GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE
DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VIII. — Štev. 28
Murska Sobota, 19. julija 1956
Cena din 10.—
MOŽA MIRU IN DOBREGA SOŽITJA MED NARODI -
NASER in NEHRU med nami
Svet je sit vojne, atomske in vodikove bombe, utrujen pod bremeni, ki jih mora prenašati zaradi oborožitve, naveličan je že hladne vojne in tistih, ki je nočejo opustiti, boji se toge politike, ki narode in države vklepa v umetno ustvarjene sisteme, spoznava, da z vojnami ni mogoče ničesar rešiti in da taki obračuni prinašajo le strahotno gorje in zato si želi miru, širokega sodelovanja med narodi, medsebojnega razumevanja in spoštovanja pravic slehernega naroda ter mirnega reševanja spornih vprašanj.
Lahko bi zapisali, da so končno le zmagala načela, ki jih je Jugoslavija že toliko let poudarjala in da je svet končno le prišel do stvarnejšega spoznanja. In sedaj, ko smo neposredno pred sestankom treh. kakor v svetu imenujejo srečanje med predsednikom Titom. Nehrujem in Naserjem, vidimo, s kako velikim zanimanjem pričakuje svetovna javnost sadove razgovorov med tremi državniki in kako ves demokratični tisk enodušno poudarja in soglaša z načeli njihove politike.
Politika, ki jo vodi naša država, sloni na načelu širokega sodelovanja med narodi in to ne glede na njihovo ureditev, spoštovanje narodnih pravic, nevmešavanje v notranje zadeve katerega koli naroda ali države, poleg tega pa se zavzema za široko pomoč ekonomsko močnih držav nerazvitim, za zmanjšanje oborožitve in uporabo vojni
namenjenih sredstev v miroljubne namene. Za tako politiko se zavzemata tudi Indija in Egipt. Da je med temi tremi državami takšna podobnost, ni noben slučaj. Vse so izšle iz velike zaostalosti in na lastni koži so občutile posledice zatiranja kolonializma in vojne in zato tudi ni nič čudnega, če se borijo za to, da bi vsak narod bil gospodar na svoji zemlji, ali kakor je zapisal egiptovski list »Al Kahera«, da se »veliki trije ne bodo sestali, da bi razdelili plen, odvzet šibkejšim, niti ne bodo kovali zarot z močnejšimi, marveč se bodo sestali zavoljo skupne akcije proti temu zlu.«
S tem je list tudi v osnovi povedal, kakšen je namen tega sestanka. Ker med Jugoslavijo. Indijo in Egiptom ni nobenih skrivnosti, nobenih spornih vprašani, ker jih tudi biti ne more, se bodo državniki lahko odkrito pogovorili o vseh mednarodnih problemih, o nadaljnji borbi za mir in o še tesnejšem medsebojnem sodelovanju. To je preprost okvir razgovorov, v katerih vidi miroljubno človeštvo nov prispevek, ki bo vplival ni pomirjenje v svetu
in hkrati pomenil tudi obsodbo vseh tistih krogov, ki jim je vojna ljubša kakor mir.
Predsednik Naser se že nekaj dni mudi na prijateljskem obisku v Jugolaviji in se seznanja z našimi uspehi in z našo graditvijo. Na njegovem potovanju po naši državi ga ljudje toplo pozdravljajo kot prijatelja, s katerim se skupno borijo za mir v svetu in srečnejšo bodočnost. Predsednik Nehru je prispel v Jugoslavijo 18. julija in sicer iz Francije, kjer je bil na krajšem obisku. Pri nas bo ostal dva dni, nato bo pa s predsednikom Naserjem odpotoval v Kairo.
Na Brionih je oba predsednika sprejel tovariš Tito. Sestanek treh državnikov pa vsa svetovna javnost že vnaprej pozitivno ocenjuje, kar priča o velikem ugledu in zaupanju, ki so si ga pridobile Jugoslavija, Indija in Egipt s svojo politiko aktivne koeksistence in pričakujejo, da bo
ta sestanek obogatil to politiko z novo vsebino. S posebno pozornostjo pa spremljajo razgovore na sedežu Združenih narodov, kjer uživajo indijska, egiptovska in jugoslovanska delegacija še poseben ugled kot najmočnejši poborniki ideje o organiziran tu pomoči nezadostno razvitim državam.
Spričo številnih komentarjev lahko zapišemo, da so v teh dneh oči sveta uprte na razgovore v Beogradu in na Brionih.
Prisrčno je bilo srečanje med predsednikom svobodnega Egipta Naserjem in našimi najuglednejšimi voditelji v Beogradu. Na sliki: Tito in Naser — na zdravje našemu velikemu prijateljstvu.
VELIK
PRAZNIK
Kaj' naj porečemo ob letošnjem DVAINDVAJSETEM JULIJU, prazniku slovenskega naroda? Zares: težko je izbrati besede, ki bi dovolj prepričevalno opisale to največ je in najslavnejše dejanje narodove zgodovine, 15-letnico njegovega prebujenja in prerojenja.
Pred petnajstimi leti je do podivjanosti nahujskana vojska milijonskih narodov vdrla v našo deželo in nas z ognjem obsodila, da se moramo iz hlapcev preleviti v sužnje, potem pa počasi izumreti in izginiti s površja zemlje. Ta preizkušnja je bila najtežja, kar smo jih kdaj doživeli. a je rodila tudi največje dejanje: upor in revolucijo. Slovenski človek ni sramotno predal premaganega meča tujemu zavojevalcu in ni še bolj upognil svojega hrbta, da bi pobiral drobtinice izpod njegove mize in suženjsko moledoval za svoje golo življenje. Ravnal je popolnoma drugače: zagrabil je pač za tisto, kar mu je bilo najbližje, in začel neusmiljeno udrihati po zakletem sovražniku.
Prve novice o smelem narodovem dejanju so prodrle v svet — kljub temi in težko premagljivemu sovražnikovemu obzidju — zakaj taka dejanja so v zgodovini prava redkost, še prav posebno pri malih narodih, ki so komaj znani po svoji pohlevnosti. Glas o slovenskem meču se je naglo širil v svet, v katerem je vladala »občeveljavna« pamet. In govorili so: to je blazno dejanje, obupno dejanje zaostalega in nekulturnega naroda, dejanje uboge živali, ki se ujeta brez glave otepa in bije boj do svojega poslednjega diha.
Ali pokazalo se je — kaj kmalu — do to ni blazno dejanje zaostalega in nekulturnega naroda, marveč edinstveno dejanje edinega upanja, ki je pognalo svoje korenine iz globokega in najmočnejšega človekovega občutja: svoboda in pravica sta nesmrtni! Pogumno in visoko smo dvignili glave in zastavo, na kateri je bilo s krvjo zapisano, da smrt za življenje ni smrt. marveč prerojeno življenje.
Narod se je bojeval in umiral, zmagoval je in ostal na svoji zemlji, nov in prerojen. In temeljne postave si je izpisal na bojnih poljanah, po katerih usmerja svoje življenje. Po boju je krepko pljunil v roke in sc napotil v tovarne in polja, da bi bila zdaj resnično njegova domovina nova in. prerojena.
Veliko delo še vedno opravlja — z marljivostjo, požrtvovalnostjo, z veseljem in pogumom, pa tudi s ponosom. Kajti pogled v preteklost je poln zmagovitih dejanj, pogled v prihodnost pa veder in navdahnjen z velikimi obeti. Kakor tedaj ni vpraševal, kako naj pravilno ravna, tako tudi sedaj ne okleva, ko je treba naravnost povedati pravo in pošteno besedo. Izreče jo preprosto in lahkotno — naravnost, kajti v vojni ni nikdar barantal za svojo svobodo in pravico človeka. Njegov glas pa mogočno odmeva po vsem svetu. In vsi tisti, ki ga poslušajo, prav dobro vedo. da niso njegove besede prazne fraze, marveč sporočilo živih in smelih ljudi, ki na svoji zemlji varujejo svojo svobodo in svoj mir. In prav to nas je uvrstilo med najboljše bojevnike za svobodo, mir in blagostanje na vsej zemeljski obli.
Več gibčnosti in življenja v potrošniške svete
Precej časa je že odkar smo izvolili pri nas prve potrošniške svete. Najdaljšo življenjsko dobo ima vsekakor potrošniški svet pri trgovskem podjetju Koloniale v Murski Soboti, temu pa sta sledila še potrošniška sveta pri trgovskih podjetjih Merkur in Zarja v Ljutomeru. Najboljši med temi sveti je vsekakor potrošniški svet pri Koloniale, ki se je, posebno takoj po izvolitvi, prav dobro zavedal svojih nalog. Rezultati seveda niso izostali, toda kasneje je potrošniški svet pri Koloniale nekoliko popustil. Kazno je, da je premalo samoiniciative, razen tega pa so dosedanje izkušnje pokazale, da se potrošniški sveti ne zavedajo v dovoljni meri svojih nalog. Morali bi posebno danes, ko sta tržišče in trgovina problem št. 1, resneje spremljati vsa dogajanja na trgu.
Da se poživi družbena kontrola v trgovinah, je Svet za gospodarstvo pri OLO sklenil na eni izmed
zadnjih sej, da je treba izvoliti potrošniške svete pri vseh trgovskih poslovalnicah. Tako imajo sedaj v Murski Soboti vsa trgovska podjetja potrošniške svete, prav tako pekarne in mesnice.
Potrošniških svetov doslej ni uspelo ustanoviti v Radgoni in Lendavi. Najbrž je treba pripisati del krivde za tako stanje tudi občinskima ljudskima odboroma.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Dan Ljudske tehnike v Murski Soboti
Po daljšem premoru je bila v preteklem tednu (10. t. m.) druga redna seja okrajnega odbora Ljudske tehnike za Pomurje. Na dnevnem redu so bila organizacijska vprašanja, proslava 100. obletnice rojstva Nikole Tesle in proslava 10. obletnice ustanovitve Ljudske tehnike. Okrajni odbor je odločil, da bo v počastitev obeh jubilejev pripravil s pomočjo klubov in društev Pomurja Dan Ljudske tehnike v M. Soboti. Tega dne bodo tekmovanja motoristov, miting soboškega aerokluba, prikaz uspehov in dela radiokluba in obsežna razstava društev in klubov, na kateri bo dokumentiral svoje delo tudi fotoklub in prikazal rast Ljudske tehnike v Pomurju. V ta namen bo dobil fotoklub materialno pomoč od okrajnega odbora Ljudske tehnike.
POMURJE OB DNEVU VSTAJE
SLOVENSKEGA LJUDSTVA
V M. SOBOTI: SVEČANA AKADEMIJA. — V LJUTOMERU: PARADA MLADINCEV PREDVOJAŠKE VZGOJE IN STRELSKO TEKMOVANJE. - PRT VIDMU: ODKRITJE SPOMENIKA PADLIM BORCEM. — V ČRNCIH V APAŠKI KOTLINI: DOSLEJ NAJVEČJE SREČANJE BORCEV Z OBEH BREGOV MURE. — V KRAMAROVCIH: ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE STOTIM RDEČEARMEJCEM.
Za Dan vstaje slovenskega ljudstva pripravljajo v vseh krajih Pomurja prireditve s kulturnimi programi. V M. Soboti se bodo oddolžili spominu na 22. julij s kulturno akademijo in svečano sejo občinskega vodstva Zveze borcev. V Ljutomeru pripravljajo parado obveznikov predvojaške vzgoje in strelsko tekmovanje. V Kramarovcih bodo odkrili spominsko ploščo na grobišču, kjer je pokopanih 100 vojakov in oficirjev Rdeče armade. Pri Vidmu bodo 22. julija dopoldne odkrili spomenik padlim borcem NOV in žrtvam nacističnega nasilja. Ob petih bo budnica, ob desetih sprejem gostov, nato slavnostni govor, odkritje spomenika in plošče. Priredili bodo tudi mimohod gasilcev in mladincev predvojaške vzgoje. Popoldne pa bo dramatska družina iz Bučkovec uprizorila Potrčevo igro »Lacko in Krefli« . Nastopil bo tudi Planinski pevski zbor iz Maribora. V Veliki Polani bodo praznovanje 22. julija povezali z nastopom gasilcev in razvitjem njihovega prapora. Večer prej bodo položili vence pred spomenik borcem NOV
in priredili v zadružnem domu svečano akademijo. Naslednji dan bo budnica, sprejemanje gostov, festivalne vaje gasilcev lendavske občine ob spremljavi godbe, razvitje gasilskega prapora, podelitev odlikovanj zaslužnim gasilcem, mimohod gasilskih enot in reševalne vaje.
Osrednja proslava Dneva vstaje pa bo v Črncih pri Apačah. Pripravljata jo Okrajni odbor ZB M. Sobota in Občinski odbor ZB Gor. Radgona. Slavnostni govor na tem slavju bo imel prvoborec in sekretar ObK ZKS Radgona tov. Zlato Pavlica.
Na zborovanju v Črncih se bodo borci z obeh bregov Mure srečali z vrstniki Apaške kotline, ki so mnogo prispevali v NOB in ljudski revoluciji. Prav zaradi tega so Črnci najbolj primeren kraj za to veliko srečanje starih borcev in ljudi, ki tudi sedaj, v dobi mirne socialistične graditve, smelo nadaljujejo veliko započeto delo.
Že drugi udarec:
Toča v Kuzmi in Doliču
Lani poleti so prebivalci graške občine doživeli veliko škodo, ki jim jo je prizadejalo neurje s točo. Pa tudi letos jim ni prizanešeno; v nedeljo ob pol sedmih zvečer se je iz grozečega črnega oblaka vsula za pol jajca debela toča in opustošila vse, kar raste v Kuzmi in Doliču. V Doliču je na nekaterih njivah in sadovnjakih stoodstotno uničila ves pridelek. Po približnih cenitvah je toča v obeh krajih napravila škodo, ki bo blizu 50 odstotkom vrednosti vseh pridelkov. Škodo še ocenjujejo.
Da spet ponovimo: Tajnosti naravnih sil ne moremo razvozljati in predvidevati, kljub temu. da je znanost že zelo napredovala, zato nam še vedno ostaja samo eno: kolektivno zavarovanje posevkov proti toči in drugim elementarnim nezgodam. Vse češči primeri pustošenja toče nas silijo k temu, da o zavarovanju vse bolj trezno razmišljamo.	-sk
Uspeli tečaji Rdečega križa
V soboškem okraju je bilo končanih že več tečajev o hišni negi bolnika. Tečaji so zelo lepo uspeli v Ljutomeru, na Cvenu in v Renkovcih. Prejšnji ponedeljek pa je bil zaključen tudi soboški tečaj. Žene, ki so ga pridno obiskovale, ena je prihajala celo iz Puconec, so se naučile marsikaj novega, kar bo vsaki v njenem domačem življenju brez dvoma zelo koristilo.
Ob zaključku je predsednik RK tov. Velnar lepo prikazal, kakšne so sedaj naloge tečajnic in da morajo to, kar so se naučile, posredovati tudi drugim. Vsaka tečajnica pa je tudi dobila knjigo — darilo OO RKS. Tečaj je dobro vodila medicinska sestra Eržika Vereš in zelo lepo bi bilo, če bi z enako vnemo in prizadevnostjo vodila podobne tečaje v naših vaseh.
K. R.
Že mlinček ropoče in voda Šumija ... Res: od žetve do mlačve ni dolgo časa, a ko se bodo napolnile žitne kašče.
bodo imeli tudi mlinarji dovolj posla.
Na sliki: Motiv iz Pomurja.
(Foto Kološa)
IX. seja OLO Murska Sobota
Kmetje se boljši plačniki davkov
kot obrtniki
Na 9. redni seji obeh zborov OLO Murska Sobota so odborniki živo razpravljali o davčni politiki na vasi s posebnim poudarkom na izpolnjevanju davčnih obveznosti v prvem polletju letošnjega leta. V razpravi so imenovali upravna odbora skladov za pospeševanje kmetijstva in gozdnega sklada, kakor tudi pravila sklada za štipendije pri OLO. Za tem sta oba zbora na ločenih sejah potrdila odloke občinskih ljudskih odborov o uvedbi občinskih taks in sklepala o poroštvenih izjavah za proračunska posojila občinskim ljudskim odborom in nekaterim gospodarskim organizacijam.
Iz poročila in razprave je bilo razvidno, da so kmetje v Pomurju do konca junija poravnali 80 % predpisane davčne dohodnine za prvo polletje  1956. Obe akontaciji sta znašali 238 milijonov din., poleg
tega pa so kmetje dolgovali iz lanskega leta 20 milijonov din dohodnine. Ker pa so medtem občinske uprave za dohodke zabeležile nova vplačila, lahko računamo, da so kmetje poravnali okrog 90 % svojih davčnih obveznosti. To stanje, s katerim sicer še ne smemo biti zadovoljni, nam dokazuje, da so nove občinske uprave za dohodke več ali manj dosledno izterjevale davčne obveznosti. Za najboljše plačnike veljajo kmetje v občini Grad, kjer so do 30. junija poravnali 89 % dohodnine, sledijo občine Ljutomer in Lendava z 82 %, Cankova in Videm z 80 %, Beltinci in M. Sobota s 77 %, Gornja Radgona s 76.5 odst., na predzadnjem in zadnjem mestu pa sta občini Šalovci-Petrovci (70 %) in Martjanci (66 %). Dejstvo, da so v občini Martjanci pri izpolnjevanju davčnih obveznosti na zadnjem, mestu, nikakor ni opravičljivo, zlasti če upoštevamo, da prav v tej občini prevladujejo gospodarsko najmočnejši kmetje v Pomurju. Vzroki za malomarno plačevanje davkov bodo najbrž v omahljivem poslovanju uprave za dohodke. Precej ovirajo redno izpolnjevanje davčnih obveznosti tudi nekatere kmetijske zadruge; zaradi pomanjkanja kreditov ne morejo kmetovalcem sproti plačevati odkupljenih pridelkov.
Obrtniki so se v prvem polletju dokaj slabše izkazali kot kmetje. Do 50. junija so od 26 milijonov din — od tega je 10 milijonov din zaostankov iz lanskega leta — vplačali samo 15 milijonov din ali 58 %. Tako stanje ali bolje: malomarno izpolnjevanje davčnih obveznosti do družbenega plana — nas nikakor ne more zadovoljiti. Če lahko kmetje kolikor toliko v redu plačujejo davke v času. ko niso imeli veliko na prodaj, so to dolžni storiti tudi obrtniki. Če je kdo nepravično obremenjen z davki je treba to popraviti. nikakor pa ne moremo verjeti splošnemu tarnanju obrtnikov, češ da so davki previsoki! Občinske uprave za dohodke so dolžne bolj dosledno izterjavati zaostanke, pa najsi bo to od obrtnikov ali kmetov.
Takse na proizvajalna sredstva (vozove in drugo) so za našega kmeta novost, ki so jo, odkrito rečeno, ponekod sprejeli s dokajšnjo negotovostjo. Bilo je več primerov.
da so posamezne občine celo zatisnile oči, ko so popisovale ta proizvajalna sredstva, kar pa ni bilo pravilno. Naposled pa vsa zadeva ni tako huda, kot je izgledala na prvi pogled. Od 90,700 tisoč din, kolikor znašajo takse, so kmetje do 50. junija poravnali 71,250 tisoč din ali 80 %. Podobno kot pri dohodnini so najboljši v občini Grad in Cankova (89 %) sledita M. Sobota in Petrovci — Šalovci. Martjanci itd. na zadnjem mestu pa je občina Lendava. Olajševalna okolnost za lendavsko
občino so letošnje poplave in toča, ki je občutno prizadela kmetovalce.
Končno še nekaj besed o zasedbi občinskih uprav za dohodke. Te uprave imajo sistematiziranih 67 delovnih mest. od katerih je trenutno zasedenih 64; od tega 10 honorarnih uslužbencev. 16 uslužbencev ima srednješolsko izobrazbo. 25 nepopolno srednjo šolo, 25 pa osnovno šolo. 20 uslužbencev je takih, ki so pri poslu začetniki, zato je razumljivo. da so uprave imele sprva precejšnje težave. Uslužbenci upravo za dohodke pri OLO pomagajo občinskim upravam z inštrukcijami in seminarji, kakor tudi neposredno, pri reševanju važnejših nalog.
