Jos. ). Kavčič
Zmisel trgovske pomočniške skušnje
Trgovina dandanes ni več preprosta in enostavna stvar. Na vasi ie lažja ko v mestu in v civiliziranih deželah težja nego v neomikanih pokrajinah. Od trgovca se zahteva vedno več, tako da vsakdo, ki ni dorasel zahtevam trgovine, prej ali slej slabo konča. Kupčijska konkurenca izloči nezadostno podkovanega. Ona ga uniči ali pa prisili, da se napoti v kraje, kjer je potrebno za kupčijo manje znanja in sposobnosti, torej v preprostejše razmere. Moderna znanost in veda, vsi izumi, politika in diplomacija, celo vojska, vse to je lahko trdimo v službi kupčije. Kupčevalec je oni, ki si je uslužil vse. Kupčija je predmet moderne znanosti in se razvija že na znanstveni podlagi. Velika moderna kupčija ni več preprosta c hrt, nego znanost in umetnost, ki je ne /more vsakdo. Pa tudi za trgovca in trgovčiča ne zadostuje več le neobhodno potrebni kramarski dar, zdrav razum in pridne roke, nego je potrebno vedno več in več znanja in strokovne usposobljenosti. Po naših zastarelih zakonih je trgovina večjidel še vedno prosta obrt ter ni zanjo potrebna nobena kvalifikacija. Moderna obrtna zakonodaja bi morala vsekakor vezati ludi trgovski obrt na kvalifikacijo, kot to zahteva vse organizirano trgovstvo, tako iz zaščitnih, kot ludi narodnogospodarskih vzrokov. Princip proste trgovine je gospo darsko v današnjih časih škodljiv. Uni ga zagovarjajo zato, ker nudi možnost eksistence tudi ljudem, ki prihajajo iz. drugih poklicev, kakor tudi raznim upokojencem, drugi iz razloga večje konkurence, ki naj pritiska cene navzdol in povzroča čim večjo pocenitev. 1/ poslednjega vzroka posebno nekateri uradni organi, kot nam priča praksa, kaj radi pospešujejo izdajo obilnih listov, ne se menda zavedajoč kvarnih posledic takega postopanja za obče narodno gospodarstvo in premoženje. Pri današnjih normalnih kupčijskih prilikah sla zdrava konkurenca ter ponudba in povpraševanje v trgovini potisnila cene že na tako nizko in normalno stopnjo, da nižje ni mogoče. Vsak trgovec, ki prodaja še ceneje, krade svojemu dobavitelju denar, ali pa uničuje lastni kapital. Zato pre-obilo prodajalnic na odmerjenem prostoru ne more uspevati. Taki trgovci pa, ki se niso izučili trgovine, niso vešči trgovanju ter kvarijo zdravo kupili
čijo in delajo škodo, najprej sebi in lastnemu premoženju, nato pa še dobaviteljem, dokler niso insolventni ali pod stečajem. Kajti brez solidnega zaslužka ni zdrave in solidne kupčije! Zaradi nekaterih, ki dobro uspevajo in solidno trgujejo, kljub temu, da sc niso izučili trgovine, pa ne kaže zagovarjati proste trgovine, saj bi končno še v marsikakem drugem poklicu ludi bolje uspeval ta ali oni nadarjeni in sposobni, kot marsikateri izmed kvalificiranih nesposobnežev. In vendar se ne more nikamor brez predpisane kvalifikacije, kot le k trgovini.
Med mere, ki naj omeje tako prevelik, kot ludi nezadostno usposobljen dotok v trgovino in izboljšajo naraščaj trgovski in stan, spada tudi zahteva po pomočniški skušnji. To je zahteva trgovskih organizacij, kot ludi strokovnih udruženj trgovskih sotrudnikov. Za malo število prostih mest je vedno mnogo preveč slabo izšolanega in premalo uporabnega naraščaja na razpolago. Kljub obilici ponudnikov ni izbere, težko je dobiti sposobnega sofrudnika. Slabih je preveč in za vsako plačo dovolj, kar škodljivo vpliva na mezde in jih potiska navzdol, tako da ludi sposobni ne dosezajo onih mezd, ki bi jim pripadale. Na mesto enega nezadovoljneža je mogoče dobili deset drugih. Temu nezdravemu razmerju naj skuša odpomoči ludi uvedba pomočniške skušnje, ki bi do dobra prerešetala vajenške vrste in pustila v sotrudniški stan le dobro podkovane Irgovske vajence. Na ta način sc bodo razredčile vrste brezposelnih pomočnikov, kar bo izboljšalo mezdne razmere in kvalifikacijo. Iz takih sotrudnikov bodo nastali izobraženi in socijalni trgovci.
Ni naš namen, predočiti v tej razpravi potrebo in vrednost pomočniške skušnje. To je praksa že davno dokazala. Tako je na primer zastopala na nekem svojem zboru berlinska industrijska in trgovska zbornica glede pomočniške skušnje mnenje svoje komisije za vajenštvo, da ne morejo trgovske strokovne šole nadomestiti pomočniške skušnje, nili s svojimi zaključnimi izpiti, ker se ti nanašajo v bistvu na teoretične predmete, medlem ko zasleduje pomočniška skušnja praktične cilje. Učenec si pridobi tekom učne dobe mnogo praktičnega znanja, ki ga mora znali pri pomočniški skušnji po dokončani učni dobi pojasniti in razložili. Pri tem je zbornica navedla, da je odsek zn nadrobno trgovino brez pomislekov pozdravil uvedbo pomočniške skušnje, kakor tudi. da je neka bližnja zbornica v svojem okolišu uvedla pomočniške skušnje že pred letom v splošno zadovoljstvo in z odobravanjem trgovstva. Da trgovski krogi vedno bolj uvidevajo zmisel in vrednost pomočniške skušnje in da ta pomembni napredek na polju strokovne trgovske izobrazbe dobiva vedno več zagovornikov, priča naslednja izjava gremijalnega načelstva v Moravski Ostravi, kjer imajo že več let uvedeno pomočniško skušnjo: »Pri nas se je leta 1924 sklenjena in uvedena pomočniška skušnja izborno obnesla in je neoporečne vrednosti, tako za trgovstvo, kakor tudi vajenštvo.« I udi druge trgovske organizacije so že uvedle pomočniško skušnjo ter v svojih izjavah ravnotako pohvalno omenjajo njene koristi.
Zanimivo je vprašanje, kakšna naj bo ta praktična pomočniška skušnja, da bo zmiselna, da ne bo običajno izpraševanje in izpit, kol m raznih izpitov na stotine. Vajenca vzgajata učni gospodar in trgovska šola. Gospodar praktično po poklicu, šola pa strokovno-teoretično. Zalo naj šolski izpit ugotovi vajenčevo znanje v računstvu, knjigovodstvu, Ir-
govskem dopisovanju, hlagoznanstvu in drugih disciplinah, medlem ko Irodi namen pomočniške skušnje ugolovilev, kako zna vajenec fo teorijo v praksi, v vsakdanjem življenju ludi koristno vporabljati. Toda ne le lo, kajti samo to bi bilo mnogo premalo za pomočniško skušnjo in bi res lahko rekli, da je nepotrebna, če bi ne bilo še drugega gradiva zanjo. Dasiravno nima trgovina lakih praktičnih objektov za preizkušnjo kot obrt, kjer rokodelec lahko pokaže na predočenih komadih svojo ročnost in strokovno sposobnost, vendar je gradiva dovolj. Vsak trgovski obral je sestavina gotovih funkcij. Razstavljen na prvine, iz katerih sestoji, nudi dovolj gradiva za pomočniško skušnjo. Vajenec naj pokaže, da razume ustroj grane v kalen' se je izučil, da so mu znane lastnosti prvin, kakor njih harmonično delovanje in da zna pri tem poslu uspešno uporabljali v Šoli pridobljeno znanost.
V to svrho bi bilo seveda Ireba razdeliti gradivo v posamezne vrste po strokah, ker mora poleg občega dela obsezati skušnja v živilski stroki povsem druga vprašanja, kol ona v knjigotrški, tekstilni, mešani, modni itd. ludi med pomočnikom angrosistom in delojlistom je velika razlika in mora oni, ki ima posla s prodajo trgovcem, drugače občevati, kot tisti, ki streže občinstvo v trgovini na drobno. Specijalna strokovna vprašanja naj pokažejo, jeli je vajenec v svoji stroki doma in kako reagira na predočene najraznovrslnejše situacije. Na primer, kako zna prodati slično blago, če ni z.ahlevanega, kako se obnaša, ako votiče ne more poslreči. ako stranka z grajo kako robo vrne. če pride kupec, za katerega je znano, dri je povsodi dolžan in ga je Ireba lepo odpravili, kako bi sprejel potnike ali druge zastopnike v gospodarjevi odsotnosti, kako se saldira račun, kam se izknjiži denar, kako se preračuni tovorni list. poštnina, carinska priznanica ali kaj sličnega. Predvsem so važna vprašanja, ki kažejo va-jenčevo znanje in prisotnost duha ler zmožnost ukrepanja pri nanagloma nastopajočih nevsakdanjih dogodkih.
Obči del skušnje pa bi obsegal predvsem vprašanja, ki naj bi kazala stopnjo njegove izobrazbe in civilizacije. Treba je ugotoviti, dali ima vajenec lep nastop, dobre manire, prijazno obnašanje, ali zna sprelno poslre/ati. prijazno požirati kupčevo slabo voljo, če dobro obvladuje pri kupčiji potrebne jezike kakor tudi, če se zna ravnati po predpisih družabne omike glede vedenja, lako v trgovini in doma, kakor tudi v javnih prostorih. Ni dovolj le oblačilo po najnovejšem kroju in zunanja uglaie-no>st pri jedi, plesu, zabavi, na potovanju in kjerkoli, nego je treba pod lepo obleko ludi telesne čistosti in snažnega perila, Ireba je tudi srčne izobrazbe in še marsikaj drugega. Vse to spada v okvir pomočniške skušnje, ki bi dovedla do lepih uspehov. Taka skušnja bi v nekaj letih temeljito preobrazila ne le vajenca, nego ludi marsikaterega zanikarnega gospodarja. Vajenec bi se moral temeljito pripravili za tako skušnjo, kjer ne gre za dobre rede, nego za dokaz sposobnosti. Marsikateri gospodar pa, ki sedaj mnogo premalo skrbi za poverjenega mu vajenca, bi že radi ugleda bolje skrbel zanj, če bi vedel, da bo slabo vajenčevo znanje in vedenje, nezadostna omikanost in srčna izobrazba dolga črna senca, ki bo padala nanj.
Dr. Joža Bohinjec
Delovanje Mednarodnega urada dela (M. U. D.) v 1.1927
M. U. D. je brezdvoina ena najvažnejših mednarodnih socialnopolitičnih ustanov, ki s svojini udejstvovanjem ne vpliva samo na mednarodni ra/voj in nivelizacijo socialno-politične zakonodaje, ampak ima dalekosežni pomen ludi na reševanje raznih mednarodnih gospodarskih problemov. Potreba tesnega in harmoničnega sodelovanja med raznimi mednarodnimi gospodarskimi organizacijami oficijelnoga značaja, ki poslujejo in delujejo v okvirju Društva narodov in med M. U. D. je splošno priznana in je dobila tudi že konkretne oblike praktičnega sodelovanja. Na eni strani je jasno, da danes gospodarskih problemov ni reševali enostransko brez ozira na socialno-politične posledice raznih ukrepov, na drugi strani pa je zopet razumljivo, da se je pri reševanju socialnopolitičnih mednarodnih problemov ozirati na potrebe in življensko silo gospodarstva. Tako je po bistvu narave posameznih proolemov prišlo do zbližanja med mednarodnimi organizacijami gospodarskega in so-cialno-političnega značaja. Internacijonaliziranje zakonodaje gre svojo železno pot naprej, zakonodaja individualnih držav mor«/ čim dalje bolj biti v skladu z mednarodnimi težnjami oficijelnih mednarodnih ustanov gospodarskega in socialnega značaja. Inicijativa in direktive prihajajg od tod, ako posamezna država ne prednjači že po lastnem inicijativncm razumevanju za razne mednarodne probleme.
