384
1.02 Pregledni znanstveni članek UDK: 378.6:2:378.4(497.4Ljubljana)
Metod Benedik
dr. cerkvene zgodovine, prof. emeritus
Teološka fakulteta UL, Poljanska c. 4, p. p. 2007, SI – 1001 Ljubljana
e-naslov: metod.benedik@rkc.si
MEDIJI O VRAČANJU  
TEOLOŠKE FAKULTETE 
V UNIVERZO V LJUBLJANI
Teološki študij na Slovenskem ima dejansko tako dolgo in bogato zgodovi-
no kot krščanstvo v tej deželi. V bogoslovni vedi so svoje učence poučevali misi-
jonarji, ki so prihajali iz Salzburga in Ogleja. Za brata Cirila in Metoda je znano, 
da sta takoj v začetku misijonskega delovanja na Moravskem in v Panoniji pou-
čevala svoje bodoče sodelavce duhovnike. Žitje Konstantina v 15. poglavju piše: 
»Ko pa je prišel v Moravo, ga je z veliko častjo sprejel Rastislav, zbral učence in 
mu jih izročil, da bi jih učil. V kratkem pa je vse cerkveno bogoslužje prevedel 
in jih naučil jutranjico, ure, večernico, povečernico in skrivnost sv. maše.« In 
še naprej pravi: »Ko pa je prebil (Konstantin) štirideset mesecev v Moravi, je 
šel posvetit svoje učence. Sprejel pa ga je med potjo Kocelj, knez panonski, in 
je močno vzljubil slovenske knjige, se jih naučil in mu dal do 50 učencev, da 
bi se učili.«1 Ko so od konca 11. stoletja na slovenskih tleh in obrobju nastajale 
močne naselbine meniških redov, benediktincev, kartuzijanov in cistercijanov, 
so te s svojimi internimi šolami postale središča teološkega izobraževanja, kar 
na poseben način spričujejo bogate samostanske knjižnice. Znan je zapis Pavla 
Santonina, ki je leta 1487 spremljal oglejskega vizitatorja škofa Petra Carlija iz 
Caorlena poti po naših deželah: »Po obisku cerkve smo šli po skrivnih stopni-
cah v biblioteko in drugo cerkev, zgrajeno nad oboki spodnje cerkve. V knjižni-
ci je kakih 2000 in več zvezkov, knjig z vseh področij znanja in večinoma na-
pisanih na pergamentih. Tudi stare so med njimi, pisane s trsom in ne tiskane, 
kakor je danes navada.«2 Interni študij teologije so imeli tudi mlajši samostani, 
križniki, minoriti, avguštinci in nekoliko pozneje frančiškani ter kapucini, o 
1 Metod Benedik 1985, Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda, v: Acta ecclesiastica Sloveniae (AES) 7 (1985), str. 152. 
2 Primož Simoniti, Paolo Santonino. Popotni dnevniki, Celovec-Dunaj-Ljubljana 1991, str. 87. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 385
čemer pričajo ohranjene knjižnice. Nemajhnega pomena so bile župnijske šole 
po mestih, ki so posebno živahno dejavnost razvile v začetku 15. stoletja. Ne-
katere so nudile le osnovno izobrazbo, ki je omogočila študij na univerzah po 
tujih deželah, nekatere od njih, kot na primer v Ljubljani, Kranju, Ribnici, pa so 
dale duhovniškim kandidatom vso potrebno izobrazbo. 
Novo obdobje na področju teološkega študija, nekak uvod v današnje 
stanje, je nastopilo s katoliško prenovo in tridentinskim koncilom. Koncilska 
navodila glede študija je začel uresničevati ljubljanski škof Janez Tavčar (1580–
1597); v poročilu Apostolskemu sedežu dne 27. oktobra 1589 je zapisal, da je v 
skladu z odloki tridentinskega koncila v Gornjem Gradu ustanovil semenišče, 
v katerem se pod vodstvom šestih duhovnikov vzgaja šestnajst semeniščni-
kov.3 V tej ustanovi lahko vidimo začetke organiziranega javnega visokega 
šolstva na Slovenskem. Kljub temu so se še vedno dokaj številni duhovniški 
kandidati »šolali privatno«: poučevali so jih domači župniki. Iz zapisov škofa 
Tomaža Hrena v njegovih Protokolih, kjer je redno zapisoval osnovne podatke 
o novih prezbiterjih, lahko o načinu in kakovosti teološke izobrazbe razberemo 
marsikaj. Nekateri značilni primeri:»1606, 25. marca: Jurij Kramarčič iz Novega 
mesta, gojenec semenišča v Gornjem Gradu, v vsem zadostno izobražen; 1608, 
5. aprila: Ilečič Jakob iz Radovljice, zelo skromnega znanja, posvečen na pripo-
ročilo kamniškega župnika in arhidiakona Sebastijana Trebuhana, ki je obljubil, 
da bo poskrbel za njegovo izobrazbo; 1609, 19. septembra: Dornaher Florijan, 
tri leta gojenec gornjegrajskega semenišča, vendar so ga izpraševalci in škof sam 
zavrnili: ko je vpričo patrov kapucinov obljubil, da se bo popravil, ga je škof le 
posvetil; 1610, 5. junija, Tekstor Tobija iz Gornjega Grada, gojenec tamkajšnjega 
semenišča, zavezal se je, da bo ostal vedno v službi semenišča; 1611, 17. decem-
bra, Otava Mihael iz Kranja, bakalaver svobodnih umetnosti in filozofije.«4 
Leta 1619 so jezuiti na svoji gimnaziji v Ljubljani uvedli predavanja kazuistike 
(moralne teologije), s katerimi so povezane javne disputacije o teoloških te-
zah. Od leta 1708 so ohranjene tiskane teze za slovenske šolske disputacije in 
obrambe. Ko je bil leta 1773 jezuitski red ukinjen, se je pouk teologije prenesel 
v semenišče. 
Z odloki Jožefa II. je moral prenehati študij teologije v semeniščih in re-
dovnih šolah; vsi bogoslovci so morali študirati teologijo v »generalnih seme-
niščih« (Gradec, Innsbruck in še drugje).Močna sprememba pa je nastopila s 
prihodom Francozov v deželoin ustanovitvijo Ilirskih provinc (1809–1813). Ta-
krat je teološki študij na Slovenskem prvič dosegel najvišjo akademsko raven.5 
3 Prim. France Martin Dolinar, Visitationes ad limina et Relationes de statu Ecclesiae ljubljanskih škofov od Tavčarja do Missie, v: 
Bogoslovni vestnik (BV) 39 (1979), str. 204. 
4 Metod Benedik, Iz Protokolov ljubljanskih škofov, v: AES 10 (1988), str. 9. 
5 Matjaž Ambrožič, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne vojne, v: AES 32 (2010), str. 107. 
386 Metod Benedik
Francozi so namreč v Ljubljani uvedli Centralne šole, ki so postale z letom 1811 
akademija – univerza s pravico podeljevanja akademskih naslovov. V univerzi 
je delovala tudi teološka fakulteta s štiriletnim študijem. Prvi rektor univerze 
je bil Jožef Balant, poznejši goriški nadškof. Po odhodu Francozov so avstrijske 
oblasti francosko ustanovo seveda ukinile, teološki študij pa se je nadaljeval 
na liceju. Pod škofom Wolfom je leta 1851 škofija sama prevzela ureditev tega 
študija, ki je obsegal naslednje predmete: dogmatiko, razlago Svetega pisma 
z orientalskimi jeziki, moralno in pastoralno teologijo, cerkveno zgodovino s 
patrologijo in cerkveno pravo. Dejansko je šlo za študij kot prej na fakulteti, 
samo da je poslej imel le status visoke šole. Leta 1818 je bilo v Gorici obnovljeno 
semenišče za bogoslovce goriške, tržaške, krške in poreške škofije. Tudi na Šta-
jerskem so se razmere predvsem s škofom Slomškom močno spremenile. Leta 
1859 je prenesel sedež škofije iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, ob tem pa 
je vzpostavil tudi samostojno bogoslovno šolo v Mariboru.6
V akademskem letu 1918/1919, ki je bilo zadnje leto bogoslovnega učilišča, 
so kot predavatelji delovali Janez Fabijan, Janez Janežič, Josip Lesar, Josip Do-
lenc, Aleš Ušeničnik, France Ušeničnik, Janez Zore, Franc Grivec, Josip Srebr-
nič, Josip Dostal, Stanko Premrl in Alojzij Stroj. V tem letu so tudi bogoslovni 
profesorji pripravljali ustanovitev univerze v Ljubljani. Podpredsednik vseuči-
liške komisije je bil cerkveni zgodovinar Janez Zore, člani pa oba Ušeničnika in 
Janez Janežič, ki ga je pozneje nadomestil Josip Srebrnič. Z ustanovitvijo uni-
verze v Ljubljani leta 1919 se je bogoslovno učilišče preoblikovalo v teološko 
fakulteto, ki je delovala v okviru ljubljanske univerze.7
Delovanje bogoslovne šole se v prvem fakultetnem letu 1919/1920 ni bi-
stveno spremenilo. Prvo leto je bil za dekana izvoljen France Ušeničnik, teo-
loška fakulteta pa je štela 94 rednih in 7 izrednih študentov. Spomenica o delu 
fakultete v prvih desetih letih ugotavlja,
• da je bila teološka fakulteta integralen del ljubljanske univerze v vsej 
zgodovini (1596, 1810, 1848 in 1919);
• da je potrebna iz narodnostnih ozirov:
1. ker raziskuje domačo zgodovino in staroslovansko književnost;
2. ker so profesorji v desetih letih objavili 20 znanstvenih knjig, 130 
znanstvenih razprav in 9 letnikov revije Bogoslovni vestnik;
3. ker ima redno okoli 100 slušateljev;
4. ker je nenazadnje najcenejša fakulteta (sicer bi država morala 
vzdrževati bogoslovno učilišče).
6 Prim. Maks Miklavčič, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom 1919, v: BV 29 (1969), str. 168.
7 Prim. Bogdan Kolar, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), str. 122. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 387
Po koncu druge svetovne vojne so se razmere začele spreminjati. Že v zim-
skem semestru 1946/1947 je kazalo, da bo teološka fakulteta izločena iz sestava 
univerze, a se je stvar takrat še uredila. Zakon o ureditvi visokega šolstva v LRS 
1949 je določal, da se teološka fakulteta izloči iz sestava univerze in postane 
samostojna fakulteta. Akademsko leto 1951/1952 je bilo zadnje leto državne teo-
loške fakultete. Svet za znanost in kulturo je fakulteti 4. marca 1952 poslal dopis, 
da z ozirom na ustavne določbe o ločitvi Cerkve in države teološka fakulteta 
dne 31. (!) junija 1952 preneha biti državna ustanova.8
V okviru Tedna Univerze decembra 2008 je Jože Ciperle skupaj s Tatjano 
Dekleva pripravil razstavo Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani skozi čas in 
prostor, obenem pa tudi spremno študijo Teološki študij v Ljubljani pred usta-
novitvijo Univerze. Burna leta za Teološko fakulteto je ob gradivu iz univerzi-
tetnega arhiva pripravila Tatjana Dekleva: Od fakultete ljubljanske univerze do 
cerkvene ustanove 1945–1952. V študiji najprej opozarja na nove razmere, ki so 
se začele že takoj leta 1945. »Ideologija vladajočega sloja je bila v nasprotju z na-
čeli Cerkve in Teološke fakultete, zato je celoten sistem verskega šolstva postal 
za oblast odvečen in nezaželen. Ustava FLRJ iz leta 1946 je verske šole obrav-
navala kot zasebne šole, nad katerimi ni imela nadzora, zato jih je poskušala 
ukiniti.« Slovenski prosvetni minister je 15. novembra 1946 podpisal odločbo 
o izločitvi Teološke fakultete kot specifične verske šole iz sklopa univerze. »S 
tem je bila Teološka fakulteta formalnopravno izločena iz univerze v Ljubljani, 
dejansko pa je do izključitve prišlo šele leta 1949.« Na univerzi so to vprašanje 
prvič obravnavali 18. marca 1947. Ljudska skupščina LRS je oktobra 1949 spre-
jela nov zakon o ureditvi visokega šolstva. Na osnovi tega je bila 27. decembra 
1949 sprejeta uredba: »Teološka fakulteta ljubljanske univerze se izloči iz sestava 
ljubljanske univerze in postane samostojna fakulteta.« Dne 23. marca 1950 se 
je konstituiral fakultetni svet samostojne Teološke fakultete. Kljub ločitvi so se 
vezi med fakulteto in univerzo ohranile, pa tudi spremembe niso vplivale na 
način študija niti na pravice, ki so jih uživali profesorji in študenti: oboji so bili 
izenačeni s profesorji in študenti drugih visokošolskih ustanov, saj je bila Teolo-
ška fakulteta še vedno v sistemu javnega šolstva in financirana iz proračunskih 
sredstev.
V začetku petdesetih let so se zaostrili odnosi med Jugoslavijo in Svetim 
sedežem ter poslabšali odnosi med državo in rimskokatoliško Cerkvijo v Jugo-
slaviji. Poostren je bil odnos do katoliške inteligence, v šolah je bil odpravljen 
verouk, ustanovljena je bila verska komisija. Takratni dekan Teološke fakultete 
Stanko Cajnkar je poslal predsedniku države Josipu Brozu Titu posebno spo-
menico, v kateri je izrazil željo, da bi fakulteta še naprej ostala državna ustanova, 
8 Prim. Marijan. Smolik, Kronika državne Teološke fakultete, v: BV 29 (1969), str. 171.
388 Metod Benedik
kar pa ni pomagalo, saj so odločitve že padle. Ob tem je bila obljubljena državna 
subvencija za vzdrževanje fakultete. Dekan Cajnkar je od velikega kanclerja Te-
ološke fakultete, škofa Antona Vovka, dobil mandat za ureditev statusne spre-
membe fakultete; notranjemu ministrstvu je sporočil, da se je uredila cerkvena 
Teološka fakulteta v Ljubljani. Državni organi so seveda ohranili in še okrepili 
nadzor nadfakulteto tudi potem, ko je ta postala zasebna cerkvena ustanova. 
Nadaljnje financiranje so pogojevali z ukrepi, ki so jim omogočali poseganje v 
njeno delovanje. Teološka fakulteta je morala pripraviti statut, ki je bil pogoj za 
njeno nadaljnje delovanje. Fakulteta sama je že kmalu po koncu vojne začela 
razmišljati o novem statutu, ki naj bi še bolj upošteval vse kanonične predpise o 
samostojnih cerkvenih visokih šolah, pa tudi razmere v socialistični stvarnosti, 
v kateri se je znašla.9
Dejavnost fakultete od leta 1952 do praznovanja njenega zlatega jubileja 
leta 1969 je v slavnostni številki Bogoslovnega vestnika povzel Stanko Cajnkar. 
Predstavil je probleme teologije v povojnem obdobju, profesorski zbor v tem 
obdobju, proslave in slovesnosti na fakulteti, tečaje, razstave, kongrese in aka-
demije, stike s tujino in vrsto konkretnih podatkov o profesorjih in slušateljih 
fakultete.10
Proti koncu osemdesetih let so se v vzhodni Evropi razmere vse bolj ra-
hljale. V ozadju vsega je bil močan in pogosto ponavljan klic papeža Janeza 
Pavla II., ki je zahteval temeljne človekove svoboščine: svobodo misli, svobodo 
besede, svobodo veroizpovedi, svobodo izražanja, svobodo zbiranja, svobodo 
normalnega gibanja, svobodo v stikih z vsemi ljudmi vsega sveta ne glede na 
zunanje drugačnosti. 
V Cerkvi na Slovenskem so se dogajale pomembne spremembe. Papež 
Pavel VI. je 22. decembra 1968 podpisal bulo, s katero je ustanovil slovensko 
cerkveno pokrajino, imenovano ljubljanska. Za prvega metropolita nove cer-
kvene pokrajine je bil umeščen ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Ko je Italija 
končno priznala državno mejo med Jugoslavijo in Italijo, je papež Pavel VI. 
12. oktobra 1977 obnovil nekdanjo koprsko škofijo. Tako je bila prvič v zgo-
dovini slovenskega naroda večina slovenskega narodnostnega ozemlja (celotno 
ozemlje SR Slovenije) združena v enotni, samostojni in prvi resnično slovenski 
metropoliji. Posebno potrditev samostojnosti notranjega cerkvenega življenja 
na Slovenskem je pomenila ustanovitev slovenske pokrajinske škofovske kon-
ference junija 1983.11Radikalne spremembe na družbenem področju je jasno 
napovedoval »proces proti četverici« 1988/89. Naslednja leta pa so potekala v 
znamenju poti v slovensko samostojno in suvereno državo. Dne 23. decembra 
9 Prim. Tatjana Dekleva, Od fakultete ljubljanske Univerze do cerkvene ustanove 1945-1952, Ljubljana 2008, str. 30. 
10 Prim. Stanko Cajnkar, Delo fakultete po ločitvi od univerze, v: BV 29 (1969), str. 179.
11 Prim. F. M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, Ljubljana 1989, str. 36. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 389
1990 se je velika večina Slovencev na plebiscitu odločila za samostojno državo. 
25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Te-
meljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Dne 26. junija 
je bila slovesno razglašena samostojna Republika Slovenija, 13. januarja pa je 
Vatikan priznal Slovenijo kot neodvisno in samostojno državo. 
Priloga 1
Vse te spremembe so odmevale tudi na Teološki fakulteti. Vedno več je bilo 
odpiranja navzven, o čemer so javnost obveščali razni mediji. Razmere na fakul-
teti je leta 1989 v daljšem razgovoru za mesečnik Ognjišče (številka 4 za april) ob 
praznovanju 70-letnice nepretrganega delovanja predstavil takratni dekan Rafko 
Valenčič.
Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni, leta 1919. 
Z nastankom univerze pa je bila potrjena tudi slovenska kulturna identiteta. 
Teološka fakulteta (TF) je bila v sklopu univerze že ob njeni ustanovitvi in je 
ostala del slovenske univerze vse do leta 1952. Nekajkrat so bili njeni profesorji 
tudi rektorji univerze. Mlada TF je imela tedaj odlične profesorje, naj omenim 
samo znanega filozofa Aleša Ušeničnika, ekumenskega delavca in raziskovalca 
življenja in dela sv. Cirila in Metoda Franca Grivca, poznavalca stare krščanske 
literature Franca Ksaverja Lukmana, med tedaj mlajšimi pa psihologa dr. An-
tona Trstenjaka in pred dobrim letom umrlega filozofa dr. Janeza Janžekoviča. 
