LETO XIV. ST. 24 (652) / TRST, GORICA ČETRTEK, 2. JULIJA 2009 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 PCk\\l\^ Uvodnik TRŽAŠKA ŠKOFIJA | Beatifikacija msgr. Ukmarja Končal se je škofijski del postopka: odslej smo v Božjih rokah! Škofijski postopek za beatifikacijo msgr. Jakoba Ukmarja se je končal v sredo, 24. junija, ko se je v Vurnikovi kapeli po 140 srečanjih še zadnjič sestalo škofijsko sodišče, da bi sklenilo še zadnje birokratske formalnosti. Ob prihodu v škofijsko kapelo se je pogled skupine slovenskih vernikov in dušnih pastirjev zaustavil na zadnjem delu dvorane: trije veliki leseni zaboji so skorajda v celoti zavzemali prostor. Vanje je bilo skrbno položeno gradivo, ki ga bo postulator beatifikacijskega postopka, škedenjski kaplan in dolgoletni sodelavec msgr. Jakoba Ukmarja g. Dušan Jakomin, odpeljal prihodnjega 7. julija v Rim in ga izročil Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki nadzira celoten proces razglašanja novih svetnikov: komisija zgodovinarjev in teologov bo namreč na podlagi gradiva odločila, ali bo svetemu očetu predlagala božjega služabnika msgr. Ukmarja za beatifikacijo. G. Jakomin bo v večnem mestu tako sklenil svojo vlogo, ki jo bo v nadaljnjem procesu prevzel tajnik kardinala dr. Franceta Rodeta Blaž Jezeršek. "Gradivo bom izročil s trdnim upanjem, da se bodo slovenski verniki in duhovniki še naprej zavzemali za tako pomembno zadevo, ki se navsezadnje tiče vseh nas in ki bo namreč trajala zelo dolgo: toliko namreč, da njenega zaključka jaz najbrž ne bom dočakal", nam je povedal g. Jakomin, ki je bil pri postopku za beatifikacijo božjega služabnika msgr. Ukmarja soudeležen že od samega začetka. Postopek, ki ga je spodbudila celotna tržaška verska skupnost, se je uradno začel 5. februarja 2002 z oblikovanjem škofijskega sodišča, ki ga je nekaj časa vodil msgr. Libero Pelaschiar in potem msgr. Ettore Malnati, ki je zadevo tudi privedel do konca z odločilnim prispevkom skrbnih sodelavcev. Trenutek v Vurnikovi kapeli je bil ganljiv zlasti za slovenske tržaške vernike, ki so neposredno spremljali proces beatifikacije in zanj prispevali veliko svojega časa. Tržaški škof Evgen Ravignani se je zahvalil predsedniku škofijskega sodišča za Ukmarjevo beatifikacijo g. Malnatiju, postulatorju g. Jakominu, promotorju pravice msgr. Mariju Gerdolu, notarki postopka prof. Silvi Resinovič Valenčič v krajšem molitvenem obredu, med katerim so prisotni še enkrat priporočili božjega služabnika Gospodu; zahvalil se je še prof. Tomažu Simčiču, prof. Raoulu Pupu, prof. Liciniji Roth Pahor, g. dr. Zvonetu Štrublju. /stran 10 IG Andrej Bratuž Biserni jubilej Sveta Evrope V' teh vrsticah se želimo pomuditi ob pomembni obletnici. Gre za eno prvih ustanov v procesu evropske integracije, in sicer za Svet Evrope. Ustanovljen je bil leta 1949 v Strasbourgu. Ob njegovi 60-letnici poglejmo torej, kakšno vlogo igra ta evropski organ. Nastal je kot posebno institucionalno telo v času, ko so se rodile tudi druge ustrezne ustanove, med njimi recimo Evropska premogovno-jeklar-ska skupnost in kasneje Skupni evropski trg. Svet Evrope ima že od svojih začetkov generalni sekretariat in parlamentarno skupščino, ki je pa seveda ne gre zamenjati z Evropskim parlamentom. Poleg tega deluje še Odbor ministrov. Svet Evrope ima, kot že rečeno, svoj sedež v Strasbourgu, mestu, ki že od začetka evropskega združevanja gosti glavne evropske institucije. Poleg Bruslja (tu je tudi sedež Evropskega parlamenta) je še Luksemburg z drugimi evropskimi ustanovami. Svet Evrope združuje danes nad 40 držav članic, ki pa niso vse v Evropski uniji. Njegova področja so raznolika. Za razliko od Evropskega parlamenta in Evropske komisije (vlade) z močno politično vsebino pa ima Svet Evrope predvsem veliko moralno moč. Zavzema se za obrambo in ohranitev človekovih pravic v državah članicah. Vse to urejujeta tako generalni sekretariat kot parlamentarna skupščina. Gre torej za nekako visoko avtoriteto, ki čuva glavne človekove vrednote in njih ohranitev. Letos v tem času predseduje Odboru ministrov Republika Slovenija. Kot znano, je pred časom naša matična država z uspehom predsedovala tudi Evropski uniji in v tem okviru še povečala svoj mednarodni ugled. To je še posebno važno za manjšo in mlajšo državo (kot je Slovenija), ki pa lahko zelo pozitivno in uspešno vodi in koordinira tudi delovanje zgodovinsko starejših in večjih držav stare celine. Vse to je pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope izpostavil sedanji predsednik Odbora ministrov slovenski premier Borut Pahor. V svojih izvajanjih je predsednik slovenske vlade v glavnem obrazložil program in vodilne točke slovenskega predsedovanja Svetu Evrope. Slovenija je gotovo skupno z mnogimi drugimi evropskimi državami na tej poti relativno mlada. V evropske politične institucije je z njimi vstopila med zadnjimi, kljub temu pa se je Republika Slovenija znala lepo uvrstiti ob starejše in večje države članice in si tako priborila in pridobila ustrezno mesto. Vse to je torej sedaj del evropskega integracijskega procesa, ki se je začel ob koncu 40. let prejšnjega stoletja, ko so najprej zahodne evropske države uvidele potrebo po aktivnem združevanju v nove in širše skupnosti. To so takrat razumeli in uresničili veliki politiki in državniki, kot so bili Konrad Adenauer, Alcide De Ga-speri, Robert Schuman, Jean Monnet, Winston Churchill, Paul-Henri Spaak, Altiero Spinelli in drugi. Njim se ima torej Evropa danes zahvaliti za zgodovinsko pionirsko delo na poti evropskega združevanja. JH19 Jjgfp ^ DRAGA ’ Jjr BBJ 1009 % MLADIH Pogovori in okrogle mize na temo USTVARJALNOST IN INOVATIVNOST z izjemnimi gosti (Japec Jakopin, Tinkara Kovač, Gregor Čušin, Peter Florjančič, Jure Leskovec), delavnice, morje... Informacije: www.dragamladih.org in MOSP (ul. Donizetti 3, 040 370846) Fotografija pove vse. Če pa ne vsega, zelo veliko. Mislili smo, da so take stvari na državni meji med Italijo in Slovenijo le še spomin, a ni tako. In se seveda upravičeno sprašujemo, kakšen smisel ima vse to. Ker so znova vrste, ki jih ne bi bilo treba! Ker so taki pregledi že na prvi pogled nepotrebni. Ker bi se lahko drugače uredilo, bolj diskretno, predvsem pa bolj neopazno, a zato nič manj temeljito. V današnjem svetu hitrih komunikacij so te vrste na meji samo znamenje, da se noče v korak s časom, ki je že zdavnaj določil, da je Evropska unija enaka in odprta za vse! 2. julija 2009 Svet okrog nas NOVI GLAS Deželno tajništvo SSk Izidi referenduma Slovenska skupnost je ob izidu nedeljskega referenduma zadovoljna, da so slovenski volilci upoštevali stališče stranke in se niso udeležili volitev. To potrjuje predvsem nizka volilna udeležba, ki je v slovenskih občinah goriške in tržaške pokrajine precej pod srednjo stopnjo udeležbe v deželi FJK. Pri tem je razveseljivo dejstvo, da so volilci dali vsebinsko sporočilo, ki zadeva dva vidika. Pri prvem gre za dejstvo, da današnja vsedržavna volilna zakonodaja je volilcem in volilkam odvzela možnost oddaje preferenčnih glasov, kar prav gotovo posega v stopnjo demokratičnosti in soudeležbe državljanov pri sestavljanju parlamenta. Drugo pomembno sporočilo je to, da so tematike glede volilne zakonodaje pristojnost izvoljenih predstavnikov v italijanskem parlamentu in zato je njihova dolžnost, da se odprtih vprašanj lotijo s primernim delom, ki naj privede do pozitivnih rešitev. Odgovori na ta vprašanja pa morajo seveda za- gotavljati učinkovito upravljanje italijanske države. Po drugi strani pa to ne more biti vzrok, da se zmanjšujeta stopnja demokratičnosti in sposobnost sodelovanja pri sestavi glavne ustavne institucije v državni ureditvi. Tako je pri tem potrebno podčrtati pomanjkanje zakonskega določila za zagotovljenega predstavnika priznanih narodnih skupnosti. Vprašanje državne volilne zakonodaje ne sme ostati sedaj zanemarjeno, marveč mora postati primarna skrb parlamentarnih skupin v senatu in poslanski zbornici. Ob zavrnitvi nedejske-ga referenduma je potrebno volilno vsebino primerno premisliti, da se bo volilni zakon tudi vsebinsko rešil vzdevka "porcel-lum". Posredovanje EU za zdaj ni uspelo Vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško nerešeno Minuli teden, 25. junija, je Slovenija praznovala 18. obletnico razglasitve neodvisnosti oz. osamosvojitve od Federativne republike Jugoslavije. V tem razdobju je dosegla široko mednarodno priznanje, bila sprejeta domala vvse pomembne mednarodne organizacije in se v njih dostojno uveljavila. Dve