Rako delnjeta mati in učiteljica vzajemno za narodno blaginjo.*) Mati — učiteljica! Že sarai besedi imata neko posebno prednost, da mislimo ob ujih nehote na nekaj bolj vzvišenega. Pri besedi nMati" mislimo hkrati tudi na otroka, pri besedi nučiteljica" istotako. Obe sta vzgojiteljici, imata torej svojo lastno važno mesto v družbi človeški, obe vplivata na ves organizem človeštva, in sreča družin, da, celih narodov je odvisna od tega, kako pojmujeta in izvršujeta odkazano jima nalogo. Oni sta v življenju narodovem to, kar sta v telesu človeškem glava in srce. Imeti morata torej razum in ljubezen do onih, ki so jima izročeni po zakonu, poznati in ljubiti morata gojence svoje. In ali nista prav za to ustvarjeni? Kje pa dobiš več ljubezni, vztrajnosti in požrtvovaloosti nego pri ženski? Mati in učiteljica sta si po gojencih svojih nekako sorodni, prva je njih telesna, druga njih dušna mati. V njunih rokah je sreča mladine, sreča narodova ali tudi nesreča njegova. Od njunega razuma, od DJune prave ljubezni do gojencev, je odvisna njega propast ali njegova blaginja. Ti torej odločujeta bodočnost njegovo, sta torej up njegov. Zato je opravičen klic: Dajte nam dobrih mater, dobrih učiteljic, in narod bo veselo napredoval v vsakem oziru. V 5em pa obstoji pravzaprav blagiuja narodova? V njem samem! Kakor in kakršen je narod, taka njegova blaginja. Mnogo govore in pišejo o naraščaju, napredku o kulturi posaraeznih narodov, posameznih držav. In ako zasledujemo vire kulture, omike, napredka, vedno in vedno ga najderao pri vzgoji. Kaj pravijo o Danski? Mala državica — majhen narod, ali silno kulturen in v veliki blaginji. Odkod to ? Edinole od dobre vzgoje. Dobra vzgoja je poroštvo dobre bodočnosti, je zastava zlatih dni naše mladine. Narod je sam na sebi groba snov, ki ima kali za vse dobro, pa tudi za vse slabo, podoben je torej ledini, ki jo treba orati, jo skrbno trebiti in pripravljati, da dobimo rodovitno njivo, plodonosen vrt. In kdo je poklican za to važno delo? Zenska, ki je odločena že po naravi za odgojiteljico. Vzgoja je pač najlepša, najidealnejša življenska naloga, hkrati tudi najtežavnejša, za katero je treba brezmejne ljubezni in požrtvovalnosti, pa tudi neskončne potrpežljivosti, ki bi jo *) Na ta članek opozarjamo zlasti gospiee koleginje. Uredn. iskal pri možu zaraan. Tri vogle podpira gospodinja hiši, tri vogle vzgojiteljica narodu. Ponosne smemo biti, da smo me oni steber, ki podpira tako krepko naš narod. Prva vzgojiteljica otrokova je mati. Ta mu je dala življenje, zato mu moia preskrbeti dobro bodočnost. Negovati mora njegovo telo, razvijati mu vse dušne raoči, vzgajati ga mora nele zase, ampak tudi za pošten poklie, ki dela narodu čast. To je materina pravica in dolžnost, nihče ,ji ne more vzeti te praviee, je tudi te dolžnosti ne more odvezati Tako vzgojo sme otrok po naravni praviei pričakovati od matere, da, celo zabtevati jo more. Ni pa še rečeno s tem, da je vsaka mati dobra vzgojiteljica. Po moji obsodbi je mati sama malokdaj dobra vzgojiteljica. Njena, največkrat slepa ljubezen do svojega ljubljenčka, časih boj za obstanek, za vsakdanji kruh, pogostokrat tudi komoditeta bogatink, ki prepuščajo vzgojo drugim osebam, marsikaj prezre, kar bi morala iztrebiti