pcučiio-zafavni Ud o pcbofami za zlcvzmfic, bzvižim.
Iziiaja dvakrat mesečno in sicer vsak drugi in četrti petek v mesecu.
Naročnina je /.» vse leto 3 K., za pol leta 1 K 50 st. Po-samne številke po tobakarnah stanejo 10 st.
Dopise, naročnino, oglase in reklamacije je pošiljati pod naslovom: Uredništvo (oziroma uprava) ,,Druž. Prijat." v Rojanu pri Trstu, štev. 3. Pošlno-hranilničnega računa štev. 864.139.
KUHARCEK.
(Vaška slika. - Spisal — Števo E . . . )
I.
Bilo je v ponedeljek meseca junija v tistem času, ko sem še trgal debele platnene hlače — domač pridelek — po starih klopeh naše vaške dvorazrednice. Jasnih obrazov in veselih src smo hiteli otroci iz šole uganjajoč svoje burke.
«Oho, tam le gre stari Kuharček«, se je oglasil jeden iz naše družbe in našo pozornost je obrnila nase majhna postava, ki je negotovih nog korakala pred nami. Kot bi trenil, smo jo udarili za njim proseči ga, da nam da kaj sladkega kakor večkrat.
In res, privlekel je iz notranjega žepa mal zavitek in začel deliti nam, ki smo se gnetli okoli njega. «Kš», je dejal, «le počasi in pametno, pridete vsi na vrsto*. Mi pa smo le tiščali vanj.
«Stric, jaz nisem še nič dobil», se je krem-žil jeden; «š e meni!» je vpil drugi, in nagajali smo mu poredno. Šele, ko je udaril z nogo °b tla in grdo pogledal, smo se razpršili in smo ga opazovali le še iz spoštljive oddaljenosti.
«Kš», ne dam nič več, zdaj morate domov, da ne boste zopet tepeni, salamint! Pogledal je zmikavo z drobnimi očmi, si postavil klobuk po strani in jo mahnil v vas. Gori pod Maroltovem kozolcem, kjer je gospodar klepal koso in se hladilo par sosedov, je obstal in pozdravil možakarje :
«0, dober dan, kompanija starih cepcev; kar takole v senci sakarpantjus, kš, juhuhu !»
»Bog ga daj, Kuharček, odkod pa tako dobre volje, od kod ?»
„E, včeraj po prvi maši sem nesel Tihle-tovemu Martinku stare škarpe nazaj, no, potem smo pa — saj veš — pili likol, jujuhuhu!
«Koliko si pa zaslužil pri čevljih?* vpraša Maroit.
«Kaj te pa to skrbi? — šestnajst grošev -sem dobil, če hočeš vedeti, kš».
«In koliko je bilo pa likofa?»
«Pa deset Irakelcev, da boš enkrat tiho«.
«Po tem takem je bil zaslužek manjši nego likof», se smejejo možaki.
«Kaj bi tisto, da je bil le likof dober, za drugo mi nič ni. Ko sem nabijal po starih škar-petih, mi je le likof bil pred očmi, kaj me drugo briga, Kuharček še ni suh, veš ti cepec poljanske kompanije* se je obnesel in sedel poleg sosedov. «Sicer pa» -— je dejal — «ni bil to le likof, ampak je bila ob enem tudi moja odhodnica. Še par dni, pa bom pokazal (igo tem lisičjim Zapožanom, kš.»
Med tem smo se zopet zbrali otroci okoli njega videč, da je danes izvanredno dobre volje; nekateri so bili celo predrzni, da so ga od zadaj vlekli za jopič. — To je bilo pa tudi njemu preveč. Pogledal je kakor hudo vreme in vdaril jezno ob tla.
«Ali boste šli! Ha, jaz vam pokažem. Eh današnji otroci, kaj praviš Karl, nič ne bo iz njih, ni '1, ti rečem.»
«Kam pa misliš iti» vpraša ga zopet eden, potem ko se je malce odahnil.
«Kam - kš — v Ameriko pojdem, v Ameriko, tje čez tisto veliko lužo, kateri pravijo veliki ocean, si razumel* in plunil je skozi stisnjene zobe.
Možaki so že stokrat slišali ta njegov sklep, ki je vedno mešal njegovo glavo, zlasti kadar ga
Prib»<J«;a štavilka Saide 23. febrverj* IVO*
je imel tako le malo pod kapo. In kakor ob takih prilikah vselej, razvil se je tudi danes zanimiv zemljepisni razgovor.
«Kje pa le/.i Amerika in veliki ocean ?»
«Precej tukaj doli* in mahne malomarno z roko.
«Kuharček, tu doli je Sava, pa ne morje.»
«Kaj ti ves, ki še nisi bil tako daleč kakor ti kap pri strehi lije» se je obnesel Kuharček.
«Kje si pa ti bil?» vpraša na pol užaljen Karl, ki je vodil vedno in povsodi glavno besedo.
«Jaz —• jaz sem kaj skusil! Bil sem v Mantovi, terentizem, v Mantovi, kš, tam kjer so strehe s Špehom pokrite in so planke s klobasami ovite, salamint, zato pa tudi vem kje je Amerika in tista velika luža. Jaz nisem bil sicer še tam, a videl sem jo od daleč. —»
«Ali se iz Mazurskega vidi tje?»
«Kaj pak, da se vidi! šema, saj je prav skupaj. Amerika je tukaj, Mažarsko tukaj, sredi je pa veliki ocean« in pokazal je dve piki na svojem kolenu in eno črto podolgem.
«Kuharčerk tam je samo tvoje 'koleno, in nič drugega« se smejejo poslušalci.
«Kš, kdo pa pravi, da je tukaj, saj nisem rekel, da je tukaj, jaz sem to samo pokazal, da bi šlo v tvojo zabito bučo; pa vidim zdaj, da ne razumeš, če ti po kranjsko povem.
«Ti, meni pa se zdi da si samo danes tako navdušen za Ameriko, ker je bilo preveč likofa».
«Kaj misliš, da sem pijan 1» se zahudi Kuharček, «prevelik mož sem, da bi ti z menoj norce bril, primojkuš, Kuharček je mož, tristo kosmatih medvedov, ki si ne da nič reči, terentizem. V Ameriko pa pojdem in pojdem, če se vsa Dolenja vas in še Zapože povrh na glavo postavite*. Zasukal seje po vojaški, voščil lahko no •, «če se več ne vidimo*, potem jo pa ponosno ubral naprej po vasi. «Tristo pijanih pur, da mi ne verjame, no bo že videl. Juhuhu!* Zaukal je, da je odmevalo tja v Zajčjo goro in nazaj.
«Kuharček je tič, kš* je godrnjal. «V Ameriko bomo šli čez veliki ocean tja v Novi-Jork. Juhu-u ! Salabolska žrnada, koga se pa bojimo? nikoli in nikogar ! Kuharček ima sivo glavo, pa fantovsko srce ; še po noči se nikogar ne bojim, pa se bom po dnevu? kš, terentizem!*
Prišel je doli do Bazileta, kjer se je že tolikokrat pokrepčal. Ni si mogel kaj, da ne bi pogledal, če so oče Bazile doma.
«Veš kaj Špela, prinesi mi ga en frakcij-ček — za slovo. Kje pa je stari?*
«Je odšel k fari«, mu odgovarja Špela hiteč mu izpolniti željo.
