Vidiki mlade likovne ustvarjalnosti
Danes smo si za sobesedni-ka zbrali akademskega sli-karja mlajše slovenske gene-racije Zareta Vrezca, ki je obi-skoval Akademijo za likovno umetnost v letih 1970-1974, in ima za sabo, že vrsto razstav, med katerimi bi omenili Bie-nale mladih v Moderni galeriji na Reki leta 1975 in 1977, raz-stavo Mlade jugoslovanske umetnosti v Havani leta 1976, razstavo z istim naslovom v Panami v letu 1977, kup raz-stav skupine sedmih, razstava »Prijatelji Vena Pilona« v Pi-lonovi galeriji v Ajdovščini, pa spet razstave v okviru sku-pine sedmih in druge...
-  Zare, stanuješ v Pražako-vi ulici, kje pa imaš atelje?
-  Ja, atelje imam kar v eni sobi stanovanja. Je sicer zado-sti velika, le stare slike mo-ram  spravljati  na podstreho ali pa jih darovati prijateljem in sorodnikom.
-  Se pravi, da tudi ti, kakor mnogo mladih likovnikov, ni-maš pravega prostora za delo.
-  To je problem, ja. Ampak meni }e še dobro...
-  Ali ni Stanovanjska skup-nost nekaj časa dajala neke prostore za ateljeje?
-  Je, ampak ti prostori so bili ponavadi šeste ali sedme kategorije, majhni, s slabimi stenami, s streho, ki je pušča-la, brez vode in s slabo lučjo, tako da se ni dalo bivati v njih. Mladi fantje in dekleta pa ponavadi nimajo denarja za drage adaptacije. Tako to vprašanje ateljejev še vedno ni rešeno.
-  Ali   bi   lahko   tvoje   sli-karstvo        imenovali        ab-straktno?
-  Jaz bi temu rekel brez predmetno.  Pripadam gene-raciji, ki je diplomirala leta 1975 in ki se je uprla konven-cionalnosti. Slik ne izdeluje kot tržno blago. Ukvarja se z elementarnimi zadevami, kot so likovna abeceda, ploskev, barva. Ideološko ne soglašam z vejo v slikarstvu, ki jo poz-namo po imenom super (ali hiper)  realizem,   ki  dela  po okusu potrošnika, ki je nekje povečana fotografija in goji nostalgijo po tridesetih letih.
-  Ali se poleg čistega sli-karstva ukvarjaš še s čim - na primer  ilustracijo ali podob-nim, saj vemo, da mladi umet-niki le težko žive od svojega slikanja.
-  Ukvarjam se izključno s slikanjem, včasih tudi z risbo. Imam  srečo, da sem lahko svobodni umetnik, ker imam mecenstvo v družini. To, da se od samega slikanja ne da žive-ti, pa drži.
-  Kaj   oziroma   kdo  pred-stavlja »Skupino sedmih«, v •okviru katere pravzaprav naj-več razstavljaš?
-  Smo ista generacija, veli-ko smo se menili o slikanju, pa smo se odločili pokazati to, kar delamo, čeprav so težave. Z vsako razstavo so zvezani ogromni stroški, ki jih le tež-ko zmoremo - katalogi, pre-
vozi slik. Zdi se mi, da pri nas pripravljajo zakon o tem, da bi umetniki pravzaprav nekaj dobili za rastave, ne da mora-jo samo dajati.
-  Slišala sem, da so stroški z barvami, čopiči, platnom in vsem kar sodi zraven, zelo ve-liki. Kako potem to gre?
-  To drži. Že samo barve so tako zelo drage, pa še dobi se jih ne. Res so težave, vendar pa ne bi rad, da bi bil tale pogovor videti kot samo pri-toževanje. Vse te težave res imamo več ali manj vsi, ki se ukvarjamo s slikanjem. Če bi mi šlo za materialne dobrine, ne bi tega delal. Vendar imam rad ta način izražanja, slikam dopoldne   in   popoldne,   vse dneve. Kljub vsem težavam je pa le vseeno »fajn malat«.
Doca Marolt