Prve težave in probleme je fakulteta začutila takoj ob koncu vojne, ko so mnogi 
profesorji in tudi številni študenti odšli v inozemstvo in je nekaj časa delovala v 
Italiji, pozneje pa vzporedno z Ljubljano tudi v Argentini (Buenos Aires). Takrat 
je bila fakulteta res zelo osiromašena, toda kmalu je pokazala svojo življenjskost 
in trdoživost: prilagoditi se v novih razmerah. Nekaj študentov in profesorjev je 
prišlo iz Maribora, pridružili so se tudi primorski študentje, ki so prej študirali 
v Gorici ali kje drugje, tako da so bili v tistih letih vsi slovenski bogoslovci in 
tudi več ali manj nekdanji teološki profesorji skupaj. Mariborska teološka šola 
je bila ukinjena že med vojno, ko so Nemci zasedli Maribor in razgnali študente 
in profesorje. V tistih letih je bilo več političnih, lahko bi jih imenovali admi-
nistrativnih zapetljajev med družbo in Cerkvijo. Konec junija leta 1952 je bila 
TF izločena iz univerze. Na skromnem listku, ki ga hranimo v arhivu, je bilo 
sporočeno, da ne spadamo več v sklop univerze in da nove naloge prevzemajo 
državne institucije. To je bilo za fakulteto tedaj boleče, prav tako tudi za ves 
narod, ker je teologija in teološka misel eno temeljnih področij človekove misli 
in iskanja, navzoča povsod vselej v zgodovini človeštva. Zato danes marsikdo, 
bodisi veren ali neveren, ne more razumeti, kako je do tega moglo priti. 
Leta 1952 so se odnosi res zelo ohladili, toda osebnih odnosov med profe-
sorji ti administrativni zapleti niso nikoli popolnoma pretrgali. Resni ljudje, ki 
390 Metod Benedik
jim je predvsem do znanosti, se niso medsebojno oddaljevali. V zadnjem dese-
tletju pa je teh stikov vedno več. Razodevajo se na različnih ravneh: na osebni, 
ker vabijo naše profesorje tudi na predavanja na druge fakultete, pa tudi mi 
koga povabimo. V mesecu maju na naši fakulteti redno predava o samoupra-
vljanju profesor pravne fakultete Ivan Kristan. Naši profesorji imajo tudi pravi-
co povabiti tega ali onega gosta za nazornejši prikaz določenega vprašanja. Več 
je sodelovanja na znanstvenih simpozijih, ki zadevajo slovensko cerkveno in 
narodnostno zgodovino, literaturo, filozofsko misel in preteklost. Na filozofski 
fakulteti so zanimive predvsem okrogle mize. Tako niti ne čutimo ločitve med 
fakulteto in univerzo. Bolj so jo svojčas občutili študentje, ker niso bili izenačeni 
z drugimi študenti: niso imeli otroškega dodatka, zdravstvenega zavarovanja in 
drugih ugodnosti. Vse to je zdaj že nekaj časa urejeno, naši študentje so tudi 
povezani z drugimi, sodelujejo na različnih področjih: kulturno, športno, znan-
stveno, zlasti pa na prijateljski osnovi in osebnih stikih.
Da bi teološka šola imela status fakultete, je morala dobiti od Vatikana 
posebno priznanje. To je bila že nekdaj splošna praksa. Gre predvsem zato, da 
bi teološke šole v svetu imele neki enoten program študija, bodisi da lahko štu-
dentje prehajajo iz ene fakultete na drugo, bodisi da dobijo povsod, kjer koli 
študirajo dokaj izenačeno teološko izobrazbo. V duhu drugega vatikanskega 
koncila je bil študij na katoliških teoloških fakultetah posodobljen.
To so tako imenovane katoliške univerze, npr. v Italiji v Milanu; Francozi 
jo imajo v Parizu, Lillu, Toulousu; Poljaki v Lublinu … Te univerze vodijo ka-
toličani, niso pa to strogo cerkvene šole, ki bi se ukvarjale z zgolj cerkvenimi 
strokami: filozofijo, teologijo, cerkvenim pravom, versko sociologijo. Cerkvene 
šole so tiste, ki jih ustanovi hierarhična Cerkev za svoje potrebe, katoliške uni-
verze, visoke šole ali fakultete pa so tiste, ki jih katoličani svobodno ustanavljajo 
in preučujejo razne veje znanosti s katoliškega vidika.
Po novih uredbah iz leta 1979 naj bi osnovni teološki študij, ki pa vključuje 
tudi dvoletni študij filozofije, trajal pet let, le da ni več tako strogo ločeno, dve 
leti filozofija in tri leta teologija, ampak se eno z drugim dopolnjuje in šesto leto 
je leto priprave na pastoralno službo – pastoralno leto kot neposredna priprava 
na duhovniško posvečenje. Kdor pa želi takoj po petem letniku zaključiti svoj 
študij, ga lahko zaključi z diplomo; če želi, pa lahko opravlja krajšo ali daljšo 
specializacijo (doma ali v tujini).
Priloga 2
V razgibanem času procesa proti četverici se je Teološka fakulteta začela spet 
pojavljati v javnosti. V Odboru za varstvo človekovih pravic je deloval njen 
profesor Anton Stres. Tudi sicer je katoliška Cerkev s svojimi molitvenimi sho-
di stopala v javnost. Vzporedno s tem se je vse glasneje porajalo vprašanje, 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 391
kakšen status ima Teološka fakulteta v slovenski družbi. Dne 16. junija 1990 
je Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino v časopisu Delo objavil pri-
spevek z naslovom Izločitev Teološke fakultete, od odloka do dejanja. 
V nekaj stavkih bi rad pojasnil nejasnost v zvezi s statusom Teološke 
fakultete v Ljubljani. V času praznovanja njene sedemdesetletnice spomladi 
tega leta so bile večkrat izražene želje, da bi se Teološka fakulteta povrnila v 
okrilje ljubljanske univerze, iz katere naj bi bila izločena leta 1952.
Zakaj sem napisal, naj bi bila in ne je bila, ko pa so razni ljudje v govorih 
in spominskih zapisih dovolj jasno omenili, da je bila Teološka fakulteta izlo-
čena iz univerze leta 1952? Naj kot primer navedem le drobec iz zapisa Jožeta 
Dolenca v članku »Sedemdeset let teološke fakultete« v letošnjem Mohorjevem 
koledarju: »Teološki fakulteti je bilo leta 1952 na skromnem listku sporočeno, da 
ne spada več v sklop univerze. To ni bilo boleče samo za fakulteto, marveč za ves 
slovenski narod, ker je teologija in teološka misel eno temeljnih področij člove-
kove misli in iskanja, navzoča povsod in vselej v zgodovini človeštva. Ta prezir 
se je ponovil tudi v jubilejnem zborniku Univerze ob njeni 70-letnici, saj je bil v 
njem zamolčan njen obstoj.« Ne mislim sicer reči, da se s to mislijo ne strinjam, 
vendar pa nekateri arhivski viri nekoliko drugače osvetljujejo ta dogodek, ga 
zamegljujejo ali, preprosteje rečeno, ga pošteno zakomplicirajo.
Z letom 1945 se je v Sloveniji (in Jugoslaviji) začelo novo obdobje. Ideo-
logija vladajočega sloja je bila materialistična, nosilci oblasti so zagovarjali ko-
lektivizem namesto individualizma. Vse to je bilo seveda v nasprotju z načeli, 
ki jih je zagovarjala Cerkev, s tem pa tudi Teološka fakulteta, katere profesorji 
so bili glavni krščanski misleci v Sloveniji. Oblasti, tj. komunistični partiji, je 
postal celoten sistem verskega šolstva odvečen, nezaželen. O tem je bilo dovolj 
jasno napisano tudi v ustavi FLRJ, sprejeti 30. januarja 1946. V njenem 25. čle-
nu je bilo določeno: »Verske skupnosti, katerih nauk ne nasprotuje ustavi, so 
svobodne v svojih verskih stvareh in v izvrševanju verskih obredov. Verske šole, 
ki pripravljajo duhovniški naraščaj, so svobodne, toda pod splošnim nadzor-
stvom države.« (podčrtal: A. G.) 38. člen pa je govoril o zasebnih šolah: »Šole 
so državne. Samo z zakonom se lahko dovoli ustanavljanje zasebnih šol, a njih 
delo je pod kontrolo države.« Oblast pa je vse verske šole – ker niso bile državne 
– obravnavala kot nekakšne zasebne šole, nad katerimi pa ni imela nadzora in 
se jih je zato poskušala znebiti.
Leto 1946: prva direktiva
Problem odnosa države do znanstvenih inštitucij, kamor sodijo tudi teolo-
ške fakultete, je postal domena Komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ, ki ga 
je prezidij ljudske skupščine ustanovil skupaj s še nekaterimi drugimi komiteji 
392 Metod Benedik
8. marca 1946. Komite za šole in znanost je skrbel med drugim tudi za obliko-
vanje načel za organizacijo, delo in učne načrte za vse šole v Jugoslaviji, torej 
za vodenje celotnega šolstva. Za prvega predsednika komiteja je bil imenovan 
Boris Ziherl, ki je na tem mestu ostal do junija 1947. In ravno v času njegovega 
predsednikovanja je bilo sprejetih nekaj ukrepov, ki so se dotikali tudi teoloških 
fakultet in vseh sorodnih ustanov, na katerih delo država nimogla tako močno 
vplivati kot na drugo šolstvo. Omenjeni komite je 5. novembra 1946 poslal vsem 
republiškim ministrstvom za prosveto v Jugoslaviji kratko sporočilo, ki se je do-
tikalo verskega šolstva v celoti. V Ljubljano oziroma v slovensko ministrstvo za 
prosveto je prišlo obvestilo 7. novembra. Besedilo (prevedeno v slovenščino in 
transkribirano v latinico) omenjenega sporočila se glasi: »V zvezi z jasnim sta-
liščem ustave FLRJ in v zvezi z odločitvami Komiteja za šole in znanost Vlade 
FLRJ vas naprošamo, da rešite vprašanje šol, ki niso v rokah države. Če takšne 
pri vas še obstajajo, tj. gimnazije se ne morejo obravnavati kot verske šole, te 
(op. p. – mišljeno: verske gimnazije) kot takšne naj se zaprejo (npr. nadbiskup-
ska gimnazija v Zagrebu), a za ustanovitev verskih (specifičnih) šol je treba – po 
Ustavi – zahtevati posebno dovolilnico od vlade pristojne republike. 
Hkrati izvedite izločitev teološke fakultete kot specifične verske šole iz 
sklopa univerze. 
Pod direktivo ni bil podpisan predsednik komiteja Boris Ziherl, pač pa se-
kretar komiteja Ivo Frol. Vzroka za to ni težko najti, saj je 5. in 6. november 1946 
v Beogradu I. kongres Društva za kulturno sodelovanje Jugoslavije s Sovjetsko 
zvezo, na katerem je aktivno sodeloval tudi Boris Ziherl in bil tudi izvoljen za 
novega predsednika društva. Ziherla so zato tiste dneve bolj malo videli v pro-
storih komiteja za šole in znanost ter omenjenega dopisa ni mogel podpisati.
V Ljubljani so na direktivo dokaj hitro reagirali. Minister za prosveto Ljud-
ske republike Slovenije dr. Ferdo Kozak je že 15. novembra podpisal odločbo 
sledeče vsebine:
»Na podlagi 25. člena Ustave FNRJ in v zvezi z dopisom Komiteja za šole in 
znanost pri vladi FNRJ v Beogradu štev. 6371 z dne 5. novembra l946, odločam, 
naj se izloči teološka fakulteta kot specifična verska šola iz sklopa univerze.
Osebje teološke fakultete, ki ima pogoje za upokojitev, je predlagati za upo-
kojitev, ostalo osebje, ki se ne more zaposliti na univerzi, pa odpustiti iz državne 
službe. Prav tako je treba predložiti ministrstvu za prosveto točno poročilo o 
tem, katera imovina je last države, in katera eventualno (npr. knjižnica, inventar 
itd.) je last bivšega bogoslovja.«
To je bil eden od zadnjih papirjev, ki jih je podpisal dr. Ferdo Kozak kot 
minister za prosveto, saj ga je že čez pet dni, tj. 20. novembra 1946, na tem me-
stu zamenjala Lidija Šentjurc. A so stvari glede Teološke fakultete medtem že 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 393
tekle dalje. Še istega dne, ko je Kozak odločbo podpisal, jo je ministrstvo odpo-
slalo rektoratu Univerze v Ljubljani: »V prilogi vam pošiljamo odločbo ministra 
za prosveto z dne 15. novembra1946 štev. II-20563/1, s katero se izloči teološka 
fakulteta iz sklopa univerze – v izvršitev.« Pod dopisom je bil podpisan Janez 
Logar, šef odseka za znanost oddelka za kulturo in v. d. načelnika oddelka za 
kulturo ministrstva za prosveto Slovenije.
Leto 1947: Ali naj ostane pri tem?
Formalno-pravno je bila torej Teološka fakulteta izločena iz sklopa Uni-
verze novembra 1946. Drugo vprašanje pa je vprašanje realizacije tega sklepa 
oziroma vprašanje, kaj od zahtevanega v odločbi je bilo sploh narejenega. Za 
ponazoritev naj omenim poročilo o stanju na ljubljanski univerzi oziroma tisti 
njegov del, ki se tiče teološke fakultete, saj natančno pojasnjuje, kaj je bilo v zve-
zi z omenjeno odločbo ministrstva za prosveto »narejenega«. Poročilo je bilo 
napisano 18. januarja 1947, omenjeni del pa se glasi: 
»Izločitev teološke fakultete. Opozarjam na oddelek (op. p. – napačno 
natipkana beseda; mišljeno je: odlok) ministrstva prosvete z dne 15. nov. 1946, 
s katerim se je odredila izločitev teološke fakultete iz sklopa univerze. Odlok se 
še ni izvedel. Ali naj pri tem ostane? 
Že omenjeni citat sam po sebi dovolj zgovorno priča o pravnosti in 
nepravnosti sistema. Če bi zakoni kaj veljali in bi si prizadevali za zakonitost 
vseh subjektov v družbi, je spraševanje o tem, ali naj se določen odlok upošteva 
ali ne, povsem neumestno. Drugače se lahko napiše cel kup zakonov,odločb in 
odlokov, nihče pa se ne bo vprašal, kaj od tega bo narejenega, do kdaj mora biti 
narejeno in kdo bo odgovoren, če ne bo narejeno. In če je teološka fakulteta 
vztrajala v sklopu univerze do leta 1952, je to le še en dokaz vseh že znanih 
slabosti sistema, v katerem smo živeli, saj je odločba predstavljala le mrtvo črko 
na papirju.
Leto 1952: Teološka fakulteta dejansko izločena
Na dejansko izločitev teološke fakultete iz sklopa univerze leta 1952 niso 
vplivali zgolj vzroki ideološke narave, temveč predvsem še zunanjepolitični de-
javniki (zaostritev odnosov z Italijo in Vatikanom), ki so poglabljali razdor med 
komunistično partijo in vsem, kar je bilo v zvezi s Cerkvijo, torej tudi verskim 
šolstvom. V letu 1952 dokončna izločitev teološke fakultete iz sklopa univerze 
nikakor ne predstavlja nerazumljivega dejanja. Le v spomin si prikličimo, da je 
bil v istem letu tudi verouk kot neobvezen predmet odpravljen iz šol, napetost 
na relaciji Jugoslavija–Vatikan pa je pripeljala celo do prekinitve diplomatskih 
odnosov. O zaostrenih odnosih med državo in Cerkvijo bi lahko razpredali na 
dolgo in široko, a to ni bil moj namen. Hotel sem le povedati sledeče: Teološka 
394 Metod Benedik
fakulteta je bila dejansko izločena iz ljubljanske univerze šele šest let potem, ko 
formalno-pravno ni bila več del univerze. Šest let za izvršitev nekega (ne nezah-
tevnega) odloka pa je dolga doba!
Priloga 3
Družina je 27. junija 1990 objavila poročilo o seji plenarnega sveta Teološke 
fakultete v Mariboru. Poročilo je pripravil Janez Gril in ga naslovil Teološka 
fakulteta krepi sodelovanje.
Ob koncu akademskega leta so se profesorji in predstavniki študentov Te-
ološke fakultete v Ljubljani z oddelkom v Mariboru zbrali na plenarnem posve-
tovanju, ocenili delo v preteklem letu in se pogovarjali o prihodnjih nalogah. 
Poleg dekanov, prodekanov in voditeljev drugih fakultetnih ustanov so poročali 
tudi predstavniki študentov. Ocene šolskega leta so bile dobre: profesorji in štu-
dentje so svoje obveznosti skrbno opravili. Na začetku leta so ustanovili Filozof-
ski inštitut, na koncu pa še Katehetsko-pedagoškega. Na fakulteti delujejo tako 
štirje znanstveni inštituti: poleg omenjenih še zgodovinski in pastoralni. Zadnji 
ima sedež v Mariboru, ostali trije pa v Ljubljani.
Med nalogami, ki so jih morali opraviti na zadnji seji, je bila tudi izvolitev 
novega dekana, ker se je dosedanjemu dekanu prof. dr. Rafku Valenčiču iztekel 
že drugi mandat. Že v prvem krogu je bil za novega dekana izvoljen profesor 
zgodovine in predstojnik Zgodovinskega inštituta dr. Metod Benedik. Novo 
službo bo nastopil jeseni. 
Teološka fakulteta sije ves čas svojega delovanja zelo prizadevala za znan-
stveno sodelovanje z drugimi teološkimi ustanovami doma in po svetu. Po-
leg rednih stikov z zagrebško TF in tudi s Pravoslavno bogoslovno fakulteto 
v Beogradu ima zelo tesne stike zlasti s Teološko fakulteto v Regensburgu na 
Nemškem, s katero so že pred leti podpisali posebno pogodbo o sodelovanju, 
izmenjavi profesorjev in podobno. Na podobno raven bodo odslej postavljeni 
stiki s Teološko fakulteto v Gradcu na Avstrijskem. Slovesnosti ob podpisu so 
se udeležili gostje iz Avstrije, med njimi novi rektor graške Univerze, name-
stnik graškega župana in zastopnik škofa Webra, kot tudi domači: škof dr. Franc 
Kramberger, rektor mariborske Univerze dr. Križnar, predstavniki mestne ob-
čine in drugi.
