II'
"•nn
ftirCL. \*^ y i«f> jdeiel,
IiW
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Turjaški trg št. 2, pritličje. — Naročnina: na mesec 4 Din, čelrtletno 12 Din. — Dopisi se ne vračajo.
Štev. 4.
LJUBLJANA, četrtek, 10. maja 1923.
Leto
9.	maja.
Država bi morala bili vzgled delodajalca. Kak vzgled je naša država v tem oziru, občuti vsak državni nameščenec in železničar na svoji koži. Ne le, da plačuje svoje železničarje sramotno, ovira celo južnim železničarjem zboljšanje njihovega položaja. Menda smo še edina država na svelu, ki nima pragmatike ne za uslužbence ne za železničarje. Imeli smo že vlade vseh različnih meščanskih strank, tudi Kristani in Kovači so že greli ministrske stolčke, toda vse te radikalno - demokratsko -klerikalne - zajedničarske ild. vlade so imele za lačne želodce nameščencev in železničarjev le eno tolažbo — lepe besede. Da so te vlade tako ravnale, je pa bila v nemali meri krivda nameščencev in železničarjev samih. Čeprav so nameščenci ravno taki proleiarci, kakor ročni delavci se je posrečilo dosedaj še vedno raznim temnim elementom, da so z raznimi frazami odlrgali duševne proletarce od armade ročnih delavcev. Skušali so pred vsem z raznimi lažnji-virni številkami dokazovati, kako so ročni delavci v primeri z nameščenci — pravi bogatini. Te hudobne laži so, žal, česlo imele uspeh. Druga ovira skupnega nastopa so bila dosedaj tudi razna vodstva uradniških organizacij, ki so stala pod vplivom raznih režimskih strank in so v interesu, teh strank, proti interesom nameščencev zavlačevale vsak odločilen korak. Leta in leta so moledovale deputacije okoli raznih ministrov in načelnikov, med tem je draginja rastla, uradništvo in pa nameščenci so bili izročeni vedno hujši bedi in samovolji raznih partizanskih vlasto-držeev.
ludi med železničarji so bili laki žalostni slučaji, da spomnimo le sramotno postopanje in stavkolomslvo, ki so ga nekaterniki v interesu tedanjih režimskih strank zagrešili nad gladujočimi železničarji.
Končno so vendar nameščenci in železničarji pod pritiskom vedno večje bede in krivičnosti prišli do spoznanja, da si bodo svoje bedno stanje izboljšali le oni sami. Nameščenci in železničarji ne prihajajo danes pred režimske mogotce kakor berači, ki prosijo kake miloščine; oni zahtevajo danes svoje najprimitivnejše pravice. Oni jih zahtevajo, in od gospodov, ki sede na ministrskih foteljih, je odvisno, če to dajo mirnim potom, ali pa hočejo boj.
Kolikor bodo nameščenci in železničarji dosegli je odvisno le od njih samih, od njihove organizacije, sloge in borbene volje. Čim močnejši in složnejši in čim odločnejši bodo v boju, tem prej in tem več bodo dosegli.
Zato je treba, da se uveljavi geslo: eden za vse, vsi za enega. Sedanja akcija je prva skupna akcija enotne fronte celokupnega duševnega in ročnega prolelarijata v boju za osnovne človeške in državljanske pravice. Vsakdo se mora zavedali, da vsak boj zahteva tudi žrtve in delo. Nameščenci in žeiezni-čarii so odločeni la boj izvojevati in vsakdo, ki bo skušal to enotno fronto razbiti, ali pa delati zgago, bo dobil zasluženo plačilo za svoje izdajalsko delo, Le složni, organizirani, odločni za boj bodo nameščenci in železničarji dosegli svoj cilj.
„Naprej“ — na denuncijantskih potih.
»Naprej« se je v zadnjem času preselil v Celje. Da je delal že vedno v Ljubljani proti skupnim nastopom pro-letarijata, je znano. V zadnjem času je dobil od demokratskih bank skoro celo stran inseratov, kar pomeni dnevno najmanj 400—500 Din dohodkov. Dose-sedaj še nismo čuli, da bi bil na svelu kak delavski časopis, ki bi dobival lake inserale iz buržujskih velebank. To je treba pribili, da bodemo lahko razumeli pisanje tega »delavskega« časopisa.
V štev. 98. od 4. maja je prinesel list »Naprej« članek »Skupne akcije s komunisti«, ki ni nič drugega, kakor navadna lažnjiva denuncijacija. S tem člankom je stopil »Naprej« odkrito v vrste »policaj-socijalistov«.
Naj zadostuje le nekaj odstavkov iz lega članka, da bodo čitatelji spoznali »socijalizem« gospodov okoli »Napre-ja«.
»Vsako sodelovanje z nasprotniki je že samo po sebi neumno. Tisto govoričenje o enotni fronti proletarijata naj bi pri pametnih ljudeh že vendar prenehalo. Tudi pri komunistih, narodnih socialcih, klerikalcih, radikalcih, republikancih iid. — tudi tam so delavci, ki trpe, res je to. Toda tudi pri vojakih so delavci, ki trpe in tudi na te so se komunisti zanašali, potem so pa izprevideli da jih je upanje goljufalo.
Kdor živi med vojaki, živi po vojaško; kdor hodi med klerikalce, misli klerikalno; kdor občuje s komunisti, zapade komunističnim frazam. Ni mogoče drugače.«
To mora biti »Naprejev« socijalizem Irden, da se tako boji stika z nasprotniki!
»Če se je Lemež res izpremenil, mu ne more nihče braniti, če hoče vstopiti v našo organizacijo in delati v nji s svojimi silami. Če pa se ni izpremenil in če je pri njeni socializem samo plašč, pod katerega skri-
Barthel - Mile:
Upor.
In svet se bo tresel pod našim korakom, gorela, grmela bodo osa morja, in z osvobojenimi mislimi vrtali prek vsega svetč bomo fja do obzorja. Raztreskali bomo sipine prostrane, palače porušili bodo požarji: mi, sužnji tedaj bomo prišli, vladarji, da stoletni sen nam resnica poslane!
čr-
va svoj komunizem, da ga zopet pokaže, kadar bo dovolila slavna vlada — potem ni lepo, da govori o socializmu tako po naše.«
Po Vaše gospod od »Napreja« pač ne govori noben socijalist, kvečjemu kak krvavi Noske, ki je ob Vašem odobravanju dal prelivati proletarsko kri.
»Načelo javnosti nas pa ne bo privedlo samo notranje k odkritosrčnosti, ampak nam bo tudi na zunaj pomagalo premagati tiste lopove, ki nas zanalašč mešajo med pleve. Terorizem, nasilje, tajni fondi itd., to je tisto, kar nas loči od komunizma.
Med te lopove spadajo oni, ki so neod-kritosrčni. Kajti z neodkritosrčnostjo dajejo svojim bratcem na vladi povod, da ne preganja vlada tistega, ki kaj zagreši, grešnega dejanja samega, ki ga tudi mi obsojamo, ampak preganja delavstvo, njegove organizacije in njegovo svobodo. To se nailepše vidi, če premislimo sledeči ferman:
»Vršitev javnega shoda dne 1. 5. 1923. vzame okrajno glavarstvo na znanje, prepoveduje pa vsak obhod, ter vsako izobešanje ali nošenje rudečih zastav, dalje vseh znakov ali napisov, ki kažejo na boljševizem. Predložiti je natančno spored prosla-
ve in približno vsebino govorov, ki se nameravajo na shodu držati. Naslov se opozarja, da se ne bo dovolil noben protidr-žaven ali protidinastičen govor ali pa kaka manifestacija. Okrajno glavarstvo v ....«
Ali ne delajo neposredno za kapitalistični sistem vsi tisti, ki nas mešajo s plevami?«
Teh par cvetk je dovolj, da bo vsakdo uvidel, kaj hoče »Naprej« s tem člankom doseči.
Prosimo vse sodruge, da opozore vse delavce, ki še niso spregledali »Napreja« na ta članek, ker vemo, da vsak pošten proletarec, naj si že bo le ali one stranke, obsoja taka nizkotna dejanja. Opozorite tudi delavce na velike bančne inserate v tem »delavskem« časopisu.
Edini odgovor na »Naprejev« članek pa mora biti, da delavstvo ta podrepni list buržuazije vrže ven iz delavskih hiš.
Tako podlo ni postopal niti Anton Kristan, zato mora vsak pošten proletarec, pa bil te ali one stranke storili vse, da ta list odpravi. Če ga hočejo
plačevati banke, svobodno jim — delavstvo bo »Naprej« vrnilo.
Ta članek je prav za prav naperjen proti »Strokovni komisiji«, ki je priredila skupno z »Zvezo neodvisnih strokovnih organizacij« majske proslave. — Tudi njim ne bo ležko obračunali z »Na-prejem«, ki živi od inseratov demokratskih velebank in mora pač delati tako da ne zgubi le inserate ...
»Naprej« mora ven iz delavskih hiši
Klerikalci in »Zakon o zaščiti države".
Klerikalci in zakon o zaščiti države.
