični kostumi, poudarjajoči brezčasnost, skopi scenski elementi in za-temnjenost dogajanja, z nekaterimi prebliski ostre luči reflektorjev so odtenki postavi tvene zamisli režiserja de Bree in so popolnoma v sozvočju s celotnim prikazom, ki nas sili razmišljati o času, o pomembnosti kulture in vrednot, ki jih tako radi pozabljamo v našem površnem frenetičnem svetu. Kot Romulus se predajamo toku usode, ne da bi mu vsaj poskusili kljubovati. m. Spoštovani profesor Avgust Černigoj! Trije dogodki so se mi pripetili te dni in v mislih se zato kar pogosto ukvarjam z vami, tako da sem se odločil, da vam napišem teh nekaj vrstic, predvsem da si uredim misli. Ko sem prejšnji četrtek, 17. novembra, po našem radiu poslušal jutranji koledarček z 'godovniki', sem naenkrat postal pozoren ob vesti, da je na ta dan minilo že 20 let od vaše smrti. Ob takih obletnicah se človek najprej zave, da čas strašno hitro mineva, obenem pa se nehote zave, da je zelo resnična tudi druga trditev o času, da je pravičen sodnik, ki zna postaviti vsako stvar na svoje mesto. Tako se mi je zdelo lepo, da so se vam na ta dan poklonili v Lipici, kjer ste preživeli zadnja leta življenja. Odprli so razstavo vaših del, ki bo sicer na ogled do 17. decembra, in kolega, ki si je ogledal razstavo, mi je povedal, da je lepa in nas izzivalno nagovarja, čeprav mislimo, da smo že vse videli in nas Černigoj ne more več presenetiti. V resnici pa ni in ne more biti tako, saj nas vsak ogled opozarja na kako novo sporočilo, ki ga prej nismo nikoli opazili, dojeli ali občutili. Prav v tem je bistvo umetnosti, da ne zastari in da bo človek vedno v njej spoznal neko sporočilo, ki ga nagovarja. Radoveden sem tudi, kaj bi rekli, ko bi si ogledali zvočno-slikovno instalacijo Francija Slaka, sicer avtorja filma o vas. Še ena vest, ki smo jo beležili te dni, je posredno povezana z vami in je po svoje pravo presenečenje, saj nam po eni strani potrjuje, da so vaša dela po vsem svetu in da bodo od časa do časa in bogve kje, a vedno znova našli kako vaše delo. Ta vest pa nam posredno razkriva še eno malo skrivnost, ki je vezana na 12. november 1945, se pravi 60. obletnico začetka obnovljenega slovenskega šolstva v našem zamejstvu. V domu za dražbe Stadion v Trstu so namreč do konca meseca na ogled dela raznih slovenskih slikarjev, ki jih bodo nato, 1. in 2. decembra, ponudili na prodaj. Med temi deli je tudi sedem vaših olj iz let 1944-47. Mogoče se spomnite, gre za sklop, ki ste ga prodali ameriškemu kapetanu Johnu P. Simoniju, ki je bil od 3. avgusta 1945 do 3. julija 1947 načelnik Prosvetnega urada Zavezniške vojaške uprave v Coni A Julijske krajine. Kapetan je ta in druga dela, med katerimi je npr. tudi sedem akvarelov Zorana Mušiča, ob vrnitvi v domovino leta 1947 odpeljal s seboj. Njegovi dediči pa so sedaj sklenili, da jih v Trstu, se pravi v domačem okolju, ponudijo na prodaj. Ne vem, kakšen je bil vaš odnos do kap. Simonija, dejstvo pa je, da ima izredne zasluge za obnovitev obveznih slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem in za uvedbo slovenskih višjih srednjih šol v Trstu, a tudi za vse ostalo delo, ki je bilo opravljeno na področju šolstva, v prvi vrsti za izdajo slovenskih učbenikov. Ta dražba, ki bo zaznamovana po slovenskih slikarjih, ker bodo na njej šle na licitacijo tudi nekatere grafike in monotipije ter neznana olja Lojze- ta Spacala, dve olji Alberta Sirka