JOŽE VIDIC se je rodil leta 1926 na Sehi pri Žirovnici. Tam je končal osnovno šolo. Razsulo stare Jugoslavije je dočakal kot dijak tretjega razreda kranjske gimnazije.
V partizane je odšel konec leta 1942 in se priključil Prešemovi brigadi. Poleti leta 1944 je bil imenovan za namestnika komandirja transportne čete 31. divizije, konec vojne pa je dočakal kot politkomisar zaščitne čete pri komandi mesta Jesenice.
V vojaški službi je ostal do leta 1965, ko je bil kot major upokojen. S pisateljevanjem se je začel ukvarjati že pred 25 leti. Dopisovalje sprva v vojaške časopise, pozneje pa v Dnevnik, VUS in za radio Kopen Po upokojitvi je bil dopisnik (Gorenjskega) Glasa, Dnevnika in TV-15, članke pa je objavljal v številnih drugih časopisih v Sloveniji in drugih republikah.
Pred šestimi leti se je nastanil v naši občini in to je Uteramo najplodnejše obdobje v njegovi tovrstni dosedanji dejavnosti.
Leta 1970 je napisal knjigo Beg z morišča in zanjo prejel III. Kajuhovo nagrado. Leta 1973 je napisal knjigo Zločin pri Lenartu in zanjo prejel II. Kajuhovo nagrado. Letos poleti je izšla tretja njegova knjiga PO SLEDO VIH ČRNE ROKE.
Sedaj pripravlja svojo četrto knjigo - iz partizanskega življenja; osrednje osebe bodo vosovcL
Iz knjige Po sledovih črne roke smo izbrali odlomek iz poglavja.
ŽRTVE LJUBLJANSKIH ČRNOROKCEV
Spomladi 1944. leta so de-lavci na ljubljanskem letališču opravljali zemeljska dela. Ni jim bilo mar, koliko in kaj bodo naredili; pomembnejše je, da nekaj delajo in si s tem zaslužijo vsakodnevni kruh.
Iz otopelosti jih je zdramilo osupljivo odkritje. Nekdo je s krampom zadel v žensko tru-plo. Slabotnejši so se umaknili za nekaj korakov, drugi so ostali in previdno odstranili zemljo s trupla.
,,Grozno, glejte, še eno tru-plo je poleg!" Molče so strmeli v jamo. Odkrili so grob treh žensk. Bile so gole in brez glav. Poleg njih je ležala steklenica, v kateri je bil letak z narisano črno roko.
Zakaj, kdaj in kje so jim od-sekali glave, verjetno nikoli ne bomo zvedeli. Zakaj so gole položili v grob, bo večna ugan-ka.
Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod, so molili in še molijo verniki po cerkvah. Med vojno bi temu pobožnemu vzdihu morali dodati še dve be-sedi: Kuge, lakote, vojne in črne roke, reši nas...
Kaj hočemo, v davnih časih niso poznali črne roke, zato je litanije ne omenjajo. Ljudje so molili proti toči, ki je pustošila njive in travnike, prinašala la-koto in smrt. Vse svetnike so rotili, naj jih rešijo kuge, kolere, koz (črne smrti), kobilic in ča-rovnic. Bali so se Turkov, ki so
sekali glave in nasajali ljudi na kole.
Napredek na področju zna-nostije potisnil čarovnice v svet pravljic. Zdravniki uspešno kro-tijo nalezljive bolezni. O strahu pred Turki in Tatari beremo v zgodovinskih knjigah. Le gro-bovi črnorokcev so še sveži in še vedno sem ter tja izbruhne krik bolečine za umorjenimi starši, bratom in sestro, hčerko ali sinom. Že pred tridesetimi leti so v Evropi utihnili topovi, čas je zacelil marsikatero rano, toda jaz sem pri zbiranju gra-diva za to knjigo videl še ne-šteto solznih oči. Kdaj pa kdaj mi je bilo celo žal, ker sem z vprašanji zbudil tlečo bolečino. Le zavest, da v korist tistega
dela človeštva, ki se bori za mir,     vojne,   me je prikovala za pi-ne smem molčati o grozotah     salno mizo.