Ko so klerikalci še jedli tudi kruh opozicije v časih ranjkega beloteror-skega režima Pašič-Pribičevič, so bili v besedah vsaj, zelo radikalni in prijazni delavstvu. Po deželi je tedaj hodil dr. Gosar in njegovi ožji pristaši in so govorili zelo socijalistično. Ko so jih začele nato obkladati duševne mumije iz »Slovenskega Naroda« s priimkom »katoliški boljševiki,« je to klerikalcem bilo prav po godu in z veseljem so zabeležili vsak tak in podoben napad. Tedaj so tudi klerikalci pisali o strašnem stanju delavstva, ki ga je zakrivil zakon o zaščiti države, ki je poslal v rokah bankarske demokraisko-radikal-ne oligarhije pravcati zakon za zaščito izkoriščanja in neizmernih profitov. V listih časih je gospod dr. Korošec celo slavil predlog, naj se ta zakon spremeni. Da celo še več, ko so se vršile v Ljubljani občinske volitve, za ka-lere je po Žrjavovi želji bil skovan poseben zakon, ki je imel le en edini cilj, namreč ta, spraviti ljeubljansko občino v roke demokratskih bankokralov in za-sigurati demokratskim bankam kapital Mestne hranilnice, so se krščanski so-cijalci, kot del Zveze del. ljudstva zavezali, da bodo z vsemi močmi podpirali boj mednarodnega proletarijata v Jugoslaviji za odpravo tega proti delavskega zakona.
Pa časi se menjajo. Družabniki delniške družbe z omejeno zvezo za eksploatacijo delavnega ljudstva Jugoslavije, takozvane demokratsko-radikalne koalicije, se glede podelbe profita niso mogli zedinili in so se skregali in razšli. Klerikalci so zavohali, da bi bilo mogoče priti namesto demokratov k vladnim jaslim, usmerili so svojo politično ladjo v smer k polnim režimskim loncem. Prehod se vrši polagoma, ker bi prehiter preokret, osupnil prehudo votilce, ki so volili klerikalce, ravno tako kakor njihovega prijatelja Radiča, zavoljo njihovega skrajno opozicijonal-nega in radikalnega nastopa pred volitvami. Prvi neprijetni balast, ki jim je oviral pot v Pašičev »zagrljaj«, to je katoliški boljševizem, so vrgli med slaro šaro in vodslvo stranke je zopet trdno v rokah Remcev in Brejcev, ki so že pokazali z Zaloško cesto, da so najbolj kvalificiran nadomestek za Pribi -čeviča in 2rjava v Pašičevi vladi. Utihnili so napadi na ieror režima v klerikalnem časopisju in slavospevi radikalom so stopili na njih mesto. Klerikalci so na najnovejši svoji politični poli, ki jih bo v kratkem pripeljala na vplivna mesta v Beogradu in na Bleivveisovi
Iz gibanja strokovnih organizacij.
cesti, marsikaj pozabili, pozabili so pred vsem na boj proti izjemnim proiidelav-skim zakonom. Gospoda Radič in Korošec, ki sta se pred volitvami delala za najbolj radikalne socijaliste, pri zeleni mizi v hiši enega največjih zagrebških vojnih dobičkarjev g. Prpiča (tudi to je zanimivo dejstvo, da je ta v Zagrebu vsled silnih vojnih dobičkov znana oseba pokrovitelj takih ljudskih voditeljev, kot sta Radič in Korošec) pa, ko so se pregovarjali z radikali so pozabili ne le na republiko temveč predvsem na svoje obljube, ki so jih dajali delavstvu in uradništvu ter malim kmetom.
V opoziciji je vsakdo radikalen, tudi krvavi Pribičevič bo to, kakor je bil Korošec, ampak sedaj, ko se pripravljajo na skok v vlado, pa je klerikalcem neprijetno, če se jih spominja na radikalne obljube, ki so jih dajali pred volitvami.
Ho se izdajalci
Akcija, ki ie bilo v ljubljeni pogojno sklenjena od akcijskega odbora javnih nameščencev in železničarjev, da 5. t. m. stopijo v 1 urni prot. štrajk — je odgodena, ker se nacijonalne organizacije v Srbiji niso strinjale in zahtevale odgoditev ker jim je v tako kratkem času nemogoče izvesti to akcijo. Ves napor in dokazovanje s. Makuca v Beoradu je bil zamanj.
Vso to akcijo je dosedaj vodil akcijski odbor Slovenije za celo državo. Vse ostale organizacije v drugih pokrajinah so omalovaževale to gibanje in niso hotele, da pomagajo intenzivno železničarjem in javnim nameščencem v Sloveniji, da bi še tembolje ta akcija uspela. Še le, ko so videli resni in energični nastop javnih nameščencev in železničarjev v Sloveniji so zahtevali, da se skliče konferenca v Beogradu.
Vsled tega ie moral akcijski odbor Slovenije skleniti vso akcijo pogojno ter čakati daljše odločitve beograjske konference.
Za to je tudi znal Krekič in vkljub temu ni poslal nobenega delegata v Beograd, da bi pomagal podpirati s. Makuca na konferenci nego je to sabotiral, češ, da poznejše podvali neodvisnim, da so odgodili akcijo v Beogradu. Sedaj lahko odgovarjamo na njegove pamflete, ko so jih že itak tudi obsodili vsi njegovi lastni pristaši v Sloveniji in to na javnih shodih in ga imenovali za izdajalca in lažnjivca.
Da se opere kriči sedaj v svojih okrožnicah - pamfletih, kakoi* tat, kj ga love »Držite tatu«, in kaže na druge.
Najbolj so mu v želodcu »neodvisni«. V eni iz svojih okrožnic piše: prihajamo na vse strani na nasprotnike, od katerih so najslavnejši: na prvem mestu so komunisti ali t. zv. »neodvisni«. Poleg denuncijan-siva, kar je običajno pri Krekiču, on vso krivdo zvrača na druge in psuje za izdajalce. Če bi s svojim letakom vrgel krivdo na srbijanske nacijonalne organizacije, bi molčali in rekli: res je. Napako je naredi! akcijski odbor, da je šel v Beograd. A ta napaka naj zopet uči, _,da sc moramo zanesti le na sebe ... Ker ie zvračal krivdo na akcijski odbor v Ljubljani je dokaz, da je on namenoma izostal, ali pa bil zato celo — plačan. Sai je vendar vladi na tem, da akcijo onemogoči in v takih slučajih je Krekič mojster. To vemo še iz stavke 1920, ko jo ie nenadoma vstavil in povzročil, da je bur-žuazija streljala po ljubljanskih ulicah in kar jc na kongresu v Zagrebu sam priznal.
Krščanski socijalisti so obljubili, da nas bodo podpirali v boju proti belemu terorju. Sedaj se bodo morali odločiti. Teror samoradikalne vlade, ki živi od milosti g. Korošca, je isti kakor je bil teror radikalno-demokratske vlade. In kakor kaže vse bo tudi radikalno-tede-ralistična vlada, od katere nas loči največ par tednov, šla istim potom.
Za Brejce in Korošce gotovo ne bo, to so že pokazali, zakon o zaščiti države, ali bolje rečeno o zaščiti kapitalističnih profitov, nobeno vprašanje, zavoljo katerega bi ne šli k vladnim jaslim. Vprašanje pa mora biti za krščanske socijaice in od teh bomo zahtevali, da potegnejo konsekvence, da se drže klerikalcev, ali pa da se drže obljub, ki so jih dali kot člani Zveze delavnega ljudstva.
Za nas to vprašanje pomeni aut - aut.
zagovarjajo.,.
V svojem pamfletu - okrožnici piše med drugimi Krekič: »Kaj se pa državnih uradnikov, policajev in policajskih agentov tiče, mi z njimi v borbo ne moremo, j<er ne želimo, da naši železničarski borbi domo političen karakter ...« To je že neumnost in cinizem. On noče s policaji, a proletarski denar je pa sprejemal od policije in se plazil pri policijskih šefih, da dobi proletarsko premoženje. Tu ga ni bilo sram, tu..., a iti skupno z nižjimi policaji v borbo za boljši kos kruha, to je pa taka sramota in — politično.
Še piše Krekič in se zgraža, da je akcijski odbor hodil tudi k direkciji zahtevat zboljšanje. In v isti okrožnici pa potrjuje, da je za svoj kongres v Zagrebu zahteval od ministra saobračaja potrebne dopuste in prosto vožnjo za izvoljene delegate. Dokaz, da se zaveda, da je »Savez« vladi prepri-jazno in policajsko društvo, ki ga naj vlada neguje in krepi, da bo močno zoper vse, ki jih kruljoči želodci združujejo v akcijo proti nji.
Krekič se huduje (na videz, kajpada) da železničarji niso sami započeli akcijo, 1920. leta pa je izjavljal, da izzivamo vlado, ker proglašamo stavko. Znamenje, da bi nas sedaj rad pognal zopet separatno v boj — morda se mu hoče zopet žrtev in Zaloške ceste? Tudi svojega Nachtigala nam suje, a pozablja, da je predlani na konferenci v Ljubljani baš ta Nachtigal poklical v stransko sobo nekatere delegate in jim zagrozil, če ne bodo glasovali za resolucijo, ki jo je sestavit Krekič in on, da bodo že jutri odpuščeni iz službe.
Mnogo bi bilo za govoriti, če bi hoteli vse opisati in napisati. Za sedai naj to zadostuje. Za nas stoji sedaj trdno in jasno:
Nevidna sila ie razmajala Krekiča (vsi vemo, kdo je ta nevidna sila) naj s svojo spretnostjo poskuša ovirati delo akcijskega odbora, ali da ga celo razbije. Nagrada seve ne izostane. In dobri Krekič je šel na delo. Sabotiranje to dokazuje in njegovi letaki in okrožnice.