Teološko fakulteto čakajo v novih razmerah velike in nove naloge: naj-
prej notranja ureditev, kamor najbrž sodi tudi začasna ukinitev mariborskega 
oddelka, ker ni več razlogov, zaradi katerih je bil ustanovljen in tudi število 
študentov se je močno zmanjšalo; prav tako pomembna bo zunanja ureditev, 
zlasti ponovna vključitev fakultete v univerzo. Pri tem pa seveda ne gre samo 
za popravljanje krivic, ki jih je z izključitvijo zagrešil prejšnji režim, temveč 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 395
za priznanje zgodovinske vloge Teološke fakultete, ki ni bila samo prva med 
ustanovitelji Univerze, marveč tudi prva visokošolska znanstvena ustanova na 
Slovenskem. Ker je tudi mariborska univerza močno zavzeta za sodelovanje s 
Teološko fakulteto, bi se z njo lahko povezal ravno Pastoralni inštitut, ki ima 
sedež v Mariboru. Novo poslanstvo bo moralo biti tudi Pastoralno teološki tečaj 
s katehetskospecializacijo in doseči takšno znanstveno raven, da bodo njegovi 
diplomanti usposobljeni za poučevanja osnovnošolskega verouka bodisi v šolah 
ali kje drugje.
Priloga 4
Novinar Dela Janko Svetina je pod naslovom Šola se mora približati vsake-
mu otroku, podpreti njegove sposobnosti dne 29. junija 1990 objavil obse-
žnejši pogovor z ministrom za šolstvo Petrom Vencljem o problematiki šol-
stva na Slovenskem. Minister je v odgovorih na nekaj vprašanj spregovoril 
tudi o Teološki fakulteti.
Teološka fakulteta v Ljubljani ni članica Univerze. Tečejo akcije, da se 
spet vključi v Univerzo?
Ljubljanska univerza pripravlja nov statut. Ko bo sprejet, bo republiški se-
kretariat za vzgojo in izobraževanje dal slovenski skupščini predlog za preklic 
sklepa, s katerim je bila leta 1952 (z datumom 31. junij – na dan, ki ga ni) teolo-
ška fakulteta izločena iz univerze v Ljubljani. S tem bodo pravni okviri določe-
ni; potem naj bi stekli dogovori med teološko fakulteto in članicami univerze o 
načinu vključitve. Na nedavnem sestanku društva visokošolskih profesorjev in 
znanstvenih delavcev ljubljanske univerze je dr. Juhant ugotavljal, da – kolikor 
pozna univerzitetno zakonodajo: ne bi bilo na strani teološke fakultete poseb-
nih težav, da se prilagodi drugim fakultetam.
Je Teološka fakulteta izražala želje, da se, denimo, tudi finančna vpra-
šaja poravnajo za nazaj?
Nisem imel občutka, da bi se hotela pogovarjati o denarju. Predvsem se 
pogovarja o svojem statusu v univerzitetni skupnosti. Ko pa smo že pri tem: 
mene najbolj zanima status mladih ljudi, gojencev na tej fakulteti, da bi postali 
normalni študentje kot vsi drugi. S tem bi jim omogočili, da nastopajo vsepo-
vsod kot študentje, denimo tudi pri kandidiranju za štipendije.
Priloga 5
Dne 15. avgusta 1990 je bil izpod peresa Janka Svetina v Delu objavljen po-
govor z dekanom Teološke fakultete Rafkom Valenčičem. Avtor ga je naslovil 
Kdaj bo Teološka fakulteta spet med članicami Univerze? V uvodu je zapisal: 
396 Metod Benedik
Ljubljanska Teološka fakulteta, ki ima najdaljšo tradicijo visokega šolstva na 
Slovenskem, je bila pred 40 leti z dekretom izključena iz univerze v Ljubljani. 
V zadnjih nekaj letih pa so se spet začeli kazati znaki povezovanje te fakul-
tete z univerzo. Kako danes Teološka fakulteta v Ljubljani gleda na vrnitev 
fakultete v ljubljansko univerzo in na odpravo prizadejane ji krivice? Za po-
govor o tem smo prosili dekana Teološke fakultete prof. dr. Rafka Valenčiča. 
Povzel je tudi mnenje dekana Valenčiča: pri fakulteti in univerzi ne bi smelo 
biti zadržkov, če bi obe upoštevali avtonomijo in posebnosti.
Kakšen je z vaših gledišč položaj Teološke fakultete v odnosu do 
Univerze?
Leta l987 so od dr. Rastka Močnika, tedanjega kandidata za prorektorja 
univerze, prišle prve pobude za ponovno vključitev naše fakultete v univerzo. 
Omenili smo, da je naloga univerze in družbe, da se popravi krivica: Teološka 
fakulteta je bila v letih 1950 oz. 1952 nezakonito odstranjena iz univerze kot ena 
ustanoviteljic ljubljanske univerze in tudi kot prva visoka šola sploh na sloven-
skih tleh. Dr. Močnik je to postavil v svoj program. Tudi takratni rektor uni-
verze dr. Polde Leskovar je v odgovoru na čestitko ob njegovi izvolitvi zapisal 
dekanu željo, da bi kmalu prišlo do pogovora. Željo za uresničitev pogovora je 
žal prekrižala nenadna smrt gospoda Leskovarja. Novi rektor dr. Janez Peklenik 
je ob različnih priložnostih – nazadnje ob podpisu protokola med Filozofsko 
in Teološko fakulteto in ob 70-1etnici fakultete in univerze v Ljubljani izrazil 
pripravljenost, da se zadeva uredi. Tako stališče je izražal tudi dosedanji pred-
sednik univerzitetnega sveta Ciril Zlobec. Predsednik SAZU dr. Janez Milčinski 
je ob nekaj priložnostih omenil, da je to stvar treba urediti, prav tako takratni 
predsednik komisije za verska vprašanja pri izvršnem svetu dr. Boris Frlec in 
takratni predsednik izvršnega sveta gospod Dušan Šinigoj. Že nekaj let si za to 
stvar prizadeva društvo visokošolskih profesorjev, katerega člani so tudi pro-
fesorji Teološke fakultete. To je bila za Teološko fakulteto zadostna indikacija, 
da sami nismo vlagali nobenih prošnjá. Menimo, da bi bila kakršnakoli naša 
prošnja deplasirana. Teološka fakulteta ni sama šla iz univerze – bila je odstra-
njena. Nikogar ne bomo prosili za tisto, kar nam po neki zgodovinski prioriteti 
pripada: da smo člani univerze, podobno kot so članice univerze druge teološke 
fakultete v evropskem prostoru. Fakulteta je med drugim tudi podpisnica Ma-
gnaeChartaeUniversitatum ob 900. obletnici Univerze v Bologni (1988) – naj-
starejše univerze na svetu.
Pod kakšnimi pogoji bi se vaša Fakulteta spet priključila Univerzi?
Naš pogoj je, da lahko samostojno delamo. V lanskem sporazumu o že ob-
stoječem in nadaljnjem sodelovanju s Filozofsko fakulteto je bilo zapisano, da je 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 397
treba razmisliti tudi o ponovni vključitvi naše fakultete v univerzo upoštevajoč 
posebnosti in avtonomijo fakultete. Mislim, da večjih zadržkov niti z naše strani 
niti s strani univerze ne bi smelo biti, če oboji upoštevamo prav to dvoje: avto-
nomijo in posebnosti. Naj omenim, da Teološka fakulteta nima nobenih težav s 
priznanji diplom te fakultete kjerkoli po svetu.
Po kakšnih normah je urejeno cerkveno šolstvo?
Cerkveno šolstvo se ne spreminja vsakih nekaj let. So mejniki. Eden takih 
je bil Koncil, takoj po njem je leta l968 izšla uredba, ki je delno prenovila vse 
cerkveno šolstvo. Pomembna konstitucija je nato izšla leta l976; pri njej so so-
delovale vse cerkvene univerze in fakultete v svetu, tudi ljubljanska. Ta uredba 
je široka, ureja vse cerkveno šolstvo na vseh kontinentih in to v tem smislu, da 
vsaka fakulteta v posameznem kraju daje svoj prispevek krajevnim potrebam. 
Mislim, da bi bil tak zakon lahko v marsičem dragocen prav tako za druge viso-
košolske ustanove kot model, kako ja mogoče urediti šolstvo dovolj enotno in 
obenem dovolj pozorno tudi za krajevne razmere.
Kaj lahko rečete o avtonomiji Teološke fakultete v odnosu do cerkve?
Od Cerkve se Teološka fakulteta res ne čuti omejevana. Nekatere moti vlo-
ga velikega kanclerja, ki jo opravlja gospod nadškof. A ta strah nima osnov, 
kajti vloga velikega kanclerja je intermediarna med sv. stolico – Rimom – in 
fakulteto. Nasprotno, lahko rečemo, da je v naših razmerah edino Teološka fa-
kulteta ohranila v povojnih časih svojo avtonomijo, tudi za ceno tega, da je bila 
izločena, da ni hodila po poteh kakršnih so nekateri želeli, da bi hodila. Ostala 
je zvesta svojemu poslanstvu (ki je predvsem poslanstvo Cerkvi, veri, razvoju 
znanosti v naših razmerah), česar pa najbrž ne bi mogli v celoti reči za univerzo. 
Tudi njeno ime po Edvardu Kardelju in še toliko drugih stvari je najbrž samó 
znamenje, kako je bila univerza izpostavljena trenutnim političnim pritiskom.
Se Teološka fakulteta zavzema predvsem za to, da se prekliče akt o izlo-
čitvi Teološke fakultete iz univerze?
Obljube iz vodstev univerze, drugih znanstvenih ustanov in nekdanjih po-
litičnih forumov so nam bile zagotovilo, da bodo s svoje strani napravili korake 
za preklic dekretov iz let 1950 in 1952. Leta 1950 je Teološka fakulteta v Ljublja-
ni nehala biti članica univerze in je postala cerkvena fakulteta, leta 1952 pa je 
prenehala biti sploh državno priznana fakulteta. V istem času je enaka usoda 
doletela tudi zagrebško in beograjsko fakulteto.
Pričakovali smo, da bodo oblastni organi razveljavili oba akta (mimogre-
de: za zagrebško teološko fakulteto je bilo to že storjeno 23. 7. letos). Letos smo 
tudi sami dali vlogo na Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno 
398 Metod Benedik
kulturo za preklic omenjenih aktov – tudi po dogovoru s tedanjim predsedni-
kom komisije za verska vprašanja gospodom Vladimirjem Kavčičem. Odgovo-
ra nismo dobili.
Z univerzo pa smo imeli že preliminarne pogovore 20. junija. Dali smo 
tudi vlogo – ne prošnjo – za ponovno vključitev; menimo, da mora univerza 
tudi sama narediti določene korake. Ne gre za prvo vključitev, marveč za ponov-
no. Z univerze so nam poslali posamezne akte – statut univerze, samoupravne 
sporazume. Pri tem se že srečujemo s prvo težavo: ti akti so zapisani še v izra-
zito ideološkem marksističnem žanru in pravzaprav težko najdemo objektivno 
referenco, dokler na izide nov zakon o univerzi. Menimo, da stvari so rešljive.
Bi bilo mogoče že zdaj – ne glede na formalno vključitev fakultete v 
univerzo – reševati nekatere vzporedne stvari: položaj študentov, prostorska 
vprašanja itd.? |
Glede položaja študentov se je predvsem od lanskega leta naprej marsikaj 
rešilo. Že prej so bili naši študenti izenačeni v socialnem in zdravstvenem za-
varovanju in drugih ugodnostih. Tudi v študentske domove so bili prvi sprejeti 
že lani, na posredovanje dekanata fakultete. Kolikor mi je znano, so nekateri 
že vložili prošnjo za družbene štipendije – predvsem študentje laiki (tudi po 
sugestiji nekaterih ustanov). Študentje se v svojih študentskih organizacijah 
(odkar te ne delujejo več kot politične organizacije) močno angažirajo; zdaj je 
celopredsednik študentskega parlamenta študentske organizacije na ljubljanski 
univerzi študent teologije. Tudi nekaj subvencije za svojo dejavnost so naši štu-
dentje dobili iz virov za take namene.
Iz vaše neposredne soseščine na Krekovem trgu se je izselila Biotehni-
ška fakulteta. Ste se potegovali za nakup teh prostorov?
Fakulteta sicer ima nove prostore od leta l972, kolikor je bilo takrat mo-
goče to urediti. Je pa velika stiska najprej za knjižnico in čitalnico, potlej za 
prostore za seminarsko delo. Že nekaj časa smo imeli ponudbo, da bi kupili 
prostor v soseščini – v prostorih Biotehniške fakultete, ki se seli za Rožnik. Lani 
2. novembra je škofija v imenu naše fakultete podpisala pogodbo o nakupu dela 
poslopja Biotehniške fakultete, ki meji na Poljansko cesto. V tem prostoru bo 
knjižnica, 12 kabinetov za posamezne katedre, prostor za delo večjih skupin. Za 
razstave, za študentske dejavnosti in podobno. Upamo, da bi za nekaj desetletij 
s tem imela fakulteta možnosti za razvoj. 
Kako je z družbenim priznanjem diplom vaših študentov?
Posamezne ustanove so do zdaj oz. za nazaj v celoti priznale diplomo, dok-
torat, posamezne izpite na Teološki fakulteti; nekatere pa tega niso priznavale. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 399
Menimo, da bi naši študentje morali biti tudi v tem izenačeni z drugimi. Teolo-
ška fakulteta v Ljubljani je za to vsekakor zainteresirana. Enakovredna družbe-
na veljavnost naših diplom pri nas bi bila tudi logična – gre za enega najdaljših 
fakultetnih študijev, 5 oz. 6 let. Nerazumljivo je, da se takemu študiju ne le te-
oloških ved, marveč tudi številnih filozofskih in antropoloških ne prizna nje-
gova kvalifikacija, ki je poleg verske izrazito humanistična. Normalno bi bilo, 
da se z zakonom priznava teološki študij za enakovrednega študiju na drugih 
fakultetah.
Priloga 6
Slovenski akademski klub, neodvisna iniciativna skupina študentov in uni-
verzitetnih učiteljev, je v začetku novembra 1990 pripravil okroglo mizo o 
avtonomnosti Univerze. Na vprašanja občinstva sta odgovarjala republiški 
šolski minister dr. Peter Vencelj in predsednik univerzitetnega sveta dr. Peter 
Novak, oba tudi univerzitetna profesorja; rektor dr. Boris Šket je bil bolan in 
se je opravičil. V pogovoru je bilo slišati tudi vprašanje, kako bo s Teološko 
fakulteto. Pogovor je povzel novinar Dela Janko Svetina in prispevek objavil 
8. novembra 1990 pod naslovom Se bo Univerza razdelila?
Ob vprašanju o avtonomiji univerze je dr. Vencelj omenil, da naša misel 
tako o avtonomiji kot o univerzi še ni polna, avtonomnost znanstveno-pedago-
ških strok na univerzi pa mora biti izražena v samostojnem odločanju o razvoju 
stroke, študijskem programu in volitvah visokošolskih učiteljev. Gospod Novak 
je misel dopolnil: svoboda in ustvarjalnost na univerzi sta soodvisni, univerza 
je last slovenskega naroda, avtonomija učiteljev, študentov in univerze. 
Študentje so ob drugem zahtevali, da naj bodo študentski domovi del 
univerze (Vencelj: to se pripravlja, obstaja tudi ideja o skupni ponudbi sob za 
študente v študentskih in dijaških domovih in pri zasebnikih – pod okriljem 
univerze); želeli so, naj se uredi status študentov laikov na Teološki fakulteti, 
naj univerzitetni učitelj ne bo zgolj znanstvenik, marveč tudi dober učitelj: 
nasprotovali so morebitnemu uvajanju šolnine in omejevanju vpisa zgolj na 
dejansko možnost zaposlitve. Slišati jebilo pomislek iz gospodarstva, češ da bo 
diplomiranih inženirjev že preveč, da bo tudi zgodovinarjev preveč itd. 
In potem: »Zakaj ne bi smel študirati na primer zgodovine, četudi dobro 
vem, da ne bom dobil dela?« Janez Možina: »Omejitev možnosti izobraževanja 
bi bila za narod samomorilska.« 
Razmišljanja o vprašanju, ali visoko šolstvo sodi k šolstvu, k znanosti, v 
samostojni resor (Vencelj: Osnovno je izobraževanje, Pogorelec, Toporišič pa: 
znanost), so izzvenela v skupno mnenje: prvo bodo kakovost študija, material-
ne in druge možnosti za to. Možina: potrebni so gibljivi učni načrti. Vogelnik: 
400 Metod Benedik
15 let se govori o interdisciplinarnem študiju, pa nič. Vencelj: Prizadevamo si 
za zmanjšanje števila ur predavanj v tednu, za manj predmetov in manj izpitov, 
za zboljšanje materialne osnove, za spremembo sistema, ki je šolstvo naravnost 
silil v ekstenzivnost. Vogelnik: Realsocialistični sistemi so zlasti kratili svobodo 
dela tem, ki »niso bili naši …: stari avantgardisti naj dajo mesto novim, ki ne 
bodo nosili s seboj starega sistema.
Kakšna naj bo univerza? Vencelj: 2000 učiteljev – 2000 pogledov na bodo-
čo ureditev in zakon o univerzi. Obstajajo tudi želje za univerzo v ožjem smi-
slu, za samostojno univerzo tehniških fakultet, združenje akademij itd. Možina: 
Cepitev univerze ne bi bila smiselna. Novak: Ni dobro deliti univerze, omogoči 
naj se celostna organizacija visokošolskega študija z možnostmi vsakovrstnih 
študijskih povezav interdisciplinarnega študija, omogoči naj se prenos znanja 
na mlade generacije (naši diplomanti v svetu so konkurenčni), zmanjša naj se 
osip, zboljšajo naj se materialne možnosti, univerza bi se morala financirati iz 
posebnega sklada, za univerzo naj bo pristojen podpredsednik vlade.
