JERAS:
Zakaj ima slon rilec.
i.
loni v starih časih niso imeli rilca, kakor ga imajo danes. Imeli so samo črnikast nos, ki ni bil daljši od enega črevlja.
A živel je v Afriki mlad slon, slon otrok, ki je bil prav posebno radoveden. Vpraševal je vsakogar o najrazličnejših stvareh. Vprašal je na primer svajega strica noja, zaka!j mu njegovo repno perje tako čudno raste. V odgovor ga je stric noj ©švrknil prav pošteno s svoijimi kremplji. Vprašal je žirafo, zakaj ima.io melone tako čuiden okus. In žirafa ga je udarila s svojim trdim kopitoni. Toda slon je ostal še nadalje radoveden.
Nekega dne se je zbudčlo novo vprašanje v njegovi veliki glavir ,,Kaj obeduje krokodil?" Njegova mati, njegov oče in vsi sloni v njegovi bližini so mu odgovorilt; „§—š—š—š—š—t!" s strašnim glasom in ga pošteno nabili. Toda slonček je hotel na vsak način zadovoljiti svoj<> radovednost.
Odšel je iz družbe slonov v svet. Dospel je do ptiča ,,kolo-kola", sedečega na grmu, in ga ljubeznivo vprašal za krokodilov obed. ln ptič ,;kolo-kolo" mu je odgovoril z žalostnim glasom: »Pojdi na breg reke I impopo, ki je ves obrasten z drevjem in kjer je doma mrzlica; tam dobiš krokodila, ki odgovori na tvoje vprašanje."
Mal: slon je odpotoval širom Afrike, hraneč se z melonami in bana-nami, ki jih je nosil s seboj. Končno je dospel na breg reke Limpopo, kjer je zagledal veliko kaoo, zvito na skali. Vprašal jo je na dostojen način, ako ve, kaj obeduje krokodil. Kača se je hitro razvila in krepko udarila radovedneža s svojim močnim repom. Naš slonček se ji je priklonil in ji poinagal zviiti se iznova. — Šel je dalje vzdolž reke. — Hipoma je naletel na neko stvar, ki jo je imel za dolg hlod. Ko pa je videl, da je ta stvar žival in ne hlod, se ji je pribl:žal in jo nagovoril: ,,Oprostite mi! Ali niste slučajno videli v te?j pokrajm: živali, ki se zove krokodil?"
„0, da, jaz sem to," je odvrnil krokodil in je začel pretakati solze v dokaz, da je res on krokodrl.
,,Vi ste torej oni, ki ga iščem že 4oliko časa. Ali bi mi hoteli pove-dati, kaj ofeedujete?" —
184
,,Približaj se, moj maH," odgovori krokod.il, ..povedal ti bom to popolnoma na tiho". „0, ne!" odvrne slonček; ,,moj oče, moja mati, vsi moji sorodniki so me tepli, kadar sem jih vprašal po tem. Sedaj si ne želim nič več tepeža."
,,Nič se ne boj, le približaj se, in povedal ti bom v uho, česar si želiš," ga je vabil krokodil. —
Mladi slon se ije dal pregovoriti in z zaupanjem se je primaknil h kroikodilu. — V tem trenutku ga je krokodil zgrabil za nos, ki ni bil do tedaj daljši od enega črevlja.
,,Spustite me, me boli," je govoril slon z žalostnim glasom krokodilu.
,,Eh, dobro! Danes začnem obedovati mladega slona," mu je odgo-voril krokodil. Tedaj je začel slon vleči z vsemi svojimi močmi na svojo stran, a krokodil na nasprotno. Pni vsakem sunku se je podaljšal slonov nos, ki je bil kmalu nekoliko črevljev dofe.
Kača se je spustila s skale navzdol in je rekla malemu slonu: »Sedaij morava vleči na vso pretego, zakaj drugače vas odvleče krokodil s seboj v reko."
In res, ovila se je zadnje slonove noge in oba sta začela vleči. Tndi kirokodil je vlekel z vsemi močmi. Toda kača in slon sta bila močnejša, in končno se je zvrnil krokodil v reko sam in s takim hruščem, da ga je bilo slišati od izvira do izliva reke.
II.
Naš ubogi slonček je ves upehan od prevelike utrujenosti padel na tla, toda vkljub temu ni poziabil zahvaliti se kači za njeno izdatno pomoč. Nato je začel lečiti svoj jako podaljšani nos. Zavil ga je popolnoma v bananino listje in ga potop»l v sivo reko, da bi ga na ta način ohladil.
,,Zakaj delaš to?" ga je vprašala kača.
Slonček ji odgovori: ,,Zaradi svojega nosu, ki je tako jako izobličen. Želim ga v vodi skrajšati."