Ali mi nismo več tako neumni, da bi tega ne vedeli. Tat vedno kriči: »Držite tatu«.
Odgodena akcija se ne vrši, trde pesimisti. Mi pa pravimo: Držite se in če srbi-ianske organizacije in Krekiči niso z vami, ga izvršite sami. Naj velja: Odgodena akcija se vrši.
Ofenziva kapitala in vedno naraščajoča draginja je delavske množice po celem svetu pognala v neznosno bedo in pomanjkanje. Položaj delavstva je postal nevzdržen, ker večjemu delu proletarijata grozi popolna propast vsled gladu, vsled nezadostne prehrane. Poslabšanje stvarnega zaslužka opažamo kakor srno dejali po celem svetu, nikjer pa niso delavčevi zaslužki padli na tako nizko stopnjo kot pri nas v Jugoslaviji, posebno pa pri nas v Sloveniji, kjer je draginja življenskih potrebščin največja in kjer se delavstvu izplačuje mezda še vedno v kronski veljavi a kjer se morajo življenske poirebščine plačevati v dinarjih. Poleg draginje, ki vedno hujše stiska za vrat delavca in njegovo družino, pa se letos pojavlja druga še hujša nevarnost — naraščujoča brezposelnost, ki se pojavlja v vseh strokah in ki je posebno v stavbeni stroki dosegla že neverjetne dimenzije (obsege). Vedno in povsod pa gre z brezposelnostjo vsporedno znižavanje mezd in zaslužkov, ker armada brezposelnih je rezervna armada kapitalizma, s katero operirajo podjetniki proti zaposlenemu delavstvu, če zahteva zase in za svoje večji kos kruha, če zahteva večje plače v obrambo pred grozečo lakoto.
Podjetniška organizacija v kateri so organizirani do zadnjega vsi podjetniki t. j. »Zveza industrijcev na slovenskem ozemlju v Ljubljani« je v svojem pismu »Osrednjemu društvu stavbinskih delavcev,« ki je stavilo zahteve za zboljšanje plač med drugim odgovorila tudi to-le: »Pripominjamo pa tudi, da je vsled slabe konjunkture mnogo delavcev gradbene stroke nezaposlenih ter so radi pripravljeni prevzeti delo tudi za sedaj veljavne, oziroma še nižje mezde, kar je treba vsekakor vpoštevati.« To se pravi, zadovoljni bodite s tem, kar imate, drugače vzamemo v delo vaše brezposelne sodru-ge, ki nam bodo garali še za nižje mezde.
Enake in slične odgovore dobivajo tudi druge organizacije, ko zahtevajo zvišanje mezd. Uprava državnih rudnikov Velenje in Zabukovca je odgovorila Zvezi rudarskih delavcev, da ne more dovoliti zvišanja plač na katero je pogodbeno vezana, ker je produkcija premoga prevelika in ne more dobiti odjemalcev, ki bi hoteli kupovati velenjski premog, katerega kvaliteta zaostaja za trboveljskim premogom. Tudi tukaj grozi uprava z reduciranjem delavstva, grozi s povečanjem števila brezposelnih.
Kovinarji v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, ki so last Jadranske banke so dobili od ravnatelja Boncelja odgovor, da vkljub temu, da mora priznati upravičenost stavljenih zahtev in da se s sedanjimi zaslužki res ne da več živeti ne more ugoditi zahtevi po povišanju mezd in bi mora! v slučaju, da kovinarji vztrajajo na svojih zahtevah ustaviti večji del obrata in odsloviti nad dve tretjini delavstva. Torej tudi tu grožnja odslovitve — grožnja brezposelnosti. Komur so znane bilance in letni računski zaključki naših bank posebno pa Jadranske banke, tega ne bo moglo premotiti govorjenje »o pomanjkanju kredita pri takem podjetju kot so Strojne tovarne in livarne v Ljubljani.
Pri trboveljski premogokopni družbi so se v letu 1923 plače za malenkost mogle zvišati. Celo »povišanje« znaša v februarju 7 kron in pri zadnjih razpravah v aprilu do 12 kron dnevno. Toda to povišanje so mogli doseči rudarji le zato, ker je »Zveza rudarskih delavcev« danes najmočnejša strokovna organizacija v Sloveniji in pa-zato, ker ima pri povišanju mezd Trboveljska družba sama večje koristi kot rudarji, ker po vsakem malenkostnem zvišanju plač mnogo izdatnejše zviša cene premogu in ima tako od povišanja mezd podvojene dobičke.
Železničarji in javni nameščenci pripravljajo akcijo, ki pa se bo zavlačevala v večnost, če se železničarji in nameščenci ne osamosvoje in če bodo preveč poslušali srbske in hrvaške sodruge, ki pod vplivom agentov a la Krekič in višjih uradnikov v ministrstvu skušajo ovirati odločen in resen nastop v akcijah, za katere je izšla inicijativa v »separatistični Sloveniji.«
Tudi v kemični industriji stoji delavstvo v mezdnem gibanju in tudi tu so neizbežni osiri spori, hudi boji.
lorej vsem našim organizacijam pred-stojijo hudi boji. Delavstvo vseh strok je prisiljeno, da prične boj z delodajalci, ki v svesti si svoje moči in dobre enotne organizacije, brezobzirno eden za drugim odklanjajo zahteve delavstva, ki je razcepljeno v desel in še več organizacij, ki so si med seboj v laseh in ki so vsled medsebojnih sporov nesposobna uspešno voditi mezdne boje. Ni brez podlage trditev, da je razcepljenost v delavskih vrstah sad dobro plačanih kapitalističnih intrig; ker zakon o zaščiti države in vse druge proti-delavske naredbe in ukazi niso oslabile odporne moči delavskega razreda v toliki meri kot razdvojenost v strokovnih organizacijah. In sedaj, ko je zapeljano delavstvo uvidelo, da je prvi predpogoj za uspešno borbo proti brezmejnemu izkoriščanju enotnost v strokovnih organizacijah in ko so se pričele enotne akcije, ki naj zbližajo razdvojen proletarijat in ugladijo pot do enotnosti v strokovnih organizacijah se oglaša Bernot v svojem »Napreju« in se izjavlja celo proti enotnim akcijam. »Naprej,« ki je glavni krivec, da je v Sloveniji prišlo do razkola, hoče sedai preprečiti prepotrebno ujedinjenje in združenje. Uje-dmjenja in združenja ne more nikdo pa tudi Bernot ne preprečiti, in ga tudi ne bo preprečil, ker to je danes zahteva proletarskih množic, katero tudi »Naprej« ne bo pre-upil. Dokler ne bomo imeli enotnih strokovnih organizacij bomo izvajali skupne akcije pa če je »Napreju« prav ali ne, ker to je v interesu proletarijata. Kdor govori drugače, govori proti interesom delavstva.
Iz težkega in nevzdržnega položaja v katerem se danes nahaja proletarijat v Sloveniji je in vodi samo ena pot: potom organizacij, ki stoje na stališču nepomirljivega razrednega boja a ne samo v besedah ampak tudi v akcijah. Vstvarjanje in jačanje strokovnih organizacij in delo za dosego enotnosti v strokovnih organizacijah je edina in najboljša pot, katera bo mogla poboljšati današnje obupne razmere v katerih živi proletarski razred Jugoslavije. Brez močnih organizacij ni boja, brez boja ni uspeha.
BBBBGSBBBBHSSHBBBBBBI
PEVSKO DRUŠTVO »CANKAR« naznanja vsem svojim članom, bivšim, sedanjim in bodočim, da se pripravlja na prireditev, katera je za društvo nujno potrebna. Ljubljanskemu prolelarijatu gotovo ne bo v sramoto, če bo imei močno discipliniran delavski pevski zbor, ki bi mu bil v ponos. Zato se vabi vse tiste, kateri se čutijo dolžnega, da pomagajo delavski pesmi do viška, na prijateljski sestanek, ki se vrši v nedeljo dne 13. t. m. ob 9. uri dopoldan na Turjaškem trgu štev. 2., 11. nadstr. Radi posebne važnosti prosimo, da se vsi pevci člani in bodoči člani tega sestanka zanesljivo in točno udeleže.
Odbor.
BBBBBSBBBBBBBBBflBSBBB
LISTEK.
IVAN VUK:
Razodetje.
(Indijska pravljica.)
— Tisti, ki delajo na vrtu in plantažah.
Nejevoljen je postal njegov obraz.
— To vendar niso ljudje.
— Niso ljudje, sem vprašal in bilo mi je silno nerazumljivo. — Saj so podobni tebi.
Postal je hud.
— Tisti tam ... pa meni?! ... Otroče, kdo te je učil takšno laž? Ali ne vidiš, da so sužnji?
— Pa listi otroci, oče? Glej, nalančno so podobni meni.
— Neumno olroče — je rekel oče in poklical služabnike. — Kje so vendar tvoje oči? Ali ne vidiš, da ti niso podobni prav nič?!
K služabnikom pa, ki so prihiteli na njegov klic, kakor psički, pa je zabičil:
— Kdo mi pači otroka, ki bo vaš gospodar? ... Glejte, da ga naučite gledati pravilno!