Kako bo s teološko fakulteto, ki je bila pred 40 leti izključena iz univerze 
in nato iz državnega financiranja šolstva? Novak: Na univerzi je sprožen posto-
pek za obravnavo vprašanj o vključitvi Teološke fakultete v univerzo, mnenja so 
različna, v svetu so teološke fakultete v sestavi univerze in zunaj njih. Osebno 
misli, da je Teološka fakulteta lahko v ljubljanski univerzi, vendar s pogoji, ki so 
enaki za vse članice univerze. Vencelj: univerza je lahko ali obvezno združenje 
vsega visokega šolstva ali pa le svobodna skupnost dela teh, mnenje se nagiba 
k drugemu. Posebnosti Teološke fakultete v primerjavi z drugimi fakultetami 
niso velike, so zlasti v izvolitvi profesorjev (je mogoče uskladiti), v študijskem 
programu ter njegovem financiranju (iz javnih sredstev bi lahko financirali pet 
let študija za diplomo iz teologije. Ne pa šestega leta, ki je namenjeno predvsem, 
specializaciji za duhovniški poklic: ločen način financiranja pozna naše šolstvo 
še v nekaj drugih primerih). Preklic odloka o izključitvi teološke fakultete iz 
javnega šolstva (in državnega financiranja) je povezan tudi z ureditvijo materi-
alnih vprašanj med državo in Cerkvijo; rešuje se celostno.
Priloga 7
V republiški skupščini so 21. maja 1991 podprli zakon o spremembah in do-
polnitvah zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Ovržena je določ-
ba, da se Cerkev ne sme ukvarjati z dejavnostmi posebnega družbenega po-
mena. Kratek zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pravnem polo-
žaju verskih skupnosti je v družbenopolitičnem zboru izzval nepričakovano 
dolgo razpravo, obremenjeno s čustveno prizadetimi osebnimi izpovedmi iz 
časov, ko je bila vernost praktično zapovedana, in časov, ko je bila družbeno 
nezaželena, če ne že prepovedana. Brez avtorjevega podpisa je časopis Delo 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 401
dne 22. maja 1991 objavil prispevek z naslovom Verske šole bodo odslej ena-
kopravno vključene v sistem izobraževanja.
Bistvo zakona, ki ga je družbeno politični zbor na koncu z nekaterimi, 
zgolj stilističnimi amandmaji vendarle sprejel, je po predlagateljevem zagotovi-
lu odprava ovir pri vključevanju verskih šol v sistem vzgoje in izobraževanja v 
Republiki Sloveniji. Zakon prav tako odpravlja prepoved, zaradi katere verske 
skupnosti in njihovi organi niso smeli organizirati ali opravljati dejavnosti, ki 
sta jih ustava in zakoni opredelila kot dejavnosti posebnega družbenega po-
mena. Tu je še določba, da so spričevala in diplome verskih šol pod pogoji, ki 
jih določa zakon, javne listine. Izrecno je navedeno, da so od uveljavitve tega 
zakona spričevala obeh že obstoječih srednjih šol v Vipavi in Želimljah ter di-
plome Teološke fakultete javne listine, diplomantom teh šol pa priznana srednja 
oziroma visoka izobrazba.
Mile Šetinc (LDS) je predlagal amandma (po glasovanju je bil zavrnjen), 
s katerim bi črtali 6. člen zakonskega predloga, ki izrecno navaja, da spričeva-
la obeh srednjih verskih šol in diplome Teološke fakultete z uveljavitvijo tega 
zakona dobijo status javnih listin. Temu sicer ni nasprotoval, pod pogoji, ki jih 
določa zakon, se pravi ob presoji ustreznosti programov teh šol. Nace Polajnar 
(SKD) je dejal, da so te srednje šole bile in so ostale klasične srednje šole, ki so 
dijakom zagotavljale široko humanistično izobrazbo in da je že sedanji 10. člen 
zakona določal, da opravlja nadzor nad temi šolami republiški upravni organ. 
Spremembe zakona je podprl tudi zato, ker omogočajo legalizacijo Karitas in 
registracijo te ustanove v skladu z zakonom o zavodih. Vendar pa bo po njegovi 
oceni potreben nov zakon, ki bo opredeljeval humanitarno dejavnost, ustano-
vam, ki jo opravljajo, pa zagotovil enakopraven status.
Jože Smole (SSS) je vprašal, ali so se predlagatelji ob tem ozirali na za-
kon o ločitvi Cerkve od države. Najbolj so ga motile napovedi vlade, zapisane 
v obrazložitvi, da bodo v prihodnje tudi šole, ki so jih ali jih bodo ustanavljale 
verske skupnosti, lahko kandidirale za sredstva iz proračuna. Menil je, da za-
sebne in verske šole te pravice nimajo, financirajo naj se s šolnino in z lastni-
mi sredstvi. Tone Peršak (SDZ) je poudaril, da družbe prav nič ne stane, če 
spričevalom verskih šol prizna status javne listine oziroma diplomantom javno 
veljavno izobrazbo. Za proračunski denar pa bodo pod enakopravnimi pogoji 
lahko kandidirale tudi zasebne in verske šole, seveda če bodo njihovi programi 
ustrezali predpisanim izobraževalnim programom. Franc Zagožen (SKZ-LS) je 
opozoril, da so povsod v svetu teološke fakultete vključene v sistem univerze in 
da je velika škoda, da pri nas še ni tako oziroma da je bila ta tradicija prekinjena.
Sonja Lokar (SDP) je menila, da podržavljanje verskih šol, ki so v prvi 
vrsti namenjene izobraževanju bodočih duhovnikov, ni dobro, da to ne koristi 
402 Metod Benedik
ne cerkvi ne državi, pa tudi svobodi veroizpovedi ne. Viktor Žakelj (SSS) je do-
dal, da so verske šole gotovo dobre, da pa mora biti njihov program družbeno 
verificiran, če naj bodo družbeno verificirana tudi spričevala oziroma diplome. 
Zbor združenega dela je ta zakon obravnaval kot zainteresiran zbor, kar 
pomeni, da je do njega sprejel le stališča. Roman Jakič (LDS) se je izrekel za čr-
tanje 6. člena, saj je sodil, da bi morala vsa spričevala verskih šol (ne le teh treh 
naštetih) veljati kot javne listine.
Potem ko je Jože Smole (SSS) poudaril, da ne nasprotuje verskim šolam, 
je obudil nekaj spominov na svoja gimnazijska leta. »Ob nedeljah je katehet s 
prižnice klical, kdo od dijakov je pri maši. Fantje, ki so pogosto manjkali, so 
lahko tudi leteli iz šole. Na tej točki bo spet prišlo do klerikalizma.« Stanko 
Buser (Zeleni) je nato prosil Smoleta, naj nikar ne uporablja besede klerikali-
zem. Vsaj v prostorih parlamenta ne. Povedal je, da ima sam povsem drugačne 
spomine iz povojnih časov, ko kljub temu, da je bil odličen dijak, ni mogel po-
stati učitelj, ker je hodil v cerkev. Potem je povedal nekaj svojih spominov tudi 
Božidar Voljč (Zeleni): »V petdesetih letih so bili starši ob vpisu svojih otrok 
v gimnazijo vprašani, ali jih mislijo prijaviti k verouku. Nobeden od tistih, ki 
so se prijavili za verouk, potem ni bil sprejet.« S poučno zgodbo iz povojnih 
dni je poslance seznanil še Ludvik Toplak (SKZ-LS); z njo je skušal utemeljiti 
upravičenost priznanja spričeval srednjih verskih šol. Omenil je primer dijaka, 
ki so mu ob vpisu na fakulteto spregledali, da je na gimnazijskem spričevalu z 
majhnimi črkami napisano še ime verske ustanove, ki je to gimnazijo vodila. 
Ko so na fakulteti to pomoto opazili, je bil nekdanji dijak že tik pred diplomo. 
Opravil jo je, kasneje tudi doktorat, ob habilitaciji pa se je pojavila zahteva, naj 
mu ne bi priznali izobrazbe in to v celoti.
Priloga 8
Spremembe na vseh področjih družbenega življenja, še posebej na področju 
šolstva in izobraževanja, je razumljivo zelo intenzivno in kritično spremljala 
Tribuna, osrednje glasilo študentov. V zvezi z razmišljanji o vračanju Teo-
loške fakultete nazaj v Univerzo, kjer je bila od njene ustanovitve do 1952, je 
objavila pogovor njenega novinarja Petra Žnidaršiča z dekanom Teološke 
fakultete Metodom Benedikom. Pogovor z naslovom Romanje Teološke fa-
kultete na Univerzo je časopis objavil dne 17. junija 1991. 
Tribuna: Gospod Benedik, napovedana vrnitev Teološke fakultete v sklop 
Univerze v Ljubljani se vleče že kar nekaj časa. Pobuda za to je bila dana že pred 
letom in pol, vendar je očitno prišlo do nekakšnega zastoja v »pogajanjih«. Na 
kateri stopnji so pogovori?
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 403
Benedik: Ta pobuda je res že malce starejša stvar. Že moj predhodnik, pro-
fesor Valenčič se je glede tega večkrat osebno pogovarjal z rektorjem ljubljanske 
Univerze. Neposredno, konkretno pobudo pa smo dali 20. marca letos. Takrat 
smo vložili vlogo, ki nosi naslov ‚Ponovna vključitev TF v Univerzo v Ljubljani‘. 
Sicer je pred to vlogo večkrat prišlo do pogovorov s prejšnjim rektorjem, gospo-
dom Peklenikom, ki je bil vrnitvi zelo naklonjen, vendar do kakih konkretnih 
rezultatov nismo prišli. Zanimivo je, da je prišel odgovor na vlogo, vloženo 20. 
Marca, šele 24. aprila. V odgovoru, ki nam ga je poslal rektorat, je mogoče zani-
miv začetek dopisa, ki se začenja z, citiram: ‚Zahvaljujemo se vam za nedavno 
poslano gradivo …‘ Se pravi, mesec in štiri dni od dne, ko smo ga poslali. V 
nadaljevanju pa nas opozarjajo, da je bila vloga naslovljena na napačen način. 
Naslovili smo jo namreč na vse fakultete in jim poslali fotokopije. Kot smo v po-
govorih z rektorjem Sketom in prorektorjem Zupančičem ugotavljali, je njuno 
osebno stališče odklonilno. To smo v vlogi tudi navedli. Verjetno je tudi to eden 
od vzrokov za pripombo o nepravilni naslovljenosti.
Tribuna: To pomeni, da zadeva v tem času dejansko miruje?
Benedik: Seveda. Zanimivo pa je, da je bilo nekaj dni pred tem, ko smo 
poslali vlogo, zasedanje Študentske organizacije v Ljubljani, s katere so nam 
poslali dopis, v katerem nam sporočajo, da predlagajo vključitev TF v Univerzo. 
Podobne dopise smo dobili tudi z Akademije za glasbo in Medicinske fakultete.
Tribuna: Mogoče bo vprašanje zvenelo absurdno, vendar vseeno: Zakaj je 
za TF potrebno državno in akademsko priznanje, ko pa je zadnjih štirideset let 
dobro shajala tudi brez tega in jo kot visoko šolo priznavajo tudi po svetu?
Benedik: Ne gre za neko nujno potrebo. Fakulteta je in ostaja cerkvena 
ustanova. Zgodovinsko gledano je študij teologije začetek visokošolskega štu-
dija v zahodnem svetu in se zato zdi normalno, da je kot tak priznan s strani 
države. Mogoče drži, da v skrajni konsekvenci ni nekih velikih praktičnih kori-
sti. Ta korist se sicer kaže na več področjih. Nazoren primer je dogajanje s prof. 
dr. Krašovcem, ki je pred nedavnim postal dopisni član SAZU in obenem s tem 
dobil priznanja za vsa spričevala. Do tega trenutka je bil kljub doktorskemu 
naslovu samo osnovnošolec. Priznavanje naslovov je tako prvo področje, kjer 
se delno kažejo tudi praktične koristi. Problem s priznavanjem diplom se je s 
spremembo zakona o pravnem položaju verskih skupnosti usedel. 
Vendar je tu še pomembnejša zadeva, ki se bo rešila z vključitvijo. Naši 
študentje bodo namreč s tem postali enakopravni z vsemi drugimi študenti lju-
bljanske Univerze. To pa je pomembna stvar. Res je, da se je na tem področju že 
marsikaj urejalo tudi v preteklosti, predvsem s Komisijo za odnose z verskimi 
skupnostmi, vendar nikjer ni bilo zakonsko urejeno. 
Tribuna: Kolikor je znano, se je Znanstveno-pedagoški svet Univerze pri 
obravnavi vaše vloge spotaknil predvsem ob določilo statuta TF, ki pravi, da je za 
404 Metod Benedik
vsakega profesorja, ki predava na TF, potrebna izpoved njegove vere, To pa naj 
bi bilo za sprejetje TF v sklop Univerze kot enakopravne članice nesprejemljivo.
Benedik: Pravzaprav se svet ni spotaknil zgolj ob to. Vsaj kolikor vem iz 
osebnih pogovorov z gospodom Sketom in prorektorjem Zupančičem. Najbolj 
je izpostavljeno vprašanje, da je to cerkvena ustanova in seveda vprašanje Veli-
kega kanclerja. To pa so predvsem vprašanja avtonomije TF. To drugih univerz 
v Evropi ne moti.
Poudariti je potrebno, da je fakulteta glede svojega znanstvenega dela po-
polnoma avtonomna, razume pa se, da je avtonomna v okvirih cerkvenega nau-
ka. To je namreč katoliška Teološka fakulteta, kar se vedno znova pozablja. Ali 
si lahko predstavljate teologije brez vere? Seveda to ne pomeni, da se študentje 
pri svojem delu ne seznanjajo z drugimi, nekatoliškimi verstvi in modernim 
ateizmom. Pri tem ne gre za zaprtost. Nasprotno, TF je odprta za sodobna giba-
nja, pri tem pa daje poudarek predvsem na okolje, v katerem se nahaja.
Tribuna: Kakšno vlogo opravlja sporni Veliki kancler in kdo je pravzaprav to?
Benedik: To je pravzaprav tisto vprašanje, ki so ga na Univerzi vedno znova 
načenjali, češ Veliki kancler krni avtonomijo TF. On odloča o tem, kaj in kako 
se bo učilo, odstavlja in postavlja profesorje. To sploh ni res. Njegova poglavitna 
in več ali manj edina naloga je, da našo fakulteto, ki je, še enkrat poudarjam, 
cerkvena ustanova, povezuje z Rimom, se pravi z rimsko kongregacijo za kato-
liško vzgojo. On je s tem stalna vez med fakulteto in kongregacijo. Dejansko to 
pomeni, da gredo vsi spisi s fakultete v Rim in obratno preko njega. 
Tribuna: Ali s tem kancler ne opravlja neke vrste nadzor, lahko bi rekli celo 
cenzuro?
Benedik: Sploh ne gre za cenzuro! V statutu TF je točno določena vlo-
ga Velikega kanclerja. Ljubljanski nadškof je obenem tudi oseba, ki opravlja to 
funkcijo. On predstavlja fakulteto pri Svetem sedežu in podpira njeno delova-
nje. Po statutu nima nobene moči urejati kadrovskih zadev. Edino dejanje, ki ga 
opravi pri namestitvi ali razrešitvi profesorja, je formalna potrditev kandidata, 
ki ga je na tajnih volitvah izvolil redni fakultetni svet.
Tribuna: Ali lahko fakulteta mimo njega komunicira s Sveto stolico?
Benedik: Dalo bi se najbrž tudi, vendar to poteka normalno preko njega.
Tribuna: V osnutku novega zakona o Univerzi je menda tudi določba, ki 
daje dekanu fakultete zelo široka pooblastila pri nastavljanju in razreševanju 
profesorjev. Kako vaša fakulteta sprejema takšne predloge?
Benedik: TF je tudi glede tega vedno ohranjala široko avtonomijo. Tako 
bo tudi v bodoče. Glede vseh teh vprašanj je kompetenten zgolj redni fakultetni 
svet. Dekan sam pri tem nima ničesar. Postopek nastavitve in razrešitve profe-
sorjev je jasno določen s statutom. Po njem pa dekan nima nikakršnih kompe-
tenc ne za nastavitev ne za razrešitev. V tem je TF očitno bolj demokratična. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 405
Glede tovrstnih stvari smo tudi v prejšnjih časih ohranjali svojo avtonomijo in 
tudi v prihodnje avtonomnost ostaja.
Tribuna: Vprašanje, ki se glede na naravo TF postavlja samo po sebi: ker 
gre za predvsem »moško« ustanovo, me zanima, kako je urejen študij deklet in 
kakšne so možnosti za njihovo zaposlitev po končani fakulteti?
Benedik: Zaenkrat je bilo možnosti za zaposlitev res izredno malo. Ne-
katera dekleta, ki so končala TF, so zaposlena kot katehetinje ali pa so dobile 
zaposlitev v škofijskih službah. Upamo pa, da bo sedaj, ko se bodo stvari z no-
vim zakonom o verskih skupnostih bolj odpirale, več možnosti za zaposlitev v 
socialnih ustanovah, npr. v Karitasu. V primeru, da bi bil v osnovne in srednje 
šole uveden nov predmet, za katerega sicer še ni jasno, kako se bo imenoval, ki 
bi dijake seznanjal z verstvom, bo tudi tu odprtih precej mest, za katera nudi 
visoko strokovno izobrazbo ravno naša fakulteta. Tu gre predvsem za tako ime-
novani B študij teologije, za katerega imamo izdelan program, ki sicer še ni 
stekel, verjetno pa bo letos. Omenjeni študij bo dajal visoko izobražene učitelje, 
namenjene ravno seznanjanju otrok in dijakov z verstvom.
Tribuna: Kako kot aktivni član tistega dela družbe, ki je bil do sedaj zapo-
stavljen, gledate na nove, v nekaterih primerih absurdne spremembe? 
Benedik: Pri tem zastopam mnenje, ki na splošno velja v Cerkvi: ne gre 
za vsiljevanje verouka na način, kot je določena ideološka vzgoja v preteklosti. 
Poudarjam, da nikakor ne gre za to.
Tribuna: Vendar pa obstajajo v krogih blizu Cerkvi predlogi, ki vodijo v to 
smer?
Benedik: Mislim, da je tega zelo malo. Veliko več je podtikanja v smislu: 
sedaj nam pa hočejo vsiliti verouk, podobno kot nekoč marksizem. 