Pozno je že bilo tedaj, ko io je Kuharček negotovih nog sekal proti domu v Žapože. Luna je sijala, zvezde so migljale in njemu je bilo tako dobro pri srcu. Ustavi se in malce ogleduje luno, «kaj bi pač to utegnilo biti ? Mesec ni, solnce bode, solnce. Ej Kuharček, dolgo smo ga vlekli. Kš, zakaj bi ga pa ne, sami smo in pijemo, kolikor hočemo in pridemo domov, kadar hočemo. Juhu u-u ! — Kako sitno je bilo pa tedaj, ko je še živela ona ranjca Polona — Bog ji daj — - koga daj ? je bila preveč zlomkova. Eh Kuharček, marsikatero je že držala tvoja grba !
No, zdaj smo pa — fantje, Juhuhu! —
Vzravnal se je in začel hripavo peti:
Vedno sem sem si mislil, da bom oficir,
Svitlo sablo nosil in pa zaubar gvir;
Zdej sem pa kaj on,
Pijem kot kanon.
Sladko vince — — — pa zastonj. —
Prispel je do svojega stanovanja, tuje utihnil; zlezel je tiho v sobo in legel na tla pred postelj.
Tisti večer je šel tam mimo oni strahopetni «Klaru dejai* in je slišal v koči ropot in šum ; mislil je, da je potres ali pa — rajna, a bil je Kuharček, ki je smrčal tako, da seje bajta tresla.
n.
Tako je živel Kuharček in dobro se mu je godilo, A to ni bilo vedno tako. Tedaj, ko je še živela Polona, je imel čisto drugo življenje. On je bil veseljak skozi in skozi in marsikatero neumnost je imel na vesti; ona pa je bila resna, za pol glave višja od njega, pa huda kakor sama živa kopriva. Vedno je pazila nanj, hodila ž njim k maši in nazaj, kregala in oštevala, da se je vse kadilo. Človek, ki je to videl, bi si mislil, da se ga bodo že kolikor toliko prijele ostre besede izkušene Polone, pa bilo je zastonj. Razume se torej, da je vzela včasih tudi palico. Kuharček je vselej s pravo krščansko potrpežljivostjo trpel bolečine.
Na bregu ob potoku Mirni sta imela svoje domovanje. Redila sta eno kravo in par preši-- čev, to se pravi: Polona je redila; saj ko je ona umrla, je šlo vse troje v enem tednu iz hleva. Njiva in vrt jim je dajala toliko, da sta se pošteno preživela, zlasti ker se je on bavil tudi s postranskimi opravki.
Bil je namreč tudi polhar. Poznal je vse polhe, kar jih je božja previdnost ustvarila od Dobovca pa tje do Lukovca, in vedel za vsako
polšno po naših gozdih. Po no i, ko je vse spalo, je hodil mnogokrat gori po Dobovcu in polha-ril. Eh, koliko je doživel pri tem lovu ! Pripovedoval nam je včasih, kako je srečal samega vraga, ki je polhe gnal v mlajevi noči, kako je tekel itd. Pa pripovedovati je znal!
Po zimi je pa hodil doli na Ogrsko za zaslužkom in je prihranil toliko — je rekla Polona — kolikor je ona na hrani prištedila.
O mnogo je izkusil Kuharček mnogo, zato
je pa tudi nekaj vedel.
Največja nesreča zanj je bila Polona. Kar
je on ustvarjal, mu je ona križala. Vendar pa jo je le rad imel; to se je pokazalo ob smrti. Polonina smrt je bila zanj hud udarec. Kakor jo je v življenju pošiljal v nebesa in pekel, tako se mu je smilila tedaj, ko je umrla. A to gorje je trajalo le do pogrebščinc. Ko si je pošteno spolnil veliko žalost, so mu zažarele oči, in srčna žalost se je umaknila pod sladko zavestjo da sedaj ne bo nobenega, ki bi ga strahoval in mu kratil krasno prostost. Ko je to pomislil, bi najrajši zavriskal, a vedel je, da se to «ne šika» in seje še držal kar moč žalostno. Ko pa je šel zvečer malo po vrtu, si ni mogel kaj, da bi se ne zaprl za par minut v hlev in zavriskal — bolj potihoma sicer in pa glavo v seno tiš.eč, da bi ga kdo ne slišal.
Z njivo se ni sam več pečal, poprijel seje čevljarstva. Tri dni v tednu je nabijal po «škar-pih», tri dni pa iste raznašal in pa likoi pil. Prišel je često tudi v našo vas in tedaj so ga obsuli otroci, i atere je posebno rad imel in za el deliti sladčice, ki jih je imel vedno pri sebi.
Sedaj pa, ko je bil že siv, pa mu je padlo v glavo, da bi šel v Ameriko. To je bil edini sad čitanja, to se pravi: on ni čital, ampak rajna Polona ga je vlekla včasih kakšne nedelje popoldan ven na vrt in mu tu počasi in prepričevalno čitala razne dogodke iz Kristusovega življenja. Ne ve se pa, ali ni slišal, ali slišati hotel nič druzega mu ni ostalo kakor to, kar je enkrat brala o Krištofu Kolumbu, je našel Ameriko. In to je potem primerjal s tem, kar so mu drugi pravili o tem novem svetu. Kolikokrat je bil že sklenil, da pojde tje, a se menda ni mogel ločiti od polhov in žganja; ali pa ga je strašila ta misel, da v Ameriki ne bo smel tako le brez skrbi piti — kdo ve.
Sedaj pa še živi Kuhar če k doma v svoji, bajti. Prišel je drugi gospodar, on sije pa «kot» izgovoril. Še pije «šnops» in še se meni pokrepčan od istega, o Ameriki, .vendar pa — trdijo ljudje — oboje v manjši meri. — — Kdo ve, če ni vsestransko prodirajoči abstinenčni duh tudi pri njem našel kolikor toliko odprto srce. V A-
meriko pa ne pojde, je rekel enkrat, ko je bil trezen, zato ne, ker ni tako nehvaležen kakor ta ali oni. Kjer mu je cvetela sreča, tam hoče tudi nesrečo rad uživati; kjer je preživel zlato mladost, tam bo tudi starost; saj je le eden kraj na svetu najlepši, najdragocenejši in najdražji rojstni kraj. Zato pa se bodo tudi na njem izpolnile pesnikove besede :
Kjer beli si zagledal dan,
Zapustil si ga spet. — —
'-Cfč 'i'	-'č -k č? ~i'~ -■r	T35-
) Z L A J J G /k
(Spevni G. š. k. .)
Kaj denarja svota mi pomaga in čemu mi bo srebro, ko prijaznega ne najdem praga, ko sovraži me vsakdo.
Da, vsakdo se izogiblje mene, da, vsakdo se me boji, če me kje ugleda v stran jo krene če me sreča, zamiži.
Rodni brat me ve •. poznati noče, sestra ni mi sestra več, mati kliče	«izdajica !»	Oče
me podi od hiše preč.
Zdi se mi, da poje vsaka ptica, zdi se mi, da vsaka stvar vpije : «izdajica ! izdajica ! smrt, poguba ti vsikdar ....»
't'	vi/ V»x	\|/ vf/	vjr	vi/	t/ vf/
/|V	/JV
Po valovih življenja.
(Slika.	Spisala	Topolnikora-)
Večerni mrak je silil skozi male, temne, skoraj neprozorne šipe v sobico in nekako čudno so se odbijali zadnji žarki poslavljajočega solnca po črvivem starem pohištvu Sama !
Globok vzdih se izvije starki iz prsi in nehote zdrkne na bližnji stok Da, sama! Kdo se meni za stare, onemogle kosti ? !
Nekdaj seveda je bilo drugače, nekdaj ... . ko je b la še mlada deklica v cvetu mladosti. Vse se ji je divilo, jo oboževalo in se ji laskalo. Da, to je bilo nekdaj, a sedaj ? . . . . Od daleč že čuti smrtni dih, čuti kako jo vklepajo njene mrzle roke in vender ga nima, ki bi jo tolažil!