leti je bila nestalna članica Varnostnega sveta OZN, od 1. januarja do konca lanskega junija je predsedovala Evropski uniji in prav v minulih dneh je prevzela šestmesečno predsedstvo organizacije za spodbujanje sodelovanja na številnih področjih in še posebej na področju zaščite temeljnih člo- vekovih pravic. Kljub stalnemu prizadevanju pa Sloveniji ni uspelo urediti dokončne meje s sosednjo Hrvaško tako na kopnem kot na morju. Vsem je dobro znano, da je v tem času prihajalo do številnih incidentov, ki so stalno otežkočali diplomatom obeh držav, da bi v umirjenem ozračju poiskali za obe strani zadovoljivo rešitev spora. S tem odprtim problemom je Slovenija leta 2004 postala polnopravna članica Evropske unije. Kmalu nato je pristopna pogajanja začela tudi Hrvaška ob soglasju vseh članic Unije. Pogajanja so redno tekla do lanske jeseni, ko je Hrvaška vključila v gradivo pogajanj tudi nekatere dokumente, na primer zemljevide, ki rišejo mejo med državama enostransko. Slovenska stran je po poglobljeni preučitvi predložene hrvaške dokumentacije ocenila, da bi lahko prejudicirala dokončno ureditev meje med državama v škodo Slovenije. Zato je zahtevala, da Hrvaška umakne omenjene sporne dokumente in s tem omogoči redno nadaljevanje postopnih pogajanj. Hrvaška stran ni pokazala stvarne pripravljenosti, da izloči omenjene dokumente iz pogajalskega gradiva. Sloveniji ni tako preostalo drugega, kot da uresniči večkrat ponovljeno opozorilo, da se zaustavijo pogajanja, dokler se mejno vprašanje ne reši dokončno. V ta namen je istočasno predlagala, naj Evropska unija posreduje med obema prizadetima stranema za rešitev omenjenega vprašanja. V ta namen je evropski komisar Olli Rehn izdelal okvirni predlog o rešitvi spora in ga posredoval obema stranema. Hrvaška ga je kot takega sprejela. Slovenija pa je predlagala nekatere dopolnitve, ki jih je omenjeni diplomat nato vključil v svoj novi predlog. Hrvaška se o tem zadnjem predlogu ni marala izreči, ampak se je praktično umaknila s pogajanj. S tem je nastal zastoj v razgovorih med Slovenijo in Hrvaško glede rešitve mejnega vprašanja. Slovenska stran izjavlja, da je pripravljena nadaljevati z napori za dokončno rešitev vprašanja, a hkrati poudarja, da je za rešitev spora potrebno, da Hrvaška umakne omenjene sporne dokumente z enostransko zarisano mejo med državama. Po tednu dni molka se je oglasil hrvaški premier Sanader s pojasnilom, da Hrvaška želi nadaljevati Povejmo na glas pogajanja za pristop v EU brez kake zveze z reševanjem vprašanja meje. S 30. junijem se je končalo šestmesečno predsedovanje Češke Evropski uniji in se s 1. julijem pričelo šestmesečno predsedovanje Švedske. Njen zunanji minister Carl Bildt je ob tem dejal, da švedsko predsedstvo nima načrta za rešitev zastoja v pogajanjih Hrvaške z EU. Slovenski zunanji minister Samuel Žbogar pa je pojasnil, da "celoten problem ni nastal zaradi Slovenije in vsi sedaj že vedo, da je nastal zaradi dokumentov, ki so vnesli mejno problematiko v pogajalski proces. In ko je bilo to enkrat vneseno, je bilo potrebno začeti reševati mejno vprašanje". Diplomatski viri bolj ali manj vpletenih strani v pogajalski proces za pristop Hrvaške v EU dajejo razumeti, da je vsem potreben premislek, kako naprej do rešitve vprašanja. Težko si je namreč predstavljati, da bi v EU vstopale nove članice, ne da bi se predhodno rešili sporni problemi, katerih rešitev se že dolgo odlaša. Eden takih primerov je problematika v zvezi z mejo med Slovenijo in Hrvaško. Če obema državama v 18 letih ni uspelo tega vprašanja rešiti, sledi, da je nujno potrebno posredovanje Unije, ki ga je predlagala Slovenija. Pri vsej zadevi že od samega začetka ni jasno, kaj je pravzaprav poglavitni vzrok za neuspešnost vseh dosedanjih dvostranskih poskusov za razumno in upravičlji-vo rešitev vprašanja za obe strani. Najbolj se je temu cilju približal znani sporazum Drnovšek - Račan iz leta 2001, na katerega sta s parafiranjem pristali obe državi, a ga je naknadno zavrnil hrvaški državni zbor. Alojz Tol Oddih sredi razburk Kot večji del sveta si v poletnih mesecih lahko privoščimo nekaj oddiha. Za dva ali tri tedne - šolarji, dijaki in študentje tudi več - nekako izstopimo iz močnega in udarjajočega toka časa, ki ne pozna počitka in po splošnem mnenju svojo hitrost le povečuje. Ugotovljeno je, da se je toku časa in njegovemu ritmu koristno umakniti, odložiti siceršnja bremena in se osveženi vrniti v delovno jesen. Svet, v katerem živimo, je namreč sunkovit, nenehno nas preseneča z dogodki, ali pa čutimo, da že pripravlja nove. Ta svet je v nepretrganem spreminjanju in njegovih premikov nikakor ne gre podcenjevati. Preokreti in zaokreti so možni vedno, zato je oddih, ki nam je na razpolago, več kot dobrodošel. Pomislimo, da je bilo še pred dvema letoma malo tistih, ki so napovedovali izbruh finančne krize, sredi katere se bomo kar nekaj časa nahajali. Občutimo jo tako ali drugače tako rekoč vsi, predvsem pa smo ali smo bili paralizirani ob dejstvu, da njenega prihoda nismo pričakovali. Očitno svet in mi z njim, ali narobe, mi in svet z nami, hodimo po določeni poti, na kateri se prav zaradi poti, ki jo ubiramo, dogajajo takšne in drugačne stvari, pač točno tiste, ki se dogajajo. Ker pa je teh dogodkov preveč in so takšni, da jih nismo pričakovali, in še neugodni povrh, potem se seveda zamislimo. Z nejevoljo ugotovimo, da gre v bistvu za negotovost, sredi katere živimo. V nasprotnem primeru o vsem tem sploh ne razmišljamo in potisnemo misel proč od sebe, ali kar je točneje, potisnemo jo globoko vase, v izsiljeno pozabo. Pozaba nam sicer uspe, občutek negotovosti pa slej ko prej ostane. Ostane, ker težavni malo: ni samo kriza in vse večja brezposelnost, je tudi trenutno zelo sporno zastavljen odnos do priseljencev, je vse več revščine, ki pesti nerazviti in celo razviti svet, je vse večja razlika med bogatimi in revnimi, kar le povečuje napetost ali vsaj nelagodje. Nad vsem tem dogajanjem pa se mogočno razpenja t. i. globalizacija, ki ustvarja skupen svetovni trg, pospešuje svetovno poenotenje na kontinentalni kakor tudi povsem osebni ravni, uveljavlja dvig proizvodnje za vsako ceno ter nas vse spreminja v porabniško družbo, ki premore vse razen tako želj enega zadovoljstva. Z drugimi besedami: vse imamo in vse bolj smo nezadovoljni. Popolnoma jasno je, da nas globalizacija obravnava kot izključno materialna bitja in hoče, da bi za nas obstajale le materialne dobrine. Posledica pa je neke vrste izpraznjenost, ki nas s svojo stisko kliče, da bi v to našo sedanjost vendar vnesli več duhovnih dobrin, iskrenega prijateljstva, solidarnosti, skratka več tistega, brez česar naše notranje razpoloženje ne more biti umirjeno in s tem srečno. Lahko nas bo letošnji oddih zbližal, lahko bo v nas vseh okrepil željo po lepem, ko vse, kar imaš, deliš z drugimi, lahko nas bo opogumil, da bomo bolj med seboj povezani in rešeni strahu zase. V tem primeru bi se zgodilo, kar bi se moralo že zdavnaj zgoditi. Janez Povše Pred obiskom predsednika vlade Boruta Pahorja na Madžarskem Minister Žekš se je srečal s predstavnikoma slovenske manjšine Ministerdr. Boštjan Žekš seje v ponedeljek, 29. junija 2009, ob prihajajočem obisku predsednika Vlade RS Boruta Pahorja na Madžarskem srečal s predsednikom Zveze Slovencev na Madžarskem g. Jožetom Hirnokom in predsednikom Državne manjšinske samouprave g. Martinom Ropošo. Tema pogovora so bila aktualna vprašanja s področja slovenske manjšine na Madžarskem. Sogovorniki so se posvetili predvsem temama, ki jih bo premier Pahor izpostavil med svojim srečanjem z madžarskim kolegom. Srečanje je potekalo v prostorih Urada Vlade RS za Slovencev zamejstvu in po svetu, Komenskega 11, Ljubljana. Premier Pahorje v sredo, 1. julija 2009, s slovensko gospodarsko delegacijo odpotoval na Madžarsko in se v Budimpešti srečal s predsednikom Vlade Gordonom Bajnaijem. Ob dnevu državnosti Odprto pismo Spoštovani gospod Minister, z velikim razočaranjem smo številni Slovenci v Italiji sprejeli v vednost dejstvo, da Generalni konzulat R. Slovenije v Trstu letos ni priredil tradicionalnega sprejema ob dnevu državnosti tično državo, predstavljal izraz našega narodnega ponosa, saj je bila to tudi priložnost, da smo zelo številni zastopniki družbenega, političnega, gospodarskega, verskega, kulturnega in umetniškega življenja naše manjšine naz- politične in siceršnje razlike. Izraz spoštovanja do naše narodnostne skupnosti in naše matične države pa so s svojo prisotnostjo na navedenem sprejemu vsako