Ne gre za to, da bi nekdo hotel v šolo vsiliti verouk. Gre za nov predmet, ki 
se mu bo mogoče reklo »veroslovje«, zgolj zaradi tega, da dobe otroci neke in-
formacije. Ne gre pa za verouk. Celo zelo resni duhovniki so proti temu, saj ve-
rouk sam po sebi ni zgolj informacija, temveč je to verska vzgoja. Ta pa je nujno 
vezana na življenje krščanske skupnosti in ne more obstajati ločeno sam zase.
Tribuna: Ali to pomeni, da bo ta predmet in tudi vernost vezana na pro-
stovoljnost in ne obveza?
Benedik: Na vsak način.
Tribuna: In vendar je iz izjave TF in Cirilskega društva razvidno, da se 
zavzemate za spremembo formulacije v ustavi. Namesto »svoboda življenja po 
veri« se zavzemate za »pravico življenja po veri«. Ker pa je vsaka pravica za 
razliko od svobode bolj obvezujoča, je s tem izjava v nasprotju z vašo trditvijo 
o prostovoljnosti. 
Benedik: Mogoče je potrebno razumeti izjavo v tem smislu, da se za razliko 
od prejšnjih določb vrste ustav, kjer se je vedno poudarjalo, da je izpovedovanje 
406 Metod Benedik
vere svobodno, vendar samo v osebnih okvirih, formulacija s pravico postane 
mnogo širša. Podobno kot ima vsakdo do osnovnih človeških potreb pravico in 
ne samo svobodo. Tako je tudi verovanje in zunanje izpovedovanje pravica vsa-
kogar. To ni nekaj, kar ti dovoli nekdo drug. Je pravica vsakega posameznika, 
ki je nihče ne sme omejevati. Gotovo je to precej širši, globlji in intenzivnejši 
pojem.
Tribuna: Enormno povečanje števila vernikov v zadnjem času verjetno ne 
sovpada z iskrenostjo verovanja pri nas. Kako gledate osebno na to spremembo?
Benedik: Kot zgodovinar gledam na to v širšem zgodovinskem kontekstu. 
Podobne stvari so se v zgodovini ponavljale velikokrat. Vsakič, ko je bila Cerkev 
stisnjena, so pri njej vztrajali samo prepričani kristjani. Kakor hitro pa pride 
do sprostitve, se število tistih, ki izkazujejo zunanje izpovedovanje vere, pove-
ča. Presojati nove vernike je težko. Med njimi je mnogo takih, ki so bili verni, 
vendar iz takih ali drugačnih razlogov tega niso javno izpovedovali. Mogoče 
pa je med novimi verniki tudi nekaj takih, ki razmišljajo predvsem o tem, da bi 
sedaj pač bilo bolje hoditi v cerkev. Ne moremo pa dajati pavšalnih ocen. Kdo 
lahko o tem sodi? Sem pa prepričan, da sedanje ozračje svobode bolj pospešuje 
iskrenost kot prejšnji avtoritativni režim.
Tribuna: Kakšni so vaši stiki s pravoslavnimi ustanovami iste vrste?
Benedik: Od leta 1974 imamo redne stike z beograjsko Teološko fakulteto 
v okviru rednih ekumenskih simpozijev vsaki dve leti izmenično v Ljubljani, 
Zagrebu in Beogradu. Poleg tega ob dnevu sv. Tomaža, zavetnika naše fakultete, 
povabimo predstavnike TF iz Beograda in oni povabijo nas ob svojem prazniku 
na dan sv. Save.
Tribuna: Verjetno sem bil zaradi vzgoje kar malce presenečen, ko sem pred 
pogovorom pozorno opazoval študente teologije, ki pred kabinetom čakajo na 
opravljanje izpita. Med njimi in njihovimi vrstniki namreč nisem opazil nobene 
razlike. Celo žargon je isti – študentski.
Benedik: To so pač mladi fantje kot vsi ostali pri dvajsetih. Tudi to je dokaz 
več, da so sedenje pregrade med TF in univerzo zastarele.
Od januarja 1990 dalje so poskusi povezave med Teološko fakulteto in 
Univerzo postajali vse intenzivnejši. Dekan Valenčič se je 22. novembra 1989 
udeležil seje znanstvenega sveta Univerze v Ljubljani,kamor je bil dekan poslej 
kar redno vabljen. Pogovori med Fakulteto in Univerzo so dobili novo težo, ko 
je leta 1991 službo rektorja Univerze prevzel akademik Miha Tišler. Pomemben 
mejnik na poti Fakultete nazaj v Univerzo je bil pogovor predstavnikov Fakulte-
te (veliki kancler nadškof Alojzij Šuštar ter prejšnji in aktualni dekan) z rektor-
jem Tišlerjem 8. julija 1991. Zadeva je vse bolj stopala v javnost. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 407
Priloga 9
List Slovenec je dne 28. oktobra 1991 objavil članek Biserke Karneža pod na-
slovom Nerešen status Teološke fakultete, Želja po vključitvi v Univerzo in 
nasprotovanja. Zgovoren je bil tudi podnaslov: Profesorji Teološke fakulte-
te menijo, da vključitev TF v Univerzo ne more biti odvisna od dobre volje 
posameznika.
Dr. Benedik in njegovi profesorski kolegi so poudarili, da specifičnost Te-
ološke fakultete ni primanjkljaj temveč pozitivna vrednost. Teološka fakulteta 
kot del Univerze ne bo delovala po duhovnih merilih, seveda pa bo obdržala 
nekatere zahteve, ki Univerze v Ljubljani oziroma njenih predstavnikov ne bi 
smele motiti. Fakulteta ima tudi znanstveni značaj in vkolikor bi bila vključena 
v Univerzo, bi lahko enakopravno nastopala z ostalimi znanstvenimi instituci-
jami. Njena vloga ni ozko omejena, torej ni samo v službi vernega človeka, tem-
več ima širši kulturni pomen za slovenski narod. Prav tako so poudarili, da ni 
vprašljiv status teoloških fakultet v Nemčiji in Avstriji. Gre za državno pogodbo 
med Svetim sedežem in nemško ter avstrijsko državo. Status teoloških fakultet 
je rešen tudi v vzhodnoevropskih državah in ne nazadnje na Hrvaškem, kjer 
je bil že junija razveljavljen dekret iz leta 1952 (odstranitev Teološke fakultete z 
Univerze v Zagrebu).
Reforma univerze se ne more končati zgolj z uvajanjem večje avtono-
mije in novih programov, temveč mora rešiti status Teološke fakultete in ne 
nazadnje tudi status njenih študentov. Teološka fakulteta že dalj časa sode-
luje s Filozofsko fakulteto in drugimi ter se tako poskuša vključiti in postati 
del Univerze v Ljubljani oziroma njenih predstavnikov. 
Prof. dr. Veljko Rus, neizvoljeni kandidat za rektorja, je dejal, da se za-
vzema za sodelovanje Teološke fakultete z univerzo v Ljubljani ter nasprotuje 
njeni osamitvi, vendar zavrača njeno vključitev v Univerzo. Meni, da Teološka 
fakulteta zaradi notranje cerkvene hierarhije ne more uporabljati enakih meril 
kot Univerza v Ljubljani. Dr. Rus je v pogovoru tudi dopolnil svojo izjavo iz 
TV Tednika o neprimernosti Andresa Marka Pozniča, študenta teologije, za 
predsednika študentskega parlamenta. Dejal je, da študentska organizacija ni 
samo stanovska, temveč ima tudi soupravljalske pravice in v tem primeru nek-
do, ki ni član Univerze v Ljubljani, ne more sodelovati pri njenem upravljanju. 
Poudaril je, daje Poznič kot predsednik študentskega parlamenta vplival na izid 
glasovanja.
Legitimna izvolitev Marka Pozniča. O prihodnjem statusu Teološke fa-
kultete ter o primernosti izvolitve študenta teologije za predsednika študent-
skega parlamenta smo povprašali tudi sedanjega predsednika študentske vlade, 
Marka Kušarja. Povedal je, da je v 21. členu statuta ŠOU zapisano: »Člani ŠOU 
408 Metod Benedik
v smislu 3. člena te ustave so tudi študentje Teološke fakultete v Ljubljani in štu-
dentje Višje šole za notranje zadeve v Ljubljani«; tako je izvolitev Marka Pozniča 
za predsednika študentskega parlamenta legitimna. Prav tako je omenil razha-
janje v stališčih med možnim rektorjem dr. Rusom in študentsko vlado glede 
statusa Teološke fakultete, saj tako študentska vlada kot študentski parlament 
podpirata Teološko fakulteto v njenem prizadevanju za enakopravno vključitev 
v Univerzo.
Andres Marko Poznič, sedanji predsednik študentskega parlamenta in 
študent teologije, je dejal, da je življenje študentov teologije podobno življenju 
ostalih študentov in tako imajo študentje teologije legitimno pravico, da sodelu-
jejo v študentskem parlamentu, kar potrjuje tudi Statut ŠOU. Poznič je poudaril 
tudi humanistično vlogo Teološke fakultete in tako naj bi bilo samoumevno, da 
se sodelovanje, ki trenutno poteka s Filozofsko fakulteto, okrepi, hkrati pa naj se 
Teološka fakulteta enakopravno vključi v Univerzo v Ljubljani. 
Nezakonito odstranjeni z Univerze 
Prof. dr. Metod Benedik, dekan Teološke fakultete, je dejal, da je bila Teo-
loška fakulteta nezakonito odstranjena z Univerze v Ljubljani. Dekret, ki je bil 
izvršen leta 1952, je slovenska vlada že razveljavila. Meni, da postopek vključitve 
Teološke fakultete ne more potekati od začetka, saj je bila Teološka fakulteta 
soustanoviteljica Univerze v Ljubljani. Prav tako meni, da številna vprašanja, ki 
se pojavljajo ob vključitvi TF, niso takšna, da se o njih nebi dalo pogovoriti. Ob-
možnem imenovanju prof. dr. Veljka Rusa in njegovega odnosa do Teološke fa-
kultete so dekan TF in profesorji na njej izjavili, da dr. Rus verjetno vidi glavni-
no problema v tem, da Univerza ne bi imela vpogleda v imenovanje profesorjev 
ter vpliva pri oblikovanju programov na Teološki fakulteti. Dr. Benedik meni, 
da je strah pred tem odveč. Če se kandidat za rektorja zavzema za avtonomijo 
Univerze, potem lahko tudi posamezne fakultete ohranijo del avtonomije. Pro-
fesorji Teološke fakultete so med drugim tudi poudarili, da vprašanje vključitve 
Teološke fakultete v Univerzo v Ljubljani ne bi smela biti odvisna od dobre volje 
posameznika, temveč je potrebna sistemska rešitev.
Priloga 10
Novinarka Jasna Kontler - Venturini je po pogovoru z dekanom Benedikom 
in mariborskim prodekanom Ojnikom v Delu dne 4. aprila 1992 objavila 
prispevek z naslovom Samo vprašanje časa.
Teološka fakulteta je še pred kratkim, kot nam je zatrdil dr. Stanko Ojnik, do-
sedanji predstojnik mariborskega oddelka TF, le s težavo zagotavljala svoj obstoj 
in plačevala svoje profesorje s 100 do 200 markami na mesec. Toda zdaj je sistem 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 409
financiranja urejen z državnim proračunom, cerkvi pa se, kot je slišati, obeta vr-
nitev velikega premoženja. Bo torej finančno celo prehitela druge fakultete? 
Dekan, dr. Benedik: »TF ni nikoli imela nikakršnega svojega premoženja, 
zato ji ne bo nič odvzeto in tudi denacionalizacija ji ne bo nič prinesla.« 
Dr. Ojnik: »Mariborska škofija bo dobila nazaj nekaj stavb, gozdov in njiv, 
vendar to ne bo zadoščalo niti za vzdrževanje kulturnih spomenikov v lasti cer-
kve. Ljubljanska škofija je bogatejša, saj ji pripada precej gozdov. Toda to pre-
moženje bo šlo za plačevanje uslužbencev Cerkve in bo razbremenilo verne, 
ki tega sami ne zmorejo več. Mislim, da TF tisto, kar dobi od države, s svojim 
delom za ta narod tudi zasluži. Da bomo imeli kaj preveč, se ni bati. Res je, da 
morajo biti profesorji teologije verni, toda tudi od profesorja francoske literatu-
re se zahteva znanje francoščine.«
Na to, da se v nekajletnem (v zadnjem letu precej okrepljenem) dogovar-
janju o ponovni vključitvi Teološke fakultete na Univerzo v Ljubljani, pripra-
vlja odločilni korak, sta v minulem mesecu javnost opozorila med drugim na-
slednja dogodka. Ob 8. marcu, ko je bila tradicionalna vsakoletna slovesnost 
Teološke fakultete ob prazniku njenega patrona Tomaža Akvinskega, je dekan 
dr. Metod Benedik v prispevku za TV Dnevnik izjavil, da kaže novo vodstvo 
Univerze v Ljubljani veliko razumevanje za ureditev statusa te fakultete. Na prvi 
pomladanski dan pa je bil v Delu objavljen apel Društva študentov teologije, s 
katerim ti vodstvo Univerze v Ljubljani pozivajo, da omogoči sprejem TF med 
redne članice univerze. 
Študentje teologije so med drugim zapisali: »Prepričani smo, da so razlogi, 
ki so botrovali izključitvi Teološke fakultete iz Univerze, preseženi. Razen tega 
poseben status TF kot cerkvene ustanove v nobeni demokratični državi ni ovira 
za članstvo v univerzi.« Zanimivo je, da so se najbolj zainteresirani študentje 
javno oglasili kar celo leto za sklepom Študentske organizacije Univerze 
Ljubljana, ki je marca lani poslala na Teološko fakulteto dopis, v katerem je 
sporočila, da podpira vključitev TF na univerzo. (Podobne dopise sta TF poslali 
takrat še Medicinska fakulteta in Akademija za glasbo.) Odločitev ŠOU ima 
verjetno odločilni pomen za razplet o sprejemanju TF na Univerzo. Spomnimo 
se, da so študentje »odnesli« kandidata za rektorja dr. Veljka Rusa, ki se je sicer 
zavzemal za sodelovanje med TF in Univerzo, vendar je nasprotoval njeni 
priključitvi, češ da zaradi zavezanosti cerkveni hierarhiji ne more uporabljati 
enakih habilitacijskih meril kot ljubljanska univerza. Po neizvolitvi je dr. Rus 
tudi javno izjavil, da je študent teologije Andres Marko Poznič kot predsednik 
študentskega parlamenta vplival na glasovanje študentske delegacije v 
univerzitetnem svetu.
Pravzaprav možnost vrnitve TF na Univerzo (iz te je bila izločena leta 1950, 
z dekretom sveta za prosveto in kulturo pri vladi LR Slovenije, z datumom 31. 
410 Metod Benedik
junija (!) 1952 pa je tudi prenehala biti samostojna državna fakulteta in s tem 
izgubila ne le državno financiranje, ampak tudi veljavnost diplom in vseh dru-
gih podeljenih naslovov študentom) ni bila sporna že od leta 1989, ko je bil še 
danes veljavni visokošolski zakon dopolnjen z amandmajem, ki je odločitev o 
tem prepuščal univerzi.
Še prej, že leta 1987, pa je pobudo za to dal dr. Rastko Močnik, naklonjen 
pa je bil tudi tedanji rektor dr. Polde Leskovar. Enako je veljalo za njegovega 
naslednika dr. Janeza Peklenika in predsednika Univerzitetnega sveta dr. Cirila 
Zlobca. Dobre volje in na koncu tudi zakonske možnosti je bilo torej še pred 
koncem starega političnega sistema dovolj, toda ob začetku postopka vključitve 
so se vendar pokazale ovire, ki so lani poleti pripeljale do javne konfrontacije 
tedanjega rektorja dr. Borisa Sketa in dekana TF dr. Benedika.
Rektor je tedaj jezno reagiral na očitke dr. Benedika, da je vodstvo Univer-
ze zavlačevalo odločanje o priključitvi TF. Navedel je, da so že julija 1990 poslali 
TF poziv, naj pošljejo na Univerzo svoj statut in študijski program, namesto 
tega pa so dobili samo mnenje dekana TF (tedaj je bil to dr. Rafko Valenčič), da 
je univerzitetni statut »poln kardeljanstva«. Dokumente TF je Univerza dobila 
šele marca lani in 9. maja lani je Znanstveno pedagoški svet sprejel sklep, v 
katerem ugotavlja, da je »Statut TF v nasprotju z veljavno zakonodajo, s sta-
tutom ljubljanske univerze in zlasti z načeli avtonomnosti univerze.«. Dr. Sket 
je v omenjeni polemiki v intervjuju za Tribuno izjavil, da si univerza res ne 
more dovoliti, da bi »za imenovanje njenih profesorjev, čeprav le teologov, dajal 
soglasje nadškof, ko smo se komaj ubranili lastnega ministra«. Ta postopek je 
primerjal z zloglasno čistko peterice profesorjev v sedemdesetih letih.
TF in tudi cerkev sta s takšnim sklepom univerzitetnega vodstva doživeli 
udarec, a kmalu dobili tudi pomembno zadoščenje. Ob koncu lanskega maja, ko 
so škofje obiskali TF, so jim dekani in profesorji sporočali o obisku pri ministru 
Venclju in podpredsedniku Malešiču, ki sta jim zagotovila priznanje listin TF 
in obeh cerkvenih srednjih šol, ter o ureditvi državnega financiranja teh šol (iz-
vzemši šesto leto študija teologije). Vse to se je s tem študijskim letom dejansko 
uresničilo in tako je vprašanje priključitve TF na Univerzo postalo predvsem 
načelno vprašanje (po nekaterih mnenjih pa predvsem politično vprašanje), saj 
je sklep Filozofske fakultete o interdisciplinarnem študiju s TF (Znanstveno pe-
dagoški svet FF ga je sprejel prejšnji mesec) opremljen z mnenjem dekana, da 
za izvajanje ni nujno univerzitetno članstvo TF.
