KAMNIŠKI ZBORNIK XI XI KAMNIŠKI ZBORNIK 1967 Razpravo posvečata avtorja svojemu učitelju prof. dr. Svetozarju Ilešiču ob njegovi 60-letnici ELEMENTI TRANSFORMACIJE BISTRIŠKE RAVNINE Vladimir Klemenčič — Matjaž Jeršič UVOD Po drugi svetovni vojni je zajela Slovenijo industrializacija z urbanizacijo in deagrarizacijo v drugačnih pogojih, kot jih poznamo iz preteklega stoletja v industrijskih deželah Zahodne Evrope. V Sloveniji so se hkrati uveljavili učinki višje razvite industrijske tehnologije v industrijski in kmetijski proizvodnji ter prometu. Uveljavljanje moderne tehnologije z razvijanjem socialističnega gospodarskega in političnega sistema je povezano z dinamiko spreminjanja socialno ekonomske strukture ter preoblikovanjem pokrajine. S tem so se odprli novi zapleteni problemi, ki čakajo raziskav. Večletna ekipna proučevanja Inštituta za geografijo univerze ter družbenogeografskega seminarja Oddelka za geografijo na Bistriški ravnini so ob primerjavi s proučevanji drugih področij Slovenije in Jugoslavije ter področij na Poljskem, Madžarskem in v Zapadni Nemčiji, kjer so sodelovali slovenski geografi, pokazala, da predstavlja Bistriška ravnina zaradi pestre gospodarske razvejanosti, razvite industrije, uslužnostne ter proizvodne obrti, uveljavljanja velikopoteznega komercializiranega kmetijstva in intenzivnih demogeografskih procesov solidno študijsko področje. Tu moremo slediti s pomočjo arhivskega gradiva, statistike, literature ter s kartiranjem in anketiranjem preobrazbi agrarne v urbanizirano pokrajino. Na Bistriški ravnini se srečujemo z geografskimi faktorji socialnega in tehnološkega razvoja, ki so se že ali pa se bodo v tej ali oni obliki uveljavili tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Bistriško ravnino smatramo za tisto ravninsko območje, ki leži na obeh straneh Bistrice od Kamnika do njenega izliva pri Dragomlju v Savo. To je hkrati gospodarsko zaokrožena in znotraj prometno dobro povezana pokrajinska enota, ki z vse bolj intenzivnim gospodarsko prometnim povezovanjem dobiva značaj obmestne ljubljatiske regije. V tej razpravi bomo skušali predstaviti vplive industrializacije in socializacije kmetijske proizvodnje na spreminjanje izrabe zemlje in zemljiško strukturo. Raziskavo je sofinansiral »Sklad Borisa Kidriča«. Prirodno okolje Prirodni pogoji so na Bistriški ravnini za kmetijsko gospodarstvo ugodni. Jedro Bistriške ravnine sestavlja obsežna prodnata ravnica, ki jo obdaja na zahodnem, vzhodnem in južnem robu pas ilovnatega in glinastega sveta. Najobsežnejši in za kmetijstvo najprimernejši svet predstavlja najvišja in še do danes večinoma neposeljena prodnata terasa med naselji Trzin, Mengeš, Duplica in Domžale. To območje predstavlja najširšo sklenjeno njivsko površino. Nižja terasa, ki se vleče ob Bistrici, je ožja ter ima tanjšo in manj kvalitetno prst. Zato so tu prevladovali do nedavnega travniki z vmesnimi njivami. V novejšem času pa se prav na tem področju širijo naselja. Vlažna območja zahodnega in južnega dela Bistriške ravnine, kjer so v preteklosti prevladovali manj kvalitetni travniki, pa se z melioracijami vse bolj intenzivirajo in izrabljajo kot njivske površine. Na teh zemljiščih so se hkrati z melioracijskimi deli ustvarili novi arondirani njivski kompleksi. Klimatski učinki so zaradi neenake debeline prsti na prodni ravnici od kraja do kraja zelo različni. Razporeditev padavin in razmeroma ugodne temperature v vegetacijskem obdobju omogočajo gojenje večine kultur in sadja, ki je značilno za srednjeevropski tip kmetijskega gospodarstva. Ugodna razporeditev padavin preko leta omogoča uspešno rast krompirja in belih žit. Povprečna količina padavin znaša 1300 do 1500 mm. V padavinskem režimu zaznamujemo dva maksimuma, prvega v mesecu juniju, drugega pa v oktobru, in dva minimuma, prvega v mesecu marcu, drugega pa v juliju. Povprečno na osem ali deset let nastopajo v vegetacijski periodi suše, ki prizadenejo letino predvsem na zemljiščih prodnatih teras s tanjšo prstjo, ekstremno visoke količine padavin v poletnih mesecih pa letino na vlažnih tleh na ilovnatem svetu. Čeprav kažejo temperature in padavinski režim v vegetacijski dobi za kmetijsko gospodarstvo ugodne pogoje, moramo v posameznih letih računati z neugodnimi vremenskimi razmerami, predvsem z znižanjem temperature spomladi. V razdobju 1952 do 1958 je znašala povprečna letna temperatura 9,5° C, v obdobju 1925—40 pa 8,5° C. SREDNJA MESEČNA IN LETNA TEMPERATURA ZRAKA ZA OBDOBJE 1925—1940 Nadm. v. I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Letna 299 Ljubljana 380 Kamnik —1,4 0,4 4,7 9,3 13,8 17,8 19,7 18,6 15,0 9,9 5,5 —0,8 9,4 —2,1 —0,8 3,6 8,4 13,0 16,8 18,6 17,6 14,1 9,0 4,6 —1,2 8,5 TRAJANJE, ZAČETEK IN KONEC DOBE S TEMPERATURO ZRAKA 5 IN 10° C Število Nad 5° C Število Nad 10° C dni začetek konec dni začetek konec Ljubljana 234 24. III. 13. IX. 167 25. IV. 9. X. Kamnik 245 17. III. 17. IX. 177 20. IV. 14. X. MESEČNE IN LETNE VIŠINE PADAVIN ZA OBDOBJE 1925—1940 I II III IV V VI VII VIII IX X XI XII Letno Ljubljana 88 70 112 120 Kamnik 75 54 97 111 148 147 144 115 137 122 153 147 192 197 162 117 178 169 150 93 1812 1480 2 Razkroj agrarne prebivalstvene strukture Obsežni kompleksi ravnega sveta z ugodno pedološko osnovo za metijsko izrabo so zelo zgodaj pritegnili prebivalstvo k poselitvi. Raven svet med Domžalami in Ljubljano je predstavljal že v rimski dobi osnovo za cestno zvezo tranzitnega značaja kot vmesni člen ceste, ki je vezala Severno in Vzhodno ter Srednjo Evropo in tekla po Bistriški ravnini mimo Domžal.3 Pomembna prometna lega ter vodni tok Bistrice sta predstavljala osnovo za zgodnjo industrializacijo. Ravninski svet je omogočil ugodno prometno povezanost med agrarnimi naselji in industrijskimi kraji Bistriške ravnine ter kraji Bistriške ravnine ter Ljubljano. Prav to so pogoji za urbanizacijo Bistriške ravnine, ki jo pogojuje tudi vključevanje v ožje območje ljubljanske regije. Že v letu 1931, za katero so nam na razpolago podatki o zajposlitveni strukturi prebivalstva, lahko ugotavljamo močne vplive zaposlitvenih možnosti izven kmetijske dejavnosti. V večini administrativnih občin (ki so jih tedaj sestavljale le 1 do 2 katastrski občini z 2 do pet naselji oziroma zaselki) je bil že leta 1931 relativni delež aktivnih prebivalcev, zaposlenih v kmetijstvu, manjši od 50«/o. Vendar so bile v tem pogledu med posameznimi občinami še precejšnje razlike. Razdalja med industrijskimi kraji in drugimi naselji je odločilno vplivala na razmerje med deležem zaposlenih v kmetijstvu in v industriji z obrtjo. V občinah z industrijskimi centri je bilo leta 1931 razmerje med aktivnimi kmečkimi in v industriji ter obrti zaposlenimi naslednje: Občina: 0//° zaP°slenih % zaposlenih v kmetijstvu v industriji in obrti Mengeš 29,8 41,9 Jarše 28,8 51,8 šmarca 31,1 58,7 Domžale 27,3 51 3 V drugih občinah, ki niso imele industrije, se je z oddaljenostjo od industrijskega centra manjšal delež industrijsko-obrtnega in večal delež kmečkega prebivalstva. V občinah, ki so bile več kot štiri kilometre oddaljene od industrijskega centra, je bilo razmerje naslednje: Občina: zaP°slenih % zaposlenih v kmetijstvu v industriji in obrti Moste 62,0 27,6 Dragomelj 69,2 12,8 Depala vas 65,1 11,8 Nasovče 78,1 15 1 Suhadole 51,5 29,3 Kaplja vas 63,6 13,6 Klanec 68,9 13J Ker je tedaj pomenilo zasebno kmetijsko gospodarstvo še pomembno življenjsko osnovo, je bil v občinah z ugodnejšo zemljiško posestno strukturo (več kmetij z nad 8 ha zemlje) kljub bližini industrijskih centrov delež kmečkega prebivalstva še v večini. V naseljih Podgorje in Trzin je znašal delež v kmetijstvu zaposlenih prebivalcev še 58,8, oziroma 57,3 %>, v industriji in obrti pa le 26,6 »/o, oziroma 19,3 odstotka. Relativno število kmečkega /prebivalstva nam za leto 1931 le deloma nakazuje vpliv industrije na zaposlitev. Celotna Bistriška ravnina je bila leta 1931 še agrarno prenaseljena.5 * Za leto 1931 razpolagamo s podatki o prebivalstvu, ki je živelo od industrije in obrti skupaj. Tudi absolutno število kmečkega prebivalstva je bilo v primerjavi s sedanjim še povsod visoko. To nam dobro ilustrira primerjava podatkov o številu kmečkega prebivalstva med leti 1931 in 1961. Absolutno število kmečkih prebivalcev je v okviru posameznih občin* znašalo: Občina Leta 1931 Leta 1961 Mengeš Ihan Trzin Domžale Križ Radomlje Čeprav je bil leta 1931 relativni delež v industriji in obrti zaposlenega prebivalstva v primerjavi z večino drugih slovenskih območij relativno visok, je odpadlo na močnejše kmetije (z nad 8 ha zemlje) še štiri do pet aktivnih kmečkih prebivalcev.8 Do tega razdobja se je med Kamnikom, šmarco, Jaršami, Domžalami in Mengšem pričelo oblikovati sklenjeno območje z več kot polovico prebivalstva zaposlenega v industriji in obrti. Proces industrializacije v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno ni bil tako intenziven, da bi lahko prevzemal viške agrarne delovne sile. Industrijski obrati so bili večinoma majhni, nekateri so zaposlovali le nekaj deset delavcev. Zaradi gospodarskih kriz so nekateri industrijski obrati bili občasno v gospodarskih težavah. Položaj industrijskih delavcev ni bil stabilen. Ker je zemlja tedaj še pomenila stabilnejši življenjski vir, so na novo vključeni industrijski delavci, zlasti tisti, ki so si ustvarili družino, težili po nakupu zemlje in zgraditvi lastne hiše z manjšim gospodarskim poslopjem. V tem razdobju imamo zelo malo delavcev, ki ne bi bili kmečkega porekla in bi ne imeli vsaj male krpe lastne zemlje. Po drugi svetovni vojni se je položaj v neagrarnih panogah zaposlenega prebivalstva bistveno izboljšal. Stari industrijski obrati so se raziširili, poleg njih pa so nastali tudi novi. Leta 1951 je bilo na Bistriški ravnini 7 naselij* s tridesetimi industrijskimi obrati in 5.733 zaposlenimi. Leta 1961 pa je bilo v dvaintridesetih industrijskih obratih -že 9.052 zaposlenih ljudi.0 V obdobju * Podatki za leto 1961 so bili preračunani na obseg občinskih teritorijev iz leta 1931. * Upoštevani so tudi industrijski obrati Kamnika 311 290 225 344 153 163 138 79 76 111 107 71 4, e, 7 od leta 1953 >do leta 1961 so se vključila v gravitacijska območja industrijskih centrov z dnevno oddajo delovne sile prav vsa naselja Bistriške ravnine. Ker so se odpirala nova delovna mesta hitreje od prirodnega porasta aktivnega domačega prebivalstva, se je pričelo na Bistriško ravnino močneje doseljevati tudi prebivalstvo iz drugih območij Slovenije. Posledice teh procesov se kažejo v gradnji stanovanjskih blokov v Domžalah, Mengšu, Kamniku. Prebivalstvo Bistriške ravnine ni našlo svoje zaposlitve le v industriji, temveč tudi v drugih dejavnostih. Naraščanje prebivalstva in dvig življenjskega standarda sta vplivala ne samo na povečanje zaposlovanja v industriji, temveč tudi na povečano zaposlovanje v terciarnih dejavnostih gospodarskega in negospodarskega sektorja. Na Bistriški ravnini se je od leta 1931 do 1961 zmanjšalo skupno število kmečkega prebivalstva od 2.953 na 1.339 ljudi ali za 54,7 o/o. Ker so med aktivne kmečke prebivalce leta 1961 všteti tudi zaposleni na kmetijskih posestvih Agrokombinata, je nazadovanje 'števila zasebnih aktivnih kmečkih prebivalcev še večje. če upoštevamo, da se je medtem celotno število prebivalstva zvečalo, je relativni delež kmečkega prebivalstva od leta 1953 do 1961 padel od 48,8 ®/o na 12,1 »/o. Čeprav je bilo število kmečkega prebivalstva leta 1961 že nizko, pa je vendarle 9.486 oseb ali polovica prebivalstva Bistriške ravnine živela v okviru kmečkih in polkmečkih gospodinjstev. To pomeni, da je poleg 1530 aktivnih kmečkih prebivalcev bilo posredno povezano z izrabo kmetijskega zemljišča še precej več prebivalstva Bistriške ravnine. Leta 1960 je bilo na zasebnih kmetijah z več kot 5 ha zemlje zaposlenih doma v kmetijstvu okrog 50 Vo odraslih članov teh gospodinjstev. Na kmetijah z več kot 5 ha zemlje sta bili tedaj v kmetijstvu zaposleni povprečno manj kot dve osebi. To pomeni, da so bili nekateri moški kmečki gospodarji z večjih kmetij že zaposleni izven kmetijstva.10 (Karta 1.) Čeprav je prešel velik del aktivne delovne sile v druge poklice in so med aktivnimi zasebnimi kmečkimi delavci ostali predvsem moški starejših let in gospodinje, je bila zemlja še skrbno obdelana. Izračun intenzivnosti izkoriščanja zemlje v žitne enote za ozemlje katastrskih občin Križ, šmarca in Podgorje je pokazal sorazmerno visoko stopnjo izkoriščenosti, saj je povsod še presegal 25 žitnih enot na 1 ha obdelovalne zemlje, kar predstavlja srednjo do visoko izkoriščenost glede na stopnjo, ki so jo ugotovili pri proučevanju posameznih naselij na Poljskem, v Romuniji, na Slovaškem, v Bolgariji ter v nekaterih vaseh v Srbiji, Črni gori in Sloveniji.1 Ker je bila tehnika kmetijskega obdelovanja navezana še vedno na vprež-no živino, število aktivnega kmečkega prebivalstva pa je nazadovalo, je sorazmerno visoka stopnja izkoriščenosti zemlje odsev delovnega sodelovanja nekmečkih prebivalcev. Ker so lastniki malih kmetij delali večinoma v bližnjem industrijskem obratu v dopoldanskem času in za vožnjo na delo in nazaj niso izgubili mnogo časa, so lahko popoldan obdelovali svojo zemljo ali pomagali srednjim oziroma večjim kmetom v zameno za pomoč z vprežno živino. Oranje in večino transporta so namreč manjšim posestnikom nekmetom opravili srednji ali večji kmetje s svojo vprežno živino. Srednjim in večjim kmetom pa so pomagali pri delu tudi sinovi oziroma hčere, ki so živeli že povsem ločeno v nekmečkem gospodinjstvu. Poleg tega so večjim kmetom pomagali pri kmečkem delu tudi manj kvalificirani predvsem doseljeni delavci brez zemlje. Nekateri močnejši kmetje so si pridobili delovno silo tudi na ta način, da so samcem ali neporočenim ženam, zaposlenim v industriji, v zameno za popoldansko delo na kmetiji nudili v svoji hiši stanovanje in hrano. Teh odnosov sicer nismo podrobno proučili, nedvomno pa je medsebojna pomoč pri kmečkem delu zasnovana deloma na sorodstvenih zvezah, deloma pa na najemanju nekmečke v industriji zaposlene delovne sile, pomembno vplivala na stopnjo izkoriščenosti zemlje. Marsikje imajo ti odnosi še danes pomembno vlogo in so hkrati tudi izraz različnih stopenj deagrarizacije. To obliko medsebojne pomoči pri kmečkem delu moremo oceniti le kot prehodno obliko v organizaciji zasebne kmetijske proizvodnje. S povečanjem dohodkov v nekmetijskih dejavnostih se bo postopoma manjšal interes nekmečkega prebivalstva za delo na zemlji. Zaradi neugodne posestne strukture, razmetanih in majhnih parcel se tudi kmetom z nad 5 ha zemlje ne bo izplačalo nadoknaditi izgubo delovne sile s stroji. Pričakovati moramo, da bodo posamezni lastniki iz leta v leto, vzporedno z nadaljnjim ekonomskim razvojem, zemljo obdelovali vse bolj ekstenzivno. V zahodni in srednji Evropi se je na zemljišičih zasebnih lastnikov, ki so povečali svoje dohodke izven kmetijstva, pričel širiti socialni prelog*. Na ta pojav opozarjajo pri nas ponekod s slabo travo prerasle njive ali opuščeni sadovnjaki. Na visoko stopnjo deagrarizacije nas še posebej opozarja analiza starostne strukture moških kmečkih prebivalcev za tri naselja Bistriške ravnine. * Socialni prelog je neobdelano zemljišče v kmetijsko ugodnih prirodinih predelih. Zemljišče ostaja neobdelano zaradi poklicne prešlo j itve lastnika iz kmečkega v nekmečki poklic. Tak lastnik zasluži dovolj v neagrarni dejavnosti in eato 'izgublja interes za obdelovanje zemlje. C GOSPODARSKA STRUKTURA GOSPODINJSTEV LETA 1961 IN 1966 Kat. občine Skupaj gospodinjstva Kmečka Nekmečka Mešana 1961 1966 indeks 1961 1966 indeks 1961 1966 indeks 1961 1966 indeks I. OBČINA KAMNIK Kaplja vas 104 119 114,2 29 22 75,8 59 77 130,5 16 20 125,0 Klanec 74 70 94,6 19 14 73,7 31 34 109,8 24 22 91,7 Križ 138 149 108,0 31 35 113,0 47 87 158,0 60 27 45,0 Mlaka 125 130 104,0 11 15 136,4 73 93 127,4 41 22 53,7 Moste 157 172 109,8 23 23 100,0 70 108 154,5 64 41 64,1 Nasovče 59 58 98,4 21 11 52,4 18 24 133,4 20 23 115,0 Podgorje 320 410 128,0 27 30 111,0 236 363 154,0 57 17 29,8 Suhadole 77 88 114,2 11 9 82,0 31 49 158,0 35 30 85,8 Š marca 218 225 103,3 13 10 77,0 165 204 123,8 40 11 27,5 Volčji potok 130 106 79,3 12 11 91,7 97 84 86,6 21 11 52,4 II. OBČINA DOMŽALE Depala vas 135 121 89,6 9 27 100,0 1214 1542 127,1 146 69 47,3 Domžale in Stob 1394 1645 118,0 34 34 400,0 116 54 72,4 10 10 100,0 Dragomelj 74 86 116,1 18 22 122,1 33 41 124,2 23 23 100,0 Homec 436 415 95,1 15 14 93,4 317 368 116,2 104 33 31,9 Ihan 209 234 112,0 38 37 97,5 127 177 139,4 44 20 45,5 Jarše 386 415 107,5 6 9 150,0 271 394 145,4 109 12 11,1 Loka 178 206 115,8 19 8 42,0 123 184 149,7 36 14 21,2 Mengeš 789 833 105,7 38 19 50, 642 768 119,6 109 46 42,2 Podrečje 598 741 125,0 22 24 109,0 413 701 170,0 163 16 9,8 Radomlje 274 269 98,2 11 9 82,0 191 237 124,0 72 23 32,0 Selo 105 100 91,6 15 15 100,0 60 67 111,8 30 18 60,0 Studa (del) 13 14 107,8 — 1 4 9 225,0 9 4 44,5 Trzin 304 296 97,5 19 10 52,6 224 265 118,3 61 21 34,4 Skupaj I in II 6297 6902 110,0 441 409 93,0 4562 5960 131,0 1294 533 41,3 GOSPODARSKA STRUKTURA GOSPODINJSTEV LETA 1961 IN 1966 Kat. občine Skupaj Kmečka gospodinjstev 1961 1961 Delež % Nekmečka Delež % Mešana Delež Skupaj Kmečka gospodinjstev 1966 1966 Delež % Nekmečka Delež % Mešana Delež % I. OBČINA KAMNIK Kaplja vas 104 29 27,9 59 56,7 16 15,4 119 22 18,6 77 64,8 20 16,6 Klanec 74 19 25,7 31 41,9 24 32,4 70 14 20,0 34 48,5 22 31,5 Križ 138 31 22,5 47 34,0 60 43,5 149 35 23,4 87 58,2 27 18,4 Mlaka 125 11 8,8 73 58,4 41 32,8 130 15 11,5 93 71,5 22 17,0 Moste 157 23 14,7 70 44,6 64 40,7 172 23 13,4 108 62,8 41 23,8 Nasovče 59 21 35,6 18 30,6 20 33,8 58 11 19,0 24 41,4 23 39,6 Podgorje 320 27 8,4 236 73,8 57 17,8 410 30 7,3 363 88,6 17 4,1 Suhadole 77 11 14,3 31 40,3 35 45,4 88 9 10,2 49 55,7 30 34,1 Šmarca 218 13 6,0 165 75,7 40 18,3 225 10 4,4 204 90,7 11 4,9 Volčji potok 130 12 9,2 97 74,5 21 16,3 106 11 10,4 84 79,2 11 10,4 II. OBČINA DOMŽALE Depala vas 135 9 6,6 116 86,0 10 7,4 121 27 22,2 84 69,5 10 8,3 Domžale + + Stob 1394 34 2,4 1214 87,1 146 10,5 1645 34 2,0 1542 94,0 69 4,0 Dragomelj 74 18 24,3 33 44,6 23 31,1 86 22 25,6 41 47,7 23 26,7 Homec 436 15 3,4 317 72,8 104 23,8 415 14 3,4 368 88,7 33 7,9 Ihan 209 38 18,2 127 60,7 44 21,1 234 37 15,8 177 75,6 20 8,6 Jarše 386 6 1,6 2^1 70,2 109 28,2 415 9 2,1 394 95,0 12 2,9 Loka 178 19 10,7 123 69,1 36 20,2 206 8 3,8 184 89,4 14 6,8 Mengeš 789 38 4,8 642 81,4 109 13,8 833 19 2,3 768 92,2 46 5,5 Podrečje 598 22 3,7 413 69,1 163 27,2 741 24 3,2 701 94,6 16 2.2 Radomlje 274 11 4,0 191 69,7 72 26,3 269 9 3,2 237 88,3 23 8,5 Selo 105 15 14,3 60 57,1 30 28,6 100 15 15,0 67 67,0 18 18,0 Studa (del) 13 — 4 30,8 9 69,2 14 1 7,1 9 64,3 4 28,6 Trzin 304 19 6,2 224 73,7 61 20,1 296 10 3,4 265 89,5 21 7,1 Skupaj I in II 6297 441 7,0 4562 72,5 1294 20,5 6902 409 ■ 6,0 5960 86,3 533 7,7 V naselju Rodica leta 1963 ni bilo aktivnih moških zasebnih kmečkih prebivalcev, ki bi bili mlajši od 58 let. V naselju Dragomelj je bilo le 10 zasebnih aktivnih moških kmečkih prebivalcev v starosti izpod 58 let, ki pa so bili vsi starejši od 30 let. V večjem in posestno močnejšem naselju Trzin je bilo vsega skupaj 38 zasebnih aktivnih kmečkih moških prebivalcev na 83 kmetijah z več kot 2 ha zemlje. Od teh jih je bilo enaindvajset starih več kot 58 let in le štirje so bili mlajši od 30 let. Proces deagrarizacije in z njim povezan razkroj drobne posesti pa je v zadnjih letih s socializacijo kmetijske proizvodnje še hitreje napredoval. Od leta 1961 do 1966 se je število vseh gospodinjstev na obravnavanem območju povečalo od 6.297 na 6.902. število čistih kmečkih gospodinjstev se je v tem času znižalo od 441 na 409, število nekmečkih gospodinjstev se je povečalo od 4562 na 5960, število mešanih (polkmečkih) gospodinjstev pa je nazadovalo od 1294 na 533. V industrializiranem območju Bistriške ravnine se je skupno število družin med leti 1961 in 1966 povečalo od 5.032 na 5.576 ali za 10,6 °/o- Število kmečkih družin se je znižalo za 9,8% (od 213 na 194), mešanih se je znižalo za 233,5 % (od 907 na 272), število nekmečkih pa povečalo za 30,6 odstotka (od 3.912 na 5.110). Znaki deagrarizacije in odmiranja kmečkega prebivalstva se kažejo tudi v spreminjanju deleža kmečkih, mešanih in nekmečkih družin. Leta 1961 je znašal delež čistih kmečkih družin na industrializiranem območju Bistriške ravnine 4,2 »/o, leta 1966 pa 3,4 '%>, delež mešanih je padel 1. 1961 do 1966 od 18,0 '°/o na 4,9%, delež nekmečkih pa se je povečal od 77,8 odstotka na 91,7Vo. V polagrarnem področju se je skupno število družin v razdobju od leta 1961 do 1966 povečalo od 1.265 na 1.326 ali za 4,8 »/0. Absolutno število kmečkih družin se je pa znižalo za 6,1 % (od 228 na 215), število mešanih se je zmanjšalo za 48,3 % (od 387 na 261), število nekmečkih pa povečalo za 30,8% (od 650 na 850). Relativni delež čistih kmečkih družin je na tem območju med leti 1961 in 1966 nazadoval od 18,0% na 16,2 %, mešanih od 30,6 na 19,7 odstotka, nekmečkih pa se je povečal od 51,4 na 64,1%. * Kmečka so tista gospodinjstva, pri katerih predstavlja dohodek od kmetijskega izkoriščanja edini življenjski vir (od prodaje kmetijskih pridelkov, lesa, od najemnine za zemljo, itd.) Mešana oziroma polkmečka so tista gospodinjstva, pri ikaterih je dohodek sestavljen iz virov kmetijskega izkoriščanja zemlje in zaslužka v neagrarnih dejavnostih (industriji, obrti, prometu, itd.). Nekmečka pa so tista gospodinjstva, pri katerih predstavljajo dohodek le viri iz neagrannih gospodarskih panog. ** Industrializirano območje Bistriške ravnine označujemo predel, kjer so locirani industrijski obrati. To je območje med naselji IDomžale, Količevo, [Radomlje, Duplica, Podgorje in Mengeš. Kot polagramo območje označujemo druge periferne predele Bistriške ravnine. Te spremembe v strukturi družin nam nakazujejo hkrati učinke socializacije zemlje ter učinke prehajanja aktivnih prebivalcev v nekmečke poklice. Zemlja v jedru Bistriške ravnine, ki je prešla v posest socialističnih obratov, z odkupom ali pogodbeno za določeno število let, je pripadala deloma prebivalstvu, ki je še živelo od te zemlje, deloma pa nekmečkemu prebivalstvu. Ker se je s tem obseg zemlje nekdanjih polkmečkih družin občutno skrčil, je tudi tisti del članov, ki je bil do tedaj še zaposlen v kmetijstvu, prešel v nekmečki poklic. Pred II. svetovno vonjo so prehajali v nekmečke poklice tisti potomci kmetov, ki kmetij niso podedovali. Ti so običajno gradili svoje domove na robu vasi in ob cestah med vasmi in industrijskimi kraji. En otrok, ponavadi najstarejši sin, je dedoval večino zemlje. Na vseh kmetijah z več kot pet ha zemlje je bil tedaj še zaposlen moški aktivnih let. Tudi na večini kmetij z dva do pet hektarov zemlje je delal gospodar le na kmetiji. Po drugi svetovni vojni so se iz vrst aktivnih kmečkih prebivalcev zaposlili v industriji vse pogosteje tudi tisti potomci, ki so bili predvideni za dediče kmetij. Od leta 1950 naprej se izven kmetijstva vse bolj zaposlujejo tudi mlajši kmečki gospodarji ne glede na velikost kmetije. Aktivni kmetje ostajajo le moški starejše generacije in gospodinje. Naselitev industrije ob Bistrici in v Mengšu je pospešila nazadovanje relativnega in absolutnega števila kmečkega ter večanje industrijskega prebivalstva. Delež industrijskega prebivalstva se je na celotni Bistriški ravnini v razdobju od leta 1953 do 1961 povečal od 37,3 na 45,5 »/o; v industrializiranem področju se je povečal od 42 na 48 %>, v polagrarnem področju pa od 21 na 30 °/o. Sorazmerno veliko povečanje absolutnega in relativnega števila v industriji zaposlenega prebivalstva kaže, da se pomen industrije v de-mogeografski strukturi kot prevladujoči gospodarski panogi hitro stopnjuje. Za ožje industrializirano območje pomeni industrija eno od glavnih zaposlitvenih gospodarskih panog, v polagrarnem področju pa se njen pomen zelo hitro stopnjuje. Spremembe zemljiško posestne strukture Razvoj socialnoposestnih razmer Proces industrializacije na Bistriški ravnini spremlja spreminjanje socialnoposestnih razmer, kar se kaže v spremembi števila gospodinjstev z zemljo ter spreminjanju deleža zemlje v socialnoposestnih skupinah in v zemljiški razdelitvi. Socialnoposestne razmere so se iz razdobja v razdobje spreminjale vzporedno s spremembami demogeografske strukture, v novejšem času pa tudi povezano z oblikovanjem socialističnih obratov. Te procese smo analizirali v dvanajstih katastrskih občinah za leta 1826, 1880 in 1960. Za dvanajst katastrskih občin pa smo analizirali podatke le za leti 1880 in 1960. V razdobju od leta 1826 do 1880 se posestna struktura na Bistriški ravnini ni bistveno menjala, število posestnikov posameznih posestnih skupin se je spremenilo le v nekaterih katastrskih občinah. Te neznatne spremembe so večinoma rezultat dokupa ali prodaje manjšega dela kmetije, največkrat zaradi kritja dolgov ali zaradi dedovanja. Med leti 1880 do 1960 moremo slediti hitrejšemu večanju števila posestnikov, ki so imeli do 0,5 ha zemlje; torej večanju števila »parcelnih kmetov ali vrtičkarjev«. Povečalo se je tudi število posestnikov posestnih skupin z 0,6 do 2 ha ter z 2—-5 ha zemlje, medtem ko je število posestnikov z več kot 8 ha zemlje nazadovalo. Ker pa je kljub velikemu porastu števila »vrtičkarjev« in parcelnih kmetov« z do 0,5 ha zemlje prešlo v njihovo posest relativno malo zemlje, se socialnoposestna struktura glede na delež zemlje, ki pripada posameznim posestnim skupinam, ni bistveno spremenila. Posestni skupini z do 0,5 ha zemlje, ki je štela 1.1960 1890 posestnikov, je pripadlo v tem letu le 3,8 °/o vseh površin, posestni skupini z 0,5—2 ha le 8,7 »/o površin, posestnim skupinam z več kot 5 ha pa je pripadalo 71 "/o zemlje. Ker so imeli posestniki z več kot 5 ha posesti leta 1868 79'"/o zemlje, je znižanje deleža njihove zemlje do leta 1960 relativno majhno. (Karti 2 in 3). ŠTEVILO ZASEBNIH GOSPODINJSTEV POSAMEZNIH SOCIALNO-POSESTNIH SKUPIN V K. O. BISTRIŠKE RAVNINK V LETIH 1826, 1880 IN 1960 K. o. Leto Število posestniikov 0—0,5 ha 0,5—2 ha 2—5 ha 5—8 ha več od 8 Nasovče 1826 1880 1960 1826 1880 1960 1826 1880 1960 1826 8 3 11 6 10 15 13 11 7 2 3 12 15 12 11 4 7 10 10 3 1 3 7 11 9 14 11 11 19 24 25 18 18 Radomlje Suhadole Klanec 7 12 13 14 27 7 7 26 7 12 15 11 5 16 10 8 8 K. o. Leto 0-0,5 hi 1880 25 1960 74 Moste 1826 25 1880 25 1960 67 š marca 1826 10 1880 15 1960 66 Homec 1826 3 1880 6 1960 132 Mlake 1826 15 1880 16 1960 44 Podrečje 1880 17 1960 274 Stob 1880 20 1960 69 Podgorje 1880 19 1960 70 Mengeš 1880 58 1960 268 Depala vas 1880 10 1960 13 Ihan 1880 22 1960 35 Dragomelj 1880 9 1960 28 Trzin 1880 32 1960 77 Selo 1880 16 1960 18 Kaplja vas 1880 8 1960 27 Domžale 1880 35 1960 295 Jarše 1880 23 Število posestnikov 0,5—2 ha 2—5 ha 5—8 ha več od 8 19 16 7 21 25 22 14 13 5 17 18 16 18 23 14 15 22 23 21 15 3 6 15 9 18 5 10 7 30 18 7 10 6 26 17 12 6 25 18 12 30 18 21 15 24 19 3 4 23 14 3 4 19 17 9 5 26 16 9 9 26 21 17 4 11 14 6 9 24 14 3 4 16 9 7 37 28 16 7 30 55 46 40 56 66 52 39 30 7 9 8 6 12 9 6 9 14 12 8 15 18 16 7 7 12 5 4 10 9 13 9 9 30 7 9 31 34 17 16 16 13 7 8 11 20 14 9 13 8 7 2 19 10 4 5 14 25 20 9 12 43 17 5 11 13 26 5 9 Število posestnikov L. O. Leto 0—0,5 ha 0,5—2 ha 2—5 ha 5—8 ha več od 8 1960 129 40 16 6 9 Studa 1880 14 7 7 7 6 1960 30 13 13 6 9 Loka 1880 24 14 14 8 16 1960 30 15 18 18 11 Križ 1880 22 15 15 5 12 1960 57 21 20 7 13 Volčji potok 1880 1 6 8 5 22 1960 22 5 6 6 18 Skupaj 1880 445 398 329 214 384 1960 1890 539 398 255 316 Razlika + 1445 + 141 + 69 + 41 — 68 ll Proces menjave socialno-posestne strukture in spreminjanje deleža kmetijskih površin, ki so pripadale posameznim velikostnim skupinam, izraža dve težnji. Do II. svetovne vojne so delavci zaradi nezanesljive zaposlitve in nizkih dohodkov, ki niso zadoščali za preživljanje družine, težili k pridobitvi zemlje, na kateri so pridelovali krompir in povrtnino oziroma tiste kulture, ki so poleg prehrane dajale osnovo za rejo prašičev ali krave in perutnine. Neznatno zmanjšanje števila kmečkih gospodarstev z več kot 5 ha zemlje ter tendenca večanja števila parcelnih kmetov sta izraz težnje kmeta, da bi ohranil tako veliko kmetijo, ki je tedaj še zagotavljala osnovo za preživljanje kmečke družine, ter težnje delavca po nakupu parcele, ki mu je nudila dodatni življenjski vir. Te tendence pa se niso uveljavljale na vseh območjih Bistriške ravnine v enaki meri. Katastrske občine lahko glede na gibanja števila posestnikov posameznih posestnih skupin v obdobju med leti 1880 in 1961 razvrstimo v tri skupine. V skupino tistih, kjer se je število gospodarstev z več kot 5 ha zemlje povečalo, v skupino tistih, kjer se je število teh posestnikov zmanjšalo, ter skupino tistih, kjer se število teh ni spremenilo. Po prostorski razvrstitvi katastrskih občin glede na spremembe zemljiške strukture ne moremo ugotoviti zakonitosti istočasnih učinkov prirodnih pogojev, zemljiške razdelitve in oddaljenosti od industrijskega kraja, na spremembe števila posestnikov in deleža zemlje, ki je pripadala kmetijam z nad 5 ha zemlje. Na primer: v katastrski občini Homec se je povečala površina zemljišč v lasti posestnikov z nad 5 ha zemlje za 87 ha, v sosednji katastrski občini Jarše pa le za 1 ha, čeprav imata obe občini prirodno podobne pogoje za kmetijstvo in sta skoraj enako oddaljeni od zaposlitvenih centrov. Kdaj in kako je vplivala na spreminjanje socialno posestnih razmer industrializacija in kakšno vlogo so imeli v posameznih razdobjih prirodni pogoji, bomo lahko ugotovili šele s podrobnejšimi analizami širšega teritorija. POVRŠINE V LASTI ZASEBNIH GOSPODINJSTEV Z DO 5 ha IN Z NAD 5 ha V K. O. BISTRIŠKE RAVNINE LETA 1826, 1880 .IN 1960 K. o. Leto 0—5 ha nad 5 ha pripad. posest skupini z nad 5 ha Razlika arealov pripad. posest, jpini z nad 5 med obdobji Nasovče 1826 27,4 226,1 1880 54,6 201,0 — 24,5 1960 68,2 190,2 — 11,4 Klanec 1826 62,9 204,2 1880 53,8 230,1 + 25,9 1960 37,5 304,9 + 74,8 Suhadole 1826 13,5 382,2 1880 33,0 352,8 — 29,4 1960 41,8 267,4 — 95,4 Mlaka 1826 84,4 68,7 1880 76,8 57,7 — 11,0 1960 82,4 115,2 + 57,5 Radomlje 1826 62,2 230,9 1880 83,9 250,0 + 19,1 1960 117,5 263,1 + 13,1 Moste 1826 66,7 321,1 1880 97,5 307,6 — 13,5 1960 116,7 329,5 + 21,9 Šmarca 1826 21,9 207,6 1880 42,9 161,7 — 45,9 1960 94,7 163,1 + 1,4 Homec 1826 106,7 240,7 1880 102,0 235,6 -5,1 1960 114,5 322,9 + 87,3 Podrečje 1880 84,2 155,6 1960 129,6 159,3 + 3,7 Stob 1880 55,5 161,8 1960 85,9 59,1 — 102,7 Razlika arealov K. o. Leto 0—5 ha nad 5 ha pripad. posest, skupini z nad 5 ha med obdobji Podgorje 1880 55,8 540,3 1960 106,9 506,1 — 34,2 Mengeš 1880 241,1 1001,9 1960 294,7 632,6 — 369,3 Depala vas 1880 40,4 131,2 1960 42,2 144,4 + 13,2 Ihan 1880 68,9 239,7 1960 81,5 139,1 —100,6 Dragomelj 1880 30,9 179,1 1960 57,3 151,0 — 28,1 Trzin 1880 58,2 464,7 1960 102,6 301,3 — 163,4 Selo 1880 40,6 182,8 1960 71,7 221,6 + 38,4 Kaplja vas 1880 40,4 275,3 1960 26,4 248,9 — 26,4 Domžale 1880 93,5 200,1 1960 140,4 162,74 — 37,36 Jarše 1880 95,4 147,2 1960 130,9 160,3 + 13,1 Studa 1880 35,1 107,1 1960 62,5 133,8 + 26,7 Loka 1880 68,8 244,2 1960 77,4 243,8 — 0,4 Križ 1880 78,2 155,7 1960 105,0 189,6 + 33,9 Volčji potok 1880 32,8 385,4 1960 34,6 295,9 — 89,5 Skupaj 1880 1664,3 6369,2 1960 2107,7 5748,8 Razlika + 443,4 — 620,4* 11 * Skupni areal v letu 1880 in 1960 ni enak, ker se je skupna posest zasebnih posestnikov med obema letoma spremenila. STANJE ŠTEVILA POSESTNIKOV POSAMEZNIH SOCIALNO-POSESTNIH SKUPIN PO K. O. OD LETA 1880—1960 Večanje ali manjš. 