leto potrdili tudi najvišji predstavniki političnih in cerkvenih oblasti v deželi FJK, od predsednika deželne vlade, vladnega komisarja in prefektov, predsednikov pokrajin, največjih občin itd., škofov in njihovih vikarjev ter cerkvenih dostojanstvenikov različnih veroizpovedi. Na podlagi informacij iz neuradnih, a zagotovo verodostojnih virov pa smo morali letos žal ugotoviti, da je bilo Generalnemu konzulatu v Trstu od Vašega kabineta naročeno, da se zaradi krčenja stroškov letošnji sprejem ob dnevu državnosti preprosto odpove. Spoštovani g. Minister, v imenu skupine zamejskih podjetnikov (gostincev, vinarjev, trgovcev, samostojnih poklicev itd.) Vam glede na navedeno sporočam, da, ker Vlada R. Slovenije in Vaše Ministrstvo sodita, da je potrebno krčiti javno porabo na račun tako pomembnega dogodka, je ta skupina pripravljena naslednje leto sama prevzeti finančno breme in organizacijo sprejema Generalnega konzulata RS v Trstu ob dnevu državnosti R. Slovenije, za katerega pa, glede na splošno gospodarsko krizo niti ni bilo nujno, da bi bil tokrat posebno razkošen in bi ga bilo, tudi ob številnih sponzorjih, ki so se vsako leto odzvali vabilu konzulata, vsekakor tudi letos mogoče organizirati, pa čeprav morda na nekoliko bolj skromen način. Lahko torej računate na nas, saj menimo, da je praznovanje obletnice osamosvojitve naše matične države simbolno preveč pomembna zadeva, da bi jo bilo mogoče kar tako odpraviti. S spoštovanjem Damijan Terpin, odvetnik naše matične domovine. dravili obletnici osamosvojitve Sprejem je za vse Slovence v Ita- Slovenije, verjetno edinikrat v le- liji, ki smo navezani na svojo ma- tu vsi skupaj in ne glede na naše Na dnu... HUDIRJA, SPET PREPUSTNICA! /O KAJ PA SMO Ml KRIVI, ČE PAPI NE VE VEČ, KJE \ SO NJEGOVE MEJE! liflMMJi G. Dušan Jakomin "Hvala, da ste me razumeli!" G. Jakomin, šestdeset let mašniškega poklica nosi v sebi več pomenov. Katerega bi med vsemi najprej izpostavili? Ljudje se običajno ob takih obletnicah radi ozirajo po prehojeni poti. Jaz pa najraje gledam naprej! Šestdeset let mašniškega poklica je dobra podlaga za nadaljnje delovanje: človek ima v tem primeru mnogo izkušenj, v njem se večata vez in zasvojenost z njegovim poslanstvom. Šestdeset let mašniškega posvečenja je dolgo obdobje, med katerim duhovnik prehodi ravno tako dolgo transcendentalno pot. Kako se je vaše doživljanje božjega v vseh teh letih razvijalo in nadgrajevalo? Vsak duhovnik se zaveda, da je poklican, da je izbran od Boga. Gospod kliče k duhovništvu. S tem klicem se skuša dušni pastir popolnoma istovetiti. Kljub temu da ima vsak človek svoje napake, se pravi tudi duhovnik, mora vselej ostati zvest temu poslanstvu. Duhovnik se mora nenehno soočati s svojim bližnjim, z verniki in ljudmi, ki ga obdajajo: brez njihove vsestranske pomoči je delo pastirja nemogoče. Gre namreč za pojem skupnosti. Duhovniški poklic obenem sloni na treh temeljih: na oznanjevanju, na delitvi zakramentov, na socialnem delu. Na teh stebrih duhovnik gradi svoje življenje, svoje poslanstvo. Doživljanje božjega se je v teh desetletjih torej krepilo preko stika z bližnjim? V sočloveku ste iskali Boga? Sveti Janez pravi, da Boga ne vidimo; vidimo pa ga v človeku, ki se smeje, predvsem pa v človeku, ki trpi, ki preklinja; v človeku, ki ne more spejeti Boga, ki noče sprejeti Boga. Takih sem v življenju mnogo spoznal: večina pa je vendarle čutila potrebo po duhovniku. Mnogo ljudi, ki v božjo hišo ne zahajajo in ne čutijo potrebe po liturgiji, pa vendar verujejo, me je vedno nagovarjalo: "Potreben si"! Vseskozi čutim neko vez med sabo in skupnostjo. Rad razmišljam o tem, da Bog ni ustvaril Slovenca, Italijana, Nemca ali pa muslimana, kristjana: Bog je ustvaril človeka! Ko duhovnik deluje po tovrstnih principih, ga skupnost sprejme. Kako ste pred šestdesetimi leti začutili božji klic? Mama mi je vedno pravila, da sem božji klic začutil na dan svojega prvega obhajila pri šestih letih. (Naj dodam, da sem istega dne prejel še zakrament svete birme.) To zavest in prepričanje sem gojil v sebi tudi v študijskih letih, moje življenje se je nato izteklo po povsem naravnem toku. Kako so vaši starši sprejeli to vašo željo? Mama, ki je bila globoko verna, se je moje odločitve veselila, čeprav mi ni ničesar vsiljevala, oče pa je bil manj radosten, saj se je zavedal, da bi se tako končala rodbina Jakominovih. Svoje otroštvo sem namreč preživljal v ženskem krogu: okrog sebe sem imel sestre in sestrične. Otroška in najstniška leta sem preživljal doma na vasi in v mestu, kjer sem obiskoval šolo. V Trst sem tako začel zahajati, ko sem bil star devet let; domov pa sem se vračal za počitnice. To dvojno življenje je navsezadnje izoblikovalo mojo osebnost. Kakšni so bili najlepši trenutki, ki ste jih kot dušni pastir preživeli, kdaj pa ste se do Boga obrnili s težkim srcem? Lepih trenutkov, prepolnih zadoščenja, je bilo toliko, da bi jih s težavo naštel. Težko mi je bilo tedaj, ko sem se poslovil od svojih dragih: oče je umrl pri petinpetdesetih letih, ma- ma in sestra pa pri oseminpetdesetih. Svoje življenje pa sem večinoma preživljal v pozitivnosti in to naklonjenost sem skušal posredovati ljudem, ki so mi bili ob strani: upam, da sem z lastnimi izkušnjami pomagal ostalim premostiti svoje težave. Katera je po vašem mnenju najlepša, najžlahtnejša lastnost duhovniškega poklica? O tem bi se lahko pogovarjala do noči... Sveti oče Benedikt XVI. je letošnje leto posvetil duhovnikom. To bi moralo biti izhodišče, da bi razmišljali, kakšen je smisel duhovniškega poklica. Od časa do časa se pojavljajo kritike na račun celibata dušnih pastirjev. Prepričan pa sem, da žena ne bi izpopolnila duhovnika: dušni pastir bo popoln šele tedaj, ko bo v sebi upodobil podobo Kristusa. Ni drugih poti, le tista je, ki pelje v razdajanje duhovnika za potrebe vernikov in Cerkve. Pregovor namreč pravi, da vrata zdravnika niso nikoli zaprta; vrata duhovnika pa so vedno odprta. Razmisliti je treba še zlasti o vlogi slovenskega duhovnika: ta je bil pri nas od nekdaj poklican, da brani narodni čut: nikoli ne bom nehal trditi, da je bila primorska Cerkev prvi antifašistični dejavnik pri nas. Katere pa so pozitivne in negativne plati vaše osebnosti? Začnimo kar pri negativnih: včasih sem preveč odkritosrčen in nimam dlak na jeziku. Nikomur sicer ne želim hudega, morda pa se včasih le prenaglim z izlivanjem svojih čustev. Tedaj se preveč zaganjam v sogovornika, čigar mnenja sicer vedno spoštujem. Nekateri pravijo - morda bi lahko tudi sam pritrdil -, da se rad kregam. To svojo lastnost bi raje opredelil za dialektično zabavo, za dialektično izmenjavo mnenj... Znano pa je, da je vaša pozitivna lastnost izredna delavnost. Vse svoje energije sem vlil v življenje in delo. Vedno sem sočasno opravljal tri, Štiri reči. Nikoli nisem imel rad dneva, ki bi bil brez dela. Pred časom, ko sem se doma ponesrečil, mi je Bog dal razumeti, da je pri teh letih treba nekoliko drugače razmišljati. V sebi pa bom še naprej gojil Gregorčičevo geslo: človek je dolžan dati, kar more. Duhovnik se za svoje delo in za svoje ljudi ne sme “šparati"! Šolali ste se v težkih časih, ko je bila slovenska beseda pod hudim raznarodovalnim pritiskom: študije ste namreč opravili v italijanskem jeziku. Ljubezen do slovenske besede pa je tlela pod ledom fašističnega nasilja. Kako ste se materinega jezika ponovno lotili v novih povojnih razmerah? Slovenska beseda je bila v naši zavesti vedno prisotna, tudi preko narečja, ki smo ga govorili doma pri Sv. Antonu pri Kopru. Ta zavest je bila med slovenskimi študenti prisotna tudi v koprskem semenišču, čeprav so nas oblasti hudo zatirale: slovenščina je bila prepovedana, če so bili prisotni trije sogovorniki; zaplenili so nam dnevnike in slovenske knjige. Morda pa je ravno ta pritisk krepil v nas čut narodne pripadnosti in ljubezen do materinega jezika. Gotovo sta k spodbujanju slovenskega čutenja prispevala tudi glasba in zborovsko petje, ki sem ju gojil mnogo in mnogo časa. Razumljivo pa je, da je obdobje fašizma zapustilo neizbrisno sled v moji šolski izobrazbi slovenščine. Slovenskega jezika sem se nato šele priučil. Prav zato je vloga lektorice Našega vestnika in drugih mojih publikacij, prof. Slavice Bandi, še toliko bolj dragocena. Ob dušnopastirskem delu je bila časnikarska dejavnost stalnica vašega življenja: kaj sta vam časnikarski poklic in publicistika nasploh v vseh teh letih podarila? Od leta 1959 sem začel sodelovanje s časnikarskim oddelkom deželnega sedeža Rai. Začelo