A ta klavzula dejansko ni potrebna, saj je bila v februarju letos ustanovlje-
na skupna komisija. Ta ima dve nalogi, da vzpostavi takojšnje sodelovanje in 
da vključi TF v Univerzo. Prva bo verjetno v najkrajšem času uresničena, ko 
bosta dekan TF in rektor dr. Miha Tišler podpisala pogodbo o sodelovanju. V 
nadaljevanju dela pa bo komisija, kot nam je povedal eden od njenih članov, 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 411
prorektor univerze, dr. Miroslav Kališnik, »poskušala doseči izenačenje habili-
tacijskih kriterijev in postopka v bistvenih značilnostih«. Dr. Kališnik v zvezi s 
tem poudarja, da kriteriji za habilitacijo učiteljev na TF niso blažji kot na uni-
verzi, temveč v nekaterih pogledih celo strožji. Dekan TF dr. Metod Benedik pa 
nam je v zvezi z drugim dosedanjim zadržkom (da morajo biti profesorji teo-
logije verni) dejal: »Podobno kot se od profesorja francoske literature zahteva 
aktivno znanje francoščine in kot je sociolog član družbe, ki jo obravnava, tako 
je tudi teolog aktivno udeležen v življenju univerze. Za neteološke predmete pa 
lahko dobi mesto predavatelja najboljši med prijavljenimi kandidati.«
Od uradne priključitve univerze TF tako verjetno loči samo še čas, ki je 
potreben, da se spelje ves zakonsko predviden postopek: ko bo komisija končala 
delo, morajo njene predloge obravnavati še rektorjev kolegij, statutarna komisi-
ja, ZPS in končno univerzitetni svet.
Toda Teološka fakulteta se medtem intenzivno spreminja, saj na njej štu-
dira skoraj tretjina laikov in med njimi je vse več deklet. Doslej je bilo za laike 
le malo delovnih mest, a kot računa dr. Benedik »se bo marsikaj spremenilo z 
reformo šolstva. Denimo s predmetom »veroslovje«, ki bi zamenjal nekdanji 
STM.«
V teku leta 1992 so bila posamezna vprašanja, povezana s ponovno vključi-
tvijo Teološke fakultete v Univerzo, navzoča na vsaki seji rednega fakultetnega 
sveta. Zgovoren je zapisnik seje z dne 14. maja 1992. „Dekan: Odnosi med TF in 
UL gredo po dveh tirih: sporazum o sodelovanju in vključitev TF v UL. Spora-
zum o sodelovanju je pripravil Valenčič. ZPS (Znanstveno-pedagoški svet) UL 
ga je potrdil. RFS (Redni fakultetni svet) TF je na seji z glasovanjem potrdil, da 
se sporazum podpiše in da ga s strani TF podpiše veliki kancler. Vključitev TF v 
UL. Bilo je več sestankov, ki sta se jih udeležila dekan in Košir, enkrat tudi Stres. 
Ministrstvo za pravosodje je dalo izjavo, da v zakonodaji nič ne nasprotuje, da 
bi bila TF vključena v UL. Pričakujemo izjavo Ministrstva za šolstvo in šport. 
Rektorska ekipa je za to. Na seji dekanov je bil Kerševan izrecno za, trije so imeli 
pomisleke, ostali so molčali.“12 Znanstveno-pedagoški svet UL je 25. septem-
bra 1992 dal predlog za pozitivno rešitev tega vprašanja, kar je bilo sprejeto na 
seji univerzitetnega sveta 18. novembra 1992.
Priloga 11
O vračanju fakultete v Univerzo je pisal mariborski Večer, ki je 29. oktobra 
1992 objavil članek Teološka fakulteta po štirih desetletjih spet v naročju Uni-
verze. Novinar Marjan Kunej je strnjeno povzel historiat tega vračanja in v 
12 Arhiv Teološke fakultete, Seje Rednega fakultetnega sveta. 
412 Metod Benedik
podnaslovu članka zapisal: O tem naj bi se na današnji seji izrekel znanstve-
no-pedagoški svet Univerze v Ljubljani.
Predlog za ponovno vključitev Teološke fakultete v univerzo v Ljubljani 
je ena izmed tem njenega znanstveno-pedagoškega sveta, ki se po daljšem pre-
moru sestane danes. Toda zakaj pravzaprav takšna prošnja? Spomnimo se, da 
je bila Teološka fakulteta od ustanovitve Univerze v Ljubljani 1919 njen sestavni 
del. Tako je bilo vse dotlej, dokler ni svet za prosveto in kulturo vlade LRS (4. 
marca l952) obvestil fakultetnega dekanata: »Z ozirom na ustavne določbe o 
ločitvi cerkve od države vam sporočamo, da s 31. junijem t. l. teološka fakulteta 
preneha biti državna ustanova …« In odtlej je delovala le kot cerkvena ustanova 
rimskokatoliškem cerkve.
Potujoča prošnja
Teološka fakulteta je sredi leta 1990 prvič zaprosila rektorat za ponovno 
priključitev v Univerzo v Ljubljani in izrazila željo, da ohrani avtonomijo kot 
cerkvena Fakulteta (tako kot druge sorodne fakultete, predvsem v srednjee-
vropskem prostoru). O tem je nato razpravljal kolegij dekanov in »zadevo« od-
stopil znanstveno-pedagoškemu svetu. Ta je ugotovil, da gre za nekatere neskla-
dnosti statuta TF z veljavno zakonodajo«. Zato je predlagal, da naj bi se stvari 
lotila delovna skupina.
Ko je TF v letošnjem februarju obnovila pobudo za zopetno vključitev v 
UL, so imenovali delovno skupino in ta si je prizadevala dobiti odgovore na 
nekatera vprašanja. Temeljne dileme so namreč izhajale predvsem iz različnega 
razumevanja 7. člena ustave Republike Slovenije (o ločitvi države in verskih sku-
pnosti) in njenega 58. člena (o državnih univerzah in visokih šolah ter o njihovi 
avtonomnosti). Ob tem je treba pojasniti, da je TF registrirana pri temeljnem 
sodišču kot zavod. Njene diplome so postale (s spremembo zakona o pravnem 
položaju verskih skupnosti) javne listine in njenim diplomantom je priznana 
visokošolska izobrazba. Povrhu šolsko ministrstvo sofinancira prvih pet let štu-
dija na TF po merilih, ki veljajo na drugih visokošolskih zavodih Republike 
Slovenije.
„Da“ dveh ministrstev
Ko je delovna skupina zaprosila za razlago ministrstvo za zakonodajo, je 
le-to menilo, da »v veljavni zakonodaji ni nikakršnih zadržkov za vključitev 
TF v UL«, več o tem pa naj bi povedalo še šolsko ministrstvo. Odgovorilo je 
(z opozorilom, da gre le za mnenje, ne pa tudi za razlago ustavnih določil), 
da veljavna zakonska ureditev omogoča, da »se v UL lahko vključijo tudi višje 
in visoke šole, ustanovljene po posebnih predpisih, med katere sodi tudi TF. 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 413
Teološka fakulteta ima možnost postati članica univerze, pri čemer pa je njena 
zopetna vključitev odvisna le od odločitve TF in sporazuma s članicami UL.« 
Rečeno je še bilo, da gre za načelo ustavno zagotovljene visokošolske avtono-
mije. TF in UL sta (kot je predlagala delovna skupina) v maju 1992, torej pred 
končnim sklepanjem o ponovni vključitvi TF v univerzo, že podpisali pogodbo 
o sodelovanju, ki vsebuje tudi dogovor o nadaljevanju prizadevanj za morebi-
tno ponovno vključitev TF v UL.
Ovir ni več
In kakšni so po mnenju delovne skupine razlogi, ki govorijo v prid ponov-
ni vključitvi? 
Več jih je. Najprej: TF ima kot začetnica visokošolskega študija na Sloven-
skem in soustanoviteljica UL posebno vlogo v zgodovini akademskega izobra-
ževanja, s tem pa tudi v zgodovini in kulturi slovenskega naroda. Njena vrnitev 
je tedaj priložnost za ponovno združitev znanstvenega in pedagoškega visoko-
šolskega delovanja v enem središču, Univerzi v Ljubljani. Pri tem poudarjajo, 
da gre za zopetno vključitev akademskega, ne pa pastoralnega dela TF v UL. 
Pojasnilo: akademski del študija (prvih pet let) je namreč dostopen vsem drža-
vljanom RS, ne glede na versko pripadnost ali spol, pastoralni del (šesto leto) pa 
je namenjen le usposabljanju duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev.
Delovanje TF v okviru univerze je v srednje evropskem prostoru samou-
mevno. Ta fakulteta je mednarodno priznana visokošolska ustanova. V času, ko 
ni bila vključena v univerzo, je kljub temu uspešno sodelovala s posameznimi 
univerzitetnimi ustanovami. In še: pobude za njeno vrnitev v okrilje univerze 
so v zadnjem času prihajale tako od predstavnikov znanstvenega kot družbe-
nega življenja. Njena izključitev je bila posledica politične in ideološke narav-
nanosti svojega časa, ker pa takšnih razlogov ni več, tudi ni več ovir za njeno 
zopetno vključitev v UL.
Tako torej delovna skupina, ki slednjič predlaga, da »se TF kot akademska 
inštitucija ponovno vključi v UL kot ena od fakultet«, nato pa tudi dokončno 
uskladi svoj statut z univerzitetnim. Tak predlog je za delovno skupino podpisal 
prorektor prof. dr. Miroslav Kališnik, o njem pa naj bi se izrekel univerzitetni 
znanstveno-pedagoški svet na današnji seji.
Po seji univerzitetnega sveta dne 18. novembra 1992, ki je z javnim glasova-
njem potrdil vrnitev Teološke fakultete v Univerzo, je o tem pisalo več sloven-
skih časnikov. 
414 Metod Benedik
Priloga 12
Neposredno po seji je prav s tem datumom Jasna Kontler - Venturini v Delu 
objavila članek z naslovom Čigava teološka fakulteta. V njem se je dotaknila 
nekaterih »spornih vprašanj« v zvezi z vračanjem Fakultete v Univerzo, obe-
nem pa je nakazala tudi vprašanja, ki bi se v prihodnosti lahko pokazala kot 
problematična tako v medsebojnih odnosih kot še posebej v smeri in načinu 
delovanja Teološke fakultete. 
Uradni sprejem Teološke fakultete med članice ljubljanske univerze prav-
zaprav ne bi smel biti dogodek, ki bi ga bilo treba komentirati. Predvsem v za-
dnjem letu postopnega približevanja 40-letne izgnanke univerzi je bilo o tem 
povedano in napisano skoraj vse. Predvsem pa na koncu skoraj ni več prostora 
za dvomljivce, za katere vstop Teološke fakultete ni zgolj administrativno deja-
nje, ki popravlja krivico.
Odgovori na vsa sporna vprašanja so se zdeli tako logični, da je na zadnji 
seji znanstveno pedagoškega sveta odnehal še zadnji »tečnež« dr. Slavko Spli-
chal in svoj vzdržani glas spremenil v privolitev v sprejem teologov na univer-
zo. Delovna skupina, v kateri so bili predstavniki ljubljanske univerze in dekan 
Teološke fakultete in ki je v minulega pol leta pripravila predlog za vnovično 
vključitev TF, je uporabila zelo spretno formulacijo za omilitev najbolj sporne 
razlike med univerzo in omenjeno fakulteto. Po mnenju komisije je habilitacij-
ski postopek »formalno ne pa vrednostno različen od habilitacijskega postopka 
na univerzi in ima prav tako za cilj zagotoviti kvaliteto pedagoškega in razisko-
valnega kadra«.
Vendar ostaja dejstvo, da je bil in še vedno je pogoj za sprejem profesorjev 
na TF svetovnonazorska opredeljenost in tudi število in kakovost znanstvenih 
objav (čeprav v tem gotovo ne zaostajajo za univerzo!) zanje niso habilitacijsko 
merilo. Jasno pa je, da se tovrstna različnost v okviru ene univerze ne more na-
daljevati in da je tudi nov univerzitetni statut, ki bo sledil novemu visokošolske-
mu zakonu, gotovo ne bo dopuščal. Mimo tega seveda ni mogla niti omenjena 
skupina v svojem predlogu in je zato TF zavezala, da mora v šestih mesecih 
uskladiti svoj statut z univerzitetnim, vendar šele po tem, ko bosta sprejeta za-
kon in statut univerze in ko bo sklenjen ustrezen meddržavni sporazum med 
Republiko Slovenijo in apostolskim sedežem v Rimu. V vmesnem obdobju pa 
bo TF delovala po posebnih pravilih, ki naj uredijo tudi habilitacijo njenih uči-
teljev, pridobivanje akademskih naslovov in sprejemanje študijskih programov.
Na videz je tako vse lepo in prav. Teološka fakulteta se bo ravnala po uni-
verzitetnih pravilih. Študentje se bodo nanjo lahko vpisovali ne glede na versko 
pripadnost ali spol, peti pastoralni letnik pa je tako ali tako izvzet iz vključi-
tve in sodi v izključno, tudi finančno, pristojnost Cerkve. Toda tisti, na videz 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 415
nepomembni del dogovora, ki govori o sporazumu med Slovenijo in cerkvenim 
vrhom, postavlja komaj doseženo soglasje pod velik vprašaj.
Kajti mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki se je pravkar vrnil iz Vatika-
na, je v nedavnem pogovoru z novinarji povedal med drugim, da imajo kongre-
gacije v Rimu pomisleke do vključitve, ker menjava vodstev univerz in šolskih 
ministrstev menda prinašajo »vedno drugo šolsko atmosfero, drugo mišljenje«. 
Ob taki »politični, idejni ali ideološki nestalnosti« naj bi bila cerkvena potrditev 
težja, čeprav ni izključena.
V teh prenesenih besedah je hud politični naboj. Kajti Cerkev tako pri-
znava nič več in nič manj kot usodno povezanost z aktualno politiko. TF je 
lahko del (avtonomne?) univerze samo pod pogojem, da je univerzitetna in vla-
dna politika po volji Cerkvi. Teološka fakulteta je torej nad pravili, ki veljajo 
na univerzi, saj se pri upoštevanju pravil ravna (ali mora ravnati) predvsem po 
zapovedih Cerkve, od katere naj bi bila neodvisna. Ne glede na dokončni sklep 
Vatikana (medtem bodo tako ali tako volitve) bi suverena univerza bržkone 
morala ukrepati, saj bo sicer molče dopustila, da po njej znova straši ideološko 
obarvana resnica. 
Priloga 13
Dnevni časopis Republika je takoj naslednji dan po izglasovani vrnitvi Fa-
kultete v Univerzo, 19. novembra 1992, objavil prispevek novinarja Boštjana 
Lajovica z naslovom Po štiridesetih letih spet v naročju Alme Mater, pod-
naslov pa je pojasnil: Univerzitetni svet ljubljanske Univerze tudi formalno 
potrdil ponovno vključitev Teološke fakultete v Univerzo.
Fakultetam ljubljanske Univerze se je včeraj pridružila nova članica, Teo-
loška fakulteta (TF). S tem je končana zgodba, ki se je začela pred 40 leti, ko so 
Teološko fakulteto izključili iz Univerze. Odločitev so takrat utemeljili z ustav-
nim načelom o ločitvi države in cerkve. Poslej je bila Teološka fakulteta zgolj 
cerkvena ustanova, čeprav je bila ena od ustanovnih članic ljubljanske Univerze 
leta 1919. Namestnik ministra za šolstvo dr. Pavle Zgaga je ob tem izjavil, da 
to »pomeni normalizacijo razmer v slovenskem visokem šolstvu, pri čemer so 
sodelovali predstavniki sedanje in prejšnje vlade«, dekan TF dr. Metod Benedik 
pa, da je »TF tako dobila mesto, ki ji pripada, kar je v veliki meri povezano z no-
vim vodstvom Univerze, ki je za vključitev TF pokazalo veliko več razumevanja 
in širine kot prejšnje«.
Sklep univerzitetnega sveta zadeva le vključitev akademskega, ne pa tudi 
pastoralnega dela TF. Akademski del, ki traja 5 let, je namreč dostopen vsem 
državljanom Slovenije, ne glede na veroizpoved ali spol, šesto leto študija 
416 Metod Benedik
– pastoralni del – pa je namenjen le usposabljanju duhovnikov in drugih pasto-
ralnih delavcev.
Odnosi med TF in ljubljansko Univerzo sose pričeli obnavljati že pred leti, 
najprej s Filozofsko fakulteto, kar je pripeljalo do razmišljanj o medštudijski po-
vezavi obeh ustanov. Številni posamezniki in ustanove so dali pobude za preklic 
dekreta o izključitvi Teološke fakultete, ki je sredi leta 1990 vložila prošnjo za 
ponovno vključitev. S spremembami zakona o pravnem položaju verskih sku-
pnosti je bil narejen še korak naprej: diplome Teološke fakultete so postale javne 
listine, diplomantom pa so priznali visokošolsko izobrazbo. Formalno vključi-
tev v univerzo so ovirala le še neskladja med statutom TF in veljavno zakono-
dajo ter nekaterimi univerzitetnimi predpisi, povčerajšnjem sklepu pa ima TF 
šest mesecev časa, da jih odpravi. Dekan dr. Benedik nam je ob tem dejal, da 
vključitev TF pomeni obogatitev Univerze, dopolnjuje njene programe, krepi 
njeno »umeščenost v narod« in podobo v tujini.
Priloga 14
Svoje razmišljanje o Teološki fakulteti, o teološkemu študiju ter o pomenu 
Fakultete v okvirih Univerze je nekdanji dekan fakultete Rafko Valenčič pod 
naslovom Teološka fakulteta spet članica ljubljanske Univerze dne 21. no-
vembra 1992 objavil v Slovencu.
Ponovna vključitev Teološke fakultete v univerzo v Ljubljani 18. novem-
bra 1992 je primeren trenutek za premislek o njenem mestu v slovenski družbi 
nekdaj in danes. V javnosti, predvsem v nekaterih novinarskih, političnih in 
visokošolskih krogih, je bilo v zadnjem času vse pogosteje slišati vprašanja, ali 
je ponovna vključitev v skladu z načelom ločitve cerkve od države, ali s tem ne 
dajemo prednosti eni veroizpovedi pred drugimi, ali niso dolžne verske sku-
pnosti same gmotno podpirati versko izobraževalne dejavnosti, ali ima fakulte-
ta znanstveno in organizacijsko avtonomijo, če je podrejena velikemu kanclerju 
in Rimu, ali in s čim se lahko ustanova izkaže vredna zaupanja in priznanja 
celotne družbe, nenazadnje, kakšno je njeno mesto v prelomnem času, ki ga 
doživlja slovenski narod. Nihče se doslej še ni dotaknil deleža katoliške Cerkve 
in znotraj nje tudi Teološke fakultete v procesu demokratizacije in dosežene 
slovenske samostojnosti. Ne verjamem, da bo kdo od njenih članov začel pisati 
spomine.