5—8 ha nad 8 ha areala pripadaj, št. št. posestn. z nad 5 ha ha a) Klanec + 13 — 4 — 4 0 + 8 + 74,8 Moste + 42 + 4 + 7 + 21,9 Homec + 126 + 24 — 7 + 3 + 3 + 87,3 Mlaka + 28 — 4 + 3 + 5 + 1 + 57,5 Križ + 35 + 6 + 5 + 2 + 1 + 33,9 Selo + 2 + 7 + 7 + 1 + 2 + 38,4 Studa + 16 + 6 + 6 — 1 + 3 + 26,7 K. o. 0-0,5 ha št. 0,5-2 ha št. 2—5 ha št. c) Stob + 49 + 13 — 3 — 5 — 102,6 Podgorje + 51 + 12 + 7 — 7 — 34,2 Mengeš + 210 + 11 + 6 — 1 — 26 — 369,2 Trzin + 45 + 4 + 10 + 7 — 15 —163,4 Kaplja vas + 19 + 2 — 3 + 3 — 5 — 26,4 Domžale + 260 + 18 — 3 — 4 — 1 — 37,3 Volčji potok + 21 — 1 — 2 + 1 — 4 — 89,5 Ihan + 13 + 4 + 4 — 1 — 8 — 100,6 Suhadole + 19 — 6 + 9 + 2 — 7 — 95,4 b) Radomlje + 49 + 6 + 6 + 7 — 8 + 13,1 Loka + 6 + 1 + 4 + 10 — 5 — 0,4 Podrečje + 257 + 5 + 8 — 5 + 3,7 Depala vas + 3 + 5 — 2 + 3 — 13,2 Nasovče + 5 — 3 + 5 — 7 + 5 — 11,4 Dragomelj + 19 — 3 + 8 + 5 — 1 — 28,1 šmarca + 51 + 12 + 13 — 3 + 3 + 1,4 Jarše + 106 + 27 — 10 + 1 + 13,1 Menjava velikosti parcel posameznih zemljiških kategorij Povečanje števila nekmečkih posestnikov med leti 1826 do 1960 z manj kot 0,5 ha zemlje, ki so si gradili hiše ali pridobili zemljišče na robu vasi, ni bistveno vplivalo na spremembo velikosti njivskih in travniških parcel. Ta kategorija posestnikov ni pridobila večjega števila parcel na osrednjih sklenjenih obdelovalnih zemljiščih. Na Bistriški ravnini so prehajale iz rok enega gospodarja v roke drugega v večini primerov celotne parcele. Povprečna velikost teh parcel se je v obdobju 1826 in 1960 spremenila v obravnavanih katastrskih občinah le za nekaj arov * Njivskih in travniških parcel torej niso razdelili na več delov, kot je to značilno za nekatere druge slovenske predele. (Npr. Prekmurje). Izjema je le katastrska občina Nasovče, kjer se je povprečna velikost travniških parcel povečala za 17 arov. POPREČNA VELIKOST NJIVSKIH, TRAVNIŠKIH IN GOZDNIH PARCEL ZASEBNIH POSESTNIKOV LETA 1826 IN 1960 Njivske parcele Travniške parcele Gozdne parcele Kat. občina 1826 1960 1826 1960 1826 1960 a, m a, m a, m a, m a, m a, m Radomlje 27,38 29,93 20,25 24,36 83,44 55,82 šmarca 39,06 33,46 18,66 23,92 67,67 61,20 Moste 26,23 32,37 20,64 26,90 35,67 29,88 Mlaka 39,45 39,97 21,31 22,23 92,29 64,60 Homec 41,37 30,69 19,77 22,94 40,46 56,37 Klanec 31,17 31,98 25,57 30,94 72,16 46,50 Nasovče 37,92 37,21 12,96 29,46 48,79 39,44 Suhadole 28,80 34,33 30,29 26,60 62,12 50,81 Poprečna velikost zasebnih njivskih parcel je v posameznih katastrskih občinah obsegala od 19 do 40 arov. Ker pa je večina njivskih parcel posejana z večjim številom kultur, moremo govoriti o lastniški parceli, kot jo navaja kataster, in produkcijski parceli, ki je odsev dejanske izrabe zasebnih njivskih parcel. Velikost gozdnih parcel se je menjala v primerjavi z drugimi kategorijami kmetijskega sveta nekoliko hitreje. Lastniki so sicer dodelili večino * Analizo spreminjanja povprečne velikosti njivskih, travniških in gozdnih parcel smo opravili le za območje osmih katastrskih občin, ,ki so različno oddaljene od industrijskih krajev. gozdnih parcel glavnemu dediču, so pa prepustili posamezne dele gozdnih parcel tudi drugim. Zato se je število gozdnih parcel povečalo, njih velikost pa zmanjšala. Do določene mere je na to vplivala tudi prodaja razparceliranih delov gozdnih parcel. Spremembe v načinu izrabe zemlje Bistriška ravnina je v zadnjem stoletju doživljala v načinu izrabe zemlje velike spremembe. Z industrializacijo ter širjenjem naselij se stopnjuje delež zazidanih površin; na prirodno slabših zasebnih zemljiščih, ki so poleg tega še oddaljena od vasi, pa se opušča poljedelska izraba. Istočasno pa se na družbenih zemljiščih z melioracijami širijo njivske površine na račun travnika ali celo gozda. Obseg njivskih površin se je od leta 1826 do leta 1880 razširil, od leta 1880 do 1965 pa krčil. Obseg travnikov pa se je od leta 1826 do 1965 stalno povečeval. Od leta 1880 do leta 1965 se je obseg njivskih površin na celotni Bistriški ravnini znižal za 11%. Zmanjšanje obsega njiv lahko ugotovimo v trinajstih katastrskih občinah od triindvajsetih. Po letu 1880 se je s postopno industrializacijo polikulturni sistem kmetijskega gospodarstva deloma preusmeril na proizvodnjo mesa, mleka in poljskih pridelkov za trg. Manj kvalitetne njive na ilovnatih in plitvih prodnatih tleh so spreminjali v travnike. Obsežne komplekse njivskega sveta okrog industrijskih krajev Domžal, Kamnika, Radomelj in Količevega pa so zazidali. V zadnjih letih so zavrle nazadovanje obsega njivskih površin melioracije ob Pšati južno od Domžal in Trzina ter na nekaterih drugih obrobnih področjih Bistriške ravnine. Z uvajanjem živinoreje ter opuščanjem njiv stran od vasi se je po letu 1880 povečal obseg travnikov. V razdobju od leta 1826 do leta 1965 se je povečal obseg travniških površin za dobro četrtino. Medtem ko na zemljiščih Agrokombinata sledimo težnji po povečanju obsega njivskih površin na račun travniških ali celo gozdnih, pa se na zasebnih zemljiščih opaža obratna tendenca zmanjševanja njivskih površin v korist travniških. Mnoge polkmečke in nekmečke družine so zaradi pomanjkanja delovne sile omejile kmetijsko proizvodnjo ter ostale pri živinoreji, zato pa hkrati tudi del svojih njivskih parcel prepustile travniku in ozelenitvi. Obseg gozdnih površin se razen v dveh katastrskih občinah (k.o. Domžale in Homec) ni bistveno menjal. Sorazmerno močno so se razširili sadovnjaki in vrtovi, ki so na novo nastali ob delavskih hišah. Z izgradnjo naselij, cestnega omrežja, komunalnih naprav pa se je povečal tudi obseg nerodovitnih površin. Krčenje deleža njivskega sveta na račun travnega je zajelo predvsem obrobne predele Bistriške ravnine. Okrog industrijskih naselij pa so se z zazi-davami in izgradnjo prometnih poti ter drugih komunalnih naprav razširile nerodovitne na račun njivskih površin. Na obsežnem sklenjenem njivskem kompleksu prodnate terase pa v načinu izkoriščanja zemlje v vsem zadnjem stoletju kljub industrializaciji ni bilo bistvenih sprememb. (Karta: Izraba zemlje Bistriške ravnine). OBDELOVALNE POVRŠINE V K. O. BISTRISKE RAVNINE V LETIH 1826, 1880, 1960 in 1965 K. o. Leto Njive ha Travniki ha Sadovnjaki ha Jarše 1876 179,05 27,72 5,90 1880 179,05 27,72 5,90 1960 178,11 34,00 10,19 1965 167,38 35,74 17,72 Dragomelj 1826 59,10 129,44 4,23 1880 59,10 129,44 4,23 1960 65,90 154,82 6,58 1965 65,97 156,94 6,62 Križ 1826 132,34 66,94 9,17 1880 133,78 77,82 12,99 1960 127,29 78,84 14,00 1965 125,36 82,69 15,61 Moste 1826 215,04 35,57 9,77 1880 212,81 49,60 5,55 1960 187,92 65,99 7,74 1965 182,40 72,98 8,03 Kaplja vas 1826 191,65 27,13 5,11 1880 194,86 29,44 7,02 1960 175,79 36,56 9,29 1965 173,01 41,50 8,88 Volčji potok 1826 106,81 73,49 9,76 1880 107,64 116,06 9,30 1960 80,82 127,09 7,75 1965 73,62 111,56 7,75 K. o. Leto Njive ha Travniki ha Sadovnjaki ha Suhadole 1826 153,52 67,77 4,10 1880 157,75 70,46 4,08 1960 122,10 90,59 5,00 1965 111,54 99,88 5,23 Selo 1826 72,74 88,97 3,46 1880 75,80 98,49 3,12 1960 87,40 94,16 6,67 1965 87,20 98,48 6,89 Homec 1826 187,61 27,71 7,60 1880 202,68 35,04 6,46 1960 199,90 71,60 6,47 1965 196,80 71,17 10,03 Loka 1826 181,89 66,91 7,44 1880 189,82 76,60 5,75 1960 174,17 89,14 7,27 1965 176,55 86,45 6,27 Mengeš 1826 706,48 120,66 16,26 1880 717,82 118,15 10,66 1960 625,22 139,03 27,14 1965 607,30 155,43 22,15 Depala vas 1826 72,71 45,13 1,44 1880 75,23 52,03 0,90 1960 75,10 90,79 1,92 1965 74,58 90,97 2,18 Podrečje 1826 152,33 70,71 8,07 1880 152,96 80,67 2,59 1960 161,42 92,75 7,13 1965 158,60 93,07 7,56 Šmarca 1826 146,33 12,51 7,01 1880 162,77 27,81 5,38 1960 103,58 20,08 6,02 1965 103,16 21,70 5,80 Mlaka 1826 38,60 27,52 7,33 1880 35,23 44,33 6,21 1960 27,98 47,02 6,56 1965 23,86 51,05 7,70 K. o. Njive Travniki Sadovnjaki ha ha ha Klanec Nasovče Študa Stob Trzin Domžale Radomlje Ihan 1826 84,22 1880 88,02 1960 76,60 1965 72,95 1826 162,68 1880 162,65 1960 145,06 1965 143,76 1826 69,73 1880 68,02 1960 96,21 1965 96,96 1826 99,66 1880 104,45 1960 106,58 1965 105,14 1826 134,92 1880 139,08 1960 131,04 1965 130,02 1826 136,91 1880 148,22 1960 120,54 1965 118,88 1826 110,26 1880 123,93 1960 102,27 1965 101,66 1826 77,97 1880 87,55 1960 92,53 1965 95,82 7,26 3,10 9,28 1,37 72,85 10,15 70,98 10,77 12,08 5,69 13,26 6,14 16,63 6,17 16,39 6,37 86,98 3,58 97,52 3,56 115,73 5,83 115,51 5,72 68,04 2,27 84,90 4,09 101,68 6,01 101,73 6,31 251,96 5,79 294,19 8,21 278,28 11,27 277,11 11,91 37,26 6,81 30,34 4,88 35,26 16,55 34,57 17,17 52,63 6,40 77,71 8,80 98,37 22,09 97,99 22,62 101,15 0,47 106,62 5,51 110,87 3,52 109,23 4,55 PAŠNE GOZDNE IN NERODOVITNE POVRŠINE V K. O. BISTRIŠKE RAVNINE V LETIH 1826, 1880, 1960, 1965 K. o. Leto Pašniki ha Gozdovi ha Nerodovitno ha Jarše 1826 41,35 — 28,83 1880 31,25 — 29,63 1960 22,66 — 46,43 1965 21,68 — 48,86 Dragomelj 1826 66,02 46,37 14,33 1880 19,01 46,37 14,33 1960 9,32 62,42 21,03 1965 7,03 62,42 21,05 Križ 1826 45,60 109,43 18,47 1880 12,37 115,64 12,26 1960 10,86 134,27 17,07 1965 5,00 135,01 17,08 Moste 1826 30,71 93,96 15,64 1880 15,43 100,27 13,39 1960 12,30 108,70 18,73 1965 5,22 113,47 18,88 Kaplja vas 1826 11,91 — 13,49 1880 7,39 37,71 12,28 1960 5,34 46,45 14,65 1965 5,26 46,46 14,79 Volčji potok 1826 39,38 369,64 34,22 1880 10,70 375,88 23,06 1960 13,59 356,67 32,25 1965 12,44 357,66 81,57 Suhadole 1826 28,88 148,33 16,69 1880 18,15 156,32 11,71 1960 12,52 175,54 11,85 1965 9,37 179,48 15,17 Selo 1826 101,86 194,11 36,96 1880 64,12 196,03 32,85 1960 53,33 198,71 26,71 1965 54,85 198,91 21,79 Homec 1826 25,63 71,68 24,84 1880 12,83 65,07 20,16 1960 6,84 25,17 34,16 K. o. Leto Pašniki Gozdovi Nerodovitno ha ha ha 1965 5,80 24,95 35,34 Loka 1826 12,16 240,22 16,62 1880 9,59 240,20 11,83 1960 4,30 236,76 16,07 1965 2,90 236,77 16,17 Mengeš 1826 33,26 507,21 46,41 1880 28,22 499,42 41,75 1960 17,39 538,55 78,61 1965 19,06 539,52 82,83 Depola vas 1826 52,74 0,70 3,48 1880 44,54 0,03 5,45 1960 1,87 0,30 7,58 1965 1,87 0,30 7,60 Podrečje 1826 70,57 114,30 50,72 1880 76,77 112,76 22,00 1960 48,39 105,06 38,49 1965 47,52 104,99 42,20 šmarca 1826 21,02 42,34 26,54 1880 5,65 35,21 19,72 1960 13,63 4,80 17,38 1965 12,29 4,79 18,27 Mlaka 1826 16,64 82,97 8,30 1880 12,71 82,23 4,98 1960 11,96 87,03 9,05 1965 5,81 92,16 9,10 Klanec 1826 18,06 18,35 8,49 1880 6,03 26,65 7,42 1960 6,96 279,03 12,19 1965 3,89 285,30 12,23 Nasovče 1826 7,14 63,92 13,57 1880 3,32 71,03 7,95 1960 2,85 84,13 10,35 1965 3,20 84,69 10,35 Studa 1826 60,23 — 34,08 1880 53,21 — 16,99 1960 47,30 2,41 19,99 1965 51,09 1,73 15,93 K. o. Leto Pašniki ha Gozdovi Nerodovitno ha ha Stob 1826 50,54 0,14 7,01 1880 25,94 0,43 5,65 1960 2,10 — 12,03 1965 2,10 — 12,08 Trzin 1826 33,45 408,24 23,58 1880 3,62 387,00 22,09 1960 4,69 403,24 31,18 1965 4,76 403,86 31,87 Domžale 1826 43,81 42,18 31,13 1880 18,86 47,79 34,33 1960 52,78 52,33 63,53 1965 60,85 0,52 56,65 Radomlje 1826 65,91 155,17 21,04 1880 30,31 161,70 22,66 1960 8,55 161,70 31,28 1965 8,55 162,92 36,50 Ihan 1826 56,35 76,69 27,00 1880 23,18 92,74 17,60 1960 48,24 58,44 28,47 1965 48,17 65,93 17,86 Podgorje 1826 32,31 298,32 24,13 1880 30,12 299,11 26,17 1960 21,62 320,56 48,48 1965 30,38 321,66 49,45 u Spremembe v lastniških odnosih in načinu kmetijskega gospodarjenja Do industrializacije je bilo kmetijsko gospodarstvo pretežno polikul- turno in usmerjeno v samooskrbo. S pričetki industrializacije ob koncu 19. in v začetku 20. stol. pa se s spremembami ekonomske strukture prebivalstva kažejo prvi znaki teženj po specializaciji. V tem razdobju so novoustanovljene kmečke zadruge usmerile svoja prizadevanja v pomoč kmetu na selekcijo živine ter na organizacijo odkupa mleka. Zaradi večanja števila neagrarnega prebivalstva so se povečale možnosti prodaje tržnih kmetijskih viškov. Zato so se kmetje deloma usmerjali k pridelavi krompirja in na mlečno-mesno živino. Že v letih pred II. svetovno vojno je bil relativno velik delež njiv posejan s krmilnimi rastlinami in vrtninami, kar kaže, da se je polikulturni sistem v kmetijstvu že tedaj vsaj deloma modificiral. Vendar pa še ni velikega napredka v mehanizaciji in specializaciji kmetijske proizvodnje. Večina posestno močnejših zasebnih kmetovalcev je še 1. 1965 posejala na svojih njivskih površinah po 6 do 10 vrst kultur.12 Na Bistriški ravnini je ostalo po zemljiški odvezi osem večjih kmetijskih obratov, ki so bili večinoma v rokah nekdanjih fevdalnih potomcev. Ob koncu 19. stoletja jim je pripadalo v kat. občini Mengeš 87 ha, kat. občini Volčji potok 81 ha, v kat. občini Križ 80 ha, Loka in Trzin 193 ha, Podrečje 98 ha, v katastrski občini Klanec 116 ha zemlje. Skupaj so ta posestva imela konec 19. stoletja 672 ha zemlje, ki so jo v nekoliko zmanjšanem obsegu ohranila do konca druge svetovne vojne.12 Po zadnji vojni je večina te zemlje prešla v posest splošnega ljudskega premoženja in tvorila prva jedra socialističnih obratov, ki so se po letu 1960 združili kot štiri ekonomske enote v okviru Agrokombinata Ljubljana (Čer-nelo, Pšata, Mengeš in Ihan). Poleg teh se je na Bistriški ravnini osnoval še poskusni kmetijski center Jable. Agrokombinat je vključeval v svoje komplekse zemljišče na osrednjih obsežnejših sklenjenih obdelovalnih površinah, deloma pa je tudi melioriral periferne do tedaj ekstenzivno izrabljene njivske, travniške ali celo gozdne površine. V zasebni lasti so ostali kompleksi zemlje okrog naselitvenih jeder ter na obrobju Bistriške ravnine na meji med ravnino in hribovjem. Leta 1965 je v posameznih katastrskih občinah pripadal družbenemu sektorju naslednji delež obdelovalnih površin: v katastrskih občinah Depala vas 55«/o, Mengeš 59 »/o, Loka 61 <%>, Stob 62 «/0, Trzin 55 0/0, Križ 60 «/o, Šmarca 52 ">/0 in Nasovče 50 %; od 30 do 50 »/o obdelovalne zemlje je pripadalo družbenemu sektorju v katastrskih občinah: Homec, Podrečje, Jarše, Studa, Dragomelj, Kaplja vas, Suhadole; manj kot 30»/o pa v katastrskih občinah Radomlje, Ihan, Klanec, Volčji potok, Mlaka, Moste in Podgorje. (Karte 4 in 5).13 Način izkoriščanja kmetijskega zemljišča v okviru Agrokombinata se bistveno razlikuje od izkoriščanja na zasebnih zemljiščih. Osnovna fiziognomska značilnost zemljišč, ki pripadajo Agrokombinatu, so velike parcele, posejane z eno kulturo. * še leta 1965 so bili na zasebnih zemljiščih Bistriške ravnine posejani naslednji glavni posevki: pšenica, ječmen, oves, koruza, krompir, črna detelja, lucerna, krmilne okopavine, zelenjava, grašica, piknik. Poleg njih pa še vrsta strniščnih in vmesnih kultur. Posamezni obrati Agrokombinata so različno specializirani: obrat Mengeš je poljedelski, specializiran za pridelavo semen, obrata Ihan in Cernelo sta mesno živinorejska, obrat Pšata pa je mlečno živinorejski. Specializacija obratov Agrokombinata se ne kaže v izrabi njivskih površin, ker na delu njivskih površin proizvajajo pridelke kot surovino za tovarno močnih krmil v Ljubljani, živino pa krmijo z močnimi krmili ter tudi s krmo, kupljeno na drugih območjih. Leta 1965 je znašal na družbenih zemljiščih delež žitaric 60%), krmilnih rastlin 33 % in vrtnin 7%. Arondirana zemljišča družbenega sektorja so bila posejana ali posajena z osmimi kulturami. S pšenico je bilo posejanih 36% površin, z ječmenom 19 %, z ovsom 12 %, z lucerno 4 %, s črno deteljo 5 %, z drugimi krmilnimi rastlinami 8 %, s krompirjem 6 %, s koruzo 9 % in drugimi kulturami 1 %.u Kratek povzetek Na Bistriški ravnini moremo v procesu preoblikovanja pokrajine ločiti tri karakteristična razdobja. Do srede 19. stoletja je bila celotna pokrajina agrarna, elemente mestnih naselij sta imeli le naselji Mengeš in Domžale, na robu že izven obravnavanega ozemlja pa Kamnik. Vsa druga naselja so bila agrarna, prebivalstvo pa v veliki večini navezano na kmetijsko izkoriščanje zemlje. V tem razdobju se je diferencirala izraba tal po naslednjih glavnih pasovih: Jedro Bistriške ravnine je bilo v polju nižje prodnate terase ob Bistrici ter pas ilovnatega sveta na vzhodnem in zahodnem robu ravnine pa pretežno v travniku. Hribovito obrobje je bilo razen redkih krčevin v gozdu. V tem razdobju so bila agrarna naselja med seboj prostorsko povsem ločena. Ker je bilo tedaj prebivalstvo navezano na zemljo, možnost zaposlovanja v drugih poklicih pa zelo majhna, je prebivalstvo skušalo za njive porabiti tudi območja s slabšimi talnimi pogoji. Po letu 1880 se vse bolj uveljavlja industrija, ki najde svoje mesto v glavnem pasu vzdolž toka Bistrice ter v Mengšu. Proces industrializacije je vplival na večanje števila prebivalstva, ki se je v glavnem koncentriralo v naseljih med Kamnikom in Domžalami v pasu ob Bistrici in železniški progi ter v krajih med Mengšem, Loko in Trzinom. Kraji med Mengšem, Mostami, Mlako in Križem ter kraji južno od Domžal so ostajali v poselitvenem zatišju, zato so naselja na teh dveh območjih dolgo obdržala staro agrarno gospodarsko strukturo in agrarno fiziogno-mijo. RAZMERJE MED DRUŽBENIMI IN ZASEBNIMI POVRŠINAMI V K. O. KAMNIŠKO-BISTRIŠKE RAVNINE LETA 1960 in 1965 K. o. Leto Obdelovalne povr. Pašniki ha % ha Gozdovi ha i Nerod. ha Skupaj ha Depala vas 1960 SLP 67,40 40,16 1,86 — 5,21 74,47 ZAS 100,41 59,84 0,01 0,30 2,37 103,03 1965 SLP 85,39 50,91 1,87 — 5,21 92,47 ZAK 7,63 4,54 — — — 7,63 ZAS 74,71 44,55 — 0,30 2,39 77,40 Domžale 1960 SLP 26,88 15,59 10,76 — 44,87 82,42 ZAS 145,47 84,41 42,02 52,33 18,66 207,45 1965 SLP 49,93 29,27 20,60 0,22 37,49 108,02 ZAK 8,15 4,77 0,54 — — 8,91 ZAS 112,54 65,96 40,99 0,30 19,16 172,47 Homec 1960 SLP 11,98 4,31 0,16 0,38 23,52 36,04 ZAS 265,99 95,69 6,68 24,79 10,64 308,06 1965 SLP 73,58 26,46 0,35 0,49 24,25 98,66 ZAK 3,45 1,25 — — — 3,45 ZAS 200,97 27,29 5,45 24,46 11,09 240,86 Mengeš 1960 SLP 123,65 15,50 3,61 114,97 46,38 297,56 ZAS 673,64 84,50 13,78 423,58 25,79 1134,63 1965 SLP 403,10 51,35 8,42 124,76 56,91 598,86 ZAK 62,23 7,93 0,30 5,99 0,09 68,61 ZAS 319,55 40,72 10,34 408,77 23,32 764,73 Podrečje 1960 SLP 79,28 30,27 8,27 30,59 30,81 148,95 ZAS 182,56 69,73 40,12 74,47 8,22 305,00 1965 SLP 100,36 38,71 7,68 30,85 33,36 172,26 ZAK 23,03 8,88 0,02 — — 23,05 ZAS 135,84 52,41 39,82 74,14 8,84 258,64 Radomlje 1960 SLP 25,45 11,43 3,58 32,00 24,40 85,43 ZAS 197,28 88,57 4,97 132,85 30,44 344,80 1965 SLP 40,44 18,19 3,58 28,48 26,52 99,04 ZAK 9,66 4,35 — — — 9,66 ZAS 172,17 77,46 4,97 134,44 9,98 321,54 Selo 1960 SLP 6,43 3,41 6,01 17,88 21,54 51,86 ZAS 181,80 96,59 47,32 180,83 5,23 416,05 1965 SLP 17,31 8,99 10,85 19,03 16,71 63,91 ZAK 4,79 2,48 — — — 4,79 ZAS 170,47 88,53 44,00 179,68 5,08 399,23 30 K. o. Leto Pašniki Gozdovi Nerod. ha ha ha Skupaj ha Ihan 1960 SLP 27,60 13,34 5,65 8,49 18,72 60,46 ZAS 179,32 86,66 42,59 49,95 9,75 281,10 1965 SLP 37,53 17,91 14,81 12,17 9,02 73,51 ZAK 23,71 11,31 4,08 0,50 — 28,29 ZAS 148,36 70,78 29,28 53,76 8,84 239,76 Jarše 1960 SLP 64,73 29,12 4,51 — 2,37 71,61 ZAS 157,57 70,88 18,15 — 44,06 219,78 1965 SLP 90,77 41,10 5,91 — 37,79 134,48 ZAK 12,48 5,65 — — — 12,48 ZAS 117,59 53,25 15,77 — 11,07 144,43 Loka 1960 SLP 68,71 25,39 3,07 93,00 10,79 175,57 ZAS 201,87 74,61 1,23 143,76 5,28 349,55 1965 SLP 148,45 55,13 2,05 94,50 11,76 256,76 ZAK 15,45 5,74 — — — 15,45 ZAS 105,37 39,13 0,85 142,27 4,41 253,04 Stob 1960 SLP 77,42 36,13 1,96 — 8,11 87,49 ZAS 136,85 63,87 0,14 — 3,92 139,96 1965 SLP 117,38 55,06 2,06 — 8,34 127,80 ZAK 14,33 6,72 — — — 14,33 ZAS 81,47 38,22 0,04 — 3,84 85,35 Studa 1960 SLP 33,98 15,60 3,79 — 17,01 54,78 ZAS 183,79 84,40 43,51 2,41 2,98 232,18 1965 SLP 41,04 18,80 12,95 0,78 12,85 66,83 ZAK 35,30 16,18 — — — 36,08 ZAS 141,85 65,02 38,16 0,95 3,08 184,05 Trzin 1960 SLP 73,81 17,55 1,47 46,20 23,38 144,86 ZAS 346,78 82,45 3,22 357,04 7,80 714,67 1965 SLP 129,20 30,83 1,54 33,29 23,65 187,59 ZAK 102,98 24,58 0,86 2,35 — 106,19 ZAS 186,86 44,59 2,36 368,22 8,22 566,00 Dragomelj 1960 SLP 11,92 5,24 0,57 2,02 15,76 30,27 ZAS 215,38 94,76 8,75 60,40 5,20 289,74 1965 SLP 20,98 9,14 0,57 2,02 15,85 39,45 ZAK 64,22 27,98 2,59 1,58 — 68,39 ZAS 144,33 62,88 3,87 58,82 5,20 212,18 K. o. Leto Obdelovalne povr. ha % Pašniki ha Gozdovi ha Nerod. ha Skupaj ha Kaplja vas 1960 SLP 49,18 22,19 1,17 6,20 10,65 67,20 ZAS 172,46 77,81 4,17 40,25 4,00 222,71 1965 SLP 87,28 39,07 0,97 15,98 10,91 115,15 ZAK — — — — — — ZAS 136,11 60,93 4,29 30,48 3,88 174,76 Klanec 1960 SLP 5,74 3,59 0,86 134,29 9,01 149,90 ZAS 153,86 96,41 6,10 144,74 3,18 306,26 1965 SLP ZAK 1,87 1,21 0,01 75,11 9,39 86,39 ZAS 152,83 98,79 3,88 210,19 2,84 369,79 Križ 1960 SLP 62,28 28,28 1,74 9,89 12,76 86,72 ZAS 157,93 71,72 9,12 124,38 4,29 294,11 1965 SLP 108,62 48,56 1,50 13,10 13,52 136,74 ZAK 25,37 11,35 2,29 6,39 — 34,05 ZAS 89,67 40,09 1,30 115,52 3,56 210,05 Suhadole 1960 SLP 5,98 2,75 0,70 19,75 11,40 37,83 ZAS 211,71 97,25 11,82 155,79 90,45 383,18 1965 SLP 49,92 23,04 2,70 17,42 11,83 81,87 ZAK 15,82 7,30 0,20 — — 16,02 ZAS 150,91 69,66 6,47 162,06 3,69 323,12 Šmarca 1960 SLP 2,83 2,18 0,20 2,21 13,75 18,99 ZAS 126,85 97,82 13,43 2,59 3,63 147,02 1965 SLP 54,44 41,66 2,15 1,32 13,79 71,71 ZAK 13,47 10,31 — — — 13,47 ZAS 62,75 48,03 10,14 3,47 4,48 80,84 Volčji potok 1960 SLP 36,95 17,13 1,87 94,81 25,97 159,60 ZAS 178,71 82,87 11,72 261,76 6,28 465,00 1965 SLP 26,47 13,72 1,91 98,50 74,16 201,04 ZAK 2,23 1,15 0,12 — 0,03 2,38 ZAS 164,23 85,13 10,41 259,16 7,38 441,18 Mlaka 1960 SLP 10,02 12,28 1,12 9,60 4,72 25,46 ZAS 71,54 87,72 10,84 77,43 4,33 164,22 1965 SLP 9,58 11,60 1,15 2,88 4,65 18,28 ZAK 0,43 0,52 — — — 0,43 ZAS 72,60 87,88 4,66 89,28 4,45 170,99 K. o. Leto Obdelovalne povr. ha % Pašniki ha Gozdovi Nerod. ha ha Skupaj ha Moste 1960 SLP 7,92 3,03 2,37 14,35 11,94 36,58 ZAS 253,73 96,97 9,93 94,35 6,82 364,40 1965 SLP 57,61 21,87 1,06 4,12 12,18 74,97 ZAK 10,66 4,05 — — — 10,66 ZAS 195,14 74,08 4,16 109,35 6,70 315,35 Nasovče 1960 SLP 7,43 4,43 0,10 6,93 7,62 22,08 ZAS 160,43 95,57 2,65 22,20 2,73 244,68 1965 SLP 83,53 50,16 2,23 61,84 7,67 155,28 ZAK 0,35 0,21 — — — 0,35 ZAS 82,66 49,63 0,97 22,85 2,68 109,14 Podgorje 1960 SLP 15,47 4,29 3,26 14,45 39,73 72,55 ZAS 345,22 95,71 18,36 306,11 8,75 669,29 1965 SLP 35,44 10,12 2,84 16,44 39,92 94,64 ZAK 25,84 7,38 1,48 1,38 — 28,70 ZAS 288,78 82,50 16,06 303,84 8,99 618,21 SKUPAJ 1960 SLP ha 903,04 68,66 658,01 440,42 2078,68 % 15,30 15,63 19,10 58,31 33,53 ZAS ha 5001,15 370,63 2787,31 314,80 4120,97 %> 84,71 84,37 80,90 41,69 66,47 1965 SLP ha «/o ZAK ha % ZAS ha 3507,74 «/o 59,86 1870,22 31,92 481,58 8,22 109,76 653,30 517,73 3155,71 26,10 19,08 74,92 30,34 12,48 18,19 0,12 513,37 2,97 0,53 0,02 4,94 298,24 2752,01 173,17 6733,09 70,93 80,39 25,06 64,72 SLP = Površina splošnega ljudskega premoženja ZAK = Površina v zakupu družbenih kmetijskih posestev ZAS = Površina zasebnikov Slika 1: Arondirane njivske površine med Meng-šom in Kamnikom Photo No. 1: Rounded-off field surfaces between Mengeš and Kamnik Photo No. 2: Unplanned expansion of settlements between Homec and Šmar- Slika 2: Nenačrtno razraščanje naselij med Homcem in Šmarco Slika Južni rob Kamnika se vse bolj širi na njivski svet proti Dupli-cam Photo No. 3: The south border of Kamnik is in-creasingly advancing over the field surfaces towards Duplica Slika 4: Perutninarska farma južno od Kamnika Photo No. 4: Fowl-farm of Kamnik Slika 5: Preobrazba naselja v Loki z izgradnjo novih hiš ob robu vasi in adaptacijo starih kmečkih hiš Photo No. 5: The trans-formation of the settle-ment of Loka with newly btult houses and adapted old farming houses Photo No. 6: The houses north of Mengeš amidst the fields make it difficult to round off the surfaces into bigger complexes Slika 6: Hiše severno od Mengša sredi polja otež-kočajo zaokroianja kmetijske zemlje v vetje komplekse. Vzporedno s poklicnim preslojevanjem prebivalstva, izoblikovanjem nove neagrarne strukture po drugi svetovni vojni in z odtujevanjem prebivalstva od zemlje se z adaptacijami nekdanjih kmečkih poslopij in pregra-ditve teh v stanovanja, delavnice in garaže menja zunanja podoba naselij. Poleg teh pa je zraslo v večini naselij veliko število novih delavskih hiš. V industrializirani coni med Mengšem, Trzinom, Domžalami, Jaršami, Kamnikom, Radomljami in Količevem je naraslo število hiš med leti 1953 do 1961 za 18 % (od 2148 na 2520), število prebivalstva pa za 25 '»/o (od 12.529 na 15.651). V tej coni je število prebivalstva in hiš v tem času naraslo v prav vseh naseljih. Na polagrarnem območju Bistriške ravnine je število prebivalstva in hiš napredovalo znatno počasneje, število hiš se je povečalo za 8«/0 (od 810 na 867), število prebivalstva pa za 13 ®/0 (od 4017 na 4.545). V naseljih Dragomelj, Klanec, Mlaka, Nasovče je število hiš in prebivalstva celo stagniralo.14 Z izumiranjem in poklicnim pereslojevanjem kmečkega prebivalstva in kmečkih družin prehaja zemlja v roke nekmečkega prebivalstva in Agrokombinata. Proces demogeografskega in zemljiško posestnega razkroja stare agrarne strukture pa je seveda intenzivnejši na industrializiranem kot na polagrarnem območju. Na industrializiranem območju je v rokah Agrokombinata večji del zemlje, število kmečkega prebivalstva je le še neznatno, pa še to se v glavnem omejuje na ostarelo prebivalstvo. Na polagrarnem območju je proces poklicnega preslojevanja, izumiranja kmečkega prebivalstva in prehajanja zemlje v posest Agrokombinata nekoliko počasnejši kot na industrializiranem območju. Regionalni razvoj, industrializacija, kmetijskogospodarska preobrazba s socializacijo zemlje, sprememba zemljiške strukture v okviru zasebne posesti z vsemi demogeografskimi posledicami so dejavniki, ki oblikujejo novo podobo pokrajine. Zelo očitne so razlike v gospodarjenju med zasebno in socia-lizirano zemljo ter v rasti naselij. Zaokroženi in veliki kompleksi zemlje družbenih obratov se razlikujejo od zasebnih drobnih parcel. Ker se vsa naselja niso načrtno razvijala in so hiše razmetane po sistemu nekdanje zemljiške parcelacije ob glavnih cestah in starih poljskih poteh, je nastalo različno gosto pozidano območje, ki se vleče med Kamnikom, Domžalami, Radomljami, Količevim, Mengšem in Trzinom. Tu so ostale med vrtovi in sadovnjaki vrinjene njive, ki so za moderno kmetijsko proizvodnjo neprimerne. Bistriška ravnina nam služi za primer, kako se je v Sloveniji z industrializacijo postopoma ustvarjal nesmotrno zazidan prostor. Kako z načrtno za zidavo izkoristiti nezazidane parcele med hišami, kje in kako urediti nakupovalna središča med zazidanimi prostori, kako smotrno izkoristiti zemljišče zasebnih že ostarelih kmetov, kako urediti komunalne naprave in povezati regionalno in urbanistično urejanje Bistriške ravnine z Ljubljano ter celotno ljubljansko regijo, so osnovni problemi Bistriške ravnine. ELEMENTS OF THE TRANSFORMATION OF THE BISTRICA PLAIN E x c e r p t The Bistrica plain is tlie land along the Bistrica river: from Kamnik to the outflow into the Sava. Deagrarization and urbanization meet half-way in this countryside. Natural conditions for farming are here comparatively favourable, the large gravel terrace with a good pedological basis and the even clay ground on the east and vvest brims, with favourable central-European climatic conditions and a compa-ratively long vegetation period formed the basis for an early settlement of the Bistrica plain. The fact that the plain is open towards the regional centre of Ljubljana and was thus in respect of traffic early connected with the outside world by paths for transport on horseback, the comparatively early construction of the railway between Kamnik and Ljubljana and the construction of modern roads since the end of the World War II were the factors promoting the industrialization of the Bistrica plain. With the favourable natural conditions the land-ownership structure vvith the predominance of production units of more than 5 hectares of land vvas during the 19,h and at the beginning of the 20ielh century a good basis for the supporting of farming families. Since up to the end of World War II industry had been a rather less reliable source of support for the family, the farmers tended to retain in their hands more than 5 hectares. The factory worker, on his side, was out to buy some land to have an additional source of income. Industrial workers before World War II came mostly from the ranks of native farming population. On the land inherited they put up their houses at the fringe of the village, in the gardens or orchards. Orchards, gardens and fields represented the minimal requirements in the frequent economic crises. Since the passing of farming land into non-farming hand was limited to the area around the villages, the meadovvs and fields of the village passed from one generation to another unparcelled, the number of farmers vvith more than 5 hectares of land during the period 1825—1960 increased (in spite of the fact that the number of farmers vvith parcels of land grew as vvell) vvhile the percentage of farming surfaces of this group decreased only by 8% (Tables No. 2, 3, Maps No. 1, 2). Deagrarization has become more expanded as rečently as since World War II, and particularly during the last decade. Land-ovvnership of small size or of more than 5 hectares can no longer be a basis to cover the grovvirig demands of the modern man. Investments for mechanization are for a farmer with 5 or more hectares of land no longer profitable, and for that reason farming has become for most farmers during the last decade only an additional source of income. The grown-up members of farming families have, vvith the exception of the older people, found jobs in other economic activities, mostly in industry. In 1961 there vvas only 12% of farming population, and the percentage of pure farming families decreased by 1967 to a minimum belovv 5 %. And even this are mostly families with rather old members. (Table No. 1). Through the concentration of industry on the Bistrica plain the percentage of industrial population and of population of the tertiary activities vvas already increasing before World War II. Up to the last decade that population vvas closely relying on the land, for it was in most cases living in mixed working-farming families. And the rest of the non-agrarian population as well had small parcels of land on vvhich to grow vegetables for home use. The development of the types of farming economy and manners of land use vvas closely connected with industrialization and the development of other non-agrarian economic branches. The grovvth of the non-agrarian population as well as the good traffic connections with the bigger centre of consumption are the two basic factors vvhich vvere affecting the partial re-orientation of the old poli-crop economy tovvards the production of milk, meat, and potatoes. This re-orientation of the farming production, hovvever, differed from one region to another, from village to village, and from one farm to the other. It depended on the natural conditions, the vicinity of the market, and the labour available. Up to the eighties the farmers vvere generally trying to expand the field surfaces tovvards poorer ground. During the present century, hovvever, vvith the partial transition to the production of goods, we vvitness a process of poorer fields being abandoned and on others an intense cultivation of fodder crops. With the professional transstratification of the farming families and vvith the decrease of the active farming population and ovving to the shortage of labour and mechanization the process of fields overgrovving into meadovvs vvas accele-rated. The shortage of labour also accounts for the poorer cultivation of orchards, vvhich are in places no longer cultivated at ali. After the World War II on the land of former big land-ovvners social farming production units vvere formed. Since 1960 these holdings have become united to the large-scale social farming enterprise «Agrokombinat«, vvhich started to expand its land by purchasing land from private land-ovvners and from people vvho had found jobs outside farming. By 1965 almost a half of the cultivated surfaces of the Bistrica plain had passed into the possession of the »Agrokombinat«. On naturally equal grounds tvvo types of land have formed as regards the size of the parcel and the manner of land use. On former rounded-off farming holdings, taken over by the »Agrokombinat«, big, rounded-off parcels predominate and they are sown vvith one crop. Around the settlements and on the brims of the plain, hovvever, old petty farming parcelling has remained and here fields and meadovvs change at small distances. Comparati-vely small fields — from 20 to 40 ares — are sovvn vvith tvvo, sometimes even vvith six crops. The Bistrica plain is an example of the countryside which became under the influence of industrialization in a period of twenty years almost whoIly deagrarized. The transitory phase of this process falls into the period before World War II. In the village we had the formation of the vvorker-farmer, who owing to the low earning had to produce some food on his own land around the house, and in the same period the farming families are turning into semi-farming. Since World War II most of the farming population became transstratified professionally. Most of the land suitable for agrarian utilization was rounded-off and passed into the hands of the social sector — the Agrokombinat. The remaining land, which remained privately owned by semi-farmers, old farmers, and farmers with parcels around the settlements, betvveen the houses and on the fringe of the Bistrica plain is from year to year less cultivated. By the arrival of non-farming inhabitants and through the farming families turning into non-farming ones, the percentage of the vvorking population who has no longer any connection with farming is increasingly grovving. The transstratification of the farming population in the nuclii of old agrarian settlements, the changing of farming houses into houses with, flats, garages, workshops, etc, — ali this is changing the agrarian physiognomy; newly built houses along the roads and along the village paths connecting former agrarian settlements with places of industry make towards a more or less connected area built up with non-farming houses. (The Map: Land Use of the Bistrica Plain). In the industrialized parts on both sides of the Bistrica the settlements have already grown one into the other, vvhereas on the fringes of the Bistrica plain we stili vvitness a predo-minance of locally separated settlement nucleii with agrarian elements predominant in the general physiognomy. Uporabljena literatura: 1 Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani: študije o kmetijski izrabi tal v treh vaseh Jugoslavije. I. V. Klemenčič, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Podgorje pri Kamniku. II. M. Jeršič, J. Lojk, L. Olas, M. Vojvoda, Kmetijska proizvodnja in izraba tal v vasi Sebeboroi v Prekmurju. III. D. Jelič, M. Jeršič, J. Lojk, M. Vojvoda, 'Kmetijska proizvodnja in izraba tal v k. o. Trebijovi v Hercegovini. Geografski vestnik XXXIV, Ljubljana 1962, istr. 61-113. Land Utilization in East-Central Europe Čase Studies Geografia Polonica 5, Warsza-wa 1965. 