-st-
DOGODKI ZADNJIH DNI
Medtem ko je letos eksplodirala na Bikinih že osma ameriška atomska bomba in druga angleška atomska bomba v Monte Bella v Avstraliji, pa se razprave v razorožitvenem odboru Organizacije združenih narodov niso premaknile posebno daleč naprej. Bolj optimistično vzdušje je prinesla jugoslovanska resolucija, ki jo je predložil članom komisije naš delegat dr. Jože Brilej. V jugoslovanski resoluciji je med drugim rečeno, naj se odbor še nadalje vztrajno trudi za sporazum o splošni razorožitvi in pri tem poskuša uveljaviti vsaj začetne razorožitvene ukrepe (zmanjšanje klasične oborožitve in oboroženih sil, opustitev poskusnih eksplozij jedrskega orožja — atomska, vodikova in podobne bombe — in zmanjšanje vojaških izdatkov). V resoluciji so predlagane tudi oblike in stopnja nadzorstva, potrebnega za uveljavljenje teh ukrepov. Jugoslovansko resolucijo so ocenili kot realno domala vsi delegati. tako zapadni kot vzhodni. Francoski delegat Jules Moch je dejal. da se zavzema jugoslovanski kolega dr. Brilej za ustanovitev takšnega organa, ki bi bil nujno potreben za nadzorovanje prvih začetnih uspehov v razorožitvi.
Na splošno velja, da razprave v razorožitvenem odboru OZN še vedno zaostajajo za resničnim popuščanjem v nekdaj »zelo hladnem mednarodnem ozračju« in na področju razoroževanja. Besede so še dokaj daleč od prakse!
IN KAJ PRAVI D. HAMMARSKJÖLD?
V Jugoslaviji smo prav prisrčno sprejeli sekretarja Organizacije združenih narodov Daga Hammarskjölda, ki se je med svojim bivanjem v Beogradu sešel z najbolj vplivnimi jugoslovanskimi voditelji. Generalni sekretar OZN je dobro razpoložen zapuščal našo zemljo. Novinarjem je dejal, da je zadovoljen z rezultati razgovorov. Med njim in jugoslovanskimi predstavniki v OZN je bilo vedno dobro sodelovanje, ki je potrjeno tudi v zdajšnjih beograjskih razgovorih. V zvezi z razorožitvijo je izjavil: »Pripadam optimistični manjšini, ki ima prav!« Po njegovih besedah je že dosežen določen napredek na tem področju. Dva razloga sta. ki silita k splošnemu sporazumu o razorožitvi: pritisk svetovne javnosti kakor tudi gospodarski in finančni pritisk, ki ga je čutiti v vseh deželah. Proces razoroževanja pa bo po njegovem mnenju počasen, ker je ta problem dokaj zakoreninjen v političnem življenju mnogih dežel.
ČRNI OBLAKI NAD BONNOM
Našo javnost je upravičeno razburila vest, da je zahodnonemški Bundestag (parlament) odložil na jesen ratifikacijo sporazuma med Jugoslavijo in Zapadno Nemčijo o naših predvojnih in medvojnih terjatvah, ker vidi v tem poskus političnega pritiska na našo neodvisno deželo in njeno zunanjo politiko. Nekateri krogi iz koalicijske skupine krščansko-demokratske stranke Adenauerja so odkrito povezovali ratifikacijo sporazuma z obiskom predsednika Tita v Sovjetski zvezi in sprejeto sovjetsko-jugoslovansko deklaracijo. Tem krogom ni po godu. da se je maršal Tito izrekel za združitev Nemčije na podlagi volje in svobodne odločitve ljudstev obeh Nemčij, čeprav je taka teza v današnjem položaju najbolj realna in je bila tokrat samo obnovljena. V Bonnu pa so razglasili, »da je maršal Tito ob svojem obisku v Moskvi odstopil od svojega stališča in podlegel Rusom. Naše državno vodstvo ne bo ostalo ravnodušno ob tem diskriminacijskem koraku bonske vlade in bo uveljavilo določene ukrepe. V isti sapi je potrebno povedati, da pa so v bonskem Bundestagu potratili mnogo časa ob sprejemanju zakona o uvedbi vojaške obveznosti v Zapadni Nemčiji, ki dokaj očitno kaže na militaristično politiko Bonna v času splošnih teženj po mednarodnem pomirjenju. Po tem zakonu bo zahodno-nemška vojska štela leta 1958 že pol milijona mož.
Kaj slabo znamenje za pomirjenje v Evropi, v odnosu do naše države pa določena težnja po »revanšu«, kajti gre za skromno plačilo tistega, kar nam po vsej pravici dolgujejo kot nasledniki premaganca. Tako vsaj to zadevo pri nas razumemo in jo tolmačimo.
Cena mora hiti odraz stroškov in dostopna potrošniku
Na vsakem koraku poudarjamo, da moramo na trgu in sploh predvsem pri predmetih ter storitvah, ki se tičejo življenjskega standarda, vztrajati pri načelu: cena naj bo odraz pravilne kalkulacije, s čemer se bo prilagodila kupni moči potrošnika. V resnici pa prihajajo še tu in tam do izraza prav nasprotne tendence, ki jih je treba pravilno osvetliti. Zgodi se namreč lahko. da to zavede potrošnika k napačnemu pojmovanju določenih gospodarskih ukrepov.
Tak pojav, ki potrošnika upravičeno razburja, so cene v nekaterih murskosoboških gostiščih. Prav zadnje čase je prišla z Okrajne gostinske zbornice nezdrava pobuda za podražitev slatine in piva.
Najbrž ni zgolj naključje, da je prišla ta podražitev najbolj do izraza v gostišču Grozd, kateremu so sledila še nekatera ostala gostišča. Kaj čudna primerjava med posameznimi gostišči, ki delajo skoraj ob istih pogojili, vzbuja v človeku pomisleke. Ne more namreč obve-
ljati trditev, da je pri obstoječih družbenih dajatvah nemogoče vztrajati pri dosedanjih cenah. Letos so bila v Murski Soboti pavšalirana vsa gostišča. Letni pavšal pri gostišču Grozd znaša prav toliko kot pri gostišču Pri dobri kapljici, čeprav je zabeležil Grozd lani 11 milijonov dinarjev prometa, dočim so ga imeli Pri dobri kapljici samo 4 milijone. Razumljivo je, da so pri Grozda abonenti, kar je upošteval tudi občinski ljudski odbor pri določevanju pavšala. Že zaradi te otipljive razlike v prometu ni mogoče govoriti o nekih nepremostljivih težavah. Vsa stvar tiči nekje drugje. Kakor povsod je treba tudi v gostinstvu sestavljati realne kalkulacije. Ta pomanjkljivost se kaže predvsem v tem, da posamezni gostinski obrati posvečajo kaj malo skrbi režiji in vsem odločujočim faktorjem, ki vplivajo na višino stroškov, na drugi strani pa postavljajo kot neizpodbiten dokaz postavljeno ceno, ki naj bi bila odraz realno vkalkuliranih stroškov. Prav zaradi tega v različnih gostiščih različne cene.
IN ŠE NEKAJ JE TREBA ZAPISATI
Vzporedno s temi ponesrečenimi poskusi podražitve v gostinstvu se se pojavile tudi nekatere druge težnje. Tako so v Murski Soboti podražili storitve nekateri brivci in to občutno. Tem so sledili tudi avtotaksiji, ki so podražili prevoznine v veliko večji meri kot znaša razlika med prejšnjimi in sedanjimi družbenimi dajatvami avtoataksijev. Kaj se dogaja tukaj? Posamezniki hočejo priti na vsak način n* isti ali pa še boljši račun kot kdajkoli prej, seveda na račun potrošnika. Naša gospodarska in politična usmerjenost dovolj nazorno kaže, da je treba obdržati pravilne skladnost na vseh področjih družbenega življenja, kajti le na tak način nam bo uspelo zagotoviti nemoten vsestranski razvoj.
Najbolj običajni izgovori za take ukrepe so družbene obveznosti. Razumljivo je. da so tu in tam obveznosti res večje, toda namen naših gospodarskih instrumentov je. da odpravimo in preprečimo nenačrtno zbiranje sredstev, ki na drugi strani bremenijo blagovne fonde potrošnikov.
Ali je dovršitev razbremenilnika
Ledava-Mura v regionalnem planu Pomurja?
Tako se sprašuje človek, ko malo razmišlja o prizadevanju soboške Vodne skupnosti za dograditev razbremenilnika Ledava — Mura v bakovskem sektorju, še posebej pa, ko prouči obširno utemeljitev v zvezi z odklonitvijo prošnje Vodne skupnosti za dodelitev potrebnih kreditov od Narodne banke.
V čem je pravzaprav vsa stvar?
Prošnja soboške Vodne skupnosti je bila na nedavnem natečaji Narodne banke v Beogradu odklonjena zaradi pomanjkljivega in delno površnega priloženega elaborata o upravičenosti in izvrševanju del pri razbremenilnem kanalu. Nekaj so seveda krivi strokovnjaki, ki so ta elaborat pripravili.
Pri vsej zadevi pa je zanimivo še nekaj. Ko človek prebere posamezne točke strokovnega mnenja o elaboratu, na osnovi katerega je bila prošnja soboške Vodne skupnosti zavrnjena, mora presenečen ugotoviti, da manjkajo v elaboratu celo taki podatki, ki so — če ne popolnoma, pa vsaj delno — zbrani (različne hidrološke meritve itd.) in katere ima pristojna strokovna komisija za sestavo regionalnega načrta za Pomurje. Potemtakem je jasno, da ni bilo prav nobenega sodelovanja med to komisijo in strokovnjaki, ki so pripravljali elaborat za Vodno skupnost. Posledica tega je zdaj na dlani . . .
Skrajni čas je že, da pride da večjega sodelovanja med enimi in drugimi strokovnjaki, kajti pripraviti je potrebno strokovno dokumentiran eleborat za novo vlogo v zvezi s podelitvijo zaželenih sredstev za dograditev razbremenilnika.
Dograditev tega pomembnega objekta bi vsaj tako morala biti vključena v regionalni plan; bila pa bi tudi lahko prva, v tem načrtu uresničena postavka.	fš
Delavski svet Tovarne mesnih izdelkov v Murski Soboti:
Potrebna je vsaj delna rekonstrukcija obrata
Tovarna mesnih izdelkov v Murski Soboti predstavlja enega izmed največjih industrijskih obratov predelovalne industrije v Pomurju. Naprave v obratu pa so v glavnem zastarele, saj izvirajo še iz prvih let po prvi svetovni vojni. Pa tudi zgradbe same, ki so bile grajene zelo nenačrtno, niso za današnje potrebe dovolj ekonomične. Delavski svet tovarne, ki je na eni izmed sej obravnaval vso najbolj perečo problematiko podjetja, je povabil v prejšnjem tednu na razgovor predstavnike ObLO, med katerimi je bil tudi predsednik občine tov. Jože Velnar. Na tem sestanku so se dogovorili o nekaterih načelnih smernicah o razvoju Tovarne mesnih izdelkov.
Nedvomno ima Tovarna mesnih izdelkov v Murski Soboti dovolj krepko surovinsko bazo, posebno še sedaj, ko je živinoreja v naših krajih zelo napredovala. Kljub temu. da ima tovarna kar se tiče predelovalnega materiala ugodno perspektivo, kapaciteta tovarne še zdaleka ne more zajeti vsega za zakol namenjenega prirastka živine. In grozi resen problem, da bodo morali sčasoma preiti v okvir ozke. lokalne predelovalne industrije.
Gre predvsem za ureditev nekaterih naprav kot je n. pr. vodovod. Zdravstvena inšpekcija je že več-
krat opozarjala Tovarno mesnih izdelkov na nekatere pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z okrog šestdesetimi milijoni dinarjev. Toda razen sredstev, ki bi bila potrebna za ta popravila, bi bilo treba misliti tudi na predvideno rekonstrukcijo posameznih obratovalnih prostorov. Prvo, kar bi bilo potrebno, je ureditev hladilnice, ki bi naj omogočala prehod izdelkov iz klavnice, ne da bi pri tem izdelke
po nepotrebnem prenašali iz enega prostora v drugega. Tudi dvorišče bi bilo treba urediti — to je ugotovila lani tudi komisija, ki jo je poslal Zvezni izvršni svet — med dru-
gim pa bi bilo potrebno še urediti ventilacijo.
Okrog 10 milijonov dinarjev, ki so jih doslej porabili kot investicije, seveda ni moglo zadostiti vsem potrebam izčrpanega strojnega parka in drugih industrijskih naprav, zato bodo pri Tovarni mesnih izdelkov — in tak je bil tudi rezultat tega pogovora — izdelali v čimkrajšem času načrt, ki bi naj z minimalnimi sredstvi zajel tako re-
konstrukcijo kot odpravo vseh pomanjkljivosti, ki jih navaja zdravstvena inšpekcija.
Tako bo Tovarna mesnih izdelkov v Murski Soboti, ki sedaj ni mogla zaradi objektivnih težav posredovati trgu tistih predmetov, ki bi bili na trgu zaželeni, lahko izboljšala tako kakovostno kot količinsko izbiro izdelkov.
Premalo izkoriščamo dane možnosti
(Nadaljevanje s 1. strani)
Sestava doslej ustanovljenih potrošniških svetov bi morala biti mogoče še bolj pestra kot je. Tako je pri trgovskem podjetju Koloniale sedemčlanski potrošniški svet, ki ga predstavlja 6 uslužbencev in 1 upokojenec. Pri trgovskem podjetju Merkur v Ljutomeru je v potrošniškem svetu 8 uslužbencev in 1 delavec, pri Zarji pa 5 delavcev, 2 gospodinji in 2 uslužbenca. Najbrž je potrošniški svet pri Zarji še najbolj posrečeno izbran, kajti na čim širši zasnovi bo deloval potrošniški svet, tem večji bo uspeh dela.
Kakor še marsikje drugje, tako smo doslej tudi pri preskrbi s prehranbenimi kakor ostalimi potrošnimi predmeti, vse premalo izkoristili možnosti sodelovanja in soodločanja. Brez dvoma pa imajo na-
ša trgovska podjetja tudi nešteti drugih problemov, ki bi jih bili potrebno razvozljati na sejah potrošniških svetov. Ne smemo namreč pojmovati delovanje potrošniških svetov izključno kot kontrolo cen. Od kreditne problematike do ureditve prostorov nekega trgovskega podjetja, vse to je delovno področje potrošniških svetov.
Vsebina družbenega upravljanja nam je prav pri posredovanju med proizvodnjo in potrošniki t. j. v trgovini vse preveč tuja. Treba je poudariti, da je prav to stičišče proizvodnje in potrošnje bitne važnosti pri celi vrsti problemov, ki se nanašajo na znižanje in postopne stabilizacijo cen ter na izboljšanje življenjskih pogojev potrošnikov.
Novoizvoljeni potrošniški sveti v Murski Soboti, ki bodo imeli v kratkem prve seje, bodo morali prav krepko pričeti, da ne bode ustvarjali videza, da so zgolj formalnost, kar bi bilo kričeče nasprotje z načeli in razvojem družbenega samoupravljanja.
BORCI! Udeležite se polnoštevilno PARTIZANSKEGA SLAVJA V ČRNCIH
Dijaški dom v Ljutomeru — v poslopju je tudi Glasbena šola, ki je že vzgojila mnogo mladega glasbenega naraščaja
Poletni motiv iz Pomurja
POMURSKI VESTNIK, 19. julija 1956
2
Učni uspehi
v naših osnovnih šolah in gimnazijah
ob zaključku šolskega leta 1955-56
Za nami je eno šolsko leto, ki je prineslo večini šoloobveznih otrok obilo veselja in radosti, skrbnim staršem precej zadovoljstva in končno prosvetnim delavcem za njihovo uspešno opravljeno delo lepo priznanje.
Kako težko čakajo starši na končne rezultate svojih prvošolčkov, ki jih skrbno spremljajo pri njihovem delu, je vsakomur znano in razumljivo. Marsikdo bi mislil, da tolika skrb in pozornost morata vedno obroditi najlepše sadove, toda vedno ni tako, kajti vsak začetek je težak. Prehod od doma v šolo, od igre k resnemu delu je za otroka velika zahteva. Tudi duševni razvoj otroka je različen. Otrok mora v prvem razredu opraviti relativno največ dela in če pomislimo na njegovo pridobljeno znanje, je to velik skok v njegovem razvoju. Zato se ne smemo čuditi, da je prvi razred končalo od 3449 otrok le 2747, to je 79,6 odst. in da jih je zaostalo 702. Težje je opravičiti dejstvo, da je med temi 70 neocenjenih. To so v največji meri ciganski otroci, ki zelo neredno obiskujejo šolo.
V drugem razredu je učni uspeh mnogo boljši, saj je od 3086 učencev izdelalo 83,6 odst., v 3. razredu je bilo vpisanih 2797 učencev, a učni uspeh je nekoliko slabši kot v drugem. Razred je končalo 83.1 odst. učencev. Letos je bilo v četrtem razredu 2698 učencev, končalo jih je pa 83,4 odst., kar je nekoliko boljše kakor v tretjem razredu.
Povprečno je izdelalo v nižji osnovni šoli 82,3 odst. učencev, kar
je za to stopnjo dokaj dober učni uspeh. Neocenjenih pa je ostalo 129 učencev.
Naravno je, da so učni uspehi v višjih razredih osnovnih šol boljši. Od 2614 vpisanih učencev je izdelalo 2301 ali izraženo z odstoki 88,9 učencev pa je ostalo neocenjenih. Sem spadajo predvsem učenci, ki jih starši izkoriščajo za razna
dela in zato neredno prihajajo v šolo.
V osnovnih šolah je torej skupno izdelalo od 14.644 šoloobveznih otrok 11.203 ali 83,8 odst. Ta učni uspeh je za 5,5 odst. boljši od polletnega. Nad tem okrajnim povprečjem so občine Beltinci, Lendava, Martjanci, Petrovci-Šalovci, pod povprečjem pa občine Cankova, Grad, Ljutomer. M. Sobota, G. Radgona in Videm. Te razlike pa niso velike, le v Cankovci so za 10,5 odst. pod povprečjem.
Letos je končalo svojo osemletno šolsko obveznost na osnovnih in nižjih gimnazijah 2.444 otrok, od teh pa v zaključnem razredu le 582 ali 23.8 odst. To je eden izmed najtežjih dokazov slabosti sedanje obvezne šole. Učenci začenjajo izstopati že v prvem razredu (0.1%). v IV. razredu konča 5.9 %. nato se ta odstotek močno dvigne in sicer v V. razr. in I. razr. gimnazije na 17,4 %, v VI. razr. in II. razr. gimn. na 25,8 %, v VII. razr. in III. razr. gimn. 23,6 % in v VIII. razr. ter IV. razr. gimnazije 23,8 %.
Želimo pa. da bi novi šolski si-
stem čimprej ustvaril enotnost obveznega šolstva in tako odpravil te negativne ugotovitve.
Za te učence je značilno, da se je odločilo za obrt kar 23 %, za višjo gimnazijo 5 %, za učiteljišče 2 %, za strokovne šole 6 %, za industrijske šole 2 %, za vojaško šolo 1 %, svojo izobrazbo bo nadaljevalo v obvezni šoli 6 %, ostali del. to je 55 %, bo pa ostal doma.
Redko kdo se pa sprašuje, kam hodijo vsi ti otroci v šolo. Za 426 oddlekov imamo le 287 učilnic, manjka torej 139, tem pa še lahko prištejemo 72 učilnic, ki ne odgovarjajo svojemu namenu. V okraju pa gradimo le eno šolsko poslopje. Čas je že, da bi začeli dajati v te namene večja denarna sredstva.
Za materialne izdatke odpade na vsako šolo 238.000 din ali 56.000 din za vsak oddelek, oziroma 1630 din za vsakega učenca. To pa je zelo skromno in daleč od realnih potreb.
Tudi šolsko mrežo bomo morali izboljšati in ustvariti naši mladini take pogoje, da se bo lahko vzgajala in razvijala v zdrave in dobre državljane naše domovine.