se je zame novo obdobje publicističnega značaja, zaključilo pa se je vneto udejstvovanje na glasbenem področju. Naj dražje, kar mi je časnikarska dejavnost v vseh teh letih dala, je aktivno sodelovanje v sklopu Zveze italijanskih katoliških časnikov. Že štiri desetleja redno obiskujem simpozije, ki jih Zveza prireja po raznih italijanskih mestih. S to izkušnjo sem širil lastna obzorja in spoznal svet, ki je povsem drugačen od našega. Katoliški časniki so v vseh teh letih prehodili veliko pot, ki je šla v smer opuščanja zatohlega klerikalizma, ki ga je sicer v Cerkvi ponekod še občutiti. Ta srečanja so pripomogla k splošnemu posodabljanju časnikarskega miselnega in slogovnega izražanja: bodi jasen, kratek in deontološko pošten. Poznani ste tudi po publicistiki, ki je vezana na etnografijo. Med našim ljudstvom je veliko bogastva. Naš preprosti človek je bil sposoben ustvariti izredno jeziskoslovno bogastvo, ki se je posledično izkazalo tudi v etnografiji. Ko sem prišel v Skedenj, sem glede domače dediščine odkril pravi neraziskan in bogat rudnik. Ko sem polagoma začel raziskovati vlogo škedenjskih krušaric, so me domačini vabili, naj nadaljujem z zbiranjem etnografskega materiala. Zavedali so se namreč, da njihova dediščina tvega izginotje. To je bilo izhodišče, na podlagi katerega je nato nastal etnografski muzej. Material in druge eksponate smo začeli zbirati že leta 1960 in danes je muzej izredna dragocenost bodisi za Škedenjce bodisi za širšo okolico: muzej namreč obiskujejo tudi otroci iz italijanskih šol... Vaš duhovniški jubilej sovpada s ključnim trenutkom v zvezi z beatifikadjskim postopkom msgr. Ukmarja. Velikega moža ste dolga leta poznali. Ali bi nam lahko povedali, česa ste se od msgr. Ukmarja najdražjega naučili? Kakšen vtis je na vas imel njegov lik? Z msgr. Ukmarjem sem preživel 17 let. Nekaj mesecev sem bil celo njegov tajnik, bil je tudi moj spovednik. Msgr. Ukmarja je odlikovala zlasti zvestoba do Boga in do Cerkve. Globoko je dojel pomen Jezusa Kristusa. Od njega sem se naučil, kakšen mora biti duhovnik. Kljub temu da je bil msgr. Ukmar velik človek, me je vedno očarala njegova preprostost: imel je to izredno lastnost, da je lahko nagovarjal bodisi teologe bodisi preproste ljudi. Bil je strog do samega sebe, pa vendar odprt in široko-dušen z vsakim človekom. Njegove evangeljske vrednote so presegale običajne človeške vrline. Skratka, msgr. Ukmar je bil res vreden beatifikacijskega procesa. S kakšnimi besedami bi se radi obrnili do ljudi, ki so vas na tako dolgi življenjski in duhovniški poti spoznali in imeli radi? Hvala, da ste me razumeli! Stran je pripravil Igor Gregori Življenje in delo g. Dušana Jakomina Dušan Jakomin, rojen leta 1925 pri Sv. Antonu pri Kopru, je služboval kotduhovnikvslovenskih krajih na Tržaškem, od leta 1953 dalje in še danes pa v Škednju, po domače Ščedni, ki je bila nekdaj slovenska vas, potem pa je postala predmestje Trsta. Prve tri razrede osnovne šole je dokončal v domači vasi, ostale pa v Trstu. Gimnazijo je začel v Gorici, študij pa je nadaljeval v Kopru v malem semenišču in maturiral 1.1945. Bogoslovje je študiral v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 26. junija 1949. Duhovniško službo je začel v Mačkoljah, nadaljeval na Opčinah in v Dolini. Leta 1953 je postal škedenjski kaplan. Vodil je številne pevske zbore v krajih, kjer je služboval kot slovenski veroučitelj, organiziral je božične koncerte in vodil radijsko oddajo Nabožna glasba. Je odgovorni urednik Našega vestnika, vodi radijsko rubriko Vera in naš čas. Ustanovil je etnografski muzej, ga vodi in v njem izdaja slovenske knjige, zgibanke, koledarje in razglednice. Sodeloval je pri ustanovitvi Doma Jakoba Ukmarja in v njem organizira kulturne prireditve - razstave, literarne večere, predavanja in koncerte. Napisal je knjigo o škedenjski železarni in sodeloval je pri izdaji knjige Jakoba Ukmarja Eshatologija in pesmi Ferruccia Jakomina. Zbral in uredil je več publikacij, med katerimi Narečni slovarSv. Antona pri Kopru in etnološko delo o rojstni vasi Sv. Anton z naslovom Skozi vasi do ljudi. Pred nedavnim je izdal tudi slovar liturgičnega izrazoslovja. Jubilejna sv. maša "Zahvaljujem se Bogu za duhovniški poklic!" Tesna vez, ki veže g. Dušana Jakomina na škedenjsko skupnost, je težko preizkusila zmogljivost domače cerkve sv. Lovrenca: ogromno število narodnih noš iz Istre in bližnje okolice, vernikov slovenske in italijanske narodnosti, prijateljev, političnih in civilnih predstavnikov slovenske manjšine se je namreč zbralo v škedenjski cerkvi v petek, 26. junija, da bi domačemu izredno priljubljenemu kaplanu na slovesnem dvojezičnem bogoslužju voščilo in čestitalo ob šestdesetletnici mašniškega posvečenja. Somaševanje, ki ga je ob slovenskih in italijanskih dušnih pastirjih vodil slavljenec g. Jakomin, je bilo obenem namenjeno molitvi, da bi Bog poslal med nas nove duhovnike. Želja po čim večjem številu duhovnih poklicev je bila snov uvodne misli, ki jo je v imenu tržaških skavtov izrekla Jadranka Cergol, in razmišljanja patra Nika Žvoklja. Ob petju združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov pod vodstvom Edija Raceta se je bogoslužje nadaljevalo do evharistične- ga viška, po njem pa je bil še čas za pozdrave in čestitke, ki so jih slavljencu prinesli verniki iz Mačkolj, kjer je g. Jakomin bil dušni pastir pred dolgim škedenjskim obdobjem, šavrinske narodne noše iz Sv. Petra v Istri, učenci, starši in učitelji OŠ Ivana Grbca iz Skednja, predsednica domačega društva Ivan Grbec Iva Bone, predstavnica izrednih deliteljev svete evharistije, ki jih je pripravil prav škedenjski kaplan, predstavnik vernikov iz Žavelj in Štramarja in predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago iinSliiii! I Foto IG Štoka, ki je obudil dolgoletno prijateljstvo, ki ga veže na jubilanta. Občuteno je bilo tudi voščilo predsednika slovenskih duhovnikov g. Žarka Škerlja in Alojza Debelisa, ki je v imenu škedenjskega cerkvenega zbora in celotne župnije zaželel g. Jakominu, naj ga Bog "še naprej ohranja zdravega in zadovoljnega med nami, saj vas imamo vsi zelo radi". S pisnim sporočilom je g. Jakominu voščil še tržaški škof Evgen Ravignani, ki je poudaril, kako je kaplan ob svojem prihodu v Skedenj septembra 1953 začel neutrudno kulturno in publicistično delovanje, ki je bilo za slovenske ljudi nič manj pomembno od verskega. "Vedno si bil tudi zvest spominu msgr. Jakoba Ukmarja, čigar škofijski del beatifikacijskega procesa smo zavoljo prizadevanja slovenskih in italijanskih vernikov ter škofov komaj sklenili", je zapisal škof in obenem voščil g. Jakominu še mnogo let bogatega in uspešnega dela. "Zahvaljujem se Bogu za vse, kar mi je dal v življenju, še posebno za duhovniški poklic. V mojem življenju ni bilo trenutka, da bi se premislil ali svojo odločitev obžaloval. Nasprotno. Lahko rečem, da sem vesel in srečen za to svojo življenjsko izbiro, za svoje duhovniško poslanstvo. In vendar, če sem na svoji poti kaj dosegel, gre zahvala sodelavcem in prijateljem, s katerimi smo ustvarjali”, je dejal g. Dušan Jakomin. "Hvala vsem, s katerimi sem med svojim službovanjem prišel v stik. Odnosi, ki sem jih imel z vsemi, so oblikovali in izpopolnjevali moj značaj. Hvala iz srca"! Foto IG ZE Z MAJHNIM PRISPEVKOM KATOLIŠKI CERKVI BOSTE NAREDILI VELIKO ZA MNOGE PODPIŠITE OBRAZEC CUD, DA NAMENITE 8 TISOČINK KATOLIŠKI CERKVI. www.8xmille.it C.E.I. Conferenza Episcopale Italiana CHIESACATTOUCA Tudi davkoplačevalci, ki niste dolžni predložiti davčne prijave, lahko izberete komu boste osem tisočink namenili. Na poli, ki je priložena obrazcu CUD, sta potrebna dva podpisa: v okvirčku “Chiesa Cattolica” in spodaj, v prostoru za “Firma”. Polo spravite v belo kuverto in nanjo zapišite ime, priimek in davčno številko ter pripišite “SCELTA PER LA D ESTI N AZI ONE D E L L1 OTT O E DEL CINOUE PER MILLE DELL'IRPEF”. Kuverto nato oddajte na pošti. Za dodatne informacije pokličite brezplačno številko 800.348.348. DESTINAZIONE DELL’0TT0 PER MILLE DELL IRPEF Chiesa cattolica Sulla tua dichiarazione dei redditi o sul modello CUD TUDI LETOS LAHKO POLEG OSMIH TISOČINK IZBERETE NAMEN PETIH TISOČINK. DAVKOPLAČEVALEC SE LAHKO S SVOJIM PODPISOM IZRAZI O NAMENU OSMIH IN PETIH TISOČINK, SAJ SE PODPISA NE IZKLJUČUJETA. OBA PODPISA NE POVZROČATA DAVKOPLAČEVALCU NOBENIH DODATNIH STROŠKOV. NOVI ~w--pr • • • • -i y-| glas Kristi am m družba Kratke Druga obletna sv. maša za pokojnega nadškofa Šuštarja V četrtek, 2. julija 2009, ob 18.30, bo