in dela drugih avtorjev, je torej dragocena, tudi ker nam je omogočila, da smo spet našli sled za kapetanom Simonijem, kateremu so italijanski nacionalistični krogi očitali, da se s preveliko naklonjenostjo zavzema za razvoj slovenskega šolstva. Tako zvemo, da se je telj in vgojitelj novih likovnih ustvarjalcev. Dejal je približno tako: "Ne vem, ali se je Černigoj zavestno ukvarjal s svojimi učenci. Mislim, da mu je bilo naravno dano, da je deloval dobesedno v semantičnem smislu italijansko-latin-skega pojma 'educare', se pravi 'e-ducere', kar bi se po domače rek- lo 'ven izvleči'. Černigoj je znal iz vsakega svojega učenca dobesedno izvleči vso ustvarjalno žilico in vso možno originalnost ter željo sporočanja z vsemi možnimi načini, ki jih dovoljuje likovna umetnost. V smislu, če veš, kaj hočeš povedati, boš za to tudi našel tehnično najbolj ustrezen način". Žerjalova trditev se mi je zdela zelo posrečena in točna. Zato jo na tem mestu rad zabeležim. Rad pa bi se vam tudi osebno zahvalil (ne vem, kako naj to označim, mogoče še najbolj ustreza pojem 'zavest') za zavest torej, o skrbi, ki naj jo ima Cerkev tudi na socialnem področju, če naj celostno nagovarja človeka. Trditev se vam ne bo zdela nenavadna, če vam obrazložim, da mislim na vaše izpraskanice v prezbiteriju štivanske cerkve, kjer so ob Kristusu in drugih svetniških likih upodobljeni ribič z mrežo in ulovom, vodnar zaradi štivanskega vodovoda, tovarne in ladjedelnica v ozadju, se pravi podobe o delu naših ljudi in krajev. V tem prezbiteriju nas je nekoč zbral naš tedanji župnik, g. Kretič, in nam mulcem kar mimogrede povedal še nekaj osnovnih stavkov o socialnem nauku cerkve. Prvič sem slišal to dimenzijo in trdim, da so vaše podobe gotovo bistveno pripomogle, da smo zbrani to razumeli. Tako torej, naj končam! Hvala za vse, predvsem za vse lepo in vzpodbudno, kar doživljamo, ko si ogledujemo Vaša dela. V večnem Jeruzalemu, če Vam ga je dano srečati, pa, prosim, pozdravite tudi kap. Simonija in se mu obenem zahvalite za vse, kar je naredil za naše slovenske šole. Vaš Marko Tavčar Devin, 20.11.2005 rodil leta 1911 v Denverju italijanskim staršem, da je gimnazijo opravil v Trentu, nato pa univerzitetne študije v ZDA. Ko se je leta 1947 vrnil v domovino, je deloval kot umetnostni zgodovinar in direktor muzejev, bil pa je tudi univerzitetni profesor in ploden pisatelj. Umrl pa je pred dvema letoma. Vidite, tako je pač, včasih nam kak dogodek nepričakovano osvetli tudi daljne in že skoraj pozabljene dogodke in ljudi, ki so za nas še kako zanimivi in pomembni. Še tretje srečanje z Vami se mi je pripetilo dan pred omenjeno 20. obletnico. Na radio je prišel prijatelj Edi Žerjal, saj se ga spominjate, bil je vaš dijak in učenec vaše likovne šole. Na ogled mi je prinesel osnutke nekih ilustracij, ki jih pripravlja za GMD. Ko sva se pri kavi pogovarjala o tehnikah in umetnikih, je pogovor nanesel na učitelje. Tedaj je z nekaj besedami lepo povedal, zakaj ste bili ne samo inovativen avantgardistični umetnik, ampak tudi izreden uči- abonma 05/06 “pra produkcija §§ > z c cc N > H >KI Z (C —1 oc ti> d N O U Ni O H H O X Z U> o Z H U3 _l > SC o o -» o. i/> c NI Af Evropski socialni sklad ZiGKM. AU70N9MA VfMUlA GIUL'A Evropska Ministrstvo/a delo Glavna direkcija zo delo, izobraževanje, unija in socialno politiko unh'erzo in raziskovanje Težki gozdni čevlji in marelično drevo Pravkar sem si