,,No, oalal boš dolgo! Ej, v resnici je mnogo Ijudi na svetu, ki ne vedo, kaj je dobra zanje," odvrne kača.
Slonček je čakal tri dni ob reki, da bi dobil njegov nos svojo prvotno obiiko. To-da čakal je birezuspešno. Ne saino, da se mu ni skrajšal nos, temveč tudi njegove >oči so dobile zaradi dolgega čakanja in neenako-mernega gledanja enosmerski pogled navzdol proti koncu dolgega nosu. Saj ste laihko že razumeli, da se je izpremenil krokodilu njegov mali nos v pravcati rilec, kakršnega imajo še danes vsi sloni.
H honcu tretjega dne je slona vpičila muha v pleča, in slon je nehote potegnil rilec iz vode in ubil muho.
185
»Korist števLlka 1!" ie rekla kača. ,,Tega ne bi napravil s svojim prejšnjim nosom. Poizkusi sedaj malo jesti!"
Preden je imel časa misliti, kaj dela, odvije slonček svoj rilec, odtrga z njim velik šop trave, jo otolee ob svoji srednji nogi :n ponese v usta.
,,Korist številka 2!" reče kača. ,,Tega ne bi napravil s prejšnjim nosom. In sedaj, jeli bi še hotel biti tepen?"
„0, nikdar več!" odvrne slonček.
,,In jeli b« hotel tepsti druge?" ga vpraša kača.
„0, da in še kako!"
,,Dobro torej," reče kača, .,ta novi nos ti bo za tepež jako koristen."
»Hvala lepa," ji reče slonček. ,,Spominjal se bom vedno na to; vrnem se k staršem in sorodnikom in poizkusim ..."
Slonček se vrača k svotjcem š:rom Afrike. Ko je bil gladen, je odtrgal z lahkoto sad z drevesa in ni mu bito treba čakati, da sad sam pade z drevesa — kakor nokdaj. Kadar je hotel jesti travo, si jo je odtrgal igraje, namesto da bi se vrgel na kolena — kakor nekdaj. Ako se je dolgočasil na potovanju po širni Afrik!, je zatulil v svoj rilec poskočnico in je napravil s tem mnogo več hnipa, kakor pa bi ga napravilo nekoliko godb skupaj.
Krenil je s poti malo v stran, da bi se srečal z ogronmim »hippiO^ potamom" (ki pa ni njegov sorodnik). Pretepel ga je prav pošteno in se s tem prepričal, da je povedala kača resnico io njegovem rilcu. — Spotoma je tudi čistil pot, na katero je metal med potovanjem k reki Limpopo melonine olupke, zakaj slon jako pazi na red in čistočo.
Lepega večera je pripotoval končno zopet k svojcem. Zvil je svoj rilec in jih pozdravil ponosno: ,,Kako kai gre?"
Vsi domači so ga bili jako veseli, toda takoj so mu rekli:
,,Pridi sem, tepen boš za svojo nenasitljivo radovednost!"
,,Ps—s—st! Menim, da se grozovito motite, ako mislite, da znate tepsti! Ali jaz — jaz znam in §e kako! Pokažem vam takoj!" Tedaj odvije svoj rilec in omlati z njim dva svoijih bratov.
,,0h!" rečejo vsi presenečeni, ,,kje si se tega naučil in kaj si napravil S svojim nosom?"
,,Na bregu Limpopo mi je dal krokodil nov nos. Vprašal sem ga. kaj cbeduje, a on mi je dal v odgovor to, ka,r vidite."
,,Jako je grd tvoj rilec", je pripomiiila teta opica.
,,Da", je odgovoril slonček, toda koristen je!" In zgrabil je teto opico za njene kosmate noge in jo vrgel v sršenje gnezdo.
Slonček je pretepel nato po wsii vso svojo drago rodovino ¦in. vse sorodnike in vsi so bili presenečeni nad njegovo močjo. — Iztrgal je
186
stricu noju repno perje; zgrabilje žirafo za nogo in jo vlekel v trnovo grmovje; zapihal je stricu ,,hippopotamu" v uho, ko je ta ravno drenial po obedu v reki. Toda nikomur ni dovolil storiti nič žalega ptiču ,,kolo-kolu". —
Na koncu koncev se je zgodilo, da so se požurili vsi sorodniki sloni k reki Limpopo, kjer jiin je krokodil preobrazil nosove. Ko so se vrnili, ni bilo nič več pretepanja.
In od tedaj d-alje imajo vsi sloni, ki jih vidite, pa tudi oni, ki jih ne vidite — rilce, kakršnega je dobil prvi naš radovedni slonček.