Knez Ljudevit.
(Zložil A. Hribar.) (Konec.)
Najlepša pomlad.
Z^e sedemdeseto  in jedno je  v gradi Knez  Varna  dočakal  zelenje pomladi;
Že sedemdesetkrat mu lipa cvetela, Pod  gradom   v  zelenji in  cvetji  duhtela;
Srce  mu le tuge je bivalo  bolno, In  prvič je danes  veselja  mu  polno.
Knez Varna slovenskih je  knezov  starosta, Boril se prav  mnogo  za prava je prosta.
Že sedemdesetkrat v  zelenji  in  cvetji                  Na  meču  njegovem  se  berejo čini,
Dol  krški je gledal  knez v mladem proletji;      Ki ž  njim   se boril je  v  obran  domovini.
Že sedemdesetkrat je slušal žerjave, Ki speli nazaj  so iz južne daljave:
A toliko  zgodaj  in  nežno in  milo Zelenje  pomladi še  nikdar ni Idilo;
In toliko  bujna,   zelena,   cvetoča
Ni bila Še lipa pod gradom rastoča;
In toliko  cvetja,  zelenja in trave, Kot letos,  ne pamtijo  sive že glave.
In  toliko  petja  in  toliko ptičev,
Kot letos,  ni bilo še slišati z gričev.
Pač dolgo že Varni je knezu življenje, In  mnogo  prestati je  moral  trpljenje,
In  roka  mu  trpke,  nemile usode Skrbi le delila je,  bol in nezgode;
O  mnoga  mu  bila je  borba  viharna, Pa slavno  in  srečno  premagal je Varna.
In  kadar se  vračal po  trdi je  bitvi, Vse  slavo je  klicalo  k slavni  vrnitvi.
In deve so šopke  mu  vile in  vence, Ko  vragu  otel je in  rešil  Slovence.
Na slavo so  zlagali slavne mu speve, Mladeniči  peli  so  v  dolu  in  deve.
In  k slavnim  so  zmagam  kresove  palili, In  glasno  v  rogove pri  kresih  trobili.
In  kneza  ves  narod  detinsko je ljubil, In  knez je  narodu,  kar htel   je,  obljubil.
A sreče kot danes  ni Varna okušal, Ko  slavno trobenje in  speve je slušal.
.Dom in svet"   i!
št. 13.