Nima ?
.... „Kateri je za nas na sv. križu umrl...
Jn jagoda za jagodo se pomika med njenimi suhimi, velikimi prsti —.
Fri kapelici na bližnjem gričku je zazvonilo „Zdravo Marijo".
Starka se zgane in kolikor ji pripuščajo slabe moči, hiti ven na prosto, da pred hišico lažje sliši v večernem mraku zvonko odmevajoči glas zvona
„Za vse verne duše v vicah.... Češčena Marija ....!“
Zvenenje utihne, tudi starki se jagode med prsti ustavijo in vse njeno življenje od zorne mladosti do pozne starosti, do danes se ji je razgrnilo pred očmi.
Kdo še ni sanjal poletnega večera, kdo še ni okusil, ko neka dobrodeljna trudnost objema telo, ko duh v pol-snu ustvarja in pobija črno-bojne podobe, ko se šum drevja in daljni odmevi človeških glasov spajajo v lahek šepet, ki ugaja ušesom in miri naše živce ?
Starka se je ustrašila vseh teh raznoličnih, temnili, in svetlih, jasnih in oblačnih mračnih in leskečih prizorov. Vendar je z neko zadovoljnostjo zrla nazaj v prošlo življenje, dasi ji je to povzročalo dokaj temnih spominov.
Najsrečnejšo čutila se je v otroških letih Da, takrat, ko je brez vseh skrbij skakala in nabirala rožic. Blaženi spomini!
Pozneje? Saj je bila tudi ona mlada, živa, cvetoča, saj je tudi ona gledala z jasnimi očmi v svet in hrepenela po njem, čigar zlohe in hudobije še ni poznala.
Kakor živo sliko še si predstavlja njega, ki ji je zagrenil življenje, vzel ji mir srca, njega, kojemu je žrtvovala svojo ljubezen — svoje srce.
Lahko, lahko človeku življenje se zgreni, težko se mu skeleče trpljenje osladi!
Tudi ona je z britkostjo spoznala, daje posušena sreča, ki si jo je slikala na podlagi njega, in da so bili gradovi, ki jih je zidala v domišliji, postavljeni le v oblake.
»Zatajil je svoj narod, zatajil bo tudi mene,* ji je šumelo vedno, a da bi mu odrekla ter ga zavrnila, ni imela moči. Saj ji jc vendar znal tako
lepo govoriti in ji razkladati svojo ljubezen......
A prišla je druga in dobila prednost — —- —.
Bridki spomini, a še bridkejši, ko je po prvi dovolj strašni izgubi za neizkušeno deklico izgubila drugo ji drago osebo — mater
Jokala je za drago ji mamico, (la že ni imela več solz....
O tala je sama na širnem svetu ....
Sama ? Še je imela nekje na svetu očeta, ki ni maral ne nje in ne matere in si še ni zaslužil imena „oče.“
Ni se dolgo čutila samo. Oglasil se je drug mladenič, ki jo je ljubil z resnično ljubeznijo, njo, kakor svojo domovino, on ki je deloval in bi dal če bi trebalo zadnje vzdihljaje svojega življenja za bedni slovenski narod. Na tega mladeniča se je navezala za celo svoje življenje. Z njim in nobenim drugim hoče deliti zakonsko srečo, z njim deliti nesrečo.
Kako srečno se je čutila, ko je ob njegovi strani sl vesno prisegla v cerkvi, ostati mu zvesta spremljevalka po viharjih življenja Srečni, veseli spomini.. . . !
Skoraj pa se ne upa s svojim premišljevanjem tja na tisti čas, ko je stala ob moževem grobu — objokana. Drugi so ga kropili z blagoslovljeno vodo, ona pa z svojimi solzami............
Sin — jedinec jo je tolažil, a zaman. Nezavedno so jo prenesli domov. Ko se je zavedla, kaj si je hotela, kakor vzdihnila je : »Tvoja volja, Gospod, naj se zgodi!*
Še je preiskala nadaljno svoje življenje, katero je preživela v krogu svojih vnukov, katerim je bila prava varhinja in učiteljica. Sama dovolj poučena v bridkostih sveta, je kaj lepo uplivala na dečad, ki jo je ljubila, spoštovala.
Vendar ludi sedaj ni bila srečna. Sin je ni ubogal, vzel je ženo, ki ni ljubila njega in je sovražila tudi njo. Dolgo je trpela, a konečno se je preselila v staro hišico na koncu vasi in tu hotela končati tek svojega burnega življena.
Milo se stori starki pri spominu na sina in sinaho in na domačo hišico, kjer je toliko let tavala po valovih življenja.
„Odpusti mi, Gospod!" so ji šepetala usta in mir nebeški se je razlil po starem, ovenelem obrazu
Popolnoma zmučona od prevelikega premišljevanja, od bridkih spominov, ki so kakor sen plavali nad njenim življenjem in jo klicali k bolesti in trpljenju, hoče ustali, a ni šlo.
Čez groba noč, beseda vedno sveta ji kaže tja — ji kaže krasni dom — njen stalni dom: veseli dom Očeta!
.Kateri je od smrti vstal .. .še enkrat, zadnjič v življenju ji zdrsne jagoda med prsti, še enkrat padeta kakor dve jagodi debeli solzi — in starka izdihne......
Pokoj hladne noči je objel zemeljska domovja, pokoj je dobilo tudi starkino nemirno srce . •.!
Narodno blago.
(Nabral Števo E.)
Blago po niti se nabira,
po vrvi se ti pa razdira.
*
* *
Bodi gruden, bodi kres,
če te zebe, kuri les.
*
Bodi Hrvat, bodi Čič, pijanec nima nikdar nič.
* *
Saj pregovor star že pravi
pijanca šele smrt ozdravi.
*
* *
Uljuden, nezavisten bodi,
in lahko živel boš povsodi.
*
* *
Kdor prijateljem zavida,
sebi sam nesrečo zida.
*
* *
Srce pošteno, pa zdrave rokč,
srečo prinaša — ne zlate gore. *
* *
Bog sam, vreden hvale je,
človek pa pohvale le.
*
* *
Najboljše posojilo je :
ubožcu dati vbogaime.
*
* *
Čuvaj, čuvaj svojo pamet,
vedi: boljša je kot žamet.
*
* *
Boljši je črn kruh pošten.
kot krivi en kos meden.
*
* *
Brzdaj, varuj svojo strast,
mnogim bila je propast.
*
* *
Obrni dvakrat vinar vsak,
in kmalu boš imel stotak.
*
Ce dolgo sekaš, padlo bo mogočno tudi to drevo.
Perice.
Snaga je za zdravje važna stvar, zato je prava sreča za vsako hišo, ako ima pridne ženske, ki ljubijo snago. Vendar je mnogo hiš, ki dajajo svoje umazano perilo prati tudi tujim ljudem, pericam. Posebno gospoda po mestih ima svoje perice. In res so posebno naše okoličanke (tržaške) izvrstne perice. Posebno ob sobotah in pondeljkih vidimo mnogo okoli anskih deklet in žen po našem mestu s polnimi »plenirji« perila. Težek kruh imajo tudi one in velik trud, toda vse bi se dalo premagati, da bi bile bolje organizirane, da bi se zanje bolj skrbelo. Upamo, ko se v sedanjih časih vsi stanovi združujejo, da se bodo tudi perice združile v krepko zvezo, ki jih bode varovala du nih in telesnih nevar nosti. Bog daj ! O tem gospodarskem in soci-jalnem vprašanju bomo morda še izpregovorilL
Podpirajma dibri knjižnice!