Tudi Jugoslavija, ako bo holela biti kulturen član mednarodnih udruženi oficijelnega ali privatnega značaja, bo morala pričeti razumevati važnost in pomen zakonodaje, ki naj ima internacijonalno obiležje. Država je pristopila k Društvu narodov, s tem je postala član M. U. D. in udejstvovanje tega urada mora v svojih posledicah značiti del udejstvovanja države same, da s tem zadosii mednarodnim obveznostim.
Pri nas je institucija M. 11. D. tudi v splošnem malo znana, povsem neznana pa je med gospodarskimi krogi, vsaj nc kaže se, da bi bila znana. Tako malo se pri nas razpravlja o problemih in sklepih, s katerimi se obvezno za vse države in torej tudi za gospodarstvo vseh držav peča M. U. D., da se zdi, kakor da smo v svoji praktični zakonodaji in njeni koristnosti za socialni in gospodarski razvoj države že daleč prehiteli stremljenja in sklepe M. D. U. — ali pa, da smo v svoji miselnosti in gledanju na povojne socialno-gospodarske proleme prereakcijonarni, da bi vse to razumeli in hočemo voditi svojo gospodarsko in socialno politiko iz dneva v dan, brez sistema in načrta. Pogled na našo zakonodajo, socialnega ali gospodarskega značaja, nas lakoj prepriča, kaj ic pravo.
M. U. D. je velika in ponosna ustanova. Predvidena in ustanovljena je v posebnem poglavju raznih pogodb z namenom, da z izravnavanjem in ublaževanjcm socialnih nasprotstev na mednarodni podlagi podpira in zajamčuje prizadevanja po svetovnem miru, kajti gospodarska in socialna nasprolstva, dasi so morda slednja le navidezna, povzročujejo vojne. Do sedaj izvršeno delo urada je veliko. Morda se njegov vpliv toliko ne vidi v evropskih državah, kjer je socialno-polilični standard razmeroma
na višji stopnji, blagoslov pa je to delo prineslo raznim narodom in državam, pri katerih je človek komaj pogledal iz lupine sužnja. S svojim napornim delom ta urad polagoma dviga kulturni nivo človeeanstva in prodira zmagoslavno z mislijo, da je trezna in dosledna socialno-politična zakonodaja vse oživljajoča in ohranjujoča sila.
Ni v redu, ako bi naša država in razni faktorji v njej velik kulturni, socialni ler gospodarski pomen lega mednarodnega parlamenta prezirali ah omalovaževali. M. U. D. izklesava novo panogo mednarodnega prava: delovno pravo, ki je v najožji sintetični in gospodarski zvezi z raznimi drugimi disciplinami prava. Ni ene discipline modernega prava skoro, v kateri ne bi igralo veliko vlogo pravo Dela, ki hoče dejansko postali enakopravno z drugimi malerijalnimi dobrinami lega sveta.
Napačno je, ako bi šumenja velikega toka časa ne čuli. Predpogoj trajni gospodarski svobodi je socialna svoboda.
V razumevanju pomena M. U. D. je koristno, ako omenimo le nekaj točk iz velikega obsega dela M. U. D. samo v pretečenem letu.
M. U. D. je mednarodni socialno-politični parlament 55 držav, ki so članice Društva narodov. Mnoge države (Brazilija, Španska itd.) so sicer lavile svoj izstop iz Društva narodov, vendar je njih soudejstvovanje pri M. U. D. še vedno aktivno. Nemčija je pristopila kot važen aktivni faktor M. U. D. in v 1. 1927 se je vršilo zborovanje upravnega odbora M. U. D. že v Berlinu. To dejstvo je velikega mednarodnega pomena, porojeno iz potrebe po mednarodnem socialnem udejstvovanju vseh držav. Gospodarska kultura dobiva s pristopom Nemčije nov zalet. M. U. D. je navezal najožje pismene in osebne stike z vsemi tudi najoddaljenejšimi državami, kar je prineslo M. U. D. sistematičen pregled raznih problemov v teh državah, ki naj se potem na podlagi znanstvenega proučevanja rešijo mednarodnim potom. Dobri neoficijelni stiki se goje z Zedinjenimi državami Severne Amerike in s sovjetsko Rusijo. Ti dve državi niste namreč članici Društva narodov.
L. 1927. je zlasti pomembno v smeri upostavitve stikov M. U. D. z organizacijami zasebnih nameščencev in duševnih delavcev; obe ti skupini sta do tega časa stali ob strani in nesimpatično gledali na delo M. U. D. Takoj je M. U. D. organiziral obsežen študij delovnih pogojev in prilik zasebnih nameščencev. V I. 1929 pride na dnevni red konference M. U. D. vprašanje ureditve delovnega časa te kategorije delavcev. Za interese duševnih delavcev je bila pri M. U. D. ustanovljena posebna komisija. Mednarodna konfederacija duševnih delavcev s sedežem v Parizu je v stalnih stikih z M. U. D.
Razvoj mednarodne socialno-politične zakonodaje je razviden iz porasta ratifikacij mednarodnih konvencij. To število je do konca I. 1927 naraslo na 248. Najvažnejše ratifikacije so: dogovor o brezposelnosti, dogovor o prepovedi nočnega dela otrok v industriji, dogovor o zaposlitvi mladoletnih v mornarstvu, dogovor o koalicijski pravici poljedelskih delavcev, dogovor o nočnem delu žen itd.
Leto 1927 je bilo posvečeno socialnemu zavarovanju, zlasti ža slučaj bolezni. Sprejeto je bilo več dogovorov. Pripravljeno je gradivo o minimalnih plačah in gradivo glede preprečevanja nezgod pri delu. Za 1. 1929 je pripravljena razprava o ureditvi delovnega časa zasebnih nameščencev, o odpiranju in zapiranju trgovin, o zavarovanju za slučaj brezposelnosti in o glavnih vprašanjih delovnega razmerja mornarjev.
Komisija, ki ima braniti interese duševnih delavcev, pripravlja gradivo o odškodnini žurnalistom pri spremembi politične smeri lista, o posredovanju zaposlitve gledališkim umetnikom, o zaščiti iznajdb nameščencev izvršenih pri delu, o odstranitvi in ublažitvi brezposelnosti med duševnimi delavci.
V. 1. 1927 se je M. U. D. veliko pečal z gospodarskimi vprašanji, v kolikor so v zvezi s socialnimi problemi. Zastopniki M. U. D. so se udeležili Mednarodne gospodarske konference, njegovi člani so postali delegati gospodarske komisije Društva narodov. Naravno je, da M. 11. D. posveča veliko pozornost raznim organizacijam za znanstveno organizacijo dela. S temi organizacijami je urad v stalnih stikih, da varuje interese dela pri racijonalizaciji produkcijskih procesov.
M. U. 1). razvija veliko znanstveno delavnost. Izdaja nebroj publikacij o najrazličnejših problemih in redne mesečne publikacije v raznih jezikih. Zbirka zakonov in judikature je edinstvena in nudi vsakomur možnost najpopolnejšega znanstvenega študija. Intenzivno M. U. D. študira vprašanje obremenitve gospodarstva v raznih državah po socialnopolitičnih zakonih in ustanovah. Kratko: ni važnejšega socialnopolitičnega vprašanja, katerega bi M. U. D. ne podvrgel temeljitemu študiju in ne bi o svojih ugotovitvah izdal potrebnih publikacij. Države imajo v mednarodnem uradu dela najzanesljivejši informacijski biro za vse zakone, ki jih pripravljajo za svoje parlamente.
Pri nas še omalovažujemo M. U. D. In vendar je on temeljni kamen svetovnega miru, predpogoj vsakemu gospodarskemu napredku. Te vrste so napisane, da dvignejo pozornost na institucijo, ki piše tudi našo socialno in gospodarsko usodo.
Mercator
Nekaj statističnih podatkov o naši trgovini in njenem donosu
Med široke plasti naših konsumentov se je ukoreninilo mnenje, da je trgovec parazit, ki s svojim posredovanjem nakup življenskih potrebščin samo otežkoča in draži. Povsem pa se pozablja na eminentno socialno-ekonomsko vlogo, ki jo vrši trgovina na več različnih načinov. Trgovina poišče namreč vedno blago lam, kjer se more en groš najceneje nabavili. Poiskano blago dostavlja trgovec v neposredno bližino konsu merita, razdeljujoč ga na primerne komade (količine). Končno pa zbira trgovec blago v svojih velikih skladiščih, da si pripravi zalogo v svrho kritja potrošnje povsod, vsikdar, kadarkoli in kjerkoli je potrebno.
Vloga trgovine je torej izredno pomembna za narodno gospodarstvo, kar je razvidno že izkušnje, da ludi kolektivne nabavljalne zadruge ne morejo zadostiti svrhi, kateri služi trgovina, niti bolje, kaj šele ceneje, še manj pa država. Zaradi tega je zaslužek trgovca zgolj nagrada za vršitev važne socialno-ekonomske funkcije. Vrednost produciranih dobrin
v državi pa pridobiva za groš konsumentov na la način, da se mu dobrine dostavljajo v neposredno dosegljive zaloge, kjer se hranijo vse dotlej, dokler ne nastane za konsurnenta potreba, da si dobrine nabavi. Višek vrednosti produciranih dobrin moramo, oko hočemo biti dosledni, v celoh vračunali v naš narodni dohodek. Vendar naletimo tu na skoro nepremostljive ležkoče, izvirajoče iz nedostaika statističnih podatkov o količini zvišane vrednosti blaga. Vkljub temu pa nam analiza zvišanja in njegovega značaja more služiti kot kažipot, da najdemo razmerje, za katero se je vrednost dobrin vsled posredovanja trgovca zvišala. To prekoračenje osnovnih cen moramo vračunati narodnemu dohodku, ker izvršuje nabavljanje teli dobrin na tisoče delovnih sil in odgovarja zato ta plus znesku zaslužka v narodni trgovini zaposlenih trgovskih pomočnikov in učencev.
Preostali del na omenjeni način povzročene zvišane vrednosti dobrin pa je trgovčev zaslužek. Vseeno je svrhi, ki jo imamo pred očmi, odkod izvira ta zaslužek; da-h se smatra za obresti vložene glavnice, odnosno kot dohodek podjetnika ali končno kot osebni dohodek zaradi boljšega položaja podjetja, kar bi značilo diferencialno rento. Za nas je edine važnosti dognanje pavšalnega iznosa zaslužka, katerega ugotovimo v izvestno določenem odstotku celokupnega prometa, ki ga vrše trgovska podjetja in sejmi.