Potuhnjeno so gledali služabniki odhajajočega očeta in mi govorili:
— Sai ti niso enaki tisti otroci. Ali ne vidiš, kako morajo delati in gladovati, ti pa si sit in se sprehajaš? Ti boš, ko dorasteš, gospodar nas in sužnjev, ki delajo na vrtu in plantažah. Spreglej in če so tvoje oči napačne, povej da jih pregleda zdravnik.
Ustrašil sem se, misleč, da res nimam svojih oči j v redu in trudil sem se, da vidim tako, kakor mi pri- • povedujejo.	i
In to se mi je posrečilo, zakaj, učitelji so bili ] vztrajni in neumorni.
Drevo pa, ki je dosedaj molčalo, je pripomnilo: i »V meni pa si vseeno videl žensko, kakor da j sem oblečena v svilo in balist, čeprav sem bila i sužnja.«
»Ličili so me učitelji mojega očeta,« je odgovarjal potok, »da sužnja, ako je mlada in zala lahko nadomešča gospodarju vsako žensko, oblečeno v svilo in sužnji neenako. Še več; sužnja je dolžna služiti svojemu gospodarju v vsem. Ali riba, nadaljuj!«
Riba je nadaljevala:
»Vsak migljaj gospodarjev je poslušalo stottine sužnjev. Kar je rekel on sam, to je izvrševalo stotine sužnjev. Zahotel je, da se mu je skuhala jed, se mu je skuhala takoj. Poskusil jo je in jo dal vreči psom. Mi sužnji pa smo jedli, ako je kaj ostalo njim. In bilo nas je na stotine, ki smo morali čakati, da se nasitijo psi. In če ni ostalo ničesar, nismo ničesar jedli. To gospodarja ni brigalo. Ako je kdo izmed nas onemogel, dal ga je odvesti v gozd, da pogine. In vselej je bilo ukazano sužnju, da je moral odvesti sužnja. Gorje, če bi se obotavljal ali pa prosil za nesrečneža. Ubiti je dal Voba. Ukazal je sužnju in suženj je moral sužnja ubiti. Zakaj lastnoročno ni nikoli ubijal.
Nekoč, ko smo bili silno lačni in so naša telesa popolnoma oslabela, otroci naši pa umirali vsled gladu, sem rekel:
— Sotrpini! Lica naša nam blede in roke se nam tresejo od slabosti. Zakaj, lačni smo. Prošnja otrok
naših mi reže v srce, zakaj kruha prosijo, a ga nimamo, da bi jim ga dali. Vdrta so njih očesca in prozorne drobne ročice. Grem h gospodarju in mu porečem: Glej, gospodar, umirajo otroci naši in slabe naše moči. Daj nam in otrokom našim jesti, zakaj, delamo ti zvesto.
Bili pa so, ki so s.e ustrašili tega. Gladovali so, otroci so jim umirali od gladu, a so se ustrašili.
Rekli so:	1
— Ne hodi! V gozd te da odvesti in nas prelepe.
Veliko ie bilo v njih hlapčevstvo, da so se tako
bali.
— Kako naj pretepe vas in mene odpravi v gozd, da poginem, ako vi nočete?! Saj smo mi tisti, ki izvršujemo njegove ukaze. Kdo nas bo tepel, ako mi sami ne izpolnimo njegovega ukaza, in kako naj odidem v gozd, ako ukaza vi ne izpolnite? Ali ne vidite, da je njegov ukaz le takrat ukaz, ko ga izpolnite vi?
Pritrjevali so in se vseeno bali. Toliko je bilo njih hlapčestvo.
Ali glad je silil. Zato so rekli:
— Idi!
Stopil sem pred gospodarja in mu rekel:
— Gospodar!.. • Glej, težko delamo in zelo smo oslabeli, ker smo lačni. Ukaži da se nasitimo.
Hrbet mi je kazal, ko sem govoril. Ko se je obrnil, so mu gorele oči, kakor risu.
Vedel	sem, da je	končano.
Ukazal	je in glej,	vsi, ki so umirali	od	lakote	in
za	katere	sem prosil,	so me privezali k deblu drevesa. Tak	je namreč	bil njegov ukaz.	O,	kako	jih
je znala združiti gospodarjeva volja zoper samih sebe. Njih lastna volja jih pa ni znala združiti. Zakaj, bili so resnično sužnji.	(Konec	priti)
Zbirajte za tiskovni sklad „GLASA SVOBODE*'T
Skupna akcija vseh transportnih delavcev proti vojni nevarnosti in fašizmu.
23. maja t. 1. bo v Berlinu skupno "posvetovanje zastopnikov internacijo-naine fedracije transportnih delavcev in vseruske zveze transportnih delavcev, železničarjev in mornarjev o možnosti in potrebi edinstvene akcije transportnih delavcev vseh dežel in za
Ako hočemo postaviti temelj našemu bodočemu delovanju, moramo proletarske otroke vzgajati proletarsko. — Ironija je, vzgajati proletarsko dete v duhu, ki ga pozneje tišči k tlom in mu kaže kapitalizem kot boga. Proletarski otrok mora vedeti, da je vse to, kar gleda in sliši v sedanjem družabnem redu laž. Proletarska vzgoja otrok se mora razšrt in nadaljevati kljub vsem fežkočam, ki jim gremo danes nasproti.
Zelo priprosla in mala so naša sredstva danes, po nimamo ne kulturnih ne drugih proletarskih ustanov kjer bi se lahko našo deco vzgajalo proletarsko. Priprosta so naša sredstva a začeti moramo s trdnim prepričanjem in gotovi smo, da bodo našle naše besede odmev in plodna tla v srcih proletarskih otrok.
Vsaka proletarska žena bi si morala osvojiti to nalogo proletarske vzgoje -svojih otrok tembolj, ker ženi olajša to nalogo njeno občevanje in vedni stiki s svojimi in sploh s proletarskimi otroci, -do katerih ima več vpliva in lažji dostop kot mož.
Proti vzgoji, ki jo dobiva otrok v buržuaznih ustanovah, moramo postaviti proletarsko vzgojo. Z lahkim in razumljivim tolmačenjem, katerega je sposobna skoro vsaka žena, moramo pojasniti otrokom, da imajo buržuazijne
borbo proti vedno večji vojni nevarnosti in proti fašizmu, ki preii razredno-zavednemu delavskemu gibanju. Najbrž bo to posvetovanje, ki je velikega pomena za nadaljni razvoj skupne in edinstvene borbe transportnih delavcev vseh dežel, trajalo dva do tri dni.
ustanove nalogo predvsem in poleg drugega napraviti iz teh otrok sposobne delavce kolikor zadostuje za po-množevanje bogastva nekoliko ljudi, da iz teh še prostih bitij napravi ponižne in verne hlapce kapitala. Mati, ki ako bi mogla, bi s svojim trpljenjem nadomestila trpljenje svojega otroka, žrtvovala vse, da bi mu s tem olajšala trdo življenje, ne pomisli, ko z radostjo v srcu gleda na svoje dete, up njene bodočnosti, ki bo ravno tisti njen up pozneje predmet najgršega izkoriščeva-nja, da bo ravno njen otrok moral živeti življenje polno bede in trpljenja. Zdrznila bi se ob misli, da bo morda meso njenega mesa, telo njenega telesa moralo kot cilj pred topove v vrtinec bratomornega klanja, da zadosti s tem interese posameznih ljudi, kateri vidijo razrešitev vsakega nesporazumljenja v nasilju in prelivanju krvi.
Žena mati, ki bi to pomislila, ne obo-tavlajala bi se niti trenutek, oprijela bi se z navdušenjem svoje naloge, katera bi ji morala biti vzvišena in spoznala bi kmalu uspeh svojega priprostega učenja, cenila bi svoja priprosta sredstva prave proletarske vzgoje s katero je nadomestila sovraštvo z ljubeznijo in naredila iz svojega otroka mesto ponižnega hlapca človeka, ki hrepeni in se bori za svobodo in enakopravnost.
darjev in prijetno zabaval poslušalce. Pravil jim je, da so vseh političnih zapetljajev krivi — komunisti, oni so krivi, da je draginja, da se godi delavstvu slabo. Krivi so ti presneti komunisti, da so Francozi zasedli Porurje. Baje so jih francoski kapitalisti podkupili nai delajo nemire, oni pa, Francozi, bodo prišli delat red in bodo tam ostali. Kaj? ... Ali ni imenitno zabaval g. Arh svoje poslušalce? Samo šment je bil ta, da mu niso hoteli prav ničesar verjeti. Znamenito je to pri vsem tem, da govori socialdemokrat na socijaldemokraškem shodu o podkupovanju, a še bolj znamenito je, da govori, da so se drugi podkupovali, a ne socijaldemokrati. Mi pa le vidimo kako je policija po vsej Jugoslaviji socijaldemokra-tom (SSJ) izročila delavske dome, tiskarne in drugo premoženje kot nagrado za uslugo, ki so jo naredili proti »državi nevarnim« komunistom. Pardon, nagrada pa ni podkupovanje, seveda. Zato mi zavedni delavci tiča poznamo po perju in po glasu. Organizirali se pa bomo vsi v naši »Neodvisni Delavski Stranki Jugoslavije«, ki naj živi.
Poslušalec.