In v naših gimnazijah?
V	16 gimnazijah — med temi je ena popolna v M. Soboti — je bilo ob koncu leta 4.914 dijakov, v nižjih razredih 4.762, v višjih 152. Od tega je bilo 755 ponavljalcev, to je 15,3 %.
V	nižjih razredih je po popravnih izpitih uspešno končalo razrede 3.678 dijakov ali 77,23 %, kar je
za 3,72 % več kot lani. Najboljši uspeh je dosegla nižja gimnazija pri Gradu (87,5 %), najslabšega pa na Tišini (58,78 %). Tako velika razlika gre v precejšnji meri na račun manjše ali večje zahtevnosti.
V višjih razredih, ki bodo vsi razen osmega opravljali popravne izpite v jeseni, so dosegli 83,56 % uspeh. Ker bodo mogli vsi dijaki
nižjih razredov, ki popravnega izpita niso opravili ali pa ga sploh niso opravljali v junijskem roku opravljati v jesen, bo končni uspeh verjetno še precej boljši.
Uspeh raste dokaj enakomerno po razredih. V I. razredu so izdelali s 70,79 %, v II. razr. že s 75,62 odst., v III. razr. z 83,69 % in v IV. razredu celo z 92,69 %. V šestih nižjih gimnazijah so četrtošolci kar vsi izdelali. Prav tako po popravnih izpitih tudi soboški osmošolci.
Šolski obisk v nižjih gimnazijah ni bil povsod zadovoljiv. Starši so v času spomladanskih in poletnih del otroke radi pridržavali doma. Najslabši v tem oziru sta nižji gimnaziji v V. Polani (87,70 %) in na Tišini (89,94 %).
Letošnji veliki maturi je predsedoval odposlanec Sveta za šolstvo LRS in zvezni ljudski poslanec tov. Ivan Kreft. K maturi se je prijavilo 27 kandidatov. Dve kandidatinji sta bili po opravljenem pismenem delu oproščeni ustnega, dva kandidata imata popravni izpit, ostali pa so uspešno opravili to veliko preizkušnjo.
Povsod so tudi šolski odbori, ki so sicer v začetku reševali le materialna vprašanja, a se že zanimajo za učno-vzgojno problematiko in o njej razpravljajo na svojih sejah in roditeljskih sestankih.
-ček
Pri šolskem pouku. Učenci z veliko vnemo poslušajo svojega učitelja, kajti kdor je prisoten, mu tudi kaj ostane o spominu.
Tekmovanje pionirskih pevskih zborov
Da bi se mladinsko petje v Pomurju še bolj razmahnilo in kvatlitetno dvignilo, je Svet Svobod in prosvetnih društev okraja M. Sobota lani v jeseni razpisal tekmovanje pionirskih pevskih zborov. Zmogljivost zborov je odvisna od starosti pevcev, pa tudi •d kategorije šole. Od zborov na nižjih gimnazijah pričakujemo seveda več kot od zborov na osnovnih šolah. Pevci nižjih gim-
nazij lahko pojejo troglasne pesmi, a otroci
nižjih osnovnih šol zaradi premajhnega glasovnega obsega takih pesmi ne zmorejo. Zato je komisija Sveta Svobod izbrala več pesmi in jih razdelila v tri skupine. V prvi skupini so bile najzahtevnejše pesmi, v tretji pa najlažje. Pionirski zbori so se sami odločili za skupino in iz nje izbrali tri tekmovalne pesmi.
K tekmovanju se je najprej prijavilo
nad 40 zborov, a jih je nekaj odstopilo, tako da jih je pri tekmovalnih nastopih bilo 38 z 2189 pevci. Te zbore je od 21. do 25. maja ocenila tričlanska komisija, ki so jo sestavljali Bela Horvat, Franc Hajnšek in Jože Grlec. Komisija je ocenjevala zbore na šolah, kjer imajo pevske zbore, ali pa so prišli s šol, ki so težje dostopne, v drugo šolo.
V	prvi skupini je tekmovalo pet zborov in sicer nižje gimnazije M. Sobota, Ljutomer, Lendava in Radgona ter osnovna šola Kapela. Na prvem mestu v tej skupini je znani pevski zbor iz Radgone, ki ga vodi Manko Golar. Sledita mu z istim številom točk zbora iz M. Sobote in Ljutomera, takoj za njima je Kapela, ki ji sledi Lendava.
V	drugi skupini je tekmovalo 15 zbo-
rov, od katerih je 7 z nižjih gimnazij. V tej skupini je bil najboljši zbor iz nižje gimnazije Tišina, ki ga vodi Mirko Križman. Z eno ali dvema točkama razlike  mu sledijo Stara cesta, Cankova, V. Polana. Puconci, Apače, Negova in drugi.
V	tretji skupini sta med 8 tekmovalci bili dve nižji gimnaziji. Prvo mesto pa je zasedel pevski zbor osnovne šole Ljutomer, ki ga vodi Olga Stajnko. Sledijo mu Črensovci, Bogojina, Bučkovci, Radenci in drugi.
Nekateri pevski zbori, teh je bilo 10, ni nastopilo s pesmimi, ki so bile predvidene za posamezne skupine ter se jih zaradi tega ni moglo oceniti po skupinah. Nastopili so pa le, a izven skupin. Med njimi sta bila tudi zbora madžarske manjšine v Lendavi in Gaberju. Najboljšo oceno je prejel zbor 1. in 2. oddelka nižje osnovne šole v M. Soboti, ki ga vodi Ivanka Velnarjeva. Za njim se vrstijo zbori iz Lendave (madž.), Odranci, Puconci, Petrovci in drugi.
Deklice so za petje bolj dovzetne in rajši pojejo kot dečki. To se odraža tudi y sestavu pionirskih zborov, saj je pelo 1558 deklic in le 631 dečkov. V štirih zborih pa sploh ni nobenega dečka, kar je v bodoče treba popraviti in tudi dečke v večjem številu pritegniti k petju.
Večina zborov se je za tekmovanje prav dobro pripravila. V celoti so zbori dosegli 73 % možnih točk, v prvi skupini pa celo 88 %.
Da je uspeh tako lep, gre vsa zahvala požrtvovalnim pevovodjem, ki so razen v enem primeru vsi iz učiteljskih vrst in z vso vnemo vadijo mlade pevce, pogosto v zelo težkih prilikah. Klavir ali harmonij je le redka prikazen v šolah. Nekateri si pomagajo z violino ali harmoniko, drugi pa nimajo ničesar, niti intonančne piščalke, kar skoraj onemogoča ali pa silno otežkoča večglasno petje.
V	bodoče bo tudi treba resno misliti na pevovodske tečaje za učiteljstvo ali pa kakšno drugo obliko strokovnega izobraževanja pevovodij in jim pomagati.
Pevski zbori oziroma pevovodje pa imajo tudi precej težav pri izbiri pesmi. Res je sicer, da imamo nekaj dobrih, šolski mladini namenjenih pesmi, ki izhajajo v Grlici ali pa jih najdemo v dveh zbirkah Zapojmo. Drugih pesmaric pa nimamo. Ni
pa vsaka pesem seveda primerna za vsak zbor. Mnogo pesmi ne odgovarja po razsežnosti, druge pa zaradi pretežke ali prekomplicirane harmonizacije. Izbira pesmi je zaradi tega precej omejena. Otroci najrajši pojejo narodne pesmi in pa pesmi v narodnem slogu, ki ostanejo otroku trajna last in jih ne pozabi. Takih pesmi pa je zelo malo.
F. Hajnšek
Tudi glasbena vzgoja dobiva v Pomurju ose večji razmah. Glasba in petje plemenitita človeka. Samo poglejte ga: priden fante je. ki najde poleg rednega šolskega učenja še vedno dovolj časa za vaje na glasbenem instrumentu.
DOBRA BILANCA
V soboški občini 1635 rednih članov Prešernove družbe
Knjiga postaja iz dneva v dan bolj potrebna spremljevalka slehernega človeka, kar je predvsem opaziti pri porastu naročnikov posameznih založb. Kljub vsemu napredku pa knjiga le počasi prodira na naše vasi in skoraj čudno zveni, da Človek včasih dosti težje stopi v knjigarno kot pa v gostilno; mnogokrat morajo biti poverjeniki bolj aktivni kot pa natakarji in prenesti morajo dosti več različnih mnenj. Naši požrtvovalni poverjeniki posameznih založb mnogo storijo, da bi napredno knjigo čimbolj razširili, toda na žalost smo zanemarjali sistematično izobraževanje poverjenikov, ki bi morali imeti večje kulturno obzorje, da bi bili bolj prepričevalni v svojih kulturnih »misijah«. Uvesti bi morali pogostejše razgovore s poverjeniki o književnosti in o kulturi, kajti zunaj v vaseh je n. pr. še močno razširjeno mišljenje: »Imam naročeno Kmečko knjigo, t. j. strokovno čtivo, sedaj mi ni treba povesti in drugih knjig Prešernove družbe.« Ob takih vprašanjih včasih naši dobri poverjeniki ne najdejo primernega odgovora, namreč, da brez splošne kulturne izobrazbe tudi strokovna literatura ničesar ne pomeni. Socialistična družba namreč zahteva vsestransko razgledanega človeka.
Izkušnje poverjenikov Prešernove družbe iz soboške občine nam povedo, da je napredna knjiga Prešernove družbe ob velikem prizadevanju večine poverjenikov (vseh je 20) prodrla v marsikatero hišo, kjer do nedavnega še ni bilo rednih naročnikov na naše knjižne zbirke. Opazili smo, da so poverjeniki poleg nabiranja naročnikov veliko razpravljali tudi o kvaliteti naših knjig in posredovali dragocene predloge za bodoče programe knjižnih izdaj Prešernove družbe. Povsod je bilo čutiti, da si ljudje želijo kvalitetnih knjig in vsestranskega sodelovanja. Letošnje nabiranje naročnikov Prešernove družbe v soboški občini pomeni velik uspeh poverjenikov in organizacij SZDL. kajti slednje so bile aktivnejše pri popularizaciji napredne knjige kot prejšnja leta. Uspehi niso izostali. Po še nepopolnih podatkih je v soboški občini 1635 naročnikov na knjigo Prešernove družbe za leto 1957, kar pomeni 212 ali čez 15 % več kot lani. In še ena zanimiva ugotovitev: več kot 75 % naročnikov je naročilo vseh 7 knjig Pre-
šernove družbe. To je dober pokazatelj zanimanja za knjigo in tudi prizadevnosti poverjenikov. Uspeh je v tem, da je v soboški občini na vsake 3 družine in na vsakih 9 volivcev že 1 naročnik Prešernove družbe.
Če pa se ustavimo ob tem, da so nekatere kmetijske zadruge letos tudi precej povečale število naročnikov Kmečke knjige, da je v soboški občini okrog 40 naročnikov Slovenske matice itd. velja ugotovitev, da si knjiga že močno utira pot k delovnemu človeku.
Ob koncu pa še nekaj: dejali smo. da včasih človek rajši zavije v gostilno kot v knjigarno, To nam dokazujejo podatki: v letu 1955 je bilo v soboški občini prodanega v gostilnah in trgovinah 259.992 1 vina v vrednosti 63,556 tisoč din in žganih pijač 20.708 1 v rednosti 10,576 tisoč dinarjev. Skupaj kar lepa vsota!	F. n.
RADOJE HUDOKLIN
V četrtek, 12. julija ponoči, je nenadoma umrl Radoje Hudoklin, akademski kipar in profesor na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Podlegel je srčni kapi.
Sredi dela je omahnil, sredi deli za domačo umetnost in kulturo, ko je z vso ljubeznijo opravljal restavracijska dela v Pomurskem muzeju v M. Soboti. Delal je dobesedno od zore do mraka, saj si je še celo posteljo postavil v muzej, da bi ne izgubljal dragocenega časa. Doba počitnic je kratka, dela pa na pretek.
• Zdravje se mu je zrahljalo med vojno, ko ga je okupator zaradi neomajnega naprednega mišljenja pregnal v izgnanstvo. Vse svoje življenje je posvetil umetnosti, zato ni niti utegnil misliti na svoje rahlo zdravje. In tako je v noči, potem, ko je še prejšnji dan neumorno delal. mirno zaspal v muzejski sobi med slikami in kipi.
Sobočanci ne bodo zlahka pozabili markantne postave velikega umetnika in mu bodo za vse njegovo delo v korist pomurske kulture ostali trajno hvaležni.
Pomurje pred drugim
gasilskim festivalom
Gasilski festival, ki bo 5. avgusta v Mariboru, bo drugi pregled dela in moči celotne gasilske organizacije po vojni pri nas. Festival bo manifestacija tovarištva, požrtvovalnosti in medsebojne pomoči. To bo manifestacija, ki je dobila polno vsebino predvsem v narodno-osvobodilnem boju in je neizčrpen vir za klesanje lika gasilca Titove Jugoslavije. Razvijanje teh vrednot zahteva od vsakega gasilca, da se neprestano strokovno izpopolnjuje, od gasilskih organizacij pa zahteva, da se organizacijsko širijo.
Gasilci Pomurja se teh nalog dobro zavedajo. Že lanski Štajerski gasilski festival v Ljutomeru je Dokazal mogočni nastop gasilcev. Med člani vlada tudi letos radostno razpoloženje. Gasilci izkoristijo ves prosti čas za vaje, ki jih bodo iz-
vedli naši gasilci v posebni točki festivala. V vseh občinskih gasilskih zvezah prirejajo zaključne vaje in to ob spremljavi godbe na pihala. Zadnjo nedeljo je bilo predvsem živo v Murski Soboti, Bučečovcih, Črešnjevcih in Rogaševcih, kjer je nastopalo okrog 250 telovadcev in nad 700 uniformiranih gasilcev. Številno je bilo zastopano tudi domače prebivalstvo. Vse vaje so prav dobro uspele.
Na prvem festivalu leta 1952 v Ljubljani je bilo videti le nekaj praporov. Razstavljene zastave so vzpodbudile tudi naše gasilce in ljutomersko gasilsko društvo je kmalu za tem — ob proslavi 80-letnice obstoja društva — razvilo svoj društveni prapor. Zadnje čase so razvila društvene zastave tudi društva: Radomerje, Boračeva, Slatina Radenci, Črešnjevci in Velika Polana. Na festivalu v Mariboru bo sodelovalo okrog 380 gasilskih zastav, med njimi 17 zastav iz Pomurja. To je vsekakor precejšen napredek naših gasilskih društev. Vprašanje je, koliko zastav bo videti na III. gasilskem festivalu LRS! Tudi pionirji se pridno pripravljajo. Pokazati hočejo svojo izurjenost. Na festivalu bodo nastopili v precejšnjem Številu.
Sploh so dobile gasilske prireditve čisto drugačno obeležje kot pred leti. Društva ne gledajo samo na finančno plat prireditve, temveč so programi pripravljeni tako, da kažejo kulturno in strokovno rast gasilske organizacije.
Prav bi bilo, če bi posamezna gasilska društva ob tej svečani priložnosti prepleskala svoje gasilske domove in uredila orodjišča.
Karel Centrih
Nov prapor — je brez dvoma veliko priznanje gasilskemu društvu in njegovim članom.
CANKOVA
Na predvečer Dneva borcev so se številni prebivalci iz Cankove in okolice zbrali v zadružnem domu. kjer je Zveza borcev skupaj z ObLO priredila proslavo.
POMURSKI VESTNIK, 19. julija 1956
3
Začetki narodno-osvobodilne
borbe v Sloveniji
Dr. Metod Mikuš
CK KPS poziva v letaku koncem aprila 1941 slovenski narod v borbo in pravi: »Da bi bila naša borba uspešnejša, se mora združiti vse slovensko ljudstvo v skupno narodno borbo proti imperialističnim okupatorjem in zatiralcem. V to skupno borbo poziva KPS tudi vse primorske in koroške Slovence, ki že dvajset let ječe pod jarmom tujih imperialistov. KPS poziva vse delovno ljudstvo, vse politične skupine in vse domoljubne posameznike, ki so proti narodnemu zatiranju, vse zavedne Slovence in vse pripadnike narodnih manjšin na ozemlju Slovenije . . .«1
To je prvi poziv CK KPS na politično in organizacijsko pripravo oborožene vstaje, na borbo za enotnost vseh domoljubnih sil slovenskega naroda. Prvi vidni izraz te politične in organizacijske priprave Partije je ustanovitev Protiimperialistične fronte 27. aprila 1941. kot enega »najvažnejših pogojev za uspešno pripravo oborožene vstaje, do katere je moralo priti«2, drugi pa istočasna ustanovitev Vojaških komitejev, osrednjega pri CK KPS in pri večini okrožnih komitejev, ki maja in junija ustvarijo in razvijejo že široko mrežo manjših vojaških grup in pooblaščencev, ki so opravljali neposredne priprave za vstajo, zbiranje orožja v dobro skritih skladiščih in ustvarjali skelet vojaških organizacij.3 Tako postane Partija po veliki aprilski državni in narodni nesreči edina organizirana in organizatorična politična sila vseh narodov Jugoslavije, ki edina poziva ne samo na obrambo in vstajo, temveč jo tudi pripravlja in vodi. Odveč bi bilo na tem mestu omenjati, da tega ne bi mogla, pa tudi ne bi hotela storiti nobena buržoazna stranka. Reči moramo tudi to, da kjer je bila moč Partije večja, tam so bile močnejše in uspešnejše tudi priprave in za
temi oborožena vstaja. Organizacijsko je bila Partija takrat razširjena po Sloveniji po sledečih okrožjih: Ljubljana, Notranjska, Novo mesto, Grosuplje, Kočevje, Bela krajina, Jesenice, Kranj, Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Celje in Trbovlje.4 Ta okrožja so dala jedro prvih partizanskih enot, in to tem večje in boljše, čim kvalitetnejša je bila partijska organizacija. Zato so priprave in začetki oborožene vstaje najboljši v Ljubljani, zatem na Gorenjskem zlasti v kamniškem okraju, nato na Štajerskem (Maribor) in v revirjih.
Po ustanovitvi Protiimperialistične fronte in po začetku delovanja Vojaških komisij je pomemben dogodek plenum delegatov partijskih organizacij, ki je bil v začetku junija 1941 v Mencingerjevi ulici v Ljubljani. Ta plenum je bil pod perspektivo bližnjega nemškega napada na Sovjetsko zveza, ki ga je tov. Kardelj točno predvideval. Kardelj poudarja na tem plenumu, da se je treba upreti okupatorju z vsemi silami, da je treba organizirati ljudsko vstajo in da je samo tem rešitev. O organizacijski plati priprav za oboroženo vstajo govori na plenumu Aleš Bebler, ki poudarja potrebo razširjenja in poglabljanja dela vojaških komisij, zbiranja in vskladiščanja orožja, vzpostavitve dobre obveščevalne službe in zbiranja hrane in obleke.5 Kmalu po tem plenumu je 15. junija v Dermotovi ulici v Ljubljani prvi plenum Protiimperialistične fronte, na katerem postanejo skupine komunistov, krščanskih socialistov, levega krila Sokola in zastopnikov progresivne slovenske kulture temeljne ali ustanovne skupine Fronte.