nadškof metropolit msgr. Alojz Uran skupaj s člani stolnega kapitlja v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani daroval sv. mašo ob drugi obletnici smrti nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Drugi Višarski dnevi mladih: Moje korenine? Kje so moje korenine? Jih poznam? Me kaj zanimajo? So sploh pomembne? Ali se zavedam bogastva in opore, ki mi ju daje zavest, da sem Slovenec/Slovenka in da imam domovino? Na ta in še na vrsto drugih vprašanj bodo iskali odgovore udeleženci drugih Višarskih dnevov mladih (30.julij - 2. avgust 2009), kijih na Rafaelovi družbi pripravljajo v sodelovanju s Slovensko katoliško misijo v Munchnu. Tako kot lani bodo spoznavali navade in način življenja mladih Slovencev v domovini in po svetu, izmenjevali izkušnje in poglede na domovino Slovenijo ter njeno bogato kulturno in versko zakladnico ter poglede na “novo domovino’’ Avstralijo, Argentino, Ameriko, Švedsko... Vse to pa bodo popestrili z zanimivimi gosti, s hribolazenjem, ogledom Kanalske doline in pletenjem prijateljstev. Ker je število udeležencev omejeno na 15, pohitite s prijavo (do 30. junija na rafaelova. druzba@siol. net), da zagotovo ne zamudite, saj bo zanimivo, veselo in sproščeno! Cerkev na Slovenskem bo dobila 13 novih duhovnikov Rimskokatoliška cerkev na Slovenskem (RKC) bo danes in v ponedeljek dobila 13 novih duhovnikov. Danes bodo enega novega duhovnika posvetili v novomeški škofiji, v ponedeljek pa bodo posvetitve še v celjski, koprski, ljubljanski, mariborski in murskosoboški škofiji. Novomeški škof Andrej Glavan bo danes v novomeški stolnici v duhovnika posvetil Saša Kovača (Žužemberk). Po dva novomašnika bodo v ponedeljke dobile murskosoboška, mariborska in celjska škofija. V Mursko Soboti bosta v duhovnika posvečena Luka Rajf (Razkrižje) in Gregor Šemrl (Gornja Radgona); v mariborski Dejan Frangež (Hoče) in Dominik Tikvič (Ptuj - Sv. Jurij); v celjski pa Lovro Slejko (Dramlje) in Tomaž Šojč (Vitanje). V ljubljanski stolnici bo v petek pet posvetitev. Ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran bo v duhovnike posvetil Mateja Nastrana (Cerklje na Gorenjskem), Petra Nastrana (Stara Loka), Aleša Pečavarja (Grosuplje), Bojana Travna (Šenčur) in Ambroža Mušiča (Ljubljana -Vič). V koprski škofiji pa bo v novomašnika posvečen Niko Čuk (Hrenovice). Katoliška cerkev ima tri stopnje duhovniške službe oz. tri stopnje zakramenta svetega reda. Diakonat je prva stopnja svetega reda. Običajno diakonsko posvečenje prejmejo kandidati za duhovništvo, Cerkev pa je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962-1965) kot samostojno službo, ki jo lahko prejmejo samski ali že poročeni možje, ponovno vzpostavila tudi stalni diakonat. Diakonska služba je predvsem služba služenja - lahko berejo in oznanjajo Božjo besedo, prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta zakona, delijo blagoslove ter vodijo krščanski pogreb. Druga stopnja svetega reda je prezbiterat (duhovništvo), pri čemer duhovniško posvečenje diakoni prejmejo po polaganju rok škofa, kijih postavlja v polno službo Cerkvi. Tretja stopnja pa je episkopat (škofovstvo)./ STA Pri sestri Mirjam v Albaniji Potrebni pomoči Slovenska karitas že vrsto leto podpira misijonsko delo zdravnice s. Mirjam Praprotnik, ki od leta 1992 v Draču pomaga bolnim in najrevnejšim ljudem. Tudi letos je Karitas del sredstev, ki so bila zbrana v postni akciji Ne pozabimo, namenila humanitarni pomoči ljudem v Draču, Skadru in Rreshenu, kjer delujejo hčere krščanske ljubezni ali sestre usmiljenke. Danes so v vseh treh sestrskih hišah 17 sester in štiri novinke. V tokratnem kontejnerju, ki se je polnil v minoritskem samostanu v Sostrem, so bile stvari, ki so nedvomno v teh dneh, ko beremo te vrstice, že pri ljudeh, ki potrebujejo pomoč: hrana, zdravila, higienski material, oblačila, bolniške postelje, kolesa, posteljnina. Samo na Vipavskem smo zbrali več kot 500 rjuh. Tudi tokrat je z vsem srcem spremljal pomoč Andrej Jeklar, sodelavec Karitas in velik prijatelj sester usmiljenk in ubogih v Albaniji. Gostoljubno hišo v Draču sva obiskala skupaj z odgovornim urednikom revije Ognjišče mag. Božom Rustjem. Poleg nas je bila v tem času na obisku tudi namestnica odgovorne urednice revije Jana, novinarka Sonja Grizila, z možem, nekdanjim diplomatom, novinarjem in publicistom Antonom Rupnikom. Namen njenega obiska je bil spoznati delo in življenje s. Mirjam, ki je bila v letošnjem letu nominiranka za Slovenko leta. Zanimiva družba, vsak med nami je imel možnost s svojega zornega kota spoznati delo in življenje sestrske skupnosti, vsem pa nam je bilo skupno: sestre usmiljenke so tu nosilke vseh oblik pomoči; na socialnem, zdravstvenem, vzgojnem in kulturnem področju, predvsem pa vidne priče-valke krščanske ljubezni do bližnjega- Generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic mi je ob povabilu, da obiščem Albanijo, povedal, da zdravstveno stanje 83-letne zdravnice s. Mirjam ni najboljše, vendar mi je bilo, ob njenem stisku roke in objemu, takoj jasno, da ta mala, živahna žena ne želi govoriti o sebi, ker ima preveč skrbi in načrtov kako pomagati ljudem, ki so, v sicer razvijajoči deželi, še vedno na družbenem dnu. Zanimiv je bil tudi njen komentar v zvezi s številnimi priznanji in pohvalami, ki jih je bila deležna na civilnem in cerkvenem parketu: "Jaz pohval ne potrebujem, če me že kje opazijo, sem vesela le, če mi dajo dar za uboge". V dveh dneh res ne moreš spoznati dežele in vseh njenih ran, kljub temu sem popolnoma prepričana, da je prepotrebna pomoč, ki prihaja iz Slovenije in tudi od drugod, oplemenitena z ljubeznijo in delom usmiljenk. V nekaj stavkih bi želela deliti z vami moje občutke ob obisku nekaterih družin in krajev, ki mi še vedno prihajajo pred oči in prosijo, da jih posredujem naprej. Ne kot potopis ali zgodbo, temveč kot glas vpijočih v puščavi. Že prvi večer smo s terenskim vozilom, ki so ga sestre prejele iz sklada MIVA, obiskali barakarsko naselje brez osnovne infrastrukture, kjer je vsa kanalizacija speljana v nepokrite jarke in se smrad širi po okolici. Na poti, ki ji ne moreš reči cesta, sem bila presenečena nad spoštljivim odnosom ljudi. Tu vidiš ob poti ogromno živali in ljudi, predvsem otrok in mladih. Vidi se, da so sestre tukaj stalne gostje, vsi jih poznajo in pozdravljajo. Obiskali smo mater s petimi odraslimi otroki, od teh sta dva prizadeta. Težko bi z eno bese- do opredelila vlogo sestre, ki za to družino skrbi; za mater je upanje in podpora, za prizadeta sinova skrbna negovalka, sinu, ki se šola, pomaga s šolskimi potrebščinami, dvema odraščajočima dekletoma, ki "nališpani" čakata princa v lepem avtomobilu, pa odkriva pasti sodobne družbe. Naslednji dan je bilo na vrsti podobno naselje v Skadru; zgodba se ponavlja, revščina v pravem pomenu besede... Starši, otroci, bolniki, vsi živijo navadno v enem prostoru, v večini zanemarjeno in brezupno, oči se jim zasvetijo, ko vstopi sestra, jih poboža, povpraša, kako in kaj, ter izroči torbico s hrano, plenicami, oblekami, posteljni- no. Zelo se me je dotaknil obisk mlade matere, ki je že sedem let priklenjena na posteljo. Ko je zbolela, jo je mož, skupaj s sinom, pripeljal nazaj k staršem, ki so jo negovali. Sedaj so starši umrli, de- setletni sin obiskuje šolo, hrani bolno mamo in vodi gospodinjstvo. Sestre prihajajo vsak dan, jo umijejo, namažejo ranjen hrbet, preoblečejo posteljnino, operejo in tako dan za dne, leto za letom. Bolna gospa je po vzgoji muslimanka, toda njen Bog se zrcali v sestrah. Resni fantov obraz pa je v hipu postal vesel, ko mu je sestra povedala, da bo naslednji dan pripeljala kolo, ki je prišlo iz Slovenije. Moralni, družbeni, krščanski in osebni šok sem doživela ob obisku smetišča. Ne poznam besede, s katero bi lahko opisala dogajanje tukaj. Nepregledna ravnina kupov smeti, kjer živijo in po katerih rije- jo in brskajo prašiči, psi, krave in ljudje. Da, predvsem ljudje, in to največ otroci in mladi. Težko ugotoviš, ali so prašiči, fantje in dekleta res temni ali so tako umazani. Tisti trenutek, ko smo se ustavili, jih je bilo okrog nas dvajset in več. Sestre so povedale, da so v večini nepismeni, otroci, ki niso nikjer prijavljeni, toda kar nekaj jih je lepo govorilo angleško, italijansko. Prešinilo me je, kaj če so se morda naučili od takih obiskovalcev, kot smo mi? Postalo me je sram, neskončno sram. Tisti trenutek sem bila prepričana, da sta na dobrodelnem izpitu padli družba, cerkev, še posebej sem se spraševala "Karitas kje si, zakaj