Spisal Hadoslav Zaniievanof.
Kralj Alfons Aragonski je zval knjige •»svoje zveste prijatelje.«. In res so knjige vredne tega imena, ako so pisane v dobrem, poštenem, katoliškem duhu. Nasprotno so oni Časopisi, listi, knjige in zabavni spisi, ki pišejo proti veri, naj-zagrizenejši sovražniki ljudstva. Iz istih namreč uživajo čitatelji, kakor bolnik po kapljicah zdravilo, strup in se prej ali slej izpremenijo, to-je: postanejo istih nazotov kakor oni malovredni pisatelji. Ze star pregovor pravi: »Prepovedan sad diši! To lahko opazimo tudi pri knjigah. Slabe prepovedane knjige čita skoro slehern člo ■ vek rajši kakor priporočene. In mnogi čitajo le slabe knjige. Število slabih knjig je dandanes ogromno, ako se upoštega samo vse židovske liste in romane — takozvane »moderne kažipote«. — »Povej mi kaj rad in vsaki dan čitaš, in jaz ti povem, koliko si vreden! Zadostno je vprašati družino, kakšni časopisi da leže na domači mizi, in kakšne podobe da vise na stenah, in znal bodeš je-li tam krščanstvo, dobro vedenje in strah božji ali nasprotno.
Na Nemškem sta stanovala dva uradnika v enej sobi. Eden njiju je bil dossdaj zvest sin katotiške cerkve. Hodil je vestno in točno v cerkev in vedno je izpolnjeval katoliške dolžnosti. Drugi pa je bil brezverc, naročen na časopise, ki so hujskali proti cerkvi.
Te časopise je ponujal svojemu prijatelju.
kateri jih je začetkoma le za to jemal, da bi ne bilo zamere. Toda kmalu mu je ugajal strup, in glej! tekom enega leta je postal sovražnik vsega, kar se imenuje katoliško. 'Ioliko je premoglo čitanje tega slabega Usta.
Ko so v Parizu leta 1872. osemkratnega morilca Troppmana k smrti obsodili je ta javno na šafottu *) priznal, da je zašel po Čitanju slabih knjig na slaba pota in izgubil vero in čistost. Isti čas je rekel francozki pisatelj-romanov Chauven: »Mi pisatelji smo zelo odgovorni, ker opisujemo z lepimi besedami zločine, in najslabše ljudi zagovarjamo, pomilujemo in z besedo branimo.
V spisih katoliškega pisatelja Leopolda Krista čitamo: »Jaz sem mnogo let smatral vse kardinale v Rimu za najslabše ljudi, ker sem v mladosti Čital o enem kardinalu. Se le v poznejših študijah sem se prepričal, da je to gola laž in postal sem druzega mnenja«. Se dandanes se norčujejo židovski listi iz krščanskih resnic, zasmehujejo vero, in domovinsko zvestobo Tako črtijo židovski listi papeže, cerkev, jezuite in rede, in žalibog ostane mnogo tega slabega semena v srcih ljudstva.	*
» Vzor« slabih pisateljev je bil v prejšnjem stoletju brezverec Voltaire na Francozkeni. Sam cesar Napoleon L je prepoznal, da bi si ne upal kraljevati nad ljudstvom, ki nta Voltaire-ove spise in jih odobrava. Za-to je prepovedal razširjanje teh strupenih knjig in spisov po vsej državi.
Da mora človek citati to je umevno; toda potreba je človeku da je zmeren v čitanju. Ako se mladini ne poda dobrih knjig, v roke, kar je možno' le s pomočjo katoliških knjižnic, potem ne sme biti čudno, ako vlada povsod razpor in sovraštvo do vere.
Naj bo toraj prva ■ skrb vsili premobiih in dobro mislecih katoličanov, da vživa ljudstvo zdravo ne pa zastrupljeno hrano ! Glejmo toraj, da podpiramo obstoječe katoliške ljudske knjižnice z denarjem ali z dobrimi knjigami, ker <Sez leta bo morda že prepozno.
*) oder za obglavljenje.
mmrnmmtmmtmmm
Slovenci in Slovenke!
Spomnite se družbe sv. Cirila in Metoda
K olcditrčca le.
Februar
11. I. predpepelnična nedelja. (Evangelij : O delavcih v vinogradu). Adolf, škof; Željko : Sedem ustanoviteljev služabnikov Marijinih (servitov). — 12. pondeljek. Humbelina, dev.; Evlalija, dev. — 13. torek. Spomin molitve N. G. J. K. v vrtu Gecemani; Katarina Rici, dev. ; Jordan. — 14. sreda. Valentin, muč. Zajil, sp. — 15. četrtek. Favstin in Jov.ta, mnč. — 16. petek. Julijana, dev. muč.: Onezim. spoz. — Danes je zadnji krajec ob 5 uri 20' zjutraj. Kjui ne obljubuje dobrega vremena. ■— IV. sobota. Donat in tov., muč.; — Konštancija, dev.
18. II. predpepelnična nedelja. (Evangelij: Prilika o sejavcu in semenu). Simeon, škof; Flavnjari, škof, — 1'J. pondeljek. Julijan, sp.; Konrad; Viktor, muč. —20. torek. Spomin trpljenja N. G. J. Kr. Elevterij, šk. muč.; Evharij, škof. — 21. sreda. Maksimilijan, škof, Eleonora, kr. — 22. četrtek. Stol sv. Petra v Antiohiji; Viktorin, muč. — 23. petek. Peter Damijan, škof.: Romana, dev. — Danes je mlaj ob 8 vri 55’ zjutraj. Vreme bo menda malo mileje kakor prejšnji teden. — Danes je tudi soločni mrh, ki pa se ne bo videl v naših krajih. — 24. sobota. Malija, apostol ; Uda, vd.
Kaj pravi politika1?
Avstrija-Ogrsko. Državni zbor razpravlja sedaj o zakonu glede zavarovanja zasebnih uradnikov za starost, onemoglost, za njih vdove in sirote. Vlada je predložila načrt zakona že pred štirimi leti, toda razne socialne, gospodarske in finančne težave, ugovori zastopnikov velike industrije ter obstrukcije, so ovirale razpravo o tem predmetu do letos. Upanje je, da bo-zakon sprejet. Seveda ni zakon popoln in ni nihče popolnoma zadovoljen ž njim, a boljše nekaj kot nič. V tej razpravi je obljubil minister Bylandt-Rheidt, da predloži morda še to leto načrt splošnega delavskega zavarovanja. Če se bo to zgodilo in posrečilo, bo Avstrija prva imela vse svoje delavsto zavarovano. — Z nestrpnostjo pričakuje ves svet, kakšen da je načrt o volilni preognovi, ki ga misli vlada predložiti do 20. t. m. državnemu zbcjhi. — Ker se je govorilo, da bodo štajerski in koroški Slovenci pri razdeljevanju mandatov po novem volilnem načrtu oškodovani, zato se je podala k ministru deputacija slov. poslancev, katerim je minister obljubil, da hoče uvaževati njih zahteve. — V Avstriji in zunaj nje je vzbudil občno pozornost krepki nastop vlade proti tržažkemu magistratu, kateremu je. vzela vse posle prenešenega delokroga in nadzorstvo šole. Ker vlada ni navedla vzroka temu svojemu energičnemu koraku, se Lahi jeze. No vzrok ne more biti drugi, kakor nezaupanje vlade (Nadaljevanje na 8. strani.)