že v zgodnji mladosti, zanemarja, kar bi morala gojiti nežno in skrbno. V prvi dobi torej, ki bi morala biti temelj vsi nadaljni vzgoji, je časih prav mnogo nedostatkov, ki bi jih morala kasneje popravljati in izpolnjevati učiteljica, kar je seveda težavno. Učiteljičina oblast in naloga pa ne segata tako daleč, da bi mogla glede vzgoje pomoči že v tej dobi. Pač pa se začenja njena velika naloga s šolsko dobo, torej, tedaj ko vstopi otrok v šolo. S to pa odloži mati polovico — ako ne še več — bremena na ranie učiteljici. Do sedaj je delala pri vzgoji sama, a s šolsko dobo pa stopi učiteljica v ospredje. Zdaj se začne ona doba vzgoje, ki ostane človeku za življenje, ki ga vede v svet, med narod, ali v njegovo čast in njegov ponos, ali pa v njegovo sramoto in propast. Važno delo, težka Daloga, velika odgovornost, a važna, vzvišena pa tudi oseba, ki ima izvršiti to nalogo. In kdo je bolj pripraven zanjo nego ženska? — Poklic učiteljičin še torej ni rešen, ako gleda ta samo na to, da dožene predpisani smoter, poklic njen ima še drug namen — vzgajati. Didaktika in pedagogika morata vzporedno delovati in morda slednja še bolj nego prva Saj si pa učiteljica napravlja z dobro vzgojo tudi najboljšo podlago za uspešno uženje. Dobri otroci se namreč tudi radi uče in so poslušni na vsak migljaj učiteljičin. Kar je pa za življenje najrečjega pomena, dobro vzgojeni otroei se bodo učili sami še tedaj, ko izostanejo iz šole; moralno zanemarjeni pa pozabijo v kratkem še to, kar so bili pridobili v šoli. Marsikaj je grešila mati pri prvi vzgoji, marsikaj zamudila, zanemarila iz katerihkoli vzrokov že, in zdaj je na vrsti učiteljica, da popravlja, nadomešča in izpopolauje, kar je pomanjkljivega. To je tem težavneje, ker mati — morda nehote in nevede — podira in izriva z napačuimi nazori, kar bi ustvarila rada učiteljica. In tako je njeno delo brezuspešno, zaman njen trud! Treba je torej pred vsem, pridobiti mater na svojo stran. To se ji kaj lahko posreči, saj ima po otrokih posredno pristop v razne družine, po njib samih pa tudi najboljše pripomočke, pridobit si z njimi mater. Z ničemer si srca matere ne pridobimo prej kakor po učencib. Ako ljubi otrok učiteljico, tedaj jo sluša. stori vse, kar mu veli. Prilično, pred šolo ali med odmorom, naj učiteljica izprašuje po domu, po inateri, kaj dela, jeli zdrava itd. Otrok — seveda — pove to materi z največjim v6seljem. Učiteljičina ljubezen do Djenega otroka in pa njena prijaznost pa silno laska materi in kmalu bo iskala dotike z njo. Izpočetka jo bo povpraševala, kako se uči njen otrok, je li poslušen, miren; drugič jo bo že povprašala po kakem nasvetu. Seveda se govori izpočetka le o otrokih, a potem pride na vrsto tudi vzgoja in počasi drugo za drugim; in tako so nazori učiteljičini kraalu nazori matere. Mati začne izpraševati, kako je pomagati temu ali onemu nedostatku, kake knjige naj kupi hčeri in slednjič začne s kritičnim očesom pregledovati celo zvezke in delo svojega otroka, za katero se prej morda še zmenila ni. Prijazna beseda iz ust modre učiteljice vpliva tako na mater, da si jo pridobi za vedno ob stran. Pošiljala bo otroke pridno in vestno v šolo, in oni krivi predsodki in mržnja. ki jih je imela marsikatera mati do šole, bodo izginili