LJUBLJANA. Star in naglušen buržuazni postopač »Slov. Narod« ima poleg raznih policijskih služb, sedaj še službo denun-cijanta. Lotil se je namreč z vso onemoglo jezo občinskega svetnika s. Makuca in kriči, kakor čič - jesihar: Komunist, komunist. Za božjo voljo, vlada drži ga, zapri ga, čez mejo z njim. Ali ne vidiš, vlada, čuvarica slovenstva in jugoslovanstva, da je Makuc tujec in komunist, pri vsem tem pa občinski svetnik stolnega, »liberalnega«, siaro-frakarskega, z visoko kulturo prepojenega in nakrmljenega, ultra narodnega itd., mesta »bele« Ljubljane? Tega mi v svojem narod-no-naprednem želodcu ne prebavimo ... — Kaj, proletarci ljubljančani in okolice? ... Imenitno. Slovenski proletarec Makuc je tujec buržuaznemu postopaču, a vranglovec, ruski carski žandar in ohranik, ki se potiče po Jugoslaviji in sanja o »belem carju«, pa je domačin in ima celo volilno pravico. Staro frakarsko glasilo iz dobe Tavčarjev vidi narodno-naprednost samo tam, kjer se je, pije in veseljači na račun proletarca. V svoji starinski omejenosti niti ne ve, kako se glase zakoni tičoči se občinskih volitev. Ali je to znak hiranja? Najbrž. — Naročnike prosimo, da oproste, da smo drag prostor porabili za te vrstice. Vemo, da se ne splača govoriti o izpadih iakšne sorte časopisja, povedati smo le hoteli toliko, da proletarijat ve, kdo mu vse pravi »tujec« na zemlji, z njegovim znojem in krvjo pognojeni.
KAMNIK. Praznovanje 1. maja, praznik Dela se je vršil v Kamniku na jako svečan način, ki bi pa bilo brez dvoma še veliko lepše uspelo, ako bi nam okrajno glavarstvo ne bilo prepovedalo manifestacijski shod na glavnm trgu ter obhod po mestu. Kajpada buržuazija se boji mirnih delavcev, ki hočejo ta dan pokazati, da se proletarijat zaveda svojega velikega praznika in svoje naloge, ki mu jo je določela zgodovina. — Ker je nam bil torej shod prepovedan pod milim nebom, smo se zbrali v gostilni Mo-žek v tako obilnem številu, da so bili prostori prenapoljeni. Videlo se je, da je še v kamniškem proletarijatu polje krvi. Na shodu je tudi pokazal, da se zna in hoče boriti za lepšo bodočnost. Shod se je vršil ob asistenci zastopnika oblasti, da bi morda kak, do kosti sestradan in izmučen trpin preveč energično ne zahteval naših delavskih pravic. Pred shodom m po shodu tako kakor tudi pri popoldanskem izletu je sodelovalo delavsko pevsko društvo »Solidarnost« iz Kamnika, ki je s tem, da je zapelo nekaj mednarodnih delavskih pesmi, pomen in slavnost prvega maja nad vse povzdigni-
lo.	— Pri popoldanskem izletu, ki smo ga priredili z godbo in delavskim pevskim društvom na čelu je zopet delavstvo glasno dalo duška svoji razredni zavesti. V ostalem je potekel celi dan svečano in dostojno brez najmanjšega incidenta.
MARIBOR. Tukaj smo v nedeljo 6. t. m. ustanovili železničarsko podružnico »Neod. Strok. Žel. Organ«. S tem smo si postavili lastno žarišče, kjer se bomo zbirali, ker je dosedanje v razpadu in gnilo od vrha do tal. »Savez železničara« v Zagrebu, ki mu je neomejeni poglavar Krekič, je s svojim najboljšim zastopnikom in prijateljem Nachii-galom paševal po Mariboru, kakor bog. Ko pa je Nachtigal ušel Krekiču v radikalni tabor, se je zamajal »Savez« in člani so ga zapustili. Zakaj, če je bil prvi mariborski voditelj in zastopnik »Saveza« radikal, kaj še le je potem glavar »Saveza«, tajnik Krekič. Ali jezi jih to in sedaj skušajo na vse kriplje, da bi Nachtigala naprtili »NSZO. Psujejo ga, daje komunist, češ, tako bomo dokazali, da ni bil nikoli naš itd. Pozabljajo pa, da je Nachtigal v imenu Krekiča t. |. »Saveza« povsod nastopal in se tudi pogajal v imenu »Saveza« t. j. Krekiča z zastopnikom »N. S. 2. O.«, glede zapečatenega premoženja, katero je ljubljanska pokrajinska uprava (Hribar) — že ve zakaj — prisodila Krekiču. Malo čudno je sicer to, vendar je živa resnica, da sta bila »komunist« Nachtigal in policajsocijalist Krekič dobra prijatelja, kar navadno ni običajno med komunisti in policaji. Ali Krekičev »Železničar« tako govori in mi — ne smemo dvomiti. Ali pa sta bija oba policajsocijalista? Najbrž, ker drugače bi Nachtigal na kongresu v Zagrebu, ko jc s. M. Žorga štel levite Krekiču, tako prijateljsko in priznalno ne trkal Krekiča po rami in izjavil: »Mi pa imamo radi tega lopova«. Zato le lepo počasi, gospoda iz »Saveza« in »Železničarja« pod Smazekovim odgovornim uredništvom in se ne sramujte svojih dolgoletnih »borcev« in voditeljev. Nikar jih ne potikajte tja, kjer niso nikdar bili,
ker se sramotite sami in svoje dolgoletne »borce« žalite. — Naša podružnica NSŽO stoji in raste — vkljub vaši jezi — in bo rastla do popolnega združenja vseh železničarjev, ki ljubijo poštenost in so razredno zavedni v eno enotno organizacijo. Ali v tisti ne bo Krekičev, ne policajsocijalistov.
IZ BOHINJSKE DOLINE. Zanimiv dogodek zidarja P. z gosp. Pogačnikom, lesnim trgovcem. — Da bo stvar bolj jasna, bomo opisali cel dogodek natančno z vsemi okol-nostmi. Ko je pogorela 1. 1921 državna žaga v Soteski (v Štengah), je bilo treba napravili novo, zakaj tukaj so ogromni zakladi lesa. Kamor nesejo oči, ko pridemo vrh gričev, sami gozdovi in vse to je državno. — Domačini v tem kraju so bili še pred 50 leti gospodarji teh gozdov. Toda tedaj ni imel v teh krajih les nikake vrednosti. Zakaj ne? se bodete vprašali, saj les je les in Italijani ga radi kupujejo, in še tako blizu meje je. Toda dragi bravci, takrat je bilo to drugače. Ljudje po teh dolinah so bili včasih le bolj oglarji, ter so se bavili z ogljem in vožnjo. Vsak najmanjši kajžar je ime! od 50 do 100 johov gozda, marsikateri pa še več. Pri tem pa je imel komaj toliko polja, da je redil kozo ali dve. Kdor pa je iml kravo, je bil že premožen. Konje so imeli le oni, ki so ali prevažali ali prenašali svoj, oziroma svojih sosedov pridelek oglja. — Ceste so bile takrat slabe, s hudimi klanci, v gozdove vrh gričev, kjer je ležalo največje bogastvo so bile slabe pešpoti, včasih skoraj neprehodne. Tako da je bilo mogoče spravljati oglje iz hribov v dolino le peš, pri katerem delu so moški skoraj vsi v nogah odreveneli. Da bi pa spravljali les, pa jim niti na um ni prišlo, ker ako so preračunih delo spravljanja lesa v dolino in k iemu pa še vožnjo na oddaljeno železnico, niso niti toliko prejeli za les, kar so pri tem imeli truda in stroškov. Les je bil toraj brez vrednosti, ker ni bila še izpeljana železnica in ceste slabe. Pa kljub temu so ljudje živeli, složni in veseli, čeprav v revščini. Le nekaj jih je težilo, vznemirjalo in sejalo med nje nazadovoljnost. To je bil hišni in zemljiški davek, katerega jim je nakladala nekdanja Avstro - ogrska vlada. In ker so imeli ljudje, kakor je že zgoraj povedano veliko gozdov, zraven pa tudi veliko pečin, ki raste na njih le grmičevje, so dobivali precej občutne svoie dohodkov nakazanih, katere so morali plačevati. Draginja je naraščala, in ljudje niso mogli več prenašati bremen davkov, zatorej so se ustavili ter jih niso plačevali, z izgovorom, (ki je bil za takrat popolnoma upravičen), da jim gozdovi in pečine popolnoma nič ne koristijo. Voljni so pa bili plačevati davke za ono zemljo, od katere so dobivali kake sadove. Toda čujte kaj se je zgodilo?
Prišli so gospodi z Dunaja. Pripeljali so s seboj nekaj inženirjev in zemljemercev, potegnili in zasekali so mejo ter rekli, od danes naprej so vsi ti gozdovi naši, ne ozirajoč se na tarnanje domačinov, da so sedaj ob kruh, ker se je najboljše podržavilo in kmetom oziroma tamošnjim prebivalcem je ostalo le po večini grmičevje in golo kamenje, ker je le tu in tam poganjala kaka zelenjava, da jo obje koza. Na ta način so bili ljudje ob vse gozdove in niti toliko jim ni ostalo, da bi imeli v svojem gozdu lesa za domačo porabo ter so morali in še danes kupujejo les od države iz onih gozdov, ki so bili prej njihova last. Avstro-ogrska vlada je dala takrat speljati ceste, železnice in mnogo drugih modernih naprav za spravljanje lesa v dolino, ter tudi več žag.