si?" Ob vrnitvi v sestrsko hišo je bilo na dvorišču veliko otrok, petje, igranje, molitev - imeli so oratorij, nič drugačen kot pri nas. To mi je nekako pomagalo vzpostaviti ravnotežje, da le ni vse tako črno, kot sem videla na smetišču. S. Mirjam pa je medtem sedela v svoji lekarni, sprejemala ljudi in jim delila zdravila. V tem malem, skromno, a zelo skrbno urejenem prostoru sem čutila podobno svetost kot v njihovi kapeli, kjer dan za dnem nabirajo moči za delo, ki bi bilo brez Božje previdnosti nemogoče. Ta Božja previdnost je tudi tokrat potrkala na srca vseh ljudi, ki ste darovali v postni akciji za nakup hrane, na tiste, ki ste darovali kolesa, postelje, vozičke, rjuhe, plenice, zdravila, čas in molitve. Hvaležna sem Bogu, da vam lahko sporočim zahvalo drage prijateljice s. Mirjam, njene sestrske skupnosti in ljudi, ki bodo pomoč prejeli, seveda sporočam tudi prošnje za pomoč naprej. Jožica Učen Nagovor škofa msgr. Metoda Piriha "Iskati in priznati je treba resnico!" LAJŠE NAD CERKNIM r | ^udi z letošnjim obiskom Lajš se želimo A. spomniti in počastiti spomin na petnajst ubitih, ki so verjetno padli v tukajšnji bližini dne 3. februarja 1944, in tudi vseh žrtev med drugo svetovno vojno in po njej na Primorskem. Navzoče sorodnike pobitih, duhovnike in vas, dragi bratje in sestre, prav lepo pozdravljam. Tu smo, da se spominjamo in molimo za vse umorjene, za vse padle in da človeštvo nikoli več ne bi bilo priča takšnim strahotam. Naše primorsko ljudstvo je izkusilo strašne posledice najprej fašistične in potem komunistične ideologije, ki sta zanikali temeljno dostojanstvo vsakega človeka, ki temelji na dejstvu, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Kadar niso priznane pravice do jezika, vere, kulture in narodove omike, ali ko so te pravice kratene, ali se potiskajo na obrobje, to ogroža sam temelj neodtujljivih človekovih pravic. Teptati človekove pravice pomeni teptati človekovo bogupodob-nost. Nikoli ne pozabimo imen žrtev padlih na Primorskem in nikoli ne zatajimo njihovega trpljenja. Človeku lahko odvzamemo vse, ne moremo pa mu vzeti njegovega imena, ker je ime vsakega od nas neizbrisno zapisano v spominu vsemogočnega Boga. Z name- nom, da bomo lahko bolj verodostojno ohranjali spomin na te žrtve, jih je potrebno najprej odkriti. Predstavnike oblasti in "vladno komisijo za grobišča" pozivam, da preiščejo tudi morišča in grobišča na Primorskem: po Trnovskem gozdu, na Tolminskem, Bistriškem, Krasu, Vipavskem in Goriškem. Taka poteza bi onemogočala tudi manipulacije, ki jih nekateri, zlasti naši sosedje, tako radi uporabljajo. Odkar imamo samostojno državo Slovenijo, se vsako leto zbiramo ob najbolj znanih grobiščih, kjer počivajo zemeljski ostanki premnogih naših bratov in sester. Potrebno je ohranjati tudi zgodovinski spomin na žalostne dogodke, ki so se zgodili pri nas med drugo svetovno vojno in po njej. Naj resnica čim prej najde pot v šolske učbenike, da bodo mladi vedeli, kaj se je dogajalo, in da bi se na napakah prednikov učili ter njihovih zločinov ne bi ponavljali. Iskati in priznati je treba resnico, ker nas bo le resnica osvobodila, ter popraviti krivice, ki jih je naredila takratna politična oblast. Prikrivanje resnice državi ni ne v čast niti v korist. Ob današnji spominski maši nas Jezus nagovarja z enim najlepšim odlomkom iz Svetega pisma. Vabi nas, naj prisluhnemo povabilu k blaženosti na poti dejavnega krščanskega življenja. V blagrih je Jezus nakazal temeljno usmeritev svojega nauka, namreč vizijo krščanskega življenja na poti k svetosti. Ta pot gotovo ni lahka, vendar lahko vidimo, da je vedno znova in še vedno smiselna, vsaj za nekatere vabljiva in uresničljiva. Blagre je Jezus povedal učencem, torej tudi nam. Učenec je pripravljen besedam učitelja prisluhniti in jim slediti. Deveti blagor pravi: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse grdo o vas lažnivo govorili. Veselite se in vriskajte, ker je vaše plačilo v nebesih veliko" (Mt 5,11-12). V teh besedah je Kristusov osebni nagovor, naj njegovi učenci stopijo na pot blaženosti. Ali smo se za te ideale pripravljeni izpostaviti? Hoditi po poti evangelija v današnjem času ni lahko. Naš čas je zaznamovan z naveličanostjo, nihilizmom, malodušnostjo, strahom, brezvoljnostjo in umiranjem. Ali imamo za evangeljske vrednote dovolj poguma in moči? Jezus nas v blagrih postavlja pred temeljne življenjske izbire. Vabi nas, naj iščemo Boga in njegovo ljubezen. Uči nas, da resnična sreča ni le v bogastvu in udobju, ne v človeški slavi in moči, ne v delu in lastnem ustvarjanju, marveč samo v Bogu, ki je izvir vsega dobrega in vse ljubezni. Tega se največkrat zavemo ob spominu na naše rajne, s katerimi smo bili povezani, in občutimo praznino, pogrešamo njihove besede in njihovo izgubo. Ko si vzamemo čas za razmislek, vidimo, kako je življenje celovito, povezano z mnogimi nitmi in naravnano na Boga in človeka. Spomin na rajne nas vabi, da v praznino, ki je nastala zaradi človekove izgube, prinesemo več Boga, več luči, več resnice, več molitve in več ljubezni. Ob takem spominjanju naši rajni živijo naprej med nami. V upanju na ponovno srečanje z njimi uresničujemo Jezusov blagor in vabilo k blaženosti. Spomin na naše rajne, krivično umorjene žrtve vojne, revolucije in drugih zmotnih ideologij, naj bo vabilo, da se to nikoli več ne bi ponovilo in da bi tudi mi v življenje dejavneje stopili kot pravi kristjani in pričevalci pod odkritjem Cerkve, ki nas vodi k blaženosti in svetosti. Naj se med nami in našimi pokojnimi vedno bolj utrjuje občestvo duhovnih dobrin: hvaležen spomin nanje, dobra beseda, molitev in daritev ter ljubezen, ki nikoli ne mine". msgr. Metod Pirih koprski škof Kratke Mladinsko kiparsko srečanje Skultura2001 Tudi letos bodo od 1. do 7. julija mladi umetniki ustvarjali v župnijskem parku v Štandrežu v okviru mladinskega kiparskega srečanja & SKULTURA 2001 Mladinsko kiparsko srečanje - Simposio di giovam scu Štandrež iSL 01.07.2009? ^ 07.07.2009 Sant 7r^: v Foto DPD Skultura2001, ki ga prirejata rajonski svet iz Štandreža in občina Šempeter-Vrtojba. Prireditelji vabijo ljubitelje kiparstva in mozaikov, naj pridejo obiskat mlade umetnike med delom. Tudi tokrat bodo prišli umetniki z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje iz Ljubljane in z Visoke šole mozaika iz Spilimberga. Dan državnosti v Mirnu Na predvečer Dneva državnosti so potekale v raznih krajih Primorske proslave, na katerih so govorniki poudarjali zgodovinski donos odločitve slovenskega naroda za samostojnost in demokracijo. Tudi v naši najbližji okolici je bilo več občutenih prireditev. Verjetno z najdaljšo tradicijo se lahko pohvalijo Mirenci, ki se zbirajo na Gradu že vseh 18 let, odkar je Slovenija samostojna država. Tudi letos so pripravili bogat program na razglednem in akustičnem prostoru, ki mu je mogočno svetišče bilo za naravno kuliso. Program, ki se je začel s slovensko himno v izvedbi mešanega pevskega zbora, je obogatil komorni godalni orkester Nova, kije pod Križničevo taktirko dovršeno povezoval celoten program. Andreja Bizjak in Andrej Budin sta z recitacijami dopolnila izvajanje mladih glasbenikov. Slavnostni govor je imel dr. Damjan Paulin, kije izpostavil vlogo in pomen kulture pri ohranjanju slovenske identitete in zavesti v domovini in še bolj v zamejstvu, kije podvrženo raznim pritiskom. Pozdrave in čestitke ob praznovanju sta prinesla tudi župan občine Miren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič in predsednik krajevne skupnosti Mavricij Humar. Ob kresovanju in svečah na obloženih mizah se je pozno v noč nadaljevalo prijetno druženje. Rudi Pavšič se je zahvalil Dragu Stoki “Dragi predsednik, najprej lepa hvala za izražene čestitke in dobre želje. Trudil se bom, da bom kos zaupani nalogi in da bom vreden tako visoke podpore, ki mi je bila izražena s strani članov Deželnega sveta SKGZ. Delim tvoje mnenje, da so razmere v zamejstvu take, da zahtevajo čim bolj usklajeno in dogovorjeno nastopanje vseh pomembnih dejavnikov naše skupnosti, začenši s krovnima organizacijama. Zahtevnost položaja nas sili, da se resno lotimo nekaterih odprtih vprašanj in da poiščemo zanje najprimernejše rešitve. Potrebna bo resna analiza posameznih primerov in posledično njihova konkretna rešitev. Dogovarjanje in sodelovanje brez učinkovitih rezultatov je polovično in nas oddaljuje od stvarnosti in vloge, ki jo morata imeti krovni organizaciji. Kako to udejanjimo, sem povedal na deželnem kongresu, katerega si se udeležil in