mahoma. Med učiteljico in raaterjo naj se torej razvije ono zaupljivo razmerje, ki je pri vzgoji edini pogoj uspešnega delovanja. Vestna in skrbna učiteljica si šteje celo v dolžnost, da ostane v zvezi z materjo, nele kot znanka, ampak tudi kot njena dobra svetovalka, kot njena prijateljica. Mislim, da pač ni nobena nečast, ako štejemo med svoje prijateljice tudi preproste kmečke matere, jih časih povabimo. da zvemo, kako so otroci doma, ali imajo primerno hrano, snažno stanovanje, ali se vedejo po našem naročilu? In vsaka mati, saj bi si štela nekako v čast, da sme k učiteljici, se bo rada odzvala povabilu. Ako si s prijaznim občevanjem pridobimo mater, njeno spoštovanje in naklonjenost, potem smo si lahko vsvesti, da sigurno dosežemo najlepši uspeb, da nam trud donese najlepši sad, ki nam ne bo samo v veselje, ampak tudi v najlepše plačilo. Saj je skoro izključeno, da bi ne bilo uspeha pri vzgoji, kjer delujeta mati in učiteljica vzajemno roko v roki, kjer si pomagata in svetujeta prijateljski. — Poglejmo časih tudi v to ali ono hišo, saj ni treba tako, da bi mislila mati, da jo hočemo nadzorovati pri njenem delu. Ne! To bi jo žalilo! Oglasimo se s tem ali z onim izgovorom, povprašajmo po tem in onem, ali je zdrava, ali so čvrsti tudi otroci, so li poslušni, jo ubogajo? Svetujemo ji prijazno, kaj naj naredi z otrokom, kako naj ga kaznuje, ako jo morda ne sluša na migljaj, ali ji pohaja rad po vasi. Labko ji tudi svetujemo, s katerimi otroki sme občevati njen otrok, s katerimi ne; saj poznamo učiteljice najbolj otroke. Veruj, draga koleginja, kmetiška žena te bo jela spoštovati, čislati, saj bo znala ceniti tvoj trud in požrtvovalnost tvojo. In baš s svojim spoštovanjem ti pridobi preprosta žena ono častno mesto v javnosti, ki ga po poklieu in omiki tudi zaslužiš. — Spoštovale te bodo vse, tudi one matere, s katerimi še nisi prišla v dotiko, ker nimajo še za šolo godnih otrok. Tudi te se bodo po zgledu drugih jele obračati zaupljivo do tebe, katerim potom lahko nasvetuješ marsikatero dobro in pametno, in tako prideš v zvezo z domačo vzgojo neposredno, kar ti bo prinašalo pri šolski vzgoji mnogo sadu Ako je temelj močan, zidaš nanj brezskrbno. Dobro, pametno in potrebno je, zlasti v današnji dobi, da ostane učiteljica v zvezi z materjo tudi še tedaj, ko izstopi otrok iz šole, zlasti je to potrebno za deklice, ki jih naj vodi učiteljica do nadaljne naobrazbe Moška mladina najde takoj, ko izstopi iz šole nove učitelje, ki jih vodijo do zaželene naobrazbe v raznib strokah in rokodelstvih. Kaj pa ženska mladina? Ali Daj bo prepuščena le onim, ki se ji pridružujejo za zabavo ? Mati saraa si v tem slučaju pogostokrat ne zna pomagati, ne more ji dati poštenega razvedrila. Učiteljica, glej, tukaj se ti nudi zopet prilika, priskočiti materi na pomoč, tu stopiš lahko javno na socijalno polje in nadaljuješ, kar si začela v šolski sobi. Srca tvojih bivših učenk so ti vedno odprta. Tebe bodo slušale, ker te poznajo že iz šole, ker šo te vajene slušati. Če so ti bile pokorne v šoli, ostanejo ti odslej vsaj vdane. Oe so videle v tebi dosfej učiteljico, te bodo spoštovale odslej tudi kot svojo prijateljico. In tako kakor ti, jih ne ruore nibče voditi, saj vidiš v njihovo srce, poznaš njib slabosti in veš vedno pravo besedo, da jih odvrneš pravoeasno od slabega. 