V vsej državi se je doslej vršilo letno 1237 sejmov. Na prvem mestu stoji Hrvatska; na njenem ozemlju prirejajo 614 sejmov letno. Njej slede Srbija s 174, Vojvodina s 165, Dalmacija s 101, Bosna in Hercegovina z 98 in končno Slovenija s 85 letnimi sejmi. Pomen označenih sejmov je za trgovino izredno važen. Vkljub osnovni vlogi, da naj bodo namreč sejmi edinole in izključno dobavni trg, na katerem si more kmet omislili od časa do časa potrebno blago, služijo sejmi večji del drugim svrham. Dandanes ni več potrebno čakati kmetu na semenj. Blago enakih kvalitet in sličnih cen mu je na razpolago v trgovinah sosednega mesta, odnosno pri podeželskih trgovcih, čijih število v poslednji dobi stalno narašča.
Statistični pregled, kalerega so na poziv ministrstva financ sestavile spodaj navedene trgovske zbornice, nam kaže število trgovskih podjetij v vsej državi in razmerje med mestom in deželo:
Trgovskih podjetij je poslovalo	v področju	trgovskih	zbornic:
	1. 1923	1. 1924	1. 1925
v Velikem Bečkereku ....	. . 5.000	5.300	5.500
v Dubrovniku		. . —	808	889
v Ljubljani		. . —	—	11.000
v Sarajevu		. . —	—	19.092
Ker pa ostale zbornice niso zbrale tozadevnih podatkov, se more število trgovskih podjetij za vso državo dognali polom približne cenitve, oziraje se pri tem na podatke iz področij zbornic, katere so jih zbrale in vposlale ministrstvu financ, čim na ta način skrbno premotrimo navedene podatke, nam je mogoče dognali, da znaša število trgovskih podjetij v vsej državi okroglo 110.000. Navedeno število pa izhaja iz dejstva, da se število trgovskih podjetij pomnožuje od dneva do dneva, kar nam je razvidno iz naslednjega statističnega pregleda izdanih oblastnih dovoljenj, ki ga je sestavila beograjska trgovska zbornica:
Leto	Vasi		Mesta		Beograd		Skupaj
	Vsota	7„	Vsota	7o	Vsota	7»	
1919	152	5'5	1.399	53 —	1.087	41-5	2.629
1920	203	7 —	1.734	60'5	929	32'5	2.866
1921	313	13-5	1.452	64--	505	22-5	2.270
1922	456	14-5	2.099	65-5	635	20-—	3.190
1923	470	18-—	1.464	54 —	759	28-—	2-693
1924	714	20-6	1.910	55‘—	845	24’4	3.469
1925	1.022	24--	2.526	59-3	711	16-7	4.259
od 1919 do 1925	3.330	—	12.584	—	5.462	—	21.376
Res je, da se šlevilo izdanih oblastnih dovoljenj ne ujema s številom resnično oivorjenih Irgovin. Ravnotako pa je mogoče, da se izdajajo dovoljenja za oivoritev trgovine osebam, ki so že imele obrale kake druge vrste. Iz statistike sledi, da stalno narašča število izdanih odobrenj, a sosebno narašča število podeželskih trgovskih podjetij.
Ako se ozremo na grane trgovskih podjetij, opazimo, da je I. 1919 še največ trgovin, ki tržijo s kolonijalnim blagom in poljskimi pridelki in sicer 26'2%. Manufakturnih trgovin je 8'9%, spekulativnih obratov 8'3%, posredniško-komisijskih !i'6%, kavarniško-krčmarskih in izvozniških 3‘9%, delikatesnih pa 2'4%. Ostalo ‘odpade na trgovine z. železnino, steklom, vinom in knjigami. Leta 1919 je bilo najmanj, komaj 07%, vaških Irgovin To razmerje pa se niti v poznejših letih ni veliko spremenilo. L. 192.'j pa že prinese pregrupacijo. Kavarniško-krčmarskih obratov je to lelo že 18’.')%, dočim je narastlo število vaških trgovin na 9'4%. Število poslednjih trgovskih gran se je napram ostalim nesorazmerno pomnožilo.
Značaj opisanega zvišanja v številu trgovskih podjetij v naši državi pa moremo oceniti le tedaj, ako spoznamo tudi drugi faktor, to je promet teh podjetij. Točne in zanesljive podatke nam v tem oziru nudi edinole statistika naše vnanje trgovine, ki stalno napreduje po obsegu, leži importiranega in eksportiranega blaga, kakor po svoji vrednosti, kar priča naslednja razpredelnica:
Leto	V tonah:		V dinarjih:		% izvoza napram uvozu
	UVOZ	izvoz	UVOZ	izvoz	
1919	155.170	282.670	2.982,067.276	686,845.040	20-03
1920	439.563	915.186	3.465,819.272	1.320,606.055	38-10
1921	733.638	1,583.658	4.122,097.642	2.460,737.662	59-69
1922	1,232.414	2,213.881	6.441,876.189	.3.091,166.103	57"29
1923	1,123.019	3,025.914	8.309,635.472	8.048,843.930	96-86
1924	1,127.686	3,915.700	8.221,743.552	9.638,774.432	116-02
1925	1,513.862	4,398.466	8.752,878.739	8.904,539.328	101-73
1926	—	4,884.718	—	7.818,180.094	—
Celokupni promet naše vnanje trgovine presega torej znesek 1 in pol milijarde švicarskih frankov. Po teži pa se je naš uvoz tekom sedmih let desetkrat pomnožil, izvoz pa celo Iti'1) krat.
Važnejša nego vnanja, je za našo narodno imovino notranja trgovina. Celokupna naša prvobitna in predelovalna produkcija in njena vrednost sta nam znani, tako, da je treba le še odgovoriti na vprašanje: Kolika je vrednost onega dela te produkcije, ki se pri nas trži, odnosno dobi svojstvo tržne robe.
Čisti dohodek iz poljedelstva sc ceni na 18.638,864.178 Din. Večji del pridelanega žita, kakor tudi živinske hrane in drugih hranilnih bilk pa se porabi v domačem gospodarstvu. Za predvojno Srbijo so nam na razpolago podatki g. Mihajla Avramoviča, iz katerih posnemamo, da potroši kmet v lastnem gospodarstvu od 59 do 89% svoje produkcije — v relaciji napram obsegu zemljišča —: čim manjši je obseg, tem večja je potrošnja na račun domačega gospodarstva. Zato odpade na vnovčenje komaj 11 do 41%, a povprečno le 22% celokupne produkcije. Ta odstotek pa se ni niti po svetovni vojni naglo spremenil. V poedinih predelih države, v Južni Srbiji in ponekod tudi v Dosni, kjer vlada še primitivni način poljedelskega gospodarstva, je gornji odstotek še manjši. Zato je tudi donos h količini celokupne želve, ki ga prilagajo navedene pokrajine, razmeroma neznaten. V krajih tostran Donave in Save se prilike, ki vladajo v poljedelstvu, bistveno razlikujejo od onih v predvojni Srbiji. Denarno gospodarstvo se je jako razvilo in smelo lahko trdimo, da je, vsaj v pretežni večini teh pokrajin kmetovalcu omogočeno, da znatnejši odstotek lastne produkcije vnovči, nego ga porabi za lastne potrebščine. Zdaj lahko ugotovimo za vso državo, da znaša produkcija, ki pride na trg, povprečno 30% celokupnega proizvoda poljedelstva. Na ta način doseže blago, namenjeno trgovskemu prometu, okroglo 5590 milijonov dinarjev.
Zgornji odstotek smo dognali po odbitku vseh potrebščin kmetijskega gospodarstva, vštevši tudi odbitek količine produkcije, ki je pobobna za seme in prehrano živine. Poleg tega pa odpade še majhen del produkcije na izmenjavo, ki jo vrše poljedelska gospodarstva z onimi v goratih pokrajinah, kajti žito, kolikor ga imajo plodovite pokrajine na prebitek, služi gorskim prebivalcem, katerim ga manjka, deloma za ljudsko, deloma za živinsko prehrano. Razen tega so tudi manjše kmetije pogostokrat navezane na obsežnejše, da jim dobavijo semensko žito.
Produkcijo klavne živine cenimo na 12.940,286.538 Din. Živinski produkti prekašajo procentualno ostale kmetijske produkte, v kolikor so predmet tržišč. Statistika nas uči, da moremo za vso državo ugotoviti prebitek 50% celokupne produkcije, ki je godna za trg, kar odgovarja približno 6470 milijonom dinarjev.
V gozdarstvu se producira izključno tak les, ki se lahko vnovči. 9,008.000 m3 lesa, kolikor ga obsega promet lesne industrije, spada v delokrog trgovine. Ako nekatere gozdne industrije same prodajajo les neposredno konsumentom v inozemstvo, realizirajo one same trgovski zaslužek in ne le zaslužek producenta. Od 12,161.000 m3 drv odbijmo količino, ki sc potroši doma kot gorivo (po 5 m3 na obitelj). Končno uvidimo, da nam donašajo gozdovi kot pridobitna panoga komaj okrog 3 milijarde dinarjev.
Podobne so razmere v rudarski industriji. Tudi tukaj se ne more vsa produkcija vnovčiti, marveč le en del: nekatere topilnice pa pridobivajo potrebni premog iz lastnih premogovnikov, dočim se drugod naha-
jajo rudniki ostalih sirovin v lasti topilnic. Skupna vrednost rudarske produkcije doseza 1504'9 milijonov dinarjev. Maksimalno se mora odbili za stroške pribavljenja rudarskih produktov 258,353.505 Din, tako, da ostane za vnovčenje le še za 1.255,569.318 Din rudarskih produktov na razpolago.
Domača predelava sirovin se more podeliti v dve grani: celokupna vrednost predelanih sirovin znaša približno 1073 milijonov dinarjev ter se le deloma proda neposredno konsumentu, deloma in sicer v vrednosti 536 milijonov dinarjev pa pasita roke posredovalcev-trgovcev. Vrhutega pa se tudi od ostale domače produkcije dostavljajo nekatere vrste trgovcem, da oni posredujejo prodajo, n. pr.: volna, suhe slive, mlečni proizvodi, žganje itd. — v vrednosti 941 milijonov dinarjev, tako, da odpade na posredovanje trgovcev skupaj za 1477 milijonov dinarjev blaga domačega proizvoda.
Pri tej priliki je treba naglasili neko načelno pripombo. V domači industriji se producent navadno poslužuje lastne sirovine, katero mu ne dostavlja posredovalec-trgovcc. Vrednost teh surovin pa sc je upoštevala že pri določanju vrednosti poljedelskih in živinskih produktov, zato se oziramo pri sumiranju vrednosli, ki jo predstavlja ta hišna produkcija, predvsem na to, da se vrednost vsled predelave izdatno zviša
Nekoliko drugačna pa je rokodelska obrt. Rokodelec nabavlja kože, železo, blago itd. od vnanjih producentov. S svojim delom zvišuje vrednost proizvodov za vsoto 7 milijard Din. toda celokupna vrednost rokodelske produkcije v državi doseza nedvomno vsoto 12 milijard dinarjev. Nekdaj je delal rokodelec izključno po naročilu odjemalca in v /mislil tozadevnega medsebojnega sporazuma. Dandanes pa obrtniki proizvajajo materijal za prodajo trgovcem in posredovalcem in to v višini ene tretjine svoje produkcije, t. j. za 4 milijarde dinarjev.
Industrija dogotovljenih izdelkov si nabavlja potrebne sirovine in materijal potom nakupa, na drugi strani pa prepušča najznatnejši del svoje produkcije trgovcem v razprodajo. Raditega obsega promet trgovskih podjetij skoro celokupno vrednost industrijske produkcije v znesku 15 milijard dlinarjev.