2 Podatki Hidrometeorološkega zavoda v Ljubljani. 3 Anton Melik: Posavska Slovenija. ' Gospodarska struktura Slovenije v luči pokliane statistike in delavskega zavarovanja. Socialno-ekonomski institut v Ljubljani. Ljubljana 1939. 5 Svetozar Ilešič: Agrarna prenaseljnost Slovenije. Tehnika in gospodarstvo, Ljubljana 1940, str. 60—70. 6 Poklicna struktura prebivalstva v Dravski banovini leta 1931. Rokopisni podatki v knjižnici Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. 7 Popis prebivalstva 1961. Podatki o prebivalstvu v posameznih naseljih Bistriške ravnine Arhiv Zavoda za statistiko SRS Slovenije. 8 Rezultati anketiranja na Bistriški ravnim. Anketo izvedel Inštitut za geografijo univerze v Ljubljani leta 1963. ' Vladimir Klemenčič: Dnevna migracija industrijske delovne sile v Sloveniji. Arhiv Inštituta za geografijo univerze v Ljubljani. 10 Popis individualnih poljoprivrednih gazdinstava 1960. Savezni zavod za statistiku. Broj — 1—60. 11 Podatki Franciscejskega katastra iz 1. 1826. Osrednji Državni arhiv Slovenije v Ljubljani. Podatki o katastrskem stanju v letu 1880. Osrednji Državni arhiv Slovenije v Ljubljani. Podatki o katastrskem stanju v letu 1960. Katastrski urad v Kamniku. 12 Zavod za statistiko in evidenco. Podatki o posejanih površinah. 13 Podatki katastrskega urada v Kamniku 14 Podatki iz arhiva Zavoda SRS za statistiko. 15 Alfred Janko: O kamniški komuni. Kamniški zbornik I 1955, str. 154—158. 16 Ilešič Svetozar: Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem. Geografski vestnik IX, str. 3—94. Ljubljana 1933. 17 Ilešič Svetozar: Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 1950. " Jerovšek Janez: Iz zgodovine slamnikarske industrije v Domžalah. Kamniški zbornik III — 1957, str. 322—326. " Klemenčič Vladimir: Problemi gospodarsko-geografske klasifikacije slovenskih naselij. Geografski Vestnik XXXII, Ljubljana 1960, istr. 111—130. 20 Klemenčič Vladimir: Urbanizacija okolice Kamnika. Geografski Vestnik XXV, Ljubljana 1953, str. 73-92. 21 Kraut-Šifrer Tatjana: Geografski momenti v razvoju Kamnika do začetka XIX. stoletja. Kamniški zbornik 1957, str. 5—23. 22 Kobol Bogdan: Komunalna ureditev in gospodarstvo kamniške občine. Kamniški zbornik II. Ljubljana 1956, istr. 218—233. 23 Koder Lojze: Od mlina do tovarne (Tovarna Titan Kamnik), Kamniški zbornik I 1955. 24 Klemenčič Vladimir: Razvoj Mengša v zadnjih 80 letih. Mengeški zbornik, I. del, 800 let Mengša, Ljubljana 1954, str. 92—98. 25 Klemenčič Vladimir s sodelavci: Nekateri elementi urbanizacije in regionalnega razvoja Slovenije, št. 2. Republiški Sekretariat za urbanizem. Ad hoc skupina za proučevanje problemov urbanizacije v Sloveniji. Ljubljana 1965. 26 Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana. 1937, str. 175—209. 27 Lipovec Franjo: Kamniška tekstilna industrija. Kamniški zbornik I — 1955, str. 245—249. 2! Lovrenčak Franci: Velika družbena kmetijska posestva kot element preobrazbe pokrajine na Bistriški ravnini. Seminarska naloga na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani — junij 1963. 29 Mihelčič Alfonz: Gospodarski opis Mengša. Mengški zbornik I. del, 800 let Mengša, Ljubljana 1954, str. 21—49. 30 Ogrinec Marijan: Ureditev kmetijstva v Podgorju pri Kamniku. Kamniški zbornik V — 1959, str. 206—233. 31 Plešnar Vilko: Kamniški industrijski okoliš z ozirom na lastno proizvodno vrtnim. Kamniški zbornik IV — 1958, str. 227—250. 32 Prešeren Miha: Sadjarstvo kamniškega okoliša. Kamniški zbornik II — 1956, str. 160—171. 33 Pavlin Albin: Gospodarstvo občine Domžale. Kamniški zbornik IV — 1958, str. 256—281. 34 Rezultati kartiranja izrabe tal na Bistriški ravnini. Kartiranje izvedel Inštitut za geografijo uiniverze v Ljubljani leta 1962, 1963, 1965. 35 Valenčič Vlado: Prebivalstvo kamniškega področja. Kamniški zbornik IV — 1958, str. 41—86. 36 Valenčič Vlado: O slamnikarski domači obrti. Kamniški zbornik V — 1959, str. 165—193. 37 Zore Franc: Živilska industrija v Kamniku. Kamniški zbornik I — 1955, str. 250—258. 38 Zika Ivan: Iz zgodovine kamniške keramike. Kamniški zbornik VI — 1960, str. 22—225. 39 Pavlin Albin: Domžale v svojem razvoju. Kamniški zbornik III — 1957, str. 300—321. 40 Poklicna struktura prebivalstva v Dravski banovini leta 1931. Rokopisni podatki v knjižnici Oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. 41 Register prebivalstva za naselja občine Domžale po stanju junija 1963. /'1 / l / \ \ I A / / \ / N I ^ / / , - " ---------^ I / Y ' i fen / M kr,ž ^ 1 KAPLJA /'""n i vas r \ ) v / PODGORJE ' \ / pp 1 ,, X / g® j VOLČJI POTOK f I /1 / \ / \ / t •m •!• n /'^r KLANEC / v i N I I I A / k - / i /nasovč^ \ / Si? v./ / KRIŽ \ \ I \ \ \ PODGORJE / 1 / / —'i I I I / < •N, «WW«Si / nssa /\ / i VOLČJI POTOK / / I lil \ / ! \ \ v Uv.Vv.-I.V sika *Aj{ IMjlIlIlliSi;! N N \ RADOMLJE > s / MENGEŠ \ HOMEC i \ f I _____ / ' i — / / / / / / / A \< —* / \JARŠE / N ./ \ / / / i il - j LOKA / y --j—-- ' ? v 1 v / , - vi ^[Hfi DOB I-im™« \ _ PODREČJ^\" TRZIN \tora j d< rn \STOB I fa i- ! DOMŽALE! \ \ I J S \ DEPALA * __ y/AS I / IHl j I \ \ i ŠTUDA i Mita N V ^fiSb \ \lHANr— x y iS \ / IUlDRAGOMfi-J ., , n V*--\ \ \ N \ \ I □ <>) H j> 0 D E3e> DRAGdM?LJ greti SELO Iti T Z Be 'M ± a 33 fM .:■**>:< •:< [M m^^M. -s c. • >!<>!< se •K >1« ; I \ / **l v KLANEC / / s / \ ( i / 0SES3 / \ /KAPLJA VAS___^ J / \ "J---v ŠMARCA \ \ VOLČJI POTOK z7 / \ / I ■■■■ mm ■I ■ ■I ■■■■ ■■ ii ■ ■■ Rgolol ■1 ■ K« aoesi ** . *** ►S(S *> ■ *** >i<>:<* ** »TO- •T. ToT. >:<** ** NI esa ! ■ ■ se MENGEŠ —( \ / IPODRKJEV" I \ 1 » I V i \ V-^^ V \ j \iSf ^ f r-r-, \ . __ S&SigiCi&SnEia BBBBSSSSS »S* TRZIN \ □ o | ( ' IHAN ^ \ \ /"" / i-j M -r^M-i --T / _.DRAGOMELJv \ ^J V___^ \ SELO I Karta št. 1: Razmerje med številom in zaposlitveno strukturo prebivalstva ter zemljiščem posameznih socialno-posestnih skupin na Kamniško bistriški ravnini l. 1960 število in zaposlitvena struktura prebivalstva po soc.-posestnih skupinah Zemljišče posameznih socialno-posestnih skupin a) kmečko prebivalstvo in gospodinje, zaposlene deloma v kmetijstvu; b) zaposleni izven kmetijstva in vzdrževani; c) 10 prebivalcev; d) zemljišče čistih kmečkih gospodinjstev; e) zemljišče polkmečkih in nekmečkih gospodinjstev; T) 10 ha Inštitut za geologijo Univerze v Ljubljani; karto pripravil: Matjaž Jeršič; karto izdelala: Božena Antonič Map No. 1: The relation between the number and the employment structure of the population and the land of the individual social-cnvnership groups in the Bistrica plain in 1960 Number and employment structure of the population according to social-ownership groups The land of the individual social-ownership grouips a) farming population and housewives partly employed in farming; b) employed outside farming or maintained; c) jO inhabitants; d) the land of pure farming households; e) the land of semi-farming and non--farming households; f) 10 hectares Institute of geography of the University of Ljubljana. The map prepared by: Matjaž Jeršič. The map drawn by: Božena Antonič Karta št. 2: Socialno posestne razmere zasebnih lastnikov v katastrskih občinah Bistriške ravnine l. 1880 Zemljišče v lasti isoc.-posestne skupine: a) zO—0,5 ha; b) z 0,6—2 ha; c) z 2,01—3 ha; d) s 3,01—5 ha; e) s 5,01—8 ha; f) z 8,01—10 ha; g) nad 10 ha; h) 10 ha Inštitut za geologijo Univerze v Ljubljani; karto pripravil: Matjaž Jeršič; karto izdelala: Božena Antonič Map No. 2: Social-ownership circumstances of private landowners in the cadastrian parishes of the Bistrica plain in 1880 The land owned by the social-ovvnership group: a) with 0 to 0,5 hectares; b) with 0,6 to 2 hectares; c) vvith 2,01 to 3 hectares; d) vvith 3,01 to 5 hectares; e) vvith 5,01 to 8 hectares; f) vvith 8,01 to 10 hectares; g) more than 10 hectares; h) 10 hectares Institute of geography of the University of Ljubljana. The map prepared by: Matjaž Jeršič. The map dravvn by: Božena Antonič Karta št. 3: Socialno posestne razmere zasebnih lastnikov v katastrskih občinah Bistriške ravnine l. 1960 Zemljišče v lasti soc.-posestne skupine: a) z 0—0,5 ha; b) z 0,6—2 ha; c) z 2,01—3 ha; d) s 3,01—5 ha; e) s 5,01—8 ha; f) z 8,01—10 ha; g) nad 10 ha; h) 10 ha Inštitut za geologijo Univerze v Ljubljani; karto pripravil: Matjaž Jeršič; karto izdelala: Božena Antonič Map No. 3: Social-owership circumstances of private landowners in the cadastrian parishes of the Bistrica plain in 1960 The land ovvned by the social-ovvnership group: a) vvith 0 to 0,5 hectares; b) vvith 0,6 to 2 hectares; c) vvith 2,01 to 3 hectares; d) vvith 3,01 to 5 hectares; e) vvith 5,01 to 8 hectares; f) vvith 8,01 to 10 hectares; g) more than 10 hectares; h) 10 hectares Institute of geography of the University of Ljubljana. The map prepared by: Matjaž Jeršič. The map dravvn by: Božena Antonič Karta št. 4: Družbena in zasebna zemljišča v katastrskih občinah Bistriške ravnine l. 1960 a) družbena zemljišča; b) zasebna zemljišča; c) 10 ha Inštitut za geologijo Univerze v Ljubljani; karto pripravil: Matjaž Jeršič; karto izdelala: Božena Antonič Map No. 4: Socially and privately owned land in the cadastrian parishes of Kamnik and the Bistrica plain in 1960 a) socially ovvned land; b) privately ovvned land; c) 10 hectares Institute of geography of the University of Ljubljana. The map prepared by: Matjaž Jeršič. The map dravvn by: Božena Antonič Karta št. 5: Družbena in zasebna zemljišča v katastrskih občinah Bistriške ravnine 1. 1965 a) družbena zemljišča; b) zasebna zemljišča; c) 10 ha Inštitut za geologijo Univerze v Ljubljani; karto pripravil: Matjaž Jeršič; karto izdelala: Božena Antonič Map No. 5 Socially and privately owned land in the cadastrian parishes of Kamnik and Bistrica plain in 1965 a) socialIy ovvned land; b) privately ovvned land; c) 10 hectares Institute of geography of the University of Ljubljana. The map prepared by: Matjaž Jeršič. The map dravvn by: Božena Antonič NASTANEK IN RAZVOJ PASTIRSKEGA STANU NA VELIKI PLANINI NAD KAMNIKOM Tone Cevc Temeljno delo slovenskega narodopisja pričenja pred več kot dvema desetletjema poglavje o planšarskih stanovih in pastirjih z ugotovitvijo: »Naši planinski stanovi so še popolnoma neobdelano poglavje z izjemo ziljskih, ki jih je opisal Ilešič.1 Tudi še danes pogrešamo delo o pastirski arhitekturi, ki je na našem alpskem ozemlju bila prav do nedavna še zelo trdno ujeta v staro ljudsko tradicijo. Sestavek želi opisati enega najmikavnejših ljudskih arhitekturnih spomenikov iz kamniškega območja, o katerem pravi F. Štele: »Kamniški sodni okraj je z eno besedo povedano, bogat posameznosti, reven pa na skupnih efektin«.2 Gre za ovalni pastirski stan na Veliki planini, ki je redka priča bogate preteklosti kamniškega okolja. Zdi se, da so začetki gorskega turizma prebudili tudi zanimanje za pastirski stan na Veliki in Mali planini. Prvi, ki je v potopisu na kratko orisal pastirske stanove, je bil menda raziskovalec turističnih poti v Kamniških Alpah, prof. J. Frischauf iz Gradca. V opisu poti na Malo in Veliko planino pravi: »Pot je vodila na Malo planino, v pravo planinsko vas, kjer so pastirske koče zgrajene na prav poseben način. Vsaka pastirska koča je podobna od daleč nekakšnemu velikemu šotoru. Brž ko stopimo bliže, pa razkrijemo, da daje lijakasto obliko koče druga streha, ki počiva na pokončnih kamnitih kladah in pravzaprav prekriva leseno ali kamnito kočo. Poizvedoval sem pri prijateljih v Kamniku, ki niso bili izvedeni o gorah, čemu takšna oblika pastirskih stanov, pa nisem o tem nič zvedel. Verjetno je namenjen vmesni prostor živini za zavetje«.3 S tem svojim zapisom je vneti občudovalec gorskega sveta Grintavcev zaoral prvo brazdo v plodno zemljo kulturne dediščine, ki jo skrivajo obširne travnate planote največje slovenske planine. Čeprav je Frischaufovo poročilo še skromno, razkriva vendar bistveno odliko tega planinskega stanu: do tal segajočo šotorasto streho, ki prekriva kamniti ovalni obod, in leseno pastir-jevo bivališče obenem. Mnogo pozneje opozarja A. M e 1 i k v opisu Slovenije na velikoplaninske stanove. »Ostanek primitivne stare hiše imamo tudi v planinah v pastirskem stanu ali koči. Tu je zgradba lesena, običajno iz brun. Na sredi stanu je ognjišče, vzvišen oglati prostor, zadelan z ilovico in kamenjem ter obdan z lesenim oklepom. Ob steni je na nekoliko vzvišenem prostoru, »pograd« imenovanem, postelja za pastirja. Koča je brez stropa in dim uhaja venkaj neposredno skozi streho kjerkoli. Morda je preostanek starinske kmečke hiše posebnega tipa ohranjen v pastirski koči v Kamniških Alpah ter v sosedstvu, s svojo okroglasto obliko se razlikuje od drugih pastirskih stanov. Tudi v Franciji so se ohranile iz pradavnine okrogle zgradbe (Brunhes), povsem okrogle stavbe, narejene iz apniških škrili, se vidijo v Istri po vinogradih, kjer služijo za orodje pa v zavetje«.4 A. Melik poudarja verjetnost, da je pastirski stan na Veliki planini po izviru star in da ima zametek v prastari kmečki hiši. Nadaljnji odstavek, ki govori o »hiškah«, pa kaže, da je Melik morda že iskal sorodstva med velikoplaninsko pastirsko arhitekturo in istrskimi poljskimi stavbicami, kar se bo izkazalo pozneje kot pravilna slutnja. Nekaj let za Melikovim delom se je ustavil ob stanovih ponovno geograf G. G1 a u e r t, ko je zapisal: »Ovalni leseni stan na Veliki in Mali planini s strmo, skoraj do tal segajočo streho, predstavlja redko obliko hiše, ki spominja na hiše v dinarskem gorskem območju«.8 Glauertova opomba tako prva kaže pot za primerjanje našega redkega etnografskega spomenika z gradivom Bosne in Hercegovine. Etnograf R. L o ž a r pa je v kratkem opisu velikoplaninskega stanu podal tudi že misel o njegovem nastanku. »Tudi nekateri stanovi na Veliki planini so dvocelični. Prvotna oblika teh stanov je bila enocelična, ognjišče je navadno stalo na levi strani v kotu pri vratih. Pogradi so bili v smeri koče ali pa so stali pravokotno na podolžno smer koče. Imeli so obliko stoječih korit, ki so stala druga nad drugim. Posebno značilne so za koče na Veliki planini do tal segajoče strehe, ki tako prekrivajo prostor okoli četverokotne celice. Tloris da obliko pravokotnika, včrtanega v podolgovat, včasih nepravilen oval. V pokritem prostoru okoli koče, ki ima značaj nekakšnega tamerja, se nahaja živina v viharju ali ponoči ob slabem vremenu«.0 Kot vse dosedanje opisovalce, je tudi R. Ložarja najprej pritegnila nenavadna zunanja oblika stanu, skušal pa jo je razložiti, ko jo je izpeljeval iz kvadratnega enoceličnega pastirjevega bivališča. Natančnejša obravnava bo pokazala, da je bilo tako izhodišče napačno. Po drugi svetovni vojni, ko so porušena kmečka naselja klicala k obnavljanju v duhu tradicije, je našla ljudska arhitektura večji odmev. Tako sta arhitekta M. Mušič in V. Kopač pokazala precej zanimanja tudi za pastirski stan na Veliki planini. M. Mušič objavlja poleg fotografije stanu tudi njegov tloris. V opisu pravi: »Pastirski stanovi na Veliki planini po svoji funkcionalni zasnovi predstavljajo zavetje za pastirje in drobnico, njegov plastični izraz podkrepljuje streha: sklanja se do nizkega, kamnitega podstavka in izvede s skodlami zanimiv prehod iz okrogline na obeh konceh v vrhnjo obliko dvokapnice. Arhitektura pastirskega stanu je posledica globokih spoznanj talnih in podnebnih razmer, hkrati pa razgrinja zanimivo razvojno pot oblikovanja hiše nasploh, ki je zamenjala šotor nomada, konstruktivno ogrodje je v osnovi le dopolnjeno ogrodje šotora, kakršnega je zahtevala težnja po večji trajnosti na določenem stalnem prostoru«.7 M. Mušič tako ponovno opozarja na povezavo pastirskega stanu s hišo, o kateri pa iz opisa še nič ne zvemo. Stan je nastal po Mušičevem gledanju zaradi posebnih talnih in podnebnih razmer. Ta misel je ostanek onih spoznanj, ki so jih geografi s svojo metodo večkrat s pridom uporabili pri svojih opisih hišnih tipov na Slovenskem. Vendar pa pri razvoju pastirskega stanu, kot bomo še ugotovili, niso odločali samo podnebni in talni faktorji. Arhitekt V. K o p a č je še posebno zaslužen, ker je zbral krajevna imena v Grintavcih,8 obenem pa je prvi, ki je nadrobno opisal velikoplaninski stan s posluhom za konstrukcijske elemente, ki so odločilni za spoznanje njegove razvojne poti. Opis zaključuje misel, »da je pastirski stan rudiment prastarega bivališča in morda zapuščina še predslovanske dediščine«.9 Geografom, etnografom in arhitektom se je pridružil ob pastirskem stanu na Veliki planini tudi umetnostni zgodovinar E. C e v c, ki v prvem poglavju Slovenske umetnosti razglablja: »Do kamor je segla rimska oblast, je segla tudi zidava v kamnu ali opeki. Slovani so ob prihodu poznali le lesene stavbe in celo take, ki so bile v zemljo vkopane in prekrite s slamo. Na podeželju in tudi v mestih se je ohranjala lesena hiša še daleč v srednji vek. Drugače je bilo na Krasu, kjer je preobilje kamna kar narekovalo kamnitne stavbe. Eno izjemo poznamo tudi zunaj Krasa — iz suhega kamna grajene ovalne obode koč na Veliki planini nad Kamnikom —, ki tako po tlorisu, ki je mediteranski, kot s stožčasto streho spominjajo še na arheološke, predrimske dni. Šele kasnejši čas jih je z razvojem notranje prostorninske delitve obogatil z leseno in nad tla dvignjeno izbo in tako oddelil prostor za človeka od prostora za živali. V Istri in na Krasu pripadajo prastaremu tipu kamnitne suhe gradnje majhnih okroglih in z navidezno kupolo prekritih ali pravokotnih »hišk«, ki služijo danes poljedelcem in pastirjem za zavetje ob neurju«.10 V tem uvodu se prvič srečujemo z mislijo, da je pravokotno leseno pastirjevo bivališče po nastanku sekundarno, poznejše analize bodo misel potrdile, sam nastanek pa pomaknile še daleč v prazgodovino. Tako smo na koncu s pregledom onih del, v katerih smo lahko našli nekaj več poročil o pastirskih stanovih na Veliki planini, katere planoto obkroža na severu gorski venec Ojstrice, Škarij, Planjave, Kamniškega sedla, Brane, Turške gore, Skute, Štruce, Grintavca, Kočne, Kalškega grebena in Krvavca. . Gradivo za študijo o pastirskem stanu na Veliki planini sem zbiral najprej v letu 1956 na pobudo svojega akademskega učitelja dr. Vilka Novaka za diplomsko delo o pastirskem življenju na Veliki, Mali in Gojški planini. Z nadrobnejšim zbiranjem sem nadaljeval v letu 1966. Tako je poteklo desetletje od prvih zapisov in med tem časom je za vedno umolknil nadarjeni pripovedovalec Andrej Močnik, p. d. Preskar iz Bistričice (si. 1), čigar roka ni znala le spretno z nožičem izrezovati slikovitih »pisav«, temveč tudi zvesto po tradiciji graditi lesene pastirske stanove. Vlasto Kopač me je ponovno spodbudil, da sem začeto delo o življenju pastirjev na Veliki planini nadaljeval. Očitno je bilo, da segajo izviri pastirskega življenja na tej planini daleč v preteklost,, pojasnilo pa naj bi našli ob domu, ki je spremljal pastirja od prvih začetkov bivanja na planini. Šele odgovor na postavljeno vprašanje bi v večji meri omogočil globlje raziskati pastirjevo materialno in duhovno kulturo. Študija si zastavlja temeljne naloge: ugotoviti in določiti praobliko pastirskega stanu na Veliki planini, nato pa slediti razvoju do današnjih dni, ob čemer nas seveda mika poiskati tako prostorski kot tudi časovni okvir njegove arhitekture. Kako se lotiti naloge? Najpomembnejše je bilo poiskati pravo metodo, kajti z raziskavami pastirske arhitekture smo šele na začetkih. Odlično delo švicarskega raziskovalca R. W e i s s a je pomagalo odkrivati funkcionalne zakonitosti pri gradnji hiš. Vendar pa nas samo funkcionalno analitična metoda ne bi mogla pripeljati do prepričljivejših rezultatov. Nove možnosti so se razkrile s pritegnitvijo bogato ilustriranega dela arhitekta H. Soe-d e r j a, ki z arheološkim znanjem in s študijem gradbenih konstrukcij pojasnjuje praoblike zahodnoevropske gradbene umetnosti.12 Obe deli sta v mnogočem pomagali izoblikovati metodo dela: najprej je bilo treba gradivo analizirati, po drugi strani pa je bilo potrebno izluščiti med mnogimi oblikami in raznovrstnimi konstrukcijami tisto prakonstruk-cijo, iz katere je po dolgem časovnem obdobju pognala nam znana ovalna oblika pastirskega stanu na Veliki planini. Končno je v pravem času izšel prispevek arheologa S. G a b r o v c a, ki je s skromnim razpoložljivim arheološkim gradivom orisal kamniško ozemlje v prazgodovini in prav tako prispeval svoj delež za zgodovinsko osvetlitev nastanka velikoplaninskih koč.ia Velikoplaninski pašniki in pastirski stan Kamniške ali Savinjske Alpe se razprostirajo izmed vseh Alp najbolj vzhodno. V vznožju osrednje skupine leži mesto Kamnik, po katerem imajo Alpe eno izmed geografskih imen, medtem ko ljudje izpod gora imenujejo vso skupino kar Grintavci. Velika planina se dviga nad dolinami Kamniške Bistrice, Črne ter dolino Štajerskega in Kranjskega Raka (si. 2). Na planino se lahko pripeljemo danes z žičnico iz Kamniške Bistrice, medtem ko stara pešpot vodi iz doline Črne in vasi Stahovica. Pot se vzpenja čez naselje Prapretno mimo stare cerkve sv. Primoža (892 m). Cerkev je bila morda prvotno posvečena sv. Rade-gundi, kateri na čast so radi postavljali cerkve že v predromanski in romanski dobi na krajih z ostanki rimske naselitve, zlasti pa ob skalah in svetih studencih. O nastanku svetoprimoške cerkve je verjetno odločala neka kultna ali pa vsaj naselbinska kontinuiteta in tudi lega poti na Veliko planino.14 Pot se nadaljuje mimo cerkve na Sušave in proti Pasjim pečem in planini Kisovec (1200 m). Nekoliko više se začenjajo pašniki Male planine. Severno od Male planine prehajajo pašniki v Veliko planino, ki se razteza v višini Slika 2 Pastirsko naselje na Veliki planini pred pol stoletja Slika 3 Kamnitna kraška goličava na severu Velike planine 1600 m. Njeni najvišji vrhovi prehajajo na zahodu v vrhove Poljanskega roba, ki strmo padajo v dolino Kamniške Bistrice, na vzhodu pa se Velika planina prelije mimo Bukovca na Gojško planino in v dolino Volovljeka ter Kranjskega in štajerskega Raka. Po geološkem nastanku so Kamniške ali Savinjske Alpe iz kenozoika. Glavna sestavina teh Alp sta dolomit in sivi apnenec (si. 3). Same planote Velike planine pa geološko pripadajo oddelku »vvengenskih skladov«, ki so s svojimi preparlinami ustvarili rodovitno prst, na kateri od maja pa do septembra bujno rasejo mleč, detelja in razne trave, ki dajejo dobro pašo številni živini.15 Pašne trate so nekoč oživele vsako leto v istem času. Pastirji so gnali črede na pašo o sv. Petru, vračali pa so se z njimi na Mali šmaren. Danes pa ženejo na pašo, kadar je najbolj ugoden čas, vračajo pa se pogosto šele sredi septembra. V poletnem času prepasejo na Veliki, Mali in Gojški planini več kot 600 glav živine, nekaj konj, ovc ter svinj. Vsaj še sredi 19. stoletja pa je bilo razmerje drugačno tedaj so prepasli več kot 2000 ovc, dosti manj pa goveje živine.16 Za tisti čas, ki ga pastirji preživijo z živino na planini, si zgrade stalna, trdna in varna bivališča. Na vseh treh pašnikih se razprostira v večjih gručah več kot 100 pastirskih »bajt«, katerih vsaka ima svoje domače ime.17 Ker so pastirski stanovi leseni, pogosto tudi pogorijo. Zadnja vojna tudi njim ni prizanesla; januarja leta 1945 so skoraj vse požgali Nemci iz maščevanja, ker so v njih našli pribežališča partizani. Takoj po končani vojni so lastniki bajte obnovili, večinoma tudi temeljito modernizirali, tako da je edino novi Preskarjev stan na Veliki planini obnovljen v celoti v stari tradicionalni obliki in notranji ureditvi. Tipični velikoplaninski stan je orisal v svojem zapisu Vlasto Kopač: »Na pol metra visokem podzidku iz zloženega in z rušo zastičenega kamenja leži pravokoten, kladno vezan oklep iz štirih smrekovih debel, ki nosi kladne in na »miš« vezane stene ali »pwati«, prav tako iz neobtesanih okroglic »pvvatnjakov«. Prednja in zadnja stena sta na dosegu roke povezani z dva čevlja razmaknjenima »glistama«, nad njimi sta na obe steni nasajeni trikotni čeli, »greblji« enake izvedbe. Osrednji preostor ima steptana ilovnata tla, ob stranski steni so police za sklede in latvice, v prednji steni so ozka in nizka vrata, za durmi je v kotu ognjišče, ob zadnji steni je pograd za pastirja in manjše stesano korito za snežnico. V odmiku enega do dveh sežnjev od pastirjevega bivališča so pokonci postavljene kamnite klade. Te nosijo glave špirovcev ali »wopnikov«, ki so nad obema stranskima lopama vzporedno, nad prednjo in zadnjo steno pastirjevega bivališča pa pahljačasto razporejeni. Kamnitne klade so pred zadnjo in sprednjo lopo nameščene v polkrogu. Nad osrednjim prostorom ni lopnikov, prostor je prekrit z vzdolžnimi, do poltretji čevelj razmaknjenimi »watami«, ki so pribite tudi nad lopami na lopnike. Šotorasta streha je krita s klanimi smrekovimi skodlami in sicer dvojno nad lopami in trojno nad osrednjim prostorom. Običajno je streha krita v sedmih vrstah »plej-nah«. Ovalni stan iz tridesetih let tega stoletja ni imel oken niti svetlobnih lin. Bil je brez stropa, dim je uhajal med skodlami na piano. Pičlo svetlobo je osrednji prostor dobival skozi rego odmaknjene skodle na strehi«.18 Slika 4 Osek z leseno ograjo pri Slevškem stanu na Veliki planini Tloris tipičnega veliko-planinskega stanu — »pwaninske bajte« s pastirjevo izbo v sredi Skoraj vsak pastirski stan obkroža lesena, včasih tudi kamnita ograja »uosk« (si. 4). Leseno ograjo naredijo iz tanjših smrekovih debel »strgač« tako, da med dva navpična kola vtaknejo strgače in te povežejo s smrekovim »ročem«, vejo, ki jo je treba malo ožgati, da se laže ovije. Nad prvo strgačo privežejo še drugo in tretjo in nadaljnje, vmes vtaknejo kamen, da strgače ne zlezejo druga k drugi. Ograja ima obliko nepravilnega četverokotnika in se zapira z leso. Danes so ograje visoke nekaj več kot 1 meter, nekdaj pa so bile visoke tudi po 2 metra, da so se pastirji in živina lahko ubranili pred zvermi. Na podoben način postavljajo ograje tudi v švicarskem Graubun-denu19 in v Bosni. Velikoplaninski pastirski stanovi so zgrajeni iz lokalnega gradiva, to je iz sivega apnenca in smrekovega lesa. Kamna je na velikoplaninskih pašnikih precej. Za vso planoto so namreč značilne kraške vrtače, ponikovalnice in goličave, manjka pa tudi vode, saj razen manjšega studenca na Mali planini na pašnikih ni žive vode. Pastirji so morali zato nositi v bajte sneg v koših iz kraškega prepada »Velike vetrnice«.20 Les je prav tako pri roki. Nekdaj, vsaj še pred 100 leti, je segal redek gozd prav do višine 1600 metrov, torej do tam, kjer so danes najboljši pašniki. Počasi pa so pastirji gozd krčili in s tem večali pašne površine.21 Tloris velikoplaninskega stanu kaže dvojnost, ki ga določa njegova funkcija: ovalna lopa služi za zavetje živini, pravokotna izba znotraj oboda pa je namenjena samo pastirju, (si. 5) Nadrobnejše opazovanje karakterističnih sestavnih delov stanu, ovalnega oboda in pravokotne izbe, kaže razloček ne samo v obliki, temveč tudi v gradivu. Les in kamen sta si tu segla v roke ter tako sklenjena izoblikovala izjemen prostor, ki dobro služi svojemu namenu. Kamnitni obod, čigar glavna karakteristika je ovalna oblika, vzbuja že od prvih opisov največ pozornosti. Ovalni kamnltni obod Oval je dolg približno osem metrov in širok šest metrov. Iz kamna zložena stena je visoka nekaj več kot pol metra. Na tistih mestih, kjer počivajo na njej leseni oporniki za lopo, »vvopniki«, stojijo skoraj meter visoke kamnitne klade, ki nas spominjajo na megalitske gradnje. Kamenje, ki je naloženo med te kamnitne klade, je zloženo drugo vrh drugega na način suhega zidu (si. 6). V mnogih pastirskih stanovih danes ne zapolnjujejo več vmesnih prostorov med kamnitnimi kladami s kamenjem, večkrat jih zapolnijo ali zabijejo kar s skodlami. Ob tem se seveda sprašujemo, če ni bil morda ovalni obod nekoč lesen? Da bi to ugotovil, sem raziskal več starejših opuščenih ovčarij v Kamniških Alpah. Ljudsko izročilo še dobro ve za te opuščene ovčarije, prav tako pa o nekaterih poročajo tudi urbarji. Urbar iz leta 1571 omenja planine, ki so bile nekoč v posesti Starega gradu v Kamniku. Med naštetimi planinami so trdno določljive: Jezerca pod Krvavcem, Koren pod Krvavcem, Slika 6 Kamnitni obod pastirskega stanu na Veliki planini, Vodnikova bajta Razvaline opuščenega pastirjevega zavetišča na Dolgih njivah Mokrica nad Kamniško Bistrico in Dolge njive pod Kalškim grebenom.22 Na vseh omenjenih ovčarijah vidimo še danes ostanke primitivnih pastirskih bivališč, ki so bila obljudena vsaj še pred 100 leti.23 Na planini Dolge njive lahko odkrijemo vsaj dve stari pastirski bivališči in več novejših, kakor je potrdila najdena keramika. Pastir je zgradil starejša bivališča ob nižji steni, medtem ko je preostale proste strani ogradil s kam-nitnim suhim zidom (si. 7). Bivališče ima zaradi porušenih kamnov komaj se prepoznavno obliko: verjetno je bilo polkroglo. Notranje izmere zavetišča so 3 X 2 m. Podobnih zavetišč odkrijemo na planini še več, kar kaže, da je bila nekoč precej obljudena; to je še bolj razumljivo, ker je v bližini tudi manjši studenec. Bližnji kraj z imenom Gradišče, kjer je lepo razgledišče po dolini Kokre, pa bo morda razkril kdaj tudi arheološke sledi (si. 8). Slika S Gradišče pod Zvohom Pastirjevo zavetišče med dvema skalama »V sedli za Brano« ob poti na Kamniško sedlo Težko dostopna je ovčarija v Žmavcarjih, ki leži v višini približno 1400 metrov pod slikovito južno steno