^	v.	w	V
'V	r>	fi'
<
(
«Je£*u.Z£&.le m : Betlehemska vrtita.
do magistrata. Razun židovsko iredentarskega časopisja in laškega katoliškega «Amica» je vse neodvino časopisje v Trstu in Avstriji z veseljem pozdravilo to naredbo vlade. Magistratu odvzete posle bo upravljal poseben urad, kateremu je na čelu, c. kr. nam. svetnik Fabiani. — Še enkrat je poskusil cesar, da napravi mir z ogrsko koalicijo. Grolu Andrassiju, odposlancu koalicije, je izrazil željo, da vsprejme koalicija vlado pod temi pogoji: Cesar ne odstopi od svojega stališi a glede poveljnega jezika, pač pa naj se rabi ogr ski jezik pri vojaških sodi čih. Cesar bo sam do ločil svoj grb, ki ga bodo rabili skupni uradi* Koalicija pa mora skrbeti, da bode potrjena trgovinska pogodba z Nemčijo, v notranjih zadevah pa bo imela svobodno roko.
Izvrševalni odbor koalicije je vladarju odgovoril : Koalicija prevzame vlado. Trgovska zveza z Nemčijo se odobri, a pod pogojem samostojnega imena Ogrske. Z Avstrijo se sklene trgovska pogodba. Osnuje se neodvisna banka za papirnati denar. Vojaške zadeve ostanejo v suspenzi, istotako voja;ki krediti. Suspendirani uradniki se zopet sprejmo. Natančno se opiše, kedaj se zasedanje drž. zbora odgodi ali razpusti.
Na to je cesar odgovoril, da takih pogojev ne more sprejeti. Sedaj se torej niti med cesarjem in koalicijo pretrgane. Kaj bo sedaj ? Na to ne zna nihče pogovora. Dunaj dela pokoro za svoje grehe.
Drogi kraji. V Belemgradu so bile velike protiavstrijske demonstracije. Zadnje vesti so nekoliko ugodnejše. Znabiti, da se bosta Avstrija in Srbija pomirili. — Rusija je poslala na Vztok generala Grodekova. On postane najbrž Linje-vičev naslednik in carjev namestnik na Daljnem Vzhodu. — Italija ima zopet svojo krizo. V prvi seji poslanske zbornice je Fortis predstavil novo ministerstvo in razvil svoj program, a zbornica mu je izrekla nezaupanje. Zato je ostopilo vse ministerstvo. Rešitev krize je silno težka, ker poslanci, ki so provzročili padec Fortisovega ministrstva, ne bodo podpirali niti prihodnje vlade. Težko nalogo, sestaviti novo vlado, je kralj poveril posl. Sonnino. — Pri popisovanju cerkvenega premoženja, kakor ga je ukazala francoska vlada, prišlo je do hudih spopadov med vlad -nimi organi in katoličani. — Umrl je najstarejši evropski kralj danski Kristijan IX. Njegov naslednik je kralj Friderik Vlil.
ivajtc	i*iyfieyct
žPciJotlc fja. c‘ zz ti ar zoč+t-ino /
NASA DRUŠTVA.
Delovanje -»slov. krščansko-socijalne Zveze«... Kdor se hoče prepr čati, kako eminentno izobraževalno delo izvršuje »Slovenska krščansko-soci-jalna zveza« na Slovenskem, pregleda naj „Društ-veni koledarček* za leto 1906. Iz statističnih podatkov v koledarčku je razvidno, kako se širi ljudska izobrazba po izobraževalnih društvih. Naj navedemo nekaj šteeilk! Vseh »Zvezinih* društev je 133, ki imajo 62 pevskih društev, pri katerih sodeluje 778 pevcev, največji pevski zbor šteje 40, a najmanjši 8 pevcev. Nadalje je pri .Zvezi* 28 tamburaških društev, ki štejejo skupno 337 tamburašev, največji tamburaški zbor ima 29, a najmanjši 7 članov. .Zvezina* društva imajo tudi 115 knjižnic s 33.943 knjigami. Največja knjižnica ima 2000, a najmanja 40 knjig. Pa ta društva niso spala marveč so priredila v lanskem poslovnem letu 606 javnih predavanj, 164 dramatičnih predstav, 133 veselic in 119 izletov. Pa to še ni vse, ker nekatera društva niso poslala statističnih poročil, a o nekaterih društvih, n. pr. o vipavski podzvezi, n;, žalibog statističnih podatkov v koledarčku. — Številke govore! Pa naj še naši ..naprednjaki* pokažejo kaj takšnega če se upajo. Iz. teh podatkov je razvidno, da izobraževalna društva ljudstvo res izobražujejo Strajni čas je, da se zganemo i mi tržaški Slovenci, kar nas je za Boga, ter začnemo snonati katoliška izobraževalna društva.
Tržaški pomožni odbor ,slov. krščansko socijalne zveze" bo imel svojo prihodnjo sejo v poned-ljek (12. t. m.) ob 10 — p-edpohlne. Vabi o se sami odborniki.
Župnijska knjižnica pri novem sv. Antonu (zadnje nadstropje nad zakristijo) je odprto:
a)	Za može in mladeniče: vsako nedeljo od n—12 dopoludne.
b)	Za žene in dekleta: vsako nedeljo-od 4—5 pop.
c)	Za šolsko mladino: vsako sredo od 4—5 pop. Knjižnica ima že okolo 550 vezanih knjig. Med temi n. pr. po 2 izt. večine Jurčičevih spisov in Sienkiewiz-evih romanov. Čita-teljev je vpisanihže nad 450. Čitatelji prispevajo,, kolikor jim drago. Darovi se vedno hvaležno sprejemajo.
Knjižnica rojanske Marijine družbe lepo napreduje. Sedaj ima okolo 60 vezanih knjig in družabnice čitajo prav rade. Zastopane so te le stroke: zabavno berilo za mlajše in starejše, po-u no berilo in berilo izključno za starejša de-leta. Izvoljena knjižničarka je Marica Kralj.
j- Ferdinand Jonke. V sv. Križaje v ponde-Ijek dne 29. januarja po kratki bolezni preminil veleč, gosp Ferdinand Jonke, župnik v sv. Križu pri Trstu.
Pogreb pok. župnika je bil v sredo predpo-ludne ob veličastni udeležbi, Sprevod je vodil g. župnik-dekan Slavec iz Opčin. Bila so zastopana vsa križka društva in svirala je godba. Pevci društva „Skala“ so pevali žalostinke. V cerkvi je ganljivo govoril gospod župnik-dekan Slavec, na grobu pa gospod župnik Četnažar.
Bog mu daj večni mir !
f Lainbert Einspieler. Iz Celovca je došla tužna vest, da je v soboto ob 4 in pol uri po-poludne v starosti 66 let nagloma umrl preč g. Lambert Einspieler, predsednik družbe sv. Mohorja Pokojnik je bil mnogo let tajnik potem podpredsednik in predsednik družbe sv. Mohorja. N. p. v. m!
Ponesrečil se je v rojanski cerkvi cerkovnik I v a n M F e r 1 u g a. Padel je pri velikem oltarju iz lestve in obležal nezavesten. Pobil se je sicer precej, vendar mu gre sedaj na bolje. Nekateri so raznesli, da je že umrl, in res so ga prišli nekateri sorodniki vsi črno oblečeni — kropit. Ne pretiravajte!