Poleg domačih produktov dobavlja trgovec ludi inozemske. Od celokupnega našega uvoza v 1. 1925 (8.752,878.739 Din) računamo, da je nabavljeno radi razprodaje štiri petine, t. j. za okroglo 7 milijard dinarjev
Vse navedene vrsle produkcije tvorijo celokupni promet naše veletrgovine v vrednosti 44.139,000.000 Din
Veletrgovci zaslužijo pri razpečavanju navedenih produktov približno 5%, kar znese 2206 milijonov dinarjev. Toda samo del tega prometa pasira obrate veletrgovcev, kajli dve tretjini omenjene produkcije obseza promet, ki ga izvršujejo mali trgovci. Njihov zaslužek bi po našem računu dosegel 15% vrednosti celokupne produkcije, kar znaša približno 4413'9 milijonov dinarjev.
Zgoraj smo navedli, da obratuje v naši državi okrog 110.000 trgovskih podjetij. Če smatramo to število za točno, doseza povprečni čisli dohodek podjetja 60.190 Din, odnosno nekaj več nego 5000 Din mesečno. Iz tega zneska sc morajo odplačevati osebni in najrazličnejši neposredni
davki, tako, da ostane poedincu mesečni zaslužek, ki skoro odgovarja plači bančnega uradnika. Vsled tega smo prepričani, da smo v računanju bili dokaj točni in oprezni.
Ne smemo pa prezreti, da poleg trgovca participira tudi trgovski nastavljenec na dohodku, če hočemo, da doženemo celokupen narodni donos, ki ga donaša trgovina. Trgovskih pomočnikov je vsekakor v vsej državi najmanj 110.000, tako, da pride povprečno 1 pomočnik (učenec) na posamezen trgovski obrat. Dnevno nagrado ocenimo povprečno s 30 Din, a za 300 dni v letu naračunamo vsoto 1108 milijonov dinarjev.
Končno sledi iz dosedanjih navedb, da znaša skupni narodni dohodek trgovine približno 7010 milijonov dinarjev, ne vštevši v to vsoto še okroglo 800 milijonov dinarjev zaslužka Irg. posrednikov, agentov, potnikov in komisijonarjev.
(Vir: Naša narodna privreda i nacionalni prihod, dr. Tosič i. dr., Beograd )
Peter Šileč
Vajenci in gospodarji
Kdo sme imeti vajenca — Vajenčeva učna doba — Učna pogodba, kdo jo more skleniti in kako *— Vajenčeva poskusna doba — Dolžnosti vajenca — Vajenčeva šolska dolžnost — Dolžnost učnega gospodarja — Preklic učne pogodbe — Gospodarjeve in vajenčeve pravice — Odpoved učne pogodbe — Učno izpričevalo — Odhodno izpričevalo trgovsko- ali obrtno-nadaljevalne šole — Pomočniško pismo — Polaganje izpitov v izjemnih primerih — Koliko vajencev sme imeti trgovec,
koliko rokodelec
Vajenec je oni, ki se daje prostovoljno pri trgovcu ali obrtniku uporabljati za delo, da se praktično priuči dotičnega obrta, bodisi da vajen-čevi starši la pouk plačajo, bodisi da trgovec ali obrtnik vajenca za delo plačata. Vajence smejo imeti le taki trgovci in mojstri, ki imajo sami ali njih namestniki potrebno strokovno znanje, da lahko vajence praktično poučujejo in vežbajo in ki po uredbi in načinu izvrševanja obrti tak pouk vajencem resnično lahko podajajo. Pod pojmom obrtnika je v naslednjem razumeti tako trgovca, kot rokodelskega mojstra in ono, kar velja za zadruge in obrtno nadaljevalne šole, velja tudi za trgovske gremije in Irgovske nadaljevalne šole.
Pojma fabrikant in vajenec sta torej gospodarski in pravno nezdružljiva. Fabrikant, ki se ni izučil obrta, ne more izpolnjevati po obrtnem zakonu napram vajencem predpisane dolžnosti praktičnega obrtnega učitelja in vzgojitelja. Le ako ima fabrikant namestnika, ki sam izvršuje obrt ali ako ima pomočnike, ki so za poučevanje vajencev sposobni in zavezani ler resnično v fabrikantovem imenu vrše vse učne in vzgojne dolžnosti napram vajencem, skrbeč, da se ponče zaupani vajenci v vseh raznih obrtovih strokah, smejo imeti tudi tovarne vajence.
Pri privilegijih (novih izumih) ah patentih zaposleni vajenci se po zakonu ne smatrajo za obrtne vajence. Mojster kakega obrta je lahko obenem sam vajenec v kakem drugem obrhi. A tudi vajenec se sme obenem učiti dveh raznih obrtov, ako utegne.
Učni gospodarji, ki so bili kaznovani zaradi kakršnegakoli zločina ali zaradi grde dobičkaželjnosti ah zaradi proti javni varnosti zagrešenega prestopka, ne smejo imeti več vajencev; ako pa jih že imajo, se jim odvzamejo. Obrtnikom, ki ne vrše dolžnosti napram vajencem ali so nravno nesposobni, da bi imeli vajence, lahko obilna oblast vzame to pravico za vedno ali za določeno dobo. Zlasli ako se pri vajenški (ali pomočniški) izkušnji pokaže, da je obrtni gospodar kriv nezadostnih uspehov vajenca, se obrlniku vzame pravica, da bi še nadalje imel vajence, ali za vedno ali začasno. To kazen izreče lahko obrtna oblast po zaslišanju zadruge, ki ji pripada obrtnik.
Obrtnik, ki greši proti zakonu, da otrok pred dopolnjenim 12. letom ni dovoljeno uporabljati v obrtnih obratih in otrok pred dopolnjenim 14. letom nikakor ne po fabrikati, obrtnik, ki zlorablja vajence preko dopustnega delovnega časa ali na način, ki je očividno škodljiv ali celo opasen, obrtnik, ki zapostuje vajence za nevarna ali zdravju škodljiva opravila brez ozira na predpise glede higijene in telesne varnosti, ali ki jih zadržuje opetovano na delu ponoči ali ki ne dovoljuje vajencem prostega časa za obiskovanje obrtne nadaljevalne šole, ali zakrivi, da so vajenci prepozno vajenštva oproščeni oziroma pripuščeni k izkušnji, lak obrtni gospodar izgubi po § 133 a obrtnega zakona pravico, da bi še imel vajence ali mladostne pomožne delavce.
Učna doba vajencev pri navadnih obrtih ne sme trajati manje kakor dve leti in ne več kakor štiri lela, pri tovarniških obratih pa ne manje kakor dve leti in ne več kakor tri lela. Pri posameznih, ne tovarniško izvrševanih svobodnih obrtih lahko trgovski minister po zaslišanju trgovske in obrtne zbornice uredbeno določi, da se vajencem učna doba zniža na eno leto.
Ako vajenec pravilno prestopi k drugemu mojstru v uk, se mu doba pri prvem učnem gospodarju všteje v splošno učno dobo. Ako vajenec za dalje časa zboli, se mu seveda učna doba podaljša.
Obrtni gospodar mora skleniti z vajencem oziroma z njegovimi roditelji ali varuhi p i s m eno pogodbo in sicer vsaj v teku štirih tednov po vstopu vajenca v uk. Pogodbo je treba napisati v treh enačicah; en izvod je poslati takoj zadrugi, drug izvod prejmejo roditelji ali varihi, tretji obdrži gospodar. Pogodba je koleka in takse prosta ter mora ob-sezati; ime in priimek obrtnega gospodarja (mojstra), obrt in bivališče gospodarja, ime in priimek vajenca, starost in bivališče, ime in priimek njegovega očeta ali varuha, dan začetka in dobo trajnosti pogodbe, obveznost gospodarja, da bo vajenca poučeval v praktičnem izvrševanju obrta ali sam ali po svojem namestniku ter da bo skrbel, da bo vajenec čim bolj uporaben za razno delo obrta. Zabeležili je razločno vse, kar se tiče dolžnosti vajenčevih, dalje ali mu je plačati učnino, ali plača mojster ali oče ali varuh vajencu delo, hrano, obutev, stanovanje, učnino v šofi, takso za izkušnjo in glavno: do kdaj traja učna doba. Pogodbo mora županstvo občine, kjer se obrt izvršuje, odobriti in registrirati, ako se liče pogodba vajenca tovarniške obrti ali obrla brez svoje zadruge.
Ako se pogodba obrini oblasti ne predloži, oslane pogodba sicer veljavna, toda obrtni gospodar je kazniv. Občinski urad izda vajencu, iz-vzemši v trgovinski obrti delavsko knjižico, v kateri se glavne določbe učne pogodbe uradno zabeležijo. Knjižica stane Din 5‘— in mora biti kolekovana z Din 10'—.
Učno pogodbo pa sklene lahko vajenec tudi brez pritrdila varihovega, ako ne prevzame ž njo nikakih materijalnih obveznosti. Varili vajenca ne more vzeti iz obrtnega uka. Vajenec pa ne sme brez varuhovega pritrdila nič svojega prodati ali sprejeli kake obveze.
Ako je oče ali varih obrtni gospodar, mora sodišče vajencu postaviti posebnega kuratorja. Pogodbo, s katero se je n. pr. neki vajenec mojstru urarju zavezal, da ne bo nikoli samostojno izvrševal urarskega obrla, je oblast seveda proglasila za neveljavno. Ta primer pa kaže, da je treba kontrolirati, kaj vajenci podpišejo oziroma kaj lahko mojstri zahtevajo. Pogodbo z drugim mojstrom ob prestopu od prvega je treba pismeno sestaviti nanovo in prav tako ločno, kakor prvo, razveljavljeno pogodbo.
Zadruge niso kompetentne, da bi razveljavile kako učno pogodbo, nego le sodišče.
Poskusna doba za vajenca ne sme presegati treh mesecev in se mora všteti v učno dobo. Pogodba med vajencem in obrtnim gospodarjem pa se sme v poskusni dobi tekom prvih štirih tednov razveljaviti, ako to zahteva ali gospodar ali vajenec, ako se nista pogodila za daljšo poskusno dobo. Poskusna doba se mora, ako se razveljavi prva pogodba, vsekakor vpoštevati za drugo pogodbo. Pravici, da lahko pogodbo razveljavi tekom prvih štirih tednov, se vajenec sploh ne more odreči. Učna pogodba pa se vsekako mora skleniti tekom prvih štirih tednov, čeprav bi bila poskusna doba določena za cele tri mesece.
Vajenec mora biti gospodarju poslušen in zvest, mora varovali obrtove tajnosti, se napram gospodarju in pomočnikom vesli dostojno in uljudno ter po njih odredbah delati v obrtu. Mladoletni vajenec je podrejen očetovski vzgoji mojstrovi, ki ga zato tudi očetovski ščiti in zanj skrbi.
»Očetovska vzgoja« pa ne pomenja, da sme mojster vajenca pretepati in suvati ter ga telesno poškodovati. Mojstri so kaznivi, ako prekoračijo mero dopustnosti, z visokimi globami ali z zaporom. V nobenem primeru nima pomočnik pravice vajenca dejansko kaznovati; pomočniki torej vajencev nikoli ne smejo tepsti, klofutati ali celo suvati. Vajenec se lahko pritoži na sodišču, in kruti mojster ali celo preoblastni pomočnik je brez dvoma kaznovan. Zaradi običajnih psovk pa vajenec gospodarja ne more tožiti z uspehom.