Turške gore in v bližini prepadnega hudournika, ki izvira pod Kotliči. Pastir si je postavil zavetišče prav tako pod prevesno steno, preostale proste strani pa je ogradil s suhim zidom. Razvaline ne dopuščajo izmeriti stanu, približno je meril v notranjosti 2 X 1,5 metra. Na planini Koren sem našel pri lokvi ostanke dveh stanov, oba sta bila zgrajena iz kamna, velikosti 3,4 X 4 m. Vhoda sta orientirana v smeri vzhod— zahod. Planino »Vsedli za Brano« omenjajo viri že leta 1499.24 Leži ob poti na Kamniško sedlo nad Klinom. Tam naletimo nekoliko vstran od poti, proti Brani, na razvaline več pastirskih bivališč in tamarjev za ovce. Vsa zavetišča so bila zelo preprosto zgrajena iz kamna, eno bivališče si je postavil pastir kar med dve večji skali (si. 9). Ograde — tamarji za ovce — so okroglega tlorisa in premera do 7 metrov, suhi zid ni višji kot pol metra. Pastirskih zavetišč je bilo tam vsaj troje in so vsa zgrajena na obširni kamnitni planjavi. Nekoliko niže pa srečamo še danes ob poti slabo ohranjen leseni pastirski stan in hlev, ki pa bosta kmalu do kraja propadla, čeprav bi bilo primerno oba obnoviti in s tem poživiti pot do Kamniškega sedla. Morda najmikavnejši ter najbolje ohranjen je »Mlinarjev stan« pod Skuto za Koglom (1800—1900 m), ki je od daleč podoben v kamenje vrašče-nemu gnezdu (si. 10). Zgrajen je na večji kamnitni planoti, pod katero visijo pobočja, porasla s travo. Osamljenemu stanu dela družbo nekaj sto metrov iamniten »Mlinarjev stan« pod Skuto, približno 1900 m visoko oddaljeni studenec, ki izvira pod strmim Slemenom. Tod je pasel še pred dobrimi 100 leti pastir z Jezerskega. Zadnji, ki je varoval trope ovc za Koglom in ki je preživljal večkrat hude ure, ko so se zaganjali hudourni oblaki v stene Skute, je bil Frischaufov vodnik Jernik.25 Stan je bil zelo skromen. Kamenje je bilo zloženo kot suhi zid na okroglem tlorisu (si. 11). Danes je ohranjen zid v višini 140 cm, notranje mere pa kažejo, da je bil stan velikosti 2 X 1,5 m. Streha ni ohranjena, verjetno je bila lesena. Prav bi bilo, ko bi kamnitni stan obnovili in ob tem ohranili spomin na skromne, obenem pa pogumne prebivalce teh gora, ki so jih s spoštovanjem jemali za vodnike prvi turisti v Kamniških Alpah. Nam, ki danes srečujemo na poti njihova preprosta bivališča, pa oživljajo pozabljene zgodbe o pogumnih gornikih, ki so bosi ali v coklah prelezli skoraj vse, tudi najbolj strme stene v Kamniških Alpah. Pri večini naštetih pastirskih bivališč se skoraj začudimo, da so grajena v kamenju, čeprav je bil v bližini nekaterih ovčarij za gradnjo pri roki tudi les (Žmavcarji, Dolge njive, »V sedlu za Brano«, Koren). Vendar pastirji niso lesa uporabili, da bi si v celoti postavili leseno bivališče. Kaže, da so pastirji hoteli graditi le v kamnu, saj so na primer stan pod Skuto in zavetišča V sedlu za Brano zrasli kar sredi kamnitnih planjav. Ne zdi se mi verjetna misel, da pastirjem zemljiški gospod ni dovoljeval graditi v lesu, saj tega lesa zemljiški gospod ni mogel uporabiti, ker je bil zanj nedostopen ali pa vsaj nepomemben za izkoriščanje. Verjetneje je, da je pastir hote gradil le v kamnu. Odveč bi bilo naštevati še druga preprosta pastirska bivališča v Kamniških Alpah. Odkrijemo jih lahko povsod, kjer je stopala pastirjeva noga, ko je pasel trope ovac. Raziskano območje nam je tako razkrilo čudno mnogo gradenj v kamnu (si. 12, 13). Tako ne kaže dvomiti, da je bil obod na Veliki planini že v daljni preteklosti grajen iz kamna. Ob tem pa se ponuja novo vprašanje: ali niso morda bili nekoč pastirski stanovi v celoti zgrajeni samo iz kamenja in je kamniti obod le zadnji spomin na njihovo izhodiščno stopnjo? V Evropi poznamo mnogo bivališč, ki so na zelo preprost način cela zgrajena iz kamenja. Nemški raziskovalec G. R o h 1 f s je v odličnem delu o primitivnih kupolastih stavbah v Evropi razgrnil njihove značilnosti in pomen. Prva značilnost teh gradenj je, da imajo okrogel tloris in da so prekrite s »psevdokupolo«. Take kamenitne gradnje srečamo tudi pri nas na Krasu (si. 14) v Istri in v Dalmaciji, pa tudi v Italiji, Španiji, Švici, Franciji, na Irskem, švedskem, Portugalskem, v Grčiji itd. Kupole gradijo tako, da nad Slika 11 Iz suhega zidu zložen okrogel »Mlinarjev stan« pod Skuto Kamnitne klade ovalnega oboda na Veliki planini, ki spominjajo na megalitske gradnje okroglim tlorisom zlagajo manjše ploščate kamne drugega vrh drugega, pa pri tem vsakega zgornjega zamaknejo nekoliko navznoter, dokler se gradnja ne konča kot kupola, ki je lahko raznih oblik. Značilno je tudi, cla za gradnjo ne uporabljajo nikakršnih veziv. Današnje kupole te vrste prekrivajo predvsem pomožna gospodarska poslopja in pastirska zavetišča ter hladilnice za mleko, le malokje, kot v Italiji (Alberobello), Španiji in Franciji, pa tudi človeška bivališča. Za te stavbe poznamo različna imena: trullo, barraca, casedda, grottaila, bunja, hiška itd.20 Kraške kamnitne gradnje pri nas je obširno opisal A. F r e u d e n r e i c h.27 Rohlfs je poskusil nastanek teh gradenj tudi razložiti, vendar njegovi zaključki še niso trdni. Tako le domneva, da so take gradnje spomin na star gradbeni način, ki je nastal v prazgodovinski dobi. Odličen je Rohlfsov pregled razširjenosti takih gradenj. Nekaj let pozneje je v svojem delu posvetil isti temi več poglavij nemški arhitekt H. Soeder. Slika 13 Mala planina, v ospredju ovalno razporejene kamnitne klade opuščenih pastirskih stanov Kamnitna pastirjeva »hiška«, Kopriva na Krasu Ta pa že prepričljivo zagovarja misel, da so po načinu gradnje in po oblikah kupolaste stavbe na začetku človekovih prizadevanj po stalnem bivališču. V Švici so arheologi ugotovili, da so gradili na način »prevesnih kupol« (Krag-kuppel), kot je Soeder posrečeno zamenjal .manj ustrezno ime »pseudoku-pola«, vsaj že tri tisočletja pred našilm štetjem.38 Kraški značaj velikoplaninskega pašniškega okoliša bi dovoljeval misliti, da so morda v prvih začetkih postavljali pastirji svoja bivališča prav tako na način prevesnih kupol. Kamnitno gradivo je pri roki in kot smo že ugotovili, so tudi na mnogih ovčarijah v Kamniških Alpah gradili pastirji kamnitna bivališča. Raziskano območje nam ni odgovorilo na vpra- Slika 15 »Zabrški« stan na planini Osredek sanje, kako so bila krita preprosta pastirska zavetišča. Najdeni leseni ostanki v njih, kot tudi ljudsko izročilo, pripovedujejo, da je bila kritina lesena. Vendar odgovor na to vprašanje za spoznanje razvojne poti velikoplanin-skega stanu ni odločilno. Ko bi gradili nekoč pastirji na Veliki planini svoje stanove na način prevesnih kupol — potem bi danes ne mogli občudovati naše arhitekturne mojstrovine! Kamnitne kupole so namreč lahko prekrile le posamezne samostojne ali additivno dragega ob drugem nabrane prostore ali pa take, ki so se vrstili v nadstropja. Razvijale pa so se lahko le tiste gradnje, ki so imele samostojno nosilno strešno konstrukcijo. Zato smemo trditi, da ni direktne zveze med kupolastimi gradnjami in našim pastirskim stanom. Pri tem mislim, da ni tiste neposredne izpeljave, ki bi nudila pogoje za razvoj ovalne oblike stanu, kakršno poznamo danes. Sorodstvo pa se razkriva v oblikovni volji, ki narekuje kamnitno gradnjo, kar verjetno priča o etnični povezavi ljudi pod Kamniškimi Alpami z ljudmi vlnediteranskem prostoru. Tako se nam razkrijejo tudi kraške »hiške« le v širši sorodstveni povezavi, predvsem kulturno prostorski in časovni. Začetna razvojna stopnja velikoplaninskega pastirskega stanu se nam je ohranila v pastirskem stanu na planini Osredek pod Krvavcem. Planina Osredek leži 1092 m visoko in je last štirih kmetov iz Bistričice in Zakala. Nekdaj je bila to večja planina, na kateri je paslo 15 gospodarjev29 Izmed vseh štirih današnjih stanov, ki so vsi razen enega v konstrukcijskem značaju in tlorisni zasnovi enaki velikoplaninskim, je najmikavnejši »Zabrški stan« (si. 15). Ta ima zadnjo lopo zgrajeno v obliki nepravilne apside, ki se je prilagodila hribovitemu terenu (si. 16). Streha je stožčasta, opira pa jo pokončni leseni steber, zabit trdno v tla. Na vrhu stebra počiva vodoravni tram, ki je z enim koncem oprt na steber, z drugim pa počiva na pastirjevem bivališču (si. 17). Na to slemensko lego so položeni lopniki, ki so radialno razporejeni po kamnitnem polkrožnem obodu. Ce odmislimo pastirjevo izbo, namesto nje pa zaključimo apsido s polkrogom, stojimo v nepravilnem okroglem prostoru, v čigar sredini stoji lesena soha in ta nosi skoraj 3 metre visoko stožčasto streho, (si. 18) To je začetna oblikovna stopnja velikoplaninskega pastirskega stanu, ki je odpirala poti za nadaljnji razvoj. V Dalmaciji srečujemo še danes ovčje OllKU 10 Tloris »Zabrške bajte« z lopo, ki jo opira pokončen steber, planina Osredek, 1967, (posnel N. Zupan) ft V 't? ZA&UVA RAJ TA /FlAHINA OSKEDt* / staje, »teze«, njih ime izpričuje še predrimsko izpeljavo,30 ki so po obliki in gradivu podobne začetni stopnji velikoplaninskega pastirskega stanu (si. 19). Seveda pa se ni začel ves proces razvoja prostora prav na tej stopnji. Prva človekova bivališča, ki so bila grajena s stebrom v sredi, so počivala na tleh. Poznejši čas jih postopoma dviguje, ko postavlja leseno konstrukcijo A- .r): 791 '..» Slika 19 Okrogla ovčja staja »teza« v Drnišu-Dalma-cija (po Freudenreichu) \ ' vlage in jih osušimo na zraku, v posebni kalorični peči ali pa jih kar v takem stanju pošiljamo v papirnice, kjer jih spet razmulijo. Tak postopek separiranja na podlagi različnih velikosti zrn, kot sem ga opisal in po katerem obratuje separacija v črni, je na sodobnejših separacijskih napravah že pred daljšim časom zelo uspešno zamenjalo separiranje s pomočjo hidrociklonov. Kvaliteto kaolina ocenjujemo z granulacijskim sestavom in belino. V pa-pirništvu, pa tudi v drugih industrijah, ki uporabljajo naš kaolin, je meja uporabnosti določena s 60 mikroni, pri čemer naj kaolin vsebuje čim več delcev manjših od 10 mikronov, in čim manj delcev večjih od 20 mikronov. Stopnjo beline pa ugotavljamo s primerjavo kaolina z magnezijevim oksidom, ki predstavlja osnovo ali 100fl/o. Tako ima npr. kaolin iz črne belino 75'%. Kot sem že omenil, so potrebe po kaolinu po letu 1960 zelo narasle. Pri tem je proizvodnja plavljenega kaolina na obratu Črna zadovoljevala vse potrebe in je stalno naraščala. Tako so npr. v letu 1931. proizvedli 1330 ton plavljenega kaolina, leta 1939. pa 3660 ton, medtem ko je proizvodnja v letu 1950 dosegla 7.900 ton, leta 1955 12.927 ton, leta 1960 18.000 ton in leta 1966 24.450 ton plavljenega kaolina. čeprav je porast tako očiten, proizvedene količine niso mogle zadovoljiti močno povečanih potreb papirne industrije, ki je predvsem po letu 1960 doživela velik razmah. S tem je tudi nastopila potreba po uvažanju kaolina kot polnilnega sredstva, kajti keramični kaolin smo pred tem že uvažali. Tako se je še enkrat zgodilo, da uvažamo surovino, s katero v obilni meri razpolagamo doma, predvsem zaradi neusklajene izgradnje kapacitet surovinske baze in predelovalne industrije. Uvoz kaolina za industrijo papirja je od leta 1960 porastel od 6.994 ton do 20.815 ton v letu 1963 in 16.293 ton v letu 1964. Pri tem je vrednost uvoza znašala 2.229,702 $. Pregledna skica območja eksplootaaje in detaljmh raziskav kaoima Mariji; f'50000 ni Smfurška '-v- mem S1J2 ..... £ksploa(acija z-jamskntfrdeU ihoc/mbi) f-^*"' "i Območje, deialjmh mti$ltav z\^(nmzrrtovalmrm deU>$ i m ♦ fe : M. wv Zui •f IV Stranje . ; %% .....+** Sp- N? t ■ m» Čepa potok " mfče C«. *. KI* •• • * J^s, . i ust " V i ya i v.— Sovino Peč s \ •» "■i v\ iV.. ' ttevijt ism d0-/ ? J < * »'- i-fK .....~~........... »i* *mf, Rožiči M?y/m • »»v Podhruški ^ v. H ruše/to' m Predvidene potrebe po kaolinu kot polnilnem sredstvu v papirni industriji navaja perspektivni 7-letni plan, ki predvideva porast od 70.000 ton v letu 1967 na 96.000 ton v letu 1970. Zaradi težav novozgrajenih papirnic se pojavljajo določena odstopanja med količinami, določenimi s 7-letnim planom in dejansko potrebnimi količinami. Rudniku kaolina črna so kot edinemu proizvajalcu kaolina (samo s simbolično proizvodnjo kaolina se pojavljajo Motajica, Bratunac, Bujanovac, Valjevska kamenica in drugi, katerih rudo uporabljajo predvsem v keramični industriji) npr. za leto 1967. prijavljene manjše potrebne količine in sicer ca. 45.000 ton, pri tem pa moramo upoštevati, da je en del jugoslovanskih papirnic orientiran direktno na uvoz, ker njihovih prijav nekaj let nazaj nismo mogli upoštevati zaradi premajhnih proizvodnih kapacitet. Rudnik kaolina v Črni izkorišča ležišče v črni že dolgo vrsto let, pri tem pa velja omeniti, da v preteklosti proizvodnja ni bila organizirana in da predvsem ni bilo sistematičnih in tekoči proizvodnji odgovarjajočih raziskovalnih del, ki bi omogočala in dovoljevala intenzivnejši razvoj podjetja in povečanje proizvodnje ter bi bila v skladu s potrebami potrošnje. Z zelo intenzivnim povečanjem proizvodnje v zadnjih letih so se rudne rezerve zmanjševale. Eksploatacija rude je vedno težja zaradi globljih, težje dostopnih in siromaš-nejših delov ležišča. Omejitvi v razpoložljivih rudnih rezervah so se pridružile še druge težave, predvsem mnogo premajhna kapaciteta vseh naprav. Tako je na jami ozko grlo slepo okno, za povečanje kapacitete bi bilo nujno potrebno zgraditi novo, vendar le na novi lokaciji. Neposredno s tem v zvezi se pojavljajo drugi problemi, kot so navozišča, odvozišča, črpališča, bunkerji itd. Največjo omejitev pri povečanju obstoječih kapacitet pa predstavlja separacija, ki je bila pravzaprav zgrajena za kapaciteto 8.000 ton plavljenega kaolina letno. Trenutno proizvajamo na nespremenjeni napravi 25.000 ton plavljenega kaolina letno in lahko trdimo, da je njena kapaciteta na ta način izkoriščena do maksimuma, saj rednih in večjih popravil ne moremo opraviti ob dela prostih dnevih in moramo zaradi tega celo prekinjati redno proizvodnjo. Zaradi vsega navedenega smo v letu 1960. zastavili zelo obsežna raziskovalna dela v Selah v Tuhinjski dolini, kajti povečanje na obstoječem obratu iz objektivnih razlogov ni bilo možno, že v letu 1955 in 1965 opravljena raziskovalna dela na področju Sela pa so dala pozitivne rezultate. Z vsemi raziskovalnimi deli, pri katerih so finančno sodelovali zvezni geološki zavod iz Beograda, republiški sklad za negospodarske investicije UJ \2coti7vDevt, » *■» aotituo TiMUMiMlM M f'tQSOQ mtt; *m sel a SRS, pozneje sklad Borisa Kidriča in rudnik kaolina črna ter izvajalci geološki zavod Ljubljana, rudnik kaolina Črna-Kamnik, kemični institut Boris Kidrič — Ljubljana, rudarski inštitut — Ljubljana, papirnica Vevče in drugi občasni sodelavci, smo skladno z vsakoletnimi programi in projekti, ki jih je moral odobriti zvezni geološki zavod Beograd, želeli doseči osnovni cilj in sicer: Glede na pomanjkanje kaolina v SFRJ je potrebno čim hitreje in s čim manjšim vlaganjem finančnih sredstev raziskati in odpreti nov rudnik kaolina, ki bi imel kapaciteto ca. 70.000 ton separiranega kaolina letno. Za rentabilno obratovanje rudnika je bilo potrebno ugotoviti in dokazati rezerve surovega kaolina v taki višini, da bi bilo obratovanje novega rudnika pri letni proizvodnji 50—70.000 ton končnega produkta zagotovljeno za več kot 20 let. Vsa raziskovalna dela lahko razdelimo v več osnovnih faz in sicer: dela na površini, vrtalna dela z usmerjanjem in spremljavo, rudarska jamska dela z geološkimi in jamomerskimi deli, preiskava vzorcev, tehnološke analize, kemične analize, rentgenske analize, DTA analize, mikropaleontološke analize, študija geneze, tehnološki poskusi bogatenja kaolina, hidrogeološka študija in druga dela. Za »dela na površini« je bilo potrebno izdelati geološke karte M 1 : 10000 za območje 43 km2, kakor opraviti tudi tahimetrijsko merjenje površine, določiti trigonometrične točke, opazovati niveliranje in navezavo v obsegu 157 ha, izdelati detajlno geološko karto M 1 : 1000 za območji Sovina peč in Sela v skupni površini 165 ha, zatem izdelati in kartirati ročne sonde na detajlih Trobelno, Sovina peč in Sela v skupni dolžini 448 m, izdelati in kartirati razkope (Sela) v dolžini 100 m in opraviti geofizikalne meritve (lastni potencial in inducirana polarizacija) za območje Sovine peči in Sela v obsegu 2.200 točk. S preglednim geološkim kartiranjem (A hinterlechner 1959) smo dobili prvo obširno predstavo o regionalni geološki zgradbi ozemlja, kjer leže rudnik Črna in indikacije kaolina v njegovi širši okolici. Z detajlnimi geološkimi kartami ožjega območja Sela—Sovina peč, ki smo jih pripravili postopno za vse večjo površino okolice ekonomsko interesantnega ležišča kaolina, smo dobili osnovo, po kateri smo lahko smotrno usmerili vsa dražja direktna raziskovalna dela. Ustrezno vse pomembnejšim rezultatom jamskih raziskav smo vzporedno intenzivirali tudi geološke raziskave na površini. Tako smo v območjih detajlov Trobelno, Sovina peč in Sela konture izdankov kaolina in važnih geoloških kontaktov določili tudi z ročnim sondiranjem in z razkopi. itfc ■ /'* ■ ' - - *'■/ : m.tit P£č / ' ZNAČILNI GEOLOŠKI PROFIL A-A M 1 : 10.000 Ožje območje raziskav smo detajlno kartirali M 1:1000. Celotno zgradbo tvorijo triadne plasti, miocen in kvartar. Od triadnih plasti je najbolj izrazita ladinska stopnja, v kateri nastopajo psevdoziljske plasti — vvengen, ki jih sestavljajo v glavnem sivi, temnosivi ali črni glinasti skrilavci, ki so ponekod močno podobni filitom. Med skrilavci najdemo v podrejenem obsegu vložke in pole svetlo do temnosivega tanko plastovitega, trdega drobno zrnatega (redko tufskega) kremenovega drobniškega peščenjaka. Skrilavci pogosto vsebujejo karbonatno komponento, ki nastopa v obliki vložkov tankih pol in drobnih leč temnosivega ploščatega apnenca. Kamenine ne vsebujejo nobene fosilne favne. Posebno v pasu kontakta s kremenovim keratofirjem so psevdoziljski skrilavci pogosto prepreženi s tankimi žilicami kremena in kalcita. Poleg psevdoziljskih plasti nastopajo v ladinski stopnji še ladinski tufi kot raznovrstne tufske kamenine, ki so v genetski zvezi z ladinskimi izlivi kremenovega keratofirja in njegovih diferenciatov. V severnem in centralnem delu ležišča Sela se razprostira veliko magmatsko telo, ki ga sestavlja kremenov keratofir, ki je ponekod še porfirit. Kamenina v prostoru ni homogena. Megaskopski videz in petrografske karakteristike kamenine te vrste nihajo v širokih mejah. Ker so te kamenine v direktni genetski zvezi s kaolinom, smo jih mikro-petrografsko in kemično detajlno preiskali. V obodnih delih masiva najdemo postopne prehode kremenovega keratofirja v njegove litoidne skrilave tufe. Ponekod sekajo kremenov keratofir močnejše cone milonitiziranih kamenin, ki so močno kaolinizirane. V kontaktnem pasu s psevdoziljskimi skrilavci je kremenov keratofir pogosto močno zdrobljen, milonitiziran in kaoliniziran. To je neprijetni vodni kolektor, ki poteka v prekinjeni črti severno od kaolinskega telesa. Njegova prisotnost je povzročala pogostne vdore vode in tekočega peska v jamska dela. Ležišče kaolina Sela leži v tektonskem kontaktu med kremenovim keratofirjem na severu in psevdoziljskimi skrilavci na jugu. Psevdoziljske plasti in kremenove keratofirje ležišča Sela diskordantno prekrivajo večje in manjše krpe masivnega, jedrnatega svetlosivega do sivega apnenca. V bazi apnenca se ponekod javljajo grobo zrnate apnene breee. Fosilnih ostankov v teh kameninah nismo našli, a bi jih mogli prišteti v srednjo ali zgornjo triado (kasijski apnenci). Transgresijsko na triadni podlagi leže sljudnati glinasti kremenovi peščenjaki z bolj grobim klastičnim materialom v bazalnem delu. Najdemo jih na območju jugozapadnega dela ležišča Sela (Kavran — podkop 475). Enake kamenine smo ugotovili tudi z ročnim sondiranjem na površini tega predela. To so ekvivalenti usedlin, ki smo jih ugotovili vzhodno od tod in jih po mikrofavni prištevamo v miocen. Kvartarne potočne naplavine najdemo na večjih površinah le v jugovzhodnem delu ležišča Sela. Kot rezultat detajlnega kartiranja smo določili tudi tektoniko obravnavanega kompleksa. Ugotovili smo, da tektonska zgradba ni komplicirana. Psevdoziljski skrilavci so od juga proti severu (proti kontaktu z masivom kremenovega keratofirja) vse bolj intenzivno nagubani. Nagubane strukture slemenijo v južnem delu terena generalno v smer SSW — NNE, na severu pa v smeri E — W približno paralelno s smerjo kaolinonosnega kontakta. Tudi v NE delu terena zavija generalna smer siemenitve glinastih skrilavcev proti severozapadu vporedno temu kontaktu. Veliki masiv kremenovega keratofirja se na območju Sel približno v smeri E — W na dolžini cca 2 km razteza od Podstudenca na zapadu do Trobelnega na vzhodu. Magmatsko telo je v obliki ogromne nepravilne leče (lakolita) približno konkordantno, verjetno sinorogeno, stisnjeno v debelo skladovnico psevdoziljskih skrilavcev. Severovzhodni del telesa kaže generalno krojitev v smeri NE —SW in E — W, centralni in vzhodni del pa v smeri NE — SW. Litoidni tufi in uskri-ljeni kremenov keratofir v NE delu detajla kažejo generalno foliacijo v smeri NW — SE in padajo proti W pod glinaste skrilavce. Prečno na smer je magmatsko telo razsekano z razpokami in prelomi, posebno v zapadnem in vzhodnem delu. Prelomljeni deli masiva se pogosto kažejo kot kaolinizirani miloriti. Kontakti masiva kremenovega keratofirja s psevdoziljskimi skrilavci so ostri, povečini jasno tektonski. Na več mestih so v različni intenziteti mineralizirani s kaolinom. Južni kontakt, ki poteka v smeri E —W, vsebuje ekonomsko pomembno ležišče kaolina Sela. Ta del kontakta prečno na slemenitev v glavnem ni dislociran razen v vzhodnem delu, manjše prečne premike pa smo opažali tudi na skrajnem zapadu. Dela na površini zajemajo tudi geofizikalne raziskave v Selih. Naloga geofizikalnih raziskav pri Selah v Tuhinjski dolini je bila, da bi z geoelektrič-nimi metodami ugotovili točen potek geološkega stika med skrilavci in kera-totirjem, pad stika in cone kaolina. V Selah smo najprej določili geološki stik med skrilavci, keratofirskim tufom in keratofirjem tako, da smo merili električno upornost po profilih, ki sekajo geološko predvideni stik. Da bi ugotovili pad stične ploskve geološkega kontakta, smo na več mestih sondirali točno na geološkem stiku, elektrode pa smo širili vzdolž stika. Iz teh podatkov in iz podatkov sondiranja na skrilavcih ter na kera- tofirju so izračunani padni koti geoloških stikov. Ugotovljeno je, da na pretežni dolžini kontakta skrilavci segajo pod keratofir, ki tvori nekak pokrov. Zato je razen geološkega stika raziskan tudi precej širok pas kerato-tirja, ker obstaja možnost, da se tudi v njem pojavlja kaolin. Na profihn, ki sekajo geološki stik, smo merili inducirano polarizacijo in ugotovili neKaj anomainin con z vrednostmi maucirane polarizacije nad i odstotek, v ten conan pa je izdvojemn nekaj anomamih con s polarizacijo nad i,d odstotna, /iiiomaine cone pripisujemo vplivu kaolina. anomaine cone smo raziskovan z eiekUicmm sondiranjem, pri čemer smo merin električno upornost m inducirano polarizacijo. Na nejsaterin sondan inducirana poianzacija z giuomo naraste, icar verjetno povzroča kaoiin, Ki pa se lanko nanaja tuui ncjtaj 10 m s Li an od sonde. Na mestni najmocnejsin indiKacij inducirane polarizacije je opravljeno vrtanje potrono uspesnost geoeieiurieuin meiod raziskovanja kaonna. program raziskovanja smo nadaljevan z razširitvijo del na površini na vrtalna deia z usmerjanjem in spremljavo. C giooinsKiin vrtanjem m ze opisanimi deli na površini je bilo potrebno potrditi hipotezo o principieini geoiosia zgradoi lezisca in produKtivnem kontaktu med ladinskim kremenovim kera-totirjem in psevdoziljskimi skrilavci. Foieg tega naj bi globinske vrtine omogočile ugotovitev raztezanja kaolinskih slojev v giobino kakor tudi debelino slojev in nihovo smer. Končno naj bi globinske vrtine potrdile rezultate geo-električnih metod raziskovanja in dale osnovne podatke za pravilno usmeritev najdražjih, zato pa najzanesljivejših rudarskih raziskovalnih del. Tako je zastavljenih na ležišču Sela 18 strojnih vrtin različnih globin od 34,0 do 119,36 m ali vsega skupaj 1076,7 m vrtin. Od vseh osemnajstih vrtin so le štiri negativne in niso navrtale kaolina. Lokacija teh vrtin je bila določena na podlagi geofizikalnih anomalij in po površinskih geoloških indikacijah kaolina. Globinsko vrtanje smo tehnično spremljali, rezultate pa geološko kar-tirali. Pridobivanje jedra je bilo zelo problematično, ker je kaolin pod delovanjem izplake izlužen. Kljub temu so rezultati pravilni, kar se je pozneje dokazalo z rudarskimi deli. Naslednje poglavje raziskovalnega programa so predstavljala zelo obsežna rudarska raziskovalna dela z geološkimi in jamomerskimi deli. Ta dela so obsegala 4595 m rudarskih del v obliki podkopov, smernih hodnikov in prečnikov, 274,2 m nadkopov, 1950 m vzdrževanja hodnikov, skladišča za razstrelilna sredstva in komor za globinska vrtanja iz jame. mm 4rs/«f Merib ■ 12$b • KGjismrE * S 4» Oft ... o mmrn sela '"7--: ------MMr ram mm: M ■ v / % ■ vem rwti i*i ms ^ 'T^i! ' frenpfina ' MsrrifTtaeg, . _ VacHn /elenlraslcbfl m ra~,n skr/tor *x>tot IKskcvti v * \ histi sKriietrpc ItooHn faolm si>nbv ivo/m eesMnv/ Hartm močne peskov? n _ Ttacfin etrebne jmsJ&tff ' f,- tgiefo iMr/to? tknfoi sarHa/ec točim grtdc pestor/f Vactin skrito?, ,wem steskoni foc/n 7>r*--tv/i Hnc-ho roočnn pesirovif Stva um/ttemm tfootin bet Uoohn voouttoip smfcfVC &K4in ee,st>t>?fi y<3o/nsh sir/torge Vact/n žoctfr, peske,it kocko pešk t,? rocim grede')&šMori/ j........................ fc aj t Cs ! ? Ni i* tf, t> Kttvifn/ s&iterec Lokacija prvega raziskovalnega podkopa je bila določena na osnovi podatkov, pridobljenih z že omenjenimi deli na površini, predvsem pa izdan, kov kaolina in starih del na eni strani, na drugi strani pa smo upoštevali konfiguracijo terena in pristopnost zaradi dovoza materiala, formiranja jalo-višča, čim krajšega pristopa do kaolinske rude, čim večje nadkopne višine itd. Ob upoštevanju vsega navedenega smo novi raziskovalni rov zastavili v letu 1960 na koti 507,5 m pod hišo Franca Hvaleta, Rožično 10, nad vasjo Rožično in cca 10 m nad Rožiškim potokom. S tako lociranim osnovnim podkopom smo na dolžini 500 m presekali pričakovani kaolinski sloj, ki je bil oddaljen od površine 80 — 100 m po vertikali. Po preseku kaolinskega sloja smo z raziskovalnimi deli nadaljevali v samem kaolinskem sloju proti vzhodu in proti zapadu. Dela proti zapadu smo predčasno ustavili, ker smo po krajšem času naleteli na močan vdor vode, ki je bila pomešana s tekton sko močno porušenim keratofirjem, kar je vse skupaj predstavljalo vdor tekočega peska. Proti vzhodu pa smo dela nadaljevali v kaolinu, pri čemer je kaolin na prvih 100— 150 m slabše kvalitete, sloj pa tanjši. Da bi rešili vprašanje še zelo kritičnega prezračevanja s pomočjo zra-čilnih cevi in vzporedno s tem rešili še vprašanje raziskovanja po vertikali, smo pri cca 40 m oddaljenosti od križišča osnovnega podkopa s kaolinom zastavili nadkop do kote 541,3 m. Tukaj smo z napredovanjem nadkopa prekinili zaradi neposredne bližine studenškega potoka na ta način, da smo na tem nivoju izdelali cca 90 m horizontalne proge v kaolinu. S tem smo neposredno z rudarskimi deli potrdili vertikalno zalaganje kaolinskega sloja. Na tej koti je nadkop podaljšan do kote 560,6 m, kjer smo zopet izdelali cca 120 m proge v kaolinu proti vzhodu, nadkop pa podaljšali do kote 579,6 m, kjer smo s krajšim podkopom vzpostavili zvezo s površino in na ta način omogočili direktno prezračevanje rudarskih raziskovalnih del. Na osnovnem nivoju, t. j. na koti 507,5, smo nadaljevali z izdelavo smerne proge v kaolin proti vzhodu. Bolj ko smo se z deli oddaljevali proti vzhodu, močnejši je bil kaolinski sloj. Ker debeline le-tega nismo mogli več ugotavljati z vrtanjem v bok, smo začeli z raziskovalnimi prečniki v bok do krovnine oz. do talnine. Medtem smo zastavili v vzhodnem delu še dva podkopa, ki sta na znatno manjši oddaljenosti od površine presekala isto rudno telo. Podkopa sta zastavljena na kotah 545,3 in 553,1 m. Po preseku kaolinskega sloja smo raziskovalna dela nadaljevali proti vzhodu in zapadu v obeh podkopih. Konture kaolinskega sloja smo ugotovili prav tako kot na osnovni koti 507,5 tudi na teh kotah s prečniki. Vsi trije nivoji so med seboj povezani z nadkopi v kaolinu. Tako je kaolinski sloj raziskan na različnih nivojih v skupni dolžini okrog 1000 m, pri čemer smo ugotovili povprečno debelino kaolinskega sloja okrog 26 m. Pri razvijanju podkopa na koti 545,3 m smo našli še eno kaolinsko cono, ki smo jo tudi na določeni dolžini raziskali, vendar je le lokalnega značaja, ker kaolinizacije na drugih lokacijah nismo našli. ■ ' /Čvt.-ŠHA Ker smo proti zapadu naleteli na vdor tekočega peska, proti vzhodu pa smo se z rudarskimi deli približali Rožiškemu potoku, nismo mogli nadaljevati raziskovalnih del, s katerimi bi lahko povečali že ugotovljene, vendar za odpiranje novega rudnika še nezadostne rudne rezerve. Najenostavneje bi lahko ugotovljene rezerve povečali z globinskim vrtanjem iz obstoječih raziskovalnih del v globino. Tako smo pripravili komore za globinsko vrtanje. vendar vrtanje v tektonsko porušenem keratofirju ni bilo izvedljivo niti z diamantnimi kronami, ker se je keratofir kar mlel pod krono. Zato smo nadaljevanje raziskovanja v osnovi spremenili na ta način, da smo raziskovalna dela preselili na nižjo koto. Ker to na stari lokaciji ni bilo mogoče, poleg tega pa ob ustju osnovnega podkopa na koti 507,5 nad vasjo Rožično ni bilo za separacijske objekte potrebnega prostora, smo izbrali novo lokacijo in sicer v Kavranski dolini pod vasjo Markovo. Z novo lokacijo v Kavranski dolini smo dosegli več ciljev hkrati: ležišče je podkopano 35—70 m nižje kot je bilo s prejšnjimi raziskovalnimi deli in od ustja osnovnega rova proti Kavranu imamo zadosti prosotra za postavitev bodočih sepa-racijskih objektov, pa tudi geomehanski pogoji glede nosilnosti tal so za tako postavitev zadovoljivi. Prejšnih raziskovalnih del skoraj ni bilo mogoče obdržati, ker so bila opravljena v kaolinu, rudarska dela v kaolinu pa so izpostavljena tako visokim pritiskom, da je vzdrževanje zelo otežkočeno. V letu 1964 smo začeli z novim podkopom iz Kavranske doline na koti 475,26 m. Na dolžini 950 m smo s tem podkopom presekali kaolinski sloj na istem mestu kot z deli na prejšnji koti, le za 35 m nižje. Kot na prejšnjih nivojih smo tudi na tem nivoju pričeli z raziskovanjem v smerjenju kaolin-skega sloja, vendar tokrat s to razliko, da smo vsa dela razvili vzporedno s kaolinskim slojem v krovninskem keratofirju, iz katerega smo na vsakih 100 m izdelali prečnik, s katerim smo kaolinski sloj presekali od krovnine do talnine, v našem primeru od kremenovega keratofirja do psevdoziljskega skrilavca. Skupno smo izdelali proti vzhodu okrog 500 m smernega podkopa v keratofirju, kaolinski sloj pa raziskali s 5 prečniki, ki so presekali kaolinski sloj v vsej debelini. Proti zapadu smo izdelali 100 m podkopa v keratofirju in prečnik do kaolinskega sloja, nato pa še 84 m raziskovalnega hodnika v kaolinu. Poleg vsega navedena smo izdelali še tri nadkope. S prvim smo vzpostavili zvezo s površino preko že izdelanih nadkopov na kotah 507,5 m, 541,3 m in 560,6 m do površine 579,6 m, z naslednjima dvema slepima nadkopoma iz drugega in četrtega prečnika, ki smo jih izdelali predvsem v raziskovalne namene, pa smo ugotavljali kvaliteto kaolinskega sloja po vertikali. Na ta način smo praktično raziskovalna dela v letu 1966. zaključili, kajti ugotovljene količine kaolinske rudnine zadostujejo za odpiranje novega rudnika s programirano in predvideno kapaciteto. Vsa rudarska raziskovalna dela smo ažurno spremljali tako z geološkim kartiranjem kot tudi z jamomerskim merjenjem. Geološko kartiranje je potrdilo pravilnost površinskega kartiranja in notranje odnose med posa- _u"r 6 tet' met i mf J X \ ■ kremene* temtofir i tav//? ,, ■ v ■ : gbnash skribm £gA ' . <• ,■•: '• :•' ■ -'j?*.. . f •••..