sezula težke gozdne čevlje. Na podplatih imam še vedno prilepljeno listje So-cerbskih gozdov. Italijanski kolega me je povabil, naj se kako nedeljo pridružim skupini Varstva gorskega okolja pri krajevnem planinskem društvu in tako sta z ženo navsezgodaj prišla pome. V trebuhu občutek zadovoljstva, da mi tokrat kako oklevanje, ker pač nikogar ne poznam, ne pride do živega. Pri Socerbskem gradu se iz avtov valijo vedno nove osebe, mraz je tako rezek, da ti reže v lica. Najstnice, ki so se odločile, da tokrat sledijo staršem v njihovem običajnem nedeljskem pohajkovanju po gorah, fantje vajeni vseh vremen, ki so že avtomatično zjutraj v nahrbtnik stlačili tudi smučarske rokavice, tržaška učiteljica, ki je dvanajst let suplirala v šoli na Belopeških jezerih, kamor noče nihče, ker je področje pač "italijanski lijak". In za nameček tudi ena najmrzlejših točk v državi. Par prostovoljnih "čistilcev mlak", ki še danes s ponosom spregovorijo o neverjetnem podvigu organizacije mednarodnega srečanja, katerega so se udeležili tudi kolegi iz Južne Afrike. Starejše ženske belih las, z gorniško palico v roki, ki se med sabo smejejo kot dekletca in govore o dokumentarcih, ki so jih videle po RTV Slovenija. Pod košato fri-zurico z belimi lasmi uzrem obraz, ki mi je znan. "Skupaj sva obiskovali tečaj nemške konverzacije na Ljudski univerzi, kajne? Spominjam se Vas iz prve klopi.""Joj, gospodična, pa imate res dober spomin! To je bilo pred dvajsetimi leti! Medtem mi je umrl mož, kasneje sem se vpisala na slovenščino in še toliko drugih dogodkov je bilo vmes!" Opoldne opazujem te starejše gospe belih las, kako si delijo sendviče med sabo, si točijo vročega čaja in si sledijo ena drugi pri vsem, kot najstnice. Ravnatelj naravoslovnega muzeja nam razlaga ta ali oni pojav, za vsakega je pripravil snopič listov z razlago te ali one jame. V procesiji se spustimo v manjšo jamo, prisluhnemo razlagi, kako je obilen dež v tisočletjih izdolbel ta in oni lok, kakšne neznatne živalice živijo v tem podzemlju in potem spet na površje, sonce je že visoko na nebu, pogled sega do Glinščice. Pod večer gremo nekateri na dom zakoncev, ki živita v prelepi hiši v Saležu. Ona, osnovnošolska učiteljica, že več let v prostem času čisti mlake, mož je lastnik agencije z nepremičninami, ki se ob vikendih veliko raje druži z naravoslovnimi zanesenjaki, kot pa s kako družbeno crčme de la crčme v kravatah. Ko se sprašujem, zakaj pišem o teh utrinkih, si sama zase odgovarjam, da verjetno zato, ker sem toliko časa pozabila, da sem del narave, toliko časa sem pozabila, kako je človek v nečem drugačen, ko začuti pod sabo šumeče gozdno listje in si skuša utirati pot med vejevjem. Mestni otrok sem, narava mi je bila tista široka marelica za hišo, na kateri sem se toliko ur vesila, ravno tista marelica, na katero sem s hrepenenjem gledala, ko sem se kot majhen otrok dve leti učila igranja na violino. Slednjo sem (pobalinsko) rahlo tresla ob talni tapison, da se je razglasila...in tako nisem bila primorana vaditi...in sem lahko končno spet splezala na marelico! Narava mi je bila v letih uteha in kraj, kjer sem doživljala najmočnejše emocije, butanje morskih valov ob skale, žareči sončni zublji na nebu, dež, ki mi je objemal telo pri hoji. In tudi, če se dobro zavedam te svoje na določen način inte-lektualizirane predstave narave, ki je daleč od vsakdanjega tesnega odnosa, ki ga ima lahko