Po preobratu leta 1918 je vse to prevzela jugoslovaska vlada, kateri, kakor se vidi se to dobro rentuje. Torej so še vsi tisti gozdovi državni. Kakor smo že zgoraj imenovali je bilo napravljnih več žag, in tako je bila ena izmed teh v Soteski (Štengah), ki je pogorela leta 1921. Da se napravi nova, je treba pare.
Toda po blagajnicah ni bilo novca, zatorej so izumili drugo, ter se je razpisalo, da da vlada onemu 8 let les po tržnih cenah, kdor napravi žago. Seveda v bližini te žage. Ne vemo koliko se jih je na to ponudbo prijavilo, vemo pa to, da sta začela graditi, oziroma dala kapital na razpolago, Pogačnik in Dolenc, tako imenovana družba »Sava«. O gradbi te žage bomo poročali ob priliki. Ko je bila žaga že dodelana se je začutila potreba konjskega hleva, do-čim delavci niso preskrbljeni z človeka vrednimi bivališči. Delo konjskega hleva je prevzel zidarski mojster gosp. Plemelj iz Bleda, kateri je oddal delo zidarju p. na akord, tako da bi ostali njemu le nekaki procenti od dogovora z g. Pogačnikom, oziroma z firmo »Sava«, koje glavni steber in blagajnik je g. Pogačnik, lesni trgovec iz Podnarta.
Po dokončanem delu je predložil zidarski mojster g. Plemelj g. Pogačniku račun o delu in zaslužku, kojega se je zavezala fimra »Sava«, oziroma g. Pogačnik poravnati po dokončanem delu.
G. Pogačnik, kot dober prijatelj delavstva, kojega pozna cela bohinjska dolina in skoraj cela Slovenija kot zavijača in pobijalca delavskih pravic, je seveda zahteval, od svojega obratovodje, (katerega to delo ni popolnoma nič tangiralo) da naj mu pošlje podatke koliko časa se je zidal hlev in koliko ur se je zidal konjski hlev, kar je tudi ta kot njegov svak storil. Samo tako, da informacije niso bile točne in pravilne. G. Pogačnik kot dober računar za svoj žep, je hitro preračunal, da bi bili delavci veliko manj zaslužili, ako bi bili delali proti urni plači, kakor pa znaša račun g. Ple-melja, zidarskega mojstra. Zatorej je kot
Dopisi.
ZAGORJE.
Iz zimskega objema se je izvila pomlad. Hudourniki so se iztrgali ledenim oklepom m drve z neodoljivo silo v dolino, in prišel ic marc, naš besni marc. Marc francoskih revoiucijonarjev, marc ruskih komunarov, marc Alije, naš marc. Za marcem, prepletenim z rdečimi zvezdami, je prišel april Zaloških cest. Iz aprilske noči pa se je izvilo prvomajsko jutro.
Zaplul je prvi val jutranje zarje v našo pogrezlo kotlino, prvi žarki so oplazili delavsko kolonijo. Tedaj se je ob pol 5. uri utrgala z griča budnica, poletela prek delavskih hiš tja do kamnolomov. Zganile so se hiše in izbruhale iz sebe delavce.
Kar čez noč so vzrastli mlaji in slavoloki, okrašeni z zastavami, iz tal. Povsod slavoloki, zastave, rdeči praporci, vse je majsko okrašeno.
2e pred budnico so se zbirale gruče delavcev sredi trga okrog velikega mlaja, vrh katerega je plapolala rdeča zastava. Na Žich um je igral majski posmeh. Pevci so zapeli marseljezo proletarcev. Ko so od-zveneli poslednji zvoki naše himne, so se uvrstili v sprevod in odkorakali proti Kisovcu, k zbirališču. Na čelu je korakala mladina z napisi: »Proč z reakcijo« — »Vojno vojni« — »Proč z Obznano in zakonom o zaščiti države!« itd. V Kisovcu so »ih že čakali tamošnji sodrugi. Ves trg jc bil natrpan delavcev in delavk, mladine in celo šolske dece, ki se ni hotela udeležiti pouka v šoli.
Ko so pevci zopet odpeli eno pesem, je pozdravil zagorski proletarijat s. Hočevar. Za njim ga je pozdravil še s. Pokovec iz Ljubljane, ki je povdarjal, da se proletarijat kljub hudi reakciji in prepovedi majske proslave zbira na svoj prvi maj, da manifestira za svoje pravice, kot je to delal sleherni orvi maj, je in bo še. Kljub vsemu!
Iz Kisovca so v sprevodu odkorakali proti toplicam in Zagorju. Med celo potjo se je sprevod večal, nove čete proletarcev so se Priključile. Bilo je, kot bi bil sleherni korak Min v lestvi do rdeče bodočnosti.
Vse je bilo zavito v rdeče, množice so 'vzklikale vsevprek. Mir s sovjetsko Rusijo, ki nai živi! Proč z Obznano! Proč s faši-slovskimi tolpami! Proč z Orjunci! Slava žrtvam reakcije! Živeli sodrugi po ječah! Mlacnna pa jc vzklikala: Zahtevamo svo-Itodno solo! Boj Rimu! V enotnem taktu teh vzklikov so stopale množice. Ni je sile, ki bi ustavila tak hudournik. Solnce nad nami »a jc žarelo z jasnega neba, čistega kot oko komunam, ko ie stal na porušeni bastilji!
Vsa dolina je bila naša. Poskrili so se pa
slabiči.
Korakali smo proti postaji, po novi cesti hazaj skozi slavoloke do Del. doma. Bil je
kratek odmor do shoda. Čakati smo morali vladnega svetnika. Nas se je pa med tem še več nabralo.
Ob pol 10. uri je s. Hočevar otvoril shod. V predsedstvo je bil izvoljen s. Čebin. Kot prvi govornik je govoril soc. dem. dr. Korun, kot drugi govornik je nastopil s. Pokovec iz Ljubljane, ki je žel buren aplavz.
Nato je sodr. Šober omenil, da zboruje zag. proletarijat prvič pred svojim lastnim domom, ki naj ga podpira, da bo mogej živeti. S. Zupan je s krepkimi besedami ožigosal teptanje delavskih zakonov. Po govorih še par sodrugov je s. Čebin zaključil tako krasno uspelo majsko zborovanje. Delavci so se s prepričanjem, da takega majskega sprevoda in zborovanja še ni videlo Zagorje, mirno razšli.
Popoldne ob 3. uri pa se je pričela pred Del. Domom veselica s prvo javno telovadbo telovadnega odseka »Vesne«. Le par mesecev šele obstoja ta važni odsek in že je rodil lepe sadove. Nastopili so najprej člani v prostih vajah. Gibi so bili krasni. Na višku so bile članice in naraščaj. Posebno je ugajala 4. vaja članic, enako tudi simbolična 4. vaja obrtnega naraščaja. Z udarcem na prša hočejo reči samozavestno: Mi! Nepričakovan uspeh sta žela ženski in moški naraščaj. V gibih delavske dece se preobraža svet v bodočnost. Najzanemivejša točka pa so bile vaje na drogu. Po telovadbi so se razdelila tri darila med tri najboljše telovadec. Omeniti pač ni treba, da obstoji ves odsek iz same mladine in da je s tem napravila zag. omladina, ki se sploh jako oživlja in giblje, velik korak naprej.
Po telovadbi se je razvila veselica. Med veselico se je še nabralo za žrtve reakcije 184 dinarjev.
Dočim so popoldne množice enotno nastopile v sporedu, je popoldne peščica soc. demokratov priredila svojo veselico v rudniški meščanski restavraciji. Tu, sodrugi, tu se tvori enotna fronta, pri akcijah, kjer se udejstvujejo lahko vsi brez razlike. A naši socijalpatrijotje gredo mesto na veselico, katere dobiček gre za Del. dom, rajši v bur-žuazno gostilno, kjer v objemu z orjunci kriče »Živela orjuna!«, kajti njim ni ugajalo in strogo so obsojali, da so naši sodrugi kričali v sprevodu »Doli z orjuni!«
»Posledice« proslave prvega majnika pa so bile, oziroma veselice, da je drugi dan neka učiteljica, sestra učitelja, kapitalnega orjunca, zaprla v razred vse otroke, ki so se udeležili kljub pouku sprevoda, druge pa peljala na sprehod. Zato pa bo mladina tudi drugo leto prvega majnika zahtevala svobodno šolo.
GRIZE PRI CELJU. 29. aprila je bil v Grižah shod, ki so ga sklicali socijal demokrati. Poročal je tajnik Unije slovenskih ru-
Proletarski otrok.
mož poštenjak hote! pogaziti dogovor, ter izplačati zidarju P. in njegovim sodelavcem le toliko, koliko ur so delali konjski hlev. Šveda bi bila zidar P. in njegov mojster na ta način prikrajšana skoraj za polovico tega, kar jima gre po dogovoru. Po večmesečnem dopisovanju, terjatvam in zavlačevanju od strani g. Pogačnika je moralo priti do tega, da je zidar zahteval svoj zaslužek potom odvetnika.