sem bil vesel tvoje prisotnosti. Na naši deželni skupščini smo se resno lotili teh tematik in zaključili, da je potrebno stopiti na pot manjšinskih reform, ki pomenijo predvsem iskanje takšnih rešitev, ki so najbolj učinkovite za čas in prostor, ki ga živimo. Sama Programska konferenca nam je dala nekaj zanimivih napotkov, zato bi bilo primerno, da jih upoštevamo. Zaključki na kongresu nas zatorej obvezujejo, da jih uresničujemo in da iščemo čim širši krog sogovornikov, ki se bodo strinjali s takšnimi pogledi. Izhajam iz prepričanja, da moramo v naši pluralnosti poiskati primerno sintezo tako na področju civilne družbe kot tudi politike in javne uprave. Potrebno bo, da se v še večji meri potrudimo, da poiščemo primerno rešitev za zastopniško omizje, ki bo našo narodnostno skupnost predstavljalo v odnosu do institucij in drugih sogovornikov v naši državi, v Sloveniji in v evropskih sredinah. Kot vidiš, dragi predsednik, čaka nas veliko dela in veliko izzivov. V prepričanju, da jim bosta SSO in SKGZ kos, predlagam, kot sva se načelno že dogovorila, da se vodstvi obeh krovnih organizacij čim prej srečata in se dogovorita o sistemskem načinu nadaljnjega sodelovanja. Prejmi odličen pozdrav”. Popravek Tiskarski škrat nam jo je zagodel v prejšnji številki našega tednika. V članku, v katerem smo poročali o proslavi ob obletnici osamosvojitve Slovenije v Števerjanu v petek, 19. junija, je zaradi tehničnega zapletljaja izpadel del članka, v katerem smo govorili o programu, kije spremljal predavanje zgodovinarja dr. Staneta Grande, in seznam številnih uglednih gostov, ki so se večera udeležili. Navzoče so tako pozdravili nova števerjanska županja Franka Padovan, evropski poslanec in častni gost večera dr. Milan Zver, predsednik državnozborske komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu Miro Petek, župan občine Brda Franc Mužič in predsednik veteranov vojne za Slovenijo Srečko Lisjak. Na večeru so bili ob tem prisotni še član strokovnega sveta SDS Božo Predalič, Andreja Valič, direktorica študijskega centra za narodno spravo, brigadir in poveljnik TO Tone Krkovič, župan Postojne Peter Verlič, podpredsednik SSK Tomaž Pavšič, goriška občinska svetovalca Marilka Koršič in Silvan Primosig, predsednik goriške pokrajinske konzulte za slovenska vprašanja Peter Černič, deželni tajnik SSk Damijan Terpin, goriški pokrajinski tajnik SSk Julijan Čavdek, Bernard Spazzapan, član goriškega pokrajinskega tajništva SSk, Aljoša Jarc, tajnik mladinske sekcije SSk, pokrajinski predsednik SSO VValter Bandelj ter nekdanji števerjanski župan Hadrijan Corsi in podžupan Mirko Humar. Večer so polegdr. Grande oblikovali še trobentač-veteran g. Makarovič, solopevka Martina Kocina ob harmonikarski spremljavi Darjana Kocine, MePZ F. B. Sedej pod vodstvom dirigenta Mirka Ferlana ter napovedovalka Martina Valentinčič. r",r,ir i’.t ^ • v-| NOVI Gonska glas Posvetitev treh novomašnikov v Ogleju "Hvaležni za Božji dar duhovništva"! Ko je pesem Na mnogaja lijeta minulo nedeljo zvečer, 28. junija, zadonela pod oboki veznega hodnika, ki povezuje v Ogleju starodavno krstilnico z baziliko, smo se šele dobro zavedeli, da ima naša narodna skupnost novega duhovnika. Mirko Butkovič je bil z dvema italijanskima kolegoma samo pol ure prej posvečen v mašnika. Mirenski pevci so glasno zapeli starodavno slovansko pesem pred baziliko, ki je osrednja cerkev našega naroda, iz nje smo namreč pili evropsko kulturo, prav iz krajevne Cerkve v Ogleju smo namreč prejeli evangelij in v Ogleju se zbiramo, ko hočemo potrditi svoje korenine, narodne in krščanske. In naš novi duhovnik Mirko Butkovič je umirjeno poslušal pesem. Kot odličen glasbenik je cenil navdušenje in iskreno veselje vseh, ki smo se zbrali pri maši, da z njim delimo ta nepozabni dan. In kaj je lepšega kot prisostvovati mašniškim posvečenjem? Močan, izjemno čustveno močan je ta obred, ki pretrese vsakogar, ki mu prisostvuje, ko se kandidati za duhovnika uležejo pred oltarjem in leže poslušajo pete litanije, predvsem pa tako na viden način pokažejo, kako nemočni so pred Bogom. Oglejska bazilika je bila nabito polna že uro pred začetkom svete maše, h kateri je vabilo slovesno pritrkovanje iz oglejskega zvonika. Z veseljem smo ugotovili, da je prišlo tudi veliko slovenskih vernikov, največ iz Tržiča in okolice, od koder je novomašnik doma, veliko pa jih je prišlo iz Goriške, še posebej iz Mirna in okolice. Kako tudi ne bi, saj bo Mirko daroval novo mašo na Mirenskem Gradu 12. julija ob 16. uri! Maša je bila slovesna, ob goriškem nadškofu Dinu De An-toniju se je zbral velik duhovniški zbor, v tem je bilo precej slovenskih duhovnikov iz goriške nadškofije, še posebno veliko pa je bilo mladih slovenskih duhovnikov iz Slovenije, saj je g. Mirko Butkovič teološke študije dokončal v ljubljanskem bogoslovju. Slovesno petje v latinskem, italijanskem, furlanskem in slovenskem jeziku se je prepletalo z večjezičnim bogoslužnim obredom in dveurno bogosluž- večnarodna in je zato razumljivo, da je bil obred v slovenskem, furlanskem, italijanskem in latinskem jeziku. Ms-gr. Dino De Antoni je duhovniškim kandidatom povedal, koliko veselja in molitve je ob njihovem prazničnem dnevu, kot jih je tudi opozoril, da morajo biti hvaležni za Božji dar duhovništva, najprej svojim staršem, prijateljem, duhovnikom, vsem vernikom, ki so za njihov poklic molili, ne nazadnje pa tudi vsej Cerkvi in Bogu samemu. Poudaril je, da prejemajo duhovniško posvečenje v letu duhovniških poklicev in ob 150. obletnici smrti arške-ga župnika, svetnika gr. De Antoni, ki se je tudi spomnil, kaj je predstojnik rekel svetemu Janezu Vianeju, ko je odhajal za župnika v Ars, vas, ki je štela samo 230 duš: "V tej župniji ni veliko Božje ljubezni, vi jo boste zasejali"! In arški župnik je z zglednim krščanskim življenje pričeval, oznanjal evangelij, je povedal msgr. De Antoni, ki je tudi poudaril, da je sveti Janez Vianej večino svojega duhovniškega poklica prebil v spovednici in v molitvi, vedno na razpolago vernikom! "Letošnje leto je v Cerkvi posvečeno duhovniškim poklicem in geslo leta je: Zvestoba Kristusa, zvestoba duhovnika. Rad vas opozarjam na to, saj je zvestoba temeljnega pomena za duhovnika in od vas se zahteva zvestoba za vedno"! In kakšne so glavne značilnosti duhovniške zvestobe, se je vprašal msgr. Dino De Antoni in jih takoj naštel: "To so človeška zrelost, duhovnost, apostolstvo, intelektualna zrelost"! združuje, za ceno lastnega življenja, zvestobo Bogu in zvestobo človeku. Pa tako reven in nemočen izgleda... V rokah nima niti političnih ne finančnih sredstev, niti ne moči orožja, katere se poslužujejo drugi, da zavladajo na zemlji. Njegova moč je v tem, da je neoborožen in ima vso moč v Njem, ki ga živi in mu daje moč". Msgr. Dino De Antoni je zaključil z besedami: "Biti zvesti Bogu in biti zvesti človeku, to je dolžnost vsakega duhovnika! In naj vas pri tem spremlja Mati Božja, Žena, ki je zvesta Božjemu načrtu! Njeno posredovanje pri Bogu naj vas spremlja in naj vas varuje"! Posvetitvi in polaganju rok na nove duhovnike je sledil gromek aplavz, ki je segel visoko pod ladijski strop oglejske bazilike. Ganjenost novih mašnikov, njihovih staršev, vernikov pa se ne da opisati, treba jo je doživeti. Jurij Paljk je je bilo zares doživetje; tega obreda se mora vsak vernik vsaj enkrat udeležiti, če hoče vsaj malo razumeti, kako pomembne odločitve so za vsakim duhovniškim poklicem. Ko je msgr. Dino De Antoni poklical vsakega duhovniškega kandidata po imenu, iz goriške nadškofije so bili posvečeni trije: Mirko Butkovič, Bruno Mol-liconi in Nadir Pigat, so vsi odgovorili, da so pripravljeni za duhovništvo in so odločno stopili pred oltar. Nadškof De Antoni jih je nagovoril in jim takoj povedal, da je bogastvo goriške nadškofije prav dejstvo, da je le-ta večjezična in Janeza Vianeja, za katerega so predstojniki menili, da ni dovolj pripravljen za mesto župnika v Arsu. Pa je sveti Janez Vianej s svojo vero, zaupanjem v Boga in predvsem s svojim zglednim življenjem postal svetnik in je danes vzor vsem duhovnikom! Msgr. De Antoni je opozoril duhovniške kandidate, naj bodo resnični in zvesti duhovniki. Arški župnik je vsem duhovnikom za zgled in tudi v opomin, kako ni bila mašniška služba nikdar lahka, je dejal ms- Msgr. De Antoni se je spomnil svetega očeta in njegovega nagovora ob nedavnem obisku francoskega semenišča, kjer je papež Benedikt XVI. dejal: "Večni paradoks duhovnika. V sebi nosi nasprotja. V sebi SCGV EMIL KOMEL Mednarodno pevsko tekmovanje