vinogradnik ali kmetovalec, vem, da je narava del mene in tista naravnanost opravil, odnosov, pogovorov in grižljajev v ustih, ki je bila del današnjega dne, me je le spomnila na to. Nasveti varčevalcem Predvidevanje nihanja valutnih tečajev za prihodnost je tudi za najboljše finančne analitike zelo težavna, včasih nemogoča zadeva. Še pred letom dni je namreč kazalo, da bo evropska denarna enota pregazila ameriški dolar. Razmerje med valutama je celo doseglo stopnjo 1,36. Redki finančni operaterji so takrat verjeli v ponovno ovrednotenje ameriške valute v kraktoročnem časovnem razmahu. V zadnjih mesecih pa prihaja do krepkega preobrata, tako da je razmerje evro/dolar že zdrknilo pod mejo 1,17. Z makroekonomskega vidika se v zadnjem letu ni zgodilo nič posebnega. Ameriški gospodarski sistem je sicer v primerjavi z evropskim ohranil svojo vitalnost in prožnost. Vendar proračunski in zunanjetrgovinski primanjkljaj v ZDA, ki sta pred letom dni bila glavna razloga za ošibitev dolarja, ostajata dejansko nespremenjena. Svetovni finančni operaterji so preprosto preusmerili pozornost na razliko ključnih obrestnih mer v ZDA (4,0 %) in EU (2,0 %). Dodatno se je na trgih v preteklih dneh oblikoval določen konsenz, da bo FED (Osrednja ameriška banka) v prihodnjih mesecih še višala osrednjo obrestno mero. S tega vidika prevladuje določena negotovost med bančniki evropske centralne banke, tako da tudi prvi povišek (po nekaj letih) za 25 točk v mesecu decembru je zelo vprašljiv. Vsekakor si ne moremo pričakovati v prihodnosti s strani evropske banke tako odločnih intervencij kot v ZDA. Evropska gospodarska rast na letni osnovi namreč daleč zaostaja za ameriško. BDP (Bruto državni proizvod) v prvem Podražitev dolarja: zamenjava naložbene strategije? (1) primeru, po podatkih iz 3. tromesečja tekočega leta, bo komaj presegel 1 %, v drugem pa dosegel skoraj 4 %. Zaradi tega si Evropska Osrednja banka ne more privoščiti strogo omejevalne denarne politike. Večina finančnih operaterjev meni, da se bo ugoden trenutek za ameriško valuto nadaljeval tudi v prihodnosti. Do ponovnega preobrata v korist evra bo lahko prišlo v daljšem časovnem razmahu oziroma v tenutku, ko bo na finančnih trgih prevladalo prepričanje, da se je razlika ključnih obrestnih mer med ZDA in EU začela ožiti. Skratka finančni svet čaka nedvoumno sporočilo, da je ameriške restriktivne denarne politike konec in se je začela evropska. V idealnem finančnem svetu smotrna naložbena strategija za vlagatelja naj bi srednjeročno dala prednost dolarju, dolgoročno pa evru. Žal pa pravega trenutka, v katerem lahko pride do korenitega zasuka na valutnem trgu, nihče ne more napovedati. Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it. Stojan Pahor NOVI GLAS Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik cjr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 04 81 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it Tisk: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Viale della Navigazione Interna, 40- 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Oglaševanje: Oglaševalska agencija Tmedia, Korzo Verdi 51 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. To številko smo poslali v tisk v torek, 22. novembra, ob 14. uri. irc NOVI GLAS Aktualno 24. novembra 2005 15 Le kaj bomo zdaj brez Najboljšega soseda? V Sloveniji doživljajo v današnjih dneh pravo revolucijo v