-•_ .. | i- .v : - ^ ; ;;.:«, »Č.l " ' Sl* ' , / : ■' i " .. . iMi J. 4'\ . .' / 1 ' — I' -v............... ■ N-ifS r \ ■ :V ......... " > . , v .. .. 'i V " "v- ' ■ Mt&jf omm' M - m ti f 1 con ' . 31 meznimi kategorijami hribin. Vsa geloška dela smo vnesli na jamske geološke karte raziskovalnih del, poleg tega pa izdelali tudi geološke profile. Kot naslednje poglavje raziskovalnih del nastopa vzorčenje z doslej opisanimi deli ugotovljenega rudnega ležišča. V teku vseh let raziskovanja smo za določitev petrografskega sestava kamenin (za izdelavo geoloških kart) in pojasnitve genetskih odnosov v ležišču vzeli in preiskali večje število vzorcev prikamenin in kaolinske rudnine. Izdanke kaolina kakor tudi preseke kaolina v jami smo vzorčili pretežno z metodo brazde (le v redkih primerih točkasto). Vrtine ali z globinskim vrtanjem pridobljena jedra smo vzorčili z vzdolžnim cepljenjem jedra. Dolžine vzorčenih odsekov so bile odvisne od lege kaolinskih presekov v raziskovalnih delih ter od vrisanih opazovanj spremenljivosti kvalitete surovine. Iz objektivnih razlogov je bila gostota vzorčenja ležišča kaolina Sela precej neenakomerna. Najbolj reprezentančna je bila na raziskovalnih delih v novem podkopu na koti 475 m. Vzeli in pripravili smo tudi manjše število vzorcev za specialne preiskave v okviru genetske študije, za kompletne silikatne analize, za analize z faznim kontrastom in za rentgenske analize. Za polindustrijske poizkuse suhega in mokrega postopka bogatenja kaolina v Selah smo iz kaolinskih presekov na koti 475 m vzeli reprezentančni masovni vzorec. Da bi dobili smernice za daljnosežnejša genetska raziskovanja in da bi dobili osnove za nadaljnje programiranje rudarskih raziskovalnih del, smo pristopili k petrografski preiskavi kamenin in kaolina. Skupno smo v vsej raziskovalni dobi izdelali 10 petrografskih analiz. Naloga teh preiskav je bila predvsem točna petrografska določitev kamenine in razdelitev med vulkanskimi kameninami in tufi ter sedimenti, ki jih obdajajo, obenem pa poiskati sorodnost med vsemi temi kameninami. Magmatske kamenine, v katere prehaja kaolinizirana masa, predstavljajo keratofir, kristalast keratofirski tuf, milonitiziran keratofir in kremenov porfir. Za vse te kamenine je značilno, da so pretrpele velike hidrotermalne spremembe ter bile tektonsko porušene in so deloma skrilave. Od primarnih mineralov so vtrošniki glinencev sericitizirani, kaolinizirani in redkeje karbo-nitizirani, femični minerali, od katerih opazujemo v primarni obliki samo biotit, pa so hloritizirani. Prav tako je spremenjena osnovna masa, ki je včasih močno silificirana. Kamenine so razpokane in zapolnjene s kremenom, kalcitom, hloritom, kaolinom in redko piritom. Ako primerjamo mineraloški sestav magmatskih kamenin, ki enakomerno prehajajo v kaolinsko mineralizacijo, z mineraloškim sestavom kaolinizirane mase, moremo sklepati, da je kaolinizirana masa nastala iz keratofirskih tufov odnosno keratofirja pod delovanjem hidrotermalnih raztopin. Visok odstotek illita, ki smo ga ugotovili v črnem psevdoziljskem skrilavcu z metodo faznega kontrasta, bi govoril v prilog temu, da je kaolinizirana masa deloma nastala tudi iz teh kamenin v hidrotermalnih pogojih. Oster kontakt med kaolinizirano maso in črnimi skrilavci ter odsotnost glinencev ter črnega pigmenta v kaolinizirani masi (morda grafita) pa govori bolj za to, da je kaolin nastal pri spremembi keratofirjev in njihovih tufov. Eno zelo važnih poglavij raziskovanja predstavlja analiziranje vzorcev kaolinske rude z ozirom na tehnološko obdelavo in uporabnost tehnološko pridobljenega finalnega produkta. Na različnih mestih rudarskih raziskovalnih del smo skupno vzeli 472 vzorcev, ki smo jih tehnološko raziskali delno v laboratoriju papirnice v Vevčah, deloma pa po isti metodi v laboratoriju v Črni. Laboratorijska tehnologija obdelave vzorca in separiranja kaolina predstavlja industrijskemu procesu podoben oziroma principielno enak proces. Za kriterije tehnološkega vrednotenja surovine smo privzeli: izkoristek na situ 75 mikronov (oziroma 80), prisotnost delcev do 10 mikronov in odstotek beline. Da bi dobili popolnejšo sliko o kvaliteti surovine kaolinske rude na Selah, smo le-to ugotavljali na mnogih vzorcih, ki smo jih vzeli na vseh raziskanih delih ležišča. S kvalitativnimi preiskavami surovine smo hoteli kompleksno na velikem številu vzorcev določiti iste parametre kvalitete kaolina Sela, po katerih se vrednoti kaolin v Črni, ter oceniti variacijo tako definirane kvalitete v prostoru ležišča Sela, pravilno usmeriti ideje in projekte v tehnologiji bogatenja tega kaolina in končno pridobiti vse potrebne kvalitativne parametre, ki bi omogočili razjasnitev geneze. Kljub zelo velikemu številu opravljenih analiz pa zaradi objektivno pogojene zelo neenakomerne gostote vzorčenja in zaradi neenakih metod analiziranja (sito 75 in 80 mikronov) ni bilo mogoče pravilno izračunati povprečne ponderirane tehnološke kvalitete kaolina v ležišču Sela. Pri presoji vseh zbranih podatkov pridemo do sledečih ugotovitev: kvaliteta surovine se z večjo globino funkcionalno slabša; deli ležišča, ki so bliže površine, vsebujejo pogosto kvalitetnejšo surovino; z večjo debelino kaolinskega telesa se poslabša kvaliteta surovine; tektonsko močneje porušeni (stisnjeni, vgneteni) deli ležišča vsebujejo kaolin boljše kakovosti; kvaliteta surovine se od zapadnega dela ležišča v smeri proti vzhodu izboljšuje. Za vrednotenje kaolina, ki smo ga odprli z razkopi, vrtinami in rudarskimi raziskovalnimi deli, smo opravili 68 kemičnih analiz. Analize so izvršili: kemični inštitut Boirs Kidrič, inštitut Jurij Vega v Ljubljani in rudarski inštitut Unverze v Ljubljani. Pri kemičnih analizah so določevali sledeče komponente: vlago, žarilno izgubo, SiCh, alkalije, Fe203 celokupno, Fe2C>3 topljivo v HC1, Fe203 netopljivo v HC1, Ti02, AI2O3, CaO, MgO, MnO, S, C in Cu. Za študijo geneze ležišča smo izdelali 8 kompletnih silikatnih analiz pri-kamenine in kaolina. Na osnovi opravljenih kemičnih analiz moremo soditi, da je kaolin Sela kemično zelo spremenljiv in da ne vsebuje tehnološko in za predvideno uporabnost nobenih škodljivih primesi. Po kemičnih analizah moremo v kombinaciji z drugimi podatki sklepati tudi o mineralnem sestavu surovine ter v primerjavi s kemičnim sestavom sosednjih kamenin tudi o genezi ležišča. Ker kvaliteta kaolina z vsemi doslej navedenimi analizami ni določena dokončno, saj je mineraloški sestav kaolina še vedno nepoznan, smo kaolin-ske vzorce preiskali z diferenčno termičnimi analizami (4 analize), rentgenskimi analizami (14 analiz) z metodo faznega kontrasta pod mikroskopom (10 analiz) in petrografsko mikropaleontološkimi preparati (20 analiz). Omenjene preiskave so izvršili: Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani, fakulteta za rudarstvo na Univerzi v Ljubljani in Geološki zavod v Ljubljani. Po preiskavah DTA in rentgenskih analizah sestavljajo kaolinizirano maso sledeči minerali: kremen 40—50 «/0, kaolin 10—25 «/o, hlorit 20—30 «/0 in illit 10—20 °/'o. Poleg tega nastopajo še drugi minerali samo v minimalnih količinah in sicer: sericit, glinenci, montmorilonit, bohmiit, gibsit, kalcit, dolomit, pirit, gelit, markazit in biotit. Preiskave kaolinske mase z metodo faznega kontrasta so dale sledeče vrednosti: kremena je 33—47 «/0, kaolinita 10—16fl/0, glinencev 3—6%, karbonata 3—6 <>/0 in klorit sericita 7—16,0/o. Neprozorni minerali (sulfidi in oksidi železa ter mangana) se pojavljajo v neznatnih količinah. Na raziskovanem ozemlju smo vzeli več vzorcev za mikropaleontološke preiskave, pri katerih so mehkejše kamenine kot npr. skrilaivec, lapor, pašče-na glina in laporni peščenjak izprane, iz apnenca pa so izdelani zbruski. Mikrofavno smo ugotovili v 13 vzorcih, po katerih sklepamo, da smo izpirali triadne in terciarne sedimente. Na podlagi vseh navedenih geoloških in rudarskih raziskovalnih del kakor tudi vseh navedenih analiz smo ugotovili glavne značilnosti ležišča in izdelali študijo geneze ležišča. Ležišče kaolina Sela leži v tektonskem kontaktu masiva kremenovega keratofirja (na severu) s psevdoziljskitmi skrilavci (na jugu). Vsak kaolino-nosni presek, ugotovljen v ležišču Sela, je v podrobnih geoloških značilnostih enak in genetsko karakterističen. Kaolin izpolnjuje bolj ali manj debelo, močno zgneteno (ponekod tudi zdrobljeno, milonitizirano) tektonsko porušeno cono, ki razmejuje gornji dve sosednji kamenini. V zaporedju kremenov keratofir — kaolin — črni glinasti skrilavec opažamo v vsakem ugotovljenem preseku podobne odnose. Stik kremenov keratofir — kaolin je največkrat neoster, postopen. Magmatska kamenina je v stiku s kaolinom največkrat močno zdrobljena (širine zdrobljene cone dosegajo do 30—40 m) in je v smeri proti psevdoziljskemu skrilavcu vse bolj kaolinizirana. Preprežena je z gostim spletom kalcitnih in kremenovih žil in žilic. Včasih vsebuje tudi precej impregnacij piriita. Stik kaolin-glinasti skrilavec je vedno in povsod popolnoma oster, brez vmesnih prehodov. Pogosto je močno zgneten in kaže pojave intenzivne mikrotektoniike. Kvaliteta kaolina se zboljšuje v vsakem preseku v smeri proti kontaktu z glinastim skrilavcem, a se slabša v smeri proti stiku s kremenovim keratofirjem. Glinasti skrilavec kaže blizu stika s kaolinom povečano gostoto drobnih kremenovih in kalcitnih žilic. Kaolinonosni kontakt se razteza v smeri vzhod-zapad na dolžini blizu 1300 m. V tlorisu ima telo kaolina obliko velike, blago povite leče, ki v srednjem delu doseže do 40 m debeline in postopoma popolnoma izklini v smeri proti vzhodu in zapadu. Kot izklinitve proti zapadu je bolj oster kot v smeri proti vzhodu. Na površini se telo kaolina kaže le v dveh vidnih izdankih. Eden leži na zapadu pri Podstudencu, eden pa ob grapi Rožiškega potoka na skrajnem vzhodu območja rudnega telesa. S sondiranjem in razkopi smo izpod prepe-rine in grušča ugotovili prave konture teh izdankov. Pri tem so upoštevani tudi rezultati globinskih strojnih vrtin. S sondami smo ugotovili še doslej neznan izdanek. V centralnem delu je ležišče pokrito z debelim zasipom grušča in izdankov ni mogoče ugotoviti. Oblike in elemente zaleganja kaolinskega telesa v globino smo ugotovili z jamskimi rudarskimi raziskovalnimi deli. Zapadni del kaolinske leče kaže v globinskih presekih tendenco k hitremu spreminjanju debeline in zavijanja v vseh smereh. Generalno pada kaolin v tem delu pod 70°—80° proti severu. V vertikalnih prerezih kaže telo kaolina na zapadu močna valovita povijanja v smeri pada, tako da v istem preseku lokalno pada ponekod proti severu, drugod proti jugu. V globino se kažejo tendence izklinjanja. Centralni naj debelejši del kaolinske leče ima na vseh nivojih precej enakomerne konture. V zapadnem delu nagiblje k izklinitvi v smeri po padu navzgor. V srednjem in vzhodnem delu tega odseka doseže telo kaolina maksimalne debeline in kaže največjo enakomernost po horizontalni smeri. V višjih nivojih pada cca 60° proti severu, na najnižjem nivoju pa se pad zaobrne zelo strmo proti jugu. V osrednjem delu tega odseka leži telo kaolina praktično vertikalno, ali pa je za mali kot od vertikale nagnjeno proti jugu ali severu. V tem centralnem odseku smo na najnižjem nivoju ugotovili, da je višje ležeči kaolin odlične tehnološke kvalitete, nižje ležeči kaolin (na najnižjem nivoju) pa je zelo slab. To kaže, da je ležišče kaolina v Selah v tem centralnem odseku v večji globini (po padu) postopno vse siromašnejše po kvaliteti. Z nadaljnjimi raziskovalnimi deli na najnižjem nivoju proti vzhodu bo to ugotovitev potrebno dokazati za celotno ležišče, ali pa bo veljala le za centralni del ležišča. Vzhodni del ležišča je raziskan le na zgornjih nivojih z rudarskimi raziskovalnimi deli in z globinskimi strojnimi vrtinami. Zapadni del tega odseka ležišča pada pod 30°—50° proti severu, torej neenakomerno mnogo bolj položno kot v prejšnjem, centralnem odseku ležišča. Kot vzrok za to spremembo dolžimo tektonska delovanja, ki dokončno niso pojasnjena. Opravka imamo z dislokacijami prečno na smer kaolinonosnega kontakta. Manjši prelom podobne vrste je odtrgal in premaknil proti jugu kaolinsko telo, ki smo ga našli na začetku podkopa na koti 545 m. V smeri proti vzhodu se kaolinsko telo postopno tanjša ter pada zopet strmo 70° proti severu. Na skrajnem vzhodu je kaolinonosni kontakt zelo strm proti severu. Kaolinsko telo se stanjša na povprečno debelino 5 m in končno popolnoma izklini proti vzhodu. V zadnjih dveh odsekih kaolinonosni kontakt prečno ni tektonsko razkosan. Male izdanke in indikacije kaolina ob istovetnem tektonskem kontaktu kremenovega keratofirja s psevdoziljskimi skrilavci smo našli na vzhodu pod vasjo Trobelno, na severu pod »Breznikom« in na zapadu pri Podstudencu, vendar ekonomsko niso pomembni. Če upoštevamo vse te podatke, t. j. opisane značilnosti ležišča in rezultate mikropetrografskih preiskav, kemičnih analiz, kompaktnih kemičnih analiz kaolina, mineraloških analiz kaolina (z metodo faznega kontrasta) rentgenskih in DTA analiz, lahko nastanek ležišča kaolina Sela začasno razložimo takole: Ležišče je ali nizko temperaturno hidrometralno — subvulkansko — ladinske starosti — ali pa je nastalo z globokim, dolgotrajnim preperevanjem in kaolinizacijo masiva kremenovega ikeratofirja v kopni dobi med triado in mladim terciarom. Sile mlade alpske tektonike iz severne strani so prelomile in zgnetle kaolinonosni kontakt (ki ni po naključju na južni strani keratofirskega masiva) ter so obrobne dele tega masiva po gladki drsni ploskvi kaolina nekoliko porinile proti jugu na glinaste skrilavce. Vzporedno z vsemi navedenimi poglavji kompleksnega raziskovalnega programa montangeoloških razmer ležišča kaolina Sela smo opravili laboratorijske poliindustrijsike in industrijske tehnološke postopke bogatenja kaolina, ki bodo predstavljali osnovo za postavljanje separacijskih objektov bodočega novega rudnika. Težišče raziskovalnega dela je bilo najprej na poskusih bogatenja kaolina z mokrim postopkom, kakršen se uporablja na separaciji v črni. V ta namen smo večje količine kaolinske rude, pridobljene pri raziskovalnih delih na Selah, prepeljali v Črno in po obstoječi shemi tehnološkega procesa predelali popolnoma enako kot rudo iz jame črna. Tako pridobljeni kaolin smo primerjalno analizirali s kaolinom, pridobljenim iz rude v Črni, in pri tem ugotovili, da je plavljeni kaolin iz Sel po kvaliteti enakovreden kaolinu iz Črne za uporabo v industriji papirja. Vse analize je opravila papirnica Vevče, ki je ugotovila, da kaolin iz Sel odgovarja tako po granulometrični analizi kot tudi po stopnji beline za polnilo v papirni industriji. Poleg teh osnovnih karakteristik smo ugotovili še gladkost, belino in opaciteto papirja kakor tudi izkoristek kaolina pri polnjenju papirja v «/o in retencijo kaolina v %. V vseh pogledih je kaolin iz Sel identičen s kaolinom iz črne. V zadnjem času pa so tehnološki postopki bogatenja preusmerjeni in sicer na separiranje v novi sredini, t. j. zraku. V ta namen je seveda potrebno rudo predsušiti, suha ruda pa je izpostavljena slični obdelavi kot pri mokrem postopku. Suhi tehnološki postopek bogatenja selske rude je obdelan v zelo obširni študiji, ki jo je izdelal rudarski inštitut Univerze v Ljubljani in ki v osnovi predvideva sušenje rude, drobljenje in sejanje, pri čemer debelejša zrna predstavljajo jalovino, ki se izloča iz procesa, drobnejša pa gredo v cevni mlin, ki je obložen s silex oblogo in katerega mlevna telesa so sile krogle, da bi na ta način zmanjšali sekundarno prisotnost železa, ki je zelo nezaželena komponenta pri vseh potrošnikih kaolina. Silex mlin je opremljen s plamenikom in predstavlja kombinirano mlevno in sušilno napravo ter je v popolnoma zaprtem krogotoku z zračnim klasifikatorjem, ciklonom in vrečastim filtrom. Zračni klasifikator klasira dodano surovino pri ločilni velikosti 40 mikronov, pri čemer predstavljajo zrna večja od 40 mikronov jalovino, manjša pa finalni produkt. Po taki tehnološki shemi je rudarski inštitut v Ljubljani laboratorijsko pridobil kaolin, ki ga je tudi analiziral inštitut za papir in celulozo v Ljubljani in ga zelo ugodno ocenil. Poleg tega smo s tako pridobljenim kaolinom napravili nekoliko kemičnih in mineraloških analiz, ki tudi zagotavljajo tako pridobljenemu kaolinu ugodno in dobro kvaliteto. Kljub mnogim naporom pa doslej ni bilo mogoče opraviti polindustrij-skega in industrijskega preizkusa bogatenja kaolinske rude iz Sel, oz. pridobiti s takim preizkusom večje količine separiranega kaolina in ga kvalitativno preizkusiti v proizvodnji papirja. Rezultati bodo pokazali, kateri od postopkov je primernejši (mokri — suhi) in ekonomičnejši in katerega bomo uporabili pri izgradnji novega rudnika. Prav tako kot študijo tehnologije smo vzporedno izdelali kot sestavni del raziskovalnega programa hidrogeološko študijo, delno kot dopolnilo geoloških raziskav, delno pa kot ugotavljanje hidroloških razmer ležišča Sela. Pri odkopavanju je namreč zelo važno poznati hidrološke razmere, ker je voda eden tistih faktorjev, ki bistveno vplivajo na pogoje rudarjenja. S študijo smo predvsem ugotovili, da je območje Sel v Tuhinjski dolini zgrajeno iz propustnega apnenca, grušča, rečnega nanosa, keratofirjev in nepropustnih glinastih skrilavcev. Keratofir, na katerem je razvita površinska rečna mreža, je prelomljen in zbira ter prevaja vodo le po večjih razpokah, sicer pa je nepropusten. Ker je vodonosen, ga uvrščamo k slabo propustnim kameninam. Voda se pojavlja v drenažnih gravitacijskih izvirih in v močilih, ki dre-nirajo več metrov debelo plast preperine in grušča. V jamska dela priteka voda iz krovnine kaolinskih plasti in razpok v keratofirju. Po keratofirju priteka voda v dele pod potoki in grapami, ki so verjetno tektonsko predisponirane. Stik kaolina s krovnino je milonitiziran in močno zdrobljen in pri načenjanju takega stika z rudarskimi deli vdira voda s tekočim peskom. Ta cona se napaja iz površinskih voda in vode, ki pronica na široki fronti skozi debelo preperino in grušč, ki ležita na položnem pobočju nad jamo. Vdoru vode iz krovnine se ne bi mogli izogniti s tem, da bi drenirali vodonosno cono in keratofir, ker bi zelo obsežna drenaža površine ne mogla zajeti zelo obsežne vodonosne cone, ki se ne napaja le iz potokov. Jamske hidrogeologije ležišča za potrebe glavnega projekta novega rudnika v Selah še nismo dovolj podrobno proučili in bomo morali s študijami nadaljevati. Površinski vodotoki so stalni, v zgornjem toku ima Rožiški potok cca 101/sek. vode, Studenški potok pa le cca 51/sek. Preciznih in dolgoročnih merjenj pretokov vode obeh potokov nismo opravili. To pa bo zelo potrebno za načrtovanje eventuelne separacije kaolina Sela z mokrim postopkom. Kot smo že uvodoma ugotovili, je bil osnovni namen celotnega raziskovalnega dela ugotoviti predvsem zadostno količino kvalitetnih rudnih rezerv. Rudne rezerve računamo po posebnem pravilniku, ki je sestavni del pozitivnih predpisov in ki določa kriterije za ugotavljanje in razvrščanje rudnih rezerv, potrebno dokumentacijo in podatke o evidenci in načinu vodenja evidence o rezervah. Po pravilniku delimo ležišča plastičnih mineralnih surovin, kamor spada tudi kaolin, glede na nastanek v dve osnovni skupini: primarno in sekundarno. Primarna so nastala predvsem s hidrotermalnimi ali hidratogenimi spremembami matičnih kamenin na mestu nastanka teh kamenin. Sekundarna pa so nastala s sedimentacijo erodiranih primarnih ležišč. Naše ležišče spada v prvo osnovno skupino, ker je hidrotermalnega nastanka. Nadalje delimo ležišča v več skupin glede na velikost in obliko ležišča, kakor tudi v več podskupin glede na enakomernost orudenenja in kvaliteto mineralne surovine. Rezerve pastičnih mineralnih surovin razvrščamo v kategorije A, B, Ci in C2 v odvisnosti od stopnje raziskanosti in ugotovljene kvalitete. Za določevanje posameznih kategorij rudnih rezerv moramo predvsem poznati osnovne parametre ležišča, t. j. smerjenje, močnost, zaleganje, kakor tudi konture rudnega telesa, ki jih je treba ugotoviti z rudarskimi deli in dopolnilnim globinskim vrtanjem. Nadalje moramo poznati litološki sestav z ugotovljeno količino jalovinskih vložkov, popolnoma moramo poznati kvaliteto kakor tudi tehnološke lastnosti mineralne surovine. Imeti moramo tudi atest o industrijski uporabnosti surovine. Poleg tega moramo poznati še hidrogeološke in inženirsko geološke pogoje ležišča, kakor tudi pogoje rudarske eksploatacije. Kategoriji A in B računamo samo s podatki, pridobljenimi z rudarskimi raziskovalnimi deli, kategorijo Ci pa še z ekstrapolacijskim računom izven kontur rezerv A in B kategorij. Rezerve kategorije C2 pa ocenjujemo na osnovi poznanih splošnih geoloških in drugih podatkov. Po vseh navedenih principih so tudi izračunane rezerve koristne substance na Selah. Ležišče kaolina Sela z okolico smo v letih 1960 do 1966 s sistematskimi montangeološkimi deli raziskali do visoke stopnje. Tako smo ugotovili geološko zgradbo ležišča kakor tudi genezo in perspektivnost ležišča. Zelo razsežna jamska rudarska raziskovalna dela smo pravilno usmerjali s podatki, pridobljenimi kot rezultat geofizikalnih meritev in raziskovanja s pomočjo globinskega vrtanja. Z direktnimi rudarskimi raziskovalnimi deli, t. j. z raziskovalnimi programi in nadkopi na različnih nivojih smo določili točne konture rudnega telesa, pri tem pridobljena ruda pa je služila kot vzorec za določevanje kemijskih in mineraloških komponent, s katerimi smo ugotovili predvsem kvaliteto in uporabnost surovine. Najvažnejše podatke o uporabnosti surovine oziroma končnega produkta so nam dale tehnološke analize, s katerimi smo ugotovili tehnologijo obdelave, kakor tudi uporabnost pridobljenega produkta. Naslednji, za kasnejšo eksploatacijo ležišča važen podatek, smo dobili s hidrogeološko študijo. Končno smo kot glavni rezultat raziskovalnega dela opravili izračun rudnih rezerv in na podlagi ugotovljenih kontur rudnega telesa na različnih nivojih ugotovili tako velike rezerve mineralne surovine, da bo obratovanje novega rudnika pri letni proizvodnji 50—70.000 ton končnega produkta zagotovljeno za več kot 20 let pri tehnološko in ekonomsko zadovoljivi kvaliteti. Na ta način smo z rezultati raziskovanja dosegli osnovni cilj, preostala pa so še zelo obsežna odpiralna in pripravljalna dela, s katerimi bo dokončno opravljeno odpiranje novega rudnika. * Mining has long been known in the surroundings of Kamnik, of which many old works at different localities give evidence. On account of considerable advances made in the Yugoslav paper industry during the recent years, kaolin was in greater demand. The kaolin mine in Črna could not cover ali demands, even if production was on the constant increase. Becausa of several bottle -le-ne- necks it was impossible to increase the production of it at the existent plant. So we began to investigate extensively the wider surroundings of the existent plant of Črna. Of ali finding places the deposit in the surroundings of Sele in the Tuhinja Valley proved to be the most perspective. Here a systematic montangeological research was carried out, with vvhich the deposit was examined up to a hig degree. With the investigation of the surface which covered above ali the preparation of geological maps, geodesical works, geographical measurements, and deep drilling the geological struckture of the deposit and its surroundings was found out and determined. The whole formation is composed of the Triassic layers, miocene, and quarternary. Of the Triassic strata the Ladinian stage is the best evident one; in it the Pseudo-Zilian layers — wenger, Ladinian tuffs and other rocks that are in connection with the Ladinian issues of keratophyre and its differencials are to be found. The Sela kaolin deposit lies at the tectonic contact between the quartz keratophyre of the north and the Pseudo-Zilian clay -clay-sl-slates of the south. To complete research work 011 the surface, we engaged in extensive cave researches. We cut the stratum of kaolin by undermining it at four different levels, and then we examined it vvith regard to the direction as vvell as the falling of the stratum. In this way the contour of the kaolin stratum was precisely determined. With samples obtained during our researches and by means of petrographical, chemical, mineralogical, DTA, rontgen, paleontological, and technilogical analyses, data for establishing the genesis of the kaolin deposit were obtained, as vvell as reciprocal relations between sedimentary and volcanic rocks. In addition to that it was also possible to establish the quality and technological value of kaolin. Through these analyses we established the fact that the kaolinized mass consists of 40—50 per cent quartz, 10—25 kaolin, 20—30 chlorite, and 10—20 illite and, further, that kaolin does not contain — technologically and for the intended use — any injurous admixture and, finally, that it is — in technological respect as a filler in the paper industry — quite equivalent to the kaolin of the trade-mark »Črna«. Further datum, which will be of greast importance to the future exploitation of the deposit, was obtained by hydrogeological studies vvith vvhich we established that ali the strata except for clay-slates are permeable to vvater and represent collectors. But the most important datum is the discovery that also tectonically ruined keratophyre appears as a collector, vvhich represents serious danger vvhen it meets vvith the mining vvorks, because at such moments vvater or running sand usually breaks in. In the end vve came to the chief result of our researches; vve could calculate the mineral reserves and, on the basis of the established contours of the mineral body at different levels ascertained so large reserves of mineral ravv material that the operation of the nevv mine at the year production of 50.000—70.000 tons of final product vvill be possible for more than twenty years, the quality being technologically and economically satisfactory. 'ATljrM A TETIVI DE IT., V f{ A, IM SO TE PET MOSESSOVEBUaVE. sklici l«is &®» m&Mm* \ otizv m rroi sm^ SikmmM« l^ANKVim Naslovna stran pentatevha iz kamniškega muzeja (glej stran 183) ANTON STRAŽAR — LJUDSKI PISATELJ Ivan ZIKA V VI. Kamniškem zborniku 1960, str. 67 in 68, sem na kratko omenil smrt ljudskega pisatelja Antona Stražarja iz Prapreč pri Lukovici. Njegovo delo pač zasluži, da ga v celoti prikažemo. Stražar je prav gotovo zaslužen za zgodovino kamniškega in domžalskega okoliša kot veren zapisovalec starih zgodb, ki jih je ljudska domišljija spletla okrog zgodovinskih dogodkov in številnih gradov v črnem grabnu in na Moravškem. Te zgodbe bi utonile v pozabo, če jih ne bi rešil ta preprosti kmečki človek, ki pa je pokazal veliko ljubezen in nagnjenje do pisanja in do zgodovine svojega domačega kraja. Stražar se je uveljavil kot zabaven in nadarjen pripovedovalec domačih zgodb, osnovanih na ljudskem izročilu. Ob večji izobrazbi bi prav gotovo svojo nadarjenost in smisel za razpletanje dogodkov usmeril v pravo književnost ali vsaj v časnikarsko udefstvovanje. Tako pa je podnevi kmetoval, a kasno v noč pisal. V njegovem življenju ga ni spremljala sreča. Rodil se je v Gradišču, vasici blizu Lukovice, 2. junija leta 1895. Starši so se leta 1902 preselili v vas Prapreče, od koder je še istega leta pričel hoditi vsak dan v osnovno šolo na Kersnikovo Brdo. Svoje veselje do zgodovine je poglabljal še z branjem. Pri Pozničevih, po domače česnovih v Gradišču so imeli veliko knjig, ki jih je mladi Stražar večkrat prebral. Ko je leta 1909 dokončal ljudsko šolo, je ostal doma in pomagal staršem pri kmečkem delu. še vedno pa je vneto bral knjige in z zanimanjem poslušal zgodbe, ki so jih pravili stari očanci. le s petnajstim letom je začel zapisovati vse, kar je slišal pripovedovati. Vse ga je zanimalo, zgodovinski dogodki, nagajive norčije vaških porednežev, pravljice, vraže... Toda prišla je prva svetovna vojna in 15. marca 1915 je moral obleči vojaško suknjo pri 17. pehotnem polku v Ljubljani. Kmalu je bil na fronti v Galiciji. Od tam se je začel oglašati z vojaškimi pismi v tedniku MIR, ki je izhajal v Celovcu. Leta J918 se je boril v Tirolah, kjer je bil pred ^koncem vojne ujet. Iz italijanskega uejtništva se je vrnil šele spomladi 1920. Še istega leta se je oženil. .Doma je kmetoval in pisal. Našel je svoje zapiske izpred vojne in nadaljeval začeto delo. Pogumno je stopil pred javnost leta 1921 z drobno knjižico Praprečanovih zgodb, ki jo je izdal v samozaložbi. Za vsako dobro stvar vneti kamniški tiskarnar Anton Slatnar mu je omogočil ob majhnih stroških naklado knjižice, ki je bila kmalu razprodana. Ta knjižica mu je tudi utrla pot med stalne sotrudnike tednika DOMOVINA. Urednik Filip Omladič, Savinjčan, ki je imel velik smisel za lepoto čiste slovenske govorice, je usmerjal Stražarjevo pisateljsko prizadevanje, mu svetoval in odpravljal napake. Sam mi je zatrjeval, da s Stražarjevimi rokopisi ni bilo veliko posla, ker je zelo tekoče in razumljivo pisal. Pesnik Miran Jarc je leta 1924 Stražarju preskrbel službo pomožnega raznašalca pri neki banki v Ljubljani. Jarčeva svakinja je bila namreč botra Stražarjevim otrokom. Ta služba je Stražarju zagotovila stalen mesečni dohodek, ki ga je s honorarjem od pisanja nekako rešil skrbi za vzdrževanje družine. Spočetka se je vsak dan s kolesom vozil v Ljubljano, potem pa je dobil stanovanje na Ježici. Hotel se je že preseliti v Ljubljano, pa je v tem njegovo družino doletela nesreča. Žena je po porodu petega otroka ohromela in ostala v postelji. Na posestvu ni imel .kdo delati. Tuja delovna sila in stroški zdravljenja so leta 1929 pognali posestvo na dražbo. Stražar ga ni mogel rešiti, čeprav je pustil službo v Ljubljani in se spet ubadal z domačim gospodarstvom. Mišljenje, da bo ob ponovnem porodu žena spet ozdravela, je bilo zmotno. Pet let je bila priklenjena na posteljo, od teh je zadnja tri leta preživela v hiralnici v Mengšu, kjer jo je smrt leta 1931 rešila trpljenja. Otroci so doraščali pri sorodnikih, Stražar pa se je pehal za zaslužkom po Dolenjskem, iskal tolažbe v pijači in nehal pisati. Končno je odšel na delo v Nemčijo. Ob urejenih razmerah, bi se gotovo njegova življenjska pot drugače usmerila. Stražarjeva vojaška pisma Stražar je svoja vojaška pisma začel pisati iz Galicije. Prvo je poslal v MIR 24. avgusta 1917, zadnje pa iz Gradišča v juniju 1918, ko je bil na dopustu. Iz kamniškega in domžalskea okoliša nimamo na voljo vojaških pisem iz prve svetovne vojne, da bi po 50 letih prve svetovne morije obudili spomin na naše fante in može, ki jih krije zemlja po Galiških poljanah, na Doberdobu in v Tirolah. Stražarjeva pisma pa nam dajejo priložnost, da tudi tem vojnim dogodkom posvetimo dolžno pozornost. Tem bolj, ker Stražar omenja mnogo naših ožjih rojakov iz bivšega kamniškega okraja, med katerimi bo marsikdo spoznal svojega starega očeta, strica ali brata. Zanimiva pa so ta pisma tudi v tem, kako je preprost slovenski kmečki fant gledal na bedni položaj poljskega ljudstva v Galiciji in mu želel boljših časov. V njih pa nam Stražar razkriva tudi marsikaj, kar sodi k dopolnitvi poznavanja njegovega kasnejšega dela. Drobtinice iz vojaškega dnevnika (Pošilja Anton Stažar) Bojišče, 24. 8. 1917 1. Dasi imamo kranjski rojaki dosti domačih dnevnih in tedenskih listov, se mi je najbolj priljubil vaš MIR. Zahvaljujem se Vam g. urednik, da mi ga tako redno pošiljate, ker zame je to največja radost v tem vojaškem življenju. V začetku avgusta sem se že četrtič odpeljal na gališke poljane ... To pot sem odšel z vojaško delovno kompanijo v družbi dveh Slovencev, Brinca in Skazeta, drugi pa so Poljaki, Romuni, Nemci in Židje. Po tridnevni vožnji smo izstopili v mali porušeni postaji in marširali v malo, do tal požgano in razdejano mestece Z. blizu ruske meje. Tam smo bili tri dni. »Pani Moskali« so se izkazali dobre mojstre v uničevanju. Smilili so se mi ubogi ljudje, ki so žalostno hodili okoli svojih porušenih dotmov. Dne 9. avgusta pa smo mi od druge kompanije odšli iznova na pot in se ustavili dobrih 20 km proti zapadu v nekem selu. Tu smo sedaj v barakah, ki so jih zgradili Nemci. 