Ko Nemčija 22. junija 1941 napade Sovjetsko zvezo, preidejo vse dosedanje politične in organizacijske priprave v novo razdobje, v dobo neposrednih priprav za vstajo. Borbena gesla, ki jih prinaša že omenjeni poziv CK KPS — borba proti razkosanju in zasužnjevanju Slovenije, borba za slogo in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vseh balkanskih narodov,
borba proti imperialistični vojni za mir, za samoodločbo narodov, borba proti gospodarskemu uničenju slovenskega naroda — borbena gesla prvega plenuma Protiimperialistične fronte7, dobijo 22. junija 1941 v proglasu CK KPS svoj dokončni izraz v slovesni vojni napovedi: Ko stopamo z vso našo močjo in z vsemi našimi sredstvi ob bok Delavsko-kmečki Rdeči armadi proti fašističnemu napadalcu ... se za-
kolnimo, da v tej naši nacionalni vojni ne položimo orožja iz rok prej. dokler ne bo fašistični tlačitelj popolnoma razbit in uničen, dokler ne bo osvobojena zadnja ped slovenske zemlje od Jadranskega morja do severnih predelov, od Koroške do Sotle . . .«8
Začenja se prava vojna. Vojna proti okupatorju za osvoboditev in združitev vsega slovenskega naroda, narodov Jugoslavije in vsega Balkana. Istočasno pa se začenja tudi prava ljudska revolucija, saj je v geslih prvega plenuma Protiimperialistične fronte zelo razločno rečeno: osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma in da brez boja proti izdajalski lastni kapitalistični gospodi se  zatirani narod ne more osvoboditi.«9
Razumljivo je. da se spričo te vojne napovedi, ki jo v imenu slovenskega naroda napoveduje Partija tako fašizmu kot domači kapitalistični gospodi, ki je v tem času že imela v rokah vse niti ugodnega sodelovanja z okupatorji, 22. junija 1941 dosedanja Vojna komisija pri CK KPS preimenuje v Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. nekaj dni zatem pa se na razširjeni seji zastopnikov temeljnih skupin Protiimperialistične fronte, ki odobrijo stališče CK KPS o začetku borbe, Protiimperialistična fronta preimenuje v Osvobodilno fronto, da se »Osvobodilna vstaja nasloni na čim širšo množično osnovo«.10
Po 22. juniju je bilo vse delo Partije osredotočeno na dvoje področij. Na razširjanje OF. to je na razvijanje organizacijske mreže OF. zlasti njenih osnovnih celic, terenskih odborov OF, ki so nastajali in rasli z naravnost elementarno silo
in začeli predstavljati dosdej nepoznano enotnost in borbeno strnjenost. slovenskega naroda. Poleg tega pa Partija vlaga velike napore v organizacijo prvih partizanskih oddelkov. Če so predvsem terenski odbori OF predstavljali hrbtenico v borbo in revolucijo stopajočega slovenskega naroda, so prvi partizanski oddelki predstavljali narodovo udarno pest.
Da bomo lažje razumeli vso težo naporov, ki jih je imela Partija pri tem delu, si samo na kratko pokličimo v spomin takratne čase. Slovenski narod je bil razkosan med tri okupatorje in jim izročen na milost in nemilost. Aprilska narodna in državna nesreča in vse, kar je njej sledilo, je tako vplivala na ljudi, da so v veliki večini postali ali popolnoma brezčutni, ali pa so začeli podlegati nacistični in fašistični demagogiji in začeli gledati v Hitlerju svojega odrešeniku. Le počasi in spričo prvih preganjanj slovenske inteligence na Gorenjskem in Štajerskem je prihajalo iztreznjenje. A v Slovenili, zasedeni po Italijanih, je nastajala nova nevarnost, ker so začeli ljudje misliti, da so Italijani boljši od Nemcev. ker ne preganjajo ne vere ne duhovnikov. Če so bili torej boljši pogoji za začetek vstaje na Gorenjskem in Štajerskem, teh ni bilo v začetku v tako imenovani »Ljubljanski pokrajini« in še avgusta mora Kardelj poudarjati, da mora postati ves slovenski teritorij eno samo bojišče,11 Kidrič pa, da je druga naloga narodno-osvobodilnih sil slovenskega naroda okrepitev partizanske akcije na teritoriju, okupiranem od Italijanov.12
Kot zaključek neposrednih priprav za začetek vstaje moramo smatrati sejo Glavnega štaba sredi julilija 1941 in izdajo Partizanskega zakona, ki prinaša organizacijske oblike, določbe o pravicah in dolžnostih partizanov, partizansko prisego, določbe o zastavi in pozdravu, določbe o partizanskem sodišču, kaznih in nadzorstvu prvih partizanskih enot.12
1 Zbornik dokumentov in podatkov o narodno-osvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 1 (citiram Zbornik VI/1), Beograd 1952, slov. tekst, str. 5 do 14.
2 E. Kardelj, 10 let ljudske revolucije (referat na III. kongresu OF), Novi svet 1951, str. 408.
3	Zbornik VI/1, str. 15, op. 3.
4	Zbornik VI/1, str. 14. op. 1.
5	Tomo Brejc - Pavle, Iz naroda hlapcev — v narod junakov, Borec 1951, str. 214-218.
6	Ljubljana — ognjišče upora, Tovariš 1951, str. 186.
7 Zbornik VI/1, str. 18—19.
8	Zbornik VI/1, str. 16—17.
9 Zbornik VI/1, str. 18—19.
10 E. Kardelj, 10 let ljudske revolucije, str. 410.
11	Zbornik VI/1, sir. 52.
12 Zbornik VI/1, str. 67.
13 Zbornik VI/1, str. 22—32.
(Odlomek iz Borca)
Pred dvajsetletnico stavke
tekstilcev v Kranju
Letos, v avgustu, bo poteklo 20 let, kar se je v kranjskih tekstilnih tovarnah začela velika stavka. Kranjskim tekstilcem so se kaj kmalu pridružili sotovariši iz Tržiča in Škofje Loke, stavbinci iz Jesenic in mnogo delavcev iz vse Slovenije, tako tudi tekstilci in gradbinci v Murski Soboti. Stavkovno gibanje je v 1936. letu močno preseglo okvir prejšnjih mezdnih gibanj in je prav zato moral vladajoči režim 16. septembra s silo zadušiti žarišče upora v Kranju.
Ob 20. obletnici tekstilne stavke bo 16. septembra v Kranju veliko delavsko zborovanje. Pripravljalni odbor pri Okrajnem odboru SZDL v Kranju že dalj časa pripravlja to proslavo, ki naj manifestira preobrazbo našega delovnega človeka od mezdnega delavca do upravljavca.
V 30. letih se je zaradi gospodarske krize (ki smo jo pri nas občutili nekoliko kasneje, kot po drugih deželah), močno poslabšal ekonomski položaj delavstva. Lastniki tovarn so hoteli prevaliti posledice krize na delavčeva pleča. Zato so začeli kršiti kolektivne pogodbe, kjer so jih imeli, drugod, kjer teh pogodb niso imeli, pa so se delavci zavzemali zanje, da ne bi njihov delodajalec mogel po svoji volji zmanjševati plač iz dneva v dan.
Januarja 1935. leta je bila 6-dnevna stavka KID na Jesenicah. Delavstvo na Jesenicah se je uprlo poskusom, da bi razveljavili kolektivno pogodbo in je v tem uporu uspelo.
Nekaj mesecev za njimi so stavkali leški verigarji. S stavko, ki je trajala od 30. maja do 5. junija, so izsilili obnovo kolektivne pogodbe, pri čemer so bile upoštevane vse glavne zahteve delavcev. Mezdno gibanje v »Šeširu« v Loki je začelo že 1934. leta. Stavka pa je začela 14. oktobra 1935, ker so vse bolj kršili načela kolektivne pogodbe. Stavka je trajala skoraj mesec dni. Zaključila se je 11. novembra, vendar brez uspeha.
MED KRANJSKIMI TEKSTILCI JE ZAVRELO
V takem vzdušju se je začela 20. avgusta stavka kranjskih tekstilcev. Že leta 1935 so se pogajali za sklenitev enotne kolektivne pogodbe za vso tekstilno stroko. Osnovan je bil centralni tarifni odbor, ki je osnutek take pogodbe tudi izdelal. Delodajalci na so realizacijo pogodbe zavlačevali.
Zato so se 18. avgusta 1936. leta zbrali pri »Šestici« v Ljubljani zastopniki delavskih organizacij. Med njimi je bil tudi tov. Leskošek. Čeprav je bila večina proti stavki, so vendarle — na predlog komunistov — sklenili, da bodo za prihodnji dan sklicali v Kranju delavski sestanek. da bi delavci odločili ali so za stavko ali proti njej.
Prihodnji dan se je zbralo v dvorani in na dvorišču Stare pošte okrog 2500 delavcev. Sklenili so, da pričnejo stavkati, če v 24 urah ne bodo sprejeli delavskih zahtev.
20. avgusta, ob 13.50 so zatulile sirene. Najprej v Jugobruni, nato v Jugočeški in potem še v Inteksu. Stavka se je začela.
Pet ur kasneje so se stavkujočim pridružili še delavci iz Sirčeve tovarne, naslednji dan. 21. avgusta zjutraj, so začeli stavkati tudi delavci v Prahovi in Božičevi tovarni, ob 9. uri dopoldne pa še delavci v Tekstilindusu na Laborah. Tako so stavkali vsi tekstilni delavci v Kranju, po številu 2581.
STAVKOVNI VAL SE ŠIRI
Iz Kranja se je stavkovni val širil tudi na druge tekstilne tovarne po Gorenjskem. 21. avgusta se je pripeljala v Škofjo Loko skupina 80 kolesarjev — delavcev iz Jugo-bruna in Jugočeške iz Kranja. Najprej so se ustavili pred škofjeloško predilnico in pozvali delavce k stavki. Delavci so se odzvali, ustavili delo v tovarni in zasedli vse tovarniške prostore. Škofjeloški tekstilci so stavkali že ob začetku leta 1936 in sicer zato, ker jim delodajalci niso priznali delavske strokovne organizacije. Kljub vztrajnosti pa ta stavka ni uspela.
Delavci iz Kranja so odšli nato -še v loško tekstilno tovarno »Brumen comp. Thaler« in pozvali delavce. naj začno stavkati. Tudi tu so delavci prekinili delo.
»NEZAKONITOST« STAVKE
IN ZAKONITOST NASILJA
Oblast je že od začetka poskušala s silo zatreti akcije stavkujočih. Banska uprava je na vso moč začela govoriti, »da stavkajo delavci na nezakonit način«, samo da bi opravičila svoje nasilno početje.
16. septembra, v zgodnjih jutranjih urah, je poseben vlak pripeljal v Kranj 500 gojencev beograjske
(Nadaljevanje na 5. strani)
Ob odkritju spomenika borcem in žrtvam pri Vidmu
SPOMINI NA LETO 1941
Ko sem 6. aprila 1941. odprl zjutraj radijski sprejemnik, sem zvedel za vdor nemške vojske v Jugoslavijo. Takoj sem obvestil o tem dogodku znance, med njimi Antona in Draga Korošaka ter Franca Knafeljca, ki so kmalu po 8. uri zapustili Videni, z namenom, da se prijavijo svoji vojaški enoti. Okrog 9. ure mi je javila pokojna upravnica pošte Marica Satlerjeva, da je prva
nemška izvidnica že prišla do Ivanje. To ji je sporočila po telefonu poštna uslužbenka Darinka Rappe. Po tem obvestilu sem se tudi sam umaknil iz Vidma.
Ko sem se v začetku maja spet vrnil v domači kraj, sem takoj navezal stike z bližnjimi znanci. To so bili Anton Stranjšak, Alojz Zadravec, Jože in Jožica Kocbek. Janko Jurkovič in pozneje tudi Franc Toplak, visokošolec iz Mostja pri Ptuju. S pokojnim zdravnikom dr. Metodom Špindlerjem pa smo že
prej razpravljali v Ljubljani -pred njegovim odhodom v Juršince. Kolikor se spominjam, so se tudi takratni dijaki Mihael Vuk, Ciril Mikl in Miloš Ivanjšič zanimali za sodelovanja. Neko noč sta tudi prenočila dva visokošolca iz Prekmurja, od katerih sc spominjam le L. Kovača. Z bližnjimi znanci smo se sestajali večkrat tedensko, 13. julija pa je bil na Kapeli, v stanovanju
Talanyi — Stranjšak razgovor, kateremu so prisostvovali: Anton Stranjšak, Alojz Zadravec, Maks Korpšec in pisec teh vrstic. Na vrtu gostilne so bili zbrani domačini, pomagači okupatorja, ki so prišli iz »apela« v Radencih, v sobi pa nas je bodril Jože Talanyi v času, ko so hitlerjevske čete prodirale proti Moskvi in Leningradu.
Čeprav je bilo započeto delo skromno, so bili ti razgovori začetki poznejše organizirane borbe proti okupatorju. Položaj v teh krajih je
bil težak: večina ljudi je vsaj v prvih mesecih mislila, da pomeni prihod okupatorja za našega delavca in slabo stoječega kmeta zboljšanje njunega gmotnega položaja. Poleg tega je »Blitzkrieg« marsikaterega občana zavedel misleč, da ne bo mogoče zlomiti udarne moči nemške vojske. Domačini, ki so poslali aktivni sodelavci okupatorja, pa so položaj še bolj zaostrili.
Na enem izmed sestankov je bilo sklenjeno, da Anton Stranjšak in Alojz Zadravec prevzameta funkciji v Wehrmanschaftu in nam tako omogočita vpogled v delo te organizacije, zlasti pa, da organizirata nabavo orožja in municije. Pomagali smo tudi beguncem, ki so bili izseljeni 9. maja. Pri tem nam je pomagal Rado — Jakob Klemenčič z Rožičkega vrha, ki je bil takrat v službi v Mariboru. Nekoč je pokazal izreden pogum Alojz Zadravec, ki je spremljal do meje pri Lazah mater z dvema otrokoma, pa so jih na poti iz Ptuja proti Pragerskemu zasledovali gestapovci. Prvim beguncem so pomagali zlasti njihovi sorodniki pri Vidmu, pa tudi drugi znanci.
Ker so postajala tla pri Vidmu zame vedno bolj vroča, sem 15. julija zapustil domači kraj in se z dovoljenjem kot delavec v Košakih (Derwuschek) in prebivalec Horthy-jeve Madžarske odpeljal v Ljubljano, kjer sem takoj sporočil imena prvih aktivistov v našem kraju Ivanu Bratku in Ivanu Nemcu. To so bili prvi aktivni člani Osvobodilne fronte v tem delu Slovenskih goric.
Anton Stranjšak, Alojz Zadravec, Franc Toplak, Jovo Jurkovič,
dr. Metod Špindler, Maks Korošec in mnogi drugi pa so nam v živem spominu, saj so bili to prvi, ki so v teh krajih spoznali potrebo po borbi proti okupatorju. Posebej naj še omenim mučeniško smrt Marice Satlerjeve, upravnice pošte pri Vidmu, pozneje pa v Ivanjcih, ki je že v prvih dneh okupacije pokazala veliko mero poguma s tem, da nas je obveščala o raznih sporočilih, ki so prihajala po pošti do lokalnih oblasti okupatorja.
Dvaindvajsetega julija, ob Dnevu vstaje slovenskega ljudstva in ob dnevu, ko je okupator drugič selil iz Vidina domačine, bo odkrit spomenik padlim bojevnikom NOV in žrtvam fašističnega terorja. Ta spomenik naj bo spomin na vse tiste vaščane in vaščanke, ki so dali svoja življenja za boljše življenje slovenskega naroda, nam vsem in našim otrokom pa kot vzgled junaškega boja narodov Jugoslavije proti brezsrčnemu sovražniku.
Vladimir Kreft
Pogled na Videm ob Ščavnici, kjer bodo v nedeljo slavili svoj občinski praznik
Napeti trenutki pričakovanja o zasedi — kdaj se bo prikazal sovražnik, da bodo »vžgali« po njem!
Pismo vojakov oh 22. juliju
Tovariš urednik!
Vojaki iz Prekmurja, ki služimo vojaški rok na otoku Lastovo, Te prosimo, da objaviš ob prazniku slovenskega ljudstva 22. juliju naslednjo čestitko:
Ob 15-letnici vstaje proti okupatorju sprejmite dragi domači in vsi ostali bralci Pomurskega vestnika prisrčne pozdrave od nas vojakov: Jože Horvat, Kobilje; Štefan Mlinarič, Bratonci; Anton Balažič, Hotiza; Franc Oletič, Dolga vas; Franc Horvat, Martjanci; Albert Gomboc, Gerlinci; Anton Marič, Gančani; Franc Vereš, Beltinci; Anton Mesarič, Ižakovci; Andrija Zver, Odranci in Ivan Gregorič, Moravci.
POMURSKI VESTNIK, 19. julija 1956
4
DRAGI ROJAKI!
Bilo je že davno, ko ste odhajali, za Vami je ostala stara vas, za Vami so ostale skrbi Vaših ljudi, kako bodo živeli jutri. Toda zdaj se je že mnogo spremenilo.
Mnogi med vami s težavo prihajajo na obisk, toda v večini src je še velika ljubezen, da vidijo stare kraje, da se srečajo s svojo rano mladostjo, ki je pokopona med jablanami, kajti stare hiše ni več. Tam nekje za hišo so pokopana mlada leta. »ki niso vžila sveta«, kot pravi narodna pesem. Mnogi pridejo in občutijo. da je domovina samo ena.
čeprav so jim o njej pred odhodom pripovedovali strašne pravljice. Tu in tam se tudi kdo vrne z željo, da se malo postavi pred domačini z izposojenim avtomobilom, da pokaže, kako mu gre v tujini lepo — a v dlani, v obraze vseh pa so vrezane globoke brazde težkih dni ... premočno se vidi sled velikih skrbi.
Vsako leto. ko pridete v svoje stare kraje, kjer živijo Vaši dragi, opazite. da se pri nas hitro spreminja. Mnogo novega raste. Ni več tistih vasi. ki ste jih videli ob svojem odhodu, ni več tistih ljudi, ki bi se
samo pripogibali pred gospodo. Na Ravenskem, med lepo ržjo in pšenico, ki je vzklila iz semen beltinskega semenogojskega posestva, stojijo ponosno naftni stolpi. Že od daleč Vas pozdravljajo ... Tega ni bilo, ko ste odhajali. Tako je s Tovarno mlečnega prahu v M. Soboti, tako s Separacijo kremenčevega peska v Puconcih ... tako je po vseh naših krajih. V mnogih vaseh Vam bodo dejali: bilo je nekoč, ko smo svetili s petrolejko. Zdaj gledajo filme v zadružnih domovih v Veliki Polani, v Prosenjakovcih, v Čepincih in pri Gradu; vse to so ustvarile pride roke Vaših domačih. Ne gledajo samo fil-
mov, temveč tudi sami nastopajo na svojh odrih, igrajo in pojo.
Tam, kjer so v M. Soboti nekoč rasli kostanji, je zdaj lep trg, tam v gradu, v katerem je gospodoval grof, je zdaj muzej in študijska knjižnica, tam, kjer ste mnogi izmed Pas čakali ure in ure, da — cele dneve, kdaj se Vas bo kdo z Borze dela usmilil in Vam dal posel . . . ni več vrst. Dela je mnogo in kliče, ose gradi in novo življenje raste povsod. Težko raste, kajti pretežka je bila dediščina zaostalosti v stari Jugoslaviji, ki je rajši pošiljala ljudi v svet, kot pa da bi doma gradili in delali, čeprav je bilo tudi tedaj mnogo potreb. Težko raste novo življenje, ker so še vedno boleče rane štirih težkih let okupacije. Globoke so bile rane. ki nam jih je zasekala okupacija. Po
naših mestih in vaseh so še na glavah mnogih mater in žena črni robci: njihovih dragih ni več; še imamo čez 100 tisoč otrok brez enega ali obeh staršev, ki so padli za svobodo ali pa bili pobiti v nacističnih taboriščih širom po Evropi. Tovarne so bile razbite, proge uničene, živina odgnana. Iz tega je raslo novo življenje. In tudi Vaši domači kraji so se borili z ramo ob rami z ostalimi delovnimi ljudmi Jugoslavije in dali so žrtve. Prekmurje je ves čas živelo in živi v tesni povezanosti z napori in uspehi vseh ljudi naše socialistične domovine. Iz Prekmurja je bilo 1048 ljudi v madžarskih in nemških
taboriščih, obsojenih na smrt in likvidiranih v madžarskih in nemških zaporih je bilo 85 ljudi, v borbah z okupatorjem jih je padlo 71 . . . in še bi lahko našteval številke, ki jasno govore, kako drago je bila plačana naša svoboda. Drago je bila plačana naša svoboda, a ponosni so delovni ljudje Vaše domovine — socialistične Jugoslavije, saj niso nikdar in pred nikomer klonili v borbi za svojo svobodo, za svojo neodvisnost in za mir na svetu.