Vajenci so dolžni (§ 99 b) posečati redno in ločno obrtno nadaljevalno šolo, dokler ne dosežejo učnega smotra. Za časa poskusne dobe obstoja istotako dolžnost za vajenca, da hodi redno v obrtno nadaljevalno (strokovno) šolo in za gospodarja, da ga v lo šolo točno in redno pošilja, ker se učno razmerje pričenja s sprejemom vajenca v uk in se poskusna doba mora naknadno tudi všteti v učno dobo. Obrtni gospodarji morajo torej pošiljati vajence v šolo nemudoma tudi v poskusni dobi, torej od dneva, ko je v uk sprejeti deček poslal vajenec, dasi le na poskušnjo.
Vajenčeva šolska dolžnost preneha šele, ko dovrši vsaj z zadovoljivim uspehom vse v zmislu učnega načrta v dotičnem kraju obstoječe razrede obrtne nadaljevalne šole, a ne šele s potekom praktične učne dobe (z dnem vajenčeve oproslilve).
Vajencem, ki ipo lastni krivdi niso dosegli zadovoljivega učnega (šolskega) uspeha ali so bili zaradi disciplinskega pregreška začasno iz šole izključeni, sme obilna oblast na poročilo šolskega vodstva in na predlog šolskega odbora učno dobo podaljšati največ za pol leta, ako ni med tem pogodbeno določena učna doba vajencu že potekla. Vajenec mora lorej v primeru podaljšanja učne dobe zahajati nadalje v šolo in pred potekom te dobe ne more delati pomočniške izkušnje. Vajenec, ki bi bil pred vstopom v obrtni uk že dovršil meščansko šolo, nižjo srednjo ali kako drugo šolo, ni oproščen dolžnosti, da mora redno posečali obrtno nadaljevalno (strokovno) šolo, ker mu druge šole po svojem učnem načrtu ne morejo nuditi za obrt predpisanih naukov. Na posebno prošnjo pa se lahko izjemoma vajencem višje šolske izobrazbe učna dolžnost na strokovni (obrtni nadaljevalni) šoli primerno skrajša. Tudi zaradi svoje starosti (nad 18 ali več let) vajenec ne more biti oproščen slrokovnega šolskega pouka. Vajencu ne preneha dolžnost, da hodi v šolo, z 18. letom, nego šele takrat, ko dovrši vse v smislu učnega načrta obstoječe razrede obrtno nadaljevalne šole z zadovoljivim uspehom. Ako je vajenec dovršil vsaj z zadovoljivim uspehom vse razrede, se ga ne more siliti več v šolo, pač pa sme obiskovali pouk še nadalje prostovoljno.
Učni gospodar mora šoloobveznega vajenca nemudoma, ko ga sprejme v uk, torej tudi v poskusni dobi, javiti zadrugi oziroma šolskemu vodstvu ler mu brezpogojno dovoljevali čas in priliko, da hodi točno in redno v šolo. Učni gospodar je po § 100 obrt. reda dolžan, vzgajati vajenca, da se vede v delavnici in izven nje povsod, na ulici in v družbi dostojno in civilizirano; navajati ga mora k marljivi delavnosti, spodobnosti, treznosti, nravnosti in izpolnjevanju verskih dolžnosti. Nikakor pa ne sme gospodar vajenca kruto pretepati ali ga drugače brezsrčno kaznovati ter ga mora tudi ščititi mučenja in poniževanja po drugih, pomočnikih ali svojcih. Zabraniti mora, da se dodeljujejo vajencu dela, vožnje i. dr., ki bi presegale njegove telesne moči ter bi lahko njegovemu zdravju škodile. Gospodar ne sme Uporabljali vajenca za dela, ki niso v zvezi z obrlnim poukom, mora pa skrbeti, da se vajenec izvežba v vseh strokah obrta praktično ter da ulegne redno in točno posečati šolo, kjer dobi teoretski pouk v vseh predmetih, ki so obrtniku koristni v praksi in sploh v življenju.
Izkušnja uči, da se še najdejo obrtni gospodarji, ki neusmiljeno pretepajo vajence in brezvestno zlorabljajo njih telesno moč ler so kaznivi po obrtnem redu in po splošnih kaz. zakonih. Še več je takih, ki ne le, da ne skrbe za pravilen in uspešen praktičen obrtni pouk ter za potrebno šolanje vajencev, nego vajence celo odtezajo šolskemu pouku, jim namenoma nalagajo delo prav v času šolskega pouka ali vajence šoli sploh prikrivajo in jih ne javljajo pravočasno zadrugam ler šolskim vodstvom. Ker so laki mojstri navadno sami brez zadostne šolske izobrazbe, brez globlje kulture in celo brez resnične civilizacije, smatrajo šolo za nepotrebno nadlego in ne privoščijo vajencem višje omike, kakor jo imajo sami, češ da je glavna reč »delo«. So gospodarji, ki zato plačajo globo, a ostajajo trmasti in še nadalje zadržujejo vajenca med šolskim poukom
v delavnici ali na poli z vozičkom ali pri strankah, za katere dobavljajo ali delajo. Ker je njih zaslužek večji kakor globa, se oblasti še posmehujejo. Takim obrtnim gospodarjem vzame obrtna oblast pravico, imeli vajence prvič le začasno, v ponovljenem primeru pa trajno in za vselej. Enako se kaznujejo namestniki obrtnih gospodarjev.
Ako vajenec resno zboli ali uteče gospodarju, mora mojster o tem nemudoma obvestiti starše ali variha ter zadrugo. Ako zakrivi mojster, da se vajenec oprosti z zamudo nad 14 dni, je po obrtnem redu kazniv.
Pogodbo sme preklicati obrtni gospodar, ako je vajence za izučenje v obrti nesposoben, alkoholik, tat, izdajalec obrtnih tajnosti, lenuh, upor-než, nenravnež ali zločinec, ako ima kužno bolezen ali ako je nad iri mesece za delo nesposoben ali ako je nad mesec dni zaprt.
Vajenec oziroma njegov zastopnik pa sme pogodbo preklicati, ako ga učni gospodar trajno zanemarja in ga ne poučuje, ako ga zavaja k nenravnim ali protizakonitim dejanjem, ako ga kruto pretepa ah zlorablja ter ga ne brani nasilstev in zlorab drugih, ako je učni mojster nad mesec dni v zaporu ali ako medlem ali v še krajši dobi ne poskrbi za vajenčevo prehrano, ako se gospodarju izvrševanje obrti kazenski ustavi ali ako se gospodar preseli v drug kraj.
Vajenec ni dolžan izvrševati neobrtna opravila, ako ni to domenjeno po pogodbi. Ako torej vajenec n. pr. noče pestovati, pomivati, tla ribali, s Irga prinašati, v prodajalno po robo hoditi in jo domov nositi, ga učni gospodar zato ne sme odsloviti. Pač pa sme gospodar odpustiti vajenca pred določeno dobo, ako vztrajno zanemarja šolski pouk in se vede v šoli nedisciplinirano. Počasnost v delu ni razlog za preklic pogodbe. Tudi sama sumnja, da je vajenec tatinski, ni povod, da se pogodba takoj razruši.
Vajenec ozir. njegov zakoniti zastopnik pa sme pogodbo takoj odpovedati, ako vajenca gospodar ali njegov namestnik opetovano grdo psuje, preklinja, ga le enostranski izobražuje v obrti ali mu ne daje prilike, da bi se obrta res temeljito naučil ali ga zlorablja za opravila, ki so vajen-čevi strokovni izobrazbi naravnost v zapreko.
Štirinajstdnevno sme vajenec pogodbo odpovedati, ako dokaže, da hoče poklic izpremeniti ali se učiti bistveno drugačnega obrta ali da mora zaradi izpremenjenih razmer pomagali staršem ali varihu v domačem gospodarstvu ali v njih obrtu.
Povod odpovedi se mora v vajenčevi knjigi zabeležiti.
Tekom enega leta po odpovedi se vajenec brez pritrdila bivšega učnega gospodarja ne sme učiti istega obrta ali delali v obrhi analogni tvornici. Ako učni gospodar ugovarja, mora vajenec prositi obrtno oblast, da razsodi.
Štirinajstdnevno pa sme vajenec odpovedati pogodbo ludi v primeru, ako učni gospodar trajno trdo in krivično ravna ž njim, dasi tega ravnanja ni mogoče smatrati za mučenje in okrutnost. V tem primeru, kakor žc povedano, se razruši lahko pogodbeno razmerje nemudoma. Rrez zakonitega razloga gospodar vajenca ne sme odslovili pred potekom pogodbeno določene učne dobe.
Pač pa ugasne pogodba med vajencem in učnim gospodarjem, ako sc obrt ukine, ako umre vajenec ali gospodar, ako gospodar obrt opusti
ali ako poslane la ali oni nesposoben, da bi izvrševal pogodbeno sklenjene dolžnosti. Zadruga pa je v lem primeru dolžna, da poskrbi za nadaljnji pouk pri drugem mojstru istega obrta. V novi pogodbi pa se mora že preslana učna doba vračunati. Zadruga mora torej v teh primerih zastopati koristi vajenca in sprejeti funkcije variha, zlasti ako varih ne zna ali ne more storiti svoje dolžnosti.
Na zaključku učne dobe mora gospodar izdati vajencu učno izpričevalo o dovršeni učni dobi, njegovem vedenju in pridobljeni strokovni izobrazbi v obrti. V primeru da se učna doba zaključi v redu, mora obrtna zadruga vajencu izdati na podlagi mojstrovega učnega izpričevala (ozir., ako jih ima, več izpričeval), dalje odhodnega i prič evala obrt. nad. šole, eventualno ludi izpričevala o uspešni ali neuspešni vajenški preizkušnji ter na podlagi svojega mnenja učno pismo. Pri rokodelskih obrlih pa mu zadruga izda le, ako je napravil pomočniško preizkušnjo z uspehom, pomočniško pismo. Naslov pomočnika dobi torej le oni bivši vajenec, ki je napravil z uspehom pomočniško preizkušnjo. Onemu, ki ima zgolj učno pismo, gre le naslov pomagalca.
N. pr. mizarski vajenec je dovršil triletno učno dobo. Mojster mu izda učno izpričevalo in šola odhodnico. Mojster javi to zadrugi, ki povabi vajenca v določenem roku k polaganju pomočniške preizkušnje. Ako vajenec opravi preizkušnjo uspešno, mu izda zadrugo pomočniško pismo; v primeru pa, da je ne napravi oziroma se zanjo sploh ne prijavi, se mu izda le učno pismo ter postane pomagalec. Tako se postopa pri vseh rokodelskih obrlih. Pri svobodnih obrtih ni pomočniških preizkušenj in postanejo vajenci pomočniki po dovršeni učni dobi temeljem mojstrovega učnega izpričevala in šolske odhodnice. Tudi tem pomočnikom izda pristojna zadruga odnosno gremij na podlagi omenjenega učnega izpričevala in odhodnice strokovne šole učno pismo. Ako zadruge ali gremija ni, mu izda mojster izpričevalo, ki ga potrdi županstvo. To izpričevalo nadomešča potem učno pismo.
Vsebino učnih izpričeval in učnih pisem mora mojster odnosno zadruga vpisati v delavsko knjižico. Ako ni zadruge, mora zabeležbo v knjižici potrditi policijska oblast. Za trgovske obrti ni predpisana delavska knjižica, nego zgolj izpričevalo.