2. Skozi to selo drži okrajna cesta; seveda so pri nas na Kranjskem gozdne poti boljše kakor najboljše gališke ceste. Pri nas so trda tla, tu pa ne. Kadar je lepo vreme, se po galiških cestah vali prah po več metrov visoko, če je deževje, je pa blata po pol metra, ponekod še več. Ceste se morajo sedaj tudi redno popravljati, drugače bi bil sploh vsak promet nemogoč. Sedaj delamo dnevno po 9 ur na cesti, od 6—11 dopoldne in od 2—6 popoldne. Takoj po večerji se razkropimo po polju: kuhamo in pečemo jabolka in krompir. V tem kraju so poleg nas tudi Nemci in Madžari. 3. Za Ogrsko je Galicija prva poljedelska dežela; tu je zelo rodovitna zemlja in večinoma sama ravan. Sedaj je seveda malo polja obdelanega. Tu je samo par kosov zemlje posajenega krompirja, in še tega so posadili nemški vojaki. Prebivalci so se šele začeli vračati, nekaj malega pa jih je tu ostalo ves čas in ti nam pripovedujejo razne zanimivosti izza dobe ruskega gospodarstva. Jesti so imeli dosti, kajti »Moskali« so delali bolj po social-demokratično. Tistim so »zabrali«, ki so imeli dosti in delili ubogim. Židje seveda ne hvalijo Rusov, ker jim niso pustili tako ciganiti ljudi, kot to delajo pod našo vlado. Po tej vojni, upam bodo tudi tu posegli poklicani organi malo bolj v — dno... (MIR, 14. septembra 1917) 4. Lvov, 20. oktobra 1917 2e je čas, da se zopet oglasim v MIRU. Ko so prve moje Drobtinice izšle v MIRU, sem bil že v vojni bolnišnici in sem tam na beli postelji čital vaš časopis, ki so ga od stotnije poslali za menoj. Vsled male nezgode sem namreč 8. septembra odšel v vojno bolnišnico ter se za ičas poslovil od krampa, puške in lopate. Poročam vam sedaj še nekaj zanimivosti z bojišča. Sredi avgusta popoldne sem po vzgledu drugih šel tudi jaz iskat si kakega priboljška za želodec. Za selom Pluhovim pod gozdičem sem si dobil krompirja, zakuril ogenj kar po pastirsko in začel peči krompir... Verjemite mi, da sedaj bolj čislam pečeni krompir kot sem svojčas najboljšo potico. Bil sem tako zamišljen v svoje delo, da nisem poprej opazil starega očanca, ko me je že ogovoril. Zgovorni sivolasi ded mi je pripovedoval razne zanimive epizode iz te svetovne vojne. Imel je tri sinove; dva sta odšla takoj prvi dan mobilizacije; najmlajši, žena in dve hčeri so mu še ostali. Ali prodno je sneg leta 1914 zapadel Galicijo, je moral v temni noči zapustiti dom; žena, sin in hčeri so se mu v tej paniki izgubili, še sedaj ne ve za njih. On sam je bil potem na Ogrskem. Ko se je vrnil domov, je moral znova bežati. Sedaj je spet na svoji rodni grudi. Pripovedoval je živo, solze so mu kapale po nagubanem licu, ko me je spraševal: »Kdaj bo konec vojne?« Seveda mu jaz na to pereče vprašanje nisem mogel drugega odgovoriti kot to, da bi bil vsaj kmalu. Tudi jaz si želim iti domov, saj bode že tri leta, kar sem zapustil domači kraj. Sonce je zahajalo, ko sva šla s starcem proti selu, jaz pa sem se oziral proti zapadu... Kdaj bodem tako srečen, da bodem prišel v ljubi domači raj. (MIR 2. novembra 1917) 5. Lvov, 21. oktobra 1917 Pač si nisem mislil, ko sem leta 1915 marširal po Galiciji od Zločeve proti Brodem, od tam pa na Rusko v Mihalovko, da bodem še kdaj hodil po teh krajih. Ali živemu se vse prigodi, mrtvemu le jama. Tako se je zgodilo tudi meni letošnje poletje. V začetku meseca avgusta sem bil že znova v teh krajih, sedaj že četrtič v Galiciji. Bila je krasna poletenska noč; zvezdice so migljale na sinjem nebu, jaz pa sem pod svojo hišico ležal in kadil... Nedaleč od mojega bivališča so bili grobovi in na njih preprosti brezovi križi — počivališče junaških borilcev; med njimi počivajo tudi moji tovariši Slovenci, kakor J. Vozelj, Peter Učakar in Vincenc Cerar. Kje vam je pač usojeno počivati, daleč proč od domovine? Vašim dragim ne bode moč, da bi pomolili na vaših gomilah in prižgali par svečic. Tebi, Peter Učakar, se je izpolnilo, kar si večkrat pel: Starši prosim lepo, milo, — če se bode razglasilo: — »Mrtev sin je vaš, soldat« — dajte zame mašo brat. (MIR> 9. novembra 1917) Sličice z vzhoda (Pošilja A. Stražar) 1. Krakov, 28. oktobra 1917 Namenil sem se skromno popisati vam, rojaki, kako je tukaj v Galiciji, o kateri slišite dan za dnem; pa tudi vaših dragih je dosti tukaj. Ker sem že skoraj dve leti med samimi Poljaki, zato mi je mogoče podati natančen opis o teh naših severnih Slovanih. Prvič sem prišel v Galicijo meseca avgusta 1915. Naš pehotni bataljon je bil par dni nastanjen v Klodnu-Zoltanci, nedaleč od Lvova. Najbolj ubožni kmet ima pri nas lepše stanovanje kot tukajšnji. Bilo je 5. avgusta. Zahotelo se mi je mleka, zato grem stikat za njim. Stopim takoj v prvo hišo, pa bi se od smradu skoraj zgrudil. Na kupu cunj sem videl tri otroke, njihova mati pa se je sukala okoli nekakega štedilnika in kuhala. V drugem kotu je stala krava, v tretjem so bile kure, v četrtem pa prešiči. Med štirimi stenami so stanovali skupno ljudje in živali. Ko bi si ne bil tako želel mleka, ga ne bi hotel od te umazane gospodinje niti zastonj, ne pa za drag denar; ali sila kola lomi! Zemlja je tukaj izredno rodovitna. Žalibog da je nimajo naši ljudje v rokah. Koliko več bi še dobili iz nje. Ti ljudje pa delajo tako »leseno«, da sem bil jezen, kadar sem jih opazoval. Gališke vasi so splošno velike, ali vse te ha te (koče), kakor pravijo hišam, niso vredne niti poštenega do-movja našega kmeta. Kar je kaj čednih poslopij v vasi, so običajno cerkev, župnišče, šola (teh je malo po deželi) in židovske krčme ter prodajalne... Hranilnice so tukaj na deželi tako redka prikazen, kot bele vrane. Ce je kmet v potrebi, gre k zidu, in že je muha v pajčevini, iz katere ni več rešitve. (MIR, 23. novembra 1917) 2. Krakov 30. oktobra 1917 Vse poljske pridelke pokupijo židje in jih plačajo, kakor se jim zdi; ponavadi kmetu ni treba dosti dati v novcih, saj gre večinoma vse skozi grlo za vodko. Po izobrazbi so Poljaki, še ibolj pa Rusini, za več kot sto let za nami, saj polovica ljudi ne zna ne čitati ne pisati. Ker pa so ti ljudje popolnoma brez izobrazbe, so tudi polni praznoverja ... Dosti se je pisalo po naših časopisih, kako so Poljaki vneti za našo monarhijo. Imel sem priliko govoriti z mnogimi in mnogimi, ali vsi so vneti za samostojno Poljsko, židje pa se bojijo, da bi jim gospodarili Rusi, ker vedo, da bi jim pod rusko upravo ne šla pšenica tako v klasje. Veliko dela in velikih ljudi bode treba, da bodo to ljudstvo dvignili na tisto stopnjo omike, na kateri so drugi evropski narodi. Res je, da je tudi tukaj nekaj inteligence, ali kaj to pomaga... Dokler bo šlo po tem kopitu naprej, bode Galicija, kar je bila — zaplotna dežela v Evropi. (MIR 14. decembra .1917) Drobtinice iz vojaškega dnevnika (Piše Anton Stražar) (brez datuma) Zbogom, Galicija! Ko sem se meseca avgusta četrtič vozil v Galicijo, se nisem nadejal, da jo bodem tako hitro zapustil — že po dobrih treh mesecih. Ravno na praznik Vseh svetnikov nas je bila večja skupina ranjenih in bolehnih vojakov zbranih za odhod pred barakami Rdečega Križa v Krakovu. Vseh skupaj nas je bilo 65, seveda vseh avstrijskih narodnosti. Bili smo poleg tudi štirje Slovenci; izmed teh sva si bila najbolj prijatelja s poddesetnikom Fr. Črnikom, doma iz Razpotja pri Idriji. Odšli smo po raznih krakovskih ulicah v Franc Jožefovo vojašnico, kjer bodemo še nočevali, da nam vpišejo »marš-rute« (potovalne liste) ... Na praznik mrtvih sem doma krasil grobove svojih bratov in sester, ki počivajo poleg gradiške cerkvice. Sedaj mi pa že trikrat ni bilo moč tega storiti. Zadnja noč, ki mi je minula še v Galiciji, mi ostane v trajnem spominu. V tisti vojašnici so nas potaknili kar v skladišče; ležali smo brez odej v mrzlem nezakurjenem prostoru. Vso noč nisem spal niti ene ure; zeblo me je, da sem se ves tresel. Naslednji dan zvečer ob šesti uri, pa sem že sedel na vlak in se odpeljal proti Dunaju, od tam pa še dalje do Judenburga, kjer je naš junaški pehotni polk. še nikdar se nisem tako postil, kakor sem se 3. novembra 1917 na Dunaju, kjer sem moral čakati ves dan in še pozno v noč, končno pa sem se pred polnočjo odpeljal v živinskem vagonu, iz katerega sem drugo jutro ušel. Izstopil sem v Dunajskem Novem mestu ter čakal na boljši vlak, ki vozi ljudi. Pa tudi postrežen sem bil boljše kakor na Dunaju. V vojaški kuhinji sem dobil kavo, kos klobase in četrt kruha, nato pa še pri Rdečem Križu kruha in kave. Žal, da me moj tovariš France ni hotel ubogati, ter se je revež gladen odpeljal naprej. Tretji večer se je vendarle končala moja vožnja. Dospel sem v Judenburg in se ob 11. uri ponoči podal k počitku. Odel sem se kar s tremi odejami. Tam sem se sešel s četovodjem Videtom Ambrožičem, o katerem sem vedel, da zlaga pesmi in jih objavlja v raznih listih. Dosti sva se pomenila, potem pa so nas poslali v oddelek rekonvalescentov v Kallwang, od tam pa 13. novembra na dopust. (MIR| 10 maj-a 1918) Pisemce iz daljne dežele Vojna pošta, 29. aprila 1918 Živahno je bilo na judenburškem kolodvoru, ko smo se »Janezi« uvago-nirali, da se odpeljemo na fronto. Kmalu bo poteklo že četrto vojno leto. V tem bataljonu smo bili po večini sami »urlaubarji« (dopustniki), večina izmed nas že po več let v vojaški službi in bili smo že večkrat na bojišču. Ne bi pa rekel, da smo kaj zaostajali za ostalimi. Vozili smo se dva dni in tri noči. Zdaj smo že petič pripravljeni za bojišče in čakamo, da nas pozovejo na bojno črto. Mnogo iskrenih pozdravov vam pošiljam, vam, vrli koroški zavedni Slovenci in Slovenke, vaš sosedni kranjski somišljenik z onstran Karavank, kakor tudi moji ožji tovariši »sedemnajsti«: Desetnik Dominik Sedlar, poddesetnik Alojzij Tekavčič, Janko Burger, Anton Jurjevec, Janko Debevc, sploh vsi... (MIR, 10. maja 1918) Pisemce iz tujine Vojna pošta, 14. maja 1918 2. Četrta moja vigred v tujini. Že je napočila četrta spomlad in okrasila naravo z zelenjem in cvetjem, kar se potikam po raznih krajih kot vojak. Nehote mi uhajajo v misli pogovori naših že sedaj umrlih »Radeckyjevih veteranov«. Moj oče so namreč pozimi po malem čevljarili. Ko so sedeli na malem trinogatem stolcu, so bili redkokdaj sami, bili so pri nas vedno kaki vasovalci, kot štefetov in Prgačev oče iz sosednje Gradiške vasi, pa Pozničev Andrejče in Flajšmanov oče iz naše Prapreške vasi. Dasi sem bil žive narave kot drugi moji vrstniki, ki nas je veselilo sankanje in drkanje po ledu, ali kadar so bili omenjeni očanci pri nas, bi me nikdo izmed vrstnikov ne spravil venkaj, če bi mi kupil cel zavitek bonbonov ali tržaških fig. še v sanjah sem nato romal po daljnih ogrskih planjavah ali po Italijanskem, želel sem si takrat, da bi bil vojak in hodil po lepih mestih s puško na rami. Kar sem si želel v otroških letih, to se mi sedaj do pičice izpolnjuje; mogoče bode tudi meni poteklo pet, šest ali več let, predno bodem odložil vojaško suknjo, kot so jo nosili ti očanci. V tem času, kar sem vam poslal prvo pisemce, smo se že prestavili v sosednjo vas, namreč 29. aprila. Kadar sem prost, grem s tovarišem, ki nas je več skupaj samih Kamničanov, dobrih 10 minut od našega bivališča. Tako smo šli tudi prvo nedeljo majnika. Namreč jaz, Tone Jurjevec iz Selc pri Moravčah in Tonče Jerin iz Kamnika, šli smo ob malem potoku kakih 10 minut, nato pa preko ozkega mostička pod strmo brdo, kjer se je pasla drobnica, zvečine same koze. Tam smo zakurili in začeli izvrševati kuharsko obrt, kuhali smo kašo in žgance. Tako robo nam pošljejo z doma. Ko smo izpraznili naše posode, smo še naprej sedeli na zeleni tratini in se pomenkovali, kako je bilo v tem času doma... Želeli smo, da bi spet romali po zelenem zaraščenem gozdovju na Limbarsko goro. Ugibali smo, kdaj bodemo znova tako srečni, da bodemo gori, da se bodem zahvalil svetemu Valentinu za srečno povrnitev v domači kraj. (MIR, Celovec 24. maja 1918.) Spomini 3. Vojna pošta, 20. maja 1918 Pozdrave ji pošiljam! Kmalu potem sem jaz odšel v bolnišnico v mesecu avgustu 1915. V Lvovu sem bil samo dva dni, od tam sem se pa peljal na Ogrsko v mesto Košice. Prišel sem v barake, ki so zunaj mesta in jih je nad dvesto. Na tretji od moje postelje je ležal težko ranjeni Slovenec Lovro L... Ranjen je bil v prsi že v majniški ofenzivi v Karpatih. Bilo mu je komaj 22 let, ali vedel je, da so mu dnevi tega zemeljskega potovanja šteti. Sleherni dan sem sedel ob njegovi postelji. Govoriti že ni mogel dosti, ali podal mi je dnevnik in iz njega sem zvedel vse njegovo življenje. Večkrat mi je dejal: »Veš, Tone, samo iz dveh vzrokov se težko ločim iz tega sveta... radi mamice in moje Minke — pa je že tako odločeno nekaterim ljudem, da srečo samo vidijo, ne uživajo je pa ne.« Dva dni po Vel. šmarnu je bilo; sedel sem ob njegovi postelji zadnjikrat... Z velikim trudom mi je napisal tele vrstice: Košice, 17. avgusta 1915. Srčece moje! Te moje vrstice bodeš ti brala, ko mene že ne bode več na svetu... Ne plakaj, kar je, je! Zbiraj si druzega, če hočeš, samo bodi mu zvesta, kot si bila meni! Tako te prosi vedno tvoj zvesti Lovro. Pa moli kaj za pokoj moje duše. Zbogom! Spolnil sem prijateljevo zadnjo željo, pa oddal to pisanje, da ga je dobila Minka. To so Slovenci Vojna pošta, 22. maja 1918 V začetku meseca listopada leta 1915 sem bil že drugič v Galiciji. Odpeljali smo se zadnji dan meseca vinotoka, XV. maršbataljon. Vozili smo se tri dni in štiri noči iz Ogrskega, iz Kabe, kjer je bil naš XX. poljski pešpolk, kateremu sem bil prideljen. Bilo je največ Poljakov, pa tudi Slovencev nas je bila ena stotnija. Ko smo odšli v poletju, nas je bilo 700. V teh nekaj mesecih pa so se naši »Janezi« razkropili. Nekaj jih je padlo, največ ob svetem Jakobu in na Božič pri Kamnejovki v bližini reke Bug. Dosti se je tudi zmanjšalo število na angelsko nedeljo pri Zlačavi. Zato smo bili v XV. maršbataljonu samo tisti, ki smo se že povrnili iz bolnišnic. Največ nas je bilo v 2. stotniji. Imeli pa smo same slovenske šarže; pri našem prvem voju je bil četovodja Rudolf Tomšič iz Vel. Lašč. Predno smo odšli v strelske jarke, smo bili nekaj časa še na odpočitku v Pinjakih, nedaleč od Brzežan. Nastanili smo se po galiških hatah (hišah). Vsakdo, ki je še izmed nas ostal živ, se more spominjati na tiste čase, ko so nam Poljakinje kuhale — pa tudi ondotni Žid se gotovo kaj na nas spominja, saj nas je dobro skubil. Vsak večer so se fantje zbrali pri našem prvem voju in potem smo seveda peli pozno v noč, pa se malo krepčali s poljsko »vodko«, kavo in krompirjem, politim z mlekom. Ondotni domačini so bili vsakikrat pri nas in mas poslušali, ko smo peli. Če bi peli do jutra, bi nas tudi poslušali. Menili so se med seboj: »To so Slovenci, ti znajo peti!« še tri leta ni od tistega časa, ali kje so sedaj moji tovariši — pevci? Ti, France Burja, moj ožji tovariš — Moravčan, ki si bil med prvimi pevci, počivaš že od meseca junija leta 1916. .Dalje ni več našega četovodja Rudolfa Tomšiča, počiva v bližini Trsta, France, ti pa pri Assiagu. Ko sem letos zapustil XX. polk in odšel nazaj k Janezom, sva bila skupaj samo še z Jagodicem iz Kamnika. Ostali pa so se razkropili kot ovelo listje, če potegne veter ... MIR, Celovec 31. maja 1918) Pisemce iz tujine Vojna pošta, 1. junija 1918 (V tem pismu se Stražar spominja dogodka iz mladosti, kako je vjel siničko in jo dal v kletko. V podobni kletki se zdaj sam želi osvoboditi od vojnih grozot in težav.) Pisemce iz tujine Vojna pošta, 2. junija 1918 (V začetku pisma ise Stražar spominja domačih praznikov, lepih vrtov in znamenj ob cesti.) Popoldne 30. maja smo šli obiskat svoje novodošle tovariše, ki so se pripeljali za nami in so v sosednji vasi. Med njimi je tudi J. šmon iz Kresnic... Ti novi tovariši so prišli izvečine vsi iz ruskega ujetništva. Zato so prišli v čisto nov kraj in malo tarnajo, ko hodijo po tukajšnjih strmih gorskih potih. No, pa se bodo že privadili, kakor smo se mi. Po menaži 1. junija so odšli od naše kompanije nekateri v »Šturmkurz«. Tako sem izgubil tudi najboljšega tovariša Toneta Jurjevca. Sedaj ne bova več skupno kuhala. Dal Bog, da bi tega ne bilo več treba, da bi nam znova kuhale naše dobre mamice. (MIR, 21. junija 1918) že travca pada na zelenih travnikih V Gradišču, junija 1918 Lepi cvetoči mesec maj je minul. Prišel je rožnik, ki smo se ga svojčas kmečki fantje najbolj veselili. Sredi tega meseca, takole po sv. Vidu, smo že vriskali in peli, ko smo šli s koso na zelene travnike, še predno je vzšlo zlato sončece, so bila že rosna naša čela. Saj smo odšli na delo ob treh, najkasneje ob štirih zjutraj. Ko smo se zbirali, smo zapeli znano: Fantje, vstanite! — sem slišal tri bit' — rožičke nalite — pa gremo kosit... Tudi pri nas imamo travnik v sosednji Gradiški vasi, v tako imenovanih »Gradiških lokah«. Oče so že zvečer pripravili in sklepali kose, zgodaj zjutraj pa sva odšla na delo. še predno sva prišla na travnik, so bili že tam Gradišani. Seveda tudi moji vrstniki, ki so ukajoč in pevajoč rezali travico. Tudi letos je prišel že čas košnje, jaz in moja tovariša Klopčič in Burger se spominjamo na tiste čase in se pomenkujemo, kdaj bomo spet rezali travco. Ko sem bil še na prejšnji vojni pošti, sem dobil z doma prošnjo; šel sem z njo takoj na raport, ali ker še ni bilo prvih dopustnikov nazaj, nisem nič dosegel. Popoldne pa so me poslali v tehnični tečaj. Znova sem poskušal srečo. Ko bi ne bil stanoviten v prošnji, ne bi nič dosegel, v tretje se mi je pa posrečilo. Z nočjo vred sem se 15. junija poslovil od tovarišev in se odpeljal na dvotedenski dopust. Z električno železnico sem se odpeljal iz Lane do Burg-stala, nato pa čez Bolzan v Beljak, naslednji večer ob 11 pa sem izstopil v Ljubljani. Nisem se nadejal, da bom v letošnji košnji doma, temveč, da mi bo ta veseli čas potekel v Tirolah. Znova torej kosim v domačem kraju, pa vseeno nisem tako vesel, kakor sem bil nekdanje dni... Moje oko se zaman ozira po mnogih mojih nekdanjih tovariših... Kosci so zdaj zvečina sami osiveli očetje in naša pridna dekleta, vsi kot jaz pa si že želimo, da bi prišel toliko zaželjeni mir, da bi se nam fantom ne bilo treba več potikati po svetu, temveč da bi ostali doma, kjer je najboljše in nam ne bi bilo treba tako gladovati in pasti uši. (MIR, 28. junija 1918) To je bilo zadnje vojaško pismo, ki ga je Stražar poslal v MIR. Ko se je vrnil z dopusta na bojišče v Tirole, je prišel v italijansko ujetništvo, od koder se je vrnil šele spomladi 1920. Spet se mu je vzbudila želja za pisanjem. Ni omahoval. Krepko je prijel za pero in v naslednjih 10 letih napisal lepo število povesti, zgodb in črtic iz našega podeželja — preprosto in razumljivo za kmečke bralce. Postal je priljubljen ljudski pisatelj v krogu naročnikov tednika DOMOVINE. Ljudski pisatelj Stražar je v svojih spisih pokazal, koliko žlahtnega pripovednega blaga je bilo med ljudstvom Črnega grabna. Že ko je zapustil šolske klopi, je hodil gledat razvaline in ostanke nekdaj mogočnih graščinskih gospodstev in zapisoval, kar je ljudstvo pripovedovalo o njihovi usodi. Zgodbe o rokovnjačih so bile še čisto žive med ljudmi, saj so jih stari očanci v mladosti slišali cd svojih staršev, ki so jih neposredno doživljali. Romantična doba tovorjenja in furmanov po črnem grabnu, ko je bila cesta čez Trojane glavna prometna zveza med Dunajem in Trstom, je zapustila še žive sledove med ljudstvom. Ljubezenske zgodbe gruntarskih sinov in bajtarskih hčera, drzni ugrabitelji in hrabri rešitelji, najdenčki, nezakonski otroci grajskih nasilnikov, luteran-ski pridigarji, samotarji in puščavniki, skopuhi in vaški oderuhi, pohlepneži po denarju in bogastvu, vojaški skrivači iz časov, ko so kmečke fante še lovili za vojaščino, vse to je dobilo v Stražarju vestnega zapisovalca. Seveda poživljajo dejanja popotni godci, vaški šaljivci, navihani hudomušneži, prebrisani mešetarji, krčmarji, berači in potepuhi. Neizčrpno zalogo teh zgodb sta Stražarju pripovedovala stara Radecky-jeva veterana Flajšmanov oče — posestnik Peregrin Lončar iz Prapreč št. 10 in Prgačev oče — cerkovnik Janez Starovašnik iz Gradišča, pa tudi drugi očanci kot n.pr. Stojčkov oče, štefičev oče itd. Stražar jim je v svojih zgodbah ohranil časten spomin. V krajših povestih, črticah in zgodbah za praznično branje v DOMOVINI je Stražar obdelal tudi razne inačice pravljičnih motivov o zakletih kraljič-nah, pogumnih reševalcih,, usmiljenih graščakih in graščakinjah, pridnih otrocih in hudobnih mačehah. V Dopisih in Pismih Prapreškega Toneta se je vključil v vrsto podeželskih dopisnikov naprednega tednika in polemično sodeloval pri volitvah, prisluškujoč gostilniškim zbadljivkam in vaškim čenčam o nasprotnikih. Stražarjeve povesti so ponekod preveč razvlečene, polne nenadnih in včasih prav neverjetnih preobratov. Pogoste ugrabitve, nesreče in brezupni položaji, v katere zaidejo glavne osebnosti, pa poizkušajo vzdržati napetost dejanja podlistka v nadaljevanjih. Neredko pa prav ta razvlečenost kvari potrebno enotnost dejanja in vodi v neizbežno dolgoveznost. Morda bi marsikatera Stražarjeva povest kasneje bila potrebna predelave, toda v prvih povojnih letih, ko je tednik DOMOVINA iskal sodelavcev in le počasi prodiral na podeželje med kmečke bralce, kjer je imel težko borbo z mnogo bolj razširjenim DOMOLJUBOM, so bile Stražarjeve povesti in zgodbe iz kmečkega okolja zelo dobrodošle. Prav povesti v nadaljevanjih so bile najmočnejša vaba za pridobivanje novih naročnikov. Dejstvo je, da so te povesti, ki so jih prispevali Stražar in drugi sodelavci, mnogo prispevale k širjenju naprednega tiska na kmečkem podeželju. Podlistki v DOMOVINI so zavzemali spodnjo tretjino strani v treh kolonah z 28 — 35 vrstami. Vsaka podlistkova kolona bi odgovarjala eni strani žepnega romana. Prva leta so nadaljevanja Stražarjevih povesti obsegala 9—15 podlistkovih kolon, zadnja leta pa le 6 — 9, ker je tednik objavljal včasih tudi po več povesti v nadaljevanjih hkrati. Tako iz opomb o številu kolon pri nekaterih povestih lahko sklepamo o obsežnosti dela. V prazničnih prilogah pa so bili prispevki tiskani kar čez celo stran, kar sem ponekod omenil. Mnogo prispevkov je z lesorezi okrasil slikar in grafik Elo Justin. Stražar je objavljal svoje prispevke samo v DOMOVINI, zato sem naštel njegove spise po vrstnem redu tednikovih številk v vsakem letu. Na čelu letnika sem najprej omenil daljše povesti v nadaljevanjih s kratkim povzetkom vsebine, nato pa krajše prispevke. Trije zvezki Praprečanovih povesti pa so omenjeni posebej. Ko se je Stražar leta 1920 vrnil iz italijanskega ujetništva, si je še isto leto izbral zakonsko družico v Slaparjevi domačiji v Veliki Lašini. Po očetu ki je umrl med vojno, je podedoval posestvo v Praprečah in se preživljal s kmečkim delom, čevljarjenjem in pleskanjem. Ves prosti čas pa je posvetil branju. Leta 1922 je, kakor smo že omenili, izdal svoje Praprečanove zgodbe. Praprečanove zgodbe Povesti, stare zgodbe in črtice. Spisal Anton Stražar. — 1922 — Samozaložba. — Natisnil Anton Slatnar v Kamniku. 60 strani. V predgovoru pravi Stražar: Dragi čdtatelji! Pred vas stopa do sedaj nepoznan pisatelj; oglašal sem se le po malem v raznih listih. Sklenil sem pa v obliki male knjižice podati vam nekaj krajših pripovestic in zgodbic. Te pripovesti sem dobil med našim narodom in jih tudi izročam narodu — da se otmo splošni pozabnosti. Ako tu in tam ne bo kaj prav, sodite me milo; voljo sem imel dobro in namen najboljši. Sodba gospodov kritikov naj torej ne bo preostra; začetnik sem, ki želi napredovati. A zame to ni lahka stvar, kajti izobrazbo, ki sem jo prejel v naši ljudski šoli na Brdu, sem si moral nadalje sam priboriti, kakor sem vedel in znal. Saj se dobi iz naših ljudskih šol še dosti takih ljudi, ki jim idela težave .sestava navadnega pisma. — V Praprečah na dan sv. Luke 1. 1921. V prvi črtici svojih Praprečanovih zgodb Stric Rokuspokus opisuje Stražar dogodivščine navihanega starega kmečkega fanta, ki je tovoril drva v Ljubljano. Osrednja povest, ki obsega 26 strani, je Zadnji Rožeški graščak. Po ljudskem izročilu pripoveduje pisec o nezakonskem sinu graščaka iz črne-la, ki je sovražil plemenitaše in vodil uporne kmete, da so razdejali grad Rožek in vrgli v prepad nasilnega graščaka. Tretja zgodba obsega šaljive domisleke škocjanskega cerkovnika, v četrti pa nam predstavi pripovedovalca zanimivih zgodb Prgačevega očeta, starega Radeckyjevega vojaka, ki je bil pri 80 letih še krepak možak. Zadnjo črtico je Stražar posvetil prerano umrlemu slikarju Jožetu Kotniku iz Lukovice, ki je med drugim poslikal tudi zlato* poljsko cerkev in zapustil po Črnem grabnu mnogo dokazov svoje slikarske nadarjenosti. Pri krajevnih imenih Stražar ni dosleden v rabi nazivov. Namesto Pra-preče rabi dosledno Prapreška vas, Zahrib — Zahribska vas, Ceplje — Cepelj-ska vas itd. Tudi pri gradovih sledi domačim nazivom, npr. Peče — Pečavski grad, Zalog — Zaleški grad, Rožek — Rožešiki grad. Zato sem povsod obdržal veliko začetnico. Praprečanove zgodbe so pripeljale Stražarja v krog stalnih sotrudnikov tednika DOMOVINE. Tu so zelo radi sprejeli njegove zgodbe iz kmečkega okolja in zgodovinske povesti iz romantičnega Crinega grabna. Konec leta 1922 se je Stražar že oglasil v DOMOVINI (št. 50) s kratkim prispevkom Brdsiki Janiko (ob 25 letnici smrti pisatelja Janka Kersnika). Naslednje leto pa je bil že med glavnimi sotrudniki. Poleg krajših doživljajev iz domačega življenja je prispeval tudi daljšo povest Mošnikov stric, ki jo je zasnoval že pred vojno. 1923 Mošnikov stric Ljubezenska povest iz starih časov v 6 nadaljevanjih, št. 45—50, v obsegu 53 podlistkovih kolon. V uvodu pravi pisec: »Zgodba je iz časov francoskih vojn. Večino snovi so mi pripovedovali moj rajni oče, nakar sem pričel pisati in do marca 1915 napisal povest do IV. poglavja. Nato pa sem moral k vojakom in sem z delom seveda prenehal. Dokaj se je izpremenilo v teh letih. Umrli so mi oče, ki so osebno poznali Mošnikovega strica ...« Vsebina: Ljubezni Mošnikovega Toneta iz Cepelj pri Brdu in Slaparjeve Rezike so prizadejali hud udarec, ko so hoteli Toneta nasilno odpeljati k vojakom. Tone se je nekaj časa skrival, končno pa je padel, izdan od ljubosumnega tekmeca, v roke biričem. Rezika mu je ostala zvesta in ga je dočakala, ko se je srečno vrnil iz vojske. Takoj sta se poročila in preselila v Kamnik. Ko je Rezika umrla, je Tone še ostal v Kamniku, da si je zaslužil pokojnino, nato pa se je preselil v rojstno vas Ceplje, kjer je kot Mošnikov stric umrl v starosti 90 let. Drugi prispevki: V številki 1 DOMOVINE: Po resnici in pravici (politična polemika). — Nova farovška kuharica (po resničnem dogodku. — Št. 2: Godec Gašper (resnična predpustna zgodba o veselem godcu z Zlatega polja). — Št. 4: Ni za vse greh (resnična dogodbica). — št. 6 in 11: (Drobne zgodbice. Prgačev Janez iz Gradišča je povedal cel kup zgodbic). 1. Iz fantovskega življenja. 2. Pobožni ljudje: Iz Podgrišike vasi. — Siromakov ne maramo. — Podgriške device. — Vodiške romarice. — št. 13: Slaparjev kovač. — št. 15 do 33: Zgodbe Jurija šišmiša: (Kruti pozabnosti o tel Anton Stražar). 1. Ujeta ptičica. 2. Slaparjev očka. 3. Dva krašenska godca, 4. Ljubica ne bodi žalostna. 5. Drnulec v peklu. 6. Popotovanje bregovškega fajmoštra v nebesa. 7. Mi-havova dekla iz Imovice. 8. Stara ljubezen ne zarjavi. 9. Komedija. 10. Hajov-čev Jože. št. 33: Zaljubljeno pismo pobožnega dekleta. — št. 51: 9 Božja kazen (narodna povest iz dobe tlačanstva). 1924 V tem letu je Stražar napisal za DOMOVINO dve obširni povesti: Mačeha s Kom poljskega gradu i-n Krvavi denar. Ceiprav je opravljal kmečko delo, je vendar zelo veliko pisal. Priljubljenost njegovih povesti med kmečkimi bralci ga je spodbudila, da je pričel misliti na ponatis povesti v posebni knjigi. V 20. št. DOMOVINE poziva v dopisu, naslovljenem na bralce, naj se mu prijavijo vsi, ki bi želeli knjigo njegovih izbranih kmečkih povesti. V njej bi objavil zgodovinski povesti Mošnikov stric in Mačeha s Kompoljskega gradu, Zgodbe Jurija šišmiša in še dve neobjavljeni povesti Krvavi denar in Zavržena ljubezen. Prva opisuje kam dovede človeka lakomnost po denarju, druga pa, kakšna kazen sledi verolominosti vseh tistih fantov, ki v sramoti zapuste svoje dekle. Stražar pričakuje predvsem od svojih bližnjih rojakov iz domžalskega okoliša in Črnega grabna, da bodo segli po knjigi, saj so vse povesti iz domačega kraja. Cim več bo naročnikov, tem nižja bo cena. Naslov: Anton Stražar, Prapreče 13, p. Lukovica. V 43. št. Domovine spet opozarja, da pripravlja izdajo svojih povesti. V št. 47 dne 21. novembra 1924 pa je sledeča vest: Znani pisec naših podlistkov Anton Stražar je sedaj v službi v Ljubljani. Ker se namerava stalno naseliti v Ljubljani, prodaja svoje posestvo, ki se nahaja na izredno lepem kraju, komaj 10 minut od Lukovice nedaleč proč od državne ceste. G. Stražar nam za dolge zimske večere pripravlja zanimive narodne pripovesti, ki bodo izhajale v DOMOVINI. Toda napovedana knjiga Stražarjevih povesti ni izšla. Bila bi tudi preobširna, če bi združila vseh pet povesti. Naročniki DOMOVINE so jih že poznali iz podlistkov, zato odziv ni mogel biti ohrabrujoč za izdajatelja. Samo zgodovinska povest Mačeha s Kompoljskega gradu je izšla v ponatisu kot drugi zvezek Praprečanovih zgodb, izdala pa jo je založba Vigred. Zato jo bomo obravnavali posebej. Razni prispevki — številka 1: Po resnici in pravici (Razgovor s prijateljem). — št. 4—5: Predpustne zgodbe (Zbral in zapisal A. S.). 1. Zlodej, kaj potrebuješ? 2. Jera, peč zakuri. 3. Vsak polovico dobiva. 4. Pijte le vi vodo. 5. Dve godčevski. — št. 15—28: Mačeha s Kompoljskega gradu. Zgodovinska povest v 13 nadaljevanjih z Justinovdmi lesorezi (glej o tem delu na drugem mestu). — Št. 28—36: Zgodbice iz Vrhovske fare: 1. Dajmo cerkev polepšati, 2. Polepšana cerkev, 3. Oh kako bo lepa naša cerkev! 4. Vsa dekleta bi rada »malarja«, 5. Zmagovalka, 6. Konec itn začetek in 7. Eden za drugim iz tega sveta. — Št. 44: Človeški mešetar (Resnična zgodba). — Št. 52: Sveti večer (Črtica s kmetov). En Justinov lesorez. Krvavi denar Povest iz minulih časov v 15 nadaljevanjih, št. 42—52 in št. 1—5 v letniku 1925. Po pripovedovanju Flajšmanovega očeta o rejencu Jurčku, ki je v mladosti kazal veliko nadarjenost, a se je v slabi družbi sprevrgel in v lakomnosti po denarju zapravil dobro vest. Ko so po vaseh uvedli straže zaradi napadov rokovnjačev, je tudi Jurčeik stražil, pri tem pa je postal njihov pomagač. Zabrežand niso vedeli, kam je pobegnil Jurček leta 1849 pred biriči. Na begu je v bližini Kamnika zašel med tihotapce in ostal v njihovi družbi. Na Opči-nah pri Trstu so oropali vojaško blagajno, Jurček pa je ogoljufal svoje sokrivce in pobegnil. Vrnil se je v črni graben in odprl gostilno, toda našel ga je vojak, ki je bil zaradi oropanega denarja zaprt. Izsiljeval je Jurčka in zahteval vedno večje vsote, da ga ne izda. Dr. Stoklas je v Jurčku spoznal svojega sina, ki mu je povedal vso zgodbo o ukradenem denarju. Jurček je nazadnje obupal nad življenjem. Krvavi denar ga je pogubil. Mačeha s Kompoljskega grada Ta povest je izšla v zbirki Svetovni odsevi št. 9—12 pod naslovom: Anton Stražar. Praprečanove zgodbe 2. zvezek, 109 strani. V Ljubljani, 1925. Izdaja založba Vigred v Ljubljani. Ilustriral (lesorezi) Justin. S sliko pisca. Na platnicah je bil naslednji poziv: »Tekom novembra izide Prapreča-novih zgodb 3. zvezek, ki bo vseboval več manjših in eno doslej še nenatisnje-no daljšo povest tega priljubljenega ljudskega pisatelja. Knjiga bo vsebovala tudi mnogo lepih slik. Cena za naročnike, ki kupijo tudi drugi zvezek, bo 10 Din za izvod, za ostale pa 15 Din. Naročila sprejema: Založba Vigred (Ivan Albreht), Ljubljana.