Iz vsega tega raste zdaj novo življenje, iz tega je zazvenela pesem, ki jo pojo naši otroci in je tudi napisana na njihovih svetlih obrazih: »Lepo je biti v naši domovini mlad«.
Vam vsem, dragi rojaki, in Vašim družinam pa lep pozdrav.
Vanek Šiftar
„RODNA GRUDA“
za pomurske
rojake - izseljence
Izseljenska matica Slovenije bo izdala posebno številko »Rodne grude«, glasila slovenskih izseljencev, ki bo posvečena predvsem rojakom iz Pomurja in njihovemu življenju v tujini. Uvodni članek za to številko »Rodne grude« je napisal naš zvezni ljudski poslanec tov. Vanek Šiftar. Članek objavljamo tudi na tem mestu.
Z »Rodno grudo« boste dobili topel pozdrav iz Vaše stare domvine, od svojih domačih krajev in dragih. Zato se tudi naročite na ta list. Zadostuje že, če samo pišete na naslov: Izseljenska matica Slovenije, Ljubljana, Cankarjeva 5, Jugoslavija.
Lanska proslava ob Dnevu republike v Parizu. Naši rojaki med igran jem državne himne. V prvi vrsti vidimo tudi jug ambasadorja v Parizu tov. Aleša Beblerja in soprogo.
Prve dni avgusta
sprejem izseljencev v Murski Soboti
Stiki rojstne pokrajine, Pomurja, z rojaki, ki jih je borba za kruh in dostojnejše življenje zvabila v tuji svet, še niso zavzeli zadovoljivega razmaha — so ugotovili na zadnjem sestanku podružnice slovenske Izseljenske matice v M. Soboti. Ti stiki bi morali biti stalni in ne samo kampanjski, kar bi morala biti predvsem naloga pododborov pri občinskih vodstvih SZDL, ki se ponekod še sploh niso predramili (velja zlasti za M. Soboto in še nekatere občine) čeprav najbolj poznajo razmere v svojem okolišu in bi najlažje navezali stike z izseljenci — bodisi z dopisovanjem, posredovanjem domačega čtiva itd. Mnogo več bi se dalo doseči tudi z navezovanjem stikov z organizacijami prekmurskih izseljencev v tujini — značilno je, da so prekmurski rojaki najbolj organizirani v Franciji in Urugvaju, medtem ko v Ameriki nimajo organizacije, čeprav imajo tam izseljenci iz drugih predelov Slovenije svoja združenja — in seveda tudi. s posamezniki, ki še vedno gojijo iskrene simpatije do svoje stare domovine. Tako bi lahko tudi najlažje zvedeli, kdaj bo kdo izmed njih prišel v domače kraje na obisk. Prave evidence o obiskih rojakov sedaj nimamo. Mnogo več bi lahko pričakovali tudi od pomur-
skih inteligentov, ki odhajajo na ekskurzije in obiske v dežele, kjer prebivajo naši rojaki; bili bi lahko v marsičem hvaležen posrednik med domačo deželo in njenimi ljudmi na tujem. Dosedanji stiki v tem smislu niso prinesli kdovekako pomembnih rezultatov. Še največjo vlogo je dosedaj opravil pokrajinski list, ki ima v inozemstvu blizu 200 rednih naročnikov. Izseljenska rubrika v listu pa naj bi bila bolj pogosta, zlasti v poletnem času. ko
prihaja na obisk največ rojakov iz tujine.
Lanski sprejem izseljencev v M. Soboti je ostal v lepem spominu prenekateremu rojaku. Tak sprejem izseljencev pripravljajo tudi letos. Bil bi naj v prvih dneh avgusta. Za udeležence sprejema pripravljajo tudi pester kulturni program; poleg soboškega pevskega zbora in godbe bodo verjetno nastopile tudi nekatere kulturne skupine iz prekmurskih vasi — sebeborske pevke, folklorna skupina iz Beltinec itd. V programu je tudi ogled kulturnih spomenikov v M. Soboti, nekaj za veselo razpoloženje, izleti po želji v Radence ali kam drugam itd. Razen tega bo Izseljenska matica Slovenije izdala posebno številko »Rodne grude«, v
kateri bodo lahko prekmurski izseljenci našli mnogo zanimivega in zabavnega gradiva o svojih domačih krajih in življenju njihovih prebivalcev. V reviji bodo objavljene tudi lepe fotografije, pesmice o rodni zemlji in celo prispevek v prekmurskem narečju.
Prav gotovo bo kakega rojaka zanimalo to ali ono, na kar v domačem kraju ne bo mogel dobiti zadovoljivega odgovora. Za potrebna pojasnila in nasvete se lahko izse-
ljenci letos obračajo na podružnico Izseljenske matice v M. Soboti, kjer jim bo zagotovo ustreženo. Najbiižje pa jim bo, če se bodo oglasili pri Vilku Bežanu v M. Soboti (Tajnišlvo za šolstvo pri OLO), Ignacu Špilaku v Vel. Polani, Branku Zadravcu, predsedniku občine v Gor. Radgoni in Vladu Porekarju, učitelju iz Ljutomera. Tudi imenovani tovariši bodo skušali ustreči z vsem. kar bo zanimalo tiste, ki bi želeli kaj več o svoji rojstni pokrajini, ljudeh in razmerah v njej. prav tako pa bodo radi odgovarjali tudi na vprašanja zasebnega značaja.
Vsem pa, ki ste že doma ali na poti v svoje domače kraje ob Muri, naj velja iskrena beseda: Dobrodošli!
S. K.
Jugoslovanski veleposlanik dr. Aleš Bebler v razgovoru z bivšim predsednikom Združenja Jugoslovanov v Franciji g.
Mihajlovičem.
(Nadaljevanje s 4. strani)
žandarmerijske šole in vso ljubljansko policijo. Ustavil se je nad Jugočeško in žandarji so na silo zasedli tovarno ter zlomili odpor delavstva. Po zlomu stavke v Jugočeški je končana stavka tudi v drugih podjetjih.
Stavka je bila nasilno zadušena, a je vendarle uspela. Delavski razred je pokazal svojo moč. Zavedel se je samega sebe. Naredil je življenjski izpit pred zgodovinskimi dogodki, v katerih se je afirmiral kot nosilec revolucije.
Slavko Beznik
Na seji Uredniškega sveta
SPET ENKRAT
O POMURSKEM VESTNIKU..
V petek je bila v M. Soboti seja Uredniškega odbora Pomurskega vestnika. Na seji so temeljito analizirali letošnjo vsebino pokrajinskega lista in jo tudi kritično ocenili. Sejo je vodil predsednik US tov. Vanek Šiftar, navzoči pa so bili sekretar OO SZDL tov. Jože Gričar in zastopniki naših družbenih organizacij.
Razprava je bila zdo živahna in se je v njej izoblikovalo mnogo koristnih predlogov. Naš namen je, da strnemo v celoto nekaj bistvenih misli.
Sedanja naklada Pomurskega vestnika: blizu 7000 slovenskih in 800 madžarskih izvodov. Že po tem je moči sklepati, da je naš list vse bolj priljubljen obveščevalec javnosti, političnovzgojni mobilizator in spremljevalec življenja ob Muri.
Naraščanje naklade je brez dvoma tudi odraz vsebinske rasti listo, ki se je v zadnjih dveh letih dokaj izboljšal in zato postal prijatelj vse večjega kroga Pomurcev.
V večini važnejših člankov pa čutimo premalo poglobljenosti v problematiko, ki jo opisujemo, kar je pripisati temu, da jih pišejo večinoma poklicni novinarji, ki seveda niso ljudje z univerzalnim znanjem in zategadelj ne morejo dodobra poznati in dojeti problematike na vseh toriščih družbenega ustvarjanja. Članki so večkrat preveč dolgovezni in načelni, premalo pa konkretni in prilagojeni življenju pri nas. Večkrat pa se da z načelnega stališča opisati tudi konkretno dejanje ali problem. Toki članki so veliko bolj zanimivi in vzgojni. Tudi kritični prispevki so včasih preveč enostranski, zato vedno ne dosežejo svojega vzgojnega smotra. Določene probleme, ki jih v listu načenjamo, je potrebno tudi bolj organsko povezovati; večkrat ostane dobra misel zapisana samo v eni številki lista, v naslednjih pa jo ali negiramo ali pa ji jemljemo pravi smisel. Reagiranje na kritične članke je še vedno nezadostno; že večkrat se je namreč pripetilo, da je ostalo samo pri časopisni kritiki, čeprav je bil nakazan problem, ki bi se ga odgovorni činitelji morali lotiti.
Logičen zaključek vsega tega je bil: z listom naj veliko bolj sodelujejo tudi naši vodilni ljudje in množične organizacije (SZDL, zbornice, ekonomisti, pravniki, kmetijski strokovnjaki in drugi), ki najbolj poznajo življenje in probleme na svojem področju — ne samo z informativnim pisanjem, marveč tudi s prispevki, v katerih bodo svoja strokovna dognanja povezovali tudi z družbeno-političnim dogajanjem na določenem področju ali okolišu.
Pomurski vestnik prebira 5000 ljudi, ki so naročeni izključno na njega. Predlog: že v jeseni je potrebno vsebinsko preusmeriti list v tem smislu, da bo prinašal več vzgojnega in zanimivega gradiva iz naše domovine in zunanje politike.
Ugotovljeno je bilo, da je Pomurski vestnik bil dosedaj preveč pokrajinsko zakoličen list s premalim obzorjem v zvezi z dogajanji in dogodki, ki smo jim priče v vsej državi in na zunanje-političnem področju. Tako je dokaj prikrajšana večina bralcev, ki jim je Pomurski vestnik tudi edini list. To pomanjkljivost nameravamo odstraniti že v jeseni, ko bomo takemu gradivu odmerili dve strani v listu.
Bralci si želijo tudi več komentarjev o naših gospodarskih in drugih ukrepih, kar jim bomo skušali ugoditi. Prav tako so jim dobrodošli tudi razni nasveti s pravnega, kmetijskega in drugih področij. To koristno pašo bodo našli v ustreznih kotičkih.
Zastran tehničnega urejevanja lista so člani Sveta menili, da je še kar na zadovoljivi stopnji, samo tu in tam bo morda kazalo bolj uveljaviti rubrični sistem. Pohvalno je zlasti, da je list tudi bogato ilustriran z raznimi slikami, ki so večinoma umetniška dela in zajemajo pokrajinske motive, premalo pa je v njih življenja in poosebljenja doseženih uspehov pri socialistični graditvi v pokrajini. Zato je nujno, da uredništvo dobi čimprej vsaj en foto-aparat. V listu manjka tudi nekaterih zvrsti novinarskega snovanja: reportaž (v zadnjem času manj!), intervjujev, feljtonov, kozerij itd., ki bi vsebinsko zelo poživile list in mu prinesle osvežitev tudi v tehničnem pogledu.
List ima lepo število dopisnikov. Premalo prispevkov pa je od kmečkih ljudi. Za boljšo povezavo s sodelavci: septembra večje posvetovanje z njimi. Proslavo 20-letnice »Mladega Prekmurca« bomo povezali z ustnimi časopisi in Tednom tiska.
Število dopisnikov in sodelavcev Pomurskega vestnika presega letos prav gotovo 150. Vendar pa vsi kraji in predeli niso enakomerno zastopani v njem: eni bolj kampanjsko, drugi pa stalno. Dopisnike bo potrebno pridobiti tudi v tistih krajih, odkoder se bolj malo oglašajo, predvsem pa v vrstah kmečkih ljudi, ki sami premalo pišejo v svoj list, čeprav so njihove vrstice uredništvu še posebno dobrodošle. Koliko je izkušenj in koliko je problemov, ki jih vidijo in s katerimi se ubadajo prav ljudje na podeželju, pa ne dobijo vedno mesta v pokrajinskem listu?
Na priporočilo Sveta se bo uredništvo odslej bolj povezovalo s svojimi dopisniki in sodelavci, jim nasvetovalo, kaj in o čem naj pišejo, kako naj reagirajo na določene pojave itd., skratka: jih vzgajalo, da bodo kot družbeni delavci lahko čimbolj uspešno opravljali svoje poslanstvo. Na splošno še vedno velja, da je s terena premalo signa-
lov in reagiranja na probleme, ki jih sicer v listu načenjamo, a ne najdejo zadovoljivega odziva v javnosti — predvsem še pri tistih činiteljih, ki bi bili dolžni povedati svojo besedo v prid ali proti zapisani misli in dognanju. Listu prav gotovo ne bo nič škodovalo, če se bodo v njem kresala pozitivna mnenja in se tako izoblikovala
enotna gledišča v zvezi z določenimi pojavi in predvidenimi ukrepi. Uredništvo bo zategadelj priredilo septembra večje posvetovanje z vsemi svojimi sodelavci.
Naposled pa je važno tudi priporočilo Sveta podružnici Društva novinarjev v M. Soboti, ki naj bi skupaj s Klubom kulturnih delavcev pripravila proslavo ob 20-letnici izhajanja napredne revije »Mladi Prekmurec«. Ta kulturni dogodek bo septembra. V vseh večjih krajih Pomurja nameravamo prirediti že dokaj priljubljene ustne časopise. Svoja dela bodo brali bivši sodelavci revije in novinarji. Ustni časopisi bodo tudi v nekaterih vaseh madžarske narodne manjšine. Vse te prireditve pa naj bi bile dostojen uvod k Tednu tiska in posvetovanju novinarjev slovenskih pokrajinskih listov v M. Soboti, ki bosta v mesecu oktobru.	S. K.
DROBNA PISMA
NAŠIH IZSELJENCEV
Karl Žagar, Box 351, Vauxhall, Alta, Canada, nam je pisal, da bi mu poslali Slovensko praktično kuharico. Z veseljem pa smo mu tudi poslali naš list, na katerega se je naročil. Njegove pozdrave izročamo vsem delovnim ljudem v Pomurju.
Marija Šanca, 198, rue de la Republique, Drancy (Seine), Francija: Dobil smo 1.000 frankov na račun naročnine. Najlepša hvala za izkazano pozornost. Zelo pa nas veseli, da list redno prejemate (v ponedeljek) in da ste z njim tudi zadovoljni. Vaše dobrohotno pripombo, da sicer mnogo pišemo o raznih načrtih, premalo pa o njihovem uresničevanju, bomo pri našem nadaljnjem delu prav gotovo upoštevali. Za nasvet smo Vam zelo hvaležni.
Vračamo pa Vam tudi pozdrave, ki ste jih naslovili nam, znancem in sorodnikom na Goričkem. Nas boste kmalu kaj obiskali?
Rudolf Ficko, Senlis (Oise), Francija nam je poslal naslov za novega naročnika. Njegova gesta je zares vzpodbudna. Nadejemo se, da novi naročnik Mišel Pozvek že dobiva naš list in da je z njim tudi zadovoljen. Tovarišu Ficku pa lahko vedno pritegnemo, da ostanemo dobri tovariši in prijatelji. Zahvaljujemo se mu za pozdrave. Istočasno pa izročamo pozdrave Mišela Pozveka in žene njegovim dragim in znancem v Kovačevcih in Puconcih. Pa še se kaj oglasite!
Partizanska pesem izseljencev sredi Pariza
Strela je udarila
V minulem tednu je med hudo nevihto ponoči strela udarila v leseno s slamo krito šupo posestnika Rudolfa Andrejeka iz Vučje Gomile. Stavbo, precej sena in nekaj poljskega orodja je hitro zgorelo. K sreči se ogenj ni razširil na bližnjo hišo in gospodarsko poslopje. Škoda je ocenjena na 80.000 dinarjev in je delno krita z zavarovalnino.
POMURSKI VESTNIK, 19. julija 1956
5
Še enkrat:
Za ali proti zajcu
Pod tem naslovom smo 16. junija objavili v našem listu prispevek, v katerem je pisec Š. M. reagiral na poročilo in razpravo o zajcu na I. zboru sadjarjev Pomurja. Pred dnevi pa smo dobili prispevek F. Stajnka, predsednika Odbora za sadjarstvo in vinogradništvo pri OZZ, katerega pa zaradi pomanjkanja prostora ne moremo v celoti objaviti, zato smo se odločili samo za objavo bistvenih izvlečkov, z željo, da bi razpravo o tem vprašanju tudi zaključili.
S. M. predlaga predavanja o koristnosti in škodljivosti zajca za sadjarje in druge prebivalce. Z njim se strinjamo, toda . . .
Poglavje o koristnosti zajca je zelo kratko. 25.000 zajcev —	13 milijonov din
(ep zajec: 520 din!). Upam, da Š. M. ne bo vztrajal pri svoji trditvi, da je članarina, ki jo plačujejo lovci svoji organizaciji, tudi dohodek družbe od zajca.
Drugo poglavje o škodljivosti zajca je mnogo bolj obširno. Poslužimo se pri tem podatkov, ki jih je posredoval Inštitut za sadjarstvo nekaterim poslancem ob sprejemanju lovskega zakona leta 1954: 73 odst. posajenega sadnega drevja uniči zajec prej ko začne roditi. Letna škoda znaša 110 milijonov din. Samo v letih 1951/52 nam je zajec napravil škode na sadnem drevju za okrog 185 milijonov din. Zajec onemogoča intenzivno urejevanje pritličnih nasadov. Samo ograje za pritlične nasade v Sloveniji bi terjale vsako leto od 250 do 300 milijonov din, kar pomeni, da bi podražile sadje za 3 do 4 din pri kg. Spet novo breme zn potrošnika!
Za ograje ni denarja, zato ni pritličnih nasadov in zato ni kakovostnega sadja za izvoz. Zadovoljni moramo biti s kakovostno slabšim sadjem iz visokodebelnih nasadov.
Samo nerazsoden pristaš lova lahko trdi, da zajec ne dela škode na polju in v mladih gozdovih. Te škode pa nihče ne ugotavlja. Lovci bodo morda rekli, da je malenkostna, toda: ali ne pridemo do skupne vrednosti odstreljenih zajcev v znesku 13 milijonov din samo takrat, če vrednost enega zajca množimo s 25.000?
Prepričani pa smo, da pri nas ni »samo« osem zajcev na 1.000 hektarjev. Vsak pre-
bivalec bo zmajal z glavo, če mu bo kdo rekel, da je v naši mali občini samo toliko zajcev. Pisec omenja, da je v »omikanih državah« mnogo več zajcev na tej zemeljski površini. Iz navedenih primerov se da razbrati, da misli predvsem na zupad. Naposled pa tudi ni važno, koliko zajcev imajo oni, važno je, da zajec ni oviral urejevanja pritličnih nasadov v Angliji, Franciji, Italiji in drugod. Kakor je tamkajšnjim sadjarjem prav vseeno, ali je to zasluga njihovih lovskih zakonov ali pa zajčje kuge, prav tako je tudi nam, vseeno, če gloda zajec drevje zato. da si pri tem brusi zobe. ali po se hrani z drevesno skorjo.
Čeprav nam lovski zakoni zapadnih držav ne morejo služiti zn vzor, pa je vendarle potrebno osvetliti položaj »ubogega sivca« v Angliji, na katerega se pisec toliko sklicuje. V Angliji lahko vsak kmet ali sadjar uničuje zajca na polju. Tudi
nastavljanje pasti je dovoljeno. Lovci se v to zadevo niso vmešavali. Svoj glas je povzdignilo le društvo za zaščito živali in predlagalo uporabljanje takih sredstev in pasti, ki zajca ne bodo mučile.
Določilo o povrnitvi škode sadjarjem, katerim je zajec oglodal drevje, pa je samo pesek v oči. Postrežemo lahko s celo listo oškodovancev, toda prazna bo ostala listo tistih, ki jim je bila škoda tudi resnično povrnjena.
S. M. obtožuje sadjarje, da se znašajo nad zajcem. V zvezi s kaznimi pride na vrsto tudi kapar. In voluharja ne lovijo. Take obdolžitve moramo odločno zavrniti. Celi vagoni v Pomurju porabljenega škropiva dokazujejo nasprotno. Tudi o tem smo govorili na zboru sadjarjev.