Pri razpravi v pisarni odvetnika se je izrazil g. Pogačnik, da ako bi delavci zaslužili toliko kolikor znaša račun, bi postali skozi dve leti bogatini (njemu enaki). Zatorej on iz principa toliko ne plača, kakor znaša račun narejen po dogovoru. Zraven tega je pa zavijal na vse mogoče načine ter med drugim kot strokovnjak tudi to povedal: »»Poglejte v starih časih so delali delavci na dan za 40 krajcarjev. Pa je šel eden od teh v gostilno, pojedel eno klobaso in spil en četrt vina pa je bilo 40 krajcarjev preč. Danes pa ako gre en delavec v gostilno, ne sne in ne spije celega šihta«.
Na koncu se je le uklonil v toliko, da je plačal predloženi račun, pod pogojem da sta zidar in njegov mojster popustila osem tisoč kron od zaslužka.
Torej tukaj je zopet en poštenjak več za gaženje delavskih pridobitev. Delavstvu bi priporočali pažnjo, ako stopijo k njemu v službo ali v kako delo, da naredi vedno pismeno pogodbo. Zakaj on je mazan z vsemi mazili, bolj kot najbolj prefrigan konjski mešetar. Pokazal je v tem slučaju, da mora biti delavec vedno suženj, dočim bi naj on vedno užival in trošil delavske žulje, ter pil delavsko kri, ker noče in ne mara iz principa pripoznati delavca za sebi enakega človeka.
G. Pogačnik; ali mislite to še dolgo uganjati? Ali ne veste, da se delavstvo prebuja iz spanja? In ali se ne bojite obsodbe javnosti, katera se mora zgražati nad takimi slučaji, ako je sama poštena.
To za enkrat. Ako pa bo g. Pogačnik še nadalje nosil ta frak, bomo prisiljeni, izprazniti skledo grehov do dna v vseh ozirih, zakj dobro so nam znani in težko zapisani s trudno in žuljevo roko.
Delavstvu pa svetujemo, da se drugače ne more obvarovati takih pijavk, kakor z združenimi močmi, to je v strokovni organizaciji, ki so razredno borbene in interna-cijonalno solidarne.
Več opazovalcev.
Stavka v Zagorju.
Inž. Lapornik, ki je bil vsled svoje strokovne nesposobnosti prestavljen iz Trbovlja v Hrastnik in katerega so tudi iz Hrastnika morali prestaviti v Zagorje, je z prav zločinskim postopanjem ogrožal življenje 600 rudarjev, ki so vsled brezumnega vodstva inž. Lapornika bili v neprestani živ-ljenski nevarnosti.
Ker niso pomagale neštete intervencije, da se tega človeka odstrani iz obrata, je v torek 8. maja spontano izbruhnila stavka v Zagorju, ki grozi preiti na vse revirje, če se inž. Lapornik takoj ne odstrani iz Zagorja. Le težko je bilo doslej zadrževati rudarje, da niso v vseh okrožjih stopili v stavko.
Delavska šola.
Ivan Bukovnik:
Delovna pogodba.
Dr. Remo Maiinverni je priobčil v italijanski soc. reviji »Critica sociale« štev. 17, 18 in 19 1. 1922 temeljito razpravo o delovni pogodbi, ki jo priobčujem v izvlečku.
Od starega veka do naših dni. — V rimskem pravu ni bil juridični (pravni) oanos delodajalca m delojemalca )asno obrazložen, ker je prevladovalo suženjstvo in je bilo delo za svobodnega Rimljana poniževalno. Krščanstvo pa, ki je rekrutiralo maso svojih privržencev med nižjim ljudstvom, je dalo delu socijalni in etični značaj v smislu Pavlovega reka: »Kdor noče delati, naj tudi ne je« (Tes. II. 8, 10). V srednjeveških stanovskih korporacijah se je socijalni značaj dela skušal dosledno izpeljati v asocijativno - patriarhaličnem odnosu, kjer je bilo ročno delo enakopravno s podjetnikovim. Ko pa je z novim vekom nastopila doba industrijalizma, je delovno razmerje postalo bolj zapleteno: podjetniško delo si je uzurpiralo gospodarske predpravice; bolj razvita industrjia pa je tudi pospešila produkcijo in omogočila večje kopičenje bogastva.
Ali je delo blago ali kapital? — Vsa
klasična nacijonalna ekonomija od Smitha naprej smatra delo za navadno blago. Če pa je delo navadno blago, je podvrženo ekonomskemu zakonu ponudbe in povpraševanja in je dosledno na prodaj. Ta leorija premotriva delo kot predmetno enoto in se ne ozira na to, da delo producira človek; premolri-va ga samo z mehanične strani.
Barassi (Contr. di lavoro I., 445—453) pa pripominja dobro, da je človekovo delo povsem različno od Strojevega mehaničnega dela, ker ga ne proizvajajo samo biokemični in mehanični zakoni, temveč sodeluje tudi človekov razum. Tudi ni mogoče dela ločiti od človeka in zato nima avtonomne eksistence kot kak predmet. Delo je le poland jalna laslnos! človekova; zalo pač ni blago.
Drugi pa smatrajo delo za kapital. Dokaz, da delo ni blago in da je neločljivo od človeka, pa ovrže nepobit-no tudi to mnenje. Tudi se ne more trditi, da se delo ohranja v slvari; to bi se reklo zamenjavati rezultat dela z delom samim. Zalo avtor trdi z Lexisom, da je delo udejstvovanje človekove osebnosli, in da je kot aktivni osebni produkcijski faktor različen od produkta (prim. Allgem. Volkswirtschaf!s-lehre 8). Tudi Brenlano, Gobbi, Ricci, Webb i. dr. soglašajo v tem.
»Delo je neločljivo od osebe, ki ga proizvaja, ni lvar, blago, temveč last-
nost tvari-osebe, zato ne more spadali pod juridično pojmovanje.«
Razne juridične oblike delovne pogodbe. — V civiliziranih državah vidimo predvsem te-le tri lipe: a) najem; b) delo se izvršuje v prid druge osebe (amerikanske zakonodaje); c) pogodbeno delo v določenem podjetju (Anglija). Angleški tip je tip »do ul facias« ali »facio ul des«; ne vsebuje nobene ideje o superiornosti delodajalčevi, pač pa idejo enakopravnosti, koordinacije, reciprocitete, proporcije. Delavec dela po pogodbi z delodajalcem — works under a contract vvith an amployer. Amenkanska zakonodaja pa predstavlja princip, da se delo izvršuje v prid podjetnika; uvaja princip izkoriščanja, instrumentalnosti (delavec je sredstvo, altruističen namen dela). Belgijski lip pa sankcijonira ne samo načelo, da je delo sredstvo v rokah kapitalistov, temveč uvaja nov pojem superiornosti delodajalca (patronat); tu se kaže vpliv krščanske socijalne šole (Antoine, Le Play i. dr.).
Delo — najem? — Pojem dela-na-jema — običajen skoro po vseh državah — vsebuje. 1. Tehnično in suženjsko podreditev delavčevo, 2. instrumen-talnost in izkoriščanje dela.
a) Suženjska podreditev delavca. Chatelain (De la nalure du contrat eutre ouvriers et patrons 11 —13) in Saleilles (Buli. de la Societe de leg. 1906, 210) trdita, da pojem dela-najema vzdržuje tlačansko odvisnost od delodajalca; Lesigne (L’homme ne vaut plus du salariat Vil.): Pod imenom mezde nam je barbarstvo preteklosti zapustilo režim najema človeka po človeku, ki je sramota naše civilizacije. Antoine (Cours d’econ. pol. 352); »Človekovo udejstvovanje je neločljivo od osebe: zato je izkoriščanje delovne moči logično izkoriščanje delavčeve osebe; la zastavi ne samo svojo fizično moč, temveč tudi svojo osebnost, svoje človeško dostojanstvo.« Delovna najemna pogodba je v bistvu istovetna s srednjeveškim fevdalnim suženjstvom; najem delovne moči je najem človekove osebe. Ker je delo neločljivo od človeka, je delovna najemna pogodba človeka nevredna.
Klasična teorija o svobodni delovni pogodbi je v praksi brezpredmetna. — Države so načelo že davno premagale in začele uvajati socijalno zakonodajo; tako bo počasi socijalno pravo nadomestilo individualistično zasebno pravo franc, revolucije. Tudi mnenje, da je delavčeva podreditev samo tehnična in profesionalna, v praksi ne velja, ker je vedno več ali manj osebna podreditev pod kapitalistične interese.
b) Pogodbena prodaja dela. — Če bi priznali načelo, da je de-
lodajalec upnik dela, bi s tem priznali da je delavec le njegovo sredslvo (in-strumentalnosl); delavec bi bil navaden kapital. Podjetnik je središče, ki v produkciji vse absorbira.