A ostanimo pri Teološki fakulteti. O njenih predhodnicah, o samostanskih 
in župnijskih šolah na slovenskih tleh, ki so v srednjem veku vzgajale duhov-
nike po tedanjih evropskih zgledih, vendar za domače razmere, je marsikaj na-
pisanega in še več neraziskanega. Le redki duhovniški kandidati in še redkejši 
laiki so imeli možnost šolanja v priznanih evropskih univerzitetnih središčih v 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 417
Padovi, Bologni, na Dunaju in drugod. Med domače ljudi pa so tako prvi kot 
drugi prinašali teološko, filozofsko in znanstveno misel kot seme, ki so ga polo-
žili v slovensko zemljo, da je njegova rast odmevala do naših dni.
Tako je tudi začetek kontinuiranega srednjega in visokega šolstva v na-
ših deželah, ki so ga začeli jezuiti ob koncu 16. stoletja, našel ugodna tla za 
svoj razvoj. Ohranjeni dokumenti iz poznejših stoletij govore, da je bil npr. te-
ološki študij v Ljubljani enakovreden študiju na drugih podobnih ustanovah 
v srednjeevropskem prostoru. Zato tudi vključitev Teološke fakultete v mlado 
slovensko univerzo l. 1919 ni bilo naključje. Teološki študij je namreč imel za 
seboj ne samo najdaljšo tradicijo, marveč tudi že preverjene programe, ustrezne 
pripomočke in pripravljen kader.
Dovolj je bilo dvajset medvojnih let (1919–1941), da se je Teološka fakulteta 
uveljavila v znanstvenem svetu doma in v tujini, nič manj tudi na duhovnem 
področju kot vzgojiteljica vzgojiteljev za vero in omiko. Imena bratov Ušenič-
nikov, F. Grivca, F. K. Lukmana, J. Ujčiča, J. Srebrniča, M. Slaviča, L. Erlicha, J. 
Fabijana, J. Janžekoviča, A. Trstenjaka in drugih bodo tudi v prihodnje ohranila 
svoj pomen.
Nič manj pomembno vlogo pa so imeli vsi tisti predavatelji in študentje, ki 
so po vojni nadaljevali delo najprej v neprijaznih, nato pa v vedno bolj krivičnih 
in celo sovražnih razmerah. Profesorski kader je bil namreč razpolovljen, štu-
dentska populacija prav tako, stik z znanstvenim in svobodnim svetom onemo-
gočen, restrikcije pravic in svoboščin vsak dan večje … Odstranitev fakultete 
iz javnega in visokošolskega življenja (1952) se je pripravljala dalj časa. Nihče 
od odgovornih ni dvignil svojega glasu v obrambo njenih pravic. Stanje se je s 
tem še poslabšalo z vsemi pravnimi in gmotnimi posledicami. Fakulteta je kljub 
težkim razmeram nadaljevala svoje delo, ostala je v stiku s potrebami naroda 
in Cerkve, pomladila je svoj kader, ohranila svoj ponos pa tudi akademsko av-
tonomijo, česar ni uspelo ne Univerzi ne njenim članicam. Vloga velikih kan-
clerjev je bila glede tega nenadomestljiva. Številni slovenski duhovniki pa so 
tako pred omenjenimi dogajanji kakor tudi pozneje poleg duhovniškega dela 
opravljali splošno vzgojno nalogo, ohranjali so narodove duhovne in kulturne 
vrednote. Za svoje delo niso iskali in tudi niso dobili priznanj. Nihče, ki hoče 
študirati slovensko preteklost, ne more prezreti vloge, ki jo je imel v njej sloven-
ski duhovnik. Za tako vlogo, ki je presegala področje zgolj duhovniških opravil, 
ga je – nekdaj in danes – vzgajal teološki študij. 
Danes lahko tem ugotovitvam dodamo še novo dimenzijo. Teologija, nek-
daj namenjena le pripravnikom na duhovništvo, za široke množice pa terrain-
cognita (neznana dežela), je postala za mnoge novo magnetno polje. Lahko bi 
rekli, da so polne teološke predavalnice, kar se na Zahodu dogaja že nekaj de-
setletij, pri nas pa se je pokazalo šele v zadnjih letih, bolj odsev duhovne lakote 
418 Metod Benedik
iskalcev religioznega spoznanja kot pa posledica načrtnega odpiranja vrat. Naj 
bo resnica na eni ali drugi strani, dejstvo je, da religioznega čuta v človeku niso 
mogli preslepiti ne zahodno porabništvo in permisivnost ne vzhodni totalitar-
nimi s prepovedmi in prevarami. Človek je poleg vseh vzdevkov, ki mu jih daje 
sodobna znanost, da je namreč homosapines, homosomaticus, homovivens, 
homovolens, homoloquens, homosemanticus, homosociralis, homofaber, ho-
moludens, homoridens in še kaj, tudi homoreligiosus, religiozno bitje (B. Mon-
din). Religioznost je že glede tega, kar odkriva znanost, primarna oblika člove-
kove zavesti in njegove duhovnosti radovednosti. Tega pa ni mogoče zanikati, 
ne da bi prej ali slej doživeli duhovno dehidracijo. Če se sodobna znanost med 
drugim npr. ukvarja z odzivnostjo živalskih in človeških refleksov, se bo menda 
toliko bolj ukvarjala tudi z odzivnostjo človeškega duha na vprašanja bivanja, 
delovanja, nasprotij življenja in kar je s tem v zvezi.
Taka in podobna razmišljanja so najbrž botrovala prvim pobudam izre-
čenim za ponovno vključitev Teološke fakultete v univerzo leta 1987. Prišle so 
od zunaj, izven krogov same fakultete, ko je bila taka misel skoraj pregrešna 
ali je priletela kot izgubljena puščica. Toda misel je bila izrečena, tudi zapisana 
(prim. Tribuna 36 (1987), št. 14. str. 9; predlogi Društva visokošolskih profe-
sorjev). Odslej so se predlogi, obljube in zagotovila tako političnih voditeljev 
kot tudi znanstvenih ustanov glede ponovne vključitve kar vrstili. V njih smo 
videli najprej pripravljenost, da bi se krivice poravnale. Kajti če kdo stori krivico 
drugemu, jo je tudi dolžan poravnati brez prošenj in moledovanj prizadetega. 
Tudi podpis protokola med Filozofsko in Teološko fakulteto o medsebojnem 
sodelovanju (19. junija 1989) je vlival upanje, da se bo vprašanje kmalu rešilo. 
Dobro leto pozneje, 30. junija 1990, je Teološka fakulteta poslala Vlogo za po-
novno vključitev v Univerzo. Vendar pa stvari niso tekle brez zapletov in pomi-
slekov. Predlog, naj Teološka fakulteta prilagodi svoj statut univerzitetnemu, ni 
bil sprejemljiv, saj je ta vseboval že preseženo socrealistično dikcijo. Med tem 
je skupščina R. Slovenije 2. 5. 1991 izdala Zakon o spremembah in dopolnitvah 
v pravnem položaju verskih skupnosti in vrnila diplomam Teološke fakulte-
te javnopravni pomen. Pogovori med pooblaščenima komisijama Univerze in 
Teološke fakultete so končno odstranili pravne ovire in druge pomisleke glede 
ponovne vključitve. Tako je znanstveno-pedagoški svet Univerze 25. 9. 1992 dal 
predlog za pozivno rešitev vprašanja, ki je bila sprejeta na seji univerzitetnega 
sveta 18. novembra 1992.
Znanstveno in pedagoško sodelovanje, ki je bilo med Teološko fakulteto 
in članicami univerze na številnih področjih že doslej, bo tako dobilo potrditev 
in nove pobude. Profesorji raznih fakultet, zlasti humanistike, bodo bolj svobo-
dno raziskovali in sooblikovali duhovni prostor, v katerem bo slovenski človek 
zorel v spoznanjih in skupnih vrednotah, ki so v luči vere pomembne tudi za 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 419
oznanilo evangelija. Študentom bodo zagotovljene njihove pravice, da bodo še 
bolj odgovorno delali za človeka in družbo, ki jih sprejema kot enakovredne 
državljane in sooblikovalce njene zgodovine. Tako bo Univerza lahko spet po-
stala »universitasstudiorum, professorumetstudentium«, se pravi skupnost ved, 
profesorjev in študentov. To pa je bil tudi namen vseh prizadevanj.
Priloga 15
Časnik Republika je pod naslovom Mi smo samostojni dne 22. novembra 
1992 bralcem posredoval pogovor svojega novinarja (ime pod člankom ni zapi-
sano) z dekanom Teološke fakultete Metodom Benedikom. V uvodnem pojasnilu 
je novinar zapisal: Univerzitetni svet ljubljanske Univerze je na seji pred dnevi 
sprejel sklep, da se Teološko fakulteto po 40 letih »izgnanstva« ponovno vključi 
med njene članice. Resnici na ljubo manjka še soglasje študentske delegacije, ki ni 
bila sklepčna, vendar poznavalci pravijo, da ne gre za namerno zavlačevanje in 
gre torej le za formalnost. Nedvomno gre za pomemben dogodek, ki kaže, da naša 
država postaja normalna in namesto ideološko ravna predvsem pragmatično.
Je mogoče reči, da vrnitev TF na Univerzo pomeni normalizacijo odnosov 
med državo in Cerkvijo, ali gre za trenutne politične interese? 
Seveda gre v neki meri tudi za urejanje odnosov med državo in Cerkvijo, 
čeprav bi prej rekel, da gre za normalizacijo stanja, kakršno je že bilo. Povedati 
je tudi treba, da pri tem TF niso dane kakšne posebne koncesije, kot nekateri 
namigujejo, bodisi v družbi ali na Univerzi. Mi samo dobivamo mesto, ki nam 
kot znanstveni ustanovi pripada.
V razpravi na Univerzitetnem svetu, in tudi že prej, so se pojavili zadržki, 
češ da habilitacijski postopek na TF ni ustrezen.
To je bilo eno od vprašanj, s katerimi smo se ukvarjali v komisiji, ki je ure-
jala uskladitev dokumentov TF po univerzitetnih merilih. Res smo ugotovili, da 
je habilitacijski postopek drugačen kot na Univerzi, vendar le formalno in ne 
vrednostno. Nikakor ni naša habilitacija manj vredna, celo nasprotno. Lahko 
rečem, da je pravzaprav bolj zahtevna! Glede na to je seveda možno prilago-
diti naš postopek univerzitetnemu brez posebnih težav. Tu bi rad zavrnil tudi 
trditev v Delovem komentarju, češ, »da število in kakovost znanstvenih objav 
niso merilo za habilitacijo na TF, temveč le svetovnonazorska opredeljenost«. 
To še zdaleč ne drži! Glavno in izključno merilo za habilitacijo na TF je količina 
in kakovost znanstvenega dela, sam postopek pa je zelo dosleden, korekten in 
zahteven. Mi smo se zavezali, da ga bomo prilagodili univerzitetnim predpisom 
in to tudi nameravamo, kar v omenjenem komentarju zamolčijo. Kar zadeva 
svetovnonazorsko opredeljenost pa je jasno: če gre za katoliško teološko fakul-
teto, se razume, da drugačni profesorji kot katoliški teologi ne morejo biti. Tako 
420 Metod Benedik
kot si ne moremo predstavljati, da bi na glasbeni akademiji poučevali profesorji 
brez posluha. Takšnih primerov je še veliko, vsepovsod se zahteva poleg znan-
stvene tudi še drugačna kvalifikacija. Ne gre brez tega.
Sporno je bilo tudi razumevanje avtonomije fakultete nasploh oziroma av-
tonomije TF do Cerkve.
V prvem obdobju po vojni je TF živela pod hudimi pritiski, tja do 1955. 
leta, kasneje se je nekoliko sprostilo. S ponosom lahko trdimo, da je TF kljub 
pritiskom ves čas delovala zelo avtonomno. Bodisi glede študijskih programov: 
jasno je, da so osnovno načelo za katoliško teološko fakulteto splošne cerkvene 
norme. Tu ni kaj, katoliški nauk je kakršen je, in ne more neka katoliška fakul-
teta učiti nekaj drugega. To pa nikakor ne omejuje posameznih profesorjev, da 
bi se ozirali naokrog, iskali svoja pota in dopolnjevali znanja. Tudi glede profe-
sorjev smo, hvala Bogu, vedno ohranili avtonomijo, imenoval jih je fakultetni 
svet in ne svetna oblast ali nadškof kot veliki kancler nista mogla vplivati na to. 
Kar zadeva vlogo velikega kanclerja: prejšnji rektor Univerze je imel pomisleke, 
češ da krni avtonomijo TF, vendar ni veliki kancler nikoli posegal v fakultetne 
zadeve, nikoli ni nastopil proti kakšnemu od profesorjev, češ da uči krivi nauk 
in ga hotel odstraniti. Vedno smo bili avtonomni. 
V Univerzo je vključen akademski del TF, torej laični študij, pastoralni del 
kot priprava za duhovniški poklic pa ne.
To je treba nekoliko bolj natančno pojasniti. Vsak, ki ima diplomo teolo-
ške fakultete, ima pravico nadaljevati študij do magisterija in doktorata, nika-
kor se ne konča po petem letniku kot nekateri napačno razumejo razdelitev na 
akademski in pastoralni del.
Pričakujete, da se bo z vključitvijo TF povečal interes za ta študij? Koliko je 
trenutno vpisanih študentov?
V zadnjih letih se s spreminjanjem politične situacije veča tudi interes za 
naš študij. Že lani smo imeli v prvi letnik vpisanih čez sto študentov, od teh 
polovico laikov, letos pa jih je še mnogo več. Vpisanih je 151 študentov prvega 
letnika, od teh 117 laikov, kar dve tretjini pa je deklet. To kaže, da naša fakulteta 
ni namenjena samo bogoslovnemu študiju, kar so nam očitali.
Morda bo zanimanja še več, če se bo demokracija pri nas dokončno uve-
ljavila in bo morda v naših šolah tudi predmet »veroslovje«, torej pouk o raz-
ličnih verstvih. Gotovo v prvi vrsti o krščanstvu, ki je pri nas najbolj prisotno 
in je skozi zgodovino dalo največji pečat slovenskemu narodu.Poudarjam, gre 
za veroslovje in ne verouk! Za proučevanje tega predmeta bi bili gotovo najbolj 
primerni naši diplomanti, saj imamo na TF tudi predmete kot so nekatoliška 
verstva, pa tudi nekrščanska verstva.
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 421
Priloga 16
O Teološki fakulteti v njeni preteklosti in sedanjosti, predvsem o študiju na 
tej fakulteti, se je novinarka Alenka Juvan pogovarjala z dekanom Metodom 
Benedikom in pogovor objavila v Slovencu dne 7. decembra 1992 pod naslo-
vom Študij na teološki fakulteti. 
Kako je bilo s študijem teologije skozi zgodovino?
Študij teologije je najstarejši visokošolski študij na Slovenskem. Od leta1919 
pa poteka na fakulteti, ki je tudi ena od soustanoviteljic ljubljanske univerze. 
Leta 1952 so jo iz univerze, na datum, ki ga ni, 31. junija (kar je še danes ugan-
ka), izključili. Redni študij na fakulteti traja 5 let. V prvih letnikih je v ospredju 
predvsem filozofija, drugi del študija pa je posvečen teologiji in predmetom 
v zvezi z njo. Po končanem rednem študiju dobijo študenti diplomo teološke 
fakultete. Za bogoslovce je obvezen tudi 6. (pastoralni) letnik, ki je še posebej 
namenjen pastoralnemu ustvarjanju. Prav tako pa je vsakomur, ki je diplomiral 
na TF, odprta pot za naprej, vse do doktorata.
Kdaj je bilo največ oziroma najmanj študentov na TF?
V povojnih letih, ko so bile razmere res težke, je bilo študentov nekoliko 
manj. Vendar se je število hitro večalo in v začetku 70. let doseglo vrhunec. Ta-
krat je bilo na TF v enem letniku tudi do 70 bogoslovcev. Potem je začelo število 
padati in po letu 1985 do 1990 je bilo v letnikih le 15 do 20 študentov. V zadnjem 
času pa na TF študira spet vse več tako bogoslovcev kot tudi laikov. Izrazito seje 
povečalo število laikov, lani jih je bilo 50, letos pa jih je 117.
Od kdaj na TF lahko študirajo laiki?
TF je bila vedno odprta tudi za laike, čeprav so do nedavnega na njej štu-
dirali predvsem bogoslovci, nekaj redovnic in res malo laikov. Za ta študij se 
laiki niso odločali predvsem zaradi tega, ker po diplomi zanje ni bilo nikakršnih 
možnosti in poklicne prihodnosti.
Kakšna je bila pot TF do vnovičnega vstopa na ljubljansko univerzo?
O tem, da TF spet postane članica univerze, smo se pogovarjali že dalj 
časa, intenzivneje pa predvsem lani. Vendar so prizadevanja obrodila sadove 
šele pod sedanjim rektorjem Miho Tišlerjem, saj se v preteklosti ni nič spreme-
nilo tudi zaradi ideoloških ovir. Na začetku letošnjega leta je bila ustanovljena 
delovna skupina, ki so jo sestavljali člani univerze in TF. Ti so se večkrat se-
stali in razpravljali o vprašanjih, ki jih je bilo treba rešiti. To je o habilitacijah, 
akademskih naslovih in študijskih programih, za kar naj bi poskrbela TF po 
422 Metod Benedik
vključitvi v univerzo. Statut pa bo dokončno urejen, ko bo oblikovan nov zakon 
o univerzi in ko bo urejen odnos med našo državo in svetim sedežem.
Ali se bo v prihodnje na vaši fakulteti kaj pomembnega spremenilo?
Mislim, da ne kaj bistvenega, saj smo za nekoliko spremenjeno obliko 
študija poskrbeli že v tem akademskem letu. Zdaj na fakulteti poteka nekoliko 
manj obveznih predavanj, zato pa si vsak študent med celo vrsto izbirnih pred-
metov lahko poišče tisto, kar mu najbolj ustreza. 
Ali so kakšne razlike med študijem laika in bogoslovca?
Ne. Vsakdo, ki je vpisan na TF, ima enake obveznosti; skratka, mora se 
držati študijskega programa.
