Ljubljanski Zvon
Spomini z Bleda.
Narava moli . . .
L
amotna kapelica v logu,          ob slavčevih spevih otožnih,
skrivnosten objema te mir,     ob pesmi, ki poje jo slap,
v zamišljenem logu ko sanja    ob sladkih vonjavah rožnih,
trepeče lehak zefir ...            ob dihu večernih sap!
Samevaš, kapelica v logu ?       Kakor da skrivnostna nebesa
In vendar narava drhteč          razpenjajo tu baldahin,
tu moli molitev večerno          molče vsa narava se klanja
ob svitu nebeških sveč,           in moli pobožno pod njim.
Molče vsa narava se klanja in nemo mi moli srce . . . in sanja, in sanja o sreči in na nebu mu zvezde žare! —
Bil čas je rož.
Bil čas je rož, bil čas je cvetja, bil čas je petja, sladkih nad, — pozabila sem biti srečna, ko cvela meni je pomlad! . . .
»Ljubljanski Zvon« 9. XXIII. 1903.                                                                                                33
514
M. P. Nataša: Spomini z Bleda.
In na vrteh jesen žaluje . . . po nemih gajih hodi smrt. — O, naj samo enkrat še vstopim v življenja opustošen vrt.
Poljubila bi rosno cvetje in dela bi ga na srce . . . »Nikar ne plakajte mi, rože, jesen, jesen že mimo gre!« —
Bil čas je rož — bil čas je cvetja, a zdaj je čas jesenskih dni . . . na vrtu žalost se sprehaja in rosne rožam so oči .  . .
Na vrtu žalost se sprehaja in došla v moje je srce . . . »Nikar ne plakajte mi, rože, jesen, jesen že mimo gre!«  —
Izgubljena vera . . .
Ko sem verjela še v lepe večere, v lepe večere, prepolne luči, upanja zvezde sijale so meni, upanja zvezde iz tvojih oči . . .
Ni jih večerov! — In v urah samotnih ustne te kličejo  moje zaman. Zvezda za zvezdo umira na nebu, gasne in pada v teman ocean! —
Kam ste mi zašle, ve upanja zvezde, ali ste padle v globino morja? — Mar ste mi zašle na tuje prostore, nadeje sladke in želje srca? —
M. P. Nataša: Spomini z Bleda.
515
In sanjala sva . . .
In sanjala sva sredi rož . . . Ko minejo tri leta, iz fanta ti boš —• mlad že mož, jaz žena iz dekleta. —
In sanjala sva — bogvekaj!
V tem lepem rožnem maju
en sam pogled —¦ en sam smehljaj,
in srca se spoznajo.
Sto lepih rož vzbudi pomlad, a redek je — jeseni sad! —
Prepozno!
Ne sadi si rož več, o bledo dekle,
ne sadi jih v pozni jeseni . . .
Umrle ti bodo . . . Glej, smrt mimo gre,
zapri zdaj  svoj vrt in zakleni!
Ne poj mi več pesmi, o bledo dekle, o sreči — o mladi ljubavi! — Umrejo ti pesmi — boleha srce in čas ti ga več ne ozdravi!
Začelo ljubiti si zgodaj — otrok, ah, v blaženi dobi mladosti — a kratek ljubezni določen bil rok — in dolgi so dnevi — bridkosti!
Ne sadi več rož — in več pesmi ne poj! Glej, taki za te so načrti: Sadila pač rože za grob ti bi svoj in himne ti pela —- bi smrti!
M. P. Nataša.