Pisec pravilno ugotavlja, da so predragi žični koški za zaščito mladega drevja. Pravi, da sta koruznica in slama bolj poceni. Kaj pa delo sadjarja — mor naj bo samo v razvedrilo njemu in družini? Ne moremo pa razumeti S. M., kaj misli o mažah proti zajcu. Lahko celo trdimo, da sploh ne pozna tega problema ali pa hoče napačno obveščati javnost, da bi tako lahko prikazal sadjarje kot malomarneže, ki hočejo z enostavnim mazanjem zaključiti zajčjo pravdo, pa se nočejo niti malo potruditi. Sadjarjem namreč ni prav nič znano o maži. ki bi zanesljivo varovala drevje pred glodalcem. Če bi tako mažo imeli, bi prav gotovo zaslužila dostojno mesto na nedavni razstavi izumov v Ljubljani.
Na zboru sadjarjev sem v svojem poročilu med drugim navedel tudi tole: »Lovci prav radi poudarjajo gospodarski pomen lova. Lov pa je po vsem svetu šport in tudi pri nas ne more biti drugače. In če je lov šport, potem mu sadjarstvo ne more biti podrejeno . . .«
In da je lov res šport, smo se lahko prepričali tudi iz besed predsednika Lovske zveze Slovenije dr. Benigerja, ki smo jih slišali v radijski reportaži ob lovskem zborovanju v Portorožu. Pa tudi izjave drugih lovskih voditeljev naše države se dokaj razlikujejo od mnenja pisca in verjetno tudi od oficielnega stališča Pomurske lovske zveze.
Naša teza na zboru sadjarjev — namreč, da je sadjarstvo kot važna stroka našega kmetijstva podrejena lovu kot športu — je bila potemtakem popolnoma pravilna.
Franček Stajnko
Kdor daje travnikom in tudi zanje skrbi . . .
. . . temu travniki bogato vračajo in obrestujejo trud
Tri črne pike ...
Ljudje imamo tako navado, da beležimo krajše notice o tej ali oni stvari. Vsega seveda ne beležimo. Skoda. Najbrž se nam ne zdi vredno. Nekaj časa se potem takih drobnih stvari še spominjamo, potem pa nam kar same izpuhtijo iz glave. In navadno smo veseli, da nam izpuhtijo. Imajo pa tudi take, na videz drobne stvari, zelo globoko jedro.
Začelo se je takole. Krajevni odborniki so sklepali o dodelitvi socialne podpore. Dobro so se zavedali, da je treba na vseh koncih in krajih varčevati. In danes, na tej seji, bo mogoče potrebno temu ali onemu /manjšati mesečne prejemke. Tudi to so dobro vedeli in so razmišljali. Rešetali so. Od A do Ž so bili vsi prizadeti najmanj trikrat na vrsti. Ni šlo. Predsednik je postajal nestrpen:
— Nekaj bomo vzeli temu. Doma ima tega in tega, naj ga vsaj delno vzdržujejo — in je počasi zaokrožil ime.
Prvi odbornik je krčevito zakrilil z rokami. Zameril mi bo, ker ve, da sem odbornik in nikoli ga ne bom dobil več za kako delo! — Ne, ta je vendarle siromak, drugi so manj potrebni. Predsednik, nikakor se ne strinjam s tem predlogom. —
In tako je šlo naprej. Ob vsakem imenu se je razburil ta ali oni odbornik, včasih celo dva. In vsi z isto črno piko na vesti: ne. čeprav je star. Tu in tam še vendarle kaj naredi. In kar samo z hrano je zadovoljen. Zameril bo in ne bo ga več k hiši . . .
Pa se je vsa stvar ustavila pri stari ženici, ki že dolga leta osebenj-kuje v oni odrti koči na koncu vasi. In glej čudo! Odborniki so se spogledali in prikimali:
—	Da, no, saj res, mnogo ne dobi, pa vendarle, to bi že še utrpela. — In so zapisali: — Državljanko to in to predlagamo, da ji zmanjšate mesečno socialno podporo. — Prvi piki se je pridružila še druga: — Kaj bi. saj tako ali tako nimamo nobenega haska od nje. Kar je bilo je bilo, saj ne bo več dolgo živela. —
Odborniki so se razšli zadovoljni, da so vso stvar tako lepo izpeljali. In še strogo so se ravnali po navodilu: varčujte, na vseh koncih in krajih varčujte. Na občini morajo biti zadovoljni z nami.
Končala pa se je zgodbica tam nekje, na primer v gostilni:
—	Čuj, ti, dajva še za liter. —
—	Dobro, pa dajva, se še kaj pomeniva. —
In sta se pogovarjala o vseh mogočih. pametnih in nespametnih stvareh. Celo do socialnih podpor sta pribredla.
— No. kaj še ne veš, da so oni stari zmanjšali mesečno podporo! —
—	No. to pa ni res, nemogoče. —
—	Pa je. res je —
In se je nagnil čez mizo prav do sobesednikovega nosa:
—	No. vidiš, tako skrbijo pri nas za take ljudi! —
In to je bila tretja črna pika. ne pika, ampak pravi madež na vesti prvega, drugega, tretjega odbornika . . .
Ljudje imamo tako navado, da sr ob malenkostih ne ustavljamo, niti jih ne beležimo, kajti naše beležnice so polne, na videz bolj resnih in zanimivih stvari . . .
NEAJ OD GRADA
(Seja gozdarske komisije in predsednikov krajevnih odborov)
V soboto, 7. julija je bila pri Gradu seja gozdarske komisije in
predsednikov KO v občini Grad. Pogovorili so se o vzdrževanju in popravilu gozdnih komunikacij. V ta namen so razdelili sredstva, ki so predvidena v proračunu za vzdrževanje in popravila gozdnih komunikacij za leto 1956 med posamezne katastrske občine in objekte. Pri razdelitvi sredstev so se ravnali po resničnih potrebah popravila objektov. Za privatni sektor imajo predvidenih letos za gozdne komunikacije 490.000 din.
Med drugim so obravnavali tudi nekatere strokovne zadeve s področja gozdarstva. Gozdar Revirne gozdne uprave Grad je obrazložil prisotnim pomen in možnosti gojenja topolov ob potokih, cestah, travnikih in na drugih prikladnih zemljiščih.
Iz soboškega Aerokluba:
Članarina ni problem
V mnogih društvih in organizacijah dela vodstvom največ skrbi zbiranje članarine. Pravimo, da je plačevanje članarine stvar zavesti. V soboškem Aeroklubu pa pri aktivnih članih ni tega problema. Posamezniki prispevajo klubu tudi po več tisoč din v enem letu. Letos si jadralni letalci sami plačujejo prevoz na letališče v Moškanjce; mesečno jim pride tudi čez 12.000 din. Nekoliko težavno je to za vajence, ki zaslužijo v enem mesecu komaj 2000 din. Podobno delajo tudi modelarji, ko potrebujejo material za gradnjo svojih modelov. Zanimivo, da je v M. Soboti modelarstvo kljub temu sorazmerno najbolje razvito v Sloveniji. Aeroklub namreč vzlic že sprejetemu sklepu, da bo kril stroške poti na letenje ob nedeljah in praznikih, tega ne more storiti. Člani pa menijo, da jim bo mnogo bolj pomagano, če se bo kluba namesto tega posrečilo zgraditi do drugega leta hanger in šolati jadralne letalce na domačem letališču. Na ta način prihranijo člani soboškega kluba letalcev okrog 100.000 din, kar je že znaten delež. Poleg tega hodijo skoraj vsak dan na udarniško delo, saj so letos junija začeli graditi hangar. Podjetja in zadruge so že prispevale znaten delež v ta namen. Za ta uspeh pa se je treba najbolj zahvaliti predsedniku kluba tov. Bitencu, ki se zelo požrtvovalno zavzema za napredek letalstva v Pomurju.
Tudi sami lahko marsikaj storimo
Melioracijska dela v graški občini
Ljudski odbor pri Gradu je sklenil, da se je potrebno v vseh krajih občine mnogo bolj odločno zavzeti za urejevanje potokov, jarkov in podobnih naprav, kajti poplave v bližnji preteklosti so jih marsikaj naučile in jim prinesle tudi bridke izkušnje.
Za uresničevanje tega sklepa so se najprej zavzeli v Kuzmi, Gor. Slavečih in Doliču. V teh krajih so vaščani s prostovoljnim delom ure-
dili in poglobili potoke, izkopali odtočne jarke in opravili druga manjša melioracijska dela, katerih vrednost znaša prav gotovo blizu 200 tisoč din.
Pri mlinu v Kuzmi je voda že večkrat preplavila bližnji travnik in onesnažila travo, tako da so jo komaj posušili in spravili. Kakovost takega sena je seveda dvomljiva. Še letos v jeseni pa bodo speljali kanal, ki bo olajšal odtok vode izpred mlina in preprečil bodoče poplave.
Prizadevanje prebivalcev nekaterih krajev graške občine je prav gotovo vzpodbudno in vredno posnemanja, saj dokazuje, da je moči marsikaj koristnega opraviti tudi z močmi in sredstvi iz krajevnih virov. Vsepovsod tako, pa bo tudi v Pomurju veliko manj poplav!
V	Mačkovcih bo RK
zgradil vodovod
Težko je pisati o skritem človekoljubnem delu, ki ga opravljajo aktivni člani RK. Ena teh humanih dejavnosti so male asanacije v naših vaseh. RK je že pred leti sklenil, da bo uredil vse vodnjake, ki jih ljudje skupno uporabljajo. Z delom so že pričeli v Bokrači, Lemerju in Dolini, kjer so kmetje prišli z motikami kar s polja, da bi pričeli z delom, ko je komisija pregledovala kraj. V Puconcih, kjer ni niti v enem vodnjaku zdrave pitne vode, so se dogovorili, da bodo z gasilci zgradili vodnjak, ki bo imel zajetje tudi za slučaj požara.
V	Brezovcih morajo otroci po vodo k bližnjim kmetom, ker v šoli ni užitne vode. Tudi tam bo pomagal RK.
V Mačkovcih je vsako leto več črevesnih obolenj in to zaradi vode, kot so že večkrat ugotovili v laboratoriju OHP. To bi se pa dalo urediti in tako prihraniti milijone, ki jih izdajamo za zdravljenje bolnikov. Zato je RK sklenil, da bo v Mačkovcih pričel graditi gravitacijski vodovod. Načrte bo brezplačno pripravil Centralni higienski zavod v Ljubljani, vsa ostala dela pa bodo opravili prebivalci tamkajšnjih krajev. Potreben bo pa denar za strokovna delu, črpalka in gradbeni material. Cement bo daroval OO RKS v M. Soboti, finančno pa pomagal ObLO in morda še kateri dobrotnik, za kar bi mu bili prebivalci zelo hvaležni.
K. R.
Poneveril nad milijon dinarjev
V Mariboru je bila 9. julija pred Okrožnim sodiščem obravnava proti Francu Papu, knjigovodji in blagajniku v Opekarni Nemčavci, ki je od leta 1953 pa do letos poneveril 1,354.100 din in to na škodo Zavoda za socialno zavarovanje.
Najprej je v plačilne liste nekaterih delavcev vpisoval zneske za otroški dodatek, ki pa jih je obdržal kar zase. Ta uspeh ga je vzpodbudil, da je začel na veliko ponarejati. Iz enice je napravili štirico ali pa sedmico, iz dvojke osmico, ali pa je spredaj napisal številko 1 in tako dvignil sto tisoč dinarjev več,
kot mu je odobril Zavod za socialno zavarovanje.
Te poneverbe so mu uspevale predvsem zaradi tega, ker v Narodni banki niso kontrolirali, če se vsota na plačilnem nalogu ujema z vsoto na plačilnih listih. Na Zavodu za socialno zavarovanje pa so se zadovoljili tudi samo s številkami izpisanimi vsotami, kar je Pap spretno izrabil, saj je vsoto izpisal z besedami šele takrat, ko je s številkami izpisano vsoto že ponaredil. Letos si ni upal delati več na tak način. Plačilne naloge je začel izpisovati s strojem, ponaredil pa je podpis uslužbenca Zavoda za socialno zavarovanje.
Na tak način si je »prislužil« v treh in pol letih nad milijon tri sto tisoč dinarjev. Pri hišni preiskavi so našli le nekaj nad 300.000 din, ostalo pa je porabil večinoma za popivanje po gostilnah. Obsojen je bil na 5 let strogega zapora, zaslužil bi pa gotovo strožjo kazen.
TATOVI V TOVARNI „MURA“ pod ključem
V Tovarni perila »Mura« v M. Soboti so že dalj časa opažali, da nekdo odnaša blago, včasih več, drugič manj. Delavke so sumile zdaj to, zdaj drugo osebo, da krade, a tatvin niso mogli odkriti. Tatovi, moralo jih je biti več, so dobro organizirali svoje nepošteno delo in so ga zaradi tega lahko dalj časa spretno prikrivali.
Končno pa so se le ujeli; pomagala sta pohlep in razkošno življenje. Organi Taj-
ništva za notranje zadeve so tri glavne krivce — Ano Kerčmar, pomožno skladiščnico, Nikolaja Karasa, pomožnega skladiščnika in Alberta Bočkoša — že spravili na varno. Pri hišnih preiskavah so našli veliko raznega blaga, ki so ga omenjeni odnesli iz tovarne, Še več pa so ga že razprodali. Preiskava še ni zaključena. Delavke so ogorčene nad podlim izkoriščanjem delovnega položaja ljudi, ki so hoteli na račun skupnosti razkošno živeti in na nepošten način priti do premoženja. Zahtevajo najstrožjo kazen za storilce.
KARAMBOL REŠILNEGA AVTA Z OSEBNIM
V sredo, 11. julija popoldne je vozil šofer Janko Ahčin rešilni avto iz M. Sobote po Ivanocijevi cesti. Tedaj se je pripeljal gasilski inšpektor Karel Flisar z osebnim avtomobilom, last Gasilske zveze, iz Stare ulice in prečkal cesto, ne upoštevajoč prednostne pravice niti prednosti rešilnega avtomobila, zaradi česar e rešilni avto zadel s prednjim branikom v zadnji del osebnega avtomobila. Udarec sicer ni bil prehud, vendar je na obeh avtomobilih nastala precejšnja škoda, ki je ocenjena na rešilnem avtu na 30.000 dinarjev, na osebnem pa preko 50.000.
NI VEDEL, KDO MU JE BRATRANEC
Lani je Mihael Horvat poslal kolo Jožefu Lebarju, kaplanu v Črensovcih. Seveda bi moral Lebar zanj plačati carino, kar pa mu ni bilo prijetno. Vedel pa je, da so ožji sorodniki oproščeni plačevanja carine. Da bi pa dobil zn to potrebno potrdilo, se je izognil domačemu matičnemu uradu v Beltincih in prepričal matičarko v Črenšovcih, da je M. Horvat njegov bratranec in da mu naj izda tako potrdilo, kar je ta tudi storila. Pri pregledu pa je bilo kasneje ugotovljeno, da to sploh ni res. Pri javnem tožilcu pa je Lebar trdil, da sploh ni vedel, kaj je to bratranec. Zagovarjal se bo še pred sodiščem.
Vprašujete nas . . .
VPRAŠANJE: Po priporočilu »Pomurskega vestnika« sem poleti škropil sadna drevesa na zeleno s 0.20 % lindan oljem, 0.25 % dithane in 1.5% modro galico, pa se mi ni popolnoma obneslo. Zato prosim pojasnilo, katero od teh škropiv škoduje sadnemu drevju in kako bi delovalo škropivo, če bi napravil brozgo iz vseh treh škropiv?
ODGOVOR: Omenjena škropiva ne morejo škodovati sadnemu drevju, če ste jih pravilno pripravili in z vsakim posebej škropili v lepih dneh. Če niste primešali modri galici dovolj apna, je oškodovala zelene dele drevesa.
Za poletno škropljenje lahko uporabljamo pomešana med seboj dithane in lindan-olje ali pa lindan-olje in bordoško brozgo (modro galico). Če bi pomešali med seboj v 100 l vode vsa tri škropiva (kar pa ni potrebno!) in z njimi poleti škropili, bi brozga verjetno listje ožgala, ker bi bila preveč gosta.
Zaspani odbor v Zenkovcih
V	naši vasi smo že pred tremi leti sestavili odbor, ki bi naj pripravil vse potrebno za gradnjo gasilskega doma. Odbor je doslej vsako leto oh začetku sklenil, da bo v tem letu dom zgrajen. Toda sedaj vidimo, da so bili to samo lepi sklepi in nič drugega.
V	sosednji vasi so dom že zgradili, a naš pripravljalni odbor ne vidi niti opeke, ki so jo vaščani z veliko muko napravili že 1953. leta in je sedaj še tam, kjer so jo takrat zložili, ko so jo pričeli žgati. Lani je na prvi seji bivši predsednik gasilskega društva dejal, da so imeli Zenkovčani doslej že tri »borova gostüvanja«, a vedno brez uspeha in da je zato potrebno še četrto. Pa tudi četrto »gostüvanje« ni nič pomagalo.
Vaščani pa želimo, da bi se odbor enkrat že zdramil in pričel delati, pri čemer mu bomo vaščani pridno pomagali.
-šče-
Beltinski mojster
in njegov vajenec
Nekateri beltinski mojstri še ne poznajo osemurnega delavnika za vajence, ker kot dobri mojstri menijo, do se tisti, ki več dela, tudi več nauči. To je sicer res, toda tisti, ki preveč dela, se pa preveč le ne nauči. Mojster C. L. v Beltincih ima vajenca, ki mora dnevno delati tudi 12 in več ur. Med tem časom seveda večkrat izven delavnice, kar menda le ne spada k učenju. Poleg tega je vajenec še slaboten in je toliko časa zanj preveč, a tega si ne upa povedati, mojster pa ga tudi »pozabi« opozoriti, kdaj je zanj konec dela.
-aš
Tombola v Moravcih
Elekfrifikacijski odbor v Moravcih o Prlekiji je priredil tombolo, ker ni mel dovolj denarja. Zato je tudi temu primerno štedil pri dobitkih. Glavni dobitek je bil 10.000 din, a ostali dobitki niso bili vredni niti 30 din. Vino so točili po 160 din za liter, a ponekod tudi po 140 do 130 din. Juha s kruhom je stala 25 din. a brez kruha 30 din. S pecivom so se pa ljudje lahko obmetavali! Številne strežnice so se največ sukale po odru. Klobase so kuhale kar štiri. Po končani tomboli so se pa razgreti in preveč vročekrvni »pubeci« stepli.
Tako. sedaj bi pa končala s to tombolo. Moravčanom pa svetujem, naj še eno priredilo, da bodo vsaj čimprej svetili z elektriko.
S. S.
IZ NAŠIH KRAJEV
GERLINCI
V nedeljo. 8. julija so bile v Gerlincih sektorske gasilske vaje, ki si jih je ogledalo precej ljudi. Kakor že prej. tako se je tudi letos najboljše izkazalo društvo iz Korovec, drugo je bilo društvo iz Gerlinec, a tretje iz Cankove. Ostala društva pa niso pokazala nobene posebne spretnosti.
G. SLAVEČI
Vaščani G. Slaveč so eni izmed najbolj delavnih v graški občini, kar dokazujejo lepo urejene ceste in očiščeni jarki. Pred kratkim so vaščani sklenili, da bodo uredili cesto, ki vodi proti Rogaševcem. Toda videti je. da odbora v Nuskovi in Rogaševcih nista navdušena nad tem in ne skrbita za ureditev svojih delov ceste, čeprav vaščani teh vasi to želijo.	or
NUSKOVA
Krajevni odbor v Nuskovi še vedno ne ve. kaj bi naj delal. To dokazujejo neočiščeni jarki in nepopravljene ceste. Res je sicer, da je pričel s popravljanjem cest, a ne v zadostni meri in sedaj je že skrajni čas, da poskrbi za ureditev poti.	or
POMURSKI VESTNIK. 19. julija 1956
6
DVOJE PISEM NAŠIH FANTOV IZ JLA
Spet smo dobili dve drobni pismi naših vojakov in sicer iz Kosovske Mitrovice in iz Svilajnca. Skoraj malo domotožja je v teh pismih, vendar še mnogo več zdravega življenjskega optimizma in ponosa, da naši fantje lahko služijo v ljudski Armadi.