V izjemnih in upravičenih primerih sc dovoljuje tudi polaganje izpitov onim vajencem in vajenkam, ki niso imeli prilike, da bi obiskovali pouk na obrtnih nadaljevalnih šolah. Kandidat mora vložiti kolekovano in utemeljeno prošnjo za pripustitev k izpitu. Snov izpita obsega predmete zadnjega letnika obrtno nadaljevalne šole. O položenem izpitu izda upraviteljstvo šole kolekovano izpričevalo z ocenami vseh izpitnih pred • metov. Zapisnik o izpitu in prepis izpričevala sc predložita velikemu županu. Kandidat mora plačati upravitcljstvu šole državno takso Din 40,— v kotekih in izpitno takso upravitelju in učiteljem izpitačem po Din 20' — za vsako uro na izpitu. (Vel. župan ljubljanske oblasti z dne 23. jan. 1928. št. O. br. 619.)
Trgovec sme imeti z svojo osebo enega vajenca in na vsaka dva pomočnika še po enega vajenca, vendar skupno ne več nego tri vajence
Obrtnik (rokodelski, produkcijski obrt) pa sme zase zaposlovati dva vajenca ter na vsaka dva pomočnika še po enega vajenca več.
Inspekcija dela in njeno poslovanje v letih 1920 — 1927
(Konec)
4.	Tarifna gibanja
Zakon inšpekcije dela nalaga v § 9, 4. 6 dolžnost, da inspekcija preiskuje vzroke sporov med delodajalci in delojemalci, da posreduje v njih in da vodi o njih statistiko. Islo nalogo vrši tudi Delavska zbornica.
V	I 1921 je bilo v državi /4 stavk s 17.947 stavkujočimi, v I. 1926 46 stavk z 10.979 stavkujočimi.
V	Sloveniji je bilo 1. 1921 20 stavk, I. 1925 3, I. 1926 6, 1. 1927 3 stavke. Prvo leto je sodelovalo 8%, v zadnjih treh letih povprečno še 04% delavstva. V poštev nismo vzeli stavk med rudarskim delavstvom, ker spadajo pod nadzorstvo rudarskega glavarstva.
Tarifna in mezdna gibanja so v zadnjih letih številnejša, postajajo rednejša, normalnejša sredstva delavske samoobrambe, izraz njegovih zahtev, ker niso tako radikalna, kakor so stavke. Koliko je bilo v tern pogledu storjenega od strani inšpekcij dela in s kakim uspehom, je težko ugotoviti, ker se delavstvo z. večjim zaupanjem obrača na delavske zbornice. Pomen ima pa posredovanje inšpekcij v tem, ker je za delodajalce simpatičnejše, kakor delavske zbornice.
V	Sloveniji je bilo:
Letu	1921	87 mezdnih	gibanj	z	11.664	delavci;
leta	1925	11 mezdnih	gibanj	z	1.664	delavci;
letu	1926	3 mezdna gibanja	z	293	delavci;
leta	1927	18 mezdnih	gibanj	z	4.000	delavci.
Številke so nizke, ker so bili številni spori poravnani, predno so stopili delavci v mezdno gibanje.
5.	Ostalo delovanje
Inspekcija izduiu dovoljenja za zaposlitev inozemskih delavcev do enega letu. V tem vprašanju zavzema Slovenija prvo mesto. To poslovanje je obe slovenski inspekciji povsem okupiralo. V I. 1926 je odpadlo 40%, pri mariborski pa 44% na izdajanje teh dovoljenj; ako prištejemo še ustne informacije, intervencije, razprave, potem nastane ta odstotek nad 60. To pa je kvarno, zanemarjajo se druge važnejše socialne naloge radi tega zgolj administrativnega posla.
Izrekanje kazni še ne zavzema večjih dimenzij.
Važno je udejstvovanje zastopnikov inspekcije pri komisijskih ogledih in obravnavah, kolavdacijah novih in adaptiranih obratov. V ljubljanski oblasti se je udeležil organ 55%, v mariborski pa 50% vseh prijavljenih oblastvenih razpisov.
IV. Značaj in pomen poslovanja inspekcije dela
Že delovanje samo, zlasti pa orisane naloge te državne inspekcijske službe vsebujejo razne vidike, iz. katerih moremo presojati poslovanje in s pomočjo katerih moremo priti do prepričanja, kako pomembno je to področje državne delavnosti, kako važno je poglavje socialne politike in zakonodaje, s katerima se ravno v z.adnjem času tako mačehovsko postopa.
Najglobja sta vidika socialnopolitičnega in narodnogospodarskega značenja. S pravilnim udejstvovanjem s strani države mora vzrasti v najširših masah — kakor nekje pravilno ocenjuje domači socialni delavec dr. Bohinjec — zavest, do država skrbi za gospodarski obstoj in razvoj ter napredek vseh stanov, da odstranjuje vse socialne krivice in izenačuje življenske pogoje. Ta organ mora proučevati tudi v svojem delokrogu probleme izvajanja in zboljšanja delavske zaščitne zakonodaje.
Vodstvo statistike je tem bolj pomembno, ker je edino te vrste ter ker se lahko zanesljivo uporablja za znanstveno delo, znanstveni pomen.
Z nadziranjem varnostnih in zdravstvenih mer in z borbo proti nezgodam m profesijonalnim boleznim vrši inspekcija delo za ljudsko evgeniko (fizijološki pomen). S tem efektivno ščiti gospodarstvo zavarovalnih institucij in jim zmanjšuje izdatke.
V	tej zvezi prihajamo do pojma koristi njenega poslovanja za narodno gospodarstvo. Ta socialna institucija ne pomcnja za produkcijske činiitelje narodnega gospodarstva materialnega bremena. Nasprotno, njeno poslovanje je za narodno privredo velike koristi. Delo je eden glavnih činiteljev narodnega gospodarstva in blagostanja; zaščiteni delavec, oprt na zdravo telesno in duševno eksistenco, je bolj soliden in produktiven ter večje koristi za produkcijo, kakor oni, čigar delovna moč nima te zaščite.
V	nalogi kontroliranja dotoka inozemskega delavstva na domači delovni trg leži nacionalni in državni pomen. S pravilno koncepcijo podpira domačega delavca, ga ščiti pred brezposelnostjo, postaja sočinitelj pri ustvarjanju narodnega gospodarstva, preprečuje invazijo inozemcev in vgnezdenje njihove, našim državnim, narodnim in kulturnim interesom nasprotne mentalitete. O tem vprašanju piše mnogo znani ekonom Savič.
Z nadziranjem zakonskih predpisov o zaščiti delavcev glede pravne in politične pravice združevanja in ustanavljanja ekonomskih, strokovnih, političnih m prosvetnih organizacij vrši misijo političnega značaja.
S posredovanjem v sporih, v poravnavah, preiskavah, v izvajanju kaznovalne pravice in v pažnji o izpolnjevanju pogodb leži njen pravnomoralni pomen.
Ne pozabimo, da je naloga te institucije ravno v Sloveniji, kjer je trgovina, obrt in industrija najbolj razvita, tem pomembnejša.
V. Opazke in zaključne besede
Vendar obstoja globoka vrzel med teoretično zakonsko konstrukcijo nalog, ki jih je namenil socialni zakonodajalec in med njenim praktičnim dejanskim poslovanjem, ki kaže precej nezadovoljujoče perspektive. K temu je razlogov mnogo. Nekatere hibe so iz naše obče državne uprave; so pa tudi nekatere lastne tej instituciji. Pomanjkanje kvalificiranega uradništva, njegova odvisnost (korupcija, partizanstvo), birokratičen duh, ki se briga le za administrativne posle, nadalje nedostajanje budgetnih sredstev za potovanje in nadziranje podjetij. Slednja hiba je zlasti fatalna. Z njo lahko razumemo, zakaj pada število nadziranih podjetij in delavcev ter intervencij.
Težko je poslovanje tudi radi kaosa, ki je vladal in še danes vlada v naši zaščitni zakonodaji. Čeprav smo že prva leta dobili enotne zakone, do poslednjega časa niso bili izdani tozadevni pravilniki. To je škodovalo delojemalcem in delodajalcem ter je bilo vzrok večnim sporom in predmet večine mezdnih gibanj.
Iz poslovanja inšpekcij dela bi bilo treba izločiti administrativne posle. Posvetiti bi se morale studiju poenostavljenja, izboljšanja obratnega procesu, poglobljenju in ustvarjanju harmoničnega značaja med poslodajalskimi in poslo-jemalskimi krogi v svrlro znosne kolaboracije.
Izgradnja naše nacionalne zaščitne zakonodaje mora imeti to stremljenje, da pridemo do socialnega miru, da dosežemo socialni optimum, — kakor pravi znani srbski socialni delavec dr. Dragoljub Jovanovič. — da se doseže splošna ljudska pravda, socialni mir ne samo v pogledu delavstva, ampak za vse prebivalstvo v državi.
Od virov mi je omeniti razen poročil osrednje inspekcije dela ter citiranega zakonskega materijala in del: Simič, Radnička politika in zakonodavstvo, revije Nova Evropa, Radnička zaščita, Socialni preporodjaj. Trgovski tovariš, Njiva in časopis Trgovski list.
Jan Zbiral
Iz zgodovine ljubljanskega trgovstva
(Nadaljevanje)
Ljubljanski župan Malija Christian pa je bil prav tako izvrsten za- i govornik trgovskih meščanskih interesov proli kmetom kramarjem in | krošnjarjem. Dokazoval ji; z. neštelimi vzgledi in navedbo krajev in imen. ; da kmetje opuščajo poljedelstvo ter se popolnoma udajajo prodajanju • irfiraliupovanju vseh vrst robe, javno in skrivaj, ler da vsi; prepovedi nič ; ne izdajo. Po nekaterih vaseh imajo kmetje redne tržne dneve in zbira
se jih toliko, da se beriei niti ne upajo pokazati, ker bi jih nagnali s krva-| virni glavami. Na te sejme pa prihajajo tudi tuji trgovci in prekupčevalci.ji Graščaki celo silijo svoje tlačane, da prodajajo domačo robo predvsem njim, dasi imajo trgovci po raznih patentih izključno pravico trgovati, ker; plačujejo za to visoke davščine, so edini strokovnjaki ter žive le od trgovine. Mesta in trgi, ki so v vojni zaščita vse dežele in prebivalstva, morajo na ta način propasli. Kmet zapravlja skupiček v tujini ali dovaža iz lujine domov slabo lujo robo, tako da imajo škodo vsi. Vsak poklic in stan naj ostane pri svojem delu, ki ga zna in razume, kajti država brez reda je nemogoča. Iz tega vzroka imajo zadruge svoje privilegije in zato so si meščanje ustanovili trgovske družbe (kompanije).
Erar trpi največjo škodo, ker tihotapski kmetje ne plačujejo mitnin, meščanski trgovec pa ne more dovažali toliko blaga v deželo in zalo ludi ne plača več mitnine v nekdanji višini. Kmetje tiče za 120.000 cekinov v dolgovih, dasi so samo za platno izkupili 500.000 gld. Zaradi kmetiške revščine in zadolženosti ne bo možno ustanovili velike trgovske družbe, za katero se trudi sam cesar. Koliko škodo dela kmetiško trgovstvo, dokazuje dejstvo, da je na davkih že 70.000 gld. zaostanka. Trgovci imajo cesarske privilegije, ki so utemeljeni v interesu države, dežele, mest in trgov ter vsega prebivalstva. Ne ugovarjajo, da prodaja kmet, kar sam pridela, toda prekupljevanje. zamenjavanje in izvažanje nakupljene robe'
: v tuje dežele se mora prepovedati. Pušk, samokresov, srpov in svile naš| kmet ne izdeluje. In kateri kmet pridela kar po petdeset tovorov platna,| usnja, voska itd.? Plemištvo podpira le kmetiško lenobo, klatarjenje im krošnjarjenje, zato pa so celo po najbolj rodovitnih krajih (n. pr. pri Turnu am Hart ali Šlrajbarskem Turnu) zapuščene kmetije. Od nekdaj se smeli kmetje tovoriti le laslne pridelke, nikakor pa ne trgovati z vsem in celo uvažati tujo robo. Vsak vladar pospešuje izvoz, ne pa uvoza.