C. A. Seghizzi Dne 24. maja so v Pevmi prejeli prvo sveto obhajilo Aleksander, Thomas, Nicolas, Ivan, Sara, Veronika, Natasčha in Nicole. Skrbno in vestno jih je pripravljal naš domači župnik Marijan Markežič. Zahvala mu gre še za mnoga druga dela v naši župniji: čistilke in krasilki cerkve se mu zahvaljujemo, da imamo toplo vodo. Prejšnja leta smo jo nosile od doma. Vsi, še posebno tisti, ki prihajamo k službi Božji, smo mu hvaležni za gretje in električno napeljavo v cerk- vi; za postavitev novih orgel oziroma obnovitev starih orgel iz Sela. Naš župnik pa ima že programirana druga dela, bodisi v Pevmi kot v Štma-vru. Tako je bilo rečeno na zadnjem sestanku župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta. Najprej priprava na zakrament svete birme, ki naj bi letos bila 26. julija, na praznik vaške zavetnice svete Ane. Prvoobhajand in vaščani se našemu župniku toplo zahvaljujemo! / MMP slušateljica KPS Naslednji teden, od 6. do 13. julija, bo potekalo v Gorici 15. Mednarodno tekmovanje za solopevce in 48. Mednarodno zborovsko tekmovanje Cesare Augusto Seghizzi. Solopevci iz 11 različnih držav bodo nastopili na tekmovalnem sporedu v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v torek, 7., in sredo, 8. julija, s pričetkom ob 18. uri. Zaključni koncert pa bo v Avditoriju v ulici Roma v četrtek, 9. julija, ob 21. uri. Med prijavljenimi na tekmovanje solopevcev je tudi goriška sopranistka Alessandra Schettino. Na zborovskem tekmovanju bo Goriško zastopal Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, ki ga vodi Bogdan Kralj. Zbor bo tekmovalni spored odpel v Avditoriju v četrtek, 9. julija, ob 15. uri. Ob težki preizkušnji zaradi odhoda kulturne delavke gospe RADOSLAVE PREMRL por. PAHOR izreka prof. Borisu Pahorju, hčerki in sinu z družinama iskreno in občuteno sožalje SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA čestita IVANU ŽERJALU ob prejemu nagrade Zlato zrno in mu želi še veliko uspehov pri nadaljnjem ustvarjanju Našemu zvestemu vinjetistu WALTERJU GRUDINI, kije 24. junija slavil okrogel rojstni dan, iz srca čestitamo! UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA DRUŠTVO ARS čestita svojemu članu IVANU ŽERJALU ob prejetju nagrade Zlato zrno 2009 Cenjenemu sodelavcu dr. DAVIDU BANDLJU iskreno čestitamo za priznanje na letošnjem Zlatem zrnu! UREDNIŠTVO NOVEGA GLASA listi pa je za to priložnost pripravil dirigent in pedagog Luigi Pi-store. V Vivaldijevem koncertu v f-duru za horna, godala in čembalo sta kot solista igrala gojenca goriške šole, hornista Damjan Klanjšček in Jakob Fajt. PS Musicum in DVS Bodeča neža - Vrh Sv. Mihaela sta večer popestrila še z zborovskim petjem. Oba sestava sta predstavila program nabožne glasbe, ki je segal od Gallusove renesanse in Byrdovih motetov do sodobnejših mednarodnih sakralnih stvaritev (Egisto Macchi, Javi Bu-sto). Posebna pozornost je bila seveda namenjena tudi slovenskima skladateljema, Hladniku in Miheliču. Večer se je sklenil z družabnostjo in prijetnim kramljanjem na vrtu Močnikovega doma za cerkvijo. AČ Tiskovno sporočilo SSO Pojasnilo o predsedstvu SLOMAK-a Snovanja 2009 Pod oboki zazvenela "svetoivanska" glasba V sredo, 24. junija, je bil v cerkvi sv. Ivana v Gorici glasbeni koncert Pod cerkvenim obokom v sklopu pobude Snovanja 2009, ki jih pri- reja SCGV Emil Komel v soorga-nizaciji z Zvezo cerkvenih pevskih zborov in pod pokroviteljstvom goriške pokrajine in občine, MO Nova Gorica in občine Miren - Kostanjevica. Koncert je bil kot tradicionalno organizi- ran ob praznovanju godu sv. Ivana, zavetnika slovenske mestne duhovnije. Večer se je začel s slovesno sveto mašo ob praznovanju godu za- vetnika slovenske duhovnije sv. Ivana, ki jo je ob 19.30 daroval g. Marijan Markežič. Po slovesni sv. maši so cerkev sv. Ivana preplavili zvoki zborovskih sestavov in ansamblov gojencev SCGV Emil Komel. Večer so oblikovali Tro- bilni ansambel in Šolski orkester in solisti v sklopu glasbene šole E. Komel ter PS Musicum in DVS Bodeča neža - Vrh Sv. Mihaela. Trobilni ansambel Centra Komel, ki je zaigral "Five He-roic Marches" Telemanna, sestavljajo gojenci profesorjev Erika Žerjala in Roberta Ceteri-nija s sodelavci; nekateri med njimi so se pred koncertom za krajši čas izobraževali pri priznanem ameriškem trobentaču in pedagogu Vincentu Penzarelli, kije na šoli Komel vodil tečaj za študente in poklicne glasbenike. Šolski orkester Emil Komel s so- Spoštovani predsednik Li-vio Semolič, najprej ti čestitam za ponovno izvolitev za predsednika goriške Slovenske kulturno gospodarske zveze. Soglašam s tabo, da je pomembno nadaljeva- ti na poti čim tesnejšega sodelovanja s soudeležbo kulturnih, športnih in političnih subjektov v korist naše narodne skupnosti in širšega prostora. Ob tem bi te samo opozoril, ker je potrebno, da natančno seznanimo naše bralce, da SSO glede Slomaka ni "osporaval" predsedniku Rudiju Pavšiču. To si ti sam napisal v Primorskem dnevniku dne 24. junija na tretji strani. SSO in druge organizacije, ki sestavljajo Slomak, so samo hotele uveljaviti člene, ki jih predvideva pravilnik z dne 4. junija 2004. Na drugi strani pravilnika v prvem odstavku pod naslovom Predsednik piše takole: "Za učinkovitejše delovanje koordinacije le-ta imenuje iz svoje srede predsednika in njegovega namestnika. Načelno se določi, da mandat predsednika in namestnika traja za dobo enega leta z možnostjo, da se podaljša največ dvakrat". Ker pa je od leta 2004 do danes minilo že 5 let in s tem petkratna mandatna doba istega predsednika, Rudija Pavšiča, smo se odločili, da morajo biti za krmilom ustanove zastopane tudi ostale manjšine, tako kot že sam naziv SLOMAK zahteva, saj kratica pomeni Slovenska manjšinska koordinacija. Zato, Livio, bo dobrodošla zamenjava, ki naj izpostavi vodilno vlogo drugih slovenskih manjšinskih organizacij tudi iz drugih držav. Vse so enako pomembne in vredne zaupanja predsedniške vloge. Lep pozdrav. Goriški predsednik SSO Walter Bandelj Obvestila Vokalna skupina Chorus '97 iz Mirna in Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice prirejata koncert v dvorani Mestne občine Nova Gorica v nedeljo, 5. julija 2009, ob 20.30. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja v soboto, 1. avgusta, piknik z izletom v Spilimbergo za obisk svetovno znane šole mozaikov in ogled mesta ter okolice. Sledil bo odhod v restavracijo Pri starem trajektu ob Tilmentu v lepem gozdičku in senci za kosilo, srečelov in družabnost. Prijave do razpoložljivih mest sprejemajo Saverij R. (tel. št. 0481 390688), Ivo T. (0481 882024), Ema B. (0481 21361) in Ana K. (048178061). Predujem 20 evrov. Vpišite se čim prej! Sožalje Ob smrti drage mame Radoslave izrekajo iskreno sožalje svojemu profesorju Adrijanu Pahorju dijaki 4. letnika Družboslovnega liceja S. Gregorčič iz Gorice, katerim se pridružujejo njihovi starši. RADIO SPAZIO 103 Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20.00 do 21.00, na soboto ob 15. uri. Spored: Petek, 3. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletni večeri: najboljša domača narodno-zabavna in zabavna glasba turbo dance, vroče novice, zanimivosti in humor. Sobota, 4. julija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 6. julija (v studiu Andrej Baucon): Poletni sodobni sound, najboljši svetovni in domači hiti (nekoč in danes), vroče novice, zanimivosti. Torek, 7. julija (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 8. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Bitka dveh svetov pri Vrhpolju I. del - Izbor melodij. Četrtek, 9. julija (v studiu Niko Klanjšček): Poletje po domače. 30.6.1999 30.6.2009 Dragi Davorin Z ljubeznijo in hvaležnostjo si vedno v našem spominu. Vsi tvoji najdražji SKPD F.B. SEDEJ iz ŠTEVERJANA vabi na 39. FESTIVAL NARODNO-ZABAVNE GLASBE "ŠTEVERJAN 2009" petek, 3. julija, ob 20.30, prvi tekmovalni večer sobota, 4. julija, ob 20.30, drugi tekmovalni večer nedelja, 5. julija, ob 17.30, finalni del POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ Zborovski koncert POZDRAV POLETJU Mešani pevski zbor DEKOOR CLOSE HARMONY Utrecht - Nizozemska Zborovodja: Cristoph Mac Carty Ponedeljek, 6. julija 2009, ob 21. uri Standrež, župnijski park Med lipami V primeru slabega vremena bo koncert v župnijski dvorani POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Še o msgr. Mirku ( v ^>#1* . . dU. ,^VA . 1» -*vru £ vuAirdUj, » , «♦ M/tMj/L Brumatu V odgovor dr. Ireni Brumat Vrtovec, ki se v Novem glasu z « f 1£-» cCr^t^lto . je IdU-oi® +- o-Cl« vici*. de.€