gospodarstvu. Skoraj tako kot so jo okusili med prehodom iz starega jugoslovanskega samoupravljalnega sistema v tržno ekonomijo zahodne Evrope. No, ja! Novosti, ki se obetajo, ne bodo imele takih vseobsegajočih učinkov, kot je bila zamenjava sistema. Tla pod nogami vseh gospodarstvenikov pa so se vseeno pošteno zamajala. Pa tudi navadni ljudje s precejšnjo zaskrbljenostjo spremljajo razvoj dogodkov. Odslej jih namreč z vrha visoke Mercatorjeve stolpnice, ki se dviga za Bežigradom v Ljubljani, ne bodo več gledale globoko modre angelske oči prvega Najboljšega soseda. Zamenjali so nezamenljivega Jankoviča. Kje bodo zdaj Slovenci našli še kakega takega direktorja, ki se jim bo, kot Jankovič, vedno nasmihal, bo vseprisoten, se bo ukvarjal z gospodarstvom (Mercator), s športom (rokometni mecen), Človek Je Pristal Na Luni? Da, Da, Nedvomno... Abrakadabra politiko (Forum 21) in še bi lahko naštevali? Ja, težko bodo še kdaj dobili podobnega (oz. niti ne. Dovolj, da bi se rojaki iz matice preselili v Italijo, kaj misili-te?) Primer Jankovič je po svoje simptomatičen za gospodarsko strukturo Slovenije in prežetost gospodarstva s samo državo. Rodil se je v poletnih mesecih, potem ko sta SOD in KAD, največja paradržavna sklada (država ju neposredno nadzoruje), prodala svoje precejšnje deleže v Mercatorju Pivovarni Laško in Istrabenzu. Država je torej iz Mercatorja izstopila, vstopili pa so privatni lastniki, ki so preko nadzornega sveta Jankoviču izrekli nezaupnico. Problematična je torej država! Sicer je res, da se navadno vsi pritožujemo nad državo, da je kriva za slabo vreme in padavine in včasih celo za prehlade in gripe. No, in da ne bo pomote, to velja tudi v Sloveniji. Država je potemtakem nekoliko bolj kriva ob koncih tedna, recimo ko vremenoslovci za soboto in nedeljo napovejo jasno in lepo vreme, a kljub temu oba za Slovence prosta dneva zaliva "večni" dež. V Sloveniji sicer velja še nekoliko drugačna slika o državi. Tista, ki jo je npr. prinašal Miro Petek v svojih zapisih. Sicer nič nenavadnega, glede na to, da smo imeli v deželici na sončni strani Alp dolgo tranzicijsko obdobje, v katerem sta bili denacionalizacija in privatizacija čarobni besedici za prosto čaranje na področju gospodarstva. Ja, približno tako kot bi v poosa-mosvojitveno Slovenijo pristo-pical čarodej Merlin in začel vsepovprek recitirati svoj "Abrakadabra". Gotovo bi bil bolj uspešen. Pred nekaj meseci je v Ljubljani gostoval tudi najbolj znan živeči čarodej, David Copperfield. Morda se je želel tudi sam udeležiti kake seanse gospodarskega čaranja. No, država je kljub vsem lepim besedam predvsem preko skladov SOD in KAD še vedno močno prisotna v številnih družbeno-ekonomskih porah (čeprav po prodaji Mercatorjevih delnic nekoliko manj). Državo najdemo v dveh največjih bankah, Novi ljubljanski banki in Novi kreditni banki Maribor. Pa v številnih podjetjih. Primer? Saj veste, Slovenci imamo radi svoje pivo, Laško pivo. Tudi država je imela in ima (vedno preko omenjenih skladov) zelo rada svoje pivo! Ni kaj, tako kot pravijo pivovarji iz Laškega, zvestoba do roba! Vseeno pa nekaj ne štima v celotni zgodbi: Slovenija je po letu 1991 zaživela nov sistem tržnega gospodarstva, ki prisotnosti države ne predvideva, vsaj v tako izraziti obliki ne. Okoli gospodarstva in politike se ustvarja začaran krog, v katerem se dejansko vrtijo vedno iste osebe. Kajpak, zvestoba do roba! Andrej