« V predgovoru k Mačehi s Kompoljskega grada piše Stražar: »Tri leta je preteklo, kar je tiskar g. A. Slatnar iz Kamnika izdal prvo mojo knjižico Praprečanovih zgodb. Veselilo me je, ker ste vi, bralci, osobito še moji rojaki Kamničani, s takim veseljem segli po teh knjižicah. Baš ta knjižica me je seznanila z urednikom DOMOVINE g. Filipom Omladičem. Odtlej pa do danes je bilo priobčenih v listu že lepo število mojih povestic in zgodbic. Da sem pogodil pravo smer s temi spisi, so najboljši dokaz številne karte in pisma z željo, da bi te stvari izšle skupno v obliki male knjižice. Tako, cenjeni bralci, je sedaj ustreženo vaši želji! Le pridno segajte po knjižicah! Čimpreje bodo razprodane, tem preje sledi tretji zvezek, ki bo še lepši od prvih dveh. V Praprečah pri Lukovici, v mesecu septembru 1925. Anton Stražar. Vendar pa založba Vigred kljub obljubi ni izdala tretjega zvezka Pra-prečanovih povesti. Grad Kompolje med Lukovico in Krašnjo so zgradili v zaščito trojanske ceste, že v Valvasorjevi dobi je bil zapuščen, posestvo pa je pripadlo brdski graščina. Danes ni sledu o njem. Mačeha s Kompoljskega gradu, zgodovinska povest iz časov zadnjega Celjskega grofa, sodi med najboljše Stražarjeve ljudske povesti. To je zgodba o Joštu, sinu kamniškega žebljarja Plavca, ki ga je v črnem grabnu napadla roparska tolpa. Joštu se je posrečilo zbežati, v temi pa se je skril na drevo v bližini Kompoljskega gradu. Na tem gradu je gospodarila strašna Uršula, druga žena Kompoljskega graščaka Juraja, ki je leta 1456 odšel na vojno pod zastavo celjskega grofa Ulriha. Uršula je bila hudobna mačeha grašča-kovi edinki Milici, katero je hotela poročiti s svojim zločinskim bratom Lenardom, da bi vsa posest ostala v njunih rokah. Ker je Milica odločno odklonila takega ženina, sta jo hudobneža omamila in jo dala živo pokopati prav pod drevesom, na katerem se je skrival Jošt. Mladi Kamničan je dekle rešil in jo odpeljal v Kamnik na očetov dom. Ko sta Uršula in Lenard zvedela, da je Milica ušla njunim podlostim, sta skovala načrt, kako bosta premamila Juraja. Toda graščak je zvedel, kje je njegova edinka. Ko je s pomočjo zvestih služabnikov komaj ušel vsem strupom in zvijačam svoje druge žene in njenega brata, sta bila ta dva že na varnem v sosednjem Rožeškem gradu in kovala nove maščevalne na-klppe proti Juraju. Oče je ves srečen peljal hčerko iz Kamnika na Kompolje, a po poti so mu jo ugrabili. Z zvijačo njemu naklonjenih prijateljev jo je spet dobil nazaj, potem pa sta se grajska hčerka Milica in sin kamniškega žebljarja vzela in srečno živela. Oba hudobneža je doletela zaslužena kazen. Lenard se je pridružil tolpi cestnih roparjev in so ga ubili, Uršula pa je kot beračica prišla umret v bližino Kompoljskega gradu. Na smrtni postelji je izprosila od Juraja odpuščanje za svoje zločine. Juraj je bil preveč plemenit, da ji ne bi izpolnil zadnje želje. 1925 Zavržena ljubezen Ljubezenska povest v štirih delih po resničnih dogodkih, št. 15—41, v 26 nadaljevanjih. Najdaljši Stražarjev spis, ki je v DOMOVINI izhajal od aprila do oktobra 1925. Vsebina: Flajšmanov oče pripoveduje o dogodkih pred 40 leti. Gruntarski sin Trdinov Jaka iz Zahriba in bajtarska hči Samčeva Katrica iz Sel se nista mogla poročiti, ker stari Trdin ni maral revne neveste. »Bajtarska hči ne bo pri nas gospodinja,« je rekel Trdin in prisilil sina, da je zavrgel Katrico, s katero je imel nezakonskega otroka in vzel za ženo drugo dekle. Katrica je odšla po simrti svojega otroka v mesto služit k inženirju Škerjan-cu, s katerim se je kmalu poročila. Jakova slabotna žena in mati sta umrli obe v istem letu, nezvesti Katričin mož pa se je na vasovanju pri neki graščakovi sestri na Dolenjskem smrtno ponesrečil, ko so se splašili konji. Jaka in Katrica sta se po mnogih razočaranjih in trpljenju spet našla in poročila. Kmalu pa se je tudi Jaka ponesrečil na vožnji. Katrica je saima vodila gostilno in zavračala vse ženine, živela je samo za sina Janka, ki ga je dala študirat v ljubljanske šole. Janko je bil odličen dijak, ponos in veselje svoje matere. Krajši prispevki, št. 1: Leseno pleče (Sinešna zgodba o klavcu Matevžu). — Št. 15: Troje velikonočnih spominov (Prvi iz otroških let, drugi iz svetovne vojne in tretji iz 1920, ko je bil prvič prost vojaščine in prvo leto oženjen. Cela stran). — št. 42: Mežnarjev sin (Kako je prebrisani mežnarjev sin Gašperček rešil graščaka prikazni, ki je strašila po gradu in dobil za plačilo graščakovo hčer). — št. 42: Dve pripovedki Jurija šišmiša. — Št. 44: Na grobovih (Premišljevanja in spomini: Tri slike iz obiska grobov na dan mrtvih iz deške dobe, iz svetovne vojne na grobu vojakov Slovencev v Kra-kovu in iz zadnjih let). — Kaj bo z vašo dušo (Kratka smešna zgodbica). — Št. 52: Na sveti večer. (Dve strani dolga zgodba o najdenoku Jančku, ki je v deveti deželi rešil zakleto graščakovo hčer in jo poročil. Justinovi lesorezi). 1926 V prvi številki DOMOVINE sporoča Stražar, da se je preselil iz Prapreč na Ježico pri Ljubljani, št. 50. Rad bi objavil vojne spomine vojakov 17. peš-polka in najavlja izdajo III. zvezka Praprečanovih zgodb: »Želim si, da bi moji vojni tovariši, bivši Kranjski Janezi od 17. pešpolka poslali čimveč svojih vojnih doživljajev, ker nameravam potem vse v celoti objaviti v DOMOVINI. Predvsem bi rad dogodkov iz ruskega in italijanskega ujetništva ter znane judenburške revolucije. Priporočam se tudi za zadevne slike z navedbo datuma in imen krajev.« V tem letu je skoro v vsaki številki DOMOVINE kak Stražarjev prispevek, vendar pa sodi k daljšim povestim samo zgodba Od vojaka do g r a š č a k a. V 35. številki je pričel pošiljati Pisma Prapreškega Toneta. Prvo je datirano z dnem 22. avgusta na Ježici in pisano v narečju domačega kraja, obravnava pa dogodek iz Zlatega polja ob proslavi novih zvonov. Skoro vsa ta pisma, ki jih je nadaljeval tudi v naslednjem letu, so pisana v narečju in politično polemične vsebine, nekritična in zgolj strankarsko propagandna, (št. 38, 39, 40). Od vojaka do graščaka Povest v 14 nadaljevanjih, od št. 17—29, okrog 70 podlistkovih kolon. To zgodbo naj bi Stražarju povedal lastnik Zaleške graščine o svojem pradedu Tomažu. Vsebina: Rihtarjev Tomažek iz Prapreč je v gostilni v Podpeči pri Lukovioi poslušal zgodbo o dogodivščini nekega slovenskega vojaka, želel je tudi sam postati vojak. Pobegnil je od doma in v bitki leta 1757 rešil svojega ranjenega stotnika. Oba sta ležala v bolnišnici, kamor je prišla stotnika obiskat žena z zalo hčerko Katinko, ki je bila Tomažku zelo všeč. Ko sta Tomažek in stotnik potovala na Kranjsko, so ju napadli rokovnjači in Tomažek se je spet izkazal kot rešitelj. Stotnik je kupil Zaleški grad, predno pa se je preselil na Kranjsko, sta morala s Tomažkom najti in rešiti hčerko, ki jo je nasilno odpeljal neki mogočni zaljubljenec. V domačem kraju pa se je spet zagledal v Katinko graščalk iz sosednjih Cešenc, ki je v svoji zlobi hotel spraviti s poti tekmeca Tomažka. Toda stari puščavnik, zakleti neprijatelj graščakov, je rešil Tomažka, ki se je končno oženil s Katinko, češenskega graščaika pa je doletela zaslužena kazen. Tomažek je umrl tistega leta, ko so Francozi zasedli Ljubljano. Pod naslovom Iz šentvidskega okoliša je Stražar zbral »Nekaj zanimivih in šaljivih prigodkov, kakor mi jih je bil pripovedoval rojak in prijatelj Korantov Jože.« šentvidska občina je takrat obsegala vasi Šentvid, Prevoje, Vrbo in Imovico. Št. 1: Naši šentjani. — Raki, pa kaki! — Št. 5: Stari šentvidski mojstri. — št. 6: Grozen strah Navžarjeve dekle v Ihanu. — Zgodba vojaške ljubice. — št. 7: O pokojnem brdskem župniku Janezu Bur-gerju. — Staro šentvidsko dekle Jernačeva Helenca. — Prcvojski loterist Krpar. — št. 8: Vsakoletna majniška veselica na brdskem graščinskem strelišču. — Prevojski čevljar Stojčkov očka. — št. 15: O vedno veselem, nepozabnem šentvidskem beneficiatu Andreju šarcu. — Št. 6: Pokora Brglezovega hlapca (smešna zgodba). — št. 14: Hlače v »žegnu«. — Žalostna in vesela velika noč Zalarjeve Tilke (poldruga stran). — št. 21: Na goro pojdemo. (Romarski vtisi z Limbarske gore). — Št. 32: Drug drugega so strašili. (Smešna in resna dogodba). — št. 33: Dobljena stava. (Šaljiva zgodba). — Št. 34: Zapeljivi vinski bratci. (O dogodku v Slaparjevi gostilni v Lukovici, 10 podlistkovih kolon), št. 43: Strašna noč dobrepolj-skega študenta, (šaljiva zgodba). — št. 52: Zadnja pot dveh bratov ... (Povedal Flajšmanov oče). — Spomini dveh svetih večerov. — št. 53: Silvestrov večer veselih bratcev. (Povedal Flajšmanov oče). — Ciganska rešiteljica. (Narodna pripovedka. A. S.). — Od pastirčka do graščaka. (Po ljudski pripovedki. Ena stran). 1927 V letu 1927 je Stražar poslal DOMOVINI le nekaj prispevkov, med katerimi je samo povest Oglar jeva Rezika izšla v treh nadaljevanjih, št. 17—19, v obsegu 20 podlistkovih kolon, kot narodna povest iz tlačanskih dni. jtefičev oče iz Brezovice pripoveduje zanimivo pripovedko o Strmol-skem gradu in o Oglarjevi Reziki, ki je bila kriva, da so uničili ta grad. — Št. 8: Predpustna zgodbica Liščkovega Matička. (A. S.). — Pusta smo kurili. (Prgačev oče v Gradišču pripoveduje zabavno zgodbo. A. S.) — št. 15: Kazen prevzetne grajske hčere (Pripovedka, pripoveduje Prgačev oče. Ena stran). — št. 15: Velikonočne zgodbice: 1. žalostni in veseli velikonočni prazniki v Gornikovi družini v Podgriču. 2. Velikonočne sanje ranjenega kranjskega Janeza v Tirolah. 3. Tvoja pisanka je moje upanje (Ena stran). — št. 16: 4. Star piruh. — št. 51: Uslišana prošnja. (Božična slika). — Samega vraga je prevaral. (Pripovedka). — Odpuščanje. Pisma Prapreškega Toneta pa se — še vedno v narečju — ukvarjajo z volilno propagando na Ježici in v črnem grabnu in posegajo v strankarsko borbo med obema najmočnejšima strankama na podeželju (št. 12, 13, 17, 20...). 1928 V tem letu v DOMOVINI ni nobene daljše Stražarjeve zgodbe, pač pa le nekaj krajših prispevkov. Št. 14: Sirota Tonček (Cela stran). — št. 44: Mrtvečevo plačilo (Pripovedka. A. S.). — št. 48: Miklavževo darilo (Zgodba). — št. 51: Zgodbe Mošni-kovega deda. Mošnikov ded v vasi čeplje pri Brdu je 65 let živel v zakonu. Rad je pripovedoval zgodbe, ko je hodil v »ris« na Goriški grič. Tri zgodbe imajo naslov: V risu, Skrivnostni tujec in O siroti Matičku. — št. 52: Zgodba Hrastrajevega Tomaža iz Zahriba. 1929 Stražarjeva pisateljska vneana je počasi pojemala. Iz tega leta je le malo prispevkov, med njimi samo dva daljša. Francoska ljubica Povest izza francoskih časov v štirih nadaljevanjih, št. 38—41, skupaj 36 podlistkovih kolon. Vsebina: Ko sta se ponoči vračala kmet Zajec in njegova hči Marjanca s sedmine, so ju blizu Blagovice napadli rokovnjači. Sosedovemu Grmarjevemu Petru je Marjanca odkrito povedala, da je ro-kovnjač in da noče biti njegova nevesta. Peter je po bitki z orožniki v Črnem grabnu pobegnil, spomladi leta 1811 pa se je vrnil z družbo rokovnja-čev in s silo odpeljal Marjanco. Njene klice na pomoč je slišal sosed Matevž, ki je bil pred tem rešil nekega Francoza iz rok rokovnjačev. Z njegovo pomočjo so ljudje v skrivališču zajeli Petra in rešili Marjanco. Peter je v zaporu umrl. Ljubezen med Marjanco in francoskim vojakom ni trajala dolgo, ker je vojak moral oditi v vojno. Marjanca je s sinkom pričakala svojega ženina, ki se je po vojni vrnil in jo odpeljal v svojo domovino. Gašperček najdenček Povest iz časov tlačanstva v štirih nadaljevanjih, št. 42—45, 27 podlistkovih kolon. Vsebina: Lljudska govorica pripoveduje o nezakonskem sinu Pečavskega graščaka, Gašperčku, ki ga je našel tesar Klemen iz Prapreč in ga vzgojil. Gašperček je leta 1635 zbral četico upornih tlačanov proti graščakom. Krajši prispevki, št. 7: Prišla je pepelnica, Mica ostala je samica (Vaška zgodba). — Št. 13: Dve stari ljudski pripovedki: 1. Krojaček Florjanček in 2. Zakletev in rešitev (Cela stran). — Št. 14: Na praznični ponedeljek (Stara zgodba o uboju Florjana Smrekarja v Podlogu, po shodu na Krtini). — št. 19: Kdor zna pa zna (Prigodba iz vojnega časa). — Št. 29: Janičarjeva žena (Zgodba iz turških časov v zvezi s starim grobom v Vrhovju pri Cešencah). — Št. 49: Sveti Miklavž, spomni se naju. — št. 52: Bratec in sestrica (Božična pripovedka). — Pa jo je ujel (O ošabni ženski). — Praprečanova pisma. št. 18. Dnevne vesti; št. 19: O umrlem Henriku Brunu, po domače Revežu iz Palovič, ki je bil dvakrat v Ameriki, delal v Leobnu in iskal rude po kamniškem okolišu. — št. 20: O zgodovini pošte v Lukovici. — št. 26: O prenovljeni brdski cerkvi. 1930 V tern letu je DOMOVINA objavila samo eno daljšo Stražarjevo povest in nekaj kratkih prispevkov. Oglarjev sin Povest iz davnih dni, v štirih nadaljevanjih, št. 3—6, 20 podlistkovih kolon. Vsebina: Oglarjevega sina Matevžka so zajeli roparji. Prebrisani Matevžek je hlinil svojo željo, da ostane med roparji. Njihov glavar je Matevžku razodel vse tajnosti in mu pripovedoval svoje burne doživljaje. Roparji so se hoteli polastiti Pečavskega gradu, zato so poslali Matevžka v grad, da se zaposli kot vrtnar in spozna razmere. Matevžek je pri odhodu vse povedal grajski hčeri in jo posvaril, naj se graščak dobro pripravi na prihod roparjev. Stanovalci gradu so odbili napad, oglarjev sin Matevžek pa se je oženil z grajsko hčerko. Krajši prispevki. Št. 1: Tam v deveti deželi (Pripovedka. Ena stran in tretjina). — št.25: Zgodba o ujetnici Emiliji (Dogodek iz turških časov). — Št. 27: Srečen dan Lisjakove družine (Kako se je gospodar odvadil alkohola). — V št. 51 piše nelki župljan z Brda: Vaš stari znanec Anton Stražar obljublja, da bo napisal za DOMOVINO več prijaznih zgodb iz domačih krajev. Št. 52: Božična sprava (črtica, napisal Anton Stražar). 1931 Stražar ni izpolnil obljube, ki jo je dal neznanemu župljanu. Pač je v 4. številki izšla pripovedka Sirota Tinče, ki pa je lahko ostala v uredništvu iz prejšnjega leta. Stražar se v DOMOVINI ni več oglasil. Odšel je tudi iz Prapreč in se zadrževal na Dolenjskem. V Kršlkem je izdal v samozaložbi tretji zvezek Praprečanovih zgodb, drobno knjižico s 16 stranmi. Praprečanove zgodbe 3. zvezek Pomladni cvetovi Pomladni cvetovi. Spisal Anton Stražar. Samozaložba. 1931. Tiskarna Br. Rumpret, Krško. 16 strani. 3. zvezek. V predgovoru drobne knjižice, ki je datirana »V pričetku cvetoče pomladi leta 1931«, pravi Stražar, da ga je spomladansko razpoloženje nagnilo, da piše o mladostnih spominih. Z naivnim optimizmom izraža upanje, da bodo bralci radi sprejeli to knjižico in priznali, da je njegovo branje zanimivo, saj je ogledalo našega življenja. »Le pridno segajte po tej knjižici. Imam še veliko zalogo lepih povestic, vse boste lahko čitali v naslednjih zvezkih. Povejte tudi svojim prijateljem in znancem o tej knjižici« ... Prva črtica, ki obsega 10 strani, ima naslov: Moji otroški spomini. V uvodu žaluje za mladostnimi prijatelji, ki so skoro vsi padli v vojni. Spominja se otroških let, ko je sivolasi Prgačev oče pripovedoval dogodke o turških bojih in Radeckyjevih časih, o furmanih v Črnem grabnu, o roparskih poglavarjih in rokovnjačih, med katerimi je bil najhujši Marko Završan, ki so mu splošno rekli »Strah Črnega grabna«. (»O tem sem napisal celo povest, ki izide takoj za to knjižico v mnogo večjem obsegu. Izšla bo v teku enega meseca«). Druga črtica ima naslov: Veselo svidenje. To je resnična zgodba o Šin-kovčevem Jernaču iz Podlesja, ki je moral zapustiti svojo ženo Zefko in oditi na vojno. Kopitarjev Grega, ki ga je sovražil, mu je v pismu obrekoval ženo in jo spravljal v zvezo z ruskim ujetnikom Aleksejem. Jernača je to tako potrlo, da ni več pisal domov. V italijanskem ujetništvu se je sešel z Bre-garjevim Mihcem, ki je razkrinkal zlobnost Kopitarjevega Grega. Ko sta se spomladi leta 1920 oba vesela vrnila iz ujetništva, je Jernač ves srečen objel ženo in otroke. V zaključku pravi Stražar, da je to knjižico napisal v Brežicah 3. aprila 1931 in vnovič napoveduje zgodovinsko povest »Strah Črnega grabna«, ki naj izide v kratkem v večjem obsegu. Ta povest pa ni izšla v posebni knjižici. Stražar ni imel denarnih sredstev za samozaložbo, najbrž pa je bil tudi v zadregi pri obračunu stroškov za prvo knjižico, še najbolj verjetno pa je, da povesti o strahu Črnega grabna sploh ni napisal, kakor tudi ne drugih sestavkov, o katerih je trdil v predgovoru, da jih ima lepo zalogo. Ce bi jih imel in jih poslal DOMOVINI, bi jih ta brez dvoma objavila v nadaljevanjih. Stražar je imel pač mnogo dobre volje, a premalo časa. Ob nestalnem bivališču in nenehnem potovanju iz kraja v kraj po vinorodnih krajih Dolenjske mu pero ni več gladko drselo po papirju. Tretji zvezek Praprečanovih zgodb je bilo pravzaprav Stražarjevo slovo od pisanja. Poslej tudi v DOMOVINI ni nobenega njegovega prispevka več. Izostala so tudi Praprečanova pisma in drobne vesti. Ko je zapustil Prapreče, je usahnil tudi vir novic iz domačega kraja. Po Dolenjskem se je pehal za zaslužkom in opravljal priložnostna dela, slikal znamenja in se kot gostač ukvarjal s poljedelskimi deli in pleskanjem domov. Domači niso vedeli za njegovo bivališče, zato ga tudi ni dosegel v letu 1931 glas o smrti žene, ki je zadnja tri leta preživela v domu onemoglih v Mengšu, potem ko so leta 1929 njegovo posestvo prodali na dražbi. Še istega leta — 1931 — je Stražar kmalu po ženini smrti odšel v Nemčijo, od koder se je le redko javil otrokom s kakim pisanjem. Iz Nemčije je prišel v Avstrijo, leta 1939 pa se je vrnil v domovino, kjer je naslednje leto za 6 mesecev spet oblekel vojaško suknjo. Med okupacijo je eno leto delal pri gradnji elektrarne v Dravogradu, potem pa pri Jugočeški v Kranju. Po daljšem zdravljenju na Golniku je pred osvoboditvijo zašel med partizane na Moravškem, po osvoboditvi pa je živel v Gradišču pri Lukovici, v Podgorju ali pa pri hčerki na Duplici. Leta 1952 je spet poskusil s pisanjem. V Glasu Gorenjske v Kranju je objavil nekaj utrinkov iz preteklosti in priložnostnih prispevkov, vendar je ostal samo pri poizkusih. Hotel je napisati svoj življenjepis, zlasti opisati leta v prvi svetovni vojni, pa več kot nekaj zgodbic ni napisal. Anton Stražar je umrl 3. februarja 1959 v Praprečah. DODATEK K SEZNAMU KAMNIŠKIH MEŠČANSKIH HIŠ Ivan ZIKA Akademik dr. Janko Polec je v prvem letniku Kamniškega zbornika 1955 str. 51—110 objavil pomemben prispevek: Kamniške meščanske hiše in njihovi lastniki v dvesto letih. Za osnovo sestavka je uporabil odlično ohranjeno prvo zemljiško knjigo, ki jo je neimenovani sestavljalec napisal po letu 1805, ko je bilo po velikem požaru opravljeno novo preštevilčenje kamniških hiš. Sestavljalec te najstarejše zemljiške knjige je za vsako hišno številko objavil tudi staro številko. Vendar je na osnovi listin in izjav vpisal v knjigo lastnike za pol stoletja nazaj, tako da so iz seznama razvidni lastniki za skoro večino hiš v razdobju zadnjih 200 let. »Seznam in vrstni red hiš z navedbo njihovih lastnikov ter označbe njihovega poklica, z razvidnostjo njihove in njihovih rodov menjave v hišni posesti je važen prispevek za krajepis in zgodovino vsakega kraja, posebno mesta, za lokacijo pomembnejših dogodkov, za spoznavanje gibanja prebivalstva, poklicnega sestava in gospodarskega stanja. Naravno je slednjič živo zanimanje vsakega lastnika za zgodovino hiše in njegove posestne prednike.« Tako je dr. Janko Polec označil pomembnost takega pregleda hiš in njihovih lastnikov. Seveda je v svojem sestavku navedel samo stare meščanske hiše, kakor jih je obsegala prva zemljiška knjiga. S tem je označil predvsem zgodovinski razvoj hiš v območju pravega mestnega jedra in predmestij. V mestni zemljiški knjigi niso navedene hiše, ki so sodile pod graščinska in cerkvena gospostva in za katere ni arhivskih podatkov iz najstarejših časov. Zaradi novega preimenovanja ulic in preštevilčenja hiš, pa tudi menjanja lastnikov in prezidav ali odstranitev hiš, je k seznamu nujno potreben dodatek, ki naj nadaljuje in dopolni prvotno zasnovo. Iskalec podatkov v sestavku iz leta 1955 je v nemajhni zadregi: ulice imajo zdaj nova imena, poslopja pa nove hišne številke, zemljiško lastninske in upravne spremembe pa tudi terjajo potrebne dodatke in dopolnitve v seznamu. Dr. Janko Polec je sestavil seznam po mestnih delih, kakor so navedeni že v najstarejši zemljiški knjigi in kakor sta jih obdržali tudi obe naslednji zemljiški knjigi. Pri dopolnitvah sem zato obdržal isti vrstni red mestnih delov, kot ga navaja prvi seznam. Ti mestni deli imajo zdaj sledeče nove nazive: 1. Velika ulica, pred vojno in zdaj — Maistrova ulica do mosta. 2. Na trgu — zdaj Titov trg. 3. Zadnja ulica, med obema vojnama Vodnikova — zdaj Gregorčičeva ulica. 4. Špitalska ulica, pozneje Samostanska — zdaj šlan-drova ulica. 5. Na Klancu — zdaj južni del šlandrove ulice, proti trgu obrnjene hiše pa — Titov trg. 6. Židovska ulica — kasneje in tudi zdaj — Japljeva ulica. 7. Svinjska ulica — kasneje in tudi zdaj Prešernova ulica. 8. Pred mostom — kasneje predmestje Podgora in zdaj podaljšek Maistrove ulice čez most do Pod skale. Nekdanji hišni številki 9 in 10 pa sta priključeni Novemu trgu. Predmestja so dobila zdaj ulična imena. Graben je v glavnem Medvedova ulica, medtem ko je novo nastali trg pred stanovanjskim blokom poimenovan v Trg talcev. Ulica od sodišča do gasilskega doma je Tomšičeva ulica, ob Mlinščici Zebljarska pot, proti Tunjicam pa Tunjiška cesta. V začetku Medvedove ulice proti Poljanam pa je Pot na Poljane. Predmestje Novi trg je ostalo nespremenjeno — Novi trg. Predmestje šutna ima več novih uličnih imen. Glavna ulica od vrha klanca do razcepa Kranjske in Ljubljanske ceste je Kidričeva ulica. Od klanca pod Malim gradom proti tovarni usnja je Sadnikarjeva ulica, proti kolodvoru pa Kolodvorska ulica. Kratek prehod od Kidričeve cekte med hišama št. 11 in 13 je Petruškova ulica. Ob Mlinščici je Parmova, ob Bistrici pa Usnjarska ulica (mimo tovarne usnja). Staro ime Šutna je ostalo za hiše okrog sejmišča in proti novemu šolskemu poslopju do struge Bistrice. Pri našem Dodatku pomeni v naslovu prva številka hišno številko, ki jo navaja I. Kamniški zbornik 1955, nato sledi vložna številka, potem pa ulica in nova številka, ki jo ima zdaj hiša po preimenovanju ulic in preštevilčenju hiš od leta 1952 dalje. Vrstni red mestnih delov in hiš je naveden v Dodatku po istem vrstnem redu kot v osnovnem sestavku iz leta 1955. Tudi kratice so iste in pomenijo d. = dedovanje; — dar. = darilo; — del. p. = delilna pogodba; — dr. = dražba; — h. št. = hišna številka; — izr. p. = izročilna pogodba; — k. p. = kupna pogodba; — m. p. = menjalna pogodba; — odst. p. = odstopna pogodba; — u. = ustanova; — vlož. št. = številka vložka v novi zemljiški knjigi; — ž. p. = ženitna pogodba. Pri hišah in zemljiščih splošnega ljudskega premoženja moramo pomniti naslednje: po ukinitvi okraja Kamnik je kot upravni organ splošnega Ijud- skega premoženja označen LOMO Kamnik (Ljudski odbor mestne občine Kamnik), po odločbah komisij za nacionalizacijo v letih 1959 do 1961 pa je izraz splošno ljudsko premoženje zamenjan z izrazom Družbena lastnina, upravni organ »Občina Kamnik«. Po zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. list FLR, št. 52/58) in navodilu za izvajanje nacionalizacije v zemljiških knjigah (Ur. 1. FLRJ št. 49/59) je določeno, da se pri nacionaliziranih zemljiščih v zemljiškoknjižnih vložkih posameznih lastnikov, če obstajajo na teh parcelah stavbe, razdelijo ti vložki na zemljiškoknjižna telesa: I, II, III itd. V zemljiškoknjižno telo I se vpišejo vse parcele brez stavb, v nadaljnja zemljiškoknjižna telesa pa stavbe, stoječe na teh parcelah. V Kamniku so nacionalizirana vsa zemljišča v takozvanem ožjem gradbenem okolišu, po pravomočni odločbi oddelka za finance, gospodarstvo, komunalne zadeve in delo ObLO Kamnik iz leta 1959. Zemljišča, vpisana pod zemljiškoknjižnim telesom I, so družbena lastnina v upravi občine Kamnik in v posesti bivših lastnikov, stavbe, vpisane v naslednjih zemljiškoknjižnih telesih, pa so last bivših lastnikov zasebnikov. Kratica nac. pomeni, da je bil trgovski lokal ali zgradba nacionalizirana z odločbo komisije za nacionalizacijo pri ObLO Kamnik (Občinski ljudski odbor Kamnik), komisije za nacionalizacijo pri OLO Ljubljana (Okrajni ljudski odbor Ljubljana) ali pa komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu LR Slovenije, Ljubljana, v letih 1959—1961. Vse te zgradbe ali zemljišča so v zemljiški knjigi označene kot družbena lastnina, kot upravni organ pa je navedena občina Kamnik. Zaradi zanesljivejše povezave in izključitve vsake pomote je zadnji podatek o hišnem lastništvu iz leta 1955 navaden kot prvi podatek v Dodatku. Ponekod je v Dodatku ta podatek tudi edini, kar pomeni, da v hišnolastnin-skih odnosih v zadnjih 12 letih ni bilo nobene spremembe. VELIKA ULICA H. št. 2 — vlož. št. 1 1954 »Partizan Slovenije«, Zveza za telesno vzgojo. Hišo so podrli, zdaj je na tem mestu pokrita terasa trgovskega lokala pri hiši Majstrova ulica št. 2. V tej hiši je leta 1900 tiskarnar Anton Slatnar ustanovil kamniško tiskarno. H. št. 3 — vlož. št. 5 Majstrova ul. 2 1948 (odi.) splošno ljudsko premoženje; — 1955 (odi.) upravni organ Trg. podj. »Kočna«, Kamnik. H. št. 4 — vlož. št. 8 Majstrova ul. 4 1935 (d.) Božena in Vlasta Možina. H. št. 5 — vlož. št. 9 Majstrova ul. 6 1921 (d.) Breznik Josip, prof; — 1960 in 1961 (nac. in k. p.) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik. H. št. 6 — vlož. št. 10 Majstrova ul. 8 1943 (d.) Vremšak Ciril. H. št. 7 — vlož. št. 11 Majstrova ul. 10 1935 (d.)Tominc Jožefa r. Dolinšek; na parceli 75/3 Dolinšek Sonja ml. iz gospodarskega poslopja zgrajena hiša z novo hišno številko Prešernova ulica 9 a. — Na parceli 75/4 iz gospodarskega poslopja zgrajena hiša Grkman Dominik in Valči r. Drolc, vsak do ene polovice, s hišno štev. 10. Do ene dvainsedemdesetine za vsakega na hiši Majstrova ul. 10. H. št. 8 — vlož. št. 16 Majstrova ul. 12 1948 (del. p.) Kuraer Marija; — 1965 (k. p.) Brnot Martin, Mekinje 43. H. št. 9 — vlož. št. 19 Majstrova ul. 14 1948 (dar.) Dolenc Nada r. Debevc. H. št. 10 — vlož. št. 31 Majstrova ul. 16 1934 (d.) Debevc Franja r. Unger; — 1963 (d.) Debevc Bogomir, Ljubljana; — 1965 (k. p.) splošno ljudsko premoženje, upravni organ gradbeno podjetje »Graditelj« v Kamniku. H. št. 11 — vlož. št. 24, 23 Majstrova ul. 18 1953 (odi.) Splošno ljudsko premoženje upravni organ Mestno remontno podjetje Kamnik; — 1954 (odi.) upravni organ »Graditelj«, gradbeno podjetje v Kamniku. H. št. 13 H. št. 12 — vlož. št. 27 Majstrova ul. 13 1947 (odi.) splošno ljudsko premoženje; — 1957 (odi.) upravni organ Komunalna ustanova, Kamnik; — 1960 (odi.) upravni organ občina Kamnik. H. št. 14 — vlož. št. 30 Majstrova ul. 11 Rojstna hiša Janeza Šlakarja, šolnika in mecena (1791—1863) 1944 (d.) Mesner Lucijan na celi hiši. H. št. 15 — vlož. št. 36 Majstrova ul. 9 1955 (k. p.) Slapar Valentin in Božena r. Ferkovič, vsak do polovice. H. št. 16 in h. št. 17 — vlož. št. 40 Majstrova ul. 7 rojstna hiša Jurija Japlja (1744—1807) 1955 (k. p.) Habjan Vinko in žena Stanislava r. Horvat; — 1961 (k. p.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Gradbeno podjetje »Graditelj« v Kamniku. H. št. 18 — vlož. št. 42 Majstrova ul. 5 1945 (1947) (d.) pri tretjini Pogačnik Marije: ing. Pogačnik Ciril, Pogačnik Stanko, Gaspari Štefanija r. Pogačnik, ing. Pogačnik Anton, Kos Minka r. Pogačnik, Potočnik Vida r. Pogačnik, vsak po osemnajstino; — 1965 (d.) Kos Minka r. Pogačnik tudi na osemnajstini ing. Pogačnik Antona. H. št. 19 — vlož. št. 50 Majstrova ul. 3 1938 (k. p.) Uršič Albert, gostilničar. H. št. 20 — vlož. št. 53 Majstrova ul. 1 1933 (d.) Žargi Marija r. Weibl; — 1956 (k. p.) Cerar Marta, Parmova 1 do ene devetine; — 1960 (nac.) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik, razen stanovanja v prvem nadstropju z lastninsko pravico Žargi Marije r. Weibl. Izvzet iz nacionalizacije poslovni prostor Cerar Marte. NA TRGU H. št. 21 — vlož. št. 605 Titov trg 21 1951 (odi.) Splošno ljudsko premoženje (Narodna banka FLR Jugoslavije); — 1958 (p.) upravni organ Komunalna banka Kamnik; — 1960 (odi.) upravni organ občina Kamnik; — 1961 (menjalna pogodba) Upr. org. podjetje za PTT promet Ljubljana. H. št. 22 — vlož. št. 54 Titov trg 22 1930 (k. p.) Pogačar Frančiška r. Bergant; — 1964 (izr. p.) Pogačar Bogomir. H. št. 23 — vlož. št. 57 Titov trg 23 1949 (listina) Splošno ljudsko premoženje; — 1958 (odi.) upr. org. občina Kamnik. H. št. 32 — vlož. št. 68 Titov trg 4 1931 (izr. p.) Kenda Angela. H. št. 26 — vlož. št. 608, 609 Titov trg 1 Splošno ljudsko premoženje, uradno poslopje občine Kamnik. H. št. 33 — vlož. št. 69 Titov trg 5 1925 (d.) Sadnikar Štefanija r. Novak na četrtini, Milka Božič r. Novak na četrtini in Novak Ana na polovici. — 1962 (d.) Milka Božič tudi na četrtini Sadnikar Štefanije; — 1962 (d.) Sadnikar Demeter na polovici Novak Ane. H. št. 34 — vlož. št. 70 Titov trg 6 1921 (k. p.) Balantič Valentin, trafikant; — 1955 (d.) Balantič Valentin ml. H. št. 35 — vlož. št. 71 in 1535 Titov trg 7 1936 (d.) Štele Janko, svečar. H. št. 36 — vlož. št. 71 in 1027 Titov trg 7 1936 (d.) Štele Janko in Tilka r. Benkovič vsak do polovice. H. št. 37 — vlož. št. 612 Titov trg 8 1945 (zak.) MU dr. Pucelj Franc in žena Mara. H. št. 39 — vlož. št. 72 Titov trg 9 1945 (zak.) Petek Ivan, trgovec; — 1959 in 1960 (nac.) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik. Stanovanje v prvem nadstropju in ves zadnji del stavbe z vhodom, garažo in kletjo ostane last Petek Ivana. H. št. 40 — vlož. št. 62 Titov trg 10 1926 (d.) Slatnar Ivana r. Lavrič, vdova tiskarnarja Antona Slatnarja. H. št. 41 — vlož. št. 99 Titov trg 11 1954 (izr. p.) Podgoršek Blaž. H. št. 42 — vlož. št. 119 Titov trg 12 1947 (d.) Orel Dušan, sodnik; — 1957 (menjalna pogodba) Splošno ljudsko premoženje, upr. org. Komunalna banka Kamnik. H. št. 43 — vlož. št. 121 Titov trg 13 1945 (zak.) Kramar Miloš; — 1960—1962 (nac.) levi in desni poslovni prostor v pritličju Družbena lastnina, upr. organ občina Kamnik; — 1961 (dar.) Kramar Jožefa r. Grašek do ene tretjine na lastnini Kramar Miloša. H. št. 45 — vlož. št. 130 Titov trg 15 1946 (d.) Grčar Frančiška r. Rabič; — 1958 (dar.) Možek Marta r. Grčar. H. št. 46 — vlož. št. 123 Titov trg 14 1953 (dar.) Grašek Marija ml. H. št. 55 — vlož. št. 67 Titov trg 3 1945 (zak.) Albrecht Karol; — 1959 in 1960 (nac.) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik razen stanovanja v prvem nadstropju, ki je last Albrecht Karola. H. št. 69 — vlož. št. 61 Japljeva ul. 2 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje; — 1958 (odi.) upravni organ občina Kamnik H. št. 79 — vlož. št. 170 Titov trg 17 1921 (izr. p.) Bizjak Cecilija, omož. Abramov, poštna uradnica; — 1956 (d.) Abra-mov Adrijan; — 1962 (k. p.) Zore Ivanka. H. št. 80 —vlož. št. 171 Titov trg 18 1930 (d.) dr. Vidic Igor H. št. 81 — vlož. št. 174 Titov trg 19 1933 (d.) Žargi Marija r. Weibl; — 1960 (nac.) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik H. št. 90 — vlož. št. 196 Titov trg 20 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje. H. št. 103 — vlož. št. 196, 1337, 1338 Prešernova ul. 1 1945 (odi.) splošno ljudsko premoženje; — 1955 (k. p.) Mavrin Frančiška r. Šmit. H. št. 1 — vlož. št. 2, 107 Tomšičeva ul. 21 Ta hiša sodi k rednim številkam v predelu »Pred mostom«. 1931 (k. p.) Drolc Ivan, čevljar v Kamniku; — 1966 (d.) Habinc Ivica r. Drolc. ZADNJA ULICA Med obema vojnama Vodnikova — zdaj Gregorčičeva ulica H. št. 24 — vlož. št. 609 in h. št. 25 — vlož. št. 608, 609 in 66 združena v uradno poslopje obč. ljudskega odbora Titov trg 1. H. št. 27 — vlož. št. 58 Gregorčičeva ul. 1 1921 (d.) Jerin Anton; — 1957 (del. p.) Jerin Anton ml. H. št. 28 — vlož. št. 59 Gregorčičeva ul. 2 1927 (k. P.) Roš Viktorija; — 1962 (dar.) Roš Roza. H. št. 29 — vlož. št. 66, 1301 Titov trg 2 1948 (listina), splošno ljudsko premoženje. Sedaj okrajni zdravstveni dom; — 1958 (odi.) upravni organ občina Kamnik; — 1966 se je zdravstveni dom preselil v nove prostore na Ljubljanski cesti. ŠPITALSKA ULICA Tako se je imenovala po špitalu, ki je stal levo od frančiškanske cerkve. Pozneje je bila to Samostanska ulica. Vse hiše v tej ulici so bile po številkah vključene v mestni del. H. št. 47 — vlož. 134 Šlandrova ul. 7 Nekdaj znana gostilna pri Grantavcu. 