0, zares, dobre učiteljice morejo močno uplivati tudi izven šole na javno izobrazbo, na ravnanje staršev, na nazore matere in na življenje samostojnib deklet. Seveda pa stane vse to tudi časa, truda in mnogo požrtvovalnosti, brez katere ne doženemo itak ničesar. časa nimamo — vsaj na kmetih ne — pripravnega, razen v nedeljo popoldne. Zrtvujmo torej nedeljo popoldne, saj je ravno to oni čas, ki ga izrablja mladina edinole v zabavo in razvedrilo. Kdo pa ji poskrbi bolj poštene in primerne zabave kot učiteljica? Povabi dekleta v šolo — dobro je, da pridejo tudi matere — prineso naj s seboj ročna dela. Učiteljica jim kaži dela, medtem pa izprašuj po domu, po domačih opravilih tekom tedna, po živini, perutnini, itd., po vsera torej, kar je v domači hiši. Med izpraševanjem daš lahko marsikatero zlato jedro glede gospodinjstva. S čitanjem primernih spisov, s petjem, z deklamacijami si razvedrirao nedeljske sestanke. Nič posebnega, nič nemogočega bi ne bili taki sestanki. Ali vendar bi obvarovale naše mladenke marsikatere slabe družbe, materam ohranili dobre, poštene bčere, narodu pa vzgajale vrle, pridne, zavedne gospodinje. Z delom v javnosti pa pridobimo tudi sebi ono mesto, ki ga s svojo omiko tudi zaslužimo. S socijalnim delom šele si priborimo tisti ugled in tisto spoštovanje, ki ga kot narodove vzgojiteljice do sedaj — žal — pogrešamo. V uašib manjših mestih in trgih, kjer so časih skoro smešno malenkostne razmere med takozvano ninteligenco", ima pogostokrat trgovčeva ali uradnikova soproga več ugleda, več spoštovanja, kakor učiteljica, zlasti ako ni prikupljive zunanjosti. Marsikatera nmilostljiva" ki je bila morda svoje dni šivilja ali natakarica prezira in zaničuje učiteljieo, jo pomiluje, češ: revica, ki se mora ukvarjati z otroki kakor kaka dekla (!) in misli, da se mora učiteljica šteti eelo v čast, ako jo časih nagovori milostno. In zakaj ta puhla, neumna ošabnost? Ker ima — moža — Me pa smo učiteljiee, imamo naobrazbo, ki nam je nihče ne more vzeti, lahko stopimo torej tudi brez moža v javnost. — Tovarišice na delo torej, priborimo si same ugled med narodom, ne strašimo se truda in časih morda celo kake pikre besede in ne izgovarjajmo se, da je nemogoče, ker imamo že itak v šoli mnogo dela in truda! Jerica Zemljanova. Nekoliko opazk o učiteljskih društvih. Dopis s Stajerskega Opazujemo pogostoraa, da ni za učiteljska društva, oziroma zborovanja pravega navdušenja in zanimivanja. Društveni predsednik je večkrat že zadovoljen, ako more konstatirati sklepčnost zborovanja, ker zahteva.jo pravila določeno, najmanjše število udeležnikov. Kaj je temu vzrok? Slišali in čitali smo že mnogokrat o tem. Nekateri učitelji in še bolj učiteljiee so premlačni, se ne zavedajo stauovske časti, rajši pohajajo po mestu med tem časom, ko se vrši zborovanje. To je vredno graje! Marsikateri se ne udeležuje zborovanj zaradi oddaljenosti in velikih stroškov; tega opravičuje slabo gmotno stanje. — Večkrat vlada med učiteljstvom večrazrednic nesporazumljenje in celo sovraštvo: gre ta ali uni k zborovanju, ne gre pa zaraditega drugi. Sploh je žalostno, da se nabajajo šole, na katerib deluje po pet, šest *n še več učiteljskih oseb, ki bi že lahko imele med sabo majhno društvo ali vsaj družbo, a žive v neprijateljstvu in neslogi. Videl sem v nekem večjem kraju učitelje in učiteljice, imajoče brano v gostilnici, sedeti pri posamezuih mizah. Občinstvo to opazuje in kritikuje, češ, da pač ni lepo, ako že domače učiteljstvo ne živi med sabo v prijateljstvu, ampak v sovraštvu. 