Čemic OBETI: V soboto dopoldne bodo predvsem v vzhodnih predelih še močne padavine. V popoldanskih urah se bo vreme izboljšalo. Zvečer bo ponekod lahko nastala poledica. pihovali predvsem najstniški "črički", so bili z rutami in črnimi maskami zamaskirani borci, pravi dedci, tako da so prišli policistom ščiti in ščitniki še kako prav. Posnetki so bili res dramatični in takoj sva pomislila na to, da se je tisti policist prekleto motil oz. da blagajna potniškega terminala naslednje jutro zelo verjetno ne bo odprta. /dalje Nace Novak Vremenska napoved ARPA-OSMER za Furlanijo • Julijsko krajino SPLOŠNA SLIKA: Ciklonsko območje se pomika proti Balkanskemu polotoku. V petek zvečer nas bo dosegla izrazita atlantska fronta. ČETRTEK, 24. novembra 2005: Spremenljivo bo. Na obali bo pihala močna burja, ki bo oslabela v teku dneva, v ravninskem pasu bo dopoldne pihal zmeren severovzhodni veter. Mednarodno srečanje Meteorisk v Viscu pri Palmanovi Instrumenti za napovedovanje nevarnih vremenskih stanj Pred nedavnim je potekalo na sedežu Deželne meteorološke opazovalnice OSMER-ARPA v Viscu mednarodno srečanje o projektu Meteorisk, pri katerem sodeluje sedem alpskih dežel iz Italije ter štiri obmejne alpske države, in sicer Slovenija, Nemčija, Avstrija in Švica. Deželna meteorološka opazovalnica Furlanije - Julijske krajine, Osmer, je pri projektu glavni partner za italijanske dežele. Slovenijo so zastopali predstavniki Urada za meteorologijo pri Agenciji Republike Slovenije za okolje. Na srečanju so prikazali nekatere skupno izdelane instrumente, ki omogočajo boljšo monitoražo, napovedi in interpretacijo nevarnih meteoroloških stanj. Med temi je treba posebej omeniti: sistem EVA, ki nudi statistične indikacije, na podlagi obsežnih zgodovinskih podatkov, za ve- liko število krajev in tako omogoča, da se določen podatek lahko pravilno oceni in da se mu posveti zadostne pozornost; sistem GIS, ki omogoča takojšnjo zemljepisno lokacijo meteoroloških pojavov na določenem področju (npr. širše padavine preko 100 mm), in sicer tako s prognostičnega vidika kot pri monitoraži; prognostiki iz različnih dežel ali držav se lahko med seboj usklajujejo in skupaj izdelajo najbolj možen scenarij ali obnovijo dogodek z natančnimi mapami; WEATHERBOX je spletna stran, ki omogoča takojšen dostop do slik, podatkov, napovedi in meteoroloških informacij, ne da bi bilo zato potrebno dodatno iskanje preko interneta; ta instrument je še posebej učinkovit za sredstva javnega obveščanja; TABELA RIZIČNOSTI zaradi vremensko pogojenih nevarnosti, ki jo sodelujoči meteorološki uradi uporabljajo že več mesecev, omogoča objavljanje mape rizičnosti za celotno alpsko območje, ki jo prognostiki izpolnijo v različnih barvah glede na morebitno nevarnost ter opišejo pojav. Mapa, ki je dnevno ažurira-na za obdobje 3 dni, je pomembna predvsem za civilno zaščito. Na razpolago je na spletnih straneh www.me-teorisk.info. Za Meteorisk narašča zanimanje tudi v vrstah projekta EMMA, ki naj bi našel temelje na enaki osnovi in želi vključiti v projekt vse države Evropske unije. Za zdaj so v sklopu slednjega že določili skoraj enake rizične stopnje kot v projektu Meteorisk in podoben način opazovanja. Vertelo o Slovenija Nižina Obala Najnižja temperatura (°C) -2/+1 1/3 Najvišja temperatura (°C) 5/8 5/8 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) -2 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -8 