Proti tej altruistični lastnosli dela se je pojavil odpor — nealtruistično pojmovanje dela. Merodajno je načelo, da rezultat dela pripada onemu, ki udejstvuje delovno moč. Vodilna misel je : Delavec ima pravico vsaj do dela produkta, po Boissardu tudi do solastnine, delovna pogodba je asociacija moči. Chatelain (1. c.): »Delo spremeni obliko slvari na lak način, da povsem spremeni njih vrsto: imamo res nova (nova stvar), na kateri je utemeljena brez dvoma delavčeva lastnina.« Ugovarja se sicer, da delavec po pogodbi vnaprej prepusti delodajalcu ves efekt dela za mezdo, tako pridemo znova do al-Iruističnega načela:	Če	ga	priznamo,
dosledno ne bi mogli priznavati delu odločilnega pomena v produkcijskem procesu. Socijalni razvoj dokazuje nasprotno — vedno večji vpliv dela. Pro-letarijat se v resnici ne odpove efektu dela; udejstvuje se pod hedonističnim imperativom in nič drugega. Pa tudi v industrijskem svetu zmaguje nazor, da strogo izveden altruističen princip ni v interesu podjetja (drugače je akordno delo, nagrada itd. nesmisel); proletari-jat stremi pa še dalje: delavska kontrola, obralni sveti...
Funkcija delovne moči v produkciji. Ekonomsko delo izvaja podjelnikova, mehanična in delavčeva moč. Podjetnik vrši eminentno vodstveno delo, delavec eksekutivno, izvrševalno. Delovna moč izpopolnjuje vodstveno moč, ker more le razumno bitje sprejemati in izvrševali direktive. Čim bolj napreduje strojna tehnika, tem bolj je potrebna razumna delovna moč, tem bolj je v delu zaposlen živčno-možganski aparat.
Izvrstno se kaže asociacijska vloga delovne moči v znanstveni organizaciji dela. Taylor: »Neprestano, intimno in osebno sodelovanje vodstva in delavca je bistvo modeme znanstvene organizacije dela« (Organizzazione Scient. del lavordo 63).
Delovna pogodba kot asociacija. — Temelj sindikalne konfrole. — Mnogo sociologov soglaša z asociacijsko teorijo. Važno je: 1, Podjetje je asociacija raznih produkcijskih elementov. De-lovčeva tehnična zmožnost in podjetnost v znanstveni organizaciji dela, ki se danes uveljavlja, kaže, da je delavec v produkcijskem procesu drug in ne instrument podjetnikov. —	2. Isti
princip hoče uveljaviti delavska kontrola, ki je kolektivni organ delavskega razreda; princip temelji v socialni funkciji industrije, ki ne sme biti prepuščena samovolji kapitalizma. Organizirano delo se tako uveljavlja kot zaveden in soodgovoren drug kapitala.
Končno odgovarja avtor na razne ugovore in podaja kratek pregled v zgodovinskem razvoju delovne pogodbe.
■ ■■■■■■■■■nBiaisaiiiHiiiffiiB
AKCIJA SE VRŠI. Kakor smo tik pred sklepom uredništva doznali, odgodena akcija energično nadaljuje. — Centralni akcijski odbor v Beogradu je že predal 5. t. m. novi vladi in vsem poslanskim klubom resolucije in zahteve. Po celi Jugoslaviji se ustanavljajo akcijski pododbori, ki vrše z vso energijo predpriprave za bodočo akcijo. Le pogum, sodrugi, ne ozirajte se na ljudi, ki vas begajo.
Vsem, ki še niso poslali naročnine, a so dobili 2. številko in položnice, z današnjo številko ustavljamo list. List stane denar in ga ne moremo pošiljati zastonj, kar bo vsak izprevidel. Prosimo, kdor še ni, naj takoj pošlje naročnino, da se mu list ne ustavi.
Upravništvo »GL Svobode.
Razno.
ČLOVEK IN ŽIVAL V PIJANOSTI, j. A
Sauter je izdal zanimivo knjigo »Moja Indija«, ki je izšla pri Koehlerju v Leipzigu in ki se nadaljuje v njegovi knjigi »Med brait-mani in papirji«. V jej novi knjigi pripoveduje Sauter, da je živel več let v vili tik indijskega templja v Hetampuru. Na vrtu templja so živele posvečene opice. Bilo jih je okoli 50. Vse so kradle in vilo je bilo treba skrbno zapirati. Najmočnejša opica z belo brado je bila velika, močna, ne več mlada, žival. Ta opica je bila silno predrzna ter je kuharju kar iz rok odnašala jedila. Da bi tega opičjaka kaznoval, je Sauter izkrožil banano, namočil njeno jedro v Nvhiskvm (žganje) ter spravil napojeno jedro zopet \ sad. I ako se ni poznalo. Banano je nato položin na drevo. Opičjak ie banano počasi jedel, kihal, kašljal, a končno je poiedef vso. Sladki whisky ga je zavedel. Deset minut nato je opičjak pobesnel; kričal je, kazal zobe, planil med tovariše na drevo, jih pretepal, suval ter vrgel vsakogar na tla, kdor se mu je približal. Silno ogorčene so bežale opice v vrhove ter so opazovale pijanca. Pijanec pa je še razsajal, nato grgral in renčal končno ie, sedeč na spodnji veji zaspal. Hipoma pa je omahnil in telebnil jia tla. Močno se je udaril in bil očividno začuden, loda na drevo ni mogel zlesti več. Lezel je torej v vrtni kot in zaspal vnovič, lako je spal pol ure. Nato se je vrnil k drevesu. Toda komaj je zlezel na prvo spodnjo vejo, so padle vse opice nanj, ga teple, grizle in praskale, kričale ter ga vrgle na tla. A preganjale so ga ludi na tleh. Zamahi se je otepal in branil. Moral je pobegniti z vrla preko zidu. Opice so pijanca suroveža izključile iz svoje družbe! Onečastil se je; nič več ni bil vreden, da živi med njimi Sauter pripoveduje, da je videl kasneje še več takih izključenih opic. Vsakogar izključijo, kdor greši proti dostojnosti in zakonu opičjega rodu. Tudi opice imajo svoje manire, svoja opravila in svojo ustavo. Kdor jih krši, je izobčen. A ljudje? — Ako bi iz svoje družbe izobčevali pijance in nasilne su-roveže, bi posnemali le živali opice. Ako pa bi posnemali opice, bi bilo marsikje pač skoraj več izobčencev nego treznežev »OSSERVATORE ROMAIO« je ugotovil, da je prelat Butkievvicz bil obsojen v Rusiji samo zalo, ker je bil zvest Bogu in cerkvi, kakor je bil po svoji vesti dolžan Kje je bil ta »Osservatore Romano- v dobi 1914 — 1918 človeškega klanja, ko se je bilo naravnost v obraz zapovedi Boga »ne ubijaj!« in blagoslavljalo orožje? Ali si morda kanonsko pravo ludi v tem slučaju pridržuje pravico tolmačiti zapoved »ne ubijaj«, kakor kažejo koristi za premoženje cerkve, kot si ga pridržuje glede lastninske pravice na cerkvenem imetju? Zanimivo vsekakor. Za milijone življenj, ki so jih pred klanjem blagoslavljali z mon-štranco in križem, se ni noben »božji namestnik« uprl in potegnil, za enega prelata, ki se je uprl razlastitvi cerkvenega (mrtvega) premoženja in špijoniral za Poljsko, pa se je zamajalo vse, kar je buržuaznega in cerkvenega. Iz tega sledi, da je zlato več od življenja tudi pri cerkvi.
TISKOVNI SKLAD.
I. K., Ljubljana 10 Din; A. I., Ljubljana 10 Din, Stare Ivan Medvode 4 Din; Bukovnik Ivan Ljubljana 25 Din; Stvarnik Ivan Rakek 10 Din; Jauk Ivan Bled 11 Din; Luštrek Melhior Bled 6 Din; Suligaj Viktor Ljubljana 1 Din; Ktadnos Jožef Ljubjjana 'i Din; I. K. Ljubljana 100 Din; Kajser Peter Škofja l oka
9 Din; Usar Peter Tržič 3 Din; Klun Anton Ljubljana 116 Din; N. N. Ljubljana 10 Din; Moslar Jaka Ljubljana 10 Din; Vidmar Josi-pina Ljubljana 5 Din; N. Vrabec Ljubljana 3 Din; N. Jabelj Ljubljana 3 Din; Simončič-Ljubljana 4 Din; Katarina Fabjan Ljubljana 5 Din; Gril Franjo Ljubljana 5 Din; N. N.
10 Din. Skupaj 362 Din. Izkaz v prejšnji številki 252.50 Din. Vsega skupaj 614.50 Din.
Čitatelje in naročnike »Glasa Svobode« opozarjamo, da je upravništvo lista odprto vsak dan od Va9. —12. in od 2.— V37., ob nedeljah in praznikih pa od 9. —12. ure dopoldne.
ZAHVALA. Podpisani se najsodružnejše zahvaljujemo vsem sodiugom in sodružicam, posebno pevseku in telovadnemu odseku »Vesne«, da so se v tako velikem številu udeležili pogreba našega pokojnega brala Rudita, ter jako počastili njegov spomin! Ferdo, Joško in Franc Lebeničnik.
DELAVSKA LJUDSKA VISOKA SOLA priredi v nedeljo dne 13. maja 1923 ob pol 9. uri dopoldne na univerzi redno predavanje z naslovom: »Razvoj svetovja, rastlin-sjva in živalstva«. Delavci pridite vsi in pripeljite s seboj svoje prijatelje in znance.
LISTNICA UREDNIŠTVA: Ivan St. Ali
vam je mogoče, da se zglasite v našem uredništvu ? Primite naše iskrene sožalje nad bridkostji, ki Vas je zadela vsled izgube hčerke Verice.
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.