Večkrat, ko sprejmemo naš Pomurski vestnik, se nas zbere cela kopica Pomurcev in časopis roma iz rok v roke. Zanima nas rast domačih krajev in sploh vse, kar se dogaja doma.
Novemu življenju smo se že privadili in ni nam težko, čeprav se kaj radi spominjamo domačih krajev. Čutimo pa, da je Armada dobra šola za vsakega mladega človeka, saj smo se tudi mi, ki smo tukaj le nekaj časa, že marsikaj novega naučili. — Tako pišejo iz Kosovske Mitrovice.
Štiri mesece je že poteklo, odkar smo se morali posloviti od staršev in znancev. Zapeli smo tisto znano: »Popotnik pride čez goro . . .« in vlak nas je odpeljal iz Goričkega proti Murski Soboti in naprej. Sedem nas je bilo določenih za mesto Svilajnac v Srbiji. Takoj, ko smo prišli v ta kraj, smo sklenili, da naročimo Pomurski vestnik, ki ga sedaj pridno beremo in se seznanjamo z
vsemi vestmi in novostmi v Pomurju. Kar je v našem življenju izredno lepo, je to, da smo se že v kratkem času seznanili z vsemi tovariši, ki so prišli v ta kraj od vseh vetrov. Sedaj se že prav lepo razumemo.
Ob koncu pisma pozdravljajo domačine in vse Pomurce: Karlo Svetec iz Markovec, Rudolf Žekš iz Prosečke vasi, Viljem Farič iz Vidonec, Franc Berden iz Kobilja, Stanislav Cigan iz Gor. Bistrice, Štefan Sobočan iz Hotize in Jože Jošar iz Petišovec.
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 7. do 14. julija 1956
Poročila sta se: Jožef Markovič, ključavničarski mojster s Cvena in Verona Slana, šivilja s Krapja.
Rodile so: Jožefa Gomboc iz Vidonec, dečka; Nada Begovič iz Lendave, deklico; Veronika Fajfar z Orehovskega vrha, deklico; Rozalija Pozvek iz Tešanovec, dečka; Jolanka Koret iz Sela, dečka; Angela Gašpar iz Bogojine, dečka: Barbara Balažič iz Turnišča, dečka; Terezika Lukač iz Bakovec, deklico; Slavica Holcman iz Kroga, deklico; Vilma Kos iz M. Sobote, dečka; Matilda Lejko iz Tropovec, dečka; Marija Tovarložan iz Cankove, deklico; Marija Ivanič iz Bogojine, dvojčka, dečka in deklico; Helena Kolmanko iz Kroga, dečka; Gizela Fujs iz M. Sobote, dečka; Hermina Sinic iz Vanče vesi, deklico: Terezija Perkič iz Kroga, dečka; Marija Čolik iz Trnja, deklico; Marija Novak iz Krnc, deklico; Matilda Kuplen iz Prosečke vasi, deklico. Vse so rodile v soboški porodnišnici.
Doma je rodila Ana Vujec iz M. Sobote, dečka.
NESREČE IN NEZGODE
Nogo si je zlomil 15- letni Vlado Cmereker, ko je v gospodarskem poslopju skočil 5 metre globoko.
Kite si je prerezala Marija Makari iz Bodonec, stara 55 let, ko je zaradi neprevidnosti udarila z roko po kosi.
Roko v zapestju si je zlomila 16-letna Elica Cimerman iz Veržeja. Obirala je češnje in padla z drevesa.
S pištolo se je igrala 16-letna Karolina Turner iz M. Sobote. Pištola se je nenadoma sprožila in ji močno poškodovala prste leve roke.
S kolesa je padel Ozvald Recek s Plitvičkega vrha, star 40 let ter si zlomil levo nogo nad kolenom.
Na štoru akacije se je spotaknil Ivan Vnuk iz Dolgovaških goric in padel. Zlomil si je eno rebro.
Z lestvice je padla 2 metra globoko 6-letna Breda Bratec iz Šalovec in si zlomila levo nogo pod kolenom.
Pes je vgriznil 15-letno Terezijo Lipič iz Dokležovja, ko je šla po vodo in ji prizadejal hudo rano na levi nogi.
Vsi se zdravijo v soboški bolnišnici.
ŠPORT
CANKOVSKI ODBOJKARJI ZMAGOVALCI
Prejšnjo nedeljo je bilo na Tišini odbojkarsko tekmovanje med društvi »Partizan« iz Radenec, Cankove in Tišine. Odbojkarji iz Cankove so premagali radenske s 3:1. a tišinske s 3:2 in tako osvojili prvo mesto. Drugo je bilo društvo iz Radenc, a tretje iz Tišine.
*
No prvem namizno-teniškem turnirju NTK Ljutomer, ki je bil 12. in 13. julija v Ljutomeru, so dosegli prva mesta: 1. Štefko Vilar. 2. Mitja Berce; med pionirji: 1. Janko Škrajnar, 2. Ivo Kaukler.
VELIKO HIŠO (salaš), iz trdega materiala, 16 juter zemlje v enem kompleksu — prodam. Razen hiše, velike staje za živino, shrambe za živ. krmo in svinjaka je še sadovnjak in vinograd. Domačija je v Baranji, v neposredni bližini železniške proge Osjek — Beli Manastir ali »Beljske« male železnice in ceste. Od občine Čeminac je oddaljeno 1 km. Idealno za gospodarjenje. Cena po sporazumu. Pišite ali pa se osebno zglasite: Rade Bertič, Beli Manastir, Vuka Karadžiča 67.
MOTORNO KOLO DKW, 350 cmm, v odličnem stanju, prodam po ugodni ceni. — Matilda Kolarič, G. Radgona. Panonska 13.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 20. do 29. julija 1956 V začetku prihodnjega tedna nestalno s krajevnimi nevihtami, v ostalem lepo vreme.
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 Naročniha: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
Gostinska zbornica za okraj Murska Sobota
bo v jesenskih mesecih organizirala tečaj za strokovno usposabljanje v natakarski in kuharski stroki. Udeleženci tečaja morajo izpolnjevati osnovne pogoje, t. j. morajo imeti najmanj dvoletno praktično dobo v eni izmed navedenih strok. Tečaja se naj udeležim tudi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje kvalifikacijskih izpitov iz natakarske in kuharske stroke.
Tečaj bo trajal 6 tednov. Interesenti naj se prijavijo najkasneje do 25. julija 1956 v Tajništvu Gostinske zbornice M. Sobota.
Okrajna zadružna zveza v Murski Soboti bo štipendirala v šolskem letu 1956/57:
1	študentko na višji gospodinjski šoli,
2	slušatelja agronomske fakultete, 1 slušatelja ekonomske fakultete,
3	slušatelje na srednji kmetijski šoli,
1 slušateljico na administrativni šoli.
Višina štipendij od 4 do 6 tisoč dinarjev mesečno. Prošnje za razpisane štipindije je poslati na OZZ M. Sobota najkasneje do 30. julija 1956.
Kmetijska delovna zadruga Žepovci proda
mlatilnico znamke „ZMAJ“
Interesenti naj se zglasijo na naslov: Kmetijska obdelovalna zadruga Žepovci, p. Apače.
Sprejmemo večje število nekvalificiranih delavcev in tesarjev za dela na razbremenilniku Ledava — Mura. Nastop službe takoj.
Vodna skupnost za melioracijo Prekmurja Murska Sobota
RAZPIS
Na podlagi 19. člena uredbe o posojilih za gospodarske investicije (Ur. list FLRJ št. 4/54 in 5. točke 16. poglavja družbenega plana okraja Murska Sobota za leto 1956, ter na predlog Sveta za gospodarstvo pri OLO M. Sobota razpisuje Komunalna banka v Murski Soboti
drugi natečaj
za investicijska posojila iz okrajnega kreditnega sklada za pospeševanje proizvodnje in trgovine.
1.	Na tem natečaju bomo dodeljevali investicijska posojila iz okrajnega kreditnega sklada za pospeševanje proizvodnje v industriji, gradbeništvu, obrti in za pospeševanje trgovine.
2.	Pri natečaju smejo nastopati industrijska in gradbena podjetja, večja obrtna podjetja in trgovska podjetja, ki se bavijo s prometom na veliko.
3.	Prošnja za investicijsko posojilo mora obsegati podatke, ki so predpisani v 20. čl. uredbe o posojilih za gospodarske investicije (Ur. list FLRJ št. 4/54).
4.	Prosilec lahko ponudi obrestno mero tudi v manj kot celem odstotku.
5.	Prošnji za investicijsko posojilo je treba priložiti potrjen investicijski program in drugo dokumentacijo. Finančni pokazatelji morajo biti sestavljeni na podlagi sedanjih cen.
6.	prednost bodo imele tiste gospodarske organizacije, ki bodo vložile več lastnih sredstev in ki bodo z investicijskim posojilom dosegle večji gospodarski učinek.
7.	prošnjo za investicijsko posojilo s potrebno dokumentacijo je treba vložiti v štirih izvodih pri Komunalni banki v Murski Soboti najkasneje do 15. avgusta 1956.
Direktor banke: Jože Uršič l. r. Predsednik UO Komunalne banke;
Ing. Miran Mejak l. r.
Prodamo
Prvovrsten jabolčnik, domače žganje močno — droženko, pristna haloška vina raznih kakovosti ima na zalogi in prodaja po najnižjih cenah
Zadružno podjetje »VINARSKA ZADRUGA«
Ptuj, Muzejski trg 2
BILANCA na dan 31. XII. 1955
Zadružno proizvodno podjetje „MLEKOPROMET“ Ljutomer
AKTIVA	PASIVA
Zap. št.	Naziv post.	Zn. v 000
A.	Osnovna in izločena sredstva
1. Osnovna sredstva ..... 19,397
2: Investicije v teku ....	—
3.	Izločena sredstva in druga
inv. sredstva ...... 2,165
B.	Obratna sredstva
4.	Skupna obratna sredstva .	9,554
C.	Sredstva v obrač. in ostala
aktiva
5.	Kupci in ostale terjatve .. 8,890
6.	Ostala aktiva ...... 353
D.	Finančni uspeh
7.	Razdeljeni dobiček	....	 6,116
8.	Izguba ......... —
Skupaj ... 46,475
Zap. št.	Naziv post.	Zn. v 000
A.	Viri osnovnih in izločenih sredstev
1.	Sklad osnovnih sredstev .. 19,317
2.	Dolgoročni kred. za dokončanje investicij ....... —
3.	Razni skladi ....... 7,044
4. Dolgoročni kred. za finans.
investicij ........ —
5. Ostali viri finans. investicij	80
B.	Viri obratnih sredstev
6.	Banka-kredit za obr. sred. .	   8,415
7.	Sklad obratnih	sredstev ...	—
8.	Pasivne čas.	 razmejitve ..	—
C.	Viri sredstev v obračunu
in ostala pasiva
9.	Dobavitelji in	ost. obv.	.	.	 4,172
10.	Ostala pasiva ....... 1,331
11.	Dobiček .......... 6,116
12.	Kritje izgube  ....... —
Skupaj ... 46,475
Vodja računovodstva: Šalamun Alojz l. r.
Predsednik UO: Obilčnik Vilma l. r.
Direktor podjetja: Tibaut Jože l. r.
Podjetje se bavi z odkupom mleka, ki ga predeluje v kvaliteten sir. Podjetje je imelo povprečno zaposlenih 48 delavcev in uslužbencev, ki so ustvarili 82,681.597 din bruto prometa.
Podjetje ima zraven svoje glavne dejavnosti še tri stranske dejavnosti in to avtopromet z mehanično delavnico, valjčni mlin in svinjegojstvo z lastno ekonomijo.
S priznanimi izdelki, kakor so sir ementaler in čajno maslo, zalaga ljutomerski Mlekopromet domači trg.
Podjetje ima težave predvsem z zastarelim strojnim parkom, ki ga bo treba nujno zamenjati.
Okrajna gasilska zveza Murska Sobota
obvešča:
PROSLAVE IN PRIREDITVE:
PGD Šalamenci bo proslavilo 22. t. m. 20-letnico svojega obstoja.
PGD V. Polana bo razvilo svoj prapor 22. t. m. Istočasno prireja ObGZ Lendava generalko za II. gasilski festival v Mariboru.
Obč. gas. zveze Grad, Beltinci in Martjanci bodo priredile 22. t. m. v popoldanskih urah generalke za II. gas. festival v Mariboru.
PGD Ivanjci, Obč. gas. zveza Videm, bo proslavilo 20. t. m. 20-letnico svojega obstoja.
DOVOLJENJA ZA PLESNE VESELICE IN POBIRANJE PROSTOVOLJNIH PRISPEVKOV:
Ker še vedno nismo enotni, kadar prosimo za dovoljenja za prireditve in pobiranje prostovoljnih prispevkov, ponovno obveščamo vsa društva, da je prošnje treba vložiti vsaj 14 dni pred prireditvijo po pristojni Obč. gas. zvezi na ObLO in TNZ.
Za pobiranje prostovoljnih prispevkov, je potrebno vložili posebno prošnjo na TNZ in jo kolkovati z din 275,—, sicer prostovoljnih prispevkov ni dovoljeno pobirati ne ob veselicah niti kako drugače.
Prireditve, ki so občinskega značaja, kakor obletnice, sekt. vaje, proslave, razvijanje praporov in podobno, je treba registrirati tudi pri Okrajni gas. zvezi že zaradi koordinacije. V kolikor se društva ne bodo tega držala, dovoljenja za prireditve ne bodo izdana.
II. GASILSKI FESTIVAL:
Ker kljub nujnemu pozivu Prireditvenega odbora za II. gas. festival v Biltenu št. 3 društva še niso dostavila izpolnjenih prijav o udeležbi, pozivamo vsa društva, da prijave nemudoma pošljejo svojim obč. zvezam.
Upravni odbori PGD in ObGZ naj kar najbolj učinkovito propagirajo za množično udeležbo!
IZ PISARNE OGZ
MLIN IN ŽAGA SKAKOVCI iščeta
VAJENCA
Pogoj: dovršena nižja gimnazija ali 8 razredov osnovne šole. Starost od 14 do 18 let. Interesenti naj se javijo na naslov do 31. julija 1956.
KMETIJSKA ZADRUGA ZENKOVCI
razpisuje mesto
KNJIGOVODJE
Pogoji: končana nižja gimnazija in najmanj 2 leti prakse v knjigovodstvu zadruge. Plača po dogovoru oziroma po kolektivni pogodbi. Prijave poslati do 20. t. m. na upravo zadruge.
Kmetijska zadruga Križevci v Prekmurju
razpisuje mesto
UPRAVNIKA
Pogoji: popolna srednja šola in najmanj 10 let prakse na vodilnem mestu v KZ ali pa opravljeni izpit za višjega komercialista in 15 let prakse.
»MURA«
TOVARNA PERILA
V MURSKI SOBOTI
razpisuje delovno mesto
1. Izučenega kurjača
za centralno kurjavo
2. Izučenega trgovskega pomočnika.
Nastop službe takoj. Plača po tarifnem pravilniku. Ponudbe je poslati upravi podjetja.
Tedenski koledar
Nedelja, 22. julija — Dan vstaje Ponedeljek, 23. julija — Branislav Torek, 24. julija — Kristina Sreda, 25. julija — Jakob Četrtek, 26. julija — Ana Petek, 27. julija — Sergij Sobota, 28. julija — Zmago
Lunine mene: 22. julija ob 22. uri 29 Minut polna luna.
KINO
MURSKA SOBOTA — od 20. do 22. julija ameriški barvni film »Lahko je ljubiti«, od 24. do 26. julija ameriški barvni film »Visoka Barbaree«.
LENDAVA — od 20. do 22. julija ameriški barvni film »Hondo«, 24. in 25. julija jugoslovanski film »Tri zgodbe«.
RADENCI — 22. in 23. julija italijanski film »Na ostrini meča«, 26. julija poljski film »Zaklad«.
ČEPINCI — 22. julija avstrijski film »Po tepuhi«.
VELIKA POLANA — 22. julija film »Pani
ka«.
RADGONA — 20. in 22. julija jugoslovanski film »Krvava pot«, 25. in 26. julija italijanski film »Ljubavni zanos«.
GRAD — 22. julija ameriški film »Mamljiva nevarnost«.
MALI OGLASI
OČALA SEM IZGUBIL na Titovi ali Lendavski cesti v M. Soboti. Najditelja prosim, da jih proti nagradi vrne. — Naslov v upravi lista.
MLIN IN 32 arov zemlje na prodaj za 900. tisoč din. — A. Miklovič, Nar. banka, Ptuj.
ENONADSTROPNO HIŠO, 6 km od Rogaške Slatine, z vrtom, lokalom, sadovnjakom, vinogradom in gospodarskim poslopjem, prodam. Cena po dogovoru. — Naslov v upravi lista.
POSESTVO v izmeri 4,28 ha, vinograd, sadovnjak, pašniki in gozd, prodam. Izredno lepa lega, vsa zemlja okrog hiše, studenec na dvorišču. Vprašati: Vinko Kukovec, Rakovci 17, p. Tomaž pri Ormožu.
ENOSTANOVANJSKA HIŠA, takoj vseljiva, z vrtom, na prodaj. Vprašati: Ljutomer. Ormoška 20.
PARNO LOKOMOBILO, v dobrem stanju, prodamo. Ogled vsak dan od 8. do 12. ure. Mlin Jurij, p. Rogaševci.
HIŠO IN 8 ORALOV ZEMLJE prodam v Radovcih — Jurij Helin, radovci 89.
MLATILNICO NA KROGLIČNE LEŽAJE, boben 1 m in PARNO LOKOMOBILO 8 ATM, z odličnim certifikatom, prodam, skupno ali posamezno. Vse v dobrem stanju, cena ugodna, Alojz Hrašovec, Grabonoš, p. Videm ob Ščavnici.
SPREJMEMO 2 VAJENCA z dokončano nižjo gimnazijo ali osemletko — Trgovsko podjetje »Pomurski magazin« Murska Sobota.
MANJŠE POSESTVO, lepo obdelano, v lepem kraju, prodam. Posestvo meri 4,5 ha, leži v ravnini. Prodam tudi VES INVENTAR. — Frančiška Županec, Precetinci 5, p. Bučkovci pri Ljutomeru.
MLINSKE STROJE, VALJKE, PLANSKA SEJALA in razne druge mlinske stroje prodam. Franc Šumen, oljarna, Slaptinci štev. 3, p. Videm ob Ščavnici.
POSESTVO, 3 ha obdelovalne zemlje z 200 prvovrstnimi drevesi, 1 ha GOZDA, HIŠO, z vodovodom in elektriko, 6 sob, kopalnica (hiša ni v stanovanjski skupnosti). Takoj vseljivi 2 sobi, kuhinja in lokal primeren za obrtnika. Posestvo in hiša ležita v Šentjurju pri Celju ob cesti in železnici. — Ponudbe: dr. Martin Kartin, Ljubljana, Valvazorjeva 5.
REALITETNA AGENCIJA MARIBOR PRODA: Več lepih posestev od 1 do 10 ha obdelovalne zemlje v neposredni bližini Maribora in to od 600.000 din naprej. Več eno in dvostanovanjskih takoj vseljivih hiš, v Mariboru in okolici, MOTORNO KOLO DKW 200 ccm, generalno popravljeno za 160.000 din, prav tako več OSEBNIH IN TOVORNIH AVTOMOBILOV, privatnega in socialističnega sektorja in to že od 250.000.— din naprej.
Realitetna agencija Maribor, Partizanska cesta 24.
KOMERCIALIST, kot šef poslovalnice, dobi takoj zaposlitev. Pismene ponudbe s kratkim življenjepisom je treba poslati na upravo lista pod »Dober odministrator«.
HIŠO v Ljutomeru prodam.— Informacije vsak dan pri Romanu Bratuši v Ljutomeru — najkasneje do 10. avgusta.
PREBIVALCI POMURJA!
Obiščite XIII. MARIBORSKI TEDEN,
to veliko manifestacijo našega gospodarstva, kulture in športa. Razstava in veselični prostori v Mladinski ulici.
Od 27, julija, do 5. avgusta 1956
Na železnici 25 º|ο popust!
POMURSKI VESTNIK, 19, julija 1956
7
TAKŠNI SO !