Opozarjamo čitateljc na vse hvale vredno delovanje župnijske knižnice pri novem sv. Antonu v Trstu. Koliko dobrega je storila ta knjižnica vrni-nolem letu ! Pridobiti v enem letu nad 500 veza nih knjig in imeli vpisanih nad 450 čitateljev — to ni kar tako malo. Prijatelji omike in napredka našega ljudstva, sezite v svoje žepe in odprite svoje omare, kjer ležijo lepo vezane za bavne knjige in pošljite jih z denarjem vred k g. Andrej-u Furlanu, knjižničarju pri novem sv. Antonu. On pa, če bo živ in zdrav, bo prihodnje leto s ponosom poročal, da ima že nad 1000 vezani: knjig in 800 ■— 1000 čitateljev. — Dal Dog, da bi se tudi pri 'sv Jakobu ustanovila kaj kmalu slična knjižnica !
Novi Verdijev spomenik. Dne 27. januarja ob 11. uri predpoludne so odkrili na trgu sv. Ivana v Trstu spomenik italijanskemu glasbeniku Josipu Verdi. Spomenik je masiven, (ne votel) na četverooglatem velikem kamnu je položen Verdi; sedeč na kamnu premišljuje svoje mnogoštevilne glasbene umotvore. Na majhnem trgu se je zbralo ob času odkritja poleg uradnih oseb magistrata precejšnje število ljudstva, posebno mladine.
Iz Kozjega na Štajerskem. Dve pedi visok sneg je zapadel dne 20. prosinca. Vihar je bil hud, ter je nosil sneg sem in tje, da je bilo joj. Na nekatere kraje ga je nanosil več metrov na visoko. Pota so bila skoraj vsa v zametih, da ni bilo moči dva dni nikamor. Z m r z n i 1 je v noči od 21. na 22. prosinca-na Veterniku zagorske žapnije posestnik po imenu «Ferlin». Prav pošteno se ga je bil nasrkal v Kozjem, in je te-rentačil in klel po trgu, da je bila groza. Tako naterkan je šel iz Kozjega ,v mraku poldrugo uro daleč domov. Nekaj korakov od doma je obtičal v snegu in zmerznil. Zopet žalosten vzgled, kam privede človeka preobilna pijača, posebno nesrečnega žganja. Zmerzli zapušča ubogo ženo in nekaj nedoraslih otrok. Bog mu bodi milostljiv sodnik! — Poročila se je v kozjanski župni cefkvi v ponedeljek, dne 29. prosinca mladenka in izvrstna cerkvena pevka Antonija Sternad iz Zdol, z vrlim in poštenim kmetskim mladeničem Francetom Brilaj, 'iz sosedna Bučke župnije; Novoporočenemu paru želimo mnogo sreče in obilo božjega blagoslova !
Iz Št Vida nad Ljubljano. Št. Vid je pravo obrtno središče, v vsaki boljši hiši je gotovo rokodelec, ali gostilna, s katerimi je božja previdnost v obilnem številu postregla veselim Št. Vidcem. Poljedelstvo tukaj ni na visoki stopnji, ker sili vse v tovarne in rokodelstvo. V najlepšem cvetu je mizarstvo. Mizarji so se'združili v skupno mizarsko zadrugo, ki izborno vspeva; postavila si je pred kratkim praktično urejeno mehanično mizarsko delavnico opremljeno z najnovejšimi stroji, in tako jej bo možno konkurirati s tujimi tovarnarji. Tudi domači mizarski mojster F. Šušteršič si je postavil veliko delavnico z bencin motorjem, ki je že nekaj tednov sem v lepem tiru. Želimo veliko sreče pošteni domači obrti — Za pouk in zabavo nam pa skrbi Blaž Potočnikova čitalnica ki prireja predavanja in'nedeljske sestanke, katerih se zlasti udeležujejo tukajšni mladi mizarski pomočniki. Nedavno se je sprožila misel, da bi se med se-bojno vadili v govorništvu, kar bi bilo res velikega pomena in le želimo, da se to čim prej prične. — Na drugi svet se je mudilo nekemu mizarskemu učencu, ki se je doma pod streho obesil. Govori se, da se je bal kazni strogega mojstra, ker je neko svetilko poškodoval in mu je ta zagrozil, da ga ubije. Jaz — gospod ured-
nik — sem se pa tedaj spomnil na zadnji članek slovenskim starišem v «Druž. Prij.» in sem si mislil: Res je tako, res, s prijaznostjo se več doseže, kot pa z grožnjo.
Na Opčinah podaljšujejo sedaj električno železnico do novega kolodvora državne železnice Trst-Gorica.
Cerkev zgorela. V sredo je v Millstadtu na Koroškem pogorela tamošnja krasna cerkev. Ogenj je nastal v zakristiji, in se je v kratkem oasu razširil na vso cerkev. Zgorela je tudi glasovita Dioklecijanova kapela, uničeno je mnogo dragocene mašne obleke, cerkvene posode iz zlata in srebra, stare slike in ostanki svetnikov. Škoda je zelo velika.
Največji most na Avstrijsko-Ogrskem bo most Čalež-Brež ce preko Krke in Save, ki ga zdaj delajo. Delo hitro napreduje, glavne težkoče so odstranjene.
Cela vas proti alkoholizmu. — V Foltseku (komitat Saros na Ogerskem) so po prizadevanju župillka zaprisegli vsi vaščanje, da ne bodo pili več alkoholnih pijač.
Glede obolelih vojakov. Skupni vojni minister je izdal naredbo, po kateri bo m ralo po-veljništvo vojaških bolnišnic redno naznanjati sorodnikom obolelih vojakov o stanja tcdi poslednjih'.
V	to svrho so namenjene posebne zalepke. Teh zalepk se bodo v prvi vrsti smele posluževati samo bolniške uprave, potem pa tudi povsem siromašni 'bolni vojaki, ki leže dlje časa v bolnišnicah. Te zalepke se bodo smele v inozemskem poštnem prometu, v Avstriji, Ogrski, Bosni in Hercegovini, potem v svobodnem prometu Bosne in Hercegovine z Avstrijo in Ogrsko pošiljati Iranko ako bodo imele pečat vojaške bolnišnice.
V	poštnem prometu med Avstrijo in Ogrsko ne bodo veljale, tukaj se bodo morali rabiti tisti društva rdečega križa
Kolik« ljudi prebiva v Trstu? Dne 31. decembra 1905, so našteli v Trstu 194.749 oseb.
V	petih letih se je pomnožilo tržaško prebivalstvo za 10.G22 oseb
Gimnazija v zavodih 8v Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano. Učni minister je dal škofovim zavodom pravico za pouk v gimnazijskih predmetih in jim dovolil naslov zasebna gimnazije. Za leto 1905/0G ima prvi razred pravico javnosti
Dijakom, ki bi morda radi imeli kako primerno berilo v nemškem jeziku, priporočamo mesečnik «E d e 1 w e i fi» izhajajoč na Dunaju. Naroča se v bukvJVrii «Austria» na Dunaju I. Sonnenfelsgasse 21 ter stane samo K r20 na leto. List je za mladino izvrsten, ima tudi lepe slike.
Igra »Dan sprave* razprodana. Ta lepa če-tverodejanjska igra g. Zvonimira Masleta, ki je izšla nedavno v naši zalogi, je že popolnoma razprodana. Razprodani so tudi vsi potrebni glasbeni komadi. Toliko na znanje raznim društvom, ki poprašujejo po nji. Prvo društvo, ki je ob velikem zanimanju občinstva spravilo našo igro na oder, je bralno društvo v Braslovčah na Štajerskem Čestitamo vrlemu društvu, ki je pokazalo v tako kratkem času toliko zmožnost. Igrali so na svečnico zvečer.
Družba sv. Mohora. — Kdor želi vpisali se v to prekorislno družbo, naj stori to prej ko prej. Stare ude prosimo naj ostanejo družbi zvesti in naj pridobe še novih.