Grof Barbo se boji trgovskega monopola ali samotrštva. Ali monopol je le tam, kjer kdo vse blago pokupi in ga sam s prevelikim dobičkom prodaja ter preprečuje vsakršno konkurenco. Tega trgovci ne delajo in i hočejo. Ako pa se smatra poklicno meščansko trgovstvo za samotrštvo,/ potem je sam cesar osnoval vzhodno-zahodno trgovsko društvo in orijen-talsko družbo, ki sme izključno nakupovati neke vrste blaga, in je torej\ ludi samolrška? Ceste so res popravljali kmetje, a orodje, smodnik, hrano in še nekaj tisočakov mezde so jim dala mesta in trgi.
Da so naša mesta zmerom cvetela kljub kmetiškemu trgovanju, je smela trditev. Vsa naša mesta so majhna in revna ter se ne dajo nili oddaleč primerjati z mesti (Hamburg, Čoln, Amsterdam, Niirnberg, Augsburg itd.), kjer je bilo kmetiško Irgovanje vedno prepovedano.
Zupan je zaključil s prošnjo, nuj sc graščakom in gospodom ler njih oskrbnikom in njih podložnikom pjc.po.ve kmeliško Irgovstvo, krošniarslvo po hišah^repove rokodelcem prodajanje olja in druge robe ler ukaže, naj ostane kmet kmetovalec, a rokodelec le rokodelec. Po vaseh naj se odpravijo vsi sejmi in shodi, mitničarjem pa naj sc ukaže, naj ne spuščajo nobenega kmetiškega trgovca, prekupčevalca in krošnjarja mimo ter naj ne dajejo nikomur bolet za navidezni prehod preko dežele, ker prodajajo robo poloma, in končno naj se ukrene vse, da se ne škoduje poklicnim trgovcem, a s tem mestom, trgom, deželi in državi.
Grof Barbo, zastopnik plemičev in njih kmetov, je seveda županu Christianu ostro ugovarjal ler pobijal njegove trditve. Zanimivo je zlasti
njegovo razlaganje, da so se privilegiji pridobivali s sleparjenjem in pod-kupljevanjem cesarskih visokih uradnikov. Tako so ljubljanski trgovci brkom stoletij žrtvovali za svoje lepo napisane in z mogočnimi pečali opremljene pergamente in papirnate privilegije težke tisočake, zdaj pa so čuli, da so njih privilegiji prislepai jeni in kupljeni čisto po krivici, torej brez vrednosti. Zabavno pri stvari je, da so privilegije podpisovali habsburški vladarji in zanje spravili ogromne takse; zdaj pa je grof Barbo trdil, da so pergamenti sleparija in kupljena krivica.
Kmetie so mnogo podjetnejši, nego meščanie in obi I m industri|a\ imala (|lnvno oporo \ kmetih m lujcih, ki prinašalo v deželo denai. Naši \ kmetje so iudustnjulni, ker z izdelovanjem platna, sil, mezlana m drugega V volnenega blaga se bavijo na debelo že dolgo. Za_olie imajo kmetje ji .mnogo tovarn. Meščani pa niso ustanovili tekom toliko stoletij do danes nik enega industrijskega velepodjetja! Kmet je kmet, pa še kaj več. | pozimi je obrtnik, poleti poljedelce, v jeseni pa prodaja, s čimer ne ško- I duje nikomur. Kmetje niso gospodi niti bora dolžng toda mesta so deželi 180.000 gld na dolgu, ker so slabi gospodarji. In kar kmet sirži, ostane doma, ako pa obogati meščan, katerih so skoraj vsi tujci, gre denar na tuje, sorodnikom v mošnjo. Kmetje so v ogromni večini, zato je in mora biti vladarju in državi več za deželo, nego za par majhnih, večinoma neobzidanih mest. Dobro bi bilo, da bi bila mesta bogata, a še bolje, da bi bil kmet bogat, ker bi bili dohodki davkov neprimerno večju Največ bremen nosi zmerom kmet; med vojno je kmet prvi v žrtvah in junaštvu, medtem ko tiče meščanje na gorkem in varnem za ozidjem.
L. 1578 so Turki od 28. marca do 1. aprila naskakovali Metliko in jo končno zavzeli ter pobili župana in občinske svetovalce ter poklali baje okoli 2000 oseb. 12. aprila je Turke zgrabila vojska kmetov in jih potolkla.
Ceste? Samo loški podložniki so žrtvovali zanje nad 30.000 gld. v denarju in še opravljali roboto, Ljubljana pa je dala celih — 2000 gkJl Vse delo kmetov bi, cenjeno v denarju, stalo vsaj 100.000 gld.
Borba med županom Christianom in grofom Barbom je zanimiva zlasti zato, ker kaže, kako se je takrat trgovalo in kakšne so bile razmere na deželi in po mestih.
Zupan Christian pa ni odnehal v svojem zastopanju meščanskih trgov- v. j cev in je dokazoval, da kmet večinoma prekupujc in uničuje mestne 1/ j trgovce, tako da so dobiti hiše po mestih že zastonj (n. pr. v Kamniku), ' da se hiše rušijo in jih ljudje zapuščajo. V Kamniku ni niti polovica nekdanjih hiš, v Kranju je praznih okoli dvesto hiš, Lož in Kostanjevica sla razpadla in vsi njuni Stanovniki so analfabeti, Krško jc razvalina, Višnja-j gora, Metlika in Novomesto so povsem ubožala, meščani pa izvečine žive od kmetovalsiva ild.
Kmetiška industrijalnost je piškava, ker kmetiški izdelki niso dosti vredni. Tovarne nima noben kmet, meščani pa izdelujejo klobuke, nogavice, rokavice, čepice in drugo trgovsko robo, odkar pomni svet.
Končno je župan ponovil, da je kmetiško trgovanje in prekupljevanje eno in isto, ker kmet ne more trgovati, saj nima dovolj robe in jo mora torej kupovati in dalje prodajati.1
1 Vso velezanimivo pravdo meščanskih in kmetiških trgovcev je obširno popisal Ivan Vrhovec v svoji knjigi »Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih.-1886, strani 175-161.
Pravda je I. 1733. bila zaključena v Gradcu, a minilo je nekaj let, predno je izšla sodba in je bil izdan patent, ki naj bi ustregel obema strankama. Šele 24. decembra 1737 so prejela mesta sledeči patent:
1. Meščanski trgovec na Kranjskem ima pravico do vsega trgovanja, do nakupovanja in prodajanja po mestih, trgih in na deželi, na sejmih, shodih in ob navadnih tržnih dneh doma in zunaj dežele. Vendar so prepovedani vsi monopoli in vsi propoli (prvenstvena pravica za nakupi.
"2.'Kmetiškemu trgovstvu, prelatom, gospodom, vitezom in njih oskrb- 1 nikom, župnikom, vikarjem in beneficijatom je dovoljeno po starih j deželnoknežjih naredbah prodajati, zamenjavati in razpečavati vse, kar pridelajo ali prirede sami doma.
3.	Kmetiški trgovec sme dovažati domov, na deželo ali v mesta, kupljeno ah zamenjano sol in vino, razno železo in jeklo, solitar, puške, smodnik, narejeno obleko, škornje in čevlje in vse, kar izdeluje s
j svojo roko.
4.	Kmeliški trgovec sme dovažati tudi razno neprepovedano blago v deželo in ga razpečavati doma povsod ali naj ga zamenjuje namesto plačila za njegove domače pridelke in izdelke ah da se ni vrnil prazen/ domov, dasi ga zase ne potrebuje.
5.	Prekupčevanje je podložnikom vedno prepovedano, toda y to se ne sme šteli grajsko pridelano ali desetinsko žito, zraslo v dotičnih krajih in dano namesto davka; tega lahko nakupujejo in izvažajo na trge v deželi ali pa na Goriško in Laško.
6.	Tedenski sejmi so dovoljeni le po mestih in trgih, zato pa prepovedani po vaseh in se morajo odpravili, razen če so ti sejmi dovoljeni s posebno deželnoknežjo svoboščino.
7.	Tuji krošnjarji in vsi, ki kramarijo od hiše do hiše, se odpravijo, oko nimajo deželnoknežjih izrečnih dovoljenj.
(Dalje prihodnjič)
TO IN
Organizacija dela
Donos ali dobiček vsake trgovine je v veliki men odvisen od organizacije dela. Organizacija pa je odvisna predvsem od sposobnosti in izobrazbe gospodarja samega, od njegovih nazorov in poznavanja trgovskega življenja. Trgovce, ki je bil preje potnik, se bo zavzemal za svoje potnike in bode na vse načine pospeševal njih delovanje. Trgovec, ki je bil preje prodajalec za prodajalniško mizo, bo v prvi vrsti cenil delovanje svojih prodajalcev. Bivši pisarniški uslužbenec bo pa v prvi vrsti lepo uredil pisarno. Drugi pa bodo najbrže zanemarjali pisarno, ker navadno smatrajo pisarniško delo za bolj postranske vrednosh, če ne celo za nekako neizbežno zlo. Izkušnja nam pa pravi, da tudi najboljši potnik ne za-
ONO
dostaje, če ni v redu skladišče ah pisarna. Večkrat izostane dober odjemalec, ker je pisarna terjala že poravnan račun, ali pa je terjala na neprimeren način sicer dobrega odjemalca, pa bolj počasnega plačnika. Ko pride potnik »naokoli«, ga neprijazno sprejmejo ali pa store, kot da gospodarja sploh ni doma. Včasih sc potniku posreči, da potolaži odjemalca in »zamero« izravna, včasih pa je njegov trud brez. uspeha. Vselej pa se jezi na »pisače« doma, ki o trgovini nič ne razumejo. Redkokdaj pa bo potnik priznal, da je tudi sam kriv, če mu »pisači« kvarijo odjemalce in kupčijo. Saj ni svojih sodelavcev doma ustno ali pismeno opozoril na kakovost odjemalca. Razne napake se toliko težje popravijo, ker jih izrablja živahna konkurenca. O »muhah« odjemalcev bi
znal skoraj vsak trgovec marsikaj povedati. Ena teli je kaj neprijetna; mnogi odjemalci kaj radi zavlačujejo poravnavo računov. Ali naj upnik opominja in odločno zahteva plačila, ali naj potrpežljivo čaka in trpi škodo na izgubi dragih obresti? Potnik mora opisati vsakega odjemalca, da pisarna ve kake sorte odjemalec je. Knjigovodja ali korespondent, ki razume opominjanje in pozna posebnosti odjemalcev, je denarja vreden. Ako ni v tem pogledu knjigovodstvo na višku, lahko pokvari odjemalca in vzgoji rednega plačnika v zavlačevalca. Le urejeno knjigovodstvo preprečuje napačne ukrepe in napačno poslovanje.