(Zapiski za povest)
»Požvižgati bi se moral na državo in vse drugo, pa bi brez truda živel.«
Štef je z žuljevo dlanjo oklenil visok kozarec brizganca. Zgaranost mu je jemala zadovoljstvo. Menda še bolj računanje izdatkov. On, žena in trije otroci . . . Premog, drva, hrana in stanovan je . . .
Zmerjal je. Ne! Preudarjena je vsaka beseda skopega stavka. Obtožba nekoga. Menil je: »Pljuniti bi moral na značaj delovnega človeka.«
Štef je ločno vedel, kaj je povedal. Tudi oni okrog njega. Ljudje, ki se v svojem kraju poznajo, se razumejo tudi s pol stavka. Cikal je na načelo: »Kolikor daš družbi, toliko smeš od nje zahtevati.« Mislil pa je: »Tisti pa jemljejo od družbe in jo v zahvalo še sramotijo.«
Štef je izpil svoj težko zasluženi brizganec in šel. V zraku pa so obvisele težke misli.
»Grem po znamkice. Moram jih nalepiti v legitimacijo, sicer ne bom dobil podpore od sindikata.«
Nandi je zaloputnil vrata za seboj. Šel je iskat znamkice za legitimacijo, ki jo je izbrskal iz stare šare. le dolgo ni član sindikata. Že dolgo ni plačal članarine. Toda slišal je, da sindikat daje brezposelnim podporo. On pa je bil včasih tajnik sindikalne podružnice. Govoril je ljudem o socialistični zavesti. Preudaril je dejstva. Domislil se je, da ima navsezadnje pravico do podpore. Kdo ve! Morda pa se mu bo le posrečilo.
Spotoma je Nandi obiskal Pišto. Zanimalo ga je, ali so mu priznali podporo za brezposelnost in otroške doklade. »Sedem jurjev boš dobil vsega«, mu je pojasnil Pišta. Nandi se je zadovoljno namuznil. Življenje je lahko in prijetno!
Treba je imeti lep obraz in lepe visoke besede in ljudi, ki jim verjamejo kot Pišta.
»Johan. Brat mi je pisal. Obiskal bi nas rad — z vso družino!«
Johan je nehal prebirati časopis.
»Obiskati?« je pogledal.
lena je prikimala. Nasmehnila se je zgovorno. Nandi ve, kaj dela. Ko je ona želela v Avstrijo, ji je dal dober nasvet. Obisk teti, poroka in moževo državljanstvo je njeno. Nihče je ne more več zahtevati nazaj. In posrečilo se je. Zdaj jih hoče obiskati z vso družino. Državljanstvo je mogoče kupiti. Stvar je vendar enostavna.
»To se pravi . . .«
lena je živahno pokimala. Saj ne bo težko. Nandi je bil »naš« človek. Partizani so menili, da je njihov. Ko je dobil poziv, so ga klicali v hribe. Celo vodiča so mu poslali. Nandi pa je krenil v SS. Oče je bil vendar vrl kulturbundovec, a jabolko ne pade daleč od drevesa.
»Bom videl, kaj se da storiti.« je odločil Johan.
»Fred, si dobil službo?«
»Ne. pa bo kmalu. Saj imamo
zveze.«
»Včasih se mi zdi težko,« je menila ženica, »Ko pa mi je že preveč hudo, vzamem v roko pisma, ki nam jih pošilja Nande . . .«
Fred je pokimal. Vedel je vsa pisma na pamet. Srečni ste v Ameriki. Pri nas pa ni za živeti. Ljudje ne smejo z menoj govoriti. Službe ne bom dobil, ker so tako odločili. Otroku ne morem dati mleka . . .
. . . Vse zategadelj, ker sem ostal značajen. Nisem se uklonil.
. . . in vendar sem ravnal tako, da bi naj imel mir. Bil sem pripravljen postati član Partije. Sina nisem krstil samo zaradi ljubega miru.
Fred si je prižgal Lucky strike.
»Amerika je dobrodušna. Naj pride. Tisti, ki smo tukaj, mu bomo pomagali. Elitni vojak Hitlerjeve
vojske je dolžan pomagati kolegu.«
»Skrbi ga le eno: njegova žena je bila član Partije in on skoraj.« je poudarila žena.
»Živeti je bilo treba.« je pribil Fred, »Za stran tega . . . Zapor velja pravim komunistom.«
*
Nandi je zopet zlezel pod odejo. Včasih je šel po kosilu na sprehod. Navadno takrat, ko je imel s sinčkom uro nemščine, lena je imela pouk katekizma in molitvic. Sinčka bo treba krstiti, sicer bo zaprta pot v Ameriko. Tudi v Avstriji ne marajo nekrščenih otrok. Dotlej pa bo življenje kar lepo. Paketi iz Amerike prihajajo redno vsak mesec. Kljub temu, da je tudi tam brezposelnost.
Nandi je vzel v roke Karla Maya. Najprej pa je preračunal: »Sedem tisoč za brezposelnost in otroške doklade, tudi socialno zavarovanje nekaj velja. Osem tisoč za staro šaro od Rdečega križa. Tri tisoč od sindikata na tuje znamkice. Deset tisoč za obleko iz Amerike . . . Deset dolarjev priroma še kmalu čez lužo . . . Ostalo, za želodec, pa od sorodnikov z vasi . . . Kdo bi bil še tako nor, da bi delal . . .?«
»Morda pa bi le sprejel službo . . .« je znova poskušala žena. Ni se mogla sprijazniti z moževo logiko. »Ljudje govoričijo . . .«
»Naj grem na polje ali v tovarno?« je zarentačil Nandi. »Jaz sem gospodarstvenik. Hočem vodilni položaj ali nič. Pika.«
»Guten tag.« je pridirjal v sobo sinček.
*
Štef pa je rekel, da ne mara pljuniti na značaj, čast in narodno zavest.
Viktor Širec
Stroj za vse
V	Priboju bo Tovarna avtomobilov v kratkem začela izdelovati zelo zanimiv stroj, ki ga bodo lahko uporabljali v gozdarstvu, kmetijstvu, gradbeništvu, turizmu itd.
Osnova tega stroja je mali traktor goseničar s posebno gosenico, ki mu omogoča gibanje po slehernem zemljišču od močvirij do neprehodnih planinskih predelov, kjer sploh ni poti. Ima zaščiten motor in zato se lahko v močvirju pomika tudi pol metra globoko. Z gumijastimi gosenicami se lahko giba tudi po asfaltirani cesti, kjer doseže hitrost do 25 km na uro.
Stroju lahko dodajo žerjav z žico in ga potem uporabljajo v najbolj neprehodnih gozdovih. Sam lahko vlači debla z oddaljenosti 100 m in jih natovarja. Če mu priključimo prikolico, pa dnevno odpelje 50 kubičnih metrov lesa 2,5 km daleč po terenu, ki je popolnoma brez cest.
V	bager ga spremenimo, če mu
na prednji del montiramo pnevmatične žlice. Tako opremljen lahko v desetih minutah napolni s peskom štiritonski kamion. Spremenimo ga lahko tudi v buldožer, uporabimo kot stroj za vrtanje, kadar mu pa priključimo posebne pluge, ga pa uporabljamo za globinsko oranje na močvirnatih zemljiščih. Na to vozilo pa lahko namestimo tudi karoserijo z 20 sedeži in tako prevaža ljudi.
Tovarna bo taka vozila začela izdelovati v bližnji prihodnosti, zanje pa se že zanimajo gozdna in gradbena podjetja, turistične organizacije in kmetijska posestva.
BOLEZEN JO JE GNALA V SMRT
Dolgotrajna bolezen je kmetici V. K. iz Puconec razkrojila živce in zato je v zadnjem času postala že duševno neuravnovešena. Prejšnjo soboto je zgodaj odšla v bližnji gozd in se na nekem drevesu obesila.
HIDROCENTRALA V DŽERDAPU: Ko se je naša delegacija mudila v Romuniji, se je z romunsko vlado dogovorila tudi o gradnji hidrocentrale na Donavi pri Džerdapu. Letna proizvodnja te hidrocentrale bi bila okoli 12 milijard kilovatnih ur (letna proizvodnja v Jugoslaviji 1939. leta 1173 mil. KWh, a 1955. leta 4340 mil. KWh), gradili bi jo 10 let, stala bi pa 300 milijard dinarjev.
UMETNO OPLOJEVANJE NA HOLANDSKEM: V Holandiji imajo okoli tri milijone goved, a polovica tega je krav. 1946. leta so umetno oplodili samo 20.000 krav, 1954. pa že 856.000. Za umetno oplojevanje skrbi 145 postaj.
MLEKOVOD V ŠVICI: V švicarskem kraju St. Martin so letos zgradili 6 km dolg mlekovod. V visokih Alpah bodo od številnih planšarjev zbirali mleko in ga po ceveh iz plastične mase pošiljali v dolino osrednji mlekarski zadrugi.
KOLIKO POJE ENA MIŠ? Par poljskih miši ima na leto do 360, a domačih lahko celo 480 potomcev. Ena poljska miš pa poje letno dva in pol kilograma žita, vse njeno potomstvo pa kar 900 kilogramov. Izračunali so, da poljska miš poškoduje toliko žita, kolikor ga potrebuje odrasel človek zn prehrano.
ČEBELE BREZ ŽEL: V Zahodni Nemčiji je znanstvenikom s križanjem uspelo vzgojiti čebele brez žel. Toda te čebele niso tako marljive, kot njihove bojevite« vrstnice, naberejo mnogo manj voska in medu in zato se čebelarji nič ne navdušujejo nad njimi.
PREVAJALNI STROJ: Že sedaj im jo v mnogih inštitutih elektronske mozga ne, ki lahko v eni uri prevedejo do 10.000 besed iz enega v določen drugi jezik. Sedaj pa znanstveniki obetajo, da bodo mednarodne organizacije že prihodnje leto imele izpopolnjen prevajalni stroj, ki bo pazil tudi na vrednost besede in ne samo na njen pomen.
V kanjonu reke Rakitnice
Globoko v skale zarezana in približno 40 km dolga struga reke Rakitnice v Bosni še ni raziskana in je najbrž še ni prehodila človeška noga ali pa že vsaj nekaj stoletij ne. V okolici kanjona so majhne »vasi«, toda ne v našem pomenu besede. To so skupine čudno majhnih, a razmeroma visokih kolib s strmimi lesenimi strehami. Oken ta prebivališča nimajo, ampak samo nekakšna vrata.
Ljudje so nevajeni obiskovalcev. Na pragih posedajo ženske, oblečene v »dimije«, širokim pumparicam podobne hlače. Moških pa skoraj ni videti. Doma na polju ne delajo. Vedno so na poti in prekupčujejo s konji in drobnico. Ljudje v teh vaseh imajo vsi enake priimke. Vaških odborov ali česa podobnega nimajo, imajo pa starosto, ki ga ubogajo v važnejših rečeh. Otroci pa ne hodijo v šolo. ker je daleč naokoli ni.
Semkaj se je v začetku julija napotila iz Sarajeva znanstveno-planinska odprava, ki pa ni prva. Že po prvi svetovni vojni je globoka strugo Rakitnice zamikala dva navdušena planinca, ki sta zbrala več ljudi, da bi raziskali te kraje, a so se morali vrniti, ker je tako raziskovanje terjalo preveč ljudi in sredstev. Sedaj pa v kanjon počasi prodira 120 ljudi. Pobudo za to raziskovanje je dalo mladinsko uredništvo sarajevskega radia. V tej znanstveno-planinski odpravi pa so geologi, geografi, biologi, veterinarji, filozofi, sodelavci Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov in številni drugi znanstveni delavci, poleg teh pa še dijaki, študentje, novinarji, pomaga pa tudi JLA.
Vsi pa si obetajo zelo zanimiva odkritja. Nekateri domnevajo, de so na koncu kanjona ostanki starega mesta, ki bi ga naj
zgradili stari prebivalci Iliri in Tračani. Arheologi menijo, da so tu živeli bogomili, pristaši vere, ki so jo pred stoletji v Bosni preganjali. Hidrologi pa sodijo, da je na tej reki kakih 450 metrov visok slap, če ne, pa več manjših do 300 metrov. Nekateri pa že razmišljajo tudi o tem, da bi bil ta kanjon pripraven za gradnjo električne hidrocentrale.
Tudi drugi znanstveniki mnogo pričakujejo. Na koncu poti pa se bo pokazalo, v koliki meri so se jim uresničila ta pričakovanja.
Tema in primitivnost bi zavladala,
če bi nenadoma izginila velika dognanja
Nikole Tesle
Ves kulturni svet se je s hvaležnostjo spomnil Nikole Tesle, enega največjih elektrotehnikov vseh časov, in svečano proslavil stoletnico njegovega rojstva. V Beogradu je bila 10. julija slavnostna akademija, katere se je poleg domačih političnih in znanstvenih delavcev udeležilo tudi 50 znanstvenikov iz 18 držav. Proslave pa bodo trajale vse do konca leta.
O življenju Nikole Tesle prav na kratko: Rodil se je 1856. leta v majhni vasici Smiljan v Liki. realko je obiskoval v Rakovcu pri Karlovcu, v Grazu je študiral tehniko, od tam je odšel v Prago, kjer je 1881. končal študije. Izpopolnjeval se je v Budimpešti, Parizu in Strasbourgu, kmalu zatem pa je odpotoval v Severno Ameriko in tam ostal do smrti. Umrl je v noči med 6. in 7. januarjem 1943. leta, prepričan, da bo po drugi svetovni vojni nastal novi in lepši svet. Čeprav je živel v Ameriki, je vedno z velikim zanimanjem spremljal vse, kar se je dogajalo v Jugoslaviji in je še pred smrtjo z radostjo sprejel vest, da so se jugoslovanski narodi začeli boriti za osvoboditev.
Delo Nikole- Tesle pa je zaradi obširnosti težko opisati v kratkem sestavku. V dotedanjem pridobivanju in prenašanju električne energije je napravil pravi revolucionarni prevrat. Konstruiral je električne generatorje na izmenični tok. V svojem laboratoriju je že 1894. leta napravil majhno radijsko postajo, ki jo je vedno bolj izpopolnjeval.
dokler ni zgradil v mestu Colorado postaje, katere oddaje so lahko poslušali tudi v 1000 kilometrov oddaljenih krajih. S svojimi številnimi izumi je ustvaril osnovo za tako' mogočen razvoj elektrotehnike.
le leta 1917. so spoznali veličino znanstvenega dela Nikole Tesle, ki ga je ameriški znanstvenik Berend v Združenju ameriških elektroinže-
nirjev takole označil: Dovolj bo, če rečem, da bi se kolesa v industriji prenehala vrteti, električna prevozna sredstva bi se zaustavila, naša mesta bi se zagrnila v temo. valjarne in tovarne bi omrtvele, če bi izključili iz našega industrijskega sveta dosežke Nikole Tesle. Njegovo delo je tako daljnosežnega pomena, da je postalo temelj sleherne industrije. Če bi nenadoma izginilo Teslovo delo, bi zavladala tema in mi bi se vrnili v primitivnost.«
Vsak izmed njih bi rad bil prvi.
Glejte jih. mlade strelce, kako se trudijo, da bi našteli čimveč krogov na tarči.
Klasje je dozorelo in spretne kmečke roke na Ravenskem pletejo »dožnjek« — okras, ki ga srečamo v mnogih podeželskih izbah.
S poti po Afriki
FRANC ŠRIMPF
9
Le z veliko težavo smo sledili okretnemu dečku, še posebno so bile v zadregi naše dame, kadar se je bilo treba splaziti v kakšno posebno umazano luknjo. Toda Ahmed je bil vztrajen. Kakor čredo nas je vodil povsod, kamor se mu je zahotelo. In mi smo kolovratili za njim.
Končno je bilo menda tudi za Ahmeda zanimivosti konec. Ničesar več nam ni imel za pokazati. Le še stari top, ki je stal pred obokanim vhodom v trdnjavo, nam je ponudil v pogled. Dejal je, da iz tega topa streljajo vsak dan, kadar kliče mujezin2 zvečer ob sončnem zatonu mohamedance k molitvi.
Avtobus nas je že čakal. Poleg njega pa zopet cela kopica ljudi, moških, ki so prav tako radovedni kakor ženske, in zakrite domačinke in seveda sijajna arabska mladež. Kljub temu, da smo srečali v mestu še nekaj sovražnih pogledov, ki so švigali iz zaraščenih jamic, sredi poraščenih beduinskih obrazov, in da v mestu še ni bilo čisto, kakor prej spodaj, pa se je vendar poznalo, da smo prišli iz ene zelo zaostale, v drugo, naprednejšo kolonijo.
Poslovili smo se, nagradili našega zvestega spremljevalca Ahmeda in že je zdrvel naš avtobus po nevarnih serpentinah navzdol. Potnice so medlele, ko so gledale skozi okno v globoke prepade, moški smo se prisiljeno smehljali, smehljal se je tudi arabski šofer z živordečim turbanom na glavi.
Spodaj smo stopili iz avtobusa in se slišno in vidno oddahnili.
Ladja je bila pripravljena za odhod. Počakali smo še, da je z vrha trdnjave prispel do nas grom topa in da so se iz pristaniških minaretov oglasili mujezini s svojimi tožečimi, zateglimi glasovi, pozivajočimi vernike k večerni molitvi, in da so se v mestu začele prižigati luči in na nebu prve zvezde, nato pa odrinili od brega.
Še daleč od Agadirja, ko smo že pluli po sredini morja, je sem in tja, kakor glasba na kratkih radijskih valovih, prispel do naše zavesti zvok, podoben mujezinovemu pozivu k molitvi.
Kmalu pa je tudi to zamrlo v daljavi.
Sami smo ostali.
V DOR - EL — BEIDI
Zopet se vračamo po isti poti, koder smo prišli v Agadir. Kmalu bo mesec dni, odkar sem na tem potu. Čas beži. zdi se mi, kakor da bi bežal celo pred menoj, in vendar je ta
čas tako brezčasoven, da ne vem za ime dneva in ne kateri datum nosi. Komaj toliko se zavedam da se dan prelije v noč in noč zopet v dan.
Toda pusti čas, ki sedaj ni važen. Važno je to, da je pred nami zopet kopno, da vidimo v daljavi že dobroznane trepetajoče lučke, ki se večajo z vsako miljo. Vedno večje so in vedno več jih je.
Velika luka pride, veliko mesto.
Casablanca, Dar-elbeida, »bela hiša«.
Večeri se.
Že smo v velikem zalivu, v prostranem pristanišču s celim snopom električnih in hidravličnih žerjavov na obali, z množico ladij, ki se tiščijo z boki, kakor da bi jih bilo strah.
Posadili so nas med neko dansko in ameriško tovorno ladjo. V bližini so že počivale na trepetajočih valovih velike ladje iz Paname, Zahodne Nemčije, Anglije, Norveške, Švedske.
Vse to smo pravzaprav videli bolje šele naslednje dopoldne v bleščeči, žareči belini dneva.
Namenil sem se v mesto. Potrebno je izrabiti vsako minuto.
Tokrat se mi je zopet pridružil Miralem. Pravi, da se sedaj počuti mnogo bolje. Zadnje dni je imel tolikšne bolečine v želodcu, da smo ga že mislili pustiti v prvi luki.
Pa se je le zlizal.
Zopet sva na ulicah milijonskega evropskega, ali še bolje ameriškega velemesta. Gneča nebotičnikov, gneča avtomobilov, gneča ljudi.
In avtomobili, sami avtomobili.
Kje, za vraga, se jemljejo vsi ti avtomobili?
Dosti več kakor Boulevard de la Gare in Place de France si v tem dopoldnevu nisva mogla ogledati. Izložbe, trgovine, izložbe in blago, dosti blaga, različnega blaga, dosti cen, visokih in nizkih, a več visokih kot nizkih. In promet in evropski ljudje in tukaj nič več.
Popoldan je bil bolj donosen za najine oči. Križarila sva po mestu in končno le našla, kar sva hotela najti.
2) mohamedanski duhovnik
Parada legionarjev na vročih afriških tleh
POMURSKI VESTNIK, 19. julija 1956
8