1946 (zak.) Bizjak Alojzij, ravnatelj Mestne hranilnice v Kamniku in Bizjak Marija r. Bergant; — 1960 (d.) Bizjak Marija tudi na polovici Bizjak Alojza. H. št. 48 — vlož. št. 137 šlandrova ul. 5 1952 (d.) Adamič Anica r. Glavač; — 1960 (k. p.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Komunalna banka Kamnik. Hišo so tega leta podrli, zdaj le parkirni prostor banke v šlandrovi ulici. H. št. 52 — vlož. št. 142 Šlandrova ul. 6 1952 (k. p.) Poljanšek Jože in Genovefa r. Nadrušnik; — 1957 (d.) na polovici Poljanšek Jožeta Genovefa do 13/28 in Florjančič Frančiška r. Poljanšek iz Prevoj do 1/28 celega vložka; — 1961 (dar.) pri Poljanšek Genovefi Poljanšek Franc do polovice. H. št. 54 — vlož. št. 139 Šlandrova ul. 8 1953 (k. p.) Sedušak Štefanija, Jamšek Marija, Jamšek Stanislav iz Kamnika, Košiše in Šumet Franc iz Kamnika. H. št. 53 — vlož. št. 146 Prešernova ul. 2 1916 (d.) Škerbinc Franc; — 1948 (d.) škerbinc Jože. H. št. 55 — vlož. št. 147 Šlandrova ul. 10 1934 (d.) Ažman Ana. H. št. 56 — vlož. št. 148 Šlandrova ul. 12 1936 (d.) Milohnoja Baldomir; — 1958 (k. p.) Mali Ivanka in Mali Frančiška r. Trobevšek, obe Loke 11, vsaka do polovice; — 1958 (d.) Mali Ivanka tudi na polovici Mali Frančiške in postane s tem samolastnica hiše. H. št. 57 — vlož. št. 149 Šlandrova ul. 14 1930 (izr. p.) ing. Birk Franc. NA KLANCU H. št. 46 — vlož. št. 131 Šlandrova ul. 9 1946 (d.) Grčar Frančiška r. Rabič; — 1958 (dar.) Možek Marta r. Grčar. H. št. 58 — vlož. št. 150 Šlandrova ul. 18 1946 (d.) Zupan Izidor v Ljubljani; — 1959 (k. p.) Vidic Peter in Ljudmila r. Žurbi vsak do polovice. H. št. 59 — vlož. št. 151 Šlandrova ul. 20 1943 (d.) Jerele Marija r. Kos; — 1960 (k. p.) Jeras Anton iz Vrhpolja 75. H. št. 60 — vlož. št. 153 Šlandrova ul. 22 1948 (izr. p.) Petek Jernej, Križ. št. 5. H. št. 61 — vlož. št. 154 Šlandrova ul. 24 1927 (d.) Potočnik Pavla. H. št. 62 — vlož. št. 155 Šlandrova ul. 30 1946 (zak.) Ravter Jožo; — 1960 (d.) Ravter Marija r. Lakner do ene polovice; — Ravter Dušan do ene tretjine in Zelenko Sonja r. Ravter do ene šestine. (Po lastnici Ceciliji pl. Sieberau se je hrib nad železniškim predorom, na katerem stoji ta osmerokotna hiša, nazvana v starih časih »Trutzturm« — kljubovalni stolp, imenoval Zibravka. Cecilija pl. Sieberau je prenehala biti lastnica leta 1828. Pred tem se je hrib imenoval Dančkov hrib.) Nekdaj h. št. 67 z vlož. številkami 754 Titov trg 16 1925 (k. p.) Skala Ana (ta hiša je bila odslej združena s hišo št. 68.) H. št. 68 — vlož. št. 156 Titov trg 16 1902 (k. p.) Skala Karol; — 1929 (d.) Skala Ana; — 1945 (zak.) Splošno ljudsko premoženje; — 1953 (odi.) Upravni organ Trg. podj. »Potrošnik« v Kamniku; — 1965 se je hiša sama podrla in razvaline so odstranili. Zdaj parkirni prostor ob kavarni pod hribom Malega grada. Nekdaj h. št. 67 (še pred tem št. 88) — vlož. št. 599 Po lastniku Hudomaliču Danielu, žebljarju, ki je dobil to hišo 1782 kot dediščino, se je hrib na zahodni strani klanca proti Žalam imenoval v prvi polvici prejšnjega stoletja Dančkov hrib. Pri znižanju klanca so hišo podrli. ŽIDOVSKA ULICA Ta ulica se je že v prejšnjem stoletju imenovala Japljeva ulica. H. št. 70 — vlož. št. 158 Japljeva ul. 4 1946 (izr. p.) Lenarčič Franc in Angela r. Močnik, vsak do polovice; — 1964 (d.) Darinka Jezovšek r. Lenarčič, Lenarčič Zdravka in Lenarčič France vsak do šestine na polovici Lenarčič Franceta. H. št. 78 — vlož. št. 169 Japljeva ul. 5 1953 (dar.) Subic Milan; — 1958 (k. p.) Osolnik Franc Gozd 2; — 1964 (dar.) Osolnik Mihael. SVINJSKA ULICA Med obema vojnama in še sedaj Prešernova ulica, južni del pa Trg svobode H. št. 72 — vlož. št. 162 Trg svobode 1 1945 (d.) Zore Cita poročena Cermelj; — 1963 (d.) sin Cermelj Blaž. H. št. 73 — vlož. št. 163 Trg Svobde 2 (Ta hišna številka je bila po pomoti leta 1955 objavljena v seznamu hiš na Grabnu.) 1939 (k. p.) Toni Franc, orožiški poročnik v p.; — 1956 (d.) Toni Miroslav v Zagrebu. H. št. 74 — vlož. št. 102 Trg svobode 6 1935 (d.) Polak Mira in Josip vsak do polovice; — 1955 (d.) Polak Barica, Dob 129 na polovici Polak Mire. H. št. 75 — vlož. št. 164 Trg svobode 7 1912 (dr.) Homar Tomaž; — 1961 (d.) Homar Leon, akad. slikar do 2/3, Homar Ana do 1/3. H. št. 76 — vlož. št. 165 Trg svobode 8 (Ta hišna številka je bila po pomoti leta 1955 objavljena v seznamu hiš na Grabnu.) 1922 (izr. p.) Matičič Leopold; — 1960 (d.) Matičič Božo. H. št. 77 — vlož. št. 167 Trg svobode 10 1944 (d.) Vidic Marica r. Cimperšek in dr. Vidic Igor vsak do polovice; 1947, 1959 in 1960 (nac.) na polovici dr. Vidica Igorja Družbena lastnina; — 1963 (k. p.) Balantič Jože na polovici Družbene lastnine; — 1961 (d.) dr. Igor Vidic na polovici matere Vidic Marice. H. št. 82 — vlož. št. 180 Prešernoval ul. 8 1913 (k. p.) Vidic Marica r. Cimperšek; — 1960 in 1961 (k. p. in izjava) Grden Franc, Grden Frančiška r. Osenar, Golob Milan in Antonija r. Česen kot skupno premoženje. H. št. 83 — vlož. št. 182 (dvoriščna hiša) Trg svobode 9 1961 (d.) Ljuba Šare r. Erjavšek. H. št. 83 — vlož. št. 182 Prešernova ul. 10 V tej hiši je bila od 1795 vinska klet in gostilna (do 1941) 1882 (k. p.) Hrastnik Alojzija; — 1941 Erjavšek Mihaela; 1956 (k. p. in izjava 1961) Berlec Angela r. Maleš, Bakovnik št. 3; 1964 (del. p.) Mara Vidmar r. Erjavšek in Iva Rostan r. Erjavšek vsaka do polovice. H. št. 84 — vlož. št. 184 Prešernova ul. 12 1938 (d.) Repnik Franc; — 1961 (d.) Berlec Janez. H. št. 85 — vlož. št. 601 Prešernoval ul. 14 1949 (zak.) Splošno ljudsko premoženje. H. št. 86 — vlož. št. 186 Prešernova ul. 9 Rojstna hiša pisatelja Frana Albrehta. 1935 (d.) Albreht Ivanka. H. št. Prešernova 9 a glej Dolinšek Sonja, Maistrova ul. 10. H. št. 88 — vlož. št. 188 Prešernova ul. 5 1929 (k. p.) Slejko Terezija omož. Mejač. H. št. 89 — vlož. št. 189 Prešernova ul. 3 Rojstna hiša humorista Josipa Suchyja (»Krištofov Pepček«), 1949 (ur. 1947) Splošno ljudsko premoženje. H. št. 90 — vlož. št. 187 Prešernova ul. 7 1949 (ur. 3. 6. 1947) Splošno ljudsko premoženje. H. št. 91, 92 — vlož. št. 108 Trg svobode 5 1958 (d.) Frančiška r. Fornetzi, Bojan ml. in Alenka, vsak do tretjine). GRABEN H. št. 1 — vlož. št. 202 Tomšičeva ul. 1 1945 (zak.) dr. Žvokelj Dominik, odvetnik; — 1962 (dar.) prof. Žvokelj Klavdija r. Gabrijelčič, dr. Žvokelj — Križan Breda, ing. Žvokelj Janez, ing. Žvokelj Nikolaj za vsakega do ene petine. H. št. 2 — vlož. št. 205 Medvedova ul. 2 1940 (k. p.) Zaje Ana r. Peternel iz Stare vasi 57; — 1963 (k. p.) Muhič Konrad in Marija r. Kusman vsak do ene polovice. H. št. 3 — vlož. št. 206 Medvedova ul. 4 1955 (k. p.) Gabrič Helena r. Bervar na tretjini Ivančič Ivanke; — 1951 (d.) in 1964 (k. p.) Gabrič Helena r. Bervar na tretjini Bervar Albine; — 1964 (dar.) Gabrič Helena roj. Bervar na tretjini Hočevar Josipa in postane lastnica cele hiše. H. št. 4 — vlož. št. 208 Medvedova ul. 6 1929 (k. p.) Kovačič Ivan na polovici Habinc Karoline. H. št. 5 — vlož. št. 209 in 1240 Medvedova ul. 8 1947 (d.) Šnabel Bogomir, Stari trg pri Ložu. (Drugi podatki v 1. 1955 napačno vpisani). H. št. 6 — vlož. št. 212 Medvedova ul. 10 Dom staršev slikarja Fortunata Berganta. 1936 (k. p.) Perne Franc in Antonija r. Cotman. H. št. 7 — vlož. št. 214 Medvedova ul. 12 1947 (k. p.) Ložar Alojzij in Hermina, r. Rihar vsak do polovice. H. št. 8 — vlož. št. 216 Medvedova ul. 14 1940 (k. p.) Vlaj Alojzija r. Sedlar v Ljubljani, od 1960 v Kamniku. Rojstna hiša Andreja Smolnikarja, socialističnega utopista v Ameriki (1795—1869). H. št. 9 — vlož. št. 221 Medvedova ul. 26 1948 (odi.) Gregorc Ivan; — 1959 (odi.) Družbena lastnina, upr. org. Občina Kamnik. H. št. 10 — vlož. št. 226 Medvedova ul. 18 1932 (dr. in k. p.) Burja Jožef; — 1965 (d.) Burja Marija r. Cerar. Popravek: H. št. 10 — vlož. št. 211 1947 (d.) Šnabl Stanko pri polovici Rudolfa Šnabla. Ta podatek s hišno številko 10 iz leta 1955 je treba črtati, ker je po pomoti zašel v seznam hiš in sodi k hiši št. 31 — vlož. št. 931. H. št. 11 — vlož. št. 230 Medvedova ul. 20 Rojstna hiša pesnika Antona Medveda (1869—1910). 1954 (k. p.) Sever Pavla r. Windschnurer do dve tretjini. H. št. 12 — vlož. št. 233 Medvedova ul. 22 1945 (zak.) dr. Levičnik Miloš; — 1946 (k. p.) Lorbek Matilda; — 1956 (dar.) Kranjc Milena r. Lorbek do polovice. H. št. 13 — vlož. št. 239 Medvedova ul. 24 1939 (d.) Jagodic Frančiška r. Zaje; — 1957 (izr. p.) Jagodic Dušan. H. št. 14 — vlož. št. 240 Medvedova ul. 26 1933 (d.) Neržima Ferdinand, trgovec; — 1957 (d.) Neržima Ferdinand ml. Ljubljana in Neržima Drago, Kamnik vsak do polovice. H. št. 15 — vlož. št. 241 Medvedova ul. 28 1954 (izr. p.) prof. ing. čebulj Albert. H. št. 16 — vlož. št. 242 Medvedova ul. 30 1953 (k. p.) Vedlin Justina r. Iskra na četrtini sestre Elizabete Lončarevič. H. št. 17 — vlož. št. 244 Medvedova ul. 32 1940 (izr. p.) Iskra Jurij in Angela r. Tomažič, vsak do polovice. H. št. 18 — vlož. št. 246 Medvedova ul. 34 1938 (k. p.) Bohte Mihaela. H. št. 20 — vlož. št. 250 Medvedova ul. 38 1953 (del. p.) Tvrdi Ana tudi na četrtini Lampiča Leopolda; 1963 (d.) Hribar Iza- bela r. Tvrdy. H. št. 21 — vlož. št. 251 Medvedova ul. 40 1926 (d.) SchnabI Josipina; — 1961 (dar.) Lenarčič Marija r. Holcar. H. št. 22 — vlož. št. 252 Medvedova ul. 42 1930 (d. in ž. p.) Antonin Franc in Lucija r. Jerman vsak do ene polovice. H. št. 24 — vlož. št. 257 Medvedova ul. 13 1922 (izr. p.) Richter Hinko, Ljubljana; — 1956 (d.) ing. Richter Jože Ljubljana do enajst dvanajstin in Richter Metka do ene dvanajstine; — 1963 (izr. p.) ing. Richter Jože tudi na dvanajstim Richter Metke; — 1963 (del. p.), Richter Anica, Ljubljana do treh sedmin; — 1963 (k. p.) Gradišek Feliks, Kamnik in Jožefa r. Kuhar na štirih sedminah ing. Richter Jožeta vsak do dveh sedmin. H. št. 25 — vlož. št. 258 Medvedova ul. 11 1953 (d.) Goltes Ivan na celi hiši. H. št. 30 — vlož. št. 596 Fužine 8 1950 (ur.) Splošno ljudsko premoženje. H. št. 32 — vlož. št. 2.63 Tunjiška cesta 11 1938 (ž. izr. p.) Mejač Karol in Marija r. Rogelj vsak do polovice; — 1965 (d.) Mejač Karol, Tunjiška cesta 11 tudi na polovici Mejač Marije. H. št. 69 — vlož. št. 248 Medvedova ul. 36 1946 (d.) Ocepek Marija in Kožuh Ivana r. Ocepek vsaka do polovice. Popravek: H. št. 73 in h. št. 76 — na strani 91 pod Graben sta napačno vpisani in sodita pod Trg svobode št. 2 in št. 8. H. št. 93 — vlož. št. 119 Tomšičeva ul. 9 1955 (odi.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ občina Kamnik. Dijaški dom. PRED MOSTOM H. št. 2 — vlož. št. 603 Majstrova ul. 30 1940 (dr.) Zaje Ivan, čevljarski mojster v Stari vasi pri Žireh; — 1950 (k. p.) Juvan Marija r. Kregar; — 1963 (k. p.) Ahlin Frančiška r. Koderman, Vrhpolje 65. H. št. 3 — vlož. št. 383 Majstrova ul. 28 1951 (d.) Omovšek Jože iz Gozda št. 5; — 1959 (dar.) Omovšek Marija iz Gozda št. 26. II. št. 4 — vlož. št. 386 Majstrova ul. 26 1943 (d.) Marija, Romana, Natalija in Bojana Polak vsaka do četrtine. H. št. 6 — vlož. št. 389 Majstrova ul. 24 1951 (d.) hči Pirnat Zdenka; — 1955 (k. p.) Zupane Elizabeta, Šmarca 87. H. št. 7 — vlož. št. 395 Majstrova ul. 22 1954 (k. p.) Cindrič Leopold in Alojzija vsak do polovice; — 1960 (k. p.) dr. Kern Maksim, zdravnik v Ljubljani, Hermina, Ivan, Aneta in Jamnik Uršula vsak do ene petine. H. št. 8 — vlož. št. 396 Majstrova ul. 20 1922 (izr. p.) Hudobilnik Josipina; — 1958 (izr. p.) Dobrovoljc Nada r. Hudobilnik. H. št. 9 — vlož. št. 281 Novi trg 1 1950 Beč Frančiška; — 1964 (k. p.) Alojz Hočevar iz Buča. H. št. 10 — vlož. št. 397 Novi trg 2 1950 (d.) Deisinger Srečko. H. št. 5, 11 — vlož. št. 389 Glej hišno štev. 6, Majstrova ul. 24. Tu je bila stara Pirnatova hiša, med obema vojnama gostilna. Med okupacijo so jo podrli leta 1941, ker je stiskala cesto v zelo ozek prehod. NOVI TRG H. št. 1 — vlož. št. 272 in 1387 Novi trg 8 1951 (k.p.) Poljanšek Milan in Marija r. Matjan vsak do polovice; — 1954 (k. p.) Osolnik Franc in Agata vsak do polovice. H. št. 2 — vlož. št. 274 in 1313 Novi trg 9 1930 (d.) Fajdiga Ivanka r. Weiss; — Popravek: 1954 (k. p.) Poljanšek Milan in Marija r. Matjan vsak do polovice. H. št. 3 — vlož. št. 275 1947 (d.) Ponikvar Slavko. Novi trg 10 H. št. 4 — vlož. št. 277 Novi trg 12 1954 (izr. p.) Pibernik Jože iz Suhadol in Vida r. Jeretina vsak do polovice. H. št. 6 — vlož. št. 283 Novi trg 14 1914(dar.) Zika Marija r. Vegh na polovici, Zika Ivan in Josip vsak do ene četrtine; — 1961 (d.) Zika Ivan in Josip vsak do ene četrtine na polovici Zika Marije. H. št. 7 — vlož. št. 285 Novi trg 15 1939 (k. p.) Hribar Angela. H. št. 8 — vlož. št. 286 Novi trg 20 1927 (d.) Plahutnik Antonija r. Šinkovec na celi hiši; — 1956 (d.) Plahutnik Anton. H. št. 15 — vlož. št. 310 Novi trg 37 Popravek: Leta 1955 navedeno pod h. št. 9. Prvotno je bila tu hiša, ki so jo proti koncu stoletja prezidali v gospodarsko poslopje. Sedanji gospodar je gospodarsko poslopje spet prezidal v hišo. 1948 (d.) Benkovič Albin. H. št. 10 — vlož. št. 291 Novi trg 25 1942 (d.) Pirš Mihael na celi hiši; — 1962 (izr. p.) Pirš Mihael ml. H. št. 17 — vlož. št. 309 Novi trg 24 Rojstna hiša književnikov Alojza, Josipa in Ivana Benkoviča. 1932 (izr. p.) Benkovič Ivan. H. št. 18 — vlož. št. 318 Novi trg 17 1935 (k. p.) Pire Anton; — 1964 (izr. p.) Pire Ljubica r. Franc do polovice. H. št. 20 — vlož. št. 320 Novi trg 13 1946 (odi.) dr. Benkovič Ivo; — 1955 (dar.) Senica Joško Domžale in Senica Ljudmila Ljubljana vsak od polovice; — 1961 (k. p.) Vrhovnik Vido Tunjice 22 b in Angela roj. Trobevšek, Koželj Peter in Dana r. Vrhovnik vsak do ene četrtine; — 1964 (k. p.) Trobevšek Pavel in Marija r. Štele vsak do polovice. Gospodarsko poslopje prezidano kot hiša štev. 13 a (k. p.) Vjenček Lado in Neža r. Brleč vsak do polovice. H. št. 5 — vlož. št. 282 Novi trg 12 Popravek: Ta hiša je 1955 po pomoti vpisana kot h. št. 25. 1937 (k. p.) Ponikvar Gabriela po tri četrtine in Danica eno četrtino; — 1960 (k. p.) Pestotnik Janez in Marija r. Omahna vsak do polovice. DODATEK V Novem trgu so bile pod križko gosposko sledeče hiše s starimi hišnimi številkami: št. 9, 23, 24, 25 in 27. Hišna številka 19 je bila pod dominijem cerkve v Volčjem potoku, hiša št. 28 pa pod graščino spodnje Perovo. Te imajo zdaj nove številke. H. št. 9 — vlož. št. 290 Novi trg 22 Rojstna hiša pesnika Franceta Balantiča (1921—1943) 1859 (d.) Balantič Jakob; — 1889 (izr. p.) Balantič Jože; — 1931 (izr. p. in d.) Korošec Anton in Terezija r. Balantič vsak do polovice; — 1963 (d.) Vodlan Ivana do tri štiriindvajsetine, Korošec Ivan do pet štiriindvajsetin, Korošec Anton in Milan vsak do osem štiriindvajsetin. H. št. 23 — vlož. št. Novi trg 32 To je stara domačija Bcnkovičev. Sedanji lastnik je Jeglič Anton. H. št. 24 — vlož. št. 327 Novi trg 29 1923 (d.) Pire Julij. H. št. 25 — vlož. št. 924 Novi trg 5 Logarska hiša na Starem gradu. Družbena lastnina, up. organ Gozdno gospodarstvo Ljubljana. H. št. 27 — vlož. št. 332 Novi trg 30 1939 (d.) Ovcin Alojzija in Terezija vsaka do polovice. H. št. 10 — vlož. št. 319 Novi trg 16 1925 (k. p.) Belec Marija; — 1959 (izr. p.) Bclec Lovro. H. št. 28 — vlož. št. 1076 Novi trg 28 V prejšnjem stoletju skupno z lastništvom hiše štev. 34, zdaj Novi trg št. 26, znana izdelovalnica mizarskega kleja, ki je kot ena najstarejših kamniških obrti obratovala do prve svetovne vojne. Zadnja lastnica obrti je bila Pirš Jožefa. 1959 (d.) Rosec Kristina in Rosec Alojzija r. Birk vsaka do polovice. ŠUTNA H. št. 1 — vlož. št. 401 1936 (d.) Klemen Frančiška iz Ljubljane; Parmova ul. 5 1960 (k. p.) Bergant Maks, umet. rezbar. H. št. 2 — vlož. št. 402 Sadnikarjeva ul. 2 1934 (dr.) Bergant Hubert iz Podgorja; — 1960 (nac.) Poslovni prostori in skladišče v pritličju družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik. H. št. 3 — vlož. št. 408 1954 (izr. p.) Repanšek Štefan. Kidričeva ul. 1 H. št. 4 — vlož. št. 411 Kidričeva ul. 3 1943 (izr. p.) Adamič Betka; — 1957 (d.) Adamič Anton, Kranj; — 1960 (k. p.) Benkovič Marija, Kamnik. H. št. 5 — vlož. št. 90 Kidričeva ul. 5 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje; — 1957 (menjalna pogodba) Orel Dušan. H. št. 6 — vlož. št. 412 Kidričeva ul. 7 1913 (izr. p.) Karba Ana r. Močnik, žena lekarnarja; — 1961 (d.) m. ph. dr. Karba Dušan. H. št. 8 in 9 — vlož. št. 413 Kidričeva ul. 9 1921 (izr. p.) Koželj Maks, akad. slikar; — 1956 (d.) Koželj Albina; — 1963 (d.) Koželj Aleš. H. št. 10 — vlož. št. 414 Kidričeva ul. 11 1947 (d.) Ceh Marija; — 1956 (d.) Ceh Stanislav. H. št. 11 — vlož. št. 416 Petruškova ul. 1 1953 (k. p.) Winter Angela; — 1961 (k. p.) Rihter Ivan in Marija r. Poznič iz Du- plice vsak do polovice. H. št. 12 — vlož. št. 417 Kidričeva ul. 13 1948 (izr. p.) Aparnik Borut in Marinka, vsak do polovice. H. št. 13 — vlož. št. 418 Kidričeva ul. 15 1947 (d.) Novak Ana in Marija; — 1958 (d.) Novak Ana tudi na polovici Novak Marije; — 1959 (k. p.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Industrijski kombinat »Svit« v Kamniku. H. št. 14 — vlož. št. 419 Kidričeva ul. 17 1954 (izjava) Partizan Slovenije; — 1959 (odlok) Družbena lastnina, upravni organ občina Kamnik. H. št. 15 — vlož. št. 422 Kidričeva ul. 19 1921 (k. p.) Peterlin Franc, čevljar in Marija r. Pretnar, vsak do polovice; — 1957 (d.) Peterlin Marija ml. na polovici Peterlin Marije; — 1964 (d.) Peterlin Marija, Kamnik, Turk Terezija r. Peterlin v Idriji in Hrovat Frančiška r. Peterlin v Portorožu vsaka do ene šestine na polovici Peterlin Franca. H. št. 16 — vlož. št. 428 Kidričeva ul. 25 Rojstna hiša pesnika in generala Rudolfa Majstra (1874—1934) 1920 (d.) župnijska cerkev v Kamniku; — 1957 (zak. poprava lastnikovega imena) Rim.-kat. župnijstvo v Kamniku. H. št. 19 — vlož. št. 431 Kidričeva ul. 29 1948 (dar. p.) Aparnik Emilija. H. št. 20 — vlož. št. 432 Kidričeva ul. 31 1951 (dar.) Žargi Marija r. Weibl; — 1963 (k. p.) Bernot Marjan in Valentina iz Zg. Palovič 4., vsak do ene polovice. H. št. 21 — vlož. št. 972 Kidričeva ul. 33 1916 (k. p.) Sadnikar Josip — Nikolaj, viš. okr. živinozdravnik; — 1953 (d.) MU dr. Sadnikar Niko. H. št. 23 — vlož. št. 6 Kidričeva ul. 58 1939 (d.) Slevec Ana r. Jerin iz Kamnika. H. št. 24 — vlož. št. 440 Kidričeva ul. 56 1947 (d.) Trbižan Marija; — 1966 (dar.) ing. Trbižan Milan in Marija r. Reven vsak do polovice. H. št. 25 — vlož. št. 442 Kidričeva ul. 54 1938 (d.) Lap Vinko, vrtnar, padel 31. 1. 1944 kot talec; — 1957 (d.) Lap Draga, Marija, Mihael in Avgust do četrtinke. H. št. 26 — vlož. št. 444 Kidričeva ul. 52 1952 (d.) MU dr. Premrov Bogdan. H. št. 27 — vlož. št. 445 Kidričeva ul. 50 1923 ( iz'r. p.) Molka Viktor v Ljubljani; — 1956 (k. p.) Gjurin Frančiška r. Rostan iz Kamnika. H. št. 28 — vlož. št. 446 Kidričeva ul. 48 1944 (d.) Schleicher Antonija r. Flerin. H. št. 29 — vlož. št. 447 Kidričeva ul. 46 1947 (d.) Grčar Frančiška r. Rabič. H. št. 31 — vlož. št. 452 Kidričeva ul. 42 1945 (zak.) Dr. Trampuž Franc, odvetnik. H. št. 32 — vlož. št. 464 Kidričeva ul. 40 1949 (ur.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ občina Kamnik. H. št. 35 — vlož. št. 473 Kidričeva ul. 34 Popravek: Prvi lastnik je Jakob Frančišek Zupan, organist in skladatelj prve slovenske opere Belin; — 1952 (d.) Bombač Dušan, Kamnik. H. št. 37 — vlož. št. 474 Kidričeva ul. 30 1954 (k. p.) Tajč Jože, čevljarski mojster in žena Ivanka vsak do polovice. H. št. 38 — vlož. št. 475 Kidričeva ul. 28 1943 (d.) Janko Alfred; — 1964 (k. p.) Sirca Alojz in Mav Marija vsak do polovice; — 1966 (dar.) Sirca Natalija r. Hrast na polovici Sirca Alojza. H. št. 39 in 85 — vlož. št. 477 Kidričeva ul. 26 1940 (d.) Klemenčič Friderik, padel 31. 1. 1944 kot talec; — 1957 (d.) Klemenčič Mila r. Sitar; — 1964 (k. p.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Trg. podj. »Kočna« Kamnik. H. št. 40 — vlož. št. 479, 867 in 1361 Kidričeva ul. 24 1948 (zak.) Splošno ljudsko premoženje; 1955 (k. p.) Kmetič Stanka, frizerka. H. št. 41 — vlož. št. 490 Kidričeva ul. 22 1927 (d.) Kraut Ana r. Grašek; — 1958 (d.) ing. Kraut Bojan, Ljubljana in Anica r. Kumer vsak do polovice. H. št. 42 — vlož. št. 491 Kidričeva ul. 20 Rojstna hiša Franca Peterlina-Petruške (1879—1938)in Alojzija Peterlina Batoga (1872—1943) 1947 (d.) Klobučar Terezija, r. Peterlin; — 1955 (d.) Klobučar Frančiška in Klobučar Danilo, vsak do polovice. H. št. 43 — vlož. št. 496 Kidričeva ul. 18, 18 a 1944 (d.) Bavdek Marija r. Kladva in Kladva Ema, vsaka do polovice; — 1960 in 1961 (nac.) Družbena lastnina: poslovni prostori v hiši št. 18 in priročno skladišče v hiši na dvorišču št. 18 a. H. št. 44 — vlož. št. 497 Kidričeva ul. 16 1946 (izr. p.) Potokar Viktor; — 1965 (d.) Potokar Miran v Ljubljani, Pire Majda r. Potokar in Carič Nada r. Potokar, vsak do ene tretjine. H. št. 45 — vlož. št. 498 Kidričeval ul. 14 1945 (zak.) hiša usmiljenih sester družbe sv. Vincencija Pavelskega; — 1957 (zak. poprava lastnikovega imena) Rim.-kat. samostan usmiljenk Vincencija Pavelskega zagrebške centrale v Kamniku; — 1960 (nac.) Družbena lastnina: poslovni prostor s skladiščem, upravni organ Občina Kamnik. H. št. 46 — vlož. št. 504 Kidričeva ul. 12 1951 (d.) Šemrov Vilma r. Golob. H. št. 47 — vlož. št. 505 Kidričeva ul. 10 1939 (k. p.) Matjašič Marija r. Omerza, zdravnikova vdova. H. št. 48 — vlož št. 508 Kidričeva ul. 8 1947 (izr. p.) Murn Ivan in Ivana r. Petek vsak do polovice; — 1965 (d.) Murn Ivanka, Capuder Zdenka r. Murn na Dunaju, Heričko Ana r. Murn v Dobrunjah in Koritnik Mara r. Murn v Kamniku vsak do ene osmine na polovici Ivana Murna. H. št. 49 — vlož. št. 509 Kidričeva ul. 6 1935 (dr.) Adamič Alojzij, vrvarski industrialec v Ljubljani; — 1958 (d.) Adamič Helica v Ljubljani; — 1959 (d.) Svetlin Lucija, Janez in Mirko iz Podgorja 58, vsak do ene tretjine. II. št. 50 — vlož. št. 511 Kidričeva ul. 4 1919 (d.) Tončič Marija r. Smolnikar; — 1958 (d.) Tončič Anica in Tončič Ema, vsaka do polovice H. št. 51 — vlož. št. 514 Kidričeva ul. 2 1940 (izr. p.) Osole Vincencija. H. št. 52 — vlož. št. 515 Kolodvorska ul. 1 1925 (d.) Janežič Anton, trgovec. H. št. 54 — vlož. št. 520 Parmova ul. 8 Rojstna hiša Franca Pirca (1785—1880), sadjarja, misionarja in kolonizatorja v Ameriki. 1932 ( izr. p.) Cuzak Janko; — 1967 (d.) žena Cuzak Štefanija. H. št. 55 — vlož. št. 529 Parmova ul. 6 1934 (k. p.) Kordič Marija r. Cvern. H. št. 56 — vlož. št. 503 Trg svobode 4 1945 (zak.) hiša usmiljenih sester družbe sv. Vincencija Pavelskega; — 1957 (zak. poprava lastnikovega imena) Rim.-kat. samostan usmiljenk Vincencija Pavelskega zagrebške centrale v Kamniku. H. št. 58 — vlož. št. 532 in 1084 Parmova ul. 13 1944 (d.) Zupane Frančiška r. Prelesnik; — 1956 (d.) Zupane Franc in Zupane Terezija, vsak do polovice. H. št. 62 — vlož. št. 530 in 540 Parmova ul. 9 1929 (k. p.) Knaflič Anton; — 1958 (d.) Knaflič Frančiška r. Tomšič; — 1963 (k. p.) Družbena lastnina, upravni organ Občina Kamnik. H. št. 63 — vlož. št. 545 Parmova ul. 15 1954 (izr. dar. p.) Kolman Alojzija in Marija; — 1964 (dar.) Steklasa Anica do ene polovice; — 1966 (dar.) Steklasa Mihaela r. Kolman do ene polovice na polovici Kolman Marije; — 1966 Steklasa Mihaela r. Kolman na četrtinki Kolman Marije. H. št. 66 — vlož. št. 547 Petruškova ul. 3 1927 (d.) Potočnik Marija r. Brezec. H. št. 70 — vlož. št. 959 Parmova ul. 17 1930 (d.) Vivoda Marija; — 1953 (d.) Vivoda Anton in Vivoda Milena, vsak do polovice. H. št. 71 — vlož. št. 560 Parmova ul. 19 1953 (k. p.) Hribar Franc; — 1964 (dar.) Hribar Pavla r. Berlic do polovice. H. št. 78 — vlož. št. 719 Parmova ul. 1 1935 (izr. p.) Cerar Vilko, urar; — 1964 (d.) Cerar Olga in Cerar Marta, vsaka do polovice. H. št. 81 — vlož. št. 31 Parmova ul. 3 Hiša in usnjarske delavnice Pri tej hiši je pravilen red lastnikov: 1884 (—) Šlakar Marija; — 1886 (k. p.) Jereb Anton, usnjar; — 1937 (d.) Majdič Minka r. Jereb; — 1964 (k. p.) Splošno ljudsko premoženje, upravni organ Tovarna usnja, Kamnik. * V tem letu je bilo še več posestnih sprememb, ki jih pa nismo mogli zabeležiti v našem seznamu, ker niso še zavedene v zemljiški knjigi. Gotovo se bo v naslednjih letih pokazala potreba po novem dodatku, kakor bi bilo tudi želeti, da bi v seznamu vključili še ostale hiše v ožjem delu mesta. JOSIP OGRINEC, ZAČETNIK SLOVENSKE IN JUGOSLOVANSKE ŠAHOVSKE KNJIŽEVNOSTI Ivan ZIKA V dodatku k obširnemu prikazu življenja in dela Josipa Ogrinca, ki ga je v V. Kamniškem zborniku 1959, str. 86—157 objavil prof. Miloš Christof, sem na str. 158 omenil, da je bilo Ogrinčevo ime tudi v tesni povezanosti z zgodovino šahovske igre med Slovenci. K skromnim, nezanesljivim in ne dovolj preverjenim podatkom sem dodal željo, da bi bilo prav, če bi podrobneje preučili Ogrinčevo šahovsko delovanje in mu odredili mesto v naši šahovski zgodovini. Prav zaradi te opombe sem začel preučevati šahovske vire in sestavljati našo šahovsko zgodovino. Zbral sem obširno dokumentacijo, od katere je bilo v našem tisku objavljenih le nekaj drobcev. Iz zbranega gradiva pa izhaja ugotovitev, da je Josip Ogrinec začetnik in utemeljitelj slovenske in obenem jugoslovanske šahovske književnosti. Zato moramo navedbe o Ogrincu šahistu dopolniti z novimi ugotovitvami, da bo slika o Josipu Ogrincu, ki jo je prvi objavil Kamniški zbornik, popolna. Kdaj je šahovska igra na Slovenskem postala znana in kje so bila prva šahovska omizja, ki so gojila šah kot družabno igro in dobrodošlo razvedrilo, bo zdaj težko ugotoviti. Znano pa je, da se je v Ljubljani zanimanje za to ■družabno igro močno dvignilo v dobi, ko so se v časopisih in ilustriranih revijah pokazale prve šahovske rubrike. Izobraženci, ki so študirali v Gradcu in na Dunaju, pa so se tam seznanili s šahom, so ga potem širili v domovini, prav tako pa tudi drugi uradniki, ki so prihajali službovat v Ljubljano. Brez dvoma so tudi v internatih in semeniščih igrali šah. Cbeličar Jurij Grabner je za časa svojih študij na Dunaju postal navdušen šahist. Ko je bil 1.1852 do 1862 prefekt v ljubljanskem Alojzijevišču, je učil gojence igrati šah in jih navajal reševati probleme. Njegov najboljši učenec je bil Josip Ogrinec. Prav tako pa je navduševal svoje učence za šah prof. Benedikt Knapp (1824—1904), Josip Ogrinec leta 1861 na Dunaju doma iz Schvvaza pri Innsbrucku na Tirolskem, ki je po kratkem službovanju v Trstu in na Reki prišel leta 1859 na gimnazijo v Ljubljano in tu poučeval polnih 13 let do leta 1872, nato pa je bil do 1894 ravnatelj nižje gimnazije v Kočevju. Prof. Knapp je svojim dijakom priporočal šahovsko igro, jim posredoval šahovsko literaturo in jih navajal k sestavljanju problemov. V Domu in Svetu 1890 str. 213 piše zgodovinar Josip Benkovič o Ogrincu: Najljubša igra mu je bila šah, katero je prof. Knapp gorko priporočal. Tudi prof. Edvard Glančnik, maturant ljubljanske gimnazije leta 1857, je bil navdušen šahist. Delež, ki ga ima prof. Knapp pri vzgoji prvega rodu slovenskih šahistov, je prav znaten. Štirje njegovi učenci so se proslavili kot šahovski problemisti in močni igralci v praktični igri: Josip Ogrinec, Ivan Kos, Kari Pajer in Gotfrid Fridrich (od 1887—1900 okrajni glavar v Kamniku). Z njimi sta drugovala apotekar Robert Braune in Kari Seitz, poleg Kosa najslavnejša problemska mojstra iz naših krajev. Turnirjev, medklubskih in medmestnih dvobojev takrat seveda ni bilo, da bi se napredek v praktični šahovski igri izražal na tabelah in bil zabeležen v tisku. Edino področje, kjer so šahisti na zunaj lahko uveljavili svojo šahovsko dejavnost, so bile problemske rubrike v časopisih in pa strokovni šahovski listi. Prvi problem je iz Ljubljane poslal v šahovski mesečnik Deutsche Schach-zeitung Robert Braune leta 1863, že naslednje leto pa se je vključil med stalne sotrudnike Ivan Kos, ki je pošiljal svoje probleme v Deutsche Schach-zeitung in v Illustrierte Zeitung Leipzig, ker noben avstrijski časopis takrat ni imel stalne šahovske rubrike. Navdušena šahista Josip Ogrinec in Ivan Kos, ki sta študirala na Dunaju, sta si prizadevala, da bi tudi Slovenci dobili strokovni pouk v šahu in stalno šahovsko rubriko v kakem glasilu. Josip Ogrinec, ki je bil s svojimi leposlovnimi prispevki v tesnih zvezah z Antonom Janežičem, izdajateljem in urednikom Slovenskega Glasnika, ki je izhajal v Celovcu, tiskala pa ga je Blaznikova tiskarna v Ljubljani, je nagovarjal Janežiča, da uvede v svojem listu tudi šahovsko rubriko. Janežič je končno privolil. Ogrinec in Kos sta sestavila slovensko šahovsko izrazoslovje, Blaznikova tiskarna pa je oskrbela lepe šahovske diagrame. Prva šahovska rubrika pri Slovencih Prvič je izšla šahovska rubrika v tretji številki Slovenskega Glasnika dne 1. marca 1868 na str. 119 in 120. Sourednika Ivan Kos in Josip Ogrinec sta v njej naznanila program, podala slovensko šahovsko izrazoslovje ter pozvala slovenske šahovske komponiste, da sodelujejo s prispevki v šahovski rubriki. Takole sta predstavila šahovsko rubriko bralcem: ŠAH — Vredujeta I. Kos in J. Ogrinec Glasnikovo vredništvo nam je blagovolilo prepustiti v Slovenskem Glasniku predalček, da vvrstimo vanj šah. Prostora nam manjka, da bi koj to pot — zgodilo se bode po priložnosti — obširniše slavili le-to krasno in plemenito igro, kterej vsi šaholjubi priznavajo mesto sredi igre in umetnosti. Njena starodavnost, kakor to, da se je vsem omikanim narodom tolikanj prikupila, da so jo sprejeli v svoja slovstva, priči ste nam dovolj govoreči o visokej ceni šaha. Namen naš tu je, da z vsacim listom poklanjamo Slovenskega Glasnika bralcem in kolikor toliko že izurjenim igralcem šaha vsaki-krat kako nalogo, semtertje tudi kako zanimivo igrano partijo: Da se reše-vaje jo, zabavljajo, bistre si um ter tako na poduk in korist kratkočasijo v prostem času. In ker smo prepričani, da se igralec rajši z večjim veseljem in vspehom poprijema enoličnih, mimo prezamotanih in v mnogih potezah šele rešilnih nalog, skrbeti hočemo, da tudi v tem zapored ustrezamo. S časom hočemo podati tudi pravila, ktera pri igranju šaha veljajo v obče; tokrat obziraje se, da pišemo igralcem, ki vedo za vrednost, tek in stališ posameznih znamenj (figur), sploh, da igrati ume, naznanjamo samo terminologijo in nektere najpotrebniše znake, po kterih naj se bodo slovenski šaholjubi hoteli porazumevati z nami. Pomenjalo nam bode: — znači, da se določno vzame, n. pr. Sgl - f3; :, znači da se vzame; K, kralja D, damo, devico (kraljico) T, trdnjavo (turn) L, lovca, letalca S, skakalca, (konjiča) k, kmeta +, da se napove šah ±, mat o—o malo in o—o—o veliko rošado. Kakor nam na naslednji strani prikazuje faksimile tega povzetka, sta mlada visokošolca Ivan Kos in Josip Ogrinec resno zastavila šahovsko rubriko v Slovenskem Glasniku. Hotela sta podati Slovencem tudi prvi strokovni pouk v šahu. (Ta naloga bi verjetno ostala Ogrincu, ker je Kos leta 1870 odšel v Rusijo in ostal v Petrogradu do svoje smrti leta 1907). Prva naloga Postavil J. Ogrinec (glej faksimile s strani 120 Slovenskega Glasnika) Listnica šahova. Imena onih, ki bodo rešili nalogo, razglašala se bodo po razmeri prostora. Naloge zložene v našo svrho, bodo se rade sprejemale, da se pregledajo in, če so pripravne odobre za natis. V ta namen naj se rešitelji, kakor skladatelji blagovole obračati na vrednika, pod naslovom: Ivan Kos, Fleischmarkt, 4, 3. Stg. I St. Wien. * V četrti številki Slovenskega Glasnika sta na str. 106 dva Kosova problema, v peti številki pa je na str. 200 spet Ogrinčev problem: četrta naloga Postavil J. Ogrinec Beli: Kb2, Ta8, Sd3, Se3, ke5 črni: Ka4, ka5. Beli vleče in naredi v treh potezih mat. cem »aha vsakikrat kako nalogo, sžm ter tje tudi kako zanimivo i pran o partijo: da se, reševaje jo, zabavljajo, bistrž si um ter tako na poduk in korist kratkočasijo v prostem času. In ker smo prepričani, da se igralec rajše, z večim vesoljem in vspehom poprijema enoličnih, mimo prezamotanih in v mnogih potožili še lo rešilnih nalog, skrbeti hočemo, da tudi v tem zapored ustrezamo. — S časom hočemo pn-dati tudi pravila, ktera pri igranji »aha veljajo v obče; tAkrat, obiirnje m-,