Dne 15. decembra 1992 je Teološka fakulteta pripravila skromno slovesnost 
ob ponovni vključitvi v Univerzo. Udeležili so se je nadškof in veliki kancler 
Alojzij Šuštar, rektor Univerze Miha Tišler, beograjski nadškof in nekdanji 
profesor na Teološki fakulteti Franc Perko, prorektorji Univerze, profesorji in 
uslužbenci Teološke fakultete ter predstavniki študentov. Dekan Metod Bene-
dik je za to slovesnost pripravil priložnostni govor: 
Ustaljena in neizogibna zgodovinska zakonitost je, da strukture, ki spremlja-
jo in usmerjajo človeško družbo ali celo postanejo del nje same, doživljajo niha-
nja, vzpone in nazadovanja, zvezdne in mračne trenutke, hodijo od mejnika do 
mejnika. Če upoštevamo, da je tradicija teološkega izobraževanja na Slovenskem, 
sicer v različnih oblikah ter intenzivnosti, stara praktično toliko kot krščanstvo v 
našem narodu, je razumljivo, da je tudi ta študij doživljal marsikaj in da je ob 
srečanju z nekaterimi mejniki samozavestneje in prodorneje zakoračil naprej, ob 
drugih pa se je tudi spotikal.
K današnji skromni slovesnosti nas je zbralo srečanje z mejnikom, ki sam po 
sebi pomeni potrditev doslej prehojene poti, obenem pa tudi ponuja priložnost za 
širšo uveljavitev teološkega študija v skupnih prizadevanjih za jasnejšo duhovno 
podobo našega naroda. Ob takem trenutku se človek nehote ozira nazaj in skuša 
ovrednotiti dosedanje poti, obenem pa se tudi tipaje sprašuje po novih smereh, 
možnostih in nalogah. Vse to morda tem bolj, ker je v zadnjem času v naši jav-
nosti ob ponavljajočem se vprašanju, kdaj bo TF končno spet v Univerzi, pogosto 
bilo slišati vprašanja, ali je ponovna vključitev v skladu z načelom ločitve Cerkve 
od države, ali s tem ne bi dajali prednosti eni veroizpovedi pred drugimi, ali ver-
ske skupnosti niso dolžne same gmotno podpirati verskoizobraževalne dejavnosti, 
ali TF uživa organizacijsko in znanstveno avtonomijo in nenazadnje, kakšno je 
njeno mesto v slovenskem narodu v dogajanjih našega, v resnici prelomnega časa.
Daleč, v sivi preteklosti, stoji eden prvih mejnikov, za marsikoga morda ko-
maj še opazen, ko je namreč frankovska sinoda leta 789 – ta je segla tudi do 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 423
naših krajev – določila, da morajo škofijske cerkve in opatije ustanoviti šole za 
znanstveno in duhovno vzgojo bodočih duhovnikov, scholaeinteriores za menihe, 
scholaeexteriores za škofijske duhovnike in tudi laike. Skozi dolga stoletja viso-
kega in poznega srednjega veka so ta določila tudi na Slovenskem dobivala vse 
razločnejšo podobo v samostanskih in župnijskih šolah. Tridentinska navodila so 
zarisala nove mejnike in po njih je ljubljanski škof Janez Tavčar v Gornjem Gradu 
ustanovil kolegij, v katerem se je po njegovem poročilu leta 1589 šolalo 16 teologov 
pod vodstvom šestih duhovnikov. Sicer skopi podatki o delovanju kolegija kažejo 
na to, da so v programu imeli študij Svetega pisma, dogmatiko, še posebej nauk o 
zakramentih, vprašanja iz moralne teologije in nekaj snovi, ki bi jo danes uvrstili 
v pastoralno teologijo. Lahko pa trdimo, da gornjegrajski kolegij pomeni začetek 
organiziranega visokošolskega študija na Slovenskem. Delovanje kolegija je izpo-
polnil škof Hren, ki mu je z rednimi škofijskimi sinodami dodal neke vrste trajno 
izobraževanje duhovnikov.
Vzporedno so teološki študij gojile notranje redovne šole, širše pa so posegli 
jezuiti; leta 1619 so uvedli predavanja iz kazuistike, po letu 1704 pa teološkemu 
študiju dodali še kanonsko pravo. Ob razpustitvi njihovega reda 1773 so študij 
teologije prenesli v semenišča v Ljubljani, Gorici in Celovcu; študijski program je 
zajemal Sveto pismo, dogmatiko, moralno in pastoralno teologijo, cerkveno zgo-
dovino in cerkveno pravo.
Naslednji mejnik pa vsem tistim, ki so bili odgovorni za izobraževanje bo-
dočih duhovnikov v krajevni Cerkvi, ni pripravil veselja: z namenom, da bi bili 
duhovniki čim bližje razsvetljenskim idejam državnega cerkvenstva, je Jožef II. 
leta 1783 vse škofijske in redovne teološke šole zaprl – vsi teologi naj bi odslej štu-
dirali v njegovih „generalnih semeniščih“. Pa so kaj kmalu, oni še za krajši čas, 
pripravili spremembe Francozi. Od 1810 do 1813 so v Ljubljani delovale Centralne 
šole s pravico podeljevanja akademskih naslovov; imele so sedem „učnih tečajev“, 
fakultet, med njimi teološko. S tem je naša TF in tudi UL pravzaprav že imela 
svojo predhodnico.
Sredi prejšnjega stoletja, v času škofa Antona Alojzija Wolfa, je Ljubljanska 
škofija sama prevzela ureditev teološkega študija, ki je obsegal naslednje predme-
te: dogmatiko, razlago Svetega pisma z orientalskimi jeziki, moralno in pastoralno 
teologijo, cerkveno zgodovino s patrologijo in cerkveno pravo.
Le nekaj let kasneje je nov, pomemben mejnik teološkemu študiju na Sloven-
skem postavil lavantinski škof Slomšek; ko je leta 1859 prenesel škofijski sedež v 
Maribor, je v tem mestu takoj ustanovil Visoko bogoslovno šolo, ki je že prvo leto 
imela 39 slušateljev. Profesorji te šole so leta 1898 začeli izdajati prvo slovensko 
teološko revijo Voditelj v bogoslovnih vedah. Ob njej so rasli Avguštin Stegenšek, 
Josip Hohnjec, Franc Kovačič, Franc K. Lukman, Ivan Križanič, Josip Zidanšek, 
Anton Jehart, Josip Jeraj in še drugi, ki so posegli že čisto v naš čas.
424 Metod Benedik
Pa spet nov mejnik in koraki v širši slovenski znanstveni prostor! Pripravlja 
se ustanovitev slovenske univerze. V komisiji za njeno ustanovitev je bil podpred-
sednik cerkveni zgodovinar Janez Zore, člani pa oba Ušeničnika, Janez Janežič in 
Josip Srebrnič. Leta 1919, ko zaživi ta najvišja znanstvena ustanova na Sloven-
skem, je med petimi njenimi fakultetami tudi TF. Dvaindvajset medvojnih let je 
bilo dovolj, da se je TF uveljavila v znanstvenem svetu doma in v tujini, nič manj 
pa kot vzgojiteljica vzgojiteljev za vero in kulturo. Imena profesorjev, kot so bili 
Aleš in Franc Ušeničnik, Franc Grivec, Josip Ujčič, Josip Srebrnič, Matija Slavič, 
Lambert Ehrlich, Janez Fabijan, Janez Janžekovič, Anton Trstenjak in drugi, bodo 
tudi v prihodnosti ohranila svoj pomen. Že leta 1920 je TF začela izdajati BV kot 
svojo znanstveno teološko revijo, ki izhaja, s presledkom dvajsetih let od leta 1945 
do 1965, še danes. Profesorji TF so oblikovali slovensko teološko terminologijo, so-
delovali so na mednarodnih teoloških kongresih in simpozijih, zlasti na tako ime-
novanih Velehradskih kongresih, kjer je imel vodilno vlogo prof. dr. Franc Grivec. 
Tudi v vrsti rektorjev UL najdemo teološke profesorje; to so bili Aleš Ušeničnik, 
Franc K. Lukman ter dva mandata Matija Slavič.
Druga svetovna vojna je viharno udarila tudi TF. Maja 1945 je velik del slu-
šateljev in več profesorjev odšlo iz Ljubljane. Tako je v begunstvu delovala TF za 
Slovence vse do leta 1959. Doma pa razmere neprijazne, nato vse bolj krivične in 
celo sovražne. Profesorski kader je bil razpolovljen, študentska populacija prav 
tako, stik z znanstvenim in svobodnim svetom onemogočen in postopno se je pri-
pravljal mejnik, ki je za dolgo časa marsikomu ostal v spotiko. Leta 1949 je TF bila 
dokončno izločena iz UL in leta 1952 ukinjena kot državna ustanova.
Kljub težkim razmeram je TF nadaljevala svoje delo, ostala v stiku s po-
trebami naroda in Cerkve, pomlajevala svoj kader, ohranila svoj ponos ter kljub 
različnim pritiskom tudi svojo akademsko avtonomijo. Po dvajsetih letih zaprtosti 
so se razmere vendarle začele nekoliko sproščati; vzpostavljali so se stiki s tujino, 
nekateri slušatelji so lahko šli na podiplomski študij na tuje univerze, fakulteta 
se je znašla v vrtincu novih teoloških iskanj po Drugem vatikanskem koncilu. Po 
letu 1960 je prišlo do tesnejših povezav s Katoliško bogoslovno fakulteto v Zagre-
bu in Pravoslavno bogoslovno fakulteto v Beogradu, ki so dobile poseben izraz v 
sodelovanju na skupnih ekumenskih simpozijih. Koristno znanstveno sodelovanje 
je spodbudila leta 1980 podpisana pogodba z Univerzo v Regensburgu, ki se ji je 
deset let kasneje pridružila še podobna pogodba z Univerzo v Gradcu.
Kakor so bili stiki s tujino potrebni in koristni, pa ni bilo nič manj potrebno 
ponovno vzpostavljati povezave s tistimi znanstvenimi ustanovami doma, s kate-
rimi je TF tesno sodelovala že od ustanovitve UL. Tudi tu je šlo postopno: najprej 
osebni stiki, potem vse več sodelovanja na različnih znanstvenih srečanjih in ob 
tem je tiho klila tudi misel, da TF vendar spada v UL. Podpis protokola med Filo-
zofsko in Teološko fakulteto leta 1989 je vlival upanje, da se bo to vprašanje kmalu 
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 425
rešilo. Junija 1990 je TF poslala vlogo za ponovno vključitev v UL, vendar je stvar 
resnično stekla šele pod sedanjim vodstvom Univerze. Pogovori med pooblašče-
nimi komisijama UL in TF so odstranili pravne ovire in druge pomisleke glede 
ponovne vključitve. Tako je Znanstveno-pedagoški svet UL 25. septembra 1992 dal 
predlog za pozitivno rešitev tega vprašanja, kar je bilo sprejeto na seji univerzite-
tnega sveta 18. novembra 1992. In tako smo pri najnovejšem mejniku: TF po 40 
letih spet v UL, ki jo je pred 73 leti tudi sama pomagala ustanoviti!
In kakšno pot nam kaže ta najnovejši mejnik za naprej? Nedvomno nas vodi 
k nadaljevanju iste smeri, kot jo je TF hodila doslej. Obetati si smemo, da bo TF 
odslej imela v slovenski javnosti spet tisto mesto, ki ji glede na njeno delo pripada; 
da bo lažje kot doslej opravljala svoje duhovno inznanstveno poslanstvo; da bodo 
njeni profesorji skupaj s profesorji z drugih fakultet svobodneje raziskovali in soo-
blikovali duhovni prostor, v katerem bo slovenski človek mogel zoreti v spoznanjih 
in skupnih vrednotah; da bodo študentom zagotovljene njihove pravice in bodo 
mogli odgovorneje delati za človeka in družbo; da bodo enakovredno državljani 
in sooblikovalci naše zgodovine. Ob vsem tem pa bodo še naprej ostajale stare 
naloge, ki pa so vedno tudi nove!
Med temi nalogami med prve spada znanstveno raziskovanje naše verske 
in cerkvene preteklosti; ne moremo poznati sebe, če ne poznamo svoje preteklosti. 
Druga velika naloga je presajati bogastvo svetovne teologije na naša tla, pri tem 
pa v okolju slovenske kulture in misli na temelju življenja Cerkve na Slovenskem 
oblikovati teološko misel, ki bi jo smeli imenovati slovenska teologija; čeprav smo 
maloštevilen narod, imamo bogato kulturno tradicijo in na svoj način sprejema-
mo in izražamo razodeto Božjo besedo. Nemajhna naloga je tudi pomoč drugim 
vejam antropoloških znanosti, kar zadeva boljše razumevanje zgodovine, ume-
tnosti, človeka in družbe. S tem služi TF hkrati svoji Cerkvi in svojemu narodu. 
Naj nam za to široko in odgovorno poslanstvo da novih spodbud prav srečanje z 
najnovejšim mejnikom v življenju TF.
VIRI IN LITERATURA
Časopisni in tiskani viri
Mesečnik Ognjišče, prvenstveno namenjen mladini, je začel izhajati v Kopru aprila 1965; 
prva urednika sta bila Franc Bole in Bojan Ravbar.
Časopis Delo je nastal leta 1959 z združitvijo dveh predhodnih časopisov, Slovenskega poro-
čevalca in Ljudske pravice. Izhaja v Ljubljani.
Tribuna je študentski časopis, ki s krajšimi in daljšimi presledki izhaja od leta 1951 in je ve-
čino svojega obstoja predstavljal glas kritičnosti in upora. Časnik Slovenec je izhajal v 
letih 1873–1945 in ponovno po slovenski osamosvojitvi v letih 1991–1996.
Večer je dnevnik, ki izhaja v Mariboru od leta 1952. Njegov predhodnik je bil mariborski 
Vestnik, ki je občasno začel izhajati leta 1945, od leta 1949 pa kot dnevnik.
426 Metod Benedik
Dnevnik Republika je začel izhajati 1992 kot dnevnik, ki naj bi se razen domačim dogaja-
njem posebej posvečal življenju zamejskih Slovencev. 
Slovenec (1873–1945) je začel izhajati leta 1873 trikrat tedensko, od julija 1883 kot dnevnik. 
Leta 1945so ga nove oblasti ukinile. V letih 1991–1996 je izhajal časnik s podobno 
politično usmeritvijo.
Literatura
Ambrožič, Matjaž, Teološki študij na Slovenskem od konca 18. stoletja do prve svetovne 
vojne, v: AES 32 (2010), 99–120.
Benedik, Metod, Žitje Konstantina (Cirila) in Žitje Metoda, v: AES 7 (1985), 117–195.
Benedik, Metod, Iz Protokolov ljubljanskih škofov, v: AES 10 (1988), 7–159.
Benedik, Metod, Teološki študij na Slovenskem, v: BV 50 (1990), 9–22. 
Cajnkar, Stanko, Delo fakultete po ločitvi od univerze, v: BV 29 (1969), 179–195.
Ciperle, Jože, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani 1919–1945. Univerza v Ljubljani.
Dekleva, Tatjana, Od fakultete ljubljanske Univerze do cerkvene ustanove 1945–1952. Univer-
za v Ljubljani, Ljubljana 2008. 
Dolinar, M. France, Visitationes ad limina et Relationes de statu Ecclesiae ljubljanskih ško-
fov od Tavčarja do Missie, v: BV 39 (1979), 193–215. 
Dolinar, M. France, Slovenska cerkvena pokrajina, Inštitut za zgodovino Cerkve (AES 11), 
Ljubljana 1989.
Kolar, Bogdan, Teološka fakulteta – del Univerze v Ljubljani, v: AES 32 (2010), 121–197. 
Miklavčič, Maks, O našem jubileju in bogoslovni izobrazbi na Slovenskem pred letom 1919, 
v: BV 29 (1969), 166–170.
Simoniti, Primož, Paolo Santonino.Popotni dnevniki 1485–1487, Mohorjeva družba, Celo-
vec-Dunaj-Ljubljana 1991.
Smolik, Marijan, Kronika državne Teološke fakultete, v: BV 29 (1969), 171–178.
POVZETEK
Teološki študij na Slovenskem ima dolgo zgodovino, ki je bila v svoji orga-
nizaciji in načinu delovanja pogojevana tudi z zunanjimi okoliščinami. V raz-
ličnih oblikah in različnih ustanovah je potekal ta študij vse od pokristjanjenja 
slovenskega naroda. V skladu z odloki tridentinskega koncila je začel dobivati 
oblike organiziranega visokošolskega študija. Nanj so vplivale reforme Jožefa 
II. in Francozov pod Napoleonom. Nadaljeval se je v škofijskih bogoslovnih 
ter v redovnih učiliščih. Leta 1919 so profesorji ljubljanskega učilišča sodelovali 
pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani. Teološka fakulteta je postala del Univerze, 
dokler je ni komunistična oblast leta 1952 iz nje izključila. Demokratične spre-
membe konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so sprožile gibanje za vrnitev 
Teološke fakultete v Univerzo, kar se je zgodilo leta 1992. O tem vračanju so 
poročali nekateri slovenski mediji in tako je bila javnost o njem dokaj dobro 
obveščena.
MEDIJI O VRAČANJU TEOLOŠKE FAKULTETEV UNIVERZO V LJUBLJANI 427
KLJUČNE BESEDE: teološki študij, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, od-
nosi Cerkev – civilna oblast
Summary
MEDIA REPORTS ABOUT THE RETURN OF THE FACULTY OF 
THEOLOGY TO THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA
Theological studies in Slovenia have a long history which has been in its 
organisation and manner of operation conditioned partly also by external cir-
cumstances. These studies have been carried out in various forms and in vari-
ous institutions since the Christianisation of the Slovenian nation. In accord-
ance with the acts of the Council of Trent, the study of theology started to take 
on the form of organised university study. It was influenced by the reforms of 
Joseph II and also the French under Napoleon. It was continued in episcopal 
theological and monastic schools. In 1919, professors of the Ljubljana Theologi-
cal School participated in the establishment of the University of Ljubljana. Thus 
the Faculty of Theology became part of the University until it was excluded 
from it in 1952 by the Communist authorities. Democratic changes at the end 
of 1980s triggered the movement for the return of the Faculty of Theology back 
to the University which actually happened in 1992. Its return was reported on 
by several Slovenian media outlets and thus the public was quite well informed 
of this action.
KEYWORDS: theological studies, Faculty of Theology, University of Ljubljana, 
Church–civil authorities relations