Družba sv. Cirila in Netoda je poslala 1. 1904 in 1905 vsem svojim podružnicam okrožnico, v koji pojasnjuje, da se v njenih .Vest* nikih* izkazujejo vsakokrat le oni dohodk', ki jih je prejemala za preteklo upravno (eto. — V poročilu za veliko skupščino v St. Jurija ob juž. žel 14. septembra 1905 so zaznamovani torej dohodki za solnčna leto 1904. Zato ne more biti tiskan med prispevki za 1904. leto n. pr oni, ki se nam je izročil še le 8. januvarja 1905. leta. Priobči se samoumevno še le v .Vestniku* za prihodnje leto. — Velik nered bi uničili v svoj h knjigah, ko bi delali tu izjeme. — Naj se nam ob posebnih slučajih ne očita „nepaznost* iu naj podružnice ne pišejo z izrazi, kakor n. pr. „zahtevamo popravo11 i. dr. Ko bi vodstvo, — oprto na zgoraj znamo-vane svoje izjave — rabilo tupniično take besede, bilo bi to umljivo. Nam napram niso na pravem mestu. A ni na tem, da bi dokazovali, kako napako včinjajo drugi in naše pismo tudi uikedar ne gre na robatost izrazov. Pač pa stoj mo vsakokrat za domovinsko darežljivo ljubav, na kojo Vas vabimo to že v tretje pojasnujoč tudi danes. '
Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda.
V Ljiibljarr, dne 30. jauuvarja 1900.
Nadškof obsojen zavoljo' pokršcenja Moha-medanen. — V Sarajevu se je te dni vodila sod-nijska obravnava proti tamošnjemu presv. nadškofu dr. Stadlerju in njegovemu tajniku Buljanu, zavoljo pokrščenja mohamedanea Siuancviča. Nadškof je bil obsojen v 500 kron globe, njegov tajnik pa 48 ur zapora. Čudno je res, da se sodnija peča s cerkvenimi zadevami in da na neki način določuje, ali se sme in koga se sme krstiti. — Nadškof je seveda izjavil, da ne sprejme od te strani in v tej zadevi nobene kazni. Ne ve se še, kako bo stvar končala. Koliko kristijanov prestopi v Bosni k mohamedancem in v'ada molči ; če se pa krsti enega samega mohamedanea, ki prosi, je tak vriše. Kje je tu pravica ? *— Iste dni je obhajal vrli nadškof Stadler 251 Anico škofovanja.
Kuhinjo in sobo se odda v najem v jako primernem kraju poleg rojanske cerkve. I. nadstropje, plin, voda, velika okna, mirno stanovanje. Več se lahko poizve v našem uredništvu.
z* o Ib	•
Japonsko časnikarstvo Japonci se zelo trudijo za pridobitev evropske olike. Zdaj so začeli tudi izdajati v Tokio famošnji profesorji list, ki je tiskan z latinskimi črkami in se imenuje „Roni aji‘.
Kako dolijo žive rastline in drevesa ? Na to
vprašanje odgovarja „Semaine Honticole' : Najkrajši čas žive jablane.; od katerih žive nekatere vrste samo 40 let, dočirn živi n pr. bršljan do 450 let, javor 500, breza 600, pomaranče 620, cipresa do 800, platana in lipa 1000 let, jelka 1200, hrast 1500 let. Ceder živi tudi do 2000 let. V Kaliforniji so drevesa, ki so celo 5000 let stara.
V duhovnika posvečen v 69 letu starosti V Kolinu na Češkem je bil nedavno v duhovnika posvečen 69 let stari Vincencij Krahe Isti je šel takoj po dovršeni maturi v bogoslovje, a tekom študij je obolel na očeh in zato ga niso mogli posvetiti v duhovnika. Izbral si je svatski poklic, se oženil in imel troje otrok. V zadnjem času mu je pa umrla žena in vdovec je na vsak način hotel postati duhovnik. Njegov škof mu je v to svrho izprosil v Rimn dovoljenje in 69 letni vdovec je bil posvečen v duhovnika. Njegov sin je uradnik, ena liči je učiteljica in drugo ima pri sebi, ki mu vodi gospodinjstvo.
„0če ‘ vseh časnikov. „Kinpanw. neki uradni časnik kitajski, je najstareji list na zemlji : izhaja že od leta 911 po Kristu, torej že skoraj 1000 let Leta 1361 je postal tednik, od leta 1800 pa dnevnik in sedaj izhaja trikrat na dan. Jutranja izdaja se tiska na rumen papir ter prinaša poročila o trgovini in prometu poludanska številka je bela in določena za uradne razglase, večerna izdaja pa je tiskana na črnem papirju ter priobčuje poročila in dopise vsake vrste.
Koliko se je pokadilo v letu 1904. Ravnokar je izšla statistika, koliko se je pokadilo 1	1904.
Tobačni monopol v Avstriji je imel 1. 1904. dohodkov 227 milijonov 584 tisoč 831 kron, iz tega pa je bilo čistega dobička 154 milijonov, za 6 milijonov več n^go 1. 1903. Spori - cigaret se je pokadil) eno milijardo in 681 milijonov, t j. za 30 trilijonov kron.
£a	čas.
Kaznovana ošabnost. Ko je slikal Michelangelo Buonasotti v sikstinski kapeli svojo slavno stiko „Poslednja sodba", je nek ošaben in neveden (nadutež ostro grajal to slikarjevo mojstersko delo. Ko je slikar zvedel zato, se je sklenil maščevati. Naslikal je na tej sliki ošabneža med zavrženimi in sicer tako živo, da ga je moral vsakdo hitro spoznati. To je pa tega strašno ujezilo. Šel je papežu Pavlu 111. in ga je prosil, naj
ukaže slikarju uničiti njegov obraz na sliki. Papež pa mu je odgovoril: «Sin moj, ko bi te bil slikar postavil med duše v vicah, bi ti lahko pomagal, ker pa te je postavil v pekel, odkoder ni rešitve, ne morem storiti nič za te.*
Poštena dekla. Neka gospa je izgubila krono. Našla jo je njena dekla. Trne jo hitro gospej. Gospa pohvali njeno poštenje in ji daruje zato najdeno krono. — Nekega dne pa izgubi gospa zlat denar 20 K. Išče in išče a ne najde ga. Praša deklo, če ga je morda našla ona. „Da, gospa", odgovori le ta. Jn zakaj ga pa ne vrneš?' „Da, gospa, sem si ga obdržala kot plačilo za moje postenj j “.
Vender enkrat V neki občini so imeli župana, ki je bil znan zaradi nesnage. Še ko je prišel k sejam, si ni očistil rok. Pri neki seji pa je občinski svet sklenil nekaj, ker ni ugajalo županu. Zato je po glasovanju rekel: „Veste kaj, občinski možje, jaz nisem odgovoren za lo kar se bo zgodilo in si umijem roke_____“ Pri teh besedah pa
je zdihnil eden izmed odbornikov: »Vendar enkrat !•*
Drugi kozarec. Zdravnik je ukazal nekčmu bolniku, da mora piti katramovo vodo. Ko pa je zapazil, da je napravil bolnik že pri teh besedah strašno kisel obraz, ga je potolažil rekoč: »Ni tako hudo ne, le prvi kozarec je zopern. Bolniku se tedaj razjasni obličje in pravi: »Če je tako, gospod doktor, bom pil pa kar druzega*.