PETEK, 25. novembra 2005: Dopoldne bo še prevladovalo razmeroma lepo vreme. V gorah in v ravninskem pasu bo hladno. Zvečer se bodo pojavljale padavine. Na obali in v spodnjem ravninskem pasu bo deževalo, v gorah bo snežilo, v pod-gorju pa lahko deževalo ali snežilo. Na obali bo zvečer zapihal jugo. Padavine bodo izrazite. Ujeta Pričevanje na Korziki (5) S. Z molotovkami in kamni nad policiste Bolj vroče je vse skupaj postalo šele zvečer, ko se je mularija umaknila z ulic. Tam okrog devetih sva se namenila na krajši sprehod po večerji, ki sva si jo pripravila kar v hotelski sobi. Ko sva prišla iz hotela, so naju bile v trenutku same oči, saj so bili vsenaokrog "Robocopi". Policistov je bilo toliko, da nisva vedela, ali naj se počutiva maksimalno varno ali ravno obratno. Delavci komunale so s težkimi delovnimi stroji že odstranili večji del barikad, ki so čez dan ohromile promet, o izgrednikih pa ne duha ne sluha. Kazalo je, da se zade- ve umirjajo in da imajo organi za notranje zadeve stanje pod kontrolo. To nama je potrdil tudi eden od policistov, ki je sicer omenil, da je v mestu še vedno zbranih kakšnih 70 protestnikov, a da večjih izgredov ne pričakujejo več. Na vprašanje, ali bodo trajekti naslednji dan pluli, nama je začel samozavestno, kot da bi bil sam kapitan katerega od njih, zagotavljati, da bo vse skupaj "šibalo", tako kot je treba. "Najbolje, da prideta zjutraj ob sedmih, ko odprejo blagajno v pristaniškem terminalu,..." je začel, a sem ga prekinil. "A bo blagajna odprta ? Danes je bila namreč cel dan zaprta." "Ni razloga, da jutri ne bi bila odprta. Brez skrbi," naju je napolnil z optimizmom. Zadovoljna sva se vrnila proti hotelu, saj je bil center Bastije strašljivo tih in prazen, tako rekoč mrtev. Nikjer žive duše. Le stotina policistov in midva, kar se mi je zdelo nekoliko sumljivo. Kakšnih dvajset minut po tem, ko sva se vrnila v hotel, je začelo zunaj pokati. Slišati je bilo nekaj manjših eksplozij in strelov. Jana je hotela ven, a je nisem pustil, saj se mi je zdelo preveč nevarno. Že po dobre pol ure sva pri poročilih na televiziji videla posnetke prave vojne, ki se je dogajala le nekaj metrov stran od našega hotela. Zamaskirani demonstranti so navalili na policiste z molotovkami in kamni, zraven so zažgali en kombi ter razbili več avtomobilov in izložb najbližjih trgovin, kafičev in poslovalnic. Za razliko od popoldneva, ko so se v centru na- Nižina Obala Najnižja temperatura (°C) -5/-1 2/5 Najvišja temperatura (°C) 3/6 6/9 Srednja temperatura na 1.000 m (°C) -2 Srednja temperatura na 2.000 m (°C) -8 Slovenija Venelo U..... Deželna meteorološka opazovalnica F - Jk www.meteo.fvg.it,slovensko@osmer.fvg.it, tel. 0432 934111 NOVI GLAS 1000 in 1 noč na bregovih Nila (1) Dobrodošli v Egipt! Brnik je prototip vremenskih izkušenj, ki ti jih lahko ponudi kotanja Ljubljanskega barja. Sami si lahko predstavljate, kako se kaže hladno aprilsko jutro zgodaj zarana (ob kakih polšestih) na "velikem" ljubljanskem pristajališču in vzletišču. Somrak, ki se počasi umika svinčeni sivini deževnega dneva. Par kapljic dežja iz muhavih oblakov plašno vlaži enobarvnost betonskih zgradb in letaliških stez, ki se zdijo kroma-tični podaljšek prebujajoče se zdolgočasene okolice. Ob vremenu primernih občutkih jutranjega bujenja in neprespane noči smo s sošolci sedeli pri kavi in čakali na hladnem nastavku, ki je v