0 tem se razgovarja vpričo otrok. Ako pa otroci vedo, da učitelji živijo, v neslogi, ne bodo imeli ti (učitelji) v šoli uspeha pri pouku o slogi in miroljubju. Kdo pa je kriv nesloge? Krivje lahko prestrog, preosoren nadučitelj, krivi pa so tudi njemu podredjeni učitelji in učiteljice, ki se upirajo brez tehtnega vzroka raznim naredbam in ukrepom šolskega vodje. Nemir vlada pogostoma na šolah, kjer je več oženjenih učiteljev, in vzrok so največkrat ženske. Nadučitelj morda ne privošči učitelju kakega kotička kleti. podstrešja ali male gredice na vrtu za zelenjad, kar učitelj zahteva, dasi brez pravice. Ne bodimo vendar zavidljivi, privoščimo kaj eden drugemu ter si olajšujmo življenje! Učitelj naj ne zahteva, česar mu ne gre, ampak naj prosi, a nadučitelj naj ustreže dobrohotno svojemu tovarišu. Ne grenimo si sami življenja, za to imamo drugih faktorjev dovolj. Prevež sem se oddalil od učiteljskih društev, o katerih sem izpočetka govoril, a zdele so se mi te opomnje zaraditega umestne, ker se učiteljstvo iste šole,' živeč v miroljubu in prijateljstvu, ložje udeležuje skupno društvenih zborovanj nego posameznik, in sicer zaradi nižje voznine. Pri učiteljskih društvih pa je tudi opazovati nesporazumljivost med starejšimi in mladimi člani. Nakateri starejši — posebno nadučitelji — hočejo kazati svojo oblast napram mlajšim preosorno, in to jim odtuji srca teh. Zopet pa se mlad učitelj rad ponaša s svojo učenostjo ter se starejšim nekako pomilovalno posmehuje. Ošabnosti se je varovati! Spoštujmo se medsebojno! Slabosti tovariša prikrivajmo, obrnimo se od njih prizanesljivo v stran! Ne bodimo pa tudi preobčutljivi! Nekateri se ne udeleži zborovanja, ako je predsednik ali predavatelj njegov nasprotnik ali ker se ne vjema z njegovo metodo. Pomisliti je treba, da gre za stvar, a ne za osebo. Poznam tovariša ki je izstopil iz učit. društva zaraditega, ker se večina zborovalcev ni strinjala z njegovo novo metodo v lepopisju. To so pač otročje malenkosti! Posamezni društveuiki zopet pravijo. da bi šli k zborovanju, ako bi bilo kako važno, zanimivo predavanje, a ne pomislijo kako težko je oskrbeti predsedniku dobrib predavateljev. Ako ni predavanja, naj nam zadostuje razgovarjanje o stanovskib zadevah, saj jih je obilo. — H koncu moram še omeniti vedenje nekaterih društvenikov in društvenic pri zborovanju. Kakor moramo zahtevati v šoli disciplino, brez katere sploh ni mogoče doseči uspehov, tako mora biti tudi disciplina pri zborovanju. Med predavanjem govoriti, se smejati ter celo burke uganjati ni dostojno! To je nečastno vedenje napram predsedniku, oziroma predavatelju in mirno poslušajočim društvenikom. — Kličem vam pa, dragi tovariši in tovarišice: Proč z nesporazumljivostjo! Sporazumimo se, pozabimo in odpuščajmo razžaljenje, oklenimo se drng drugega, spoštujmo se medsebojno, zakaj s tem pokažemo, da spoštujemo sami sebe — svo.j stan.