Ljubitelj umetnost'. Gospod Jazbec je bil velik ljubitelj umetnosti, njegova soproga pa ni imela nobenega smisla za to. Nekega dne je kupil gospod Jazbec sliko, za katero je seštel 15 tisoč kron. Domu grede je premišljeval, kaj hoče reči ženi: Ako ji rečem, da sem kupil sliko za 15 tisoč, mi gotovo izpraska oči; tudi če rečem 6000 K, bo še preveč. Najbo, porečem, da sem kupil sliko za 5000 K. — Ko vstopi v sobo, se junaško odreže : Slika stane 3000 K. Ta dan je gromelo v Jazbečevi hiši, no slika je vendar dobila svoje mesto. — Kmau nato je moral gospod Jazbec odpotovati. Ko se vrne, mu hiti žena vsa vesela nasproti rekoč : Dragi moj Jazbec, izvrstno kupčijo sem napravila v tvoji odsotnosti. Sliko, ki si jo kupil ti za 3000 kron, sem jaz prodala za 4500 kron, pomisli, dragi moj Jazbec 1500 K dobička.*
Pravijo, da je gospod Jazbec obolel.
Stari jurist svojemu učencu, mlademu odvetniku: »Zdaj vas hočem malo izprašati. Dve ženi sta spali z dvema otrokoma v isti sobi. Ker so bile obleke jednake, zamenjati ženi otroka in potem ne znati, kateri je njih pravi' sin. Kako bi vi tu odločili, ako bi k vam prišle matere ?“ Učenec: .Torej je to gotovo, da sti zamenjali
otroka r" Jurist: „Ej, saj sem vam že rekel, da je.* Učenec: .Torej to je zelo lahko, matere zamenjajo otroka zopet med seboj.“
K r 1 ž. Pogovarjali so se prijatelji o proglašenem odlikovanju nekega dižavnega dostojanstvenika, kako je dobil križ za zasluge. To je slišal stari mojster Japec ter hitro pripomnil: »Jaz sicer nimam nikakih zaslug, pa vsevedno imam doma križ (ženo) !“
Zakaj se ne pride priklonit? Na koncertu je bil kmetič. Igrala se je prekrasna skladba na glasovir in gosli. Ko je bil komad končan — nasta o je burno ploskanje. Mladi umetnik z gosi. se pride občinstvu poklonit in zahvalil za priznanje. — Kmetič pa reče : *Jaz bi pa rad videl, kako se bo oni z glasovirom poklonil !“
Treba je p o p r e d m i s 1 i t i. Imenitna gospa je potovala po železnici Vlak je pridrdral do velike strmine, ter je počel voziti hitro nizdol, da je bilo gospo strah in groza. „Kaj bi bilo, ako jame vlak po tej strmini prehitro voziti?1 reče gospa sprevodniku, ki je baš vstopil .Imamo zavore , reče sprevodnik. ,Pa če se zavora odtrga?’1 „E I potem gremo ali v nebesa ali v pekel*, odgovori ta, nato pa je treba poprej misliti*.
Najlepša prilika. Sodnik: „Vi ste zatoženi, da ste ukradel uro, ki je visela v pr dajalnici urarja Nihalo Zatoženec: Gospod sodnik, saj me je sam vabil, da jo vzamem. Zakaj pa je obesil na uro listek z napisom: Najlepša prilika? —
Naša slika
nam predoču e južni del slavnega mesta Jeruza lema, posvečenega po stopinjah, trpljenju in smrti našega Zveličarja. Južna vrata peljejo proti Betlehemu, ki Je komaj poldrugo uro oddaljen, odtod ima ime betlehemska vrata. Takih vrat je krog mesta sedem. Jeruzalem leži precej visoko nad morjem (760 m.). Od morja (Jafa pristanišče) pelje 87 kilom. dolga železnica do mesta. Jeruzalem šteje sedai 51.000 prebivalcev; od teh je največ Zidov (75/), nekaj mohamedancev ter 6'7u katoličanov. Znamenita e v Jeruzalemu cer kev sv. groba Odrešenikovega. Mnogo o tem na dete v knjigi «Jeruzalemski romar.*
Uganke,
ReUtev ugank priobčenih v zadnji šterilki: 1) noge ali plesalci, 2) konj z jezdecem. 3) kovač.
Prav so jih rešili : Gorjup Ana in Grmek Ernesta v Rojanu, Mihael Puslišek na Zdolah, Števo Erman in Dragotin Avbič v Št. Vidu. Obdarovana je bila takrat Gorjup A n a.
Odgovorni urednik: Ivan Gorjup.
Nove uganke.
1)	Manjši je kot ti, pa višji kakor ti.
(Pustisek Mihael.)
2)	Če nima, je kregan, če ima je tepen.
3)	Kdo je zajcu najbolj podoben ?
(Erman Štev.o.)
Čas zglasitve za obljubljeno darilo do dne 20. t. m.
Drobno tiskano pa vazno-
Pravita za gospode dopisnike in gospice sof rudnice.
1.	Kar misliš listu sporočiti, stori hitro in odpošli takoj, dokler je še novo ; stvar kmalu ostari in ni veš ^animiva. Pošlji listu vsako prijetno in neprijetno novico.
2.	Piši kratko, s Um prihraniš dragocen ias uredniku, stavcem in samemu sebi. Bodi ti vodilno geslo : Piši, kaj se je ugodilo, kje in kako.
j. Piši razločno, posebno imena in številke.
4.	Ne piši, to se. je pripetilo nvhraj“ ali "danes,,, ampak keterega dne in meseca.
p. Delaj kratke stavke.
6.	.V piši preveč skupaj, da urednik pomote lahko popravi.
7.	Ne popravi nikdar kakšnega imena in številke. Bia-pačno besedo prečrtaj in napravi pravo nad njo, za njo ali na robu.
5.	Glavno pravilo ti bodi; Ne piši nikdar na obe li-stove strani I Če je poročilo pisano le na eni strani lista, potem si slavci spis lahko razdeli med seboj ; če pa sta popisani obe strani, more ob istem času list stavili le en slavec.
t). Kar si spisal, preberi še enkrat, predno odpošlješ, gotovo boš vselej še kaj našel, kar je treba popraviti.
jo. Pod vsako poročilo podpiši svoje ime ali ^ uredni-uištvom dogovorjeno drugo inte ali znamenje Bodi pri tem brez st.rbi, ker uredništvo imen svojih sotrudnikov in dopisnikov ne izda pod nobenim pogojem.
11.	Če sam hočeš, da nihče ne bo slutil o tem, kaj st poročal, ne govori o lem, kar si pisal, ker drugače se lahko izdaš sam s kakšno besedo ali opombo.
12.	Naslovi pismo vedno na "uredništvo,, in ne na tega ali onega člana uredništva, drugače se lahko zamudi, n. pr., če je dotični gospod bolan ali je kam odpotoval.
1Ne bodi hud, ako ti urednik kaj črta; vedi, dv ve. Zakaj je to storil, ako kako stvar zavrŽc> ne bodi jezen in mu Zaupaj, ker on najbolje pozna položaj in marsikaj zadošča, ako tudi ne pride v list, Z“ njegove informacije. Poro 'aj kljub temu točno dalje.
14. Ne domišljaj si* da je lisi le radi tebe; ne, list sluZi splošnosti in kakor nima nihče pravice, svoje zadeve nad Zadeve splošnosti, tako tudi nima nih'e pravice zahtevati, da bi se list bolj oziral na malen'.ostne njegove zadeve, kot na zadeve splošnosti.
1 i. Bodi zvest sotrudnik svojega lista. Vsaka novica, ki jo pošlješ listu, povzroči, da se list razširi. Vsako najmanjšo novico napiši na dopisnico in jo pošlji uredništvu.
16. Spoštuj kritiko, ako pride od močnega značaja, kdor pa kritikuje, da sebi pridobi ugleda, temu obrni hrbet.
Uredništvo.
Iidajatelj: Jakob Ukmar.