letališkem kafiču nadomeščal bolj tradicionalne mize. "Oh, Berlusconi", me pozdravi sošolec Matija (ta vzdavek sem si "zaslužil", ker sem sošolcem na fakulteti večkrat razlagal o "veličastnosti" podvigov našega premiera). Prisedem k njemu in ostalim sošolcem in v pričakovanju na vkrcanje naročimo še zadnjo slovensko kavo. Mešani občutki pred vzletom in skrbi glede tega, ali smo v itak prepolne kovčke stlačili vse potrebno, so povzročili, da smo učinke kofeina občutili močneje kot običajno. Adrenalin, ki smo ga le s težavo zadrževali, se je v mešanici z zaužito kavo sprostil po telesu. Pred nami je bil dvotedenski izlet v deželo faraonov, ki smo ga podoživljali kot zadnjo priložnost, da v naši študentski karieri skupaj zaživimo 14 dni. Letalo, mali boeing, nas je medtem že čakalo na vzletni stezi. Med vkrcavanjem se nam je sicer še trudno oko zaustavilo na zadnjem slovenskem utrinku. Na letališki stezi smo opazili pod izrazitim klobukom, v siv dvovrstni suknjič in skrbno urejeno brado ovito figuro, ki je z delovno aktovko hitela proti manjšemu "poslovnemu" letalu. Ni bilo težko ugotoviti smeri poleta: Bruselj! "Slovenija, Evropa te kliče" smo pomislili. Poslovni možakar je bil zunanji minister (tedaj še v Ropovi vladi) Dimitrij Rupel. Že v naslednjem trenutku nas je jekleni ptič pogoltnil v svoj udobni želodec. "Good morning and £ * * *•» % na leto Podružnica Drevored 20 ... 3% letna donosnost** [Sl »TOS 3 letšHI vaše domače banke Prejeli smo Izola proti Gregoriču Milan Gregorič res "preveč" zavzemal za slovenstvo, to še ni noben greh, ampak njegova pravica. SLOVENSTVO NI NIČ MANJ VREDNO OD MULTIKULTURNOSTI, AMPAK JO S SVOJO KULTURO BOGATI. Prvi korak do multikulturnosti je zavedanje samega sebe in svojih korenin. To velja za vse narode sveta. Če pa je za koga njegovo pisanje sporno, bo to on znal najbolje razložiti, saj je odličen poznavalec italijanske narodnosti, kulture in politike. Magda Rodman, Vipava X /ako je bilo mogoče, IC da se je Kocijančičevo AXpriznanje gospodu Milanu Gregoriču tako politično zavrnilo in to z manjšino v izolskem svetu, ki ni zmogla dovolj širine in modrosti. Sicer pa je ta manjšina s takim dejanjem najbolj škodovala lastnemu ugledu, saj je zavrnitev nagrade uglednemu kulturnemu delavcu Istre "slabokrvno politično dejanje", ki nikakor ne prispeva k sožitju med narodi. To, kar so očitali Milanu Gregoriču, delajo sami. Za sožitje sta vedno potrebna dva ali več. Res pa je, da je Milan Gregorič glasen in odločen kritik razmer v sedanjem in preteklem času, da je dober poznavalec življenja slovenske Istre in da piše brez dlake na jeziku. In to je tisto, za kar je moral biti politično kaznovan, in to kljub temu da je sedemčlanska kulturna komisija presodila, da je te nagrade vreden. Je že tako, da se kadi, kar pove veliko in to kljub dejstvu, da je sam med njenimi ustanovitelji. Ni dvoma, da je Milan Gregorič kulturnik velikega formata in prav smešno je, da so mu zavrnili nagrado prav politiki. Veliko hujše bi bilo, če bi to storili kulturniki. Zamenjajte že enkrat tak licemerski in sprevržen pravilnik in ponovite postopek za isto dejanje. O Borštnikovem prstanu odločajo kulturniki in ne mariborski svetniki. Zaradi peščice izolskih svetnikov še ni konec sveta. Moralni zmagovalec je vsekakor g. Milan, to mu priznamo bralci njegovih prispevkov in knjižnih izdaj. In tudi če bi se g. Zadružna Banka Doberdob in Sovodnje