Glede knjigovodstva in pisarne sploh so navadno manjše trgovine slabo urejene. Manjši trgovec večinoma smatra kontorsko delo za zlo, ki povzroča brezplodne stroške, pa plačuje pisarniško osobje slabo. Najraje najema ljudi, do mu hodijo na ure delat. 7a malo denarja sc ne dobi dobrih moči. Vem za slučaje, da je trgovec precej žrtvoval za ureditev trgovine, troškov za pisarno pa se je hudo bal.
Skoraj popolnoma nepoznana je naši trgovini statistika. Nismo se še, naučili od velikih blagovnih hiš (Warenhausl, kaj je statistika. Omenjene velike trgovske naprave sestavljajo nojpodrob-nejšo statistiko, katera jim med drugim pokazuje, kateri predmet se posebno prodaja, kateri najboljše donaša in kateri se ne. izplača. Statistika ni prazno in brezplodno pisanje številk.
Od koristi je za trgovca in njegovo trgovino, ako zna pravilno izrabiti de-
lovno sposobnost svojega nasiavljen-ea. Knjigovodja bo najbrže kaj malo prida potnik, korespondent slab prodajalce, potnik pa neraben knjigovodja. Vsak ne bo sposoben za vse, pač pa mora trgovec zahtevati od vsakega na-stavljenca, da razume in zna ceniti delo drugega.
Trgovec mora znati vcepiti tudi naj-nižjemu in najmlajšemu uslužbencu prepričanje, da je tudi njegovo delo v trgovini potrebno in koristno. Kakor v vojski niso in ne morejo biti sami generali in častniki, ampak tudi vojaki, tako morajo biti tudi v trgovini razni čini, delati pa morajo vzajemno in složno.
Brezalkoholne sadne pijače
Spisal Josip Priol, izdala »Brezalkoholna produkcija« v Ljubljani, Poljanski nasip 10. Cena broš. 10 Din, vez. 15 Din. Knjižica obravnava na 86 straneh pripravljanje brezalkoholnih sokov v domačem gospodarstvu in večjih obratih. Pisatelj se je posluževal naj-novejših virov in je večinoma vse sam preizkusil tako, da ne razklada kake suhoparne teorije, temveč podaja praktična navodila v poljubno-znan-stvenem tonu. Veliko število slik vrednost tega dela še znatno poveča. Naj bi knjižica našla pot v sleherni dom naše domovine, do bomo vsi vedno bolj znali ceniti vrednost sadja in brezalkoholnih sadnih pijač. Naklada ni velika, zato se z naročilom požurite. Ako pošljete denar po položnici št. 14 265 v naprej, dobite knjižico poštnine prosto, sicer pa po povzetju.
Ivan Sedlar
Vzdolž naše Jadranske obale
Morje! Kako lepo se sliši la beseda, kako mikavno je lo ime!
Ono je privlačno za vsakogar; /a onega, ki ga še ni videl, kakor ludi za tistega, ki ga je že, ker si ga želi zopet, ponovno!
Morje je za nas, ki ne bivamo ob njem, kakor ženska, katere ne vzljubiš, če ne najdeš na njej odpora; ko pa si jo osvojiš, li poslane domača, privlačna in je ne pozabiš nikdar več.
Veličastno je, kadar lahno in pohlevno valovi in odseva preko njega v ravni črti bleda mesečina, skrivnostno, kadar je popolnoma mirno, in grozno, če sc njegove sile razlogote in butajo mogočne valove ob sive skale.
Ot) morju so zrasla krasna mesta, polna bogastva in sijaja!
Lepega solnčnega popoldneva smo se vkrcali v Sušaku na parnik »Zagreb«, ki vozi med Sušakom in Kotorom. Ta parnik je udoben in za naše razmere precej velik, ima 782 Ion.
Ob treh so vzdignili sidra, zavrteli so se vijaki, okrog parnika je morje zašumelo in se pobelilo, kakor da bi prihrumel vanj mogočen tok apnene vode. Parnik se je začel obračati in na njem je postalo živahno, radovednost je naraščala, začelo se je prvo fotografiranje. Pluli smo proti otoku Krku, potniki pa so iskali z daljnogledi Crikvenico, pa je niso našli. Tudi Slovencem tako priljubljenih Selc se ni videlo. Vozili smo dalje mimo Malinske in sredi popoldneva se nam je začrtala na levi strani bela vrstica, Aleksandrovo, levo njega pa Krk, glavno mesto otoka Krka. Na Krk, zlasti pa Aleksandrovo, Slovenci zelo radi zahajajo; oba imata urejena in udobna kopališča.
Ob 18. smo pristali v Rabu. Na obali je bilo polno letoviščarjev in velika živahnost. Ko smo zapuščali Rab, je bilo v pozdrav mnogo veselega mahanja obojestransko.
I3ila je že noč, ko sem se po večerji podal zopet na krov.
Na desni so medlo svetlikale redke luči iz svetilnikov in samotnih hiš, na levi pa je migljala v daljavi vrstica lučic, še dalje se je izza morske gladine močno žarilo; gotovo je bil Zadar.
Kmalu po deseti uri me je utrujenost prisilila k počitku. Ob poldveh zjutraj me je prebudilo pristajanje v Šibeniku. Seveda me je radovednost spravila na krov, da sem videl lepo obalo in hotele ob njej. Drugič sem se zbudil, ko smo se bližali Splitu. Pristali smo ob 6. do l). ure. Po zajtrku sem se najprvo podal na malo brdo Marjan, ki se dviga neposredno ob meshi 178 m visoko. Kako krasen je razgled raz njega: Vidi se vseh sedem Kaštelov, najstarejše mesto Dalmacije Trogir, divna panorama Splita in romantična okolica s širokim modrim morjem, posutim z otoki. Lepo se je šetati po divno urejenem parku; na Marjanu je tudi zoološki vrt. Obala Splita s svojimi razkošnimi palmami se zdi, kot da bi bila hčerkica obale v Nizzi. Na obali je mnogo pestrosti in življenja.
Odpluli smo dalje in se ustavili zopet na Hvaru. Hvar je majhno prikupljivo letovišče na najlepšem dalmatinskem otoku istega imena. Zovcjo ga tudi radi izredno blagih klimatskih razmer jugoslovanska Madeira. Pozdravili smo tudi Korčulo, majhno, lepo urejeno, tipično dalmatinsko mestece, ki je zelo zanimivo po svojiti utrdbah.
Bližali smo se Gružu. Tedaj je bilo rešeno moje ugibanje, kam potujejo vsi potniki, kajti med vso vožnjo se jih je izkrcalo jedva kakih 18, v vseli pristaniščih pa so se vkrcali novi. Na parniku je završalo, vse se je jelo pripravljati, da se izkrca. Tudi jaz sem se pripravil s težkim srcem kajti kako lepo je potovati z ladjot
Pristali smo. Na obali polno hotelskih slug in postreščkov, za obalo na cesti zopet polno avtomobilov. Vsedel sem se na električno železnico in v 10 minutah sem bil pred vrati Dubrovnika.
To obzidje napravi na človeka globok vlis. Koliko truda je bilo vloženega v to utrdbo! Koliko zgodovine! Po pravici imenujejo Dubrovnik jugoslovanske Benetke in tudi po pravici najlepše mesto v naši državi. Kako bujna vegetacija! Razkošne palme, vrtnice, agave itd. Hiše ob glavni ulici so vse enako visoke. Knežja palača, čudovito sliči Doževi palači v Benetkah, le da je mnogo manjša. V muzeju se vidi marsikaj
zanimivega, mnogo zgodovine. Kako živahna in pestra je promenada zdaj v maju opoldne in zvečer. Obrazi rdeči in zagoreli, zdravje sije z njih. Zabave, filmanje, muzika, ples.. . Tukaj je vsega! Zato je sedaj zbrana tu vsa takozvana boljša družba, plemenitaši in petičniki, pa ludi . nižji sloji, saj tukaj se lahko živi poceni ah pa drago.
Kakih 800 metrov od Dubrovnika je otok Lokrum z mrtvim morjem To je pravi raj! Na njem se vidi rastline skoro vsega sveta, med njimi so nekatere jako redke in dragocene, dalje ogromne palme, pomaranče, citrone, fige, rožiče, dateljne, nješpnlc, izredno zanimiv naravni most, Napoleonovo utrdbo in drugo.
Eno uro s parnikom južno Dubrovnika, imamo v prekrasni legi Cavtat, najljubše letovišče pokojnega Nikole Pašiča. Tukaj vidimo med drugim znameniti mavzolej rodbine Račič, monumentalno delo našega genijalnega kiparja Ivana Meštroviča.
V enaki oddaljenosti, severno od Dubrovnika, je otok Lopud, kjer )e rajski park z očarljivo vegetacijo, last barona Mavnerija.
Najlepši pa je izlet iz Dubrovnika v Kotor, na Lovčen in Cetinje. (V eno smer 150 km, 6 ur z avtomobilom.)
Kako krasni kraji! Ercegnovi, Perast z dvema otokoma in cerkvice na njih, Tivat, glavno zatočišče naše vojne mornarice, Kotor z utrdbami, Lovčen z znamenito cesto v serpentinah, raz katere je pogled na Boko kotorsko, po sodbi strokovnjakov najlepši in najveličastnejši v Evropi.
črna gora. Ko smo prispeli na drugo stran Lovčena, smo takoj občutili ostrejši zrak. Črnogorci sami napravijo na človeka poseben vtis; oni izglodajo, kakor čisto drug narod. Najzanimivejše v Črni gori so male, skrbno obdelane grede med skalovjem ter majhne, skromne hišice. Skoraj vsa živinoreja obstoja samo iz ovc, saj drugo nima življenskih pogojev.
Cetinje, bivše glavno mesto Črne gore, s krasnim zelenim poljem okrog, ima sedaj približno sedem tisoč prebivalcev. V mestu so široke ravne utice in vaške hišice; kraljevi konak, nekdanji dvor kralja Nikole, sedaj muzej, izgleda kot kak mat gradič. V isti ulici, na nasprotni strani stoji enonadstropna hiša, v kateri se je rodil naš kralj Aleksander. Najlepše zgradbe ‘so javna poslopja: bivši parlament in vlada, sedaj pošta in drugi državni uradi, gledališče, bolnica itd. Lepe so tudi hiše in vile nekdanjih poslaništev. Hotela »Pariš« in »Imperial« sta majhna, toda lepa, podobna vilam. Zanimiv je zemljepisni muzej, lep je »Orlov kršt« — grobnica črnogorskega vladike Njegoša, ki stoji nekoliko nad Cetinjem. Zanimiva je tudi cerkev, ki se nahaja poleg samostana in nekdanjih zaporov za politične kaznjence. V cerkvi so vse dragocenosti nezaklenjene, na oltarju in v omaricah naokrog; med njimi je dragocen kelih, vendar ga nihče ne ukrade, ker med Črnogorci sploh ni tatov, kot nam je zatrjeval naš vodnik-Črnogorec. Tudi spominov na nekdanje čase tukaj ne manjka!
Nazaj smo se vozili v dežju in vetru, skozi goste megle in zopet solnce; ko smo prispeli v Kotor, pa je zopet deževalo in vendar je bilo krasno! Naš »Ansaldo« je brenčal kot aeroplan.
Kdor napravi to potovanje, ga ne pozabi nikdar.
Greh ima oni, ki bi šel drugam iskati to, kar najde v največji meri doma, na naši obali.
Znana srbska pametnica pravi: »Štedi pare za crne dane!« )az bi rekel: »Štedi pare za lepe, bele, solnčne dane, ob našem sinjem Jadranu!«